RAZGLEDI Z GOSPODOM II RAB A LOM JE VSE V REDU Nad Bohumilom Hrabaloin. lanskim petdesetletnikom. so še pred tremi leti dvomeče zmajevali z glavo in v najboljšem primeru so si posamezni odgovorni činitelju dopovedovali: Skoda vsakršnega truda, nič ne zmoremo — in obsodba Hrabalovega dela na čakanje vsaj petnajst let je bila znova in znova / mirno vestjo potrjena. Leta 1963 pa se je situacija spremenila in sedaj je z gospodom Hrabalom vse v popolnem redu: leta 1963 Biser na dnu. leta 1964 Pabitelji*, ponovno Biser na dnu (razširjena izdaja). Pleme ure za starejše in spretne jše. ponovno Pabitelj in Plesne ure.... leta 1965 Ostro zasledovani Dlaki, Intervjujev s Hrabalom se je pojavilo kot gob po dežju; vsi češki časopisi so si prizadevali natisniti kar največ Hrabalove proze, njegovo miznico so pometli do zadnjega papirčka in polagoma postaja dobrodošla tudi proza, ki je vsaj hrabalovska. če že ni Hrabalova. V redu. zakaj ne, če že nekakšna -ovska mora biti. Atributov, skritili v tej oznaki, bi nikakor ne smeli zametavati. Svet samih pabiteljev — to je zelo simpatična predstava. Seveda ga ne smemo razumeti tako. da bi morali po njem letati sami Burgani s srpom, zasajenim v glavo, ali obsedeni pripovedovalci, ki bi za poljubček oblečeni skočili v Labo: raje si zamišljajmo svet pabiteljev kot svet ljudi, ki so do kraja zaverovani v svoje delo. v svoje ravnanje, in s tem tudi v svoj način svojega ravnanja, ali pa kot svet ljudi, ki znajo ostati v \^eli okoliščinah oni sami in samo oni. In zamislimo si. recimo — toda naj raje pove Hrabal sam: Lepo bi bilo. ko bi vsi ljudje na svetu imeli eno samo lastnost pabiteljev, zapraviti vsak dan ves denar, ki ga zaslužijo, da vojn ne bi mogli financirati iz prihrankov teh. ki varčujejo.r Iz tega, kar je bilo povedano, izhaja, da upanje v pohrabljenje sveta sploh ni realno. To je bila samo napačna predstava, podkrepljena seveda z zelo konkretnimi dejstvi, h katerim se bo treba še vrniti. Toda preden to storimo, posvetimo nekaj pozornosti pabiteljem, pabljenju in pabiteljstvu. Za narod pabiteljev predvsem ni nobenih etnografskih ali geografskih meja. To je Oznaka za Ilrabalov tip ljudi. Besedo je skonstruiral avtor sam. zato je ne prevajam. (Prevajavka) 921 spoznanje, ki ga češka kritika še ni zabeležila, čeprav se ji je doslej posrečilo o Hrabalii ugotoviti menda vse. če ne še več. Zapisala pa ga seveda samo zato ni, ker se je Hrabal v svojih doslej objavljenih prozah vedno držal domače realnosti. Toda komaj je sedel v brzovlak. da bi se udeležil mednarodnih filozofskih debat na travniku« v avstrijskem Alpbachu. že so začeli pabitelji rojiti tudi tam. Kako se je ustrašila že tista sprevodnica. ki je videla vozovnico, izstavljeno v obratni smeri, in je mislila, da je zlezla v napačen vlak. ali pa tisti kmet. ki je hkrati strigel ovce, otroke in češkega pisatelja, ali samonikli filozof z bradico in monoklom, vsesplošno imenovan < Alpentrtteh . ki je bil menda Hrabalii v Alpbachu najbolj všeč .. . Natanko vzeto, za narod pabiteljev ni nobenih omejitev. Delajo, kar hočejo, in si to lahko privoščijo, ker pravzaprav nič nočejo, kvečjemu morda to, da jim ne bi bilo treba nič hoteti. Zadostuje jim zavest, da živijo, in živeti, kratkomalo živeti, je zanje največje zemeljsko bogastvo. In tako ne živijo samo, ampak življenje tudi uživajo. To pomeni, da v vseh okoliščinah živijo veselo, z užitkom, z navdušenjem, da. če hočete, z navdušenjem za svoj način življenja. Že takšenle gospod Hanta iz Bisera na dnu: v tramvaju na glas komentira članek iz francoskega časopisa, kakor da ga je pravkar prebral, ko pa nihče nič ne reče, ampak samo gledajo skozenj, kakor da ga sploh ni. se v duhu razveseli, da mu zavidajo znanje jezika. In prav tako Jarmilka iz Pabiteljev — kar naprej verjame, da je take Jaroušek ne bo pustil, ko pa je v resnici sama, sama s svojim otrokom, in ko že vse tako kaže. da te sramote ne bo preživela, se vendarle še ujame« — takšno moč ima topla človeška beseda. ta »lepa misel: pabitolja Vaška Pruche, ki se prav tako \časih zgubi, pa se tudi vedno — znova in znova — spet »ujame«. Ker je to življenje kljub vsemu tako blazno lepo«. Tudi ko umiraš in ko se gode slabe in grde stvari. S pabljenjem se ta lepota odkriva še za druge. Seveda ne kot dana, pripravljena za uporabo. Raje kot delček neskončno zamotane in de facto neznane višje strukture, kot produkt lastnega, seveda z užitkom preživetega življenjskega procesa. Da, veselo, z užitkom, z navdušenjem, naj bo to življenje kakršnokoli. Življenje je konec koncev v eni stvari vedno enako: v svoji nepreračuuljivosti. Zato mu sani človek ne more biti kos, zato potrebuje tovariše in njihove tople besede ter lepe misli*, da bi se v svojem tesnobnem trenutku spet ujel . Pabitelji to vedo in prav zato pabijo; pabljenje zaradi pabljenja bi verjetno niti ne bilo zanimivo. (Lahko rečemo, da je življenje posebna vrsta plesa; njegova posebnost je v tem, da se ga ne da v mladosti enkrat za vselej naučiti, človek se ga mora učiti vedno, pa vseeno dela napake. In verjetno je zato gospod Hrabal napisal svoje Plesne ure — z izrecno opombo: za starejše in spretne jše<). Altruizeni pabiteljev nima seveda niti zdaleč premočrtne linije. V osnovi želijo vsakomur vse dobro, toda mnogokrat si dovolijo marsikatero škodoželjnost in proookacijo. Praviloma tam, kjer zadenejo ob preveč puhlo zado-voljnost z lastnim statusom quo. Naj vam le dobro nesejo! < vpije na primer gospod kvtka. veliki pesnik, čez reko gasilcem, ki imajo vaje in si zaman prizadevajo iztisniti iz cevi curek vode. Ti krava jordanska, kriči gasilec. uiaj ti kar tista tvoja nese! Gospod Kvtka znova vpije. Gasilci pa: Ti krava prekleta, bi rad dobil po gobcu, kaj? Zabredejo skoraj do kolen v vodo in grozijo. Veliki pesnik ohranja popoln mir, se naprej dogovarja z malini gospodom Bambo, lastnikom pogrebnega zavoda, o pripravah za večer suireali- 922 stične skupine v skladišču rakev in samo takole mimogrede pripomni: Osmi-slimo življenje tem dobrim možem.. To osmisljevanje življenja bližnjih per