kulturno - politično glasilo
jfrg-f r f "
svetovnih in domačih dogodkov
9. leto / Številka 6
v Celovcu, one 7. februarja 1957
cena 1.50 <lti*qa
Skupno evropsko tržišče na vidiku
Plemeniti mož dela
Izredna slovesnost bo prihodnjo nedeljo v celovški stolnici. Krški nadpastir bo po vseh veličastnih cerkvenih obredih vpeljal novega kanonika Alcksi-ja Zechnerja v stolni kapitelj in s tem v ustanovo vladajoče Cerkve na Koroškem.
Jugov Lekšej bi dejali eni, ki ga poznamo iz mladostnih let, gospod dekan bi rekli drugi iz Železne Kaple, ki so spoznali dekana Zechnerja pri neumornem delu v Kapli, čudodelnik pa pravijo Dobrolci. Tekom treh let je obnovil farno cerkev, jo popravil znotraj in zunaj, popravil pokopališče ter cerkev na Gori in pri Sv. Duhu; podružnice so mu bile enako pri srcu kakor farna cerkev.
Gospod kanonik prihaja iz Jugove družine v Gornji vasi pri žvabeku, kjer so številni otroci rasli, delali ter molili s svojimi starši. Leta 1914 je pričel gimnazijske študije na benediktinski gimnaziji v Št. Pavlu ter maturiral z odliko leta 1922 na celovški humanistični gimnaziji. Bogoslovne študije je v času od 1922 do 1926 opravil v semenišču v Celovcu. Leta 1926 pa je pel v Žvabeku novo mašo v krogu svojih domačih in znancev, ob številni udeležbi vsega slovenskega ljudstva iz Podjune.
Kakor je bila trda kanonikova mladost, tako trd
1
je bil tudi vsa poznejša leta v poklicu do samega sebe. Skromen v vsem svojem življenju je pomagal in delil in reševal v najtežjem času družine in posameznike. V nobeni knjigi ni zapisano to njegovo delo, ko je stal in deloval med dvema mlinski-nia kamnoma druge svetovne vojne. Našel je vedno pravo pot in primerno obliko pomoči za tiste, ki so se nanj obračali v hudih stiskah tedanjih težkih časov. On je bil mož, ki je s svojo osebno frtvijo priskočil na pomoč tudi tam, kjer človeško gledano ni bilo več nobene' pomoči. On je delil zadnjo tolažbo, ko so padali partizani pod kroglami gestapovcev, on je prihitel kot katoliški duhovnik, ko so ga klicali nemški vojaki, da jim pomaga v najtežjem življenjskem boju, v smrtni uri.
Enaintrideset let je pastiroval po raznih farah in bil tudi nekaj let kot stolni kaplan spremljevalec tedanjega knezoškofa dr. Adama Hefterja. Kanonik Zechner pozna žit je in bitje našega naroda, on je s svojim ljudstvom delil veselje in trpljenje. Kakor '\X' prišel iz skromne kmečke hiše, tako je vsa njegova ljubezen veljala kmetu in delavcu. Z velikim razumevanjem je spremljal življenjsko borbo teh slojev človeške družbe. Da poskrbi tudi za telesne potrebe in nego zaupanega mu ljudstva, je v Železni Kapli s šolskimi sestrami ustanovil krajevno bolnico, ki je v času svojega obstoja tolikim potna gala v bolezni in mnogim pa celo rešila življenje.
V Dobili vesi je v treh letih prav gotovo zazidal milijon šilingov, ko je popravljal in prenavljal farno cerkev in podružnice. Našel je kup dolgov in letos zapušča lepo urejene razmere v fari. G. kanonik pa ni samo gradil zidove in popravljal strehe, marveč je z vso gorečnostjo posvečal vsako minuto svojega časa dušnopastirskemu delu. Tudi v dušno-pastirstvu zapušča v Dobrli vesi, kot prej v Železni Kapli, močne sledove in sadove svojega dela, ki ga je vršil v globoki veri, da s tem služi Rogu vsemogočnemu in da služi tudi zatipanim mu faranom. Mogoče ga ta ali drugi ni hotel razumeti ali ni mogel razumeti, vsi pa so kanonikovo delo občudovali.
Da je mož, ki je izšel iz naroda in ta svoj narod v vseh njegovih potrebah razume, tudi na prvem mestu med slovenskimi prosvetitelji, ni nič čudnega. Ko je po drugi svetovni vojni iz ruševin in razvalin vstajala Mohorjeva družba v Celovcu, je bil kanonik med prvimi njenimi sotrudniki in tako mu je bilo na volitvah leta 1948 tudi zaupano mesto predsednika Mohorjeve družbe v Celovcu.
Zdi se nam, da je celovški kapitelj z g. kanonikom Zcchnerjem pridobil moža z edinstveno dušno-pastirsko in življenjsko izkušnjo, saj je zrasla v tako težkih razmerah, kot jih je bilo malo v zgodovini naše dežele.
Slovenci nimamo plemičev. Prešeren nam v Krstu pri Savici tako nazorno slika, da so naši plemiči po krvi padli v boju med vero in nevero. Pač pa imamo Slovenci še plemiče dela in poštenja. Tak plemič pa je kanonik Aleksij Zechner.
Zelo dobro vemo, da kanonik Aleksij Zechner ni stremel za rdečim kolarjem, da se zelo težko loči od svojih faranov. Enako pa smo tudi prepričani, da bo na novem mestu posvetil vse svoje velike
V belgijski prestolnici Brusslju so zunanji ministri držav članic premogovno-žele-zarske skupnosti (Montanunion) nadaljevali razgovore o ustvaritvi skupnega evropskega tržišča, ki bi naj obsegalo poleg članic omenjene organizacije (Francija, Italija, Belgija, Nizozemske, Luksenburg in Za-padna Nemčija) tudi ostale srednje in za-padnoevropske države vključno Anglijo.
Zunanji ministri so tudi razpravljali o Euratomu, to je Evropski atomski skupnosti, v kateri bi naj omenjene države združile svoje znanstvene in gospodarske sile za raziskovanje problemov atomske energije ter skupno izkoriščanje v mirovne namene.
Razgovori, katerim predseduje belgijski zunanji minister Spaak, zadovoljivo napredujejo in računajo, da bo moč obiti tudi ovire, ki jih je tej novi zamisli evropske gospodarske združitve postavil francoski parlament s tem, da je naložil svoji vladi dolžnost, da zahteva tudi vključitev francoskih severnoafriških kolonij v to novo skupnost.
Poleg zunanjih ministrov zasedajo tudi skupine strokovnjakov teh držav, ki so že pripravili vsaj okvirne predloge za ureditev najbolj spornih vprašanj. Zunanji ministri se bodo ponovno sestali dne 17. februarja v Parizu. Belgijski zunanji minister Spaak je velik optimist in je dejal zbranim novinarjem, da bo dokončna pogodba o skupnem evropskem tržišču in atomski skupnosti predvidoma podpisana dne 10. marca v Rimu.
Minuli teden so časopisi na tej in oni strani Atlantskega oceana označili kot teden letalskih nesreč. Skupno se je ponesrečilo 8 letal, pri čemer je izgubilo življenje skupno 43 potnikov. Od teh jih je bilo ubitih 27 v Ameriki, ko so trmoglavila, tri letala, eno v bližini New Yorka, drugo v državi Massachussets, a tretje na jugh v Kaliforniji.
Prvo letalo, ki je s 101 potniki na krovu minuli petek strmoglavilo na otok Riker v bližini ameriške obale, malo potem, ko se je bilo dvignilo v zrak z letališča La Guar-dija v New Vouku. V gorečih razvalinah letala je zoglenelo 20 oseb, večina ostalih pa je bilo ranjenih in so jih odpeljali v bolnico.
Kmalu nato pa je nad Atlantskim oceanom eksplodiral stratosferski bombnik, na katerem so bili 4 možje posadke. Ribiči so
Feldmaršal Friderik Paulus, poveljnik pri Stalingradu leta 1943 poražene in zajete 6. nemške armadne skupine, je umrl dne 2. februarja v osamljeni vili v Draždanih (Dresden) v Vzhodni Nemčiji.
Smrt je zajela tega najbolj osporavanega Hitlerjevega generala iz druge svetovne vojne po daljši bolezni, v starosti 66 let.vTudi nemški listi so ob smrti prinesli različne komentarje, eden mu je celo dal posmehljiv priimek „von Stalingrad”. Bil je sin nižjega državnega uradnika in je z 19 letom stopil v vojaški stan. Postal je aktivni častnik ter se v pehoti boril v prvi svetovni
zmožnosti in sile novim nalogam, ki ga čakajo; obenem pa, da jih bo vršil kot zvesti sin slovenske kmečke hiše ter svečenik katoliške, to je vesoljne, ves svet in vse narode obsegajoče Cerkve.
Prav iz vsega srca želimo gospodu kanoniku na novem delovnem področju obilo božjega blagoslova in zdravja, da bo mogel opravljati delo v čast Ijožjo in v korist naše lepe domovine.
Medtem se bo pa izbrana skupina atomskih strokovnjakov iz omenjenih evropskih držav podala na študijsko potovanje v Združene države, kjer bo gost ondotne atomske komisije, ki ji predseduje admiral Strauss. Poleg pogovorov s strokovnjaki ameriške vlade v Washingtonu si bodo ogledali razne znanstvene laboratorije in poskusne postaje. Skupino sestavljajo Monsieur Ar-mand (Francoz), Herr Etzel (Nemec) in Si-gnor Giordani (Italijan).
Sprava med Angleži in Amerikanci
V London se je povrnil britanski vojni minister Duncan Sandys, ki je bil na obisku v Washingtonu, da vsaj nekoliko obnovi zelo razmajano angleško-ameriško prijateljstvo po neprijetnostih sueške zadeve.
Po poročilih iz Londona je britanska vlada z uspehom svojega ministra zadovoljna. Bil je to prvi član’ angleške vlade, ki je obiskal Washington po izbruhu sueške krize.
Izgleda, da se je Sandys vrnil z zagotovili ameriških dobav modernih orožij, pa tudi gospodarske pomoči. Kot protiuslugo je angleški minister obljubil Amerikancem, da bo britanska vlada zaenkrat odložila umik dela svoje „porenske armade” iz Nemčije, kar bi povzročilo znatno praznoto v atlantskem obrambnem sistemu. Britanska vlada tudi zaenkrat ne bo znižala obveznega vojaškega roka, kot je nameraval novi ministrski predsednik MacMillan.
iz morja potegnili le nekaj razbitin letala, a nobenega trupla.
V	Kaliforniji se je nek reakcijski bombnik zadel v hrib. Pilot je bil pri priči mrtev. letalo pa se je raztreščilo na kosce. V isti deželi sta treščili na tla še dve letali in sta oba pilota bila na mestu mrtva.
V	Evropi pa se je zgodila najtežja nesreča v Franciji, kjer sta nad letališčem St. Lb trčili dve transportni letali za prevažanje bencina (tankerja) ter zgoreli. Posadki obeh letal, skupno 14 oseb, sta tudi našli smrt v plamenih. V bližini Bristola na Angleškem pa se je zrušilo neko vojaško reakcijsko letalo, pri čemer je bil pilot mrtev* V Italiji se je neko zasebno turistično letalo zaletelo v hrib blizu Turina. Dočim je bil edini potnik, neki zdravnik iz Turina, na mestu mrtev, je ostal pilot po izrednem slučaju nepoškodovan.
vojni, kjer je dosege), čin kapetana. Po nemškem porazu leta 1918 je ostal v zmanjšani ,,vojski 100.000”, ki je bila dovoljena Wei-marski Nemčiji. Bil eden izmed Hitlerjevih sodelavcev pri izdelavi strateških načrtov za napad na Rusijo. Poveljeval je 6. armadno skupino na vzhodni fronti, ki so jo bile v letu 1943 obkrožile znatno močnejše sovjetske vojske. Prosil je Hitlerja za dovoljenje za umik, toda trdoglavi »ljubljenec usode” mu je zapovedal vztrajati brez upa zmage. Nad 200.000 nemških vojakov je obležalo na stalingrajskem bojišču. Poraz pri Stalingradu je bil začetek propadanje nemške vojaške sile.
Paulusovo ime je znova zaslovelo, ko je moskovska vlada ustanovila »Svobodni nemški odbor v Moskvi”, pri katerem je, bil poraženi maršal glavna figura. Kljub službi sovjetski propagandi za demoralizacijo nemških čet v zadnji fazi vojne, se je Paulus šele leta 1953 vrnil iz. ujetništva. Živel je potem v Draždanih, kjer ga je zajela smrt.
-KRATKE VESTI —
Angleški ministrski predsednik MacMillan ne pojde v Moskvo, kamor je bil povabljen že njegov predhodnik Sir Anthony Eden, da vrne lanski obisk Hruščeva in Bul-ganina v Londonu. MacMillan je sporočil v Aflpskvo, da je doma tako zaposlen, da*se ne more za sedaj ganiti iz Londona.
Sestal se je osrednji odbor Zveze komunistov Jugoslavije v Beogradu in odobril dosedanjo politiko stranke, ki vlada v državi. Sklenil je tudi, da bo sedmi kongres te stranke v novembru v Ljubljani ter je od tega foruma pričakovati važnih odločitev v notranji in zunanji politiki.
Zapadna Nemčija uvaža maslo in topove, poročajo iz Bonna. Ugoz masla je urejen s posebnim sistemom dovoljenj, ki jih izdaja vladni odbor za uvoz. Pred kratkim pa je Nemčija tudi naročila večjo količino orožja v Veliki Britaniji. Krupp in druga nemška velepodjetja namreč raje izdelujejo nevojaške proizvode, s katerimi potem konkurirajo Veliki Britaniji in Franciji na svetovnih tržiščih.
Dunajska policija raziskuje skrivnostno izginotje 200.000 bencina, ki se je »izgubil” nekje na poti med rafinerijo v Schwechatu ter osrednjim skladiščem »Avstrijske petrolejske uprave” v Lobau blizu Dunaja. Rafinerijo veže s skladiščem cevovod, ki je bil na dveh mestih navrtan. Vendar je količina manjkajočega bencina prevelika, da bi bila mogla izteči skozi navrtane luknje. Sedaj prevladuje mnenje, da so zaenkrat neznani storilci cevi navrtali samo zato, da policijo speljejo na napačno sled, dočim je bila v resnici tatvina izvršena na drug način. Doslej sta bila v zvezi s to zadevo odpuščena dva uradnika petrolejske uprave.
Ze drug Stalinov nagrajenec se je odpovedal komunizmu, poročajo iz Amerike.
I am je znani časnikar Howard Fast, imeji-telj Stalinove mirovne nagrade za leto 1953 in sodelavec -newyorškega komunističnega glasila »The Daily Worker”, izjavil zbranim novinarjem, da je prekinil vse svoje zveze s 'komunisti. K temu koraku ga je pripravil lanski govor Hruščeva o Stalinovih zločinstvih. Posebno ga je presenetilo, da Hruščev, med tem ko je bičal Stalinova zločinstva, ni niti z eno besedo obljubil, da se on in njegovi sedanji sodeležniki na vladi ne bodo posluževali podobnih metod.
Izmenjavo madžarskih beguncev med Jugoslavijo in Avstrijo so sklenili pooblaščeni predstavniki obeh držav. Gre le za primere, v katerih se, pripadniki ene družine nahajajo v obeh državah. Da se obnovijo raztrgane družine, bo Jugoslavija sprejemala v Avstriji nahajajoče se družinske člane. Av-— strija pa bo sprejemala iz Jugoslavije svojce tukajšnjih madžarskih beguncev. Madžarski begunci so postali težak problem tudi za Jugoslavijo, kajti po skoraj hermetičnem zaprtju madžarske čete po Kadarjevih in sovjetskih četah se je tok beguncev usmeril proti Jugoslaviji, kjer je meja med obema državama daljša in jo je zato težje dobro zastražiti. Tako je tudi Jugoslavija, ki je sprva, ko je še imela na svojem ozemlju samo nekaj 100 beguncev, hotela to vprašanje sama reševati, morala pozneje prositi Združene narode za pomoč, podobno kot Avstrija.
Težko .vzdušje na Južnem Tirolskem
*
Minuli teden je italijanska policija v ci-vilu aretirala dr. Friedla Volggerja, glavnega urednika dnevnika »Dolomiten”, ki v nemškem jeziku izhaja v Bocnu. Obdolžen je »zarote proti javnem redu”, kot piše avstrijsko časopisje.
Aretacija vodilnega južnotirolskega novinarja je hudo zaostrila že itak napeto stanje na Južnem Tirolu. Zadnji čas se je tam pripetila vrsta bombnih napadov, ki so doslej ostali nepojasnjeni, čeprav je bilo zaprtih več Južnih Tirolcev.
Teden letalskih nesreč
Maršal Paulus, poraženec pri Stalingradu - umrl
ie (pirmenctjronik
iiberliefert das Bild der alten Erzeugungsstatte in Vaihingen a. d. Enz,wo Johann H. Franck im Jahre 1828 die Erzeugung eines Kaffeezusatzes aufnahm. Mit der Kaffeemuhle als Schutzmarke wird 'FRANCK von allen bevorzugt, die Tradition schatzen.
als Kaffeewiirze
iiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiMmiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimimiiiiiii
Politični teden
Po svetu...
Likvidacija sueške zadeve še vedno povzroča preglavice. Mednarodni strokovnjaki pod vodstvom ameriškega generala Wheelerja dvigujejo potopljene ladje v Sueškem prekopu, v kolikor jih Egipčani pri tem delu ne ovirajo. Med tem ko večina evropskih držav nestrpno čaka na obnovo plovbe po prekopu, ki bodo spet oživila promet med Evropo in Srednjim ter Daljnim vzhodom ter zavarovala predvsem oskrbo Evrope s petrolejem, pa se Egiptu prav nikamor ne mudi. Izraelci namreč tudi le obotavljaje zapuščajo zasedene dele Sinajskega polotoka in zahtevajo pred izpraznitvijo zanesljive garancije, da se ne bodo več ponavljali spori in boji, ki so zadnja leta vnemirjali obmejno prebivalstvo Egipta in Izraela v pasu pri Gazi. Dokler takih garancij ne dobijo, se nočejo umakniti iz Gaze, pa tudi ne iz dveh otokov v Akabskem zalivu, ki varujeta vhod v izraelsko luko Elath. V tem pogledu imajo Izraelci prav, kajti zadnja leta so Egipčani kljub slovesnim obljubam, da bodo spoštovali svobodo plovbe skozi Sueški prekop, le-tega zaprli za izraelske ladje, obenem so s svojimi topovi na obeh omenjenih otokih tudi onemogočali Izraelcem uporabo pristanišča Elath.
Kljub temu pa so Združeni narodi izglasovali resolucijo, — to je že šesta — ki poziva Izraelce, da brez slehernih pogojev takoj izpraznijo zasedeno ozemlje ter se umaknejo na staro obmejno črto. Zaenkrat se vlada v Tel-Avivu še uporno drži, ker resolucija Združenih narodov nima nobene sankcije, toda je v neprijetnem položaju, ker je afriško-azijskemu bloku v Združenih narodih uspelo pridobiti zase javno mnenje. V resnici je pri zadnji resoluciji glasovala proti poleg Izraela samo Francija.
Amerika se pripravlja na prodor na Bližnji vzhod
Med tem pa v Ameriki slovesno sprejemajo arabskega kralja Ibn Sauda, ki je na povabilo predsednika Eisenhowerja prišel
v Združene države na slovesen obisk. Kljub uradnemu povabilu osrednje vlade in diplomatskim prijaznostim je na ameriških tleh doživel nekaj neprijetnosti. V New Yorku, kjer se je izkrcal, ga tamošnji župan ni hotel priti pozdravit. Župan VVagner je dejal, da ne bo šel sprejemat vladarja, ki v svoji državi še uradno izvaja suženjstvo ter ne trpi tujih veroizpovedi, posebno židovske in katoliške.
Časopisje je tudi prineslo nekaj drugih neprijaznosti na njegov račun. Da zabriše neprijeten vtis, je arabskega gosta pričakal na washingtonskem letališču sam predsednik Eisenhower, kar se še doslej ni zgodilo.
Združene države in saudijski kralj imajo važne skupne interese. Predvsem je pod puščavo, ki zavzema večji del njegove države, največja zaloga surovega petroleja na svetu. Sedaj ga izkoriščajo ameriške petrolejske družbe, in ker je petroleja mnogo, bi ga še mnogo let rade izkoriščale. V Dahra-rhanu ima ameriška vojska tudi veliko letalsko ojrorišče, ki bi bilo zelo koristno za atomske polete proti vzhodu. Povrh tega vlada med Ibn Saudom in egiptovskim predsednikom . Nasserjem podtalna borba za prvenstvo v arabskem svetu. Združene države, ki so z „Eisenhowerjevo doktrino” napovedale pohod na Bližnji vzhod (gospodarski in politični samo, vsaj zaenkrat) vidijo y Ibn Saudu koristnega zaveznika, ki jim more izkazati velike usluge, za dobro plačilo seveda.
Zares so v Egiptu postali nekoliko nervozni in po ondotnem časopisju je brati vesti, da bi morda tudi Nasser utegnil biti povabljen v Washington.
Tito ne pojde za sedaj v Washington
Med tem pa je eden, ki je že bil povabljen, obisk odpovedal. Jugoslovanski državni predsednik Tito je po svojem zunanjem ministrstvu dal sporočiti, da za sedaj še čas ni zrel za njegov obisk v Združenih državah. Že pred tem, sporočilom, ko so bila še v teku pogajanja med obema vladama za program obiska, je prišlo do nesoglasij. Novica o povabilu Tita v Ameriko je vzbudila od-
por pri gotovem delu javnosti. Na čelu nezadovoljnežev je bil zopet riewyorški župan Wagner, ki je vnaprej izjavil, da tudi Tita ne bo šel sprejemat in navedel zato svoje razloge. Več senatorjev in poslancev se je izrazilo proti obisku.
Jugoslovansko časopisje je zamerilo ameriški vladi, da ni obsodila te obisku jugoslovanskega državnega poglavarja sovražne propagande in da je program skrajšala na le 3 dni. Spričo vseh teh težav je obisk bil odložen na poznejši, morda ugodnejši čas.
... in pri nas v Avstriji
Škrbasti zobje in strankarska politika
Zobobol spremlja človeka, odkar so mu pognali prvi zobčki, pa do pozne starosti, dokler škrbasti zobje ne izpadejo in jih nadomesti umetno zobovje. Vendar je to zadeva, ki jo običajno vsak človek shm prenaša in ureja s svojim dentistom. Kot v vseh modernih državah je pa tudi pri nas že lep čas zdravniška nega zobovja vključena v socialno zavarovanje. Zakone o socialnem zavarovanju pa delajo politiki. Med zobozdravniki (in dentisti) ter bolniškimi blagajnami so bile do konca januarja v veljavi posebne tarife za zdravniške honorarje (plačila) za zdravljenje in popravilo zob. Ta pogodba je s 31. januarjem potekla in ni bila obnovljena, čeprav sta se oba partnerja preko svojih predstavnikov že več mesecev prej pogajala, a brez uspeha. Zobozdravniki so zahtevali nad 50-odstotno povišanje, dočim so bolniške blagajne bile pripravljene pristati na samo 40-odstotno zvišanje honorarjev. Tako je čas mineval in bacil, ki povzroča škrbavost in bolečine, se na to prav nič ne ozira, ali imajo lastniki zobovja pogodbo ali ne. Ti morajo, kadar jim zatečejo čeljusti in zaradi zobobola ne morejo spati, iti k dentistu. Sedaj pacienti sami plačujejo zdravnikom honorarje in bolniška blagajna jim le majhen del izdatkov pozneje povrne, čeprav morajo pacienti ves čas plačevati redne prispevke za bolniško zavarovanje.
Izgleda pa, da bo kljub temu prišlo do sporazuma o tem vprašanju. Resnica je namreč, da je večina bolniških blagajn pasivna, to je, da imajo več izdatkov kot dohodkov ter mora zato kriti primanjkljaj država iz svojega proračuna (posebno pri kmetijskih bolniških blagajnah). Pa tudi državi denarja primanjkuje, zato bo morala verjetno tudi OeVP z ozirom na splošne finančne- interese države pritisniti na zobozdravnike, ki so povečini njeni jrristaši, da nekoliko zmanjšajo svoje zahteve, kajti sicer se preveč poviša primanjkljaj bolniških blagajn, ki ga končno mora kriti država, to je, mora OeVP-jevski finančni minister poskrbeti za kritje. Tako povzročajo te dni zobje bolečine tudi politikom in zobozdravnikom, ki imajo sicer močne zobe, kadar je kje kaj za „vgrizniti”.
Ljudska delnica” je ie v prodaji kot ste gotovo že vsi izvedeli iz propagandnih tiskovin, ki vam jih je te dni poštar prinesel v hiše. Kupujete lahko te delnice pri vseh denarnih zavodih. Za gotovino, pa tudi na obroke. ..Ljudskim delnicam” je zagotovljena (i-odstotna obrestna mera, če pa bo dobiček državnih bank, na katere se delnice nanašajo, še večji, nameravajo poleg obresti izplačevati še dividende. Nimajo pa glaso-
KULTURNI OBZORNIK
MARTIN JEVNIKAR:
Slovenska knjiga doma in po svetu
(Nadaljevanje)
Cene Vipotnik: Drevo na samem. Jedro in višek knjige predstavlja prvi oddelek z naslovom Pusta zemlja, kjer je 21 pesmi od skupnih 50. Večina je oseb izpovednih. Pesnik je zapuščen, nemiren, v njegovi duši je „mračen, strašen tujec”. Bolj je sam kot »kostanjev debla” in »samote bedo samotež v srce si vozim”. Želi si smrti in rad bi bil kaplja, ki leie v zemljo, spomladi pa se »vozel smrti v cvet bleščeč razveže”. Poleg teh pesimističnih pesmi je več lepih liričnih impresij: Lov na Tihem brdu. Pesem o ljubezni. Pred večerom, Otrok in mati. Bolnik v podstrešnici, Bedna pesem in še katera. Zlasti v teh je viden ekspresionističen izraz in ni mogoče zanikati vpliva Antona Vodnika. Drugi oddelek — Zvezda ubogih — obsega pesmi, ki se nanašajo na internacijo in tedanje razmere doma. Najlepši je Zelen grobek, posvečen sinu Primožku; zložen je v dikciji narodne pesmi in je prisrčen. Zadnji oddelek so Svitanj ;e in obsegajo pesmi iz povojnega življenja. Knjiga sc zaključuje s poslanico Prijateljem, kjer se avtor opravičuje zaradi temč in tožbi v pesmi, češ da ni mogel drugače, »saj pretrdo je po meni oralo”. — Pesmi so izpiljene, dodelane do podrobnosti. Pesnik pogosto uporablja cnajsterec, čeprav so sicer pesmi večinoma
svobodne, vendar rimane. Vipotnik spada med najboljše naše mlajše pesnike in je Drevo na samem njegova prva zbirka.
Kajetan Kovič: Prezgodnji dan. Kovičeva prva zbirka prinaša 32 pesmi, ki so razvrščene v Štiri skupine, in sicer: Pravljica, Vsakdanjost, Iluzija, Šah ter uvodna in zaključna pesem. Vsebinsko je zbirka pesimistična, tie posebno globoka ter po osnovnem razpoloženju sorodna Vipotnikovi. Je pa neke vrste izpoved povojnega rodu, saj pravi, da smo bili ustvarjeni v letih in krajih med vojnami, »pojcni in hranjeni s sanjami in za sanje vedno prevarani”. Toda »ko se prenehamo varati, ne bomo več mogli živeti”. Na koncu trdi Kovič, da sc bo zaprl v samoto in »enak podtalni vodi bom zorel in bruhnil iz lupine kot gejzir”. Pesmi so kratke, v svobodni obliki, a z rimo in ritmično ubranimi verzi Jezik je tekoč in brez posebnih ali osebnih ukrasnih pridevkov ali primer.
Branko žužek: Padajo rožnati listi. Žužek je izšel iz mariborskih Novih Obzorij iu je zbirka desetletnega ustvarjanja. Obsega 38 pesmi, ki so zbrane v treh delih. V prvem — Ne štejem ure — poje v dvanajstih pesmih o teži življenja in o razočaranju. Rad bi pel o soncu, naravi, času, in življenju, toda zaveda se, da je njegovo srce ujelo v pesem »le svoje utripe”. Boji sc noči, ker mu seka v srce rane, srce pa se ne more razodeti in molči kot otopelo. Tuja pesem ga boli, če jo primerja s svojo. Potuje brez ciljev in nima ničesar. Težko življenje
mu je zamorilo spomine na brezskrbno mladost. Vse do temeljev spomina je razbil, ostale so mu »le štiri sive stene, strop in tla”. Edino doma ga zapustijo težave življenja.
Za naju govori večerna zarja — je skupina ljubezenskih pesmi. Pripoveduje o dekletovem obisku, njegovo srce je vedno pri njej, boji se, da sta se odtujila. Dekle je odšlo v tuje kraje in pesnik ji nima kaj dati za popotnico. Poti bori sta sc poslovila in sedaj čaka na njeno pismo ter živi v spominih nanjo. — Neslišne bele perutnice — je nekaka zborna recitacija 14 sonetov o smrti in njeni moči. Ta del je pretresljiv in občuteno podan. Poleg tega imamo še uvodno in zaključno pesem, ki izražata dvom v pesnikovo ustvarjalno moč.
Žužkova jK-snikova zbirka je vsebinsko in oblikovno dokaj skromna. Malo je v njej elementarnega, močnega, da bi človeka osvojilo ali pretreslo. Pesnikovo doživljanje je skromno, miselno in čustveno spoznavanje ozko in preveč zunanje. Rad uporablja sonet, stalno pa kitice z rimo. Pesniški jezik je preprost, neoseben, ukrasni pridevki so redki in usttdjcni. Knjigo je lepo ilustriral Marjan Tcršar.
J o Le Šmit: Polža šalo, pol za res. Pesmi in uganke. Zbirka obsega 13 tekočih otroških pesmi, navezanih na običajne otroške molitve, na živali in naravo. Odlikujejo se po humorju in razigranosti. Ugank je 41 in so metaforično lepo zgrajene. Na koncu je Otroški koledar, kjer je za vsak mesec po ena pesem o značilnostih tistega meseca.
valne pravice, tako da ostaja edini gospodar nad podržavljenimi bankami še vedno država. Sodeč po prvih poročilih gredo ljudske delnice v denar kot tople žemlje. |
Vlada ima namen, da, ako bo prodajna akcija teh delnic dobro uspela, izdati podobne tudi za druga podržavljena podjetja, kajti s tem dobi v svoje blagajne svež denar, ki ji vedno prav pride.
Še nobene odločitve o državnem predsedniku
nam ni prinesel minuli teden, širši vodstveni forum OeVP se je sestal na Semmeringu (poleg zveznega strankinega vodstva so bili navzoči tudi vsi njeni poslanci v obeh zbornicah parlamenta ter eksponenti stranke iz vseh zveznih dežel). Po daljših posvetovanjih so sklenili, da prepustijo zadevo o morebitnem skupnem, medstrankarskem kandidatu za državnega predsednika, zveznemu vodstvu stranke v odločitev.
Tudi pri socialistih še ni padla odločitev. Znani prvak te stranke dr. Pitterman je v nekem govoru sicer dal razumeti, da se obe stranki vendarle utegneta sporazumeti na skupnega kandidata, a izgleda pa, da zasedaj položaj še ni dozorel.
SLOVENCI
dama in p & melu
NOV PREŠERNOV PORTRET SO NAŠLI
Največji slovenski pesnik France Prešeren nam je zapustil bogastvo svojih pesmi, toda nobene slike svojega obraza, ko je leta 1849 legel v prezgodnji grob. Edina kolikor toliko verna podoba največjega pesnika je bil doslej znani Goldsteinov portret, ki pa je bil tudi narisan po pesnikovi smrti po spominu.
Sedaj pa so v zapuščini slikarja Matije Koželja. (1842—1917) našli sliko našega največjega pesnil^ * ki so jo prešemoslovci že dolgo iskali. Koželj jo je naslikal v starosti 21 let, ko se je odpravljal na dunajsko slikarsko akademijo. Koželj, ki je bil doma iz. Vodic, je kot deček zahajal večkrat v bližnje mesto Kranj, kjer mu je oče pokazal takratnega ondo-tnega odvetnika in pesnika dr. Franceta Prešerna. Slika je nastala sicer 13 let po Prešernovi smrti, pa
vendar temelji na osebnem vtisu nadarjenega dečka, ki je potem dozorel v pomembnega Slikarja. Zato je po mnenju strokovnjakov Koželjeva slika najbolj verni prikaz obraza našega največjega pesnika.
ŽUPNIK JOŽEF KLOPČIČ - UMRL
Iz Amerike je prišla žalostna vest, da je na praznik sv. Treh kraljev umrl preč. dobrovski župnik g. Jožef Klopčič. Po daljši bolezni in velikem trpljenju je umrl v bolnišnici sv. Jožefa v Jolietu, na mrtvaškem odru pa je ležal v kapeli Doma sv. Jožefa pri slovenskih šolskih sestrah, kjer je bij.-, zadnja leta hišni duhovnik. Pokopan je b(
9. jan. s pogrebno sv. mašo pri Sv. Jožefu na frančiškanskem samostanskem pokopališču pri Mariji Pomagaj na Amer. Brezjah.
Pokojni je bil rojen 21. aprila 188(> v Železnikih, gimnazijo je študiral v Kranju, v mašnika je bil .posvečen 14. julija 1910. Ka-planoval je v Trebelnem na Dolenjskem in v Kamniku. Bil je župnik v Javorju nad Škofjo Loko, od leta 1935 pa na Dobrovi pri Ljubljani. Po vojski je živel nekaj let na Koroškem, potem pa se preselil v Ameriko, kjer je duhovno skrbel za slovenske šolske sestre v Lemontu, te pa so zanj izredno in požrtvovalno skrbele vsa zadnja leta nadležne starosti in še bolj nadležne bolezni.
Bil je velikan po telesu, toda ponižen in skromen, vedno zadovoljen in vesel. Pa nadvse dobrosrčen ,sama dobrota ga ie bili, da ga je moral vsak vzljubiti. Zelo se je zanimal za Koroško, jo ljubil. Vsako številko »Našega tednika” je prebral vso, tudi vse novice iz naših vasi. čutil je vse bolečine Koroške, rad bi pomagal, pa ni mogel drugače kot z molitvijo in trpljenjem.
Sv. Jožef, njegov patron, v čigar hiši je živel in umrl, naj skromnega in zglednega duhovnika poviša in gotovo bo še v nebeški sreči posredoval za Koroško, ki jo je ljubil in katere glavni patron je sv. Jožef.
SLOVENEC IZVOLJEN ZA DRŽAV NEGA PRAVDNIKA V AMERIKI
V Ameriki velja zakon, da volijo državne pravilnike, podobno kot pri nas poslance za deželni in državni zbor. V mestu Mo-unt Vernon (država Illinois) je bil na listi demokratske stranke izvoljen za državnega pravdnika slovenski rojak, odv. Lovrenc Starman.
Sto let jezikovnega boja na Koroškem
Ob izidu knjige: „Die Sprachenfrage in Karnten vor 100 iahren und heute“
Te dni je v založbi »Narodnega sveta koroških Slovencev« izšla v Celovcu zajetna brošura pod Naslovom »Die Sprachenfrage in Karnten vor hundert Jahren und heute«. Brošura je v prvi vrsti namenjena nemškemu bralcu in je bila dostavljena tudi vsem vidnim osebnostim in ustanovam zasebnega in javnega značaja v Avstriji, ki imajo opravka s koroškimi problemi. Poslali so jo tudi vsem večjim univerzam ter pomembnejšim knjižnicam v svobodnem svetu.
Ta prepotrebna knjižica je izpolnila veliko vrzel v koroški publicistiki, kajti, kdorkoli se peča z našimi vprašanji je že moral ugotoviti, da tako na Koroškem kakor tudi izven meja naše dežele vlada naravnost porazna nepoučenost ter mnogokrat dobro namerni ljudje zapadejo za-
Dejstva in
Uvod v knjižico se glasi:
Pričujoča brošura nima propagandnih namenov, temveč prikazuje zgolj problem, ki je pred 100 leti na enak način zaposljeval duhove v deželi, kot jih tudi v teh dneh leta 1957.
Urednik tedanje „Klagenfurter Zeitung” ter ..Deutsche Monatschrift” V. Rizzi prikazuje v svojem članku, ki ga ponatiskuje-mo v celoti, razpoloženje v letu 1850. Gospod pl. Jacomini, član direkcije Plajberške rudokopne družbe (Bleiberger Bergwerks-union) z nič manjšo ostrino osvetljuje celotno koroško narodnostno problematiko.
Ako primerjamo proizvode časopisja zadnjih let z obema prej omenjenima člankoma, moramo ugotoviti, da v 100 letih na Koroškem kljub vsem pretresljivim dogodkom tega razdobja, ki nam je vsem naložilo strahote dveh svetovnih vojn, nismo prišli niti za korak naprej.
V	zadnjih letih je bilo o dvojezični šoli, o takozvanem ..jezikovnem nasilju”, o „zati-ranju večine po manjšini”, o ..stoletnem koroškem obrambnem boju” toliko napisanega, da se je pokazala potreba po strnitvi najvažnejših dejstev na tem področju.
Ta drobna knjižica more nakazati le glavne miljne kamne na tej poti.
V	vsakem primeru pa si dovoljujemo opozoriti na nevarnosti, ki se porajajo za tistega, ki gleda s politično daljnovidnostjo ma postavljanje problema v smislu, da je slovenščina na Koroškem tuj jezik. Slovenščina je jezik drugega dela ljudstva na Koroškem, je drugi deželni jezik. Ako bi naj bila slovenščina proglašena za tuj jezik, potem so tudi Slovenci tuj element, ki se ga bo pač poskušalo znebili. Politične posledice, ki bi izšle iz tega dejstva, ležijo na dlani.
Gotovo je, da je manjšinska vprašanja moč reševati na različne načine. Tudi na Koroškem so bili podvzeti različni poskusi v tej smeri.
V	aprilu 1942 se je začela velikopotezna izselitev in razlastitev slovenskih družin; v aprilu 1943 je bilo obglavljenih prvih devet Slovencev po sodbi ..Ljudskega sodišča” (Volksgerichtshof).
Dne 3. oktobra 1945 je provizorična deželna vlada sklenila, da z dvojezično šolo ubere novo pot na Spodnjem Koroškem. Ta ,
vestno potvorjenim informacijam in poročilom nepoboljšljivcev, ki se ne morejo otresti okovov preteklosti.
Vrednost knjižice je predvsem v njeni dokumentarnosti. Sestavljalec se je namenoma omejil zgolj na neobhodno potrebna pojasnila, pri katerih je vsaka beseda dobro pretehtana.
Ta knjižica je neobhodno potrebna vsakemu Slovencu, kajti iz nje bo šele točno razvidel in razumel zgodovinski razvoj in sedanji položaj pri nas. Ne le, da bo marsikomu izmed nas razjasnila pojme, ampak mu bo služila pri razgovoru z našimi nemškimi sodeželani, ki so še sprejemljivi za stvarne argumente. Knjiga stane samo 10 šilingov in jo lahko naročite na upravi lista ali pa potom pisarne Mohorjeve družbe.
dokumenti
nova pot naj ustvari objektivne in subjektivne pogoje za možnost ter voljo do medsebojnega razumevanja med obema deloma ljudstva.
Slovenci v celoti odobravamo in sprejemamo to novo pot, ki se je začela dne 3. oktobra 1945. Gotovo so porodne bolečine hude in skoraj desetletno zastrupljevanje jih še poostruje. Ako bi se pa šovinizmu posrečilo, da obenem s kopeljo uniči tudi otroka, potem pa s skrbjo gledamo v bodočnost naše lepe koroške dežele.
Sledita omenjena članka V. Rizzija in pl. Jaco-minija iz leta 1850, ki kažeta, da se miselnost v 100 letih ni prav nič spremenila, spremenila so se samo imena.
V dokumentarnem delu pod zaglavjem „In danes” prinaša knjižica na prvem mestu naslednje zgodovinsko pričevanje:
Direktor urada deželne vlade na Koroškem
Celovec, dne 3. avgusta 1945
Gospodu deželnemu svetniku
dr. TISCHLERJU1
Gospodom:
1)	deželni glavar P i e s c h
2)	namestnih dežel. glav. dr. A m s c h e 1
3)	deželni svetnik Tschofenig
CELOVEC
Danes sem imel z g. deželnim svetnikom dr. T i s c h 1 e r j e m razgovor, ki se mi zdi velike važnosti. Prosim vas, da njegovo tukaj navedeno vsebino vzamete na znanje, tako da bodo na prihodnji seji vse skupine po možnosti nastopile že v posesti vseh informacij.
Glede šolstva na Koroškem stoji g. deželni svetnik dr. Tischler na stališču, čigar vzor so nekateri švicarski kantoni kot Grau-biinden, Bern, Neuenburg, Warth, Frei-burg in Basel-dežela. Koroška je, podobno kot omenjeni kantoni, dežela, v kateri bivata dva naroda. Zato je treba načeloma naložiti njenim prebivalcem dolžnost, da znajo oba jezika. Se razume, da dr. Tischler ne stoji na stališču, da bi se morali kmetje v Mdlltalu ličiti slovensko, pač pa meni, da bi morali prebivalci okrajev Velikovec, Celovec, Beljak in Šmohor, brez azira na njihovo poreklo, obvladati oba jezika.
Ta postavitev dvojezičnih šol nima ničesar opraviti z ugotavljanjem narodnosti posameznih šolarjev, temveč bi, enako kot se mora vsak državljan učiti zemljepisa, jim bila naložena obveznost, da se učijo po en tuji jezik, torej nemščino ali slovenščino. Šolski pouk bi potem približno tako izgle-dal, da bi bili začetni tečaji predvsem v družinskem jeziku, ki bi naj otrokom ustvaril čimprej podlago za drugi deželni jezik. Nato bi v sredi obvezne šolske dobe prišel tečaj, v katerem bi oba deželna jezika bila v ravnotežju in končno tečaj, v katerem bi državni jezik prevladoval, a drugi deželni jezik pa bil izpopolnjevan. (Poznavanje kulturnih vrednot drugega deželnega jezika).
Osebno se mi zdi ta zasnova načeloma pravilna in sprejemljiva, posebno z ozirom na to, da so v tej vojni slovanski narodi pridobili pomembnost, ki je prej niso imeli. Izobražen človek danes ponavadi poseduje znanje kakega zapadnega tujega jezika, bodisi angleščine ali francoščine, v mnogih vanski jezik doslej nikakof ni spadal v o-kvir normalne izobrazbe. Morda je to že dalj časa bil resničen nedostatek, ker so nam velike kulturne vrednote ruske, poljske in gotovo tudi južnoslovanske književnosti bile dostopne samo v prevodih. Je že pač tako na tem našem nepopolnem svetu, da šele izkazana dejanska moč preokrene primerih tudi italijanščine. Kak tuj slo-kako ustaljeno stanje. Ta dejanska moč je bila temeljito pokazana in tudi v Angliji in Franciji se bo izkazala pomembnost, da bi večje število ljudi znalo tudi kak slovanski jezik. Opozoril bi samo na to, da poznam tukaj vrsto angleških častnikov, ki se trudijo, da se naučijo ruščine.
Torej, tudi iz teh zgolj praktičnih razlogov je koristno za Koroško in s tem tudi za Avstrijo, ako bi mogli tukaj ustvariti naraščaj ljudi, ki bi ji bila odprta pot k enemu slovanskemu jeziku. Pomen Koroške v okviru Republike in tudi v evropskem, okviru bi s tem le zrasel.
Prosim za stališče vaših skupin.
N e-vv o 1 e , 1. r.
Uredba o dvojezičnem Šolstvu je bila soglasno sprejeta. Sledijo glasovi nemškega časopisja, ki so spočetka bili zelo za dvojezično šolo. Podrobno je tudi opisana zgodovinska seja koroškega deželnega zbora dne 29. januarja 1947, ko je delegacija koroških politikov nastopila v Londonu pred zastopniki štirih velesil, ki so imeli nalogo, da izdelajo osnutek državne pogodbe. V imenu deželne vlade je prvi namestnik deželnega glavarja (namesto v Londonu se nahajajočega dež. glavarja g. Wcdeniga), g. Fer-litsch, podal naslednjo izjavo glede manjšine. Iz nje navajamo le odstavek o šolstvu:
Tretji rajh je razbil manjšinsko šolstvo ter onemogočil sleherni učiteljski naraščaj. Po švicarskem zgledu smo v gotovem delu dežele v vseh občinah, kjer biva tudi majhen odstotek prebivalstva s slovenskim materinim jezikom, uvedli dvojezično šolstvo in otroka ne vprašujemo, ali je Nemec ali Slovenec, temveč zahtevamo priučitev obeh jezikov od slehernega šolarja. Prepričani smo, da je to v korist ljudstev, ki bivata v naši deželi. Ako nam ni bilo mogoče zaradi težav današnjega časa v pičlem poldrugem letu doseči zaželjenih ciljev, bo moral vsak razsoden človek razumeti, da se več ni dalo izpeljati. Opustitev sedmih let v današnjem času ni moč popraviti naenkrat.
' Nato navaja ta nadvse zanimiva knjižica časopisne glasove po sklepu državne pogodbe, ki je zagotovila avstrijsko neodvisnost in nedotakljivost njenih meja. Godba se je temeljito spremenila. Gonja proti dvojezičnemu šolstvu je rasla iz dneva. 'Vprav v zvezi s tem je poslanec OeVP dr. Tončič spregovoril v proračunski debati dne 9. novembra 1955:
Vprašanje Južne Tirolske je logično povezano s položajem južnoslovanskih manjšin v Avstriji; mi ne moremo od Italije več zahtevati, kot smo sami pripravljeni dati južnoslovanskim manjšinam v Avstriji.
Avtor knjižice dr. Tischler še pristavlja:
Zato Slovenci zaradi pravičnosti le želimo, da si naša vlada pripravi doma tehtno legitimacijo za Južno Tirolsko.”
l/LoidaHši cestni pcedbc pad na{i/is{a frbca v b/capi
Pred kratkim je francoski parlament odobril (ratificiral) pogodbo med Italijo in Francijo, ki predvideva zgradnjo cestnega predora skozi Alpe pod Mont Blancom, najvišjo evropsko goro. Bo to najdaljši avtomobilski predor na svetu. Meril bo 12 kilometrov (ali točneje 11 km in 900 m). Gradili ga bodo približno tri leta in bodo z vrtalnimi deli začeli na obeh straneh naenkrat, kot je to pri predorih navada.
Predvidoma bodo skupni stroški znašali 12 milijard lir ali okroglo 500 milijonov šil. Vendar računajo, da se bodo zaradi nepričakovanih zaprek, na katere bodo vrtalci naleteli v skrivnostnem drobovju najvišje evropske gore, stroški povečali vsaj za dobro tretjino. Obe vladi nameravata razpisati notranja posojila v ta namen. Vendar računajo finančni strokovnjaki, da bo cestna pristojbina, ki jo bodo pobirali od avtomobilistov, kmalu poplačala stroške. Dejstvo je namreč, da so visoki alpski prelazi uporabni za avtomobiliste le poleti, in sicer v dobi od maja do oktobra. V zadnjih letih je promet preko Alp silovito narastel, zato
računajo, da bo pred monblanškim tunelom v poletnih mesecih vedno čakala dolga vrsta avtomobilov. Pa še važnejši bo predor pozimi, saj bo poleg železnice edina zanesljiva zveza s sosednjo' Francijo. Računajo, da bodo po njej prevozili letno 300.000 ton blaga, da bo po njej šlo v obeh smereh
230.000	avtomobilov, 45.000 motorjev,
20.000	avtobusov, 15.000 tovornih avtomobilov in 1 milijon 300 tisoč pešcev. Predor bo v vsej dolžini razsvetljen z reflektorji in posebne naprave bodo urejevale zračenje.
Dogodku pa pripisujejo tudi politični pomen. Zveza med Italijo in Francijo se bo znatno izboljšala. Posebno so se pa tega sklepa razveselili prebivalci doline Aosta na italijanski strani, ki jim je francoščina materin jezik.TJživajo zato tudi posebno avtonomijo v jezikovnem pogledu.'
Učitelji so po sklepu pogodbe o /gradnji predora v tej dolini razglasili šolarjem, da se bodo morali odslej še marljiveje učiti francoskega jezika, kajti dotok francoskih gostov po novi prometni žili se bo gotovo znatno povečal.
FRAN ERJAVEC, PARIZ:	1.25
koroški Slovenci
II. DEL
3. Ustanovitev 35 nižjeorganiziranih ljudskih šol (te so se zvale pozneje „t r i v i a 1 k e”) in sicer (vedno navajam le kraje, ki so prihajali v poštev tudi za Slovence) v: Podkloštru, Šmohorju, Kožentavri, Trbižu, Malborjetu, Pontablju, Grebinju, Borovljah, Spod. Dravogradu, Labotu, Guštanju, Pliberku in v Železni Kapli. Take „kmeč-ke šole” naj bi se pozneje ustanovile še po drugili večjih krajih in župnijah.
Nadalje je deželno glavarstvo svetovalo, naj navedene šole snujejo le previdno in postopoma, ker zanje še niso dani povsod pogoji in se je bilo bati, da „se še bolj upre ljudstvo, ki je itak polno predsodkov glede novotarij.” Najprej je potrebna normalka v Celovcu in, ko bi ta v 3—4 letih izvežbala učitelje, bi lahko ustanovili tudi predlagane 4 mestne šole, v nadaljnjih 3—4 letih bi prišla na vrsto še ostala manjša mesta in trgi in šele zatem končno še drugi večji kraji po kmetih.
Hkrati je glavarstveni predlog razpravljal o ustanovitvi normalke, predlagal je, naj bi z Dunaja poslali ravnatelja, ki bi bil obenem nadzornik vseh šol v deželi, a za ostale štiri učne osebe je predlagal že domače kandi-
date, ki naj bi se pa poprej izvežbali na dunajski nor-malki (stroške zanje je obljubila kriti celovška mestna občina). Šolnine naj bi izprva ne pobirali nobene. Vse predvidene stroške za normalko so cenili na 2600 gld letno in predlagali so že tudi, kako bi bili kriti. — Končno je deželno glavarstvo nasvetovalo še ustanovitev posebne deželne šolske komisije, ki bi vodila vse ljudsko šolstvo v deželi.
Iz tega obširnega poročila lahko razvidimo, da se je celovško deželno glavarstvo sedaj vnovič resno zavzelo za šolstvo. Tudi na Dunaju so vzeli poročilo z odobravanjem na znanje in že dne 29. X. 1774. naročili ustanoviti deželno šolsko komisijo, ki naj bi sestajala iz- dveh glavarstvenih svetnikov, tajnika, ravnatelja normalke, zastopnika celovškega magistrata in ravnatelja semenišča. Za slednjega je bil deželni glavar zato, da „se iz lastne skušnje uveri, kako nujno je, da se ndadim duhovnikom začasa vzbudita veselje in vnema” za šolo. Komisija je bila res dne 3. I. 1775. že sestavljena (njen predsednik je bil svetnik grof A i c h o 11, poročevalec pa izprva svetnik pl. O 11 e n f e 1 s in za njim pl. G r d 1 -1 e r). Njen delokrog je bil določen že s „S p 1 o š n o šolsko u r e d b o” in z dvornim dekretom od 19. VIII. 1775. je postala tudi skoro neodvisna od glavarstva. Njene glavne naloge so bile skrbeti za točno izvrševanje šolskega reda in za nameščanje učiteljstva, dajati jim uspo-sobljenostna spričevala, odpravljati pojavljajoče se napa-
ke, izdajati odredbe glede šolnine, učne dobe in šolskega obiska, upravljati deželni šolski fond in iskati novih virov za kritje šolskih stroškov. Končno je bila v narodno mešanih deželah ‘dolžnost teh komisij skrbeti tudi za izdajanje prevodov učbenikov, ki so se pa morali natančno ujemati s predpisanimi uradnimi dunajskimi izdajami (te je po večini sestavil Felbiger sam).
Ves ustroj nove ljudske šole je bil natančno predpisan že s Felbigerjevim ..Splošnim šolskim redom”, zato je bila sedaj prva skrb deželne šolske komisije preskrbeti usposobljene učitelje in najti potrebne denarne vire zanje. Ker je mogla šele normalka vzgojiti nove učitelje, je bilo treba najprej ustanoviti to. Vlada je šele po dolgih pregovarjanjih prepustila zanjo staro vojašnico (v današnji Kaufmanngasse št. 11), ki pa jo je bilo treba najprej še temeljito predelati.
Zatem pa je bilo treba seveda takoj poskrbeti tudi za učno osebje zanjo. Na Dunaju so se na celovške predloge le malo ozirali in so za ravnatelja imenovali na Dunaju živečega koroškega Slovenca Fr. Košata, ker se jim je zdel za ta posel najsposobnejši, a glavarstvo naj bi poslalo do srede novembra iz Celovca, še dva druga učitelja, da bi se poldrugi mesec vežbali na dunajski nor-malki ter bi lahko z Novim letom 1. 1775 odprli celovško normalko. To vežbanje se je pa zavleklo do aprila meseca, nakar so odšli vsi trije v Celovec.
n nas m7d)vcšketn
CELOVEC
Tvrdka HANS WERNIG v Celovcu, Paulitschgasse nam ni poznana samo zaradi tega, ker precej oglašuje v našem listu, ampak je tudi sicer zelo priljubljena med celovškimi Slovenci. Poleg tega pa uživa tvrdka tudi v Rožu in v Podjuni velik sloves. Ker ima že dolgo in lepo preteklost, se prav radi zglašamo pri Hanziju — meščani in podeželani — v novem „Prosenhofu”, če potrebujemo kakršnekoli gospodinjske potrebščine ali gospodarske stroje. Ker ima res kvalitetno blago, tvrdko priporočamo našim bralcem tudi v bodoče.
Danes pa imamo za naše bralce še posebno novico, in sicer da je dobila tvrdka Hans Wernig konec meseca januarja naslednika. Fant je zdrav in krepak in je dobil pri krstu očetovo ime. Staršem iskreno čestitamo; mlademu Wernigu pa želimo, da bi bil ravno tako podjeten kot je njegov oče Hanzi.
PLIBERK •f Janez Možina
Kakor je bilo razvidno že iz osmrtnice oz. zahvale zadnje številke našega lista, je umrl sin mesarskega mojstra Možine iz Pliberka. Rajni Hanzej je preminul v bolnišnici v Gradcu in je bil star šele 22 let. Zaradi pomanjkanja prostora, smo prisiljeni objaviti obširnejše poročilo v prihodnji številki.
KAZAZE
Nesreče na dnevnem redu
Hude nesreče so zadnje čase prizadevale nekatere naše družine. Dne 12. oktobra se je smrtno ponesrečila Marija Komar. Peljala se je po humškem klancu, kjer je zgubila nad kolesom oblast, treščila z glavo v smreko ob cesti in ostala na mestu mrtva. Zapušča moža in dva mala otroka.
Dne 8. januarja je v Celovcu na kolodvoru železničarju Johanu Kert brzovlak razbil glavo. Zapušča mlado ženo in malega otroka.
21. januarja je dr. Fritzer do smrti povozil v Gonovecah gozdnega delavca Jožefa Lubas, ko se je vračal iz obiska pri sorodnikih. Zapušč^ tudi ženo in dva mala otročiča. Vsa fara se čuti prizadeta od teh nesreč, kar je pokazala ogromna udeležba pri pogrebih. Bog bodi prizadetim družinam tolažnikl
ŠT. LIPŠ
VABILO
na veselo pustno prireditev s 4 veselimi enodejankami, ki bo v nedeljo, dne. 17. februarja ob pol 3. uri popoldne in ob 7. uri zvečer pri Škorjancu v Boji vesi (Št. LipS).
Vse od blizu in daleč iskreno vabi šent-lipška farna mladina!
ŠT. VID V PODJUNI
Dne 14. januarja se je vršil pogreb nenadoma umrlega upokojenega železničarja Johana Boltežar, pd. Ofnerja v št. Vidu, ki je dosegel starost 72 let. Za njim žaluje žena in štirje že preskrbljeni otroci.
Teden na to, dne 21. januarja pa smo pokopali ob obilni udeležbi vernikov in dveh gg. duhovnikov 84-letnega Šimana Jernej. Pevci so mu na domu, v cerkvi in ob grobu zapeli žalostinke, č. g. župnik pa se je poslovil od njega z lepim govorom. Blag mu spomin!
O porokah nismo pozabili poročati, kakor bi si lahko kdo mislil, ampak jih do sedaj še ni bilo. Kakor izgleda, bo ostal letošnji pust pri nas še kljub temu vdovec.
KOT MARA VES
Dolg pust, malo porok, pravi pregovor. Tokrat se pri nas to uresničuje, ko smo imeli, kakor kaže le eno poroko. Lekiejev Hanzej je bil edini ženin, ki se je letos ojunačil in šel par korakov čez cesto po svojo nevesto Marijo VValdhauser. Želimo obema mnogo sreče.
ŠT. LENART PRI 7 STUDENCILI
Ko se je oznanjala na Novega leta dan stadstika farnega življenja, smo se spomnili vsega lepega in hudega v preteklem letu. Prevladovalo je žalostno: 28 pogrebov, 13 moških in 15 žensk, prvi so doživeli povprečno starost 57 let in ženske 70 let. Vsi skupaj pa so preživeli dolgo vrsto let 1617. Koliko časa jim je bilo dano v porabo. Nagle in neprevidene smrti jih je umrlo 5. Cesta smrti, ikakor so krstili ta del ceste med Beljakom in Podkloštrom, je zahtevala svoje žrtve, kar tri na enkrat. Matejevega Tončka, Antona Truppe pa je vzelo od dela nanagloma. Vozil je seno domov, konj se splaši, nabasan voz sena mu zdrobi lobanjo, pol ure nato je bil že mrtev. To se je zgodilo prvi petek meseca julija, on je bil namreč častilec Srca Jezusovega.
Rojenih je bilo 28 otrok, 19 fantov, 9 deklet. Torej še bo vojakov, če je to namen in cilj, moškega življenja. 18 je bilo krstov v farni cerkvi, 10 pa v Beljaku. Torej si stojita življenje in smrt oči v oči. Kdo bo zmagal?
Življenjsko zvezo zakona pa je sklenilo v fari 8 parov. 4 ženini pa so šli po neveste drugam in jih pripeljali domov. 5 nevest pa so odpeljali drugam. Takšno je življenje pri nas.
ŽIHPOLJE
Farno življenje v številkah: Lansko leto smo imeli 13 pogrebov, kar je za našo faro že veliko. Zadnji so umrli jeseni, in sicer Matirčinja v Nadramu, Valentin Rij pan in stara Premrova mati, ki se je v Celovcu ponesrečila. Pripeljali so jo nezavestno domov in je nekaj dni nato umrla, ne da bi prišla do zavesti.
Dne 2. januarja smo pa spremili k večnemu počitku nekdanjo farovško Ano Praj-nik v starosti 84 let. Dne 8. januarja pa je naše pokopališče dobilo spet prirastek, in sicer smo takrat pokopali iz Humberga Marijo Wolf v starosti 64 let. Rajna je bila begunka iz Kočevja. Tudi njen mož, ki je umrl pred par leti, počiva na našem pokopališču.
Kar se tiče rojstev, se je leta 1956 rodilo 10 otrok: 4 fanti in 6 deklic. Poročili so se trije pari, in sicer smo imeli dve poroki na Žihpoljah, ena pa je bila v Gospe Sveti.
Ne zato, ker je navada taka, da se je treba oddolžiti: prvobart ob petem, drugobart ob šestem križu in tako naprej do osmega ali celo do devetega. Drugačna je misel, drugačen namen. Foltejev 50. rojstni dan je prišel, kakor je včeraj tvoj in bo jutri moj, staranje ni zasluga.
Po uspelem koncertu pa je treba sesti, si oddahniti in v miru pretehtati in izmeriti vse, od vaje do izvajanja. Če storimo to prav ob njegovi petdesetletnici, ne pomeni nič več kot priznanje: njegovo dosedanje delo je bilo lepo in dobro.
Iz zanesljivega tehničnega znanja raste pod njegovimi prsti pesem njegovega zbora zdaj v lahno sončno podobo, v pastel ožarjenega Libuškcga polja, zdaj v panoramo nedopovedljivega človeškega čustvovanja, odvisno od pesmi, ki jo predvaja: K’ sem še mihn pob biv ali v Šmihelu ’no kajžico mam. Za prvo kakor za drugo pa mu gre priznanje: tu dela ljudski umetnik.
Našim naročnikom
Zaradi ponovnega zvišanja tiskarskih stroškov in cene papirju tekom zadnjih dveh let smo tudi mi primorani dosedanjo naročnino primerno zvišati. Saj so to storili tudi nemški listi, ki se vzdržujejo z naročnino. Ni nam bilo ljubo to storiti, ker vemo, da bo marsikaterega naročnika to zadelo. Vendar, mi hočemo ohraniti naš list in zato prosimo vse naročnike in bralce za blagohotno razumevanje.
Kdor je do danes že plačal naročnino za leto 1957, tega bomo priznali, da je za določeno dobo plačal list in ga ne bomo terjali za razliko.
Nova naročnina za leto 1957 znaša za tuzemstvo:
'letno 60.— šil., polletno 30.— šil., četrtletno 15.— šil. in mesečno 5.— šil. Cena posamezni številki bo od L 2. 1957 dalje 1.50 šil. Zato svetujemo tistim, ki so doslej kupovali posamezne številke, da se vsaj mesečno naročijo, bodisi naravnost pri upravi v Celovcu, ali pri dosedanjem trafikantu.
Cena za inozemstvo letno je 5.— US dolarjev ali pa protivrednost v šilingih.
_ Kot študentek sem ga srečaval' v tesni prosvetni dvoranici Breznika v Pliberku. Takrat so bila huda: leta za naše kmete, malo sonca in veliko skrbi. Igra in pesem sta bili v službi trdega življenja. Foltej je bil zraven.
Ko sc je nebo nad našo deželo do kraja zastrlo in je viselo nad nami kljukasto znamenje, se je slovenska melodij^ umaknila v kraljestvo trpljenja in smrti, v pregnanstvo, ker so ji napisali na njene domove: tu nisi zgubila ničesar. Tudi v pregnanstvu je bil Foltej zraven; in pod njegovo uvelo koščeno roko je molilo in klelo, tožilo in jokalo sto glasov, ubranih v crescendo simfonije Upanja, katere čaru je nazadnje podlegla tudi oškomjena soldateska z žeblji in s kladivom v roki.
Po vojski sem bral pismo: „Foltej, Tvojemu zboru dolgujem življenje. Pesem mi je v Dachauu dajala oporo, ko so prihajali trenutki obupavanja. Človek ne bi verjel, kakšno moč, kakšno neusahljivo silo imajo v sebi naše narodne pesmi”. Pismo je pisal g. M. iz Postojne .
UPRAVA
Hartmanovemu Folteju za 50. rojstni dan
Zjudsltošolsld co*nat ficifuu/eduje
kev na Koroškem, namreč
cerkev na Otoku ob Vrbskem jezeru.
In po vojski so šli njegovi pevci povedat, da so živi in da se tega veselijo, Jeseničanom, Kranjčanom,
f
7,

V.
Ime prve cerkve v Gospi' Sveti najdemo v latinskem opisu pokristjenjanja koroških Slovencev, h osmega stoletja in se je takrat zapisala latinsko kot „Sancta Marija in solio”. Ime „soilio” bi nakazal ime prestola, je pa slično kakor staro ime „zolo”, ki bi pomenilo carino, kar bi potrjevalo znano dejstvo, da je ta cerkev dobila od kakega mogotca tudi carinske pravice za gotovo blago, ki se je vozilo mimo. — Prvotna soha Marije je stala v posebni kapelici v sredi cerkve in je sedanja soha na oltarju v Gospi Sveti menda iz 15. stoletja.
V zadnjem članku omenjena velika ka-menita miza je tudi najmanj že iz devetega stoletja in je takrat, še bolj. priprosto, služila kot oltarna miza, medtem ko stoji sedaj nad kamenito rakvijo, pod katero ležijo pokopani ostanki sv. Modesta, prvega škofa v Gospi Sveti in prvega apostola, krščanske vere, ki je umrl v Gospi Sveti, — kjer so potem cerkev opravljali prošti na čelu kanonikov, ki so živeli po posebnih pravilih in daleč naokoli opravljali službo božjo.
Tudi mestna župna cerkev v Celovcu je bila v prvih stoletjih po pokristjanjenju podložna cerkvi v Gospi Sveti. — Ker so pa cerkvene potrebščine in stroški uprave rasli, je jasno, da je bila cerkev potrebna podpor. In tako je že 1. 860. kralj Ludovik podaril tej cerkvi tudi mnogo posestev; vse skupaj pa obenem tudi to cerkev, (ki je bila prej 'last koroškega kneza), nadškofu Adalvinu v Salzburgu in takrat je njeno ime zapisano kot: „Carantanam ecclesiam sanctae Mariae”, kar bi pomenilo ^Karantanska cerkev sv. Marije”, ,pa se ne sme prezreti, da je takratna „Karantania” bila mnogo večja kakor sedanja Koroška. Le-
ta 945 pa je podaril cesar Oton prvi tej cerkvi tudi nekatera posestva iz okolice, skupaj s podložniki, s staroslovenskimi imeni „Namdrag, Budigoj, Gorazd, Dobro-nega, Budist, i. t. d. — Vse to je dokaz, kako važno je bilo vse to ozemlje za takratne vladarje radi utrditve svoje moči na tem ozemlju.
Od slazburških nadškofov, ki so imeli v Karantaniji od papeža in cesarja potrjeno ■popolno nadoblast, je naslednik že imenovanega Baldvina, Gebhard (od 1060—1088), podprt od papeža dosegel proti volji cesarja, da se je bogati samostan, ustanovljen od sv. Heine v Krki, spremenil v novi škofijski sedež na Koroškem. Krški škofje pa so rajši stolovali na svojem bolj varnem gradu Strassburg. In tako je izgubila Gospa Sveta svoje škofovske pravice že v 11. stol. in .postala potem bolj uvaževano romarsko središče.
Krški škof (navadno so bili ti škofje tudi plemiškega rodu) je novega koroškega kneza vpeljal od gosposvetskega ...prestola” po tamošnji slavni izročitvi podložniške zemlje od strani kneza svojim drugim plemičem, v slavnostnem sprevodu v gosposvetsko cerkev. Tam se ni več vršil tisti znani staroslovenski obred, ki se je opravljal od vsega začetka pri Krnskem gradu okoli knežjega kamna in so ta obred prvotno še pod frankovsko nadvlado kolikor toliko spoštovali še tuji vladarji. Znano je, da je bil še Maj-nard, bogati gor iški grof, ko ga je imenoval Rudolf Habsburški za koroškega vojvodo, leta 1286 umeščen po starem obredu. Ta kamen stoji sedaj zapuščen v celovškem muzeju; — sedaj še stoječi ..vojvodski prestol” je samo znamenje poznejše tuje nadvlade. — Samo sloves gosposvetske cerkve je ostal, kakor še slovi' druga najstarejša rer-
Tudi tja me je moja mama peljala! — • Koliko novih utisov na vožnji po jezeru pri prvem pogledu na daleč vidno visoko stoječo cerkev.
Opis svoječasne cerkve.
V župnišču sva zvedela, da je prastara cerkev pogorela že v 14. stoletju, hranila pa je ostanke sv. Primoža in Felicijana.
Pri vhodu v cerkev me je mati opozorila na velike stenske slikarije „Kristus na Oljski gori” s številko iz leta 1540, na desni strani pa na podobo sv. Primoža. Na za- t hodni zunanji steni pa je slika orjaka sv. Krištofora, po našem ..Kristusovega nosilca”, ki nosi na sliki Kristusa kot dete in ž njim kroglo cele zemlje, varno čez deročo vodo! — Zraven sohe sv. Marije v notranjosti cerkve na glavnem oltarju se nahajata ob straneh soha sv. Primoža z medvedom in sv. Felicijan z levom, kot so pač prej vsaki podobi svetnikov dodajali kak znak iz njihovega življenja. — Na severno steno gl. oltarja je naslonjen oltar v posebnem kinču ,,Kristus na križu”, nad n jim podobe Boga Očeta in Sv. Duha, spodaj pa soha ..Marije 7 žalosti z meči v srcu”. V stranskem delu pa je stala na .oltarju soha Janeza Krstnika, sv. Fabiana in sv. Boštjana; takrat ini seveda tudi moja mati ni mogla pojasniti, zakaj ta ali1 drugi svetnik tako čudno stoji, šele mnogo pozneje so me nauki učili, da so v starih časih takratni rezbarji pač po svoji domišljiji ustvarjali, mogoče vsako stoletje nekako različno, tako da sedaj že iz tega prilično vemo, kako stare da so cerkvene sohe. — (Sicer sem pa v cerkvi videl toliko posameznih, lepo prispodob-Ijenih stvari, da mi mama ni mogla obrazložiti njih posebnega pomena. Staknil pa sem vedno še kaj posebnega.)
Ljiihljunčanom, Celjanom, Mariborčanom in Pre-valjčanom. Prešeren smeh jim je cvetel iz ust, iz oči pa trdna volja: živeti hočemo. V prevaljski dvorani sem videl vlažne oči. Koncert so morali ponoviti na licu mesta. Foltej je bil zraven.
Srečal sem ga v Kortah. Ni še zelo dolgo. Hladna jesenska megla je vela gor po kotanjah tisto nedeljsko jutro. Sedal je na motor, ovit v jopič in rute: »Kam tako zgodaj?” „K vaji vendar! V Plilrcrk. Po frimaši, vsako drugo nedeljo.” In megla ga je vzela. Nekaj tednov pozneje sem bral o uspeli pevski turneji podjunskega združenega zbora na Štajerskem. *
Tako je pač z nami, koroškimi Slovenci. Majhna je naša dežela in majhne so stvari v njej. Naš kulturni dom ni podoben ne Burgtheatru, ne ljubljanski operi in tudi ne Modemi galeriji. Ni marmornata palača, a je prijazna lesena bajta v bregu: z rdečimi rožami v drobnih, plahih olvncih. Majhen je svet okrog te bajte in obdelujejo ga zveste raskave roke samoukov, raznih Mick in Mil, šimijev in Pav-lejev, Guštinov in Tcvžejev, štefejev in Foltejev, Janezov in Anzejev. Trd je ta svet, a rdeče rože v okencih se veselo, zvonko smejejo, ko je nediv in sonce. Treba je samo prave naravnave oči in ušes, pa se ti ta mali svet širi in razširi do tiste dimenzije, ki sc ne more več imenovati koroško majhna, ker je le četveroglasna in petero.
Folteju pa, ki smo mu prišli gor devat za rojstni dan, samo še toliko: ker Slovenci v deželi nimamo ne korza ne bulvara, nego samo trd, gorski svet okrog naše bajte; ker nam pesem ni ne luksus ne poslastica, ampak življenjska potreba, kndi v mizi; ker ni vtapljanje v neplodno čustvovanje niti ne brezpredmetno filozofiranje o preživetih oblikah prosvetnega dela, če rečemo: našo pesem na oder, pod okno, med svate in v radio; ker čustva ustvarjajo življenjski sok, razum pa sc z njim okoristi: zato mnogo obletnic v zdravju in smehu, da bo naša pesem jokala in vriskala — otožno in sončno — pod tvojo taktirko tudi jutri.	p. A.
^	Velika
Razprodaja
pohištvenega blaga.
Nadalje: gradi za modroce zavese Linolej Stragula Donaulej, pri
N E D E L K O
Klagenfurt, 8,-Mai-StraBe 11
Fasching ist, und darum eben will man einen Hausball geben.
„Viel zum Knabbern? Ja, v^oher?"
Mutti meint: ,,Das ist nicht schvver!" fti******
... wir bocken mif
eten i&eWietee/vJen.
:nwer*
Nosilec rodovitnosti zemlje	Našim gospodinjam
Nosilec rodovitnosti zemlje je humus, ki se naredi, ko sprhni slama, listje, gnoj, plevel itd. in se spremeni v črno prst ali- zemljo. Humus je edina, najboljša hrana bakterijam, ki v zemlji pripravljajo in „ku-hajo” hrano rastlinam. Taka zemlja je rahla, vodo dobro drži in je temne barve. Zato se hitro segreje in ostane topla. Ta rahla prst veže zemljo v kepice in ji daje tako imenovani grudičasti zlog ali strukturo, od katere je odvisno vse polno dobrih lastnosti najboljše rodovitne zemlje. Brez humusa rodovitnost postane vedno manjša, zato so letine slabe kljub dobrim vremenskim prilikam. Iz tega je razvidno, da je treba z močnim gnojenjem dvigati rodovitnost zemlje, če hočemo pridelati vedno več in boljše pridelke.
Glavni vir humusa je dober hlevski gnoj \n kompost. Gnoj damo na njive in kompost na travnike, sadovnjake in pašnike. Če za njive primanjkuje gnoja, se bomo pač potrudili, da ga ne bomo več vozili na travnike in pašnike.
Gnoj na gnojišču je treba pravilno oskrbovati, da se v njem ohrani vsa za rastlino potrebna hrana. Vsak dan sproti ga enakomerno naložimo na tako veliko površino gnojišča, da pride komaj do 30 cm na visoko, na kar ga prav dobro potlačimo. Gnoj navozimo najprej v najbolj oddaljen kot gnojišča. Ko je kup v tem kotu vsaj tri metre visok, začnemo z novim kupom tesno poleg prvega. Gnoj se v tako visokem in potlačenem kupu,segreje do 50 stopinj Celzija in zopet počasi ohlaja. To je pravo dozorevanje pri katerem ostane v gnoju ves amonijak, ki ga vlaga sproti potegne nase. Izgub ni prav nobenih, ker se tudi gnojnica, polna amonijaka izteka v izpod kupa v dobro zaprto gnojnično jamo. Gnoj že na gnojišču doseže prvo stopnjo zrelosti, ki ji pravimo arnonizacija. V tej zrelosti ga že smemo razvoziti po njivi in podorati. Nadaljnjo zorenje, pri katerem se amonijak
spremeni v dušično kislino, ki je najboljša hrana, za rast potrebna, se konča v rahli zemlji. Tu je dovolj zraka, ki ga posebno zemske bakterije rabijo za svoje delo in življenje, ko organske snovi (živalske odpadke in steljo) spreminjajo v blagodejni humus.
Predno je gnojišče polno, imamo velik del gnoja že v prvi zrelosti in ga smemo zvoziti na kupe ob robu njive ali pa vigredi pod brazdo' Zato ni treba, da je gnojišče posebno veliko, ker ga na ta način sproti toliko spraznimo, da je vedno dovolj prostora, četudi morda imamo v hlevu večje število živine.
Premalo uležan ali nezrel gnoj ne smemo podoravati, ker rastlinam lahko več škoduje kot koristi ali vsaj pridelek zniža, namesto da bi ga zvišal. Stelja (slama, listje itd.) mora biti vsaj toliko preperela, da se pri nakladanju drobi in pretrga. Ako pa gnoj pokrijemo z zemljo, še bolje dozori in prav nič ne izgubi na svoji hranilni vrednosti.
Kjer imajo slabo gnojišče, je najbolje, da ga pokrijemo z zemljo in z njega napravimo dober kompost. Gnoj navozimo na daljše kupe in ga pokrijemo z zemljo. Tako ga vrstimo do višine enega do dva metra in na vrh zopet zemljo, če mogoče kar ilovico, ki se da bolj razmazati. Tako pripravljen kup naj ima na vrhu po vsej dolžini plitvemu koritu podobno vdolbino, v katero vlivamo gnojnico, ki ima po svoje tudi precejšnjo vrednost. Kot tekoče gnojilo ima največ dušika in nekaj kalija, le fosfatnih snovi in apna nima prav nič. Na tak kup ali še boljše kar vmes dajmo tudi straniščnik, ki je sam škodljiv, a v zmesi z drugim hlevskim gnojem in še tem bolj v takem gnojnem kupu se lahko prav s pridom porabi. Sicer ima veliko gnojilno vrednost, pa zaradi nekaterih soli je'rastlinam škodljiv in jih popolnoma posmodi.
(Konec prihodnjič)
Celovško življenje skozi očala policije
Kot vsako leto, je tudi topot zvezno policijsko ravnateljstvo v Celovcu izdalo svoje letno poročilo za javnost, ki nudi zanimivo sliko vsakdanjega družabnega življenja, kot ga pač oblast — pri skrbi za javni red in mir, varnost ter spoštovanje zakonov v deželni prestolnici — vidi skozi svoja stroga očala.
Vse te naloge izvršuje 416 nastavljencev in policijskih uradnikov, iz katerih sestoji osebje celovškega zveznega policijskega ravnateljstva. Njihovo delovno območje obsega površino 5617 hektarjev zemljišča, na katerem se nahaja 751 ulic. Po statistikah policijskega prijavnega urada je lani Celovec štel 68.251 prebivalcev, med katerimi je bilo 3324 ino-zeincev. V Celovcu je 7521 stavb, med kateruni pa jih 30(1 ni naseljenih.
V Celovcu je policijsko prijavljenih 433 društev. Skupno je bilo lani v našem mestu 217 javnih zborovanj, otl katerih jih 58 odpade na politične prireditve. Največ prireditev pa je bilo verskega značaja, in sicer skupno 127. V Celovcu izhaja 65 periodičnih tiskovin (listov), med katerimi so 4 dnevniki, 14 tednikov, 1 štirinajstdnevnik, 28 mesečnikov in še 18 drugih publikacij.
Iz poročila kriminalne policije pa izhaja, da so najtežji zločini v upadanju. Organi tukajšnje policije so se morali baviti samo z enim primerom umora ter enim poskusom umora. Zabeleženih je 86 težjih zločinstev kot rop, moralni pregreški, težke telesne poškodbe in podobno. Policija je morala poseči vmes v 27 primerih grožnje in izsiljevanja. Kar 24 upornih oseb je s silo napadlo uradne organe pri izvrševanju njihove dolžnosti. Tatvin je bilo prijavljenih 279, med katerimi je 112 »prijateljev” tuje lastnine posvetilo svojo pozornost motornim vozilom. Omeniti je treba še 150 primerov sleparije, poneverbe, ponarejanja ali razpečavanja ponarejenega denarja, gospodarskih pregreškov v zvezi s konkurzom, vse zločinstva, ki spadajo pod za-glavjc »kazniva dejanja proti imovini”.
Dočini so zločinstva odraslih oseb v vidnem nazadovanju, kar je predvsem pripisati ugodnemu go-
spodarskemu stanju, ko vsakdo, ki hoče delati, more oskrbeti zase in za svojo družino potrebna življenjska sredstva na pošten način, so pa znatno porasla zločinstva mladoletnikov. Ti „podjetneži” so se organizirali v pravcate tolpe, ki so nekaj časa »gospodarile” v mestu, dokler jim ni policija trdo stopila na prste. »Specializirali” so se na krajo vozil. Vsekakor je v tej »stroki” dosegel rekord neki fantič, ki še hodi v ljudsko šolo, pa je že ukradel 32 koles (bicikljev). Tik za njun je nek njegov sovrstnik s tridesetimi tatvinami koles. Med glavnimi vzroki mladostne zločinstvenosti so slabo čtivo, po-hujšljivi filmi ter vpliv bolj pokvarjenih sovrstnikov. Ponekod pa sc tudi starši premalo brigajo za svoje otroke.
Dočim so bile tatvine glavno področje mladoletnikov, da si z njimi oskrbijo denar, ki jim potem omogoča vse vrste užitkov, je pa zločinstvo prevare v pretežni meri pridržimo odraslim zlikovcem, ki so svoje lahkoverne someščane »olajšali” za znatne vsote denarja. Gospodarska policija je na kaznih zaradi navijanja cen dobila v svojo blagajno znesek 10.059 šil.
V Celovcu je bilo v letu 1956 registriranih 8.179 motornih vozil, med katerimi je 3379 osebnih avtomobilov (v letu 1955 jih je bilo samo 2464), 1089 tovornjakov (prej 1049), 25 mestnih in 14 zasebnih avtobusov. Motorna kolesa so sc od 607 v letu pomnožila na 1007. Policija je za nove prometne tablice motornih vozil dobila v' blagajno 69.506 šil.
Prometnih nesreč je bilo lani v mestnem območju 1349. Od tega so bili v 356 primerih povzročitelji pešci, v 317 pa kolesarji, pri več kot dobri polovici nesreč pa pade krivda na avtomobiliste. Od omenjenega skupnega števila prometnih nesreč je policija 789 primerov prijavila sodni oblasti zaradi ugotovitve kazenske odgovornosti povzročiteljev. Prometne nesreče so terjale 11 smrtnih žrtev, 263 oseb pa je bilo težko ranjenih. Kljub povečanemu številu motornih vozil se pa je v primeri z letom 1955 število prometnih nesreč zmanjšalo.
.Rojstev je bilo v Celovcu 1876, smrti pa 760.
Nekaj
Ne samo sladkosnedni deci, tudi odraslim koristi žlička strdi, saj ne vsebuje samo vitaminov, ampak tudi mnogo visoko-vrednih hranilnih snovi.
Kadar strd kupujemo, pazimo predvsem na barvo. Strd naj bo lepo svetle ali temno zlate barve. Okus mora biti ostro sladek. Cesto dobimo namreč ponarejen med, ki je belorumene barve, sluzasto tekoč in ima grenak priokus. Med namreč razni prekupčevalci pomešajo s sladkorjem, moko in raznimi drugimi sredstvi.
Gozdna strd je temnejša, a še vedno jasno zlata. Neprozorna rjava masa z grenkim okusom je mešanica medu s sirupom ali grozdnim sladkorjem. Pristen med se v mrazu včasih strdi — kristalizira. Če ga denemo na toplo pa zadobi spet prejšnje lastnosti.
Strd je tudi izvrstno zdravilo. Najboljša je strd, nabrana iz lipovega cvetja. Zlasti proti prehladu vseh vrst je odlično zdravilo. Telo strd zelo hitro predela. Čisti tudi sokove. Vendar strd kot zdravilno sredstvo proti kašlju prekuhamo na vodi, čaju ali mleku, ker sicer povzroči še hujši kašelj. Strd pospešuje tudi spanje. Tisti, ki hočejo pregnati nespečnost, vzamejo zvečer dve žlički medu v čaju ali na kruhu in imeli bodo dober počitek. Proti naduhi (astmi) ga jemljemo dve žlički na mleku. Pripo-
------------------------- KUHI
Če hočemo, da bo pečenka zares dobra, se ne sme peči na vodi, ampak na masti. Peči, se pravi pripravljati jed ob suhi vročini z mastjo. Če dodamo tekočino, dobimo ,,dušeno”, ne pa »pečeno” meso. Dandanes bolj, kot mako za omake uporabljajo naravne sokove: škrob (Starke), riževo moko, Maizena, Mondanin itd. Vsi našteti proizvodi vežejo šoke. Majhno količino te snovi razpustimo v vodi in potem dodamo jedilu. Ti šoki so zelo dobri.
o strdi
ročajo ga slabotnim, okrevajočim, da hitro pridejo k moči.
Pa tudi kuharice cenijo med. Kdo ne pozna dobre medene potice, leetovih src, raznih medenih poljubčkov in drugega peciva? Moški pa najbolj cenijo strd v žganju — strdeno žganje. Vendar tudi pri medu držimo mero, ker uživanje strdi v preveliki količini lahko škoduje.
IZVRSTNA KUHARSKA KNJIGA
Ko se je Marica poročila, se je najbolj bala kuhanja. Bila je prepričana, da čisto nič ne zna. Pa ji je prišla na pomoč moževa mati. »Poglej”, je dejala, »to kuharsko knjigo. Stara je in obrabljena, ampak zate zelo dragocena. Veš, pri vsakem receptu sem zraven napisala, če Tonej tisto jed rad je. Poglej, tu je neka jed precej podčrtana. To ima zelo rad’, je napisano pri telečji pečenki. Ponekod je napisano: .Skuhala samo enkrat, ne diši preveč.’ Pri neki močnati jedi stoji: .Vzemi vedno dvakrat toliko, če hočeš, da bo imel dovolj.’ ” — Ob teh različnih pripombah se je Marica mnogo presmejala. Možu ni izdala svoje skrivnosti. Vedno pa se je veselila, ko ji je dejal, da še mama niso bolje skuhali. Strah pred kuhanjem je minil.
N J A-------------------------------—
Če se strga inlet pri blazinah, ki so polnjene, šivanka rane navadno ne zaceli. Naredi nove luknje. Zato si pri luknjah pomagamo z levkoplastom, z limom in krpico itd.
Če peremo koce (Decken), pazimo, da jih peremo v mlačni vodi. Premrzla ali prevroča voda povzroči, da so koce trde. Kovtre — prešite odeje ne moremo sami čistiti. To najbolje naredijo v čistilnici.
Ameriško-nemško industrijsko sodelovanje
Med ameriško jeklarsko družbo »Repu-blic Steel”, ki je največja proizvajalka jekla v Ameriki, in porurskim podjetjem Klock-ner je prišlo do sporazuma, po katerem bosta obe družbi sodelovali pri izdelovanju jekla. Sporazum se nanaša na dobo 10 let. Obe tovarni bosta med seboj, izmenjavali vse tehnične postopke in izsledke njunih raziskovalnih laboratorijev. Ameriška družba se bavi z načrtom, kako proizvajati jeklo brez uporabe koksa. Namesto koksove toplote bi uporabljala električno energijo atomskih reaktorjev. Torej »atomsko” jeklo. \
Klockner je pred kratkim prižgala v Bremenu novo visoko peč, ki bo proizvajala jeklo ne z uporabo koksa, ampak z briketi iz manjvrednega in zato cenejšega premoga. Podjetje Klockner proizvaja letno 2 milijona ton železa in sodeluje pri oborožitvi nove nemške vojske. V prihodnjem letu bo izdelalo 26.000 vojaških avtomobilov po licenci »Hotchkiss”.
Zaradi sporazuma med ameriško in nemško veledružbo so zelo zaskrbljeni angleški industrialci železa, ker se bojijo poostrene konkurence.
Sovjetska zveza uvaža meso in ga plačuje z zlatom
Sovjetska zveza je lani uvozila iz Argentine 92 tisoč stotov govejega in ovčjega mesa. V zadnjem času je moskovska vlada uvozila tudi iz Nove Zelandije 80.000 stotov, iz Danske 12.000 stotov in iz Urugvajh 10 tisoč stotov raznovrstnega mesa.
Priročnik Združenih narodov navaja naslednje podatke o živinore ji v Sovjetski zvezi: Leta 1916 je bilo 60,6 milijonov glav goveda, leta 1928 70 milijonov, leta 1933 je padlo na 38 milijonov, leta 1947 je doseglo 47 milijonov, leta 1954 pa 57 milijonov, to je nekoliko manj kot leta 1916, dočim se je prebivalstvo Sovjetske zveze povečalo za 50 odstotkov.
Za prašiče pa navaja te številke: leta 1916 so našteli 21 milijonov teh okusnih štirinožcev, a leta 1950 pa 24 milijonov, kar kaže, da tudi prirastek teh živali znatno zaostaja na prirastku prebivalstva. Spričo tega je razumljivo, da je življenjska raven
prebivalstva nizka in da mora nekdanja največja izvoznica kmetijskih proizvodov sedaj le-te uvažati. Plačuje pa jih z zlatom, kajti lani je sovjetska vlada prodala na svetovnem trgu, ki ima središče v Londonu, 11 ton zlata, kar predstavlja vrednost 12 milijonov dolarjev.
Električne pralne stroje vseh znamk in velikosti, štedilnike tudi kombinirane s krušnjo pečjo, krušne peči, sobne peči vseh vrst in velikosti, kotle za kuhanje žganja.
Vse to in še marsikaj drugega vam nudi tvrdka
JOHANN LOMŠEK
ŠT. LIPŠ, Tihoja 2, p. Dobrla ves
Odplačilo je mogoče na obroke. Cenik dobite po želji brezplačno.'
Pustno razmišljanje:
Srehti za kot d -
temelj žii)ljpn j(i
...V cerkvi je čakal župnik. Stopila sva pred oltar. Poroka je bila končana.
Na povratku iz cerkve sva sedela z Natalijo sama v enem vozu. Tiho je bilo med nama. Belo velo je ostalo odprto in solza za solzo je pritekla iz njenih oči.
Ko smo se zopet zbrali v marmorni dvorani, sta na dolgi mizi, ki so jo za ta dan pripravili tu in jo obdali s številnimi stoli, Natalijin in moj oče razgrnila na njej listine, ki so se nanašale na najino poroko in najino premoženje. Jaz pa sem prijel Natalijo za roko in jo odvedel skozi sobe v knjižnico, kjer sva bila sama. Tam sem stopil pred njo in razprl roke. Zgrudila se mi je na prsi. Tesno sva se objela in oba tiho jokala.
„Moja draga Natalijal” sem rekel.
„0 moj ljubljeni, moj dragi mož,” je odgovorila, „to srce je zdaj večno tvoje, imej potrpljenje z njegovimi napakami in slabostmi.”
„C) moja draga žena,” sem odvrnil, „spo-štoval te bom brez meja in ljubil, kakor te spoštujem in ljubim danes. Potrpi tudi ti z menoj.”
„C) Henrik, saj si tako dober!” je odgovorila.
..Natalija, tebi na ljubo bom skušal opustiti vse svoje napake,” sem odgovoril, „do-tlej jih bom pa'prikrival, da te ne ranijo.” „In jaz si bom prizadevala, da te nikdar ne žalim,” je odgovorila.
..Natalija, ali si srečna?” sem rekel čez časek.
„Sem, kolikor človek biti more,” je odgovorila, „da bi bil tudi ti tako.”
Poljubil sem jo na usta, ki mi jih je prijazno ponudila. V njena lica se je zopet vrnila rdečica.
V tem trenutku sva slišala stopinje v sosednji sobi in Natalijina mati, moja mati, Natalijin oče, moj oče, Klotilda, ki so naju bili iskali, so vstopili.
Natalijina mati me je poljubila na čelo in rekla: „Bodi tako srečen, moj sin, kakor zaslužiš in kakor ti to želi ona, ki ti je dala danes pol svojega življenja.”
Natalijin oče pa mi je rekel: „Moj sin, poslej te bom tako imenoval in tudi ti me moraš klicati tako kakor svojega prvega očeta — moj sin, po tem, kar se je danes zgodilo, je tvoja prva dolžnost, da ustanoviš plemenito, čisto, do dna urejeno družinsko življenje. Zgled imaš na svojih starših, bodi, kakor so oni. Družina je tisto, kar je našemu času najbolj potrebno, bolj kakor vsa umetnost in znanost, kakor promet, trgovina, procvit, napredek in kakor se še imenuje vse tisto, kar se nam zdi vredno po-željenja. Na družini sloni umetnost, znanost, človeški napredek, država, če zakoni ne ustvarjajo srečnega družinskega življenja, potem sam zastonj ustvarjaš najvišje v znanosti in umetnosti, ker vse podajaš rodu, ki nravno propada, kateremu tvoj dar nič več ne koristi in ki slednjič neha ustvarjati take dobrine. Če tedaj že stojiš na družinskih tleh — veliko jih je, ki ne sklenejo zakona, pa vendar store velike reči — če pa torej že stojiš na družinskih tleh, potem si človek le tedaj, če stojiš na njih docela čist. Delaj potem tudi za umetnost in za znanost, in če dosežeš tu kaj nenavadnega in odličnega, te bodo po pravici slavili; potem koristi tudi svojim sosedom v skupnih zadevah in odzovi se klicu^ države, če bo potreba. Potem si živel samemu sebi in vsem časom.”
Podal sem mu roko, on pa me je objel in poljubil na usta.
Natalijo so bili med tem objeli moja mati, moj oče in Klotilda.
„Prav gotovo ostane tak, kakor je danes,” je rekla, najbrže glasno odgovarjajoč na tiho željo za bodočnost.
„Ne, moje ljubo dete,” je rekla moja mati, „ne bo ostal tak, tega sedaj še ne veš: postal bo več in tudi ti postaneš več. Ljubezen bo drugačna, v veliko letih postane povsem druga; toda vsako leto je večja, in če praviš, zdaj se najbolj ljubiva, potem to v kratkem ne bo več res. In če boš imela nekoč namesto cvetočega mladeniča pred seboj velega starca, ga boš ljubila drugače, kakor si ljubila mladeniča; a ljubila ga boš neizrekljivo bolj, ljubila ga boš zvesteje, resneje, neraztrgljivo.”
(Iz knjige A. Stifterja: „Nachsommer”.)
ANITA:
LEP VZGLED SESTRSKE LJUBEZNI
Pred kratkim sem čitala v knjigi M. Sceman — Sclbtrcu — prelep vzgled sestrske ljubezni.
Lahkomišljeno življenje sina-cdinca je raztogotilo skrbnega očeta, da mu v silni razburjenosti pokaže vrata. Sin odide. Doma pa ostane mali, ki noč in dan misli na svojega ljubljenca, prav dotlej, ko jo odneso k večnemu počitku. In oče. Grizejo ga one strašne besede, ki jih je zalučal sinu v obraz, pa vendar nikomur ne dovoli imenovati sinovega imena. Pa še hčerka Sore, lepa in nežna in vedno pokorna svojim staršem. Samo enkrat ni ubogala in izpolnila ukaza očetovega. To je bilo takrat, ko je oče pregledal Valterjeve slike — ravno to ga je tako razburilo in je ukazal, da vse požge. Sore pa je liste povezala nesla na podstrešje in skrbno skrila.
Trinajst let je poteklo od onega dogodka. Že tretje leto hodi oče v mesto iskat svojega sina ali vsaj sledu za njim in vedno znova je žalostna Sore,dti sluti očetova pota. Dokler oče ne najde na neki umetniški razstavi majhne sličice, o kateri je hitro uganil, da je delo svojega Sina. Nihče drugi, bi ne mogel s toliko ljubeznijo naslikati vrta ob svoji rojstni hiši. Pa vendar — pod sliko stoje čisto tuje začetnice in tudi nastavljencu je prepovedano o umetniku kaj natančnejšega govoriti.
Ko se je stari mož tistega večera vrnil domov z ono umetnino, tedaj pa ni mogel več molčati. Pa tudi hčerka mu pose, da takrat ni mogla ubogati in je skrila bratove slike. Ni bilo prej mira, da sta v pozni noči odšla na podstrešje in med žvižganjem burje, prekladala starino, dokler nista našla zaklada. Nedvomno — slika iz razstave je delo njunega Valterja! Toda kje se skriva — kako priti do njega?
Tisto noč sc je oče prehladil in obolel za pljučnico. V deliriju pa kliče samo Valterja, ga ljubkuje, prosi odpuščanja — je ponosen na svojega umetnika, vedno huje vedno strastneje. Dokler Sore ne priseže, da ga gre iskat in pripelje domov.
Ne more pa drugače, da razodene zdravniku hišno tajnost in svojo težko dolžnost. Se isti večer jo pospremi v velemesto. Med potjo ji mlad doktor razodene svojo ljubezen in jo poprosi, če sme nekoč, kadar bo pač ona hotela, priti po njo in jo popeljati na svoj dom. Sore sicer privoli, vendar ji njeno srečo kali misel na bolnega očeta in njeno prisego.
Na magistratu izve za stanovanje velikega umetnika. Tuj, hladen je elegantni gospod, ko ga Sore ustavi na cesti pred stanovanjem. Zakrknjen in neizprosen, ko ga sestrica prosi v imenu umirajočega očeta odpuščanja. „Ti tega ne razumeš, ker si de-, kle. Kaj veš o moški časti, vam ženskam je v mislih le lepotičenje, moda,in ljubimkanje! Mala, ne mešaj sc zato v resne stvari!”
Sore raste med težkim bratovim govorjenjem, kot
kraljica stoji pred njim in silen ogenj ji gori v očeh. „Da mi ni za modo in lepotičenje, lahko vidiš sam, in ljubimkanje? Poglej moje roke, slikarji znate brati tajne iz oči — in usta, le eden jih je že poljubil, a ta je moj ženin — in te ljubezni ne boš sramotil!” Brat strmi — kako lepa kako čista, a vendar on'ne more pozabiti. Naj gre Sore domov in pove očetu, da ga ni našla, to ne bo laž, saj njega ni več, trinajst let živi samo še kot umetnik. On ne more pozabiti strašne žalitve, kakor bi sestrica ne mogla pozabiti svojo ljubezen.
Dekle je naslonjeno na stol, prsteno bled je njen obraz, pa vendar niti za trenutek ne pusti bratovega pogleda. ,,Sedaj vem, da očetu ne bo treba umreti. Ti ne moreš pozabiti žalitve, kot bi jaz ne mogla svoje ljubezni. Dobro torej! Valter, tekmujva! Pokopati hočem svojo ljubezen. Če mi verjameš, da bom zmogla, vem, da ti ne boš šibkejši ... Srečno!”
Od takrat Sore ni več nosila zaročnega prstana in očeta je zdravil doktor iz soseščine, ker... no ker je bil domači zdravnik zaposlen z pacienti nalezljivih bolezni. Hčerka je morala obljubiti očetu, da poizve za bratom, da ga pojde sama iskat, saj je že šla, pa je brat bolan na srcu in ne more se vrniti, dokler ne ozdravi. Vsak tretji dan je Sore pisala v mesto in spominjala na stavo. K vsakemu vlaku je hodil stari hlapec čakat z vozom. V prodajalnah z umetninami je sestra pokupila vse bra-~ tove slike, da pripravi dom za veliki dan. Bratovo sobo je preuredila, da ni nič več spominjalo na ono nesrečno uro, da pa je bilo vendar vse kot takrat, ko je mati še živela.
»Zvestoba vedno zmaga”, tako je učila mati. Teden za tednom se dekle vozi- v mesto kupovat bratove slike a ob povratku mora tolažiti bolnega očeta, da brat še ne more priti, ker še ni ozdravel. Neizprosni brat pa tiste tedne ne more prav nič delati, vsako platno se mu pokvari. Vsepovsod vidi samo en
....- Naše prireditve ;
Kulturna zveza naznanja:
VABILO
Katoliško prosvetno društvo »Danica” v Št. Vidu v Podjuni vabi na vesel ]>opoldan, katerega priretli v nedeljo, dne 10. 11. 1957 ob pol 3. uri popoldne pri Voglu v Št. Primož u.
Na sporedu je opereta: „V a s o v a 1 c i”, ter veseloigra „Županova Micka”. Poleg tega pa je še nastop moškega pevskega zbora. Vsi od blizu in daleč ste prav Iskreno vabljeni!
Društveni odbor
privid — svojo sestro, elegantno in nežno in vendar tako zelo ponosno v njenem nedotaknjenem dekliškem dostojanstvu. Premišljuje in išče po spominu, vendar v svojem poznanstvu ne najde dekleta, ki bi bilo podobno njegovi sestri. Ponosen je nanjo — da celo že ljubosumen in gorje onemu, ki bi skušal omadeževati dekliško čast njegove sestre, katero pozna pravzaprav šele nekaj tednov.
„če meni ne verjameš, potem bi bila tebi tudi Božja beseda zaman. Pridi! Tvoj oče ne umira za pljučnico, ampak iz hrepenenja po tebi!”
Tedaj pa se brat ni mogel več obotavljati. Odšel je domov, kjer je bilo že celih dvanajst tednov vse pripravljeno za sprejem. Stari kočijaž na kolodvoru, vrt in stopnice v hišo, njegova soba in bolni oče v postelji.
Šibka deklica s svojo zvesto sestrsko ljubeznijo je zmagala. Svojo življenjsko srečo bi pokopala, dvoje src bi samovoljno strla samo, da je brat našel domov. Težka preizkušnja je bila onih dvanajst tednov. Tisti srečni dan pa ji je brat odvzel strašno obljubo in sam šel poročat mlademu doktorju Sorine besede. »Povej mu, da spet nosim zaročni prstan, dalje ne bo spraševal!”
Koliko nas je, ki imamo brate v tujini. Morda jih je omamilo bogastvo v tujini, morda jih je pregnala ena sama trda besedga, da nič več ne morejo in ne najdejo domov. Bi se li našle tudi med nami take, ki bi se žrtvovale za svojega brata? Tako težkih žrtev naši bratje prav gotovo ne bi zahtevali. Zato pa bomo tembolj poskrbele, da bo doma kar najbolj prisrčno razmerje med člani družine, naj bodo naši domovi ono toplo žarišče medsebojne ljubezni in harmonije, kjer vsak išče sleherni trenutek čas, ko lahko zopet prihiti v naročje svojega doma. Ker to je apostolat ženske v družini.

V nedeljo, dne 17. februarja 1957 priredi Slovensko kulturno društvo v Celovcu v Kolpingovi dovarni
^puMno privediteo
Na sporedu je:
IGRA - SRECOLOV
PLES
Med plesom pevski nastopi. Začetek ob 7. uri zvečer. Vsako leto je naša pustna prireditev lepo uspela. Zato Vam tudi letos ne bo žal, če Boste rezervirali to .nedeljo za našo prireditev.
rmmm
r()iju(ln(n t mul osre
Johann Weber je bil dunajski trgovec srednjih let in srednjih dohodkov. Vendar se je s svojo trgovsko spretnostjo dokopal tako daleč, da mu ni bilo treba stanovati v hrupnih ulicah trgovskega dela mesta; imel je svojo vilo z vrtom zunaj ob prelepi Donavi. Weber je bil med svojimi poslovnimi prijatelji znan kot zelo natančen in včasih kar preveč vljuden človek. Vsako leto je preživljal poletni dopust v svoji koči ob reki blizu Kremsa in se tu zabaval z ribolovom. Vedno pa je med počitnicami vsaj enkrat obiskal svoje stanovanjc v dunajskem predmestju, da bi videl, ali je tam vse v redu.
Nekoč poleti, ko se je sredi julija ustavil njegov mali voz pred vilo, je IVcber zagledal mladega simpatičnega moža, ki sc je obnašal, kakor da bi izgubil ključ in sedaj ne more v stanovanjc. Mračilo se je že in VVebcr, vljuden kakor zmeraj, je hotel mlademu možu pomagati. Stopil je k njemu in ga vprašal, ali bi mu smel s čim služiti.
»Prosim, gospod, zelo bi mi ustregli. Sem namreč nečak družine, ki tu stanuje. Pišem se Webcr kakor oni. Rodbina je na počitnicah, moja teta pa, ki je starejša gospa in precej bojazljiva, se boji za svoj denar, ki ga je pozabila odnesti v banko. Misli, da bi utegnil kdo vlomiti v hišo, zato me je prosila, naj vzamem ta denar in ga vložim v banki na njeno ime.”
Pri tem je potegnil iz aktovke hranilno knjižico.
»Zdi sc mi, da ni nikogar doma, ker so polkence zaprte,” je menil IVeber.
»Seveda ne, in smola je v tem, da sem pozabil ključ.”
,Morda bi lahko prišli v hišo skozi okno?” je vprašal Weber.
»To ne bo mogoče; okna so zaprta, kakor sem že ugotovil.”
»Tudi okno jedilne shrambe?”
Mladenič se je zvito nasmehnil. »Tja pa še nisem pogledal.”
»Pojdiva okrog hiše in poglejva, nekako morate priti v hišo. Zastonj vendar ne boste hodili semkaj!”
,,To je zelo ljubeznivo od vas, da mi tako pomagate, toda morebiti bom sam lahko prišel noter...”
»Nikar sc tako ne zahvaljujte, prav rad vam pomagam.”
Šla sta za hišo in res, okno jedilne shrambe je bilo odprto. Wcber se je malo pripognil in mladenič mu je zlezel na ramena. Toda vse prizadc-vanje je bilo zastonj, okno je bilo preveč visoko. Ves rdeč in spolen je skočil mladenič spet na tla.
preveč ste ljubeznivi, da mi tako pomagate, toda...”
»Nič se ne opravičujte, saj vam vendar rad pomagam. Gre za denar vaše tete, ki ga morate odnesti na varno.”
še enkrat sta šla pred hišo. »Vidite, tamle v prvem nadstropju je eno okno samo priprto; tam bi lahko prišli v hišo!”
»Kako naj pridem tja, ko je tako visoko?” je vprašal mladenič že malo nejevoljno. Nastala je noč, zato je VVebcr docela razumel, da je njegov znanec slabe volje. Pa je svetoval:
»Splezajte tukaj na topol, ta raste prav ob oknu.”
Mladenič je splezal precej gibčno, toda zaman; topol je bil mlad in sc je upognil stran od okna.
»Ne bo nič,” je zasopel mladenič, ko je bil spet na tleh, »ne bom mogel v hišo.”
»Nikar ne obupujte,” ga je tolažil VVeber, »sosed ima prav gotovo kakšno lestvo, morda bi jo nama posodil.”
»Hvala, res ste ljubeznivi, toda morda bi kdo mislil, da sem...”
»Nesmisel!” je dejal VVeber in že odhitel po lestvo. Čez nekaj minut se je vrnil, pristavila sta lestvo k zidu, mladenič je splezal po njej; segla je malone do okna. Brž ko je mladenič zlezel v hišo, je VVeber odstavil lestvo in jo previdno položil na travo.
»Ali tudi veste, kje se nahaja denar vaše tete?” je vljudno zaklical mladeniču.
»Hvala, lahko ga bom našel, lepo sc vam zahvaljujem za pomoč.”
»Kaj bi se zahvaljevali! Na svidenje!”
»Na svidenje, ljubeznivi gospod! Pa še enkrat naj lepša hvala ...”
Zadnjega stavka VVebcr ni več slišal. Hitel je že na cesto in nihče bi ne spoznal v njem malega trgovca nekoliko i>cdantičncga značaja. Na vogalu je stal stražnik. VVeber ga je poklical v eni sapi:
»Hitro, hitro, gospod stražnik, na številki 15 je tat; zlezel je v hišo po lestvi, ven pa ne more, ker sem položil lestvo na tla.”
»In kako naj mi pridemo tja?”
»O, to je malenkost. Tu je ključ. Pišem se Johann VVebcr. Na številki 15 stanujem namreč jaz...”
ZA DOBRO VOLJO
Preveliki čevlji. Gospod: »Čudno! včeraj so mi bili ti čevlji premajhni, a danes so mi preveliki.”
Dekla: »Seveda, ker ste si sinoči noge umili.”
	
p * | * S * /\ * N * O *	B*R*A*N* J*E
Alberto Moravia:
ni čas •zato-
Ne morete vedeti, kaj se pravi smeh, ako ne poznate mojega prijatelja poznih nočnih ur, Paolina (Pavelčka). Sedaj se s Pao-linom ne sestajava več tako pogosto, prav zaradi tistega njegovega smeha; toda ne morem tajiti, da se mi sedaj, ko živim med tolikimi čemerneži in prenapeteži, večkrat zbujajo otožni spomini nanj. Paolino je fantin moje starosti, bolj drobne postave, z nizkim čelom, ki ga obdajajo gosti drobni kodri, s potlačenim nosom; težišče njegovega obraza je okrog ustnic in spodnje čeljusti. Paolino ima krepko raščeno spodnjo čeljust štirioglate oblike, katere sprednji del-štrli naprej, tako da se zdi podoben lopati buldožerja, tistega stroja, ki rijoč zemljo z enim zamahom zajame pol grička, se zapre, se nato obrne in odpre ter naenkrat napolni polovico tovornega avtomobila z zemljo. Potem, ima velika usta, od enega ušesa do drugega, podobna so odprtini „špa-rovčka” za denar. Ne vem, kaj ima Paolino v glavi, bržkone da je v njej fin mehanizem, ki se zasmeji, kadar ga sprožiš. Zadostuje namreč vsaka malenkost, da tista ogromna usta zazijajo ter se začnejo tresti od gromkega smeha. Potem, ko se je nehal smejati, Paolino ne postane resen kot drugi ljudje; na njegovem obrazu ostaja smehljaj, podobno kot ostaja nebo rdečkasto še po zatonu sonca. Njegove oči so solzne, usta ostanejo odprta, obraz je ves višnjev in krčevito nakremžen. Skratka, Paolino se smeji tako kot nekateri lačni ljudje jedo: ,divje, besno. In treba je reči, da je njegovo življenje en sam smeh, kajti kadarkoli se spomni na ta ali oni dogodek iz preteklosti, ponavadi reče: „Ali se spomniš, kako smo se takrat smejali?” ali pa „Ah, takrat smo se pa narežalil” podobno kot kak se-stradanec, kadar se spomni kake izmed svojih redkih požrtij v življenju.
Skratka Paolino res ni bil primeren človek za spremstvo tisti večer na liefano (dan Treh Kraljev, op. prev.), ko sem šel ha Trg Navona. Pa nisem našel nikogar drugega. Tisti večer nisem šel na Trg Navono, da tam razgrajam, kot vsi drugi. Imel sem prav določen namen: Jole me je bila brez vsakega razloga zapustila in nisem je mogel dobiti ne doma, ne pri frizerju, kjer je delala kot manikirka, kajti vedno si je kaj izmislila, da se mi je izmuznila. Vedel sem, ; da bo tisti večer šla na Trg Navona, zato sem se odločil, da jo lam poiščem in ji zastavim pot in, če ne-gre drugače, jo javno 1 osramotim. Kajti jaz nisem takšen kot Paolino, ne smejim se, razen kadar imam zakaj se smejati; in to se dogaja zelo poredkoma; zame je življenje resna stvar. Dam nekaj na dostojanstvo in končno, če me kako dekle ne mara več, mi mora to jasno in brez ovinkov povedati in ne se me izogibati in izmikati tako, da me prisili do tega, da jo moram zalezovati. Zato sem že prej na Tr-
(V&ZUtki POVEST
Cesta poje
Okrog velike noči je vstajala pomlad. Oblekla si je svetlozeleno krilo. Najprej je pobarvala nagnojene brajde okrog hiš, nato je zeleno slikala brežine ob njivah in dahnila tudi v visoko ležeče travnike. ,
Iz ure v uro je rastla detelja, za njo se je potegnila trava, polna pestrih rož in majhnih cvetov, ki so poredno mežikali celo iz kamnitih razpok. Njive so pa samevale. Zastonj so čakale oračev; zelena detelja je rastla na njih.
V vasi je zapel boben. Ernestu so prodajali hišo in žago. Vso zimo je popival z ženskami v mestu in - pognal na boben lepo premoženje. Žago je kupil nepoznani gospod, ki je ukazal, naj začasno ustavijo delo in odpustijo delavce. Vozniki so kleli pri Ludviku, ker so prišli ob zaslužek.
„Pa ravno sedaj jo je zlodej skuhal, ko smo si kupili konjel”
Delavci v fabriki so se smejali in jim zavistno nagajali: „Še radi boste prijeli za krampe in motike! Premehke so vam postale roke ob bičevnikihl”
Ni še pretekel teden, ko je udarila vest, da bodo fabriko zaprli. Prevelika konku-uenca in slabše blago sta pognala na cesto
gu Zanardellli dejal Paolinu: „Ti veš, zakaj grem nocoj na Trg Navona. Ni mi za razgrajanje in vpitje. Zato me ne draži s svojim smehom.” — „Kdo se pa smeji?” je dejal on in se že nakremžil v smeh, obraz mu je postal višnjev in solze so mu stopile v oči. „Ti se že režiš”, sem trdo odgovoril, „nehaj pri priči!” Zresnil se je, toda z vidnim naporom. Tako sva se napotila proti mojemu cilju.
Čim sem prišel tja, sem se zavedel, da sem napačno ravnal. Predvsem, kako bom našel v tisti pisani množici Jole, in potem, da sem vzel s seboj Paolina. Zares, pri prvi stojnici si je hotel kupiti piščalko, katere zvok je šel človeku skozi ušesa; potem je hotel po vsej sili imeti slamnati klobuk, ki je čepel na dolgi prožni cevi, če si stisnil cev, se je na vrhu pokazal papirnat lev. Raz-
Razni ljudje
Opisal sem splošne razmere, v katerih je živelo naše ljudstvo, menda podobno kot na Radišah tudi povečini drugod na Koroškem. V vseh časih pa je bilo nekaj posebnežev. Zaradi njihovih izvirnih in posebnih lastnosti so postali znani preko rodne vasi, daleč na okoli ter se je spomin nanje ohranil med ljudstvom do dandanes.
Tavarjeva hiša in rodovina
V vasi Radiše je Tavarjev grunt bil največji po obsegu in imel dobro ter rodovitno zemljo. Zato je tudi hiša uživala posebno veljavo med vaščani. Nekako v prvi. polovici 19. stoletja je na Tavarjevem gruntu gospodaril neki Šiman Ogriz, ki je bil rojen v letu 1790, umrl pa je leta 1851. Poročil se je bil z Marijo, roj. Kasl, ki je zagledala luč sveta tudi leta 1790 v Šmihelu na Vinogradih. Učakala je nekoliko večjo starost kot njen mož in umrla leta 18G2. Tej je bil menda stric župnik Matija Kasl, ki je pasel duše na Radišah od leta 1803 do 1838, ko je umrl in bil pokopan na našem pokopališču, kjer še zdaj stoji njegov nagrobni spomenik.
Iz zakona Šimana Ogriza in Marije roj. Kasl sta se rodili dve hčeri, Urša in Marija. Marija je ostala neomožena in živela skromno in Bogu vdano na rojstnem domu. Marljivo je delala v hiši in na polju, obenem pa skrbela za olepšanje farne cerkve in pri tem kdaj pa kdaj zložila kako preprosto pesem. Umrla je leta 1862.
Njeno sestro pa je bil zasnubil in potem vzel za ženo mladi Tomajček, plemeniti Sternfeld, lastnik humeljškega gradu. Izhajal je iz nekega hrvaškega rodu, čigar pred-
tudi delavce. Začeli so jih odpuščati; sprva so odslovili le nekatere, čez par tednov pa vse. Zapečatili so velika železna vrata in razdirali stroje. Sedaj so se pa kmetje smejali delavcem. V resnici pa je na vso vas legla črna skrb. Sprijaznila je delavce in voznike, ki so zabavljali pri Ludviku in pili na kredo. Tudi gostilničarja je skrbelo, kaj bo. V gručah so postajali ljudje ob cestah in brezdelno govoričili ter ubijali čas s cigaretami. Upali so, da bodo v 'kratkem odpe-čatili železna fabriska vrata in začeli z delom. Ko so pa na velikem vozu odpeljali na postajo največji stroj, so ga spremljali delavci kakor pogrebci, ki vedo, da mrliča ne bo več nazaj.
Kmalu je v lonce pogledala lakota, ki je ubila šale in zadušila celo pesem, ki je stoletja niso mogla pregnati. Ljudje so se vračali k zemlji. Kopali so vrtiče, obdelali zadnjo zaplato zemlje in skoparili s polento, katere so se že odvadili. Najhujše je udarilo po voznikih. Na njivah so zasejali deteljo in prav nič jim ni kazalo, da bi jo preorali. Preponosni so bili, da bi se sklonili k zemlji. Stikali so glave in pohajali po gmajni.
Neke srede popoldne pa je po prašni cesti privozil avto in se ustavil pred Ludvikovo gostilno. Iz voza so stopili trije gosposki možje. Eden z zlatimi očali in veliko aktovko je vprašal po županu. Ludvik jih je uslužno povabil v gostilno in ukazal Elzi, naj se hitro preobleče in pripravi gosposko
dražen sem ga vprašal: „Kaj ti je, da se hočeš prav po vsej sili obnašati kot pustni burkež?”
Njemu so se usta razpočila od smeha, ko je dejal: „Ho, ho, saj je Befana samo enkrat na leto.”
Prav tisti trenutek sem zagledal Jole, ki je v bližini znanega vodnjaka s kipi, stala pred stojnico, kjer so z elektroničnimi puškami streljali na tarče. Slučaj pač ima svoje muhe! Rekel sem Paolinu: „Sedaj pa glej, da se ne boš režal” in sem se približal dekletu.
Jole je ena izmed tistih svetlolask, ki nosijo platinasto obarvane lase, kot je danes navada, z obrazom, ki je podoben mrliču zaradi debele plasti bledega pudra, z med-lordeče obarvanimi ustnicami, dočim si oči zarisuje z močnimi krogi črnega oglja. Oblečena je bila v rdeč plašček in stiskala se je k nekemu Amerikancu, ki sem ga površno poznal. Ime mu je bilo Rihard in vse je sedaj že kazalo, da je bil on glavni krivec, da se je dekle ohladilo do mene. (Dalje)
nik Peter se je bil za časa Marije Terezije proslavil v bojih proti Turkom ter bil zato povzdignjen v plemiški stan z naslovom Ed-ler von Sternfeld. Obenem s tem naslovom pa mu je cesarica podarila v last razna posestva in gradove. Med temi je bil tudi grad Humeljšek pod Škrbino, ob cesti, ki vodi iz Grabštanja v Galicijo. V teku časa pa je rodovina obubožala in ji je končno ostal le še grad Humeljšek. Tavarjeva hiša je veljala za precej premožno. Ta glas je baje prišel na uho plemiču na Humeljšku, ki je denar krvavo potreboval in je zato zasnubil mlado hčer radiškega kmeta. Ljudsko izročilo pripoveduje, da je Tavarjeva Urša, ko se je možila na grad Humeljšek, dobila za doto toliko denarja, da ga niso šteli, ampak merili. Koliko je na tem resnice, sam Bog ve. Iz zakona plemenitega Tomajčka in Urše z Radiš sta se rodila dva otroka, hči in šin. Hči je prevzela po smrti staršev grad Humeljšek, ki pa je bil takrat še huje zadolžen. Kmalu je obžalovala svoj lahkomi-niiselni sprejem zadolženega gradu, kajti z leti je prišla popolnoma na nič in je potem čisto revna umrla nekje v Celovcu. Sin Tomaž, ki vprav zafradi dolgov ni hotel prevzeti gradu, ampak je raje odšel na Tavar-jevo kmetijo na Radišah, kjer je bila medtem že umrla teta, neomožena Marija, ki ji je vodil gospodarstvo sorodnik njenega pokojnega očeta, po imenu Peter Ogriz. Ta je bil na Radišah obče spoštovan mož, nad 40 let je pel pri cerkvenem zboru. Pod skrbnim vodstvom je Tavarjevo posestvo bilo zelo dobro urejeno in brez dolga.
Tomaž se je sčasoma popolnoma vživel v vaško skupnost, sprijaznil se je z neprimerno skromnejšim, a bolj zdravim kmečkim življenjem. Ker je bil šolan in za svoje
sobo. Sam je tekel po župana.
„Nekaj bo,” je potoma ugibal. „Boš videl, da se bo preobrnilo!”
„Gorje, če se ne bo!” je pripomnil župan. Pred sobo sta si zavihala brke, Ludvik se je odkašljal in zapel hodnično srajco. Odprl je vrata, se nerodno priklonil in predstavil župana. Previdno se je umaknil in ob priprtih vratih prisluškoval. Mladi gospod s kodrasto frizuro je velel županu, naj se vse-de. Tolmačil mu je z živahnimi kretnjami, da je gospod ob koncu mize višji inženir. Oblast ga je poslala, da pripravi vse potrebno za gradbo dveh novih cest, ki bosta speljani po dolini. Zahteval je pojasnila o starih cestah in Izpraševal, čigave so parcele, po katerih bi zgradili nove široke ceste.
Gospod višji inženir je kadil debelo cigaro. S prstom je krožil po veliki karti in prekladal načrte. Županu je ponudil dišečo smotko, da mu ne bi pošla beseda. Ludvik je ujel novico o cestah. Obraz se mu je razširil, zadovoljno si je mel roke, pridirjal v kuhinjo in zmagoslavno zašepetal: „Saj sem vedel, da se mora obrniti! Punce, narežite najboljše gnjati, prav pri kosteh!” Sam je tekel v klet in natočil bokal naj-iboljšega. Oblekel si je nov jopič, pogladil razkuštrane osivele lase, obrisal roke in oblastno dajal povelja. „Elza, budimana vendar, obrni se in postrezi! Fanta, hajd pod goro in pokličita voznike! Takoj naj pridejo! Punce, kuhajte in cvrite!” (Dalje)
novo okolje zelo izobražen, je bil dolga-leta občinski pisar, živinozdravnik, napredno je kmetoval in dajal koristne nasvete za izboljšanje kmetijstva tudi svojim sosedom.
On je bil menda prvi, ki je na Radišah kupil železni plug. Bil je splošno ugleden in spoštovan mož, to še posebej, ker je pri njegovi hiši bila gostilna in to pri ljudeh tudi nekaj velja. Stari ljudje so pravili, da dober in pošten gostilničar opravlja štiri važne službe: službo duhovnika, učitelja, sodnika in svetovalca. Slab in nepošten gostilničar pa je hudič in prekletstvo za vso vas.
Spor zaradi psa
Kljub svoji razsodnosti pa je Tavar prišel v spor s tedanjim župnikom Vidovičem, ki je bil gotovo med najbolj spoštovanimi duhovniki, ki smo jih na Radišah imeli. Župnik je bil navdušen lovec in je vzel v najem del občinskega lova. Nekoč je na lovu bil ustrelil Tavarjevega psa, ker pač noben lovec ne trpi psov v svojem revirju. To je Tavarja, ki je moral žival zelo rad imeti, čudno razburilo. Šel je nad župnika in ga neolikano ozmerjal. Župnik je Tavarja naznanil oblasti in je le-ta bil potem občutno kaznovan. S tem je bil konec dobrih odnošajev med obema.
Takrat je opravljal službo mežnarja mlad fant Jožef Pistotnik. Zaljubil se je bil v župnikovo nečakinjo, ki je bila za kuharico v župnišču. Toda mladi Pistotnik od skromnih dohodkov mežnarske službe skoraj sam ni mogel živeti, kaj šele vzdrževati družino, zato je podjetni fant v mežnariji, kjer je stanoval, odprl trgovinico z mešanim blagom, sčasoma si pa je tudi pridobil pravico za točenje žganja. Tako se je zgodilo, da je mežnhr imel po nedeljah vedno več pivcev, Tavar pa vedno manj.
Podjetni mežnar postane gostilničar Večkrat je kot župnikov gost prihajal na lov takratni okrajni tajnik Klima. Temu je nekoč na lovu mladi mežnar potožil svoje težave in ga zaprosil, da mu pomaga pridobiti koncesijo za pravo gostilno. Tudi župnik je za svojega mežnarja zastavil dobro besedo. Okrajni tajnik je obljubo res izpolnil, pritisnil je na radiškega župana, da je privolil na odprtje še ene gostilne na Radišah. Mežnar se je izkazal kot spreten gostilničar in čez nekaj časa je moral Tavar svojo gostilno zapreti.
Ko je Tavar leta 1902 umrl, je zapustil sicer ne več tako bogato, a vendar še obsežno in dobro urejeno posestvo. Do polno letnosti otrok je gospodarila vdova in vzgajala otroke. Kmalu je najstarejši, Peter, odrinil k vojakom. Bil je telesno zal in čvrst fant, pa tudi bistre glave. Povrh j^ bil plemenitega rodu in zato je pri vojakih hitro napredoval. Toda manjkala mu je trdna očetova roka, da bi ga vodila pri prvih ko rakih v življenje. Mati je bila v preveliki ljubezni predobra in ga je razvajala. Ves čas ga je podpirala z denarjem, in kot je znano, denar je že mnogo ljudi izpridil. Peter se je vdal pijači in ko je prišel od vojakov nazaj domov, mu ni bilo več za no beno resno delo, pa tudi denarja ni smel imeti v rokah, ker ga je takoj zapravil. Zato ni bil sposoben za prevzem posestva.
Žalosten konec žlahtnega” rodu Medtem pa se je bila mlajša hči Mici poročila z nekim profesorjem v Celovcu, ki mu je bilo ime Dominikus Loisl. Bil je možak velike rasti, neprijaznega obraza, malih in živih oči, iz katerih je žarelo nekaj presunljivega, da si se ga ob srečanju skoraj ustrašil, imel je tudi kot ogenj rdeče lase. Ta profesor se je nekaj let pred prvo svetovno vojno ugnezdil na Tavarjevem posestvu. Na zunaj je bil protestant po veri, v resnici pa framazon, hud velenemec ter neizprosen sovražnik vsega, kar ni bilo nemško. Takoj ko je prišel k hiši, je dal znositi na kup vse slovenske in v drugih jezikih pisane knjige, ki so bile povečini nabožne vsebine, in jih zažgal. S tem je pokazal kar ob prihodu svoje pravo mišljenje. Kmalu pa so njegovo prisotnost na Radišah izpričevale tudi številne pravde s sosedi.
Peter pa je zapravil svoj dedni delež. Diplomo cesarice Marije Terezije, ki jo je le-ta bila dala njegovemu predniku, prvemu Petru," Tomajčku plemenitemu Sternfeld ob povišanju v plemiški stan, je pa zadnji Peter pl. Sternfeld vrgel v neko skrinjo med staro šaro, rekoč, kaj pomaga „Titel ohne Mittel.” Umrl je v najlepših moških letih brez otrok. To je bil konec te slavne rodovine.	(Dalje prihod.)
F. GRIVŠKI:	8
Kako ie bilo v minulih časih na Radišah
(Po zapiskih L. P. priredil *)
SLOVENSKE ODDAJE V RADIU
NEDELJA, 10. 2.: 07.20—08.00 Duhovni nagovor. S pesmijo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 11. 2.: 14.00-14.30 Poročila, objavo. Pregled sporeda za tekoči teden. Za našo vas: B. Singer — Da molznost krav ne bo nazadovala. — 18.45—19.00 Harmoniko igra Dorko Skoberne. — TOREK, 12. 2.: 14.00—14.30 Poročila, objave. Torkovo kulturno pismo. Pisan drobiž. — SREDA, 13. 2.: 14.00—14.30 Poročila, objave. Ano pesem hočmo peti... 18.45 do 19.00 Za ženo in družino. - CjETRTEK, 14.00 do 14.30 Poročila, objave. Malo za šalo, malo zares... (Šaljivi prizori). - PETEK, 15. 2.: 14.00 do 14.30 Poročila, objave. Za naše malčke: Marija Jezernik — Zajček Ajček. — 18.45—19.00 Lahnih nog naokrog. — SOBOTA, 09.00—10.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. — 18.10—18.40 Po dolinah in planinah naša pesem se glasi. — NEDELJA, 17. 2.: 07.20—08.00 Duhovni nagovor. S pesmijo pozdravljamo in voščimo.
■URADNA OBJAVA.
DEŽELNA FINANČNA DIREKCIJA ZA KOROŠKO
(Monopolna uprava avstrijske tobačne režije A. G. za Koroško)
kasneje do 23. februarja 1957 ob 12. uri opoldne pri Deželni finančni direkciji — Monopolna uprava — za Koroško v Celovcu, Dr. Hermanngasse štev. 3, II. nadstropje, soba štev. 54.
Nadaljna pojasnila dobite tudi lahko na pristojnih lokalnih finančnih uradih (Verbrauchsteuerab-teilungen) in pri davčnih nadzorovalnih uradih, kjer boste dobili tudi za prošnjo potrebne formularje. Poleg tega pa lahko razberete vse potrebno iz občinskih uradnih desk v občinah, v katerih so razpisane zgoraj omenjene tobačne trafike.
Za prezidenta:
Dr. S c h e r i a u
FINANČNO MINISTRSTVO NAZNANJA:
Rok za oddajo davčnih izjav za leto 1956 je za prometni davek in za kulturni groš podaljšan do 31. marca 1957, za dohodninski davek, osebni davek in obrtni davek pa do 30. aprila 1957.
Rok za dodatno povišano premoženje, ki ga je treba po § 15 Vermogensteuergesetz 1954 k L januarju 1957 obdavčiti, sc podaljša do 3Q. aprila 1957.
Za prezidenta:
Dr. K r a u 1 a n d
RAZGLAS
Razpišejo se sledeče tobačne trafike:
Celovec, Feldkirchnerstrasse štev. 2 (samostojna tobačna trafika ali povezana z gostilno ali trgovino);
Rothenturm štev. 24, občina Molzbichl (samostoj na ali povezana z gostilno ali trgovino);
Šmihel štev. 7, občina Landskron (povezana z gostilno ali trgovino);
Žvabck štev. 15 (povezana z gostilno in trgovino).
Prošnje naj bodo na predpisanih tiskovinah naj-
LODRON
Strokovna trgovina za vaš dom Beljak — Villach, Lederergasse 12 Prešite odeje (kovtri) — modroci — posteljno perje — inleti — posteljno blago
—	flanelaste rjuhe — blago za pregrinjala in pohištvo — preproge in tekači
—	podloge za tla. — Kvalitetno in poceni
ČE AVTO SVOJ STARI PRODAJAŠ, AL’ MOTORJA ZNEBIL B’ SE RAD, BRŽ KUPCEV TI MNOGO PRIŽENE,
»TjzdnLkaa’
NAJMANJŠ’ INESRAT.
Bog Vsemogočni je po kratki, težki bolezni, prev. s sv. zakramenti, poklical k sebi našo globoko ljubljeno mater, taščo, babico, sestro, snaho in teto, gospo
LUZIO ROM, roj. THURNER
POSESTNICO IN GOSTILNIČARKO Vse življenje je z'ljubeznijo delala in skrhala za nas.
- K zadnjemu počitku smo jo spremili v četrtek, 31. januarja 1957 ob 16. uri na celovško centralno pokopališče v družinsko grobnico.
Klagenfurt, Tarvis, Tinje, 1. februarja 1957.
V globoki žalosti:
ANA GALANTI, hčerka	FRANZ THURNER, sin
v imenu ostalih sorodnikov.
Zimska razprodaja
od 26. januarja naprej. Čudili se boste nizkim cenam v vaši priljubljeni trgovini
L. M A U R E R
KLAGENFU RT, Alter Platz 35
BeB tedni
do 16. februarja 1957
Najboljši izdelki Tll6FGSi6llth9lGr-tkalnic in
predilnic a g. po izjemno nizkih (Gnali
samo v Teppichhaus
RADLNAVR
BELJAK-VILLACH - POSTGASSE
MALI OGLASI
VSAKA BESEDA STANE 1.10 S (IN 10% DAVKA)
Poudarjene besede in take z več kot 15 črkami stanejo 2.20 šil (in 10% davka). — Naročilo malih oglasov naslovite na upravo »Našega tednika”, kjer mora biti najkasneje do vsakega ponedeljka zvečer. Oglas morete naročiti tudi telefonsko (Celovec št. 43-58).
JlazpMtdaia
PRAUSE
KLAGENFURT, BAHNHOFSTRASSE 8 POCENI OSTANKI LEPIH ZAVESNIH ZOBCEV, BROKAT-BLAGO IN POSEBNO BLAGO (STISNJENO)
KINO
PRECHTL
8. do 14. H. Vesel film v barvah „Der Manovcrztvilling”
CELOVEC-KLAGENFURT KAMMERLICHTSPIELE Do 8. II. Pustni film „Rose-Marie” Od 8. II. naprej CinemaScope 55 „Dei Konig und ich”
STADTTHEATER 8. do 11. II. CinemaScope — barv ni film „Ich sing’ mich in Dein Herz”
12. do 14. II. „Anaconda”
VOLKSKINO
8. do 12. II. Planinski film „Johan-nisnacht”
15. do 19. II. ,Die schonste Fran der Welt” (v glavni vlogi Gina Lollobrigida)
WULFENIA
8. do 11. II.: CinemaScope — barv ni film „Zwischcn zwei Frauen”
— Mož se bori za svojo ljubezen, svoje pravice in življenje — (za mladino prepovedano)
12. d ol4. II. „Odongo” (Nevarne so afriške pustolovščine), CinemaScope.
PLIBERK
9. do 11. II. „Die Scnnerin von St. Kathrein” (za mladino od 14. leta naprej)
12. do 13. II. »Spionagenetz Fau ger” (ni za mladino)
POROKA
Za vsako nevesto primerne okraske za glavo, novosti v nevestinih pajčolanih, mirte, za camarje, velika izbira v strokovni trgovini „PR1N-ZESS", Klagenfurt, Alter Platz 34.
J
Črke za portal pri Jenoch, Tudi Neon-razsvetljava. Klagenfurt, Herrengasse 14
ŽENITEV
Priden fant bi želel spoznati pošteno, krščansko, slovensko dekle v starosti od 20 do 27 let. Predpogoj je, da se izseli z menoj v Kanado. Ponudbe, če le mogoče s sliko, pošljite pod značko „Kanada” na upravo »Našega tednika”, Klagen furt, Viktirnger Ring 26.
AVE-Rafschlage fiir den Mobelkauf
AVi-MOBfl
Ein Mobel ist kein Kleidungsstiičk, das kurz nur in Venvendung steht, — ein Mobel bleibt bel dir zuriick, auch vvcnn es auBer Form gerat. Drum vviihle AVE-M6bel doch, du wirst es nie bereuen.
Ihr Anblick wird nach Jahten noch dein Aug’, dein Herz erfreuen.
AVE-WERKE
STEINFELD IM DRAUTAL
Ausliefcrungslager:
Klagenfurt, Getreidegasse 1 Villach, Moritschstrasse VVolfsbcrg, Hoher Platz 6 Lienz Querlaubc Hotel Post
L Riesenausvvahl - liber 100 Ausstattungen
2.	Die besten und billigsten Mobel Ostcr-reichs. Hartholzschlafzimmer von S 4000
3.	Ratenzahlung ohne Aufschlag, ohne Zin-
4.	Zustellung frči Haus mit eigenem Spc-zialauto
GROSSTE AUSVVAHL IN:
Polstermobeln, Teppichen, Matratzen; Vorhangstoffe zu sehr maBigen Preisen
„DAS HAUS DER GUTEN MOBEL”
KARL STADLER
KLAGENFURT / THEATERGASSE 4
SW-MOBEL-VERKAUFSSTELLE
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiii
Oftešut
♦v *<♦♦♦«♦♦♦ «♦♦♦♦♦<>♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦«♦♦♦♦♦♦♦♦
ZIMSKA RAZPRODAJA		BELI TEDNI
NIČESAR VAS NE MORE BOLJ PREPRIČATI		NIČESAR VAS NE MORE BOLJ PREPRIČATI
kot to, kar sami vidite.		kot to, kar sami vidite.	•	;
PRIMERJAJTE CENE IN BLAGO		PRIMERJAJTE CENE IN BLAGO
v naših izložbah in pri nas boste kupili.		v naših izložbah in pri nas boste kupili.
JCuufhaus S Ai M O N 1 G am &anwniq-&eJt, rOl'laeh		JCaufJuuui S Ai M O N 1 G	(Samonuy-^ek, (ViUaek
List izhaja vsak četrtek. — Naroča se pod naslovom: „Naš tedenik—Kronika”, Celovec, Viktringer Ring 26. — Naročnina mesečno 5 šil., za inozemstvo 5 dolarjev letno. Odpoved en mesec naprej. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Janežič, Lese pri St. Jakobu. -Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec, Viktringer Ring 26. — Tel. štev. uredništva in uprave 43-58.