Repo za živino čez zimo hraniti.
Letos, ko je bilo tako suho poletje, je gotovo vsak^ kmetovavec popolnoma se prepričal, kako potrebna je repa za živinsko pico. Repa se je zadnje tedne, ko je bil dež presuho zemljo zopet dobro pomočil, tako popravila, in vso poprejšno rast tako dohitela, da je je povsod, kjer je bila prav vsejana, na kupe bilo, in bo za živinsko klajo kme-tovavcom kaj  veliko odlegla.
V moji okolici so se kmetje pridelovanja repe sploh že lani in predlanskem tako poprijeli in so je toliko pridelali, da so je imeli za živino do velike noči. Ker so se tedaj kmetje prepričali, koliko repa pozimi za živinsko klajo zda, in koliko druge klaje prihranijo, če živini repe pokladajo, je moji bližnji sosedje pretečeno poletje niso več ne le sejali, temuč tudi z večjo skerbjo jo obdelovali. Le škoda, da se jim je lansko zimo veliko repe spridilo, ker so jo le po kletih in drugih hramih hranili.
Zato so me o poslednjih časih tako pogostoma za svet popraševali: kako naj bi ravnali, da bi repo čez zimo ohranili in da bi se jim je veliko ne spridilo? Lani je bila tožba tudi v drugih krajih, ne samo pri nas, da kmetovavcom veliko repe pognjije; jez sem jo po svoji navadi ohranil zdravo in dobro do spomladi.
Morebiti marsikteremu ustrežem, ako očitno na znanje dam, kako jez repo spravljam in kje jo hranim, da mi čez zimo dobra ostane.
Najpred moram povedati, da je ne hranujem rad v kletih in drugih hramih, ker repa v takih shrambah rada preperi in zatuhla postane, ob enem se je pa tudi veliko vsusi in ovene.
v
Moj pridelek vsako leto znaša okoli 100 voz repe. Ce bi jo mogel tako spraviti, kakor pri nas navadno krompir spravljajo, bi šlo delo res bolj ročno spod rok in bi včasih tudi manj stroškov prizadjalo. Toda v letih, ki se tako malo slame pridela kakor se je je v nekterih krajih lani pridelalo, bi pokrivanje repe s slamo prevelike stroške prizadjalo, in pri takem pokrivanji bi se tudi lahko pripetilo, da bi se repa na kupu pod slamo sparila in gnjiti pričela.
Jez repo tako-le hranim: Skopati dam kakih 10 vatlov dolg, dva vatla širok in vatel globok graben. Ko je graben gotov, začnem prec va-nj repo voziti. Repo pokladate dve ženski na duo grabna tako, da pride repa poleg repe, pa tako, da se ena druge ne d o ti kuje. Ko je na to vižo en voz repe na dnu vložen, se zasuje s čisto in rahlo zemljo tako, da se tudi prazne votline med repo z zemljo napolnijo. Je pervi sklad popolnoma napravljen, se napravi drugi, kteri se ravno tako dela kakor pervi. Če je pa graben že ves poln repe, se začnejo zgornji skladi proti slemenu nategovati, tako, da je repa zgorej kakor v greben naložena.
Ko je enkrat greben dokončan, se okrog kupa graben napravi tako globok, da se mokrota od zvunaj odvrača. Perst, kar je je ostalo od grabna, v kterega se je repa shranila, in kar je je od stranskega grabna ostalo, se od vseh krajev na kup nameče, tako da je kup za komolec z zemljo pokrit.
Tako ostane vse pri miru, dokler mraz ne pritisne, ko je treba jamo od vseh strani z zemljo zakidati; verh grebena zna pa še zmeraj prost ostati, ker se proti verna vedno dovelj gorkote snuje. Ce je pa mraz tako hud, da se ne da s palico greben predreti, bo prav, če se tudi on z gnojem pokrije.
Ce se repe za potrebo, kakor je zima, za osem ali štirnajst dni iz jame vzame, ostane do zadnjega peclja še pozno spomladi dobra in frišna kakor v jeseni. Ce je ta ali una vendar le gnjila ali puhla postala, ni mogla gnjilobe ali puhlobe dalje širiti, ker je bila ločena od vse druge.
Tako piše gosp. fajmošter W. Fišer v čeških „hosp. Novinah".