Leto TL — štev. 7. Poštnina plačana v gotovini. Ljubljana, dne 16. maja 1923. to % Izhaja štirinajstdnevno. — Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, Turjaški trg 2/11. — Naročnina znaša mesečno 4 Din. Za Italijo mesečno L 1'50. Posamezna številka stane Din 2 — Vloga proletarskega mladinskega gibanja. Neposredni vzroki za nastanek proletarskega mladinskega gibanja koncem 19. in začetkom 20. stoletja so izvirali iz onega položaja, v katerem se nahaja delavska mladina v kapitalističnem družabnem redu. Izkoriščanje delavske mladine v tovarnah, rovih in pisarnah je moralo v razredno-zavednem delu proletarske mladine poroditi misel, da je proti temu izkoriščanju neobhodno potreben organiziran odpor. Militarizem, ki je vedno ogrožal svet z novimi vojnami, je najbolj telesno in duševno tlačil mlade proletarce, je povzročil organiziran anlimilitari stičen boj delavske mladine. Končno je bil važen vzrok za nastanek proletarskega mladinskega gibanja potreba, da se postavi kot protiutež meščanski vzgoji delavske mladine (ki jo vrše šola, cerkev in meščanske mladinske organizacije) socialistično vzgojo proletarskega naraščaja. Ti trije glavni neposuedni vzroki, ki so poklicali v življenje proletarske mladinske organizacije, so v veliki meri določili tudi njegove neposredne naloge. V prvem času svojega razvoja so zadele proletarske mladinske organizacije na nerazumevanje in celo sovražnost pri Organizacijah odrastlega proletariata — pri strokovnih organizacijah in pciitični!' strankah. Danes se sploh ni kdo ne upa, da bi resno ugovarjal potrebji obstojanja samostojnih proletarskih mladinskih organizacij. — V kolikor je bila vedno (čividnejša potreba po posebnih proletarskih mladinskih organizacijah, sc se te vedno bolj približevale splošnemu proletarskemu gibanju idejno in crganizatorično. Tako je bilo že pred svetovno vojno proletarsko mladinsko gibanje v celi vrsti dežel sestavni del i i ena oblika delavskega gibanja. Najvažnejše oblike delavskega gibanja so stranka in strokovna organizacija; tenu dvem oblikam se v času razpada kapitalizma pridruži tretja najvaž-nejš oblika —.-rovjeti. Vse te organizacije imajo en cilj: razredni boj proletariata na vseh poljih družabnega življenja, popolno osvoboditev človeštva iz pod jarma kapitalizma. Revolucionarni marksisti so bili vedno proti politični nevtralnosti strokovnih organizacij, ker so vedno smatrali za potrebno bojevno (motnost delavskega gibanja pod zastavo razrednega boja. Istočasno pa so bili tudi vedno proti sindikalistični ideji enotne organizacije , ki naj bi nadomestila politično stranko in strokovno organizacijo. Kajti vsaka oblika delavskega gibanja igra poleg ostalih p:dolarskih organizacij z istim ciljem posebno vlogo v delavskem gibanju. Politična stranka je razredno-zaveden ščit razreda, ona je voditeljica razreda in njlegovih organizacij. Stranka določa njihovo taktiko in strategijo v boju s kapitalom in v grad bi novega socialističnega družabnega reda. Kakšna je torej vloga proletarskega mladinskega gibanja? Predvsem je treba ugotoviti, da vloga proletar skega mladinskega gibanja ni neizpremenljiva. De lavska mladina je del delavskega razreda. Njeno gi-banje je del splošnega proletarskega gibanja. Vloga proletarskega mladinskega gibanja se menja v zvezi z velikimi spremembami v splošnem delavskem gibanju. Za časa svetovne vojne n. pr. so bile v mnogih deželah po izdajstvu socialpatriotov nad delavskimi interesi socialistične mladinske organizacije edine samostojne revolucionarne organizacije in so stale na čelu ali so bile glavna opora internacionalistov. Mladinske organizacije so1 podvzele vse, da so -e ustanovile revolucionarne delavske stranke, ki bi zopet prevzele svojo vlogo, ki so jo morale mladinske organizacije igrati do njihove ustanovitve. Kakor hitro so te stranke obstojale, je jasno, da se je vloga mladinskih organizacij izpremenila in da so zopet pričele vršiti svojo glavno nalogo: zbiranje množic delavske mladine, marksistična vzgoja teh množic in njihova uvrstitev v fronto revolucionarnega razrednega boja. To pomenja, da so revolucionarne organizacije proletarske mladine organizacije množic za marksistično bojevno izobrazbo in vzgojo delavske mladine, revolucionarna razredna šola za mlade delavce. Reformistična mladinska internacionala odgovarja na vprašanje o njeni vlogi: kulturno gibanje. To po- I Izobraževalno delo Ves čas njihovega obstoja se vrši med buržu-azijo in proletariatom boj za mladino, za mladino delavskega razreda. Kdor ima mladino, ima armado , pravi Karl Liebknecht. Kdor ima mladino, ima bodočnost, pravi star pregovor in buržuazija stalno dokazuje z vsem svojim delom, da je dobro razumela resnico tega pregovora, da jo je žal bolje razumela kot mnogo reformističnih delavskih voditeljev. Za meščansko vzgojo mladine je značilno to, da ona skuša odvrniti od boja delavsko mladino z lepim pripovedovanjem o družabnem življenju, v katerem skuša zakriti resnični družabni razvoj. Reformisti in socialpatrioti so prevzeli od buržuazije to načelo meščanske vzgoje. Mladina se mora učiti, pravijo, boj in politika je za odrastle. S takimi pedagoškimi sofizmi skuša zakriti svoje kontrarevolucionarno početje. Z eno roko tlači buržuazija proletarsko mladino v globine kapitalističnega pekla — menja: Proč od politike, boj je stvar odrastlih, otroci naj se igrajo, plešejo, čitajo knjige in služijo za parado! Mi imenujemo to kulturno filisterstvo, kapitulacijo (uklonitev) pred meščansko vzgojo in izdajstvo delavske mladine. Revolucionarne organizacije proletarske mladine pojmujejo vzgojo proletarske mladine tako-le: Mladinske množice je treba in edino mogoče razredno vzgajati v boju samem in za boj. Boj in izobraževalno delo sta neločljiva sestavna dela, sta temelj bojevne vzgoje delavske mladine. Zato se revolucionarna delavska mladina najživahneje udeležuje celokupnega političnega življenja proletariata ne v besedah, ampak v dejanjih. Proletarske mladinske organizacije so vzgojne organizacije. Zalo uvajajo v svoje vrste — v tem so razlikujejo od revolucionarnih delavskih strank — tudi elemente, ki še niso razredno-zavedni, ki imajo le razreden inštinkt, čut. To morajo one delati, ako hočejo razredno vzgojiti množice delavske mladine. Proletarske mladinske organizacije niso kak privesek poedinih političnih strank, niso mlade proletarske stranke , ampak gibanje proletarske mladine je posebna oblika splošnega delavskega gibanja, so bojevna šola, v kateri se mladi proletarci vzgajajo s tem, da se udeležujejo delavskega gibanja vseh drugih oblik. Zato revolucionarne mladinske organizacije vrše politično in izobraževalno delo, gospodarski boj in boj proti militarizmu ter se živo udeležujejo boja in dela strank, strokovnih in drugih delavskih organizacij. To tvori vsebino one bojevne marksistične šole, ki se imenuje gibanje proletarske mladine. proletarske mladine. sama ali s pomočjo social-patriotov, z drugo jo ovira, da bi njene mlade žrtve ne izvajale pravilnih sklepov iz izkušenj svojega vsakodnevnega življenja. Vzgoja proletarske mladine mora sloneti posebno na udeležbi mladine pri proletarskem /razrednem boju. Samo v ognju tega boja se kujejo pravi proletarski borci, ki bodo napadli nebo . Jasno je, da ne zavračamo izobraževalnega dela, ki mora tvoriti velik del našega delovanja. Samo na podlagi katere znanosti? i Kaj ti pomaga znanost, ločena od življenja, znanost za znanost samo, nauk radi nauka samega. Isto tko obstoja znanost življenja in za življenje, znanost boja in za boj, nauk ne sam zase, ampak za osvoboditev proletariata. Tu leži jedro. Za kaj se učiti. Historični materializem ali marksizem nam je dal spoznati, da ideje ne morejo spremeniti enega družabnega ustroja. Ali izpremem.be v političnem \l življenju, k,ii stoji v tesnem razmerju z gospodarskim razvojem, vršijo ljudje. Za to nismo marksisti nobeni fatalisti (se ne prepuščamo usodi). Mi vemo, da določa tempo, hitrost in pot družabnega razvoja v veliki merii zavednost ljudi, da določa uspeh razrednega boja proletariata v precejšnji meri njegova razredna zavest. Da premagaš svojega sovražnika, ni dovolj, da ga samo sovražiš in si hočeš boja. Sovražnika je treba tudi poznati, treba je pregledati njegove sile in znati v boju ga premagati. Buržuazija ne drži znanosti zaman v svojih rokah. V njenih rokah je znanost eno orožje za boj proti proletariatu. Ali to se mora izpremeniti v rokah proletariata v eno orožje za strmoglavljenje kapitala. Radi tega so prisojali učitelji socializma teoriji proletarskega boja tolik pomen. Kajti ona nudi pro-z letariatu možpost, dai premeri razmerje svojih sil napram silam buržuazije, da si ustvari jasno sliko o možnostih bodočnosti in da si določi na podlagi natančnega raziskovanja sedanjega položaja strategijo, taktiko svojega razrednega boja. Ali to ne zadostuje. Naloga proletariata ni samo v tem, da strmoglavi moč buržuazije. Pred njim stoji še neprimerno težja in kompliciranejša naloga, da zgradi socialistično družbo, ki mora stati nad kapitalistično na poljih materialne in duševne kulture. Zato potrebuje proletariat in zlasti njegova mladina ne samo navdušenja in ognja, ampak tudi znanja. Znanja za boj proti kapitalu in upostavo socializma. Teoretični nauki proletariata so v najtesnejši zvezi z njegovim bojem. ,Oni slone na bojevnih izkušnjah, dajejo boju smer, ga podpirajo, so njegovo najboljše orožje. Služijo praktičnemu osvobodilnemu delu proletariata in vsega človeštva. Radi tega je spoznanje s temi teoretičnimi nauki bistveni del vzgoje delavske mladine in ena najvažnejših nalog proletarskih mladinskih organizacij. Kaj naj bo torej vsebina našega izobraževalnega dela? Mnogi se vprašajo, ali naj se razvije politično izobraževalno ali tudi splošno prosvetno delovanje. Jasno je, da mora biti na prvem mestu našega izobraževalnega dela politična iizobrazba mladine. V prvi vrsti mora dati naše izobraževalno delo teoretično posplošenje praktičnih izkušenj vsakodnevnega boja. Družabne znanosti, ki se neposredno nanašajo na razjasnenje naših političnih programov in praktičnih korakov, morajo biti središče izobraževalnega dela. Tsto tako jasno je, da pridejo v proletarskem razrednem boju trenutki, ko zavzame boj tako obsežne in poostrene oblike, da ni časa za tako izobraževalno delo, ali da se mora precej omejili. Napačno bi bilo, omejevati' se dalj časa samo na politično prosvetljenje. Med tem ko to postavljamo na prvo mesto, je treba posvetiti resno pažnjo tudi splošni izobrazbi. Ali morda zato, da postanejo mladi delavci takozvani izobraženi ljudje? Gotovo ne zato, ampak radi tega, ker ima tudi to znanje velik pomen za proletarski boj. V najčrnejših letih reakcije, ki so sledili v Rusiji revoluciji od 1. 1905, se je vrgel vodja revolucije — Lenin z vsemi svojimi močmi, ojekle-neliimi v revolucionarnem političnem boju proletariata — na debelo knjigo o filozofiji. O isti stvari je tudi Engels mnogo pisal. Zakaj? Ker marksizem ni samo teorija o družabnem razvoju, ampak svetovno naziiranje, t. j. da marksizem podaja-celo sliko o sestavu in razvoju vsega sveta. Ali potrebuje proletariat tako svetovno naziranje? Brez dvoma. Kajti buržuazija napada proletariat od vseh strani; ona skuša zastrupiti proletariat na vseh znanstvenih poljih. Njen bog, vreča denarja, je mogočno orožje za varanje proletariata. Ta bog nastopa odkrito v veri, prikrito v filozofiji. Povsod tam, kjer ga skuša buržuazija vtihotapiti v glave proletariata, ga moramo preganjati in pregnati. Kako naj pobijemo' svetopisemske pripovedke o ustvarjenju sveta, ne da bi pripovedovali in proučili resničnega nastanka sveta in organskega življenja? Ali vzemimo leposlovje! To ima velik pomen za družbo. Z njo se izobražujejo milijoni. Leposlovje podaja življenje in mišljenje, ideologijo zgodovinsih dob in razredov. Tudi mi Slovenci imamo mpogo del, ki jih lahko spretno porabimo kot sredstvo revolucionarne vzgoje (Tv. Cankar, Albrecht itd.) In umetnost. Kdo ne bi vedel, kakšno vlogo je igrala -marseljeza in »Karmanjola« v francoski, internacionala v ruski revoluciji in rdeči armadi ter v proletarskih demonstracijah? Kdo ne pozna pomena umetniškega plakata ali politične karikature? Kdo bi mogel oporekati ogromen pomen revolucionarne drame na proletarskem odru? (Semkaj seveda ne štejemo »Španske muhe« in »Za pravdo in srce".) Pojdimo dalje! — Ali naj se omejimo samo na duševno Izobrazbo? Ali ne spada tudi telesna vzgoja proletarske mladine v naše področje? Nočemo se ustavljati pri banalni frazi, da je zdrava duša le v zdravem telesu. Za nas zadostuje dejstvo, da buržu-zija izkorišča telesno vzgojo mladine potom »Sokola" in Orla uspešno v svoje svrhe. Proletariat Slovenije je napravil na tem polju prve korake, proletariat ostale Jugoslavije, lahko rečemo, da ni na tem polju še ničesar napravil. Tn tudi mi bi mogli slediti sijajnemu vzgledu češkega proletariata, če bit proletariat obračal tudi temu polju našega delovanja dovolj pažnje. Tako torej vsebuje izbraževalno delo proletarske mladine tri oddelke: politično, splošno izobraževalno in telesno vzgojno delo. Pri vsem tem obstoja nevarnost gotovih zmot. Treba je razumeti in imeti stalno pred očmi pravo razmerje med različnimi vejami našega izobraž. dela. Pri vseh vrstah našega izobraževalnega dela se moramo predvsem pečati s tem, kar je najbližje vsakodnevnemu boju. Zelo škodljivo bi bilo, ako bi so-drugii, izhajajoč s pravilnega stališča, da je potrebno splošno izobraževalno delo, iz tega sklepali: ker je vse važno, se moramo z vsem pečati. Mi ne moremo mlademu proletarcu nadomestiti one sistematične šolske vzgojie, ki jo vrši buržuazna država. Na vseh poljih znanosti se mora vedno vzetii to, kar je najvažnejše za neposredno revolucionarno vzgojo. Kako naj se uči proletarska mladina? Predvsem mbramo vedeti to, da tudi na polju politične /vzgoje ni mogoče dati mladini celokupnega znanja, ki pripada temu polju. In končno tudi ne smemo nerazvitemu razumu mladega delavca nakopičiti ogromne množine znanja. Naloga obstoji v tem, dati del. mladini ključ k znanosti, elementarna načela. To pomenja, da si morajo mladi proletarci predvsem prisvojiti marksistično metodo, metodo dialektičnega materializma. Če se mladi delavec uči, prodreti v globine vseh pojavov s stališča njihovega razvoja, z vsemi njihovimi nasprotjii in skoki, s stališča njihovega kraja in časa, če se uči, razumeti odvisnost mišljenja od družabnega bivanja, videti temelje družabnega razvoja, pojmovatii ekonomiko, razrede, politiko, ideologijo, če se uči tega, mu potem ne bo težko, orijentirati se v vsakodnevnem praktičnem delu in boju in samostojno se naprej izbraževati. Aid sledi iz tega, da pričnemo svoje politično prosvetno delo z golo marksistično metodo«? Gotovo ne. Da to uresničimo, moramo izhajati iz onih navadnih, .najbližjih dejstev, ki jih opazuje mladii delavec v obdajajočem ga življenju, v tovarni, šoli, družini, na ulici itd. Treba je iiti z navadnega na komplicirano, od posebnega na splošno. Obvladanje marksistične metode mora takorekoč izvirati' iz konkretne izkušnje. Posebno se moramo prilagoditi psihologiji delavske mladine, ki se v drugem razlikuje od one od-rastlih. Vse naše izobraževalno delo mora prevevati cilj — revolucionarna vzgoja. Potem se moramo ozirati na starostne stopnje mladih delavcev. Treba se prilagoditi tudi posameznim starostnim stopnjam. Pri celokupnem izobraževalnem delu je pa vzgajanje — samostojnosti bistvena stvar. Kajti to je eno temeljnih načel našega gibanja sploh. Le, če si mladi proletarci sami delajo pot k znanju in se jim ne vliva nekaj gotovega z vrha dol v glavo, če jih iskanje po spoznanju neposredno zanima in vabi — samo tedaj se nauče samostojno mislitii. To so v glavnem temeljne misli, po katerih vrši revolucionarna proletarska mladina svoje revolucionarno vzgojno delo. Še nekaj o socialistični reorganizaciji mladinskega dela. Kaj pomenja ta naš cilj? Takoj je treba naglasiti, da pomenja najpopolnejšo izpremembo položaja in dela mladine, kot obstoja danes. Če rečemo, da hočemo uresničiti socialistično reorganizacijo mladinskega dela, rečemo s tem, da hočemo odpraviti današnji izkoriščevalni značaj mladinskega dela in mu dati vzgojni značaj, da hočemo ustvariti za celokupno mladino brez najmanjše izjeme popolnoma bogato, človeka vredno in potrebam mladine odgovarjajoče življenje. To načelo je v okvirju kapitalističnega reda popolnoma neuresničljivo, neiizpolnjivo, kapitalistično gospodarstvo, ki 'brezpogojno potrebuje delavsko mladino kot najcenejši vir za profit in ki jo izrablja proti odraslemu delavstvu, ki mora imeti ogromno, v temi tavajočo vojsko neizučenih delavcev in le tanko plast izučenih delavcev, ki potrebuje topo maso topovske hrane in nevednih podložnikov, skratka, kapitalistično profitarsko gospodarstvo, li katerega življenjskim pogojem spada izkoriščanje in zasužnjevanje delavske mladine, ne more izvesti socialistične reorganizacije mladinskega dela, ne da bi zanikalo in odpravilo svojih lastnih temeljev. Ka- pitalizem tega iistotako ne more, kakor se ne more izpremeniti star, zaraščen pragozd v smejoče se polje, ne da bi uničil samega sebe in izginili kot pragozd. Šele socialistična družba bo mogla uresničiti socialistično preobrazbo mladinskega dala. Ali bo ona to mogla? Ali niso naše misli v drznem poletu previsoko zletele? Ali se bo mogla odpovedati izkoriščanju celokupno, mladine do 18. leta in ji zagotoviti popolno in Vsestransko vzgojo ter splošno zaščito in varstvo? Gotovo, da bo morala delavska mladina preživeti še težke ure do končne zgraditve socialistične družbic. Ali že sama sovjetska Rusija na današnji stopnji nam dokazuje, da je ona kljub vsakodnevnemu trdemu življenjskemu boju, kljub največji stiski in bedii že postavila temelje za uresničenje tega našega cilja. * Poglejmo nazaj! Kateri vzroki so zahtevali, da se je potegnilo delavsko mladino in otroke v proizvajalni proces? S cenim mladinskim delom se ni dalo kapitalu samo možnosti za nakopičenje večjega profita, ampak prisililo se je tudi odraslega delavca, da dela za nižjo plačo in v daljšem delovnem času, t. j. da se odpove večjemu delu tega, kar je ustvaril s svojim delom v korist podjetnikovega dobička. Ta potreba po profitu v socialistični družbi odpade. Socialistična družba, kit dela z najboljšimi tehničnimi sredstvi v urejenem gospodarstvu brez konkurenčnega boja v korist vseh, ne oropa delavca ne samo sadu njegovega dela, ampak tudi zagotovi celokupnemu človeštvu z mnogo manjšo porabo delovnih sil posameznika popolno življenjsko oskrbo. Socialistična družba, v kateri se kopičijo bogastva v ogromni množini brez profitarskih interesov, ni več navezana na izkoriščanje delavske mladine. Vprašajmo se dalje! — Mi hočemo dati vsem omladincem popolno, vsestransko vzgojo. Zakaj pa obstoja pod kapitalizmom ogromna množica neizuče-nih delavcev in zakaj je skušal kapital vedno bolj zmanjšati število izučenih delavcev? Odgovorilo se nam bo, da je razvoj tehnike ta, ki je ustvaril tako stanje. Toda ne! Ni nebistven, čisto znanstven, neod- visen razvoj tehnike oni, ki ustvarja družabne razmere, ampak družabne potrebe so, ki določajo razvoj tehnike, ga usmerjajo enkrat v eno, drugič v drugo smer, ga tu pospešujejo in tam ovirajo. Potrebe kapitalistične družbe so si udinjale tehniko, za dosego kapitailstičnega cilja: profit. Izučeno delavstvo pa je vsekakor dražje nego neizučeno in profit je zato v prvem slučaju manjši nego v drugem. Ta gonilna sila, kot že rečeno, pa odpade v socialistični družbi. Socialistična družba ne potrebuje čim cenejših delavcev, ampak čim sposobnejše delavce, t. j. take, katerih telesne in duševne lastnosti jim omogočajo, da čim več in čim bolje ustvarjajo za socialistično družbo. Socialistična družba, ki ne pozna vladajočih in tlačenih razredov, ne pozna tudi ne razredne razlike med mladino. Ona temelji na splošni izobrazbi celbkupne mladine. Fina tehnika, velikopotezna organizacija socialistične družbe bo zahtevala dobro izučenih delavcev. Pesem kovačev. (Prosto po ruščini Iv. Frančevič.) V tistih puntarskih napevih jekla in koles vihre gneva sem spoznaval in tlačanstva bes. Misli so mi razdražene, kakor v stroju par... Roke v mišicah jeklene ... — hej, grmi udar! Kujem iz železa, jekla nov prekrasni vek, kjer ne bo nebes, ne pekla, kjer bo Človek — bog . .. V tistih puntarskih napevih jekla in koles nas je zvalo, da združili smo se v tesno vez. Nas kovačev----------------nas je mnogo. Le poglej okrog. Vsi kot eden, kujemo smelo, vsi mišičastih rok. Vse trpljenje je vzgojilo. Eden duh je v vseh. Vse nas muke so utrdile, Gladen ukalil smeh. Poj nam sirena tovarne svobode napev, poj vstavšega trpina neizprosni gnev! Proti nacionalizmu! Zadnji čas se je zelo poostrili spor med srbsko, hrvatsko in slovensko buržuazijo. Gospoda se prepira za to, kdo bo več denarja spravil v svoj nenasitni žep in kdo bo imel več pravice izkoriščati, i------------ Ko si čital v svojem časopisu, da je bil v Sarajevu umorjen neki nadvojvoda avstrijski, nisi veroval, da je to začetek klanja, ki je spravilo pod zemljo 1,700.000 Francozov, 500.000 Italijanov, 650.000 Angležev, 2 in pol milijona Rusov, 100.000 Belgijcev in mnogo drugih, tudi Kranjcev. Prišla je tedaj vojna, kakor prihaja sedaj, kot ena neizogibnih posledic kapitalistične produkcije. Razlika je le v tem, da je danes Evropa izčrpana. Kapitalizem, ki je 1. 1914. cvetel, je danes v razpadanju, izgublja glavo, vsak dan je nesposobnejši in slabejši. Ogenj, ki je tedaj plapolal na enem ognjišču, gori da- zazveni, in težka, z železjem okovana vrata spodnje celice se zapahnejo. Zopet glasovi in cepetajoči koraki. Potem zopet tišina. 1 ' Le vihar tuli, okenski okvir škria, plamen petrolejke jezi l;a in plapola, fantastično plešejo sence. Napeto poslušam. V celico pod mano so pripeljali še enega novega«. Kdo je? Tujec, prijatelj? Prislonim uho k steni — vse tiho. Nobenega glasu. Sodrug ali hudodelec? Kaj mu grozi? Vislice? Ali zgolj ječa? Poslušam. Ali ne bo trkal? Ne bo ‘povedal svojega imena? Ne. molči. Le vihar poje svojo pesem. Mogoče ne ve, da je kdo nad njim zaprt. Vzamem kovi-nasti 'vrč in tolčem nalahno ob steno: ta ta—tatatatata — — tatataUi — tatata — nalahno, ritmično. »Kto wy?« — »Kdo ste?« Toda nisem končal. Ob vratih je nalahno zašumelo. Brž je vrč skrit. Ležim na hrbtu, s prekrižanimi rokami, z umetno brezbrižnim obrazom. Zrem v luknjo na tratili. Žareče oko me pogleda. Jaz vrnem pogled in čutim, kako zre nekaj sovražnega proti moji volji iz mojega očesa. Tedaj se luknja zapre in namesto očesa reži v odprtini temna kovinasta plošča. Zopet sem sam. Trkanje je za danes končano. Sicer me naznanijo. Vrhtega pa domnevam, da se novinec ne razume ua trkanje: Jutri mu moram poizkusiti razložiti abc trkanja. Toda po komu? Premišljam. Mislim na razne hudodelce, ki lahko pridejo . v spodnji hodnik. Najenostavnejše bi pač bilo, spustiti nes na desetih. On lahko še mesece in leta gori, ne da bii se razširil v požar, ker leta se ne računajo mnogo v zgodovini. Ali dardanelsko vprašanje bo šele tedaj rešeno, ko bosta svobodna Rusija in svobodna Turčija izpregovoiili svojo zadnjo, za Anglijo neveselo besedo. Petrolejsko vprašanje zelo razburja Ameriko in Anglijo. Egiptovsko vprašanje dela sive lase londonskim državnikom. Da ne govorim o gospodarski vojni v Porurju! Poljska se oborožuje, mala antanta se oborožuje, Vel. Britanija se oborožuje, Evropa se blešči v bajonetih. Z zadnjo vojno je izgubiilo človeštvo 37 milijonov življenj. To je število prebivalstva Francije. Srednja in vhodna Evropa opustošena. Jutri bo vojna se bolj morilna, če je ne preprečimo. V generalnih štabih se govori le o kemični) vojni, bacilski vojni za umetno razširjenje smrtnih kužnih bolezni med cele narode, o električnih zrakoplovih, o črni in rumeni topovski hrani, ki bo premagala belo topovsko hrano. Dobro, prav imaš! Ali vi sami hočete vojno! Vi ste za imperializem proletariata. .Jaz sem pa proti vsaki vojni.« Ti maršiiraš pod starimi parolami. In ti, marši-raš nazaj. Napačno je uporabljati stare parole za nove stvari. Ni nobenega proletarskega imperializma. Kapitalistični imperialieem osvaja, da bi plenil. Prole-taritat osvaja, da bi živel. Zato mora potlačiti ono, kar je včeraj tlačilo. Sovjetska Rusija mora braniti sebe in proletariat drugih dežel. Razumem. Ali vendar ni dobro pripravljati novega boja, čeprav proti vojni. pismo na vrvici skozi okno. Toda to je nevarno. Straži je zapovedano takoj streljati, čini se kdo prikaže ob oknu. Govoril bom z Butkevičem. Kot snažilec ima dostop k vsem celicam našega hodnika. Mogoče mi on lahko pomaga. Ne mudi se pa tudi ne. Jutri bom že našel pravo pot. Zaprem oči in poizkušam zaspati. Dolgo še čujem škripanje okna, dolgo čujem še tuljenje viharja ... Potem pa se polagoma oklene svinčenotežka utrujenost mojega čela in jaz zaspim —------------- * Počasi se zavrti ključ v ključavnici. Enkrat, dvakrat. Škri-paje se vrata odpro. Ostuden smrad ducatov »kibl« udari iz hodnika v celico. Odprem oci. šele dani se. Ob vratih stoji stražnik, zdeha, zapenja pas, potipa revover. »Dobro jutro.« »Dobro jutro!« Butkevič, snažilec hodnika leta v cokljah po kamenitem koridorju sem ter tja. Njegove verige rožljajo. »Dobro jutro!« — Skoči k oknu, ga odpre in svež jutranji zrak mi hladno poboža lice. Okrenem glavo k oknu in globoko vdihavam zrak. Tedaj zapazim v medli jutranji svetlobi na oknu nekaj belega: listič! Urno se ozrem proč, da ne bi stražnik sledil mojemu pogledu. Vendar ni ničesar zapazil. Vedno je še zdehal in ogledoval svoj revolver. Zopet rožljajo verige in klopotajo coklje: Butkevič prinaša prazno kiblo. Hitro si menjava sodružen pogled. Potem vzame prazno svetilko z mize, in vrata se zapahnejo. Dvakrat se zavrti ključ. Zopet sem sam. Pogledam v odprtino v vratih: ne, nikogar! Vzamem listič z okna. Spoznam pisavo: sodrug iz podnjega hodnika mi /Dobro. Ali stara buržuazna družba tudi ni* dobra. Ona sloni na denarju, cerkvi, ječah, bordelih, vislicah, na mestih, polnih tuberkuloze in pomanjkanja. Ali naj dopustimo, da propademo vsi, zato da bii se še bolj obogatilo 300 finančnikov, ki danes vladajo svet?!! Hrvatski »Radiša«. (Kako izgleda v inštituciji za vzgojo hrvatslce delavske mladine.) V Zagrebu obstoja že 20 let društvo »Hrv. Radiša«, ki deluje po vseh krajih Hrvatske. Izdaja svoj list »Radiša«, a naloga društva bi morala bili nameščanje vajencev in skrb za njihovo vzgojo. V tp vrho je društvo poslednja leta razvilo silno agitacijo, zbiralo dobrovoljfie prispevke, članarnio itd. Samo naše delovno ljudstvo v Ameriki je dalo čez 10 milijonov kron. To ogromno vsoto so darovali naši ameriški delavci v času najhujše krize in brezposelnosti. A kaj je dala naša buržuazija v času svojega najbujšega ropanja in kopičenja kapiMMa? Ni dala skoro ničesar, čeprav sede v odboru največji hrvatski kapitalisti. Kajti buržuazija misli, da je dovolj, ako sedi v odboru »Hrv. Radiša« in izpreminja to inštitucijo v inštitucijo za ceno »liferacijo« mlade delovne sile obrti in tovarnam. In mesto, da ona daje denarno podporo, računa, da bo ameriški proletariat, ki je dal že okrog 10 milijonov, dajal še naprej, ne da bi zahteval računa o delovanju te inštitucije. V to svrho je poslala svojega agenta, ravnatelja »Hrv. Radiše« g. .lobsta na drugo potovanje v Ameriko. G. .Tobstu je vsekakor ugodnejše, da se vozi brezplačno v Ameriko s karto I. razreda, katero je dobil od ministrstva za socialon politiko, nego da bi se doma brigal, da že enkrat dobe vajenci čista stanovanja mesto barak, za katere se je uradno konštatiralo, da so radi svoje nečistosti sploh neuporabne za stanovanja. ‘20. aprila se je vršil letni občni zbor »Hrv. Radiše«. Značilno je to, da vajenci, radi katerih obstoja ta inštitucija, ni- piše: »Sodrug! Včeraj so pripeljali nekega novega. Ne poznaš ga. Pod tabo v stolpu je. Jutri ga usmrtijo. V naši celici so njegovi prijatelji. Poslati mu hočejo zadnji pozdrav. Vsaka vez z njegovo celico v podnjem hodniku je pretrgana. Poizkusi spraviti priloženi listič k njemu. Zadnji poslovilni pozdravi so to. Hvala ti vnaprej — —« Cel dopoldan stopam po svoji celici gor in dol in tuhtam. Spodaj je vez z njim pretrgana. Le edino sredstvo še preostaja: dostaviti mu pismo skozi okno — — — Ko dobim opoldne kosilo, zašepetam Butkeviču: »Telefon!« Pokima. Cez pol ure mi prinese vročo vodo za čaj. Stražnik stoji med vrati. Butkevič prične pospravljati po moji mizi. Stražnik vzroji: »No, boš že kmalu?« Tedaj se pričneta dva hudodelca na hodniku prepirati. Brez dvoma nalašč, da obrneta stražnikovo pozornost nase. Glasno so odmevale psovke. Stražnik stopi ven. »Ali boste mirni in tihi!« Butkevič izrabi priliko, potegne izpod svoje jopice nekak sveženj, ga vrže hitro pod moje ležišče in odide. Na hodniku je zopet mir, stražnik se vrne, vprašujoče pogleda po celici in tudi odide. Vrata se zapahnejo. Zopet zaškrta dvakrat ključ in zopet sem sam. »Telefon« leži pod pogradom: dolga vrv iz cunj posteljnih rjuh. Listič je skrit v neki razpoki v zidu. Čakati moram. Trojen krog obdaja jet-nišnico. Znotraj na dvorišču stražniki in vojaki, zunaj pred obzidjem orožniki. Ravno pred mojim oknom — vojak. Videl bo, ako spustim »telefon skozi okno. Vendar imam srečo. majo nobenega vpliva na društveno delovanje in da ne morejo na občnem zboru dvigniti svojega glasu proti izkoriščanju po kapitalistih, ki ga »Hrv. Radiša« podpira. Vajenci in mladi delavci se morajo zato organizirati v »Savezu radničke omla-dine-, ki obstoja doli, in da preko tega mladinskega saveza vodijo boj za zboljšanje svojega položaja; kajti brez tega boja bo »Hrv. Radiša šb nadalje ostal inštitucija za pumpanje denarja iz ameriških delavcev, za špekuJiranje s tem denarjem, za zastrupljevanje proletarcev z buržuazno ideologijo in za dobavljanje čim boljše in cenejše mlade delovne sile. Srbski »Privrednik«. (Kako izgleda v inštituciji za vzgojo srbske delavske mladine.) Isto nalogo, katero 'dajejo hrvatski kapitalisti »Hrv. ila-diši , dajejo srbski kapitalisti svojemu »Prlvrertniku«. Kajti ena kot druga inštitucija ima difrati« mlado delovno silo. Razlika med obema inštitucijami je le v tem, da je srbski Privrednilč* započel svoje delo mnogo prej in mnogo siste-matičneje. In srbski »Privrednik je reakcionarna inštitucija, ki je nakopičila ogromen kapital, s katerim operirajo srbski denarni zavodi, a vajenci često nimajo niti žlice, ampak morajo izdolbsti skorjo suhega kruha, da posrkajo ono malo juhe, ki jo dobijo. Da je otrok sprejet od »Privrednika in nameščen, mora prehoditi cel križev pot. Mora hoditi gladen, gol in bos, mora Često delali ob kruhu in vodi v vinogradih srbskih rodoljubov in potem mora iti v obrt, ki se mu navadno določi brez ozira na njegove želje in sposobnosti. V sporu z delodajalcem nima vajenec nikdar prav. »Privrednik ga ne ščiti pred preobilnim in prenapornim delom. Zato dobi mnogo vajencev v mladih letih sušico in druge bolezni. A glavni cilj »Srpskog Privrednika« je v tem, da v vajencu ubije vsako kal razredne zavesti in da ga tako napravi za pokornega sužnja. »Privrednik: zastruplja v ta namen vajence s šovinizmom in jih tako vzgaja v »ljute« Srbe, samo da ne bi prišli do spoznanja, kako strahovito jih izkoriščajo srbski kapitalisti. Posebni srednjeveški kuriozum srbskega »Privred-nik«-a je — ženjenje srbskih mladih delavcev s Srbkinjami. Mladi delavec mora namreč poročiti edino-le Srbkinjo, ako hoče uživati dobrote »Privrednika in srbskih kapitalistov. Ce mu »Privrednik« odpre delavnico, mora denar vlagati v srbski denarni zavod, da bi mogli z njim zopet delali oni isti, ki na ta način skrbijo za vzgojo« srbske vajeniške raje. »Privrednik« izdaja tudi svoje glasilo istega imena in pri tem listu je zopet značilno to, da ga dobi le oni, ki je nepokvarjen vroč Srbin. Taka je resnica o »Radiši in »Privredniku«, in tega ni povedal g. Štebi v svoji knjigi »Vzgoja in zaščita obrtniškega in industrijskega naraščaja«. Bratski »Savez radničke omladine mora gledati, da organizira »Privrednikove vajence v svojih vrstah In vodi sistematičen ter odločen boj za zboljšanje vajeniškega položaja. Kako žive stavbinski mladi delavci? Mladi stavbinski delavci žive najbedneje. Oni so najmanj prosvetljeni in ieobraženi. Njihovo število je veliko. To so večinoma mladi ljudje z dežele, katere je pomanjkanje prignalo v mesto, da tu s svojimi mladimi močmi dvigajo kapitalistom mogočne palače. Ves dan se mladi stavbinski delavec v solnčni vročini vzpenja po strmem odru, noseč težko breme. Lačen je. Često nima dobre vode v bližini. Ves je za- Ilanes zvečer pride na stražo vojak, ki tajno simpatizira z nami. Ta bo že zatisnil eno oko. Zunanje straže pa tudi ne bodo zvečer. Napišem abc trkanja z razlago, da bi sodrug vsaj zadnjo noč lahko govoril z menoj. Mogoče ima še kake poslednje želje, posebne pozdrave... Mrači se. Čepim ob oknu. V vrtu jetniškega ravnatelja, pred obzidjem, pod mojim oknom, povsod — stražniki. Na dvorišču, pred 'oknom stoji vojak. Me ne vidi? Me noče videti? Vtaknem roko med rešetke in spuščam počasi »telefon« navzdol. Na koncu binglja pismo. Po mojem presojanju mora biti sedaj pred njegovim oknom. Potrkam na steno, da opozorim sodruga. Nobenega odgovora. »Telefon« vihra v zraku. Mogoče ga ne more zgrabiti, ker ga veter premetava sem ter Ije. Potegnem »telefon zopet gor, ga obtežim z vrčem in spustim nizdol. Vrv je napeta. Sedaj mora biti pismo pred njegovim oknom. Potrkam z nogo ob tla, potrkam s težkim stolom. Glasno. Slišati mora. A spodaj ostane vse liho. Nihče ne zgrabi pisma. Vojak postane nemiren. Namigne mi in da znamenje. Preneham naj! Ne oziram se na to. Stražniki za ozidjem so tudi že opazili. Glasno kriče: Prokleti pes! — proč od okna!« Sedaj.velja! Dalj ne morem vztrajati. Saj so me že za- pazili. Prislonim obraz k rešetkam in zakričim: »Sodrug! Sodrug!!' Zakaj ne vzamete pisma? — »Pas sin! Ali bo že! — Streljamo! In že so zgrabili za puške. Poslušam še en trenutek, sicer je prepozno. Tedaj prodre od spodaj navzgor nek glas, zateglo in tožeče, tiho in slabo, tako liho, da sem moral napeto prisluhniti, da sem razumel: »Sodrug... Ne — — morem — — vzeti — —- pisma. Pri zaslišanju — so mi — — polomili — — obe ro—ki. Sodrug, — zdravstvuj —« Tih in tožeč je bil glas in se je urno odtrgal. Stražniki pred obzidjem so že nastavili puške. Z enim sunkom potegnem »telefon k sebi in zdrsnem z okna, skrijem vse pod ležišče. Bil je skrajni čas. Stražnik preplašen od hrupa, pogleda skozi vratno odprtino. Jaz pa že ležim na svojem ležišču, s prekrižanimi rokami; in on mirno odide dalje. Ponoči, ko je vse tiho in se čuje pred vratini enakomerno smrčanje, vstanem in sežgem vse: abc trkanja, razlago in poslednje pozdrave. Sajasto je šinil plamen iz petrolejke, zgrabil papir in ga uničil. Kupček pepela se nabere na mizi. Vihar tuli, završi skozi okenske razoke in pepel se razprši po celici: abc, razlaga *in zadnji pozdravi. Spodaj pa je on, kateremu so bili poslani pozdravi. Na predvečer njegove smrti. S polomljenimi rokami. In nikogar. Iti bi mu mogel reči poslovilno besedo. Vihar tuli. Nemirno plapola plamen. Fantastično plešejo sence. Po tleh se trepetaje gibajo koščki pepela. Zopet ležim na pogradu. Se zavijam tesneje v kožuh. Kljub temu me zebe. Krčevito stisnem oči, zaškrtam z zobmi. V ušesih mi še nalahko zveni jecljajoč glas: Ne morem vzeti pisma, sodrug! Zdravstvuj! prašen, umazan. Ciol in bos. In vse to, da se zgradi palača gospodu delodajalcu, ki se sveži nekje v kopeli. Opoldan je kosilo. Kruh, malo slanine ali klobase. Dobro si mora premeriti pordijo, ako noče biti brez večerje. In spet na delo od 7. urie zjutraj do K), ure zvečer. Po prenapornem 16—1 Burnem delu gre počivat. Ta bedni stvor gre v klet nove stavbe ali v barake za orodje. To je njegovo prenočišče. Kulturni svet, evo ti tvojo kulturo ! Rodoljubi belec Ljubljane, ki vam je na vseh veselicah tako na jeziku ležeč zdrav jugoslovanski! narod ali slovensko pleme, oglejte si enkrat stanovanja stavbinskih proletarcev! Življenje mladih stavbinskih delavcev je v celi državi neznosno. Za nje ne obstojajo nobeni varstveni zakoni. Za njega obstoja edino le delodajalčeva samovolja in surovo postopanje delovodiij in žal v mnogih slučajih tudi od delavcev. Jugoslovanska buržuazija ne dovoljuje delavski mladini Slovenije lastne mladinske organizacije. Zato se, mladi stavbimski delavci, organizirajte vsi v strokovni siavbinski organizaciji in ustanovite v njej svojo mladinsko sekcijo! Še huje, kot se vam godi danes, se vam bo godilo, ako se takoj ne organizirate- strokovno, da si na ta način priborite boljše življenjske pogoje. Kajti edino z bojem dosežete kaj. Vsakdo zase ne doseže ničesar proti delodajalcu, edino skupno, organizirano dosežete svoje: zahteve. Mladinska sekciija v strokovni organizaciji vam bo poleg tega dala tudi osnovno izobrazbo, ker brez te ste nič, brez te propadete, brez te ne boste nikdar dosegli boljšega življenja. Zato se prikažite v naše vrste, mladi stavbinski delavci! Razredno-zavedni odrasli sodrugi in celokupna proletarska mladina vas kliče in vam podaja roko. Za koga so zakoni? (iotovi mojstri v Ljubljani — najboljši jugoslovanski rodoljubi — si še vedno domišljujejo, da živimo v srednjem veku, oziroma da se srednjeveška doba vrača v .Jugoslavijo. Vajence smatrajo samo za delovno živino, ki se jo sme brez usmiljenja pretepati, klofutati, suvati z ročajem kladiva. Za danes se omejujemo na to, da navedemo en konkreten slučaj. — Pri ključavničarskem mojstru G. v Ljubljani j« pomočnik P., kii se je s svojo surovostjo že proslavil po celem mestu. Tekom enega samega dopoldneva je dala ta zverina samo enemu vajencu 13 zaušnic in to brez vsakega vzroka. Drugemu vajencu, ki se je učil četrti mesec, je ukazal P., da prinese polža za okrašen je ograj, ki ga je imenoval po svoje šnurgel«. Ko vajenec ni vedel, kaj je to šnurgel- , ga je vprašal dvakrat, kaj je to. Po kratkem molku se je postavili P. pred vajenca in začel kričati: Pol litra vina, kos speha in štruco kruha — oklofutali vajenca, ga zgrabil za lase ter ga vlekel iz kovačnice v delavnico, kjer mu je na brutalen način pokazal šnurgel . Za vajence sploh ne mine noben dan brez pretepanja, brez bunk in psovanja; vsak dan je poln trpljenja. Dotilčno strokovno organizacijo, v kaateri je organiziran ta pomočnik, poživljamo, da ga takoj izbriše iz članstva in mu poveri nalogo, da osnuje organizacijo surovin. Policiija ne bo kaznovala takih »temnih ; elementov, ampak pretepanega vajenca, ako se bo postavil takemu postopanju v bran. Človekoljubi in narodne dame, kaj pa ve porečete k temu? — Oh, ta pokvarjena mladina — bo vzplaval globok vzdih iz njihovih deviških src proti neskončno pravičnemu bogu, kii sedi v nebesih, in — kakor — izgloda — spi spanje pravičnega. Nastop zagorske proletarske mladine. V nedeljo 29. aprila t. I. je imela zagorska dre« svoj tretji večer. Glavna točka sporeda — proletarska igra Voz; — je bila — žal — od oblasti prepovedana. Tisti ljudje torej, ki jim kar skrope iz ust fraze za narodov blagor in narodov procvit so prepovedali mladini, da uprizori igro, ki je vzeta iz njenega lastnega življenja in ki jo je prinašal naš list. Breiz dvoma so se gospodje nekoliko zbali mladih borcev bodočnosti, da so šli in prepovedali glavno točko sporeda — Voz . Mislili so s tem, da bodo onemogočilii s tem cel večer. — Ne, zagorska prol. deca je vztrajala dalje in uprizorila burko enodejanko Iz devete dežele in pomnožila deklamacije. Deca je prva pričela v Zagorju z delavskimi deklamacijami. In ne brez uspeha. Besede deklama-torja se vsipajo v delavces ko pa konča,, pa bučii po dvorani ploskanje. Tako je bilo tudi v nedeljo. Želeti bi bilo, da pridejo pri vsakem dečjem večeru na vrsto deklamacije. — Za tem so igrali burko »Iz devete dežele . Moram reči: lep uspeh. Tako gladko enotno im nekako naravno. Posebno razposajeni parlament je tako uplival na občinstvo, da se je dvorana sama spremenila v parlament in zahtevala ponovitev dotične scene. Ves večer je bil torej dober. Kljub prepovedi Voza in skrajšanega sporeda je bil obisk dober. — Še več takih večerov pričakujemo, zagorska deca! S tem večerom je mladina nekako otvorila prvomajski teden. Na dan prvega maja pa se je udeležila majskega sprevoda, vzklikala, mahala z rudečimi zastavicami in nosila napise. Popoldne pa je med javno prvomajsko veselico nastopila v telovadbi. Reči mo- ramo, da je moški in ženski naraščaj za članicami najboljše izvajal simbolične proste vaje. Popolnoma majhni otroci so nastopalii in nadvse pohvalno. Zagorska mladina! Po tej poli dalje, da si priboriš bodočnost! —m. Marxova šo!a. Naš pauk. Kaj je splošna vsebina našega nauka — historičnega materializma? — Preden preidemo k temu, da dokažemo njegovo pravilnost in resnico, bomo dali bralcem splošen in jasen pregled tega, kar nam je treba dokazati. Za vsakogar, ki opazuje družabno žiivljenje okrog sebe, je jasno, da žive člani človeške družbe v gotovem medsebojnem razmerju. Družabno niso med seboj enaki, ampak eni stoje na višji stopnji, eni pripadajo eni, drugi drugi skupini alii razredu. Ljudje vsake družbe, v kateri obstoja privatna lastnina, so torej porazdeljeni v razrede. Površni opazovalec bi lahko mislil, da so take razmere samo lastninske razmere — da imajo eni zemljo in posestvo, drugi tovarne ali transportna sredstva ali gotovo blago za prodajanje in tretji pa ničesar. Površni opazovalec bi tudii lahko mislil, da je razloček med poedinimi skupinami v glavnem političen; —» da ima ena grupa v svojih rokah državno oblast in druga da ima zelo malo ali pa nič vpliva na to. Kdor pa gleda malo glo-bolceje, vidit, da tiče za lastninskimi in političnimi razmerami produkcijske razmere, t. j. — razmere, v katerih žive med seboj ljudje pri proizvajanju, ustvarjanju tega, kar družba potrebuje. Delavec, podjetnik, rentnih, veleposestnik, kmet, veletrgovec, »kramar , vsi ti so to, kar so, radi tega, ker zavzemajo gotovo mesto v produkcijskem procesu, v izdelovanju in cirkulaciji (obtoku) proizvodov (produktov). Ta razlika je večja kot ona, da ima eden denar, drugi pa ne. Kajti obdelovanje naravnih zakladov' je temelj družbe. Mi stojimo torej med seboj v delovnih, produkcijskih razmerah. Na čem slone te produkcijske razmere? Ali žive ljudje, kapitalisti kot delavci, kmetje kot dninarji in drugi člani človeške družbe kar tako v zraku? Ne, oni slone na tehniki, na orodjih, s katerimi delajo. Industrijalci in proletarci slone na stroju, so zavisni od stroja. Če bi ne bilo strojev, bi tudi ne bilo industriijalcev niti proletarcev, vsekakor ne takih kot so danes. Produkcijske razmere ne krožijo kar tako v zraku kot kolobarji dima, ampak tvorijo trden okvir, v katerem se gibljejo ljudje. Tehnika, orodja, produktivne (proizvajalne) sile so temelj družbe, na katerem se dviga in stoji orjaški in zamotani družabni sestav, družabni organizem. Ljudje, ki zavzemajo različno mesto v produkcijskih razmerah, imajo tudi različne ideje, predstave, nažiranja, načela. Kapitalisti mislijo kot kapitalisti, delavci kot delavcii itd. Oni si ne ustvarjajo svojih naziranj, svojih idej kar iz zraka, — ali s tujim izrazom povedano — abstraktno — ampak kot konkretni, resnični, živil ljudje, ki žive v različnih razmerah in okoliščinah. Torej ne zavisi samo naš gmoten (materialen) položaj od tehnike, ampak tudi naše misli. Moderno družabno življenje modernega proletariata je ustvaril torej stroj. Njegove misli, ki izvirajo iz tega razmerja, so torej posredno zavisne od moderne mašinerije. In tako je z vsemi razredil kapitalistične družbe. Kajti en človek družabno ne živi v razmerah, ki so posebej zanj posebne, ampak on ima polno soljudi, ki žive v istih razmerah kot on. N. pr. en delavec sam ne živi napram drugim ljudem kot mezdni suženj, ampak on je eden izmed mnogih, član milijonskega razreda, ki se nahaja v istem položaju kot on. In tako je z vsakim človekom v civiliziranem svetu; vsakdo pripada eni skupini, enemu razredu, katerega člani so v istem razmerju napram produkcijskemu procesu. Torej ni res samo to, da en delavec, en kapitalist, en kmet itd. družabno tako misli, kakor ga siilijo misliti njegove delovne razmere, ampak njegova naziranja, njegove ideje se v glavnih potezah strinjajo tudii s stotisoči in milijoni drugih, ki se nahajajo z njim v istem položaju. Obstoja torej razredno mnenje, kakor obstoja tudi razredni položaj v delovnem procesu. Oblika, v kateri se pojavljajo delovne razmere različnih razredov: kapitalistov, delavcev itd., je v kapitalistični in sploh v vsaki razredni družbi/ obenem tudi lastninsko razmerje. Kapitalisti, delavci iitd. se ne ločijo med seboj samo po različnem položaju, ki ga imajo v produkcijskih razmerah, ampak se ločijo tudi po lastnini. — Trgovec ni le zamenje-valec blaga, ampak tudi posestnik kupnega blaga in trgovskega profita. Delavec nii samo izdelovalec dobrin, ampak tudi posestnik delovne sile in oene, katero prejme za prodano delovno silo. To ni bilo vedno tako. V primitivni' komunistični družbi je bila zemlja, hiša, črede, skratka vsa produkcijska sredstva skupna last. Glavna družabna dela se je opravljalo skupno; ljudje so si bili med seboj v produkcijskem procesu enaki in v lastnini je bila le mala razlika. Potem pa, ko se je razdelitev dela tako povečala, da so nastali različni poklici in potem, ko se je produciralo več, kot je bilo za življenje direktno potrebno, so sii prisvojili vojaki, duhovniki i. dr. preostanek in pozneje tudi produkcijska sredstva. Tako so nastali razredi in privatna lastnina je postala oblika, v kateri se pojavljajo produkcijske, delovne razmere. In preostanek je postajal vedno večji in s tem je bilo tudi vedno večje bogastvo posedujočih in vedno večje razredno nasprotstvo med posedujočimi in onimi, ki nimajo ničesar. V isti meri se je razvijal tudi razredni' boj. Ali tehnika ne miruje;. Ona se razvija hitreje in počasneje, produktivne sile naraščajo, način proizvajanja (produkcijski načim) se izpreminja. In če se menja produkcijski način, se morajo menjati tudi razmere, v katerih žive med seboj ljudje v delovnem procesu. Razmerje prejšnjih malth mojstrov med seboj in napram njihovim pomočnikom je popolnoma drugačno kot sedaj razmerje med poedinimi vele-podjetniki in teh napram delavcem. Strojna produkcija je izpremenila stare razmere. S tem so se izpre-menile tudii lastninske razmere. In ker nastajajo naziranja, predstave, ideje itd. v teh razmerah in po razmerah, v katerih žive ljudje, so se menjale tudi te. Delo in mišljenje se neprestano razvijata in iz- preminjata. .. Človek izpreminja, medtem ko izpremi-nja s svojim delom naravo, obenem tudi svojo lastno naravo.v Od produkcijskega načina materialnega življenja zavisi celokupno družabno življenje (bivanje). »Ni zavest ljudi, ki določa njiihovo bivanje, ampak obratno njihovo družabno bivanje je, ki določa njihovo zavest.« Ali na gotovi stopnji svojega razvoja pridejo materielne produktivne side družbe v nasprotje z obstoječimi produkcijskimi in lastninskimi razmerami. V okvirju starih razmer se nove: produktivne sile ne morejo več razvijati. Tedaj izbruhne boj med onimi, ki so interesirani na tem, da ostane pri starem, pri starih produkcijskih in lastninskih razmerah in med onimi, ki imajo interes, da se razvijejo nove produktivne sile. Tedaj nastopi doba (epoha) socialne revolucije, ki traja tako dolgo, da sii nove produktivne sile priborijo zmago in dokler ne nastanejo nove produkcijske in lastninske razmere, v katerih morejo cveteti in se razvijatii nove produktivne sile. In s to revolucijo se menja tudi mišljenje ljudi in sicer z revolucijo in v revoluciji. To je na kratko vsebina našega nauka. To lahko še na krajše sledeče začrtamo: I. Tehnika, produktivne sile tvorijo temelj družbe. Produktivne sile določajo produkcijske razmere, razmere, v katerih si stoje med seboj ljudje v proizvajalnem procesu. Produkcijske razmere so obenem lastninske razmere. Produkcijske im lastninske razmere niso samo razmerje poediinih oseb, ampak razredov. Te razredne, lastninske in produkcijske razmere (z drugimi besedami — družabno bivanje) določajo zavest ljudi, t. j. njihove nazore o pravu, politiki, morali, veri, filozofiji, umetnosti itd. II. Tehnika se neprestano razvija. S tem se neprestano izpreminjajo produktivne sile, produkcijski način, produkcijske, lastninske in razredne razmere. S tem se neprestano izpreminja zavest ljudi. III. Nova tehnika pride na gotovii stopnji svojega razvoja v nasprotje s starimi produkcijskimi in lastninskimi razmerami. Končno zmaga nova tehnika. Gospodarski boj med konservativnimi razredi, ki so zainteresirani na tem, da ostanejo stare oblike in naprednimi se'v tem času najprej izraža v boju za zavzetje, politične oblasti, v proletarski demokraciji. »Železni tedni«. Savez komunistične mladine Bolgarske, ki šteje okrog 18.000 članov, ima vsako leto svoje agitacijske tedne pod imenom železni teden . Vsak član mladinskega gibanja mora vse svoje življenje posvetiti delu v svoji organizaciji. Težka in C \ nerazumljiva predavanja ne prinašajo toliko korieti, kot agitacija in zbiranje naročnikov za mladinski tisk; zbirati člane, razlagatii jim njihove naloge, dolžnosti ittl. Koristno je, prirejati konference aktivnih sodrugov, na katerih je treba govoriti o vsakodnevnem delu v organizaciji. Na ta način mladi delavci obračajo več pažnje gibanju in popravljajo svoje notranje pogreške ter ustvarjajo eno bojevno mladinsko organizacijo. Priprave za železne tedne vodijo krajevni odbori, ki natančno pregledajo pogoje in možnosti za delo. Odbori tudii kontrolirajo člane, v koliko so izpolnili svojo dolžnost napram organizaciji. Koncem tedna se vrši skupen sestanek, na katerem se poroča in diskutira o poteku . železnega tedna". Delo v železnem tednu« obstoja n. pr. dva dni se zbira neplačane članske prispevke; dva dnit se zbira nove člane, a ostala dva dni se vrši širjenje mladinskega tiska. Koristi teh železnih tednov so: tesna zveza med maso mladih delavcev in organizacijo, redno obračunavanje članarine in naročnine za list, člani se nauče stati kod kontrolo in pokoravati se ji, povečanje discipline, čut kontrole saveza razvija pri članih čut odgovornosti, povečanje števila naročnikov mladinskega tiska, povečanje članov, oživljenje gibanja itd. Sprovajanje teh tednov bodri mlade delavce na živahnejše delo in ustvarja nove delovne načine. Železni tedni utrjujejo savez in ga napravljajo sposobnega za žilave boje. Knjižni pregled. Tone Seliškar: Trbovlje. To precej uspelo zbirko pesmi proletarskega pesnika vsem mladim proletarcem toplo priporočamo. Obširne kritike ne utegnemo prinesti, sicer se pa precej strinjamo z Mileninom. Naroča se pri! »Slov. socialni matici in stare brošiV rana 12 Din, lepo vezana 17 Din. Engels: Razvoj socializma od utopije do znanosti. To knjigo mora iimeti vsak mladi proletarec. Naroča set lahko na upravo Prol. Mladinec. Marx in Engels: Komunistični manifest. Kdor temeljito in večkrat ne preštudira Kom. manifesta«, se ne more prištevati med zavedne proletarce. Cena 1 Din. Naroča se lahko na upravo »Prol. Mladine*. Fr. Erjavec: Zgodovina socializma v Srbiji. Izdala in založida Slov. socialna matica . Strani 56. Cena 7 Din. — Drobna knjiga, kdor je čital Lapče-vičevo zgodovino, ne potrebuje te. Ali vendar ustreza Lastnik, izdajatelj in odgovorni mednik Matija Kosi. namenu. Marsikje se pozna, da jo je pisal pristaiš Socialistične stranke Jugoslavije (SSJ). Ali ker je informativnega značaja, je za vsakega slovenskega proletarca robrodošla. Naročajte si jo pri »Slov. socialni matici v Ljubljani. Kroz sindikalna teoriju i praksu. Ta za vsakega sodruga tako potrebna knjiga je tiskana sicer v hrvat-skem jeziku (latinica), ali kljub temu jo bo lahko vsakdo razumel brez slovarja. Zato naj si jo naroči vsakdo, ker pri nas so še zelo nejasni pojmi o pomenu, nalogah im taktiki delavskih strokovnih organizacijah. .le obširna knjiga in stane samo 5 Din. Naroča se na Sarokovna borba , Ljubljana, Turjaški trg 2. Isto velja za: Položaj radničke klase ti Jugoslaviji, ki stane (1 Din. Te si nekaterii sodrugi ne bodo mogli naročiti, ker je tiskana v cirilici. Učiite se cirilico! Sodrugi, čitajte naše knjige,, izobražujte se! Ker v znanju je naša moč. Temeljite teoretične izobrazbe vam naši časopisi ne morejo nuditi, zato so knjige. Proletariatu ni potrebna nobe,na vera v bogove. Kajti osvobojenje delavskega razreda je delo delavcev samih. Fond za žrtve reakcije, Steklarji v Zagorju so nabrali meti seboj za žrtve Din 170. Od tega so sami darovali s. Erjacu 100 D in mi smo prejeli 70.— Din. Hvala! Nt 1. maja se je akcija nadaljevala. Na nabiralne pole so nabrali v Ljubljani: s. Praprotnik 1(38.— Din, s. Perdan 158.-—, s. Gorenc 43.— V Zagorju na t;hodu tx zbrali sodrugi 184.— Din. — Sodrug l’ro-enc je nabral 120.— Din. — Sodrug Franko daroval 10.— Din. Darovalo se je soilrugom v ljubljanskih zaporih 250 Din, s. Manfredu 100.— Din. Skupna nabrana vsota znaša dosedaj 2600.75 Dim. Žrtvam pa se je darovalo vsega skupaj 1950.— Din. Naknadno prejeli iz Jesenic 505.— Din. LISTNICA UPRAVE. — Današnji števijlki prilagamo položnice. Kdor ne bo obračunal zaostale naročnine ta mesec, mu ustavimo list. Obračunavajte redno, sodrugi naročniki in kolporterji, da bo »Prol. Mladina« še bolj napredovala. Zbirajte za tiskovni sklad. Zahtevajte od uprave bloke za nabiranje naročnikov in tiskovnega sklada! — Tiska tiskarna Makso Hrovatin v Ljubljani,