KNJIGE GORIŠKE MATICE □ ki so doslej izšle: PRVO LETO 1919. Koledar za leto 1920. DRUGO LETO 1920. Koledar za leto 1921. (pošel) Alolzij Gradnik, Božje solze (pošle) TRETJE LETO 1921. Koledar za leto 1922. Lojze Remec, Naši ljudje Joža Lavrenčič, Gorske pravljice ČETRTO LETO 1922: Koledar za leto 1923. Alojzij Gradnik, Zlata srca Dr. Egidij, Sirahove bukve PETO LETO 1923. Koledar za leto 1924. Ivan Pregelj, Zgodbe zdravnika Muznika (pošle) Soški črnošolec, Mladi gozdar (pošel) Franc Finžgar, Bogu, kar je božjega ŠESTO LETO 1924. Koledar za leto 1925. Carli Lukovič, Zadnji dnevi v Ogleju Dr. Pavlica, Sv. Frančišek Ksaverski France Bevk, Mlada Zora (pošla) SEDMO LETO 1925. Koledar za leto 1926. France Bevk, Smrt pred hišo Carli Lukovič, Evfemija Ivan Bežnik, Otroci Stepe Ivan Meže, Častitljivi don Bosco OSMO LETO 1926. Koledar za leto 1927. (pošel) Dr. Just Bačar, Zdravje in bolezen v domači hiši. I. del. Drugi natis. Damir Feigel, Pasja dlaka (pošla) Naši kraji v preteklosti Prvi koraki (pošli) France Bevk, Brat Frančišek. Drugi natis. DEVETO LETO 1927. Koledar za leto 1928. Dr. Just Bačar, Zdravje in bolezen v domači hiši. II. del. Slavko Slavec, Zupan Žagar Gabrijel Majcen, Zgodovina domačih in pi-tomih rastlin Venec domačih pravljic France Bevk, Znamenja na nebu. I. del, Krvavi jezdeci DESETO LETO 1928. Koledar za leto 1929. VI. S. Reymont, Pravica Just Ušaj, Kmečko branje Janko Furlan, Danska in Danci Iz starih časov, zgodovinske bajke in povesti iz domačih krajev^' | France Bevk, ZnarrfČnja/fla nebu. II. del. Škorpijoni zepilje (pošli) France Znamenja na nebu. III. del. Črni bratjjprin sestn^, ENAJSTO LETO 1929. Koledar, j&a leto 1930. Dr. Josip Potra'a, Zdravje in bolezen v domači hiši. 111. del. Ciril Drekonja,„Pod domačim krovom Slavko Slavec, Čigava si ? Nande Vrbanjakov, Slike iz prirode France Bevk, Umirajoči Bog Triglav Gizela Majeva, Vzorna gospodinja (pošla) DVANAJSTO LETO 1930. Koledar za leto 1931. Dr. Josip Potrata, Zdravje in bolezen v domači hiši. IV. del. Slibarjev Polde, „ Ljudska astronomija Damir Feigel, Čudežno oko Nande Vrbanjakov, Po svetu naokrog France Bevk, Človek proti človeku, zgodovinski roman. TRINAJSTO LETO 1931. Koledar za leto 1932. Dr. Josip Potrata, Zdravje in bolezen v domači hiši, V. del. Gizela vMajeva, Nova kuharica (pošla) Tone Čemažar, Burkež gospoda Viterga Nande Vrbanjakov, Dedek pripoveduje France Bevk, Vedomec Eliza Orzeszkowa, Kmetavzar ŠTIRINAJSTO LETO 1932. Koledar za leto 1933 Slavko Slavec, Med srci in zemljo Dr. Josip Potrata. Prva pomoč v nezgodah Gizela Majeva, Telesna vzgoja otrok Nande Vrbanjajcov, Pogled v svetovno zrcalo France Bevk, Železna kača OPOMBA. Knjige do vštevši osmega leta t. j. do 1 1926. se dobe, v kolikor niso že pošle, v knjigarni Ludovika Lucchessi-ja (prej Narodna knjigarna) v Gorici, Via Carduccl 7. - Vse knjige poznejših let se dobe pri Goriški Matici (Unione Editoriale Goriziana) Gorizia, Via Carducci 7, I. Knjige za prihodnje leto 1934. Koledar za leto 1934. Dr. Josip Potrata, Zdravilne rastline Tone Čemažar, Dedič Dom Nande Vrbanjakov, Prirodni pojavi in človeški izumi France Bevk, Črnošolec in mladinska knjiga Rdeči zmaj is: ::□■■■■■■■■«■ GORIŠKE MATICE ZA LETO IZDALA IN ZALOŽILA »GORIŠKA MATICA" V GORICI NATISNILA TIPOGRAFIA CONSORZIALE V TRSTU 1 932. s 1» 25094 KOLEDAR ZA NAVADNO LITO 1933. Navadno leto 1933. ima 365 dni (52 ledna) ter se začne z nedeljo in se konča z nedeljo. Začetek leta 1933. Občno ali državno leto se začne na dan novega leta, t. j. s prvim januarjem. Cerkveno leto se prične s prvo adventno nedeljo (3. decembra). Letni časi. Pomlad se začne z 21. dnem marca meseca ob 2. uri in 43. min. Solnce stopi v znamenje Ovna. Pomladansko enakonočje. Poletje se začne z 21. dnem junija meseca ob 22. uri in 12. min. Solnce stopi v znamenje Raka. Najdaljši dan, najkrajša noč. Jesen se začne z 23. dnem septembra meseca ob 13. uri in 1. min. Solnce stopi v znamenje Tehtnice. Jesensko enakonočje. Zima se začne z 22, dnem decembra meseca ob 7. uri in 58. min. Solnce stopi v znamenje Kozla. Najdaljša noč, najkrajši dan. Znamenja za lunine mene. Mlaj.....|| Ščip ali polna luna © Prvi krajec ... 3 Zadnji krajec . . C Mrki solne a in lune v letu 1933. Leta 1933. mrkne solnce dvakrat in sicer 24. februarja in 21. avgusta. Luna ne mrkne. Prvi solnčni mrk bo k i o ž n a t t. j. le sredina solnca zatemni, viden pa je rob solnca. Začetek ob 10. uri 56 min.; višek 13. uri 46 min.; konec ob 16. uri 37 min. Ta solnčni mrk bo pri nas neviden. Drugi solnčni mrk bo tudi k r o ž n a t. Začetek ob 3. uri 52 min.; višek ob 6. uri 49 minut; konec ob 9. uri 45 min. Višek mrka bo pri nas malo pred solnčnim vzhodom ob 5. urilO min.; viden bo samo konec druge stopnje mrka. Kvatrni posti. I. k v a t r e, spomladanske ali postne : 8., 10. in 11. marca. II. k v a t r e, letne ali binkoštne : 7„ 9. in 10. junija. III. k v a t r e, jesenske : 20., 22. in 23. septembra. IV. kvatre, zimske ali adventne: 20., 22. in 23. decembra. Cerkveni prepovedani časi. Obhajati ženitve je prepovedano od 1. adventne nedelje do božiča in od pepeln. srede do velikonočnega pondeljka. Premakljivi prazniki. 1.) Septuagezima: 12. februarja. 2.) Pepelnica: 1. marca. 3.) Velika noč: 16. aprila. 4.) Križevo: 22., 23. in 24. maja. 5.) Vnebohod: 25. maja. 6.) Binkošti: 4. junija. 7.) Sv. Trojica: 11. junija. 8.) Sv. Rešnje Telo: 15. junija. 9.) Prva adventna nedelja: 3. decembra. Pust traja od 7. januarja do 28. februv., t. j. 53 dni. Postnih nedelj je šest, povelikonoč-nih tudi šest, pobinkoštnih pa dvajset in pet. Prazniki. a) Običajni in civilni. 1.) Vse nedelje. — 2.) Novo leto. — 3.) Sv. Trije kralji (6. januarja.) — 4.) Sporazum s Sv. Stolico (11. februv.)—5. (Sv. Jožef (19. marca). — 6.) Rojstvo Rima (21. aprila). 7.) Vnebohod (25. maja.) — 8.) Sv. Rešnje Telo (15. junija). — 9.) Sv. Peter in Pavel (29. junija. — 10.) Vnebovzetje Mar. Dev. (15. avgusta). — 11.) Pohod na Rim. (28. oktobra). — 12.) Vsi svetniki (1. novembra). — 13.) Zmaga pri Vittorio Venetu (4. novembra). — 14.) Brezmadežno spočetje Mar. Dev. (8. decembra) in 15.) Božič (25. decembra). Prazniki, ki se ujemajo s cerkvenimi, so v Koledarju mastno tiskani, drugi so zaznamovani z dvema zvezdicama. b) Državni, ob katerih se skrči delovni urnik samo na dopoldanske ure. 1.) 8. januarja: rojstni dan kraljice Helene. 2.) Pustni četrtek, pondeljek in torek. 3.) Velikonočni četrtek, velikonočna sobota in velikonočni pondeljek. 4.) 24. maja: napoved vojne. 5.) 29. jul.: obletnica smrti kralja Humberta. 6.) 18. avgusta: god kraljice Helene. 7.) 15. septembra: rojstni dan prestolonaslednika Humberta. 8.) 2. novembra: vseh vernih duš dan. 9.) 11. novembra: rojstni dan kralja Viktorja Emanuela III. 10.) 24. decembra: božični večer. 11.) 31. decembra: Silvestrovo. Ti prazniki so v Koledarju, ako ne padejo na nedeljo, zaznamovani z eno zvezdico. c) Dnevi, v katerih se razobešajo državne zastave, poleg prej označenih. 1.) 4. jan.: obletn. smrti prve kraljice Italije. 2.) 9. jan: smrt kralja Vikt. Emanuela I. 3.) 23. marca: ustanovitev fašjev (1. 1919.) 4.) prva nedelja v juniju: praznik ustave. 5.) 12. oktobra: obletnica odkritja Amerike. p* JANUAR - PROSINEC Dnevi Godovi in nedeljski evangeliji 1 Ko ie bilo dopolnjenih osem dni. Luk. 2. 21. 1 2 3 4 5 6 7 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Novo leto. Obrez. Gospod. Makarij, opat; Martinijan, šk. Genovefa, dev.; Salvator, sp. 3 Tit, šk.; Izabela, kr. Telesfor, pap. muč.; Simeon Stol. Sv. Trije kralji. Razgl. Gosp. Valentin, škof; Lucijan, muč. 2 Dvanajstletni Jezus v templu. Luka 2, 42.-52. 8 9 10 11 12 13 14 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. po razgl. G., Severin, op. Julijan in Bazilisa, mučenca. Pavel I., pap.; Agaton, pap. Higin, pap. muc.; Božidar, op. @ Arkadij, muč.; Ernest, škof Veronika, dev.; Bogomir. Hilarij, šk.; Feliks iz Nole, sp. 3 O ženitnini v Kani Galilejski. Jan. 2, 1,—11. 15 16 17 18 19 20 21 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. po razgl. G.; Maver, op. Marcel, papež; Ticijan, škof; Anton, pušč.; Sulpicij, šk. Sv. Petra stol v R.; Priska, dev. Knut, kralj; Marij in tov., muč. C Fabjan in Boštjan, muč.; Manjrad. Neža, devica mučenica. 4 Jezus ozdravi gobavega Mat. 8. 1,—13. 22 23 24 25 26 27 28 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3. po razgl. G., Vincencij, muč. Zar. M. D.; Emerencijana, dev. m. Timotej, šk.; Babila, muč. Izpreob. Pavla apostola Polikarp, škof; Pavla, vdova Janez Zlatoust, cerkv. učenik. Julijan, škof.; Kari Veliki, cesar 5 Jezus pomiri vihar na morju. Mat. 8. 23.-27. 29 30 31 Nedelja Pondeljek Torek 4. po razgl. G., Franč. Sal., šk. Martina, dev.; Janez Mil., šk. Peter Nol, sp.; Marcela, vd. Lunine mene. ) Prvi krajec 3. ob 17. uri 24 m. ® Ščip 11. ob 21. uri 36 m. C Zad. krajec 19. ob 7. uri 15 m. © Mlaj 26. ob 0. uri 20 m. Nebesno znamenje in dolgost dneva; Solnce stopi dne 20. januarja ob 12. uri in 53 min. v znam. Vodnarja. Dan zrase za 1 uro in 1 minuto in je dolg 8 ur 26 min. do 9 ur 27 min. OPOZORILO. Obresti obveznic, — Prvi dan zapadejo letne in polletne obresti državnih, bančnih in industrijskih obveznic. Davki, — V prvi polovici meseca so izpostavljeni v občinskih uradih glavni in dopolnilni davčni seznami prve serije. Vsak davkoplačevalec naj jih pregleda in če zapazi v njih materijelne po-greške, dvojnost ali nepravilen vpis nnj reku-rira. Čaa za to je do 16. julija (glej opombo 15, julija). Samski davek. — Petnajstega zapade rok plačila samskega davka od delodajalcev za uslužbence. Zadnjega je zadnji rok za prijavo samcev v svrho odmeritve samskega davka. Pristojbine mrtve roke, — Dvajsetega zapade rok plačila prva polovice pristojbine mrtve roke (ujemajoče se prej s pristojbinskim namestkom) pri registrskem uradu (glej opombo 20. julija). Tehtnice in uteži, — Od drugega do desetega se mora naznaniti seznam tehtnic in uteži, ki jih vsakdo rabi. To naznanilo je obvezno in zapade v oglobitev, kdor ne ugodi tem zahtevam zakona. Naborni seznam. — V naborne sezname se morajo vpisati v teku tega meseca vsi mladeniči, ki dopolnijo v tekočem letu osemnajsto leto svoje starosti. V slučaju mladeničeve odsotnosti, ga morajo priglasiti njegovi starši ali pa skrbniki. Kratka navodila za kmete. Na polju, — Pripravi, preoraj in pognoji zemljo. Očisti in odberi seme za pomladansko setev. V hlevu. — Skrbi za enakomerno toploto (od 15° do 18° C) v hlevu in prezrači ga večkrat. Zmanjšaj krmo delovni, zvišaj jo pri molzni živini. Na travniku, —- Nadaljuj z delom, zastalim v novembru in decembru (glej navodilo za november). Na vrtu. — Prekopavaj vrtne grede in pognoji ob enem. V sadovnjaku. — Okopuj in pognoji sadno drevje ter poškropi ga z «antiparasitom» zoper škodljivi mroeis. Obreži mlado in pretrebi krono starejšemu drevju, V kleti. — Pretoči mlada vina. Skrbi, da bodo sodi, v katerih hraniš vino, vedno polili, prazne pa prežvepljuj. 1................................................................................................. 2......... ............... 3.............................................................. 4...................... 5................................ 6. 7................................................... 8. 9. 10. 11. 12............ 13. 14. 15.................................................................... 16..................................................................... 17........................................................ 18..................................................................... 19....... 20.............. 21................................................................. 22................... 23........................................................................ 24..................................................................... 25 • ~ 26.......................................................................... 27.......................... 28............................................... 29. 30............... 31. Dnevi 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 Sreda Čefrtek Petek Sobota Godovi in nedeljski evangeliji. Ignacij, šk.; Brigita, dev. Svečnica, Dar. Gospod. 3 Blaž, škof; Oskar, škof. Andrej Kor., šk.; Veronika, dev Prilika o dobrem semenu. Ma.. 13. 24,—30. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 5. po razgl. G., Agata, dev. m. Doroteja, dev.muč.; Tit., šk. Romuald, op.; Rihard, kr. Janez Matajski sp.; Juvencij, šk. Ciril A., šk. c. uč.; Apolonija, dej?. Školastika, dev.; Viljem, pap. i " Prikazen M. D. v Lurdu; Adolf O delavcih v vinogradu. Mat. 20. 1.—16. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. predpep., Evlalija, dev. m. Katarina Riči, dev.; Gregorij, pap, Valentin, muč.; Zojil, spoz. Favstin in Jovita, muč. Julijana, dev.;*Onezim, muč. Donat in tov., muč.; Franč. KI. C Simeon, škof; Flavijan, škof 8 Prilika o sejalcu in semenu. Luka 8, 4.—15. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. predpep., Konrad, pušč. Elevterij, škof, muč.; Evharij, šk, Maksimilijan, šk.; Eleonora, dev, Sv. Petra stol v Antijohiji * Peter Damijan, šk.; Romana, dev. Matija, apostol ® Valburga, dev.; Viktorin, muč. 9 Jezus ozdravi slepca. Luka 18, 31, —43. Nedelja Pondeljek 28 Torek 3. predpep., Marjeta Kort, sp. * Leander, šk.; Baldomir, spoz. * Pust. Roman, op.; Rajmund Lunine mene. ) Prvi krajec 2. ob 14. uri 16 m. ® Ščip 10. ob 14. uri 1 m. C Zadn. krajec 17. ob 15. uri 8 m. 0 Mlaj 24. ob 13. uri 44 m. Nebesno znamenje in dolgost dneva : Solnce stopi dne 19, febr. ob 5. uri 16 min. v znamenje Rib. Dan zrase za eno uro 29 min. in je dofg od 9 ur 29 minut do 10 ur 58 minuf. OPOZORILO. Davki, — Od desetega do osemnajstega se plača pri davčnih izterjevalnicah prvi obrok premičnega bogastva in drugih davkov. Kdor ni plačal do vštetega osemnajstega dne (če ta dan nedelja, velja devetnajsti kot zadnji dan), se oglobi e šestimi odstotki. Kdor ni dobil naznanila glede plačevanja, mora vkljub temu plačati obrok, ker zadostuje v tem oziru razglas davčnih seznamov, a ne plača globe po preteku gori imenovanega roka. Kratka navodila za kmete. Na polju. — Nadaljuj s preoravanjem, gnojenjem in brananjem. Pognoji njive s superfosfatom. Pripravi semena. Obrezuj meje in drevje, V hlevu, — Delovni živini pokladaj vedno več krme, a tudi klavna živina in molzne krave naj se zadostno krmijo. Na travniku. — Nadaljuj z brananjem, čiščenjem in gnojenjem travnikov. Razgrebaj krtine in mravljišča. Na vrtu. — Sadi in sejaj, če podnebje pripušča, zgodnjo zelenjad, kakor kariijol, čeisenj, zgodnji kapus, čebulo, grah, peteršilj, špinačo in radič. V sadovnjaku, — Poškropi hruške in jablane s petodstotno raztopino železne ali pa modre ga-lice, kateri ®i dodal primerno količino apnenega beleža. Za breskve in marelice zadošča triodstotna raztopina. V vinogradu, — Okopavaj in gnoji trte. Prični z obrezovanjem, pripravi cepiče. Izmenjaj slabe kole. Uničuj škodljivi mrčes s tem, da ostržeš lubad z žičnato šoetjo in namažeš debla z »antiparasit om». V kleti. — Nadzoruj pretočena vina in pazi, da bodo sodi vedno polni, prazni pa prežveplani. V čebelnjaku, — Pusti čebele v popolnem miru in odpri panje le v skrajni sili. 1............................ 2........................... 3. 4.............................. 6................ 7. ...................................... 8. 9.......................................................... 10. .................................................... 11. 12.............................................................................. 13.............................................................. 14. ....................................................................... 15. ................................ 16........................................................................................... 17............................................................. 18................................................. 19. ........................ 20........................................................ 21........................................... 22.................................................... 23............................................. 24................................... 25................ 26.................................................... 27...................... 28................................. X MAREC - SUŠEČ Dnevi Godovi in nedeljski evangeliji 1 l 4 Sreda Četrtek Petek Sobota P e p e 1 n i c a. Albin, škof Simplicij, pap.; Henrik S., spoz. Kunigunda, ces.; Andrej, muč. Kazimir, sp.; Lucij I„ pap. 3 10 Hudobni duh skuša Jezusa. Mat. 4, 1,-11. 5 6 7 8 9 10 11 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. postna. Agapa, dev. muč. Fridolin, op.; Perpetua in Felic. Tomaž Akv., cerk. uč. f Kvatre. Janez od Boga, sp. Frančiška Rim., vd.; Gregorij, šk. f Kvatre. 40 mučencev ■j* Kvatre. Sofronij, škof 11 Jezus se izpremeni na gori. Mat. 17. 1.—9. 12 13 14 15 16 17 18 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. postna (kvat). Gregorij © Rozina, vd.; Evfrazija, dev. Matilda, kr.; Pavlina, dev. Longin, muč.; Klement Hofb., sp. Hilarij in Tacijan, muč. Patricij, škof; Jedert, dev. Ciril Jeruz., šk.; Edvard, kralj. C 12 Jezus izžene hudiča iz nemega. Luka 11, 14,—28. 19 20 21 22 23 24 25 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3. postna. Jožef, ženin D. M. Feliks in tov., muč.; Evgenij, muč. Benedikt, op.; Serapijon, šk. Benvenut, šk : Katarina Gen. Viktorijan, muč.; Jožef Oriol, Gabrijel, nadang., Epigmen., muč. Oznanenje Mar. Dev. 13 Jezus nasiti 5000 mož. Jan. 6, 1.—15. 26 27 28 29 30 31 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek 4. postna, (sredp.) Emanuel® Rupert, šk.; Janez Dam., c. uč. Janez Kap., spoz.; Sikst, pap. Ciril, muč.; Bertold,~spoz. Janez Klim., op.; Amadej, spoz. Modest, šk.; Benjamin, muč. Lunine mene. 5 Prvi krajec 12, ob 3, uri 46 m. ® Seip 18, ob 22. uri 5 m. C Zad.krajec 26. ob 4, uri 20 m. © Mlaj 4. ob 11. url 23 m. Nebesno znamenje in dolgost dneva: Solnce stopi dne 21. marca ob 2. uri 45 miri. v znamenje Ovna. Začetek pomladi. Noč in dan sta enako dolga. Dan zrase za 1 Uro 45 min. in je dolg 11 ur 1 min. dO 12 ur 46 min. OPOZORILO. Davki in pristojbine. — Objavijo se dopolnilni seznami prve serije direktnih davkov. Davkoplačevalci imajo vpogled v te sezname, izpostavljene v občinskem uradu, da lahko napravijo morebitne tozadevne pritožbe. Kratka navodila za kmete. Na polju. — Sejaj odbrano seme v rahlo, primerno pognojeno in primerno vlažno zemljo. Sejaj jaro žito, oves, deteljo. Razvaljaj, pobrana) in oplej žito, ki si ga bil posejal v jeseni. Gnoji s super-fotsfatom in solitrom. V hlevu. — Vprežno živino dobro krmi in pazi, da se ne prehladi. Na travniku, — Nadaljuj z delom, zaostalim v februarju. Če je travna ruša preredka ali obrasla z neprimernimi travami, pobranaj tak travnik podolž in počez prav temeljito, če le mogoče raztrosi že prej tudi umetna gnojila in obsej ga s primerno mešanico trav in detelj. Zatiraj podle®ek. Na vrtu. — Potsadj zgodnji krompir in beluše (šparglje). Presadi v jeseni posejano čebulo in vsadi česen;. V vinogradu, — Zapomni si, da je ta mesec najboljši čas za sajenje trt. Nove nasade dobro pognoji, najbolje z mešancem (kompostom). Druge trte pa okopavaj, pristavi jim kole, popravi pokvarjeno podzidje. V čebelnjaku. — Pazi, da ima vsak panj matico. Družinam s pičlo nalogo medu pomagaj takoj, Slabičev ne trpi v čebelnjaku, APRIL - MALI TRAVEN Dnevi j Godovi in nedeljski evangeliji OPOZORILO. Davki, — V tem mesecu zapade drugi davčni obrok. Plačati ga moraš v dneh od desetega do vštetega osemnajstega. Če je ta dan nedelja ali praznik, velja kot zadnji dan naslednji t, j. devetnajsti. S petnajstim zapade rok za predložitev naznanila, da so dohodki prenehali oziroma da niso obstojali, ker le po tej poti se doseže oprostitev od davka od 1. januarja, če se je namreč ugotovilo, da so bili dohodki prenehali s tem dnevom ali pa še prej. Tehtnice in uteži. — V tem mesecu morajo predložiti trgovci svoje tehtnice in uteži overovi-telju. Kdor bi tega ne storil, bo naznanjen sod-niji. 1 Sobota Hugon, škof; Teodora, muc. 14 Judje hočejo Jezusa kamenjati, Jan. 8, 46.-59. 2 3 4 5 6 7 8 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 5. postna, (tiha). Franč. Pavi Rihard, šk.; Abundij, šk. 3 Izidor, šk. c. uč.; Benedikt N., sp. Vincencij, spoz.; Irena, d. m uč. Sikst, pap.; Celestina, muč. Marija 7 žalosti; Herman, sp. Albert, škof; Dionizij, muč. 15 Jezusov prihod v Jeruzalem. Mat. 21, 1, —19. 9 10 11 12 13 14 15 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 6. postna (cvetna). Mar. Kleof. Ezehiel, prer.; Mehtilda, dev. ff) Leon, pap. cerkv. uč.; Betina, d. Zenon, šk. muč.; Saba, muč. *Vel. četrtek. Hermeneg., m. Vel. petek. Justin, muč. * Vel. sobota. Helena, kr. 16 Jezus vstane od mrtvih. Mark 16, 1.—7. Kratka navodila za kmete. Na polju. — Sejaj turščico v dobro pognojeno zemljo. V hlevu. — Krmi živino z zelenimi krmili, katerim bodi primešana suha krma. Prehod od suhe krme k zeleni naj se vrši polagoma. Razkuži hleve, ker se bliža nevarno poletje. Na vrtu. — Zavaruj s slamnatimi odejami in enakim predčasne nasade pred slano, presejaj zeleno, posadi zgodnji fižol in pripravi tople grede za paradižnike. V vinogradu. — Cepi trte v glavo, okopavaj in veži jih. Zatiraj trtjona in rujavega hrošča. V sadovnjaku, — Cepi v razklad, pristriži mlade veje in dobro očisti drevesa polžev, gosenic in uši. V kleti. — Pretakaj drugič vino, če tega nisi že storil. V čebelnjaku. — Priskrbi si pravočasno potrebnih satnic. 16 17 18 19 20 21 22 Nedelja Pondeliek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Velika noč. Vstajenje Gosp. * Velik, p o n d. Anicet, pap. C Apolonij, muč.; Elevterij, šk. Leon, pap.; Ema, vd. Marcelin, škof; Neža, dev. ** Anzelm, škof. ; Bruno, spozn. Soter in Kaj, papeža mučenca. 17 Jezus se prikaže pri zaprtih vratih. Jan. 20, 19,—31. 23 24 25 26 27 28 29 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. povelik. (bela) Jurij, muč. Fidelis, muč. || Marko, evang.; Ermin, muč. Klet in Marcelin, šk. muč. Pelegrin, sp.; Anastazij, pap. Pavel od križa; Vital, muč. Peter, muč.; Robert, op. 18 Jezus, dobri pastir. Jan. 10, 11.—16. 30 Nedelja 2. povelik., Katarina Sij., dev. Lunine mene. 3 Prvi krajec 3. ob 6. uri 56 m. @ Ščip 10. ob 14. uri 38 m. C. Zad. krajec 17. ob 5. uri 17 m. @ Mlaj 24. ob 19. uri 38 m. Nebesno znamenje in dolgost dneva: Solnce stopi dne 20. aprila ob 14. uri 19 min. v znamenje Bika. Dan zrase za eno uro 38 min. in je dolg 12 ur 49 minut do 14 ur 27 minut. 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. . 19. 20. 21. 22.. 23. 24... 25. 26. 27... 28. 29. 30. MAJ - VELIKI TRAVEN Dnevi Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Godovi in nedeljski evangeliji Filip in Jakob ml., apost. Atanazij, cer. uč.; Sekunda, m. 3 Varstvo sv. Jožefa; Naj'dba sv. kr Florijan, muč.; Monika, vd. Pij, pap.; Irenej, šk. Janez Ev. pred lat, vrati._ 19 Jezus napove svoj odhod. Jan. 16, 16.—22. 7 8 9 10 11 12 13 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3. povelik. Gizela, kr. opat. Prikazen Mihaela nadangela Gregorij Nac., šk. cerk. uč. j Antonin, šk.; Gordian, muč. Mamert, škof; Gandolf, opat. Pankracij, muč.; Nerej, muč. Servacij, šk.; Peter Regalat, sp. 20 Jezus obljubi učencem sv. Duha. Jan. 16, 5.—14. 14 15 16 17 18 19 20 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 4. povelik. Bonifacij, muč. Zofija, muč.; Izidor, km. spozn. Janez Nep., muč.; Ubald, šk. (f^ Paškal, spoz.; Maksima, dev. Feliks, spozn.; Venancij, muč. Celestin papež; Ivo, spozn. Bernardin, S. spozn.; Bazila, dev, 21 Jezus uči o moči molitve. Jan. 16, 23.-30. 21 22 23 24 25 26 27 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 5, povelik. Feliks, spozn. Helena, dev.; Julija, dev. | * Deziderij, šk.; Andrej B., sp. * Marija Dev. pomoč, krist. o Krist. Vnebohod; Gregorij, p. Filip Neri, sp.; Elevterij, pap. m. Magdalena P./dev.1'; Janez, pap. m 22 Jezus govori o pitanju sv, Duha. Jan. 15, 16—27. 28 29 30 31 Nedelja Pondeljek Torek Sreda 6. povelik. Avguštin, šk. Maksim; šk. muč.; Teodozija, m. Ferdinand, kr.; Ivana Orleanska Angela, dev.; Kocijan in tov., m. Lunine mene. ) Prvi krajec 2. ob 23. uri 39 m. ® Ščip «. ob 23. uri 4 m. C Zed. krajec 16. ob 13. uri 50 m. © Mlaj 24. ob 11. uri 7 m. Nebesno znamenje in dolgost dneva Solnce slopi dne 21. maja ob 13. uri 57 min. v znamenje Dvojč-kov- Dan zrase za 1 uro 15 min. in je dolg 14 ur 30 minu! do 13,ur 45 minui. OPOZORILO. Davki. — V prvi polovici so razpoloženi dopolnilni seznami druge serije direktnih davkov in davčnih naklad. Premično bogastvo. — Od prvega dalje (do 31. julija) se lahko zaprosi, naj' ise popravijo z a bodoče leto dohodki iz premičnega bogastva vrste B in C zasebnim davkoplačevalcem. Prenehanje obrti, — Kdor preneha s svojo obrtjo, oziroma kdor je svojo obrt omejil, mora predložiti občinski davčni komisiji na navadni (in ne kolkovni) poli svojo zahtevo, da se izbriše kot obrtnik, oziroma da se mu znižajo razne pristojbine. Kratka navodila za kmete. Na polju. —- Nakosi zeleno krmo, presejaj kapus in krmsko peso. Zatiraj plevel in pazi posebno na skrajno nevarno deteljno predenico. V hlevu. — Daj cepiti vse prašiče proti rdečici, ker je že skrajni čas. Na travniku, — Kjer je zgodnja trava, lahko že kosiš. Najboljši čas za košnjo j« tedaj, ko je večina trav v cvetju. Na vrtu. — Sejaj buče, kumare, korenje, peso, presejaj paradižnike, namakaj obilno v slučaju isuše. V vinogradu. — Popraši trte z žveplom, da jih obvaruješ oidija in proti koncu meseca poškropi jih z apneno-modro galično raztopino, da jih obvaruješ peronospore ali rose. V sadovnjaku. — Nadaljuj boj zoper mrčes s tobačnim izvlečkom, kvasijevimi trskami in s svinčenim arzenatom, V čebelnjaku. — Da odpraviš iz panjev nadležne mravlje, postavi vanje v medeni vodi namočeno gobo, ki privabi mravlje k sebi, in ko se goba tako napolni z njimi, vrzi jo v vrelo vodo, Sviloreja. — Položi dobro in izbrano seme v va-lišče, še bolje je, da si preskrbiš že izvaljeoe gosenčice, Pazi, da se ohrani v izrejevališču vedno primerna toplota (20°—23° C), Preprečuj vsak najmanjši prepih. Pokladaj isviloprejkam murbino listje v mali količini, zato pa pogostoma. BELEŽKE 1.......................... 2............... 3. 4. 5............... ..... 6..... 7. 8. 9......... 10........ 11.............. 12.............................................. 13. ................................................ 14. 15......... 16..................................... 17.............. 18......................... 19...... 20............................................. 21.......... 22.................................. 23.......................................................................... 24. 25.............................................................................. 26........................................................................ 27. 28. 29. 30. 31.................................................................................................... JUNIJ - ROŽNIKI Dnevi 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 4 5 6 7 8 9 10 25 26 27 28 29 30 Ceirtek Petek Sobota Godovi in nedeljski evangeliji Juvencij, muč.; Gracijan, muč. Marcelin, muč.; Erazem, škof. Klotilda, kr.; Oliva, dev._ 23 Jezus govori o Sv. Duhu in ljubezni. Jan. 14. 23.-31 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Binkošti. Prihod sv. Duha Bink. p on d. Bonifacij, šk. muč, Norbert, šk.; Bertrand, patr. f K v a t r e. Robert, op.; Sabinijan Medard, škof; Viljem, škof. ^ f Kvatre. Primož in Felicijan f Kvatre. Marjeta, kr.; Bogomil 24 Meni je dana vsa oblast. Mat. 28, 18 — 20. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. pobink. Sv. Trojica Janez Fak., sp.; Flora, dev. Anton Padov., sp.; Akvilina, dev Bazilij, cerk. uč.; Elizej, prer. Sv. Rešnje Telo. Vid, muč. C Franc Regij, spozn.; Jošt, opat Adolf, škof; Lavra, nuna. 25 Prilika o veliki večerji. Luka 14, 16.—24. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. pobink. Marko, muč. Julijana Falk., dev.; Gerv. in Prot. Silverij, pap.; Florentina, dev. Alojzij, sp.; Alban, muč. Ahacij in tov., muč.; Pavlin, škof. Eberhard, škof; Agripina, dev. ® Janez Krstnik (rojstvo). Kres. 26 Prilika o izgubljeni ovci. Luka 15, 1.—10. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek 3. pobink. Viljem, op. Janez in Pavel, muč.; Rudolf, šk. Hema, vdova; Ladislav, škof. Irenej, spoz.; Leon, pap. Peter in Pavel, apostola. Spomin sv Pavla apost. 3 Lunine mene. ) Prvi krajec 1. ob 12. uri 53 m. H) Ščip 8.*ob 6. uri 5 m. C Zad. krajec 15. ob 0. uri 26 m. 9~MIa'j 25. ob 2. uri 22m. J) Prvi krajec : 30. ob 22. uri 41 m. Nebesno znamenje in dolgost dneva Solnce stopi dne 21. junija ob 22. uri 12 min. v znamenje Raka. Začetek poletja. Najdaljši dan in najkrajša noč. — Dan zrase do 21. za 19 minut.in se zopet skrči do konca meseca za 3 min. in Je dolg 15 ur 45 min. do 16 ur 2 min. OPOZORILO. Davki. — Desetega zapade v plačilo tretji obrok glavnih in dopolnilnih davčnih seznamov prve serije. Zneski morajo biti plačani najkasneje osemnajsti dan tega meseca. Cepljenje. — V tem meisecu se objavijo naznanila o brezplačnem cepljenju otrok zoper koze. Kratka navodila za kmete. Na polju. — Da ob^ aruješ pozni krompir pred boleznimi na listju, poškropi ga z raztopino modre galice in apna. V hlevu. — Živino krmi izdatno z ozirom na njeno delo. Na travniku, — Za košnjo moramo imeti ugodno vreme. Kosijo se v tem mesecu pred visem travniki, ki se kosijo letno trikrat. Na vrtu. — Za zgodnjo zelenjadjo obsadi proste lehe z zeleno, poletno endivijo. Ob suši zalivaj zelenjavo zvečer ob solnčnem zatonu. V vinogradu, — Poškropi in požvepljaj trte. Povezuj mladje, da ga veter ne polomi. V sadovnjaku, — Razredči sadež, da si zagotoviš najboljši razvoj ostalega. Proti gosenicam in moljem škropi s polodstotno raztopino svinčenega arsenata v vodi. V kleti. — Klet imej dobro zaprto in snažno. Zalivaj sode, da so vedno polni. V čebelnjaku. — Pazi, da ti kak roj ne ubeži. Zanj imej že popolnoma opremljen panj, Sviloreja. — Pazi na snago, menjaj pogostoma ležišča. Ne dotikaj se gosenic z rokami, Polda-daj jim redno in pogostoma svežega in nikdar ne mokrega murbinega listja. Pazi na prenaglo izpremembo temperature. Pripravi pravočasno zaprejališče in ne pobiraj svilodov nikdar pred desetimi dnevi, po tem ko so ise svilo-prejke zapredle. JULIJ - MALI SRPAN Dnevi Godovi in nedeljski evangeliji OPOZORILO. Premično bogastvo. Hišni in zemljiški davek. — Petnajstega zapade rok za predložitetv rekurza glede dvojnosti, glede pomot, glede nepravilnih vpisov v sezname na podlagi nepravilnih ugotovitev in odločitev za vpis. — Zadnjega zapade rok za predložitev poprav dohodkov iz premičnega bogastva (glej opombo v maju). Pristojbine mrtve roke. — Dvajsetega zapade rok plačila druge polovice pristojbine mrtve roke (glej opombo v januarju). Samski davek. — Petnajstega zapade rok plačila samskega davka od strani delodajalcev za uslužbence pri registrskem uradu (glej opombo v januarju). 1 Sobota Presveta Rešnja Kri; Teobald, p. 27 O velikem ribjem lovu. Luka 5, 1.—11. 2 3 4 5 6 7 8 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 4. pobink. Obisk M. Dev. Helijodor, šk.; Bertram, šk. Urh, šk.; Berta, dev. Ciril in Metod, šk.; Domicij, šk. Izaija, prerok; Dominika, muč. Vilibald, škof; Pulherija, dev. @ Elizabeta, kraljica; Kilijan, škot- 28 O farizej ski pravičnosti. Mat. 5, 20.—24. 9 10 11 12 13 14 15 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 5. pobink. Veronika, dev. Amalija, dev.; Felicita, muč. Pij, pap.; Savin, muč. Mohor in Fortunat, muč. Marjeta, dev. muč.; Anaklet, pap. Bonaventura, cer. uč.; J ust, m. (J Henrik, kr. spoz.; Vladimir, kralj. 29 Jezus nasiti 4000 mož. Mark 8, 1.—9. Kratka navodila za kmete. Na polju. — Krompir izoravaj o suhem vremenu. Požanji žito, ko je slama popolnoma porume-nela. Podorji strnišče, da se zemlja ne presuši. Osej činkvantin, ajdo, repo. Osipaj turščico. V hlevu. — Nakrmi vprežno živino dobro in v redu vsaj zvečer in zjutraj. Na travniku. — Košnja se nadaljuje. Na vrtu. — Seje se ozimna vrtnina, V vinogradu. -— Nadaljuj s škropljenjem in žvep-lanjem, V sadovnjaku, — Podpri preobložene veje, nadaljuj boj zoper mrčes, zatiraj uši s tobačnim izvlečkom in kvasijevimi trskami, gosenice in ličinke pa s svinčenim arzenatom. j V čebelnjaku. — Ne trčaj medu, dokler ni vsaj polovica satnikov pokrita z njim. O vročini zasenči panje. Daj čebelam mnogo vode na razpolago v bližini čebelnjaka. Rojenje preprečuj, ker pozni roji niso priporočljivi. 16 17 18 19 20 21 22 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 6. pobink. Karmelska M. B. Aleš, spoz.; Generozij, muč. Kamil Lel., sp.; Friderik, šk. Vincencij Pavi., sp.; Maksima Marjeta, dev. muč.; Elija, prer. Danijel, prerok; Olga, dev. Marija Magd., sp.; Teofil, muč. ® 30 O lažnivih prerokih. Mat. 7, 15.-21. 23 24 25 26 27 28 29 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 7. pobink. Apolinarij, šk. m. Kristina, dev. muč.; Roman, muč. Jakob, apost.; Krištof, muč. Ana, mati M. D.; Valens, muč. Pantaleon, muč.; Natalija, muč. Inocencij, pap.; Viktor, muč. * Marta, dev.; Beatrika, muč. 31 O krivičnem hišniku. Luka 16, 1.—19. 30 31 Nedelja Pondeljek 8. pobi Ignacij tik. Abdon in Senen 3 ^ojola, spozn. Lunine mene. ® Ščip 7. ob 12. uri (il m. C Zad. krajec 14. ob 13. uri 24 m. O Mlaj 22. ob 17. uri 3 m. ) Prvi krajec 30. ob 5. uri 44 m. Nebesno znamenje in dolgost dneva Solnce stopi dne 23. julija ob 9. uri 6 minut v znamenje Leva. — Začetek pasjih dni. Dan se skrči za 54 min. In je dolg 16 ur 2 min. do 15 ur 8 min. 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20 21. 22. 23. 24. 25. 26. 27. 28. 29. 30. 31. AVGUST - VELIKI SRPAN Dnevi Godovi in nedeljski evangeliji. OPOZORILO. Davki. — Od desetega do vštetega osemnajstega se mora plačati četrti obrok tako glavnega kakor dopolnilnih davčnih seznamov. Vino. — Do petnajstega morajo naznaniti preostanek svojega vina in sicer tako pridelovalci kakor tudi trgovci na debelo. 1 2 3 4 5 Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Vezi Petra ap.;]Makab. bratje. Porcijunkula; Alfonz Lig., Najdba sv. Štefana; Lidija, vd. Dominik, spozn.; Agabij, škof. _ Mar. Dev. Snežna; Ožbolt, kr.f®» 32 Jezus se joče nad Jeruzalemom. Luka 19, 41.—47. 6 7 8 9 10 11 12 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 9. pobink. Gospod, izpremen. Kajetan, spozn.; Donat, šk. muč. Cirijak, Larg in Smaragd, muč. Roman, muč.; Emigdij, šk. Lavrencij, muč.; Hugon, škof. Tiburcij, muč.; Suzana, dev. Klara, dev.; Hilarija, muč. 33 O farizeju in cestninarju. Luk. 18, 9,—14. Kratka navodila za kmete. Na njivi. — Poruj strnišča in izoraj njive globoko, da tako pripraviš tla za ozimino. Zatiraj tur-ščično snet s tem, da izruješ in sežgeš napadena stebla. V hlevu. — Napajaj močno vroče živali šele potem, ko so se popolnoma ohladile. : Na vrtu. — Sejaj jesensko korenje, motovileč, zimsko špinačo, prej pa zemljo dobro pognoji. Zatiraj gosenice na zelju. Rastline okopavaj posebno o vročini in isuši. V vinogradu. — Zatiraj plevel. Kjer opaziš na grozdih črva-kiseljaka, poškropi jih z vodo zredčenega tobačnega izvlečka. V sadovnjaku. — Obiraj poletno sadje previdno in skrbno, da ne poškoduješ drevja. Odpadlo in črvivo sadje poberi in odstrani, da ne izlezejo iz njega molji, ki zlezejo potem na drevje in tam prezimijo. j V čebelnjaku. — Pelji čebele na gozdno ali močvirnato pašo. Preskrbi si dobre matice. 13 14 15 16 17 18 19 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 10. pobink. Hipolit, muč. C Evzebij, duh. spozn.; Anastazija Vnebovzetje Marije Device Rok, sp.; Joahim, oče M. D. Hijacint, spozn.; Sibila, dev. * Helena, kraljica; Agapit, muč. Ludovik Toled., šk.; Julij, muč. 34 Jezus ozdravi gluhonemega. Mark 7, 31.—37. 20 21 22 23 24 25 26 Nedelja Pondeljek Torek Sreda četrtek Petek Sobota 11. pobink. Bernard, op. Ivana Šant., vd.; Adolf, spoz. H Timotej, muč.; Hipolit, muč. Filip Ben., spozn; Viktor, šk. Jernej, apost.; Ptolemej, šk. Ludovik, kralj; Patricija, dev. Zefirin I., papež; Samuel muč. 35 O usmiljenem Samaritanu. Luka 10, 23.-27. 27 28 29 30 31 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek 12. pobink. Jožef Kal., spoz. Avguštin, šk.; Hermes, muč. 3 Obglavlj. sv. Janeza Krstnika. Roza Lim., dev.; Feliks, muč. Rajmund, spozn.; Izabela, dev. Lunine mene. @ Ščip 5. ob 20. uri 32 m. (£ Zad. krajec 13. ob 4. uri 49 m. @ Mlaj 21. ob 6. uri 48 m. ) Prvi krajec 28. ob 11. uri 13 m. Nebesno znamenje in dolgost dneva: Solnce stopi dne 23. avgusta ob 15. uri 53 minut v znamenje Device. Konec pasjih dni. Dan se skrči za 1 uro 34 min. in je dolg 15 ur 4 min. do 13 ur 30 min. BELEŽKE 1. . 2. ...................................................................... 3.............................................................................. 4............................................................................ 5...................................................... 6.................................................................................. 7............................................................ 8..................................................................... 9. 10.................................................. 11....................................................... 12. •13................. ............. 14......................... 15. 16............................................................ 17.................................................- 18................................................................................. 19................................... 20.................................................................... 21....................................................... 22...................................................................................... 23................................................................................ \ ; 24........................................................................................... • 25............................................................................................. 26............................................................................................ 27........................................................................................ 28.......................................................................... 29................. 30................................ 31........................................................................... ( SEPTEMBER - KIMAVEC Dnevi Godovi in nedeljski evangeliji. OPOZORILO. Davki. — V prvi polovici meseca se objavijo dopolnilni seznami tretje kategorije direktnih davkov in naklad. Ljudska šola. — Uradni občinski predstojnik (po-deštat) objavi razglas glede obveznega pouka in izdela seznam otrok, ki so dopolnili šesto leto. Starši morajo vpisati take otroke v šolo in predložiti rojstni list in izpričevalo o cepljenju koz (brez kolka). Kratka navodila za kmete. Na polju. — Izoravaj in spravljaj krompir. V goratih krajih se seje ozimina (pšenica, rž, ječmen). Skrbi sploh, da se ozimina pred zimo dodobra obraste. Za setev pripravi zemljo pravilno in po-sejaj izključno le zdravo, čisto, izbrano, kaljivo, debelo, težko, polno in zrelo zrnje. Na travniku. — Kosi otavo, V vinogradu. — Ne trgaj grozdja prezgodaj. V sadovnjaku. — Obiraj sadje le o lepem vremenu. Začni pravočasno s sušenjem sadja. Pre-zračuj shrambe, v katerih hočeš shraniti zim- 1 2 Petek Egidij, opat; Verena, dev. muč. Sobota || Štefan, kralj; Antonin, muč. 36 Jezus ozdravi deset gobavih. Luka 17, 11.—19. 3 4 5 6 7 8 9 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 13. pobink. (Ang.), Doroteja Rozalija, dev.; Ida, grof. @ Lavrencij, škof; Viktorin, škof Hermogen, muč.; Magnus, muč. Bronislava, nuna ; Regina, d. m. Rojstvo Device Marije. Korbinijan, škof.; Gorgonij, muč. 37 O božji previdnosti. Mat. 6, 24.-33. 10 11 12 13 14 15 16 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 14. pobink. Nikolaj ToL, sp. Prot in Hijacint, muč. (£, Ime Marijino; Macedon, šk. Virgilij, muč.; Notburga, dev. Povišanje križa; Maternij, šk. * Nikomed, muč.; Porfirij, muč. Ljudmila, vdova; Kornelij, muč. 38 Jezus obudi mladeniča v Najmu. Luka 7, 11.—16. 17 18 19 20 21 22 23 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 15. pob. (Mar 7 žal.) Lambert Jožef Kup., spoz.; Zofija, muč. Januarij, šk. muč.; Arnulf, sp. % f Kvatre. Evstahij in tov. muč. Matej, ap.; Jona, prer. -f- Kvatre. Mavricij in tov., muč. f Kvatre. Tekla, dev. muč. 39 Jezus ozdravi vodeničnega. Luka 14, 1.—11. 24 25 26 27 28 29 30 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 16. pobink. Mar.JD., reš. ujet. Firmin, šk. muč.; Kleofa, spozn. Ciprijan in Justina, muč. 3 Kozma in Damijan, muč. Vaclav, kralj; Marcijal, muč. Mihael, nadang.; Evtihij, muč. Jeronim,c. uč.; Honorij, škof sko sadje. V kleti. — Pripravi potrebno posodo za trgatev in stiskalnice. V čebelnjaku. — Ko se je končala jesenska paša na ajdi in žepku, misli na uzimovanje. Skrbi, da bodo imele čebele dovolj medu za zimo v panju. Zoži žrelo radi os in sršenov. Lunine mene. ® Ščlp 4. ob j 6. uri 4 m. C Zad. krajec 11. ob 22. uri 30 m. O Mlaj 19. ob 19. uri 21 m. ) Prvi krajec 26. ob 16. uri 36 m- Nebesno znamenje in dolgost dneva: Solnce stopi dne 23. septembra ob 13. uri 1 min. v znamenje Tehtnice. Začetek jeseni. Noč in dan sta enako dolga, Dan se skrči za 1 uro 40 min. in je dolg 13 ur 26 min. do 11 ur 46 min. OKTOBER fV ^jS U X1 •J*?' % /K\\ TV , i \ $ ^ l m A OKTOBER - VINOTOK : Dnevi 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 Godovi in nedeljski evangeliji. 40 O največji zapovedi. Mat. 22, 54.-46. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Čelrtek Petek Sobota 17. pob. (Rožn.ven.) Remigij Leodegar, šk.; Teofil, spoz. Kandid, muč.; Evald, muč. @ Frančišek Ser., sp.; Edvin, kralj Placid in tov., muč.; Gala, vd. Brunon, spozn.; Fida, muč. Marija, kr. rož, venca; Justina, dev. 41 Jezus ozdravi mrtvoudnega. Mat. 9, 1.—8. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 18. pobink. Brigita, vd. Dionizij, šk. muč.; Abraham, oč Franč. Borg., sp.; Gereon in tov. Nikazij, šk.; Firmin, škof C Maksimilijan, muč.; Serafin, sp. Edvard, kralj; Koloman, muč. Kalist, papež; Domicijan, škof. 42 Prilika o kraljevi ženitnini. Mat. 22, 1.—14. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 19. pob. (Posv. cerk.) Terezija Gal, op.; Maksima, dev. Hedviga, kraljica; Viktor, škof. Luka, evang.; Just, muč. Peter Alk., spozn.; Etbin,opat.( Janez Kancijan, sp.; Felicijan, m. Uršula, dev.; Hilarijon, opat. 45 Jezus ozdravi kraljevega sina. Jan. 4, 46,—55. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 20. pobink. Kordula, dev. m. Severin, šk.; Klotilda, dev. muč, Rafael, nadangel; Kristina, m. Krizant in Darija, muč.; Bonif.3 Evarist, papež; Marcel in Luc. Frumencij, škof; Sabina, muč. " Simon in Juda, ap.;Fidel, m. 44 Prilika o kraljevem računu. Mat. 18, 25.-55. 29 Nedelja 30 Pondeljek 31 Torek 21. pob. (Krist., kr.) Narcis Klavdij, muč.; Alfonz, spozn. Volbenk, šk.; Lucila, dev._ Lunine mene. ® Ščip 3. ob 18. uri 8 m. C Zad. krajec 11. ob 17. uri 46 m. O Mlaj 19. ob 6. url 45 m. ) Prvi krajec 25. ob 23. uri 21 m. Nebesno znamenje in dolgost dneva: Solnce stopi dne 23. oktobra ob 21. uri 48 min. v znamenje Škorpijona. Dan se skrči za 1 uro 42 minut in je dolg 11 ur 43 minut do 10 ur 1 min. OPOZORILO. Davki, — Od desetega do osemnajstega treba plačati peti obrok direktnih državnih davkov in občinskih in trgovskih davčnih naklad. Hišni davek. — Davčni urad sprejema do petnajstega dne poprave glede zmanjšanih oziroma zvišanih dohodkov iz hiš. Vino. — Do petnajstega je zadnji čas naznaniti vinski pridelek letošnje letine. Kratka navodila za kmete. Na polju. — Spravi pozni krompir in turščico in pripravi takoj zemljo za setev ozimine. Setev opravi v prvi polovici meseca, ko si zemljo dobro pognojil. V hlevu. — Prehod od zelene krme k suhi izvrši polagoma. Pokladaj živini vsak dan manj zelene, zato pa od dne do dne več suhe krme. Na travniku, — Spravi otavčič, če ga imaš, Po-gnoji travnike z gnojnico, a uporabljaj tudi umetna gnojila: Thomasovo žlindro, superfosfat in kalijevo sol. Na vrtu, — Poberi doraslo pozno zelenjad in spravljaj jo le ob lepem vremenu v shrambo. Pospravi z vrta fižolovke in shrani jih pod kakim ostrešjem. V sadovnjaku, — Ne otresaj in ne klati poznega sadja, marveč obiraj ga skrbno, Po končanem obiranju sadja pripravi tla za nove nasade, V tem mesecu je najprimernejši čas za nastavljanje lepilnih pasov po deblih sadnega drevja. V čebelnjaku. — Pičle zaloge izpopolni z medom. Slabiče združi, BELEŽKE 1..................................... 2................................ 3. 4..................................................................... 5............................................. 6..................... 7............................................. 8. 9................................................................................. 10. 11............................................................................. 12..................................................................................... 13............................................................. 14........................................... 15. 16...................................................................... 17............................................ 18..................................... 19. 20............. 21......................................................... 22................................................................................................. 23........................................... 24.................................. 25.......................... 26. 27............ 28. 29. » 30. 31.......................................... NOVEMBER - LISTOPAD Dnevi Godovi in nedeljski evangeliji 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 Sreda Četrtek Petek Sobota God vseh svetnikov * Vseh ver. duš dan. Just. @ Viktorin. škof.; Hubert, škof. " Kari Boromej, šk.; Vital, muč, 45 Dajte cesarju, kar je cesarjevega. Mat. 22,15,—21. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 22. pobink. (Zahv.) Caharija Lenart, op.; Sever, šk. Engelbert; Prosdocim, škof Bogomir, škof; Deodat, muč. Teodor, muč.; Orest, muč. Andrej Avel., sp.; Trifon, muč. i * Martin, škof; Mena, muč. 46 Jezus obudi Jajrovo hčer. Mat. 9, 18.—26. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 23. pobink. Martin, pap. muč Stanislav Kost., sp.; Didak, spoz. Jozafat Kunč., šk. muč.; Serapij Leopold, vojv., sp.; Jedert, dev. Edmund, škof; Otmar, opat. Gregorij, škof; Viktorija, muč. ® Odon, op.; Hilda, dev._ 47 O gorčičnem semenu. Mat. 13, 31.-35. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 24. pobink. Elizabeta kr. Feliks, spoz.; Edmund, kr. Darovanje M. D.; Kolomban. Cecilija, dev. muč.; Maver, muč. Klemen, pap.; Felicita, muč. Janez od križa, sp.; Hrizogon. 3 Katarina, dev. muč.; Jukunda. 48 O razdejanju Jeruzalema. Mat. 24,15.-35. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek 25, pobink. Konrad, šk. Virgilij, šk.; Ahacij, šk. Eberhard, šk.; Jakob, spoz. Saturnin, muč.; Filomen, muč. Andrej, apost.; Justina._ Lunine mene. ® Ščip 2. ob 8. uri 59 m. ( Zad. krajec 10. ob 13. uri 18 m, © Mlaj 17. ob 17. uri 24 m, ) Pni krajec 24. ob 8. uri 38 m. Nebesno znamenje in dolgost dneva: Solnce siopi dne 22. novembra ob 18. uri 53 minut i znamenje Strelca, Dan se sirči za 1 uro 15 min. ih je dolg 9 ur 58 min. do 8 ur 42 min. _ OPOZORILO. Premično bogastvo. Hišni in zemljiški davek. — Do petnajstega se mora predložiti naznanilo o nepostavnem vpisu v dopolnilne sezname druge serije. Tehtnice in uteži, — Najkasneje 30. t. m. se morajo trgovci, ki so odprli nanovo trgovino in ki morajo imeti overovljene tehtnice in uteži, priglasiti na občinskem uradu in predložiti omenjene priprave v overovljenje, Kratka navodila za kmete. Na polju. — Pospravi pozni jesenski pridelek. Njive, ki so namenjene za pomladansko setev, moraš globoko preorati. Ne puščaj črez zimo nobene njive nezorane. Hlevski gnoj razvozi, raztrosi in podorji. Na travniku. — Pobranaj z mahom prerasle travnike in pognoji jim s superfosfatom in kalijevo soljo. V sadovnjaku. — Zasajaj v prvi polovici tega meseca sadno drevje. Snaži in pretrebi starejše sadno drevje. Za pobelitev debel je skrajni čas. V kleti. — Skrbimo za primerno toploto, da mošt docela povre in se učisti. Sode zapolni do vrha in jih zamašuj z lesenimi kipelnimi vehami. V čebelnjaku. — Zavaruj čebele pred mrazom in nezgodami is tem, da zamažeš vse razpokline panja s kitom. Mišim v čebelnjaku nastavi past, da ne bodo vznemirjale čebel v zimskem počitku. BELEŽKE 1................................................................................................ 2........................................... 3................................................. 4........ ....... 5................................................ 6............................................................................... 7................................................................. O............................................................................................. 9. 10.................. 11.................... 12........................................................... 13................................................................... 14........................................................ 15. 16. 17.................... 18....... 19............................................................. 20....... 21................................................. 22....................................... 23..................................................................................... 24.................................................... 25........ 26......................................... 27......................................... 28............................................................................. 29........................ 30. DECEMBER - GRUDEN D n^e v i 1 | Petek 21 Sobota 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 Godovi in nedeljski evangeliji Natalija, spozn.; Eligij, škof Bibijana, muč.; Pavlina, dev. 49 O poslednji sodbi. Luka 21, 25.—55. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. adventna. Frančišek Ks. Barbara, dev. m.; Peter Zlat., c. u Saba, opat; Krišpin, muč. Miklavž, škof; Apolinarij, šk. Ambrozij, šk.; Agaton, muč. Brezmad. spočetje Mar. D. Peter Forezij, šk.; Valerija m. 50 Janez Krstnik v ječi. Mat. 11, 2.—10. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. adventna. Lavrel. M. D. C Damaz, pap.; Trazon, op. Sinezij, muč.;Epimah, muč, Lucija, dev. muč.; Otilija, dev. Spiridijon, opat; Nikazij, šk. Jernej, škof; Kristina, dekla Evzebij, šk. muč.; Albina, dev.m. 51 Janez Krstnik pričuje o Kristusu. Jan. 1, 19.-28. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3. adventna. Lazar, šk. < Gracijan, šk.; Vunebald, op. Nemezij, muč.; Favsta, vd. f Kvatre. Liberat, muč. Tomaž, apost.: Glicerij, muč. f Kvatre. Demetrij in Honorat •j" Kvatre. Viktorija, dev. muč.; 52 Janez Krstnik poklican v prerokovanje. Luka 5, l.-l. Nedelja Pondel. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 4. adventna. Adam in Eva Božič. Rojst. Gospodovo. Štefan, muč.; Arhelaj, škof. Janez Evangelist; Fabijola, vd. Nedolžni otročiči; Kastor, muč. Tomaž, škof; Trofin, muč. David, kralj; Liberij, m.; Nicefor. 55 bimeon in Ana oznanjala Gospoda. Luka 2, 53.-40. 311 Nedelja Ned. pr.N. letom. Silvester i Lunine mene, ® Ščip 2. ob 2, uri 31 m. ( Zad. krajec 10. ob 7. uri 24 m. O Mlaj 17. ob 3. uri 53 m. ) Prvi krajec 23. ob 21. uri 9 m, ® Ščip 31. ob 21. uri 54 m. Nebesno znamenje in dolgost dneva: Solnce stopi dne 22. dec. ob 7, uri 58 min. v znamenje Kozoroga. Začet. zime. Najkrajši dan, najdaljša noč. Dan se skrči do 22. z.a 20 min. in zrase zopet do konca meseca za 4 minute in je dolg 8 ur 40 minut do 8 ur 24 minut. OPOZORILO. Davki, — Direktnim državnim davkom in občinskim in deželnim nakladam zapade zadnji obrok dne desetega tega meseca. Kdor ga ni plačal v dobi osmih dni, plača šestodstotno globo. Dohodki iz premičnega bogastva za zavode in bitja, obdavčena na podlagi računskih zaključkov. Predložiti se mora pred zadnjim dnem tega meseca, če je bil potrjen računski zaključek pred najmanj tremi meseci. Licence. —• Prenočišča, kavarne, gostilne i. t. d. morajo zaprositi za obnovitev licence za bodoče leto. V ta namen položijo prenehajočo licenco na občinskem uradu. Kratka navodila za kmete. Na polju. — Če si zemljo preoral, osnaži poljsko orodje in hrani ga v suhem prostoru. Pokvarjeno orodje popravi. V hlevu, — Pazi, da so hlevi topli, da je zrak v njih zdrav in čist. Na travniku. — Velja isto, kar za november. V vinogradu. — Če ni hudega mraza, obrezavaj trte. Če je zemlja suha, okopavaj in gnoji trte, V sadovnjaku. — Gnoji sadnemu drevju. Brez gnoja ni sadja. GMAJNA. SPISAL TONE ČEMAŽAR. Jesen je že narahlo pozlatila griče. Solnce je sijalo skozi kodraste oblake ko skozi sito, zemlja je bila lisasta od senc. Veter je razpihaval pastirske ognje, dim se je vlekel nizko pri tleh. Nad Robidnico, ki se je raztresena vlekla čez sedem reber in ob dveh klancih, je visel dan ko pisana perot. Prav do zadnje bajte, ki je stala pod klanci, osamljena ko ciganska sirota. Iz lirama je bilo slišati besne udarce kladiva. Petnajstletni pob je gonil meh. Z mežikajočim očesom je gledal na očeta, ki so mu izpod rok pršele iskre na usnjat predpasnik, na prežgano srajco, na obraz. Na pragu je čepelo bledično dekletce in pesto-valo dojenčka. Trileten deček se je igral ob brinje vem grmu. V kovačnico je padalo le malo svetlobe. Še tisto je zatemnila neka ženska, ki je prišla in obstala pred vrati. Kovač se ni utegnil ozreti. Šele ko je vrgel železo v škaf vode, je dvignil glavo. Bila je njegova sestra. Majhna, zgrbljenega obraza, živih oči. Ko puščica je zletela pred nakovalo. «Gregor, gmajno bodo delili.» Sedla je na čolce v kotu in radovedno, z lokavim pogledom merila brata. Ta je bil za trenutek ko okamenel, nato se je stresnil. Široko odprte, črne oči so se mu zaiskrile. «Kje si to slišala, Jera?» «Pri Klavžarju», je rekla strastno, priti-Šano. «Otroka sem šla gledat, pa se je gospodinji zareklo. Da pride jutri zemljemerec, če že ne merijo. Da so le tako zahrbtni!» Brat jo je gledal v drobne zenice. Ne, ni bilo dvoma — govorila je, kar je slišala. In 1. to je bilo mnogo. Stal je nekaj časa ko uko-pan, jata misli mu je razganjala glavo. Grabila ga je jeza. Obenem ga je lomil tih smeh. Ne, nakana se jim ne bo posrečila. In vendar... Kam bi z mislimi in občutki? Zaklel je. Nato je vzel železo iz žerjavice, koval, da se je vse stresalo. Kakor da bije kmete in zem-ljemerce. V njem je bil vulkan. Visoko, močno telo se mu je zvijalo ko drevo v viharju... Vzravnal se je, si obrisal znoj. Pogled mu je bil srdit. «Kaj misliš narediti ?» «Kaj mislim narediti ?» je skoraj zastokal. «Hudiča, kaj mislim narediti! Š kladivom bi jih po glavi, vrage!» «Da se ne boš prenaglil,» je sestra za-mevžljala in odšla. Ostal je sam. Koval je nekaj časa srdito, vedno zložneje, ko da ga je popuščala jeza. Motile so ga misli. Nobene ni mogel domisliti do konca. Vsak zaključek se mu je zdel porazen. Jutri? Morda že merijo? Bajtarjev ni bilo doma. Le dva in on. Krivec, mož njene sestre. Ta je mevža. In Peter brez uha. Ta se včasih zažene ko petelin, a drugič je preudaren ko zlodej. Že danes? Vrgel je kladivo v kot. Pogasil je ogenj, zaklenil kovačnico in zapodil otroke v izbo. Na klancu je postal. Ko izgubljen se je oziral po siroščini zemlje, ki se je raztezala okrog in okrog. Skale, brinje, nizka trava. Bilo je videti le eno bajto in kmetijo na oddaljenem bregu. In pusto strmino nasprotnega hriba. In kakor da ga je to siromaštvo zemlje bridko zbodlo, je odšel po klancu na gmajno. Dospel je do skale, ki je ko na pol razrušen grajski stolp stala sredi gmajne. Koliko- krat je bil kot deček na nji. Oprijel se je robov, zlezel na prirodni stolp. Zasenčil si je oči in se ozrl po gmajni. Nič sumljivega ni videl. Le neka ženska je nabirala okleške v oprtnik. Radi te gmajne se je naredilo toliko greha in svaje, da je lahko hudič vesel. Sedel je in zrl na vas. S tistega mesta je bilo videti vse hiše. Počivale so v polmraku. Ljudje so delali na jesenskih njivah. Zemlja, zemlja! Ljudje so je bolj gladni ko kruha. Brez nje ni mogoče živeti. A zemlja v Robidnici je bila pusta, malo rodovitna. Iztrgati so jo morali gozdu; jelši, robidi in preslici Ilovica se je trdovratno upirala, da bi postala črnica. In vendar je nastalo na pobočjih, ki so bila obrnjena proti jugu, sedem kmetij. In je bil še eden, ki je imel pol grunta. In drugi, ki ga je imel četrt. Pa dve bajti po starem. Danes ta dan jih je devet. Nekoč je imel vsak kmet še gostača ali dva, ki so stradali od jeseni do pomladi. «Fej!» Gregor se je spomnil svojega nekdanjega gostaštva in je pljunil. Znova se je oziral po gmajni. No, nič. Niti sledu o človeku. Le vrane so se zbirale na oddaljeni smreki in krakale. Robidenska gmajna! Gregor je splezal s skale in šel skozi njo. S tiho ljubeznijo so jo objemali njegovi pogledi. Zemlja, ki bi lahko nekaj nastalo iz nje. Ne na severni strani, kjer je stala njegova bajta. Tam so bile same skale, pesek in brinje. In nizka trava, ki jo je redko obsijalo solnce. A proti jugu je bila ilovnata zemlja pomešana s črnico. Ponekod je izvirala voda, a ni našla poti in je znova pronicala v tla. Vsake vrste drevje. Največ jelše in leske. Pa robida, ki se je bohotila v velikih kupolah. Praprot in pres-lica. Ponekod sočna, visoka trava, drugod nizka. Komaj je priburila na dan, že se je posušila. ' i * Prišel je do roba gmajne. Ne, saj gmajne tu še ni bilo konec. Le da je padala v skoraj najvpični steni. Do potoka, ki se je peneč grizel med skale. Breg je obraščala leska in krivenčasta bukev. Debla in veje so bile prepletene s srobotom ko s kačami. Pastirji, ki so se upali v to strmino, so se le prijemaje spuščali od debla do debla. Objel je gaber in se nagnil globoko nad strmino. Oči so mu strmele na drugo stran potoka. Tudi tam je bila gmajna. Vlekla se je do vrha nasprotnega gorskega slemena. Ob potoku je bila zemlja položna, a se je dvigala v vedno hujšo strmino. Drevje, grmovje, na gosto prepleteno z ložo in robido. Zemlja je bila suha; kače in kuščarice. Zavihtel se je od prepada in obstal. Zadovoljen nasmeh mu je spreletel obraz. Danes ta dan jih še ni. Torej jutri. Kakor da je s tem že vse pridobljeno. Pa mu je smeh nenadoma izginil z obraza. Stisnil je pesti in jih je zavihtel proti kmetijam, ki so stale visoko med drevjem. Roke so mu omahnile. Ali se je za hip zavedel svoje nemoči? Glavo je sklonil na prsi, brada se mu je tresla v tihem srdu. Šel je počasi proti domu. Skozi drevje so padale lise večernega solnca. In kakor da so to zapisane besede njegovih 'misli in občutkov, jih je vso pot prebiral z očmi. Spomnil se je na očeta, na njegovo sivo brado. Venomer se mu je tresla, ko mu je pravil o nekdanjih dneh. In gmajna? Bila je prepuščena božji volji. Raslo je, kar je hotelo, kakor je hotelo. Nekaj kozjih steza so si bili utrli le lovci, pastirji in živina. Drobnice so padale v grmovje, nihče jih ni pobral. Orehe so odnašale veverice. Kmetje so pasli živino le pod vasjo. Tam je bila zemlja zlož-nejša, trava sočnejša. To pravico so imeli že od grofovskih časov. Lesa tam niso sekali, saj so ga imeli v gozdovih na pretek. Njihovi gostači so le borne okleške nosili v koših domov. Kmetje so jim prepuščali svoje laze v užitek. Nekaj lazov sta imela edina bajtarja. Kmetje so se čutili edine gospodarje te gmajne. «Ha!» Gregor se je ustavil in zamahnil z roko, kakor da hoče odgnati preteklost in pričarati novo dobo... V dveh desetletjih so se domovi v Robidnici skoraj podvojili. Tega. se je dobro spominjal. Saj so mu rasli pred deškimi očmi ko gobe po dežju. Znova mu je zlezel nasmeh čez lica. Neka škodoželjnost in uporno veselje je bilo v njem... Da, on je dobro pomnil čas, ko so nekateri gostaški sinovi začeli odhajati v svet. Vračali so se spremenjeni. Po pajštvah je kar zašumelo od pritajenega govorjenja. Ubogih se je polastila prej neznana žeja po boljšem in prevzetnost. Pa ta je bila lepa, polna življenja. Čemu garajo vse poletje? Da jim v zimi sedi za vratom glad. Govorili so o lastnih bajtah, o daljnem svetu. Besede so postajale meso. Zemlja, ki se je raztezala od vasi proti severu, je bila pusta in prazna, ko ob stvarjenju sveta. Strašno žalostna v svoji puščobi in nerodovitnosti, še drevje ni rastlo na nji. Rezala sta jo dva klanca. Prvi je šel v gozdove, a drugi v seno-žeti. Ta zemlja ni imela lastnika, še za gmajno je niso šteli. Zdelo se je, da obupno kliče človeške pomoči. Oči gostačev so se ozrle nanjo. Taka kot je bila — kdo bi jim je mogel odreči? Da, da! Gregor je stal na višini, odkoder je bilo videti oba klanca, bajte ob njem. Še iz mladosti je pomnil tisto mrtvo puščo. Zdaj je tam stal nov del vasi. Kakšna čudovita melodija mu je prepevala v srcu, ko je zidal svojo bajto. In zdelo se mu je, da v tistem trenutku občuti ponosno sladkost vseh tistih src, ki so na tej zemlji gradili svoje domove. Bili so skromni, lepi ko golobice. Vsaj njemu so se v tistem trenutku taki zdeli. Veža, izba in kamrica, v kateri sta komaj stali postelja in skrinja. Druga drugi podobni ko krajcar krajcarju. Nekaj sežnjev uboge, prekopane zemlje, nekaj drevesc v borni rasti. Da, :a zemlja je bila mačeha. Ob obeh klancih pet bajt, a ena više na griču. Dve sta bili od prej. Krivčeva, ki je stala visoko pod gozdom — tam še plevel ni uspeval. Druga ob razpotju, bila je Petrova. Dobil je pridevek «brez uha», ker mu je bila veja posekanega hrasta odčes-nila levi uhelj. Gregor je sedel na kamen in tiho požvižgaval pred se. Zdelo se je, da je za hip pozabil na vse, kar ga je prej trapilo in razjedalo. Po poti je prišla ženska s polnim košem okleškov. Matevžetovka z griča. Uprla je palico pod koševo dno in počivala. «AIi si videla koga na gmajni? Katerega izmed kmetov ali kakega gospoda?« «Nikogar nisem videla», je žena začudena odgovorila. «Zakaj vprašuješ?« «Nič, nič. Le t.ako.» Matevžetovka je zezljala o možu in sinu, ki že dolgo nista pisala iz rumunskih gozdov ne kaj poslala. Bila je tako suha, da se je skoraj lomila pod bremenom. Gregor je zamišljen stopal poleg nje, na besede ji skoraj ni odgovarjal. Šele, ko je omenila gmajno, se je ves razživel. «In če jo bodo razdelili, ne da bi nas vprašali?« je tipal. «Hudiči — Bog mi greha ne zapiši — zemlje imajo nič koliko, a bi še to revščino radi sami požrli«, je ženska srdito zamahnila s palico. «Jezi jih, da nismo več tako ko nekdaj... Danes je drugače ko je bilo...» In mu je z gostimi besedami pripovedovala o gostaštvu. Njen glas je prihajal Gregorju le kot oddaljena godba na uho. Pogrezal se je v lastne misli. «Drugače ko je bilo...» Bajtarji so bili tršati, v delu utrjeni ljudje. Posekati drevo jim je bilo igrača. Sprva so hodili v svet le nekateri. Pozneje vsi razen Gregorja, Petra brez uha in Krivca. Spomladi jih je požrla Galicija, Bukovina in Rumunija. Pozno na zimo so vsako leto privriskali domov. V bajtah je zacvenkal denar. Žene in dekleta so dobila v dar svilene rute, kupljene v tujih mestih. Med kmeti sta rasla zavist in nejevolja. Bajtarska dekleta so se lepše oblačila ko kmetska. Dnina jim ni dišala. Posedala so doma in klekljala idrijske čipke. Fantje pa so vso zimo popivali in vasovali. Blagostanje v bajtah je bilo le bahaški videz, to je Gregor dobro vedel. A vendar je kmetom blodilo žolč in kri. Delavce je bilo težko dobiti. «Klanška gospoda!« so zmerjali. Na dnino jih ni bilo, a na gmajno so šli. Glad po zemlji je bil večji ko po denarju. Tam so sekali drva, grabili listje, pasli koze, ovce in kako kravo. Otroci so trgali robidnice in lešnike. Vsaka drobnica, vsak oreh je dobil svojega gospodarja. Še brinje so osmukali za žganje. In lazi! Bajtar je stopil na gmajno, poiskal primeren prostor, posekal grmovje, ga zvalil na kup in zakuril kres. Iz plamenov in iz dima so se mu prikazovali bodoči plodovi. Iz vsakega udarca rovnice je rasla pravica do zemlje. Kakšen krompir je rasel na tej deviški, s pepelom pognojeni zemlji-' Še kmetje so ga kupovali za seme. Nastajali so vedno novi lazi. Tu večji, ' tam manjši. Na najlepših mestih. Paša se je redčila. Slišati je bilo že ostre besede, a bajtarji so imeli gluha ušesa. Ozračje je postajalo od leta do leta bolj napeto. Dišalo je po nevihti... Gregor se je stresnil iz misli... Kar je prišlo za tem, je bilo grdo, ogabno. In kar je izvedel danes, če je resnica, presega po ogab-nosti vse. Ob goli misli na to mu je vrela kri. Z Matevžetovko sta prišla do koče. Postal je nekaj trenutkov in zrl za žensko, ki se je majala po klancu. Nato se je razgledal preko vasi in preko gmajne. «Čemu se tako ženem radi tega?» je grenko pomislil. In ga je bilo skoraj sram teh misli. Ali se peha samo za druge? In če bi se tudi? Zganil je z rameni in stopi! v bajto. Večerja mu ni teknila. Ob vsaki žlici jedi se mu je porodila nova misel. Ženin pogled mu je ko žgoča luč begal po obrazu. «Ali si popravil brano ?» Pogledal jo je, ko da ga je bolestno vzdra-mila. «Ne», je rekel trdo. «Tudi jutri delo še ne bo končano. Naj počakajo!« Položil je žlico na mizo. Katra je bila nekaj izvedela od otrok, vendar se ga ni upala vpraševati. Ko sta legla, Gregor dolgo ni zaspal. Ležal je mirno, da bi ne zbudil žene. Pa prav to mu je bilo v muko. Misli in občutki so ga navdajali zdaj s srdom, drugič s pekočo skrbjo. Premetaval bi se bil, polglasno vzklikal, stiskal pesti v zrak. A moral je ležati mirno ko v rakvi. To ga je navdalo z nejevoljo. Pa se je naglo zavedel svojega občutka. Postalo mu je hudo. Kaj mu je žena storila? Peha se od jutra do večera, zanj in za otroke je žrtvovala svojo mladostno lepoto.... Ozrl se je po nji. Njen pokojen obraz je bil ves obsijan od mesečine, ki je padala skozi okno. Nekaj bridko lepega, skoraj angelskega je bilo na njem. Zaprl je veke. Pa so ga že zopet obkrožile misli ko jata vranov. Zastrmel je v svetle lise na steni. Da bi ubežal vtisom tistega dne, bi se bil rad poglobil v spomine. Posrečilo se mu je. Pred seboj je zagledal samosrajč-nika, ki teka po klancu. To je bil on. Nekaterih prizorov svojega življenja se je spominjal prav v detinstvo. Iz samosrajčnika je postal deček. Imel je dolge noge, a nosil je kratke, zakrpane hlače. Nekoč je gledal očeta, ki je na kosu puste zemlje ruval korenine in lomil skale. Ob pogledu na očetovo moč mu je kar prepevalo v duši. Vprašal ga je: «Ali bo to naše?» In oče mu je odgovoril: «Ne! Bregarjevo.» Vse je bilo Bregarjevo. Pajštva, v kateri so stanovali, trata pred njo in sredi trate jablana. Če je pobral jabolko, ga je ukradel Bregarju. Le postelja je bila njihova, skrinja in miza. In pa nekaj ropotije. In koza, ki je vekala v kolibi. In drva in frodelj, ki so ga nanesli iz gmajne. Pa lakota v zimi. In sramovanje radi borne, zakrpane obleke, ko so v nedeljo šli k maši. Pa smrt, kadar je prišla. Oče je neke jeseni padel z Bregarjevega kozolca. Stokajočega so prenesli na posteljo. Čez nekaj dni je umrl. Materine solze ga niso mogle rešiti, ne njegov nemi, uporni molk. Po pogrebu mu je rekla mati: «Ne vem, če bo naju Bregar še pustil v pajštvi, ko je umrl oče». V Gregorjevo srce se je ob teh besedah zapičil trn. Prvič je občutil krivico in upor, ki ga do smrti ni mogel izruvati. «Naj poizkusi!« Mati ga je začudena zrla. Ostala sta sama. Sestra, ki je bila sedem let starejša od njega, se je bila že množila. Tudi Gregorja je vleklo v svet. Leto za tem je šel v dolino, učil se je za kovača. Mojster je bral knjige in časnike, čudež za tiste čase. Govoril mu je o stvareh, ki jih je le napol razumel, a so mu polagoma osvajale dušo. Nenavadno zrel in resen se je vrnil k materi. V hramu si je uredil ko-vačnico, hodil je na delo. Mikalo ga je v mesto, a ga je zadrževala mati. Pa ie kljub temu moral od nje. K vojakom. Mati ga je spremljala do konca gmajne: «Ne bova se več videla.» Pocenila je in plakaje dolgo zrla za njim. Ob spominu na ta prizor je vse dni nosil vozel v prsih. Prišlo mu je pismo, da je mati umrla. Od bridkosti se je napil in v pijanosti tako ponorel, da so ga zaprli. V ječi se ga je polastila potrtosti hotel se je obesiti. Kaj mu je bil dom brez matere? Slekel je vojaško suknjo, dobil delo v neki kovačnici, nato v tovarni. Novo, mikavno, trdo življenje. Po zopetni pijanosti m besnosti so ga vrgli na cesto. V streznenju ga je znova zgrabil obup, zdelo se mu je, da se mu mrači razum. «Vaš oče je bil pijanec», ttiu je rekel zdravnik. Udaril bi ga bil. Ded Po materi je bil pijanec, izgubljena duša. A ima to opraviti z njim? Stežka je dobil novo službo. Postal je kaplja v toku, doživel je boje, ki jih je dotlej le iz pripovedovanja poznal. Vroči, težki, ogabni dnevi. A včasih polni junaštva, nesebičnega žrtvovanja za druge. Vendar se mu je tisto življenje priskutilo. Večno pehanje, nestalnost, prerivanje s komolci, stavke, stradanje, nemir... Za-hrepenel je po domu. Po kosu lastne zemlje, na kateri bi se odpočil... Pajštve ni našel prazne. V nji se je bila naselila gostačka Marjana s hčerko Katrico. Polastili sta Se bili tudi pohištva. Le kozo je bila odpeljala Jera. In odnesla cunje. «Iti morava», je rekla mati hčeri s solzo v očeh. Kakšno srce bi moral imeti, da bi ju pehal izpod strehe? Na skrivaj je motril Katrico, ki je bila močnih bokov, a bledega, nežnega obraza. «Hram je moj, rabil ga bom za kovačnico», jima je rekel. «Spal bom v podstrešju. Ostanita!» In sta ostali. Nemogoče bi bilo, da bi Katrica ne bila postala njegova žena. Mati je kmalu umrla, žena mu je rodila otroke. A 011 je delal in koval... delal na polju, v senožeti in koval... Ob spominu na tiste dni mu je sladek nasmeh spreletel obraz. Z ženo sta živela v sreči. Delal na polju in koval... Spomini so se mu zapletli, zbledeli... Zaspal je. Na steni je vso noč trepetala mesečina. Noč je bila kratka. Vsaj Gregor je čutil, da se ni bil naspal. Udje so mu bili utrujeni. Pretegnil se je na zraku — tedaj se mu je zdelo, da je pretrgal vse vezi, ki so ga spajali s sladkimi spomini prejšnjega večera. Tudi Katra ni imela več angelskega obraza. Njene poteze so bile vsakdanje, ostre, bolestno zaskrbljene. Spomnil se je na Jero, na gmajno, na bajte. Pa ni bil več tako brezupno zamišljen ko prejšnjega večera. V očeh se mu je zale-sketalo, ko da mu je svetla, edino prava misel prešinila možgane. Občutil je novo moč in pogum. Preoblekel se je nedeljsko in vzel dre-novko iz kota. «Ali je treba, da se tako pehaš za druge»? ga je vprašala žena. Pogledal jo je ostro, v dno zenic. Ali ona kaj ve? Isto vprašanje, ki si ga je bil že sam zastavil sinoči. Pa ga ni maral prebujati v zavest. «Če se ženem za druge, se ženem tudi zase», je trdo odsekal. «Če drugi ne bodo nič dobili, bomo tudi mi ostali praznih rok. Ali razumeš?« Žena ga ni docela razumela. Pa mu je vkljub temu verjela. Že od sinoči, še v sanjah jo je mučila trpka slutnja. Pa saj ona ima večkrat tako težko srce. Vedela je tudi, da bi mu zaman ugovarjala. Če si je kaj vtepel v glavo, so se drevesa lomila pred njim, a ni odnehal. In prav to ji je večkrat ugajalo. Stala je na pragu, strmela za njim, ki gočno. Izpod podkovanih škornjev so se mu je šel po klancu v vas. Stopal je trdo, mo- užigale iskre. 3. Gregor si je bil potisnil klobuk na tilnik, lasje so mu padali na čelo. Pred bajto ob razpotju je zagledal Petra brez uha in njegova sinova. Drobili so bosto. Ni mu bilo baš ljubo, da je koga srečal. Po pozdravu bi bil najrajši molče krenil dalje. A rdečelasi in plešasti sosed je že odprl usta. «Kam tako pražnje oblečen?» Pražnje oblečen? Saj se je komaj zavedal, da ima nedeljsko obleko. Zadeve ni maral raztrobiti. Bog ve, če je res kaj na tem? Jera pogosto vidi strahove ob belem dnevu. «Po opravldi Tudi Gregor se je bil vrgel na gmajno. V hlevu je imel kravo. Kovačija in lov nista nesla, a žena in otroci so morali jesti. Vrag! Iztrebil je dva laza in ju je ogradil. In še tretjega, ki je bil največji izmed vseh. V njem je rasla detelja in trava. Bil mu je za se-nožet. Ker je stal v najlepšem delu gmajne, je gospodarje bodel v oči. Na poti k maši je slišal od Bregarja: «Pol gmajne si se polastil. » A on: «Pa bi ti trebil in gradil.» Spore-kla sta se. V preženek so posegli tudi drugi kmetje in bajtarji... Nekega dne je prignal Bregarjev pastir lačno živino domov. Da ni kje več pasti, ker je že vse popaseno. Bila je suša, trava je bila redka. Naslednjega jutra je šel Bregar s pastirjem na gmajno, raz-metal leso pri Gregorjevem lazu in zagnal živino vanj. Pastir je slutil nesrečo, a si ni upal ugovarjati. Sedel je pod grmom in žalostno piskal na piščalko. Ni mu bilo treba dolgo čakati. Pritekel je Gregor, zapodil živino iz laza, a pastirja je natreskal. In je pomislil: to se ne bo gladko izteklo. Šel je na mejnik stare in nove vasi, počenil pod bezeg. In res je prišel po poti Bregar, oči so mu jezno bliskale. «Zdi se mi, da me iščeš», je stopli V izbo je treščil s tako silo, da so se navzoč- ni kar stresli. Obstal je za vrati in jih premeril z ostrim očesom. Za mizo je sedel suhljat zemljemerec. Dva mlečnozoba fanta. Nekaka pomagača, ki sta pri merjenju tekala s trakovi in s pisanimi palicami skoai grmovje. Bregar je hodil po izbi. Ustavil se je. Ob pogledu na Gregorja ga je obšla zadrega in nejevolja. »Gmajno boste merili?» je vprašal Gregor trdo. Bregar je za hip povesil pogled. Zdelo se ie> da se nečesa sramuje. Pa mu je bil glas vendar oster in strupen. «Merili bomo!» «Ne da bi se z nami dokonča pogodili?» Bregar mu ni odgovoril. «Kako? Vsaka hišna številka dobi enak delež?« «To boste videli», je Bregar siknil strupeno. Bregar predenj. Da. Pretepal mu je pastirja. Seveda — ker njega ni našel. Bil je miren, strupeno posmehljiv, a se je od srda tresel prav tako ko Bregar. Kričala sta, da sta bila rdeča v obraze, mahala sta s pestmi. Slišati ju je bilo po vsem bregu, tja na klance. Prišlo je nekaj kmetov. Tudi bajtarji so se približali. Vmešali so se v prepir, ki se je razvnemal ko kres. «Zanaprej bomo pasli po vaših lazih», so vpili kmetje. «Kar dajte; a mi bomo zagnali koze v vaše senožeti«, so jim vračali bajtarji. In so dostavljali: «Pa si razdelimo gmajno ! Vsakemu svoj delež...» Kmetje so se uprli: «Delili ne borno...« Prepir je nehal z nočjo. Vas je bila nasičena z mržnjo. «Niso hoteli deliti, a zdaj...,» je Gregor jezno pljunil pred se. Še je slonel na palici in se oziral proti Bregarju. Do hiše so vodile tri poti, a na nobeni izmed njih ni zagledal človeka. Ali so že prišli? Morda so že na gmajni. Tedaj je zapazil žensko, ki se mu je bližala po klancu. Bila je Tratarica z mehom na hrbtu. «Ali greš tudi ti z zemljemerci?» ga je vprašala. Ni se hotel ustaviti, se zapletati v razgovor. Pa ga je beseda tako udarila, da je izgubil sapo. Zdaj kmetje torej več ne skrivajo. Z vso silo se je delal mirnega, da bi ženska kaj ne spoznala. «Ne», je dejal zamolklo. «Ali so že odšli?« «Ne še. Pri Bregarju so. Mlinarja čakajo.« Ženska je hotela še dalje govoriti. Toda Gregor je naglo odšel. Udaril je s palico ob kamen, s tako močjo da mu je zletela iz rok. Pobral jo je in bolj tekel nego hodil k Bregarju. Za cincanje ni bilo več časa. i. «Nič ne bomo videli», je Gregor vzrojil in udaril s palico ob pod. «Zdaj hceem vedeti!« Bregarju je udarila kri v glavo. Pride v hišo in ga terja za odgovor. Njega, starešino. Kdo pa je on? V čigavem imenu tako govori? Radi zemljemerca se je zadrževal. «Če hočeš vedeti, pojdi gledat na županstvo.« «Saj tudi pojdem«, je pihal Gregor. «Mar misliš, da se bojim? Saj tudi pojdem.« Gregor je videl Bregarja do dna. Radi zemljemerca ni hotel govoriti. Kar tu bi mu jo zagodel. Počakaj nekoliko! Okrenil se je in planil iz hiše. Na pragu je trčil v mlinarja. Širokopleči mož se je zdrznil ob pogledu v Gregorjeve oči. Kaj je bilo v njih? Strmel je za njim. Oblaki so se bili razredčili, solnce je plavalo skoraj na jasnem nebu. Od severa je pihal veter in šelestel v zarjavelem listju. Bilo je hladno, le Gregor je čutil vročino. Bi! je razjarjen. Zmožen kakega nepremišljenega dejanja. V možgane mu je legala omotica. Odganjal jo je. Treba je bilo misliti jasno, trezno. Preprečiti zlo. Kako? V hipu je bil nad vasjo, v bližini Krivčeve bajte. Postal je in se še enkrat ozrl proti Bre-garju. Hiša je bila zginila. Zagledal je nekaj drugega. Od vasi do fare se je vila vozna pot. Tisto zimo so jo popravljali. Ko rjava kača je ovijala hrib, delala ovinke, se izgubljala v gozdu. «Od vsake hiše en mož, se je glasilo.» Ves obraz se mu je zarezal. In je pljunil. Naglo je šel mimo Krivčeve bajte. Ni se zmenil za sestro, ki ga je klicala skozi okno. Zavil je v gozd. Pot se je stisnila v stezo. Noga je drsala čez korenine, se na mokrih mestih pogrezala v blato. Nad njim je šumel veter. V suhljadi je počilo. Ni se ozrl. V mislih je hodil od vasi do fare. Po starem, vegastem kolovozu. A z vsakim korakom se mu je odpirala nova, široka, ravna pot, ko da mu jo sproti gradi spomin. Da, to je bila zgodba... Od dne, ko se je bil razvnel prepir pod bezgovim grmom, ni bilo miru v vasi. Ujedali so se ko psi. Le nekateri bajtarji in kmetje, ki so bili med seboj kakorkoli odvisni, so se še pozdravljali. Toda tudi to prijateljstvo je bilo medlo. V boju za gmajno so bili kmetje nerazdružna celota. Prav tako bajtarji. Ti so se povsem naslonili na Gregorja. Glasovi, naj gmajno razdelijo, so se vedno bolj množili. Ko so se vrnili možje, je bila ta zahteva odpevek vsake pesmi. Kmetje tega niso marali slišati. Na uho jim je prišlo, da zahtevajo bajtarji enake deleže ko oni... Da bodo popravljali pot k fari? Vozna pot, ki jo bodo uživali le kmetje. Oni imajo vozno živino. In nad potjo gozdove in senožeti. Ha! Bajtarji lahko hodijo s svojimi koši po stezah. «Vsaka hiša pošlje enega moža«, je naznanil Gregor. «To ni pravično«, so godrnjali bajtarji. Gregor pa jim je lokavo pomežiknil: «Pustite!» Pa jim ni razlagal, kaj in kako. A oni so ga ubogali. Stavili so kmetom le pogoj, da privolijo v razdelitev gmajne. Ne in ne! Kmetje so šli sami na delo. V dveh dneh so spoznali, da ne pridejo nikamor. Vdali so se z nejevoljo. Tedaj so bajtarji zgrabili za krampe in lopate. Skale so se jim kar drobile. Oboji, kmetje in bajtarji, so imeli pritajen nasmeh na obrazih. Kakor da se veselijo neke skrivne prevare. Prošnja za razdelitev gmajne je bila že na županstvu. Gregor jo je videl... Pa se je Bregar vse dni smehljal s tistim posebnim smehom, ki je dražil živce. Vrag! Gregor se je zmotil v svojih mislih. Prišel je iz gozda, se odkril pred znamenjem. Pogledal je na solnce. Zdelo se mu je, da stoji že zelo nizko. Skoraj tekel je skozi sosednjo vas, med hišami, ki so se mračne, ko plašne stiskale v breg. Dospel je na peščeno cesto, dosegel je gorski prelaz. Pred njim se je odprla dolina. V kotlini je zagledal rdeči zvonik trške cerkve. Zdramil se je. Saj je naglo dospel. Vsak korak mu je pel odgovor na županstvu, ki si ga je bil zasmilil. Prevara! In kaj bo storil? Vse nejasno, ko senca za njegovim hrbtom. «Vraga, kako je to mogoče-» je vzkliknil in stisnil pesti. «Kdo je to sklenil? Kmetje? Starešine in župan ?» Z jeznim pogledom je objel rdeče strehe trških hiš. Na cerkvenem zvoniku se je svetilo zlato jabolko. Z bridkim dvomom v posvetno pravico je Gregor stopil v županski urad. Župana ni našel doma. Izza pisalne mize se je dvigal gost cigaretni dim. Tajnik je bil sklonjen nad papirji, pero je škripalo. Gregor je obstal molče, visoko vzravnan, s klobukom v rokah. Tajnik je dvignil plešo, odpodil muho in ga pogledal z zaspanimi očmi. «Želite?» «Pri nas, v Robidnici, delijo gmajno», je rekel Gregor nekam hripavo in stisnil klobuk pod pazduho. «V Robidnici ?» se je tajnik leno zavzel. «No, da. Spominjam se. Kaj bi pa radi?» Gregor je pristopil, se oprl z roko na mizo, a se je takoj zopet vzravnal. Kri je čutil v glavi. «Delijo!» je jeknil obupno, očitajoče. «De-lijo! A zlodej vedi, kako. Nas bajtarje niso vprašali... kar na svojo roko... ko bi nas sploh ne bilo...» Zavaljeni tajnik ga je zrl. Ali ga ni dobro razumel, ali je razmišljal? Slednjič se je zganil in poiskal sejni zapisnik. Oslinil je kazalec, listi so šumeli. In kot bi v sobi brenčal čmrlj, je tajnik govoril in bral komaj slišno in razločno, zaspano, zateglo in pojoče: »Počakajte, tu stoji.. Sprejeto v občinski seji tega in tega dne... Poročevalec vaš občinski starešina Tone Štucin, vulgo Bregar... Po medsebojnem sporazumu posestnikov v Robidnici se je sklenilo...« Na koncu slednjega stavka je padel z glasom. Gregor je nagnil glavo in se naslonil na mizo. Poslušal je bolj z očmi in usti nego z ušesi. Uradni slog, zavit ko paragrafi, ljudem v muko! Vse, kar je slišal, mu je drhtelo od prstov na nogah prav do konca las. Razbu- ril se je in zaškripal z zobmi. Ni mogel, a tudi ni hotel več poslušati. Iztegnil je roko in pokril pisanje. «Dosti je, gospod! Hvala! Vse drugo mi bo že on razložil. Z njim bomo obračunali...« Mislil je Bregarja. Pisarno je zapustil tako naglo, da je pozabil zapreti vrata za seboj. Bil je tako zmeden, da se je šele na trgu zavedel, da je gologlav. Zajel je polne prsi zraka in se je stresnil, a ni mogel vreči teže z duše. Pomežiknil je v solnce, v svetle, bele hiše. Ozrl se je po smrekovi vejici nad temnim vhodom. Mikalo ga je, da bi stopil v krčmo. Ne! Napil bi se in razgrajal. Nič pametnega bi ne nastalo. Ta dan je moral ohraniti glavo čisto ko studenčica. Naglo je stopil iz trga. Pri samotnem žlebu se je napil vode, od brk mu je curljalo ko od slamnate strehe... Navdajali so ga mešani občutki. Je li bil zadovoljen s tem, kar je izvedel? Če bi bilo zapisano tako, kakor so bajtarji zahtevali, hi se osramotil pred Bregarjem. Zdaj je bil sam proti vsem. Palica mu je ljuto zvenela na pesku. «Po medsebojnem sporazumu posestnikov...« Ha! Bregarja bi zgrabil in ostale omlatil z njim. Za tisti smeh na njihovih obrazih. Že od prvega početka so kuhali prevaro. Da prej ni resno pomislil na to! Prošnja je dva tedna ležala rešena na županstvu, a Bregar ni hotel vedeti zanjo. On, Gregor, ga je moral opomniti. Kako je jecljal, hinavec! In sam je moral tekati od hiše do hiše, da je sklical ljudi na sestanek. K Bre-garju. To je bilo prve dni tiste pomladi, ko je solnce že toplo grelo in se je sneg že talil. Kmetje so že sedeli za veliko mizo, ko so se bajtarji usuli v izbo ko trop ovca. Posedli so ob peči in po klopeh. Tudi nekatere ženske so prišle, te so stale za vrati. Dva gostača sta se prikazala le iz radovednosti. Naglušni Simon iz pajšitve je z usti lovil besede; od bede bolehni Pohajač pa je plašno omenil: «Saj vem, da ničesar ne morem zahtevait...» Pa mu je iz lačnih oči gorelo poželenje po zemlji... Bajtarji so čakali, a kmetom se ni mudilo. Bregar se je bil stisnil pod razpelo, po-tmurjeno je opazoval ljudi. Sloki Potokar je razlagal neko ničvrednost, grbasti Tratar ga je gledal ko preroka in žulil pipo. Poleg Klavžarja je sedela žena, prav tako majhna in zgubana ko mož; nikamor ga ni puščala samega. Od Močilarja je prišel Tine; oče mu je bi! nedavno umrl, a mati ni rada hodila med može. Plavolasemu, slabokrvnemu fantu je bilo nerodno med gospodarji; kadar-koli je spregovoril, je zardel do ušes. Smuk je s svojimi pleči zagrajal pol mize, govoril grmeče in pljuval na sredo izbe. Potokar je venomer nečemu pritrjeval: «Hm, da, prav z jezika si mi vzel...» Suhi Košan bolne polti, ki je imel le četrt grunta, je ves sijal od veselja, da ga štejejo med kmete. Ves čas se niso ozrli na bajtarje. Te je njihovo ponašanje delalo nekam plahe, negotove. Gregor je sedel na čelesniku in poslušal. Potokar ni nehal s svojim: «In potem... in potem... in potem...» Šlo je v neskončnost, ura je tekla. Ali jih imajo za norce? «Ali še nismo vsi?» je pohrkal Gregor. Potokar je umolknil, Bregar je srepo pogledal izpod klobuka. Nastal je molk. Bregar se je odkašljal in hotel napraviti uvod ko župan. Pa se je tako zmedel, da so nekateri začeli kihati od pritajenega smeha. Zardel je, jezno pogledal in zgrabil zadevo pri glavi. Delili bodo. Prav! To že vedo. Pa kdaj? «Spomladi», so se oglasili bajtarji. «Spomladi je največ dela», so ugovarjali kmetje. Ne, tega ne! Bajtarji so v jeseni povečini z doma. Od besed je kar šumelo. Izba se je spremenila v čebelni panj. Zmagali so bajtarji. Torej spomladi! Na kmete je padla nejevolja, nekaka skrb. Postajali so nemirni... Bregar je gledal v mizo, govoril počasi, odsekano, preudarno. Gmajna ima slabo in dobro zemljo. Nihče ne mara samo slabe, a kdo bi mogel zahtevati samo dobro? Nastal je molk. «Vsak dobi dva kosa, enega slabega, a drugega dobrega, enega blizu, a drugega daleč», se je oglasil Gregor. Bajtarji so pritrjujoče zagodrnjali. Nihče mu ni ugovarjal... Pa orehi in drobnice? In lazi, ki si jih vsak lasti? «Na to se ne moremo ozirati«, so rekli kmetje. Med bajtarji je začelo šumeti. Oni svojih lazov ne dajo in jih ne dajo. Ne hudiču in ne Bogu na ljubo! Kmetje so vedno bolj rasli. Nikogar več ni bilo mogoče razumeti. Gregor pa je ostal za čuda miren. Za seboj je imel bajtarje, ki so se ozirali po njem, ko da iščejo pomoči. Ko je zinil, so utihnili ko žabe v luži, če vržeš kamen med nje. «Za orehe in drobnice se dobi odškodnina. Vsakemu naj se odmeri delež, kier ima laze...» Bregar se je zakrohotal. Za njim ostali kmetje. «Ti imaš tri laze, tri deleže ti damo«. Gregor je bil poparjen, srdito so se mu zabliskale oči. Bajtarji mu niso več tako zaupali. «Dva lahko dobim», je rekel. «Eden je v dobrem, a drugi v slabem svetu. Za tretjega pa me tisti, ki mu pripade, že kako od-š~koduje...» Ha, ha, ha! Ne, kmetje že ne bodo plačevali lazov. Kdo jih ie prosil, da si jih trebijo? Bajtarji so goreli ko plamenice. Še ženske so se vtikale v prepir. Zdelo se je, da se bodo srditi razšli, ne da bi kaj sklenili. Morda so kmetje to želeli. Pa so se vendar zedinili za borno odškodnino... Nastal je molk. Bregarjev obraz je bil trd, kmetje so ga pogledovali. Kakor da so prišli do najkoč-ljivejše točke, a nočejo na dan z besedo. Ali pa se bojijo. Pa je zinil Gregor: «Koliko dobi vsak?» V drobnem smehu se mu je stresalo telo. Udarec je bil pripravljen. Bregar je oši-nil sosede: «No, kako mislite?« Zopet so vsi molčali. Le Mlinar je počasi, nekam plaho povzel: «Pravično je treba razdeliti. Na to se je treba ozirati, koliko kdo plačuje zemljiškega davka. Ta dobi več, drugi manj...» Zdaj so se zakrohotali bajtarji. Še jezili se niso, tako smešno se jim je zdelo. Tako torej? Slepec bi otipal. Ej, lisjaki zviti! Lakote, nikoli site! Znova je nastala tišina. «To se pravi», je Peter brez uha prekinil molk, «da bi ti, Bregar, dobil dvajsetkrat več ko jaz...« A Krivec, ki ga je podpihovala žena: «In jaz toliko ko nič...» Po teh besedah je nastal vihar. Vsak je pravil svoje. Nekateri so se dvignili in mahali z rokami. «To je krivica! Čemu ste nas klicali, če ste nameravali med seboj razdeliti?« Smuk je grmel ko iz soda:» Plačujemo, a da ne bi uživali? Kaj?» Bajtarji so silili k mizi. Žene so se plašno spogledovale. Fantje, ki so postopali pred hišo, so prišli k oknom. Na vseh šipah je bilo videti obraze Krik je naraščal, besede so se prehitevale. Gregor se je dvignil: «Tiho!» In so v trenutku umolknili. Vsi so gledali nanj. To ga je kar omamilo. Prvič je imel blažen občutek, da ima te ljudi na vrvici. Ne samo bajtarje, tudi kmete. «Ali nismo to zimo popravljali občinske poti?» se je okrenil do Bregarja. «Kajpak», je zinil ta začuden, a se mu je v hipu posvetilo, kam meri beseda. «Koliko mož je dala tvoja hiša?» je Gregor silil vanj. Bregar je molčal, potmurjeni pogled se mu je poostril. «Koliko mož je dala tvoja hiša?« je Gregor trdo, neusmiljeno ponovil vprašanje. «Kaj ima to s tem o-praviti?« se je Bregar otresel, ko da odganja obada. «No, enega!« Gregor se je široko nasmehnil in se zmagoslavno ozrl po ljudeh. «Enega? Tudi jaz enega. In Krivec enega. Zakaj jih ti nisi dal dvajset?« Kmetje so trdo molčali. Bajtarji so zdaj razumeli od prvega do zadnjega in so se gromko zasme-jali. Gregor je neizmerno zrasel v njihovih očeh. Gospodarji so se zbudili iz prvega presenečenja, planili in zašumeli ko sršeni. Da to nima nič opraviti s tem. Seveda ne! Če je treba dati, so si vsi enaki, če je treba vzeti, so oni prvi. Izba se je kar tresla. Še luč je trepetala pod stropom. Drug drugega so zmerjali z lakoto. In si očitali vse mogoče. «Mojemu fantu si grozil, da ga boš za uho pribil na macesen, če bo še kdaj pasel blizu tvoje živine«, je Peter brez uha očital Poto-karju. Nikogar več ni bilo mogoče razumeti. Vsa strast, ves gnev, ki se je nabral v letih, je iskal odduška. Bajtarji so se zgnetli k mizi. Kmetje so se dvignili. Bili so notranje poraženi, a se niso vdali. Neka ženska je za-vpila s piskajočim glasom. Fantje so tlačili na šipah nosove. Ali bo treba udariti? Smuk je zgrabil Matevža z griča in ga je tresel ko hruško: «Reci še enkrat!« Gregor ju je raztrgal vsaksebe in pahnil Smuka, da se je prelomil nad mizo. Šipa se je razbila. Ženske so se s krikom razbežale. Bregar je zelen od strahu in jeze udrihal po mizi: «Ven iz moje hiše!« Gregor je bil že izgubil razum, Smuka je treščil s pestjo. Peter brez uha je priskočil in ga tiral skozi vrata: «Možje, domov!« Tako so bajtarji med šumom odšli, le kmetje so ostali. Dolgo v noč si niso upali na prosto. «Ali si ponorel?« je vprašal Peter Gregorja, ko so bili že na klancu. «Hudič, ko me pa tako zgrabi!« je Gregor stiskal pesti. Sam pred seboj se je sramoval. Sam nase je bil jezen. Vrag, da ga mora premagati! In še v tistem trenutku, ko mu je iz trga gredočemu ves ta prizor razločno stopil pred oči, se je jezil na svojo prenagljenost. Spomin na tisti večer pa je bil nekaj ogabnega. Ni ga mogel pozabiti. «To je bil ves dogovor«, je siknil sam pri sebi. «In Bregar je lagal! Z lažjo nas hočejo ukaniti.« V njem se je dvignil gnus, nekaj grenkega mu je stopilo v grlo. Občutil je žejo. Vso pot je hodil tako naglo, da ga je oblival pot. Postal je in se ozrl. Kje je? Med drevesi se je že odražala črna streha Krivčeve bajte. bo v? ;•! r- Stopil je k Jeri v izbo in se od trudnosti sesedel na klop. «Piti mi daj« je rekel hripavo. Jera mu je dala čerfo stolčenega mleka, pil ga je v dolgih požirkih. Krivec mu je prinesel žganja. Gregor ga je samo pokusil. Jera mu je zvedavo, ob enem z nekim strahom pogledovala v oči. «Kaj si izvedel?« ga je slednjič vprašala. «Oropati nas hočejo«, je zaškrtal z zobmi. «Zdaj imajo pogum, ko ni nikogar doma. Pa nas ne bodo!« je treščil po mizi. In se je obrnil h Krivcu: «Z menoj moraš, na gmajno! Da jim povemo. Tega ne smemo dovoliti!« «Saj te ne bodo ubogali!« je podvomil Krivec. «Spodimo jih ko stekle pse!« je zarjul Gregor. Krivec se je ustrašil. Ne, Gregorju ni bilo mogoče ugovarjati. A bil je velik cagavec. Popraskal se je za ušesi. «Nerad se vtikam v take stvari. Tudi časa nimam bogve koliko.« «Pojdeš, pa je!« se je zadrla Jera. «Vse dni mevžijaš o gmajni, kaj boš naredil, če jo dobimo. Nihče ti je ne Ido prinesel v bi-sagi! Ti, Gregor, ne izpusti ga izpred oči...« In sta odšla. Med molkom sta prišla k Petru brez uha. Ta je poslušal in grebel s prsti v redki bradi. Bil je malo manj srdit ko Gregor. Ne iz strahu, iz mrzle preudarnosti ga je trapil dvom. «Kaj bomo naredili mi trije! Premalo nas je!» «Ali se bomo mar tepli ?» je rekel Gregor negotovo. Tudi njega se je polastilo ma-lodušje. Pa se je naglo zbral. «Pa naj gresta še tvoja fanta z nami, da nas bo večje število. Saj so še kake hlače na klancu, ne?» Peter je poklical Miho in Toneta. Dvignili so tudi Rovtarjevega Lukca. Drugi so bili še dečki. Saj so bili še ti vsi mlečni, brez puha pod nosom. Nekam začudeni so šli za možmi. Oči so jim sijale od radovednosti, iz zadrege so se nasmihali. Možje so imeli palice. Teh šest ljudi je nekam mračno, tiho stopalo po kolovozu skozi gmajno. «Ali bi se ne dalo to na miren način urediti, s sodnijo?« se je plaho oglasil Krivec, ki je nekam zaostajal. Gregorja je nemilo zbodlo. Vedno bolj se ga je polaščalo malosrčje, ki se ga je z muko otepal. Narahlo je podvomil v pravilnost sklepa, ki ga je bil storil. In zdaj te besede... V glavi je čutil zamolklo bolečino. To ga je delalo še bolj razdražljivega. «Zdaj je treba merjenje ustaviti, nato bomo iskali pravice. Če bo enkrat razdeljeno, počenejo na deleže ko vragi. Poznam take reči. Vse ti bodo posvinjali, preden bo rešeno... Pravica je počasna, nič kaj se ji ne mudi...» Soseda mu nista ugovarjala. Besede so se jima zdele tehtne. Samo zlato. Pa bi se mu tudi ne bila upala ugovarjati. Obraz mu je bil trd, a oči vročične. Nastal je molk. To je bilo Gregorju po volji. Lahko je nemoteno razmišljal. In bilo mu je, kakor da ima še mnogo razmisliti. Da, pravica! On že ve, kakšna je ta pravica. S palico si jo je treba izklatiti. Taka je, kot jo danes ta dan vidi pred seboj... Od onega sestanka je bilo v Robidnici vse polno sovraštva. In greha. Prelom med kmeti in bajtarji je bil globok. Zijal je ko pekel. Niso se več pogledali ne pozdravili. Razburjenje se je polagoma ohladilo, a mržnja se je potuhnila v notranjost. Kmetje so čakali, da se bajtarji unesejo. Zaman. Premalo so jih poznali. Tako je prišla prava pomlad. Sneg je skopnel, na vrbju so se prikazale mačice. Čas, ko so se bajtarji odpravljali v svet. To leto so se težko ločili. Bog ve, kaj se bo med tem zgodilo. Gregorju tedaj ni bilo treba hoditi od bajte do bajte ko ob času, ko se je poganjal za ped stavbišča. Sami so prihajali k njemu, ki je verjel v uspeh stvari. «Brez nas ne bodo delili, name se zanesite«, je položil roko na prsi. Da, verjeli so mu. On sam je imel toliko odločnosti in razuma ko vsi ostali. Nehote je postal njihov voditelj. Morda se tega niso zavedali. A on se je zavedal in to ga je nekako upijanilo. Zavestno ni več mislil nase. Vsaj ne v tistem trenutku. Na druge. Če izgubi pravdo, bo njegov ugled skopnel ko slana v solncu. Če jo dobi, bo zrasel. Ta zavest je s časom postala del njegovega bistva. Tudi v tistem trenutku se je zavedal tega. S ponosom. Ob enem s strahom. Občutil je težo, ki je ležala na njem. Ali jo bo donesel do konca? Odkod neka črna slutnja in navali malodušja? Iz njegove razburjenosti in utrujenosti? Ah! Zamahnil je z roko, ko bi hotel odpoditi prej neznan občutek. Oziral se je po gmajni. Drevesa, skale, grmovje, lazi, jesenske trate. Nikjer človeka. Kje so? So mar vse pustili in šli? Tudi Peter brez uha in Krivec sta oprezovala. Le z drugačnimi občutki ko on. Gregor se je že razburjal. Kje so? Nezaupljivost se mu je bila tistega dne vsesala tako globoko v dušo, da je za vsako malenkostjo vohal novo zvijačo. Bilo ga je težko prevariti. Že ko so bili bajtarji odšli, je čutil, kako se je Bregar oddahnil. In tudi kmetje. Torej so se jih vendarle bali? Meseci so tekli, a gmajne nihče še v misel ni vzel. Šele ob košnji je zašumelo. Tisto leto so se bili vrgli bajtarji na gmajno ko podgane. Vse so pobrali in oglodali. Kakor da so s tem hoteli prisiliti kmete, da jo razdelijo. A kmetje so molčali. Pa so vedno pogosteje stikali glave in šušljali. V njihovih očeh so gorele skrite misli. Kdo bi jih znal brati? Vse to je postajalo Gregorju šele v tistem trenutku jasno. Bilo je na dlani in je žgalo ko žerjavica. Možje so prišli do Gregorjevega velikega laza. Obdajal ga je živ plot iz robide. Sredi laza so stale tri breze. «Saj tega je za pol kmetije«, je zinil Peter brez uha. «Tega bi ti morali vzeti v po-štev.» «Saj ga tudi bodo!« je Gregor jezno za-renčal. In kakor da mu je v tej sami besedi zopet zrasla samozavest, je dvignil glavo. Pogledal je čez plot. Oči so mu objele golo, položno pobočje. Laz, ki so mu ga toliko zavidali in očitali. Tisto leto je bil iztrebil in pri-gradil še nov kos zemlje. Pa ga je utegnil samo napol prekopati. Ko je po končanem delu sedel na parobek in se oziral po njem, mu je igralo srce. Škoda, da si tam ni postavil bajte. Saj bi mu ne bili dovolili. Tedaj je prišel mimo laza Bregar. Oslonil se je na plot in ga gledal v hrbet z ostrimi, zloveščimi očmi. Gregor je čutil, da je on, a se ni ozrl. Slednjič je Bregar s srditimi koraki krenil dalje in se na ves glas zasmejal. «Smej se, hudič!« se je Gregor ozrl. Stiskal je puško, ki mu je ležala na kolenih. Takrat Gregorjevega smeha ni razumel. Zdaj mu je bil ko popisana knjiga. Še ob spominu ga je divje zbodlo v srce. Dospeli so do potoka. Že od daleč so slišali njegovo enakomerno šumenje. Grmovje je zakrivalo pogled na drugi breg. Gregor je zamahnil z roko. Tiho! In je posluhnil. Skozi šum vode je bilo slišati govorjenje ko brenčanje mrčesa. «Tam so!» je hropnil. Vidno se je tresel, a je krenil dalje. Ostali so mu sledili. Ob brvi so obstali. Na drugem bregu je bila trata, na nji je stalo nekaj orehov. Pod njimi je rasla divja meta. Nad trato lazi, a za njimi strmina z neprodirno goščavo. Pod orehi sta stala Bre-gar in Mlinar. Za pasom sta imela krivače, s katerimi sta sekala grmovje in srobot. Zem-Ijemerec je sedel na skali in kadil cigareto. Pred njim je stalo nekako kukalce na stojalu. Fanta sta ležala na trebuhih. Iz tal so rasle pisane, zemljemerske palice. Bila je minuta odpočitka. Že so jih zagledali. Obstali so ko okame-neli. Niso se spogledali ne si rekli besede. Prav tako tihi in nepremični so bili tudi Gregor in njegovi. Ob pogledu na ljudi in na priprave je v Gregorju ugasnila poslednja iskrica malosrčja. Srce se mu je širilo, raslo, mu dvignilo iz globin morje divjega srda in poguma. «Eh», je pokazal zobe, kri mu je udarila v lica. In ni nobene več rekel. Zgrabil je palico, pomignil ostalim in s trdim korakom stopil na brv. Sredi brvi se je ozrl. Ali mu sledijo vsi? Da. Nekoliko zmedeni, s tesnimi občutki. Dogodki, ki so sledili, so bili za Gregorja ko sanje. Sprva jasne, a so se vedno bolj izgubljale v mračno meglo srda in bolečine. Zavedal se je, da mora nekaj preprečiti. A kako, mu je bilo zdaj prav tako nejasno ko tistega jutra. Bolj ko se je bližal zemljemercem, bolj omahujoča mu je bila hoja. Sklenil je, da se bo ravnal po trenutnih občutkih. Po besedah, ki bodo izrečene. Drugače ni bilo mogoče. Ustavil se je pred Bregarjem in se z obema rokama oprl na palico. Čutil je, kakor so se njegovi postavili v polkrogu za njim, a se ni ozrl. Z očmi je ostro ošinil Mlinarja in Bregarja. Veke so mu bile težke ko svinec. «Dobro srečo, Bog daj!» je stežka izdavil iz sebe. Mlinar je nekaj zamrmral. Bregar je po-tmurjeno gledal in molčal. Zemljemerec je žvečil cigareto, sive oči mu niso bil« prijazne. Gregor ni vedel, kako bi začel. Kar davilo ga je. Nenadoma se mu je hotelo, da bi se nekoliko poigral. A nato udaril. Ta misel mu je prišla ko rešitev. V zagonetnem nasmehu mu je zasijal obraz. «Kaj delate, možje?» «Saj vidiš», se je Mlinar kratko, prisiljeno zasmejal. «Vidim», je Gregor dvignil palico in jo je z vso silo zasadil v tla. Pa se je še zadrževal. «Gmajno delite, ne? Pa bi mi radi izvedeli, kaj in kako?» «Saj si bil na županstvu«, se mu je po-smehnil Bregar. «Bil, bil.» Gregor se je premagoval, da je občutil telesno bolečino. «Tajnik mi je nekaj bral. Pa kdo razume tisto latovščino? Od tebe, Tone, bi rad slišal, ki tako lepo po domače poveš... Da so se posestniki sporazumeli med seboj? Kdaj? Kateri posestniki? Kakšno je bilo tisto sporazumljenje? Trde glave sem in ne razumem.« Bregar je razumel posmeh. Žgal ga je ko ogenj. «Tebi ne bom odgovarjal«, je siknil strupeno. «Meni ne boš odgovarjal? Saj sta tu tudi Peter in Krivec. Njima povej, pa bom tudi jaz slišal.« «Povej mu«, je Mlinar dvigal roke, ko bi ujčkal dete. «Povej jim! Ali se jih bomo mar bali?« Saj ni bil strah, ki je Bregarju tiščal besedo v grlu. Prej neka zadrega in sramovanje, zavest grdobije. Ozrl se je po zemlje-mercu, a ni spremenil potmurjenega pogleda. «Sami ste bili krivi, če se nismo sporazumeli«, je govoril vedno bolj odsekano in zmedeno. «Letos ste počenjali z gmajno ko svinja z mehom. Sklenili smo, da jo razdelimo. Kar se tiče dreves, lazov, slabe in dobre zemlje — ostane, kot smo se zedinili... Deleže boste dobili vsi enake, trikrat večje kot vam pritičejo.... A ostalo mi... v razmerju, kolikor kdo plačuje zemljiškega davka...« Potne srage so mu stale na čelu. Gregor se je ozrl po Petru brez uha in po Krivcu. Ali sta slišala? Grabila ga je taka jeza, da bi si bil pregrizel dušo. Z vso silo se je oklepal palice, da bi ne trepetal. «Nihče se ne more pritoževati«, je Mlinar dvigal roke. «Ko se bodo možje vrnili...« «Ne bomo jih čakali«, mu je Gregor ostro odsekal besedo. Z istim posmehom ko prej se je okrenil do Bregarja: «Pa kje nam boste odmerili?« «Tu za potokom«, se je Bregar razburjal. Gregorjeva posmehljivost mu je ko strup legala na dušo. «Tu ima vsak svoj laz, kos dobre zemlje. Pa dobi še pas strmine do vrha.« «Pa se ti ne zdi to nekoliko daleč?« se je Gregorju sumljivo tresel glas. «In da je tu mnogo več slabe zemlje ko dobre? In da je pod vasjo in pod klanci prav narobe?« Bregarja je minila potrpežljivost. Gregorja je usekal s pogledom ko z brušeno sekiro. Obraz mu je pozelenel od žolča. «Vsak dobi tisto, kar lahko uživa», še je zadiral. «Pod vasjo je gmajna pripravna za pašo, ne tu. In ko že toliko goniš o dobri zemlji, tja poglej«, je srdito zamahnil proti drugemu bregu potoka. «Ali vidiš strmino? Še koza bi se tam ubila. Tako je in ostane, če hočeš vedeti!« O krenil se je, ko da se o tem ne izplača več izgubljati besed." Gregorju je obraz potemnel. Srce se mu je stisnilo, srd ga je zapekel v očeh. Ni mu bilo več do norčevanja. Izdrl je palico iz tal in jo je tiščal ko orožje v rokah. «In zdaj ti jaz povem svoje«, je dvignil hripavi glas. «Brez nas ne boste delili! Poberite svojo ropotijo in domov! Vsi skupaj!« Takih besed niso pričakovali. Učinkovale so ko strela. Bregar se je okrenil in vprašujoče pogledal zemljemerca. Ta je vrgel cigaretni ogorek po tleh in se je dvignil. «Pa tožite!« je prišlo iz Mlinarja. «Mi že vemo, kaj bomo storili«, je Gregor skoraj vpil. «Nismo prišli na preženek. Prišli smo, da vam porečemo zlepa. In če ne pojde tako, se bomo pogledali zgrda.« Oči so mu tako strašno zasijale, da sta se kmeta preplašena umaknila. Tedaj je pristopil zemljemerec. Bil je meščan po poreklu in vzgoji. Kmetom v srcu ni bil naklonjen, imel jih je za sodrgo. Pogled na Gregorja ga je že tisto jutro navdajal z jezo. Nekoč se mu je bilo že zgodilo, da so ga bili kmetje nagnali od dela. Zato je dobil ukor od oblasti. Čemu imajo orožnike? Nekaj trenutkov je pisano, z viška gledal na Gregorja. «Merili bomo«, je zasikal. «Ničesar nimam proti vam, gospod«, je Gregor znižal glas, a se ni vdal. «Za zdaj poberite svoje stvari in pojdite! Kadar vas bomo poklicali, pridite!« Zemljemerec je zardel do svetlih las nad čelom. «Nisem vaš hlapec«, je srdito udaril z nogo. «Danes sem tu, storil bom svojo dolžnost. Dajte! Na delo!« Fanta, ki jima je bil prizor v zabavo, sta Planila kvišku. «Tiste palice vam bomo polomili«, je za-skrtal Gregor. «Poizkusite, če bi radi imeli opravka z orožniki in sodnijo!« In ga zemljemerec ni več pogledal. Njegova odločnost, grožnja z orožniki in sodnijo je Gregorja zmedla. Ozrl se je na svoje ljudi. Ali se mu niso med tem nekoliko oddaljili? Ves čas niso zinili besede. Obšlo ga je malo-srčje. Vjel je Bregarjev in Mlinarjev posmeh. Ko z ostrim nožem ga je ranil v srce. Hkrati se mu je porodil spomin na vse, kar je doživel od dni gostaštva do tistega trenutka. Začutil je bolečino v glavi. Neka težka, mračna megla mu je legla na zavest. Ko je zagledal zemljemerca, ki je nastavljal kukalce, mu je divje zagorela kri. «Pri moji duši, tega ne pustim«, je bruhnilo iz njega. «Proč, hudiči!« Planil je in udaril po stojalu. Aparat je treščil v travo. Zemljemerec je obstal za trenutek ko okamenel. Ko je zagledal zlomljeno stojalce, je pobesnel. Izdrl je pisano palico iz tal in zamahnil po Gregorju. Ta je odskočil, palica je udarila ob tla in se je prelomila. Tega se je Gregor še spominjal. Vse drugo je bilo zavito v mrak. V besni omotici je še čutil, da je zadel nekaj trdega. Slišal je krik. Sloka senca je zakrilila ko ptič in se je zgrudila. Zgodilo se je v trenutku. Prisotnim je zaprlo sapo. Nekdo je skočil k zamljemercu in mu dvignil glavo. Kdo? «Vode!» Mlinar se je zavedel in tekel k potoku. Prinesel je vode v klobuku. Gregor je še vedno stal na mestu, še ga je zagrinjala megla. Kaj se godi? Počasi se mu je jasnilo. «Prekleti norec, kaj si naredil!« mu je nekdo siknil na uho. Kdo? Peter brez uha? Zdaj je dobil besedo, hudič! Še je tiščal palico v rokah. Objel ga je bridek srd nad samim seboj. Opotekel se je do Krivca in fantov. Ali se mu niso umaknili? «Vse si pokvaril«, je slišal nekoga reči. Kaj je pokvaril? Da, oni se zdaj obračajo od njega. Trpek posmeh mu je spačil usta. Z roko je segel na senci. Glavo mu je hotelo raznesti. Še je videl, kako so zemljemerca oblivali z vodo, a se ta ni ganil. Telo mu je ležalo iztegnjeno, strašno dolgo. Mlinar je rekel z grozo v glasu: «Mrtev je!» Nato se je odkril. In tudi ostali. Beseda, da je oni mrtev, je Gregorja zbodla v dno duše. Šele tedaj se je vsega jasno zavedel. Samcat, izobčen je stal ob strani. Milo se mu je storilo, a je zopet dvignil glavo. Napel je vse dušne in telesne moči. Okrenil se je in odšel. Ko se je opotekal čez brv, je zagnal palico v vodo. Ozrl se je še enkrat. Nihče ni šel za njim. Noge so mu bile od hipa do hipa, težje, tlačilo ga je breme. Kako se je moglo to zgoditi! Kdo bi mu bil odgovoril? Tako dolge poti še nikoli ni hodil, ko tistega dne od potoka do doma. Klanec še nikoli ni bil tako kamenit. Noge so mu venomer zadevale ob kamenje. Kam? Kam? Domov? Še na misel mu ni hodilo, da bi pobegnil. Prišel je do velikega laza. Naslonil se je na plot, ko da hoče počivati. Na tistem mestu, na katerem je nekoč slonel Bregar. Kako ga je takrat bolel njegov smeh! Oči so se mu plazile po prekopani zemlji. Rjave grude so ga gledale, ko da ga vsaka posebej pozna. Tam ob parobku se mu je bila snela pipa in mu padla v prst. Zaman jo je iskal. Kam je izginila? Zdaj se je nenavadno živo spominjal nekaterih podrobnosti. Bile so Smešne, a vendar... Nekoč je izkopal miško. Ni pobegnila. Zmedena mu je letala okrog nog. Zagledal je, gnezdo. Majhne, rdečkaste, z drobnim puhom porastle miške. Nehote jih je bil z enim udarcem ubil. Rovnica mu je omahnila, srce mu je čudno drhtelo. Miška mu je nekaj časa letala okrog nog, nato je izginila. Tistega dne ni bil več dobre volje... Iz drobcev spomina mu je zrasla pred očmi veličastna slika, kako je ves ta laz velika, pognojena njiva. Na nji šumi žito... Takrat naj bi se Bregar naslonil na plot in se smejal. Žena in hči bi želi, a on bi postavil zasilen kozolec. Ta slika se mu je ko zlata perot lesketala pred očmi. Dvignil je glavo ko ponosen kralj svojih sanj. Razgledal se je po gmajni. In ko v vročičnem prividu je zagledal povsod polja ubogih s klancev. Ali je to mar nemogoče? Nekatera zemlja, na kateri zdaj stoje njive, je bila prav tako revna. Da, kmetje so bili na boljšem. Njihovi dedje so prišli, zapičili kramp v zemljo: «To je moje!» In jim je bilo potrjeno. A oni, bedni, se morajo klati za to puščavo ko psi... Privid je izginil. Jelša, robida, preslica in trava. Iz zemlje curlja voda. Ob grmih se pase živina. Še lazi so izginili. Vse je opustošeno. Še rjave grude je zarasel plevel. Njegov trud je izginil ko voda v pesku. Je li to res bodočnost? Ob tej bridki predstavi mu je nova bridkost preklala dušo. Glava se mu je jasnila, mrak se je umikal, da ga kmalu zopet zagrne... Kakšno silno moč je občutil v sebi, a zdaj je bil ko cunja. Nosil je nadčloveško breme, spoteknil se je nad mrličem. In je res zagledal iztegnjeno truplo. V ušesu mu je zvenel glas: «Mrtev je!» Stres-nilo ga je do mozga. Zamahnil je z roko. Proč! Odtrgal se je od plota in šel dalje. Lovil se je z rokami, da se ne bi spotaknil nad trdimi grudami blata, ki so ležale na kolovozu. Pravkar je še gledal jasno podobo preteklosti, a mu je nenadoma nekaj mrač- nega, bolestno omotičnega zagrnilo zavest. Le stežka si je pričaral posamezne slike pred oči. A vsaka slika je bila prosojna ko motno steklo. Za njo je stala senca mrliča... Bridko se je treznil iz strastne gorečnosti, iz omamne zavesti, da je vodja. Prej se mu je zdelo, da so vse bajte ob klancu njegove, zdajci mu je ostala ena edina. Njegova, zadnja pod klancem. In žena, ki ji še nikoli ni rekel žal besede. In otroci, za katere se je gnal. Ne ZcLSGj Zel otroke. Kaj je on? Postal je in si otrl znoj s čela. Čutil droben trepet v telesu. Zaman se je poizkusil opogumiti. Nobena misel mu ni mogla več dvigniti glave. Za vsako je stala mračna senca... Vrag! O, vrag! Že je videl bajto med drevjem. Znova je postal. Ali sme stopiti čez prag? Med ženo in med otroke? A kam naj gre? To je njegov grad. Pognal se je dalje. Napel je vse duševne sile. Nova iskra upora in poguma se mu je vžgala v srcu. Pred seboj je videl ljudi. Same bajtarje z ženami n otroci. Prišli so, s svojimi telesi ogradili njegovo bajto. Kričijo: «Ni-hče naj se ga ne takne! Gmajno nam dajte! Gmajno! Ali pa nas vse zaprite! Vse kaznujte! Vsi enako smo krivi!» Nekoč je videl podoben prizor. Delavci so bili obstopili svojega voditelja. Dali bi se pobiti, a ga ne bi izročili. Prešinil ga je sladek občutek, pričaral mu je nasmeh na lica. Pa se mu je obraz nenadoma zresnil. Grenek obup je legel nanj. Čemu je bil tako pogumen, tako drzen? Sedem bajt z vsem, kar je živega v njih, mu je stalo za hrbtom. Vsi so vpili, vsi so zahtevali, vsi so dvigali pesti... Tistega dne jih je bilo z njim le petero. In še ti so molčali. Če bi jih bilo vseh šest vpilo, bi se bili oni prestrašili in pobegnili. Stvar bi bila dobljena. Pa še v usodnem trenutku, ko ga je premagala strast, ni nihče pristopil in ga streznil. Potem ga niso več poznali. Nihče ga ne bo branil. Ostal je sam, sam, ko da se je le zase gnal. Uklenjenega bodo gnali mimo bajt, ljudje ga bodo gledali skozi zaprta okna. Zatajili ga bodo. Kleli ga bodo, češ da jim je požrl gmajno. On? On? «0, vi, prekleti zajci!» je stisnil pesti. Da, tako se bo zgodilo. To je neizogibno. Roke so mu omahnile. Stal je nekaj trenutkov in gledal v tla. Imel je občutek, da se pogreza z drevjem in skalami vred. Nato je stresnil z rameni in se zarezal, ko da mu je neka prav tako uporna ko obupna misel do konca dozorela. S trdimi koraki je odšel proti bajti Noge se mu niso več zapletale. Stopil je v izbo. Z bežnim pogledom je ošinil ženo, ki je čepela ob peči in nadajala dete. Z rokama v žepih je hodil po izbi ko medved v kletki. Misli, misli. Pa zdaj ni bilo nič več misliti. Tudi ne čuvstvovati. Vse je bilo dognano. Konec, Žena ga je gledala napeto, z nekim strahom. «Kaj ti je?» Pogledal jo je. Nekaj časa sta si strmela iz oči v oči. Znova je meril izbo. Postal je, ko da se je nečesa domislil. Stopil je do omarice, potegnil izza šare steklenico žganja. Občutil je strašno žejo. Te žeje bi mu ne mogla pogasiti voda. Piti bi moral nekaj žgočega. Ogenj. Pil je kar iz steklenice. Komaj jo je postavil na mizo, že jo je znova nagnil na usta. Žena ga je gledala trepetaje, z grozo. «Ivaj se je zgodilo?» je jeknila. Pogledal jo je zmedeno. «Zemljemerca sem ubil», je rekel zamolklo. Žena je široko odprla usta in oči. Nemogoče! Da, govoril je resnico. On nikoli ni lagal. V trenutku ji je strašno gorje padlo na dušo. Polagoma se je zavedla iz okame-nelosti, dela roke na obraz in tiho zaplakala. Na glas si ni upala jokati. Na peči je sedela hčerka. Tudi ona je zajokala. In deček, ki je čepel na klopi. Nazadnje še dojenček. Zdelo se je, da Gregor ne sliši joka. Pil je in hodil po izbi. Včasih se je ozrl skozi okno. Nekaj mu je trepetalo na obrazu. Upornost ali strah? V izbo je stopil starejši sin. Sedel je na klop in začudeno gledal. Kaj se je zgodilo? Nekdo je tekel po klancu, Gregor se je nemilo zdrznil. Pijanost se ga je le počasi prijemala. Neka divja, mračna omotica mu je legla v možgane. Ni mogel več jasno misliti. Pogrezal se je v mrak, v katerem je šumelo. Znočilo se je, ne da bi se kdo zganil, rekel besedo. Nad vsemi je ležala neumljiva groza in tegoba. Na nebu se je prikazala polna luna. V izbi so bile videti zgolj tenje. Katra je hotela vžgat i luč, a Gregor ji je ubranil. Ne! «Kaj bo z nami?» je kriknila Stal je, gledal, poslušal, ko da se ne zaveda jasno, odkod prihaja ta glas. Komu je namenjen? Če je njemu, kaj ga vprašujejo? Ne, tega ni mogel preudariti. Zastrmel je v okno in posluhnil. Nenadoma se je zganil in treščil s pestjo po mizi. «Ne bodo me dobili!» In se je zasmejal s pijanim smehom. Ta smeh je bridko, grozno odmel v dušah žene in otrok. Deklica na peči je znova zajokala. Zateglo, piskajoče. Gregor je stal nekaj trenutkov in ko zamaknjen buljil v vrata. «Pojdite iz hiše!» je rekel ženi hripavo. «Kam naj gremo, za božjo voljo ?» «Ven iz hiše!» je kričal razburjeno. «Iz hiše! Saj se boste vrnili... K Matevžu na grič! K Petru brez uha! K Jeri! Pojdite! K vragu! Pojdite!» Za trenutek so bili vsi ko okameneli. Tišina. Nato je Katra sklenila roke in se je opotekla proti možu. «Kaj bo s teboj? Kaj nameravaš? Nikamor ne pojdemo! Tu ostanemo! Pri tebi!» Gregor je stisnil pesti, prikazali so se mu rjavi zobje. Žena je prestrašena zgrabila dojenčka in pehala otroke čez prag. Še enkrat se je ozrla. Imela je polno grlo joka. Pa je od groze molčala. Ko splašene ovce so tekli po klancu. Gregorju so se zdeli v mesečini ko ostre sence. Slišal je hčerin jok. Noge so se mu zašibile. Oprl se je na podboje. Nato je zaklenil duri. Snel je dvocevko s stene. Rog s smodnikom in vrečico s šibrami je postavil na mizo. Nabil je cevi, nastavil kapice in rahlo zaprl petelina. Vse to je delal ko v sanjah. Pijača mu tega dne ni mamila telesa, le duh mu je mračila... Puško je položil na odprto okno, cevi je nameril na klanec. «Ne bodo me dobili!« je siknil skozi stisnjene zobe. Po pokrajini se je razlivala mesečina. Bilo je razločiti vsako skalo, vsako drevo, vsako senco. 'Temljemerec ni bil mrtev. Mlinar je bil z votlim glasom groze in ganotja že zmolil očenaš za njegovo dušo, ko je ta odprl oči. Ustnice so se mu zganile ko v žeji. Dali so mu piti. Poizkusil se je dvigniti, a je zastokal in zopet legel. Zaprl je oči. Obraz mu ni bil več tako smrtno bled, na lica mu je dahnila rahla rdečica. Petrova fanta sta bila že odhitela po orožnike. Peter brez uha in Krivec sta jo poparjena pomulila in odšla pioti vasi. Težila ju je zavest sokrivde. Bog ve, kaj še iz tega nastane! Ostali so si dali opraviti z ranjencem. Nekaj je bilo treba ukreniti. Ko-drolasi fant, zemljemerčev pomočnik, si je slekel srajco in jo je raztrgal. Obvezal je gospodarja. Bregar in Mlinar sta naredila nosila. Med tem se je vest o uboju že raznesla po vasi. Ko težka, mračna senca je legla na ljudi. Kmetje so pustili delo. Po bajtah je nastal poplah. Slišali so: «Zdaj je dobil, kar je iskal.« Namreč Gregor. To je veljalo tudi njim. Pa so molčali. V srcu jim je bilo za oba žal. Bila sta žrtvi. Pa jim še na misel ni prihajalo, da bi Gregorja branili, ali ga javno pomiiovali. Na gmajno v tistem trenutku še pomislili niso. Ljudi ni vzdržalo doma. Drug za drugim so prihajali k Bregarju, da bi izvedeli kako podrobnost. V izbi sta sedela Peter brez uha in Krivec. Bila sta vsa prepadena. Pripovedovala sta, odgovarjala na vprašanja. Saj nista vedela mnogo. Krčevito sta se otepala vsake sokrivde. «To si mi ti skuhala«, je Krivec opočital ženi. «Zdaj me bodo še po sodnijah vlačili.» Jera je trdo molčala. Nekateri možje so se napotili v grapo. Na poti so srečali nosila. Ob vesti, da zem-ljemerec še živi, so ljudje občutili, kakor da jim je strašna teža padla z duš. Položili so ga na klop. Možje in žene so se usuli okoli njega. Udarec je bil hud, pol obraza je imel zateklega. Ranjenec je težko dihal, tresel se je v mrzlici. Napol osteklenele oči je upiral v ljudi, glas mu je bil šibek ko dih. «Po — zdravnika...» Bal se je za življenje. Poleg tega je grozno trpel. Ljudje niso vedeli, kaj naj naredijo. Sklenili so, da počakajo na orožnike. Saj morajo kmalu priti. Oni naj ukrenejo... Bolnik je vdano zaprl oči. Zdelo se je, da spi. «Če bi kdo šel Gregorju povedat«, je rekla Jera plaho. «On še vedno misli, da ga je ubil.» «Nikamor ne pojdeš!» je Krivec zacepetal nad njo. Jera je povesila glavo in molčala. Nastal je mrak. Na nebo se je dvignil mesec. Tedaj sta prišla orožnika. Nekam začudena sta pogledala po tolikih ljudeh, po svetiljki, ki se je borila s prepihom. V izbi je bila grobna tišina, prekinjali so jo le kratki vzdihi. Ljudje so se jima umaknili. Stopila sta k zemljemercu. «Ni mrtev», je pojasnjeval Bregar. ((Morda se bo izlizal.» Ranjenec je znova odprl oči. Strmel je nekaj časa v rjave čelade in težko zastokal. ((Poskrbite, da ga čim prej spravite v trg», se je stražmojster okrenil do Bregai ja Sodnik je bil še mlad, goreč v svoji službi. Dvignil je na pot debelega pisarja, ki mu je nejevoljen sledil po klancih. Zdravnika ni bilo doma. Saj lahko pride za njima. Ali šele jutri. Na poti sta srečala nosila z ranjen- in si nekaj zapisal. «Upajmo, da ne bo hudega.« Nato se je z ostrim pogledom ozrl po ljudeh, ko da med njimi išče zločinca. «Kdo ga je?« «Gregor Mežgon«, se jih je oglasilo več hkrati. Sočutju se je primešal strah, smrtna tesnoba. «Kje je? Je pobegnil?« «Doma je«, se je čez trenutek molka plaho oglasila Metevžetovka z griča. Vstopila je bila že pred nekaterimi minutami, a se vpričo orožnikov dotlej ni upala spregovoriti. «Doma je», je ponovila. «Ženo in otroke je spodil iz hiše. Pri nas so. Katra joče, trdi, da si bo kaj naredil. Skoraj na kolenih me je prosila, da bi šla in pogledala. Sama si ne upam. Če hi šel kdo drugi...« «Pojdemo že mi«, se je posmehnil stražmojster. «I\je stoji hiša? Kdo gre z nama?« Bregar ni utegnil. Imel je opraviti z zem-ljemercem. Postiljali so mu nosila. Možje so umikali oči. «Mlinar naj gre!« je zinil nekdo. Šel je, a mu ni bilo najlaže pri srcu. Noge so se mu zapletale ko pijane. Nebo je bilo skoraj jasno. Čez pobočja se je razlivala sivkasta svetloba. Le v tesnih, osojnih grapah je ležal mrak. Od lreves, grmovja in skal so padale dolge sence. Sence so šle pred ljudmi. V vrhovih smrek je zavijal veter, ko bi šumela voda. Sicer pa je bilo vse tiho. Odmevali so se koraki orožnikov in mlinarja. Vso pot so molčali. Mlinar se je nenadoma ustavil in pokazal na Gregorjevo bajto. Na njeno svetlo pročelje je padala senca velike smreke. Orožnika sta molče prikimala in stopila dalje. Mlinar je zaostal. Tedaj je iz veže počil strel. N^kaj drobnega je prhnilo v skale, ki so se belile ob poti, v brinje, ki je temno obrašeaio ves breg. Orožnika sta ostrmela. «Hudič, saj je znorel!« je kriknil Mlinar. Spoznal je, kaj to pomeni. Okrenil se j0 in zbežal po klancu. Šele na ovinku se je u-pehan ustavil. Orožmka sta pokleknila na desno koleno, pripravila puški za strel. «Vdajte se!» je zaklical stražinoister. Odgovoril mu je drugi strel. Nato blazen smeh, krohot zmagoslavja, ki je votlo odmei . skozi svetlo jesensko noč. 11. cem. Da še živi? Prav! Sodnika je zanimal zločinec. Ugotoviti je bilo treba dejansko stanje, kakor se je izražal. Pri Bregarju sta našla polno hišo ljudi. V trenutku se jima je izpraznila velika miza. Gospodar jima je povedal, da sta orožnika odšla po zločinca. V bajto se je zaprl, a ženo in otroke je spodil. «Zdi se mi, da sva slišala neko streljanje«, je omenil sodnik. Navzočni so se spogledali. Postalo jim je tesno v duši. Sodnik je odprl zapisnik, vrtel svinčnik v rokah. Začel je izpraševati. Najprvo očividce. Bregarja. Nato Petra brez uha in Krivca. In še ostale, ki niso bili poleg, a bi lahko kaj vedeli. Kmalu .je postalo očitno, da se ljudje nekam izmikajo pričevanju. Najrajši bi nič ne vedeli. Bajtarji so se s tem otresali morebitne sokrivde. Tudi Bregar je opisal le golo dejanje. Da je Gregor prišel in zahteval, naj poberejo šila in kopita. Sprla sta se in ga je udaril. To je vse. «Pa zakaj naj bi pustili merjenje?« je vpraševal sodnik. «Zato je vendar moral imeti kak vzrok.« Kmetje so molčali in se umikali s pogledi. Tudi bajtarji so bili tiho. Le spogle-davati se niso nehali. «Saj vidva sta ga spremila, zato morata kaj vedeti«, se je sodnik okrenil do Krivca in Petra. Peter brez uha je uporno molčal. «Kar rekel je, naj greva z njim«, se je Krivec odhrkal in pogledal Jera. , drugi poje «črez», tretji pa «basira». Akord, harmonično soglasje, je nekaj od narave danega in ni mogoče umetno sestavljen. Vsak ton se sestavlja namreč iz močnejšega temeljnega tona in iz več različnih višjih in vedno šibkejših tonov. Istočasno in enako močno podani delni (gornji) toni se spajajo v konsonančno sozvočje — v akord. Ta pojav je odkril Mersenne, francoski menih (1588—1648). Več tisoč let pred Kr. r. in še osem sto let po Kr. je bila glasba enoglasna. Šele v devetem stoletju so se prikazali prvi okorni poskusi dvoglasja in pozneje večglasja. Začetek razvoja bi se moral torej računati šele s šestnajstim stoletjem. Gotovo bodo zanimale nekatere bravce te vrstice, s katerimi hočem na kratko povedati nekaj o izvoru in razvoju glasbe in različnih instrumentov, v prvi vrsti naših domačih instrumentov: klavirja, gosli in harmonija. Slike na nagrobnih spomenikih nam dokazujejo, da so gojili glasbo že v starodavnih časih. Na egipčanskih kipih iz četrtega tisočletja pred Kr. r. so naslikane harfe in lutne, ki sličijo v glavnem našim harfam in mandolinam, samo da so imele tedanje harfe le malo strun in so bile brez odzvočnega, reso- nančnega dna. Razvijale so se in se približale kmalu obliki naših harf z velikim številom strun. Kakor kaže slika la so imele najstarejše harfe obliko loka. Ker je vrv na strelnem loku vedno zadonela, kadar koli je kdo odstrelil puščico, je uporabil to dejstvo neznan izumitelj in izdelal prvotno harfo. Tako se je razvilo iz bojnega orožja mirovna glasbilo. Lutna (glej sliko 1 b) ima vse bistvene dele kakor današnja mandolina. a) Najstarejša haria; b) Lutna. Iz poročil starogrških pisateljev posnemamo tudi, da se je gojila glasba pri vseh narodih starega veka. Ob različnih prilikah so peli pevci s spremljevanjem instrumentov in pantomimičnih plesov. Zel CclScl trojanske vojne v dvanajstem stoletju pred Kr. r. so prepevali tako zvani aedi o božanstvih in slavnih činih nepremagljivih junakov in spremljali svoje petje z instrumenti s strunami. Enako so prednašali rapsodi s petjem in godali odlomke iz Ilijade in Odiseje. Okoli leta 1000. pr. Kr. r. se je povzpela glasba do umetnostnega razvoja. Prva glasbenika, o katerih čitamo, da sta imela zasluge v glasbeni stroki, sta bila flavtist Ulympos in kitarist Terpander. Od velikega števila grških instrumentov sta bila poglavitna zastopnika lira in aulos (glej sliki 2 in 3). Kakor že omenjeno, sta bila petje in godba enoglasna skozi ves stari vek. Samostojna instrumentalna glasba se nikjer ne omenja. Stari vek, ki ga računamo v glasbi do desetega stoletja po Kr. r., je doba neomenjenega enoglasja in sicer v vokalnem in instrumentalnem oziru. Srednji vek, od desetega pa tja do konca šestnajstega stoletja, je doba absolutnega mnogoglasja toda samo vokalnega. Šele proti koncu šestnajstega stoletja se je začela razvijati samostojna instrumentalna glasba, ki se je povzpela v osemnajstem, posebno pa v devetnajstem stoletju do vodilne vloge. O tem pozneje. Glede oblike instrumentov srednjega veka smo tudi navezani na dela upodabljajočih umetnosti in na poročila pisateljev. Najstarejši instrumenti iz zahodnih dežel, ki so nam ohranjeni, izvirajo iz petnajstega stoletja p. Kr. r. Po večini so bili to instrumenti s strunami, ki so jih godci potrzavali s prsti ali pa gladili z lokom. Najstarejši te vrste so iz vzhodnih dežel prinesene harfe. Glede imen mnogoštevilnih instrumentov je vladala v srednjem veku velika zmešnjava. Enaki instrumenti so imeli različna imena, različni instrumenti pa enaka. Slika 4. nam kaže instrument britanskega izvora, ki se imenuje Chrotta (Crwth). Slika 5. predstavlja iz vzhodne dežele prineseno rebab. Na oba so igrali z lokom in ta dva instrumenta sma- 2) Lira, 3) Aulos, 4) Britanski Chrotta, 5) Rebab. trajo zgodovinarji za najznamenitejša prednika naših godal na lok, osobito gosli in violončela. Z združitvijo krotte in rebaba je nastala temeljna oblika godal sedanjega orkestra. Krotta je dal obris trupla naših godal, rebab pa vrat in lok. Zelo razširjen instrument v štirinajstem stoletju je bila lutna, ki je bila v petnajstem stoletju pa tja do sedemnajstega stoletja najbolj priljubljen domači instrument. Lutna je bila za tedanjo dobo isto, kar je za se- danjo klavir. Iz lutne, kakor že povedano, sta se razvili mandolina in kitara, ki nima izbočenega dna kakor mandolina. Znamenito bodočnost so imeli inštrumenti s klavijaturo, s tipkami, ki so predniki po vsem svetu razširjenega klavirja. Klavir ima primeroma kratko zgodovino. V današnji obliki s kladivci, po katerih nosi svoje ime, šteje šele dve sto let. Tudi prvi začetki klavirja kot instrumenta s klavijaturo brez kladivec segajo komaj v srednji vek. Če odstranimo še klavijaturo, moramo smatrati kot prednika klavirja vse instrumente s strunami, ki so jih potrzali s prsti. Tako se izgublja izvor klavirja daleč v starodavne čase. Grški monokord je najstarejši prednik klavirja in sploh vseh instrumentov s klavijaturo. Kakor razvidno iz imena, je imel monokord eno samo struno, napeto na reso-nančno dno. Pod struno je bila premikajoča se kobilica, ki je delila struno na manjše ali večje dele. S premikanjem kobilice so se lahko proizvajali visoki in nizki toni. Čim krajši del strune, tem višji ton. Sčasoma sta se pa kobilica in struna kaj kmalu izrabili. Ta nedostatek so kmalu odstranili s tem, da so postavili za vsak ton posebno kobilico, ki jo je pritiskalo vzdigovalo pod struno. Druga iznajdba, enostavnejša je bil klavicimbal, ki je imel za vsak posamezen glas posebno struno. Slika 6. kaže najstarejšega prednika kla- slika 6 Najstarejši prednik klavirja iz 14. ali 15. stoletja. virja iz štirinajstega ali petnajstega stoletja. Čeprav še zelo preprosti, so bili prvi klavirji vendar velikega pomena za razvoj glasbene umetnosti, pač zato, ker se je dalo igrati nanje večglasno. Prava najsijajnejša doba klavirja se začenja šele z iznajdbo klavirja s kladevci. Povod k tej iznajdbi je dal majhen instrument, ki se je nanj udarjalo z dvema kladivcema. Okoli leta 1700. si je domislil neki plesni učitelj Hebenstreit, da bi povečal in izboljšal ta instrument. In res, pet let pozneje je že vzbujal pozornost, ko je igral na tako izboljšan instrument, cimbal imenovan, na dvoru francoskega kralja Ludvika XIV. Različni izdelovalci so poskušali, prenesti na klavir udar s kladivci. Cristofori iz Firenc je bil prvi, ki mu je uspel klavir s kladivci (1. 1711.). Imenoval ga je pianoforte. Cristo-forijevi instrumenti se niso razširjali. Do splošne veljave so prišli šele klavirji, ki jih je začel izdelovati Silbermann leta 1726. v Nemčiji. Najbolj so izboljšali klavir v devetnajstem stoletju. Najrazličnejše delavnice so tekmovale, kako bi izboljšale klavir, ki je sedaj najbolj razširjen domači instrument. V srednjem veku je bilo — kar sem že omenil — ogromno število različnih instrumentov. Ob obratu renesančne in baročne dobe se je razmahnila domišljija iznajdljivih izdelovalcev v ustvarjanju čudovitih oblik skoraj vseh vrst instrumentov. Glej sliko 7., ki kaže v kakem razmerju stoje naše gosli s srednjeveškim instrumentom. V oceni neke predstave za časa Avgusta Močnega čitamo: «V orkestru je bil tudi Rapocki iz Pozna z grozovitim, sedem vatlov (4.40 m) visokim kontrabasom, ki je imel ob strani pritrjeno lestvo. Po lestvi je švigal Rapocki gori in doli, kakor je bilo pač treba igrati visoke ali nizke tone, tako da se ni bilo mogoče zdržati smeha.» Gosli, sedaj po vsem svetu razširjen inštrument na strune, in po njih upodobljeni sorodniki v nižjih legah: viola, čelo in kontrabas, so izpodrinili Tse druge instrumente na strune. V začetku osemajstega stoletja je doseglo izdelovanje gosli najvišjo dovršenost. Vsi poznejši poskusi prekositi mojstre iz Cremone so bili brezuspešni, medtem ko so se od tedaj vedno bolj izpopolnjevali vsi drugi instrumenti in tudi klavir. slika 7 Izprememba iz starih instrumentov se je vršila polagoma, a dosledno. Cela vrsta učiteljev in učencev, ki je tvorila pravcato šolo, je omogočila tako dosledno napredujočo izpopolnjevanje. Bile so to družine: A-mati, Guarneri in Stradiva-ri iz Cremone (1535—1736). Današnje gosli v razmerju s srednjeveškim inštrumentom. Izdelovale so gosli, ki so danes nedosegljive vrednosti. Poleg lutne, klavirja in gosli je igral v starejših časih važuo vlogo tudi harmonij. Že v dvanajstem stoletju, ko so začeli rabiti orgle tudi izven cerkve v posvetni glasbi, so izdelovali premikajoče se orgle, portativ ali regal imenovane. Iz poslednjega, ki je imel pisčali z jezički, se je razvil naš harmonij z večjim številom registrov in odslej se je ta instrument vedno bolj razširjal. V naši deželi je harmonij splošno znan in zelo priljubljen domači instrument. V srednjem veku glasbe je bila doba mnogoglasja in sicer samo vokalnega. Mno-goslasje se je razvijalo polagoma iz v začetku zelo skromnih poskusov. Ne smemo si predstavljati mnogoglasja takšnega, kakršno vsebujejo recimo naši četveroglasni zbori, ki imajo po večini vodilni napev v prvem glasu. Pri starem mnogoglasju je bilo več samostojnih napevov, ki so se razvijali vzporedno ne glede na tedaj š-e neznano harmonijo. Akordi so nastali slučajno kot po-sledek iztočasno zapetih napevov. Odločilno za končno spoznanje, da je en napev glavni in da ga drugi glasovi le spremljajo, je bilo spremljevanje z instrumenti. Zopet si ne smemo predstavljati tega spremljevanja takšnega, kakršno je v sedanji moderni glasbi. Instrumenti so igrali samo nekatere glasove pevskega stavka. Umevno, da je morala vzbujati pozornost razlika med živo-čutnim človeškim glasom in. suhim brenka-njem na strune. Čuditi se moramo le, da je trajalo sto let, preden so pisali napev za en glas samostojnim instrumentalnim spremljanjem. T@ si lahko razlagamo edino s tem, da niso vedeli še ničesar o harmoniji (akordih). Polagoma so prišli do spoznanja, da najbolj učinkuje lep napev, ki ga spremljajo in podkrepljajo v izrazu drugi instrumenti. Po drugi strani je tudi harmonično razumevanje večglasja t. j. na podlagi akordov, ugodno vplivalo na razvoj glasbene umetnosti. Vzporedno z razvojem glasbe je šel tudi razvoj samostojne instrumentalne glasbe, posebno odkar so iznašli v Italiji opero, kar se je zgodilo v petnajstem stoletju. Skupina igralcev na instrumente se imenuje sedaj orkester. Pri Grkih je bil orkester (orkestra) plesišče. Iz majhnega orkestra se je polagoma razvil orkester z ogromnim številom godcev. Moderni skladatelji so zahtevali in zahtevajo vedno več od orkestra ne samo glede števila instrumentov, ampak tudi glede njihove uporabljivosti. Največ zahteva v vsakem oziru Wagner v svojih operah, posebno v Nibelungih. Pri nas, na žalost kaj takega ne vidimo, in če smo srečni, slišimo po radiu različne majhne in velike orkestre, katerih po svetu ne manjka. □ □□□ Pripovedka o kugi Bil je čas, ko so žitna polja trojno obrodila, ko se je drevje lomilo pod težo sadja, ko je bilo divjačine na pretek, da so zajci sami od sebe legali v ponev. Takrat pa je bilo na zemlji obilo greha. Ljudje so pili in pohajkovali, ljubezni niso poznali, prepir je bil za jutranjo in za večerno molitev. Če jim je potrkal na vrata ubog popotnik, so ga nagnali s palico, na berače so naščuvali pse, še nedolžnih sirot se niso usmilili. Tako je bilo po vseh vaseh in gradovih. Tudi v prijazni vasici, ki je čepela ko golob sredi polja, ni bilo drugače. Ta vasica je štela dvajset hiš, trinajsta je bila nekoliko iz vasi, ob šumečem potoku. Poletnega dne je prišel v tisto vas romar. Potrkal je na prva vrata, poprosil v božjem imenu kruha in prenočišča. «Le pojdi, zate nimamo kruha«, se je glasilo. «Palico in kamen ti damo, če se ne pobereš,» In tako je romal in trkal od prve do dvanajste hiše. Povsod je srečal iste obraze in besede, ponekod so mu pokazali pesti. Tako se mu ,j.e zgodilo tudi v trinajsti hiši. Truden in žalosten je šel romar k potoku, sedel na kamen, gledal na vas, a po licih so se mu udrle solze. Ni jokal radi lakote, objokoval je ošabnost in neusmiljenje ljudi. Ob potoku pa sta sedela Svetka in Tinček, otroka iz trinajste hiše, jedla kruh in gledala ribe, ki so plavale v vodi. Zagledala sta jokajo« eg a romarja in se začudila. «Kaj ti je, mož?» «Ljudje se mi smilijo, ki so me pitali s psovkami mesto s kruhom.» Otroka pa besed nista do dna razumela. In ker še nista poznala ošabnost j in trdosrčnosti, sta mu dala kruha. Romar ga je vzel, ga prelomil, jedli so vsi trije. Ko se je nasitil, se je napil vode iz potoka, si zategnil pas in vzel palico, da bi šel dalje. Preje pa je otrokoma rekel: «Hvala vama, Bog povrni! Moja roka bo čuvala nad vajinim življenjem!» «Kdo sta ga vprašala otroka. «,Sveti Rok», jima je odgovoril. In je odšel po cesti. In bolj ko se je oddaljeval, bolj mu je rasla postava. Nazadnje se je zdelo, da se z glavo dotika neba. Otroka sta začudena zrla za njim. Še tistega večera je prišla v vas črna starka, se ustavila ob prvi hiši in potrkala na vrata. Vprašali so jo, kaj hoče. A ona je molčala, potrkala je drugič. Niso ji odprli. Ko je v tretje potrkala, so naščuvali nanjo pse. Psi so zalajali, a ko so zagledali starko, so zacvilili in se plašno razbežali. Starka pa je skozi zaklenjena vrata stopila v izbo. Sedla je na klop in strupeno dihala. Oči so ji bile dve črni jamici, le na dnu lobanje sta ji iz mraka gorela dva žareča ogla. Ljudje so se od groze stiskali v kote. Posedela je nekaj časa, nato se je dvignila. Stopila je k gospodarju in mu dahnila smrdečo, strupeno sapo v obraz. Nato je odšla kot je prišla. Bila je kuga. Še tisti večer je gospodar kihnil, začela ga je boleti glava, moral je leči v posteljo. Zgrabila ga je mrzlica, da se je ves tresel, pekla ga je žeja, bledel je, da vidi hudiča. Po telesu so mu zrasle bule, počrnel je in še preden se je naredilo jutro, je umrl. Ljudje še niso poznali kuge. Položili so ga na mrtvaški oder, naredili so mu krsto, prišli so pogrebci. Preden so zabili krsto, je može obš'a slabost. Niso utegnili, da bi šli domov in legli. Počrneli so in na mestu umrli. Tedaj je obšla ljudi groza in poplah. Kuga, kuga! Pustili so mrliče, da so razpadali v solncu, iz strahu pred smrtjo so se zaklenili v hiše. Klicali so Boga na pomoč. Če se je pa kdo približal hiši, so ga zapodili s kletvijo in kamenjem. Bali so se, da jim ne prinese bolezni. Še psov so se otepali, še muh so se bali. Zaprli in zaklenili so se bili tudi v trinajsti hiši. Še okna so zagrnili, da bi smrt ne mogla do njih. Toda smrt najde skozi vsako špranjo. Priletela je muha, se izmuznila v izbo, sedla na gospodarjev obraz. Ta je zamahnil z reko in jo je ubil. A že je moral leči. Naslednjega jutra je umrl. «Ata spi», je rekel Tinček. «Ata je umrl», je zajokala mati. Odprla je vrata in okna na stežaj, da je planilo solnce v izbo. Pri cerkvi je pel mrliški zvon. Vse dni je pel, vse noči je pel. Mati je odšla v vas in se je kmalu vrnila. «Pojdimo», je rekla otrokoma. «Vsa vas je pomrla. Le župnik še zvoni in še ta je bolan. Pojdimo, da ne umrjemob Prijela ju je za roke in ju je odpeljala iz hiše, v kateri je ostal mrlič. Solnce je toplo sijalo. Cesta je bila dolga, spredolga, siva in pusta. Odprla se je široka dolina, na poljih so valovila žita. Na obeh straneh ceste so stale vasi. Hiše so bile prazne, prazne. Lačna živina je mukala v hlevih. Povsod se je širil mrliški smrad. Tinček se je utrudil in rekel materi: «Nesite me!» In mati ga je nesla. Svetka je gazila prah. Hodili so dolgo, dolgo. Slednjič je mati postavila sinčka na tla, sedla na obcestni kamen in se zgrabila za glavo. «2ejna sem! Vode!» Vode pa ni bilo daleč naokrog. Zaman je vpila po nji. Počrnela je, padla v njivo in obležala. «Mati, mati!» sta zajokala otroka. «Pojdita po kakega človeka, da me pokoplje«, jima je še rekla in že je bila mrtva. Tako sta Svetka in Tinček postala siroti. Jokala sta ob materi, a ker se ta ni ve<č zganila, sta se dvignila, da po iščeta človeka, ki jo pokoplje. Sredi polja je stala smreka, a v njeni bližini macesen. Na smreki se je zibala šoja, a na macesnu sraka. Vpili sta in se pogovarjali, ko dve kričavi sosedi. «To ni pravica«, je vpila šoja. «V vaseh umirajo, a gospoda se je skrila v gradove, razbojniki pa v gozdove. So bili mar ti kaj boljši?« «Ni pravice ne usmiljenja!« je vreščala sraka. In tako sta očitno in na ves glas godrnjali zoper voljo božjo. Ob njivi pa je sedel sveti Rok in ju je poslušal. Vzel je kamen in ga je zalučal, sraka in šoja sta odleteli. Nato je povesil glavo. «Radi enega samega bi bilo lahko prizane-šeno«, je zašepetal. Po cesti pa sta prišla otroka, Svetka in Tinček, sama samcata, vsa prašna in žalostna. Spoznala sta romarja in ga prosila: «Pokopljite mater, ki nama je umrla!« «Pokopal jo bom«, je rekel sveti Rok. «A prej mi morata nesti pravico po svetu in najti človeško usmiljenje.« «Pravice ne poznava«, sta rekla. «A kje naj iščeva usmiljenja?« «To naj vaju ne skrbi«, je rekel svetnik. «Pojdita dalje, dalje, širom sveta! Ne pravita nikomur, da nosita pravico! Vsakomur povejta, da išlčeta usmiljenja!« In sta šla. Hodila sta dolgo, dolgo, dospela sta na ravnino. Pravkar je zahajalo solnce. Otroka je obšel strah, bala sta se noči. Pa je vstal mesec in jima je svetil. Dospela sta v prazno vas. Izmed vseh ljudi sta ostali dve starki. Sedeli sta vsaka na svojem pragu, se zlobno ujedali in prepirali. «Devetdeset mrličev je bilo«, je vreščala prva. «Ena in devedeset«, je vpila druga. «Ali si sebe štela?« sta vprašala otroka prvo starko. «Ne, sebe nisem štela«, je rekla ta in že jo je stresnilo. Šla je v hišo in je še tisto noč umrla. Otroka sta prenočila pri drugi starki, ki je vso noč ponavljala: «Prav sem štela, prav sem štela.« Zjutraj sta šla otroka dalje, a starka je umrla. Svetka in Tinček pa sta hodila po cesti. Jutro je bilo lepo, solnce je toplo grelo. Proti poldnevu je zmanjkalo ravnine. Pred seboj sta zagledala grozno strmino. Spodaj pa je ležala dolina, bila je široka in pusta, po sredi je tekla zelena reka. Plezala sta med skalami in grmovjem, trnje se jima je zadiralo v bose noge. Nenadoma sta zaslišala krik: «Pomagajta mi!» Otroka je postalo strah, prijela sta se za roke. Med skalami sta zagledala orla, ki se je bil ujel v velik skobec. Po dva vatla dolge peroti so mu plahutale nad zemljo. Kljun mu je bil krvav, oči so mu žalostno bliskale. «Rešita me!» ju je prosil. In sta ga z muko rešila. Orel je poskočil na bel pesek. Iz noge je krvavel, a iz vsake kaplje krvi, ki je kanila na zemljo, je vzcvetela roža. Svetka je eno utrgala in si jo vtaknila v lase. «K.adar me bosta potrebovala, vrzita rožo v zrak«, je rekel orel in vzplul v sinje' višave. Otroka sta dospela v dolino. Sredi doline so stali šotori, bili so ograjeni z visokim plotom okoli in okoli. Pred vhodom je stal oborožen galjot. Nastavil jima je sulico na prsi. «Stojta!» In sta pobegnila. Svetka pa je našla luknjo v plotu in se je izmuznila skozi. Tinček pa za njo. Galjoti so jo obstopili. «'Kaj iščeta tod?» so ju vprašali. ((Usmiljenje«, sa rekla. «Hohoho», so se zakrohotali. «Kaj pa bosta z njim?» «Svetemu Roku ga poneseva, da bo pokopal najino mater.» Galjoti so se spogledali. «Ali sta mar videla še druge mrliče?« «Vse polno jih je», sta jim rekla. «Čez nje sva morala plezati >> Vojaki so se znova prestrašeni spogledali. Ko sta legla, so se pomenkovali, kaj bi z njima naredili. Bog ve, če jima nista prinesla kuge. Sklenili so, da počakajo do jutra. Otroka pa nista spala in sta vse slišala. Ponoči sta vstala in pobegnila. Preden je nastalo jutro, sta prišla v velik gozd. Hodila sta dolgo, dolgo, gozda pa ni bilo konca. Med debli je bila tema, srečavala sta zveri. Postala sta žejna in lačna, a ni bilo vode, da bi jo pila, ne jagod, da bi jih zobala. Slednjič sta slišala žuborenjc studenca. Ob studencu je stala razbojniška kcča. Bila je na stežaj odprta in prazna. Napila sta se in vstopila. Prebrskala sta vse kote, našla skrinjo zlatnikov in lonec mrzlega fižola. Zlatnike sta pustila, a lonec sta postavila na mizo in jedla. Med tem so se vrnili razbojniki. Ko so slišali govorjenje iz koče, so izclrli svoje sablje. Stopili so na prag, zagledali za mizo otroka in so se zakrohotali. Nenadoma so se zresnili. «Pa Se sta nam prinesla kugo?« ((Premajhna sta.« In so se zopet smejali. «Kaj pa iščeta tod?« ju je vprašal poglavar razbojnikov, ki so mu brki viseli na ramena. «Usmiljenje», sta odgovorila. Zdaj šele so se kosmatinci smejali, da so jim tekle solze iz oči. «Kaj naredimo z njima?« so se vpraševali bolj za šalo ko zares. «Glave jima odsekajmo » «Za pete ju obesimo nad mravljišče.« Obedovali so, se šalili in smejali. Otroka sta od začetka od strahu trepetala, slednjič sta se tudi ona dva smejala. Ko so se razbojniki nasitili, so jima rekli: «Varujte nama kočo, pred jutrom nas ne bo!« Dvignili so se in odšli. Otroka sta legla in trdo zaspala. Pred jutrom sta se zbudila in odšla, nista čakala razbojnikov. Hodila sta in hodila, prišla iz gozda na planjavo, s planjave med griče. Na sivi skali je stal črn grad. Dospela sta do njega, a most je bil spuščen, vrata so bila zaprta. V ozki lini se je prikazala lepa gospa. Imela je razpuščene lase. Sušila si jih je v solncu. Ko ju je zagledala, se je začudila. «Kaj iščeta tod?» Povedala sta ji, da iščeta usmiljenje. In da sta lačna. Gospa je stekla po stopnicah, odprla mala vrata in ju je spustila v grad. Ne bi smela. A Svetka je bila tako podobna njeni hčerki, ki ji je bila pravkar umrla, da se ni mogla premagati. Dala jima je kruha, deklici je božala lase. «Prav tako deklico ko si ti sem imela«, se je razjokala. ((Usmiljenja pa tu ne najdeta, jaz ga še nisem videla.« Poljubila ju je na Čelo in ju spustila skozi vrata. Cesta, po kateri sta zdaj romala, je bila dolga, strašno dolga. Pojedla sta kruh, postala zopet lačna, a še je ni bilo konca ne kraja. Slednjič sta zagledala dim, prišla sta do koče. Bila je vsa zakajena, napol podrta, na pragu je dremal suh maček. Vstopila sta. Za mizo je sedel siv možiček, prešteval denar in ga polagal na kupičke. Prestrašil se ju je, pokril z rokama srebrnike. «Kaj hočeta?« ((Usmiljenje iščeva«, sta rekla. «Od mene ne dobita ničesar«, je kričal. «Tu ni usmiljenja! Nočem ga poznati! Pojdita!« «Kruha!» sta zaprosila. ((Nimam ga!» je zarenčal skopuh. «Kje najdeva usmiljenje!« «Tam», je starček pokazal skozi okno. «'Na obcestnem kamnu sedi, koso ima.» In ko sta odšla, se je zvito, zlobno smehljal. Otroka sta hodila ves dan do večera, a usmiljenja nista našla. Ko je nastala noč, sta legla v travo. Štela sta zvezde. Nista jih mogla prešteti, toliko jih je bilo. Tako sta zaspala. Zjutraj sta se umila v rosi in že sta bila na poti. Nista hodila dolgo, ko sta zagledala okostnjak. Sedel je na kamnu, čez ramo mu je visela kosa. Lobanja se je režala, skozi rebra je pihal veter. «Ali si ti usmiljenje?« sta vprašala otroka. «Smrt sem«, je bil odgovor. Otroka se je nista bala. «Kaj pa delaš?« «Počivam», je rekla smrt in si otrla mrzel znoj z lobanje. «Že mesec dni nisem počivala.« «Kaj pa si delala?« «Ljudi sem Ižela. Sestra kuga mi je pomagala. Kaj pa vidva?« ((Usmiljenje iščeva«, sta rekla. «Jaz ga ne poznam», je smrt zmajala z glavo in se votlo zasmejala. Pokazala jima je na reko, ki je tekla v daljavi. «Tja pojdita, tam ga bosta našla«. Prišla sta do reke. Na njenem bregu nista našla ničesar, kar bi bilo usmiljenju podobno. V vodi se je kopal mladenič, a na bregu je sedel mož in lovil ribe. Sedla sta in gledala. Mladenič je plaval, plaval, se prekopicoval po vodi ko račka. Nenadoma se je začel potapljati. «Reši me, reši me!« je klical ribiču iz valov. «Saj ne znam plavati«, mu je zaklical mož 7, brega. «Usmili se me zavoljo Boga!« je zavpil mladenič iz vode. In tedaj je vrgel ribič trnek na breg in se je zagnal v valove. Zgrabil je mladeniča, a voda je zagrnila oba. Še so se prikazale glave in roke, a je že zopet vse zatonilo. Nato ni bilo ničesar več videti. Reka je lena tekla dalje. Otroka sta si z rokama zakrila obraz. V veji nad njima je zagostolela ptica: ((Blagor, blagor ljudem, še živi usmiljenje, ki bo potolažilo božjo jezo...« In tako je pela brez konca. Hvalnico Bogu in blagor ljudem, radi usmiljenja enega samega izmed njih. Otroka sta se začudena ozrla kvišku. «Kje je usmiljenje?« sta vprašala. ((Utonilo je in vendar je živo«, je odgovorila ptica. Otroka nista razumela besed in sta bridko zajokala. Če je usmiljenje utonilo, ali naj se vračata praznih rok? Mati leži ob cesti in čaka. In sta še pomislila, da imata dolgo pot za seboi, Bog ve, če ne bosta zašla Jokala sta še huje. Ptici sta se zasmilila. ((Deklica, prelepo rožo nosiš v laseh, je zagostolela. Svetka se je nečesa spomnila in nehala jokati. Potegnila si je rožo iz las in jo vrgla v zrak. V hipu je izginila ko rosa v solncu. Tedaj pa je v zraku nastalo šumenje, solnce je za hip otemnelo, priletel je orel in sedel na zemljo. Razprostrl je peroti in jima je rekel: «Sedita vsak na eno perot!« In sta sedla. Orel se je dvignil visoko nad zemljo. Pod njimi so bili griči in doline, gozdovi in polja. Ko so nekaj časa leteli, je orel spregovoril : «Poglejta na zemljo!« In sta pogledala. Videla sta smrt. Sedela je na kamnu in spala. Poleg nje je ležala kuga. Bila je mrtva. Leteli so dalje. Orel se je znova oglasil: «Poglejta na zemljo!» Zdaj sta videla zakajeno, pol podrto kočo. Pred njo je ležal skopuh, ves počrnel, mrtev, na prsi je pritiskal vrečice z denarjem. Na pragu je predel maček. Orel ju je nesel v višine. Pred njimi so se prikazali griči. Na sivi skali je čepel črni grad. «Poglejta na zemljo!« In kaj sta videla? Grajsko gospo, ki je nevidna ležala med cveticami. Na dvorišču so ležali vitezi in hlapci. Bili so mrtvi. Na zidovju se je grela velika kača. Grad je bil njen. Preleteli so griče in ravnino. Vršali so nad gozdom. Pod njimi sama drevesa, drevesa, drevesa. In sredi drevja koča. «Poglejta na zemljo!« Pred kočo so ležali mrtvi razbojniki. V rokah so tiščali krive sablje, ko da so se borili s samo smrtjo. Imeli so take obraze, ko da so se še v zadnji uri srdito krohotali. Gozda je bilo konec. Pod njimi je ležala široka dolina. Po nji je plavala velika orlova senca. Čez šotore galjotov, ki so mrtvi odpirali usta v nebo. Zemlja je bila pusta, prazna. Le živali so hodile po nji. Orel je prišumel nad rajsko dolino, ki so jo oklepali gozdovi. Po sredi doline so valovala žita. Spustil se je na zeleno trato. Otroka sta zlezla na tla. In še preden sta se utegnila ozreti, je bil orel že visoko nad gorami. Naproti jima je prišel sveti Rok. Smehljal se jima je in jima je položil roke na glavici. «No, kako vama je, otroka moja?« ((Usmiljenje je utonilo«, sta žalostno povedala. ((Usmiljenje živi«, jima je rekel sveti Rok. ((Usmiljenje sta našla. In pravico sta nesla po svetu. Hvala vama!« In ju je poljubil na čelo. «Pokopljimo mater, ki vaju je ljubila«, je rekel. Prišli so do njive, kjer je ob kamnu sredi žita ležal gol okostnjak. Otroka sta se zavzela. «To je smrt«, sta rekla. Sveti Rok je molče izkopal jamo, položil v njo koščice in jo je zasul. Na grob je zasadil križ. Tisti čas pa sta prišla po cesti Kristus in sveti Peter. Kristus je molče motril rumena, valoveča polja. Sveti Peter se je oziral na prazne hiše in se zgražal nad praznoto in opustošenjem zemlje. <^To je strašno», je začel. «Vsi ljudje so pomrli, le živali so se naplodile.» Kristus je molčal. «Učenik, kaj misliš storiti?« Na Kristusovih ustnicah je igral nasmeh. Peter je molčal. Prišla sta do groba, ob katerem sta počivala otroka in sveti Rok. Kristus se je okrenil k svetniku: «Pojdi, brat!» In sveti Rok je molče odšel na novo romanje, njegova rjava halja je izginila v daljavi. Pojdimo!« je rekel Kristus in dal otrokoma roke. «Vajina in vajinih bratov ^m sestra je zemlja » Peljal ju je v vas, v največjo in najlepšo hišo. V nji je živela edina ženska, ki je ušla smrti. Ko je zagledala Kristusa, se je pokrižala in padla na kolena. «T'u imaš otroka, bodi jima mati«, je rekel Kristus. «iln če pridejo še drugi otroci, ne podi jih od vrat, posadi jih za mizo in jim postrezi.« Dvignil je roko in jih je blagoslovil. Solnce je toplo sijalo, v zraku so peli škr-janci, na polju je šumelo žito. Preko prazne, opustošene zemlje je vel dih novega življenja. w Veter Severli Jožef Kenda Oče je imel tri hčere, od katerih je bila ena lepša od druge. Imel je pa tudi prelep vrt, zasejan z najlepšimi cvetlicami. V ta vrt se je navadil zahajati močan in hud volk. Ko gre nekega dne oče v vrt, mu zver zastavi pot in ga ogovori: «Ali dovoliš, da vasujem nocoj pri eni izmed tvojih hčera, ali pa te požrem?« Oče se zboji za hčere, ker so mu drage kakor lastno življenje, zato odreče volku zahtevo. Žival postane nasilnejša, a oče se še ne vda. Šele takrat dovoli volku, da pride lahko v vas, ko mu ta obljubi, da hčeri ne stori nič žalega. Zvečer, ko se stemni, pride v hišo. Sede za ognjišče ter čaka, da družina povečerja. Po večerji vzame najstarejša hči ključ ter pobegne skrivaj v svojo spalnico. Zver gre za njo, a najele vrata že zaklenjena. Ko tako spozna, da je osleparjena, gre molče iz hiše. Drugi dan gre oče zopet na vrt. In glej, že mu volk zastavi pot ter mu zagrozi: «Ako ne dovoliš', da nocoj povasujem pri eni izmed tvojih hčera, te raztrgam in požrem!» Oče se sicer prestraši, a ljubezen do hčere mu ne dovoli, da bi živali ugodil zahtevo. Pogajata se in ko volk obljubi, da hčeri ne bo storil nič žalega, pristane oče, da pride zver v hišo. Zvečer pride volk v hišo in sede za ognjišče ter čaka, da domači povečerjajo. Po večerji vzame srednja hči ključ in hoče volku ubežati. A ta jo že čaka pred vrati. Dekle si zmisli zvijačo. Odpre vrata v spalnico, skoči notri in jih zaklene volku pred nosom. Opeharjen gre volk tudi ta večer iz hiše. Naslednji dan pošlje oče svojega hlapca na vrt, da pogleda, ali je volk blizu. Hlapec je bil močan in neustrašen. Oboroži se z nožem in s puško, da bi pregnal volka, če bi ga srečal, a ga išče zaman; zveri ne zasledi nikjer. Oče misli toraj, da je žival prebegnila in gre brezskrbno na vrt. A komaj pride tja, že mu volk zastavi pot; ga zgrabi z ostrimi zobmi za nogo in mu reče: «Ne kliči na pomoč! Če se le oglasiš, te takoj raztržem in požrem. Povej, ali dovoliš, da smem priti zvečer k tvoji najmlajši hčeri?« Oče se le brani, da bi dovolil volku pot k najmlajši hčeri; a ker ga zver le prehudo stiska z zobmi, se vda in privoli, da pride zvečer v vas. Ko se oče vrne domov, pripoveduje ves žalosten najmlajši hčerki, da ga je volk napadel in da mu je moral obljubiti vasovanje. Hoče jo še poučiti, kako naj zver ukane, a najmlajša izmed hčera odgovori očetu, naj bo brez skrbi; ona je še vesela, ker žival ne more biti pravi volk, marveč le kak človek, zaklet v volčjo podobo. Nenavaden spomenik. Pred predsednikovo palačo v Hapultepeku, predmestju mesta Meksike, je postavljen spomenik kobilici, Staro-asteška beseda Hapultepek pomeni namreč kobilčni hrib. (Hapulli = kobilica; tepetl al tepek = hrib, gora). Volk pride zvečer v hišo in počaka, da družina povečerja, nato se pripravi, da bi šel z najmlajšo hčerjo v sobo. Oprezen je, da bi ga dekle ne ukanilo, kakor sta ga poprej sestri. — Deklica vzame ključ, pa kar sama pokliče volka in ga pelje v svojo spalnico. A komaj zapre vrata za seboj, se spremeni žival v prekrasnega mladeniča, ki stoji raven kakor sveča pred njo. Mladenka se ustraši spričo nenadne izpremembe, a mladenič ji pravi: «Hvala ti! Nič se me ne boj, saj sem človek kakor ti! Ker si me rešila, ti bom hvaležen do smrti. Pa da me popolnoma rešiš, moraš storiti še nekaj, vzeti me moraš v zakon.« Deklica mu rada obljubi, da mu bo žena. Vesela in srečna je, da ga je le rešila iz grde volčje podobe. Mladenič ji pripoveduje, kako se je zgodilo, da se je spremenil v volka. Bilo je tako. — Nekega dne gre v gozd na lov. Tam vidi, kako preganja sokol nedolžnega goloba. Živalca bega od veje do veje, z drevesa na drevo, a ne more uiti zasledovalcu. Golob se zateče k mladeniču, kakor da bi ga prosil pomoči. Za njim se pri-podi sokol. Mladenič sname puško z rame, pomeri na sokola in ga ustreli. Rešena živalca se obrne do lovca in ga ogovori: «Ker si me otel smrti, ti hočem pomagati, da si pridobiš, kar poželi tvoje srce,« Mladenič odgovori: «Moje srce si želi dobre in pametne žene, ki mi bo zvesta spremljevalka v življenju.« — «Kar poznam deklet«, reče golob, «je najlepša in najpametnejša mlajša izmed treh hčera premožnega imenitnika. Ali mož ljubi svoje hčerke nad vse in jih ne da kar tako, od sebe. Da boš laže dosegel, česar si želiš, izpremeni se v volčjo podobo, pojdi tak do očeta in ga prisili, da ti da hčer za ženo. Pazi pa, da ne izbereš druge kot najmlajše.« — Ko golob to reče, zamahne s perutjo po mladeniču in ta se izpremeni v volka. Srečna in vesela hiti deklica iz sobe ter pripoveduje staršem in sestram, kaj se je dogodilo. Ne verujejo ji, ona pa pohiti v sobo in pripelje s sabo prezalega mladeniča. Mladi mož stopi pred očeta in zaprosi za roko svoje izvo-ljenke. Oče rad privoli v zakon in v kratkem obhajajo poroko. Starejši sestri sta bili najmlajši zelo nevoščljivi. Jeza ju lomi, da je dobila najmlajši sestra tako lepega mladeniča za moža in kesata se, da sta tako ravnali z volkom. Mladenič opazi črno jezo in nevoščljivost obeh deklet, pa pravi svoji ženi: «Glej, da boš najino spalnico dobro zaklepala, ker drugače se mi lahko pripeti kaj hudega!« Žena je sicer vestno izpolnjevala možev ukaz, a nekega dne vendar pozabi, da bi zaklenila vrata v spalnico. To priliko izrabita starejši sestri, se ukradeta v sabo in nastavita v svakovi postelji ostre nože, da bi se zvečer nanje nasadil in umrl. Ko pride mladi mož zvečer spat, leže na posteljo in se hudo rani ob nastavljene nože. Skoči s postelje, si obveže rane, pa reče svoji ženi: «Ne morem več ostati tu, kjer je v nevarnosti moje življenje. Nisi pazila in nisi zaklenila vestno vrat, pa si me izpostavila smrtni nevarnosti. Zdaj vem, da me ne ljubiš in da ti ni mar zame. Odtod grem in se ne vrnem več.» — Mlada žena joče in prosi, naj bi ostal pri njej, a vse zaman, mladenič se odpravi in gre še tisto noč iz hiše. Čez čas je bil v mestu semenj. Tudi oče treh hčera se nameni, da gre ta dan v mesto po kupčiji. Vsaka izmed treh hčera ga prosi pred odhodom, naj bi ji prinesel kaj v dar. Najmlajša ga prosi, naj bi ji kupil železne čevlje in železno palico. Olče ustreže hčerkini želji in ji prinese iz semnja železne čevlje in železno palico. Vdovica obuje čevlje, vzame v roko palico ter se odpravi po svetu, da poišče izgubljenega moža. Hodi po poti preko gričev in dolin pa zgreši cesto in zaide v temen gozd. Gre po gozdu in pride do velikega gradu. V tem gradu je imel veter gorenjec svoje domovanje. Vdovica stopi v grad in najde v njem samo ženico. Prosi jo premilo, naj bi jo vzela čez noč pod streho, a starka ji reče: «Rada bi te vzela ob noč, ko bi bila gospodarica tega gradu. A tu gospoduje moj sin, veter jutrnik, in če te le dobi, te raztrga in raznese na drobne kose.» Popotnica ji še reče: «Nič se ne bojte zame; vaš sin mi ne bo žalega storil, ko bo izvedel, kakšno je moje gorje in koliko trpim. Še usmiljenje bo imel z menoj in v pomoč mi bo.» — Nato pripoveduje ženici, kako je dobila moža in kako ga je spet izgubila in da ga sedaj išče po svetu. Pripovedovanje gane starko, in ker je bila popotnica trudna, ji pripravi mehko posteljo, da se odpočije. Veter gorenjec nride drugo jutro na vse zgodaj domov. Ko stopi v grad, postoji, pa zavpije, da se strese zidovje: «K.rst smrdi, krst diši! Koga ste skrili v gradu?« Mati mu reče: «Povem ti vse po pravici, samo obljubi, da življenju, ki je pod našo streho, ne storiš nič zalega!« Veter obljubi, kakor zahteva mati in ta mu nato pripoveduje, kar je slišala od vdovice. Sin, veter gorenjec, se pomiri in ukaže pripeljati tujko pred se. Vdovica pride in ga milo prosi, naj ji pove, ali ni videl kje mladeniča, ki bi bil podoben njenemu možu. Veter gorenjec ji odgovori, da ne ve nič o njenem možu in da ga ni nikjer videl. Pravi ji še: «Moj sosed, veter dolenjec, ta ve gotovo, kje je tvoj mož. Ako želiš te nesem do njegovega gradu.« Pred odhodom da veter gorenjec vdovici zlat kolovrat v spomin, nato jo dvigne in na brzih perutih odnese v dolenjčev grad. Vetra dolenjca ni bilo doma. Vdovica gre k njegovi materi, ki je bila prav tako stara kakor ona vetra gorenjca ter ji pripoveduje svojo zgodbo in nesrečo. Starka pa zmaje z glavo in pravi: «Beži, ako te dobi moj sin v gradu, te raztrga in raznese na vse strani. Ne smeš torej ostati tu, če ti je življenje drago.« A vdovica le prosi in pravi, da bo sama prepričala njenega sina in da ga bo milo prosila, naj se je Usmili. Tako ostane vdovica v gradu in čaka, da se vrne veter dolenjec. Ženica ji postreže z jedjo in s pijačo ter jo pelje v lepo sobo in ji pripravi mehko posteljo, da se odpočije. Drugo jutro prigrumi veter dolenjec domov. Postoji v gradu in zaupije: «Krst smrdi, krst diši! Kdo je skrit tu, da ga raztržem in razneseni na vse strani?« Mati pripoveduje v strahu o deklici-vdovici, ki je zašla, v grad in urosi pomoči, da bi našla, izgubljenega moža. In še mu pravi: «Ako obljubiš, da ji nič žalega ne storiš, ti jo pokažem, drugače pa ne.« Sin obljubi, da mladi ženi ne bo storil nič hudega in starka jo pripelje pred njega. Mlada žena mu pripoveduje svojo žalostno zgodbo in ga prosi pomoči. Zasmili se vetru, pa ji pravi: «Nisem videl tvojega moža in ne vem, kje bi ga dobil; vedel pa bo zanj veter severli, ki biva v gradu daleč od tod na nočni strani. Dolga je pot do njega in ti sama ne prideš tja; zato te ponesem do gradu, da boš prej našla moža.» Veter dolenjec ji da za spomin zlato vretence, nato jo zadene na svoja krila in jo odnese v grad severnega vetra. Veter severli je prišel baš z lova, ko prinese dolenjec mlado ženo v njegov grad. Postavi jo na tla in mu pove njeno zgodbo. Pove mu tudi, kaj prosi in po kaj je prišla. Veter severli pravi ženi: «Videl sem ga in vem zanj. Več dni hoda od tod je in prav jutri bo obhajal poroko z mlado princezinjo. Ce ga hočeš videti, te odnesem še danes v grad, kjer biva.» Mlada žena prebledi ob tej novici in milo prosi, naj bi jo veter severli nesel do moža. Veter ji da za spomin zlato preslico in jo odnese na lahkih krilih v grad, kjer je bival njen mož. Vdovica stopi v grad in mlada princezinja ogleduje poželjivo zlat kolovrat, vretence in preslico, pa zaprosi ženina, da bi kupil vse skupaj. Mladenič ne ve, da je ona, ki stoji pred njim, njegova žena. Reče ji torej, ali bi prodala kolovrat, vretence in preslico. Žena odgovori: «Ako smem prebiti pri ženinu to noč, dam nevesti zlati kolovrat.« Princezinja ji odgovori s hudim glasom: «Še jaz nisem bila z njim ponoči, pa bi tebi, beračici, to dovolila!« A žena se ne vda, dokler ji princezinja ne dovoli, da gre zvečer v sobo njenega ženina. Ko sta mož in žena sama v sobi, se mu ona odkrije, pa ga začne prav milo prositi, naj je ne zapusti in naj se ne pregreši nad postavo. Pripoveduje mu, koliko je zanj pretrpela in koliko ga je iskala, da bi ga dobila in rešila Mož pa je trd in je noče več spoznati za svojo. Tako prebije mlada žena prvo noč v prošnji in joku. Drugo jutro pokaže žena zlato vrtence. Princezinja jo ogleduje in bi ga zelo rada imela. Pa poprosi ženina, naj bi ga kupil. A vdovica zahteva zopet, da bi šla zvečer k ženinu v sobo. Princezinja se brani, a naposled jo premoti blesk zlata; vda se in dovoli, da gre tujka z ženinom v sobo. Zopet sta mož in žena sama. Ona ga milo prosi, naj ji ostane zvest in naj ji bo mož kakor prej, pa on ne sliši njene prošnje in ga ne gane njena solza. Tako prejoče in prebdi žena drugo noč. Naslednje, tretje jutro pokaže princezinji zlato preslico. Princezinja jo ogleduje in bi jo rada imela, pa reče ženinu: »Imam že zlat kolovrat in zlato vretence, kupi mi še zlato preslico!« Žena pa zahteva isto kakor prejšnja dneva in se nič ne vda. Naposled nevesta dovoli, da gre tujka zvečer z ženinom v sobo. Ženin se brani, da bi kupil zlato preslico, ker se boji, da bi ga prava žena ne pregovorila; a na milo prošnjo nevestino se omehča tudi on. Zvečer gresta oba v sobo. Tu prosi žena moža, naj vendar sprevidi, da ga ljubi bolj ko princezinja, ko je žrtvovala zanj vse zlato in ko je prehodila velike daljave in prebila smrtne nevarnosti, da ga je našla. Pravi mu še: «Glej, princezinjo je premotilo zlato, da te je prodala, jaz pa sem dala vse bogastvo, da bi te dobila.» Zdaj ženin spozna, da je ljubezen njegove žene res prava. Kesa se, da ji je prizadjal toliko gorja, a ne ve si pomagati, da bi se pri nevesti izgovoril. Zopet ga pouči žena in mu pravi naj jo vpraša, kateri zakon da je pravi, prvi ali drugi. In ko bo princezinja odgovorila, bo gotovo zopet njen, kakor je bil. Drugo jutro stopi ženin k nevesti in jo vpraša: »Kateri zakon je pravi, prvi ali clrugi?» Nevesta mu odgovori: «Samo prvi je pravi.« Takrat pravi ženin: «Toraj ne morem biti tvoj mož, ker glej, ta je moja žena.« Zdaj nevesta ostrmi in se hudo prestraši, ker se zboji za mladega in lepega ženina. On pa odpelje ženo iz gradu in oba se napotita proti domu. Tako je bil mladenič prost. Z ženo se jo vrnil na prvi dom in oba sta bila srečna in vesela. Hudobna mačeha Jožef Kenda Živel je mož, kateremu je žena umrla in mu zapustila majhno hčerko. Kmalu po smrti prve žene se je mož zopet poročil. Tako je dobila hčer mačeho. Dokler mačeha ni imela lastnih otrok, se je siroti dobro godilo. Potem pa se ie na mah vse preobrnilo. Mačeha ni mogla videti uboge sirote. Tepla jo je, da se je otrok smilil poštenim Nenavaden spomenik. V svojem glavnem mestu (Salt-Lake-Cety) so postavili hvaležni Mormonci spomenik galebom, ki so jim bili še pravočasno uničili neštete množice požrešnih kobilic. VII. ^ 7 ljudem. Jesti je dobila le toliko, da je živela; /.raven je morala še trdo delati od jutra do večera. Nekega dne reče mačeha svojemu možu, da pastorke ne more več trpeti v hiši. Naroči mu zato, naj jo pelje v gozd in naj jo tam pusti. Mož si ne upa, da bi se uprl ženinemu ukazu. S težkim srcem se odpravi, da izvrši naročilo. Mačeha da pastorki hlebček črnega kruha, nato jo oče odpelje proti gozdu. Ko pripelje oče hčerko globoko v gozd, zakuri ogenj in ji pravi, naj čaka. da nabere drvi, potem da se vrneta domov. Deklica čaka pri ognju. Zatonilo je že soln-ee, očeta še ni od nikoder. Odzvoni avemarijo in še čaka zaman. Tedaj pride po gozdu petelinček in se približa deklici ter ji pravi: «Kikiriki siro-tica, daj mi drobtinico kruha, pa bom mesto tebe govoril!» Sirotica ki je bila usmiljenega srca, mu odlomi košček kruha. Petelinček ga poje, nato ostane pri njej in ji dela družbo, da bi je ne bilo strah. Za petelinčkom pride po gozdu mačka. Ustavi se pri deklici ter ji reče: «Mjav, mjav, sirotica, daj mi drobtinico kruha, pa bom mesto tebe govorila!« Deklica ji odlomi košček kruha in mačka ga poje, nato ostane s petelinčkom pri njej in ji dela družbo, da bi je ne bilo strah. Zdajci nastane v gozdu strašno šumenje, dvigne se silen vihar, ki ruje drevesa, lomi veje in odnaša listje na vse strani. Po gozdu sem pride v vetru in viharju lepo oblečen gospod in vpraša sirotico: «Ali bi hotela z mano plesati, pa ti dam najlepša oblačila in polno mošnjo de-narja.» «Nič, nič, sirotica! Če boš z njim plesala, te bo zlodej s seboj vzel in nikoli več ne boš videla ne dneva ne ljudi,» ji reče petelinček. Gospod jo zopet poprosi, naj bi z njim plesala, a mačka jo prav tako posvari kakor petelinček. Ko gospod uvidi, da nič ne doseže, vrže sirotici poTno mošnjo cekinov in še lepo obleko v naročje, nato izgine. Petelinček in mačka peljeta sirotico iz gozda in jo pripeljeta domov. Ko vidita oče in mačeha, kaj je prinesla iz gozda, jo rada sprejmeta in ji nič zalega ne storita. Na skrivaj se mačeha jezi in črna zavist jo lomi, da ima pastorka toliko bogastva in tako lepo obleko. Pa speče hlebček pšeničnega kruha, ga da pravi hčerki in oče jo pelje v gozd kakor prej sirotico. V gozdu zakuri pa ji pravi: «Poča-kaj, da naberem drvi, potem se vrnem, da greva domov. Deklica čaka in čaka, očeta ni od nikoder. Mine dan in pride noč, tedaj prileti po gozdu petelinček in se ustavi pri ognju ter poprosi: «Kikiriki, deklica, daj mi drobtinico kruha pa bom mesto tebe govoril!» Deklica ga osorno zavrne: «Ti boš zame govoril, še zase ne znaš1; pojdi le drugam kruha prosit!» Petelinček je žalosten in gre naprej. Še ni bil petelinček dobro odšel, ko pri-mjavka mačka in prosi deklico: «Mjav, mjav, daj mi drobtino kruha, pa bom mesto tebe govorila!« Trdosrčnica mu odgovori: «Ti boš zame govorila, še zase ne znaš; pojdi le drugam kruha prosit!» Mačka je žalostna in gre po gozdu naprej. Zopet nastane silen vihar, da se rujejo drevesa in da se lomijo veje. Deklice se poloti silen strah in ne ve, kaj naj bi storila v samoti. Pa pride po gozdu lepo oblečen gospod, se ustavi pri njej ter jo vpraša: «Ali bi hotela z mano plesati«« Deklica se rada vda, češ da bo za plačilo tudi njo obdaril. Pa nista priplesala enkrat okoli ognja, ko se gospod spremeni v zlodeja, ki zgrabi deklico za lase in jo raztrga na drobne kose. Ker hčerke noče biti domov, prične mačeha tarnati. Vsa je v skrbeh, pa se odpravi in gre v gozd, da jo poišče in najde. Pa kako se prestraši, ko pride do ognja in vidi, da ležijo okoli in okoli razmetane kosti. Sesede se na tla in se resnično kesa za krivice, ki jih je prizadjala pastorki. Odslej se je sirotici vse bolje godilo in po očetovi smrti je sama gospodarila in si dobila dobrega moža, da je bila z njim srečna in zadovoljna. Tč" Zjutraj Je ko balzam božji kanil v jutro mlado glas zvonov, dušo in srce je zganil, zlil črez hiše blagoslov. Ptica si perot otresla, vetrič je poljubil lan, zlata je omočil vesla v morju sobica mladi dan... Fran Žgur. cRT Mlinar brez skrbi Poleg ceste se je vil potok; ob potoku je stal mlin; v mlinu je živel mlinar, ki je bil vedno srečen in vesel. Da pokaže svojo srečo tudi svetu, je obesil nad vrati v hišo napis: «Mlinar brez skrbi.« Nekega dne se pripelje po cesti sam kralj tiste dežele in, ko se ozre na mlin, zagleda napis: «Mlinar brez skrbi«. Začudi se napisu in radoveden je, kaj naj pomeni. Ukaže torej kočijažu, naj ustavi, sam pa stopi iz kočije in gre v mlin. Tam vpraša mlinarja: «Kako, da imate nad hišnimi vrati tak nenavaden napis? Ali živite res brez vseh skrbi?« Mlinar mu spoštljivo odgovori: «Res je, srečen sem in brez skrbi živim.« Kralj mu reče nato: «Ako res nimate nobene skrbi, vam jo dam jaz. Zdaj leto pridite v moj grad, da mi rešite naslednje tri uganice: Koliko velja kralj? Kako daleč je v nebesa? Kake misli imam jaz? Če mi ne rešite zastavic, zapadete smrti.« Ko kralj izgovori, se vrne v kočijo in odpotuje dalje. Mlinar ni več vesel; potrt hodi okoli, lelo ga ne veseli. To opazi njegov brat, pa ga vpraša: «Zakaj nisi več vesel? Kakšne skrbi te tarejo? Mlinar razodene bratu, kako je prišel k njemu kralj in kako mu je zastavil tri uganke. Ko brat sliši zastavice, reče: «Le brez skrbi bodi in živi srečno dalje, uganke bom že jaz rešil-« Preteklo je leto in približal se je dan, ko bi moral mlinar odgovoriti na uganke. Pa pride k njemu brat in mu pravi: «Daj mi svojo obleko, da grem mesto tebe do kralja.« Mlinar mu jo takoj izroči in brat se preobleče ter se odpravi v glavno mesto. Tam poišče kraljevi grad in stopi vanj. Služabniki ga peljejo pred kralja. Spoštljivo, a pogumno pozdravi vladarja in mu razodene, po kaj je prišel. Kralj se jedva še spominja dogodka z mlinarjem in pa zastavic, ki mu jih je naložil, da jih reši. Pravi mu: «Dobro; prva zastavica je bila: Koliko velja kralj? — druga: Kako daleč je v nebesa? — tretja: Kaj mislim sedaj jaz?« Mlinarjev brat odgovori kralju: «Prvič; Bog, ki je prvi, je veljal le trideset srebrnikov; kralj pa ki je manj, bo veljal dvajsetdevet srebrnikov. Drugič, ko je kristus visel na križu, je rekel desnemu razbojniku: «Še danes boš z menoj v raju«. V nebesa torej ni dalj ko en dan. Tretjič, Njegovo Veličanstvo misli sedaj, da sem jaz mlinar, pa sem v resnici le njegov brat» Ko mlinarjev brat to" reče, popade klobuk in odhiti iz grada. Ko mlinar izve, da je brat dobro odgovoril na vprašanja, ga mine sleherna skrb in zopet je srečen ter vesel. mr Stara bajka V daljni Aziji je živel pred več tisoč leti čarovnik, ki je znal prikrivati ljudstvu umetnosti svoje črne duše. Res so pluli nad njegovo ubožno kočo, ležečo tik kraljevega dvorca, oblaki zlobnih govoric. Mnogi so se bali njegove sključene, sivo obrasle prikazni, toda le malo so vedeli o njegovem delovanju in nehanju. Pravili so, da priletajo in izletajo skozi okna ptiči s čudnim, pisanim perjem kakor bi bili sli skrivnostnih poročil in da rastejo v njegovem vrtu iz mrtvaških lobanj krasno razcvitajoče se cvetlice, katerim se dvigujejo ponoči iz odprtih Saš majhna, vilam podobna bitja, ki plešejo žalostno v mesečini. Nekateri so tudi vedeli, da je bilo vstopilo pred leti lepo in dražestno dekle v čarovnikovo kočo in da je kmalu nato odletel skozi odprto okno velik, pisan metulj; dekleta niso nikjer več dobili. Drugi zopet so baje sami opazili, kako so goreli ponoči o mlaju tihi, modri zublji na slemenu, goreli so svetlo in brez vsake gorkote, a svetili so se pošastno v nenavadni barvi. Nekoč se je zgodilo, da je zapustila kraljična očetov gaj in zašla v čarovnikov vrt, brez vsakih skrbi in ne da bi si bila kaj mislila, kajti bila je skoraj še otrok po letih, toda krasna kakor kak cvetoč pomladanski dan v solncu. Ljudstvo jo je ljubilo ko prijetno misel, ko tolažilno vero. Tako lepa je bila, da so postajali, ko so jo videvali, celo hudobni ljudje pobožni in tako čistega srca kakor je sneg po gorskih vrhovih. Stari čarovnik jo je opazil, ko se je v njegovem vrtu nagibala k čudnim cvetlicam. Njen smehljaj se mu je zdel čudovitejši ko vse njegove umetnosti. Stopil je k njej in jo povabil v kočo. Deklica se je pa ustrašila poželjivega pogleda njegovih bodečih oči in njegov vabeči smehljaj se ji je zdel grši ko smrt. «Nikdar!» je zavpila vsa prestrašena in se obrnila, toda čarovnik je stal zopet pred njo in oči so se mu iskrile od samega poželenja. «Hočem, da si moja,« je dejal, «stopi z menoj v kočo!« Kraljični sta se tresli bledi ustnici, toda odločno in pogumno je ponovila:* «Nikdar! Nikdar!« Nato je zavpil starec — besnost mu je bila spačila obraz: «Če nima tvoje srce nobene gorkote za me, naj postane odslej tvoja krasota tako mrzla in trda ko kamen! Ako zavračaš mojo ljubezen, bodi mrtva, bodi kamen, dokler te ne odreši dejanje, ki ga nihče na svetu ne pogodi!« Dvignil je svojo čarovno palico in kraljična se je izpremenila na mah v demant take lepote, takega bleska in takega ognja, da ga ni mogel gledati noben zemljan, ne da bi mu bil napolnil demantni blesk srce z vzhičenostjo, lakomnostjo in pohlepom. Čarovnik je nato priklical enega izmed svojih čarobnih ptičev, ki je nesel dragulj — začarano kraljično — v sobo njenega očeta. In zasmejal se je čarovnik, veseleč se svojega zahrbtnega maščevanja, tako ostudno, da so takoj ovenele vse cvetlice na vrtu. Sam se je pa splazil v kočo, jkajti vedel je, da ne pogodi nikdar nobeden, kaj bi se bilo moralo zgoditi z draguljem, da bi se lahko vrnila kraljična iz pregnanstva zopet v življenje. Velika žalost je zavladala po deželi radi izgubljene kraljične. Nihče ni slutil, da je bila njena izguba v tesni zvezi z dragocenim draguljem, ki so ga našli v kraljevi sobi, nihče ni slutil, da utegne po čarovnikovi zakletvi odrešiti kraljično le točno določeno dejanje. Dragulj je romal v kraljevo zakladnico. Črez leta ga je nosil kraljevič na. glaviču svojega meča. Pravili so, da je prišel dragulj nato roparjem v roke, ki so ga pa bojda tudi sami izgubili. Pozneje se je pojavil v Indiji, menjaval je lastnike, kajti vsi so ga želeli in vsi so ga občudovali, bilo je kakor bi žalovala v blesku tega kamna vsa bol in vse hrepenenje vklenjene mlade duše. Karkoli se je zgodilo s kamnom, Najmanjša vrsta lisic, Severno-afriška pustinjska lisica, zelo srčkana živalca nič večja ko naše mlade mačice. nikdar ni bilo pravo, nikdar ono edino, kar bi bilo zamoglo po čarobnem zatrdilu hudobnega starca, ki /je bil že davno umrl, ovreči prekletstvo. In vendar se je zgodilo nekoč čudo, da je ' napravil človek s krasnim kamnom to, kar je prineslo slednjič rešitev. Bogatega trgovca so napadli na cesti roparji. Ko se je bližala nevarnost, je skril trgovec svoj zaklad hitro v travo ob cestnem robu, zanašajoč se, da si reši življenje in si pozneje zopet pridobi svojo lastnino. Toda roparji so ga ubili in oropali in dragoceni kamen je ležal neopazen v cestnem jarku. Kmalu nato je prikorakal po cesti — bilo je krasno pomladansko jutro — mlad popotnik in si prepeval pesmi. Solneno svetlobo so mu srkale jasne oči in srce sta mu napolnjevali vera v življenje in nada v lastno, neskaljeno srečo. Njegova brezskrbna mladost ga je zajemala kakor kaka reka svetlobe, veselja, ljubezni in sreče. Ničesar ni bilo na svetu, kar bi ne bila njegova last, nič drugega si ni želel, kakor da bi smel vedno tako lahko in veselo, brez vsakega bremena potovati po poteh in stezah svojega življenja. V tem je uzrl mladenič ob cesti barvan blesk. Sklenil se je in pobral dragulj. Začudil se je, ustrašil in njegovo srce je premrlo, kakor bi se bil približal s tem bleskom sam zli duh nestalne in minljive posesti, zločestega pohlepa, težkih skrbi in zemeljskih stisk. Zdelo se mu je, da mu zatemnuje draguljev blesk vso svetlobo v njegovi duši, zato je vrgel kamen — daleč proč cd sebe. In zaslišal je, kakor bi bil tedaj v njegovi bližini nekdo rahlo zavriskal, in čutil je, kako vejeta iz tega glasu žalost in sladkost. Mislil je, da sanja, ko je zagledal pred sabo ob robu travnika sredi cvetlic in obžarjeno od žarkov jutranjega solnca — deklico. Tu se končuje stara bajka o prostosti duše. Pripovedovali so še, da je sledila kraljična svojemu rešitelju in ostala pri njem in njegova do svoje smrti. Dežek Krotek dežek stiha pada, mlade v brst prši — V duši porojena nada, hoče silna v solnčne dni, v solnčne dni, kjer cvet do cveta šepeta v valovju trav, čista kakor pesem sveta, v solncu vtrgan zlat pozdrav. Fran Žgur. Okras poročenih mož ongtonskih otočanov v Tihem oceanu, izdelan iz želvje črepine. Zdi se, kakor bi nosil mož v znak svoje oblasti celo ključavnico s seboj seveda brez ključa. Nekaj važnejših določil italijanskega prava o služnostih SPISAL DR. G. ® ® ® ® POUČNI DEL ® ® ® ® J. W U V 1 i J. IV JL-/ J_/ Ko so dobili s prvim julijem leta 1929. italijanski občanski zakoni mesto dotedanjih avstrijskih veljavo, se je marsikaj izpremenilo v zasebnem pravu, kar je važno za naše ljudstvo. V sledečem podamo svojim bravcem nekaj važnejših novih določb glede služnostnih pravic ali servitut. Služnosti so tiste pravice, ki jih ima posestnik zemljišča ali stavbe na tujem zemljišču ali tuji stavbi, da laže in bolje uporablja svoje lastno zemljišče, svojo lastno stavbo. Med služnosti štejemo pravico poti po tujem zemljišču do svojega zemljišča, pravico obračati voz ali plug na tujem svetu, pravico kapi, vodovod črez tuje zemljišče i. t d. Po avstrijski postavi si mogel pridobiti take pravice ne samo pogodbeno, s tem torej, da ti jih je dovolil lastnik tujega zemljišča, temveč tudi s priposestvovanjem. Kdor je izvrševal najmanj trideset let tako služnost (sam ali skupno s svojimi predniki), jo je priposestvoval t. j. lastnik ali posestnik služečega zemljišča, torej tujega zemljišča, na katerem se je izvrševala služnost, in tudi vsakdo drugi so morali dopustiti, da je nemoteno naprej izvrševal to služnost, morali so — drugače povedano — spoštovati pridobljene pravice. Takih priposestvovanih služnosti je zlasti na kmetih veliko število. V vsaki občini je nebroj poti z enega zemljišča črez drugo do bližnje ceste, ki jim ne vemo izvora, ker se izvršujejo že od pamti veka in jih mora gospodar služečega zemljišča prenašati, čeprav mu je to včasih zelo neljubo. Zlasti pred vojno so imele naše sodnije obilo posla s pravdami, nastalimi radi tega, ker si je en mejaš lastil pot po sosednjem zemljišču, češ, da jo je priposestvoval, gospodar dotičnega zemljišča je pa zanikal priposestvovanje. Italijanski zakon je znatno omejil možnost takega priposestvovanja služnosti. Ta zakon dopušča samo priposestvovanje trajajočih in vidnih, izključuje pa, priposestvovanje netrajajočih in nevidnih služnosti. Treba torej, da določimo, katere služnosti so trajajoče oziroma netrajajoče in katere so vidne oziroma nevidne, kar ni težko, ker opre-deluje zakon sam jasno te pojme. Trajajoče suž-nosti so 11. pr.: pravica vodovoda, pravica kapi, pravica razgleda. Ko je namreč naprava za njihovo izvrševanje gotova, so n. pr. položene cevi ali je izkopan jarek, je sezidana streha, teče voda po tujem svetu, oziroma kaplja na ta svet brez vsakega sodelovanja človeškega. Netrajajoče služnosti pa so n. pr. pravica prehoda ali poti, pravica zajemati vodo, obračati plug, pasti živino, ker take služnosti so nemogoče brez človeškega sodelovanja, izvršujejo se le s tem, da človek hodi, obrača plug, zajema vodo, pase živino na tujem svetu. Vidne služnosti so tiste, ki se izražajo z vidnimi znamenje, kakor n. pr. vodovod, okno, vrata, dočim so nevidne tiste služnosti, ki nimajo nobenega znaka za svoj obstoj, recimo: prepoved zidati na lastnem svetu. Iz gorenje razlage trajajočih in netrajajočih, vidnih in nevidnih služnosti lahko vsak bravec sam določi, ali se zamore priposestvovati po italijanskem pravu kaka služnost ali ne. Da je njeno priposestvovanje dopustno, mora družiti dotična služnost v sebi oba znaka: mora biti trajajoča in vidna. Radi tega je po novem pravu nemogoče priposestvovanje velike večine kmečkih služnosti. Pravica poti in prehoda, bodisi peš ali z vozovi, pravica obračati plug na tujem svetu, pravica zajemati vodo iz tujega vodnjaka ali iz studenca, pravica paše na tujem svetu, pravica sekati drva v tujem gozdu, vse te služnosti spadajo med one, ki se v bodoče ne bodo mogle več priposestvovati. Italijanski zakoni so stopili, kakor že omenjeno, v veljavo 1. julija 1. 1929. Od tega dne naprej velja tudi navedena prepoved priposestvovanja služnosti. Razume se, da novi zakon nima namena, kršiti že prej pridobljene pravice. Radi tega tudi ni uničil učinka že poprej izvršenega priposestvovanja. Služnosti, ki so bile pripose-stvovane že 30. junija 1929., ostanejo pripose-stvovane in vsak upravičenec jih lahko mirno naprej izvršuje in se lahko tudi upre motenju tega izvrševanja, naj izvira isto od gospodarja služečega zemljišča ali kake druge osebe. Poudariti je treba, da bo moral pri morebitnem sporu glede take priposestvovane služnosti dokazati, kdor si jo bo lastil, da jo je priposestvoval že do 30. junija 1929. t. j. da jo je izvrševal že od leta 1899. Tak dokaz pa bo vedno težji, ker je mogoč samo s pričami. Za deset ali petnajst let pa marsikomu ne bo več mogoče najti zadosti starih prič, ki bi potrdile njegovo pravico. Za marsikatero služnost ne bo prav nič škoda, če tudi bi jo moral upravičenec opustiti. Mnogo nepotrebnih pešpotov dela škodo našim kmečkim posestnikom. Marsikatera služnost je pa vendar le potrebna in bi bil dotični posestnik zelo oškodovan, ako bi jo izgubil radi lastne nemarnosti. Marsikatero zemljišče nima drugega dohoda z javne poti, kakor črez tuje zemljišče. Zelo važne so ponekod pravice paše na tujem svetu. Taki upravičenci naj pazijo, da si pravočasno zagotove svoje pravice. V bodoče torej ne bo mogoče ustanoviti trajajočih a nevidnih in netrajajočih služnosti, naj si bodo že vidne ali nevidne, drugače kakor s pogodbo. V tem pogledu treba izvzeti pravico prehoda v zemljišče, ki je odrezano od javne poti. Po av- strijskem pravu je imel lastnik takega zemljišča pravico obrniti se do okrajnega sodnika s prošnjo, naj mu dovoil tako zvano zasilno pot. Sodnik je na licu mesta ugotovil, je li zasilna pot res potrebna, ter določil smer in odškodnino, ki jo je bilo treba plačati lastniku zemljišča, po katerem se je odprla pot. Po italijanskem pravu * pa ima lastnik takega zemljišča zakonito služnost prehoda po sosednem zemljišču. Ta prehod se določi tam, kjer je oddaljenost od javne poti najkrajša in škoda za služeče zemljišče najmanjša. Seveda ima lastnik zemljišča,, črez katero je bila določena pot, tudi po italijanskem pravu pravico do primerne odškodnine. Važno je tudi določilo, da morajo dovoliti v slučaju, ako se je zemljišče odrezalo ocl javne poti po prodaji, zameni ali delitvi, prodajalci, oziroma zamenjalci ali sodelilci prehod po svojem zemljišču, ne da bi imeli za to pravico do kake odškodnine. Sodnije so včasih razsodile, da ne velja zgoraj navedena prepoved priposestvova-nja za tak edin dohod črez tuje zemljišče, ki ga posestnik dejanski uživa, čeprav spada taka pot med netrajajoče in nevidne služnosti. Utemeljuje se s tem, da jo izvršuje upravičenec, kadar je dotična pot neobhodno potrebna, ker edina, na podlagi zakona in je radi tega značaj te pravice drugačen. Vendar ni priporočati posestnikom takih neobhodnih služnosti v naši deželi, da se zanašajo na to, da prizna sodnija priposestvovanje, ker avstrijski zakon ni poznal takih zakonitih služnosti in je torej vprašanje, ali bi obveljalo italijansko opravilo za služnosti, ki so se posedovale že pred uveljavitvijo italijanskega prava. Slednjič še nekaj o tako zvanih zakonitih služnostih t. j. takih, za kojili obstoj ni potrebna nikaka formalna ustanovitev bodisi z dogovorom bodisi na kak drugačen način, predviden za ustanavljanje zasebnih pravic, temveč so določene že po zakonu in nastopijo, kakor so dani pogoji, ki jih predvideva zakon. Avstrijski zakon ni poznal takih služnosti, italijanski pa vsebuje precej obširna določila v tem pogledu. Taka določila se imenujejo po navadi s skupnim imenom: «sosedno pravo», ker se nanašajo po večini na razmere med sosedi. Res je sicer, da je vsakdo gospodar na svojem svetu, vendar se ne sme dopustiti, da bi izvrševal vsak gospodar brezobzirno svoje pravice na način, ki škoduje sosedu. Potrebne so torej gotove omejitve, ki se jih mora vsakdo držati, da morejo vsi mejaši mirno uživati svoja zemljišča in svoje stavbe. Take omejitve vsebuje sosedno pravo in spadajo po večini med zakonite služnosti. Ako bi hoteli natančno seznaniti čitatelje z novimi predpisi o sosednem pravu, bi morali napisati celo knjigo. Tu se omejimo le na to, da opozorimo bravce na obstoj takih določil v italijanskem pravu. Vsakdo, kogar nadleguje sosed, naj se pouči, ali mu podaje zakon možnost, da se ubrani takega nadlegovanja. Naj omenimo le nekaj najvažnejših določil. Nekatere služnosti izvirajo iz medsebojne lege zemljišč. Tako morajo niže ležeča zemljišča sprejemati naravni odtok vode, ki teče z više ležečih. Lastnik niže ležečega zemljišča ne sme nikakor zabraniti tega odtoka, lastnik više ležečega pa ne sme ukreniti na svojem zemljišču ničesar, kar bi obteževalo služnost niže ležečega. Ako gospodar zemljišča ne vzpostavi ali popravi jezov ali bregov, ki leže na njegovem svetu in imajo namen, da zadržujejo vodo, ali ne odstrani zaprek, ki so nastale v naravnem vodnem odtoku, ga nihče ne more v to prisiliti, toda lastniki sosednih zemljišč, ki imajo korist na tem, da se dela izvrše, imajo pravico jih sami izvršiti po predhodnem dovoljenju sodnika na skupne stroške vseli, ki jim take naprave koristijo. Zakon vsebuje tudi določila o uporabi zasebnih izvirkov in vodnih tekov. V italijanskem občanskem zakonu najdeš tudi natančna določila o skupnih zidovih in jarkih. Velja določilo, da se smatra vsak zid, ki deli dve stavbi, za skupnega, ako se ne dokaže nasprotno. Določeno je tucli, kako prispevati k stroškom za, vzdrževanje skupnih zidov. Opozoriti je treba na določilo, da se lahko gospodar, ki hoče podreti stavbo, katera ima skupen zid s stavbo soseda, odpove tej služnosti, mora pa pri podiranju svoje stavbe izvršiti vse, kar je potrebno, da ne bo trpela radi tega sosedna stavba nobene škode. Opozarjam na določilo, važno za tistega, ki hoče zidati stavbo tik sosedove stavbe. Po avstrijskem zakonu ne bi smel osloniti svoje hiše na sosedov zid brez sosedovega dovoljenja. Italijanski zakon mu pa daje to pravico. Določa namreč, da ima vsak lastnik zemljišča, ki se dotika kakega zidu, ki ni njegov, pravico, napraviti ga za skupnega, samo plačati mora gospodarju zida polovico cele vrednosti zida ali pa polovico vrednosti tistega dela zidu, ki ga hoče napraviti skupnega in poleg tega še polovico vrednosti sveta, na katerem stoji zid. Mora pa napraviti zid skupen v celi dolžini svoje posesti, kar pomeni, da mora vedno plačati v pravkar navedenem razmerju zid v celi dolžini, v kateri se ga njegovo zemljišče dotika, čeprav bi bila morda njegova nova stavba krajša. Naravno, da mora pri tem izvršiti vse potrebno, da obvaruje soseda škode. Izrečno se poudarja, da se ta določila ne uporabljajo za stavbe, namenjene javni uporabi. Naše meščane opozarjamo na to, da more v mestih in predmestjih vsakdo prisiliti soseda, da prispeva k stroškom zgradbe ali poprave zidanih ograj, ki dele dotične hiše, dvorišča in vrtove. Ako ni posebnih pravilnikov glede višine takih ograj, ali ako se stranke ne morejo sporazumeti, mora imeti taka, na skupne stroške postavljena ograja, višino treh metrov. Taki jarki med dvema zemljiščema so skupni, ako ni dokaza, da spadajo le k enemu zemljišču. Kot dokaz, da ni jarek skupen, velja dejstvo, da se nahaja samo na eni strani zemlja, izkopana pri njegovi napravi, ali materijal, odstranjen iz njega pri čiščenju v zadnjih treh letih. Jarek smatramo v tem slučaju za del onega zemljišča, na čigar strani leži izkopana zemlja, oziroma iztrebljeni materijal. Za neskupnost jarka govori tudi slučaj, če služi odtoku vode samo raz zemljišče enega gospodarja. Tudi živa meja med dvema zemljiščema se smatra za skupno, izvzemši slučaj, da je samo eno zemljišče ograjeno z živo mejo ali pa, da so postavljeni mejniki med obema zemljiščema, v katerem slučaju spada meja, ležeča na eni strani mejnikov, dotičnemu gospodarju. Drevesa, rastoča na mejni črti med dvema lastnikoma, so iskupna, ako se nasprotno ne dokaže. Drevesa,, služeča za mejnike, se ne smejo posekati, ako ne privolita v to oba mejaša, ali ako sodnija pri njunem nesoglasju ne prizna, da je potrebno oziroma umestno, jih posekati. Italijansko pravo obsega tudi natančna določila o razdaljah med stavbami in nasadi raznih posestnikov. V tem ozifu je določeno pred vsem, da ima vsakdo pravico, postaviti stavbo ali pa tudi samo zid tik mejne črte, pri čemer je pa pridržana mejašu pravica, napraviti zid skupen, kakor zgoraj omenjeno. Tako pravico ima mejaš tudi, ako umakne gospodar svojo stavbo od mejne črte, a ne dalje ko poldrugi meter. Tudi v tem slučaju ima sosed pravico, nasloniti svojo stavbo na že obstoječi zid, a mora plačati gospodarju razen polovice zidu in zemljišča,, na katerem stoji, tudi ves svet, ki ga z novo stavbo zaposede. Ako se sosed, ko zida poleg že obstoječe stavbe, noče poslužiti pravice, napraviti obstoječi zid skupen, mora postaviti svojo stavbo najmanj tri metre proč od prejšnjega zidu. Vse to seveda ne velja pri javnih stavbah in pri zidovih, stoječih ob javni ulici. Vodnjaki, štirne, greznice morajo biti oddaljene najmanj dva metra od meje, cevi od stranišč, lijakov, žlebov en meter. Ako bi pa kljub temu trpel sosed škodo, ima pravico zahtevati večjo daljavo. Jarki morajo biti oddaljeni od meje najmanj toliko, kolikor so široki. Tudi za drevesa in grmovje so določene natančne daljave, in sicer veljajo trije metri za visoka drevesa t. j. taka, ki jim zrase deblo precej visoko kakor so orehi, kostanji, hrasti i. t. d.; poldrugi meter velja za nizka drevesa t. j. taka, katerim se začne deblo že v majhni višini raz-vejaviti, kakor n. pr. jablane, hruške, črešnje in drugo podobno sadno drevje, pa tudi murve in vrbe; pol metra velja za vinske trte, grme in ona sadna drevesa, ki so pritlikava in niso višja ko dva metra in pol. Ako rastejo drevesa, grmovje ali seči bliže meje kakor gori označeno, ima sosed pravico zahtevati, da se izrujejo. Ako sezajo veje ali korenike sosednega drevesa preko meje, je imel posestnik dotičnega zemljišča, na katero so rasle, po avstrijskem pravu pravico prisiliti soseda, da odreže veje, korenike pa ima pravico sam odrezati. Po besedilu zakona se smatra, da sosed lahko tudi priposestvuje pravico, da razširja njegovo drevo veje črez tuji svet. Tako priposestvovanje ni bilo mogoče po avstrijskem pravu. Ako torej pustiš, da razširja sosedovo drevo svoje veje na tvoj stvet in traja to stanje najmanj 30 let nemoteno in nepretrgano, se ne moreš več upirati, temveč moraš tudi v bodoče prenašati to stanje. Ni za laike, temveč samo za juriste vprašanje, kako daleč sega pravica, tako priposestvovana. Tudi samo za juriste je vprašanje, kaj nastane sedaj z drevesi, ki so rasla črez sosedovo mejo že pod vlado avstrijskega prava. Ali so tudi veje tega drevesa podvržene novemu pravu? Ni lahko rešiti to vprašanje! Eno temeljnih načel vsakega prava je načelo, da novi zakon ne krati že pridobljenih pravic, določiti je pa treba, ali je sosed, čim so veje začele segati črez mejo, pridobil konkretno pravico do teh vej ali pa ga je dejstvo, da so veje prirasle v njegovo ozračje, samo upravičevalo, polastiti se jih. Ne maramo izražati svojega mnenja, ker je mogoča tudi nasprotna razlaga in je torej treba čakati, da bo imelo kasacijsko sodišče v Rimu priliko, rešiti to vprašanje. Upamo pa, da mu noben bravec tega članka ne ponudi te prilike, ker bi ga za-mogla taka radovednost preveč stati. Ako bi se pa pripustila možnost tega priposestvovanja tudi glede vej, ki so segale črez mejo že pred veljavo italijanskih zakonov, bi se zamogla pričeti tridesetletna doba šele s 1. julijem leta 1929. ltazume se, da vse to ne velja za korenike, ker ima vsak lastnik zemljišča tudi po italijanskem pravu pravico, odstraniti jih. Enako je treba omeniti, da veljajo določila italijanskega prava glede oddaljenosti dreves, jarkov i. t. d. od meje samo za taka drevesa in naprave, ki nastanejo po 1. juliju 1929. Naj bi torej ne prišlo nikomur na um, zahtevati odstranitev dreves in naprav, ki so že od poprej, češ, da se ne ujemajo s predpisi italijanskega prava. Kar je nastalo pod vlado prejšnjih zakonov, mora slediti tem zakonom, v kolikor novi zakon drugače ne določa. Mnoga važna določila vsebuje italijanski civilni zakonik tudi pod naslovom: o svetlobi in razgledu. Ta določila se tičejo oken in balkonov v bližini sosednih hiš. V skupnem zidu sploh ne smeš napraviti brez solastnikovega privoljenja okna ali kake druge odprtine, niti ako jih opremiš z mrežo. Gospodar zidu, stoječega tik tujega zemljišča, sme sicer odpreti okno v tem zidu, toda okno mora biti v višini najmanj dveh metrov in pol nad sosedovim zemljiščem in mora imeti železno mrežo, ali pa mora biti zaprto s stekli, ki se ne dajo odpirati. Ta okna tudi ne ovirajo soseda, da nasloni na zid svojo novo stavbo. Sosed ne more zagraditi teh oken na drugačen način kakor s tem, da nasloni stavbo na zid. Po avstrijskem pravu je smel vsakdo napraviti v svojem zidu, kakršna okna je hotel, samo da se niso odpirala na sosedni svet, sosed pa jih je lahko zagradil na svojem svetu, kakor je vedel in znal. Solastnik skupnega zida ima sicer pravico, zvišati ga na svoje stroške, prepovedano mu je pa, odpreti v tem delu zida okno ali kako drugačno odprtino. Ni dovoljeno odpirati oken, s katerih se vidi naravnost na sosedov svet, ali pa balkonov ali podobnih naprav proti tujemu zemljišču ali nad Vdomačena srna zajutrkuje. sosedovo streho, če zid, v katerem se bodo izvršile te naprave, ni oddaljen najmanj poldrugi meter od sosedovega zemljišča. Ako so bila napravljena taka okna, oziroma taki balkoni, preden so stopili v veljavo italijanski zakoni, se isti ne smejo povečati. Gorenja prepoved ne velja, ako leži med obema posestvoma javna ulica. Ako ne nudi novo okno pogleda na sosedovo zemljišče naravnost, marveč samo pošev, mora biti med zidom in zemljiščem razdalje najmanj pol metra. Ta prepoved pa ne velja, ako nudi dotično okno istočasno direkten pogled na javno ulico. Navedene oddaljenosti se merijo, ko gre za direkten pogled, od zunanje strani zidu, pri balkonih pa od njihove zunanje črte, vedno seveda do meje sosedovega zemljišča. V slučaju balkonov in oken s poševnim pogledom pa se meri razdalja od navedene meje do najbližje strani okna oziroma do najbližjega balkona. Seveda je vedno mogoče, da si pridobi lastnik stavbe pravico, imeti okno, ki se ne zlaga z gorenjim predpisom, s pogodbo ali s pripose-stvovanjem (n. pr. na ta način, da napravi tako okno ali balkon in sosed trideset let molči). Ako je taka pravica pridobljena, ne sme zidati sosed, ko gre za okna ali balkone z direktnim pogledom, na svojem svetu bliže ko tri metre proč od navedenih oken oziroma balkonov. Med drugimi pravili sosednega prava se omenja tudi dolžnost lastnika zemljišča, dovoliti sosedu vstop na svoje zemljišče ali prehod črez isto, da zgradi ali popravi v to svrlio svoj zid, seveda samo, ako je tak dohod oziroma prehod potreben za nameravano delo. Slednjič še nekaj besed o tem, kako se ubraniš novih naprav na sosedovem svetu, ki krše tvoje pravice ali so nevarne tvoji lastnini. V tem oziru določa zakon tole: vsakdo, ki se upravi- čeno boji, da bi mogla nova naprava, ki se na-pravlja na tujem svetu, škodovati njegovi nepremičnini, njegovi realni pravici ali kakemu drugemu predmetu, ki ga ima v posesti, ima pravico, obrniti se do sodnika (pretorja, v čigar okraju se vrši naprava) in mu «ovaditi novo napravo», kakor se imenuje uradoma dotična vloga na sodnika. Dva pogoja sta za tako ovadbo: 1. mora groziti od nove naprave škoda nepremičninam, realni pravici ali kakemu drugemu predmetu ovaditelja, 2- nova naprava ne sme biti končana oziroma ni še minulo leto od njenega pričetka. Po končani napravi ali eno leto po pričetku njene gradbe ni več mogoča ta pritožba. Za rešitev take ovadbe je določeno posebno naglo postopanje. Sodnik preišče zadevo in ukrene, kar se mu zdi potrebno. Sodnik lahko dovoli nadaljevanje gradbe, ali jo pa prepove. V obeh slučajih mora odrediti potrebne pridržke: ako prepove nadaljevanje dela, mora skrbeti za povračilo škode, ki nastane radi ukinje-nja dela, če bi se izkazala ovadba za neopravičeno; ako pa dovoli nadaljevanje dela, mora poskrbeti, da se zagotovi odstranitev naprave in povrne ovaditelju škoda, ako bo končna sodba njemu ugodna. Sodnik namreč odkaže, po izdani svoji odredbi, ki je le začasna in velja do končne rešitve spora med strankama, obe stranki pristojnemu sodniku, da razsodi, je li ovaditelj upravičen, upirati se dotični napravi. V tem novem postopanju presodi sodnija stališče obeh strank in odloči končnoveljavno. Razume se, da mora premisliti vsakdo, kaj dela, preden se spusti v tak spor, bodisi kot graditelj naprave, bodisi kot ovaditelj nove naprave. Kajti graditelj, ki izgubi pravdo, ali ovaditelj, ki je sicer dosegel začasno prepoved, a je potem pogorel v pravdi, se vedno obsodita na povračilo škode, ki more biti zelo občutna. Taka pravda lahko upropasli onega, ki jo je bil nepremišljeno pričel. «Ustni krožniki«, najodličnejši okras zamorke iz plemena Saba-Kada v Srednji Afriki. Preden se ji raztegnejo ustnici, mora trpeti najhujše muke skozi dolgo vrsto let, a jih voljno prenaša, ker ve, da postane potem krasotica. INDUSTRIJA IN OBRT i Najbolji zgodnji krompir Kdor opazuje zemljevid Sredozemskega morja, navadno ne ve, da sta se držali nekoč, v geološki davnini. Severna Afrika in Sicilija skupaj. Tam, kjer se zibajo valovi Sredozemskega morja, se je tedaj dvigala iz morja zemlja. O njenem obstanku priča sedaj le še majhen ostanek: otok Malta s svojimi štirimi manjšimi bratci. Kakor je otok majhen, tako je njegova zgodovina dolga in obsežna. Že odnekdaj je bil zaželeno oporišče za trgovino in seveda tudi za vojna podjetja po vsem Sredozemskem morju. Zato so se pa tudi razni narodi poganjali za njegovo last. Feničani, prvi veliki trgovski narod, so se naselili na Malti in jo imenovali: Melita. Pozneje jo je priključila teniška kolonija, Kar-tago, svojemu ozemlju. Ko so bili Kartaginci premagani, so se polastili otoka njihovi zmago-vavei, Rimljani. V teku poznejših stoletij so se menjavali kot gospodarji Vandali, Gotje, Bizan-tinci, Arabci, Normani in Španci. Kari V. je izročil leta 1580. malteško otočje redu sv. Ivana, ki je bil prav tedaj pregnan po turškem sultanu Sulimanu II. z otoka Roda. Po glavnem otoku so se imenovali redovniki tudi malteški vitezi. Leta 1798. se je polastil otočja Napoleon, kateremu so sledili leta 1814. Angleži, ki ga imajo še dandanes v oblasti. Služi jim kot važno oporišče za njihovo mornarico v Sredozemskem morju. Odkar so jo izpremenili v močno trdnjavo, jim je dragocena last in je zanje velikega pomena, posebno ker leži na poti v Indijo. Prebivalstvu, ki se je bilo vdalo v vso to premen-ljivo usodo, se poznajo njeni sledovi tako glede plemena jezika, kakor šeg in navad. Feniški in arabski življi so se stopili in spojili z močnim življem italijanskih naseljencev. Otok so prvotno pokinvali gosti gozdovi. Toda kakor nekoč na Krasu, tako je tudi tu zapela brezobzirno sekira svojo žalostno pesem. Močno tropično deževje in morski vetrovi so polagoma oropali otok zemeljske odeje. Gole skale niso mogle prehranjevati ljudstva. Zemlja je postala dragoceno blago, s katerim so se hoteli ljudje na vsak način preskrbeti. V prejšnjih časih so morale ladje, ki so pristale v malteških lukah, oddati mesto pristaniških pristojbin rodovitno zemljo. S to zemljo so pridni otočani pokrili goli svet in vzpostavili po dolgotrajni in utrudljivi dobi zopet ono nekdanjo rodovitnost, ki ima svoj poglavitni pogoj v ugodnem podnebju. Poljedelstvo je še dandanes poglavitni zaslužek tamošnjega prebivalstva. Čeprav je izborna zemlja dobro obdelana, čeprav omogočata podnebje in lega, da rodi zemlja trikrat na leto, ne zadoščajo lastni pridelki za prehrano prebivalstva. Največ pridelajo na Malti krompirja in sicer zelo zgodnjega krompirja, ko sta Severna in Srednja Evropa še precej, precej oddaljeni od svojega pridelka, Ves ta krompir se izvozi, nič ga ne ostane doma, samo da si morejo otočani kupiti z izkupičkom v Avstraliji in v obdonavskili deželah žita. Izvozijo ga pa največ na Angleško in v Nemčijo. Radi izbornega okusa in radi dobe, v kateri dozori, služi malteški krompir edino le za živilo in sicer kot nekaka zaželena in radi prevoznih stroškov tudi draga sladčica. Odkod razne vrste olja ? Med različnimi vrstami olja, ki se pridelujejo iz rastlinskih semen, zavzema laneno olje prvo mesto. Glavna dežela za lan, l:i v s obuja do 'Sl% olja, je Argentinija. Laneno olje se uporablja pretežno v tehnične namene. Velik del se ga uporablja kot firnež, mnogo ga rabijo tudi v industriji za izdelovanje laka, povoščenega platna, mila in tiskarske črnine. Uporaba lanenega olja v vsaki posamezni, pravkar navedeni industrijski panogi prekaša njegovo uporabo pri pre-hranitvi. Pridelovanje olja iz bombaža ne zaostaja prav nič za lanenim oljem. Najbolj važni kraji za bombaž so Zedinjene države, ki tudi pridelajo največ olja iz bombaža. V Evropi je Anglija na prvem mestu za pridelavo tega olja, bombaž pa dobiva po večini iz Egipta in Britske Indije. Bombaž daje le 17% olja, Iz posušenih zrn kokosovih orehov, iz tako zvane kopre, se prideluje kakosovo olje. Kopra daje do 52% olja. Kokosniki rasto v Britski Indiji, na Filipinskih otokih, v Nizozemski Indiji in na otoku Ceylonu. Največ kokosovega olja uporabljajo tovarne za margarino (umetno maslo), za jedilno maslo in milarne, Oljevita palma daje dve vrsti olja: meso posameznega sadeža palmovo, zrna pa pečkato olje. Prvo uporabljajo v tehnične namene, drugo t. j. pečkato olje pa za jedilno mast. Kot otroka sredozemskih dežel smatramo oljko, ki jo goje pretežno Španija, Italija in Grčija, O dobroti pravega olja iz oliv ne bomo izgubljali besed. Prvo mesto glede nasadov podzemeljskih lešnikov zavzema Britska Indija. Poleg Indije nahajamo ta sad tudi v Afriki, posebno v Sene-galiji. Omenjeni lešniki so podolgovati, tiče v rumenkasti, nagrbani, krhki lupini in dajejo do 40% olja, ki se uporablja skoraj samo v jedilne namene. Na tem mestu treba omeniti tudi sojo, neko vrsto boba, čigar pomen in čigar uporaba raste od leta. do leta. Sojo pridelujejo na Severnem Kitajskem. Za izvoz pa prihaja v poštev edino le Mandžurija, kajti kar se prideluje soje na Kitajskem, se je tudi doma porabi. Soja daje 10 do l(i% olja. Pri soji ne gre toliko za olje, kolikor za zmletek, za sojsko pogačo, ki jo cenijo povsod kot tečno pičo za mlečno živino. Isto tako dobro krmo dobimo iz ogrščice po odstranitvi tozadevnega olja. Iz sezama, stare kulturne rastline, rastoče v Vzhodni Indiji, Prednji Aziji, Siamu, Sanzibarju in na Kitaj- skem, dobivamo tudi olje, poleg tega še postno jed, ki jo imenujejo Arabci lialvo. Blago, prihajajoče iz različnih izvirališč v tovarne za predelavo, se najprej očisti. Nato se razdrobi in nekoliko ogreje, da se omogoči olju iztok. Olje se pridobiva s stiskanjem in ožema-njem. Avtomatične stiskalnice izločajo skoraj vsako ročno delo. Ko je zapustila zmes avtomatično stiskalnico, jo še enkrat zdrobe. V cedil-nih stiskalnicah se iztisne iz zmesi pon hidravličnim pritiskom olje. Ko je v .svetovni vojni premanjkovalo v nekaterih državah olja, je bilo treba pridobivati olje iz drugih, nenavadnih rastlin. Tako je služilo v ta namen seme solnčnic, nadalje lipovo in akacijevo seme, divji kostanj, orehi, lešniki, buk-vice in želod. Večna svetiljka Iver so preskrbljene skoraj že vse vasi po naši deželi z električno razsvetljavo, lahko govorimo tudi o tem predmetu, da spoznajo naši bravci, kako daleč smo še vkljub vsem naporom vkljub neutrudljivemu raziskovanju od idealne električne svetiljke. Ko so se pred meseci začele nižati cene, se je pojavila želja, naj bi postale tudi električne žarnice cenejše. Ta želja je nehote izpričala, da so postale žarnice v sedanji dobi prepotreben in neutrpen predmet. Prav ta želja je pa prisilila tehnike, da so se odpovedali molčečnosti in dovolili splošnosti vpogled v velike tehnično-gospodarske probleme prav posebno v tej stroki. Električna žarnica, kakršno uporabljamo dandanes, se nam zdi velik napredek, ako jo primerjamo s svetili, ki so bila v rabi ob obratu stoletja t. j. pred nekaj več ko tridesetimi leti. Njena uporabljivost in učinkovitost se je izboljševala od leta do leta. Pomislimo le na napredek, ki ga je napravila tehnika, ko je postavila na mesto žarnice z ogleno nitjo, ki je kar žrla električni tok, žarnico s kovinsko nitjo, ki je bila mnogo bolj varna ko njena predhodnica Kako preprosto se dado dandanes žarnice izmenjati! In vendar je ta žarnica vkljub vsem napredkom še vedno ena med najbolj zapravljivimi in poprave najbolj potrebnimi pripravami, ki nam jih je dala moderna tehnika. Še dandanes nista namreč še povoljno rešeni vprašanji, kako zmanjšati izgube električne energije in kako odstraniti izžarevanje toplote, čeprav se bavi z njima nešteto fizikov, kemikov in inženirjev po raznih delavnicah v Evropi in Ameriki. Velike in obče znane tovarne kakor Osram, Philips, Tungsram vzdržujejo posebne inženirje, ki se ukvarjajo samo s tem problemom. Od električne energije, ki jo porabi žarnica, se izpre-meni samo malenkosten del te energije v svetlobo. Ako porabi naša razsvetljava za dvajset lir električnega toka, dobimo mi le za eno liro svetlobe, za vseh drugih devetnajst lir se izgubi električna energija, oziroma se pojavi deloma kot zelo nezaželeno toplotno izžarevanje. Toplota nam pa pri svetiljkah prav nič ne koristi. Te izgube vplivajo v nekem smislu tudi na življenjsko dobo naših žarnic. Nit v stekleni hruški učinkuje kot odpor. Tok, ki sili skozi nit, jo razbeli, razžari, da sveti. Ta razžaritev pa vpliva seveda na trpežnost niti, ki je izpostav- ljena sunkom in kolebanju napetosti električnega toka. Ista razžaritev pa vpliva prav tako tako tudi na barvo svetlobe, ki jo naše oko tem manj prenaša, čim močnejša, čim ostrejša je. Tovarne, ki izdelujejo žarnice, so uredile s tega medicinskega in gospodarskega stališča trpežnost svojih izdelkov in sicer dogovorno z velikimi organizacijami elektraren t. j. onih naprav, ki proizvajajo električno energijo. Te elektrarne so seveda iz lastnega nagiba preiskale možnost, izogniti se sunkov električnega toka. Na ta način so napravili račun za najbolj ekonomično žarnico, pri kateri se ujema naravna cena z uporabo električnega toka v teku njene življenjske dobe, ki se da točno določiti. Izračunali so, da mora goreti taka žarnica tisoč ur. Mnoge žarnice trajajo dlje, druge manj časa. Seveda vplivajo na to tudi krajevne razmere. Hruško, ki že po nekaj urah ne gori več, preiščejo v tovarnah. S posebnimi pripravami morejo točno določiti gorilno dobo vsake posamezne žarnice. Če doženejo, da ima kaka žarnica organsko napako, jo obdrže in dado novo za njo. Industrija se še vedno trudi, da reši onih devetnajst odstotkov električne energije, ki ne prihaja upoštev kot razsvetljava, kot luč. V tem oziru je ne vodi nikaka nesebičnost. Odločilni činitelji se zavedajo, da ne morejo več dolgo proizvajati svetlobe na tako malo varčen način, da morajo priti slednjič do izuma, saj išče tisoč in tisoč izumiteljev po vsem svetu novih bolj bolj varčnih, bolj ekonomičnih možnosti. Industrija pa tudi ve, da potečejo patenti po katerih ona deluje in da lahko izgube lepega dne z nenadnim izumom svojo vrednost vse velikanske tovarne, ki izdelujejo s številnimi in dragimi podrobnimi stroji danes znano vrsto žarnic. Zato pa nakupuje industrija vsak patent, ki pomeni kak napredek, da ga izkoristi pri svojih nadaljnih poskusih. Do omenjenega izuma, s katerim se reši pri žarnicah še onih devetnajst odstotkov električne energije za razsvetljavo, pa mora občinstvo potrpežljivo čakati. Cenejše žarnice so one z ogleno ditjo, kajti one izenačijo veliko uporabo električnega toka z nizko nabavno ceno. Večna ne bo nobena svetiljka, čeprav smo ji dali v naslovu ta pridevek. A večno tudi ne bo trajala več razvojna doba. Vsekakor pride čas, prej ali slej, ko bomo imeli lepšo, trpežnej-šo žarnico, ki bo uporabljala vso električno energijo le za svetlobo, radi česar se bodo tudi računi elekraren o uporabi elektrike precej skrčili. Nekaj o sladkorju Predzgodovinski človek je imel dovolj priložnosti, da se ie seznanjal v prirodi s sladinami. 2e zgodaj se mu je morala poroditi misel, izločiti te snovi iz rastlin in jih uživati v zgoščeni obliki, to tem bolj, ker je naletel na sladke rastlinske sokove, ki so ga kar naganjali, naj jih zgosti. Tako zgoščujejo še dandanes v tropičnih krajih sokove palm in sladkornega trsta, v zmernem pasu sokove javora. Človek je pa dobil sladine tudi že zgoščene v medu in mani. Kako izdelujejo sladkor? Kakor znano izdelujejo v naših krajih sladkor iz pese in ta sladkor ni bil v začetku nič drugega ko nadomestek za sladkor iz sladkornega trsta. V moderni tovarni se vrši izdelovanje sladkorja, ne da bi bilo treba pri tem kdo ve koliko delavcev. Peso izkopljejo, odrežejo ji liste in jo pripeljejo na vozovih do tovarne. Tu tehtajo voz, odložijo peso in teža praznega voza, odbita od prejšnje teže, da težo pripeljane pese. Peso spravijo v posebne prekope, po katerih jo splavlja voda v notranjost tovarne. Medpotoma se kotalijo pese po prekopu, zadevajo se druga ob drugo, trkajo se in premetavajo. Na ta način se iznebe držeče se zemlje in kamenčkov. V tovarni dvignejo s posebnim kolesom priplavljeno in umito peso v železno korito, kjer jih s mešalo m zopet premetujejo po vodi. Na koncu korita se odteka voda. Oprano peso dvigne nato verižnica na skledice visoko gori v zrak, odkoder pada pesa iz skledic na avtomatično tehtnico, ki zaznamuje, kadarkoli se prevrne skledica, težo pese. Na ta način se prepriča tovarna o pravi teži pripeljane pese in lahko odbije dobaviteljem tozadevno težo za vso umazanost. Iz tehtnice pade pesa v valjasto posodo rez-ljalnice, ki mora razrezati peso na krhlje. Ti odrezki pridejo nato v izlužilnico, kjer jim odtegnejo z vrelo vodo sladkor. Vodni izvarek je nekako rjave barve. Da se ne pokvari izvarek, mu primešajo apnenega beleža. Izluženi pesni odrezki se pa uporabljajo tako sveži kakor v posebnih sušilnicah posušeni kot klaja. Izvarek obdelujejo potem še z ogljikovim dvokisom, da izločijo iz njega po možnosti vse one snovi, ki so bile prišle s sladkorjem vred iz odrezkov. Belež spravi nerabne snovi kot peno na površje, ogljikov dvokis pa odstrani odvečno, v raztopini preostalo apno. V precejalih oproste očiščeno sladkorno raztopino vsake usedline in dobe nekak brezbarven sok, ki kristalizuje, kakor hitro ga zgoste. V posebnih čistilnicah ga še izčistijo, stisnejo ga v štirjaške prizme, odtegnejo mu vso vlago in posebni stroji režejo trdo zmes na vsem znane kocke. S tem je tovarniško delo končano. Tovarna deluje brez prestanka skoraj štiri mesece, od septembra do konca leta, noč in dan. K takemu nepretrganemu delovanju jo silijo posebne razmere. Pesa se namreč ne da hraniti v gorkern letnem času, ker se trajno izgublja z dihanjem sladkost. Mogoče se še kdaj posreči podaljšati z umetnim ohlajanjem v zaprtih skladiščih takim tovarnam delovni čas tudi preko zime. Gospodarski pomen cukraren Za čiščenje sladkornih sokov potrebuje tovarna znatne količine živega apna. Radi tega ima svojo lastno apnenico, ki je vidno znamenje vsake cukrarne. Radi raznih odnošajev je postala cukrarna važen činitelj v gospodarstvu. Ker rabi mnogo pese, skrbi za poljedelstvo, s pesnimi odrezki pospešuje živinorejo, z me-laso, s sirupom, iz katerega se ne kristalizuje več sladkor, skrbi, da ohranita žito in krompir prilično nizko ceno, ker bi se sicer tako žito kakor krompir odtegnila zauživanju in se uporabljala pri izdelovanju špirita. Nadalje rabi cukrarna mnogo apnenca in premoga, radi česar pospešuje rudokopstvo v deželi. Poleg tega zaposluje prebivalstvo, bivajoče v njeni bližini. Da bi se napravil sladkor iz sestavin t. j. iz grozdnega in sadnega sladkorja, se odslej še ni posrečilo. Vsekakor je čudno, da niso še prišli do količkaj uporabne sinteze, sestave, pri tvarini, katere porabi vsak človek približno dvajset kilogramov na leto. Sladkor je v naravi precej razširjen. Vsebuje ga pesa in trst, poleg teh pa tudi koruzna stebla, proso, ananas (poseben sad iz tropične Amerike), jagode, marelice, banane, brezov, javorov in palmov sok. Da se dandanes izdeluje sladkor iz pese in sladkornega trsta, tiči v tem, da sta najcenejši in najbolj pristopni sirovini za to industrijsko panogo. Sladkor iz koruznih stebel Iz drugih sirovin se prideluje sladkor le v nekaterih krajih. Tako ima stara kulturna rastlina, proso, sladko, sočno steblo, iz katerega se da izdelati ne sicer trdi, a vendar tekoči sladkor. A tudi iz koruznih stebel so poskušali dobiti sladkor. Ko cvete koruza, vsebuje največ sladkorja. Koruza kot sirovina za izdelovanje sladkorja se je izkazala v takih krajih, kjer ne uspevata več ne trst ne pesa in kjer se dado izkoristiti tudi drugi deli koruze, tako storži za alkohol, vlaknasti listi in ostanki stebel za izdelovanje celuloze t. j. papirja. To se dogaja v nekaterih krajih Severne Amerike. Še dandanes romajo v Kanadi in Zedinjenih državah proti spomladi cukrarji v javorove gozdove s svojimi kuhali, da navrtajo drevesa in si napravijo iz sokov trd javorov sladkor. V Vzhodni Afriki, v Južni in Južnovzhodni Aziji dajeta sladkor prava sladkorna kakor tudi da-teijeva palma. S čiščenjem zgoščenih sokov te zadnje palme se pridobe kristali, ki prihajajo tudi v promet. Izmed drugih tvarin, ki so po okusu sladke, ne da bi se najmanj ujemale po svoji notranji zgradbi s prej omenjenimi gladinami, omenimo umetne sladine, ki jih še v najlepši luči predstavlja saharin. Saharin je izdelek iz bencola, prihaja torej posredno iz premoga, in je znan kot nadomestilo za sladkor v časih, ko ga primanjkuje. Z njim so se morali seznaniti mnogi za časa svetovne vojne. Saharin je pa tudi radi tega zanimiv, ker nam dokazuje, da ima lahko kaka tvarina sladak okus, ne da bi bila pravi sladkor. Okus zavisi torej od česa drugega in ne od sestave tvarine. Stari grad v Vipavi. Kameno olje Človeštvo pozna razmeroma že precej dolgo kameno olje, tekoče ogljikove vodike, ki prihajajo iz notranjosti naše zemlje. Tako je po svetem pismu namazal očak Noe svojo barko z zemeljsko smolo, torej s spojino kamenega olja. Tudi Stari Egipčani so morali poznati to olje, saj so menda prav z njim ohranjevali trupla svojih vladarjev in drugih velikašev. Čeprav so oboževali ljudje goreče Zemeljske pline skozi stoletja skoraj do naše dobe, kakor recimo v Baku, mestu ob Kaspiškem morju, so ga začeli tehnično uporabljati šele v devetem stoletju. V sredini prejšnjega stoletja so odkrili prve večje vrelce petroleja v Pensilvaniji. Temu odkritju je takoj sledila uporaba kamenega olja kot kuriva. Istočasno so se začele izdelovati tudi svetiljke. Starejši ljudje se še vsi spominjajo petrolejke in njenega smradu — ponekod pravijo ljudje petroleju smrdljivec —• in prav ta neprijetni duh je mnogo pripomogel, da je petrolejko izpodrinil tako hitro najprej plin, potem pa električna žarnica. To se je pa zgodilo le v Evropi in v Severni Ameriki. V drugih deželah, posebno na Vzhodu, si je znal petrolej ohraniti svoj pomen kot sve-tivo. Tam služi posebno vrč iz bele pločevine, v kakršnih razpošiljajo kameno olje v te kraje, tako rekoč za vse. Skoraj ga ni predmeta, ki bi ga ne izdelali iz teh petrolejskih vrčev. Tako so vedra, mize in druga hišna oprava, kozarci i.t.d. napravljeni vsi iz pločevine. Kako je nastalo kameno olje, ni še popolnoma neoporečno dognano, čeprav so se bavili s tem že učenjaki. Pretežni del učenjakov je seveda mnenja, da prihaja v nasprotju s premogom, nastalim iz rastlinstva, petrolej izključno iz živalstva, da se je tvoril — drugače povedano — iz živalskih trupel, strohnelih pod silovitim tlakom. Nahajališča kamenega olja so razdeljena po svetu mogoče še bolj neredno kakor najdišča večine drugih rudnin. Res se dobe na svetu dežele, kjer treba dozdevno le dovolj globoko vrtati, da pridemo do petrolejskih zalog, iz katerih privre olje z vso silo na dan. Taka pokrajina, ki jo je obdarila narava s tem bogastvom, je 11. pr. ves zapacl Zedinjenih držav Severne Amerike, torej vse države, ležeče med Misisipijem in Tihim oceanom. A tudi po različnih drugih deželah in zemljinah so odkrili izdatne zaloge kamenega olja, tako n. pr. v nekaterih pokrajinah Vzhodne Indije, v Venezueli, Meksiki, Rusiji in Rumuniji. Zemljeznanstvo trdi, da leži večina teh najdišč v deželah, ki so bile izpostavljene nekoč močnim prevratom in neredko nahajamo v njihovi bližini solišča. Razna kamena olja se razlikujejo po tem, da se dado nekatera laže obdelovati za težka t. j. za mazilna olja, nekatera pa za lahka olja, za bencin t. j. za gonilna olja. Seveda sta nam dali v zadnjem času kemija in fizika sredstva, da pridelujemo bencin tudi iz takega olja, ki nam ga pri navadni destilaciji ne daje. Ta uspeh in pa pridobivanje tekočih gonilnih tvarin iz premoga sta nas preskrbela v izredni meri z njimi. Odpadla je na mah prej večkrat pojavljajoča se bojazen, da utegnemo le prehitro izčrpati bencinske zaloge. Sedaj je na svetovnem trgu kakor pri drugih stvareh tako tudi pri bencinu precej zaloge več, kakor zahtevajo potrebe, toda te večje zaloge imajo v glavnem svoj vzrok v splošni svetovni krizi. Malo je tvarin, kojih pridelovanje bi se bilo v dobi enega samega človeškega rodu tako povečalo, kakor se je to zgodilo pri petroleju. Leta 1890. se ga je pridelalo po vsem svetu 10.5 milijonov ton, leta 1930., štirideset let pozneje, je narasla množina že na 200 milijonov ton, od katerih so dobavile Zedinjene države Severne Amerike nič manj ko 125 milijonov ton. Kameno olje ima svoj pomen tudi v politiki. Marsikatera vojna je nastala radi petrolejskih vrelcev. Nič manjši pa ni njegov gospodarski pomen. Naj navedemo na tem mestu bilančno vsoto družbe Standard Oil Company, New Yer-sev, največjega ostanka nekdanjega Rockefel-lerjevega trusta, ki se je gibala v zadnjih letih okoli 1800 milijonov dolarjev. Znašala je torej 35 milijard naših lir. Grad v Vel. Žabljah. 1. Moderna hiši v Evropi Z. Jn.dija.nski wigwam iz ustrojenih bivolskih kož 3. Eskimska, koča.iz snega in ledu. 4. Zamorske kolibe po= krite s travo. 5 Beduinski šatorlspredaj) in beduinska. ilovnata. koča kmetijskega pre--bivalstva (zadaj) b.Šator sibirskih. Čukčev iz kož severnih jelenov. 7. Mostišča pri otoč&nih Južnega, morja. 8. Čolni pri revnih Ki = tdjcih. 9. Ameriške donebnice. M. Votli ne v Španiji. 11.Glinaste kolonije v Tunisn. 12.Jlovna.ie koče zamer cev ob Kongu. UStanovališča nomadov. tKo če otočanov Tihega oceana.. Kje stanujejo različni narodi? □□□□□□□□ ZANIMIVOSTI □□□□□□□□ Nekaj števlk Znana je pravljica o modrem vezirju Sesa-Daher-ju, izumitelju najlepše vseh iger t. j. šaha. Njegov vladar, bogat indijski knez, mu je obljubil, da ugodi iz hvaležnosti vsaki njegovi prošnji. Vezir je prosil vladarja za toliko pšeničnih zrn, kolikor znaša vsota, če se položi na prvo polje šahovnice eno zrno, na drugo dve, na tretje štiri i t. d. na vsako nadaljno polje še enkrat toliko, kolikor jih je bilo na prejšnjem. Vladar, vajen še drugačnih darov, se je v začetku smejal neznatni zahtevi, a izkazalo se je, da bi bil moral dati 9„,223,372, ,036.854,775.808, torej nad devet trilijonov zrn, množino, ki bi zadostovala, da bi se ves svet posul z njo 0.5 cm visoko. Nekaj podobnega je v naravi. Bakterije, mikroskopično majhne glive cepljivke, znane kot povzročiteljice hudih bolezni, se razmnožujejo, kjer jim seveda dovoljujejo pogoji, približno na enak način, kakor navaja vrsta na šahovnici. Bacil «koma», ki povzroča azijsko kolero, se deli v eni minuti trikrat, v enem dnevu ima že 1,600 trilijonov potomcev, ki bi tehtali, čeprav je posamezni bacil neznansko majhen, približno 200 stotov. V veliki makovi glavici je približno 3000 semen. Po šestletnem nemotenem razmnoževanju bi nastala iz teh prvotnih 3000 semen žetev, ki bi pokrila 7000 ko Evropa velikih ozemelj 70 cm visoko. Okameneli gozd V državi Oregonu v Severni Ameriki je odkril ameriški zemljeslovec dr. Dandee v bližini mesta Harney-a velikanski okameneli gozd. Ogromne kuščarice so morale prebivati v tem gozdu, kajti dobili so kosti, ki so omogočile obnovitev okostnice teh predpotopnih živali. Učenjak Dandee je ugotovil, da so ogromni kameniti stebri ostanki storžnjakov, med katerimi so bila posamezna drevesa do 500 m visoka in so merila v obsegu 192 m. Vkljub telesnim napakam Špartanski kralj Agezilaj H, ki ga šteje zgodovina med največje vojskovodje starega veka, je bil majhne, šibke postave. Imel je tudi hromo nogo. Posegal je v boj in ga vedno s svojo hrabrostjo odločil —• Timurlenk, mogočni mongolski knez, ki se je povzpel kot kmetski sin do najvišj h časti z razumnostjo in hrabrostjo, je bil hrom na nogah in na levi roki, a je vkljub temu v trideset in petih vojnah razbil na čelu svojih čet vse srednje-azijske države. — Majhne postave so bili tudi hunski kralj Atila, frankovski kralj Pipin, princ Evgen Savojski in Napoleon. Zadnji je meril le poldrugi meter, imel je prekratke noge, lahko upognjen hrbet in neenakomerno glavo. — Mozart, božanski Wolfgang Amadej, kralj v kraljestvu glasbenega veselja, je bil rahitičen pohabljenec — Michelangelo Buonarroti, eden izmed največjih umetnikov vseh časov, enako velik kot slikar, kipar in arhitekt, je imel pokveče« nos in skrivljen hrbet —■ Slavni angleški pisatelj Lord Byron je šepal, a tudi njegov rojak, nič manj slavni škotski romanopisec Walter Scott je imel eno nogo krajšo od druge —- O Homerju, največjem pesniku starega veka, pravijo, da je bil že slep, ko je ustvarjal svoji največji pesnitvi llijado in Odisejo — Angleški pisatelj Milton je bil že oslepel, preden se je lotil svoje mojstrovine «Izgubljeni rajl», ki jo je narekoval svojim hčeram — Žižka, znani huzitski vodja, je vodil vojno, čeprav popolnoma slep, na ta način, da si je dal popisati pokrajino in je po tem popisu razvrstil svoje čete —• Igralec Luigi Giotto je podal kot slepec na gledališkem odru v Vicenci slepega kralja Edipa iz Sofo-klejeve žaloigre — Ludvik Beethoven, ki je med prvimi skladatelji vseh časov, je bil že po rojstvu nagluh, zadnja leta pa je popolnoma oglušel — Starorimski pesnik Ovid se je ponašal z zelo velikim nosom, odtod njegov priimek «Naso». Približno enak nos sta imela rimski zgodovinar Livij in grški modrijan Solon. Največji nos je pa imel francoski pisatelj Bergerac, ki je moral kot častnik v kraljevi gardi odpovedati službo prav radi svojega obraznega izrastka — Znano je, da je bil francoski pesnik in filozof Voltaire grozno grd —• Sokrat, najmodrejši mož vsega starega veka, je bil prava pokveka. Nenavadno mesto V francoskem Maroku leži mestece s približno 10.000 prebivalci, ki je zgrajeno iz samih starih petrolejskih vrčev. Vrč se imenuje francoski «l'e bidon», zato se imenuje tudi to mestece, zgrajeno iz pločevine, «Bidonville»>. Žalostnejšega kraja kot prebivališča si Evropec skoraj misliti ne more. Blizu Casablance, ki je lepo, moderno z:dano, bogato mesto, se dvigajo v dolini koče, zgrajene, kakor že omenjeno, iz praznih petrolejskih vrčev. Meščani tega čudnega kraja niso morda ujetniki, ne, prosti državljani so, a tako revni, da bi ne zmogli niti najbolj skromne najemnine v najslabšem mestnem okraju. Zato se jim je dovolilo, da se tu nasele. Ne rabijo drugega ko nekaj lesenih kolov in nekaj ducatov pločevinastih ška-tel, Skoraj deset t'soč ljudi prebiva v Bidonvillu, po večini sami mohamedanci, zmes vseh mogočih plemen Severne Afrike od svetlokožnega Berbera do črnega zamorca. Vsaka «hiša» je zidana po starem orientalskem pravilu: popolnoma ločena navzven. Njeno dvorišče je zelo majhno in od povsod se slišijo ženski in otroški glasovi. Toda prvo, kar se zgradi iz pločevine, je visoka ograja, črez katero ne morejo radovedni pogledi v notranjost. Po naših razmerah bi bilo tako mesto nemogoče, V nekaj tedn:h bi že izbruhnila kaka nalezljiva bolezen. Toda afriško solnce razkuži tudi največjo umazanost, tako vroče pripeka na pločevinaste bidonvillske stene. Strastni kadilec Naistrastnejši kadilci med vsemi narodi so Holand-ci. O teh se govori, da kade ne samo mnogo, ampak tudi močan tobal| Tako je slovel svoje dni van Klaes, ki je prekadil od svojih osemdesetih let celih šestdeset. Zra-čunal: so, da je pokadil na teden presenetljivo količino enega kilograma in ene četrti, v vsem svojem življenju torej nad štiri tone. Tobaku je bil tako vdan, da mu je ostal svest do svojega pogreba. V oporoki je namreč določil, naj polože njegovo truplo v krsto, iztesano iz samih zaboljčkov za smotke, vsi pogrebci naj kade pri pogrebu in naj nasujejo na njegovo krsto ob zadnjem slovesu mesto zemlje pepel iz svojih pip. Čudna usoda slavnih razsiskovavcev Krištofa Kolumba so prepeljali uklenjenega v Evropo, kjer se je moral zagovarjati radi neresnične ob-dolžitve. Tolika bogastva je naklonil z odkritjem novega sveta Španiji, a je umrl vkljub temu zapuščen in reven — Portugalec Albuquerque, ki je zavojeval svoji domovini neizmerne dežele, med njimi tudi Indijo, je umrl v samotni celici nekega samostana v Goi — Hudsona, najznamenitejšega pomorščaka sedemnajstega stoletja, so izročili uporni mornarji v majhnem čolnu na milost oceana, kjer je brezdvomno umrl v tečajnih vodah —■ O Ho-landcu Tasmanu, ki mu pravijo tudi Kolumb Avstralije, se ne ve, ali se je z ladjo in moštvom vred potopil ali je pa prišel v pest divjim otočanom —- Anglež John Hanning Speke, ki je odkril izvirke Nila in ušel na svojem raziskovanju tisočerim nevarnostim, je umrl v domovini in sicer ga je pogodila krogla, ko si je čistil lovsko puško — Znana je usoda Roalda Amundsena, ki je prišel prvi na južni tečaj. Rešiti je hotel Nobilovo ekspedicijo, a sc ni več vrnil — Enim Paša, ki se je vzorno udejstvo-val kot upravitelj egiptovske pokrajine ob ravniku, se je pri padcu z okna svojega stanovanja skoraj smrtno ponesrečil, a je po daljšem bolehanju okreval, napotil se takoj v Kongo, kjer so ga dali arabski trgovci s sužnji umoriti. Nenavadni poklici Boj za obstanek zahteva v sedanji dobi ne samo znanje in izurjenost, ampak tudi prebrisanost. Razmere, sila in tekmovanje silijo človeka, da si izbere tudi najbolj nenavaden poklic, samo da je vzdrži na površju. V New Torku so ljudje, ki si dajo poklicano puščati svojo kri, s katero osvežijo življenske sile bogatim someščanom. Za take operacije so na razpolago bolnikom ponoči in črez dan. Vsak član je vpisan v eni izmed štirih krvnih skupin, mora redno telovaditi kakor kak rokoborec, zdravniki ga preiščejo vsak mesec najmanj enkrat, predpišejo mu prehrano, ki je sestavljena po večini iz jeter in špinače, in nadzorujejo, da se njihovi predpisi tudi izvršujejo — Velike tvrdke s posušenim mesom irra'o svoje vonjavce, ljudi, ki tik pred odpošiljatviio nabadajo gnjati z lesenimi iglami, povohajo nato te igle in se na ta način prepričajo, so li gnjati zdrave ob kosti — Mnogi se ukvarjajo z gojenjem strupenih kač, od katerih dobivajo strup. Dokler bodo živele strupene kače v prosti naravi, bodo ljudje vedno povpraševali po tem cepivu —• V Kaliforniji goje polonice, ki so sp izkazale kot hude sovražnice nekaterih sodnih škodljivcev. Te polonice oddajajo v raznih množinah, upoštevajoč velikost napadenih nasadov in število razmnoženih kvarljivcev — Nebotičniki zahtevajo izurjene č>stilce oken. Stanovsko društvo takih čistilcev izg -hi vsako feto dva odstotka svojih članov po nezgodi 7avarova'nica za te poklicne čistilce je najvišja med vsemi poklici in znaša za vsakega moža 1 do 1 in četrt dolarja na dan. Največ čistilcev oken prihaja iz pomorščakov in rudarjev, torej iz stanov, ki so vajeni nevarnosti —• Nevaren je tudi poklic letalca, ki mora za nagrado 2500 dolarjev krmiti letalo tako, da trči z drugim letalom skupaj, sam pa se o pravem času reši s padalom —■ V Kanadi je otvoril neki zdravnik bolnišnico za. ribe. Vsako obolelo ribo položi v posebno posodo, nad katero pritrdi tablico z označbo bolezn; — Pri nas imamo odpravnike, ki prevažajo pohištvo iz kraja v kraj, v Ameriki se ba-vijo odpravniki tudi s prevažanjem zidanih, večnadstropnih hiš iz kraja v kraj. Z reklamo do bogastva Lani je umrl na svojem posestvu v Arizoni William Wrigley, eden med največjimi bogataši Severne Amerike, znan z imenom «kralj žvečilnega gumija». Kot deček je bil izgnan iz šole, prodajal je nato časopise po new yor-ških ulicah, spal na klopeh v parkih, prodajal milo in ko si je bil prihranil 30 dolarjev, je kupil trgovino z milom. Kmalu je pa začel izdelovati žvečilni gumi in skušal z mogočno in razvito reklamo dobiti odjemalce svojemu izdelku. Samo za reklamo je izdal nad 1C0 milijonov dolarjev. Seveda so bili tudi dohodki sorazmerni. Imel je tovarne v Zedinjenih državah, Kanadi, Avstraliji, Nemčiji in na Angleškem. Majhni zavojčki so vsebovali priporočila v 47 jezikih in dnevno so izdelali v tovarnah 40 milijonov koščkov Kakor drugi milijonarji ni nikdar pozabil, da je bil nekoč revež, zato je pa bil usmiljenega srca. Podpiral je reveže in sam nudil pozimi streho in hrano 500 brezposelnim delavcem. Znan je bil tudi z imenom «kralj reklame«. Premogovnik gori že nad 500 let V bližini Kufsteina, ne daleč od bavarsko tirolske meje, leži rudarsko selo Haring. V premogovniku divja požar, ki ga zasledujejo nazaj že pol tisočletja. Najprej je gorelo tik pod površjem in razgrevalo zemljo, da ni tam nikdar ostal sneg in da so pridelovali celo v najhujši zimi na prostem zelenjavo. Sedaj divja požar v večji globini in ne vpliva več na plasti nad sabo Le tu pa tam prodro skozi razpoke žvepleni plini na dan. Leta 1905. so morali spustiti vodo v premogovnik, da so zajezili požar. 29. junija 1926. so prodrli na dan celo plameni na prostoru, širokem kake tri metre. Sodijo, da je nastal požar sam ob sebi Harinški rjavi premog pokriva namreč apnenec, skoz' katerega uhaja do premoga voda. Ker vsebuje premog tudi precej žvepla, se zelo rad ob dostopu vode razkraja, slednjič prepereva in oddaja mnogo gorkote svoji soseščini. Skozi razpoke prihaja tudi mnogo zraku, tako da se požar vedno bolj širi pod zemljo. Vsekakor se je že preril do srede gore Polfen, a rije vedno dalje kakor kak žareč, ogromen črv. Dragocen rokopis Profesor Dudgeon (bolj znan z izmišljenim imenom Lewis Caroll) je poučeval na starem angleškem vseučilišču v Oxfordu matematiko. Bil je izreden ljubitelj otrok. Vedno jih je imel kopico okoli sebe iNekoč je napravil s svojimi mladimi prijatelji izlet po reki navzgor. Otroci so silili vanj naj jim pove kako pravljico. Ker ni vedel nobene, si jih je moral sproti izmišljati. Med poslušalci je bila tudi deklica, A lice po imenu. «Alice je odkrila nekoč v gozdu kunčjo jamo, zlezla vanjo, globlje in globlje in se znašla na drugi strani jame nenadoma v pravljičnem svetu,» Tako se je začela profesorjeva pravljica. Odslej mu otroci niso dali miru, vedno jim je moral pripovedovati o novih doživljajih deklice Alice v pravljičnem svetu. Slednjič se ie zatekel k pisanju, spisal pravljice, dal jih tiskati in jih podari svojim malim prijateljem, Alici je pa daroval svoj rokopis. Tedaj niso še uporabljali pisate'ji p:salnega stroja. Profesor se je sramoval svojega dela in ni hotel nobenemu odkriti, da so pravljice delo remega profesorja, še resnejše matematike, In vendar je postala ta knjiga last vse angleške mladine in ni ga otroka rta Angleškem, ki bi ne bil kdo ve koliko krat že prebral knjige «Alice in Wonderland», Alice, mala prijateljica, po kateri je imenoval pisatelj tudi glavno osebo v pravnicah, se ie postarala, obubožala je in je po nasvetu svojih prijateljev prodala, rokopis, ki ji ga je bil daroval pisatelj še kot deklici, za 1,350.000 lir nekemu bogatemu Američanu Rokopis je romal črez ocean, novi lastnik je postavil porumenele lističe pod steklo v okvire, in l;udje so hodili gledat ta rokopis, dokler ni prišel še večji ljubitelj, ki je kupil rokopis za dvakratno ceno. Dudgeon, oziroma. Lew:s Caroll (r. 27 I. 1832. umrl 14. I 1898.) je postal nesmrten s svojimi pravljicami o Alici v pravljični deželi. Nepričakovana sreč?. V San Franciscu ie imel neki starinar med svojimi starinami tudi staro sliko Matere božje. Ker ni bila ni-kaka umetnina, je ni mogel prodati Starinar se je odločil, da unovči vsaj lepi starinski okvir Ko je jemal sliko iz okvira, je spoznal, da je ta votel. V votlem okviru je pa bilo tri sto zlatnikov iz 15. stoletja. Za izkupiček se je preselil starinar v večjo trgovino in od tedaj se mu je tudi kupčija- izboljšala. — V mestni knjižnici v Virginiji je naletel mlad študent na neko staro, leta. 1860. tiskano kniigo, ki je očividno pred njim še nihče ni bral V knjigi je dobil študent oos'ednio voljo čudaka, ki zapušča onemu, kdor izsled; prvi njegovo oporoko, pri neki banki položeno volilo Pisec oporoke pa ni bil nihče drugi ko pisatelj omenjene knjige, ki ga je jezilo, da so njegovo delo tako malo cenil; in je radi tega na tak način nagradil svojega prvega bravca. Študent je dobil približno 30.000 dolarjev. — New vorški pometač Kingston je našel neko jutro na vse zgodaj na cesti majhnega psička. Ker se mu je živalica smilila, jo je nesel domov, dobro vedoč, da je morala komu pobegniti. Črez dva dni je bral pometač v nekem listu oglas, v katerem je iskal član miliionarske rodbine Astor pobeglega psička -'n obljubljal bogato nagrado onemu, ki mu pripelje psička, nepoškodovanega. Kingston je dobil za to 13 000 dolarjev. Ukročeni ognjenik Na Javi, majhnem otoku Sundskega otočja, so zelo rodovitna tla, Čeprav uniči vsako toliko ognjenik Kloet vso žetev daleč okoli, ne obupa človek. Ko se podzemeljske sile umirijo, obdeluje zopet zemljo. Izbruhi og- njenika so se ponavljali vedno v rednih presledkih, vsakih štirinajst let. Raziskovali so in ugotovili, da izbruhne ognjenik le tedaj, ko prestopi voda jezera v žrelu določeno višino Če bi torej uspelo inženirjem, da odpeljejo pravočasno odvisno vodo, odpade z vzrokom tudi učinek. Zadnjič je bruhal Kloet leta 1919. Takoj po izbruhu so se lotili inženirji dela. Izvrtali so v trdi bazalt in še tršo lavo celo vrsto predorov za odtok vode. Delo ni bilo lahko, ker so domačini — drugih delavcev ni bilo dobiti — iz samega praznoverja uhajali od dela. Toda inženirji se niso zadovoljip s tem, da napravijo z odpeljavo vode iz jezera konec nadaljnim izbruhom, da tako rekoč ukrote nemirnega velikana, marveč so zgradili tudi velike električne naprave, ki j'h bo gonila odtekajoča se, sedaj ne več nevarna, voda. Inženirji so prepričani, da ne bo več bruhal Kloet in da se kmetovalcem ni treba več bati za svoje pridelke: kavo, sladkorni trst, tobak in riit V kolikor je človek v resnici premagal podzemeljske sile s tehničnimi sredstvi, pokaže leto 1933; ko se dopolni štirinajsto leto vsakokratne mirujoče dobe. Najbogatejši človek na svetu Najbogatejši človek na svetu ni Američan, kakor si mnogi mislijo, marveč je Japonec Hahiroemon Mitsui. Njegovo premoženje je uspeh tristoletnega napornega dela celih dvanajstih rodov. Vse, kar se na Japonskem prodaja, kupuje, prevaža, vrši trgovska tvrdka Mitsui, ki ima poleg tega še banke, stavbinska podjetja, javna skladišča, ladjedelnice. Mitsui obvladuje čaj, papir, svilo, celuloid, sploh vso japonsko trgovino. Ustanoviteljica tega bogastva je bila ženska, ki. je pričela s trgovino leta 1600, Šuho po imenu. Poročila se je s princem To-kube Mitsui. Ker je prevzemal dediščino po starših vedno le za. trgovino najbolj nadarjeni sin —• v običajni dese-tonci otrok je bil vedno kak tak sposobnjak — se je podjetje vedno bolj širilo in je pri sedanjem lastniku, osemdesetletnem starčku doseglo višek in ga napravilo za nepreklicno najbogatejšega človeka na vsem svetu. Miši kot škodljivci v narodnem gospodarstvu Malokdo pojmi škodo, ki jo napravljajo miši bodisi doma bodisi na polju. Izračunali so, da narase potomstvo enega samega para poljskih miši na 360 v enem letu. Žito, ki ga utegne zaužiti tako številna družina, bi tehtalo 900 kg. Po nekem drugem računu použije 520 poljskih miši v enem letu toliko ko en odrasel človek. Še huje je z našo hišno mišjo. Od enega samega parčka narase v enem letu število potomcev na 480. Če bi vsaka miš po-užila na leto 1.8 kg slanine, bi uničilo 480 miši 850 kg slanine. Ti računi niso nikakor pretirani in nam predo-čujejo ogromno škodo, ki nam grozi od teh glodavcev. Računsko čudo Dr. Finkelstern iz Lodza je nastavljen kot uradnik na poljskem statističnem uradu v varšavskem finančnem ministrstvu. Star je trideset in pet let in je doslej največje računsko čudo na svetu. Zdi se, kakor bi imel v svojih možganih vse računske stroje. Na mednarodnem zborovanju matematikov v Stockholmu leta 1930. je izpričal pred šestimi sto profesorji svoje zmožnosti. Brez svinčnika in papirja izračuna v trenutku vsote, logaritme, kvadrate, korene in ne rabi za to kdo ve koliko časa. Nekoliko pomisli in že pove izid najtežjega računa, za katerega bi rabili drugi po četrt ure, da samo pregledajo, če se ni mogoče zmotil. Vedno se lahko kaj naučiš M. HAJEK Krasni metulj je priletel iz temne poletne noči naravnost proti žarnici, ki je razsvetljevala mojo sobo. Brez dvoma, ožgal bi si tipalnici, celo sam bi se bil popofnoma osmodil, če bi bil prišel vročemu steklu le preblizu. Prav škoda je bifa tega krasnega metulja! Obrnil sem stikalo in tema je bila v sobi. Slišal sem metulja, kako je tožil: «Kateri zli duh me je oropal najslajše vseh slasti! Kako očarljiva je bila lučj Omamljala me je, kakor me ni moglo doslej še nič omamiti! Z nepremagljivo silo me je vlekla v svojo belo, svetlo krasoto! Že sem se hotel vreči v to rajsko kopel, blazen od naslade in poželenja -— ko je ugasnila. Pusta tema me zopet obdaja. In nič drugega mi ne ostaja, ko da zletitn zopet tja ven v noč, iz katere sem bil prišel, sem. Minilo je! Ven v temo! Ni mi bilo usojeno, da bi bil srečen!» Jaz pa sem bil rešil življenje lepemu metulju! Bolje sem vedel ko on, kam spada. Usoda, ki nas prisili, da se odrečemo temu ali onemu, je večkrat razumnejša in modrejša kot mi slutimo. * * • Gosenica je videla metulja in se čudila, kako more sploh kako bitje živeti tako brezskrbno in lahkomiselno. Letati sem ter tja po zraku, veselo, malomarno! Zdelo se ji je nečuveno, da ima kdo krila, da se ponaša s tako pisano zunanjostjo, da je neodvisen, prost. Metulj je opazoval gosenico pod sabo in se čudil, kako more biti sploh kako bitje tako leno in neokretno. Tiči na listu in žre zelenj.e ves ljubi dan. «Ne, to ni za me!» je dejal in odletel. «In kako grda je ta žival! Grozno, da živi taka ostuda sploh na tem svetu!» Metulj je bil pozabil, kaj je bil sam prej. Gosenica ni vedela, kaj postane. Dve obliki istega življenja. Nauk: Tudi mi vemo zelo malo o sebi. Na preteklost pozabimo, prihodnjosti ne poznamo. » * • Mož je izpraševal vola, zakaj ne more strpeti rdeče barve. «Glej,» je dejal volu, «zakaj ne maraš te barves. Saj je barva ko vsaka druga, saj ti nič noče.» Vol je odgovoril: «Prav imaš! Vbil sem si bil v glavo! Odslej se za rdečo barvo sploh ne bom več zmenil.*. «Poskusimo!» je dejal mož. «Sedaj ti pokažem svojo živordečo ruto|» i Vol1 je privolil v poskus. Mož mu pokaže živordečo ruto... in se je le s težavo rešil. Vol ga je bil namreč ves srdit napadel. Isti mož je hotel zatreti pri psu sovraštvo do mačk. «Kaj imaš prav za prav z mačkami?« je vprašal psa. «Saj ti nič nočejo! Ali niso fine, mirne, miroljubne in celo aristokratične živali? Pomisli na njihovo tiho, oprezno hojo, na njihovo snago in čistost, na njihovo nežnost in prisrčnost! To so zares lepe živalce, vredne, da smo vedno prijazni z njimi. Ti se pa zaganjaš ko blaznež v vsako mačko, kjerkoli jo srečaš. Strašno lajaš vanjo in zobe ji kažeš. Zakaj vse to?» Pes je moral priznati, da ne ve, zakaj sovraži mačke, in je obljubil, da odslej spl'oh ne pogleda nobene mačke več. «PoskusimO'», je dejal mož. «Lepo mačko imam.!» Poklical je mačko, mačka je prišla, a v istem trenutku se je že zagnal pes vanjo — toliko, da se je mačka še pravočasno rešila na bližnje drevo, sicer bi ji bil stri pes tilnik. Nauk: Nagnenja se dado le s težavo izstreti. Tudi pri ljudeh » * * Neka ženska je slišala, da pojejo kanarčki tem lepše, čim manj dobe krme. Svojemu srčkanemu «zlatku» je dajala radi tega vedno manj krme, a je opazila, kako je bil ptiček vedno slabše volje in kako mu je bilo vedno manj do petja. Bil je brezdvomno kanarček posebne vrste. Neko jutro ga je našla mrtvega v kletki. Njen srčkani in ljubljeni «zlatko,» je bil poginil za lakoto. Nauk: Pesniki, ki dobe vedno manj hrane, ne pišejo vedno najfepših pesmi. O PRISTOJBINAH S kr. dekretom 30/12. 1923. št, 3269. so se spremenile pri nas s 1. julijem 1923. registracijske pristojbine starih provinc. Te pristojbine se plačujejo počenši z navedenim dnevom pri registracijskih uradih (Ufficio di registro), ki so se ustanovili pri nas 1. julija 1923. in uradujejo za kolkovine in pristojbine. S kr. dekretom 30./12. 1923 št, 3269, so se spremenile nekatere določbe glede gorioinenjenih pristojbin. Nov kr. odlok z dne 12. avg. 1927, št. 1463 je pa uvedel nekatere olajšave pristojbin, Spisi v javni in privatni obliki, civilni in trgovski, sodni in izvensodni, ki vsebujejo prenos lastninske, užitne in zastavne pravice do nepremičnin in premičnin, so podvrženi registracijskim pristojbinam, ki so koj plačljive. Tudi ustne pogodbe, tičoče se najemnin in zakupnin so podvržene -registracijskimi pristojbinam. Važno je vedeti, da dobe ti spisi pravno moč še le po registraciji. Spise, podvržene tem pristojbinam, ki niso prijavljeni registracijskemu uradu, sodnija odklanja. Radi tega se mora vsaka taka listina registrirati pri dotičnem uradu v teku 20 dni po podpisu, da se izognemo kazni in drugim posledicam. Listine se predložijo registracijskemu uradu v izvirniku in poverjenem prepisu na kolkovani poli. Visokost pristojbine kolkovane pole se zve pri bližnjem notarju. Prepis ostane uradu, izvirnik s potrdilom plačila pristojbin dobi stranka. Listine podvržene registraciji so: Kupnoprodajne pogodbe, darilne pogodbe, menjalne pogodbe, preživninske pogodbe, ženitne pogodbe, zadružne pogodbe, najemne (nakupne) pogodbe, pobotnice, ki se nanašajo na zadolžnice in druge listine, razsodbe, vknjižbe i dr. Registracijske pristojbine so progresivne, sorazmerne (proporcijonalne), postopne ali stalne. Podlaga odmere teh pristojbin je cena ali vrednost pravnega posla. Registracijske pristojbine za pogodbe so različne. Kolkovine. S kr. odlokom z dne 18. marca 1923. št, 550, so bile odpravljene kolkovne pristojbine, uvedene s kr, dekretom 16, junija 1921, št. 795 na razkošne predmete, na dragulje1 in dragocenosti, na proizvajanje razkošnih tkanin in rokavic in namesto teh so stopile v veljavo s 1. aprila 1923. znižane kolkovne pristojbine. Te pristojbine so se spremenile s kr. odlokom od 30. dec. 1924,, št, 3273 in v teku so še druge spremembe. Tej pristojbini je podvržena vsaka kupčija (prenos-scambio) blaga in predmetov med obrtniki, trgovci itd. Računi (fakture) se morajo napraviti v dveh izvodih, drugi izvod lahko nadomesti vpis v knjigi, ki mora biti zaznamovan s tekočimi številkami, Prepise fakture treba hraniti 5 let in zaznamovati s tekočimi številkami. Vse kolkovine plača kupec. Pristojbine se plačajo s kolki, ki obstojijo iz dveh delov. Izdajatelj računa prilepi del kolka, ki nosi kraljevo podobo, na račun (fakturo), namenjen kupcu, drugi iel pa se prilepi na prepis fakture ali v knjigo «prima nr>ta» zraven dotičnega vpisa. Kolki se razveljavijo s prebodom ali pa, da se prepiše na oba dela kolka s črnilom datum dneva izda::;a ali pa, če se datum pritisne z mastnim črnilom. Za kupčijo (prenos — scambio) najnujnejših živ-ljenskih potrebščin, kakor pšenice, turšice, ječmena, riža, moke in dr. je treba med trgovci in obrtniki kolkovati račune (fakture) kakor sledi: Nad 1 do 100 lir .... L 0.10 Nad 100 do lOCO lir .... L 0.50 Nad 1000 lir dalje.....L 1.— Kr. dekret 30, dec, 1923. št. 3268: Fakture, račune, izdane od trgovcev in obrtnikov za prodano blago kon-sumentom in navadne pobotnice, ki se nanašajo na zadolžnice, razsodbe in druge obvezne listine, kakor tudi pobotnice, note, račune med zasebniki (privatniki), zasebniki in trgovci, med trgovci in zasebniki je treba kolkovati z navadnimi kolki kakor sledi: 100 L. 0.10 1000 „ 0.50 3000 „ 1,— 6000 » 2,— 10000 „ 3,— 13000 „ 4,— 16000 „ 5.— 20000 „ 6 — 23000 „ 7 — 26000 „ 8,— 30000 „ 9.— 33000 „ 10.— 36000 „ 11.— 40000 „ 12.— 43000 „ 13.— 46000 „ 14,— 50 00 „ 15,— 53000 „ 16,— 56000 „ 17.— 60000 „ 18.— 63000 „ 19.— 66000 „ 20.— 70000 „ 21.— 73000 „ 22 — 76000 „ 23.— 80000 „ 24,— 83000 . 25,— 86000 „ 26,— i. t. d. do 2CC.0G6 L za vsakih 1CCC ali odlomke 1CC0 L. — 30 st. Odlomki pod 1 liro pristojbine se zaokrožijo na 1 liro. —• Za zneske nad 2C0.C00 L, ali nedoločene vsote znaša kolek 60 lir. Kolki so navadni in se prepišejo kakor do sedaj. Trgovske knjige: hranilne knjižice, dnevnik, inventar, knjige za prepise pisem in knjige knjigovodstva je treba predložiti registrskemu uradu, da prepečati pri-'epljene kolke, preden se začnejo knjige rabiti. LESTVICA pristojbin (kolkov) za menice, plačljive v kraljestvu v teku enega meseca, štirih, šestih mesecev in po šestem mesecu (kr. dekret 30. dec. 1924, št, 3268. spremenjen po kr, odloku 10. avg. 1927. št. 1463 ozir, 17. marca 1930 št. 142.__ o MENICA PLAČLJIVA V) .J* po več ko co- v teku v teku v tefcu šestih me- fi O '"•o enega štirih šestih secih; kolek C meseca meseeev mesece-v pri menicah S in blanco 200 0.50 0.30 0.50 0.9° 1.'<0 400 0.50 0.50 0.90 600 0.60 0.70 1.30 2.5° 800 0.60 0.90 1.70 3.3° 1000 0.60 1.10 2.10 4,10 2000 1.10 2.10 4.10 «.10 3000 1.60 3.10 6.10 12.10 40C0 2.10 4.10 8.10 16.10 5000 2.60 5.10 10.10 20.10 6000 3.10 6.10 12.10 24.10 7000 3.60 7-10 14.10 28.10 8000 4.10 8.10 16.10 32.10 9000 4.60 9.10 18.10 36.10 10000 5.10 10.10 20.10 40.10 Iz lestvice je razvidno, da je treba plačati vsak nadaljnji tisoč lir 50 stotink več, ko gre za menico, ki zapade v enem mesecu. 1 liro več, ako je treba menico plačati po preteku štirih mesecev, 2 liri več, ako znaša doba zapadlosti šest mesecev ter 4 lire več, ako moraš menico plačati po več ko šestih mesecih ali če gre za menico «in bianco». VLOGE. Prošnje naslovljene na upravne oblasti, je treba pisati na kolkovno poFo za 3 L; one, naslovljene na ministrstva pa na kolkovno polo za 5 L, Franc Sirk, davčni upravitelj v pok. Do L. l.~ Nad _ 1.01 do L. „ „ 100.01 n „ n „ 1000.01 n „ n „ 3000.01 n n „ 6000.01 „ „ „ „ 10000.01 » n „ „ 13000.01 n n n 16000 01 n n n 2000001 n „ „ 23000-01 » n n „ 26000-01 n n n „ 30000 01 n n n „ 33000-01 „ n n 3600001 n n n n 40000.01 n » n n 43000.01 n „ n n 46000.01 „ „ n n 50000.01 n n n n 53000.01 „ n n 56000.01 n n » 60000.01 n _ n 63000.01 n n 66000.01 P n 7) n 70000.01 n n n 73000.01 n n „ 76000.01 „ „ n n 80000 01 n „ » n 83000.01 „ „ VIII. 113 POŠTNE PRISTOJBINE 1. Navadna pisma ali zalepke v notranjem prometu Italije za vsakih 15 g ali vlomek (najvišja teža 2 kg) a) v kraju samem ...... b) iz kraja v kraj...... c) aktivno služečim vojakom (častniki in podčastniki izvzeti) do 15 g . d) v inozemstvo (Nemško Avstrijo, Ogrsko in Jugoslavijo za prvih 20 g ali vlomek........ e) V Vatikansko mesto, za prvih 20 g za nadaljnih 20 g ali vlomek . . . f) za drugo inozemstvo ..... g) za vse inozemstvo vsakih nadaljnih 20 g ali vlomek...... 2. Dopisnice uradne ali tudi zasebne v kraju samem ali naslovljene služečim vojakom (častniki in podčastniki iz vzeti)......... Iz kraja v kraj ...... V inozemstvo (Nemško Avstrijo, Ogr sko in Jugoslavijo ..... V Vatikansko mesto...... 3. Dopisnice uradne s plačanim odgovo rom v kraju....... Iz kraja v kraj ...... 4. Razglednice: a) s samim podpisom in datumom b) iS petimi voščilnimi besedami jednako, v Vatikansko mesto . . c) z dopisi iz kraja v kraj .... d) z dopisi v Nemško Avstrijo, Ogr sko in Jugoslavijo...... e) z dopisi v kraju samem, oziroma vojakom (kakor zgoraj) . 5. Posetnice s kvečjemu 5 voščilnimi be sedami (tudi v kraju) .... 6. Obvestila: rojstva, smrti poroke in slična........ 7. Trgovski računi brez dopisov in le posamezni do 15 g..... V inozemstvo se pošljejo trgovski ra čuni kakor rokopisi ali pisma 8. Rokopisi v obliki pisma 45X45 in valja 10X75 cm, katerim lahko priložimo pismo, ki se nanaša na rokopis a) do 200 g........ b) za vsakih nadaljnih 50 g ali vlomek, do 2 kg.....' . c) v Vatikansko mesto, do 200 g . . . za vsakih nadaljnih 50 g..... d) v inozemstvo za prvih 250 g . . . e) v inozemstvo za vsakih nadaljnih 50 g ali vlomek do 2 kg . . . . v Vatikansko mesto....... 9. Navadne tiskovine za vsakih 50 g ali vlomek do 2 kg...... V vatikansko mesto .... Navadne tiskovine, ki presegajo 25 cm v dolžini ali širini, doplačajo . Navadne tiskovine, ki presegajo 45X45 ali 10X75, se izključijo. 10. Bukvarski listi (naročila knjig v komi siji)_ ........ 11. Perijodične tiskovine (časopisi in dru ge) potom Conto corrente . a) dnevniki do 50 g b) dnevniki za vsakih nadaljnih 25 g . c) časopisi, ki izhajajo vsaj vsakih 15 dni do 50 g....... d) časopisi, ki izhajajo vsaj vsakih 15 dni za vsakih nadaljnih 100 g "o > E > a 0.25 0.50 0.25 0.80 050 0 15 0.30 050 0.30 0.60 0.10 0.20 0.20 0.30 0.15 0.20 0.15 0.25 0.60 0.20 1-00 0-30 0.20 0'20 0.20 0.10 0.03 0.008 0.004 0011 0.009 1.00 1.25 0.75 0.75 0.60 1.50 0.25 0.25 0.75 0 60 0.25 0.25 1.25 0 25 0.25 e) časopisi, ki izhajajo vsaj mesečno d o 50 g....... f) časopisi, ki izhajajo vsaj mesečno za vsakih nadaljnih 50 g g) trgovski katalogi in druge listine ki izhajajo polletno do 50 g . h) trgovski katalogi in druge listine za nadaljnih 50 g do 2 kg . i) računski izvlečki uprav časopisov j) za perijodične tiskovine (časopise), poslane od izdajateljev ali knjigarn v Jugoslavijo, za vsakih 50 g ali vlomek....... 12. Zavoji s knjigami do 700g odposlani iz založbe oziroma knjigarne: a) za vsakih 50 g ali vlomek . b) priporočanje takih pošiljatev c) odškodnina za priporočene, izgub ljene pošiljatve..... d) poštno potrdilo za nepriporočene pošiljatve....... e) za knjige poslane od izdajateljev ali knjigarn v Avstrijo, Ogersko ali Jugoslavijo, za vsakih 50 g ali vlomek do največ 3 kg....... 13. Pisma z vzbočenimi pikastimi črkami za slepce: a) za vsak kg (največ 4 kg) . b) priporočanje istih..... c) odškodnina za priporočeno, izgubljeno pošiljatev...... d) inozemstvo za vsakih 500 g do 3 kg 14. Vzorci brezvrednostni: a) do 100 g........ b) vsakih nadaljnih 50 g c) v Vatikansko mesto do 100 g . , vsakih nadaljnih 100 g .... Teža vzorcev je dovoljena do 500 g 15. Vzorci z zdravili, odposlani po proiz vajateljih in naslovljeni zdravnikom, klinikam, bolnišnicam ali zdraviliščem do teže 500 g: a) za prvih 100 g...... b) za vsakih nadaljnih 50 g . c) priporočanje istih ..... d) odškodnina izgubljenih priporoče: nih pošiljatev....... 16. Poštno naročanje časopisov (v inozemstvo) za vsak časopis (lahko več izvodov) poleg naročnine še ... 17. a) Priporočanje — (Raccomandazione) poštnih pošiljatev stane poleg navadne pristojbine še...... b) v Vatikansko m?sto..... c) odškodnina izgub.jenih priporočenih pošiljatev ....... d) priporočanje dopisnic, tiskovin ali vzorcev........ e) za perijodične tiskovine je dopuščen špecijalni Conto corrente za pripo ročanje istih po ministerijal. poobla stilu. 18. Ekspresne pošiljatve, doplačilo k zgo raj omenjenim...... v Vatikansko mesto ...... Pripomba — pisma, ki so označena ekspresno, a niso znamkovana zadostno, pošiljajo in dostavljajo se kakor navadna. Za dostavljanje ekspre.snih pisem izven dostavljalnega območja plača naslovljenec ali pošiljatelj v slučaju odklonitve dostavljanja še sledeče pristojbine za dolžino poti: a) za razdaljo do 500 m . V llaliji in koion. V inozemstvo 0.014 0.009 0.048 0.018 0.10 0.10 0.075 0.30 7.50 0.10 0 05 0.20 0.02 0 10 5.00 0.05 0.35 0.50 0.15 0.25 0.60 0 50 0.25 0.10 0.30 7 50 1.00 3.00 1.25 1.50 1.25 25.00 125.0 0.60 1.50 1.25 2.50 2.00 0.30 b) za vsak kilometer ali razliko istega, ki presega 500 m..... c) za dostavljanje po noči ali ob slabem vremenu se povišajo te pristojbine do 100%. 19. Poštne povratnice (Ricevute di ritorno) v Vatikansko mesto ....... 20. Poštno ležeče (fermo-posta) naslovljena pisma (izvzemši ekspresna) doplačajo . Ako ni plačal odipošiljatelj te pristojbine, plača naslovljenec (tudi za pisma iz inozemstva)....... Poštno ležeča pisma se morajo nasloviti s polnim imenom in priimkom in se izročijo samo odraslim nad 18, leti, 21. Povzetna pristojbina (diritto di asse-gno) pri vzorcih le do 15 lir, pri drugih pošiljkah do 1000 lir kakor pri priporočenih z doplačilom..... v inozemstvo poleg pristojbine 1.— še za vsakih lir 100 ali vlomek povzete svote......... v Vatikansko mesto..... 22. Zavarovanje (assicurazione) denarnih pisem, poleg pristojbine priporočenih, še zavarovalnino: a) za prvih 200 lir ali vlomek . b) za vsakih nad. 100 lir ali vlomek. Doplačilo proti višji isili znaša: c) za prvih 200 lir ali vlomek . d) za nadaljnih 100 lir..... V inozemstvo: poleg pristojbine za priporočanje: e) v Vatikansko mesto do L. 200 . za vsakih nadaljnih lir 100 f) za vsakih 3C0 zlatih frankov ali vlomek........ g) zavojčki z navedeno vrednostjo (scatoletta con valore dichiarato) poleg pristojbine za navadne, priporočene in zavarovane pošiljke do 250 g.......... h) isto a za nadaljnih 50 g ali vfomek i) za zavojčke 'z navedeno vrednostjo iz inozemstva —- za manipulacijo carinarne ....... 23. Pnevmatična pošta za pisma do 15 g in dopisnice še .,,.,, Pnevmatična pošta za pisma do 30 g (poleg navadne) še...... 24. Kreditni računi (conti di credito) provizija za vsakih 100 lir ali vlomek (za inkaso)....... 25. Poštni predalčki, mes pristojbina za: a) odprte predalčke (v notranj. urada) b) zaprte predalčke z ključem male c) zaprte predalčke z ključem srednje d) zaprte predalčke z ključem velike Pripomba: Za uporabo zaprtega predalčka se mora vplačati kavcija (ki se vrne po uporabi)...... 26. Legalizacija listin, katero oskrbi pošta. Poleg navadne pristojbine in priporo-čenja ........ 27. Poštne legitimacije stanejo .... 28. Plačilni nalogi za vnovčenje listin (menic) na račun drugih (riscossioni per conto di terzi) poleg navadne priporočene in zavarovalne pristojbine: a) do 10 lir........ b) do 200 lir........ c) do 1000 lir....... d) za vsakih nadaljnih 1000 lir . a največ........ = c O > c o .s "1 I > S 0.60 0.50 0 80 0.15 0-25 0.50 0.80 0 50 0 25 0.50 0.25 1.25 0.50 0.15 0.35 5 00 6.00 8 00 12.00 16.00 40.00 1.00 5.00 0.25 0.50 1.00 1 00 5 00 1.25 0.25 0.50 1.85 3.70 0.75 2.50 5.00 e) s protestom do 2000 lir poleg protestnih stroškov še .... f) če nad 2000 lir....... g) inozemstvo poleg drugih 29. Poštne nakaznice (vaglia postali), ki stanejo 10 st. za zneske do lir 25 ... za zneske nad 25 lir 50..... za zneske nad 50 lir do lir 100 . za zneske nad 100 lir do lir 200 , za nadaljnih vsakih 100 lir ali vlo mek, nad 200 lir..... Nakaznice do 25 lir naslovljene moš tvu vojaštva...... 30. Brzojavne nakaznice plačajo poleg na vadne in brzojavne pristojbine še 31. Poštne nakaznice v inozemstvo: pristojbina je sledeča: a) 50 st. za vsak h 1C0 lir ali vlomek istih poleg tega še stalna pristojbina za vsako nakaznico...... b) Izvzete pa so države, ki so uredile pogodbenim potom pristojbino za nakaznice in sicer poleg stalne pristojbine 0.25 L, še za vsakih 25 lir ali vlomek istih 25 st. Te države so: Angleška, Irska, Kanada, Vzhodno angleška Indija, otok Malta, republika Kostarika, Združene države Sev. Amerike in zvezo z Avstralijo. 32. Brzojavne nakaznice v inozemstvo. Pristojbine kakor za navadne vštevši pristojbino brzojavke besedila nakaznice v dotično državo. 33. Obnovljenje poštne nakaznice (rinova-zione), katero je stranka izgubila oziroma, da je zapala. Poleg. pristojbine za jednako nakaznico še doplačilo: a) do 10 lir........ b) do 100 lir....... c) do 1000 lir....... Te pristojbine so izvzete nakaznice do 25 lir, naslovljene vojaštvu po znižani pristojbini in one iz inozemstva 34. Reklamacije, priporočenih in zavarovanih pisem, zavojev in nakaznic . 35. Pismene zahteve za vrnitev ali spremembo prvotnega naslova oddanih po-šiljatev, poleg poštnih ali brzojavnih stroškov za to ureditev še doplačilo 36. Poštni zavoji ali paketi (pacchi posta li) brez označbe vrednosti do 1 kg isto od 1 kg do 3 kg , isto od 3 kg do 5 kg . isto od 5 kg do 10 kg. (pripomba) zavoji nad 5 kg. se poši ljajo v vse kraje kraljevine 37. Zavoji s knjigami, odposlani iz založbe oziroma knjigarn do 1 kg . nad 1 kg do 2 kg . nad 2 kg do 3 kg . nad 3 kg do 5 kg . nad 5 kg do 10 kg . . . 38. Za zavoje z navedeno vrednostjo, ki morajo biti zapečateni, doplačilo k zgora'i?ji pristojbini do 200 lir . za vsakih nadaljnih 100 lir ali vlomek 39 Prazne posode, ki se vračajo za (olje, vino itd.) .,..,... 40, Pristojbina povzetja (pacchi con asse-gno).......... 41. Zavoji izredne obsežnosti doplačajo 50% pristojbine....... 2.00 5.00 0.40 0.80 1.20 2.00 0.50 0'20 0 50 0.10 0.30 0.30 0 40 0.60 2.50 5.00 7 50 12.50 1.20 2.00 2.40 3.60 6.C0 1.00 0.50 3.00 0.60 42. Silni poštni zavoji (urgenti) navadne obsežnosti: do 1 kg ....... do 3 kg........ do 5 kg ....... izredne obsežnosti: do t kg........ do 3 kg ........ do 5 kg ....... 43. Odškodnina navadnih (zgubljenih) zavojev . ...... — C O e o « —"o > 7.50 15. 22 50 10. 20.-30.- 25.50 44. Poštni zavoji v inozemstvo: posebno skrbno zaprti in zapečateni se sprejemajo in pošiljajo v vse kraje sveta. Pristojbina istim je odvisna od teže in števila držav skozi katere vozi zavoj, dokler ne prispe do cilja. — Tako n. pr. plačamo zavoje v teži do: 1 kg 5 kg 10 kg Vatikansko mesto...... 5.75 8.75 14.75 Avstrijo......... 8.25 11.25 17.25 Albanijo ......... 9.25 13.75 22.75 Čehoslovaško........ 7.25 11.25 19.25 Nemčijo.......... 8-75 13.75 23.75 Jugoslavijo........7.- 10.50 18.75 Francijo ......... 7.25 11.25 19.25 Rumunijo.........10— 15. 25 — Špansko .........10.— 15,— - .— Švico — Lichtenstein ..... 6.25 10.75 17.75 Evr. Turčijo........ 11.- 16.50 28- Ogrsko......... 8.75 13.75 23.71 Angleško . . . . '..... 12.- 20,- 32.75 Egipt........... 12.50 18.50 -.- 45. Brzojavke (telegrammi) naslovljene v kraljevino, S. Marino in otok Saseno — plačajo za vsako besedo do 10 črk, čitljivo pisane: a) navadne brzojavke do 10 besed .... za vsako nadaljno besedo ...... b) silne brzojavke (telegramma urgente) trikratno pristojbino navadnih. c) jako silne brzojavke so dopuščene samo mej glavn'mi mesti provinc ter plačajo petkratno pristojbino. d) brzojavke s plačanim odgovorom doplačajo pristojbino Cs. 50. V inozemstvo naslovljene brzojavke plačajo pristojbino za besedo v zlati valuti in v različni odmeri, n. pr. za Vatikansko mesto Cs. 9, v Avstrijo Cs. 20, Albanijo Cs. 20. Čehoslovaško Cs. 28, Nemčijo Cs. 28, Jugoslavijo Cs. 21, Francijo Cs. 22, Rumunijo Cs. 28, Evropsko Rusijo Cs. 64, Špansko Cs. 31, Švico Cs. 19, Evropsko Turčijo Cs. 56, Ogrsko Cs. 24.5, Angleško Cs. 30.5. i.t.d. Tekoči račun (Conti correnti). Poštno čekovni promet. 46. Za vplačila po poštni položnici pri poštah v glavnem mestu province — brezplačno. V drugih krajih: Za vplačila po poštni položnici do lir 50 za vplačila po poštni položnici do lir 100 za vplačila po poštni položnici do lir 500 za vplačila po poštni položnici do lir 1.000 za vplačila po poštni položnici do lir 5.000 za vplačila po poštni položnici do lir 10.000 Lir 2'-0.25 015 0.20 0 40 0.60 1 00 2.00 in za vsakih nadaljni lir 5.000 ali vlomek do najvišje pristojbine....... 45. Za izplačila odpovedanih vsot pri poštah v glavnem mestu province brezplačno. 45.a V drugih krajih: do lir 50......... do lir 100......... do lir do lir do lir do lir 200 300 400 500 do lir 1.000 ......... in vsakih nadaljnih 1.000 lir ali vlomek . do najvišje pristojbine....... 47. Izpltčrla z bankogiro se izplačajo brez vsake pristojbine. 48. Računski izvlečki (izvzemši polletnega, ki je zastonj) ........... 49. Prepis računov (za vsako stran) .... 49. Zračna pošta: Navadna in ekspresna pisma, ki se pošiljajo z zračno pošto, se morajo frankirati z navadno pristojbino in še: a) za pisma dopisnice in drugo do 15 g b) za tiskovine, vzorce in rokopise za 50 g Opozarja se, da ekspresna pisma v Turčijo niso dovoljena. Zračna pošta iz Italije v inozemstvo, za pisma, dopisnice, obvestila, račune, posetnice i. dr. za vsakih 20 gr ali vlomek ....'. Za rokopise, tiskovine in vzorce, za vsakih 50 gr ...... ..... Dodatne pristojbine za poštne pošiljatve po zraku in z avtomobili, odposlane iz Italije v Maroko in Irak, so sledeče: Za v Maroko, zračna služba Toulouse-Casa-blanca: do 10 gramov .... nad 10 gramov do 20 nad 20 gramov do 50 nad 50 gramov do 100 nad 100 gramov za prvih 100 gra več lir 2.— za vsakih nadaljnih 100 gramov ali presegajoči odlomek, za v Irak, zračna služba Kairo-Bagdad: za vsakih 20 gramov ali odlomek 20 gramov . Po progi Toulouse - Orano se bodo lahko pošiljala pisma tudi v Alžerijo. Pristojbine so sledeče: do 10 gramov...... nad 10 gramov do 20 ... nad 20 gramov do 50 nad 50 gramov do 100 .... nad 100 gramov za prvih 100 gramov več lir 2.—• za vsakih nadaljnih 100 gramov ali presegajoči odlomek. Lir 1.00 20.00 0.20 0.30 0 40 0.50 0.60 0.70 0.90 0.25 25.00 0.50 1 00 0.50 0.80 1 20 2 00 1.20 2.00 2.50 3.i0 5.50 2.00 1.00 1.50 2.00 3.00 3.00 Pošiljatve, ki naj gredo z avtomobilom, morajo imeti na vidnem mestu pripombo: Par automobile Jafa-Bagdad. Pošiljatve, ki naj gredo dalje zračnim potom, pa pripombo po slučaju: Par avion Toulose-Casablanca. Par avion Toulose-Orano. Par avion Caire-Bagdad. 50. Poštna hranilnica prevzame vlo-ge v poljubni višini. Obrestuje pa vloge le do lir 10.000.—. Obrestna mera znaša nekaj manj nego 3%. Vložne knjižice poštne hranilnice se izdajo na ime vložnika, kateri edini razpolaga z vlogami ali pa se vpiše namesto imena vložnika: ta, ki se glasi (al portatore). V zadnjem slučaju dvigne oziroma vloži denar, kdor prinese knjižico, Omenjeno bodi, da nagradi poštna uprava vsako leto nekaj vložnih knjižic z dobitki od 100, 500, 1.000, 10.000 in tudi več lir, ki se letno žrebajo po številkah vložnih knjižic, 51. Poštne vrednostnice (buoni postali fruttiferi). Take vrednostnice izdajajo vsi poštni uradi v kra-Ijevstvu in kolonijah na ime imejitelja in sicer v zneskih po lir 100, 500 in 1.000. Teh vrednostnic pa ne moremo odstopiti drugim in to vsled dejstva, ker jih tudi sodnija ne more zapleniti. V slučaju zgube istih, napravi uprava duplikate. Te vrednostnice so tudi vsakega sedanjega in bodočega davka proste ter jih imejitelj vnovči o poljubnem času pri poljubnem poštnem uradu. Obresti teh vrednostnic so postopne in napredne, tako n. pr. je vrednostnica: od 100 lir izplačljiva po 1. letu v znesku lir 105.— od 100 lir izplačljiva po 5. letih v znesku lir 133.80 od 100 lir izplačljiva po 10. letih v znesku lir 179.05 od 100 lir izplačljiva po 15. letih v znesku lir 239.65 od 100 lir izplačljiva po 20. letih v znesku lir 320.70 Isto sorazmerje velja tudi za vrednostnice po 500 in 1.000 lir. Splošne pripombe k pristojbinam. Pisemske pošiljatve kakor pisma, dopisnice, razglednice, posetnice, trgovski računi in rokopisi, ki so nezadostno ali neznamkovane, plačajo pri vročitvi dvojno pristojbino oziroma dvojni primanjkljaj. Izvzeti so le dopisi državnih uradov na zasebnike in pisma slu-žečih vojakov svojcem, ako jih oddajo potom svoje komande; za taka pisma plačajo naslovljenci navadno pristojbino. Vse tiskovine, tudi razglednice s siamim podpisom, ki sploh niso znamkovane, se ne odpošljejo. Iz inozemstva došle pošiljatve, ki so premalo ali nič znamkovane, plačajo dvakratni primanjkljaj, vendar najmanj 60 stot. Časopisom in drugim pošiljatvam, ki plačajo nižje pristojbine, ne smemo prilagati ali pripisati nikakršnih sporočil, ker se take pošiljatve ne dostavijo naslovljen-cu, ampak finančni prokuraturi, ki kaznuje take prestopke z denarnimi globami oziroma zaporom. Uradno dopisovanje občinskih uradov. Na naslovni strani pisma mora biti čitljiv odtis uradnega pečata v ovalni obliki s sledečim besedilom; R. R. Poste — II Podesta del comune di — (S, Andrea). V slučaju, da manjka omenjeni odtis, smatra pošta taka pisma za navadna, drugače pa imajo županstva naslednje pristojbinske olajšave: 1. poštnine proste so dopisnice ali pisma brez prilog pa odprta in iz kraja: dopisi na vse državne urade, ki se bavijo s plačili v račun erarja (Agenti Imposte Erariali) kakor: davkarije (agenti tasse del bollo), državno odvetništvo (avvocatura erariale), pošta, telegraf, telefon, kataster, sodnija (cancellieri giudiziari), hipotečni zavodi, občinske kakor tudi društvene blagajne, inšpektorji in overovitelji utež in mer, finančni inšpektorji, gozdna uprava, carinski uradi (vsi Ricevitori), finančna inten-danca, komisija priziva davkov in občinski uradi, vojaško in orožniško poveljstvo (Comandanti, Distretti Militari e Carabinieri), državne zakladnice (Dslegati Tesoro), prefekti in podprefekti, magistrati (tribunal, porota, prizivno sodišče, kasacijsko sodišče, pretura, državno pravdništvo in sodnije), deželna volilna komisija, kvestorji (komisarji in vodje uradov javne varnosti), centralne državne administracije (ministrstvo), poveljstvo vojske in mornarice. 2. poštnine prosti so tudi dopisi s prilogami v zadevi osebne dohodarine in hišnega davka poslani odprti pod ovojem: s pristojnimi uradi, s statistično glavno direkcijo in z županstvi. 3. polovico poštne pristojbine plačajo za vsa zaprta pisma, ki so naslovljena zgoraj omenjenim uradom iz-vzemši centralni državni administraciji, poveljstvu vojske in mornarice, komisiji priziva davkov, generalni direkciji statistike, županstvom, obrtnim in trgovskim zbornicam izven okraja zbornice (za zaprta pisma tem uradom morajo plačati navadno poštno pristojbino)). 5. za uradne brzojavke so prosti pristojbine le tedaj, ako župani uradujejo v oblasti javne varnosti v zadevi varnosti miru in v zdravstvenem pogledu. Vsi drugi uradni brzojavi plačajo navadne pristojbine, a se pošiljajo kakor državni brzojavi, ki plačajo. 4. v zadevi: nabora, statistike, civilnega in anagraf-skega stanja plačajo tudi polovično pristojbino za pošiljatve tudi s prilogami, a odpre oziroma pod zavojem na: poveljstva vojske in mornarice, statistično glavno direkcijo in županstva. Uradno dopisovanje šolskih vodstev je omejeno za brezplačno dopisovanje vodstev s svojimi didaktičnimi predstojniki, kateri edini smejo pošiljati morebitne dopise na šolska vodstva. Sejmi v Julijski Krajini Ajdovščina: 10. januarja, 10, februarja, 10. marca, 10. aprila, 10. maja, 25. maja, sv. Ivan (24. junija), 10. julija, 10. avgusta, 10. septembra, sv. Terezija (15, oktobra). 10. novembra in 10. decembra. Če je ta dan nedelja, se vrše sejmi in trgi dan pozneje. Avče: nedelja po Mariji Snežnici (5. avgusta), — Bazovica: 20. dan vsakega meseca. — Bistrica: prvi pondeljek po sv. Juriju (24, aprila), v juniju, po malem Šmarnu (8, septembra) in po sv. Martinu (11;. novembra). Navadni trgi: 16. januarja, 16. marca, 16. maja, 16. julija, 16, septembra in 16. novembra. — Bitinje: sv Ana (26, julija) — Boljunec: 24, dan vsakega meseca in 1, septembra. —• Bovec: sv. Južef (19. marca) in sv. Mihael (29, septembra). — Breginj: prvi četrtek v aprilu in oktobru, — Brezovica: 28. aprila, 3, julija in 17. oktobra,. — Buje v Istri: nedelja po 17. januarju (Sv. Antonu), vse kvaterne nedelje, veliki (15. avgusta) in mali (8. septembra) Šmaren. Navadni trgi vsak zadnji torek v mesecu. — Buzet v Istri: nedelja po 24 aprilu (sv, Juriju), po 13. juniju (sv. Antonu) in po 8. septembru (malem Šmarnu). — Cerkno: živinski sejmi: sredpostni pondeljek, zadnji pondeljek v maju, prvi pondeljek v septembru in novembru. Ako je ta dan praznik, je sejem naslednji dan. Za mlade prašiče: vsaka nedelja in vsak praznik od 15. marca do konca maja, — Cerovo: 25( aprila, 16. maja, 26. junija, 12. julija in 16, avgusta. —■ Cres: Marija Snežnica (5. avgusta)) tri dni, —- Čedad: v februarju (dan se določi) konjski sejem, sv. Martin (11. novembra) za živino, vozove in konjsko opravo. Drugo in zadnjo soboto v mesecu za živino, vsako soboto za blago. — Čepovan: 15, septembra. — Červinjan: pondeljek po sv. Martinu (11, novembra). Trg vsak prvi četrtek v mesecu, —■ črniče: prva nedelja po 15. juniju (sv. Vidu), — Črni vrh: sv. Jurij (24. aprila), nedelja po sv, Marjeti (13 julija), pondeljek po malem Šmarnu (8. septembra), nedelja po sv. Martinu (11. novembra). — Dekani; 9. marca, 9. junija, 9. septembra in 9. decembra živinski sejmi. —. Devin: 16, februarja 16. maja, 24. junija konjski sejem) in 16, novembra. Če te dneve nedelja, je sejem drugi dan, — Divača: 26 dan vsakega meseca. Če ta dan nedelja, je sejem drugi dan, — Dolina: (Doberdob); 4. julija. — Dol-Otlica: prva nedelja v septembru. -— Dornberg: 15. septembra trgatveni sejem,. — Dutovlje: sv, Blaž (3, februarja), vsak četrti dan v mesecu razen v februarju. Če ta dan praznik, sejem drugi dan. — Goče; sv, Andrej (30, novembra) kramarski in prašičji sejem. -— Gorica: vsak drugi in zadnji četrtek v mesecu. Če ta dan praznik, je trg drugi dan, Sv. Hilarij (16, marca), en dan sv. Jernej (24. avgusta), en dan, pondeljek po sv, Mihaelu (29. septembra) en dan in pondeljek po sv. Andreju (30. novembra) osem dni. Če je 16, marca in 24. av- gusta nedelja, je sejem dan pozneje. — Gorjansko: sv. Mohor (12. julija). — Gradišče v Furlaniji; sv. Boštjan (20. januarja), vsak drugi in zadnji torek v mesecu. ■—• Herpelje: drugi dan v vsakem mesecu. — Hrastovlje: sv. Trije kralji ((j. januarja). — Idrija: velikonočna sreda kramarski sejem, sv. Jernej Nepomučan (16. maja) kra-marski in živinski sejem, sv, Terezija (15. oktobra) kramarski sejem in 21. decembra kramarski sejem,. — Ivanji-grad: sv. Križ (14. septembra) — Jelšane: 1. aprila. — Kanal: sv. Jožef (19 marca) in pondeljek pred 11. novembrom (sv. Martinom). — Klana v Istri: sv. Rok (16. avgusta), sv. Hijeronim (2(\ septembra). — Kobarid: 9. marca, sv. Anton (13. junija), 9. septembra in pondeljek po zahvalnici (prva nedelja po vseh Svetih). — Kojsko: pondeljek po sv. Juriju (24> aprila), pondeljek po posve-čevanju cerkva (tretja nedelja v oktobru). — Komen: sv, Jožef (19. marca) živinski in kramarski sejem, cvetna nedelja kramarski sejem, nedelja pred sv, Jurjem (24. aprila) in nedelja po sv, Martinu (11. novembra) živinski in kramarski sejem. —• Koper: sredipostna nedelja, sv. Nazarij (19. junija) in sv. Matevž (21. septembra). — Krmin: sv Janez (24. junija) dva dni, pondeljek po prvi nedelji v septembru. Tržni dnevi vsak prvi petek v mesecu. — Kubed v Istri: drugi pondeljek po roženvenski nedelji (prva nedelja v oktobru) pondeljek po sv. Martinu. — Labinj v Istri: kvatre (pomladanske, poletne, jesenske in zimske), cvetna nedelja, sv. Peter (29. junija), prvo in tretjo nedeljo v mesecu navadni trgi, — Log pod Mangartom: prva nedelja v avgustu, sv. Štefan. —■ Log pri Vitpavi: veliki Šmaren (15. avgusta) in mali Šmaren (8 septembra). — Logaršče (Ponikve): nedelja po sv. Lavrencu (10. avgusta). — Lokev: velikonočni pondeljek in 9. novembra. — Lokovec: sv,, Peter in Pavel (29. junija) in roženvenska nedelja (prva nedelja v oktobru). — Lovran: sv. Jurij (24. aprila) tri dni. —. Matenja vas: sv. Janlez (24. julija). — Marezige v Istri: 4. februarja, 4. maja, 4. avgusta in 4. novembra. — Materija: 14 dan vsakega meseca živinski in kramarski sejem. Če ta dan nedelja ali praznik, se vrši sejem naslednji delavni dan. ■— Milje pri Trstu: 26. junija, 7 oktobra tri dni. —■ Moščenice: 2. februarja in 29. novembra. —- Nabrežina: 5 aprila, 17. septembra in 27. oktobra. — Oglej (Akvileja); velikonočni pondeljek, sv;. Mohor (12. junija) in pondeljek po božiču, — Opatija: sv. Jakob (25. julija). — Osp: zadnja nedelja v juniju in prva nedelja v novembru. — Pazin: 10. aprila in 2. avgusta, prvi torek v mesecu razen v juliju in avgustu, pondeljek po sv, Mihaelu (29. septembra). — Pečine: nedelja po sv. Mohorju (12, julija). — Piran: sv. Jurij (24, aprila) in 15. septembra po dva dni. — Planina: sv. Jurij (24. aprila), sv, Mohor (12, julija), sv. Rok (16. avgusta) in sv. Andrej (30. novembra). — Podgrad: osmega vsakega meseca, le v novembru 27. (sv, Andreja sejem), Ako ta dan praznik, sejem prvi delavnik po prazniku. — Pcdraga; nedelja po sv. Mohorju (12. julija za krama-rijo. — Police (Št, Viška gora); vnebodod. — Ponikve: nedelja po obiskovanju Marije Device (2. julija). — Poreč: 21, novembra osem dni — Postojna: prvi dan vsakega meseca, če ta dan nedelja ali praznik, se vrši sejem naslednji dan, pondeljek po vnebohodu, sv. Jernej (24. avgusta), sv. Luka (18. oktobra), sv. Frančišek (3 decembra). — Povir: pondeljek po sv. Antonu (13, junija), pondeljek po sv, Frančišku Ksav. (3. decembra). — Prem: pondeljek po sv. Gregorju (13 marca), pondeljek pred malim Šmarnom (8. septembra), pondeljek po sv, Uršuli (21. oktobra). — Prosek: sv. Martin (11, novembra). Če ta dan nedelja, je sejem dan pozneje1. — Rakitna: pondeljek pred sv. Gregorjem (12. marca), četrtek po sv. Juriju (24. aprila), sv. Medard (8, junija), pondeljek pred sv. Simonom in Judo (28. oktobra). — Renče: prvi pondeljek v septembru, — Ricmanje: sv. Jožef (19, marca) dva dni, —• Rihemberg: vse štiri kvaterne nedelje in nedelja po sv. Urhu (4. julija). — Ročinj: sv. Andrej (30,. novembra). — Rovinj v Istri: sv. Evfemija (lč\ septembra), sv. Martin (11. novembra), oba sta kramarska sejma. — Senožeče: četrtek po binkoštih, pondeljek po kvaterni nedelji v septembru. — Sežana: 1^. in 22, vsakega meseca (živinski semenj). Ako je ta dan nedelja ali praznik, je sejem dan pozneje.3. maja in 3. novembra, — Slap pri Vipavi: pondeljek pred veliko nočjo, sv. Cecilija (22. no- vembra) in sv. Lucija (13. decembra). — Slivje: 15.. aprila in 26, septembra. — Spodnja Idrija: 17 marca, 3. maja, sv. Rok (16. avgusta), pondeljek po nedelji sv. rožnega venca (prva nedelja v oktobru), sv. Martin (11. novembra). — Sv. Anton pri Kopru: pondeljek po sv. Antonu (13. junija), 20. oktobra — Sveto pri Komnu: sv. Tilih (1. septembra). — Sv. Križ pri Ajdovščini: živinski in kramarski sejmi: 5, februarja, pondeljek po sv. Rešnjem Telesu, Porcijunkula (1. avgusta), Povišanje sv. Križa (14. septembra) in 5. novembra. Ako ta dan nedelja, je sejem dan pozneje Samo kramarski sejem: 1. avgusta in 26. decembra (božični sejem) dva dni, — Sv. Lucija: nedelja po sv, Valentinu (14. februarja), velikonočni pondeljek, binkoštni pondeljek, nedelja po sv. Jakobu (25. julija), nedelja po sv. Simonu in Judi (28. oktobra) in sv. Lucija (13. decembra). — Šmihel: sv. Andrej (30. novembra). — Šmarje: sv. Blaž (3. februarja), v tednu po jesenskih kvatrah, sv. Cecilija (22 novembra). — Šmarje: (Koper): sv. Jurij (24. aprila) dva dni, mali Šmaren (8, septembra) dva dni. — Štanjel: 9 januarja, 21. februarja živinski in kramarski sejem, 21. maja, 30. junija, 22 avgusta in 21. oktobra živinski in kramarski sejem. Od nedelj se preloži živinski sejem na naslednji pondeljek, — Šturje: 1. februarja, pondeljek po beli nedelji, sreda po roženvenski nedelji (prva nedelja v oktobru). — Št. Peter na Krasu: sv. Peter (29. junija). Tržni dan je deseti dan vsakega meseca za živino in kramo. Ako ta dan nedelja ali praznik, je sejem drugi dan. — Št, Vid pri Vipavi: 14. marca, sv. Vid (15. junija). — Št. Viška gora: sv. Jožef (19, marca), sv. Vid (15. junija) sv. Peter in Pavel (29. junija). — Tolmin: 23. aprila (Jurjev sejem), nedelja po sv. Rešnjem telesu, 21. septembra (Matevžev sejem). Ako 23. aprila in 21. septembra nedelja, je sejem drugi dan. — Tomaj: sv. Peter in Pavel (29. junija). —• To-maževica (Komen): mali Šmaren (8. septembra). — Tre-buša Dolenja: sv. Jakob (25. julija). — Trenta: sv. Ana (26. julija) in mali Šmaren (8 septembra). — Trnovo (Bistrica): pondeljek po sv. Treh kraljih. 16. februarja, 16. aprila, 16. junija, pondeljek po sv. Petru in Pavlu (29. junija), 16, septembra in sv. Luka od 16. do 19. oktobra. — Trst: 4. decembra (Miklavžev sejem) štiri dni. — Tržič: sv. Mihael (29. septembra) in sv. M;klavž (6. decembra), Tržni so tretja sreda vsakega meseca — Unec: prvi pondeljek v marcu (živinski seiem). — Videm: sv, Anton (17. januarja) dva dni, sv. Valentin (14. februarja) dva dni zadnja tretjina v marcu (sejem za bike in junce), sv. Jurij (24. aprila) dva dni, sv. Lovrenc (10 avgusta) pet dni. 25. septembra (sejem za bike in junce) in sv. Katarina (24. novembra) dva dni. — Vipava: vsaki 20. dan v mesecu, velikonočni pondeljek, prvi pondeljek v septembru in 29. oktobra. — Vodnjan: sv. Lovrenc 10. avgusta) in sv. Lucija (13, decembra). — Volče: sv. Ivan (24. junija). — Volčji grad (Komen): sv. Ivan (24. junija). — Volosko: sv. Rok (16. avgusta). — Vremski britoi: veliki Šmaren (15. avgusta), — Vrhpolje: 22. januarja. — Zagoije: 10. marca, torek po binkoštih, 17. septembra in kvaterni pondeljek pred božičem. ---------------- zdravnik § Dr. Stanko Sosič § sprejema od 15-16 v Trstu-Rojan, Via Roiano 2,1 1 č 3 (nad lekarno Sponza) - Telefon 25512 n P c Stanovanje : Scala Santa 193 isl m frrmrrrm ===3)| PABERKI Boj zoper meglo Človeku se je prej posrečilo napraviti umetno meglo kakor pa odpraviti naravno. Za umetno meglo se skrivajo letalci, skrivajo se bojne ladje, da laže nemoteno in neo-paženo vrše svoje namene. Ko pa pade naravna megla na zemljo, ko otežkočuje s svojo temnosivo neprodir-nostjo ves promet, če ga celo ne onemogoča, je človek brez vsake moči, ne zna si pomagati in ne more preprečiti nesreč v zameglenih lukah in na omračenih prometnih cestah. Kar si je bil ustvaril v prvem slučaju v svojo obrambo, mu postaja v drugem usodno. Naravne prikazni viseče vode človek doslej ni mogel odpraviti. In vendar se zdi, da se je tudi v tem oziru izkazal človek mojstra in premagal tudi tu nepremostljive ovire, Vremenoslovec dr. Wigand, rektor hamburškega vseučilišča, je ugotovil, da se tvori megla le tedaj, ko so drobcene vodne kapljice, viseče v zraku, vse napolnjene z istovrstno elektriko, Kapljice ne morejo druga druge pritegniti na se t. j. ne morejo se združiti in pasti kot dež na zemljo. Kakor hitro se pa dovedejo takim kapljicam druge z nasprotno elektriko, se vse združijo, dež začne padati in megla izgine. Profesor Wigand si je napravil v ta namen tri metre visoko razpršilo, ki brizga z elektriko napolnjene vodne kapljice visoko v zraki, Prvi poskusi so se mu popolnoma obnesli. V najkrajšem času je raz-meglil najmanj 150 m:i. Ker namerava zgrabiti profesor meglo iz letala in uporabiti v mrzlih zimskih dneh mesto vode špirit, ki prenese večji mraz ko voda — vodne kapljice bi zmrznile v razpršilu — smo lahko prepričani, da se bo morala vdati tudi megla človeški iznajdljivosti in bodo prebivalci Londona in Ljubljane poznali črez nekaj let meglo le še kot nekako pravljično prikazen, če se jim ne bo dozdevalo, da je megla neverjetna ba-harija kakega širokoustneža. Grbec v Monte Carlu V Monte Carlu, krasnem kraju ob francoski obali, je umrl v začetku aprila 1932. grbec Jules Merigny. Vsi igralci, ki so poskušali v sloviti igralnici svojo srečo, igralci torej iz vseh delov sveta, so poznali tega možakarja, ki si je služil s svojo grbo lepe vsote. Štirideset let je hodil vsak dan od štirih popoldne, ko so odprli vrata v igralnico, do zora, ko so jih zopet zaprli, pred vhodom gori in doli. Grba prinaša —- to vražo poznajo vsi igralci — srečo. Kdorkoli je hitel v igralnico, se je doteknil s prstom možakarjeve gibe in mu dal za to ali že ta čas ali pa po končani igri lepo nagrado. Možakar je imenitno živel na račun te vraže. Toda v zadnjem času je začel hirati, upadal je od dne do dne in grba ni več donašala sreče onim, ki so se je dotikali. Igralnica sama je dobivala ogromne vsote. Igralci so pripisovali svojo smolo grbčevi bolezni. Prosili, rotili so ga, naj gre v bolnišnico, oni hočejo zanj skrbeti Toda grbec je bil trmast, o bolnišnici ni hotel ničesar slišati. Še je po- stopal, čeprav ves onemogel, pred igralnico, dokler ni izostal nekega lepega dne, Ko iso vdrli v njegovo sobo, so ga dobili mrtvega na postelji, na mizi poleg postelje je pa ležala njegova grba, ki si jo je bil snel, preden je legel. Z umetno grbo je torej znal voditi igralce za nos celih štirideset let in kar je bilo pri tem najbolj čudno, je dejstvo, da so bili vsi njegovi «odjemalci» z njim zelo zadovoljni, ker jim je njegova grba prinašala srečo. Bankovci in šivanke pred 2000 leti Sven Hedin, znameniti švedski raziskovalec, se mudi že delj časa v Aziji, kjer proučuje z velikim spremstvom učenjakov in delavcev zgodovinsko preteklost severnega dela Kitajske. Njegov spremljevalec, mladi starinoslovec Folke Bergmann, je izkopal na severo-zapadni strani vse polno predmetov, kojih starost je cenil na 2000 let. Dobil je nešteto ozkih paličic s krajšimi in daljšimi napisi, ki so menda najstarejši doslej znani pismeni spomeniki iz kitajske zgodovine,. Poleg teh paličic je dobil Bergmann še lončenino, puščico z bronasto konico, železne sekire, železne nože in en zavitek šivank. Med izkopanimi stvarmi je bila tudi dobro ohranjena knjiga in, kar je najbolj čudno, tudi najstarejši, doslej sploh znani bankovci. Te najdbe pričajo o izredno visoki kulturi Kitajske ob času, ko je živela vsa Srednja in Severna Evropa še v temi starega veka. Največja mesta na svetu Po številu prebivalstva si sledi sedem največjih mest na svetu v tem le redu: New York (9,200,000), London (8,203.000), Tokio (4,986.000), Pariš (4,50« 000), Chi-cago (4,506| 000), Berlin (4,300.000) in Dunaj (1,866.000). Po velikosti ploščine: London (1186 km2), Berlin (884 km2), New York (849 km2), Pariš (780 km2), Tokio (575 km2), Chicago (516 km3) in Dunaj (278 km2). > Po obljudenosti (številu meščanov na vsak km2: New-York (10.824), Chicago (8721), Tokio (8674), Dunaj (6712), Pariš (5934), Berlin (4870) in London (4593). . Gostilna čubej, Gorica Via Trieste štv. 21 Toči izvrstna vipavska in briška vina, kraški teran itd. - Domača kuhinja. - Sobe za prenočišča. -Hlev za živino. - Cene zmerne. Priporoča se za obilen obisk! ! CflSSA TRIESTINA DI CREDITO E DEPOSITI reg. zadruga z om. poroštvom, nraduje v lastni hiši v TRSTU, ulica Torre biatica štev. 19, I. tiadst. Sprejema navadne hranilne vloge na knjižice, vloge na tekoči račun in vloge na čekovni promet, ter jih obrestuje po 4o/o, večje in stalne vloge po dogovoru. Daje posojila na vknjižbe, menice, zastave in osebne kredite. Obrestna mera po dogovoru. Uradne ure za stranke od 9. do 13. ure in od 16. do 18. ure. Ob nedeljah, praznikih in ob sobotah popoldne je urad zaprt. — TELEFON štev. 35-89 SMEŠNICE Prijatelja se srečata na cestiv Eden je imel črno ovratnico. «Kaj se ti je pa pripetilo? Po kom žaluješ?« «Ali še ne veš, mojega brata je zadela strela.» — «V zadnjem času je bil videti v resnici zelo slab,» ♦ * * Katehet vpraša učence, če vedo, kaj je čudei^ Nihče ne ve odgovora. «Poslušaj me, Mirko,» se obrne do učenca v prvi klopi. «Jaz grem v zvonik, izgubim ravnotežje, padem na tla in nič se mi ni zgodilo. Kaj je to?» Mirko: «To je velika sreča!» — «Že res, je to velika sreča,» nadaljuje katehet, «jaz grem nato drugič v zvonik, padem zopet z zvonika in zopet se mi ni nič zgodilo. Kaj je lo?» Mirko: «To je slučaj!« Katehet še ni izgubil vse nade, zato nadaljuje, da pripravi težko poj-mujočega dečka do pravilnega odgovora. «Pazi dobro! Jaz grem tretjič v zvonik, tudi to pot padem, ne da bi se mi bilo kaj pripetilo. Kaj pa je to?» Mirko: «To je pa praksa!* * * « Trije prijatelji, Ivančič, Močnik in Rusjan, napravijo izlet v avtomobilu, Medpotoma se zgodi nesreča in Močnik je mrteVk Ivančič reče Rusjanu: «Skoči do pošte in obvesti vdovo zelo prizanesljivo o nezgodi!« Rusjan brzojavi vdovi': «Močnik na lahko zbolel. Pogreb pojutrišnjem.* * * * Učitelj (pri pouku iz računstva): Tonček, pazi dobro, jaz ti dam tri zajčke, tvoj oče ti da pet zajčkov, koliko jih imaš? Tonček: Enajst, gospod učitelj! Učitelj: Napačno! Sedi! Najenostavnejšega računa ne pogodiš. Kako si le prišel do števila enajst? Tonček: Gospod učitelj, saj tri zajčke imam že doma! * * * Kako je v zakonu? Kakor v raju! Ste pa res srečni! Da<.. oba nimava kaj obleči in vsak dan se treseva, kdaj naju poženejo iz stanovanja. * * * Mihče (na travntku) Mama, poglej, kako lepa, zelena kača! Mati: Takoj pojdi stran. Čeprav je še zelena, je lahko prav tako strupena kakor kaka zrela. * * * Potočnik je izgubil svojega najboljšega prijatelja. Ko se je vrnil s potovanja, je stopil do vdove in ji izrazil sožalje: «Peter in jaz sva bila vedno najboljša prijatelja. Rad bi imel kak spomin nanj.» —■ Vdova je nato dvignila oči, ki so bite še zalite s solzami, in nežno šepnila: «Kako bi bilo z menoj?» * * * Učitelj: Kaj vidim, Tonček, ali te ni nič sram, da si prišel tako neumit v šolo. Poberi se domov, umazanec! Drugo jutro so prišli Vsi učenci neumiti v šolo. * * » Koliko bi stal pri vas oglas o moji zaroki, gospod upravitelj? Vsak milimeter eno liro, gospodična! Ne bo nič, predrago za me, moj zaročenec je namreč skoraj dva metra visok. » * » Peljite me hitro do sodnije!» je rekel sodnik šoferju in stopil v avto. Šofer vozi počasi in previdno. «Hitreje, hitreje, sicer zamudim!« je priganjal sodnik šoferja. Šofer se ni zmenil mnogo za priganjanje in vozil ko prej počasi in previdno. Slednjič se je le ustavil pred sodnijo. «Ali ne znate hitreje voziti?« se je zadri sodnik v šoferja. «Znam že, toda ne vas!» «Zakaj rje?» «Ker ste me prejšnji teden kaznovali radi prenagle vožnje,« * * * Mama, ali dobe vsi angelčki v nebesih harfo? Seveda, otrok! Potem pa nima pomena, kaj ne, mama, da se učim to neumno sonato na klavirju. * * * Učitelj: Mirče, zakaj le ni bilo včeraj v šolo? Mirče: Mama je skuhala predvčerajšnjim češpljeve cmoke iii stric, ki smo ga pričakovali, ni prišel h kos:lu. * * * Sodnik priči: Ali je bil obtoženec pijan, ko ste ga videli dotični dan v drevoredu? Priča: Seveda, letal je za kresnico in jo prosil ognja, da si prižge cigareto, * * * Pred revno drvarsko kočo v Kaliforniji se ustavi krasen avtomobil. Iz vozila stopi eleganten mladenič, iz koče pa star, čemeren drvar. Gospodič se približa drvarju in mu pravi: «Oče, ali me ne poznaš več? Tvoj sin sem, Billy, ki si ga pred desetimi leti poslal v mesto po tobak. Ostal sem tedaj kar tam, napredoval in sedaj imam krasne dohodke. Ta avto je moja last.» Drvar si ogleduje nezaupno svojega sina. «No,» je rekel po daljšem moiku, «kje je pa tobak?« * * - Oče: No, Francelj, kdo je najrazumnejši v vaši šoli? Francelj: Sosedov Tinče, oče, on lahko poje celo jabolko za zemljevidom, ne da bi ga kdaj učitelj opazil. * * * Zdravnik: Vi trdite, da spijete vsak dan šest vrčkov piva. Odslej vam dovoljujem samo polovico. Bolnik: Gospod doktor, prej sem se bil pomotil, dvanajst sem jih izpil vsak dan. * * * Vaša mačka je snedla našega kanarčka. Na vsak način mi ga morate nadomestiti. Sosed: Rad, gospa, vsak dan vam bom nekaj zažvižgal. * * * Krapež in Zarnik imata oba bolno nogo in ležita v bolnišnici drug poleg drugega. Vsak dan drgnejo obema nogo. Ko drgnejo Krapeža, vpije ta na ves glas od samih bolečin, medtem ko se Zarnik med drgnjenjem blaženo smehlja. Krapež vpraša svojega sobolnika, ko sta ostala po odhodu strežnikov sama, «Zamik, ne morem razumeti jaz take bolečine, ti se pa smeješ!« — «Osel» mu odgovori Zarnik, «Saj jaz si r(e dam drgniti bolne noge.» «Vi kvartate vsak dan?» «Že, toda ne izplača se, en dan izgubljam, drugi dan dobivam,» «Če je tako, igrajte vendar vsak drugi dan.» * * » Ženka, daj danes zlatim ribicam nekaj več mravljiniih jajčec ko navadno) Danes je moj rojstni dan in jaz hočem imeti okrog sebe same vesele obraze. * * » Berač pride k skopuhu ter ga prosi podpore. «,Ne dam nič!« ga skopuh odpodi od sebe. «Čakajte, sirovina, to pa povem svojemu svaku!» je zagrozil berač. «Kdo pa je tvoj svak?® je vprašal skopuh. «Moj svak je Bog.® —-«Kako neki more biti Bog tvoj svak?» je radovedno vprašal skopuh* «Povem vam, če mi daste liro. «Rado-vednost je premagala skopost in skopuh je dal s težkim srcem beraču liro, «To je tako,® je pojasnil berač, «moj tast je imel dve hčeri, eno sem vzel jaz, drugo pa Bog«. » * * »Kam pa tako hitiš, deklica?® «V muzej grem, k svojemu dedu,» «Tvoj ded je v muzeju gotovo kak paznik?» «Ne, izpostavljen je kot okostnjak» « * * Med mašo so nabirali v cerkvi za misijone. Po maši vpraša petletni Janezek svojega očeta: «Oče, ali nosijo pogani hlače?® «Čemu vprašuješ?« «Ker sem opazil, da si vteknil gumb v škrabco,» « ^ « Mama, se li začenjajo vse pravljice z besedami: Nekoč je živel.. Ne, dragica, nekatere pravljice se začenjajo tudi tako: Danes imam važno sejo, moram od doma! * * * Pepček: Mama, prosim te, daj mi še en štrukelj! Mati: Ne, otrok, nič več, štrukelj je pretežak za te. Pepček: Kaj pa, če ga bom držal z obema rokama. Sodnik: Kako se torej glasi izrek porotnikov? Predsednik porotnikov: Zedinili smo se v tem, da je nedolžen, toda ob enem svetujemo obtožencu, naj kaj takega nikdar več ne napravi,, * * * Vse sem izgubil razen svojega poštenega imena in razen tega, kar sem utegnil še pravočasno pripisati na svojo ženo, * * * Knjigovodja: «Kako naj vknjižim, gospod šef, znesek, s katerim je zbežal naš denarničar?» Šef: «Vknjižite ga v «tekoče izdatke«, * £ * Prvi postopač: Miha, pravkar se mi je sanjalo, da sva skupaj jedla bržolo. Drugi postopač: Ali je bila bržola napravljena s čebulic? Prvi postopač: Da! Drugi postopač: Potem jo snej sam. S čebulo mi ne ugaja! • * * Ob grobu kleči mož, joče neprenehoma in zdihuje: «Ti bi ne bil smel umreti, ti bi ne bil smel umreti!® — Starejša gospa stopi k možu in ga vpraša sočutno: »Revež, ali objokujete očeta ali sina?« —■ «Ne, tu počiva prvi mož moje žene » * * * Tujec: Čemu sta na pročelju vaše cerkve dve uri? Domačin: Radi ugodnosti. Če gleda namreč eden na uro, ni treba, da drugi čaka. * * * Soseda A: Pomislite, gospa, davi mi je padla stenica v mleko. Kaj pravite, se da še uporabiti? Soseda B: Gotovo, če le ni utonila! * * * «Avtomobilist se je včeraj poročil z gospodično, ki jo je bil pred šestimi tedni povozil.« «Če bi mora! vsak avtomobilist isto napraviti, bi gotovo vsi previdneje vozili.« MED SVET! Štirinajstič pošilja »Goriška Matica" svojim naročnikom književni dar. Obvezne knjige — po številu pet — stanejo pri poverjenikih L 5.—, a v prosti prodaji L 8.—. Obvezne knjige so sledeče: 1. Koledar za leto 1933. 2. Dr. Josip Potrata: Prva pomoč. 3. Slavko Slavec: Med srci in zemljo, povest. 4. Gizela Majeva: Telesna vzgoja otrok. 5. Nande Vrbanjakov: Pogled v svetovno zrcalo. Neobvezna knjiga, ki stane za naročnike L 4.—, a v prosti prodaji L 5.—: v France Bevk: Železna kača. Roman je obširen in opisuje kmečko življenje iz naše polupreteklosti, gradnjo železnice skozi tiho in zapuščeno grapo, ki pa zdaj občuti vse pretrese in strasti, ki sta jih prinesla delavska množica in nove razmere, dokler se znova ne umiri. Roman je pisan napeto, pretresljivo, in upamo, da bo čitateljem ugajal ko dosedanja dela istega pisatelja. ZA PRIHODNJE LETO bo pripravila Goriška matica, ki se je doslej vselej potrudila, da je nudila svojim naročnikom vsebinsko koristne in oblikovno lepe knjige, sledeči obvezni dar: 1) Koledar za leto 1934. Stari hišni prijatelj. Ni treba, da bi ga šele posebej priporočevali, saj ga poznate. Uvodna povestica, po možnosti izvirna, prevodi iz svetovne književnosti, znanstveni, poučni in praktični članki, ki bodo čitatelje seznanjali s tem, kaj se je v preteklem letu važnega pripetilo v znanstvenem in gospodarskem svetu. Oprema koledarja bo, ko doslej, po možnosti na vrhuncu, članke bodo krasile bogate slike. 2) Dr. Josip Potrata, Zdravilne rastline. Knjiga «Zdravje in bolezen v domači hiši», s katero je Goriška matica zelo ustregla svojim naročnikom, je s «Prvo pomočjo«, ki je posebno praktičnega pomena, zaključena. Gospod pisatelj nam je obljubil, da nam bo spisal knjigo o zdravilnih rastlinah, ki bo, tako upamo, naročnikom še posebno dobrodošla. V knjigi bodo opisane najbolj znane rastline, ki pridejo v po-štev pri domačem zdravljenju, kako jih spoznano, kako jih pripravljamo, ob enem bo na-kratko orisan tudi gospodarski pomen istih. Ni treba še posebej pripomniti, da bodo knjigo pojasnjevale številne slike, po možnosti v barvah. 3) Tone Čemažar, Dedič, povest. Pisatelj, ki je našim čitateljem že znan po povesti «Burkež gospoda Viterga», bo v tej pripovesti segel v kmetsko življenje. Boj za delovanje, ljubezen in sovraštvo, beg z doma — cel niz zanimivih degodkov okoli moškega dediča, ki se je šele rodil in je s svojo golo navzočnostjo v plenicah leže postavil dom za nekaj časa na glavo in razburkal strasti. 4) Bom. Ta knjiga, ki bo za naše naročnike nekaj posebnega, bo opisovala na kratko razvoj naših bivališč, razne tipe in sloge hiš, pohištvo, a glavno pozornost bo posvetila vprašanju, kako naj dom uredimo po ceni, lepo in udobno od pohištva do slikanja sten, zastorjev na oknih in podobnega. Knjiga se bo posebno ozirala na kmečke domove. 5) N a n d e V r b a n j a k o v, Prirodni pojavi in človeški izumi. — Ta mladinska knjiga bo skušala pojasniti najobičajnejše prirodne pojave, kakor so elektrika, magnetizem, toplota, svetloba i. t. d. ter najvažnejše človeške izume, ki se naslanjajo na te pojave. Ne bo pa to suhoparna prirodoslovna učna knjiga, kar pač ni in nikoli ni bil namen naše mladinske zbirke, temveč zopet v prvi vrsti zanimivo berilo, posneto po poljudnih razlagah bivših in sedanjih naših prirodoslovcev. Knjiga bo po potrebi opremljena s slikami ter bo zanimala tudi marsikaterega. odraslega. Neobvezne knjige: Kakor vsako leto bo Goriška matica tudi lo loto izdala neobvezne knjige. Po možnosti bo izšla spomladi, še pred veliko nočjo, mladinska povest s slikami: «Rdeči zmaj», ki jo bo spisal znani mladinski pisatelj. Stala bo L. 2.— za naročnike; na to že zdaj opozarjamo naše poverjenike. V jeseni pa izide obširen roman: France B e v k, Črnošolec. Dejanje romana, ki ga bo prepletala množica oseb in dogodkov, se vrši v naših hribih za francoskih časov in po svoji napetosti in živahnosti ne bo zaostajal za drugimi deli istega pisatelja. Ceno te knjige objavimo pozneje. Goriška Matica si pridržuje pravico, da ta načrt po potrebi izpremeni. V Gorici, v avgustu 1932. GORIŠKA MATICA. Vsebina : Koledarski podatki in meseci .... Str. Tone Čemažar: Gmajna........ Slavko Slavec: Dokazovanje, pesem . . „ Mario Soldati - Slavko Slavec: Pierina se vrača............. Fran Zgur: Dajte meni dni pomladne, pesem............... Slavko Slavec: Polje spi, pesem ... „ Slavko Slavec: Ob stoletnici Goethejeve smrti .............. Slavko Slavec: Garibaldijeva slava . . „ Gospod Baroda, narodna pesem .... „ Neutemeljene skrbi in bojazni .... „ Dezider Kosz,tolanyi: Zlati dež .... „ Slavko Slavec: Ivan Trinko sedemseset- letnik.............. Slavko Slavec: Ne za nami....... Čarovnik iz Meni o parka....... Weare Holbrook: Spomini na otroška leta ............. 3—27 28 44 45 40 46 47 52 54 55 58 61 64 65 07 Fran Sivec: Josip Ivančič......Str. 73 Fran Žgur: Kitica na grob sestri Mariji ,, 75 Sven Hedlin: Kalifornijski orjaki ... „ 76 Slavko Slavec: Nad prepadi, pesem . . „ 79 Slavko Slavec: Pozabljivost, pesem . , „ 79 Skrito zlato .............80 Slavko Slavec: Noč in smrt, pesem . . „ 81 , Fran Zgin". Hebrejski motivi, pesem . . „ 82 William Mac Harg: Pasja para . . . „ 83 Izpodi pepela.............85 Emil Komel: Razvoj glasbe in naših domačih inštrumentov .........88 Kotiček za otroke.......... 91—100 Poučni del..............101 Industrija in obrt........ . „ 105 Zanimivosti...............110 Vedno se kaj lahko naučiš.......112 O pristojbinah..........„ 113 Sejmi v Julijski Krajini........117 Paberki ...............119 Gorica D1 Alfonz Scrjun emeritirani sehundarij javne deželne bolnišnice v Gradcu bivši oftraini zdravnik v Tolminu Gorica • ■■■■■ ■■■■ ■■■ ■ Sprejema vedno ob delavnikih in nedeljah za ženske in notranje bolezni, za šijallho in reumatična obolenja. ■■■■■ ■■■■ DIE ■ ■ ■ VELIKA ZALOGA TKANIN ANDREJ MAURIC GORICA - Via G. Carducci 3 (Gosposka ulica) VELIKA IZBERA domačega in tujezemskega blaga, oprem za neveste, izgotovljenih OBLEK za gospode in gospe, kakor tudi vsakovrstnih KOŽUHOVIN. ■■ LASTNA KPOJAČNICA Cene brez konkurence. Postrežba točna. □□C □ D Zobozdravniški ambulaforij □ □ fldolf Koli zobni zdravnik odlikovan leta 1924. GORICA CORSO VITT. EMAN. 11, I. NAD ___ Posluje od 9. do 12. dopoldne in od Q 2.-5. popoldne. □ □ □ □□□ □□□□□□□□□□□□□□□□□D □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □____ □□□□□□□□□□□□□□□□□D Trgovina z jedilnim blagom Kodrič Angel Gorica, Via Morelli št. 7. Priporoča se slavnemu občinstvu v mestu in na deželi za obilen obisk. Blago vedno sveže. : Postrežba izvrstna. □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ Mf Kabinet Roentgen Primarij Dr* Aug♦ De Flori Gorica na Corso Vittorio Emanuele III štev. 6 I. nadstropje Sprejema od 9.—12. in 2.—4. ^ A. Basevi & Figlio - Gorica Corso Giuseppe Verdi štev. 38 — Telefon štev. 132 =®a®3ISI= Konfekcije za dame, gospode, dečke in deklice - Vsakovrstna kožuhovina ter vsi v to stroko spadajoči predmeti. Cene zmerne miirn banka registrovana zadruga z omejeno zavezo v Gorici, Piazza E. DE flmicis (prei Koren) 12 sprejema hranilne vloge ter jih obrestuje po 2S3T 4 % % večje, na daljšo odpoved vezane vloge po dogovoru. - Davek plačuje zavod sam. - Dovoljuje svojim članom posojila na menice in vknjižbe pod ugodnimi pogoji. Uradne ure za stranke od 9.—12. In od 15.—17. - Ob nedeljah in praznikih je urad zaprt. 9 MODNI SALON □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ Velika izbera klobukov zadnjih novosti. - Cene zmerne. - Preoblikovanje in popravila na željo. GORICA, ViA MflZZINi 6 PETRA (prej uia Kunicipio) MOZETfČEVA. S ZDRAVNIK ZA ZOBE IN USTA SPREJEMA V GORICI, NA TRAVNIKU ŠT. 5 MBK A ▼▼▼▼▼▼ " TTTTT " ▼ ▼▼T TT T TT T Linotype Stereotipija 4 A A AAA A AAA . A A A A A _ AAAAAA TELEFON 68-04 Izvršuje vsa tiskarska dela y najmodernejšem stilu in večbarvnem tisku. Tiska knjige, brošure, pism. papirje, zavitke, memorandume, račune, plakate itd. itd. po najzmernejših cenah* TRST, Via 5. Francesco d'Ass. 20 TTTTTT | "TTTTT--I T T T T I T T T T T T Rotacijski :: stroj :: A AA AAA AA AA . A A A A A . AAAAAA § Goriška Hudskaposojiloica § Zaloga: drobnine, igrač, nabožnih predmetov, umetnin itd. □ □ □ □ □ □ □ G □ □ □ □ □ □ □ n □ □ □ □ □ □ □ □ □ n □ □ vpisana zadruga z omejenim jamstvom GORICA Via Carducci 7, I. — Telefon št. 162 (Križišče tramway-a). Lastno poslopje. najstarejši slovenski denarni zavod v Gorici, □ 5 Uogai Ustanovljen leta 1883. Obrestuje navadne hranilne vloge po 4% davek plača zavod sam. — Na odpoved vezane vloge obrestuje po dogovoru najugodnejše. — Sprejema vloge na tekoči račun. - Daje svojim članom posojila na vknjižbe, menice in zastave ter jim otvarja pasivni tekoči račun. Uradne ure za stranke od 9,—12. in od 15,—17. Ob nedeljah, praznikih in sobotah je urad zaprt. □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ GORICA i GORICA t : Uia Roma in G. Carducci GIUSEPPE COLOTTI lllll^lillUlš Edina zaloga DROBNARIJE na debelo EUGEN PINCHERLE GORICA - Piazza della Uittoria 24 - Tel. 166 Ustanovljena leta 1853. Najstarejša tvrdka v tej stroki Priporoča se trgovcem, kramarjem in krošnjarjem Cene zmerne. Postrežba točna. si H i li JŠS IHliJilllillll n^mi sm Hffi™ ZAVOROVALNICI Lc Nord m Ropi Eichangc sta najgotovejši zavarovalnici proti požaru, streli in drugim nezgodam Zastopstvo za tiorisho in bivšo Notranjsko ima HROVATIN NSIST v OORICI, Via G. Carducci štv. 1, I. nadstropje (tih Gorišhe liudshe posojilnice) ZAVAROVANJE PROTI NEZ0ODAM □□□□□□□□□□□□□□□□□□^□□□□□□□□□□□□□□□a iiBiiiaii □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ D □ □ O □ U D □ □ □ □ O □ □ □ n □ □ □ □ □ □ a n □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ n □ □ ZOBNI ZDRAVNIK v ZOBOZDRAVNIKI ATELJE ustanovljen I. 1892. Odlikovan z najvišjimi priznanji: London, Pariz, Dunaj, Gorica, Videm in St. Louis, GORICA Piazza della Vittoria 20 (Travnik) Sprejema od 9—12 in od 2—5. PODRUŽNICA v Kobaridu, via Montenero št, 135 u □ a □ □ u □ □ a □ □ □ a □ a □ □ o □ a a a n □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ D □ □ n □ □ □ D □ Najvišje cene plačujem za iiurjev, vider, jaz-becev, veveric, mačh, Krtov, divjin in tudi domačin zajcev i. t. d. i. t. d. D. WIM0SPMH TimSTt Via C. »attisti 10, II. nad., vrata 16 TELEFON 6» 01 Sprejmejo se pošiljalve po pošti. □□□□^□□□□□□□□□□□□□ipnDnnannDDDDnaDoa Josip Gorica - Piazza Cristo 1 priporoča slavn. občinstvu v mestu in na deželi svojo HH 1,1,1 ran i \ll 1 II stavbeno - ključavničarsko DELAVNICO izvršuje vsa v to stroko spadajoča dela najsolidneje in po najnižjih cenah. - Postrežba hitra in točna. Posnemalniki in pinja DIABOLO so najboljši, najtrajnejši, radi tega tudi najcenejši DIABOLO posriemalnik je vsak (garantiran) zajamčen. — Trgovina in prodaja je organizirana lako, da se lahko kupi tudi na obroke — brez kakega poviška na ceni 1! Zahtevajte pojasnila na naslov: S. A. S. DIABOLO GORIZIA - Casella postale No. 25 a®= =Biiartasr Zdravnica - zdravnik -1 Dr. Dominco - Dr, Gregorig iBJ Dr, DOMINCO bivša asfstentinja kr. klinike za porodništvo in ženske bolezni v Firenci Dr, GREGORIG zdravnik za notranje bolezni GORICA Corso G, Verdi štv. 23 (Pritličje levo, Nasproti ljudskemu vrtu). m VJS&JEHG E@0 IMV 0 E fp 0 E 0 E □ D © 0 0 © 0 B 0 © 0 TIPOGRAFIJI CONSORZIALE v Trstu, Via S. Francesco d' Assisi 20 je izdala in ima v zalogi od književne družine „Luč": I serijo (pošla) II. serijo: S. Slavec: Ubogi Uštin, V. S. Reymont: Tomek Baran. „Luč", poljudno-znanstveni zbornik II. III. serijo: F. Bevk: Vihar. K. M. Čapek - Chod: Hojka, Nedonošen. „Luč", poljudno-znanstveni zbornik III. IV. serijo: D. Feigel: Na skrivnostnih tleh. I M. Vaz o v: Hadži Ahil in druge povesti. „Luč", poljudno - znanstveni zbornik IV. V. serijo : F. Bevk : Krivda. M. Kukučin: Mišo. „Luč", poljudno - znanstveni zbornik V. VI. serijo : F. Plemič: Zadnji Lutrovci na Vipavskem. M. Bjedrich: Ponesrečena zaroka. „Luč", poljudno-znanstveni zbornik VI. VII. serijo : Ciril Dre konj a: Dolg. Ivan Franko: Pantalaha. „Luč", poljudno - znanstveni zbornik VII. VIII. serijo : Ciril Drekonja: Tolminske narodne pravljice. D. F e i g e 1: Kolumb. ,,Luč" - poljudno - znanstveni zbornik VIII. Vsaka serija stane L 4.— ; po pošti L 5.— 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 Zima prihaja in ž njo dolgi večeri Kako dobrodošla je tedaj dobra in lepa knjiga, vestna družica, zabavna in učena! .Biblioteka za pouk in zabavo" skuša bili taka družica. Da se prepričaš, evo zanimivo vsebino do sedaj izišlih knjižic : 0 © 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 I. KNJIŽICA. Fr. Bevk, Tuje dete L. Cermelj, Kameno olje Giov. Verga-Sl. Slavec, Viteštvo na kmetih H. W. Osgood • R. V., V pradomovini kave Alphonse Croziere -Damir Feigel, O možu, ki je bil lačen. — Paberki II. KNJIŽICA. Fr. Bevk, Sestra A. K., Zakon, kakor ga urejajo civilni zakonik in nove določbe konkordata raed Italijo in Sv. Stolico. Grazia Deleda-S. Slavec, Lisica M. C. Cooper - R. V., V sijamski džuugli Ovadij Slavič - Fr. B., Konjski tatovi L. Č., Sličice iz prirode in tehnike III. KNJIŽICA. Ivan Vouk, Obisk L. Čermelj, Dušik Fr. Bevk, Glej, človek 1 G. M. Dyolt-A. K., Ekvadorski ognjeniki G. Courteline - SI. Slavec, Pobočnik Flick F. Kleinmayr, Stolpi molka Gab. D'Annunzio - SI. Slavec, Toto IV. KNJIŽICA. Dam. Feigel, Faraon v fraku B. K., O spravnem sodniku Bor. Stankovič - Fr. Bevk, V noči J. F. Ročk - A. K., Pri Lamah v Choniju Gab. D'Annunzio - SI. Slavec, Deviška gruda Jos. Jurca, Samopisna oporoka Fr. Gerk-r. L, Od stopnje do stopnje V. KNJIŽICA. Slavko Slavec, Dora se drami L. Č., Iz otroških let Mihajla Pupina Damir Feigel, Faraon v Fraku (konec) M. C. Cooper-A. K., V Sudanu VI. KNJIŽICA. Ferdo Plemič, Mojca Josip Jurca, Povračanje zemljiškega davka Vladislav Stanislav Reymont- Štefan Žeromski-France Bevk, Dvoje smrti; Smrt v hlevu. - Smrt v polju Jaroslav Hašek - Tone Čemažar: Sovražniki alkohola praznujejo Silvestrov večer Adolf von Punger - M. Samsa, V pragozdu ob Amazoni Wermeskerken - D. F., Ustnik Drobiž VII. KNJIŽICA. France Bevk, Nagrada David Socke - M. Samsa, Nesrečne pečke I. S. Turgenjev - I. Vouk, Pes A. Rilterrnann -Slibarjev Polde, Izbruh Vezuva v lelu 1929 J. Kukučin - Slavko Slavec, Sence in svetloba Osip Dimov - L., Izseljenci Osip Dimov - L., Novoletni obiski VIII. KNJIŽICA. Slavko Slavec, Rakeževa Iiza I. P., Medicina v satiri in karikaturi France Bevk, Usmiljenje J. B., Gandi Jack London - Ivan Vouk, Poljakov konec Ferdo Plemič, Krivda S. Krym - Šibenik, V raju - Tatarska legenda Paberki IX. KNJIŽICA. Ciril Ivanov, Čuvaj Suta Mihail Zoščenko - F. B., Koza Kristjan Leden - Maksa Samsa, V deželi eskimov Peter Krasnov - Ivan Vouk, Aska Mariam Paberki X. KNJIŽICA. Fr, Bevk, Živi mrlič Edgar Allan Poe - B., Padec v Maelstrom J. B., Z zrakoplovom okrog sveta Martin Kukučin - Slavko Slavec, Novinci Čarovnik Krabat, Lužiško-srbska pripovedka XI. KNJIŽICA. Slavko Slavec, Spomin z jezera Wolf Hansen, Starec od preskavskega jezera, Estonska povest V. K., Sladkor Albert Haig, Ena sama beseda Ludvik Biro, Jaz Louis Chadourne, Rdeči otok Sigbjorn Obstfelder, Narodna pesem Peter Panter, V hotelski veži Osip Dimov, Umetniška predstava Posebnosti srednjeveške lekarne Tatarska pravljica Paberki Popis risb na prilogi XII. KNJIŽICA. France Bevk, Predporočna noč Martin Kukučin - Slavko Slavec, Vaški roman J. B„ Črne čarovnije Vladimir Lidin, Stepa Anders Eje - Slavko Slavec, Dober zaslužek Anton Pavlovič Čehov, Snubač Paberki XIII. KNJIŽICA. Damir Feigel, Ob obratu stoletja Ivan Franko-S. Slavec, V jetniški bolnici Polet v stratosfero Jaroslav Hašek - F. B, Moj učenec in jaz B. Nušid - Tone Čemažar, Kopalne hlače Osip Dimov, Ocenitev H. Trolle- Sleenstrup, Kašmirska ogrinjača 0 lepotičenju XIV. KNJIŽICA. France Bevk, Slepec je videl Guy de Maupassant - Slavko Slavec, V gozdu J. B., Edison Guy de Maupassant • Slavko Slavec, Hudič Douglas Jerrold, Večerna pridiga gospe Kaudel Mihajl Zoščenko - T. Č., Šport in zdravje Vladislav Reymont- France Bevk, Sodba Ada Negri - Janko Samec, Kes Knut Hamsun - France Bevk, Prav navadna muha srednje velikosti Drobiž 0 e 0 © © 0 0 0 0 © 0 © 0 © © 0 © 0 © Naroča se v „Tipografia Consorziale" in prodaja tudi v knjigarni - papirnici Stoka v Trstu in v knjigarnah v Gorici. © 0 © 0 © 0