RAZGLEDI
Z   GOSPODOM   II RAB A LOM   JE   VSE  V  REDU
Nad Bohumilom Hrabaloin. lanskim petdesetletnikom. so še pred tremi leti dvomeče zmajevali z glavo in v najboljšem primeru so si posamezni odgovorni činitelju dopovedovali: Skoda vsakršnega truda, nič ne zmoremo — in obsodba Hrabalovega dela na čakanje vsaj petnajst let je bila znova in znova / mirno vestjo potrjena. Leta 1963 pa se je situacija spremenila in sedaj je z gospodom Hrabalom vse v popolnem redu: leta 1963 Biser na dnu. leta 1964 Pabitelji*, ponovno Biser na dnu (razširjena izdaja). Pleme ure za starejše in spretne jše. ponovno Pabitelj in Plesne ure.... leta 1965 Ostro zasledovani Dlaki, Intervjujev s Hrabalom se je pojavilo kot gob po dežju; vsi češki časopisi so si prizadevali natisniti kar največ Hrabalove proze, njegovo miznico so pometli do zadnjega papirčka in polagoma postaja dobrodošla tudi proza, ki je vsaj hrabalovska. če že ni  Hrabalova.
V redu. zakaj ne, če že nekakšna -ovska mora biti. Atributov, skritili v tej oznaki, bi nikakor ne smeli zametavati. Svet samih pabiteljev — to je zelo simpatična predstava. Seveda ga ne smemo razumeti tako. da bi morali po njem letati sami Burgani s srpom, zasajenim v glavo, ali obsedeni pripovedovalci, ki bi za poljubček oblečeni skočili v Labo: raje si zamišljajmo svet pabiteljev kot svet ljudi, ki so do kraja zaverovani v svoje delo. v svoje ravnanje, in s tem tudi v svoj način svojega ravnanja, ali pa kot svet ljudi, ki znajo ostati v \^eli okoliščinah oni sami in samo oni. In zamislimo si. recimo — toda naj raje pove Hrabal sam: Lepo bi bilo. ko bi vsi ljudje na svetu imeli eno samo lastnost pabiteljev, zapraviti vsak dan ves denar, ki ga zaslužijo, da vojn ne bi mogli financirati iz prihrankov teh. ki varčujejo.r
Iz tega, kar je bilo povedano, izhaja, da upanje v pohrabljenje sveta sploh ni realno. To je bila samo napačna predstava, podkrepljena seveda z zelo konkretnimi dejstvi, h katerim se bo treba še vrniti. Toda preden to storimo, posvetimo nekaj pozornosti pabiteljem, pabljenju in pabiteljstvu. Za narod pabiteljev   predvsem   ni   nobenih   etnografskih   ali   geografskih   meja.   To   je
Oznaka  za   Ilrabalov  tip  ljudi.  Besedo  je skonstruiral  avtor  sam.  zato je ne prevajam. (Prevajavka)
921
spoznanje, ki ga češka kritika še ni zabeležila, čeprav se ji je doslej posrečilo o Hrabalii ugotoviti menda vse. če ne še več. Zapisala pa ga seveda samo zato ni, ker se je Hrabal v svojih doslej objavljenih prozah vedno držal domače realnosti. Toda komaj je sedel v brzovlak. da bi se udeležil mednarodnih filozofskih debat na travniku« v avstrijskem Alpbachu. že so začeli pabitelji rojiti tudi tam. Kako se je ustrašila že tista sprevodnica. ki je videla vozovnico, izstavljeno v obratni smeri, in je mislila, da je zlezla v napačen vlak. ali pa tisti kmet. ki je hkrati strigel ovce, otroke in češkega pisatelja, ali samonikli filozof z bradico in monoklom, vsesplošno imenovan < Alpentrtteh . ki je bil menda Hrabalii  v  Alpbachu najbolj všeč .. .
Natanko vzeto, za narod pabiteljev ni nobenih omejitev. Delajo, kar hočejo, in si to lahko privoščijo, ker pravzaprav nič nočejo, kvečjemu morda to, da jim ne bi bilo treba nič hoteti. Zadostuje jim zavest, da živijo, in živeti, kratkomalo živeti, je zanje največje zemeljsko bogastvo. In tako ne živijo samo, ampak življenje tudi uživajo. To pomeni, da v vseh okoliščinah živijo veselo, z užitkom, z navdušenjem, da. če hočete, z navdušenjem za svoj način življenja. Že takšenle gospod Hanta iz Bisera na dnu: v tramvaju na glas komentira članek iz francoskega časopisa, kakor da ga je pravkar prebral, ko pa nihče nič ne reče, ampak samo gledajo skozenj, kakor da ga sploh ni. se v duhu razveseli, da mu zavidajo znanje jezika. In prav tako Jarmilka iz Pabiteljev — kar naprej verjame, da je take Jaroušek ne bo pustil, ko pa je v resnici sama, sama s svojim otrokom, in ko že vse tako kaže. da te sramote ne bo preživela, se vendarle še ujame« — takšno moč ima topla človeška beseda. ta »lepa misel: pabitolja Vaška Pruche, ki se prav tako \časih zgubi, pa se tudi vedno — znova in znova — spet »ujame«. Ker je to življenje kljub vsemu tako blazno lepo«. Tudi ko umiraš in ko se gode slabe in grde stvari. S pabljenjem se ta lepota odkriva še za druge. Seveda ne kot dana, pripravljena za uporabo. Raje kot delček neskončno zamotane in de facto neznane višje strukture, kot produkt lastnega, seveda z užitkom preživetega življenjskega procesa. Da, veselo, z užitkom, z navdušenjem, naj bo to življenje kakršnokoli. Življenje je konec koncev v eni stvari vedno enako: v svoji nepreračuuljivosti. Zato mu sani človek ne more biti kos, zato potrebuje tovariše in njihove tople besede ter lepe misli*, da bi se v svojem tesnobnem trenutku spet ujel . Pabitelji to vedo in prav zato pabijo; pabljenje zaradi pabljenja bi verjetno niti ne bilo zanimivo. (Lahko rečemo, da je življenje posebna vrsta plesa; njegova posebnost je v tem, da se ga ne da v mladosti enkrat za vselej naučiti, človek se ga mora učiti vedno, pa vseeno dela napake. In verjetno je zato gospod Hrabal napisal svoje Plesne ure — z izrecno opombo: za starejše in spretne jše<).
Altruizeni pabiteljev nima seveda niti zdaleč premočrtne linije. V osnovi želijo vsakomur vse dobro, toda mnogokrat si dovolijo marsikatero škodoželjnost in proookacijo. Praviloma tam, kjer zadenejo ob preveč puhlo zado-voljnost z lastnim statusom quo. Naj vam le dobro nesejo! < vpije na primer gospod kvtka. veliki pesnik, čez reko gasilcem, ki imajo vaje in si zaman prizadevajo iztisniti iz cevi curek vode. Ti krava jordanska, kriči gasilec. uiaj ti kar tista tvoja nese! Gospod Kvtka znova vpije. Gasilci pa: Ti krava prekleta, bi rad dobil po gobcu, kaj? Zabredejo skoraj do kolen v vodo in grozijo. Veliki pesnik ohranja popoln mir, se naprej dogovarja z malini gospodom   Bambo,  lastnikom   pogrebnega  zavoda,  o  pripravah   za   večer suireali-
922
stične skupine v skladišču rakev in samo takole mimogrede pripomni: Osmi-slimo življenje tem  dobrim možem..
To osmisljevanje življenja bližnjih per <provocationem. to je sploh nekaj za pabitelje. Spravljati že okorele človeške mehanizme v začudenje, v pohujšanje ali razjarjenosi. pa čeprav tudi samo s tem. da poduhate pri mesarju meso, ki ga prodaja, (lasi tvegate, da jo potem s tem mesom dobite po glavi, in še bežati morate, kolikor vas neso noge. In tako nekako si pabitelji zamišljajo tudi literaturo. 2 Dobra knjiga«, pravi pripovedovalec v Plesnih urah, ni za to. da bi bralec bolje zaspal, ampak za 10. da bi skočil iz postelje in v samih spodnjicah letel gospodu pisatelju razbit gobec-. Gospod Hrabal spoštuje takšno mnenje. Medtem ko je mnogim avtorjem očitno najbolj pri srcu dobro spanje češkega ljudstva (to so tisti, ki so tem bolj neznani, čim več knjig izdajo), bi Bolmmil Hrabal brez provokacij težko bil Bohumil Hrabal. Njegova hiperbola. v katero je premaknil vse. kar je slišal in videl in kar si je kot pravi pabitelj odlično zapomnil, je mnogokrat do skrajnosti napeta. To so tisti .grozni primeri . ko pes odgrizne babi jetrnioo z ustnico vred. ko oektre-ljena narednikova roka še primaže klofuto oficirju, ki salutira. ko radovednemu zlatarju vzmet kanapeja prehode vrat. ker se je hotel prepričati, kako bo hči na njem s svojim  zaročencem     gojila  evropsko  renesanso .
Verjetno je gospod Hrabal napisal že na stotine takšnih nevsakdanjosti. Ne vem, koliko bralcev je prišlo v spodnjicah nadenj. Samo da bi se jih on prav nič ne ustrašil. Kaj hočete, hi jim rekel skupaj s svojim plesnim mojstrom«, tole so si ljudje včasih radi pripovedovali, ko so si še sami delali radio ali televizijo. (Mimogrede se spomnite, koliko nenavadnih motivov ste zasledili v ljudskih pravljicah in pripovedkah, recimo, samo v pripovedovanju nedavnega stoletntka  J. Š.  Kubina).
Da, prijatelji, si lahko marsikaj privoščijo, za nič jim ne gre. od nikogar ničesar nočejo, in tako jim tudi 1e prnvokacije ne morejo škodovati: pa še popularni »postanejo pri množicah«, zavzdihne redoljubni občan, naj si bo pisatelj ali nepisatelj, toda predvsem pisatelj. In v duši se mu vgnezdi vztrajna misel: da na tem pabiteljstvu vendar nekaj je! Nekaj koristnega, razumnega, ra-ci-o-nal-nc-ga! Ker pa je redoljubnih občanov mnogo, se rodi podobna misel v vseli podobnih dušah. Tako nastajajo ali točneje dozorevajo »objektivne okoliščine za vsesplošno priznanje Hrabalovega tipa proze in pa tista, prej omenjena, napačna predstava, da mora hrabalovska postati vsa literatura. če že ne vsa naša resničnost. Konkretna dejstva, ki jih izziva ta predstava, so — kakor je videti — vznemirjajoče nevesela. V podobnih primerih je vedno tako: pojavi se nekaj izrazito svojevrstnega, in če premaga obdobje hladnega neza-nimanja, nezaupanja, posmeha in izrazitega odpora (čim dalj to obdobje traja, tem bolje za novi pojav), je na najboljši poti. da postane šlager. Kar bi niti ne bilo tako slabo. Zelo slabo pa je. da novo ni samo sprejeto, priznano in postavljeno za zgled, ampak tudi prirejeno, asimilirano in s tem v svojem bistvu izmaličeno; če je prišlo spremenit, ne spremeni ničesar, ampak je samo spremenjeno, spremenjeno in narejeno neškoclljioo. Osnovno načelo adaptacije novega, »socialističnega meščanstva- namreč je — narediti se z neprestano spremenljivostjo imuno za vse spremembe in se s svojo pozicijo tudi taksi ohraniti  vsem navkljub.
Lahko rečem, da je prehitra nazorska spremenljivost poklicna bolezen vseh nenadomestljivih ljudi: ali je Hrabalova proza s tem kaj povezana? Bojim se.
923
da je. Ce je namreč nenadomestljivih ljudi mnogo ali celo večina, postaja asi-milizirajoči pritisk sila. ki je ni mogoče zanemariti, in se lahko zgodi, da bodo Hrabalovi neobrabljeni tipi«, ki jih je po lastnih besedah priklical v češko prozo (iu gotovo ne iz kakšne svojeglavosti), obrabljeni prej, preden store svoje. Da bi pa storili svoje, bi morali omajati gotovost redoljubnih občanov in nenadomestljivih ljudi, morali bi doseči, da bi se z njimi zgodilo nekaj splošno koristnega. Ali so to dosegli?
Ne morem si kaj. toda veliko anomalijo vidim v tem. da so se ti redoljubni občani in nenadomestljivi ljudje čez noč zagledali v Hrabalove tipe in so pripravljeni priznati njihovo filozofijo. To bi bil sploh največji hrabalnvski paradoks, in koliko jih je že bilo! Kajti filozofija pabitelja, to je filozofija človeka, ki nima česa izgubiti (uiti okovov ne, ker se jih ne zaveda: »človek se ne more znebiti uši svobode. ). ker je spodaj in niti noče niti ne more biti nikjer drugje kot spodaj, saj končno dela vse zato, da bi spodaj ostal. Če je poražen, se počuti dobro, čuti se zmagovalca — kakor tisti pripovedovalec Plesnih ur, ki se začno s citatom Ladislava Klime: »Zmaga je sestavljena iz samih porazov.« Potemtakem tudi tiste tipične pabiteljske provokacije niso niti toliko izraz humanistične družbenokritičue gorečnosti, ampak bolj zavestno -moledovanje za klofuto« v lastni režiji in v lastnem interesu. In potemtakem so torej vsi, ki hočejo kaj doseči, karieristi; čeprav pabitelji. kljub svoji gobe-zdavosti, ne bi tega nikoli zabrusili, že zato ne, ker nekdo vendar mora biti zgoraj, če so oni spodaj.
In sedaj si zamislite, da bi kdo resno nameraval takole združevati vodo in ogenj. Nepredstavljivo. To pa seveda pomeni, da je popularnost Hrabalovih tipov dvopomenska: redoljubni občani in nenadomestljivi ljudje so opazili novo priložnost in odkrili novo dimenzijo svojega univerzalnega duhu: spet so za nekaj bogatejši. Ilrabalov pabitelj seveda ni stopil na ta svet majajoči! se idealov« in prevrnjenih vrednot kot njegov rešitelj. (Sam gospod Hrabal je menda izjavil, da bi, če bi vsi ljudje na svetu postali pabitelji, v tistem trenutku pravi pabitelji ustvarili dialektično nasprotje. Začeli bi varčevati, hodili bi z ženami na sprehod, itd.) Seveda se ni pojavil niti zaradi tega, da bi ta svet utrjeval v njegovem pragmatično-utilitarističuem prepričanju, da je lahko ose za nekaj dobro... Pabitelj kljubuje izmaličenosti tega sveta tako. da si izmišlja, da pretirava, da absurdizira. Rad se malo tolaži, toda sami' zato, da »se zdi, kakor bi lagaP, ko kdo govori resnico. Torej laž v interesu resnice? Da — toda nikoli v interesu poti navzgor. In sploh marsikatera ta pabiteljska ueresnost se je dogajala v interesu resnice, te jasne, iskrene, telo naivne in včasih kričeče nenavadne človeške resnice, ki je vstopila v češko prozo skupaj s pabitelji.
Kratko in jedrnato, pabiteljsho ne more biti literarni program, če pa v danem trenutku postane to mogoče, ne obeta nič dobrega. Gospod Hrabal je nastopil po zakonu dialektike in nobene fanfare mu ne morejo popularnosti njegovega prihoda niti zvečati niti zmanjšati. Tako kot je izrazito samosvoj sam Hrabal, tako je izrazit tudi njegov glas, s katerim je spregovoril v češki literaturi. Ob njegovi prvi knjižici smo si mislili, da je svojevrstnost v njegovih tipih, nabranih po \seh kotih. Sedaj vemo. da je to v njegovem pogledu na življenje: kamor pogleda, tam kar mrgoli pabiteljev. Je neponovljiv — kolikor se ne ponavlja sam; tudi to se dogaja, in ni res, da je vse, kar napiše, dobro.
924
Hvala ga ne more pokvariti — je pabitelj. Hvalijo ga za vse mogoče: za to, kako uporablja presenetljive detajle, drastičen kontrast, gag. pretiravanje in zato. ker originalno uporablja jezik. Manj pa opazijo, kako originalno uporablja nereducirano človeško bistvo.
To je dobro znamenje: bo šele odkrit.
Prevedla A d a M u h a                                          F r a n t i š e k B e n h a r t
925