Štev. 1.—XXVIII.___________________________September 1926.
Dalmacija.
Ti ščit, iz sivih kamenov zložen,                  Vam pokorava se morja vihar,
Dalmacija ponosna, slikovita,                        ko brod daljine razbesnele orje...
tvoj kras z davnine čarom je spleten,        Kaj li mornarju grom in blisk sta mar!
v morjd si blesku slednji dan umita...     Vam drugi dom je silno, širno morje.
llirije tod bil je stan in meč,                         Vrtovom tiha pesemca igra,
slovanski rod je tuja sila trla,                      cipresa, lovor tajno jo šumita,
a ko je bil naval najbolj grozeč,                 y sinjino se kristalnega neba
v bodočnost vera tebi ni umrla.                   popenjajo grebeni Velebita.
Tod je zlatnike sipal Benečan                       Tako se dviga naroda zavest,
in mršil grivo marmornati lev je,                 iz duše vsake šviga plamen isti:
iz veka v vek je jačji bil Slovan,                 do smrti vsak je domovini zvest,
junaštvo v njem budil in večal gnev je.     njej vdan do smrti je v Ijubezni čisti!
Pero in lira — pričevalca dva —                  Otoki razpostavljeni stojč —
v mogočnost sta porasla spomenika:         trdnjave so na morskem dnu zgrajene,
bogastvo v njem slovanskega duha,           in vse pečine eno govorč:
bogastvo v njem slovanskega jezika!         Ne vzame nihče nam pedi nobene!
Sinovi skal in hčere cvetnih leh                   Iz mest in sel in iz morjš valov
pogledov žarkih kot utrinki strele:             zakletev ena burno se oglaša,
stražarji ste na svojih rodnih tleh,              to glas velikonočnih je zvonov:
na rodnih tleh ste rože razcvetele!             Dalmacija, vsa naša, naša, naša! —
E. Gangl   .