3
Kako ži
Živeti skupaj pomeni marsikaj. Ob vprašanju, kako ¿iveii skupaj, se utrne razmislek o večkuharni skupnosti, misli odtavajo k stari dami Evropi, ki ne more poravnati svojih krinolin ... aktualne teme o prihodnosti, v kateri se bomo morali znati prilagoditi spreminjajočim se naravnim okoliščinam in zapletenim kulturnim okoliščinam. Toda Živeti skupaj ne pomeni le druženja velikih skupin ljudi, margirutlnih in vladajočih; pomeni tudi moškega in žensko, pomeni Žensko, moškega in otroka, starejšega in mlajšega. Občutenje za skupaj raste iz primarne skupine ljudi, iz njihovih odnosov in ne iz romantičnega tarnanja ali iz političnega zanosa.
V sodobnih razmišljanjih o načinih oblikovanja skupnosti najdemo dve nasprotni miselni shemi kot instrumenta opazovanja in interpretiranja. Na eni strani daljice so tisti avtorji, ki vidijo Človeka kot individualista in potrošnika, ki o svojem življenju razmišlja brez zgodovinske vpetosti. Človek začne svoje življenje z rojstvom in konča s smrtjo. Vse se zgodi med točkama R in S. Pred točko R in za točko S ni ničesar. Drugi koncept je koncept smisla, ali kot zapiše Buber, eksistenca ne pomeni bivati »z,ase«, biti zavit v svojo subjektivnost, temveč pomeni bivati iz oči v oči z drugim, kjer se razvije odnos jaz-ti in tvoja, njegova, vajina zgodba.
ODNOSI NAS VZGAJAJO
Je lažje jemati ali dajati? Je lažje bili preganjalec ali žrtev? Bi raje bili kladivo ali žebelj? Najtežja je izmenjava, kjer ni nihče kladivo in nihče žebelj, kjer dva ali več ljudi
i skupaj?
razvijejo dialog, kjer ni politične demokracije z veČino, ki zmaguje, temveč je usmiljenje in sočutje, ljubezen in dobrota ... kot v družinski skupnosti. In takoj se vzpne žugajoči kazalec in vprašanje: ali ni v družini nasilje največje, ali ni v družita zlorabljanja otrok? Ali ni v družini neznosnega spodbujanja tekmoval -nosti, da otrok ne zmore več? Je, vendar ne V vseh. Po patoloških stanjih še ne moremo zaključiti, da je nekaj slabo in da ni več primerno. Vsak pojav se srečuje $ svojo senčno platjo, vsak s svojo patologijo, ima svoj j in in jan. Kako ne bi družina imela svoje patologije! Skoda bi bilo. če zaradi temne strani ne bi opazili svetle, ali celo, da bi za m d i temne strani zanikali svetlo in pristali na pesimizem in svetobolje.
Na eni strani se kažejo zlorabe kot oguljena kolena, ki pokukajo skozi raztrgane nogavice, na drugi strani se pokaže velika potreba ljudi po ljubezni v času osamljenosti. Kot obliž na ranjeno dušo. Kako smo pripravljeni na to? Kako sprejemamo ženske in moške i> njihovih in svojih novih načinih vedenja: monogamija ali poligamija? Poligamija na način zaporednih monogamij? Mctr iščoč vsebino zamenjujemo le obliko?
Kaj storiti, da bodo rodile ženske, ki bi rade rodile? (Kako suhoparno zveni vprašanje, kako povečati nataliteto!) Zakaj mladi nimajo otrok? Je svet res tako neprijeten, da si vanj ne Želijo rojevati otrok? Ali pa so ženske diskriminirane na delu, ker se jim lahko »zgodia, da rodijo. Ne gre za to, da bi morale rojevati, temveč z.a to, da bi lahko rojevale.
Odnosi v družini se razvijejo drugače kot
4
politična demokracija, kjer štejejo glasovi, predstavniki različnih interesov, in večina premaga manjšino. Družinska skupnost deluje tako, da so vsi člani spoštovani, da upoštevajo izkušnje, znanje (vsebine in veščine) vseli, čustva vseli. Ko se zavemo, da nas medsebojni odnosi v svoji dinamiki oblikujejo in vzgajajo, presenetljivo liitro odkrijemo kreativen način, kako se spopadali Z neprijetnimi situacijami, kako nekatere sprejeti, druge spremeniti, kako i1 nekaterih ostati in iz, drugih oditi. Ugotovimo, da nas prijetni in neprijetni odnosi vzgajajo. Da imajo tudi konflikti, žalost, jeza svojo vlogo pri našem osebnostnem zorenju in pri pisanju družinskih zgodb. Tedaj razvijemo svojo novo plaši pomenov in interpretacije dogodkov.
ŽIVETI V DRUŽINI: ISKRENOST ODNOSA
Znašli smo se v slepi ulici, sliši se vprašanje, kako naprej. Želimo si ljubezni, pa je ne znamo živeti, Poplava priročnikov o srečnem življenju v dvoje samo Še izostri problem nezmožnosti skupnega življenja v temeljnem odnosu z.družitve dveh sistemov narave in dveh sistemov kulture: moškega in ženske. Družina nam daje možnost, da navežemo in oblikujemo bistveni odnos jaz-ti: ko tut drugega ne gledaš kot na predmet svojega opazovanja in uporabe., ko je drugi Človek predmet razmišljanja, uporabe, včasih lahko tudi skrbi in podpiranja, je pa še vedno zgolj predmet. Ko ljudje živijo v čustveni zlorabi, se - z B ub rov i mi besedami - razvije odnos jaz-ono in tedaj je tudi jaz drugačen, kot bi bil v odnosu jaz-ti.
Človeško bivanje gradita oba odnosa, jaz,-ti in jaz-ono, toda vprašunje je, kateri odnos bo v naši družini glavni arhitekt in kateri le njegov pomočnik. Za družine je bistveno, da graditelj ostaja odnos jaz-ti, kajti če bi ga Želeli imeti le kot pomočnika, bo začel izginjati.
'"I
Razmerja, ko drugega človeka uporabljamo, so pridobila na pomenu, ki jim ga pripisuje kultura, kjer z ljudmi upravljamo in kjer so ljudje človeški kapital. Sicer res kot vrsta človeški, ampak samo kapital, za katerega vemo, da ga vodi načelo dobička. Napihnila so se ta uporabljajoča razmerja in oblikujejo jaz, ki ima vse, zna ravnali z vsem, laliko vse kupi, toda nezmožen je iskati ti in zato sprašuje: kako naj živim, ko imam vse in nimam ničesar. Primež zahodne potrošniške miselnosti se privija in človeku megli okno, ki mu kaže interpersonalnost, odnose, preko katerih se vzpostavi kot človek. Ali je res Človek usmerjen v svet stvari in so mu tudi ljudje le stvari, ki si jih prilaščaAli bomo odnose jaz-ti iskali kot srajco srečnega človeka iz slovenskft ljudske pravljice'.' Mogoče pa je novoletni čas tisti, ko lahko v družini z.ačnemo graditi odnose jaz-ti.
Srečno/
Nives Učen
Suber. M. ¡2004), Bnfjimrk. Celje: Mohorjeva družba Huber, M. 11999). Ourfoški ¡¡rhuijj. Ljabljtum: Drultvo 2000.
Hvuettebeeq, M. (2003). Osnovni ileki: Cankarjeva založba.
Verhaeghe, P. (2002). Ljubifjm v času osamljenosti Trije eseji o gonti in želji. Ljubljana: Orbis.