147
Razočaranje
Zakon o občinah z dne 14. marca 1933 je delo poslancev in senatorjev, ki jih je dala izvoliti Jugoslovenska nacionalna stranka kot edino mogoči politični instrument politike »narodnega in državnega edinstva". Ta zakon vsebuje resnično zvite in do kraja dosledne predpise, s katerimi smo doživeli današnjo vaško občino kot krajevno pisarno okrajnih glavarstev, banske uprave, davkarije in vojnega okrožja. Današnja občina namreč ni čisto nič drugega in izvoljeni organi občin so navadna parada.
Unitaristom se je posrečilo razširiti iz predvojne Srbije na ozemlje vse države več ustanov in vodil. Eno izmed vodil, in sicer prav glavnih, je to, da se izdelujejo zakoni z a stranko, ki ima vlado v rokah, in zoper nasprotnika te stranke. Temu vodilu ustreza tudi vsa praksa po dotičnem zakonu. Tak zakon je tudi zakon o občinah. JNS je z njim leta 1933. temeljito zmagala, ne da bi imela vsaj nekaj poštenih tisočink ljudstva za seboj; zasedla je pretežno večino slovenskih občin in ugotovila v ,Jutru", da je s temi volitvami konsolidirala narod. Kjerkoli pa je celo ta zakon odrekel in  JNS pri volitvah ni dosegla večine, je
delo občinskih uprav igraje omrtvičila z neomejeno nadrejeno politično upravo. Nekatere volilce, ki so volili v prevelikem številu po svoje, je takratni ban poskušal ukrotiti na ta način, da je kratko malo prestopal roke, določene v zakonu; dovolil ni sklicati ustanovno sejo novih občinskih odborov ali pa je odlagal razpis dodatnih volitev preko roka, ki mu ga je naložilo upravno sodišče, ko je razveljavilo volitve mrtvih in pogrešanih in podobno. Podoba je, da si očetje zakona o občinah niso bili v svesti, kako rafinirano postavo so rodili, ker si niso znali pomagati zoper nezaželene posledice na drug način, kakor s kršitvijo te postave.
Tembolj razveseljivo je vse današnje razočaranje očetov zakona, ki tako lepo in razločno štrli na beli dan ob razpustih takrat izvoljenih občinskih odborov in uprav in ob odslovitvah posameznih odbornikov. Križ je, če si narediš dobro potico, pa ti nasprotnik pokaže, da jo zna s še večjo umetnijo pospraviti. Križ je, ako se pokaže, da zna tisti, zoper katerega je bila postava v prvi vrsti narejena, s to postavo več napraviti, kakor tisti, ki je postavo za sebe naredil. In tako je zagledal beli dan tudi vzdih očetov občinskega zakona v „Jutru" z dne 12. marca, ki objokuje mladost tega zakona, češ vsak mlad zakon mora doživeti najprej razlago, da potem šele vemo, kaj pomenijo določbe. Vzdih, ki maje danes glavo nad nasledki izjemnih določb, takih, ki onemogočajo redno instančno pot. Ki se za tolažbo povzpne do trditve, da morajo celokupni občinski odbori plačati z izgubo pasivne volilne pravice, ako se odslovijo prvi trije kandidati z najmočnejše liste. Glavo založim, da take razlage „Jutro" leta 1933. ne bi objavilo; leta 1936. pa jo je in še skoraj ob tretji obletnici zakona. Samo, da je to storilo na silno previden način. Ko namreč govori o razrešitvah občinskih odbornikov, opozori, da tak odbornik pri nastopnih volitvah ne sme kandidirati, nato pa dostavi: Ako je razpuščen celotni odbor, so torej od ponovne kandidature izključeni vsi odborniki, ne glede na to, na kateri listi so bili izvoljeni. Ta stavek je značilen, ker stoji v taki zvezi in ker zamolči glavno stvar, namreč, da oni, ki so bili člani razpuščenega občinskega odbora, pa sami niso dali povoda za razpust, nikakor ne izgubijo pasivne volilne pravice. Ako je razpuščen občinski odbor zato, ker predpisuje od JNS ustvarjeni občinski zakon, da se morajo vršiti nove volitve, če izpadejo prvi trije z najmočnejše liste, ni razpuščen občinski odbor zaradi osebnih napak ostalih odbornikov in zato tudi ne izgubijo drugi člani občinskih odborov pravice kandidiranja pri nastopnih volitvah. Očetom občinskega zakona bi bilo kajpada silno všeč, če bi obveljala njihova, ker bi potem ne kazalo drugega, kakor pustiti njihove „predsednike" in „občinske uprave" v miru.
Isti uvodnik opisuje s strokovnjaškim licem na diletantski način tudi neko drugo fineso občinskega zakona, ki je pa očetje sami niso pogruntali. Namreč razpust po §u 130 obč. zakona z istočasnim izrekom neodložljivega učinka. Uvodničar toži, da se s takim izrekom uničuje možnost pritožbe na ministra, češ upravno sodišče pravi, da se sme pritožiti zoper razpust občinski odbor samo dotlej, dokler ni odstavitev pravomočna. Uvodničarju je znano, da so očetju §a 130 pridržali učinkovitost ukrepov po tem paragrafu notranjemu ministru, torej predpisali upravni postopek. V takem primeru pa je odložljivost zadeve vprašanje nekega orožja upravnih oblasti, ki so ga časi srednjega veka v naši državi izoblikovali do viška dovršenosti. To orožje je: prosti preudarek upravne oblasti v neomejenem obsegu, brez razlike področja. Zanimivo bi bilo vedeti, kakšen bi bil uvodnik „Jutra", ki bi govoril o tem orožju.                         I. Štempihar.