Soneti
I
Prijetno vbrani se glase zvonovi,
ko zjutraj sončni žar'k na gore lije,
ko zvonček beli iz talne zemlje klije,
ko se spomladni vračajo godovi;
prijetni tud' so slavčevi glasovi,
ki v logu na zeleni veji bije
ušesu, srcu sladke melodije,
budi človeka k časti Stvarnikovi:
Se mnogo lepše bije na ušesa
ime moža, ki v svojem srcu nosi
ljubezen, briše solze iz očesa
197
trpeči revi, v njene rane trosi
tolažbo, mir, krepost in zlate upe,
ji z milo roko lajša dni gorjupe.
II
Ko stre mornarju moč valov krmilo
in so na skalo sidra mu zadela,
poveže s tužnim srcem jadra bela,
pusti vetrovom vožnje opravilo.
Ko se v puščavi sonce je stemnilo,
peščene vihre Beduina objele,
z žarečim peskom vse poti odele,
na suhem mu je upanje utonilo:
Usoda moja jadra je povila,
iz prs mi strgala je sidr sklepe,
po zdraženih valovih piš me tepe;
ko Beduina temne vihre sila,
zasiplje v grob peščeni me samota,
s pestjo v obličje luska mi togota.
III
Ko prime pereč ogenj se drevesa
in mu zavije v rano kožo celo,
osipati se jame cvetje velo,
oblefvati se jamejo peresa.
Ko pade roži iskra na očesa,
bledi obličje ji poprej veselo,
suši se perje pisano in belo,
škrlatni cvet na zemljo se otresa.
Zakaj se čudiš, da bledi mi lice,
da se gosti mi sivi las na glavi
in mi zvenele mil jene cvetice?
Srce mi toni v skrbi in težavi,
vesela nada v brezno se pogreza,
duha peruti tlači težka peza.
IV
Ko sonce bi ne peklo iz višine,
kako zorela bi polja kraljica,
rumenoklasna resnata pšenica
in druge hčerke pisane ravnine?
198
Kako bi zelenile se doline?
Kako se s cvetjem krasila gorica,
livada lepotičila bi lica?
Kako življenje dihale planine?
Ko vroči trud bi ne potil človeka,
kako bi v prsih misel se rodila
in srce v blago d'janje mu budila?
Kje našel bi za bridke ure leka?
Kako njegova duša bi vesela
v višave jasne z dola solz kipela?
Prostrla noč je temna svoja krila
čez trudno lice pisane narave,
oblakov truma oblegla je višave
in v nedro svit nebeških zvezd zavila.
Le ena 'zmed oblakov zvezda mila
še svetlo luč pošilja na nižave,
ozira nanjo se z morja širjave
mornar, po njej obrača les krmila.
Nebo življenja mojega stemnile
so grenke ure sreče mi nemile
in upa zlate zvezde ugasnile.
Le ena zvezda mi še jasno sije,
tolažbo mi in nado v dušo lije,
za njo bom vozil, da me grob zakrije.
199