vodnikova c. 44 si-1000 ljubljana e-naslov: milos.pahor@gmail.com 9-28 Miloš Pahor SPIROVI VPLIVI NA NIETZSCHEJEVO MISEL 10 Anthropos 3-4 (247-248) 2017, str. 9-28 miloš pahor izvirni znanstveni članek 1Spir A.:17.023.2:1Nietzsche F. ::POVZETEK V članku poskušamo ovrednotiti misel relativno obskurnega, a prodorne- ga logika in filozofa Afrikana Spira, ki je s svojimi teksti pomembno vplival na iz- gradnjo filozofije mladega Nietzscheja. Spis razgrinja predvsem ideje iz Spirovega glavnega dela Mišljenje in dejanskost, ki je bil nedvomno eden pomembnejših vi- rov navdiha Nietzschejevih zgodnjih spisov ter njegovih knjig Človeško, prečlove- ško in Jutranja zarja, še posebej na mestih, kjer so v ospredju epistemološki pro- blemi. V tem obdobju Nietzsche potrebuje oddaljenost od vsakršne metafizično obarvane strasti, ki ga je z vplivom Wagnerja in Schopenhauerja navdajala v mla- dosti. V iskanju neodvisne filozofske drže sam sebi predpiše »filozofsko dieto« in v tem najde sogovornika v novokantovskem filozofu Spiru, ki se z logičnimi nače- li zoperstavlja zankam metafizike. Ključne besede: Afrikan Spir, kritika metafizike, filozofska terapija, sintetične sodbe a priori, logična načela, brezpogojno ABSTRACT THE INFLUENCE OF SPIR ON NIETZSCHE’S THOUGHT In the article we try to assess the thought of a relatively obscure but piercing logician and philosopher Afrikan Spir. His works represent an important influence on the philosoph- ical formation of the young Nietzsche. The paper exposes ideas from Spir’s main oeuvre Thought and Reality, undoubtedly an important inspirational source for Nietzsche’s early writings but also apparent in his books Human, All Too Human and Daybreak, particularly when dealing with epistemological problems. Nietzsche was then actively pursuing a detachment from any kind of metaphysically determined passions that in- spired him in his youth, mainly under the influence of Wagner and Schopenhauer. In the search for an independent philosophical stance he prescribed himself a »philosophical diet« and found in the Neo-Kantian philosopher Spir an interlocutor, who was, in his own right, defying metaphysical snares with logical principles. Keywords: Afrikan Spir, critique of metaphysics, philosophical therapy, synthetic a priori judgements, logical principles, the unconditional 11 ::SPIROVI VPLIVI NA NIETZSCHEJEVO MISEL1 V pričujočem članku bomo razpravljali o vplivu ruskega logika in filozofa Afrikana Spira2, na Nietzschejevo filozofijo, kakor se kaže predvsem v nekaterih Nietzschejevih posthumno objavljenih spisih in fragmentih, nastalih v obdobju njegovega prehoda iz zgodnje faze ustvarjanja, ki ga zaznamujeta knjigi Rojstvo tragedije iz duha glasbe (1872) in Času neprimerna premišljevanja (1873-76). Našo pozornost bomo namenili tudi Spirovemu vplivu na začetke Nietzschejevega »pozitivističnega« obdobja, še zlasti v delu Človeško, prečloveško (1878). Raziskovali bomo torej vpliv tistih Spirovih dognanj, ki so Nietzscheju v veliki meri služila pri dodelavi epistemoloških zastavkov, ob čemer se bomo posvetili Spirovemu temeljnemu delu Denken und Wirklichkeit. Versuch einer Ereneurung der kritischen Philosophie (1873), deloma pa tudi delu Forschung nach der Gewissheit in der Erkenntniss der Wirklichkeit (1869).3 V pričujočem spisu se sicer ne bomo spuščali v izčrpno razlago ali v prikaz povzetkov omenjenih del, pač pa se bomo osredotočili na sintetiziranje bistvenih spoznanj, za katera se je pokazalo, da so po- membno zaznamovala ali tudi že določneje začrtala smeri razvoja Nietzschejeve misli. Čeprav Spir ne velja za veliko ime filozofske tradicije, menimo, da tega »odličnega lo- gika«, kakor ga poimenuje Nietzsche, ne gre spregledati. Razlogov za prezrtje ali zapo- stavljanje Spira utegne biti več, nekateri so morda povezani z določeno recepcijo Nie- tzschejeve filozofije, ki se ni posebej poglobljeno ukvarjala z epistemološko platjo nje- govih spisov, drugi pa so očitno posledica »učenega« predsodka, po katerem lahko na velike filozofe vplivajo le drugi veliki filozofi, se pravi tisti, ki so se že zapisali v zgodo- vino. Nietzsche pa je bil v tem oziru bolj demokratičen, kakor bi od njega morda pri- čakovali. Znal je prisluhniti tudi »obskurnejšim« mislecem, ki sicer niso uživali slovesa velikih filozofov, a so si z dobrimi argumenti vseeno zaslužili njegovo spoštovanje.4 1 Prispevek je nastal na osnovi avtorjevega raziskovanja pri pisanju doktorske disertacije, zaključene leta 2014. 2 Afrikan Aleksandrovich Spir je ruski neo-kantovski filozof in logik nemškega porekla, zaradi česar je večina njegovih del napisanih v nemškem jeziku, nekatera pa tudi v francosščini. Rojen je bil v Ukrajini, v kraju Elisavetgrad, 15. novembra 1837, umrl pa je 26. marca 1890 v Ženevi kot švicarski državljan. Ko je opustil častniško službo v mornarici, se je povsem posvetil študiju filozofije, za kar naj bi ga navdušila Kantova Kritika čistega uma. Od leta 1867 je pretežno živel v Leipzigu in Heidelbergu, po selitvi v Švico pa so sredi osemdesetih let tam izšla njegova zbrana dela. Zapustil je naslednje temeljne tekste: Die Warheit (1867), Forschung nach der Gewissheit in der Erkenntnis der Wirklichkeit (1869), Denken und Wirklichkeit. Versuch einer Erneuerung der kritischen Philosophie (1873), Moralität und Religion (1874), Empirie und Philosophie (1876), Recht und Unrecht (1879), J. G. Fichte nach seinem Briefe (1879), Vier Grundfragen (1880), Gesammelte Schriften (1884-1885), Esquisses de philosophie critique (1887) in Nouvelles esquisses de philosophie critique (1889). 3 Omenjena Spirova teksta nista bila prevedena v slovenski jezik, odlomki oz. opombe iz teh del, ki jih navajam v razpravi, so torej moji prevodi. Moji prevodi so tudi navedki iz drugih del, katerih naslove sem pustil v izvirniku. 4 Med pozornosti vredne avtorje (kot referenco navajam le njihova temeljna dela) za vsakogar, ki se ukvarja z Nietzschejevo filozofijo in katerih vpliv na njegovo misel ostaja vsaj v slovenskem prostoru še v precejšnji meri neraziskan, bi po mojem mnenju sodili tudi: Friedrich Lange, Geschichte des Matrialismus und Kritik seiner Bedeutung in der Gegenwart, 1866; Otto Liebmann, Kant und die Epigonen, 1865; Eduard von Hartmann, Philosophie des Unbewussten, 1869; Ruđer Bošković, Theoria philosophiae naturalis reducta ad unicam legem virium in natura existentium, 1758; Max Stirner, Der Einzige und sein Eigentum, 1844; Jacob Burckhardt, Die Kultur der Renaissance in Italien, 1860 in morda še kdo. spirovi vplivi na nietzschejevo misel 12 Sicer pa tudi Nietzschejeva filozofija ni nastala kot preblisk, temveč kot posledica per- manentnega dialoga s sodobnimi avtorji, ki večkrat niso nosili zvenečih imen, značil- nih za pomembne filozofe iz preteklosti, a se jim je morda prav zato dogajala predso- kratikom podobna usoda. Prav slednje si je Nietzsche vselej trudil iztrgati iz pozabe (»zgodovinsko«) in izluščiti tisto, kar je relevantno tudi za mišljenje sodobnikov (»nad- -zgodovinsko«). Tako namreč Nietzsche poimenuje časovno in nadčasovno kompo- nento v razpravi O koristi in škodi zgodovine za življenje (1874). Knjigo, v kateri je natisnjeno Spirovo osrednje filozofsko delo Denken und Wir- klichkeit (Mišljenje in dejanskost), si je Nietzsche prvič izposodil marca 1873 na Uni- verzi v Baslu, nekaj mesecev zatem pa tudi Forschung nach der Gewissheit in der Er- kenntniss der Wirklichkeit (izšlo leta 1869)5. Omenjeni razpravi je torej bral, preden je nastal njegov posthumno objavljen spis »O resnici in laži v zunajmoralnem smi- slu« (poleti, 1873). Spira pa Nietzsche prvič neposredno navaja v posthumno obja- vljenem spisu Die Philosophie im tragischen Zeitalter der Griechen, ki je bil dokon- čan istega leta (1873). Ob njem se bomo ustavili le toliko, kolikor se nanaša na na- čelo identitete, ki tako pri Spiru kot že pri Parmenidu nastopa kot ontološka kate- gorija.6 Druga izdaja Denken und Wirklichkeit je izšla leta 1877 in je postala vir Nietzschejevega navdiha za nastanek njegovega pomembnega dela Človeško, prečlo- veško, ki je nastalo leta 1878. Čeprav ga Nietzsche v tem delu sicer eksplicitno ne imenuje, je iz določenih pasusov mogoče sklepati, da se nanaša na Spira. Večkrat namreč govori o »strožjih logikih«, na nekem mestu celo tako, da navaja stavek iz Spirovega dela, ne da bi navedel tudi njegovo ime, temveč le omeni, da gre za sta- vek »odličnega logika«. Preiskovali bomo torej Spirov vpliv na prehodu v »srednje« obdobje Nietzschejevega ustvarjanja, ko pri njem izstopajo značilna razpoloženja »zaledenitev«, »oddaljenost« in »streznjenost«, ki so ga spremljala v času distancira- nja od kakršnekoli metafizično obarvane strasti. Ta razpoloženja zaznamuje vsesplo- šna sumničavost do vsega, kar je nekoč ljubil in prezir do tistega, kar mu je veleva- la dolžnost, s čimer se je pravzaprav začela njegova popotniška oz. nomadska ži- vljenjska drža svobodnega duha (der freie Geist) na način nove naravnanosti do sve- ta kot »volje do svobodne volje«7. Leta 1878 namreč zapusti Univerzo v Baslu, kjer je deset let poučeval filologijo, in če smemo postaviti nekoliko drzno tezo, šele tedaj pravzaprav postane filozof. V tem obdobju se je Nietzsche intenzivno trudil odstra- niti vse, kar ga je spominjalo preteklosti, ko je ostajal »romantik« in pod Wagnerje- vim vplivom verjel v možnost ponovnega rojstva tragične kulture, ki naj bi se zgle- 5 Za podatke o Nietzschejevih knjižnih izposojah iz obdobja 1872-73, glej: Schlechta, K, Anders, A (1962): Von der verborgenen Anfängen seines Philosophierens. Stuttgart-Bad Cannstatt: F. Frommann, str. 119, str. 159. 6 Ugotovili smo, da Nietzsche v svojih delih in zapisih omenja Spira enajstkrat. Prvič se njegovo ime pojavi v nekaterih poshumno objavljenih fragmentih (Nachgelassene fragmente, Frühjar 1873), pomembnejša omemba pa nastopi v posthumno objavljenem spisu Die Philosophie im tragischen Zeitalter der Griechen (1873, št. 15), nato pa v nekaterih pismih (glej: Briefe von Nietzsche) in poznješih fragmentih: Nachgelassene Fragmente, 1884-85, 35/56,40/12,40/24, 40/41 in 1888, 21/1. 7 Nietzsche, F. (2005): Človeško, prečloveško, Ljubljana: Slovenska matica, § 3, str. 15. Anthropos 3-4 (247-248) 2017, str. 9-28 miloš pahor 13 dovala po grški tragediji in Dionizični viziji sveta. Tako ni naključje, da je (poleg kritike religije, morale in metafizike) v tem obdobju »zamrznitve« strasti, ki merijo na Celoto, veliko strožji in neprizanesljiv tudi do umetnosti in pesnikov, ki se v nji- hovi zamaknjenosti nič več ne dotikajo »stvari na sebi« (omenjenja domneva t. i. metafizičnega realizma za Nietzscheja danes zasluži le še »homerski smeh«). Nietz- sche tudi zanika vpliv njegovega učitelja Schopenhauerja in zavrača njegovo pesimi- stično zadržanost, ki vidi edino rešitev človekovega trpljenja, s katerim je zaznamo- vano naše življenje, v samoodpovedovanju in zanikanju posameznikove volje. Kri- tičen je tem bolj zato, ker se samoodpovedovanje in zanikanje volje pojavlja kot več- no stremljenje k ciljem, ki človeka nikdar ne popolnoma zadovoljijo, saj se ob zadovoljitvi le-tega takoj pojavi nov cilj ... in tako naprej. Schopenhauerjeva rešitev vodi k odrešitvi od biti kot Volje, ki človekov um vselej vara in napeljuje k zmotam. Zoper idealistične rešitve, ki so nastrojene proti življenju in vitalističnim silam, nuj- nim za človekovo preživetje (Schopenhauer), ali pa zmotno verjamejo v dosegljivost Resnice z zbrisom posameznika v glasbeni orgiastičnosti (Wagner), si je zato Nietz- sche predpisal učinkovito »dieto«, s katero si je pomagal tudi pri premagovanju bo- lezenskega stanja, ki je bilo zaznamovano s kroničnimi migrenami in vse hujšo sla- bovidnostjo. Se s tem Nietzshe nadeja osvoboditve človeških zmot in fantazij, kakr- šne so ga navduševale v mladosti? Menimo, da temu ni tako, saj se Nietzsche tudi v poznem obdobju nikoli ni povsem odpovedal »Dionizičnemu«, a je po vsej verje- tnosti njegovo fizično stanje potrebovalo tudi znanstveno razpoloženje ohladitve, ki pa ne pomeni nekakšne dokončne streznitve, temveč le začasen umik, potreben tako v teoretskem kot tudi v praktičnem smislu. Kar je filozofom že od nekdaj manjkalo, je po njem predvsem »čut za zgodovino«, ki naj nam ne bi omogočil le prepoznati zgodovinske določenosti družbe ali epohe nasploh, temveč tudi bistve- no pri nas samih. Da bi pojasnil preteklost človeka, bo torej v delu Človeško, prečlo- veško moral najti novo metodologijo, ki jo bo poimenoval »zgodovinska filozofija«. V tem znanstvenem duhu si je zamislil preučevanje zgodovine nastanka mišljenja. Zato so nekateri to fazo Nietzschejevega ustvarjanja imenovali pozitivistično, ven- dar pa je takšno poimenovanje upravičeno le, kolikor bi z njim želeli opozoriti na metodo, ki jo je Nietzsche prevzel od naravoslovnih znanosti. Lahko torej domne- vamo, da ga je v tem obdobju fasciniral hladen, znanstveni pristop logika Spira, ka- terega zasluge za razvoj Nietzschejeve filozofije so do danes še vedno neraziskane. ::OKVIR SPIROVEGA TEMELJNEGA DELA Temeljitejši vpogled v filozofski kontekst nastajanja Spirovega temeljnega dela Denken und Wirklichkeit (Mišljenje in dejanskost) nam bo pomagal pri opredelitvi ti- stih parametrov njegove misli, ki so imeli ključno vlogo pri formiranju Nietzscheje- vih inovativnih korakov, povezanih s koncepti »filozofije dopoldneva«, »streznitve- ne diete« ter »filozofske ozdravitve«. Kakor smo omenili, je Nietzsche takšno filozof- sko terapijo potreboval že zaradi pretežno bolehnega stanja, v katerem se je osebno spirovi vplivi na nietzschejevo misel 14 znašel (po nekaterih govoricah naj bi se v mladosti okužil s sifilisom). Omenjene te- žave so resda imele realne fiziološke vzroke, vendar je po drugi strani celo sam tedaj menil, da so bili najhujši bolezenski znaki povezani z mladostniško očaranostjo nad Wagnerjevo glasbo in Schopenhauerjevo filozofijo, s čimer pa se v tem spisu ne bomo podrobneje ukvarjali. In čeprav je bil morda Nietzschejev odnos do njiju v tem obdobju večkrat preoster, pa gre njegovo negativno, odklonilno stališče prej is- kati v vlogi filozofske terapije, ki je v tem obdobju (iz različnih razlogov) obvlado- vala njegovo misel in ravnanje. Kajpak ni mogoče zanikati, da se je v nekaterih vi- dikih od njiju precej razlikoval, vendar pa se je z njunimi idejami morda identifici- ral bolj kot si je bil sam pripravljen priznati. Distanco do teh dveh velikih osebno- sti filozofije (ne pozabimo, da je tudi Wagner pisal filozofske refleksije) in umetnosti je namreč v prvi vrsti potreboval za formiranje lastne, neodvisne filozofske drže, obenem pa si je v kontekstu »spora« nemara obetal premagovanje osebne pregreto- sti z Absolutom, ki se ga je bil nekoč nadejal iz romantičnega participativnega raz- merja z Dionizičnim. Spirova misel je bila močno zaznamovana s Kantovo kritično filozofijo in Scho- penhauerjevim dualizmom Volja (»stvari-na-sebi«) in predstave (»Majina tančica«). Italjanski filozof Fazio je v svoji študiji (1991) pri Spiru zaznal tudi sorodnost z Ber- keleyjevim empiričnim idealizmom in Humovo skepso8. Spir namreč meni, da je glavna naloga filozofije iskanje gotovosti, zaradi česar naj bi bila temeljna kompo- nenta filozofije dvom. Dvom je tako v kartezijanskem duhu tudi Spirov instrument, s katerim naj bi se otresli vseh lažnih predstav in dosegli iskano gotovost, o kateri ni več mogoče dvomiti, če je predstava »dejstvo zavesti«9. Po Spiru lahko o vsem dvomi- mo, tudi o tem, ali v realnosti sploh obstajajo predmeti zunaj naše zavesti, vendar pa ne moremo dvomiti o predstavah predmetov, ki se dajejo naši zavesti.10 Te predstave ne potrebujejo več dokazov, saj nam o njihovem obstoju govori naše »prepričanje« oz. »zaupanje« ('Glaube'), kar je po Spiru možno, ker so predstave le vsebina naše za- vesti, zato pa obstajajo v nedvoumni razlikovanosti od njihovih objektov.11 Fazio meni, da gre pri Spirovi argumentaciji pravzaprav le za ponovitev Humovega moti- va, po katerem je mogoče razločevati med »percepcijami razuma« in »idejami« ter »vtisi« kot zadnjo realnostjo, do katere se lahko dokopljemo, saj se vsakršen poskus, da bi izstopili iz parametrov našega razuma, izjalovi.12 Hume v vplivnem delu A Tre- atise of Human Nature zatrjuje, da ničesar ni v razumu onkraj naših percepcij, vtisov in predstav, kar pomeni, da so nam predmeti naše zavesti znani vselej le posredno: 8 Fazio, D. M. (1991): Nietzsche e il criticismo. Elementi kantiani e neokantiani e critica della dialettica hegeliana nella formazione filosofica del giovane Nietzsche. Urbino: Edizioni QuattroVenti, str. 135. 9 Spir, A. (1877): Denken und Wiklichkeit. Versuch einer Erneuerung der kritischen Philosophie. Leipzig: J.G. Findel, Bd. 1., 2. ed., str. 16. 10 Prav tam, str. 18. 11 Prav tam, str. 46. 12 Fazio, D. M. (1991): Nietzsche e il criticismo. Elementi kantiani e neokantiani e critica della dialettica hegeliana nella formazione filosofica del giovane Nietzsche. Urbino: Edizioni QuattroVenti, str. 136. Anthropos 3-4 (247-248) 2017, str. 9-28 miloš pahor 15 »Sovražiti, ljubiti, misliti, čutiti, hoteti: vse to ni nič drugega kot zaznavanje. Ker pa razen zaznav ni v razumu ničesar, in ker vse ideje izvirajo iz nečesa, kar je bilo že prej prisotno v razumu, potem sledi, da si je nemogoče misliti ali ustvariti idejo o določeni stvari, ki bi bila specifično različna od idej in vtisov.«13 Hume takoj zatem dodaja, da se lahko še tako trudimo našo pozornost usmeriti zunaj nas ali se morda z močjo naše domišljije pognati »do ekstremnih meja veso- lja«, ne bomo naredili nobenega koraka naprej od nas samih, niti si ne bomo mogli, poleg naših percepcij, zamisliti nobenega drugega možnega načina eksistence. Zato je Humova pozicija – pozicija skeptika, ki se zaveda, da je človek ujetnik vesolja la- stne domišljije, in razen lastnih zaznav, nikdar ne more spoznati ničesar drugega. Fazio opozarja, da je pri Spirovi filozofski refleksiji mogoče opaziti tudi Berkele- yjev vpliv. Predvsem ko gre za spoznanje o tistem, kar se kaže kot svet teles-sub- stanc, a se izkaže, da gre za svet naših občutkov. Že Berkeley je namreč v Razpravi o načelih človekovega razuma vedel, kako so naša opažanja o zedinjenem pojavljanju nekaterih občutkov razlog za to, »da jih označimo le z enim samim imenom in poj- mujemo tako, kot da gre za eno samo stvar. Ko na primer opazimo sestavo določe- ne barve, okusa, vonja, oblike in čvrstosti, jo imamo za stvar, ki jo označuje ime jabolko.«14 Podobno meni tudi Spir, ko govori o tem, da naj bi nas redne ponovitve teh občutkov privedle k prepričanju oz. zaupanju v svet teles-substanc, ki se nam kažejo kot brezpogojne, in zato se nam, kot končnim bitjem, tudi izkazujejo kot tuje in zunanje entitete.15 Šele ko se zavemo, da gre le za naše občutke, se po Spiru pokaže, kako je bil dejansko brezpogojen le njihov pojem. Spir kot novokantovski filozof pri spoznavanju zvesto sledi načelom Kantovega »kopernikanskega obrata«, po katerem niso več objekti tisti, ki določajo naše spoznanje, temveč je naše spozna- nje tisto, ki preko svoje forme določa objekte. S Kantom se v 18. stoletju začenja obdobje nemškega idealizma, ki želi na realizmu zasnovano filozofijo za vselej po- mesti v ropotarnico zgodovine. Temeljni uvid, ki ga prinaša s Kantom zasnovani transcendentalni idealizem je v tem, da je svet, ki ga mi spoznavamo, torej pojavni svet, odvisen od samega subjekta, zaradi česar svet, kot ga mi poznamo, ne more biti naseben svet ali »stvar na sebi«, temveč je vselej le relativen svet, k čemur bo Spir do- dal, kakor bomo videli v nadaljevanju, da je relativen svet obenem tudi svet relativ- nosti (pojavni svet, ki je v sebi protisloven). V tem je morda tudi Nietzsche prepo- znaval »odličnega logika«, ki se dodobra zaveda logičnih pasti, v katere je globoko zabredla metafizična filozofija, ko je postavila obstoj resničnega sveta »Biti« naspro- ti lažnemu svetu »postajanja«. Resnični svet je moral biti uzrt kot po svojem bistvu nespremenljiv in identičen sam s sabo, torej kot Substanca, ki biva po sebi (samo- 13 Hume, D. (2010): A Treatise of Human Nature, The Project Gutenberg Ebook, Part 2, sect. 6. Povzeto 10. oktrobra 2017 s strani http://www.gutenberg.org/files/4705/4705-h/4705-h.htm/. 14 Berkeley, G. (1976): Razprava o načelih človeškega razuma in trije dialogi med Hylasom in Philonom. Ljubljana: Slovenska matica str. 49. 15 Fazio, prav tam, str. 136. spirovi vplivi na nietzschejevo misel 16 zadostnost). Zato mora biti vse, kar ni Substanca, po nujnosti lažno in varljivo, kar velja za celoten pogojeni svet (ne-samozadostnost) kot svet, kakor ga kažejo naši čuti, ki je svet nastajanja in minevanja, torej Ne-bit ali Nič. Kako je namreč lahko resničen svet, v katerem je vse v teku in kjer je protislovnost pravilo, po katerem de- luje? Stvari v varljivi dejanskosti se namreč kažejo hkrati kot takšne in drugačne, od- visno od zornega kota ali perspektive opazovalca. Kljub zavesti o antinomijah, v ka- tere je neizogibno vodila metafizična filozofija, ki je temeljila na prej omenjeni di- hotomiji pojava in »stvari na sebi«, pa Spir prispe do diametralno nasprotnih za- ključkov od Nietzscheja. Morda je prav zato zanj ostal vendarle le »odličen logik«, ne pa tudi odličen filozof, saj sam ni zmogel pogledati onkraj Parmenidove logične zgradbe 'Biti'. ::O PROBLEMU SINTETIČNIH SODB A PRIORI »Nedvomno srečamo veliko stvari, katerih bistvo ne more biti izraženo s stavkom ‘A je A'. Na primer: kakšno predstavo svinčnika bi lahko imel nekdo, ki bi mu po- vedali le: svinčnik je svinčnik? Jasno je, da nobene. Da bi lahko opisali svinčnik, bi morali povedati približno takole: svinčnik je razsežna stvar z določeno težo, lahko je v obliki valja, barvna, trda, tanka, podaljšanja stvar in tako dalje. Tukaj torej vidi- mo določeno število lastnosti, kjer je vsaka različna od druge, vse pa so vsebovane oz. vključene v eno, v celoto (svinčnik). V splošni rabi se imenuje združitev različnega sinteza, stavki, v katerih se kaže bi- stvo takšne enotnosti, pa se imenujejo propozicije ali sintetične sodbe. Obča forma sintetičnih sodb, obči izraz neke sinteze, je propozicija 'A je B'.«16 »Pojem 'svinčnik' se zamenja s 'stvarjo' svinčnik. Ta 'je' sintetične sodbe – je zmota, ki vsebuje en prenos; dve različni sferi, pri katerih nikdar ne more priti do izenačitve, pa sta postavljeni ena poleg druge.«17 Nietzschejev zgoraj navedeni odlomek spada med posthumno objavljene fra- gmente iz leta 1872, kakor so bili zajeti v kritični izdaji Nietzschejevih zbranih del v dveh različnih izdajah (KSA in KGW), ki sta jih pripravila italijanska filozofa Col- li in Montinari. Domnevamo, da sta Schlechta in Anders18 prva odkrila povezavo med Spirovimi in Nietzschejevimi formulacijami, ki jim sledi tudi Paolo D' Iorio, italijanski filozof in urednik Nietzschejeve zapuščine na svetovnem spletu Digitale Kritische Gesamtausgabe. Werke und Briefe (eKGWB)19. D' Iorio je eden redkih in- terpretov Nietzschejeve filozofije, ki se je lotil preučevanja Spirovega vpliva na nje- 16 Spir, A. (1869): Forschung nach der Gewissheit in der Erkentniss der Wirklichkeit. Leipzig: J.G. Findel, str. 13, 14. 17 Nietzsche, F. (2009): Nachgelassene Fragmente, 1972, 19 [242]. 18 Schlechta, K. Anders A. (1962) Friedrich Nietzsche: Von den verborgenen Anfängen seines Philosophierens. Stuttgart- Bad Cannstatt: F. Frommann str. 119. 19 Gre za izdajo Nietzschejevih zbranih del na svetovnem spletu, ki pa temeljni na kritični izdaji Colli-Montinari (Friedrich Nietzsche, Werke. Kritische Gesamtausgabe, Berlin, New York, de Gruyter 1967-). Digitale Kritische Gesamtausgabe Werke und Briefe (eKGWB).ur. Paolo D' Iorio. Spletni naslov je: www.nietzschesource.org Anthropos 3-4 (247-248) 2017, str. 9-28 miloš pahor 17 govo misel. V spisu »La superstizione dei filosofi critici. Nietzsche e African Spir« (1993), je opozoril na številna mesta, predvsem iz Nietzschejevih posthumno obja- vljenih fragmentov, ki so bolj ali manj implicitno kazala na okoliščino, da je moral Nietzsche dobro poznati Spirove argumente in formulacije. Spir bi torej utegnil biti vse kaj drugega od manjše, obrobne epizode na Nietzschejevi filozofski poti. Še več: vse bliže smo mnenju, da je v precejšnji meri pripomogel k zbistritvi Nietzschejeve lastne filozofske pozicije, ki je s Spirom dobila tudi nekakšno logično zaledje s tem morda prav tisto, kar je Nietzsche potreboval za osvoboditev iz spon, ki so ga do te- daj vezale na Schopenhauerja in Wagnerja. Še naprej jima je sicer ostajal hvaležen, čeprav je senca njunega vpliva (vsaj za nekaj časa), postala vse krajša. Domnevi o poznavanju Spira po svoje pritrjuje tudi Nietzschejev »barvito« zastavljen spis »O resnici in laži v zunajmoralnem smislu« (1873). Objavljen je bil sicer posthumno, danes pa spada med njegove najodmevnejše spise, saj mu pozornost posvečata tako t.i. kontinentalna filozofska tradicija, kot tudi analitična oz. anglo-saksonska filo- zofska smer. Ostaja seveda vprašanje, če je tolikšno zanimanje za ta spis posledica resničnega filozofskega uvida, ali pa le posledica velike interpretativne svobode, ki jo dopušča občasno nejasno, dvoumno ali celo nekoherentno izražanje mladega Ni- etzscheja. Ne glede na omenjene dileme in nejasnosti pa je v našem kontekstu po- membno, da ta spis kot tudi ostali fragmenti, ki so nastali v tistem času, nedvomno kažejo, kako se je Nietzsche veliko naučil prav od Spirovega analitičnega duha in načina argumentiranja. Toda že tedaj je, sledeč Spirovi logiki, prispel do diametral- no nasprotnih sklepov tistim, ki jih je začrtal Spir. Je bil Nietzsche le nelogičen, ko se je uprl logiki ali pa je bila njegova »logika ne-logike« v skrajni instanci tisti eks- ces oz. residuum mišljenja, ki ga formalna logika v svojih togih okvirih nikdar ni bila zmožna razvozlati ali celo prepoznati? Ena ključnih točk očitnega nestrinjanja s Spirom je prav gotovo povezana s sin- tetičnimi sodbami apriori, kakor jih je imenoval Kant v Kritiki čistega uma (1781- 87). Spirovo stališče je, da so sintetične sodbe nujne za vse stvari, katerih bistvo ni zajeto v logičnem načelu identitete A=A, kar pa zanj ni enako tavtologiji. Zgoraj na- vedeni primer svinčnika, ki ga lahko opišemo le, če mu pripišemo več različnih pre- dikatov kot so podolgovatost, barvitost, teža ipd., pa zahteva podrobnejšo razlago. Najprej se moramo soočiti z okoliščino, da takšno opisovanje kaže, kako je v »em- piričnem svetu« (kakor Spir imenuje dejanskost) vse v gibanju in nenehnih preme- nah. Absolutna dejanskost je za Spira postajanje, kar je gotovo teza, v kateri prepo- znamo Nietzscheja. Vprašanje za Spira pa je vselej, kako in od kod je postajanje mo- žno, če predpostavljamo, da je substanca enaka sama sebi in brez razlik? To vpraša- nje seveda lahko tudi obrnemo in v Nietzschejevem duhu vprašamo, ali je v svetu postajanja sploh možno nekaj takšnega kot je substanca? Spirova pozitivna rešitev tega zagonetnega problema je v duhu tradicionalne filozofije lahko samo dualistič- na ontologija, s pomembno razliko, da se je namreč Spir postavil proti Kantovo- -Schopenhauerjevi doktrini transcendentalne idealnosti časa. Omenjeno razliko je očitno opazil in cenil tudi Nietzsche, saj je Spir izpostavil dejstvo, da za iluzornost spirovi vplivi na nietzschejevo misel 18 sveta ni kriv le spoznavajoči subjekt in forme njegovega intelekta, pač pa bi lahko iluzornost tvorila že empirično realnost (»Wirklichkeit«) sámo ali »dogodevanje«, ki ima po njem svojo lastno formo. To dogodevanje je torej že po sebi protislovno, medtem ko je realnost (»Realität«) = identiteta sama s sabo. Dejstvo, da se empirič- na realnost dogodeva v stalnih premenah in se ne ujema z logičnimi načeli (načelo identitete, načelo neprotislovnosti), šteje za Spira kot dokaz resničnosti logičnih na- čel v smislu edine prave ali avtentične realnosti, ki jo imenuje brezpogojno (»das Unbedingte«) ali absolutno (»das Absolut«). »Na ta način sámo izkustvo, ki se ne ujema (‘nicht übereinstimmt') z logičnimi načeli, priča ('Zeugniss') o njihovi objektivni veljavnosti. Kar prihaja do izraza sko- zi logična načela, je pojem brezpogojnega, po sebi bivajočega ('Selbstexistirende')«.20 Po Spiru torej resnični kriterij apriornega izvora predstav spoznavajočega subjek- ta ni njihova nujnost za mišljenje, temveč prisotnost temeljnega neskladja, ki vlada med pojmom bistva in empirično dejanskostjo, ki ga ni mogoče odpraviti. Prav ta okoliščina naj bi dokazovala, da so logična načela zmožna preseči empirično dejan- skost, ker se kot edina dotikajo »stvari na sebi«. D' Iorio pove, da gre Nietzscheju pri ovržbi sintetičnih sodb apriori pravzaprav za odprtje kritične diskusije o strukturi jezika, njegovih omejitev in legitimnosti ustvarjanja pojmov.21 Pri sintetičnih sodbah je po Nietzscheju vselej prisotno neko izenačevanje (besedica »je«) dveh različnih sfer ('A je B'), ki nastane na način preno- sa (»Übertragung«) ali metonimije, kot zamenjave vzrokov in učinkov. Takšen pre- nos ima po njem izvor v praznoverju popularne metafizike, ki ne dojame, da pojem »svinčnika« ni enak »stvari« svinčnik. Posamezen svinčnik je namreč vselej indivi- dualna entiteta, »svinčnik« kot pojem pa je rezultat abstrakcije posameznih kvalitet. V našem primeru sintetična sodba opisuje neko stvar glede na njene zunanje lastno- sti in zmotno verjame v enakost bistva (stvari) in teh lastnosti. Če pa sintetične sod- be apriori niso izvor naše zavesti, potemtakem tudi nimajo moči, da bi ovrgle po- javni svet kot bi šlo zgolj za lažni ali navidezni svet.22 Glede na Spira je tukaj zadeva popolnoma obrnjena, saj intelekt zdaj deluje kot vzgib, ki potvarja resnico naših čutov, ti pa dejanskost kažejo kot absolutno posta- janje. O teh vprašanjih govori tudi spis »O resnici in laži v zunajmoralnem smislu«, v katerem skuša Nietzsche med drugim razložiti nastanek pojma, da bi lahko spo- znal vrednost našega jezika nasploh, predvsem pa, da bi mogel odgovoriti na vpra- šanje, kaj pravzaprav pomeni »resnica«. Pojem po njem namreč vselej nastane s po- močjo abstrakcije, ko beseda ne služi več enkratnemu in individualnemu pradoži- vljanju, temveč mora ustrezati neštetim, bolj ali manj podobnim, vendar nikoli 20 Spir, A. (1873): Denken und Wirklichkeit. Versuch einer Erneuerung der kritischen Philosophie. Leipzig: J.G. Findel, Bd. 1, 1. ed., str. 235. 21 D' Iorio, P. (1993): La superstizione dei filosofi critici. Nietzsche e African Spir, povzeto 15. septembra 2016 s strani http://www.hypernietzsche.org /static/pdiorio-3/1/. 22 Glej: Nietzsche, F. (2009): Nachgelassene Fragmente, 1872, 19 [242]. Anthropos 3-4 (247-248) 2017, str. 9-28 miloš pahor 19 enakim primerom, kjer »vsak pojem nastane z izenačevanjem ne-enakega«23. To spoznanje ga pripelje do sklepa, da je nastanek pojma kot tudi jezika sploh, pravza- prav ne-logičen. Če namreč prisegamo na presežno moč logike, ki zahteva načelo identitete in neprotislovnosti, bi sledil sklep, da se narava potemtakem sama ravna v skladu z logiko, kar pa je za Nietzscheja docela antropomorfna predstava. Zato pojem »pravilne percepcije« označi kot »povsem protisloven nestvor: kajti med dvema absolutno različnima sferama – kot med subjektom in objektom – ni kavzalnosti, ni pravilnosti, ni izražanja, tem- več kvečjemu kakšno estetsko razmerje, hočem reči, nakazujoč prenos, jecljavi pre- vod v popolnoma tuj jezik.«24 V tem oziru se mi zdi smiselno navesti tudi značilen fragment iz zapuščine, ki je nastal v času pisanja omenjene Nietzschejeve razprave: »Posnemanje je nasprotje spoznanja do te mere, da spoznanje gotovo noče prizna- ti kakršnegakoli prenosa, temveč se namesto tega strogo oprijemlje vtisa brez meta- fore in ne glede na posledice. Vtis je za ta namen okamnel: uplenjen je in ožigosan s pomočjo pojmov, ubit, olupljen, mumificiran in ohranjen kot pojem ... Spozna- nje ni nič drugega kot poigravanje s priljubljenimi metaforami, posnemanje, ki pa ni več občuteno kot posnemanje. Potemtakem seveda ne more prodreti v sfero re- snice ... Spoznanje, strogo vzeto, ima zgolj formo tavtologije in je prazno.«25 Breazeale, ki je avtor angleškega prevoda in spremene besede Nietzschejevih po- sthumno objavljenih fragmentov, je na zelo koncizen način, v štirih točkah sinteti- ziral Nietzschejeve temeljne epistemološke predpostavke: »1) neposredovano spo- znanje ne obstaja (vselej gre za prenos med dvema različnima sferama – subjekt in objekt, zaradi česar je spoznanje vselej že posredovano); 2) resnica kot ideal zahteva neposredovano, direktno subjektovo zapopadenje objekta; 3) posledično, resnica stvari ne more biti spoznana, ker bi morala biti na voljo protislovna posredovana neposrednost; 4) edine 'resnice', ki so nam na voljo, so prazne tavtologije, ki so re- snične po definiciji.«26 Spoznanja iz omenjenih zgodnjih spisov so zaradi nekaterih okoliščin Nietzsche- jevega življenja (znano je, da se je s temi spoznanji sočasno začel distancirati od Wa- gnerja, ki mu je menda priporočal naj se raje osredotoči na pisanje knjige Času ne- primernih premišljevanj), za nekaj časa potihnila, a se je Nietzsche kljub temu v ka- snejših delih vrnil k tem uvidom, kar se kaže tudi v posthumno objavljenih fra- gmentih, objavljenih pod naslovom Volja do moči.27 D' Iorio v tem oziru spomni na 23 Nietzsche, F. (2004): »O resnici in laži v zunajmoralnem smislu«, V: Filozofija na maturi, letn. 11, št. 1/2, Ljubljana: Državni izpitni center, str. 67. 24 Prav tam, str. 69. 25 Nietzsche, F. (2009): Nachgelassene Fragmente, 1872, 19 [228] in 19 [236]. 26 Breazeale, D. (1979): Philosophy and Truth: selections from Nietzsche's notebooks of the early 1870's. New Jersey, London: Humanities Press International, Inc., str. 51, op. 98. 27 Glej tudi: Nietzsche, F. Človeško, prečloveško, § 18, 19, Vesela znanost, § 54, H genealogiji morale, knjiga 1, § 13, NF, 1885-86, 2, 83, 84, 87, 139. spirovi vplivi na nietzschejevo misel 20 Nietzschejevo sintagmo »blisk poblisne«28 iz njegovih poznih fragmentov, kjer kri- tično ost uperi v premagovanje človekove vere v sodbo kot trditev ali zanikanje, da je s stvarmi lahko 'tako ali drugače'. Človekovo vero v sodbo označuje za residuum stare mitologije, ki še vedno ločuje med učinkujočim in učinkovanjem. V sintagmi »blisk poblisne« se bliskanje najprej kaže kot dejavnost in nato kot subjekt. V posta- janje naj bi bila »suponirana bit« kot vzrok, ki pa sam ne postaja, saj postajanje ne more biti vzrok, marveč le učinek. Tako se je nekoč domnevalo, da je postajanje uči- nek zaznavanja, s čimer je bilo degradirano na nivo fikcije, ki nima biti. V tem pro- cesu smo po Nietzscheju zagrešili dvojno zmoto ali interpretacijo, saj smo najprej dogajanje postavili kot učinkovanje in nato še učinek kot bit.29 Tudi Kalanova razprava »Logični aksiomi in pesniško mišljenje« (2010) se osre- dotoča na Nietzschejevo problematiziranje pojma resnice in logičnih aksiomov, ka- kor se izkazujejo v poznih fragmentih iz njegove zapuščine. Kalan v tem oziru izpo- stavlja temeljni vidik spoznavanja kot shematiziranja kaotičnega življenja, glede na »perspektivično določene potrebe življenjskih energijskih točk kot subjektov. Ži- vljenje si samo ustvari logiko ... Nietzsche je v zapisih, ki jih je sploh šele merodaj- no osvetlil Heidegger v svojih predavanjih o Nietzscheju, postavil pod vprašaj tako ontološko vrednost logičnih aksiomov sploh, kakor tudi posebej stavka o protislov- ju, pri čemer se je izrecno skliceval prav na Aristotela«.30 Nadalje navaja Kalan (2010) Nietzschejev fragment, ki mu je vredno ponovno prisluhniti: »Ne posreči se nam isto potrditi in zanikati: to je subjektivni izkustveni stavek, v tem se ne izraža nobena 'nujnost', temveč samo nezmožnost.«31 Avtor s tem opozarja, da se je Nietzscheju mišljenje sámo razkrilo kot perspekti- vično in pogojeno z življenjem. Stavek o protislovju ni »resnica na sebi«, temveč »pojmovna prepoved protislovja« in le pravilo logike, s katero si je želel človek pou- stvariti dejanski svet kot preračunljiv, po shemi biti. Sam po sebi pa je le imperativ o tem, kaj naj velja za resnično, čemur moramo verjeti, če želimo priti do znanstve- nega spoznanja, ki tudi samo vključuje vsaj eno predpostavko – to je verovanje ali prepričanje, da obstaja spoznanje, ki lahko zaobjame resnico. Kalan poudarja, da je stavek o protislovju kot kriterij resnice biti, za Nietzscheja pravzaprav izvor razcepa življenja na resnični in navidezni svet oz. metafizični svet in svet življenja.32 28 Nietzsche, F. (2009): Nachgelassene Fragmente, 1885-86, 2[84]; D' Iorio, La superstizione dei filosofi critici. Nietzsche e African Spir, povzeto 15. septembra 2016 s strani http://www.hypernietzsche.org /static/pdiorio-3/1/. 29 Pri omenjenih sintagmah smo uporabili obstoječi slovenski prevod - Nietzsche, F. (2004), Volja do moči. Ljubljana: Slovenska matica). 30 Kalan, V. (2010): Evrotropija – »dobra Evropa«. Geneza sodobne filozofije od Kierkegaarda do Heideggra. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, str. 201. 31 Nietzsche, F. (2009): Nachgelassene Fragmente, 1887, 9 [97]. 32 Kalan, prav tam, str. 201, 202. Anthropos 3-4 (247-248) 2017, str. 9-28 miloš pahor 21 ::SPIR IN NIETZSCHEJEVA RECEPCIJA PREDSOKRATIKOV »Parmenid je rekel: 'Česar ni, tega ne mislimo'; - mi pa smo na drugem koncu in pravimo: 'Kar je mogoče misliti, mora gotovo biti fikcija'.«33 V spisu Die Philosophie im tragischen Zeitalter der Griechen (1872-73), objavlje- nem posthumno, Nietzsche prvič eksplicitno navaja odlomek iz Spirovega dela Denken und Wirklichkeit, s katerim želi izpostaviti argument, ki mu služi za ovržbo Parmenidove filozofije 'Biti' in Kantove transcendentalne idealnosti časa in prosto- ra. Spir je bil v tem oziru koristen logik, s katerim je Nietzsche pridobil potrebno zaupanje in potrditev svojega temeljnega uvida, zaznamovanega s Heraklitovo vizi- jo sveta kot postajanja. V nadaljnjih korakih bomo skušali ovrednotiti Nietzscheje- vo navajanje Parmenida in Kanta, ki sicer v tem delu nastopata brez navedbe vira, kar seveda odpira problem avtentičnosti. Obstaja torej možnost, da je v teh naved- bah deloma prisotna Nietzschejeva interpretacija, vendar pa menimo, da bi v tem primeru šlo za okoliščino, ki je za sam argument nepomembna. Nietzsche najprej omenja težavo, ki naj bi čakala Parmenidove naslednike. Ti so bili prepričani, da sprememba ni mogoča in torej ne obstaja, med nasprotniki, ki so verjeli v pluralnost substanc pa kot primer navede predsokratika, grškega filozofa Anaksagoro. Slednji se je namreč že soočal z vprašanjem, na kakšen način je pluralnost substanc mo- goča in predvsem s problemom, kako podati odgovor na vprašanje, kolikšno je število obstoječih substanc, oz. zakaj jih obstaja prav tolikšno/določeno število. Anaksagora je po Nietzscheju moral tvegati odgovor, iz omenjene zagate pa se je želel izviti na pretkan način in sicer z enim samih zamahom. Postavil je namreč tezo, da mora obstajati »ne- skončno mnogo« substanc, s čimer pa je zagonetni problem rešil le na videz. Ko bi mo- ral dokazati, na kakšen način takšna, za človeka pravzaprav nepredstavljiva neskončnost, lahko obstaja v realnosti, je zašel še v globlja brezpotja. Parmenid se je tem aporijam iz- ognil, ker je verjel, da mnoštvo, gibanje in neskončnost, nimajo resnične biti. »Ne more biti časa, gibanja ali prostora, saj si jih lahko predstavljamo le kot ne- skončne. Ali neskončno velike ali v neskončnost deljive, vse, kar je neskončno, pa nima biti. Ne obstaja.«34 Zato se po Nietzscheju ne more nikomur, ki si razlaga besedo »bit« v strogem po- menu in se pri tem zaveda, da je vsaka končna neskončnost (neskončnost kot ob- stoječa v dejanskosti) nemogoča, zares poroditi dvom v bit. Toda, če nam dejan- skost vse razodeva zgolj kot popolno neskončnost, je jasno, da je dejanskost sama s sabo protislovna in da torej ne more imeti resnične biti. Po Nietzscheju pa je ome- njenemu argumentu mogoče oporekati s protiargumentom: »Tvoje mišljenje sámo kaže na sukcesijo, torej tvoje mišljenje ne more biti dejan- sko in potemtakem ga ni mogoče uporabiti kot dokaz tvojega argumenta.«35 33 Nietzsche, F. (2009): Nachgelassene Fragmente, 1887, 9 [97]. 34 Nietzsche, F. (1994): Die Philosophie im tragischen Zeitalter der Griechen, Stuttgart: Reclam. § 15. 35 Prav tam, § 15. spirovi vplivi na nietzschejevo misel 22 Če je tudi mišljenje sámo v gibanju od enega k drugem pojmu, potem bi mora- lo slediti, da je gibanje dejansko, kajti tudi naš notranji svet, podobno kot zunanji svet, ni takšen kot se nam kaže.36 S tem pa bi prejšnji argument, ki nastopa s stali- šča razuma (kjer je iluzija posledica zmote, ki izhaja iz naših čutov), izgubil na ve- ljavi, saj je v tem smislu tudi razum in njegova refleksija v gibanju, torej iluzija. V obeh primerih nas Parmenidovo zanikanje gibanja vodi le v regressus ad infinitum.37 Na ta argument bi po Nietzscheju Parmenid lahko odgovoril, kakor je kasneje na podoben ugovor odgovoril Kant: »Lahko povem, brez dvoma, da moje predstave sledijo ena drugi, vendar to po- meni le, da se jih zavedam kot sukcesije v času, ali povedano drugače, glede na for- mo notranjega čuta. Toda takšna opredelitev ne spremeni časa v stvar, ki obstaja na sebi, niti v stanje, ki objektivno pripada stvarem.«38 V tem oziru se razodeva razlika med čistim mišljenjem, ki sega v sfero brezčasno- sti, kot »krajem« Parmenidove Biti, in našo zavestjo o tem mišljenju, ki pa je le pre- vod čistega mišljenja v formo sukcesije, gibanja in mnoštva ter zato iluzija. Parme- nid, kakor ga interpretira Nietzsche, bi se torej morda lahko branil podobno kot Kant, ki naj bi s tem razlikovanjem dokazal, da se naše mišljenje ne giblje, saj je suk- cesija naših predstav v resnici le predstava o sukcesiji. In na tem mestu vstopa Spirov argument, ki se nanaša na omenjeni Kantov ugovor in ga navajamo v celoti: »Prvič. Sedaj postaja jasno, da ne moremo vedeti ničesar o sukcesiji kot taki, če nima- mo sukcesivnih stadijev istočasno v zavesti. Z drugimi besedami: ideja sukcesije ni sama na sebi sukcesivna; potemtakem je popolnoma različna od sukcesije idej. Drugič. Kan- tova hipoteza privzema take očitne absurdnosti, da se lahko le čudimo, kako jih je mo- gel spregledati. Po njegovi hipotezi namreč Cezar in Sokrat nista zares mrtva. Še vedno sta prav tako živa, kakor pred dva tisoč leti, in se ureditvi našega 'notranjega čuta' le zdi- ta mrtva. Ljudje, ki se še niso rodili, so že živi, in če se še niso pojavili na sceni, je tudi za to kriva ureditev notranjega čuta. Glavno vprašanje je, kako lahko začetek in konec za- vestnega življenja samega obstaja samo v interpretaciji notranjega čuta? Dejstvo je, da je absolutno nemogoče zanikati dejanskost spremembe. Če jo vržemo skozi okno, se bo pretihotapila nazaj skozi ključavnico. Lahko rečemo, 'da se nam le zdi, da se pogoji in predstave spreminjajo', toda ta videz sam je nekaj objektivno danega. Znotraj nje same ima sukcesija nedvoumno objektivno realnost; znotraj nje nekaj dejansko sledi nečemu drugemu. - *Poleg omenjenega pa je nujno treba upoštevati, da ima lahko celotna kriti- ka uma svoj temelj in upravičenost zgolj ob predpostavki, da se nam predstave prikazu- jejo takšne, kot v resnici so. Četudi bi se nam namreč kazale drugačne kot so v dejansko- sti, bi ne mogli postaviti nobene veljavne trditve o njih, torej bi ne mogli proizvesti no- 36 Tovrstno fenomenalistično pozicijo bo zavzemal Nietzsche že v Jutranji zarji, § 116 in jo bo ponovil tudi v poznih fragmentih, Nachgelassene Fragmente, 11: 26 [49], 13:11 [113], 13: 14 [152], 13: 15 [90]. 37 D' Iorio, P. (1993): La superstizione dei filosofi critici. Nietzsche e African Spir, povzeto 15. septembra 2016 s strani http://www.hypernietzsche.org /static/pdiorio-3/1/. 38 Nietzsche, prav tam § 15. Anthropos 3-4 (247-248) 2017, str. 9-28 miloš pahor 23 bene epistemologije in 'transcendentalne' raziskave, ki bi imela objektivno veljavo. In onkraj vsakega dvoma je, da se nam naše predstave kažejo kot sukcesivne.«39 Na tem mestu lahko samo sklenemo, da je po Spirevm mnenju nemogoče zani- kati dejanskosti 'postajanja'. V nasprotnem primeru bi namreč zapadli v totalen idealizem in bi bili celo primorani zanikati logična načela in torej zaiti v absurdna stališča, s čimer pa bi naš argument izgubil vsakršno filozofsko relevantnost. ::BREZPOGOJNO IN STAVEK IDENTITETE Spir se je soočal z istim spoznavno-teoretskim problemom kot Kant, ko se je po- stavil proti naturaliziranju mišljenja. Kant je menil, da je pomembno odgovoriti na naslednje vprašanje: ali si lahko predstavljamo vzročno razmerje dveh dogodkov, zgolj če izhajamo iz izkustva njihovega stalnega zaporednega pojavljanja? Če prista- nemo na Humovo subjektivno veljavnost združevanja predstav, ki se ravnajo po psi- holoških zakonih asociacije, potem bi nam doslednost, po Kantu, velevala priznati kontingenco kot edino gotovost o nas samih, s čimer pa bi si zaprli možnosti za vsa- kršno objektivno veljavnost sodbe. Zgolj nujna vzročna povezanost dogodkov nam lahko zagotovi resničnostno vrednost neke sodbe. Kantova ponujena rešitev je bila v zavrnitvi naturalistične (psihološke ali fiziološke) interpretacije »jaza«. Spontanost »jaza« ohranimo le, če ga razumemo kot transcendentalni subjekt apercepcije, ki ni podvržen spremembam, saj ni del sveta pojavnosti. Podobno trdi Spir, ki meni: »Toda predmeta oz. samega objekta spoznanja ne moremo nikdar najti v zavesti oz. v predstavi, zatorej tudi ni mogoče preiti na asociacijo z vsebinami [objektov].«40 Kantova transcendentalna enotnost apercepcije torej po Spiru zahteva mišljenje, ki je sámo brezčasno in v sebi enotno, saj je le tako možna povezanost enotnosti apercepcije z zunanjim, tujim elementom, ki se kaže kot temporalni tok občutkov. Kant bo to vrzel do dimenzije zunanjosti skušal premostiti s transcendentalnim shematizmom, vendar pa, kot je znano, vselej neuspešno. Spir je prav táko protislovje med časovnostjo in par- tikularnostjo na eni strani in brezčasnostjo in enostavnostjo apercepcije na drugi strani, vzel skrajno resno, čeprav zaključuje z ugotovitvijo, da ostaja neukinljivo, saj gre za dve nezdružljivi sferi. Spirovo vztrajanje na tej ločitvi se zdi utemeljeno. Podobno kot pri Kantu je tudi pri njem opazna težnja, da bi ohranil dostojanstvo mišljenja. Našo do- mnevo potrjuje v svoji razpravi tudi Green (2002), ki o Spirovi poziciji meni: »V kolikor mislimo, moramo misliti o svetu brez časa ali partikularnosti – atem- poralno Parmenidovo Eno. Bistvo reprezentacije je vselej enako – je nujna eno- tnost, ki stoji zunaj temporalnega toka zavesti.«41 39 Spir, A. (1873): Denken und Wirklichkeit. Versuch einer Erneuerung der kritischen Philosophie. Leipzig: J.G. Findel, Bd. 1, 1. ed., str. 264, 265. 40 Spir, A. (1877): Denken und Wirklichkeit. Versuch einer Erneuerung der kritischen Philosophie. Leipzig: J.G. Findel, Bd 1., 2. ed., str. 78. 41 Green, M. (2002): Nietzsche and the transcendental tradition, Urbana, Chicago: University of Illinois Press, str. 47. spirovi vplivi na nietzschejevo misel 24 V duhu nemškega idealizma tudi Spir ni pripisoval čutnosti avtonomne spoznav- ne moči oz. veljave, ker je bilo zanj merodajno le spoznanje, ki temelji na objektiv- no veljavnih sodbah. Slednje zanj predstavljajo formo samodoločanja, ki po analo- giji z božjim neposrednim zrenjem objektov temelji na enotnosti spoznavajočega s spoznanim. Njegova pozicija je bila morda še nekoliko radikalnejša od predhodni- kov. Ni namreč dopuščala možnosti, da bi v sfero objektivno veljavnih sodb vstopi- la kakršnakoli partikularnost ali temporalnost, saj bi se objektivna veljavnost sodbe s tem aktom že kontaminirala. Tako je tudi vsakršna brezpogojnost ali substancial- nost lastna »stvari na sebi« in ne predmetom reprezentacije, kakor se je sicer domne- valo. Sicer »stvar na sebi« kot neposredna dejanskost je nekaj, kar za Spira (seveda Kantovega učenca) že po definiciji ni dostopno našim predstavnim zmožnostim. Njegova teza pa je bila v tem oziru celo ostrejša od Kantove, saj je menil, da logična načela nimajo le regulativne veljave, temveč so to predvsem ontološka načela, za ka- tere velja, da nekaj zatrjujejo o naravi realnih objektov, brez katerih ne bi mogla na- stati zavest o resničnem in neresničnem42. Po Spiru so zato logična načela (načelo identitete in načelo neprotislovnosti) veljavna apriori, kar pomeni, da nimajo izvo- ra v izkustvu, saj so logična načela resnica vsakega izkustva, ki sámo zase vselej osta- ja neresnično. Na tem mestu kajpak ne moremo mimo vprašanja zakaj neki pa bi morali sklepati, da so edino logična načela resnična? Spir meni, da njihovo objek- tivnost potrjuje že samo dejstvo, da se ne skladajo s pojavnim svetom, kjer je vse v gibanju in spreminjanju. Ker naj bi človek samo s pomočjo logičnih načel dobil uvid v večni svet onkraj spremenljivega sveta, Spir sklepa, da je v takšni logično pri- dobljeni dejanskosti na sebi odkril »brezpogojno« in »absolutno«. Obstajale naj bi dve različne plati dejanskosti: na eni strani bistvo, lastno stvarem, ki so identične same s sabo – to je gospostvo brezpogojnega (»das Gebiet des Unbedingten«), na drugi strani pa imamo empirično predstavo (»Darstellung«) stvari, ki je tisto, kar Kant imenuje fenomenalno (»die Erscheinung« oz. »Phänomena«) v nasprotju z noumenalnim (»Ding an sich« oz. »Noumena«), in ne vsebuje ničesar brezpogojne- ga – to je gospostvo pogojenega (»das Gebiet des Bedingten«).43 Ključnega pomena je torej ugotovitev, da Spir v poskusu obnovitve kritične filozofije nasprotuje mo- žnosti znanosti o brezpogojnem, za kar si je sicer prizadevala metafizična filozofija, ki je zato ostajala dogmatična, saj ni upoštevala omejitev dometa racionalnega spo- znanja, o čemer razpravlja in kar utemeljuje že Kant v njegovem projektu kritike či- stega uma. Če teh omejitev spoznavne zmožnosti človeka na sfero pojavnosti ne upoštevamo, se lahko kaj kmalu zgodi, da zaidemo v spekulacijo ali v antinomije či- stega uma (Kant)44. Spir se je torej s kritično filozofijo zavzemal za možnost znano- 42 Spir, A. (1877): Denken und Wirklichkeit. Versuch einer Erneuerung der kritischen Philosophie. Leipzig: J.G. Findel, 1. Bd., 2. ed., str. 164, 165 43 Prav tam, 1. Bd., 2. ed., str. 199 44 Glej: Kant, I. (1998): Kritik der reinen Vernunft. Darmstadt:Wissenschaftliche Buchgesellschaft (KrV A 426/B 454ff.). Anthropos 3-4 (247-248) 2017, str. 9-28 miloš pahor 25 sti o pojmu brezpogojnega, kar naj bi nam ponudilo način, kako se dvigniti nad sfe- ro izkustva in se s tem povzpeti na višjo raven motrenja dejanskosti. Največji korak naprej, ki ga moramo priznati Spiru v primerjavi z njegovimi pred- hodniki, je morda prav njegovo vztrajanje na inkumenzurabilnosti, do katere se je do- kopal le s treznim, logičnim premislekom, ki je dozorel v spoznanje, da med brezpo- gojnim in pogojenim ne more biti vzročnega odnosa. S takšno utemeljitvijo je metafi- zika izgubila sleherno legitimnost v njeni težnji, da bi enkrat za vselej skušala pojasniti svet. Metafizična filozofija je svojo moč črpala iz uvida, da pogojeno (kot končno) ne more obstajati brez brezpogojnega (neskončnega) kot podlage oz. Temelja (ki je meta- -fysis ali onkraj narave), na katerem sloni vse pogojeno, ki obstaja v ontološki odvisno- sti od Temelja. Takšno izhodišče je bilo po Spiru njena izvorna in fundamentalna zmo- ta, ki pa je vodila lahko zgolj v filozofski dogmatizem. Po D' Ioriu je Nietzsche zelo ce- nil Spirova logična dognanja, ki so bila uperjena proti osnovnim predpostavkam vsakr- šne tradicionalno zasnovane metafizike. Spirove argumente naj bi tudi sam uporabil pri izpodbijanju Schopenhaurjevih tez iz Dodatka njegovega temeljnega dela Svet kot volja in predstava. D' Iorio (1993) lepo opisuje, kako se je Schopenhauer, potem ko je bila po Kantu dogmatična metafizika strogo prepovedana, zavzel za nekakšno imanentno metafiziko kot znanostjo občega izkustva. Schopenhauer naj bi torej bistvo filozofije dojemal kot dejavnost dešifriranja nekakšnega okultnega besedila(narave), oz. kot ma- nifestacije nasebne dejanskosti Naloga filozofije bi potemtakem bila le v tem, da odkri- je kod, ki nam bo odprl vrata do »okultnega teksta«, ko bomo soočeni z nasebno de- janskostjo v vsej njeni goloti.45 Nietzsche je omenjeni tekst sicer kritično ovrednotil in ga zaznal kot ponoven poskus interpretacije pojava, kjer pojav obstaja le v nasprotju do biti, s čimer se je na pritajen način vračal pojem »stvari na sebi«, brez katerega tradici- onalna metafizika ne more shajati.46. Če in v kolikšni meri je Nietzsche Schopenhauer- jevo pozicijo pravilno ocenil, puščamo na tem mestu ob strani. Nietzsche se bo v po- znejših delih v kritiki pozitivizma (in ne metafizike!) zavzel za pozicijo perspektivizma, po katerem ni nobenih dejstev, so le interpretacije. Prvotno »besedilo« naj bi tako člo- veku ostajalo neznano. Metafiziko sta sicer že od Sokrata naprej spremljala optimizem in vera v spoznanje in znanost, ki bosta človekovo misel popeljala do resnice. Tradicio- nalno se je metafizika manifestirala na dualizmih: resnica in zmota, dobro in zlo, sve- tlo in temno, moško in žensko, lepo in grdo, pri čemer je praviloma eno od nasprotij postavljala kot izvorno, drugo pa kot izpeljano. Tema, na primer, kot taka ne obstaja, saj je v svojem bistvu le pomanjkanje svetlobe. Predpostavka tradicionalne metafizike, ki jo je prevzela tudi filozofija razvetljenstva, je nekakšen spoznavno-teoretski optimi- zem razuma, po katerem v naravi načeloma ne obstajajo stvari, ki jih ni mogoče spo- znati. Naše pomanjkljivo spoznanje o čemerkoli priča le o tem, da se stvari še nismo lo- 45 D' Iorio, P. (1993): La superstizione dei filosofi critici. Nietzsche e African Spir, povzeto 15. septembra 2016 s strani http://www.hypernietzsche.org /static/pdiorio-3/1/. 46 Glej: Nietzsche, F. (2005): Človeško, prečloveško, Ljubljana: Slovenska matica § 16, str. 31-33. Kot primer Nietzschejeve kritične percepcije nekaterih vidikov Schopenhauerjeve filozofije priča že zgodnji spis »Zu Schopenhauer« (1868). spirovi vplivi na nietzschejevo misel 26 tili dovolj resno, da pa je vendarle možno vsaki stvari priti do dna, če le dovolj dolgo vztrajamo in na stvar gledamo z več možnih vidikov. Metafizika ostaja gluha za »tragič- no spoznanje« o brez(d)nu, ki ga v filozofijo ponovno želi vpeljati Nietzsche in v kate- rega smo potisnjeni zaradi temeljne inkomenzurabilnosti oz. razpoke, ki je prisotna v sami dejanskosti. Tega dejstva ni mogoče odpraviti, mogoče pa ga je prepoznati oz. se ga zavedati kot konstitutivnega (ne)dela dejanskosti same. Spirovo odkritje inkomen- zurabilnosti med sferama brezpogojnega in pogojenega je bil prvi korak, ki je Nietz- scheja spodbudil k destituiranju/destrukciji metafizične zgradbe dogmatične filozofije ob pripoznanju, da je imel odgovor metafizike vseeno izjemno veliko vrednost, vendar le v kolikor ga razumemo kot ime nekega problema, ne pa kot cilja filozofije. Spirovo brezpogojno torej ne more pogojevati, zaradi česar se mu zdijo Schopen- hauerjevi poskusi, da bi od pogojenega prispeli k brezpogoj(e)nemu, naivno poče- tje in metafizika par excellence. V izkustvu, ki je vselej izkustvo pojavnega in videza, se torej ne zrcali stvar na sebi kot brezpogojno, temveč » ... pojav sam sebe prikazuje (' ... die Erscheinung sich selber erscheint'). Koga bi si- cer lahko manifestiral, če ne samega sebe? ('Wem könnte sie sonst erscheinen, wenn nicht sich selber?') Deli se na dva faktorja, na subjekt in objekt spoznanja, ki lahko bivata samo v njunem vzajemnem odnosu. Toda prav ta delitev in relativnost je stvári ali dejanskosti na sebi tuja ... Empirični objekti so z razlogom imenovani fe- nomeni, pojavi, vendar ne zato, ker bi se v njih samih pojavljal noumenon, temveč zato, ker se oni sami nam pojavljajo, noumenon pa tega ne počne.«47 Spir torej v eni potezi vrača dostojanstvo sferi fenomenalnega, ko ji priznava neod- visnost od »brezpogojnega«, na drugi strani pa to vendarle ni priznanje avtonomije vsega pojavnega, ki samo še vedno ostaja protislovna dejanskost, brez povezave z lo- gičnimi načeli, v katerih se edino po njem zrcali bistvo stvari – (logični) »absolut«. Logičnim načelom identitete in neprotislovnosti skuša Spir ponovno vrniti on- tološko vrednost in apriorni značaj. Čeprav logična načela ne prispevajo k pozitiv- nemu spoznanju »stvari na sebi«, naj bi vendarle nesporno dokazovala obstoj neke druge dejanskosti, ki pa nima nobene povezave s pojavnim svetom videza, ki je sam v sebi nestalen in protisloven, torej le svet iluzij. Videti je torej, kot da bi imelo »brezpogojno« vendarle le funkcijo nekakšnega maši- la, ki ga Spir pravzaprav potrebuje, če ne želi ostati v varljivi dejanskosti postajanja. »Brezpogojno« je Norma in nastopa kot tisti temeljni deficit vseh stvari pojavnega sve- ta. Po Faziu je tako »brezpogojno« v Kantovem smislu lahko le »norma mišljenja«, torej vselej le regulativna ideja in nikdar konstitutivni pojem, saj je samo odraz »potrebe po re- snici v moralnem smislu. Težnja brezpogojnega predstavlja končno logično obsodbo sve- ta, ki ga poznamo s pomočjo znanstvenega spoznanja, to pa je spoznanje reprezentacij.«48 47 Spir, A. (1873): Denken und Wirklichkeit. Versuch einer Erneuerung der kritischen Philosophie. Leipzig: J.G. Findel, 1. Bd., 1.ed., str. 381. 48 Fazio, D. M. (1991): Nietzsche e il criticismo. Elementi kantiani e neokantiani e critica della dialettica hegeliana nella formazione filosofica del giovane Nietzsche. Urbino: Edizioni QuattroVenti, str. 143. Anthropos 3-4 (247-248) 2017, str. 9-28 miloš pahor 27 Nietzsche od Spira torej gotovo sprejema t. i. dekonstrukcijsko plat njegove anali- ze, po kateri je v dejanskosti le absolutno postajanje, ne sprejema pa poskusov pozitiv- nih rešitev, ki so bili usmerjeni v ponovno ustoličenje metafizičnih pojmov in pred- stav. Nietzsche ne zanika, da vsako mišljenje, ki pretendira na spoznavanje sveta, od nas (po sili razmer) zahteva, da predpostavimo obstoj objektov, ki so enaki sami s se- boj – substanc. Toda to spoznavanje sveta je potrebno razumeti skozi metaforo neka- kšne mreže ali pajčevine, o čemer na primer govori tudi aforizem 'V ječi': »Kot pajki ždimo v svoji mreži in kar koli že ujamemo, vendarle ne moremo uje- ti nič drugega kot to, kar se pač pusti ujeti v naše mreže.«49 Nietzschejev spis »O resnici in laži v zunajmoralnem smislu« namreč kaže na iz- razito antropomorfno vrednost vsakega spoznanja, ki »ne vsebuje niti ene točke, ki bi bila 'resnična na sebi', dejanska in splošno veljav- na, ne glede na človeka.«50 Tudi pojem substance (»brezpogojno«) ima torej le regulativno veljavo. Načelo identitete A=A velja sicer absolutno, vendar le v območju logike, torej sheme, kate- re pravila smo postavili sami. ::LITERATURA Berkeley, G. (1976): Razprava o načelih človeškega razuma in trije dialogi med Hylasom in Philonom. Ljubljana: Slovenska matica. Breazeale, D. (1979): Philosophy and Truth: selections from Nietzsche's notebooks of the early 1870's. New Jersey, London: Humanities Press International, Inc. D' Iorio, P (1993): »La superstition des philosophes critiques: Nietzsche et Afrikan Spir« V: Nietzsche-Studien, 22, str. 257-294. »La superstizione dei filosofi critici. Nietzsche e Afrikan Spir.« Povzeto 15. septembra 2016 s strani http://www.hypernietzsche.org /static/pdiorio-3/1/. Fazio, D. M. (1991): Nietzsche e il criticismo. Elementi kantiani e neokantiani e critica della dialettica hegeliana nella formazione filosofica del giovane Nietzsche. Urbino: Edizioni QuattroVenti. Green, M. (2002): Nietzsche and the Transcendental tradition. Urbana, Chicago: University of Illinois Press. Hume, D. (2010): A Treatise of human nature. The Project Gutenberg Ebook. Povzeto 10. oktrobra 2017 s strani http://www.gutenberg.org/files/4705/4705-h/4705-h.htm/. Kalan, V. (2010): Evrotropija – »dobra Evropa«. Geneza sodobne filozofije od Kierkegaarda do Heideggra. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Kant, I. (1998): Kritik der reinen Vernunft. Darmstadt : Wissenschaftliche Buchgesellschaft. Nietzsche, F. (1994): Die Philosphie im Tragischen Zeitalter der Griechen. Stuttgart: Reclam. Nietzsche, F. (2004): Jutranja zarja. Ljubljana: Slovenska matica. Nietzsche, F. (2004): »O resnici in laži v zunajmoralnem smislu.« V: Filozofija na maturi, letn. 11, št. 1/2, Ljubljana: Državni izpitni center, str. 65-72. Nietzsche, F. (2004): Volja do moči. Ljubljana: Slovenska matica. Nietzsche, F. (2005): Človeško, prečloveško. Ljubljana: Slovenska matica. 49 Nietzsche, F. (2004): Jutranja zarja, Ljubljana: Slovenska matica, § 117, str. 92, 93. 50 Nietzsche, F. (2004): »O resnici in laži v zunajmoralnem smislu«, V: Filozofija na maturi, letn. 11, št. 1/2, Ljubljana: Državni izpitni center, str. 68. spirovi vplivi na nietzschejevo misel 28 Nietzsche, F. (2007): Času neprimerna premišljevanja. Ljubljana: Slovenska matica. Nietzsche, F. (2009-): Nachgelassene fragmente. V: Digitale Kritische Gesamtausgabe Werke und Briefe (eKGWB), povzeto 10. oktrobra 2017 s strani http://www.nietzschesource.org/. Schlechta, K., Anders, A. (1962): Von der verborgenen Anfängen seines Philosophierens. Stuttgart-Bad Cannstatt: F. Frommann. Schopenhauer, A. (2008): Svet kot volja in predstava. Ljubljana: Društvo Slovenska matica. Spir, A. (1869): Forschung nach der Gewissheit in der Erkentniss der Wirklichkeit. Leipzig: J.G. Findel. Spir, A. (1873): Denken und Wirklichkeit. Versuch einer Erneuerung der kritischen Philosophie. 1. ed., Leipzig: J.G. Findel. Spir, A. (1877): Denken und Wirklichkeit. Versuch einer Erneuerung der kritischen Philosophie. 2. ed., Leipzig: J.G. Findel. Anthropos 3-4 (247-248) 2017, str. 9-28 miloš pahor