TTTTTTirtTTrTTTTTTTTTTTTT t Podučna knjiži® katero je izdal \ i*. Ernest M!. IVJUll Poslovenil Fr. Zbašnik župnik. V LJUBLJANI, 1889. Založila »Katoliška Bukvama« Tisk »Kat. Tiskarne«. 1 Ci ,1 «- ■«. v/ st,, s. . Si,. St, K.J <*,/ \ ?f IŠl -V««/- *lf- •¥*•¥• ¥ •'f' ^ ^ ^' Knjižica z naslovom ^Duhovna lekarna" . . se vrača z dovoljenjem, da se sme natisniti. Kn.-škof. ordinarijat Ljubljanski, dne 28. decembra 1888. Jakob 1. r. knezoškof. Predgovor. x|)veti školje, kakor Frančišek Salezij, Alfonz Ligvorjan, so spoznali, da se dobro vjema s škofovsko njih službo, lahko umevne spise izdelovati v poduk in spod¬ budo vernega ljudstva. Ne bo se torej kdo čudil, ako na svetlo dam knjižico, ktera je v zelo prostem jeziku pisana, obsega za krščansko življenje najvažnejše resnice z mnogimi zgledi, in jih obrača dejanjskemu življenju v prid. Kakor se razvidi že iz napisov, oblekel sem te resnice v podobe in prilike, da bi bile vabljivejše, in da s tem bralcem pomno¬ žim mičnost in korist. Te podobe in pri¬ like so večjidel vzete iz sv. pisma in spisov sv. cerkvenih učenikov in že zato ozira in premišljevanja vredne. Ker so 1 * 4 po mojem prepričanji krepke in jedrnate knjige najboljše in najkoristnejše, priza¬ deval sem si, krepko in kratko, prosto in jasno z malo besedami veliko pove¬ dati. Naj bi ta knjižica prav mnogim ko¬ ristila. Ako se ne motim, bodo tudi du¬ hovni pastirji v njej našli kaj dobrega z4-se. Bog, Gospod, blagovoli v svoji do¬ broti milostno ozreti se na to skromno knjižico in nakloniti ji veliko bralcev, ter vse bogato blagosloviti s svojimi milostmi! V Linču, 8. grudna 1887. JPisalec. Drugemu natisu je prečastiti gospod pisa¬ telj pridjal že naslednje besede k »Predgovoru«: Ljubi Bog bodi slavljen, kteri je bla¬ goslovil to knjižico tako, da je bil prvi natis z 2000 knjižicami spečan v še ne popolnem 14 dnevih. Pomnožil sem drugi natis z nekterimi dostavki, nekaj manjšimi, 5 nekaj večjimi, ki bi utegnili bralcem ko¬ ristni biti, in sem sklepu dal drugo obliko. Dobri Bog naj tudi ta pot blagoslovi to ponižno knjižico na njenem potovanji po svetu v svojo čast in v duhovni prid prav mnogim! V Linču, meseca sušca 1888. Milostni gospod pisatelj škof Ernest Miiller je kmalo po tej drugi izdaji umrl; svesti pa smo si, da slovenski prevod zato ne bo manj, ampak še bolj vabljiv. Da spoznajo Slovenci vrednost te knjižice, naj še povemo, da je bil ves drugi natis, t. j. 4500 knjižic, raz¬ prodan v pol leta. Pred nekoliko tedni izšel je že tretji nemški natis. V Ljubljani, meseca januarija 1889. Vvo) Mat. 11, 29. 65 in mar ne kesamo se besed, ktere smo takrat govorili, in dejanj, ktera smo sto¬ rili? Ako pa smo kipenje jeze zadušili in sami sebi ostali gospodarji, tedaj nad tem čutimo radost, sladko veselje." 4. Najvažniše je, da v jezi molčiš in v srcu moliš k Bogu. Pribeži k Bogu in kliči: „Gospod, usmili se me, Gospod, reši me, drugače se potopim", „daj mi krotkost in potrpežljivost." Bog bo dal ti moč, vihar premagati, in bo mir v tvojem srcu. Sv. Frančišek Salezij je bil od natore nagel, in imel, kakor je sam pripoznal, 17 let bojevati se z jezo; pri¬ dobil pa si je prav čudovito krotkost, ktera ni mogla nikakor omajati se. Rabil je isti pomoček, ki sem naznanil ti ga sedaj. Nekega dne je rekel: „Pri velikih ugovorih ne najdem boljšega pomočka, kakor molčati in delati, kakor bi na to ne mislil in proti njemu, ki ugovarja, zelo krotdk ostati." — Drugikrat je rekel: „Sklenil sem s svojim jezikom zavezo, da ne bom nikoli govoril, ko bom čutil se jeze razdraženega." 5 66 8. Zoper kostno gnjilobo — nevošljivosti. »Nevošljivost je gnjiloba v kosteh 11 , berem v pregovorih Salomo¬ novih. 1 ) Sv. cerkveni učenik Janez Krizo- stom opomni: „Hujše kakor mol v volni in črv v lesu gloda nevošljivost kosti in končd pokoj duši. To zlo je hujše od gnjilobe v kosteh . 11 2 ) Nevošljivost gloda srce, enako črvu, gloda zdravje, življenje, je pogubna duši in telesu. Kako obžalovanja vreden je nevoš- Ijivee, ki je žalosten sreče drugih, ker jo ima za svojo nesrečo! Muči svojo dušo brez vzroka in navdaja jo z nemirom in žalostjo. Nevošljivec je bolj nespameten od lakomnika, pravi zgoraj omenjeni cerkveni učenik; kajti lakomnik veseli se vsaj, če kaj prejme, nevošljivec pa trpinči in muči se neprenehoma, ker nevošljivost je v njem črv, ki vedno gloda njegovo srce. Nevošljivost je hudičev greh, kajti „po nevošljivosti hudičevi je prišla smrt ’) Preg. 14, 30. 2 ) In 1. ep. Gor. Homil. 31. 67 na svet 11 , 1 ) ko je namreč hudič videl srečo prvih dveh človekov, zavidal ju je zato in skušal v greh zapeljati, kar se mu je tudi posrečilo; tako je prišla smrt na svet. Nevošljivost je poglaviten greh, zakaj iz nje izvirajo drugi grehi, sovraštvo do bližnjega, veselje nad nesrečo bližnjega, obrekovanje, zasramovanje, celo umor. Iz nevošljivosti je Kajn umoril brata, iz nevošljivosti so veliki duhovni Jezusa iz¬ dali Pilatu in zakrivili božji umor. Kaj je storiti nevošljivcu, da bo rešen svoje bolezni? Bolezen mora prijeti pri korenini, mora radikalno zdraviti se. Zapomni si dobro, ljubi bralec: ne- vošljivost prihaja iz pomanjkanja ljubezni do bližnjega. Nevošljivec mora torej vaditi se v ljubezni do onega, kojemu je ne- vošljiv, da bo korenito ozdravil se nevošlji¬ vosti. „Ljubezen ni ne vošlj i va“, 2 ) govori sv. apostol. Da bo pa srce pri¬ pravil k temu, da bo ljubilo zavidanega, ') Modr. 2, 24. s ) 1. Kor. 13, 5. 5 * 68 naj premišljuje, kako zelo je nas Jezus ljubil in priporočal ljubezen do bližnjega. In kako zelo je nas ljubil? Svojo drago kri je prelil za nas, svoje sovražnike, svoje razžalnike. Ljubi tedaj tudi ti svojega sobrata! Tudi je Gospod izrečno zapo¬ vedal: „Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj, kakor sem jaz vas ljubil". 1 ) Onega, kojemu si nevošljiv, moreš ljubiti, če z&nj moliš, posebno če Boga hvališ za vse dobro, kar mu je dal. Dalje s tem, da si po zunanjem delaš silo in nevošljivosti nikakor ne daješ na znanje, marveč proti zavidanemu skazuješ se do¬ brega, usmiljenega, prijaznega in postrež¬ enega. Če ti prihajajo skušnjave nevošlji¬ vosti, ne smeš muditi se pri njih, temveč moraš Bog& prositi, da ne bi greh nastal iz skušnjav. To delaj, in nevošljivost ne bo več glodala tvojega srca, temveč božji mir bo prišel v tvoje srce. >) Jan. 13, 34, 69 9. Mazilo za oči. „Z očesnim mazilom po ma¬ zili svoje oči, da spregledaš 11 , 1 ) tako govori Jezus v skrivnem razodenji sv. Janeza. Til se govori o duhovnem očesnem mazilu za duhovne oči naše duše, da dobro vidijo. Imeti moramo ravno prave oči. Ljubi bralec, gotovo si že slišal, da so različne očesne bolezni. Nekteri ljudje so kratkovidni, drugi slabovidni, drugi d v o v i d n i, drugi z 1 a t e n i č n i ali rumen o vid ni. Te očesne napake nahajajo se tudi v duhovnem življenji, in potrebujejo očesnega mazila, vsaka očesna bolezen svojega, da se ozdravijo. Hočem ti sedaj različne očesne bolezni naše duše opisati in zraven očesno mazilo ponuditi. 1. Kratkovidni v duhovnem pomenu so oni, kteri ne vidijo dalječ, ker svoje oči obračajo v časne reči, ne v večne, v pozemeljske, ne v nebeške. To je velika očesna napaka, ki prihaja od tod, ker so *) Razod. 3, 18. 70 za časno srečo preveč skrbni. Zato pravi 16. psalm: »Sklenili so svoje oči v zemljo obračati 1 *, na ktero so pripeli svoje srce. Prenapeta skrb za časne reči vzročuje, da človek nekako nobenega očesa nima za duhovne nebeške dobrote. Sveti Pavel pa pravi: „N e gledamo na to, kar se vidi, ampak na to, kar se ne vidi; kar se namreč vidi, je časno, kar se pa ne vidi, je večno**. 1 ) Kar se vidi, to so pozemeljske reči, bo¬ gastvo, čast itd., kar se ne vidi, to so duhovne, nebeške dobrote; so nevidne, ker ne moremo s telesnimi in natornimi očmi videti jih, temuč le z duhovnimi očmi svete vere. Najprej moramo tedaj oči sv. vere v nebesa obrniti, v Boga in naš večni namen; dalječ moramo videti; proti nebesom mora tudi naša najime¬ nitnejša skrb obrnjena biti; saj je vse na tem, in to je opravilo vseh opravil, da si nebesa pridobimo. Potem še le je skrb za časno. Kratkovidni, kterim je preveč mar in si preveč prizadevajo za pozemeljske in posvetne reči, naj pre- ‘) 2. Kor. 4, 18. 71 mišljajo, kar naš ljubi Odrešenik pravi v tej-le priliki: „Nekega bogatega člo¬ veka polje je rodilo obilno sadu. In mislil je sam pri sebi, rekoč: kaj bom storil, ker nimam, kamo bi spravil svoje pri¬ delke? In je rekel: To bom storil: podrl bom svoje žitnice in veče naredil; in v&nje bom spravil vse, kar mi je zrastlo in svoje blago. In porečem svoji duši: Duša, veliko blaga imaš spravljenega za prav veliko let; počivaj, jej, pij in bodi dobre volje! Bog pa mu je rekel: Ne¬ umnež! to noč bodo tvojo dušo terjali od tebe; kar si pa spravil, čegavo bo?“ Božji Odrešenik pristavi besede: „Tako je s tem, kteri si nabira bogastvo, in ni bogat v Bogu". 1 ) Oh, ubogi kratko¬ vidni ! Pozemeljsko blago, koje pridobiti so trudili se, bodo zgubili, in nebeških dobrot, za ktere so težko resno marali, ne bodo prejeli. 2 . Slabovidni so oni, kteri so v veri slabi, ne spoznajo zadosti in ne čislajo katoliške vere, zato se tudi dajo drugim lahko zapeljati. Slabost v veri nastane l ) Luk. 12, 16-21. 72 veejidel iz grešnega življenja. Grehi in strasti otemnijo duševno oko in konečno rodijo duhu popolno slepoto. Sv. cerkveni učenik Jan. Krizostom pravi: „Oe hočemo, da bo vera v nas globoko vkoreninila se, moramo prizadevati si, da bomo čed- nostno živeli; zakaj ne moremo nesveto živeti, da ne bi omahovali v veri.“ Da bi skazal, da se trdnost v veri ovira s slabim vedenjem, sklicuje se na sv. Pavla, 1 ) kteri govori, da so nekteri zavrgli dobro vest, namreč pobožnost in božji strah, in potem odpadli od vere. 2 ) Posebno napuh in nečistost sta že veliko jih pripravila ob katoliško vero. Iz tega lahko sprevidiš, ljubi bralec, v čem je najimenitnejše zdravilo za sla¬ bost v veri, — v spreobrnjenji k Bogu s spokornim in poboljšanim življenjem. Ko je blaženi Klemen Marija Hofbauer čez vse blagovito deloval na Dunaji, pred¬ stavljen mu je bil gospod, kteri je sam seboj nezadovoljen žalostno živel. Zgubil j) 1. Tim. 1, 19. *) Hom. 1. de verbis apostoli »Habentes eundem spiritum fidei«. 73 je bil po branji slabih knjig skoraj vso vero. Blaženi Hofbauer pogovarja se ž njim prav prijazno in reže naposled: „ P r i j a t e 1 j, najprej se morate spovedati; če se odkritosrčno spoveste, se vam bo zasvetilo." Pripravil je tudi tega dvomljivca, da se je spovedal. Po sv. spovedi je bil on kakor v drugega človeka spremenjen, poln radosti, in vera se je trdno v njem vkoreninila. Ljubi bralec, če je luč sv. vere v tebi osla¬ bela in otemnela po pregrešnem življenji, opravi dobro veliko spoved, nehaj hu¬ dobno živeti in živi, kakor se spodobi katoliškemu kristijanu, gotovo se bo tvoja vera potem zmiraj bolj vtrdila v tebi. — Obujaj pa tudi večkrat vero, in prosi Bog4, naj ti jo pomnoži. In tega tebi ni treba še-le povedati, da moraš pridno in prav pazljivo poslušati pridige in krščan¬ ske nauke, in to se samo po sebi ume, da se moraš varovati kakor mišnice in drugega strupa veri nasprotnih spisov. 3. Dvovidni so, kakor opomni sveti Bernard 1 ), taki, ki pri svojih dejanjih ‘) Lib. de praecepto et dispensat. cap. 14. 74 nekako obračajo eno oko na dober na¬ men, drugo oko na to, da rabijo hudoben pomoček. Njih namen je dober, pa po¬ moček, ki ga volijo, je hudoben. Dvo- vidnost je nasprotna čistemu očesu, o kterem pravi božji Odrešenik: „Ako je tvoje oko čisto, svetlo bo vse tvoje telo", 1 ) to je, če pri svojem rav¬ nanji gledaš priprosto in ravno le na Bog prigovori in molitve za lil I1C ' bolne kristijane. Dušne pomoči druge bukve. Na svitlo dal Jane/. Zupančič, župnik. Z dovoljenjem vis. častitega Ljubljanskega knezo- škofijstva. Drugi predelani in popravljeni natis. (1888.) V usnji I gld. 25 kr. „Duša popolna“, p!;.” 1 "'!;; zgledi za dušo hrepenečo po popolnosti. Na svitlo dal Janez Zupančič, nekdanji duhovni pomočnik v Moravčah. Z dovoljenjem vis. častitega Ljub¬ ljanskega knezoškofijstva. Drugi natis. (1887.) V usnji I gld. 25 kr.