Jezikov poduk in vernost v šoli. Newton, globoko misleč naravoslovec in sloveč matematikar, je vselej, kedar je spregovoril božje ime ali kedar ga je slišal izgovoriti, odkril svojo glavo, pokazat čast temu, ki je vse stvari-na svetu, naj večje in naj manjše, vstvaril. Jean Paul, slavni pisatelj, pravi: ,,Newton je učitelj verozakona, akoravno ni to z besedami povedal". Javoljne bodo pri teh besedah zadovoljni tisti, kteri hočejo verouk stisniti na verozakonski nauk, kterim je verouk nauk za pamet, a ne za serce in voljo. Kdor se vendar deržf pravila, da verouk zapopada vsega človeka, tako da učenec ne napreduje ne le v vednosti, ampak da tudi prihaja vedno boljši; kdor pa premisli, da je naj boljša naj bistrejša glava pri spridenem sercu enaka tempeljnu, kteri je postavljen nad roparsko jamo, ta nam bode pritegnil, da je bil Newton tudi brez besedi dober učenik verozakonika. Ali ne more tudi učitelj jezikoslovnega poduka v tem smislu biti dober učitelj verozakona? Stnoter jezikovega poduka je gotovo, da otroci razumejo jezik in se nauče pravilno govoriti in pisati; vsaki pa tiidi ve, da podučevanje mora tudi odgajati, sicer le samo uri ali dresira brez prave vrednosti. Herbart, izmed naj bolj modrih mož v novejšem času, ne pozna podučevanja, ktero bi ne odgajalo, in le takrat, ako greste poduk in odgoja roko v roko, približuje se človek smotru duševne in nravne popolnomasti, kterega mu je Bog postavil. Tudi učenik jezikoslovja mora odgojevalno podučevati in podučevaje odgajati. Odgoja pa je le takrat popolna, kedar gojenca napeljuje v vernost. Slavni šolski mož, posebno, kar se tiče odgoje in nauka, Kellner pravi: »Odgajaj človeka, da bode Kristusu podoben, ter njega posnemal". Nauki, kteri se predavajo, so različni, tedaj je tudi način, po kterem se pri njih oziramo na odgojo', zelo različen; mislimo le na naravoslovje, zgodovino in številjenje! Tudi pri jezikovem poduku se ruore odgajatij kdor to resno prevdari, tudi najde pot, po kteri hodi. INaj prej pride nadzorni nauk. Otrok našteva stvari, ktere vidi na polji, na travniku, v gozdu, prikazni na nebu. Kaj je tedaj bolj naravno, ako učenik vpraša otroka, če pa tudi ve, kdo je vse vstvaril. Otrok imenuje domače ljudi, očeta, mater, brate, sestre. Učitelj pristavi potem še nektere besede, od dolžnosti otrok do staršev i. t. d. Potem pride na versto berilo, na ktero se naslanja jezikoslovni poduk. Berila imajo veliko vaj, otroci se vadijo, vaje slovensko razumevati, čutstvo do lepega se pri njih zbuja; izobraževati se mora pa tudi serce za nravnost in čednost. Berila imajo raznega blaga na ponudbo, učitelj ima priliko, porabiti berilo v odgojo; vendar je resnično, da berila, kteremu bi se ne moglo nič očitati, še ni bilo in ga tudi ne bo. Vsaka reč je dobra le za svoj čas ali dokler kaj boljšega ne pride. — Vse pa je pri učitelju, da pozna" nravski [zaklad, kteri je zakopan v nekterih vajah in ga zna porabiti. Duha in mišljenja mora takega biti, kakor je bil Newton, potem pa bo tudi dober učitelj verouka. Tak učitelj je pa poleg tega prav lahko izversten slovničar, kakor je bil tudi Angličan Newton izversten matematikar. Sailer, slavni mož v versko-nravni literaturi, tirja od čitatelja, da mora pri branji namen imeti, napredovati boljše in modrejše; dalje še tirja, da se branje obrača na življenje; take tirjatve se stavijo tudi na učitelja pri razlaganji beril, ako spolnuje to, kar tirja od njega deržava, cerkev in dom. Njegovi otroci bodo znali brati, pri branji pa si nabrali koristnih naukov za vse svoje življenje. Učitelj ne vtegne moralizirati, zato so ure za kerščanski nauk. To je resnično, a zato kar se tukaj nasvetuje, ni treba dolgih ali dolgočasnih razprav in premišljevanj; beseda o pravem času, opomba na pravem mestu je iskra, ktera pade v mlada serca. Le mislimo si nasprotno! — Dasiravno otroci slabo raji zapomnijo in v spominu obderže, vendar tudi lepa beseda ni vselej zgubljena. Vsaka berilna vaja tudi ni zato pripravna; ako je pa vaja slovniško merodajavna, je pa za šolo posebne koristi, ker ž njo doseže, da otroci jezik spoznajo, pa si tudi nabirajo lepih naukov za življenje. Zgledi pojasnujejo slovniška pravila; tudi pri njih se lahko oziramo na nravnost. Vsikako pri zgledih ni samo gledati na to, da so slovniško pravilni, marveč tudi na zaderžaj, in zgledi za slovniška pravila naj bodo v malem jezikoslovni poduk to, kar so v večem berilne vaje. Janežičeva slovnica n. p. jemlje naj več zglede iz narodnih pregovorov, pa od naj boljših slovenskih pisateljev, ter ima prav dobre zglede. Učitelj, kteremu je šola pri sercu, si bo pri jezikoslovnem poduku nabiral zgledov, kteri imajo jezikoslovno veljavo, kterih zaderžaj se pa tudi ozira na nravnost. Najdejo se pa taki zgledi, ktere tukaj priporočamo pri naših naj boljših pisateljih; le poiščimo jih! Pri tem je pa treba na to gledati: Ni vsak stavek že zato, ker ga je ta ali uni slavni pisatelj pisal, že pravilen; vsakemu včasib pero zadersne, in kedar iščemo zgledov, ozirajmo se tudi na napredek v jeziku, kar se tiče sloga in oblik; zakaj, marsiktera oblika, ki je bila pred 20 letrai navadna, je že sedaj zastarela. Tretji pripomoček, kterega se učitelj lahko posluži, da zbuja nravnost in vernost pri učencih, je gradivo za spisovanje. Kaj pak, da je jezikovo izurenje poglaviten smoter, za kterega naj se prizadeva učitelj napredovaje od lahkega do težjega; kedar gre pa zato, kakošne naj bodo vaje za spisje, naj pa pred vsem gleda na odgojo. — Vsak vendar lahko spozna, koliko blaži serce, ako učenci razloge za to in uno nravno resnico sami iščejo; globoko v sercu jim bo to obtičalo in se pri njih v kri in meso spreraenilo. Spominjam se dobro svojega nekdanjega učitelja, kteri nam je dajal v izdelovanje naloge, kterib zaderžaj je bila nravna rosnica. Ta učitelj je bil izversten učitelj verouka, dasiravno ni podučeval v verozakonu. Poglejmo različne vaje spisovanja! Kedar učitelj popisuje stvari v naravi, ni dosti, da samo našteva, kar je opazil, temuč naj občuduje nad stvarmi priličnost, lepoto in modro napravo; naj se ozira pa tudi na tistega, kteri je vse naj večje in naj manjše tako modro napravil in je preskerbel s tistimi pripomočki, s kterimi dosegajo svoj namen. Ravno tako se inu bode zbujal verski čut, kedar bo opisoval prikazke v naravi. Krasota zvezdnatega neba, jasnega večera, veličastvo zabajočega solnca, vse to zbuja pri učencu misel na tega, kteri je veličasten in velik v svojib prikazkib; kedar nas grom pretresa ali sladak zaspanec zaziblje, kedar oblači naša polja v naj bolj pisano obleko ali kedar jih zavija v okorno ozebljino. V kratkem rečeno: kamor se učenec ozira, povsod naj spoznava božja čuda. Povesti, ktere pišejo učenci doma ali v šoli, so prav pripravno sredstvo v versko-nravno izobraženje. Kakor se v zgodovini kaže neskončna modrost božja, ktera vodi ljudstva in deržave, da pridejo do odmenjenega smotra, tako se tudi kaže roka božja pri posamesnem človeku, ktera sedaj razliva svoj blagoslov nanj, sedaj mu pa pošilja križe, da ga varuje krivih postav, ter ga pripelje do večnega namena. Zgodovina je učiteljica življenja, ker nam kaže nad posamesninii osebami, kako lepa je krepost in kako ostudna hudobija; tako naj se tudi učenec po učiteljevem navodu iz povesti, ktera se mu za spisovanje nalaga, učf čednost ljubiti in hudobijo sovražiti. Še bolj pa, kakor popisovanja in povesti, so pa spisne vaje preraišljevalnega zaderžaja temu namenu vgodne. Od razlaganja naj bolj prostega zaumena noter do celih obravnav iraa učitelj obilno gradiva, da seje dobro seme v sercu svojih učencev. Kedar učenec razpravlja bistvo strahu 17« božjega, Ijubezni do bližnjega, rodoljubja i.dr., dobiva dovolj dušne hrane ne le za uin, temuč tudi za serce in voljo. Kedar razlaga izreke, kterih zaderžaj je nravna resnica, bodisi iz starih ali novih časov, ne bode se uril samo v jeziku, temuč priučil se bode tudi naukov za družinsko in nravno življenje. Razumeva se pa samo po sebi, da je pri teh ali drugačnih spisnih vajah poglavitni smoter izurjenje v jeziku; razume se pa tudi samo po sebi, da nravnost in vera ne more povsod biti predmet spisovalnih vaj; vendar pa ne sme pri jezikoslovnem poduku učitelj nikdar pozabiti, kaka lepa prilika se ravno pri jezikovem poduku ponuja, da pospešuje pri učencih nravno-versko odgojo. Učitelj, kteri moli s svojimi učenci: nPridi k nam tvoje kraljestvo!" —bode tudi tukaj skerbel, da spolnuje dolžnost kerščanskega gojitelja.