S. Gregorčič: Vse prav! — Roman Romanov: Šinile so plašne sence.    345
Vse pMVl
'V
se prav je tu vrejeno — za vse povsod ne raste eno: na njivi plod rodi se zlat, na pušči trnje in osat .  . . Na svetu vse pač mora rasti in stvar se slednja mora pasti: žival koristna in prijetna, razumna čbela, srna spretna, a tudi oselček uhat, mož moder, oj, tako Čelat! Vse prav! a prvi in pa drugi dobe naj pašo po zaslugi in sam si hodi vsak jo brat! A vam se zdi to neverjetno, kar jaz sem gledal tisočkrat: osliček žrl je s tolstih trat nezmerno, slastno in prevzetno, a umna si žival je v tugi, kar že zavrgli vsi so drugi, pobirala bodeč osat . . .
v
In gledam — kaj ? Žival to ni na paši vidim le — ljudi!
S. Gregorčič.
I
Šinile so plašne sence.
n z večerom sladke ure so prispele k meni v vas — Ah, na srčno zadovoljnost pesem pojem si na glas . . .
Mar je zapuščeno dekle culo pesmi glas ? Mar je solza svetla tekla črez njen žalostni obraz? .
Ali kaj je tam v daljavi vzdihnilo tako ? — Sinile so plašne sence, zašumelo je drevo . . .
v
Sinile so plašne sence, zašumelo je drevo . . . Pesem tiho, izgubljeno vmirala je za goro . . .
Roman Romanov,