Od potresa 1. 1895. sem smo sodobniki v Ljubljani priče začetkov novega razdobja v gradbeni zgodovini našega mesta. Kakor je v 18. stoletju univerzalna kul turna volja baroka na srednjeveških osnovah zgrajeno Ljubljano popolnoma preuredila in ji dala novo, do potresa 1895. merodajno lice, tako so bili po potresni katastrofi voditelji mestne uprave prisiljeni pomisliti o tem, kako zgraditi tretjo, novo, sodobno Ljubljano. Potresno razdejanje pa ni bil edini povod za to, saj pomeni vse 19. stoletje, posebno pa njega druga polo vica naglo zoritev ideala mesta sodobnosti in bi se novemu duhu ne bilo moglo dolgo ustavljati. To bi bilo že tudi zato nemogoče, ker je Ljubljana proti koncu 19. stoletja naglo pridobivala nov ugled kot eno izmed ambicioznih središč probujenega slovan- stva, kar ji je nalagalo dolžnost, da poskrbi tako po svojem izrazu kakor po simbolih te svoje vloge, po novih, ti vlogi ustreznih ustanovah za vse zunanje znake te svoje pomembnosti. Da so po potresu to svojo nalogo resno vzeli v pre tres, nam dokazuje dejstvo, da so se obrnili za nasvet o regulacijskem načrtu za bodočo Ljubljano na enega največjih zastopnikov urbanistične, mestno graditelj- ske stroke, Camilla Sitteja, ki je svoj, žal izgubljeni načrt tudi predložil. Sitte je bil zaradi posebnega zna čaja Ljubljane, ki ima pomembno staro jedro in ki je stala na pragu poprej nepričakovanega razvoja v okolico, posebno poklican, da pove svoje mnenje o bo- doči Ljubljani, saj je imel izredno razvit čut za urba nistične vrednote starih mest. Razen njega sta izdelala svoje predloge tudi domači arhitekt Adolf Wolf in na Dunaju kot zastopnik nove arhitekture že zelo upoštevani goriški rojak Maks Fabiani. Posledica teh prizadevanj je bil 1. 1896. sklenjeni in po oblasti po trjeni, še danes v veliki meri veljavni regulacijski načrt, ki sta ga po raznih, posebno po Fabiani j evih pobudah priredila arhitekt mestnega gradbenega ura da Duffe in češki arhitekt Jan Hrasky. V prvih desetletjih 20. stoletja pa se je urbanistični ideal tako naglo menjaval, da je po svetovni vojni nastopil tudi za Ljubljano moment, ko si je morala reči, da načela, ki so bila uzakonjena po potresu, ne ustrezajo več. Tudi novi položaj Ljubljane kot tretjega glavnega mesta jugoslovanske države in njeno novo stališče v krogu evropskih mest ter nepričakovani porast kulturno tvorne volje, ki se je nakopičila v njenih zidovih, je zahteval novih pogledov na urba nistični problem bodoče Ljubljane in novih, bolj ši rokih zasnov kakor so bile one iz 1. 1896. čas tudi ni dopuščal dolgotrajnih posvetovanj in razmišljanj o najprimernejših rešitvah, ampak je zahteval pred vsem dejanj. Da so se res naglo lotili dela, je velika zasluga takratnega ravnatelja mestnega gradbenega urada, ing. Maksa Prelovška, ki je brez obotavljanja pritegnil k reševanju teh problemov arhitekta Jožeta Plečnika, ki se je od konca 19. stoletja sem odlično PLEČNIKOVA LJUBLJANA „1SCI1II1I 227 Jože Plečnik, načelni osnutek za regulacijski načrt velike Ljubljane uveljavil na Dunaju in v Pragi, kjer je postal vodilni arhitekt za preureditev Hradčan v sedež prezidenta republike, in ki je po vojni prevzel vodstvo arhitek turnega oddelka na tehnični fakulteti univerze v Ljubljani. Plečnik je bil takrat med nami nedvomno najbolj poklican, da spregovori besedo o bodoči Ljubljani. Bil je v polni zrelosti svojih moči, imel je za seboj nenadomestljive skušnje iz dveh največjih mest sred nje Evrope, v katerih so pogoji in problemi v marsi čem podobni ljubljanskim, imel pa je končno še eno in mogoče najvažnejšo lastnost: Ljubezen do Ljub ljane kot svojega rodnega mesta in najpodrobnejše poznanje njegovih razmer in potreb, še ko je bil v tujini, se je ukvarjal z raznimi aktualnimi vprašanji ljubljanske arhitekture in še pred vojno izdelal za nimive ideje za novo farno cerkev v Šiški v zvezi z ohranjeno staro cerkvijo sv. Jerneja in za povečanje cerkve sv. Krištofa. Ko se je Plečnik po ustanovitvi univerze 1. 1921. preselil v Ljubljano, je bil v največjem razmahu svojih zamislov za preureditev praškega grada v če škoslovaško državno rezidenco. Ta problem pa je takoj spočetka zajel najširše, ne samo kot individualni problem prireditve važnega stavbarskega spomenika za sodobno življenje in njega potrebe, ampak v naj širšem okviru kot urbanistični problem, ki je zahteval smotrno preureditev bližnje okolice in novo, sodobno ustrezno ureditev prometnih zvez gradu z mestom Prago. Tako je bilo takratno Plečnikovo snovanje tesno zvezano z osnovnimi urbanističnimi problemi bodoče Prage in je prinesel v Ljubljano s seboj nebroj že izbistrenih pogledov na razna v Ljubljani podobno postavljena vprašanja. V Ljubljani se Plečnik ni takoj odločil, da uveljavi svoja naziranja o njeni bodočnosti, ampak je prvih pet let predvsem vestno študiral položaj, vzgajal mladi naraščaj in le v posameznih primerih posegal že tudi v življenje z reševanjem takrat aktualnih nalog. Med prvimi večjimi nalogami, ki se jih je lotil, je bil pro jekt za novo frančiškansko cerkev v Šiški in prezi dava hiše TOI zbornice za zbornične poslovne in re prezentativne namene. Medtem pa je bistro opazoval staro in novo Ljubljano in ugotovil, da ima stara Ljubljana izrazit lasten značaj prijetnega idiličnega okolja, za katerega bistvo je značilna celota tega mesta, sestavljena iz neštetih mikavnih posameznosti, da pa pogreša ta del našega mesta smotrne nege, da je lepot no zanemarjen, da pristne in življenja zmožne urbani stične lepotne poteze prerašča plevel brezbrižnosti. Drugo, kar je spoznal, je bilo, da stoji ob starem mestu že daleč v okoliške planjave razpredeno novo selišče, da pa zija med obema nepremoščen jez ter da mora biti naloga sodobnega urbanista, ako hoče ohra niti Ljubljani njen pristni osebni čar, zadovoljiva lepotna spojitev teh dveh sestavin. Tretjo sestavino tega problema pa je dodajala sodobnost, novi položaj Ljubljane v državi in svetu in zahteve sodobnega, v 228 Jože Plečnik, Načrt za Južni trg in okolico izročenem urbanizmu revolucionarno se uveljavi j ajo- čega prometa. Vsa ta vprašanja, združena v celoto, niso pomenila nič več in nič manj kakor da je treba revidirati do sedaj veljavni regulacijski načrt iz 1. 1896., ga prilagoditi iz teh spoznanj izvirajočim načelom in razširiti ga predvsem tudi v okolico, da bo gosta pajčevina ljubljanskega prometnega omrežja dosledno vključena v deželno in evropsko prometno mrežo. Posledica tega spoznanja je bil Plečnikov ge neralni načrt za bodočo veliko Ljubljano, ki je nastal nekaj let prej, preden je novi državni gradbeni za kon 1. 1931. naložil jugoslovanskim mestom, da si preskrbe take načrte in preden se je ljubljanska jav nost sploh zavedla aktualnosti tega vprašanja. Plečnik je, opazujoč nesmotrno izgrajevanje novih predmest nih in okoliških naselbin, tudi prvi spoznal in v okviru splošne regulacijske skice za Ljubljano tudi prvi uveljavil misel enotnega zasnutka vsega novega mestnega dela v Svetokrižkem okraju. Ideje, ki jih je Plečnik ugotovil s to generalno regulacijsko skico za naše mesto, so predstavljale pri poznejših že pri silnih pripravah za nov, predpisom gradbenega zakona ustrezen regulacijski načrt važen pomoček in tudi danes noben resen projektant ne more brezbrižno mimo njih. Načrt za enotno zazidavo Svetokriškega okraja je bil osvojen po mestnem svetu in tvori danes osnovo za izgraditev tega dela mesta. Praksa pa kaže, da razmere, v katerih se pri nas zida, še niso dozorele za take velikopotezne rešitve, ker so individualne težnje posameznih lastnikov in premalo razvit čut za kakovost načrtov še vedno kar nepremagljiva ovira za uresničenje lepih enotnih zasnov. Zgleden primer, kako bi bilo treba reševati naloge v okviru tega ideal nega načrta, je dala doslej edino Vzajemna zavaroval nica s svojo stanovanjsko kolonijo za Stadionom. Drugi delni načrt, ki ga je po Plečnikovem predlogu v okviru celotne zasnove osvojila mestna gradbena uprava, je regulacijski načrt za Krakovo in Trnovo, ki predstavlja v okviru Ljubljane prvi poskus z novo zazidavo rešiti in bodočemu življenju prilagoditi po sebni milje tega karakterističnega dela nekdanje Ljub ljane. Precej nekdanje privlačnosti tega dela mesta pa je rešil Plečnik že z regulacijo toka Gradaščice in Malega grabna, ki postaja nekaka urbanistična hrbte nica tega, jedro Ljubljane z okoliško naravo prirodno združujočega konca mesta. Največ ljubezni pa je posvetil Plečnik staremu delu Ljubljane in problemu soglasitve starega in novega mesta. Značilno za njegovo snovanje je, kako si je izbral urbanistično in lepotno najbolj kočljive točke mesta in jih obdelal z ljubeznijo vestnega restavra- torja, ki čuti vrednoto najmanjše podrobnosti in skuša rešiti njen življenjski mik. Ko so začeli padati košati kostanji na Cojzovem grabnu, ki so zakrivali pogled na križniški samostan in vrsto hiš, ki so nastale za nekdanjim mestnim ozidjem od samostana do Brega ob Ljubljanici, so Ljubljančani majali z glavami in niso mogli razumeti, zakaj tolika potratnost za na videz nesmiselna dela. Ko je bil Cojzov graben odprt, cesta na novo urejena in zasajena in se je pokazal pogled na poprej zakriti del mesta, smo vsi spoznali, da se nam je odkrila doslej s plevelom preraščena vrednota. V zvezi s tem je dobil novo obliko šentjakob ski trg, pozneje je bila urejena okolica cerkve sv. Flo- rijana in ob nji dohod na Grad, dalje obupno neure jena Vegova ulica, ki je dobila svoj cilj v Ilirskem stebru, lepo poživitev pa z ureditvijo spomeniškega parka ob Glasbeni matici, in ljubljanski »travnik«, Kongresni trg, kjer je bil pred uršulinsko cerkev pre stavljen izpred Evrope baročni steber sv. Trojice. Ves ta kompleks predstavlja danes mikaven sprehodni aranžma, ki vodi potnika iz Zvezde mimo sv. Florija- na prav na Grad, ki naj bi bil končna in seve najvaž nejša točka te ureditve. Druga točka, katere problem je bil zelo občuten že pred vojno, je bila razširitev ali nadomestitev z novim zadostnim mostom lepega frančiškanskega mostu. S posrečeno zamislijo, naj se staremu mostu, ki bi služil voznemu prometu, dodata za pešce dva pomožna mo stova, je bila s tromostjem, ki sprejema tu osredo točeni promet in ga kakor po lijaku prevaja v Stri tarjevo ulico, ustvarjena posebnost, ki šteje danes že med značilnosti sodobne Ljubljane. V zvezi z ureditvijo reguliranih Ljubljaničinih bre gov in regulacijo Gradaščice, so bili po Plečnikovih načrtih postavljeni trije novi mostovi, od katerih je vsak posebnost zase po svojem lepotnem izrazu in po svoji tehnični zamisli, most pred trnovsko cerkvijo. Čevljarski most in most čez Ljubljanico pri prisilni delavnici. Ljubljanica pa dobi v kratkem novo oboga titev z zatvornico, ki se gradi pri Sv. Petru. Tri točke širše Ljubljane so dalje Plečnika kot ur banista neprestano mikale, Mirje, Grad in Tivolski park s svojim zaledjem v Rožniku in šišenskem hribu. Mirje je bilo Plečniku pri srcu radi spominov na otroška leta in radi častitljivega zgodovinsko-miljej- skega duha, ki ga je dihal ta kraj tudi v svoji zapu- ščenosti. Zato je energično izrekel svojo besedo za ohranitev ostankov rimskega zidu, ko so mnogi začeli zagovarjati, naj se odstrani. Urejeni rimski zid s svojo okolico je danes izredno privlačna, lepotno mikavna točka našega mesta. 229 Jože Plečnik, Načrt za Južni trg s preurejeno Zvezdo in propilejami Za Grad je zamislil Plečnik dostojnejši, zgodovin skemu in lepotnemu duhu ustreznejši namen kakor je bil dosedanji. Stavba naj se prenaredi v muzej, urede naj se udobnejši dohodi, predvsem pa spreha jališča in razgledišča. Koliko so Ljubljančani že zma jevali z glavami radi mečkanja, ki se jim je zdelo, da ga opažajo pri izvrševanju na videz brezplodnih in brezpomembnih del na Gradu, saj gre po njih mnenju samo za to, da se premeče toliko in toliko kubičnih metrov prsti, pa bi bila zadeva narejena! Danes, ko se del teh del bliža koncu, ko dohodi še vedno niso zadostno urejeni in ko se poslopja gradu še niti do taknili nismo, pa bi že težko dobili v mestu človeka, ki ne bi spoznaval velikosti v podrobnostih na videz brezpomembnega zasnutka in lepot, ki se odpirajo grajskemu sprehajalcu. Vprašanje bodočnosti Tivolija in soseščine je Pleč nik načel z obsežnim projektom, po katerem naj se Koslerjev svet ob Cekinovem gradu porabi za uni verzo ali kako drugo reprezentativno javno ustanovo. Predvsem pa je bil po njegovem načrtu preurejen glavni drevored v široko, s kandelabri po sredi oprem ljeno cesto, ki podaljšuje Aleksandrovo cesto izpred Slona daleč v naravo, do parka pod tivolskim gradom. Od tam je bila speljana po hribu na Rožnik prijetna sprehajalna pot; zamislil pa si je arhitekt še drugo zvezo od gradiča k Rožniku v ravni črti med obema, ki bi vodila potnika »čez drn in strn« preko čadovega zemljišča na Rožnik. Ta velikopotezni načrt je dobil v Ljubljani sicer malo razumevanja, ker nam pač manjka predstav o velikopoteznih osnutkih in jih sprejemamo najraje samo po drobcih ter po dolgem obotavljanju priznavamo pravilnost dovršenih dej stev, ostal pa bo priča velikih pogledov, ki so vodili arhitekta pri urejevanju tega dela ljubljanske okolice. Značilna za tako razmerje javnosti do načrtov, ki sežejo nekoliko vstran od izhojenih poti, je usoda na črta za preureditev Zvezde, za Južni trg in za tako zvane Propileje. Po ureditvi Kongresnega trga, s ka tero je ozko zvezan načrt za Zvezdo, in po posrečenem aranžmaju na Vegovi ulici je danes marsikomu žal, da se je mestna gradbena uprava dala ostrašiti od »glasov iz občinstva« in je odložila izvršitev preure ditve, za katero je bilo že vse pripravljeno. Ko je bil objavljen in odobren načrt novega »Južnega trga« v kompleksu med Zvezdo, Schelenburgovo, Wolfovo in Prešernovo ulico, se je marsikomu posvetilo, kako so vsi ti predlogi ozko in premišljeno zvezani med seboj. Načrt za Južni trg je bil od začetka simpatično spre jet, ker so ljudje uvideli, da naše mesto potrebuje novega osrčja, zaprtega, mirnega trga, katerega nima več, odkar je tramvaj pregnal idilo z Mestnega in Starega trga. Z Južnim trgom, preurejeno Zvezdo in Kongresnim trgom bi Ljubljana dobila naravnost za- vidno urbanistično osrčje, od katerega bi imeli korist javnost, lepota mesta in posestniki ob njem. In kljub temu se ta načrt, ki je realnejši od večine načrtov o bodoči podobi našega mesta, proglaša za utopijo, za sanjo nerealnih ljudi. V zvezi z akcijo za spomenik kralja Aleksandra I. Zedinitelja je Plečnik izdelal predlog, da se spomenik postavi v »propilejah«, v arhitektonsko dekorativnem stebriščnem zaključku bodočega trga proti cesti, ki teče tod mimo ob Zvezdi. Ljubljana bi bila zadela dve muhi na en mah, led na strani Južnega trga bi bil prebit, temeljni kamen zanj tako rekoč položen, rešen bi bil važen urbanistični problem z zelo kočljivim elementom svoje bodočnosti, propilejami, obenem pa bi dobil kraljev lik tako monumentalen okvir, da bi zopet enkrat pokazali, kako znamo reševati važne probleme sodobnosti po svoje. Važno bi to bilo tem bolj, ker ambiciozni ljubljanski spomeniki, kakor so Prešernov, Vodnikov in Valvasorjev obupno samevajo in samo čakajo, kdaj jih bo kdo postavil v srečnejše 230 okolje. Urbanistično s svojo okolico in svojim pro storom dobro spojen spomenik je namreč najboljša garancija za trajnost svojega estetskega življenja, ka teremu poleg spominskega namena predvsem služi. V okviru perečih potreb Ljubljane in svojega regu lacijskega zasnutka je Plečnik v zadnjem desetletju neumorno snoval in zamišljal rešitev za tiste točke, ki so urbanistično lepotno najbolj občutljive. Tako je zamislil v zvezi s potrebo po novem magistratnem po slopju in ureditvijo nevzdržnih tržnih razmer idejo, kako naj bi se ta naloga rešila na Vodnikovem trgu, z arhitektonskim naslonom na stolnico. Izdelal je idejo za stavbo Baragovega semenišča na opuščenem pokopališču pri sv. Krištofu. Na začetku Poljanske ceste je postavil kot primer, kako je mogoče reševati urbanistično kočljive točke, t. zv. peglezen. Projekti ral je monumentalni dozidek, ki naj povzdigne vtis skromne cerkve na Rožniku za pogled iz daljave. V Šiški je na odličen način uredil okolico cerkve sv. Jer neja itd. itd. S tem pa Plečnikovo delo za Ljubljano še daleč ni izčrpano. Izčrpan je le prav površno njegov pomen za urbanistični izraz Ljubljane kot celote, zajeto tisto, kar je najbolj vidno. Njegovo delo pa sega daleč za te vidne kulise v bivališča in zbirališča ter v zasebno okolje ustanov, uradov in meščanov. Med prva nje gova, v Ljubljani izdelana dela spada dozidek jezuit skemu samostanu in nekatere ureditve na samostan skem vrtu. Vzor male hiše je skušal rešiti s t. zv. stadionsko silo, mestnemu gradbenemu direktorju je uredil pisarno, preuredil hišo in vrt ing. M. Prelovšku in tako tu in tam s svojim delom posegel v okolje zasebnega bivališča; prezreti seve ne smemo njego vega lastnega vrtnega doma v Trnovem. Stopnišče, dvorana in podstrešje zbornice za TOI je bila prva večja celota, ki jo je izvršil po njegovi zamisli njegov učenec arh. Fr. Tomažič. Isti je iz vršil tudi impozantno glavno poslopje Vzajemne za varovalnice na Masarvkovi cesti. Plečnik sam pa je dal z univerzitetno knjižnico samostojen, resno monu- mentalen tip palače, ki naj postane za Ljubljano zna menje, da svoje snuje brez naslona na popularizirane vzore. Posebno pri srcu je bilo Plečniku tudi ljubljansko pokopališče. Spoznal je, da je tudi tu velik del tiste reprezentance, po kateri se kako mesto uveljavlja kot kulturno središče. Ko je bil odstavljen z dnevnega reda »hram slave«, simpatični monumentalni načrt za preureditev velikega dela opuščenega pokopališča pri sv. Krištofu v častno pokopališče zaslužnih Ljub ljančanov in slovenskih pomembnih mož, je zamislil kot gaj zaslužnih mož, ki ga je mesto v zadnjih letih zgledno uredilo v tako zvano Navje — vrt mrtvih. Veliko pozornost je posvetil tudi novemu pokopa lišču pri sv. Križu, ki je bilo na najboljši poti, da postane pusto grobišče naših rajnkih kot nesmotrna zbirka raznih kamnov in oblik. Najprej je projektiral nekaj zasebnih spomenikov in pri tem pokazal naj večjo iznajdljivost. Pozneje je uredil več skupnih po kopališč, za nadškofa Jegliča, za ljubljanske župnike itd. Zasnoval je tudi spomenik vojnim žrtvam v ori ginalni obliki arhitektonsko stiliziranega Triglava, za katerega kot simbol domovine je tekla kri v svetovni vojni. Vrhunec prizadevanj za to, da postane tudi po kopališče vreden in zanimiv spomenik sedanjosti, pa je njegov načrt za Žale, kjer se na izredno pieteten, slovenskemu čustvu prilagoden način rešuje problem t. zv. mrliške veže in vsega, kar je z njo v zvezi. Sku pina poslopij, razvrščenih v vrtu, priča zopet o ne izčrpni živahnosti Plečnikove domišljije v arhitek tonsko konstruktivnem, lepotno spekulativnem in po sebno v pomenskem oziru. Monumentalni vhod žal bodo tista slovesna vrata, skozi katera bo vodila pot naše ranjke v večnost, kapelice s svojo simbolično izraznostjo pa bodo pretresljiva pesem, ki bo nemo spremljala to zadnjo pot. Izmed velikih zasnov ne smemo prezreti tudi Sta diona, ki je bil po Plečnikovem načrtu zgrajen ob Tvrševi cesti. Graditi so ga začeli ne malo po Plečni kovi pobudi že takrat, ko je bila ideja Stadiona pri nas pa tudi še v nam sosednji Evropi prav malo znana, še manj popularna. Kadar govorimo o Plečnikovem delu, ni mogoče molče mimo tiste panoge, v kateri njegova arhitekurna umetnost, njegova domišljija in lepotna špekulacija posebno zaživi, mimo njegovih cerkvenih načrtov. Po leg urbanistične panoge, je cerkvena arhitektura naj važnejša sestavina njegovega snovanja. Tudi v Ljub ljani se je odlično uveljavila, čeprav je to, kar kaže v tem oziru njegovo ljubljansko delo, le majhen 231 Jože Plečnik, Stebriščni vhod na Žale drobec ogromne sanje o sakralnem, nabožno uglaše nem prostoru krščanske cerkve, ki ga naš arhitekt nosi od mladosti v svoji duši, ki se ga loteva z naj večjo, naravnost revolucionarno brezobzirnostjo in ki v njegovih načrtih dozoreva do najbolj nepričakova nih oblik. Važno mesto v tem snovanju predstavlja cerkev sv. Frančiška v Šiški, kjer je imel pred očmi ustvaritev impozantne stebriščne cerkvene dvorane, vklenjene v enostaven zunanji okvir, šišenska cerkev je važna stopnja na potu k enostavno kubični pro stornini, ki jo je uresničil pozneje v cerkvi Srca Je zusovega na Vinohradih v Pragi. Zanimiv primer enostavno, a mikavno uglašenega prostora je uresničil v povečani cerkvi sv. Cirila in Metoda pri Sv. Krištofu. Poseben primer zunanje mo- numentalne zasnove pa je dal v novi cerkvi na Barju. Pa tudi s tem še daleč ni izčrpan Plečnikov pomen in njegovo delo za povojno Ljubljano. Plečnik ni bil samo graditelj, ampak tudi pedagog. Toda ni bil učitelj samo svojih učencev na tehniki, katerih lepa vrsta danes že samostojno deluje v Ljubljani, ampak tudi neštetih obrtnikov, podjetnikov, rokodelcev in aranžerjev, ki so imeli srečo, da so delali z njim in pod vodstvom njegovega bistrega očesa. Plečnik nas je učil, kako bolje urediti tisk in opremo naših knjig in tiskovin, od kar je kmalu po prihodu v Ljubljano začel uveljavljati svoje zamisli po Dom in svetu, po delih za Blasnikovo tiskarno, Mladiko, Mohorjevo družbo, univerzo in drugod. Plečnik nas je učil ceniti in porabljati doslej pre- zirana domača gradiva, ko je uveljavil lepoto podpe- čana in drugih naših kamenitih vrst v zbornici za TOI, na pokopališču, lepotnost surove opeke pa v ši šenski cerkvi in na Vzajemni zavarovalnici. V kamno- seštvu je uveljavil zopet lepoto detajla, preciznost iz delka in značaj materiala. Plečnik je učil pasarje, zlatarje in kovače, kako z vestnim rokodelstvom zopet poplemeniti po fabriškem brezosebnem izdelovanju iz umetniškega repertoarja že na pol izbrisano obdelovanje kovine. Nebroj fan tastično raznolikih cerkvenih svetil j k pri jezuitih, pri sv. Frančišku in drugod, nebroj kelihov in drugih posod, nebroj spominskih predmetov, izdelanih pod njegovim vodstvom, priča o tem njegovem prizade vanju in o vzgajanju pokvarjenega okusa naše jav nosti, ki se je zbistril ob teh predmetih. Plečnik, ki od mladosti pozna mizarstvo, je učil mizarje, kako naj lepotno rafinirano, stvarno pa tudi duhovito igračkasto porabljajo les za pohištvo, kako naj dvigajo konstruktivne naloge do estetskih vred not in kako naj ustvarjajo iz izbranega lesa tako in to, kar dano gradivo tektonsko in lepotno prenese. In še in še bi lahko naštevali, pa bi ne izčrpali vsega, kar pomeni Plečnik za našo sodobno umet nostno kulturo in za sodobni izraz in vsebino Ljub ljane. Ako danes tujec v Ljubljani čuti, da se po nji izraža nek poseben svojstven značaj, da po njenih prostorih veje dih tople človeške duše, je to predvsem zasluga Plečnikova. Tujec namreč na našem mestu ceni predvsem to, kar mu priča, da to ni Salzburg, ne Gradec, ne Zagreb, ne kako moderno modno mesto, ampak, kar mu govori o tem, da tu živi rod, ki se skuša po svoje izraziti, ki se čuti povezanega s sto letnim izročilom, ki je snovalo tod in ki z ljubeznijo živi z okoljem, ki mu je dano kot okvir njegovega življenja. Toda kdor bo hotel Plečnikovo Ljubljano razumeti samo z ozkega ljubljanskega stališča, je ne bo po polnoma doumel. Plečnikovo delo za Ljubljano je naj ožje zvezano z njegovim povojnim delom za Prago in za razne kraje v Jugoslaviji, posebno za Beograd in Zagreb. Le v celoti načrtov za vsa ta mesta je popol noma razumljivo njegovo ljubljansko cerkveno stav barstvo. In le v poznanju njegovih del na Hradčanih v Pragi so popolnoma razumljiva Plečnikova urbani stična prizadevanja v Ljubljani. Enkrat je Praga preskušala probleme, ki jih je Plečnik pozneje reševal v Ljubljani, pa tudi narobe. Le v ti vzajemnosti mo remo razumeti tu in tam marsikaj, kar se sicer zdi samo fragment, ker je vse Plečnikovo povojno delo, kolikor ne celo vse njegovo življenjsko delo, ena sama nerazdružna enota. Saj so mnogi zamisleki iz dunaj ske Wagnerjeve bližine doživeli svoje uresničenje šele po vojni. Tretja Ljubljana v zgodovinski zapovrstnosti sred njeveške baročne in popotresne Ljubljane je danes v polnem pomenu besede Plečnikova Ljubljana. Pleč nikova Ljubljana je sicer osebna Ljubljana, posledica njegove močne osebnosti, ki se je po nji udejstvovala, je pa tudi naša skupna, kolektivna Ljubljana, ker je Plečnik prisluškoval utripom naše ljubezni zanjo in tistim pobudam, ki jih je Ljubljana preteklosti la- tentno, skrito hranila za sedanji čas. 232