155 Komunikacija in njene vrzeli pri delu z onkološkim pacientom KOMUNIKACIJA Z INTUBIRANIM PACIENTOM NA VENTILATORJU Katja Vrankar, dipl. m. s. Bolnišnica Golnik – Klinični oddelek za pljučne bolezni in alergijo katja.vrankar@klinika-golnik.si IZVLEČEK Komunikacija z intubiranim pacientom v intenzivnih enotah je ru- tinska aktivnost zdravstvenega osebja. Za učinkovito komunikacijo z intubiranim pacientom se lahko uporabljajo različne komunikacijske tehnike, katerih se morajo posluževati tudi svojci in obiskovalci. Uče- nje načinov komuniciranja in prilagajanje novim tehnikam je za paci- ente težko in utrujajoče. Pri intubiranih pacientih gre za nezmožnost verbalnega komunici- ranja. Pacienti kljub vstavljenemu endotrahealnemu tubusu skušajo govoriti in premikati ustnice, da bi jih sogovorniki razumeli, vendar je zaradi vstavljenega endotrahealnega tubusa preko ust otežkočeno premikanje ustnic ali vsaj branje besed z ustnic. Uporaba sedativov zmanjšuje sposobnost komuniciranja. Fizična oslabelost pacienta pa vpliva na nezmožnost uporabe rok pri komuniciranju. Fizične ovire omejujejo uporabo alternativnih komunikacijskih tehnik. Komunikacijske ovire so razlog za oddaljevanje zdravstvenega osebja in svojcev od pacienta. KLJUČNE BESEDE: komunikacija, intubiran pacient, ovire pri komu- nikaciji, algoritem izbora komunikacijske tehnike. UVOD Umetna ventilacija (UV) pomeni dovajanje zraka v pljuča z napravo (ventilatorjem), ki ritmično napolnjuje pljuča s svežim zrakom. UV je namenjena pacientom v hudi akutni respiracijski insuficineci in paci- entom v kronični respiracijski insuficienci zaradi kronične alveolarne hipoventilacije. 156 Komunikacija in njene vrzeli pri delu z onkološkim pacientom Največkrat pacient potrebuje pomoč ventilatorja le nekaj dni, da premosti dihalno stisko. Nekateri pacienti pa po premostitvi akutne dihalne stiske še vedno potrebujejo pomoč ventilatorja pri dihanju, kar podaljša čas hospitalizacije v intenzivni terapiji (Trinkaus, Zupan, 1996). Govor in jezik sta glavni sredstvi  komunikacije. S tem mehaniz- mom ljudje ustno in pisno izražamo drug drugemu svoje osnovne po- trebe, želje, misli, občutke. Tako ljudje med seboj vzpostavljamo kon- takte. Neverbalni jezik je podpora verbalnemu. Čeprav sta verbalno in neverbalno komuniciranje tesno povezana, ima neverbalno komuniciranje tudi povsem samostojno vlogo. Po- membno je v številnih vsakdanjih ritualih, kot je na primer pozdravlja- nje in odzdravljanje, vzpostavljanje stika, izražanje čustev. Nobena od teh vlog ni povsem rezervirana za neverbalno komuniciranje, vendar je neverbalno poročanje tu v prednosti, ker te vloge opravlja mnogo hitreje in bolj neposredno kot govor (Knapp, Hall, 1997 po Ule, 2004). Zlasti čustva in občutke lažje in bolj neposredno izražamo v never- balni kot v verbalni obliki (Ule, 2005). Pacienti, ki ne morejo verbalno komunicirati, težko povedo, kaj si želijo in česa ne, kako se počutijo in kaj mislijo. Komunikacijo doži- vljajo kot oviro, ki jim otežuje bivanje v bolnišnici in zmanjšuje dobro počutje, pogosto imajo občutek nemoči. Ti pacienti, ki želijo nekaj po- vedati, pa jih sogovornik ne razume, se odzivajo z neželenimi vedenj- skimi vzorci, postanejo slabo razpoloženi in nemirni. Ashword (1980 po Hafstendottir, 1996), je opredelil štiri glavne cilje komunikacije med pacienti in medicinskimi sestrami: • zgraditi odnos, v katerem bo pacient zaznal medicinsko sestro kot zaupno osebo, ki mu bo pomagala, bo pristojna in zanesljiva ter znala pacienta ceniti kot edinstveno osebo; • ugotoviti pacientove potrebe, ki jih izraža, in če je potrebno, ugoto- viti tudi pacientove potrebe, ki jih zazna sama medicinska sestra; • pacientu dati takšne informacije, ki bo na njihovi podlagi zgradil svoja pričakovanja; • pomagati pacientu, da bo sam ugotovil, kaj potrebuje oziroma, ka- tere so njegove potrebe. 157 Komunikacija in njene vrzeli pri delu z onkološkim pacientom TEORETIČNA IZHODIŠČA Različne raziskave opisujejo zaznavanje najpogostejših skrbi/težav pacientov, ki so bili na UV. Ashword (1980 po Connolly, Shekleton 1991) opisuje najpogostej- šo prisotnost naslednjih negativnih dejavnikov: razjede zaradi pritiska v ustih in na ustnicah zaradi endotrahealnega tubusa, težave pri ko- munikaciji in prepoznavanju njihovih potreb, nočne more, sanje in skrbi glede okvare ventilatorja. Gries (1988 po Connolly, Shekleton 1991) in Fernsler (1988 po Con- nolly, Shekleton 1991) sta opravila študijo z uporabo Neumanovega modela, ki razlaga pacientovo doživljanje UV. Opisala sta enajst nega- tivnih izkušenj povezanih z UV. Kot glavni stresor so bile izpostavljene težave v komunikaciji, težave v povezavi z endotrahealnim tubusom in aspiracijo. Knebel (1988 po Connolly, Shekleton 1991) navaja kategorije vzro- kov slabe komunikacije pri intubiranem pacientu: • nezmožnost komuniciranja, • neprimerne razlage, • neustrezno razumevanje, • strah in nevarnost nezmožnosti govora, • težave s komunikacijskimi tehnikami. V raziskavi Hafstendottirjeve (1996), ki je opisovala izkušnje komu- niciranja z intubiranim pacientom na UV, so opisane izkušnje komuni- ciranja v času zdravljenja na UV. Pacienti so poročali, da je bila komuni- kacija med njimi in zdravstvenimi delavci v začetku komunikacije zelo slaba. Ko so ugotovili, da ne morejo govoriti, so bili šokirani in jih je bilo strah. Opisovali so, koliko truda so porabili, da so se poskušali izra- ziti. Eden od pacientov je opisal: »Nič nisem mogel povedati. Močno sem se trudil pokazati z rokami, poskušal sem pisati in držati papir. Že za samo držanje papirja nisem imel moči, potreboval sem pomoč. Nisem imel moči držati svinčnik. Moral bi samo pisati, pa sem bil tako šibak. Zaradi te situ- acije sem se počutil grozno. Samo pomislite, tudi s pisanjem nisem mogel komunicirati.« Študije o izkušnjah s stresnimi situacijami med intubiranimi pacien- ti na UV so pokazale signifikantno povezavo med nezmožnostjo govo- 158 Komunikacija in njene vrzeli pri delu z onkološkim pacientom ra in občutenjem panike, negotovosti (P<.001), motenj spanja (P<.05) in stopnjo stresa (P<.01). (Happ et al., 2004). Fowler (1997 po Happ et al., 2004) je v intervjuju z 10-imi pacienti na kirurškem intenzivnem oddelku, ki so bili deležni kratkotrajne intu- bacije po ekstubaciji, zapisal: »Pacienti opisujejo nezmožnost govora med intubacijo kot »grozljivo, frustirajoče, strahtno«.« Vsi sogovorniki so bili fizično omejevani. Večina jih je prejemala sedative in/ali analge- tike. Polovica jih je poročala, da ni vzpostavljenega nikakršnega načina komuniciranja za olajšanje komunikacije med intubacijo. Happ et al. (2004) je v rezultatih raziskave o omejevanju komunika- cije med medicinskimi sestrami, ki delajo s kritično bolnimi pacienti, identificiral faktorje omejevanja komunikacije s pacienti, ki ne more- jo verbalno komunicirati: veliko dela, hudo bolan pacient, težave pri branju z ustnic, pacientova nesposobnost pisanja, prezaposlenost s fizičnimi in tehničnimi postopki, osebnost pacienta, pomanjkanje ko- munikacijskih spretnosti in pomanjkanje znanja o alternativnih komu- nikacijskih tehnikah. KOMUNICIRANJE Z INTUBIRANIM PACIENTOM Najpogostejše oblike načinov komuniciranja z intubiranim paci- entom so (Wojnicki-Johansson, 2001): • komuniciranje s telesnimi kretnjami, • komuniciranje z mimiko obraza, • branje z ustnic, • stik z očmi, • postavljanje kratkih, jasnih vprašanj, na katera pacient odgovarja z DA/NE, • uporaba svinčnika in papirja, • uporaba abecedne sestavljanke, • uporaba slikovne table s simboli. Dotik, oblika neverbalne komunikacije, zmanjša stopnjo občutljivo- sti in izboljša razumevanje. Najpogosteje je uporabljen za izboljšanje ali dopolnitev verbalne komunikacije. Pri dotiku gre lahko za napačno razumevanje zaradi različnih kulturoloških oblik (Williams, 1992). Pacienti, ki so intubirani, ne morejo govoriti, ker imajo vstavljen 159 Komunikacija in njene vrzeli pri delu z onkološkim pacientom endotrahealni tubus. Če niso sedirani, je ohranjena zmožnost, da in- formacije posredovane s strani sogovornika sprejmejo, ne morejo pa nanje verbalno odgovoriti, odreagirati. Ko so pacienti neodzivni, kar je lahko tudi posledica sedacije, je komunikacija med pacientom in zdravstvenim delavcem običajno omejena na kratka vprašanja, ki se navezujejo na fizične postopke. V teh primerih gre največkrat za vprašanja v obliki da/ne. Prepoznane ustrezne komunikacijske tehnike za posameznega pacienta je potreb- no načrtovati v načrtu zdravstvene nege, da se uspešna komunikacija nadaljuje in se ostalim zdravstvenim delavcem ni potrebno ukvarjati s prepoznavanjem ustrezne tehnike. Ocenjevanje pacientovih zmo- žnosti komuniciranja vključuje: • stopnjo zavesti, • vedenjske sposobnosti, • fizične in mentalne sposobnosti, • motorične spretnosti, • kulturni vplivi. (Connolly, Shekleton, 1991) Dokler se pacientove zmožnosti za razumevanje in dojemanje raz- ličnih tehnik komuniciranja spreminjajo, se hkrati uporablja več različ- nih komunikacijskih tehnik. Ob prisotnosti ovir v razumevanju jezika so za komunikacijo zelo primerne slikovne tablice s simboli, ki ponazarjajo najpogostejše ak- tivnosti/občutke/besede. Potrebno je, da pacientu zagotovimo očala ali slušni aparat, če jih potrebuje. Komunikacijske tablice oziroma dru- ge pripomočke pa je potrebno namestiti v vidni položaj. Pri uporabi svinčnika in papirja je potrebno zagotoviti trdno podla- go z zapenjalom papirja in svinčnik, ki omogoča pisanje brez velikega pritiska. Osnovni komunikacijski pripomočki (abecedne kartice, slikov- ni prikazi, svinčnik in papir) morajo biti dostopni vsem pacientom. Ta tehnika je enostavna, poceni in prihrani čas. Izziv za medicinske sestre v intenzivnih terapijah je tudi učenje pa- cientov komunikacijskih spretnosti. Pacienti niso v spodbudnem oko- lju za učenje, zato je pomembno, da izberemo ustrezen čas, ko pacient ne počiva, ni utrujen … Če situacija dopušča možnost, je prav, da pa- cientu pred intubacijo na razumljiv način razložimo ali narišemo, zakaj 160 Komunikacija in njene vrzeli pri delu z onkološkim pacientom mu bo endotrahealni tubus onemogočal govor (Connolly, Shekleton, 1991). Omejitve pri komunikaciji Gibi kot primarna tehnika neverbalne komunikacije so pogosto omejeni zaradi fiksacije rok v predelu zapestja. Roke so lahko ovirane zaradi priključitve infuzij ali katetrov, priključenih na merilne naprave. Lahko pa gre za splošno fizično oslabelost telesa in zmanjšuje fizično moč rok. V naštetih primerih je onemogočena uporaba alternativnih komunikacijskih tehnik, kot so npr. slikovni prikazi ali velike poudarje- ne črke ter pisanje na list papirja (Happ et al., 2004). Fizične ovire lahko pri pacientu na UV indirektno povečujejo stres, nervozo ali depresije med komunikacijo (Happ et al., 2004). Ko izbiramo ustrezno komunikacijsko tehniko z intubiranimi paci- enti, lahko nastanejo problemi. Borsig in Steinacker (1982, po Williams, 1992) sta identificirala probleme pri komunikciji z intubiranim pacien- tom. Na splošno so problemi pri izbiri tehnike bolj vezani na pacienta kot na samo tehniko komuniciranja. Problemi, usmerjeni na pacienta, so številni zaradi raznolikosti po- pulacij intubiranih pacientov na UV. Ti pacienti imajo lahko splošne težave, ki vključujejo slabost, utrujenost in nepomičnost. Druge fizio- loške okvare kot so poškodbe glave in tekočinsko elektrolitsko nerav- novesje prav tako lahko ovirajo komunikacijo. Zdravila kot so morfin, diazepam in haloperidol vplivajo na sposobnost komuniciranja in vpli- vajo na koncentracijo. Slepota in naglušnost sta prav tako lahko oviri v komunikaciji. Vsak pacient ima določene individualne probleme, ki otežuje komunikacij- sko tehniko (Williams, 1992). Pri izboru ustrezne komunikacijske tehnike z intubiranim pacien- tom, si medicinske sestre lahko pomagajo z algoritmom, ki jih vodi pri izboru najbolj učinkovite tehnike komunikacije za vsakega pacienta. 161 Komunikacija in njene vrzeli pri delu z onkološkim pacientom Tabela 1: Algoritem za izbor komunikacijske tehnike pri intubiranih pacientih Ali je pacientova vedenjska stopnja primerna za razumevanje verbalne komunikacije? DA NE Zagotovi osnovno komunikacijo (do izboljšanja) Ali stopnja zavesti omogo•a komunikacijo? DA NE Zagotovi osnovno komunikacijo Ali pacient razume jezik, ki ga govorite? NE Poiš•i pomo• prevajalca. DA Ali pacient jasno razume izgovorjene besede? DA Uporabi tehniko govora . NE Ali pacient bere in piše v jeziku, ki ga govorite? NE Ali lahko pacient uporabi slikovno tablico? DA Uporabi jo. DA NE Ali je pacient sposoben neverbalno komunicirati? DA Uporabi neverbalno komunikacijo DA Ali ima pacient ohranjene fine motori•ne spretnosti? NE NE Ali pacient lahko uporablja svin•nik in papir? Ali pacient lahko uporablja ra•unalnik? Ali pacient lahko uporablja slikovno tablo? Ali se pacient lahko izraža z mimiko obraza? Ali pacient lahko sledi •rkam? DA Uporabi eno od teh orodij in oceni u •inkovitost. Ali ima ohranjene ve•je motori•ne spretnosti? Ali lahko pacient uporablja tablo s •rkami ali besedami? Ali lahko pacient uporablja slikovni prikaz? Ali pacient lahko neverbalno komunicira? DA Uporabi eno od teh orodij in oceni u •inkovitost. NE Ali so še kašne druge uporabne tehnike? DA NE Uporabi to tehniko, oceni u •inkovitost Zaradi nezmožnosti odzivanja pacienta, vzdržuj osnovno komunikacijo. (Povzeto po Williams, 1992) Tabela 1: Algoritem za izbor komunikacijske tehnike pri intu- biranih pacientih Ali je pacientova vedenjska stopnja primerna za razumevanje verbalne komunikacije? Zaradi nezmožnosti odzivanja pacienta, vzdržuj osnovno komunikacijo. (Povzeto po Williams, 1992) DA NE DA NE DA DA DA NE DA NE NE NE NE DA DA DA DA NE NE Ali stopnja zavesti omogoča komunikacijo? Zagotovi osnovno komunikacijo (do izboljšanja) Zagotovi osnovno komunikacijo Ali pacient razume jezik, ki ga govorite? Poišči pomoč prevajalca. Ali pacient jasno razume izgovorjene besede? Uporabi tehniko govora. Ali pacient bere in piše v jeziku, ki ga govorite? Ali lahko pacient uporabi slikovno tablico? Ali je pacient sposoben neverbalno komunicirati? Uporabi neverbalno komunikacijo Ali ima pacient ohranjene fine motorične spretnosti? Ali pacient lahko uporablja svinčnik in papir? Ali pacient lahko uporablja računalnik? Ali pacient lahko uporablja slikovno tablo? Ali se pacient lahko izraža z mimiko obraza? Ali pacient lahko sledi črkam? Uporabi eno od teh orodij in oceni učinkovitost. Ali ima ohranjene večje motorične spretnosti? Ali lahko pacient uporablja tablo s črkami ali besedami? Ali lahko pacient uporablja slikovni prikaz? Ali pacient lahko neverbalno komunicira? Ali so še kašne druge uporabne tehnike? Uporabi eno od teh orodij in oceni učinkovitost. Uporabi eno od teh orodij in oceni učinkovitost. DA Uporabi jo. NE 162 Komunikacija in njene vrzeli pri delu z onkološkim pacientom ZAKLJUČEK Obstajajo različne tehnike komuniciranja z intubiranim pacientom. Za uspešno komunikacijo in razumevanje pacienta mora medicinska sestra prepoznati najbolj učinkovito tehniko komunikacije, jo načrto- vati v načrtu zdravstvene nege in oceniti izvedeno intevencijo. Komunikacija s pacientom ni samo informiranje in pridobivanje podatkov pacienta, pač pa mora spodbuditi pacienta k aktivnemu so- delovanju v procesu komunikacije. Medicinske sestre, ki delajo s pacienti v intenzivnih enotah, imajo na področju komunikacije več izkušenj pri prepoznavanju potreb pri komunikaciji. Vendar pridobivanje izkušenj zahteva čas. Problem komunikacije z intubiranim pacientom je kompleksen. Al- goritem lahko pomaga medicinski sestri pri individualnem izboru naj- učinkovitejše komunikacijske tehnike za posameznega pacienta. LITERATURA Connolly MA, Shekleton ME. Communicating with Ventilator Depen- dent Patients. Dimensions of Critical Care Nursing. 1991; 10: 115– 121. Hafsteindottir TB. Patient s experiences of communication during the respirator treatment period. Intensive and Critical Care Nursing. 1996; 12: 261–71. Hafsteindottir TB. Patient s experiences of communication during the respirator treatment period. Intensive and critical Care Nursing. 1996; 11: 111–15. Happ MB, Tuite P , Dobbin K, DiVirgilio-Thomas D, Kituti J. Communi- cation ability, method, and content among nonspeaking nonsur- viving patients treated with mechanical ventilation inthe Intensive care unit. American Journal of Critical Care. 2004; 13: 210–218 . Trinkaus D, Zupan A. Umetna ventilacija na domu. Med Razgl. 1996; 35: 87–95. Ule M. Psihologija komuniciranja. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Agencija za raziskovalno dejavnost RS; 2005. 163 Komunikacija in njene vrzeli pri delu z onkološkim pacientom Williams ML. An algorithm for selcting a communication tehnique with intubated patients. Critical Care Nursing tehnique. 1992; 11: 222–228. Wojnicki-Johansson G. Communica:ion between nurse and patient during ventilator teeatment: patinet reports and RN evaluations. Intensive and Critical Care Nursing. 2001; 17: 29–39.