Punčka v oknuI.                                 ~
Puneke za igrače pridejo žive na svet. V prelepi deželi, kjer dežuje aamo ponoči, podnevi pa zmerom sonce sije ia kjer ni nikoli mraza, Pod cvetočim grmovjem imajo svoje hisice, v njili so majhue sobe s posteljicami, omaricami, stolčki in drugim pohištvom. Tudi kuMnje z vso opravo 80 v teh hišicah tako majhne, kakor je punekam prav. Od hiše do hise se vijejo srebrne stezice, ob stezicaii rastejo jagode, ki leto in dan prežlahtno cveto in še bolj žlahtno zore, kar ni čudo, ko sta v tej prelepi deželi dež in rosa najčistejši malinovec. Iz maJinOTca bo tudi rožnati oblaki, ki jih od tajn TČasih veter k nam zanese.                         ^ _
Ker v deželi ni mraza, se sprehajajo puncke po srebrnih stezicah kar v samih srajčkah. Obirajo jagode, ki bo ka-kor bonboni, in pijejo malino-vec, da imajo od tega čisto rdece ustnice. Obiskujejo se v svojih hišicah, kjer si razkazujejo opra-vo, česejo lase in pripovedujejo novice in sanje,
Res, lepo živijo puncke v svoji deželi in vsaka deklica bi rada pri njih živela, če bi ne bilo v deželi punčk strašne nadloge. Ta nadloga je hudobna Čarovnica Punčara, ki vsako leto enkrat puočke obišže. Takrat jim je gorje.
Hudobna Čarovnica hodi po deželi in švrka s čarovno šibo po punčkah ki v straJiu bežijo na vse sirani. Veliko se jih srecno poskrije, veliko jilfc uteče iz dežele k ljudem, ki jih sprejmejo za svoje. Pri njih žive in rastejo naprej, postanejo deklice, hodijo v šole, in ko so čisto velike, so gospodične in gospe.
One, ki jih zadene čarovnična Šiba, pa otrpnejo in ne govore več na glas. Če jih je čarovna Šiba močno zadela, so čdsto trde in negibne. Če jih je mauj, imajo še gibljive ude in nekatere celo latko še oči odpirajo in zapirajo. Vendar si z lastnimi udi ne znajo več pomagati in same se ne morejo premikati.
Otrple punčke Čarovnica pobere in odnese v veliko mesto, kjer ima avojo tovarno. Vsako leto jih nabere devetdeset košev. V tovarni so dvorane,
37________
v njih sedijo pri dolgih mizah gospodične, ki so v službi čarovnice Punčare. Gospodične razberejo punčke po velikosti, potem pa vse lepo poravnajo. Poeešejo jih, v lase jim vpletejo trakove in operejo in zlikajo jim srajčke. Ce so od strahu preveč prebledele, jim lica rdeČe namažejo, tej ali oni na-pravijo novo srajčko, včasih tudi obleko. Nazadnje vlože gospcxiične vsako v posebno škatlo. Na skatli je zapisano, kakšne vrste punčka je v nji in koliko je vredna, zakaj čarovnica Punčara je po-hlepna po denarju in prodaja punčke trgovcem z igračami.
Če bi trgovci vedeli, kako jih dobi, jih morda ne bi pri njej kupovali. Toda kaj, ko ne vodo, čarovnica sama se pa tudi ne izda. Kadur pridejo trgovci k nji, se lepo preobleče in potaji. Vsa sladka in prijazna jim pravi: »Poglejte, gospodje, ali niso res lepe in zlate moje punčke; nikjer.oa svetu ni lepšibJ*
Tako govori, da jih draže proda. In ker so punčke rea Iepe, jih trgovci kupujejo, da jih naprej prodajajo za igraČe deklicam. Tudi trgovec iz Ljubljane jih je hodil vsako leto tja kupovat. Jeseni jiii je veliko nakupil; pozimi in spomladi jib je največ razprodal in konec poletja mu jih je ostalo že čisto malo.
Pred leti — vaš očka je bil takrat še mlad — je poslovodja ljubljanske trgovine preurejal izložbe za zaČetek šolskega leta. Pobrai je iz njih ko-palne obleke, kape, sportno orcMjje in drugo tako robo, ki se poleti cajvec prodaja, in razstavil torbe iu nahrbtnike za Šolarje, pusice, mape, tininike in čevlje. Eno okno z vederci, lopatami, čolnički, ladjicami in drugimi po-letnimi igračami je pustil še neizpremenjeno. Ko so se že šole začele, je pa še to okno preuredil, Postavil je vanj druge igrače in punčke, kolikor jih je od zodnje jeseni ostalo, da bi jih razprodali, preden dobe nove. Ni bilo dosti punčk, a ena je bila vmes posebno velika in lepa. V trgovini so se vsi čudili, da je nilice ne kupi, ko vendar ni bila draga. Veliko punčko je gospod poslovodja postavil v sredo okna med igrače.
Te punčke se je bila Šiba čarovnice Puočare prav malo doteknjla. Tako malo, da je puncka še zardevala, ker jo je bilo sram, da je v sami srajčki. V oknu je rajši mežala, io če bi mogla, bi bila celo na glas jokala, kadar so siali pred njo ljudje. — Punčke so res ubožice, dokler ne pridejo v roke deklicam, ki jih oblečejo, negujcjo in pestujejo, ker vedo, da so puncke žive in da vse rozumejo, kar jim pripovedujejo, čeprav same ne morejo gibati in govoriti.
Dolg je bil dan punčki v oknu; nazadnje je vendarle srečno minil. Zvečer je pa ukazal gospod poslovodja, naj ostancjo izložbe zaradi reklame pozno v uoč odprte in razsvetljene, kar je bila za punčko sreča.
Tisto noČ je  priletel  nad Ljubljano čarovnik  Blagodej. Zagleda  pod seboj razsvetljeno mesto in de: »Dolgo me že ni bilo v Ljubljanol Pogle-?^_ dam malo, kako se je kaj ta čas mesto spremeniloU                                ^H
Blagodej pristane na Cankarjevem nabrežju in krene po Ribji ulici^| na Mestni trg. Ozka Ribja ulica je bila sicer prav taka, kakor že pred sto ali dve sto leti, a na Mestnem trgu je Blagodej ostrmel. Res so bile hiše stare, vendar vse prenovljene, trg pa lepo tlakovan in še pozno ponoci sijajno razsveiljen. Trgovine so imele velike nove portale in nekatere celo odprte izložbe. Blagodej se je razgledal in čital imena trgovin. Dobro se mu je zdelo, ko je med novimi našel stara znana imeua. Posebno je bil vesel, da še stoji trgovina, kjer mu je bil oČe kupil nove čevlje, pipec in konjička, ko sta bila prvikrat v Ljobljani. Zato se je pred DJenimi okni dolgo mudil in premišljeval, kako svet čimdalje lepšo robo izdeluje. Nazadnje je stopil k izložbi z igracami iu tudi tam vse pazljivo pregledal.              (Dalje.)
58                               M