Slovenski slavistični kongres Monošter/Szentgotthárd in Moravske Toplice 2021 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 SlovenSki jezik med SlovanSkimi jeziki Uredila Matej Šekli in Lidija Rezoničnik Zveza društev Slavistično društvo Slovenije Ljubljana 2021 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Slovenski slavistični kongres, Monošter/Szentgotthárd in Moravske Toplice, 30. september – 2. oktober 2021 SlovenSki jezik med SlovanSkimi jeziki Urednika: Matej Šekli, Lidija Rezoničnik Recenzenti: Nikola Benčić / BencSicS Nikolaus, Metod čepaR, Aleksandra derganc, Nataša Gliha komac, Mojca Horvat, Andreja inkret, Miha javornik, Alenka JelovŠek, Jelena Konicka / Елена Коницкая, Jelena KreS ISak, David Movrin, Mihail OSlon / Михаил Ослон, Andreja Legan Ravnikar, Mojca Krevel, Luka Repanšek, Brane Senegačnik, Špela SevŠek Šramel, Vera Smole, Marko Snoj, Đurđa StrSoglavec, Matej Šekli, Jana Šnytová, Alenka ŽBogar Tehnični urednik: Rok MRvič Jezikovna karta na naslovnici: Avtor vsebine: Matej Šekli Kartograf: Žiga kokalj Vir: ZRC SAZU, Natural Earth, SRTM; © ZRC SAZU Izdala in založila Zveza društev Slavistično društvo Slovenije v Ljubljani oktobra 2021. To delo je ponujeno pod licenco: Creative Commons mednarodna licenca 4.0: priznanje avtorstva, deljenje pod enakimi pogoji. Prva e-izdaja. Publikacija je v PDF obliki brezplačno dostopna na spletni strani ZDSDS. Naslov: . Deli besedil so bili pripravljeni z vnašalnim sistemom ZRCola, ki ga je na Znanstveno raziskovalnem centru SAZU v Ljubljani razvil Peter Weiss. Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 78126851 ISBN 978-961-6715-40-9 (PDF) Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 5 kazalo Matej Šekli Slovenski jezik in Slavia meridionalis ..................................................................................11 Slovenski jezik med slovanskimi jeziki Petra StankovSka Slovenščina med slovanskimi jeziki – sinhroni pogled na tipologijo izbranih glasoslovnih značilnosti ........................................................................................................27 Tatjana Balažic Bulc, Vesna požgaj Hadži O starih in novih identitetah: knjižni jeziki osrednjejužnoslovanskega prostora .................45 Emilija neŠkoSka Koncept Etimološkega slovarja makedonskega jezika .........................................................55 Mladen uHlik, Andreja žele Števniške zgradbe v slovensko-ruski protistavi ....................................................................67 Predzgodovina in predknjižno razdobje slovenskega jezika pri jezikovnem pouku Luka Repanšek Indoevropski prajezik, I. del: uvod in glasoslovje ................................................................81 Luka Repanšek Indoevropski prajezik, II. del: oblikoslovje ........................................................................107 Marko Snoj Praslovanščina .....................................................................................................................151 Vanda BaBič Stara cerkvena slovanščina – ne mati, ampak mogočna sestra ...........................................163 Matej Šekli Notranja in zunanja zgodovina slovenskega jezika v srednjem veku (ok. 550–1550) .......187 Slovenski knjižni jezik v drugi polovici 16. stoletja pri jezikovnem pouku Kozma aHačič 16. stoletje in jezikovni pouk slovenščine ..........................................................................231 Metod čepaR Oris sklanjatve samostalnikov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja ........................243 Andreja legan ravnikar Besedotvorne značilnosti knjižne slovenščine 16. stoletja v primerjavi s sodobno (knjižno) rabo .....................................................................................................253 Alenka jelovŠek Novi Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja in jezikovni pouk slovenščine .......263 6 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Andreja legan ravnikar Ob izidu Slovarja slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja (A–D) ...................................275 Alenka jelovŠek Gorske bukve 1582: znanstvenokritična izdaja ..................................................................279 Slovenski jezik in slovstveno ustvarjanje v Prekmurju s Porabjem Marko jeSenŠek Knjižna prekmurščina – stari slovenski jezik ......................................................................285 Franci just Literarno ustvarjanje v prekmurskem knjižnem jeziku ......................................................297 Porabski Slovenci in njihovi sosedje gradiščanski Hrvati Marija KozaR-Mukič / Mukicsné kozáR Mária Slovenci ob Rabi na Madžarskem .......................................................................................313 Šandor HoRvat / HoRvátH Sándor Gradišćanski Hrvati: ukratko o povijesti, kulturi i jeziku ...................................................323 Martina zakocs / zakocs Martina Jezikovna krajina slovenskega Porabja ...............................................................................341 Štefan kardoŠ Funkcija besede onej v krajevnih govorih Prekmurja in Porabja .......................................353 Slovenski jezik na šolski vertikali in v javni rabi v Porabju Valentina novak Slovenski jezik v osnovnih šolah v Porabju .......................................................................371 Norbert geRencséR Poučevanje slovenskega jezika na gimnaziji v Monoštru ...................................................379 Elizabeta eMBeRšič škapeR / skapeRné eMBeRsics Erzsebet, Ibolya dončec MeRkli / MeRkliné doncsecz Ibolya Poučevanje slovenskega jezika in književnosti na univerzi v Sombotelu ..........................383 Marijana sukič / szukics Marianna Časopis Porabje ..................................................................................................................387 Dušan Mukič / Mukics Dusán Bliža se tridesetletnica oddaje Slovenski utrinki, televizijskega magazina za Slovence na Madžarskem ........................................................391 Attila BaRtakovič / BartakovicS Attila Radio Monošter ...................................................................................................................395 Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 7 Madžarski jezik, književnost in kultura: kako dobro jih poznamo? Imre Szilágyi Pomembni dogodki in osebe v madžarski zgodovini .........................................................401 András zoltán Slovanske izposojenke v madžarščini .................................................................................415 Előd dudás Madžarske izposojenke v slovenščini .................................................................................431 Jutka Rudaš Razvojni lok madžarske proze od 60-ih let prejšnjega stoletja do danes ...........................443 Marija Bajzek lukač Veliki madžarsko-slovenski spletni slovar – prepletanje klasične in sodobne leksikografije ...................................................................459 Éva scHwetteR, Miha sušnik, Tamás kRuzslicz, Blaž Božič, Peter čeRne Nove poti do znanja madžarskega jezika: Učbenik in Delovni zvezek madžarščine za Slovence 2 ......................................................463 Sodobna slovanska kratka zgodba Đurđa StrSoglavec (Ne)moč besed v kratkih zgodbah Tanje Mravak, Lamije Begagić in Davida Albaharija ......473 Namita suBiotto Motiv preobrazbe v kratki zgodbi Vinska mušica Venka Andonovskega ..........................481 Blaž podlesnik Kristalni svet Viktorja Pelevina: kratka zgodba, v kateri se nekaj dogaja in nič ne zgodi ter v kateri se zgodi vse, ker se v njej zgodi literatura (ali Zakaj bi morala biti tudi proza o drogah – če ne beremo, da bi prebrali, temveč zato, da beremo – obvezno srednješolsko branje)......................................489 Jana Šnytová Kratke zgodbe Jana Balabána v kontekstu razvoja kratkega pripovedništva v češkem okolju ..................................................................................................................509 Špela SevŠek Šramel Literarna pot z vlakom: o evropskosti kratke proze Pavla Vilikovskega ...........................517 Lidija Rezoničnik Poljska kratka proza: Olga Tokarczuk in Bizarne zgodbe ..................................................525 8 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 O staroindijski, starogrški in rimski književnosti pri pouku slovenščine Luka Repanšek Očrt staroindijske književnosti ...........................................................................................537 Marko MaRinčič Imperializem kanona? Nekaj razmišljanj v zagovor antičnih, renesančnih in svetovnih klasikov .........................561 Jelena iSak kreS Starogrška epika v šolskih klopeh: didaktični pristop k starodavnim epom .......................573 David movrin Ena tridesetina: Iliada v kontekstu celotnega trojanskega mita ..........................................585 Brane senegačnik Antična tragedija .................................................................................................................595 Andreja inkret Antična komedija med besedo in podobo ...........................................................................605 Književni tematski sklop na splošni maturi iz slovenščine 2022: Čudežni Feliks Andreja Hienga in Veliki Gatsby Francisa Scotta Fitzgeralda Alojzija zupan sosič Čudežnost Feliksa in Gatsbyja ............................................................................................623 Veronika rot gaBrovec Rapsodija v zlatem: F. S. Fitzgerald, Veliki Gatsby ...........................................................641 Sprehod po Monoštru in ustvarjanje Janeza Akvile Nikoletta vajda-nagy / vajda-nagy Nikoletta Sprehod po Monoštru, najzahodnejšem mestu na Madžarskem in središču slovenskega Porabja ..........................................................................................663 Janez Balažic Janez Aquila in njegova slikarska delavnica ......................................................................669 Utemeljitve priznanj Franci just Štefan Kardoš ......................................................................................................................679 Marko jeSenŠek Marija Bajzek Lukač / Lukácsné Bajzek Mária ..................................................................681 Monika kRopej telBan, Milena Mileva Blažić Marija Kozar-Mukič / Mukicsné Kozár Mária in Dušan Mukič / Mukics Dusán .................685 Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 9 Iz delovanja zveze društev Matej Šekli Gorica, Guriza, Görz, Gorizia – štirje odtenki goriške jezikovne krajine .........................691 In memoriam Boža krakar vogel In memoriam Zoran Božič (13. oktober 1951 – 2. junij 2021) – mnogo prezgodaj ..............701 Rosanna BenaccHio, Lucyna geBert, Francesca giusti Fici, Matej Šekli, Sanja piRc In memoriam Andrea Trovesi (9. junij 1971 – 10. junij 2021) ...........................................707 Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 11 Slovenski jezik in Slavia meridionalis Slovenski jezik in drugi slovanski jeziki spadajo v slovansko jezikovno skupino indoe- vropske jezikovne družine. Vsi indoevropski jeziki so namreč nastali iz praindoevrop- ščine (do ok. 3000 pr. n. š.), svojega daljnega jezikovnega »prednika«, vsi slovanski jeziki pa iz praslovanščine (do ok. 800 n. š.), jezika »potomca« satemske indoevropšči- ne in svojega neposrednega jezikovnega »prednika«. Notranja zgodovina slovenskega jezika, tj. slovenskih narečij, kot tudi drugih slovan- skih jezikov se je začela okoli leta 800, ko se je praslovanščina pričela pospešeno divergentno, oddaljevalno spreminjati, tj. na različnih območjih slovanskega jezikovnega sveta različno, in se s tem cepiti na narečja. Tako so začele nastajati južna, vzhodna in zahodna slovanščina ter znotraj teh posamezna staroslovanska narečja. Ena prvih glasovnih sprememb, ki se je dogajala na začetku 9. stoletja in ki je pome- nila začetek cepitve praslovanščine na narečja, je bil t. i. premet jezičnikov (metateza likvid). Po tej glasovni spremembi so se praslovanske dvoglasniške zveze z jezičnikom tipa * or, * ol, * er, * el v položaju pred soglasnikom na različnih območij praslovanšči-ne spremenile, »premetale« na različne načine. Premet jezičnikov je potekal tako na vzglasju (na začetku besede) kot v medglasju (sredi besede). Največ različnih odrazov je nastalo v medglasju, tj. v praslovanskih besedah kot npr. * gordъ ‘ograda’, * golva ‘glava’, * berza ‘breza’, * melko ‘mleko’. Na poznejšem južnoslovanskem in češko-slovaškem območju je nastalo * gradъ, * glava, * brěza, * mlěko (po premetu jezičnikov s podaljšavo), na vzhodnoslovanskem * gorodъ, * golova, * bereza, * moloko (po premetu jezičnikov s t. i. polnoglasjem), na poljsko-lužiškosrbskem * grodъ, * glova, * breza, * mleko (po premetu jezičnikov brez podaljšave), na pomorjansko-polabskem prostoru, torej na samem severozahodnem slovanskem zemljepisnem jezikovnem obrobju, pa je sprememba ponekod izostala, npr. v primerih kot * gardъ, * galva (prišlo pa je do podaljšave samoglasnika). Pra- Južno- Vzhodno- Poljsko- Pomorjansko- Češko- slovansko slovansko slovansko -lužiškosrbsko -polabsko -slovaško *gordъ *gradъ *gorodъ *grodъ *gardъ *gradъ *golva *glava *golova *glova *galva/*glova *glava *berza *brěza *bereza *breza *breza *brěza *melko *mlěko *moloko *mleko *mleko *mlěko 12 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Že po tej in nekaterih podobnih tovrstnih prvih značilnejših glasovnih spremembah juž- na, vzhodna in zahodna slovanščina niso bile jezikovno enotne; znotraj teh so se torej že pojavili zametki posameznih staroslovanskih narečij. V okviru zahodne slovanščine npr. je bilo že možno razlikovati kar tri večje geolekte, ki so z vidika poznejših zaho- dnoslovanskih jezikov poimenovani kot pomorjansko-polabski, poljsko-lužiškosrbski in češko-slovaški. Tudi južna slovanščina je že v 9., še izraziteje pa 10. stoletju poznala več narečij, ki jih imenujemo starojužnoslovanska narečja. Zelo poenostavljeno jih je možno prikazati z značilnimi glasovnimi odrazi v praslovanskih besedah kot npr. * svěa ‘sveča’, * mea ‘meja’, * puščati ‘puščati’, * drožǯi ‘droží’, * jěsti ‘jesti’, * zemĺa ‘zemlja’, * pьsъ ‘pes’, * dьnь ‘dan’, * sъnъ ‘sen, spanje’, * mъxъ ‘mah’, * možeši ‘(ti) moreš’, * sъtvoriti ‘storiti’. Že v 9. stoletju se je na vzhodu južne slovanščine s svojimi značilnimi jezikovnimi inovacijami jasno izdvojila vzhodna južna slovanščina (poznejši makedonščina in bolgarščina) (psl. * svěa > V jsl. svěšta, psl. * mea > V jsl. mežda). Od 10. stoletja pa so se na zahodu južnoslovanskega prostora začela oblikovati naslednja starozahodnojužnoslovanska narečja: alpska (poznejša slovenščina), panonska (poznejša kajkavščina) (tako kot slovenščina z vprašalnim zaimkom psl. * kajь > sln. kāj, kajk. kaj), primorska (poznejša čakavščina) (z vprašalnim zaimkom psl. * čь > čak. čȁ ‘kaj?’), dinarska (poznejša zahodna štokavščina ali šćakavščina) (z vprašalnim zaimkom psl. * čьto ≥ Z štok. šćȁ ‘kaj?’) in raška (poznejša vzhodna štokavščina ali »prava« štokavščina) (z vprašalnim zaimkom psl. * čьto > V štok. štȍ ≥ štȁ ‘kaj?’) južna slovanšči-na. Vzhodna južna slovanščina je v 10. stoletju svojo individualnost še okrepila (psl. * zemĺa > V jsl. zemja). Nekatera od zahodnojužnoslovanskih narečij pa že v začetku niso bila enotna: alpska slovanščina se je delila na severozahodno in jugovzhodno (psl. * sedlo ‘naselbina, vas’ > SZ sln. sedlo, JV sln. selo), panonska slovanščina pa na zahodno in vzhodno (psl. * mea > Z kajk. meja, V kajk. mea). V preglednici so prikazana starojužnoslovanska narečja konec 10. stoletja (jezikovne inovacije so označene krepko). Ta zemljepisna jezikovna členjenost južne slovanšči- ne je nastala po popraslovanskih glasovnih spremembah v 9. in 10. stoletju. Jezik se je torej v prostoru spreminjal postopno, od alpske južne slovanščine v Vzhodnih Al- pah in zahodni Panonski nižini do vzhodne južne slovanščine na vzhodu Balkanskega polotoka. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 13 Praslovansko Alpsko Panonsko Primorsko Dinarsko Raško Vzhodno *svěa *svěa *svěa *svěa *svěa *svěa *svěšta *mea *meja *meja/*mea *meja *mea *mea *mežda *puščati *puščati *puščati *puščati *puščati *puštati *puštati *drožǯi *drožǯi *drožǯi *drožǯi *drožǯi *droždi *droždi *sedlo *sedlo/*selo *selo *selo *selo *selo *selo *jěsti *jěsti *jěsti *jěsti *jěsti *jěsti *jasti *zemĺa *zemĺa *zemĺa *zemĺa *zemĺa *zemĺa *zemja *psъ *pəs *pəs *pəs *pəs *pəs *ps *dnь *dən *dən *dən *dən *dən *dn *snъ *sən *sən *sən *sən *sən *sn *mxъ *məx *məx *məx *məx *məx *mx *možeši *moreš *moreš *moreš *moreš *možeš *možeš *sъtvoriti *storiti *stvoriti *stvoriti *stvoriti *stvoriti *stvoriti Od vseh teh starojužnoslovanskih narečij sta v 9. oz. 10. stoletju izpričani samo vzho- dna in alpska južna slovanščina. Tako je vzhodna južna slovanščina 9. stoletja doku- mentirana v stari cerkveni slovanščini (863–885), prvem slovanskem knjižnem jeziku. Narečna podstava te je bil slovanski govor mesta Solun (gr. Θεσσαλονίκη) in njegove okolice. Besedila v tej so nastala v času misije bratov Konstantina (826/827–869) (pozne- je z meniškim imenom Ciril) in Metoda (814–885), uglednih misijonarjev iz Soluna, na Moravskem in v Panoniji v obdobju 863–885, ki pa niso ohranjena. Njihovi najstarejši, dokaj natančni prepisi segajo na konec 10. in v 11. stoletje ter predstavljajo starocer- kvenoslovanska kanonska besedila. Najstarejše izpričano starozahodnojužnoslovansko narečje pa je alpska južna slovanščina oz. zgodnja slovenščina, in sicer v jeziku Bri- žinskih spomenikov (972–1039). Narečna podstava slednjega je bil slovanski govor v Vzhodnih Alpah. Besedila v njem so morda nastala že v drugi polovici 8. stoletja (ob pokristjanjenju tamkajšnjih slovanskih kneževin Karantanije in Karniole s strani najprej Bavarcev in nato Frankov), zapisana oz. prepisana pa so bila v obdobju 972–1039. Jezik stare cerkvene slovanščine torej odraža vzhodno južno slovanščino druge polovice 9. sto- letja, jezik Brižinskih spomenikov pa alpsko južno slovanščino oz. zgodnjo slovenščino s konca 10. stoletja. Od konca 10. stoletja dalje je na južnoslovanskem prostoru možno zaslediti jezikovno spreminjanje, katerega posledica so bile lingvogeneze, tj. oblikovanje zemljepisnih jezi- kovnih pojavnosti (geolektov), ki jih danes imenujemo južnoslovanski jeziki. Na severozahodu (zahodno)južnoslovanskega jezikovnega območja se je tako v obdobju od konca 10. do konca 12. stoletja iz alpske slovanščine s svojimi specifičnimi, samóslovenskimi jezikovnimi inovacijami izoblikoval slovenski jezik. Samóslovenske inovacije panonske, primorske ter dinarske in raške slovanščine torej niso zajele. Ta del zahodnojužnoslovanskega jezikovnega prostora, na katerem do slovenskih jezikovnih sprememb torej ni prišlo, se v jezikoslovju imenuje osrednjejužnoslovanski ( srednjojužnoslavenski) jezik. 14 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Sestavljajo ga štiri prvotne narečne ploskve (baze), in sicer kajkavščina (panonska), čakavščina (primorska) ter zahodna štokavščina ali šćakavščina (dinarska) in vzhodna štokavščina ali »prava« štokavščina (raška). Slovenščina in osrednja južna slovanščina sta torej zahodnojužnoslovanska jezika. Iz vzhodne južne slovanščine pa sta začela nastajati vzhodnojužnoslovanska jezika, ki ju danes imenujemo makedonski in bolgarski. Ena prvih glasovnih sprememb v alpski slovanščini, ki se na prvi pogled zdi precej nezna- tna, je pa za določanje jezikovne samostojnosti alpske slovanščine oz. zgodnje sloven- ščine zelo pomembna, je poenostavitev zaporedja * tv v veččlenskih soglasniških sklopih, npr. v popraslovanskih * stv, * tvr v besedah kot npr. psl. * sъtvoriti ‘storiti’ > * stvoriti, psl. * tvьrdъ ‘trd’ > * tvrd, psl. * četvьrtъjь ‘četrti’ > * četvrti. Medtem ko so se tovrstni zapleteni soglasniški sklopi v ostalih starojužnoslovanskih narečjih ohranili nespremenjeni, o čemer pričajo njihovi »potomci«, sodobni južnoslovanski jeziki in njihova narečja (kajk., čak., štok. stvoriti, tvrd, četvrti, mak. stvoril, tvrd, četvrti, blg. tvъrd, četrvъrti), so se v alpski slovanščini začeli poenostavljati že v 10. stoletju. V Brižinskih spomenikih se tako še pojavlja starejše, nespremenjeno stanje ( ztuoril (I 12) = stvoril ‘storil’) in tudi že mlaj- še, spremenjeno stanje ( ztoriti (II 107) = storiti ‘storiti’). Še nekaj besed o pojmih alpski in panonski v slavistiki. V okviru zgodovinskega jezikoslovja ju seveda razumemo jezikoslovno terminološko, torej ne dobesedno, temveč dogovorno. Pojem alpska slovanščina se nanaša na južnoslovanski jezik v vzhodnoalpskem in tudi zahodnopanonskem prostoru, iz katerega se je do ok. 1200 izoblikoval slovenski jezik, pojem panonska slovanščina pa označuje južnoslovanski jezik v zahodnopanonskem prostoru, iz katerega je pozneje nastala hrvaška osrednjejužnoslovanska kajkavščina. Pomembno se je torej zavedati metonimičnosti tovrstnih strokovnih izrazov. Podobno kakor se npr. kraško narečje ne govori samo na (zahodnem) Krasu, temveč tudi v zahodni Vipavski dolini in na Goriškem, ali podobno kakor alpska romanščina – iz katere so nastali furlanski, (dolomitsko)ladinski in retoromanski jezik – ni domovala samo Alpah, marveč tudi v Furlanski nižini, tudi alpska slovanščina ni bila razširjena samo v Vzhodnih Alpah, temveč tudi od jadranske obale vse do zahodne Panonske nižine. Poleg tega se pojem panonski v zgodovini slovenskega jezika pojavlja tudi v strokovnem izrazu panonska narečna ploskev (baza). Ta poimenuje del slovenskega jezika, ki se je vzporedno s severnoštajersko narečno ploskvijo (bazo) do konca 14. stoletja izoblikoval iz (jugo)vzhodne slovenščine, torej »potomke« alpske slovanščine. Iz panonske narečne ploskve (baze) je z nadaljnjo cepitvijo na narečja, podnarečja in krajevne govore po 16. stoletju nastala panonska narečna skupina (grupa) slovenskega jezika. facit Nastajanje slovenskega jezika, tj. slovenskih narečij, kot tudi drugih slovanskih jezi- kov se je začelo okoli leta 800, ko se je praslovanščina, »potomka« praindoevropščine, Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 15 pričela cepiti na narečja. Znotraj južne slovanščine se je na vzhodu s svojimi značil- nimi jezikovnimi spremembami že v 9. stoletju izdvojila vzhodna južna slovanščina, na zahodu pa so se od 10. stoletja naprej osamosvajale alpska, panonska, primorska, dinarska in raška južna slovanščina. Iz alpske slovanščine se je – predvsem v odnosu do panonske (kajkavščine) in primorske (čakavščine) – s svojimi specifičnimi, samóslo- venskimi inovacijami od konca 10. do konca 12. stoletja izoblikoval slovenski jezik. . . ter vzhodnoalpsko-zahodnopanonski prostor Slovenski jezikovni prostor je torej del vzhodnoalpsko-zahodnopanonskega območja, pri čemer sta pojma vzhodnoalpski in zahodnopanonski razumljena zemljepisno, v smislu nanašajoča se na Vzhodne Alpe oz. zahodno Panonsko nižino (v primeru slovenščine natančneje samo na zahodni rob Panonske nižine). Gledano zgodovinsko jezikoslovno so se na tem prostoru skozi zgodovino srečevale severnojadranska italska indoevropska in panonska indoevropska, alpska in balkanska romanska, vzhodnogalska keltska, alpska in panonska južnoslovanska oz. slovenska in kajkavska, bavarska visokonemška ter na vzhodu še madžarska in na zahodu beneška italijanska jezikovna komponenta. Sledi kra- tek sprehod skozi jezikovno zgodovino zahodnopanonskega prostora na primeru rečnega imena Raba ter nekaterih najstarejših zgodovinskih virov, pomembnih za jezikovno in posledično kulturno zgodovino tega območja. Najstarejši jezikovni plasti, nastali po jezikovni indoevropeizaciji Evrope, ki ju indoevrop- sko primerjalno jezikoslovje lahko identificira na vzhodnoalpsko-zahodnopanonskem pro- storu, sta t. i. severnojadranska italska indoevropščina in panonska indoevropščina, pri čemer je bila meja med obema vzhodno od (današnje) Ljubljanske kotline. S stališča danes tu prisotnih jezikov gre za jezikovno podplast (substrat), ki je prepoznavna po zna- čilnih zemljepisnih in osebnih imenih. Glasovne značilnosti severnojadranske italske jezi- kovne ploskve izkazujejo zemljepisna imena kot Ocra (Nanos), Aesontius (Soča), Formio (fluvius) (Rižana), panonske pa imena kot Poetovio (Ptuj), Pultovia (pri Ptuju), Savaria (Sombotel), Scarbantia (Sopron), Carnuntum (Petronell), Aquincum (Budimpešta), Acu-mincum (pri Novem Sadu). S premikanjem keltskih Galcev ob toku Donave navzdol ter nato ob tokovih npr. Save in Drave navzgor se je na tem prostoru pojavil tudi njihov keltski jezik – vzhodna galščina, ki je svoj jezikovni odtis pustila v imenih kot Vindobona (Dunaj), Neviodunum (Drnovo pri Krškem), morda tudi Longaticum (Logatec), * Tarvisia (Tr-biž). Po prihodu Rimljanov so bila predromanska zemljepisna imena prevzeta v (ljudsko) latinščino in s posredovanjem njenih »potomk«, alpske in balkanske romanščine, prešla v mlajšo jezikovno nadplast (superstrat). Tako je npr. ime panonske reke Rabe v antiki do- kumentirano v grško pisanih virih kot Ἀραβών (Klavdij Ptolemaj (Κλαύδιος Πτολεμαῖος) (ok. 90 –168 n. š.): Geografija (Γηωγραφική Ὑφήγησις) II, 11, 5) in v latinsko pisanih virih kot Arrabo ( Tabula Peutingeriana IV, 3). 16 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Vzhodnoalpsko-zahodnopanonski prostor je bil v antiki v avgustejski dobi (27 pr. n. š. – 14 n. š.) vključen v rimsko cesarstvo, in sicer je bil njegov zahodni rob del Italije ( Italia) znotraj desete regije z imenom Benečija in Istra ( Regio X. Venetia et Histria), večji del pa razdeljen na provinci Norik ( Noricum) in Panonijo ( Pannonia). To območje je torej postalo del rimske antične in od 4. stoletja dalje tudi zgodnjekrščanske civilizacije (prim. milanski edikt rimskega cesarja Konstantina I. (306–337) iz leta 313). Do konca antike, torej pred prihodom Slovanov, je bilo jezikovno popolnoma romanizirano (poromanjeno). Tukajšnji staroromanski jezik se je najkasneje do druge polovice 6. stoletja že razcepil na dve staroromanski narečji, to sta bili alpska romanščina (del severozahodne romanšči-ne) in balkanska romanščina (del jugovzhodne romanščine), pri čemer je bila jugovzho- dna romanščina bolj arhaična, severozahodna pa bolj inovativna. Ime panonske reke se je v balkanski romanščini najverjetneje (po aferezi, tj. onemitvi vzglasnega samoglasnika, in podaljšavi kratkega samoglasnika a v odprtem zlogu) glasilo * Rābo. V drugi polovici 6. stoletja so na vzhodnoalpsko-zahodnopanonski prostor prišli Slovani in z njimi njihov jezik – praslovanščina. Od romansko govorečih staroselcev so začeli prevzemati občna in lastna imena. Tako je bilo balkansko romansko * Rābo v praslovan- ščino prevzeto in prilagojeno v * Raba, kar je današnje slovensko Raba, v porabskih govorih prekmurskega narečja ˈRaːba (dolgi naglašeni samoglasnik v predzadnjem zlogu v prekmurskem narečju posredno kaže na prvotno naglasno mesto na zadnjem zlogu, torej * Rab). Kot je videti, so Slovani romanska rečna imena moškega spola (po jedru fluvius ‘reka’) spremenili v samostalnike ženskega spola (po jedrih kot * voda ‘voda’, * řeka ‘reka’), prim. tudi (Ae)sontius, Savus, Dravus, ki so postali * Sǫča, * Sava, * Drava, dana- šnje slovensko Soča, Sava, Drava. Malo pred sredo 8. stoletja so si Bavarci, od leta 788 pod Franki, začeli politično podrejati slovanske kneževine v Vzhodnih Alpah – Karantanijo v letih 743–745 in Karniolo v letih 795–796 –, salzburška cerkev pa med slovansko prebivalstvo (severno od Drave, ki je mejna reka med salzburškim in oglejskim cerkvenim vplivnim območjem postala v Pano- niji leta 803 in v Karantaniji leta 811) širiti krščanstvo. Posledično so se v Vzhodne Alpe in zahodno Panonsko nižino začeli priseljevati Bavarci ter z njimi njihov jezik – bavarska stara visoka nemščina. Bavarci so balkanskoromansko * Rābo ali praslovansko * Raba v svoj jezik prevzeli že v 8. stoletju, in sicer kot Raba. Okoli leta 770 pa se je starovisokonemški medglasni -b- (po starovisokonemškem premiku soglasnikov) v bavarščini onezvenečil v -p-, kar je seveda zajelo tudi b v prvotnem rečnem imenu Raba, ki se je odtlej glasilo Rapa. Potek te glasovne spremembe morda dokumentirata zapisa za leto 791, namreč Raba in Hrapa. Medsamoglasniški -p- se je proti koncu starovisokonem- škega obdobja okoli leta 1050 v bavarščini ponovno ozvenečil v -b-, izglasni zlogi pa so ošibeli in sčasoma nekateri tudi onemeli, tako da se današnje nemško ime reke po vseh teh spremembah glasi Raab. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 17 Sobivanje slovanskega in bavarskovisokonemškega elementa v Panoniji neposredno iz- pričujejo tudi zgodovinski viri, med drugimi tudi tisti o Pribinovi in Kocljevi Spodnji Panoniji ter tamkajšnjem delovanju Konstantina in Metoda, in sicer tako bavarski, pisani v latinščini, kot slovanski, nastali v stari cerkveni slovanščini. Spis Conversio Bagoario- rum et Carantanorum (CBC) ‘Spreobrnjenje Bavarcev in Karantancev’ je okoli leta 870 salzburška cerkev pripravila za utemeljevanje svojega primata (v odnosu do bizantinske cerkve, ki jo je v tistem času v moravsko-panonskem prostoru poosebljal Metod) pri po- kristjanjevanju Slovanov na karantansko-spodnjepanonskem območju. V tem delu je za čas proti koncu 8. stoletja omenjeni prostor poimenovan kot Sclavinia in razumljen kot celota ( in Sclaviniam, in partes videlicet Quarantanas atque inferioris Pannoniae (CBC 7) ‘v Sklavinijo, in sicer v predel Karantanije in spodnje Panonije’). Spis Žitije Konstantina (ŽK) ‘Življenje Konstantina’ je zelo verjetno nastal v 9. stoletju takoj po Konstantinovi smrti leta 869, a je njegov najstarejši ohranjen prepis šele iz 15. stoletja, in sicer v vzhodnoslovanski redakciji cerkvene slovanščine (stcsl. * Kocьĺь, kъnędzь panonьskъ → vsl. csl. Kocelъ, knjazь Panoneskъ). Mosapurc, urbs paludarum, ter Priwina in Chezil Slovanski knez v Nitri Pribina (do 861) je leta 833 zaradi sporov z moravskim knezom Mojmirjem I. (830–846), ki je bil istega leta nitransko kneževino priključil Moravski, prišel v bavarsko Vzhodno krajino ( plaga orientalis) k prefektu Ratbodu (odstavljen 854), se dal na ukaz vzhodnofrankovskega kralja Ludvika II. Nemškega (840–876) krstiti (leta 833 in ecclesia sancti Martini loco Treisma (CBC 10) ‘v cerkvi svetega Martina v kraju Treisma’, današnji Traismauer). Okoli leta 840 je dobil v fevd oze- mlje zahodno od Blatnega jezera ob reki Zali, kjer se je izoblikovala nova slovanska plemenska kneževina ( ducatus) Spodnja Panonija (ki se je razprostirala na severu do Rabe, na jugu do antičnega kraja Sopianae, današnji Pécs, in na zahodu do ad Betto-biam, današnji Ptuj), leta 848 v Regensburgu pa v last ter tako postal frankovski mejni grof ( comes) in še naprej ostal slovanski plemenski knez ( dux), do leta 861, ko so ga ubili Moravani. Prestolnica Pribinove Spodnje Panonije se v latinsko pisanih virih imenuje bavarsko- starovisokonemško Mosapurc (kar je zloženka iz mos ‘mah, barje, močvirje’ in burg ‘grad, utrjeno mesto’; slednje z bavarskim onezvenečenjem starovisokonemškega vzglasnega b- v p-, do katerega je prišlo okoli leta 770, torej burg > purg; današnje (knjižno) nemško bi bilo to Moosburg), in latinsko urbs paludodarum ‘mesto, kraj močvirij’. Slovanski prevodi imena pa se glasijo Blatenski Kostel, Blatograd, Blatenski Grad. Gre za današnji Zalavár. V Blatogradu je Pribina na tedaj še otoku v močvirnati pokrajini zgradil utrjen grad ( munimen) ter dal postaviti tri cerkve, in sicer cerkev sv. Janeza Krstnika, v gradu 18 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 samem cerkev sv. Device Marije, ki jo je leta 850 posvetil salzburški nadškof Liupram (836–859), in romarsko cerkev sv. Hadrijana mučenca, to slednjo s pomočjo obrtnikov iz Salzburga, ki jih je poslal nadškof. Sed postquam praefatum munimen aedificavit, construxit infra primitus ecclesiam, quam Liuprammus archiepiscopus, cum in illa regione ministerium sacerdotale potestative exercuit, in illud veniens castrum in honore sanctae Dei genitricis Mariae consecravit, anno videlicet DCCCL. [...] Postquam vero roganti Priwinę misit Liuprammus archiepi- scopus magistros de Salzpurc, murarios et pictores, fabros et lignarios. Qui infra civita- tem Priwinę honorabilem ecclesiam construxerunt, quam ipse Liuprammus ędificari fecit officiumque ecclesiasticum ibidem colere peregit. In qua ecclesia Adrianus martyr hu- matus pausat. Item in eadem civitate ecclesia sancti Iohannis baptistę constat dedicata[.] (CBC 11.) Potem pa ko je [Pribina] sezidal prej imenovano utrdbo, je najprej zgradil cerkev, ki jo je nadškof Liupram, medtem ko je v tej pokrajini opravljal svečeniško službo in prišel v ta grad, posvetil v čast sveti bogorodici Mariji, in sicer leta 850. [...] Pozneje pa je na prošnjo Pribine nadškof Liupram poslal iz Salzburga zidarje, slikarje, kovače in tesarje. Ti so znotraj Pribinovega mesta zgradili častitljivo cerkev, ki jo je dal zgraditi sam Liupram in tam nadaljeval z opravljanjem cerkvene službe. V tej cerkvi počiva pokopan mučenik Hadrijan. Prav tako v tem mestu stoji cerkev, posvečena svetemu Janezu Krstniku. (Prev. M. Šekli. Prevod v slovenščino skuša biti čim bolj dobeseden. Prevod Boga Grafenauerja je objavljen v delu Sveta brata ... 1985: 24–25). * Kocьĺь, kъnędzь panonьskъ Pribinov sin Kocelj (861–874) je od očeta podedoval naslov slovanski knez in franko- vski mejni grof v Spodnji Panoniji. Sprva je podpiral kolonizacijo in pokristjanjevanje, leta 867 je sprejel solunska brata Konstantina in Metoda ter tudi v svoji kneževini podpiral širjenje bogoslužja in slovstva v stari cerkveni slovanščini (misijonarjema je v šolo dal petdeset učencev). Leta 869 se je pridružil protifrankovskemu uporu. Ko je po sporazumu med Franki in Moravsko leta 874 Spodnja Panonija prišla pod frankovsko oblast, je bil odstavljen. *I tako četyre desęte měsęcь sъtvori vъ Moravě i ide svętitъ učeniky svoję. Prijętъ že i idǫštь Kocьĺь, kьnędzь panonьskъ, i vъzljuĺь slověnьsky bukъvi i nauči sę imъ i vъdavъ do pęti desętъ učenikъ učiti sę imъ. I velikǫ jemu čьstь sъtvori, mimo provodi i. (ŽK 15. Starocerkvenoslovansko besedilo je ad usum scholarum podano v rekonstrui- rani glasovni podobi klasičnega ciril-metodovskega obdobja (863–885). Izvirno bese- dilo je objavljeno npr. v delu Sveta brata ... 1985: 188.) Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 19 In tako je štirideset mesecev prebil na Moravskem in šel posvečevat svoje učence. Sprejel pa ga je idočega Kocelj, panonski knez, in vzljubivši slovanske knjige, se jih je naučil, davši petdeset učencev, da bi se jih naučili. In veliko čast mu je izkazal, mimo ga je spremil. (Prev. M. Šekli. Prevod v slovenščino skuša biti čim bolj dobeseden. Prevod Metoda Benedika je objavljen v delu Sveta brata ... 1985: 154). Medtem ko je za tisti del zahodnopanonskega prostora, v katerem sta izpričani (panon- ska) slovenščina in kajkavščina, na osnovi njunega jezikovnega gradiva možno rekon- struirati tamkajšnji slovanski jezik 9. stoletja, pa je za območje, kjer nekdanji slovanski jezik ni dokumentiran, to težje. Posledično ne moremo vedeti, katera slovanščina se je govorila npr. v Pribinovi in Kocljevi Spodnji Panoniji. Zelo verjetno neko starojuž- noslovansko narečje. Obstajajo pa celo domneve, da naj bi se bilo tam govorilo neko prehodno zahodnoslovansko-južnoslovansko narečje, ki naj bi se zapisano odražalo v jeziku Kijevskih listkov (KL) s konca 10. stoletja (zahodnoslovanska odraza tipa psl. * svěa > zsl. * svěća, psl. * mea > zsl. * mea; južnoslovanski in osrednjeslovaški odraz tipa psl. * sedlo > * selo). To zadnje mnenje se zdi spričo zemljepisne bližine poznejših (panonske) slovenščine in kajkavščine ter oddaljenosti kasnejše osrednje slovaščine manj verjetno. Konec 9. stoletja so iz svoje ugrske pradomovine, ki je bila najverjetneje za Uralom, v Evropo prišli Ogri ali Madžari ter se stalno naselili v Panonski nižini okrog Blatnega jezera. Navadno se kot orientacijska časovna točka, ki naj bi zaznamovala njihov hon- foglalás ‘zavzetje domovine’, navaja letnica 896. Iz Panonije so več kot pol stoletja vdirali na vzhodnofrankovsko ozemlje in preko Furlanije v Italijo. Leta 955 jih je v bitki na Leškem polju (nem. Lechfeld) pri Augsburgu dokončno porazil cesar Oton I. Veliki (936–973). Ogrski knez Štefan I. (997–1038) je leta 1001 postal prvi madžarski kralj, papež Silvester II. (999–1003) mu je poslal kraljevske insignije. Madžarizacija Panonije je imela za posledico prekinitev stika med zahodno in južno slovanščino. Z Madžari je v Panonijo prišla madžarščina, jezik ugrske podveje ugrofinske veje uralskih jezikov. Podobno kot številna druga zemljepisna imena (npr. * blatən → Balaton, * tix → Tihany, * topol → Tapolca ipd.) so Madžari tudi poimenovanje za reko Rabo najverjetneje prevzeli od Slovanov in ne od Bavarcev – madžarska različica imena Rába namreč lahko izvira le iz tedanjega slovanskega Raba in ne iz tedanjega ba-varskostarovisokonemškega Rapa. Madžarščina sama pa je v primerjavi z (bavarsko) staro visoko nemščino (besedila so iz obdobja ok. 750–1050) ali alpsko slovanščino oz. zgodnjo slovenščino (972–1039) izpričana pozneje. Prve madžarske besede so namreč zapisane sredi 11. stoletja, in sicer prav ob Blatnem jezeru. 20 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 feheruuaru rea meneh hodu utu rea Ogrski kralj Andrej I. (1046–1060), pranečak prvega ogrskega kralja Štefana I., je leta 1055 kot zadnje počivališče zase in za svojo ženo Anastazijo, hčer kijevskega velikega kneza Jaroslava Modrega (1019–1054), ustanovil benediktinski samostan v Tihanyu, tedaj še na otoku ob Blatnem jezeru. Ustanovna listina benediktinskega samostana v Tihanyu (1055) (madž. Tihanyi bencés apátság alapítólevele) je napisana v latinskem jeziku. Izdal jo je torej Andreas dei annuente clementia Pannoniorum invictus rex ‘Andrej, po božji milosti nepremagani kralj Panoncev’, sopodpisali pa so jo še ostrogonski nadškof Benedictus, peški škof Maurus, vespremski škof Clemens, prvi tihanyski opat Lazarus ter palatin Zache, številni župani (med njimi tudi eden s slovanskim imenom Woiteh) in drugi. V ustanovni in hkrati darilni listini Andrej I. tihanyskemu samostanu s cerkvijo, posvečeno Mariji in svetemu Anijanu ( ad ęcclesiam sanctę marię sanctique aniani episcopi & confessoris ‘k cerkvi svete Marije in Anijana, škofa in spovednika’), podarja obsežno posest v okolici Blatnega jezera. V latinskem besedilu se kot citati pojavljajo zemljepisna in osebna imena v madžar- skem jeziku: zemljepisna imena pri navajanju mej obsega podarjene zemljiške posesti, osebna imena pa pri navajanju imen podpisanih prič, skupaj okoli sto imen. Med njimi so izpričani npr. tichon (> Tihany), balatin/bolatin (> Balaton ‘Blatno jezero’), feheruuaru (> Fehérvár). Posebnost imena slednjega kraja, tedaj glavnega mesta Ogrske, do konca srednjega veka mesta kronanja ogrskih kraljev in kraljic, pa je, da je zapisano v madžarski različici (v srednjeveških virih se namreč navadno pojavlja samo v latinski različici, npr. Alba Regia, Alba Regalis, Albensis Civitas, Regia urbs Alba ipd.) (pozneje madž. Székesfehérvár, nem. Stuhlweißenburg, prevedeno kot sln. Stolni Novi Grad). Ustanovna listina tihanyskega samostana pa je znana tudi po prvem ohranjenem zapi- sanem polstavku v madžarskem jeziku, feheruuaru rea meneh hodu utu rea (v sodobni madžarščini bi se to glasilo Fehérvárra menő hadiútra) ‘v Stolni Beli Grad vodeča vojaška cesta’. V listini zapisani madžarski jezikovni drobci odražajo madžarski jezik s srede 11. stoletja. Na glasovni ravni je npr. opaziti, da so besede po večini še vedno daljše kot v sodobni madžarščini ter da je do samoglasniške redukcije (in posledične nadomestne podaljšave spredaj stoječega samoglasnika) prišlo pozneje (npr. utu > út ‘cesta’, toda utu-nk ‘naša cesta’ in utu-k ‘njihova cesta’; feheruuaru > Fehérvár, kar je sklop iz feheru > fehér ‘bel’ in uaru > vár ‘grad’). Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 21 Slovensko Porabje: na obrobju ali v središču? Del slovenskega zgodovinskega jezikovnega prostora in s tem širšega slovanskega je- zikovnega sveta, hkrati pa tudi zahodnopanonskega območja je tudi Prekmurje (madž. Muravidék) s slovenskim Porabjem (madž. szlovén Rábavidék). Slovensko Porabje, ta unikaten košček sveta ob srednjem toku reke Rabe, sestavlja nekaj (tudi) slovensko govo- rečih vasi – to so Gornji Senik/Felsőszölnök, Dolnji Senik/Alsószölnök/Unterzemming in Verica - Ritkarovci/Kétvölgy ter Sakalovci/Szakonyfalu (z Otkovci/Újbalázsfalva), Slovenska ves/Rábatótfalu, Števanovci/Apátistvánfalva in Andovci/Orfalu – kot tudi njihovo središče, mesto Monošter. To se v nemščini in madžarščini imenuje po bavar- skem svetniku svetem Gotardu (nem. St. Gotthard, madž. Szentgotthárd), v slovenščini pa po cistercijanskem samostanu (madž. monostor ‘samostan’ iz lat. monasterium z istim pomenom), ki ga je leta 1183 ustanovil ogrski kralj Bela III. (1172–1196). Pomembno središče za Slovence v Železni županji je tudi njeno glavno mesto Sombotel (madž. Som- bathely, hrv. Sambotel). Na ta mali orbis pictus je možno pogledati z več zornih kotov. Z gledišča slovenskega jezikovnega prostora so porabski narečni govori del prekmur- skega narečja panonske narečne skupine slovenskega jezika, in sicer sam severni rob prekmurščine, nadaljevanje t. i. goričkih prekmurskih govorov. Zgodovinska pripadnost porabskih vasi dvema zemljiškima gospostvoma v srednjem veku je izoblikovala dva značilnejša porabska govora, in sicer gornjeseniškega znotraj gospostva Dobra (današnji Neuhaus am Klausenbach) in števanovskega v okviru posestva cistercijanskega samosta- na v Monoštru. Slovensko Porabje je torej na obrobju slovenskega jezika. S stališča zgodovinske Ogrske oz. današnje Madžarske se je Prekmurje s Porabjem sko- zi stoletja nahajalo na zahodnem robu Ogrske, razdeljeno na severno Železno in južno Zalsko županijo, po spremembah državnih meja po prvi svetovni vojni – po Saint-Ger- mainski mirovni pogodbi (10. september 1919) z Avstrijo in Trianonski mirovni pogodbi (4. junij 1920) z Madžarsko –, ki so prinesle priključitev Prekmurja brez Porabja novo nastali Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev ter nastanek »najmlajše avstrijske dežele« Gradiščanske (nem. Burgenland, hrv. Gradišće, madž. Őrvidék) v tedaj na novo obliko- vani Nemški Avstriji (nem. Deutschösterreich), pa je slovenski svet ob Rabi postal sam zahodni konec nove Madžarske. Slovensko Porabje je torej na obrobju madžarske države. Iz perspektive slovenskega Porabja samega pa se seveda nahaja v samem središču. Gleda- no jezikovno se ta pisani mali svet namreč nahaja na enkratnem presečišču zgodovinske-ga slovenskega, madžarskega in nemškega jezikovnega prostora ter v neposredni bližini gradiščanskohrvaško govorečih krajev. Hrvaško govoreče prebivalstvo se je na poznejše Gradiščansko množično priseljevalo zaradi turških vpadov, začenši konec 15. stoletja. Približno v istem času so se v te kraje priseljevali tudi Romi iz Karpatskega bazena, v slovenskem Porabju domujejo npr. v Sakalovcih. Ne samo reka Raba, temveč tudi kraji 22 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 ob njej in nekoliko širše na nekdanjem zahodnem Ogrskem imajo v istem naselju lahko dve ali celo tri zgodovinsko prisotne različice imena, ki so od aktualnih držav na tem ob- močju po večini tudi uradno priznana, in sicer v različnih jezikovnih kombinacijah, npr. slovensko-madžarsko ( Domanjševci/Domonkosfa), madžarsko-slovensko ( Apátistvánfal- va/Števanovci), madžarsko-nemško-slovensko ( Alsószölnök/Unterzemming/Dolnji Senik), madžarsko-nemško ( Rönök/Radling), madžarsko-hrvaško ( Szentpéterfa/Petrovo selo), nemško-hrvaško ( Güttenbach/Pinkovac), nemško-madžarsko ( Oberwart/Felsőőr) ipd. Pri krajevnih imenih v zahodnopanonskem prostoru v oči bijejo njihovi tipološko podob- ni strukturni tipi, navadno izpeljani iz osebnih imen. Slovanskim imenom z najpogosteje zloženo pripono na -ci v panonski slovenščini ( Sakalovci, Števanovci, Farkašovci, Pe-trovci, Domanjševci, Prosenjakovci, Petišovci) in na -ec v kajkavščini ( Čakovec, Vratišinec, Domašinec, Pribislavec, Ivanovec) oblikovno ustrezajo madžarska imena, ki so prvotni sklopi (razumljeni tudi kot zloženke) z drugo sestavino -falva ‘njegova/njena vas’ ( Pártosfalva, Apátistvánfalva), tudi -falu ( Szakonyfalu) in -fa ( Farkasfa, Domokosfa), ali -háza ‘njegov/njen dom’ ( Dávidháza, Pétesháza). Ta konvergentni, zbliževalni jezikovni pojav med jezikovno nesorodnima jezikovnima tipoma, slovanskim in madžarskim, je zelo verjetno posledica stoletnega sobivanja teh jezikov na istem prostoru. Slovensko Porabje s svojim širšim okoljem je v zgodovini ves čas bilo in je še danes večjezično. Jezikoslovje v zgodovinskih večjezičnih okoljih v sodobnem času z obžalo- vanjem opazuje vse bolj tanjšajočo se nit medgeneracijskega prenosa nekaterih »manj- šinskih« jezikov na račun dominantnih »večinskih« jezikov. Izumrtje katerega koli kra- jevnega govora, narečja, jezika je nenadomestljiva izguba v jezikovni in kulturnozgo- dovinski zakladnici človeštva. Poznavanje jezikov iz treh različnih jezikovnih skupin v okolju, v katerem so ti ukoreninjeni stoletja, od otroštva dalje je za vsakega posameznika enkratna življenjska priložnost, ki mu ob dodatnem priučenju globalnega jezika omogoča komunikacijo na vse strani ter mu podarja mentalno prožnost in humanistično občutlji- vost. Naj torej večjezičnost ter iz te izvirajoči jezikovni, kulturni in s tem povezani tudi gospodarski potencial ne bo samo stvar preteklosti in sedanjosti, temveč tudi prihodnosti! Matej Šekli predsednik Zveze društev Slavistično društvo Slovenije viRi in liteRatuRa BaBič, Vanda, 2003 (2014): Učbenik stare cerkvene slovanščine. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. gleiRscHeR, Peter, 2018: Karataien – Slawisches Fürstentum und bairsche Grafschaft. Klagenfurt/Celovec, Ljubljana/Laibach, Wien/Dunaj: Hermagoras Verlag / Mohorjeva založba. HolzeR, Georg, 1995: Die Einheitlichkeit des Slavischen um 600 n. Chr. und ihr Zerfall. Wiener Slavistisches Jahrbuch 41. 55–89. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 23 HolzeR, Georg, 1996: Zu Lautgeschichte und Dialekten des mittelalterlichen Slavischen in Österreich. Wiener Slavistisches Jahrbuch 42. 81–110. kontler, László, 2005: Madžarska zgodovina. Prev. Irena Trenc Frelih. (Zgodovina držav in narodov 2.) Ljubljana: Slovenska matica. kozaR-Mukič, Marija, 1984: Slovensko Porabje. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, Szombathely: Savaria Múzeum. MiklosicH, Franz, 1862–1865: Lexicon palaeoslovenico-graeco-latinum. Wien: Verlagsbuch-handlung Wilhelm Braumüller. Mukič, Francek, 2005: Porabsko-knjižnoslovensko-madžarski slovar. Szombathely: Zveza Slovencev na Madžarskem. ramovŠ, Fran, 1936: Kratka zgodovina slovenskega jezika I. Ljubljana: Akademska založba. Repanšek, Luka, 2016: Keltska dediščina v toponimiji jugovzhodnega alpskega prostora. (Linguistica et philologica 33.) Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. skuBic, Mitja, 22002 (11988): Romanski jeziki. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za romanske jezike in književnosti. skuBic, Mitja, 42007 (11989): Uvod v romansko jezikoslovje. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za romanske jezike in književnosti. Snoj, Marko, 2009: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Modrijan, Založ- ba ZRC. Snoj, Marko, 32016 (22003): Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Založba ZRC. Snoj, Marko, greenBerg, Marc L., 2012: O jeziku slovanskih prebivalcev med Donavo in Jadra- nom v srednjem veku (pogled jezikoslovcev). Zgodovinski časopis 66/3–4. 276–305. Szentgyörgyi, Rudolf, 2014: A Tihanyi apátság alapítólevele 1. Az alapítólevél szövege, diplo-matikai és nyelvi leírása. Budapest: ELTE Eötvös Kidő. Szentgyörgyi, Rudolf, 2017: Betűk emlékezetére bízva. A Tihanyi apátság alapítólevele. Géza Érszegi, Ágoston Barkó (ur.): A Tihanyi Bencés Apátság. Tihany: Tihanyi Bencés Apátság. 7–13. Sveta brata Ciril in Metod v zgodovinskih virih: ob 1100 letnici Metodove smrti. ( Acta ecclesia-stica Sloveniae 7.) Ljubljana: Teološka fakulteta v Ljubljani, Inštitut za zgodovino Cerkve. Šekli, Matej, 2014 (2016): Primerjalno glasoslovje slovanskih jezikov 1: Od praindoevropščine do praslovanščine. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Šekli, Matej, 2018: Tipologija lingvogenez slovanskih jezikov. (Linguistica et philologica 37.) Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. šivic-dulaR, Alenka, 1996: Odsev etnogeneze v jeziku slovenskega prostora (v času od 6.–12. stol.). Migrationen und ethnogenese im pannonischen Raum bis zum Ende des 12. Jahrhun- derts. Graz: Amt der Steiermärkischen Landsregierung, Abteilung für Wissenschaft und Forschung. 137–153. štiH, Peter, Simoniti, Vasko, vodopivec, Peter, 2016: Slovenska zgodovina I–II. Ljubljana: Modrijan. wolFRaM, Herwig, 2012: Conversio Bagoariorum et Carantanorum. Das Weißbuch der Salzbur- ger Kirche über die erfolgreiche Mission in Karantanien und Pannonien mit Zusätzen und Ergänzungen. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Klagenfurt: Hermagoras. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 27 Petra Stankovska Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slavistiko petra.stankovska@ff.uni-lj.si Slovenščina med slovanskimi jeziki – sinhroni pogled na tipologijo izbranih glasoslovnih značilnosti V članku so obravnavane prvine glasovnega sistema, ki so značilne za sodobne knjižne slo- vanske jezike. Osredotočamo se na samoglasnike in dvoglasnike, kvantiteto samoglasnikov in naglasno mesto ter soglasnike. Cilj prispevka je pokazati, katere izmed teh prvin najdemo tudi v slovenščini in kakšno mesto glede na glasovni sistem zavzema slovenščina med slovanskimi jeziki. Slovenščina se pri večini samoglasniških prvin najbolj ujema z zahodnoslovanskimi jeziki, razen pri kvantiteti in naglasnem mestu, pri soglasnikih ima nekatere prvine skupne z zahodnoslovanskimi jeziki, večinoma pa se ujema z ostalimi južnoslovanskimi. 1 Uvod Slovanski jeziki so danes materni jezik za približno 315 milijonov govorcev, kar po- meni, da gre za največo etnolingvistično skupino v Evropi ( Encyklopedia Britannica, geslo Slavic languages).1 Po številu govorcev lahko razvrstimo slovanske jezike takole: ruščina (150 mio.), poljščina (40 mio.), ukrajinščina (33 mio.), osrednjejužnoslovanski jeziki = hrvaščina, srbščina, bosanščina, crnogorščina (17,5 mio.), češčina (11 mio.), bolgarščina (10 mio.), beloruščina (7,5 mio.), slovaščina (7 mio.), slovenščina (2,5 mio.), makedonščina (2 mio.), kašubščina (100 tis.), lužiška srbščina (gornja 20–25 tis., spodnja 7 tis.).2 Pri določanju števila slovanskih jezikov je treba razlikovati med sociolingvističnim poimenovanjem oz. oblikovanjem jezika (to je pogosto stvar političnih odločitev ali potrebe po določitvi narodnega jezika kot temelja identitete naroda – primer nastan- ka novih uradnih jezikov v južnoslovanskem prostoru v 90. letih 20. stoletja, kot sta bosanščina, crnogorščina itd.), ki ni vedno zastavljeno na podlagi jezikoslovnih prvin, in arealno tipologijo jezikov, ki temelji na klasifikaciji lingvističnih razlik v jezikovnem sistemu analiziranih jezikov3 (npr. sistem oblik za absolutno izražanje prihodnjega 1 . 2 Podatki o številu govorcev posameznih jezikov so približni in se lahko tudi pri nekaterih jezikih prekrivajo zaradi dvojezičnosti govorcev zlasti pri vzhodnoslovanskih jezikih, ker večina govorcev beloruščine in ukrajinščine hkrati uporablja tudi ruščino. Zato je seštevek govorcev posameznih jezikov občutno višji kot navedenih 300 milijonov govorcev. 3 Podrobnejšo razlago o različnih principih in vidikih preučevanja jezikov prinaša npr. M. Šekli v svoji monografiji (Šekli 2018:17–21). 28 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 časa: v slovenščini s pomožnim glagolom ‘biti’, torej bom delal, v osrednjejužnoslo- vanskem jeziku s pomožnim glagolom ‘hoteti’, torej ću raditi, ali razlike v leksikalnem sistemu: SLO delati – OJSL raditi). Zato bomo za svoje namene naprej uporabljali delitev slovanskih jezikov z vidika arealne tipologije, torej na podlagi jezikovnih značilnosti in ob strani pustimo problematiko sociolingvistične opredelitve slovanskih jezikov (razlika med prvim in drugim načinom določanja slovanskih jezikov je pre- gledno prikazana v Šekli 2017: 10). Po jezikovnih značilnostih določamo tri skupine slovanskih jezikov. To so: 1) vzhodnoslovanski: ruščina (RUS), ukrajinščina (UKR), beloruščina (BRUS), 2) južnoslovanski, ki se zaradi sistemskih značilnosti (npr. pri- sotnost oz. odsotnost pregibnosti pri samostalnikih) delijo na dve skupini – v prvi je slovenščina (SLO) in osrednjejužnoslovanski jezik (OJSL), v drugi pa bolgarščina (BG) in makedonščina (MK), 3) zahodnoslovanske jezike lahko razdelimo v tri skupine – v prvi sta češki (ČEŠ) in slovaški (SLŠ), v drugi sta dolnjelužiškosrbski (DLUŽ) in gornjelužiškosrbski (GLUŽ), v tretji pa lehitski jeziki, in sicer poljski (POL) in po-morjanska kašubščina (KAŠ) ter izumrli slovinščina in polabščina (Ivanov 1990: 95). V različnih obdobjih so se na podlagi določenega narečja razvile reprezentativne knji- žne različice jezikov,4 iz katerih bomo v tem prispevku izhajali. Posamezni slovanski jeziki so se izoblikovali kot rezultat dolgega razvoja. Iz predpo- stavljenega skupnega prajezika, praslovanščine, so se posebne jezikovne značilnosti slovanskih narečnih skupin (zahodne, južne in vzhodne) začele oblikovati najverjetneje ob razselitvi slovanskih plemen na zahod in s tem povečanju ozemlja (približno od 2.–3. stol. n. št.), na katerem je bil slovanski jezik razširjen, in kasneje so se na temelju teh narečnih značilnosti ob vplivu drugih jezikov in kot rezultat ločenega razvoja zače-le razvijati jezikovne značilnosti posameznih slovanskih jezikov v obdobju od 8. do10. stol. (Večerka 1980: 20). Na tak način je prišlo do genealoške (razvojne) razčlenitve slovanskih jezikov. Zato so določene skupine jezikov razvile ali ohranile podobne je- zikovne prvine, druge pa so jih preoblikovale ali izgubile. Takšne elemente najdemo na vseh jezikovnih ravninah: glasoslovni (npr. nadomestitev skupnega praslovanskega nosnega samoglasnika * ǫ: SLO roka – OJSL ruka - RUS ruka, ali soglasniške skupine * dj: SLO meja – OJSL međa – RUS meža), morfološki/oblikovni z rezultati v oblikoslovnem (npr. izguba posebne oblike zvalnika v slovenščini za razliko od osrednje- južnoslovanskih jezikov: SLO učiteljica! , brat! – OJSL učiteljice! , brate! , ali izguba 4 Knjižne različice jezikov razumemo kot danes priznano in kodificirano knjižno zvrst posameznih slovanskih jezikov. Proces utemeljitve knjižne oblike jezikov je potekal s pisanjem slovnic in slovarjev omenjenih jezikov, tako da večinoma ni mogoče točno določiti čas nastanka knjižne zvrsti posameznih jezikov. Lahko pa navedemo kot neki približni orientacijski podatek nastanek prvih znanstvenih slovnic, kar pa je pomenilo v nekaterih primerih začetek procesa oblikovanja knjižne zvrsti jezika, v nekaterih primerih (zlasti v 19. in 20. stol.) pa ustalitev knjižne zvrsti: ruščina (1755), poljščina (1863), ukrajinščina (1845), osrednjejužnoslovanski jeziki (hrvaški: 1810, srbski: 1824, hrvatski ili srpski: 1860, bosanski: 2000, črnogorski 2010), češčina (1809), bolgarščina (1835), beloruščina (1918), slovaščina (1843), slovenščina (1940), makedonščina (1952–54), kašubščina (1879), lužiška srbščina (gornja: 1867, dolnja: 1952) (Šivic-Dular 2012:16–66). Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 29 sklonskih končnic v makedonščini in bolgarščini in izražanje sklonskih pomenov s pomočjo predlogov: MK knigata na majka mi – SLO knjiga moje mame) in besedotvornem sistemu (npr. pri stopnjevanju pridevnikov: SLO starejši – MK postar ali poimenovanju vršilcev dejanja: SLO kovač – ČEŠ kovář) ter na leksikalni (npr. lahko se razlikuje izrazna podoba leksema: SLO miza – OJSL stol – MK masa – RUS stol – ČEŠ stůl, ali pa pomen ob enaki izrazni podobi: SLO drevo = ČEŠ strom = RUS derevo, SLO les = ČEŠ dřevo = RUS derevo, SLO gozd = ČEŠ les = RUS les) in sintaktični ravnini (seveda v povezavi z leksikalno uresničitvijo povedi, npr. uporaba različnih konstrukcij z modalnim pomenom: SLO Rad bi najel avto. – OJSL Htio bih unajmiti automobil. – MK Sakam da iznajmam kola. – BG Bih iskal da naema kola. – RUS Ja by hotel vzjat’ naprokat mašinu. – POL Chciałbym wynająć samochód. – DLUŽ. By se rad wupožycył awto. – GLUŽ Rady bych sej požčił awto.,5 ko imamo tipe: pogojnik polnopomenskega glagola + rad = SLO, DLUŽ, GLUŽ; modalni glagol v pogojniku + nedoločnik = OJSL, POL; modalni glagol + da s polnopomenskim glagolom v 1. osebi = MK, BG; osebni zaimek + modalni glagol v pogojniku + nedoločnik = RUS). Razlik, ki jih lahko opazujemo, raziskujemo, primerjamo in opisujemo, je med sodob- nimi slovanskimi jeziki veliko in so precej raznovrstne. V tem prispevku se bomo osre- dotočili na primerjavo in opis izbranih glasovnih prvin sodobne slovenščine v primer- javi z drugimi slovanskimi jeziki, v diahronijo pa zaidemo le izjemoma, ko bo ta nujna za prikaz skupnega slovanskega izvornega stanja. Cilj tega prispevka lahko strnemo v tri točke: 1) na izbranih glasovnih prvinah razumljivo prikazati raznolikost glasovnih sistemov slovanskih jezikov v primerjavi s slovenščino; 2) fonetične in fonološke prvi- ne slovanskih jezikov dokumentirati na konkretnih besedah zapisanih tako, da jih lahko govorec slovenščine prebere čim bolj podobno njihovi izvirni izgovarjavi; 3) pregledno komentirati prikazane prvine in primerjavo s slovenščino. 2 Slovenščina med slovanskimi jeziki – izbrane glasovne prvine Na splošno v glasovnem sistemu jezika razlikujemo dve skupini elementov – samogla- snike in soglasnike. Vsaka od teh skupin je nosilec določenih jezikovnih lastnosti in zaradi preglednosti ju bomo obravnavali vsako posebej z vidika temeljnih elementov v posameznih slovanskih jezikih. Če opazujemo glasovni sistem sodobnih knjižnih slovanskih jezikov, dobimo določeno število elementov, ki pa razvojno izhaja iz enega skupnega stanja. V vsakem od raz- delkov (samoglasniki, soglasniki) bomo najprej prikazali skupne elemente v sodobnih knjižnih slovanskih jezikih in po potrebi tudi zgodovinsko stanje, potem stanje v so- dobni knjižni slovenščini in postopoma še izpostavili posebne elemente v posameznih 5 Primeri citirani po Šekli 2017: 30–31. 30 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 jezikih.6 Pri samotni primerjavi pojavov se pojavi več težav – ena je ta, da slovnica oz. opis glasov vsakega posameznega jezika lahko prikazuje eno prvino na različne načine, ki tudi lahko različno funkcionira v fonoloških sistemih jezikov. Zato bomo skušali pogled na pojave čim bolj poenotiti na podlagi fonetične realizacije, eventualne razlike pa pojasniti dodatno. Druga težava so različni načini zapisa jezikov. Pri jezikih, ki uporabljajo cirilico (del OJSL, MK, BG, RUS, BRUS, UKR), bomo prikazovali pri- mere besed v prepisu v latinico, ki se čim bolj bliža dejanski izgovarjavi, kot jo govorec slovenščine zmore brez posebnih vaj.7 V izbranih primerih dopolnjujemo še originalni cirilični zapis v opombi ali poševnicah. Pri jezikih, ki uporabljajo latinico, vendar se pravopisno razlikujejo od slovenščine, bomo najprej na razumljiv način zapisali pojav (npr. dvoglasnik iǫ) in nato podali primer besede v pravopisu danega jezika, pri čemer opisani pojav označimo s krepko pisavo ( piątek ‘petek’), v posebnih primerih pa bomo zapisali še izgovarjavo. Na koncu vsakega razdelka bomo prikazali zbrane prvine v tabelah in jih interpretirali. 2.1 Kvaliteta samoglasnikov in dvoglasnikov Kvaliteta samoglasnikov je odvisna od načina tvorjenja, torej oblike ustne votline pri artikulaciji. Če pogledamo vse slovanske jezike, opazimo, da je pet samoglasnikov skupnih vsem jezikom ( i, e, a, o, u) in so ti bili tudi v skupnem prajeziku. Poleg njih je praslovanski sistem vseboval še srednji samoglasnik y, ki je artikulacijsko zadnja različica i, dva polglasnika (sprednji ь = ĭ, zadnji ъ = ŭ), dva nosna samoglasnika ( ę in ǫ) in tako imenovani »jat«8 (Večerka 1980: 30–31). Tako kot praslovanščina imajo tudi sodobni slovanski jeziki poleg naštetih petih samo- glasnikov še druge vokale. Zato bomo pri vsakem jeziku (zaradi preglednosti označu- jemo kar z okrajšavo) našteli posebne glasove, kateri so za dani jezik karakteristični, in na koncu poskusili narediti primerjavo teh prvin v vseh slovanskih jezikih in jo ko- mentirati. Poleg glasov bomo upoštevali tudi dvoglasnike, ker se po njihovi pojavnosti jeziki med seboj dokaj razlikujejo. 6 Kot posebne elemente v samoglasniškem sistemu izpostavljamo samo fonološko relevantne pojave v danem jeziku. 7 Težava je pri soglasnikih, ki imajo v nekaterih jezikih (npr. RUS, POL, UKR idr.) mehke različice pred sprednjimi samoglasniki. Takšne mehke različice označujemo z apostrofom (npr. c’, s’, r’, d’) in se tako razlikujejo od fonemov z različno izgovarjavo (npr. č, š, ř = češki vibrant z artikulacijo med r in ž, d’ = mehki, palatalizirani soglasnik, ki se za razliko od zobnega d artikulira na trdem nebu tako, da se ploskev jezika močno pritisne na nebo). 8 »Jat« je v bistvu ime grafema (glagolski ⱑ, cirilski ѣ), ki se pojavlja v najstarejših stcsl. zapisih in je najbrž v solunskem narečju Cirila in Metoda, torej izhodiščnem narečju stare cerkvene slovanščine, dejansko označeval en samoglasnik, verjetno nejotirani spredaj artikulirani ä (Marti 2000: 65). Ta se je kasneje razvil v različicah cerkvene slovanščine, ki so se ohranile v zapisih, v ja po samoglasnikih in na začetku besede ter v je po soglasnikih in po njih je tudi dobil svoje ime. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 31 Samoglasniki v knjižni slovenščini: samoglasnik ɛ 9 (široki e, sprednji samoglasnik z artikulacijo med e in a), ə (polglasnik artikuliran kot srednji in sredinski, npr. pes),10 ɔ (široki o, zadnji samoglasnik artikuliran med a in o); dvoglasnika11 sta eu ( nevrologija), au ( avtonomija) v tujkah, v domačih besedah se jima bliža kombinacija samoglasnika in zvočnika : e ( videl), a ( Triglav) in tudi i ( mislil), o ( pol). Različni elementi v sodobnih slovanskih jezikih in dvoglasniki: OJSL − posebnih samoglasnikov ni; − dvoglasnika eu in au sta v tujkah ( neurologija, autonomija), dvoglasniki io, eo, ao, uo (v ednini preteklega deležnika: mislio ‘mislil’, uzeo ‘vzel’, rekao ‘rekel’, gurnuo ‘porinil’); MK − posebnih samoglasnikov ni; − dvoglasnikov ni, izvirna eu in au v tujkah se pojavljata kot av in ev ( nevrologija, avtonomija); BG − polglasnik ъ (srednji sredinski polglasnik, podoben slovenskemu ə, sicer pa artikuliran nekoliko bolj nazaj, npr. bg. bъdešt – slo. bodoči); − dvoglasnik je ie ( mnenie ‘mnenje’), izvirna eu in au v tujkah se pojavljata kot ev in av ( nevrologija, avtonomija), obstajata kombinaciji  + samoglasnika a, o: a, o (zapisuje se kot la, lo: mlad ‘mlad’, loš ‘slab’); RUS − samoglasnik y se izgovori bolj zadaj ( dobryj ‘dober’ / добрый/, zapisuje se z ы) kot navadni i ( širokij ‘širok’ / широкий/), polglasnik ᴧ (srednji nizki, zapisuje se z o, ki ni naglašen in sledi trdemu soglasniku, npr. voda ‘voda’), ə (polglasnik artikuliran kot srednji in sredinski, npr. četyre ‘štiri’); − dvoglasnikov ni, izvorna eu in au v tujkah se pojavljata kot ev in av ( n’evrologija, avtonomija); 9 Za samoglasnike, ki niso skupni vsem slovanskim jezikom (to so vsi razen i, e, a, o, u), uporabljamo ali grafem, s katerim se označuje, ali pa oznako, ki se za ta zvok po navadi uporablja pri poenostavljenih fonetičnih prepisih. 10 Držimo se tradicionalnega sistema 8 samoglasnikov, ki se večinoma prikazuje za slovenščino (npr. Toporišič 2000), sicer pa je opisan v slovenščini tudi srednji nizki polglasnik ᴧ (npr. v besedi brat (Jurgec 2011: 244)). 11 Kot dvoglasnike obravnavamo kombinacijo dveh istozložnih samoglasnikov (torej sem ne spadajo kombinacije dveh samoglasnikov v različnih zlogih kot npr. pouk) in kombinacijo samoglasnika in , ki se precej bliža dvoglasniku, vendar na to kombinacijo vedno posebej opozarjamo. Med dvoglasniki v tujih besedah navajamo samo tiste, ki so v jeziku bolj pogosti, tistih, ki se pojavljajo le redko v eni ali nekaj besedah (npr. eo, io v slovenščini v besedah kot video, audio ipd.), ne upoštevamo. 32 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 UKR − samoglasnik у ( dobryj, zapisuje se kot и / добрий/) se izgovori kot srednji visoki samoglasnik za razliko od sprednjega i ( bilij ‘bel’, zapisuje se kot i / бiлий/); − dvoglasnikov ni, izvirna eu in au v tujkah se pojavljata kot ev in av ( n’evrologija, avtonomija); BRUS − samoglasnik y se izgovori bolj zadaj ( dobry / добры/) kot navadni i ( šyroki / шырокi/); − dvoglasniki ie, iu ( viecer ‘veter’, sliu ‘sliv’ – rod. mn. od sliva) in ou, au ( dougi ‘dolg’, zautra ‘jutri’) ter au v tujkah ( autanomija), izvorni eu v tujkah se pojavlja kot ev ( n’evrologija) ali ej ( nejrohirurgija); POL − samoglasnik y se izgovori bolj zadaj ( dobry) kot navadni i ( szeroki ‘širok’),12 nazalna samoglasnika ǫ (zadnji samoglasnik z nazalnim elementom izgovorjeni kot on, zapis z ą: ząb ‘zob’) in ę (sprednji samoglasnik z izgovorjavo kot en: ręka ‘roka’); − dvoglasnika eu in au v tujkah ( neurologia, autonomia) ter kot kombinacija samoglasnik + : i, e, a, o ( pyłek ‘cvetni prah’, pełno ‘veliko’, opisał ‘opisal’, poł ‘pol’),  + samoglasnik: i, e, a, o, u ( zły ‘slab’, jabłek ‘jabolk’, płacić ‘plačati’, młody ‘mlad’, długi ‘dolg’), dvoglasniki v kombinaciji z i: ie, ia, io, iu, ię, iǫ ( wieczór ‘ve- čer’, wiatr ‘veter’, wiosna ‘vesna’, siódmi ‘sedmi’, pięć ‘pet’, piątek ‘petek’), ki se lahko izgovorijo tudi s soglasnikom j (npr. ja, je, jo itd.); KAŠ − samoglasnik ü (zadnji zgornji labializirani samoglasnik, po izgovarjavi se bliža y, zapisuje se z u: lud ‘ljudstvo’), ɛ (široki e z artikulacijo med e in a, zapis z e: zelonô ‘zelena’), ɔ (široki o artikuliran med a in o, zapis z o: nos ‘nos’),13 ə (podobni slovenskemu polglasniku z artikulacijo kot srednji in sredinski, zapis z ë: npr. zëmny ‘mr-zel’), nosni samoglasnik ą (izgovarja se kot an, zapis z ã: rãka ‘roka’), ǫ (izgovarja se kot on, zapis z ą: ząb ‘zob’); − dvoglasniki so enaki kot v poljščini – torej au, eu v tujkah, v domačih besedah so kombinacije »samoglasnik + : i, e, a, o ( zgubił ‘zgubil’, fałšovac ‘ponarejati’, bavełna ‘bombaž’, pôłnié ‘jug’),  + samoglasnik: i, e, a, o, u ( zlégò /zige/ ‘hudega’, płacëc ‘plačati’, młodi ‘mlad’, dłudżi ‘dolg’) in dvoglasniki v kombinaciji z i: ie, ia, io, iu, ią (= ion) ( wieczór ‘večer’, wiater ‘veter’, smiotana ‘smetana’, piątk ‘petek’) ter iã (= ian) ( piãc ‘pet’), ki se lahko izgovorijo tudi s soglasnikom j (npr. ja, je, jo itd.); 12 V nekaterih primerih se lahko razlikuje pomen dveh besed: być ‘biti’ – bić ‘tepsti’. 13 Ozki različici e in o se zapisujeta z grafemoma é ( mléko ‘mleko’) in ô ( stôri ‘star’). Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 33 GLUŽ in DLUŽ − samoglasnik y je zadaj izgovorjena različica i za trdimi soglasniki (npr. dobry ‘dober’), ɛ (zapisano z e, če ni naglašen, npr. dluž., gluž. brune ‘rjava’), ɔ (zapisano z o, če ni naglašen, npr. dluž., gluž. pótom ‘potem’); − dvoglasnika sta iɛ (zapis z ě: gluž. wětr, dluž. wětš ‘veter’), u̯ɔ (zapis z ó: gluž., dluž. mój ‘moj’), kombinacije  + samoglasnik (  se zapisuje se kot ł ali w) i (dluž. śopły, gluž. ćopły ‘topel’), e (dluž. śopłe, gluž. ćopłe ‘toplo’), a (dluž. dwa, gluž. dwaj ‘dve’), o (dluž., gluž. młody ‘mlad’), samoglasnik + : a, e, i, o (gluž. całta ‘žemlja’, šeł by ‘šel bi’, gluž. chcył ‘želel’, dluž., gluž. žołte ‘rumena’); SLŠ − samoglasnik ä (široki e podoben slovenskemu ɛ, vendar artikuliran nižje med e in a, npr. mäso ‘meso’), dolgi samoglasniki ( í, é, á, ó, ú – gl. odstavek o kvantiteti); − dvoglasnika eu, au v tujkah ( neurológia, autonómia), v domačih besedah ia, ie, iu, uo ( piatok ‘petek’, vietor ‘veter’, umeniu ‘umetnosti’, môj ‘moj’); ČEŠ − dolgi samoglasniki ( í, é, á, ó, ú – gl. odstavek o kvantiteti); − dvoglasnika eu, au v tujkah ( neurologie, autonomie), v domačih besedah samo ou ( mouka ‘moka’). Tabela 1: Posebni samoglasniki. ɛ ɔ ə ᴧ ä ǫ ę ą y/ü SLO česen prost pes brat – – – – – OJSL – – – – – – – – – MK – – – – – – – – – BG – – – bъdešt – – – – – RUS – – – voda – – – – dobry UKR – – – – – – – – dobry BRUS – – – – – – – – dobry POL – – – – – ząb ręka – dobry KAŠ zelonô nos zëmny – – ząb – rãka lud GLUŽ + DLUŽ brune pótom – – – – – dobry SLŠ – – – – mäso – ČEŠ – – – – – – – – – 34 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 d la cić cëc aj a a – – – m – – – pła pła dw dw – – égò ły ły i – – – – – – – zły Zl ćop Śop – – e k łe ò/ łe łe ue/ – – – – – – – jab zlég zige ćop śop – – uo dy di dy dy š ło ło ój ło ój ło ôj uo/o – gurn – lo – – – m m m m m m m (–) ao ao – rek – – – – – – – – – – (–) eo eo – uz – – – – – – – – – – – io sna/ tana/ io tek io tk io/iǫ – misl – – – – – w pią sm pią – – – – Dvoglasniki. tr ter ia ia c tok ia/ią – – – – – – – w w piã – – pia – Tabela 2: cer czór/ czór ie ć ie ětr ětš tor ie/ię – – – – – – vie w pię w w w vie – il iu ek ił ył iu/i misl – – – – – sliu pył zgub chc = umen – gi nié te ka ou ou/o pol – – – – – dou poł pôł žoł = – m av tra ał šovac ta au/a Trigl (–) – – – – zau opis fał cał = (–) (–) na el no eł by by eu/e vid (–) – – – – – peł bav šeł šeł (–) (–) SLO OJSL MK BG RUS UKR BRUS POL KAŠ GLUŽ DLUŽ SLŠ ČEŠ Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 35 2.2 Kvantiteta samoglasnikov Kvantiteta samoglasnikov je razlika v njihovem trajanju pri izgovarjavi. Lahko so dol- gi, kratki ali zelo kratki. V praslovanščini so obstajali dolgi (* a, * y, * ä (= jat), * i, * u, * ę, * ǫ), kratka (* o, * e) in precej kratka polglasnika (* ь = * ĭ in * ъ = * ŭ). Niso pa tvorili parov dolgih in kratkih samoglasnikov enake kakovosti. Sodobna slovenščina ima pare kratkih in dolgih samoglasnikov ( a- á, e- é, i- í, o- ó, u- ú), vendar so dolgi samoglasniki lahko samo naglašeni in nimajo nobene pomensko razločevalne vloge, npr. dvánajst.14 Pomensko razločevalno vlogo ima samo naglasno mesto. Polglasnik seveda nima para. Jeziki, ki imajo podobno kot slovenščina dolge različice samoglasnikov samo, če so ti naglašeni, so MK, BG, RUS, BRUS, UKR. Jeziki, ki imajo lahko dolge samoglasnike, ki niso naglašeni, so OJSL, ČEŠ in SLŠ. Vendar pa imata samo dva zadnja fonološko razlikovalno dolžino samoglasnikov – dolgi in kratki samoglasniki spreminjajo pomen besede, dolžina se v zapisu obvezno označuje z ostrivcem ( a- á, e- é, i- í, o- ó, u- ú):15 ČEŠ ( váha ‘tehtnica’ – váhá ‘dvomi’, vina ‘krivda’ – vína ‘vina’), SLŠ ( latka ‘letvica’ – látka ‘blago, snov’), kar pomeni, da ima češčina 10 fonemov, slovenščina pa 11 (poleg tistih, ki so v češčini, ima še ä). Jeziki, ki nimajo dolgih različic samoglasnikov, torej vsi samoglasniki so vedno enako dolgi oz. kratki, so POL, KAŠ, DLUŽ in GLUŽ. 2.3 Naglasno mesto Besedni naglas je v slovanskih jezikih različen in različnih vrst. Lahko je kot v sloven- ščini prost in premični, torej je v različnih besedah na različnih mestih in se pri sklanja- nju ali spreganju »premika« (zato premični). V praslovanščini je bilo naglasno mesto prosto in premično, v razvoju slovanskih jezikov pa se je v nekaterih jezikih iz različnih vzrokov ustalilo na določenem mestu v besedi in postalo stalno. Prosto in premično naglasno mesto ima še sodobni osrednjejužnoslovanski jezik, bol- garščina, ruščina, beloruščina in ukrajinščina. Za primer vzamemo poimenovanja barv kot bela, zelena, zlata in naglašeni samoglasnik označimo krepko: OJSL bijela, zelena, zlata; BG bjal, zelen, zlaten; RUS belyj, zeljonyj, zolotoj; BRUS bely, zjaljony, zalaty; UKR bilyj, zelenyj, zolotyj. Stalno naglasno mesto (ki se označuje z akutom) imajo češčina, slovaščina, lužiška srbščina in kašubščina16 na prvem zlogu, poljščina na predzadnjem zlogu in makedon- ščina na predpredzadnjem zlogu. Prikažemo spet z označenim naglašenim 14 Dolgi samoglasnik je označen z ostrivcem, naglašeni samoglasnik pa s krepko pisavo. 15 Češčina pa znotraj besede in na koncu uporablja še grafem ů za označevanje dolgega u, na začetku besede pa ú. 16 To velja za knjižni jezik, v severnokašubskih govorih je naglasno mesto prosto in premično, sicer pa se pod vplivom poljščine pomika naglasno mesto na predzadnji zlog. 36 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 samoglasnikom: ČEŠ, SLŠ zelená, LUŽ zelene, KAŠ zelonô, POL zielony, MK zelena / зелена/. Da bi videli bolj jasno naglasno mesto v makedonščini, lahko izberemo pri- mer poimenovanja oranžne barve in naglasno mesto bo jasno na tretjem zlogu od konca besede: portokalova / портокалова/. 2.4 Soglasniki in soglasniške skupine Tudi pri soglasnikih lahko opredelimo 20 glasov, ki jih najdemo v vseh slovanskih je- zikih ( b, c, č, d, f, g, x ( = h), j, k, l, m, n, p, r, s, š, t, v, z, ž). Poleg njih pa ima vsak jezik svoje dodatne soglasnike ali njihove različice, ki jih bomo našteli nižje. Soglasnike v jezikih najdemo v različnih kombinacijah z drugimi glasovi in nekaj takšnih, na podlagi katerih je mogoče razlikovati oziroma karakterizirati jezike, bomo tudi navedli. SLO − dvoustnični  (zapis z l ali v, npr. poln, sivka); − v skupinah kot lj, nj, rj ... ( polje/zemlja, znamenje, morje) j ne mehča predhodnega soglasnika, skupine di, ti, ni in de, te, ne se izgovorijo brez mehčanja soglasnika ( roditi, tiho, nikoli, ponedeljek, telo, nekaj). OJSL − bolj palatalizirana,17 mehka različica č (zapisuje se z grafemom ć ali cirilskim ћ, npr. kuća ‘hiša’, kći/kćerka ‘hči’); dž (npr. narudžba ‘naročilo’) i njegova bolj palatalizirana, torej mehka različica dž’ (zapisuje se z đ ali cirilskim ђ, npr. među ‘med, izmed’, dođe ‘pride’); − mehka različica l’, n’ (zapisuje se z lj, nj, v cirilici љ, њ, npr. polje/zemlja, znamenje); − skupine di, ti, ni se izgovorijo brez mehčanja ( roditi ‘roditi’, tiho ‘tiho’, nikada ‘nikoli’), obstoj skupin dje, tje, nje (npr. ponedjeljak ‘ponedeljek’, tjedan ‘teden’, nje- žan ‘nežen’), odsotnost rje ( more). MK − palatalizirana g’ (v cirilici se zapiše z ѓ, izgovori se kot mehkejši g, npr. meg’u ‘med, izmed’, doag’a ‘prihaja’) in k’ (v cirilici se zapiše s ќ, izgovori se kot mehkejši k, npr. kuk’a ‘hiša’, k’erka ‘hči’); − zlitnika dz (npr. dzvon ‘zvon’) in dž (npr. džudže ‘palček’);18 − mehka različica n’, l’ (v cirilici њ, љ, npr. znamenje, ljubov); 17 Pri izgovarjavi soglasnika se sprednji del jezika bolj približa trdemu nebu. 18 V cirilici: меѓу, доаѓа, куќа, ќерка, ѕвон, џуџе. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 37 − skupine di, ti, ni in de, te, ne se izgovorijo brez mehčanja soglasnika ( rodi,19 tiho, nikogaš ‘nikoli’, ponedelnik, telo, nešto); − odsotnost skupin lje, rje ( pole, more); − zaporedje mj z zadnjim samoglasnikom ( zemja). BG − posebnih soglasnikov ni; − skupina št se pogosto pojavlja v besedah na mestu ć v OJSL in k’ v MK (npr. kъšta ‘hiša’ / къща/, prim. OJSL kuća in MK kuk’a); − odsotnost skupine lje, nje, rje ( pole, znamenie, more); − di, ti, ni in de, te, ne se izgovorijo brez mehčanja soglasnika ( rodi, tiho, nikoga ‘nikoli’, ponedelnik, telo, nešto ‘nekaj’); − zaporedji mj, lj (z zadnjim samoglasnikom) ( zemja, ljubov). RUS − zaporedje šč z zelo mehko izgovarjavo in artikulacijo med š in mehkim č (zapiše se z enim grafemom щ, npr. za ščiščat’ ‘braniti, ohranjati’ / защищaть/), obstajajo mehke različice soglasnikov b, f, g, x, k, l, m, p, r, s, v, z 20 (npr. nul’ ‘ničla’) in d’, t’, n’, ki se izgovarjajo s pritiskom ploskve jezika na trdo nebo, v kombinaciji s prednjimi samoglasniki ( d’i, t’i, n’i ter d’e, t’e, n’e: rad’it’ ‘roditi’, t’iho, n’ikogda ‘nikoli’, poned’el’n’ik ‘ponedeljek’, t’elo ‘telo’, n’ešto ‘nekaj’) in z zadnjimi (npr. d’ad’a ‘stric’, t’oplyj ‘topel'’, ut’ug ‘likalnik’) ali samostojno (npr. mat’ ‘mati’, d’en’ ‘dan’).21 BRUS − zveneči velarni pripornik h, ki se pojavlja na mestu slovanskega g (zapisuje s z g, npr. halava ‘glava’ / галава/); − dž (zveneči par glasu č, npr. naradžen’јe ‘rojstvo’ / нараджэнне/); − dz (zveneči par glasu c, npr. pan’adzelak ‘ponedeljek’ / панядзелак/), ki se pogosto pojavlja na mestu d v drugih slovanskih jezikih, podobno kot c na mestu t (npr. cjaški ‘težek’ / цяжкi/); −  (torej dvoustnični alofon v se zapisuje s posebno črko ў, npr. v besedi zdaroe ‘zdravje’ / здароўе/); 19 Morfološka posebnost glagolskega sistema makedonščine in bolgarščine je odsotnost oblike za nedoločnik, zato se navaja kot osnovna slovarska oblika 3. oseba ednine povednega sedanjika. 20 V pisavi za mehke različice ni posebnih grafemov, mehkost se označuje s sledečim samoglasniškim grafemom, ki je lahko ja, ju, je, jo, i (v azbuki: я, ю, e, ё, и). Brez opozicijske ustreznice so soglasniki: samo trdi ž, š, c, samo mehki šć, č, j. 21 Primeri zapisani v cirilici: родить, тихо, никогда, делить, понедельник, тело, нечто, дядя, тёплый, утюг, поле, земя, знамение, море, мать, день. 38 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 − mehke različice soglasnikov podobno kot v ruščini (npr. ljohki ‘lahek’, vjaliki ‘velik’), razen r ( more); − zaporedje ni se vedno izgovori n’i ( n’ikoli ‘nikoli’ / николи/); − namesto t’i se pojavlja c’i ( цихо), namesto d’i pa dz’i. UKR − grlni zveneči h je nadomestil slovanski in neslovanski g (npr. hrad ‘grad’, hram ‘gram’); − zaporedje šč; − deset dolgih mehkih soglasnikov n, d, t, l, c, z, s, č, ž, š (zapišejo se s podvojeno črko, npr. suddja ‘sodnik’); − zaporedja mehkih soglasnikov z j podobno kot v BRUS. POL −  (se zapisuje s posebno črko ł, npr. mały ‘majhen’); − zlitnika dz (npr. dzwon ‘zvon’), dź ( poniedziałek ‘ponedeljek’); − mehke različice soglasnikov k’, g’, m’, l’, p’, c’, dz’, n’, s’, z’ (zapisane skupaj z i, npr. dziennik ‘dnevnik’, cichy ‘tih’); − ni se prebere kot n’i (npr. nigdy ‘nikoli’); − namesto t’i se pojavlja ći ( cicho ‘tiho’), namesto d’i pa dźi; − odsotnost zaporedij lj, rj ( pole, morze); − dvoglasniki ie, ia, io, iu, ię, iǫ (gl. zgoraj) se lahko izgovorijo tudi kot soglasnik + samoglasnik (npr. ja, je, jo itd.). KAŠ −  (se zapisuje s posebno črko ł, npr. môłi ‘majhen’); − zlitnika dž ( dłudżi ‘dolg’) in dz ( pon’iedzek / pòniedzôłk/ ‘ponedeljek’); − ni se prebere kot n’i ( nigdë ‘nikoli’); − namesto t’i se pojavlja ci ( cicho ‘tiho’); − dvoglasniki ie, ia, io, iu, ią, iǫ (gl. zgoraj) se lahko izgovorijo tudi kot soglasnik + samoglasnik (npr. ja, je, jo itd.). DLUŽ −  (se zapisuje s posebno črko ł ali w, npr. v besedi mały ‘majhen’, nowy ‘nov’); − mehke različice soglasnikov č, r (zapišejo se ć, ŕ, npr. šesć ‘šest’, pjepjeŕ ‘poper’); − namesto t’i/ t’e, d’i/ d’e, n’i/ n’e je mehki ś, ź, n’ (zapišejo se kot ś, ź, ń, npr. śežki ‘te- žek’, pönjeźele / pónjeźele/ ‘ponedeljek’, źeń ‘dan’); − sprememba r v š po soglasnikih p, t, k (npr. tšawa ‘trava’, pšosym ‘prosim’); − zaporedja ustničnih soglasnikov in j (npr. wobjed ‘kosilo‘). Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 39 GLUŽ − grlni zveneči h na mestu slovanskega g ( hłowa ‘glava’); −  (se zapisuje s posebno črko ł ali w, npr. v besedi mały ‘majhen’, nowy ‘nov’); − namesto zaporedij ti, di, ni in te, de, ne se pojavljajo mehki ć, dź, n’ (npr. ćežki ‘te- žek’, pundźela / póndźela/ ‘ponedeljek’, dwornišćo ‘postaja’); − zaporedja ustničnih soglasnikov in j (npr. wobjed ‘kosilo’). SLŠ − grlni zveneči h ( hlava ‘glava’); − zlitnika dz (npr. medzi ‘med, izmed’) in (podobno kot v češčini precej redek) dž (npr. džbán ‘vrč’); − mehke različice soglasnikov d’, t’, n’ (v zaporedjih d’i, t’i, n’i, npr. rodit’ ‘roditi’, ticho ‘tiho’ , nikdy ‘nikoli’, in d’e, t’e, n’e, npr. delit’ ‘deliti’, pondelok ‘ponedeljek’, telo ‘telo’, lahko tudi samostojno, npr. rodit’ ali v kombinaciji z zadnjimi samoglasniki, npr. vd’aka ‘hvala’), l’ ( l’ahký ‘lahek’, l’avý, kl’úč ‘ključ’, l’ud ‘ljudstvo’, vel’ký); − podaljšani različici ĺ, ŕ v zlogotvornem položaju (npr. hĺbka ‘globina’, vŕba ‘vrba’). ČEŠ − grlni zveneči h ( hlava ‘glava’); − zlitnik dž (npr. džbán ‘vrč’), ki je redek; − skupine d’e, t’e, n’e in d’i, t’i, n’i se vedno izgovorijo z mehkimi različicami soglasnikov (posebej se zapiše dě, tě, ně, npr. dělit ‘deliti’, pondělí ‘ponedeljek’, tělo ‘telo’, neděle ‘nedelja’, rodit ‘roditi’, ticho ‘tiho’, nikdy ‘nikoli’, d’, t’, n’ lahko stojijo tudi samostojno, npr. zed’ ‘zid’, sít’ ‘mreža’, kůň ‘konj’); − mehki r se je spremenil v ř ( moře ‘morje’), tako da zaporedji rj, lj ne obstajata ( moře, pole); − obstaja le zaporedje ustnični soglasnik in j (npr. pjet / pět/ ‘pet’, vjed’et / vědět/ ‘vedeti’). 40 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 ’, ž, š, ’ , r ’ ’ ’ ’ rj r, ř/lj, l, l’ rj, lj r, lj- r, lj rj, lj rj,lj r,l r,lj ž/š, l š, l š, l ś, l r, l ř, l h (grlni ali velarni) – – – – – + + – – + – + + ’, ’, l ’, č, ’, t’, s ’ podaljšani soglasniki – – – – sč n’, d c’, z ž, š – – – – – l’, r – von won dz – – dz – – – – dz – – – – – gdy gdǝ gdy ikoli n’i n’i ikdy gdy n’i nikoli nikogaš nikoga n’ iho, jažjolij, c’ n’ n’i n’igdy t’ iša, cicho, t’ cicho, ažký, težek, težak, nikada težok, težǝk, elak, ćežki, t’ eškí, śěžki, t’ iaek, k, el’nik, ilok, dz’ ela, lok, d’ d’ ’a dz dze elí, deljek, deljak, delnik, delnik, dź źele, d’e d’ ’: pan + e/je, i ’: paňe ’: pone ’: poňie ’: poňie ’: pón ’: pónje ’: pon ’: pon ’, n ’, n ’, n ’, n ’, n Posebni soglasniki. ikogda ’, c koli d, t, n (ali *dje, tje, nje) d, t, n: pone d, t, n: pone d, t, n: pone d, t, n: pone d’, t n’ d’, t dz n’i dź, í, n dz, c, n dź, ć, n ź, ś, n d’, t d’, t ća ca ca k’a št čka ca ca Tabela 3: ča ča čka ce a, sve a, świe a, swie a, svieca ja, sve đa, svije g’a, sve žd ža, sve ža, svi ža, sve dz dz za, swě za, swě dz z, sví j/đ/g’/ž/dz/z, ć/k’/št/č/c (za psl. *dj, tj) me me me me me me mja mie mie mje mja me me ’ ... + ’... ) ’, p mehki ustnični in priporniki (b s’, z – – – – + – + + – – – – – - j . (ustnični in pri sogl porniki) + + + + + – – – (+) – iu, ia, ie, io = ju, ja, je, jo (+) (+) – samo po ustničnih (+) – samo po ustničnih + (+) – samo po ustničnih  + – – – – – – + + + + – – SLO OJSL MK BG RUS UKR BRUS POL KAŠ GLUŽ DLUŽ SLŠ ČEŠ Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 41 3 Povzeto – položaj slovenščine med slovanskimi jeziki glede na glasovne prvine Samoglasniki Podobnosti s slovenščino: slovenščina ima poleg 5 samoglasnikov, ki so skupni vsem slovanskim jezikom ( i, e, a, o, u), še široka samoglasnika ( ɛ, ɔ) in polglasnik ( ə). V celotnem slovanskem arealu najdemo široka samoglasnika še v delu zahodnoslovanskih jezikov (KAŠ, LUŽ), ki so bili v precej tesnem stiku z nemščino, kar je primer tudi slovenščine. Poleg odprtih samoglasnikov je tudi (sprednji) polglasnik tipičen še za kašubščino. Razlike s slovenščino: od samoglasniškega sistema slovenščine se jasno razlikuje sis- tem vzhodnoslovanskih jezikov (RUS, BRUS, UKR), ki imajo poleg skupnih 5 samo- glasnikov še posebni zadnji y. Po tej prvini se jim pridružuje še del zahodnoslovanskih jezikov (POL, LUŽ, KAŠ), pri čemer imata dva še posebne nosne samoglasnike (POL: ǫ, ę; KAŠ: ǫ, ą), ki jih je sicer imela tudi praslovanščina. Dvoglasniki Podobnosti s slovenščino: v slovenščini najdemo 4 dvoglasniška zaporedja, ki so nače- loma tvorjena s kombinacijo samoglasnik +  ( i, e, a, o); enaka zaporedja ima tudi del zahodnoslovanskih jezikov (POL, KAŠ, LUŽ), v ostalih dveh zahodnoslovanskih jezikih pa najdemo samo po enega od naštetih dvoglasnikov (ČEŠ ou, SLŠ iu). Tri zaporedja ( au, ou, iu), enaka slovenskim, pa ima še beloruščina. Razlike s slovenščino: glede na pojav dvoglasnikov se od slovenščine popolnoma razlikujejo ostali južnoslovanski jeziki, ki imajo ali popolnoma drugačne dvoglasni- ke (OJSL io, eo, ao, uo; BG a, o) ali pa jih sploh nimajo (MK). Ravno tako se od slovenščine razlikujejo vzhodnoslovanski jeziki (razen BRUS), v katerih tudi ne najdemo dvoglasnikov (RUS, UKR). Iz zahodnoslovanskih jezikov ima samo češčina edini dvoglasnik ou, slovaščina ima tri ( iu, ie, ia), drugi jeziki pa imajo poleg dvoglasnikov, znanih iz slovenščine, še precej drugih, ki se pojavljajo v zaporedjih i + samoglasnik in  + samoglasnik (POL, KAŠ, LUŽ). Kvantiteta in naglasno mesto Podobnosti s slovenščino: kar se kvantitete tiče, je situacija podobna kot v slovenščini še v vseh južno- in vzhodnoslovanskih jezikih. Naglasno mesto (prosto in premično) pa je v grobem podobno slovenskemu v vzhodnoslovanskih jezikih in v vseh južnoslo- vanskih razen MK. 42 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Razlike s slovenščino: glede kvantitete samoglasnikov se močno razlikuje sistem zaho- dnoslovanskih jezikov od sistema ostalih slovanskih jezikov – del zahodnoslovanskih jezikov sploh nima dolgih različic samoglasnikov (POL, KAŠ, LUŽ), pri dveh jezikih (ČEŠ, SLŠ) pa je samoglasniška kvantiteta pomensko razlikovalna. Za razliko od slo- venščine pa imajo vsi zahodnoslovanski jeziki in južnoslovanska MK stalno naglasno mesto. Soglasniki Podobnosti s slovenščino: podobno kot slovenščina ima  še del zahodnoslovanskih je- zikov (POL, KAŠ, LUŽ) ter BG pred zadnjima samoglasnikoma. Zaporedja rj, lj imajo tako kot slovenščina še južnoslovanski (OJSL, MK, BG) in vzhodnoslovanski (RUS, BRUS) jeziki, ki imajo enako kot slovenščina tudi kombinacije ustničnikov ( b, p, m, v, f) in ostalih pripornikov ( z, s) z j, s to razliko, da imajo vzhodnoslovanski jeziki v teh zaporedjih mehke različice omenjenih soglasnikov. Za praslovanski * tj ima slovenšči-na č, enako kot tudi vzhodnoslovanski jeziki. Kar se tiče zaporedij d’e, t’e, n’e in d’i, t’i, n’i se slovenščina ujema samo z ostalimi južnoslovanskimi jeziki (OJSL, MK, BG). Razlike s slovenščino: vzhodnoslovanski jeziki in poljščina imajo mehke različice ve- čine soglasnikov (RUS, BRUS, UKR: b’, f’, g’, x’, k’, l’, m’, p’, r’, s’, v’, z’; POL: k’, g’, m’, l’, p’, ć, dź, n’, ś, ź); vzhodnoslovanski in zahodnoslovanski se razlikujejo po podobi zaporedij d/ t/ n + e/je/i (RUS, UKR, SLŠ, ČEŠ: d’, t’, n’; BRUS, POL, KAŠ, GLUŽ: dź, ć, n’; DLUŽ: ź, ś, n’), zahodnoslovanski jeziki tudi po zaporedjih rj, lj (POL: ž/š, l’; KAŠ, LUŽ: ś, l’; SLŠ: r, l’; ČEŠ: ř, l); glede na razvoj praslovanske skupine * dj in * tj se razlikujejo vsi slovanski jeziki, in sicer imajo namesto * dj (OJSL: đ; MK: g’; BG: žd; RUS, UKR, BRUS: ž; POL, KAŠ, SLŠ: dz; LUŽ, ČEŠ: z) in * tj (MK: k’; BG: št; POL, KAŠ, LUŽ, SLŠ, ČEŠ: c); nekaj posebnih soglasnikov pa imajo posamezni jeziki (POL, MK: dz; UKR, BRUS, GLUŽ, SLŠ, ČEŠ: grlni ali mehkonebni zveneči h; ČEŠ: ř; RUS, UKR, SLŠ: podaljšane različice soglasnikov). Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 43 viRi in liteRatuRa BRowne, Wayles, ivanov, Vyacheslav Vsevolodovich, 2019: Slavic languages. Encyclopedia Britannica. . ivanov, Vjačeslav Vsevolodovič, 1990: Genealogičeskaja klassifikacija jazykov. Viktorija Ni- kolaevna Jarceva (ur.): Lingvističeskij enciklopedičeskij slovar. Moskva: Sovetskaja ency-klopedija. 93–98. juRgec, Peter, 2011: Slovenščina ima 9 samoglasnikov. Slavistična revija 59/3. 243–268. marti, Roland, 2000: Die Bezeichnung der Vokale in der Glagolica. Heinz Miklas, Sylvia Richter, Velizar Sadovski (ur): Glagolitica: zum Ursprung der slavischen Schriftkultur. Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften. 54–76. Šekli, Matej, 2017 (ur.): Med Slovani / Among the Slavs. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Šekli, Matej, 2018: Tipologija lingvogenez slovanskih jezikov. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. šivic-dulaR, Alenka, 2012 (ur.): Slovanske filologije skozi čas. Ljubljana: Filozofska fakulteta. topoRišič, Jože, 42000: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja. večeRka, Radoslav, 1980: Základy slovanské filologie a staroslověnštiny. Praha: Státní peda-gogické nakladatelství. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 45 Tatjana Balažic Bulc, Vesna Požgaj Hadži Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slavistiko tatjana.balazicbulc@ff-uni-lj.si, vesna.hadzi@ff-uni-lj.si O starih in novih identitetah: knjižni jeziki osrednjejužnoslovanskega prostora Prispevek obravnava spreminjanje jezikovne identitete na osrednjejužnoslovanskem prostoru. Najprej prikažemo srbohrvaško jezikovno identiteto in skušamo najti vzroke za odmik od te identitete ter prevzemanje nacionalnih jezikovnih identitet: bosanske, črnogorske, hrvaške in srbske. Potem pa se osredotočimo na vprašanja, ki so po razpadu skupne države zaznamovala razvoj jezikovnih identitet v novonastalih državah. 1 Uvod Preučevanje identitet je bilo v zadnjih desetletjih pogosto v središču raziskovalne po- zornosti, saj se v njih odražajo kulturne in družbene vrednote tako posameznika kot skupnosti, v kateri živi. V tem smislu se pogosto omenjajo nacionalna, regionalna, globalna, kulturna, družbena, politična, verska itd. identiteta, posebno mesto pa zagotovo pripada jezikovni identiteti, ki je tudi v središču pozornosti v našem prispevku, v katerem bo govor o spreminjanju jezikovne identitete na osrednjejužnoslovanskem prostoru. Na tem prostoru se je formiranje knjižnega jezika povezovalo in se še danes povezuje z idejo nacije, zato je tudi sam jezik imel »širši pomen in pomembnejšo vlo- go, kot jo pravzaprav ima« (Pranjković 2008: 56), spreminjal pa se je koncept nacije. Politične elite so izkoristile simbolno moč jezika ter z enačenjem jezikovne in nacio- nalne identitete spodbujale nacionalno skupnost k aktivnemu sodelovanju in tudi med- sebojnem obračunavanju (Škiljan 2002: 275). Tako kot se je sredi 19. stoletja v ideji združevanja oblikoval skupni knjižni jezik, kasneje poimenovan srbohrvaščina, tako se je ta jezik v novih družbeno-političnih okoliščinah razdružil na štiri samostojne stan- dardne jezike: hrvaščino, srbščino, bosanščino in črnogorščino, od katerih vsaka gradi svojo identiteto. V nadaljevanju sledi podrobnejši prikaz jezikovnih vprašanj v okviru posamezne jezikovne identitete. 2 Srbohrvaška jezikovna identiteta Sredi 19. stoletja, ko je postalo jasno, da se ideja o združevanju vseh južnih Slovanov in oblikovanju skupnega jezika ne bo uresničila, je bil na Dunaju leta 1850 podpisan Dunajski književni dogovor, ki je določal smernice razvoja knjižnega jezika, skupnega 46 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Hrvatom in Srbom.1 V Dogovoru je zapisano, da je za skupni jezik najbolj primerno južno narječje, to so govori štokavske narečne skupine, s čimer se je hrvaška stran odrekla bogati književni tradiciji v čakavščini in kajkavščini, srbska pa književnosti, pisani v eni od različic srbskoslovanskega jezika. Vendar ime jezika v Dogovoru ni omenjeno. Izraz srbohrvaščina, ki je bil sicer zabeležen že v 1. polovici 19. stoletja,2 se v dokumentih pojavi šele kasneje, v času Kraljevine Jugoslavije, še bolj pa stopi v veljavo po drugi svetovni vojni. Obvezno rabo dvodelnega imena določa Novosadski dogovor, ki je bil podpisan v Novem Sadu leta 1954. V njem je med drugim precej splošno zapisano, da se morata v uradni rabi vedno uporabljati oba sestavna dela poimenovanja, kar je kmalu povzročilo številna nesoglasja glede zapisovanja jezika: ali zapisati srbohrvaški, srbo-hrvaški, srbski ali hrvaški in obratno, tj. s hrvaščino na prvem mestu (več o tem Pranjković 2006). Ta oblika je bila v rabi predvsem v SR Hr-vaški. Torej je bila srbohrvaška jezikovna identiteta že od samega začetka tudi kamen spotike, in to ne le glede poimenovanja jezika. Dejstvo je, da srbohrvaška nacija nikoli ni obstajala in da je bila nadnacionalna ideja o skupnem jeziku za novo nacijo vsiljena. Poimenovanje jezika pa je bilo problematično tudi zaradi izključevanja. Poleg Hrvatov in Srbov so namreč srbohrvaško govorili tudi Črnogorci (v Novosadskem dogovoru tudi posebej omenjeni) in Muslimani (danes Bošnjaki), torej štiri nacije z različnimi zgodovinskimi, verskimi, kulturnimi itd. tradicijami, ki so vse vplivale na identiteto srbohrvaškega jezika. 2.1 Jezikovna politika v SFRJ Jezikovna politika v večjezikovni in večnacionalni Jugoslaviji je temeljila na ideji brat- stva in enotnosti narodov in narodnosti ter na enakopravnosti jezikov treh narodov (slovenščine, srbohrvaščine in makedonščine), narodnosti in drugih etničnih skupin (gl. Požgaj Hadži 2014: 60–61).3 Pri tem je bila po podatkih popisa prebivalstva leta 19814 srbohrvaščina materni jezik 73 % prebivalstva, kar se je odražalo tudi v jugoslo- vanskem javnem sporazumevanju. Kljub formalno-pravni enakopravnosti jezikov, je 1 Podpisniki Dunajskega književnega dogovora so bili na hrvaški strani Ivan Kukuljević, Dimitrije Demeter, Ivan Mažuranić, Vinko Pacel in Stjepan Pejaković, na srbski strani Vuk Stefanović Karadžić in Đuro Daničić ter kot predstavnik avrstijske oblasti Franc Miklošič. Več o Dogovoru gl. . 2 Med prvimi naj bi ga v svojih delih uporabljal indoevropeist Jakob Grimm že leta 1824. 3 Dober zgled jezikovne enakopravnosti je legendarna reklama za Radensko iz leta 1988, ki stereotipno prikaže narode i narodnosti SFR Jugoslavije. Slovenijo npr. zastopata dva planinca, dekle in fant, ob zvokih harmonike kot tipičnega slovenskega glasbila, to je dežela, kjer se neguje zdravo športno življenje; Srbija je prikazana kot dežela z obilno hrano, kjer poroke trajajo več dni; dedek ima na glavi tudi tipična srbsko kapo, šajkačo, ki je tudi danes eden od nacionalnih simbolov itd. Vsaka republika oz. avtonomna pokrajina je prikazana s sloganom v svojem jeziku: slovenščini, različnih variantah srbohrvaščine, makedonščini in albanščini. 4 Nacionalni sastav stanovništva SFR Jugoslavije, knjiga 1, Savezni zavod za statistiku, Beograd; . Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 47 srbohrvaščina kot večinski jezik prevladovala. Bila je jezik zveznih organov, jezik diplomacije, jezik vojske in vojaške uprave, razpravljalni jezik v zvezni skupščini, prevladujoč jezik v medijih itd., s čimer je pridobila status prestižnega jezika, med- tem ko so bili ostali jeziki v podrejenem položaju (Gorjanc 2013). V SR Sloveniji se je na primer že v 60. letih kazalo precejšnje nezadovoljstvo z neprivilegiranim položajem slovenščine. Razprave so doživele vrhunec leta 1979 na konferenci Slo- venščina v javnosti (Pogorelec 1983) in zahvaljujoč vsem tem aktivnostim je sloven- ščina postala funkcijsko razvit jezik v vseh sferah jezikovnega delovanja (več o tem v Popič, Gorjanc 2014: 584–585; Balažic Bulc, Požgaj Hadži 2020: 12–13). Vendar pa so se znotraj srbohrvaščine, ki je, kot rečeno, združevala različne narode in jezikovne tradicije, pojavljala trenja. Kmalu po podpisu Novosadskega dogovora, se je v različnih razpravah vse bolj kazalo, da srbohrvaščina ni enoten jezik, temveč je teritorialno in nacionalno razslojena. Sredi 60. let so se vnele burne razprave o jezikovnih variantah in izrazih, ki jih je sprožil referat jezikoslovke Milke Ivić na Petem kongresu jugoslovanskih slavistov v Sarajevu leta 1965. Večina jezikoslovcev se je strinjala z njenim stališčem, da obstajata dve varianti tega jezika: zahodna (hr- vaška) in vzhodna (srbska), ki sta polarizirani na osi Zagreb–Beograd. Čeprav med njima na strukturni ravni ni večjih razlik, saj temeljita na isti osnovi, sta se razvijali v različnih družbeno-političnih, zgodovinskih, verskih itd. okoliščinah in bili v stiku z različnimi jeziki. V tem obdobju se je začelo razpravljati tudi o tretji, bosanskohercegovski varianti (Hraste 1966), ki se je od srede 70. let promovirala kot bosanskohercegovski stan- darnojezikovni izraz. V dokumentu Knjižni jezik in knjižnojezikovna politika v BiH ( Književni jezik i književnojezična politika u BiH iz leta 1971 je zapisano, da je temeljna značilnost tega izraza odprtost do različnih kulturnih in jezikovnih vplivov, hkrati pa tudi negovanje avtohtonih knjižnojezikovnih posebnosti (npr. poleg izraza kahva se uporabljata tudi kava in kafa) in kulturnih vrednot vseh narodov Bosne in Hercegovine ter prosta izbira jezikovnih elementov, neglede na morebitno variantno zaznamovanost v drugih jezikovnih skupnostih (Šipka 2001: 35–36). Nekoliko drugačna situacija je bila v SR Črni gori, kjer je bil uradni jezik srbohrvašči- na (Ustava 1963 in 1974) vse do leta 1992, ko je v Ustavi uradni jezik preimenovan v srbski jezik ijekavskega tipa (Lakić 2013). V primerjavi z Bosno in Hercegovino, kjer se trije večinski narodi razlikujejo tudi po veri, so Črnogorci in Srbi iste, pravoslavne krščanske vere, vendar sta danes Srbska in Črnogorska pravoslavna cerkev avtokefalni (tj. samostojni). Čeprav je bila SR Črna gora v SFRJ samostojna republika z bogato državotvorno zgodovino, je bila črnogorska identiteta razumljena predvsem kot terito- rialna, ne kot nacionalna identiteta. To pomeni, da ni bilo pomembno, ali »biti Črno- gorec hkrati pomeni tudi biti Srb ali ne« (Mønnesland 2009: 125). Sicer se je ideja o 48 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 črnogorskem jeziku pojavila že v 60. letih, vendar vidnejših sadov ni obrodila (gl. npr. Dulović 2013). Ob razpadu SFRJ so nadnacionalno idejo potisnile v kot različne nacionalne ideje. In tako kot je imela srbohrvaščina pomembno vlogo pri oblikovanju skupne države, je imela pomembno vlogo tudi pri njenem razpadu. Novi politični akterji so prevzeli ob- stoječo ideologijo simbolne funkcije jezika, vendar je dvodelno poimenovanje jezika, ki je bilo v prejšnjih družbeno-političnih okoliščinah sprejemljivo, postalo nespreje- mljivo (Kapović 2010: 147).5 Zato so temeljni nacionalni simbol postali nacionalni jeziki, nasledniki srbohrvaščine, in večina jezikoslovnih razprav je dobila politični podton, zlasti v 90. letih. 2.2 Nesoglasja glede jezikovnih vprašanj Jugoslovansko jezikovno politiko so zaznamovala tudi nesoglasja o različnih jezikov- nih vprašanjih. Težnje po jezikovni ločitvi posamezne variante so se pojavile že konec 60. let. Leta 1967 je bila na hrvaškem objavljena Deklaracija o položaju in poimeno- vanju hrvaškega knjižnega jezika,6 v kateri je bila izražena zahteva po enakopravnem statusu hrvaščine v jugoslovanski federaciji. Temu je na začetku 70. let sledilo prepo- vedano kulturno-politično gibanje Hrvaška pomlad (Hrvatsko proljeće), ki je v okviru SFRJ zahtevalo večje nacionalne pravice Hrvatov, vključno z jezikovnimi pravicami. 80. leta so zaznamovala prizadevanja proti nacionalizmom v hrvaških učbenikih itd. Čeprav je bilo največ protestov proti združevalni jezikovni politiki na Hrvaškem, so v 80. letih potekale burne jezikovne razprave tudi v drugih socialističnih republikah in celo v tujini. Na konferenci Jezik in nacionalni odnosi 7 leta 1984 v Sarajevu je bil govor o statusu jezikovnega izraza v Bosni in Hercegovini in večina jezikoslovcev se je zavzemala za skupni, bosanskohercegovski jezikovni izraz. O jezikovni politiki in jezikovnem načrtovanju je potekala razprava tudi na okrogli mizi na 12. kongresu Zve- ze slavističnih društev Jugoslavije leta 1988 v Novem Sadu (Vasić 1990) kot tudi leta 1989 na konferenci Language Planning in Yugoslavia (Bugarski, Hawkesworth 1992) Univerze v Londonu.8 Rdeča nit vseh konferenc so na eni strani enoten sporazumevalni prostor, na drugi pa jeziki narodov, narodnosti in drugih etničnih skupin. Razprave so obravnavale številna občutljiva jezikovna vprašanja, ki so se porajala predvsem zaradi 5 Kapović (2010: 156) meni, da bi jezik morda celo »preživel« razpad države, če bi bil poimenovan z nadnacionalim izrazom, kot je npr. standardna štokavščina. Vendar ta izraz v praksi ni zaživel, saj se z njim nihče ne identificira. 6 Deklaraciju o položaju i nazivu hrvatskoga književnoga jezika, gl. . 7 Jezik i nacionalni odnosi, Sveske 5–6, Institut za nacionalne odnose, Sarajevo, 1984. 8 Na isti univerzi je bila leta 2000 ponovno organizirana konferenca v podobni zasedbi. Prispevki so objavljeni v zborniku Language in the Former Yugoslav Lands (Bugarski, Hawkesworth 2004). Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 49 različnih pogledov na jezikovno načrtovanje (načrtovanje enotnega jezika ali načrtova- nje posameznih variant). Vse te konference navajamo kot zgled, da so bila številna jezikovna vprašanja sporna že pred razpadom skupne države in so nekako najavljala konec srbohrvaščine. Po raz- padu SFRJ so se polemike nadaljevale, vendar ne več na zvezni ravni, temveč znotraj posameznih nacionalnih držav, in to praviloma med nacionalno radikalnimi in bolj zmernimi jezikoslovci (gl. tudi Mønnesland 2001: 19; Požgaj Hadži 2013: 337–338). Burno družbeno-politično dogajanje v 90. letih, ki so ga povzročila zunajjezikovna dejstva, tj. razpad jugoslovanske federacije, so pomenile konec srbohrvaščine oz. njeno nominalno smrt, vlogo standardnih jezikov pa so prevzele nekdanje variante in izrazi: med letoma 1990 in 1993 hrvaščina, srbščina in bosanščina ter leta 2007 črnogorščina. 3 Nove države in stare/nove jezikovne identitete Nove družbeno-politične okoliščine niso prinesle le novih poimenovanj in statusov jezikov, temveč tudi številne druge spremembe: nacionalno afirmacijo posameznih jezikov, (zlo)rabo jezika za uresničevanje političnih ciljev, nacionalno in teritorialno homogenizacijo itd., posledično pa tudi različne spremembe v jezikih samih (Baotić 2001: 209). V naslednicah srbohrvaščine so se začele odražati različne nacionalistične ideologije, pri čemer je bilo temeljno izhodišče jezikovnih sprememb (nekateri avtorji govorijo o jezikovnem inženiringu), da bi se Naš jezik čim bolj razlikoval od Njihovega. S tem se je spremenil tudi odnos do posameznih jezikov, nekdanjih variant in izrazov, povečal se je laični interes za jezikovna vprašanja, kar je privedlo do vse večje politizacije jezika, nacionalne jezikovne politike so se vse bolj radikalizirale in posledično tudi pristop k (standardno)jezikovni problematiki na splošno itd. (Pranjković 2008). Lahko rečemo, da je jezik postal orodje za ohranjanje in utrjevanje nacionalne identitete ter nacionalne kulture, in v tem kontekstu so se izvajale različne, predvsem nasilne spremembe in/ali uvajale novotarije. Največjih sprememb je bila v 90. letih deležna hrvaščina, potem bosanščina, nekoliko kasneje še črnogorščina, najmanj pa srbščina. Na ta način je v novonastalih državah potekala rekonstrukcija jezikovne iden- titete, ki jo podrobneje prikažemo v nadaljevanju. 3.1 Hrvaška jezikovna identiteta Hrvaška jezikovna identiteta se je v 90. letih krepila predvsem na račun leksike, in sicer z uvajanjem neologizmov ( novohrvaščina), ki »poudarjajo razlike med hrvaščino v hrvaški državi in hrvaščino pod vplivom srbščine v nekdanji Jugoslaviji« (Lučić 2009: 13). Poleg zrakomlata (sln. helikopter), ki je postal simbol hrvaške jezikovne identitete, je Babić leta 1994 predlagal številne neologizme (npr. kopnica za AIDS; mamutnjak za 50 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 džambodžet, jumbo-jet itd.), ki pa večinoma niso zaživeli v praksi (več o tem gl. npr. v Granić 2013: 78; Požgaj Hadži, Balažic Bulc 2015: 71–73). Vendar pa novi leksemi niso imeli enakega statusa. Nekateri so absolutno prevladali v primerjavi s preteklim obdobjem (npr. vojna in pravna terminologija), nekateri so se revitalizirali, zato so do- bili ime oživljenke ( županija, kuna), nekateri so bil vsiljeni po političnem nareku (npr. djelatnik namesto radnik, sln. delavec; prisutnost namesto nazočnost, sln. prisotnost). Zlasti za slednje je težko najti jezikoslovno utemeljitev, zakaj bi bili prvi boljši od drugih. Pogosto je bilo slišati, da so bolj hrvaški in da se v času skupne države niso smeli uporabljati (Požgaj Hadži 2014: 71–72; Badurina 2015: 69–70). Seveda je izbor lekse- mov govorce politično zaznamoval: tisti, ki so »pravilno« govorili, so bili domoljubi, tisti pa, ki niso govorili dovolj »čiste« hrvaščine, so bili označeni kot »jugonostalgiki« (Opačić 2014). Vse to je pri govorcih povzročalo negotovost in celo strah pred »napač- no« izbiro leksema, torej strah pred maternim jezikom (Opačić 2014: 32–44). Hrvaška identiteta se je odražala tudi v odnosu do tujk, zlasti do srbizmov, ki so »so- vražnik, ki ne ogroža le nacionalne identitete, ampak kar obstoj nacije« (Lučić 2007: 338). V tem času je nastala kopica slovarjev in drugih jezikovnih priročnikov o razli- kah med hrvaščino in srbščino, celo slovarjev odvečnih besed v hrvaščini (več o tem v Požgaj Hadži, Balažic Bulc 2015; Badurina 2015). Spremembe pa so se dogajale tudi na pravopisni ravni. Oblikovalci hrvaške jezikovne politike so namerno destabilizirali relativno stabilno pravopisno normo. O pravopisnih vprašanjih so se kresala različna mnenja, hrvaška identiteta pa se je dokazovala celo z izbiro zapisa določenega jezikov- nega elementa, npr. kako pisati neću (sln. nočem), tradicionalno skupaj ali po novem narazen ( neću ali ne ću) (več o tem v Požgaj Hadži 2017). 3.2 Srbska jezikovna identiteta Za razliko od Hrvatov Srbom ni bilo treba svoje identitete dokazovati z leksikalnim in strukturnim oddaljevanjem od hrvaščine, zato srbščina ni bila deležna večjih jezikovnih sprememb. Vendar pa se je srbska jezikovna identiteta simbolno odražala na ravni pisa- ve. Z Ustavo 2006 je namreč cirilica postala edina uradna pisava v Srbiji,9 kljub temu da je srbščina imela bogato tradicijo rabe dveh pisav, cirilice in latinice. Cirilica je postala »srbska nacionalna svetinja, ki jo treba obvarovati za vsako ceno [...] če bi izginila, bi z zemeljskega obličja izginil srbski jezik, s tem pa tudi srbski narod,« ironično komen- tira Bugarski (2013: 102). Velikosrbski nacionalizem se odraža v manifestu Beseda o srbskem jeziku ( Slovo o srpskom jeziku), objavljenem leta 1998 v časopisu Politika, ki promovira tezo, da so vsi štokavci Srbi, le da so različne veroizpovedi, in da ostali trije jeziki zgolj variante srbščine. To tezo še danes zagovarjajo nekateri srbski jezikoslovci. 9 Gl. 10. člen Ustave Republike Srbije: . Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 51 Jezikovni nacionalizem je v 90. letih pustil sledi tudi v srbskem javnem diskurzu, po- sebej v vojnem diskurzu, sovražnem govoru ipd. (Silaški idr. 2009), in to ne le v Srbiji, temveč tudi izven matične države. Bizaren primer dokazovanja srbske identitete je bil v Republiki Srbski10 (BiH), kjer so leta 1993 politiki z odlokom razglasili, da bo v uradni in javni rabi samo ekavski izgovor, čeprav tam živijo Srbi ijekavci. Odlok je bil prekli- can leta 1998. Bugarski (2016) meni, da se v srbščini še vedno kaže blaga kriza identi- tete, tako na zunaj, v odnosu do hrvaščine, črnogorščine in bosanščine, kot na znotraj, v dvojnosti izgovora (ekavski in ijekavski)11 in dvojnosti pisave (cirilica in latinica). 3.3 Jezikovna identiteta v Bosni in Hercegovini Leta 1990, ko so bili osamosvojitveni procesi v polnem zamahu, ideja o skupnem bo- sanskohercegovskem standardnojezikovnem izrazu, ki so jo zagovarjali mnogi jeziko- slovci v Bosni in Hercegovini, ni bila več sprejemljiva. Po strankarskih volitvah so bili z zakonom potrjeni trije standardni jeziki: bosanščina, hrvaščina in srbščina, tako da lahko v večnacionalni Bosni in Hercegovini govorimo o treh jezikovnih identitetah, od katerih se vsaka zavzema za svojo jezikovno politiko. Pri tem sta dve zunanji, ki ju določata Zagreb (za hrvaščino) in Beograd (za srbščino). Na ravni sporazumevanja seveda ni nikakršnih ovir, težave pa se pojavijo pri jezikovni standardizaciji ter v prav- nem statusu jezikov, njihovem statusu v medijih, izobraževanju itd. (več o tem v Požgaj Hadži, Balažic Bulc 2015: 78–83). Posebnost bosanskohercegovskega izobraževanja je, da se izvaja v treh učnih jezikih in v treh kulturno-zgodovinskih kontekstih. Da bi se zagotovile jezikovne pravice vseh otrok, pouk ponekod poteka v nacionalno ločenih razredih ali celo šolah (več o tem v Palić 2009: 120; Halilović 2014: 131–132; Požgaj Hadži 2014: 79–80). Vendar pa strokovnjaki (gl. npr. Pašalić Kreso 2008; Miraščija 2017; Emkic 2018), že tri desetletja opozarjajo, da je tako organizirano izobraževanje (zanj se pogosto uporablja izraz »dve šoli pod eno streho«) najhujši primer družbene segregacije in nacionalistične izobraževalne politike. 3.4 Črnogorska jezikovna identiteta Črnogorščina je postala uradni jezik leta 2007, leto dni po razglasitvi samostojne Črne gore, ki je bila do tedaj v skupnosti s Srbijo. Če se je v začetku za svoj status potego- vala s srbščino, so od uradnega priznanja v ospredju predvsem notranja trenja zaradi različnih pogledov na proces standardizacije. Namreč, za razliko od ostalih standardnih jezikov, ki so imeli bogato tradicijo že pred oblikovanjem srbohrvaščine, je črnogoršči- na šele na začetku standardizacijskega procesa in temeljno vprašanje je, kaj bo osnova 10 Republika Srbska je ena od dveh entitet v Bosni in Hercegovini (druga je Federacija Bosne in Hercegovine), nastala z Daytonskim sporazumom. Obsega 49 % površine Bosne in Hercegovine, danes so večinsko prebivalstvo Srbi. 11 Ekavsko govori večina Srbov v Srbiji, ijekavsko govorijo Srbi v Bosni in Herceovini, Črni gori, na Hrvaškem. 52 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 temu jeziku. Tu se kažeta dve diametralno nasprotni stališči. Medtem ko ena stran poudarja pomembnost kontinuiranega jezikovnega razvoja in za osnovo črnogorskemu standardnemu jeziku predlaga srbohrvaščino, druga stran vidi črnogorsko jezikovno identiteto v obdobju pred oblikovanjem srbohrvaščine, tj. v jezikovni arhaizaciji (Lakić 2013; Glušica 2020). Glede na to, da slednja vse bolj pridobiva na moči, se zdi, da je temeljno načelo aktualne črnogorske jezikovne politike standardni jezik čim bolj od- daljiti od ostalih jezikov, nastalih na novoštokavski osnovi. Spremembe, ki so pri tem nastale, so posegle tudi v jezikovno strukturo, saj se je glasovni nabor črnogorščine povečal za dva fonema in posledično tudi grafema: ś in ź, ki se kot rezultat jotacije pojavljata v črnogorskih narečjih, npr. sjekira – śekira (sln. sekira); zjenica – źenica (sln. zenica). Uvajanje novosti v pravopis in pravorečje brez javne razprave je privedlo do velike družbene polarizacije: nekateri ohranjajo svoje pravopisne in pravorečne navade, drugi pa so sprejeli jezikovne novosti, pogosto kot dokaz politične in nacionalne pripadnosti. Tako kot v drugih novonastalih državah je tudi v Črni gori diskurz o jezi- kovni standardizaciji in kodifikaciji »na ravni nacionalnega romantizma« (Mønnesland 2009: 135), zaznamovan s številnimi nesporazumi pri vseh do sedaj objavljenih norma- tivnih priročnikih (več o tem v Glušica 2020: 99–168). 4 Sklep Iz vsega povedanega lahko sklenemo, da so osrednjejužnoslovanski prostor zaznamo- vale tudi spremembe jezikovne identitete, ki pa niso bile nepričakovane. Srbohrvaška jezikovna identiteta je bila navzven, tj. v odnosu do drugih jezikov v SFRJ, močna, navznoter pa je bila šibka, predvsem zaradi dveh izgovorov (ekavskega in ijekavskega) in dveh pisav (latinice in cirilice). Njeno šibkost pa so še dodatno potencirala notranja trenja med štirimi različnimi kulturnozgodovinskimi tradicijami. Družbeno-politične spremembe v začetku 90. so omogočile oblikovanje novih jezikovnih identitet: hrva- ške, srbske, bosanske in črnogorske. Po treh desetletjih ni več vprašljivo, koliko stan- dardnih jezikov temelji na štokavščini, v vseh štirih pa so še vedno odprta nekatera standardnojezikovna vprašanja. viRi in liteRatuRa BaduRina, Lada, 2015: Standardizacija ili restandardizacija hrvatskoga jezika u 90-im godi- nama 20. stoljeća. Tatjana Pišković, Tvrtko Vuković (ur.): Jezične, kulturne i književne politike. Zagreb: Zagrebačka slavistička škola. 57–79. Balažic Bulc, Tatjana, požgaj Hadži, Vesna, 2020: Novi statusi jezikov v spremenjenih druž- beno-političnih okolščinah: primer srbohrvaščine in njenih naslednikov v Sloveniji. Teori-ja in praksa 57/1. 12–20. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 53 Balažic Bulc, Tatjana, požgaj Hadži, Vesna, 2019: Deklaracija o zajedničkom jeziku iz so- ciolingvističke perspektive. Tatjana Đurišić Bečanović (ur.): Njegoševi dani 7: zbornik radova. Nikšić: Filološki fakultet. 153–165. Baotić, j osip, 2001: Jezik u procesu integracije i dezintegracije društvene zajednice. Svein Mønnesland (ur.): Jezik i demokracija. Sarajevo: Institut za jezik. 203–212. BugaRski , Ranko, 2013. Jezična politika i jezična stvarnosti u Srbiji posle 1990. godine. Vesna Požgaj Hadži (ur.): Jezik između lingvistike i politike. Beograd: Bibioteka XX vek. 91–111. BugaRski, Ranko, 2016: Jezici u potkrovlju. Beograd: Bibioteka XX vek. BugaRski, Ranko, HawkeswoRtH, Celia (ur.), 1992: Language planning in Yugoslavia. Ohio: Slavica, Columbus. BugaRski, Ranko, HawkeswoRtH, Celia (ur.), 2004: Language in the former Yugoslavia land. Bloomington: Slavica. dulović, Vladimir, 2013: Socialist Intercessions: The Earliest Demands for a Separate Monte- negrin Language (1967–1972). History and Anthropology 24. 166–182. emkic, Eleonora, 2018: Reconciliation and Education in Bosnia and Herzegovina: From Segregation to Sustainable Peace. New York: Springer International Publishing. glušica, Rajka, 2010: Crnogorski jezik u čeljustima nacionalizma. Riječ 4. 25–45. glušica, Rajka, 2020: Crnogorski jezik i nacionalizam. Beograd: Bibioteka XX vek. gorjanc, Vojko, 2013: Slovenačka jezička politika i odnosi društvene moći. Vesna Požgaj Ha- dži (ur.): Jezik između lingvistike i politike. Beograd: Bibioteka XX vek. 13–36. gRanić, Jagoda, 2013: Novija hrvatska standardnojezična praksa. Vesna Požgaj Hadži (ur.): Jezik između lingvistike i politike. Beograd: Bibioteka XX vek. 67–89. Halilović, Senahid, 2014: Jezička stvarnost u Bosni i Hercegovini. Socjolingwistyka 28. 121– 135. HRaste, Mate, 1966: O trećoj varijanti hrvatskosrpskog književnog jezika. Jezik 13/4. 106–113. ivić, Milka, 1965: Problem norme u književnom jeziku (Referat na Petom kongresu jugoslaven-skih slavista u Sarajevu). Jezik 13/1. 1–8. kapović, Mate, 2010: Čiji je jezik? Zagreb: Algoritam. lakić, Igor, 2013: Jezička slika Crne Gore [Linguistic Portrait of Montenegro]. Vesna Požgaj Hadži (ur.): Jezik između lingvistike i politike. Beograd: Bibioteka XX vek. 133–158. lučić, Radovan, 2007: Uvest ću još koju riječ i ozdravit će dušta tvoja. Jagoda Granić (ur.): Jezik i identiteti / Languages and Identities. Zagreb, Split: HDPL. 337 – 346. lučić, Radovan, 2009: Novohrvatski: stvarnost ili farsa? [New Croatian: Reality or Farce?]. Jagoda Granić (ur.): Jezična politika i jezična stvarnost/ Language Policy and Language Reality. Zagreb, Split: HDPL. 433–444. MiRaščija, Mervan, 2017: Stvaralački otpor: Vodič za pravnu akciju protiv podjele đaka u Jajcu. Školegijum 3. < http://www.skolegijum.ba/static/files/biblioteka/pdf/591ae6867513d_Jaj- cepravos.pdf>. mønneSland, Svein, 2001: Sociolingvistička situacija deset godina poslije raspada Jugoslavi- je [The Sociolinguistic situation ten years after the desintegration of Yugoslavia]. Svein Mønnesland (ur.): Jezik i demokracija. Sarajevo: Institut za jezik. 17–24. 54 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 mønneSland, Svein, 2009: Sociolingvistička situacija u Crnoj Gori. Lada Badurina, Ivo Pranj- ković, Josip Silić (ur.): Jezični varijeteti i nacionalni identiteti. Zagreb: Disput. 125–136. opačić, Nives, 2014: Novi jezični putokazi. Zagreb: HSN. palić, Ismail, 2009: Mogućnosti funkcioniranja triju standardnih jezika (bosanskoga, hrvatskoga i srpskoga) u Bosni i Hercegovini. Lada Badurina, Ivo Pranjković, Josip Silić (ur.): Jezični varijeteti i nacionalni identiteti. Zagreb: Disput. 111–123. pašalić kReso, Adila, 2008: The war and postwar impact on the educational system of Bosnia and Herzegovina. International Review of Education 54/3–4. 353–374. pogoRelec, Breda, 1983: Uvodno poročilo. Breda Pogorelec (ur.): Slovenščina v javnosti. Po-svetovanje o jeziku, Portorož, 14. in 15. maja 1979. Gradivo in sporočila. Ljubuljana: RK SZDL, Slavistično društvo Slovenije. 17–24. popič, Damjan, gorjanc, Vojko, 2014: Prevodna dejavnost v jezikovni politiki in jezikovnem načrtovanju: od nacionalnega k nadnacionalnemu. Teorija in praksa 51/4. 583–599. požgaj Hadži, Vesna (ur.), 2013: Jezik između lingvistike i politike [Language Between Linguistics and Politics] . Beograd: Bibioteka XX vek. požgaj Hadži, Vesna, 2014:. Language policy and linguistic reality in former Yugoslavia and its successor states. Inter faculty 5. 49–91. požgaj Hadži, Vesna, 2017: Južnoslavenski jezici u slovenskoj obrazovnoj jezičnoj politici. Snežana Gudurić, Biljana Radić-Bojanić (ur.): Jezici i kulture u vremenu i prostoru, tematski zbornik 6. Novi Sad: Filozofski fakultet. 465–472. požgaj Hadži, Vesna, 2019: Hrvatski jezik. Matej Šekli, Lidija Rezoničnik (ur.): Slovenski jezik in njegovi sosedje. (Zbornik Slavističnega društva Slovenije 29.) Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije. 66–76. požgaj Hadži, Vesna, Balažic Bulc, Tatjana, 2013: Jezik in moč v spremenjenih družbenopo- litičnih okoliščinah. Andreja Žele (ur.): Družbena funkcijskost jezika: vidiki, merila, opredelitve. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 335–341. požgaj Hadži, Vesna, Balažic Bulc, Tatjana, 2015: (Re)standardizacija v primežu nacionalne identitete: primer hrvaškega, srbskega, bosanskega in črnogorskega jezika. Slovenščina 2.0 3/2. 67–94. . pRanjković, Ivo, 2006: Hrvatski jezik od godine 1945. do 2000. Marko Samardžija, Ivo Pranj- ković (ur.): Hrvatski jezik u XX stoljeću. Zagreb: Matica hrvatska. pRanjković, Ivo, 2008: Sučeljavanja. Zagreb: Disput. SilaŠki, Nadežda, ĐuRović, Tatjana, Radić-Bojanić, Biljana, 2009: Javni diskurs Srbije. Beograd: Centar za izdavačku delatnost Ekonomskog fakulteta u Beogradu. šipka, Milan, 2001: Standardni jezik i nacionalni odnosu u Bosni i Hercegovini (1850–2000). Sarajevo: Institut za jezik u Sarajevu. Škiljan, Dubravko, 2002: Govor nacije. Jezik, nacija, Hrvati [Language of the Nation: Language, Nation, Croats]. Zagreb: Golden marketing. vasić, Vera (ur.), 1990: Jezična politika i planiranje jezika u Jugoslaviji. Novi Sad: Institut za južnoslovenske jezike. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 55 Emilija Neškoska Ljubljana emillyneshko@gmail.com Koncept Etimološkega slovarja makedonskega jezika V pričujočem prispevku bo prikazan koncept Etimološkega slovarja makedonskega jezika , v katerem bodo z makro- in mikrostrukturnega vidika predstavljene značilnosti načrtovanega slovarja. Mestoma bodo prikazani poskusni slovarski sestavki v delovni obliki, s pomočjo katerih bo prikazan zgled načrtovanega slovarja, katerega bistvenosti bodo izpostavljene z izbiro in analizo besed sodobnega makedonskega knjižnega jezika. Cilj tega prispevka je širši mednarodni javnosti predstaviti koncept omenjenega slovarja v družbenem in kulturnem kontekstu ter poudariti pomembnost in nepogrešljivost slovarja te vrste. 1 Etimologija in njene metode Beseda etimologija pomeni jezikoslovno disciplino, ki odkriva izvor, to je prvotno obliko in prvotni pomen besedja (besed in stalnih besednih zvez). Izvira iz grške besede ἐτυμολογία, ki je zloženka iz ἔτυμος ‘resničen’ in λόγος ‘beseda’. Etimologija je eksaktna znanost, ki uporablja jasno razvidno teorijo in eksaktno metodologijo. To pomeni, da etimološka analiza in sinteza ne temeljita na načelu ugibanja, kot je to bilo nekoč, temveč so v njenem ospredju glasovne ter predvsem oblikovne in pomenske jezikovne zakonitosti, s katerimi lahko dokažemo sorodnost različnih jezikovnih prvin, primerjamo jezike ter iščemo glasovno podobo, obliko in pomen, ki se je prvič pojavil na določeni razvojni jezikovni stopnji nekega jezika. Etimološka razlaga mora vzeti v ozir zlasti besedotvorni postopek, po katerem je beseda nastala, in jo razdeliti na njene sestavne dele. Šele po ugotovitvi prvotnega pomena vsakega od sestavnih delov, iz katerih je beseda tvorjena, in skupnem seštevku vseh pomenov, se lahko etimološka analiza zaključi. Za etimološko osvetlitev besed sta nepogrešljivi dve metodi, in sicer: 1) primerjalna metoda, ki je namenjena le genetsko sorodnim jezikom in omogoča primerjanje genetsko identičnih besednih vzporednic v že obstoječih in izumrlih jezi- kih. S to metodo namreč določamo jezikovno sorodnost med jeziki, ki pripadajo isti jezikovni skupini (npr. slovanski) ali isti jezikovni družini (npr. indoevropski). 2) metoda rekonstrukcije, ki ima nalogo rekonstruirati izhodiščno jezikovno stanje in odkriti prvotno glasovno podobo ter prvotno obliko (tj. morfemsko zgradbo) in po- sledično prvotni pomen besede, slednji pa omogoča prikazati prvotno semantično mo- tivacijo pomenonosnih leksikalnih enot. Na podlagi primerjave elementov v sorodnih jezikih določamo rekonstrukcijo oz. obliko, ki jo je imel jezikovni prednik oz. prajezik. 56 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 2 Namen in vloga Etimološkega slovarja makedonskega jezika Pobuda pričujočega koncepta izhaja predvsem iz potrebe po etimološkem slovarju ma- kedonskega jezika, kajti makedonščina je edini slovanski jezik, ki tovrstnega slovarja še nima. Makedonščina je jezik z državnopredstavitveno in narodnopovezovalno vlo- go, ki ga uporabljamo na vseh področjih, v vseh inštitucijah in se z njim tudi identifi- ciramo. Zato ga moramo aktivno razvijati naprej, razvijati pa moramo tudi jezikovne priročnike, ki jih potrebujejo materni govorci makedonščine, da bi bolje spoznali in preučili svojo materinščino. Jezik kot heterogen sistem ima potrebo po vsestranskem preučevanju, kar de facto pomeni, da je treba preučevati tako slovar, ki ima poimenovalno vlogo, kot tudi slovnico, ki ima urejevalno vlogo. Vsestransko preučevanje med drugim pomeni tudi sinhrono in diahrono opisovanje teh dveh komplementarnih delov jezika. Opisovanje besedja1 sodobnega makedonskega knjižnega jezika z diahronega vidika je namreč potrebno zato, da Makedonci kot tudi mednarodni uporabniki izvemo kaj več o lastni kulturi in človekovi predstavi o poimenovanju stvari, reči in dejanj ob njihovem nastanku, saj je vsaka stvar, reč ali dejanje poimenovano z razlogom, do katerega pridemo, ko besedi določimo prvotno semantično motivacijo. Vsaka beseda postane kulturnozgodovinska, ko je razen v razlagalnih slovarjih, raziskana in opisana tudi v etimološkem, saj je na tak način vsestransko preiskana. Poleg koristi, ki jih bo od slovarja imela makedonistika, bo imela koristi tudi širša slavistika, saj bo s tem slovarjem zapolnjen tudi tisti prazen prostor v splošni slovanski etimološki stroki, na katerega se že nekaj časa opozarja. S tem slovarjem bo slovan- ska etimologija, vsaj kar zadeva slovaropisje, v večji meri celostna, saj so pri razs- vetlitvi splošne slovanske etimologije nepogrešljivi vsi slovanski jeziki, ki s svojimi etimološkimi razlagami prispevajo k razvozlanju splošnoslovanskih problemov. Slovanski nacionalni etimološki slovarji niso le odraz kulturnega standarda naroda in razvitosti jezikoslovja v lastni državi, ampak so težko pogrešljivi del širše, slovanske etimološke stroke, ki pričakuje, da bi obsežno jezikovno gradivo ob drugem slovan- skem vsaka od nacionalnih etimologij kritično preverila in interpretirala tudi s svojega, internega zornega kota in da bi v zakladnico slovanske leksike prispevala tudi svojo, zlasti še tisto, ki je lastna le njej sami. (Furlan 2016: 211.) V ozir moramo vzeti dejstvo, da ima vsak jezik, ne glede na skupno besedje, ki ga deli z drugimi sorodnimi jeziki, svojo besedno zakladnico, ki ni obravnavana v nobenem od etimoloških slovarjev slovanskih jezikov in po čemer je jezik prepoznaven. Tako npr. etimološka razlaga besede збор ‘beseda’, ki obstaja v domala vseh slovanskih jezikih, za uporabnike, ki jih zanima etimologija besedja sodobnega makedonskega knjižnega 1 Načeloma so slovnične posebnosti makedonščine s sinhronega in diahronega vidika v večji meri že utemeljene, kar pa ne drži za slovar, saj je makedonsko besedje v sodobnih razlagalnih slovarjih opisano le s sinhronega vidika. Z diahronega vidika je v večji meri obdelano le lastnoimensko besedje, nelastnoimensko pa še zmeraj čaka na etimološko osvetlitev. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 57 jezika ne bo prav preveč uporabna, saj ima beseda v drugih slovanskih jezikih neko- liko drugačen pomen kot v makedonščini. Potemtakem je tudi razlaga v etimoloških slovarjih nezadovoljiva in zato je treba pojasniti, do katerih semantičnih sprememb, ki jih drugi slovanski jeziki ne poznajo, je v makedonščini prišlo. Prav tako so tudi besede, ki so zelo zanimive s kulturnozgodovinskega vidika. Ena od njih je make- donska beseda бабура s pomenom ‘vrsta paprike’ in z metaforičnim pomenom ‘stara ženska’, ki je avgmentativno-pejorativna tvorba od баба ‘babica’. Pomen ‘vrsta pa- prike’ je v srbščini, hrvaščini in slovenščini dodan že obstoječemu pomenu ‘ženska, zlasti starejša’, kar pomeni, da je bil pomen ‘vrsta paprike’ prevzet v zgoraj omenjene jezike iz makedonščine, in sicer najverjetneje prek makedonskih trgovcev, ki so v času druge Jugoslavije (1945–1991) trgovali z zelenjavo. V tem kontekstu je morda vredno omeniti tudi nekoliko zapletenejšo besedo чекор ‘korak’, ki je nastala v samomakedon- skem jezikovnem razvoju in je drugi slovanski jeziki ne poznajo, razen bolgarščine, kjer se v nekaterih dialektih pojavlja s pomenom ‘veja’. Etimološki slovar bo med drugim razložil tudi, zakaj ima makedonščina namesto pričakovanega psl. refleksa * ǫ > a v glagolu биде ‘bo(de)’, v korenu и.2 3 Koncept Etimološkega slovarja makedonskega jezika 3.1 Tip slovarja Koncept Etimološkega slovarja makedonskega jezika opredeljuje vsebino, značilnosti in strukturo načrtovanega slovarja ter glavne organizacijske vidike njegove priprave. V tem konceptu bo prvič predstavljen načrt nastajajočega slovarja, ki bo tip poljudno- znanstvenega etimološkega slovarja. Slovar bo jezikovni priročnik, v katerem bodo predstavljene etimološke razlage besed sodobnega makedonskega knjižnega jezika in bo zadoščal za uvrstitev med poljudnoznanstvene etimološke slovarje. Slovar bo to- rej znanstveni, ker bo uporabljal metode in zakonitosti primerjalnega jezikoslovja, po drugi strani pa lahko govorimo o poljudni naravi tega slovarja, kajti število slovarskih sestavkov bo znatno manjše, kot je to v znanstvenih, poljudnosti lahko pripišemo tudi enostavnost slovarskih etimoloških razlag, kar je pogoj za dobro razumevanje etimo- logije besed. Slovar bo imel omejene znanstvene ambicije, kar pomeni, da bo ponudil ustrezne razlage, jezikovno pravilne, karseda eksaktne, pri tem pa ne bo podrobneje obravnaval problematike določenih besed, saj je to naloga znanstvenih etimoloških slo- varjev. Slovar bo kritično prikazal etimologijo makedonskih besed, in sicer na časovni lestvici – od časa njenega nastanka do sedanje izpričanosti, prav tako bo besede raz- poredil v besedne družine ter ugotovil njihovo sorodstvo v drugih slovanskih in indoe- vropskih jezikih. Pri zastavljanju koncepta Etimološkega slovarja makedonskega jezi- ka je treba upoštevati predvsem osnovno besedje sodobnega makedonskega knjižnega 2 Etimologija omenjenih besed je podana v poglavju 3.2.1. 58 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 jezika. V tem smislu mora biti slovar prilagojen večini govorcev makedonskega jezika. V skladu s tem načelom bodo torej razlage oblikovane s stališča in v jeziku uporabni- kov, ki imajo vsaj srednješolsko (gimnazijsko) izobrazbo. Poleg tega bo slovar name- njen tudi mednarodni jezikoslovni in laični javnosti. Etimološki slovar makedonskega jezika ne bo dal odgovorov na vsa vprašanja, mo- rebiti ne bo zadovoljil želje vsakega slovarskega uporabnika, toda kljub vsemu se bo karseda posvetil iskanju odgovorov na do sedaj nepojasnjena vprašanja o etimologiji besed sodobnega makedonskega knjižnega jezika. 3.2 Makrostruktura in mikrostruktura slovarskih sestavkov Medsebojno organizacijo slovarskih sestavkov kot enot imenujemo slovarska makro- struktura, sestavo slovarskih sestavkov pa mikrostruktura. Etimološki slovar makedon- skega jezika bo srednjega obsega, kar pomeni, da bo vseboval okvirno 10.000 iztočnic, ki jih na makrostrukturni ravni uvaja enobesedna iztočnica. Temu bodo sledile besede iz iste besedne družine in zato bo slovar de facto obravnaval okrog 30.000 najpogostej- ših nelastnoimenskih besed sodobnega makedonskega knjižnega jezika. 3.2.1 Zgradba slovarskega sestavka Mikrostruktura slovarskih sestavkov predstavlja zgradbo sestavkov, ki točno določa, katere vrste podatkov bodo prikazane in v kakšnem zaporedju. Struktura slovarskih sestavkov bo strogo standardizirana. Vsak slovarski sestavek se bo začenjal z iztočnico, ki je zapisana v krepkem tisku, npr. човек ‘človek’. Za vsako iztočnico bo sledil slov-nični kvalifikator, ki bo določal njeno besednovrstnost, npr. м. (moški spol). Pri sestavljanju slovarja bo upoštevano t. i. gnezdno načelo, tj. načelo, po katerem bodo slovarski sestavki besednodružinsko urejeni.3 Ponazorjeno s primerom, bi to izgledalo takole: makedonska beseda збор ‘beseda’ je motivirajoča beseda naslednjim motiviranim be- sedam: зборче ‘besedica’, зборник ‘slovar’, зборувач ‘govorec’, зборлив ‘zgovoren’, зборовен ‘beseden’, зборува ‘govori’, po vertikalni oz. diahroni liniji pa je genetsko sorodna z besedama собрание ‘državni zbor’ in собира ‘zbirati’. Ko bo slovarski uporabnik iskal besedo зборува ‘govoriti’, bo moral vedeti, iz katere besede je beseda tvorjena in jo v tem primeru poiskati pod iztočnico збор ‘beseda’. Skladno z zgoraj napisanim je v slovarskem sestavku збор ‘beseda’ predstavljena njena besedna družina s sinhrono jasno razpoznavnimi tvorjenkami, to je: зборче ‘besedica’, зборник ‘slovar’, зборувач ‘govorec’, зборлив ‘zgovoren’, зборовен ‘beseden’, зборува ‘govori’, 3 Tvorjenke bodo razvrščene na način, da bodo najprej sledile tvorjenke, ki pripadajo isti besedni vrsti kot obravnavana iztočnica. Če imamo slovarski sestavek жолт ‘rumen’, bodo najprej sledile pridevniške tvorjenke: жолтичав, жолтничав, жолтеничав, nato samostalniške жолтило, жолтина ter na koncu glagolske – жолтее. Pri glagolih gre za isti princip – najprej sledijo glagolske, nato samostalniške in na koncu pridevniške tvorjenke. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 59 za katero velja ista etimološka razlaga, s katero je etimološko razložena iztočnica збор ‘beseda’. Natančneje rečeno, govorec ali poznavalec makedonskega knjižnega jezika je etimološke povezave med geselsko besedo in tvorjenkami sposoben vzpostaviti sam: зборува je strukturno »delati збор«. Slovarski sestavki bodo opremljeni z usmerjalniki, ki jih uvaja velelnik спореди ‘primerjaj’, in za lažje prepoznavanje bodo v ležečem tisku. Usmerjalniki so pravzaprav vodilke, ki slovarskim uporabnikom povedo, s ka- terimi besedami je obravnavana iztočnica bodisi v prasorodstvu bodisi je povezana le besedotvorno ali še kako drugače. Kot usmerjalnika bosta v tem primeru navedeni be- sedi собрание ‘državni zbor’ in собира ‘zbirati’, ki jima pripadata posebni etimološki razlagi, saj je iztočnica збор ‘beseda’ z njima sorodna, ne pa tudi enaka. Osrednji vsebinski del slovarskega sestavka so etimološke razlage, ki opisujejo pomen- sko motivacijo leksikalnih enot. Etimološke razlage bodo hierarhično oblikovane in znotraj teh bodo elementi smiselno povezani na vsakomur razumljiv način. Etimološke razlage so lahko odvisne od zanesljivosti avtorjeve izjave in so prav tako v določenih primerih subjektivne. To pomeni, da se avtor v določenih primerih sam odloči o vero- dostojnosti etimologije in prikaže tisto, kar se njemu zdi najbolj pravilno. Kadar gre za sporno etimologijo, bodo uporabljeni izrazi tipa веројатно ‘verjetno’ in најверојатно ‘najverjetneje’. Izraz нејасно ‘nejasno’ se uporablja v primerih, ko avtor ne bo mogel pojasniti etimologije obravnavane iztočnice. V primerih, ko verjetna etimološka razlaga ne obstaja, je lahko s hipotezo podana etimologija, ki pa ni več kot hipoteza. Prav tako je etimologija nekaterih besed zelo dvomljiva in ni možno podati ene same razla- ge, pač pa več smiselnih razlag, ki jih ponuja splošna etimološka znanost. Tako avtor slovarskemu uporabniku sporoči, da beseda še ni dokončno pojasnjena. Struktura etimoloških razlag je odvisna od dveh dejavnikov, in sicer od izvora besede, pri čemer se etimološka razlaga razlikuje odvisno od tega, ali je bila beseda podedova- na ali prevzeta, ter od obdobja nastanka podedovanih besed, kjer se etimološke razlage razlikujejo odvisno od tega, na kateri časovni stopnji je podedovana beseda nastala. Skladno s tem, obstaja več vrst etimoloških razlag. a) Razlage besed, ki so nastale v samomakedonskem jezikovnem razvoju – kot primer bomo navedli etimološko razlago besede чекор ‘korak’:4 чекор – м., зачекори, исчекор, исчекори, пречекори, расчекор, расчекорен, расчекори, тричекор, опчекори, чекорење, чекори. Исто е буг. диј. чекор ‘гранка’. Прасл. * čekorъ e веројатно творба од и.е. корен * kek- ‘сега, посегнува’ со наставката * -orъ, присутнa во говор. Значењето на зборовите чекор и гранка се развива од значењето рака < * rǫka ‘таа што граби, зема’, а тоа, пак, од шепа ‘животинска нога’, ако се земе предвид фактот дека шепа е изведено од значењето направа ‘тоа што граби, зема’. Оттука, од значењето ‘(животинска) нога’ се 4 Za etimologijo besede чекор ‘korak’ morda obstaja kakšna druga, bolj relevantna razlaga, toda pri etimologiziranju te besede, se mi je zgoraj navedena razlaga zdela najbolj pravilna. 60 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 развива значење ‘чекор’. Во прилог на ова зборува и глаголот во слов. šápati ‘оди, се движи, удира со шепа’ Значи, со чекор се означува дејство, со првично значење *‘придвижување, движење’. b) Razlage besed, ki so pomensko vplivale na druge jezike – to so besede, ki so s kulturnozgodovinskega vidika za makedonščino zanimive, ker so pomensko vplivale na druge, v tem primeru južnoslovanske jezike: бабура – ж., ‘широка пиперка’. Првичното значење на бабура е *‘стара жена’ и претставува аугментативно-пејоративна форма образувана од баба. Зборот добива и метафорично значење ‘дебела, широка пиперка’ поради старечкиот изглед кај старите жени. Значи, бабура е вид пиперка, која изгледа како стара жена. Со истото значење е мотивиран и зборот бабушка од баба. Со значење ‘дебела, широка пиперка’, преземено од македонскиот, најверојатно преку македонските трговци кои тргувале со зеленчук во времето на Југославија, постои и во БХСЦ bàbura и слов. babúra, со тоа што е додадено кон веќе постоечкиот пејоративен збор babura со значење ‘стара жена’. Сп. баба. c) Razlage besed, ki so nastale v praslovanskem ali popraslovanskem jezikovnem obdobju – če je beseda nastala v praslovanskem obdobju ali po njenem razpadu (okrog začetka 7. stoletja), torej v splošni slovanski fazi, ko so nastajali slovanski makrogeo- lekti/makroareali, bo slovarski sestavek opremljen le s slovanskim primerjalnim gra- divom. Zaporedje navajanja primerjalnega slovanskega gradiva sledi zemljepisnemu merilu:5 najprej so južnoslovanski jeziki, znotraj katerih je najprej navedeno (staro) cerkvenoslovansko, bolgarsko, osrednjejužnoslovansko,6 slovensko gradivo, zatem sledita rusko in na koncu češko gradivo: збор – м., зборче, зборник, зборувач, зборлив, зборовен, зборува. Исто е ст.сл. съборъ ‘конгрес, седница’, буг. събóр, БХСЦ sbor ‘собрание, парламент’, слов. zbr ‘собир, хор’, рус. сбóр ‘жетва, собирање, збор’, чеш. sbor ‘собир, хор’. Прасл. * sъborъ ‘собирање’ е одглаголска именка од глаголот * sъbьrati, * sъberešь ‘собере’ од * sъ(n) ‘заедно’ и * bьrati ‘збира’ (Miklošič, 9; Фасмер, II 567; M. S. во Be, IV 398). Зборот во македонскиот јазик развива и друго значење, непознато во другите словенски јазици. Имено, овој збор се употребува со значење ‘збир од јазични знаци што сочинуваат одреден поим’. Со голема веројатност се употребува со ова значење поради фактот што на собирите присутните разговарале, односно си разменувале зборови. Сп. собрание, собира. 5 Besedilo, ki uvaja primerjalno gradivo, je standardizirano in se začne s pomenskim določilom исто е ‘enako je’, kar pomeni, da je primerjalno gradivo izvorno enako kot obravnavana iztočnica. S pomenskim določilom слично е ‘sorodno je’ se uvaja primerjalno gradivo, ki je le sorodno, ne pa tudi izvedljivo iz popolnoma enake predstopnje kot obravnavana iztočnica. 6 Z oznako БХСЦ bo predstavljeno osrednjejužnoslovansko gradivo oz. gradivo iz štirih knjižnih jezikov – bosanščine, hrvaščine, srbščine in črnogorščine. Zaradi prostorske omejitve bo osrednjejužnoslovansko gradivo predstavljeno le s primeri v latinici, saj dva od štirih jezikov, tj. bosanščina in hrvaščina, uporabljata latinično pisavo, črnogorščina in srbščina pa poleg cirilične uporabljata tudi latinično. Tam, kjer imamo razvoj psl. * ě > ije, je, i oz. e, bo gradivo predstavljeno na naslednji način: БХЦ zvijezda, С zvezda, БХЦ sijati, C sejati. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 61 биде – св., бидува, биден. Исто е ст.сл. б©детъ, буг. бъ́де, БХСЦ bùdē, слов. b, bde, рус. бу́дет, чеш. bude ‘постои, суштествува’. Прасл. * bdetъ ‘биде’, и.е. * bhuh -n-de-ti е примарно аористна основа * bhuh -, раширена со назален инфикс и 2 2 наставката * -de (Be I, 33; SP I, 351), a е творба од и.е. база * bhah - ‘расте успева, 2 постои’. Најблиску по форма е лат. -bundus во moribundus ‘умирајќи’, првично *‘оној што ќе умре’ (Snoj, 81). Во македонскиот јазик наместо очекуваниот развој *  > a, дошло до аналошко израмнување според формите за аорист * bystъ, * l-партиципот * bylъ и потенцијалот * by. Сп. бидејќи. č) Razlage besed, ki so nastale v indoevropskem jeziku ali po njegovem razpadu – če je beseda nastala na jezikovni stopnji, starejši od praslovanske, po ocenah pred 2. stoletjem našega štetja, se te razlage od zgoraj opisanih razlag razlikujejo po tem, da gredo s svojo rekonstrukcijo za eno ali več stopenj dlje. To pomeni, da se etimološka razlaga razvija do trenutka, ko je ugotovljeno, da je imel leksem v določenem jezikov- nem sistemu status neologizma. Prav tako je poleg slovanskega primerjalnega gradiva navedeno tudi primerjalno gradivo iz ie. jezikov v zaporedju: baltsko gradivo (litovsko, latvijsko, staroprusko), (staro)grško, latinsko in drugo italsko, keltsko, germansko, he- titsko in drugo anatolsko, armensko, albansko, toharsko, iransko in staroindijsko. Če ponazorimo s primerom, bi razlaga izgledala takole: ќерка – ж., ќеркиче, ќеркин, ќеркински, поќерчи. Исто е и буг. дъщеркá, БХСЦ ćérka, слов. hčrka, чеш. dcerka ‘ќерка’. Прасл. * dъt’erъka е деминутив од прасл. * dъt’i, ген. * dъt’ere ‘ќерка’, ст.сл. дъшти ‘ќерка’, а прасл. * dъt’i, ген. * dъt’ere е еднакво со литв. duktė̃, ген. duktes, стпрус. ducti, стинд. duhitar-, нперс. duχtar, грч. θυγάτηρ, гот. daúhtar, стггерм. tohtar, герм. Tocher, стангл. dohtar, англ. daughter ‘ќерка’, а се развило од и.е. збор * dhugh tēr, ген. * dhugh tres ‘ќерка’ (NIL, 2 2 126; ЭССЯ V, 178–179). И.е. збор е творен од коренската морфема * dhug-, чиешто значење не ни е познато и наставката * -h ter- која е присутна и во другите зборови 2 од и.е. потекло што означуваат роднински односи: * p-h ter- ‘татко’, * ma-h ter- 2 2 ‘мајка’, * bhra-h ter- ‘брат’ (Snoj, 228). Сп. паштерка, поќерка. 2 свекрва – ж., свекрвин. Исто е и ст.сл. свекры, ген. свекръве, буг. свекъ́рва, БХСЦ svkrva, рус. свекрóвь, стчеш. svekrev. Прасл. * svekry, ген. * svekrъve се развило од и.е. * seruh , сп. лат. socrūs, стинд. śvaśrū-, грч. εκυρά алб. vjehërr, ерм. ske-2 sur ‘свекрва’ (M. S. во Be III, 347). Szemerényi (317) ја реконструира првичната форма * se--oruh , составена од * se- ‘големо семејство’ и * oruh - (спор. грч. 2 2 κορυφή ‘теме, врв’) од базата * er- ‘глава’, која поради табуистични причини е променета во * se-uruh . Сп. свекор. 2 d) Razlage alohtonih besed – pri alohtonih besedah je naloga etimologije odkriti tujejezično predlogo (Snoj 2016: 17). Prevzete besede v makedonščini delimo na dve skupini,7 in sicer na ljudske izposojenke ter besede, prevzete iz ali prek nekega 7 »Osnovna razlika med izposojenkami in tujkami je namreč v tem, da so izposojenke prevzeli ljudje iz sosednjega narečja tujega jezika v svoje narečje, medtem ko so tujke prevzete besede, ki so v knjižni jezik iz nekega drugega tujega jezika vpeljali izobraženci, pri čemer izposojenke najprej zaživijo v govorjenem jeziku, tujke pa praviloma v knjižnem jeziku.« (Snoj 2005: 346) 62 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 knjižnega jezika. Prve so prevzete prek ustnega, druge prek pisnega prenosnika. V prvo skupino uvrščamo izposojenke, ki so prevzete iz stičnega govorjenega jezika ter so najprej zaživele v makedonskih narečjih. Etimološka razlaga se začne z uvodnim določilom збор преземен од, kot primer pa sledi etimološka razlaga besed чинија ‘krožnik’ in босилек ‘bazilika’: чинија – ж., чиниче. Збор преземен преку турскиот јазик çini, од персискиот čīnī ‘кинески производ’, а е образуван од именката Čīn ‘Кина’ (AŠ, 177). босилек – м., босилков, босилковинa. Збор преземен преку балканскиот латински од грчкиот јазик βασιλικόν со буквално значење ‘царско цвеќе’. Почетното б покажува дека зборот бил примен преку балканскиот латински basilicum бидејќи тој глас уште пред доаѓањето на Словените бил преминат во в во грчкиот јазик. βασιλικόν e изведено од именката βασιλεύς ‘цар’. Не постои објаснување зошто ова растение се нарекува царско, но постои мислење дека тоа е поради посебниот мирис што го има оваа билка (ЕRHJ I, 76–77; Конески, 215). Prevzete besede prek knjižnega jezika so najprej zaživele v knjižni makedonščini, eti- mološka razlaga pa se začne z uvodnim določilom туѓ збор, преземен од. Kot primer navajamo etimološko razlago besed аташе ‘ataše’ in радио ‘radio’: аташé – м., ‘службеник што врши одредена функција во дипломатското претставништво’. Туѓ збор, преземен (најверојатно преку герм. Attaché) од фр. attaché ‘аташе, аѓутант ’, што е глаголска придавка во машки род од глаголот attacher, кој освен ‘додели’, се јавува и со значењето ‘поврзе’. Првичното значење на зборот аташе е *‘тој што е доделен ’ (KI, 46; Snoj, 53). радио – м., радиски. Tуѓ збор, преземен преку германскиот Radio од англискиот radio, a е скратено од radiotelegraphy со значење ‘телеграфија, пренесување вести со помош на зрачење со електромагнетни бранови’. Зборот е составен од латинското radius ‘зрак’ и англиското telegraphy ‘телеграфија, т.е. пренесување вести на далечина’ (Ho, 386; Snoj, 621). Види радиум, радијација, радијатор. Nekateri slovarski sestavki prevzetih besed bodo opremljeni s pomensko razlago,8 ki bo navedena v narekovajih, tako kot je v primeru besede аташе ‘ataše’. f) Razlage imitativnih besed – imitativne besede, ki se uporabljajo v posebnih konte- kstih za slikanje ali opisovanje določenega dejanja, so v prvi vrsti otroške besede, npr. гуга ‘čebljati’, папа ‘jesti’, kot tudi nekatere druge besede tipa мама ‘mati’, баба ‘babica’, тато ‘oče’, дада po navadi ‘starejša sestra’ ali ‘sestrična’. Te besede so rezultat reduplikacije zlogov, ki se jih otroci najhitreje naučijo: 8 Besede domačega izvora pomenske razlage praviloma ne bodo vsebovale, razen določenih besed, pri katerih je prišlo do drugotnega semantičnega razvoja, kot je to s primerom besede бабура ‘babura’. S pomensko razlago bodo opremljene le določene tujke, tj. tiste, katerih pomen je večini slovarskih uporabnikov neznan. V določenih primerih, kot sta besedi телефон ‘telefon’ in бубрег ‘ledvica’, ki sta vsem uporabnikom makedonskega jezika znani, četudi tujega porekla, ne bosta vsebovali pomenskih razlag, saj se bo slovar tako izognil nepotrebnemu kopičenju informacij. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 63 папа – несв. Детска имитативна редупликација со значење ‘јаде’, која е присутна во БХСЦ pȁpati, слов. pápati, чеш. papat ‘папа’, лат. pappāre ‘папа’ (Be III, 8; Skok, 601). Гласовниот состав на зборовите е соодветен затоа што при изговорот на гласовите пап, усните ги поставуваме така, како да сме подготвени нешто да изедеме (Snoj, 515). Onomatopeje so besede, ki posnamejo naravne ali pa druge neartikulirane glasove. Te besede nimajo skupnega izhodišča, saj niso sorodne, pač pa so nastajale v vsakem jeziku vzporedno/neodvisno na podlagi posnemanja glasov in so med seboj podobne tudi v genetsko nesorodnih jezikih (Snoj 2016: 15). Takšna beseda je npr. petelinovo oglašanje кукуригу ‘kikiriki’, pasje lajanje ав ав ‘hov, hov’, mačje mijavkanje мјау ‘mijav’ ipd. кукуригу – изв. Ономатопејски збор со кој се имитира пеењето на петелот. Исто е и БХЦ kukurȋku, C kukuríkū, слично слов. kikirikȋ, литв. kakarýkū, фр. cocorico, coquerico, лат. cūcurru, coco coco, герм. kikeriki, итал. chicchirichì (Be II, 31; Snoj, 298). 3.2.2 Literatura Zaradi smiselnosti in razumljivosti tudi za nejezikoslovce v etimoloških razlagah ne bodo podane problematike etimološko zapletenih besed, temveč bo uporabnikom, želj- nim širšega znanja, ponujena dodatna literatura, za katero se skrivajo obsežne razla- ge, po navadi v znanstvenih etimoloških slovarjih ali v drugih prispevkih s področja etimologije. Pri etimološko nedokončno pojasnjenih besedah tak slovar navede pra- viloma le dve najverjetnejši možnosti, preostala problematika je razvidna iz citirane literature. Slovarski sestavki bodo opremljeni s citati med okroglimi oklepaji, npr. (NIL, 126; ЭССЯ V, 178–189), kjer je NIL krajšava za D. S. Wodtko, B. Irslinger, C. Schneider, Nomina im Indogermanischen Lexikon. Heidelberg 2008, ЭССЯ V pa za Этимологический словарь славянских языков V. Москва 1978 . Slovarski sestavki brez citirane literature vsebujejo avtoričine izvirne ideje. 64 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 4 Tehnični del Za potrebe Etimološkega slovarja makedonskega jezika bo izdelana slovarska baza v tekstovnem formatu xml (eXtensible Markup Language), ki je univerzalen stan- dard za zapis podatkov. Baza bo omogočala tiskano izdajo v obliki klasične knjige in prosto dostopno spletno izdajo na strežniku. Lastnosti spletnega medija so zelo pomembne, zlasti zaradi možnosti nadgrajevanja in posodabljanja slovarja ter vsega, kar bo v prihodnosti še prinesel razvoj informacijskih tehnologij. Ena od možnosti za spletno objavo slovarja v html je platforma Македонски јазичен портал.9 V nadaljevanju je prikazan slovarski sestavek besede аташе ‘ataše’ v formatu xml: аташéм.службеник што врши одредена функција во дипломатското претставништвоТуѓ збор, преземен (најверојатно преку герм.Attachéфр. attachéаташе, аѓутант, што е глаголска придавка во машки род од глаголот attacher, кој освен додели, се јавува и со значењето поврзе. Првичното значење на зборот аташе е тој што е доделенKI, 46; Snoj, 53. 5 Načrt dela Predviden čas za izdelavo slovarja je sedem let, pri čemer bo proces sestavljanja oz. pisanja slovarja potekal v treh fazah. Predredakcijska faza bi potekala v prvi polovici prvega leta. V tem času bo na podlagi korpusnih analiz narejen seznam 30.000 naj- pogostejših besed sodobnega makedonskega knjižnega jezika glede na njihovo pogo- stost. Izhodiščno besedje, ki bo temeljilo na ustreznem frekvenčnem seznamu, bo pri- dobljeno iz naslednjih makedonskih korpusov: korpus v sklopu Македонски јазичен портал,10 Електронски корпус на македонските книжевни текстови,11 Корпус на македонските зборови 12 in portal Македоника.13 Prav tako bo zajet tudi Oсновен честотен речник на Нова Македонија, ki zajema gradivo iz publicističnih besedil. V drugi polovici prvega leta ter drugo, tretje, četrto, peto in šesto leto bo potekala redak- cija, zadnje leto pa bo namenjeno pregledovanju in usklajevanju slovarskih sestavkov ter odstranjevanju morebitnih neustreznosti. 9 Mакедонски јазичен портал (). 10 а - абонент | Дигитален речник на македонскиот јазик (). 11 Електронски корпус на македонски книжевни текстови (). 12 Корпус | Македонски.гов.мк (). 13 Фондација Македоника (). Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 65 Zaključek Etimološki slovar makedonskega jezika ima za cilj uporabnikom makedonskega jezi- ka dati odgovore na do sedaj nepojasnjena vprašanja o etimologiji besed sodobnega makedonskega knjižnega jezika ter z etimološkimi analizami do sedaj etimološko ne- opisanih besed pripomoči k osvetlitvi splošnoslovanske etimološke problematike. Z analiziranimi primeri je ta prispevek poskusil pokazati, da ima makedonščina kljub velikim leksikalnim podobnostim s sorodnimi jeziki svoj besedni zaklad, ki ni zaobjet in (zadostno) opisan v drugih etimoloških slovarjih slovanskih jezikov. V tem konte- kstu so bile izpostavljene besede чекор ‘korak’, збор ‘beseda’, бабура ‘babura’, биде ‘bo(de)’ idr. viRi in liteRatuRa Bańkowski, Andrzej, 2000–(2014): Etymologiczny słownik mowy polskiej 1–(3). Częstochowa: Linguard. Berneker, Erich, 1924: Slavisches Etymologisches Wörterbuch. Heidelberg: C. Winter’s Universitätsbuchhandlung. Bezlaj, France, 1976–1982: Etimološki slovar slovenskega jezika I–II. Ljubljana: Mladinska knjiga, Založba ZRC. Bezlaj, France, 1995–2005: Etimološki slovar slovenskega jezika III–IV. Dopolnila in uredila Marko Snoj in Metka Furlan. Ljubljana: Založba ZRC. BoRyś, Wiesław, 2005: Słownik etymologiczny języka polskiego. Kraków: Wydawnictwo Literackie. Brückner, Alexander, 1926: Słownik etymologiczny języka polskiego. Kraków: Wiedza powsze-chna. derkSen, Hendrikus R., 2008: Etymological Dictionary of the Slavic Inherited Lexicon. Leiden, Boston: Brill. eRHaRt, Adolf idr., 1989–(2016): Etymologický slovník jazyka staroslověnského 1–(18). Praha: Akademie věd České republiky. FuRlan, Metka, 1991: Od izvora do etimologije besed. Slavistična revija 39/2. 253–258. FuRlan, Metka, 2013: Novi etimološki slovar slovenskega jezika: poskusni zvezek. Ljubljana: Založba ZRC SAZU. FuRlan, Metka, 2018: Prvi etimološki slovar slovaškega jezika. Jezikoslovni zapiski 22/2. 211– 218. Hoad, T. F., 1986: The Oxford Concise Dictionary of English Etymology. Oxford. kluge, Friedrich, 252011: Etymologisches Wörtebuch der deutschen Sprache. Berlin: de Gruyter. MacHek, Václav, 1957: Etymologický slovník jazyka českého a slovenského. Praha: Československá akademie věd. Matasović, Ranko idr., 2016: Etimološki rječnik hrvatskoga jezika. Zagreb: Institut za hrvatski jezik i jezikoslovlje. 66 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 MiklosicH, Franz, 1886: Etymologisches Wörterbuch der slavischen Sprachen. Wien: Wilhelm Braumüller. pokoRny, Julius, 1959: Indogermanisches etymologisches Wörterbuch. Bern, München: Francke. scHusteR-šewe, Heinz, 1978–96: Historisch-etymologisches Wörterbuch der ober- und nieder- sorbischen Sprache 1–24. Bautzen: Domowina. Skok, Petar, 1971: Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika. Zagreb: Jugoslovenska akademija znanosti i umjetnosti. sławski, Franciszek, 1974–2001: Słownik prasłowiański I–VIII. Wrocław: Zakład narodowy im. Ossolińskich, Wydawnictwo Polskiej akademii nauk. sMoczyński, Wojciech, 2007: Słownik etymologiczny języka litewskiego. Wilno: Wydział Filo-logiczny. Snoj, Marko, 2005: O prevzetih besedah, tujkah in izposojenkah. Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 5. 113–122. Snoj, Marko, 32016: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: ZRC SAZU. škaljić, Abdulah, 1989: Turcizmi u srpskohrvatskom jeziku. Sarajevo: Izdavačko preduzeće »SVJETLOST«. wodtko, Dagmar S. idr., 2008: Nomina im Indogermanischen Lexikon. Heidelberg: Winter. Бјелетић, Марта idr., 2003–(2008): Етимолошки речник српског језика 1–(3). Београд: САНУ. ГеорГиев, Владимир И. idr., 1971–(2010): Български етимологичен речник 1–(7). София: БАН. илиевски, Петар Хр., 1988: Балканолошки лингвистички студии: со посебен осврт кон историскиот развој на македонскиот јазик. Скопје: Институт за македонски јазик „Крсте Мисирков“. конески, Блаже, 1968: Македонскиот јазик во развојот на словенските литературни јазици. Скопје: Култура. конески, Блаже, 1986: Историја на македонскиот јазик. Скопје: Култура. Мартiнаў, Вiктар idr., 1978–(2010): Этымалагічны слоўнік беларускай мовы 1–(13). Miнск: Акадэмiя навук БССР. Мельничук , Олександр С. , 1982–2012: Етимолоґiчний словник украïнськоï мови 1–6. Киïв: Наукова думка. Мисирков, Крсте П., 1903: За македонцките работи. Софија: Либералний клуб. Младенов, Стефан 1941: Етимологически и правописен речник на българския книжовен език. София: Христо Г. Данов. труБачёв, Олег Н., 1974–(2018): Этимологический словарь славянских языков 1–(41). Москва: Академия наук СССР. ФасМер, Макс, 1967–1973: Этимологический словарь русского языка 1–4. Москва: Про- гресс. < https://vasmer.lexicography.online/>. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 67 Mladen Uhlik Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slavistiko mladen.uhlik@ff.uni-lj.si Andreja Žele Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovenistiko; Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša andreja.zele@ff.uni-lj.si Števniške zgradbe v slovensko-ruski protistavi1 Prispevek obravnava značilnosti zgradb z glavnimi števniki od 2 do 4 v slovenščini in ruščini. Znano je namreč, da se slovenščina in ruščina sistemsko razlikujeta pri upovedovanju kategorije števila. Že v izhodišču ima slovenščina tri števila (ednino, dvojino in množino), ruščina pa dve (ednino in množino). V nadaljevanju bo predstavljeno, kako kategorija števila vpliva na skladenjska razmerja znotraj besedne zveze in v predikacijskem razmerju. Prvi del prispevka obravnava skladenjska razmerja v zvezi med števnikom in samostalnikom, v drugem delu pa je izpostavljeno predikacijsko razmerje, ko osebek vključuje glavne števnike med 2 in 4. 1 Ujemanje v besedni zvezi V zgradbah z glavnimi števniki od 2 do 4 se kaže vzajemno razmerje med števnikom in samostalniško zvezo. Spol samostalnika lahko določa obliko števnika; v ruščini pa tudi števnik, večji od 1, vpliva na sklonsko obliko samostalniške besede. 1.1 Tako v slovenščini kot v ruščini se v samostalniških zvezah z glavnim števnikom en - a - o / один, однa, однo v vseh sklonih uporablja tipično končniško ujemanje števnikа s samostalnikom: števnik se kot nadzorovana beseda prilagaja po spolu, številu in sklo- nu obliki nadzornega samostalniškega jedra (1–3).2 (1) один стакан , ‘en kozarec ’ M M (2) одна бутылка ‘еna steklenica ’ F F (3) одно ведро ‘eno vedro ’ N N 1 Prispevek je nastal kot del programa P6-0038 Slovenski jezik v sinhronem in diahronem razvoju, ki ga financira ARRS. 2 V zgledih so zaradi kontrastivne obravnave uporabljeni mednarodni simboli in okrajšave: M = moški spol; F = ženski spol; N = srednji spol; SG = ednina; DU = dvojina; PAU = pavkalna oblika; PL = množina; NOM = imenovalnik; GEN = rodilnik; DAT = dajalnik; ACC = tožilnik; LOC = mestnik; INS = orodnik. 68 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 1.2 Do razlik med jezikoma pri ujemanju prihaja v zgradbah z glavnimi števniki, ki označujejo število večje od 1 in manjše od 5. Pri števniškem razponu od 2 do 4 je treba poudariti, da slovenščina zaradi ohranitve dvojine v nasprotju z ruščino končni- ško razlikuje med zvezami s števnikom dve (dvojina) in zvezami s števnikoma tri in štiri (množina). Tako pri dvojini kot pri množini je za slovenščino značilno ujemanje oz. podrejanje nadzorovanega števnika nadzornemu samostalniku v vseh sklonih (4, 5). To hkrati pomeni, da slovenski števnik v teh zvezah ne določa sklonske oblike samostalnika. (4) dva koraka , dveh korakov, dvema korakoma, dva koraka, o dveh korakih, z dve- DU ma korakoma (5) trije koraki , treh korakov, trem korakom, tri korake, o treh korakih, s tremi koraki PL V slovenščini se števnik ‘poldrugi’ uporablja enako kot števnik 1: števnik se vedno ujema s spolom edninske oblike samostalnika. (6) poldrugi kozarec , poldruga steklenica , poldrugo vedro М SG F SG N SG Vpliv spola samostalnika na obliko števnika se v slovenščini dosledno izraža v šte- vilskem razponu od 1,5 do 4. V slovenščini se ista števniška oblika3 uporablja tako pri dvojini kot pri množini v ženskem in srednjem spolu (7, 8). V ruščini pa se vpliv spola samostalnika v obravnavanem razponu izraža samo pri 1,5 in 2: pri teh številih se prekrivata obliki za moški in srednji spol (9, 10). Pri ruskih števnikih od 3 naprej se spolska razlika ne izraža (11). (7) dva kozarca , dve steklenici , dve vedri DU M DU F DU N (8) trije/štirje kozarci , tri/štiri steklenice , tri/štiri vedra PL M PL F PL N (9) полтора стакана , полторы бутылки , полтора ведра PAU M PAU F PAU N (10) два стакана , две бутылки , два ведра PAU M PAU F PAU N (11) три/четыре стакана , три/четыре бутылки , три/четыре ведра PAU M PAU F PAU N Bistvena razlika med jezikoma je ta, da v ruskih zvezah s števniki, večjimi od 1 in manjšimi od 5, v imenovalniku in tožilniku neživih samostalnikov moškega spola ni tipičnega končniškega ujemanja, ki ga dosledno pozna slovenščina. V ruskem jeziko- slovju se zato za zvezo števnika in samostalnika uporablja poseben termin »količinska zveza« (количественная группа). 3 V nekaterih slovenskih narečjih se z maskulinizacijo srednjega spola oblika dva uporablja tudi za maskulinizirane samostalnike srednjega spola (Jakop 2008: 102). Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 69 Če je v ruščini glavni števnik od 1,5 do 4 v imenovalniku ( полтора , полторы ; M/N F два , две ; три ; четыре ), ta zahteva posebno t. i. pavkalno obliko M/N F M/N/F M/N/F samostalnika,4 ki v ruščini pri vseh treh spolih končniško sovpada z rodilnikom ednine.5 (12) два стакáна vs. нет стакáна ‘dva kozarca’ vs. ‘ni kozarca’ PAU M GEN SG M (13) две буты́лки vs. нет буты́лки ‘dve steklenici’ vs. ‘ni steklenice’ PAU F GEN SG F (14) два ведрá vs. нет ведрá ‘dve vedri’ vs. ‘ni vedra’ PAU N GEN SG N Pavkalna oblika samostalnika se v ruščini uporablja tudi pri zvezah z večmestnimi števniki, ki se končujejo na 2, 3 in 4 (15). (15) двадцать два стакáна PAU M двадцать две буты́лкиPAU F двадцать два ведрá PAU N Naj opozorimo, da se pavkalna oblika samostalnika v ruščini naglasno razlikuje od rodilniške oblike zgolj pri nekaterih enozložnih samostalnikih moškega spola, npr. ряд ‘vrsta’, след ‘sled’, час ‘ura’, шаг ‘korak’, шар ‘krogla’ (Зализняк 1977).6 Pri teh samostalnikih ima pavkal v nasprotju z rodilnikom ednine (17) končniški naglas (16):7 4 А. А. Zaliznjak (2002) za ta pojav uporablja termin »števna oblika« (счетная форма), angleški jezikoslovec G. Corbett (2000) pa to obliko označuje kot »omejena množina« (restricted plural), nemški jezikoslovec W. Breu (2020) uporablja termin »pavkal« (paucal). Pavkal v sodobni jezikoslovni literaturi poimenuje posebno obliko samostalniških in pridevniških besed, ki označuje majhno skupino oseb ali predmetov. 5 V zgodovini ruskega jezika je izguba dvojine povzročila preosmišljanje samostalniških oblik, ki so se prvotno uporabljale ob дъва ‘dva (m.), dve (n.)’, дъвѣ ‘dve (f.)’. Gorškova in Haburgaev (Горшкова, Хабургаев 1981: 274) zapišeta, da je do nevtralizacije razlike med dvojino in množino prišlo najprej v stranskih sklonih, kjer so ob števniku 2 množinske oblike samostalnikov nadomestile dvojinske oblike. V imenovalniku in tožilniku so dvojinske oblike izgubile pomen dvojine in so se začele uporabljati tudi ob števnikih 3 in 4. Dvojinske oblike so končniško homonimne z rodilnikom ednine; ker se je po števniku 5 uporabljal rodilnik množine, so bile reinterpretirane kot rodilnik ednine (prav tam: 275). Isti pojav končniške prekrivnosti oblike samostalnika po števnikih 2, 3, 4 z rodilnikom ednine zasledimo v štokavščini, vendar samo pri moškem in srednjem spolu, pri ženskem spolu pa se uporablja imenovalnik množine. 6 M. Holodilova (Холодилова 2015) opozarja, da so v govorjeni ruščini pavkalne oblike s končniškim naglasom, ki se razlikuje od rodilniške oblike, možne še pri enzložnicah moškega spola: гол ‘gol’, лад ‘prečka na strunskih glasbilih’, воз ‘voz, vozilo s tovorom’, приз ‘nagrada’, куб ‘kubični meter’, паз ‘špranja’. Poudarja tudi, da se pavkalne oblike naglasno razlikujejo od rodilnika pri zloženkah, ki vključujejo час, npr. ампер-час ‘amperska ura’, киловатт-час ‘kilovatna ura’. 7 Pri samostalnikih ženskega spola se je posebna pavkalna oblika, ki se naglasno razlikuje od rodilnika, ohranila samo pri samostalniku щека́ ‘lice’ v frazemu уплетать за обе щёки ‘metati hrano vase, hlastati’ vs. щеки́ (rodilnik). V 19. st. je med pavkalom in rodilnikom prihajalo do naglasnega ločevanja še pri nekaterih drugih samostalnikih ženskega spola, ki sodijo v naglasno paradigmo c: npr. arh. rušč. обе ру́ки, обе но́ги (pavkal) vs. нет руки́/ ноги́ (rodilnik) (iz ustnega posveta z M. V. Oslonom). To še dodatno potrjuje, da pavkal v današnji ruščini ni ena od različic rabe rodilnika ednine, temveč je razvojno povezan z imenovalnikom dvojine. O postopnem izginjanju dvojine v ruščini pri zvezah два s samostalniki glej A. Derganc (1993: 212). 70 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 (16) Всего два шагá до школы. ‘Samo dva koraka sta do šole’. Прошло три PAU часá . ‘Minilo so tri ure.’ (končniški naglas pri pavkalnih oblikah) PAU (17) на расстоянии шáга ‘na razdalji koraka’, Не прошло и чáса ‘Ni minila niti GEN GEN ura.’ (naglas na osnovi pri rodilniških oblikah) Ker omenjeni samostalniki označujejo neživo, se pavkalna oblika samostalnika upora- blja v imenovalniku in tožilniku ednine, npr. два шагá, три часá. Če pa so števniki med 1,5 in 4 v stranskih, tj. neimenovalniških sklonih (vključno s tožilnikom, ki označuje živo), se v ruščini uporablja končniško ujemanje števnika s sklonsko obliko samostalnikov (18). (18) двух стаканов ; двум стаканам , два стакана , двумя GEN GEN DAT DAT ACC ACC INS стаканами , двух стаканах INS LOC LOC 1.3 V zgradbah s števniki med 1,5 in 4 se v ruščini vzpostavlja posebno skladenjsko razmerje med samostalnikom in števnikom, ki postane nazorno, ko količinski zvezi dodamo pridevniško besedo. To skladenjsko razmerje (19) se razlikuje od tipičnega ujemanja, ki je značilno za slovenske ustreznice. (19) два больших стакана ‘dva velika kozarca’ GEN PL M две большие / больших бутылки ‘dve veliki steklenici’ NOM PL GEN PL F два больших ведрá ‘dve veliki vedri’ GEN PL N Na to še posebej opozarjajo množinske končnice vključenih pridevnikov (-ых , GEN PL -ые ), ki v nasprotju s končnicami samostalnikov ne sovpadajo z rodilnikom edni- NOM PL ne. Potrebno je še poudariti, da so pridevniške oblike v obravnavanih zgradbah odvisne tako od spola samostalnikov kot od položaja pridevniške besede. 1.3.1 Če je pridevniška beseda vrinjena med glavnim števnikom in samostalniško bese- do, v ruščini obstaja več možnosti, ki bodo v nadaljevanju predstavljene. Vrinjena oblika pridevniške besede, ki je prilastek samostalnika moškega ali srednjega spola, je praviloma v rodilniku množine.8 To razmerje v ruščini se bistveno razliku- je od doslednega sklonskega ujemanja števnikov, pridevnikov in samostalnikov, ki je značilno za slovensko ustreznico (20): (20) два новых стакана ‘dva nova kozarca’ GEN PL M два новых ведра ‘dve novi vedri’ GEN PL N 8 Prevlada rodilniške množinske oblike pridevnikov po števnikih, večjih od 1 in manjših od 5, pri samostalnikih moškega in srednjega spola je odraz rabe rodilnika množine pridevnikov in samostalnikov po števnikih večjih od 5, npr. пять больших стаканов ‘pet velikih kozarcev’ (o tem glej tudi Горшкова, Хабургаев 1981: 276). Pri števnikih večjih od 5 je tudi samostalnik v rodilniku množine, kar ne velja za zgradbe z obravnavanimi števniki, npr. пять больших стаканов vs. два больших стакана . GEN PL PAU Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 71 Rodilniška oblika množine velja tudi za posamostaljene pridevnike, ki so moškega ali srednjega spola (21). (21) два выходных ‘dva prosta dneva’ GEN PL M два существительных ‘dva samostalnika’ GEN PL M 1.3.2 Vrinjena pridevniška oblika v vlogi prilastka samostalnika ženskega spola je lah-ko v imenovalniku ali rodilniku množine. Ti dve obliki sta v današnji ruščini konku- renčni in hkrati nakazujeta težnje, povezane z naglasnim razmerjem med rodilnikom ednine in imenovalnikom množine (Граудина idr. 1976: 33). 1.3.2.1 Pridevniška oblika v rodilniku množine je pogostejša pri samostalnikih žen- skega spola, pri katerih se rodilnik ednine, npr. горы́, сестры́, naglasno razlikuje od imenovalnika množine, npr. гóры, сёстры (o tem glej tudi Breu 2020): (22) две высоких горы́ ‘dve visoki gori’, две старших сестры́ ‘dve sta- GEN PL F GEN PL F rejši sestri’ 1.3.2.2 Pridevniška oblika v imenovalniku množine pa prevladuje pri samostalnikih ženskega spola, pri katerih rodilniška oblika ednine samostalnika, npr. кóмнаты, кровáти, naglasno sovpada z imenovalnikom množine, npr. кóмнаты, кровáти (23): (23) две новые кровáти ‘dve novi postelji’, две старые кóмнаты ‘dve NOM PL F NOM PL F stari sobi’ To, da se ob samostalnikih ženskega spola pridevniška oblika pogosteje uporablja v imenovalniku množine kot v rodilniku množine, nekateri ruski jezikoslovci (Граудина idr. 1976: 33) razlagajo kot težnjo po nazornejšem razlikovanju pridevniških oblik pri teh zgradbah za ženski spol od oblik za moški in srednji spol. Podobno razmerje kon- kurence med imenovalniško in rodilniško množinsko obliko s še pogostejšo prevlado imenovalniške oblike se ponovi pri posamostaljenih pridevnikih ženskega spola (24). (24) две беременные ‘dve nosečnici’ (pogosteje kot две беременных ); NOM PL F GEN PL три запятые ‘tri vejice’ (pogosteje kot три запятых ) NOM PL F GEN PL 1.3.3 Pridevniki in kazalni zaimki, ki stojijo pred zvezo števnika (med 1,5 in 4) in samostalnika, se navadno uporabljajo v imenovalniški obliki množine (25): (25) последние два дня ‘zadnja dva dni/dneva’ NOM PL эти двe бутылки ‘ti dve steklenici’ NOM PL последние два ведра ‘zadnji dve vedri’ NOM PL 1.3.3.1 Če pa so pred zvezo omenjenih števnikov in samostalnikov nedoločni količin- ski pridevniki, se te nedoločne števniške oblike uporabljajo v rodilniku množine (26): 72 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 (26) целых два дня ‘cela dva dni/dneva’; полных три года ‘cela/polna tri GEN PL GEN PL leta’ (Breu 2020) 1.3.4 Ko ruske zgradbe z glavnimi števniki med 1,5 in 4 primerjamo z ustrezni- mi slovenskimi zgledi, se izkaže, da ima ruščina manj ujemalnega razmerja, kar je posledica izgube dvojine. Slovenščina pa je z ohranjanjem dvojine in posledično razlike med dvojino in množino (do vključno s 4), ohranila tudi ujemalno razmerje: to pomeni, da sklonski obliki pridevnika in števnika določa nadzorni samostalnik (27, 28): (27) dva vesela fanta , trije/štirje veseli fantje DU DU DU PL PL PL (28) dve veseli deklici , tri/štiri vesele deklice DU DU DU PL PL PL V obeh jezikih se ujemalno razmerje ukinja od števnika 5 naprej in namesto ujemanja se vzpostavlja vezavna vezljivost. Števniki od pet naprej v obeh jezikih v zvezi delujejo kot samostalniške količinske enote ( pet hrušk vs. košara hrušk), ki predvidevajo obliko samostalnika v rodilniku množine (29): (29) пять/шесть/семь стаканов , шагов , книг , окон ‘pet/šest/se- GEN PL GEN PL GEN PL GEN PL dem kozarcev , korakov , knjig , oken ’ GEN PL GEN PL GEN PL GEN PL V slovenščini, v nasprotju z ruščino, zgornja trditev velja tudi za večmestne števnike, ki vključujejo 2, 3 in 4 (30). Pri teh oblikah večmestnih števnikov v primerjavi z ruščino (31) v slovenščini (30) ni spolskega razlikovanja. (30) dvaindvajset prijateljev , dvaindvajset prijateljic dvaindvajset veder GEN PL M GEN PL F, (31) двадцать два друга , двадцать две подруги двадцать два ведра PAU PAU, PAU Pri števnikih od 5 naprej se tako v ruščini kot slovenščini v vseh stranskih neimeno- valniških sklonih (razen tožilnika pri neživem v moškem spolu) vzpostavi ujemalno razmerje (32, 33): števnik nima nadzorne vloge in se sklonsko prilagaja samo- stalniškemu jedru. (32) пять шагов (vezava) пяти шагов (ujemanje), пяти шагам NOM GEN GEN GEN DAT DAT (ujemanje), пять шагов (vezava), в/o пяти шагах (ujemanje), пятью ACC GEN LOC LOC INS шагами (ujemanje) INS (33) pet korakov (vezava), petih korakov (ujemanje), petim korakom NOM GEN GEN GEN DAT DAT (ujemanje), pet korakov (vezava), o petih korakih (ujemanje), s petimi ACC GEN LOC LOC INS koraki (ujemanje) INS 2 Predikacijsko ujemanje v števniških zgradbah Ruščina se od slovenščine razlikuje tudi v predikacijskem razmerju, ko v osebkovi vlo- gi nastopajo glavni števniki. V slovenščini se namreč v zgradbah, ki vsebujejo števnike Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 73 od 1 do 4, med osebkom in povedkom ohranja končniško ujemanje v številu in spolu. V teh zgradbah obliko povedka določa samostalniški del zgradbe; števniški del pa v vlogi prilastka ne vpliva na predikacijsko ujemanje (34). V slovenskih zgradbah tipa dvе prijateljici je zaradi sistemske rabe dvojine možno izpustiti števnik, saj je dvojina razvidna že iz samostalniške oblike in ujemalnega povedka, npr. (34): (34) (Dve) Prijateljici sta nas letos obiskali . DU DU Kot je razvidno iz primera (35), se ob količinskih zgradbah s 3 ali 4 dosledno uporablja množinska oblika povedka. (35) Tri/Štiri prijateljice so nas letos obiskale . PL PL Pri zgradbah s števniki od 5 naprej se spremeni način ujemanja: nadzorni del zgradbe ni več samostalniški del, saj je ta v rodilniku množine, npr. pet prijateljic , ki v sloven-GEN ščini ne vpliva na obliko povedka. Glavni števniki od 5 naprej v slovenščini ujemalno delujejo kot količinski prislovi tipa malo, veliko, ki predvidevajo povedek v tretji osebi ednine srednjega spola (36), zato je raba množinskega povedka v teh primerih v sloven- ščini v nasprotju z ruščino nepravilna (37). (36) Pet/šest/sedem/veliko prijateljic nas je letos obiskalo . SG (37) *Pet/šest/sedem/veliko prijateljic so nas letos obiskale . (neustrezno) PL Nasprotno pa ruske zgradbe s števniki večjimi od 1 in manjšimi od 5, npr. два стакана, три девушки, четыре окна, v osebkovi vlogi omogočajo dva tipa ujemanja: povedek je lahko v množinski ali v tretjeosebno edninski obliki.9 Pri predikacijskem razmerju vplivajo na izbiro edninske ali množinske oblike povedka v ruščini različni dejavniki, npr. besedni red, stopnja vršilskosti povedka, živost osebka, položaj pridevniških besed pred količinsko zvezo.10 2.1 V stavi, ki ima osebek pred povedkom (SV),11 je v ruščini pogosteje uporabljena množinska oblika (38): (38) Двe подруги отправились в лес за грибами. ‘(Dvе) Prijateljici sta se odpra-PL vili v gozd po gobe.’ Toda v ruščini tudi edninska oblika srednjega spola povedka v stavi SV ni slovnično nepravilna in je povezana s tipom povedka: uporablja se zlasti pri neprehodnih glago- lih, oz. natančneje pri bivanjskih glagolih, tipa быть ‘biti’, существовать ‘obstajati’, 9 Zgradbe s števnikom 1 ( один, - a, - o) so tudi v ruščini vedno ujemalne z edninskim povedkom, npr. Еще одна интересная история произошла в Швеции. ‘Še ena zanimiva zgodba se je zgodila na Švedskem.’ 10 Pri opisu teh dejavnikov se sklicujemo na Граудина idr. 1976 in А. В. Циммерлинг 2019. 11 V tipološki jezikoslovni literaturi, ki obravnava besedni red, so stavčni členi ponavadi označeni s simboli S = osebek, V = povedek, O = predmet. 74 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 иметься ‘biti, obstajati’, in pri glagolih, ki označujejo nižjo stopnjo vršilskosti,12 npr. умереть ‘umreti’ v (39): (39) За сутки еще три человека умерло от коронавируса в Калужской области. SG ‘V štiriindvajsetih urah so še trije umrli od koronavirusa v Kalužski regiji.’ 2.2 Če je povedek pred osebkom (VS) in je količina v remi, je edninska oblika povedka pogostejša kot pri stavi osebek povedek (SV). To posebej velja za primere z neživim osebkom, v katerih sta skoraj enakovredno zastopani edninska (40) in množinska obli- ka (41). (40) На этой неделе пришло два отчета. ‘Ta teden sta prispeli dve poročili.’ SG (41) На этой неделе пришли два отчета. ‘Ta teden sta prispeli dve poročili.’ PL V stavi VS ima pomembno vlogo tudi živost, ki vključuje samodelovanje osebka. Pri živem osebku je večja možnost, da bo povedek v množinski obliki (42) kot edninski (43). (42) В этом году к нам пришли две подруги. ‘Letos sta k nam prišli dve prijateljici.’ PL DU (43) В этом году к нам пришло двe подруги. ‘Letos sta k nam prišli dve prijateljici.’ SG DU 2.3 Doslednejši dejavnik, ki ukinja konkurenčnost med edninsko in množinsko rabo povedka, je uporaba pridevniške besede v imenovalniku. Če je pred zvezo s števnikom uporabljena imenovalniška pridevniška beseda (pridevnik, svojilni ali kazalni zaimek), je v rabi izključno množinski povedek (44, 45, 46). Množinska oblika pridevniške ime- novalniške samostalniške zveze ne glede na druge dejavnike napoveduje množinsko obliko povedka, in zato je zgled (47) neustrezen. (44) И тут появились наши двe подруги. ‘Tu sta se pojavili (dve) naši prijateljici.’ PL (45) Пришли эти двe подруги. ‘Prišli sta ti (dve) prijateljici.’ PL (46) Последние два года были тяжëлыми. ‘Zadnji (dve) leti sta bili težki.’ PL (47) *И тут появилось наши двe подруги. (neustrezno) *Пришло эти две SG SG подруги. (neustrezno) 12 Povezavo med tipom povedka in njegovo množinsko oz. edninsko obliko nekateri jezikoslovci razlagajo s tem, da ujemalna množinska oblika poudarja aktivnost udeležencev, izraženih v osebku, in obratno, da se edninska oblika povezuje s neaktivnim delovanjem osebka (Граудина и др. 1976: 28). Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 75 2.4 Ruščina se pri ujemanju s števniškimi zgradbami razlikuje od slovenščine še po na- slednjem: če je v vlogi osebka distribucijska predložna zveza s по, npr. по охраннику ‘po en varnostnik’,13 по два/ три/ четыре охранника ‘po dva varnostnika/po trije varnostniki/štirje varnostniki’, je povedek, ne glede na vključeno količino, vedno v ednin- ski obliki srednjega spola. V slovenskih ustreznicah (48, 49, 50) po ne zahteva dajal-niške oblike, temveč skladno z glagolsko levo vezljivostjo predvideva imenovalniško samostalniško zvezo. (48) По обеим сторонам двери стояло по охраннику. ‘Na vsaki strani/na obeh SG straneh vrat je stal po en varnostnik .’ SG SG (49) По обеим сторонам двери стояло по два охранника. ‘Na vsaki strani/na SG obeh straneh vrat sta stala po dva varnostnika .’ DU DU (50) По обеим сторонам двери стояло по три охранника. ‘Na vsaki strani/na SG obeh straneh so stali po trije varnostniki .’ PL PL Kot je razvidno iz slovenskih prevodov, je predlog po v slovenščini del predložne pri-slovne zveze po koliko, ki ne vpliva na ujemanje med osebkom in povedkom. Kot je to v slovenščini ustaljeno v predikacijskem razmerju, obliko povedka določa imenovalni- ški del, ki v konkretnih primerih sledi predlogu po. 3 Sklep Prispevek analizira razlike med slovenščino in ruščino pri ujemanju v zvezah samostal- niških besed s števniki, večjimi od 1 in manjšimi od 5. Za slovenščino je tako v dvojini kot množini značilno ujemanje števnika s samostalniško zvezo v vseh sklonih. V ruskih zgradbah z obravnavanimi števniki v imenovalniku in tožilniku pri neživih sa- mostalnikih ni tipičnega ujemanja: števniki od 1,5 do 4 predvidevajo t. i. pavkalno obli- ko samostalnika, ki pri vseh spolih končniško sovpada z rodilnikom ednine. Pavkalna oblika je v sodobni ruščini ostanek dvojine, in ni istovetna z rodilnikom ednine. Na to kažeta dve dejstvi: (1) pri omejeni skupini enozložnih samostalnikov moškega spola se pavkalna oblika naglasno razlikuje od oblike v rodilniku ednine; (2) gre za poseben tip skladenjskega razmerja, na kar opozarjajo zgradbe, pri katerih se med števnik in samostalnik vriva pridevniška beseda. Pridevnik ob števnikih 1,5, 2, 3, in 4 nastopa pri moškem in srednjem spolu v rodilniku množine, pri ženskem spolu pa v imenovalniku množine in redkeje v rodilniku množine. 13 Predložna zveza z ruskim по v osebkovi vlogi samo v ednini predvideva dajalniško obliko vseh sestavin števniške zgradbe, npr. по (одному) охраннику. Sicer se pri števnikih večjimi od 1 по uporablja s števniki v imenovalniški obliki, npr. по два три , четыре охранника, по пять охранников. Samostalniške oblike v števniških zgradbah NOM NOM NOM NOM med 2 in 4 sledijo pravilom ujemanja. Bistveno je, da je v predikacijskem ujemanju pri vseh zgradbah s по v vlogi osebka povedek v ednini. 76 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Odstopanje od kanoničnega ujemanja, ki je značilno za slovenščino, se v ruščini kaže tudi v predikacijskem razmerju z vključenimi števniki, večjimi od 1 in manjšimi od 5. V slovenskih zgradbah, ki imajo znotraj osebka števnike med 1 in 4, se dosledno ohra- nja ujemanje, pri katerem samostalniška zveza narekuje spol in število povedka. Ruske ustreznice v tem primeru dovoljujejo dva tipa ujemanja: osebek s števniki med 1,5 in 4 usmerja povedek bodisi v množinski bodisi v tretjeosebni edninski obliki srednjega spola. Pomembno vlogo pri izbiri med tema možnostma imajo besedni red, tip povedka in položaj pridevniških besed pred števniki. Vzdrževanje sistemske dvojinske rabe v slovenščini zagotovo prispeva k ohranjanju doslednega ujemanja tako v besedni zvezi kot v predikacijskem razmerju. viRi in liteRatuRa BReu, Walter, 2020: Paucal. Marc L. Greenberg (ur.): Encyclopedia of Slavic Languages and Linguistics Online. . corBett, Greville, 2000: Number. (Cambridge Textbooks in Linguistics.) Cambridge: Cambridge University Press. derganc, Aleksandra, 1993: Sprememba nekaterih dvojinskih oblik in zvez v slovenščini in ruščini. Slavistična revija 41/1. 209–218. jakop, Tjaša 2008: Dvojina v slovenskih narečjih. (Linguistica et philologica 21.) Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Горшкова, Клавдия В, ХаБурГаев, Георгий А. 1981: Историческая грамматика русского языка. Москва: Высшая школа. Граудина, Людмила K. idr., 1976: Грамматическая правильность русской речи ( опыт частотно-стилистического словаря вариантов). Москва: Наука. ЗалиЗняк, Андрей А., 1977: Грамматический словарь русского языка. Москва: Русский язык. ЗалиЗняк, Андрей А., 2002: Русское именное словоизменение. Русское именное словоизменение с приложением избранных работ по современному русскому языку и общему языкознанию. Москва: Языки славянской культуры. 1–370. Холодилова, Мария А. 2015: Счетные формы малого количества в русском языке: закономерности лексического распределения. Андрею Анатольевичу Зализнякук 80-летию от коллег, друзей и учеников. . циММерлинГ, Антон В., 2019: Корпусная грамматика количественных групп в русском языке. Компьютерная лингвистика и интеллектуальные технологии: по материалам международной конференции «Диалог 2019» 18. 781–799. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 77 Predzgodovina in predknjižno razdobje slovenskega jezika pri jezikovnem pouku Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 81 Luka Repanšek Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za primerjalno in splošno jezikoslovje, Katedra za indoevropsko primerjalno jezikoslovje luka.repansek@ff.uni-lj.si Indoevropski prajezik, I. del: uvod in glasoslovje V sklopu prispevkov, ki orisujejo zgodovino slovenščine, je pozornost najprej posvečena in-doevropskemu prajeziku oz. praindoevropščini, tj. jezikovnemu sistemu, rekonstruiranemu na podlagi jezikovnega gradiva vseh izpričanih indoevropskih jezikov – ti imajo namreč prav v t. i. praindoevropščini svojega skupnega prednika. Jezikovne značilnosti indoevropskega prajezika se tako logično zrcalijo na vseh jezikovnih ravninah vsakega od indoevropskih jezikov (glasovni, oblikovni, besedijski, skladenjski) na vseh njegovih nadaljnjih razvojnih stopnjah, zato pravilno in kontekstualizirano razumevanje skupka jezikovnih pojavov dotičnega jezika (npr. slovenščine) brez razumevanja jezikovnega ustroja njenih prednikov (praslovanščine, prabaltoslovanščine, praindoevropščine) ni mogoče. V prispevku bo najprej podana definicija indoevropskega prajezika, opredeljeni njegova prostorska umestitev in časovna razplastitev do obdobja končne dezintegracije (razpada prajezične jezikovne skupnosti), nato pa shematično orisane njegove najpoglavitnejše značilnosti na glasovni ravni. A. Indoevropski prajezik: definicija, časovna in prostorska umestitev, časovna razplastitev in dezintegracija Indoevropski prajezik ali praindoevropščina je ime za jezikovni sistem, iz katerega so se razvili vsi indoevropski jeziki. Rekonstruiran je na podlagi skupka jezikovnih lastnosti celotnega nabora indoevropskih jezikov, in sicer tako, da je izhodiščna, re- konstruirana podoba posameznega slovničnega ali leksikalnega elementa, ki ga proji- ciramo na indoevropsko prajezično stanje, očiščena vseh naknadnih sprememb, ki so se nanjo naplastile in jo predrugačile v procesu jezikovnega razvoja. Te spremembe so v prvi vrsti glasovne narave, tj. posamezni najmanjši gradniki slovničnih ali leksikalnih elementov (glasovi) so v jezikovnem razvoju, ki je posledica oddaljevanja nekega jezi- kovnega sistema od svojega prednika, podvrženi glasovnim spremembam. Te so lahko nesistemske (sporadične) ali sistemske, sistemske pa nepogojene (neodvisne od gla- sovnega okolja) ali pogojene (odvisne od specifike glasovnega okolja, v katerem se na- haja element, ki je podvržen spreminjanju). Drugi tip spremembe, ki uspe predrugačiti površinsko podobo podedovanega elementa in jo je treba pri projekciji v stanje pred to spremembo odluščiti, pa je nalika (analogija), tj. prilikovanje slovničnega elementa ka- kemu drugemu elementu, ki je del posredno ali neposredno sorodne kategorije. Zaradi 82 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 analogije predrugačene elemente nam odkrivajo razhajanja med izpričanim in pričako- vanim stanjem, ki je napovedljivo z uporabo metode vnaprejšnje rekonstrukcije, ozi- roma razhajanja med transponiranimi rekonstrukcijami (tj. golimi projekcijami nekega slovničnega elementa danega jezikovnega sistema fonem za fonemom na prajezično stopnjo) in dejanskimi rekonstrukcijami, ki so dobljene na podlagi primerjave celotne- ga skupka informacij, ki ga za opazovani slovnični element ponujajo vsi indoevropski jeziki. Ker število sprememb raste s časovnim oddaljevanjem jezikovnega sistema od svojega prajezičnega prednika, je za rekonstrukcijo prajezičnega stanja lažje in zane- sljiveje operirati s starejšimi izpričanimi razvojnimi stopnjami posameznega jezika: stind. ahám – avest. azəm – stgrš. ἐγών (+ analoško predrugačeno) – stcsl. jazъ (+ analoško predrugačeno) – got. ik ... < pide. * eǵ-H -óm ‘jàz’. 2 Proces rekonstrukcije indoevropske prajezične podobe nekega elementa v resnici im- plicitno poteka preko primerjave tega elementa v posameznih prajezičnih naslednikih, tj. praindoiranščine, pragrščine, praslovanščine, pragermanščine ..., saj ti logično pred- stavljajo tisto podobo elementa, ki je skupno izhodišče vsem jezikovnim sistemom neke veje indoevropskih jezikov in so z nje že odstranjene nadaljnje glasovne in ana- loške spremembe, ki so element nadalje predrugačile v sklopu sprememb, lastnih zgolj enemu samemu jezikovnemu sistemu (na enak način, kot so nato vse take spremembe očiščene v procesu rekonstrukcije praindoevropskega izhodišča): piir. * aʤhhám – pgrš. * egón – prasl. * āzu (+ analoško predrugačeno) – pgerm. * eką ... < pide. * eǵ-H -óm ‘jàz’. 2 Indoevropsko prajezično jezikovno skupnost danes ob podpori arheoloških spoznanj in genskih raziskav z veliko gotovostjo datiramo v obdobje med 4500 pr. n. št. in 2500 pr. n. št. na območje Pontsko-kaspijske stepe (severno od Črnega in Kaspijskega morja v spodnjih porečjih rek Urala, Volge, Dona in Dnepra), pri čemer je že pred končnim razpadom prajezične skupnosti prišlo do dveh večjih migracij, in sicer odcepa zametka anatolske veje okrog 4200–4000 pr. n. št. proti jugozahodni Evropi in naposled v Ana- tolijo in odcepa zametka toharske veje okrog 3300 pr. n. št. proti vzhodu do Altajskega gorovja. Po tem obdobju je mogoče govoriti že o t. i. pozni praindoevropščini (gl. še spodaj), ki je nato v sklopu konca 4. tisočletja in začetka 3. tisočletja doživljala pospe- šeno dezintegracijo, in sicer z dvema migracijskima valoma proti zahodu na Balkan (južno od Karpatov ob Donavi) in v Srednjo ter Severno Evropo (po severni strani Karpatov)1 ter v 2. tisočletju z zadnjim migracijskim valom proti vzhodu (zametek indoiranske veje). 1 S tema jezikovnima kolonizacijama Evrope je najbrž povezana tudi plast zemljepisnih imen (predvsem vodnih, a tudi gorskih), ki ji povzemalno pravimo staroevropska hidronimija. Gre za predvsem po strukturnih (tj. besedotvorno) in leksikalnih lastnostnih strnjeno skupino zemljepisnih imen na zelo širokem arealu, ki predstavlja najstarejšo plast že indoevropskih toponimov v Evropi in je morala torej najverjetneje nastati v času pred nadaljnjo močno dialektizacijo indoevropskih jezikovnih sistemov tega prostora. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 83 Indoevropski prajezik ali praindoevropščina je torej v pavšalnem smislu poimenovanje za jezikovnega prednika katerekoli posamezne veje indoevropskih jezikov oz. posameznega indoevropskega jezika, natančno rečeno pa dejansko zgolj poimenovanje za jezi- kovni sistem, kakršen je obstajal pred odcepom zametka anatolske veje (torej jezikovni prednik vseh indoevropskih jezikov). Prajezični sistem, iz katerega so se razvile ostale veje indoevropskih jezikov (vključno s toharščino), ki se je še po odcepu zametka anatolščine zagotovo dalj časa razvijal kot homogeni jezikovni sistem, bi tako natančneje morali imenovati kako drugače; v strokovni literaturi se zadnje časa uveljavlja termin osrednja praindoevropščina (v kronološkem smislu pa bi mu ustrezal termin srednja praindoevropščina). Za čas po drugi zgodnji migraciji, tj. odcepitvi zametka toharske veje, ko govorimo o narečno verjetno čedalje bolj divergentnem prajeziku, pa se danes običajno govori o t. i. jedrni praindoevropščini (v kronološkem smislu pozni praindoevropščini), iz katere so nastali italo-keltski kompleks, baltoslovansko-germanski kompleks, greko-frigijsko-albansko-armenski (ali kar balkanskoindoevropski) kompleks in indoiranski kompleks. Zgodnejši odcepitvi zametkov anatolske in toharske veje, ki ju izkazuje arheološka slika, se potrjujeta v dejstvu, da sta anatolščina in toharščina dediča bolj arhaičnih stadijev v internem razvoju indoevropskega prajezika. To hkrati pomeni, da nam primerjava rekonstruiranega indoevropskega prajezika, ki je rezultat rekonstrukcije na podlagi primerjave indoevropskih jezikov, ki so refleks divergence tega obdobja (tj. po- zne praindoevropščine), s praanatolščino oz. pratoharščino nujno odkriva globlje plasti v internem razvoju praindoevropščine, interna (notranja) rekonstrukcija tako dobljene zgodnje praindoevropščine pa še globlje: sklonilo za dat. pl. * -bhos (italo-keltsko, mesapsko, *grško, *armensko, *albansko) ~ * -bhos (indoiransko) ~ * -mos (baltoslovansko, germansko) ≤ pide. * -bhos proti praanat. * -os < zgpide. * -os (iz česar sledi, da torej pide. * -bh()os = * -bhi + -os), kar pa se da nadalje secirati kot * -o + -s, tj. z množinskim znakom * -(e)s opremljena prislovna pripona * -o z direktivno funkcijo kam (kot je npr. pide. ak. pl. * -ms z množinskim znakom * -(e)s opremljeno tožilniško sklonilo * -m). Za čas po razpadu prajezične skupnosti se da ugotavljati, da so nekatere od bodočih samostojnih vej indoevropskih jezikov prvotno tvorile tesnejše jezikovne zveze, ki jih je mogoče prepoznavati v zanesljivo poprajezičnih skupnih inovacijah posameznih vej (indoevropska dialektologija). Tovrstne izoglose (povezovalne značilnosti med mlaj- šimi jezikovnimi sistemi, ki kažejo na realne starejše skupne inovacije teh sistemov in torej niso posledica vzporednega, ne genetsko pogojenega razvoja neke kategorije in tako primerljive le tipološko) so lahko posledica ali dejanskega daljšega skupne- ga razvoja pred naknadno divergenco (tu govorimo o t. i. supervejah indoevropskih jezikov, ki nato razpadejo na individualne veje, npr. indoiranska superveja na indoa- rijsko in iransko vejo ali baltoslovanska superveja na baltsko in slovansko vejo, prav 84 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 tako italo-keltska, a v manjši meri, na kar opozarja vezaj pri zapisu) ali pa posledica jezikovnega stika v okviru mlajših narečnih kontinuumov. V posameznih primerih so izoglose lahko celo obeh vrst in torej izvirajo iz dveh kronološko zaporednih plasti (kot v primeru baltoslovansko-germanskih izoglos). Veje indoevropskih jezikov (z nakazanimi začetnimi fazami nadaljnje dialektizacije) so: − anatolska (hetitščina, palajščina, južna anatolščina: [luvijščina, likijščina in milijšči- na, lidijščina, karijščina]); − toharska (vzhodna toharščina = toharščina A, zahodna toharščina = toharščina B, ?toharščina C); − italo-keltska (z zgodnjim razpadom na italsko in keltsko vejo): − italska veja (venetščina, latino-falijskiščina: [latinščina, falijskiščina], sabel- ščina, sikulščina (?)), − keltska veja (lepontščina, iberokeltščina, galščina: [cisalpska galščina, tran- salpska galščina], britanska keltščina: [kimrijščina, jugozahodna britanščina], gojdelščina/irščina); − germanska (severna germanščina (nordijščina): [zahodna nordijščina, vzhodna no- rdijščina], vzhodna germanščina (gotščina), zahodna germanščina: [južna zahodna germanščina: [[frankovščina, visoka nemščina]], severnomorska germanščina]); − grška/helenska (južna grščina, ajolščina, zahodna grščina); − armenska (zahodna armenščina, vzhodna armenščina); − albanska (gegovščina, toskovščina); − baltoslovanska (z naknadnim razpadom na baltsko in slovansko vejo): − baltska veja (zahodna baltščina, vzhodna baltščina), − slovanska veja (vzhodna slovanščina, zahodna slovanščina, južna slovanščina); − indoiranska (z naknadnim razpadom na iransko in indoarijsko vejo): − indoarijska veja, − iranska veja (nuristanščina, iranščina: [zahodna iranščina: [severna zahodna iranščina, južna zahodna iranščina], vzhodna iranščina]). Pozicija t. i. fragmentarno izpričanih indoevropskih jezikov in onomastičnih jezikov je ravno zaradi skoposti in/oz. narave gradiva mnogo težje določljiva ali (ob trenutno identificiranem korpusu) celo nedoločljiva. Sem sodijo frigijščina, ki je precej verjetno Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 85 sicer del greko-frigijske veje, venetščina, ki je skoraj povsem zanesljivo del italske veje, sikulščina (vzhodna Sicilija), morda (a izrazito manj očitno kot venetščina) prav tako del italske veje, lusitanščina (današnja Portugalska in zahodna Španija), ki nima razjasnjene pozicije v okviru indoevropske jezikovne družine, mesapščina (Apulija), ki izkazuje kar nekaj specifičnih potez, ki jo zelo jasno izdvajajo iz italskega narečnega kontinuuma (ne glede na njeno – zelo verjetno sekundarno – geografsko pozicijo), in tračanščina/trakijščina, ki vsaj načeloma izkazuje skupne poteze z greko-frigijščino. Izreči se o geneolingvistični klasifikaciji stare makedonščine bi bilo preuranjeno. V okviru preostalih paleobalkanskih jezikov in indoevropskih jezikov vzhodnoalpskega prostora pravzaprav lahko bolj ali manj govorimo le o posameznih imenskih arealih, ki le redko dajejo hkrati slutiti tudi jezikovne poteze, ki so relevantne za genetsko klasifi- kacijo (tj. v prvi vrsti inovacije oz. arhaizmi na ravni glasovnih sprememb): ti areali so (vsaj!) jugovzhodnodalmatski (ilirščina), srednjedalmatski, panonski, dakijski, pajon- ski, dardanski, okrog caput Adriae liburnijski ter mikroareali ostalih onomastičnih je- zikov severnojadranske ploskve, starejša imenska plast vzhodnoalpskega prostora in ligurščina. toharščina germanščina baltoslovanščina indoiranščina italo-keltščina armenščina albanščina anatolščina grščina Shematični prikaz osrednjih vej indoevropskih jezikov v arealni in časovni razmestitvi. 86 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 B. Glasovne (fonetične) in oblikoglasne (morfonološke) poteze ide. prajezika 1 Naglasni sistem Indoevropski prajezik je poznal jakostni naglas, pri čemer je bil akcentuiran (naglašen) le en zlog na besedo, naglasno mesto (iktus) pa je bilo odvisno od slovnične kategori- je, ki ji je beseda pripadala (sklon in število oz. oseba in število), oz. od besedotvorne kategorije, v katero je beseda sodila; pogosto celo od kombinacije obeh dimenzij (o posledicah te zakonitosti gl. spodaj). Enklitike (zaslonke) niso nosile lastnega naglasa, prav tako so iktus sistemsko izgubile osebne glagolske oblike pod padajočo stavčno in- tonacijo, tj. kadar niso stale na začetku povedi ali na koncu prvega dela tesnejše stavčne zveze. Nenaglašen je bil tudi vokativ (zvalnik), kadar ni stal na začetku povedi. V tej poziciji je bil naglašen skrajno levo, ne glede na siceršnjo akcentsko krivuljo osnove, ki ji je pripadal. 2 Soglasniški sestav Soglasniški sestav indoevropskega prajezika je obsegal 25 fonemov in minimalno 6 so- glasniških alofonov. Poleg šestih zvočnikov (rezonantov) je poznal petnajst zapornikov in le štiri pripornike. Vsak od šestih rezonantov (* r, * l, * m, * n, *  = * w, *  = * j) je bil pod pogoji, da zlog, v katerem se je rezonant nahajal, ni vseboval samoglasniškega jedra, lahko realiziran kot nosilec zloga, tj. v svoji zlogotvorni funkciji: * , * , * , * , * i, * u. Princip ozloženja je deloval regresivno (tj. od konca proti začetku besede), in sicer je bil ozložen vsak rezonant, ki se je po sinkopi nenaglašenih * e nahajal med dvema nezložnima segmentoma oz. nezložnim segmentom in koncem ali začetkom besede (#):2 ** bhèrtós > * bhrtós = * bhtós ‘nesen’, ** ḱènés > * ḱnés = * ḱunés ‘pes (gen. sg.)’, pri tem element, ki se je pred resilabifikacijo nahajal na zlogovnem vzglasju, praviloma ne more postati nosilec zloga, prav tako element, ki se je pred resilabifikacijo nahajal za jedrom zloga, pravilo- ma ne more naknadno prestopiti v funkcijo elementa na zlogovnem vzglasju; obenem je na zlogovnem izglasju sekvenca dveh nezložnih rezonantov neobstojna: ** bhértèm > * bhértm = * bhértim (!) ‘nošnja (ak. sg.)’ in ne † bhért, ** lènként > * lnként = * linként ‘pustiti (3. os. pl.)’ in ne † ként, ** góm = * gómm (za nadaljnjo obravnavo gl. dalje spodaj) ‘govedo (ak. sg.)’ in ne † gó itd. Pide. * n je imel v položaju pred mehkonebniki skoraj zagotovo alofonsko realizacijo *[ŋ], pide. * m (vendar ne tudi * ) pa je bil pred * s že zgodaj realiziran kot *[n], pred mehkonebniki kot *[ŋ] = /n/. 2 Sistematično izjemo predstavljajo vzglasna zaporedja * R- in * mR- (in torej ne † uR-, † R), kadar so ta del korenskega morfema v njegovi polni prevojni stopnji (npr. * mleH - ‘govoriti’, * lek- ‘zmočiti’). 2 Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 87 Sistem pripornikov je sestavljal nezveneči alveolarni sibilant * s z zvenečo alofonsko realizacijo * z pred zvenečimi zaporniki (a ne tudi rezonanti!), prim. * nisdhos [nizɦos] ‘gnezdo’, in trije »laringali«, ki jih v rekonstrukcijah beležimo z abstraktnimi simboli * H , * H , * H (ali * h , * h in * h ), v fonetičnem smislu pa se jih da z večjo ali manjšo 1 2 3 1 2 3 gotovostjo interpretirati kot nezveneči glotalni pripornik * h (ali, manj verjetno, glotalni zapornik */ʔ/), nezveneči uvularni pripornik * χ (ali, manj verjetno, nezveneči velarni pripornik /x/) in zveneči uvularni (morda hkratno zaokroženi) pripornik * ʁ (ali, manj verjetno, zveneči velarni, morda hkratno zaokroženi, pripornik /ɣ/). Težavo pri ponatančeni fonetični rekonstrukciji »laringalov« povzroča dejstvo, da se v večini indoevropskih jezikov ne ohranjajo več kot polnosegmentni fonemi, saj so sčasoma artikulacijsko ošibeli in onemeli, tako da njihovo prisotnost lahko preverjamo le na posrednih sledeh, ki pa so v zelo različni meri zastopane po posameznih indoe- vropskih jezikih, saj so se refleksi laringalov (do poznega obdobja, tj. tik pred popolno onemitvijo, večinoma sicer že počasi sovpadlih v * h) obdržali v čas, v katerega že ume- ščamo inovacije, ki so lastne posameznim vejam indoevropskih jezikov. Te sledi so: a) že prajezično »obarvanje« kratkega pide. * e v neposrednem stiku z »laringaloma« 2 in 3, tj. znižanje * e v * a ob * H ter znižanje in zaokroženje * e v * o ob * H (dolgi pide. 2 3 * ē nasprotno ni bil podvržen ne znižanju ne zaokroženju); b) podaljšava predhodnega samoglasnika po principu nadomestne podaljšave, če je »laringal« pred onemitvijo stal v istem zlogu; c) vsaj delno že prajezična samoglasniška anaptiksa (t. i. šva primum ali šva indogermanicum) praviloma za (in občasno pred) laringalom v sklopih, kot so * (-)CHC(-), * #HC- in * -CH# > * (-)CHəC(-), * #HəC- (le grško, frigijsko in armensko) in * -CHə#, torej med dvema nesilabičnima elementoma;3,4 č) poprajezično »obarvanje« samoglasniške anaptikse, tj. znižanje * ə v * a ob * H ter 2 znižanje in zaokroženje * ə v * o ob * H (le grško, frigijsko in v okrnjeni meri italsko); 3 d) navidezno nepričakovana zlogotvorna realizacija rezonantov (* , * , * , * , * i, * u) pred samoglasnikom (tj. * rV, * lV, * mV, * nV, * V, * V proti * HV, * HV, * HV, * HV, * iHV, * uHV); e) že prajezično ozvenečenje nezvenečih zapornikov pred neposredno sledečim * H 3 vsaj pred samoglasnikom (prim. * pipH onti [pibʁonti] ‘pijejo’), tj. pide. * p je bil pred 3 * H alofonsko realiziran kot * b; 3 3 Vsaj v toharščini, grščini in armenščini in najverjetneje tudi albanščini in mesapščini pa celo v položaju * -iH# oz. * -uH# > * -iHə ~ * -uHə > * -ə ~ * -ə. 4 Izjemo predstavljajo tovrstna zaporedja, kadar so deli dvodelnih zloženk oz. ostalih vsaj trizložnih besed, kjer do anaptikse ne pride, laringal pa je izgubljen brez sledi, prim. * H stḗr > * H əstḗr > pragrš. * astḗr ‘zvezda’ proti 2 2 * H ster-H k-éH > * H sterH ək-éH > pragrš. * sterop ‘blisk’. 2 3 2 2 3 2 88 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 f) efekt aspiracije predhodnega stičnega zapornika ob refleksih * H in * H (predvsem 1 2 indoiransko, v zelo okrnjeni meri tudi armensko, albansko in baltoslovansko); g) efekt onezvenečenja in aspiracije predhodnega stičnega zapornika ob refleksih * H 1 in * H (le iransko); 2 h) progresivna asimilacija na predhodni rezonant, torej * RH > * RR (le anatolsko in germansko). Kot polnosegmentne foneme »laringale« lahko opazujemo le v anatolščini (izpričana od srede 2. tisočletja pr. n. št.), in sicer refleks * H v medglasju kot /χ/ (oz. njegovo 2 lenirano različico /ʁ/) in refleks * H in * H na besednem vzglasju kot /χ/ (ob tem * H v 2 3 3 medglasju le v zelo okrnjeni meri kot /ʁ/), medtem ko je refleks * H /h/ že onemel, in 1 v manjši meri kot sporadično soglasniško protezo na besednem vzglasju (/h/ ali /x/) v delu iranščine ter morda v armenščini (kot h). V mlajših anatolskih jezikih likijščini in karijščini je praanatolski /χ/ otrdel v uvularni oz. velarni zapornik /q/ > /k/. Podobne, četudi sporadične »otrditve« laringalov * H se je poskušalo prepoznati tudi v slovan- ščini (npr. psl. * kastis > * kostь za pide. * H ostis ‘kost’) in germanščini (npr. pgerm. 2 * nakwōn- ‘čoln’ < * nagwōn- za pide. * neH --ó-), vendar so v tem primeru na voljo tudi 2 druge, deloma celo sprejemljivejše rešitve. Laringali so bili ob tem že tudi prajezično podvrženi pogojenim glasovnim spremem- bam, in sicer: a) labializaciji oz. palatalizaciji ob stiku z * w (* ) oz. * j (* ), pri čemer je bila nato labialna oz. palatalna artikulacija realizirana kot polnosegmentni * w (* ) oz. * j (* ) levo od laringala: * H > * Hw > * H, * H > * Hj > * H [* póH - > * póH  ‘ogenj’];5 2 2 b) obrušenju v zaporedju * V/ HC(C)R [* seH d--ó- > * saH d--ó- > * sad--ó- 2 2 ‘sladek’];6 c) obrušenju v istozložnem zaporedju * sHR [* (H )sH n-és > * (H )sn-és ‘kri (gen. sg.)’]; 1 2 1 č) obrušenju v medglasnih zaporedjih * -PHCC- [* dh(H )ugH tr-és > * dh(H )ugtr-és 1 2 1 ‘hči (gen. sg.)’];7 d) zgodnjemu odpadu za samoglasnikom v pavzi: * -VH# > * -V [* k-i-H > * k-i 2 ‘volčica (voc. sg.)’];8 5 Laringalna »metateza«. 6 Pravilo »Wetter«. 7 Schmidtovo pravilo. 8 Kuiperjevo pravilo. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 89 e) popolni onemitvi v istozložnih zaporedjih * oRH oz. * HRo [* torH -mó- > * tor-mó- 1 ‘kdor/kar vrta’];9 f) mnogo manj verjetno že prajezični onemitvi laringalov * H in * H pred istozlo-2 3 žnim * , torej v zaporedjih * PH /  > * P oz. * #H /  > *#  [* sokH -és > * sok-és 2 3 2 3 2 ‘družabnik (gen. sg.)’, pri čemer je zgled zelo nezanesljiv];10 g) enako vprašljivo tudi otrditvi * H in * H v * g v položaju za pide. * n (natančneje 2 3 njegovim alofonom [ŋ]). Sistem zapornikov je bil organiziran kot opozicija med nezvenečimi ( tenues), zveneči- mi ( mediae) in aspiriranimi, natančneje zasoplimi zvenečimi ( mediae aspiratae) reali-zacijami posameznega zapornika (razen na absolutnem izglasju, tj. v pavzi, kjer so bile opozicije nevtralizirane v prid nezasopli zveneči različici), in sicer ustničnikov (labia- lov), dlesničnikov (alveolarov) in pa t. i. dorsalne (tudi tektalne) vrste, tako poimeno- vane v zelo ohlapnem opisnem smislu, saj je v celoti jasno le, da gre za skupino vsaj dveh ali – verjetneje – treh zapornikov s fonemskim statusom, tvorjenih na območju med trdim nebom in jezičkom (uvulo). Tektalno/dorsalno vrsto v abstraktnem smislu razumemo kot skupino »trdonebnikov« ali »palatovelarov« (* Ḱ), »mehkonebnikov« ali »velarov« (* K) in »zaokroženih mehkonebnikov« ali »labiovelarov« (* K), pri čemer opozicijo med tremi vrstami dorsalov dejansko izkazujejo le t. i. satemski jeziki, zgolj opozicijo med »velari« in »labiovelari« pa t. i. kentumski jeziki. O kentumskem značaju neke veje indoevropskih jezikov torej govorimo, če dotični jezikovni sistem ne izkazuje sledi razlike med refleksi praindoevropskih »palatovelarov« in »velarov« (taki so z gotovostjo anatolščina, toharščina, italščina, keltščina, germanščina, grščina, naj- verjetneje tudi frigijščina). Nasprotno ima neki jezikovni sistem satemski značaj, če v svojih refleksih izkazuje trojno opozicijo med »palatovelari«, »velari« in »labiovelari« (taki so z gotovostjo indoiranščina, baltoslovanščina, armenščina, albanščina, mesap- ščina in zelo verjetno tudi del t. i. paleobalkanskih (onomastičnih) jezikov, pri čemer v primeru indoiranščine in baltoslovanščine že sorazmerno zgodaj pride do popolnega sovpada »velarov« in njihovih zaokroženih parov, tj. »labiovelarov«). 9 de Saussurjevo pravilo. 10 Pinaultovo pravilo. 90 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Refleksi pide. tektalov v nereliktno izpričanih satemskih jezikih. pide. *ḱ *ǵ *ǵh *k *g *gh *k *g *gh »satemsko« ć  h *k *g *gh *k *g *gh praindoiransko ć  h k + č g + dž gh + džh k + č g + dž gh + džh staroindijsko ś dž h k + č g + dž gh + h k + č g + dž gh + h avestijsko s z k + č g + dž k + č g + dž staroperzijsko θ *ð > d k + č g + dž k + č g + dž prabaltoslovansko *ć > ś * > ź k g k g praslovansko s z k + č + ts g + dž + dz k + č + ts g + dž + dz prabaltsko š ž k g k g armensko *ć > s * > ts *h > dz kh + *ć > s k + * > c g + *h > dz kh + čh + s k g + dž + dz albansko *ć > θ * > ð *h > ð, d k + ć g + dź k + *č > s g + *dž > z Rekonstrukcija tektalne vrste kot vrste treh različnih indoevropskih vrst fonemov (* Ḱ : * K : * K) je torej logična posledica projekcije jezikovnih podatkov tako jezikov s kentumskim značajem kot tistih s satemskim na prajezični fonemski sestav, njeno fonetično realnost pa se da interpretirati na dva načina: a) * K : * K : * Q, tj. velari (> satemski palatovelari, kentumski velari) proti labiovelarom (> satemski/kentumski labiovelari) proti uvularom (jezičkovim zapornikom) (> satemski/kentumski uvulari > velari), in sicer zato, ker že prajezični »palatovelari« (tj. kot samostojni fonemi) v kentumskih jezikih zagotovo ne bi naknadno sovpadli z »velari«; b) * K : * K, tj. velari proti labiovelarom. Če je pravilna prva možnost, dejansko govorimo o treh distinktivnih praindoevropskih fonemih, pri čemer bi se morala na delu najmlajše ploskve prajezičnega narečnega kontinuuma (»indoiransko-baltoslovanska« ploskev) v sklopu velarov pojavila distink- tivno palatalizirana izgovarjava, medtem ko se v okviru kentumske skupine (ki bi glede na dejansko zgodnejši datum odcepitve od prajezične skupnosti taki arealni inovaciji ušla) to ni zgodilo, uvulari pa so tam nato sovpadli z velari. Če je pravilna druga mo- žnost, moramo prajezično dorsalno vrsto razumeti zgolj kot dvofonemsko (* K : * K), pri čemer je na delu najmlajše ploskve prajezičnega narečnega kontinuuma prišlo do s fonetičnim okoljem pogojenega izoblikovanja alofonskih opozicij med nepalatalizi- ranimi velari [K] in palataliziranimi različicami [Ḱ] in naknadne fonemizacije [Ḱ] > /Ḱ/ v okoljih, kamor so bili tovrstni alofoni vneseni sekundarno (analoško). Tak scena- rij bi sicer nujno predvideval ožjo sorodnost kasnejših satemskih jezikov v kontekstu prajezičnega narečnega kontinuuma, saj se celo kategorije, v katerih je moralo priti do analoške posplošitve [Ḱ] (skoraj) v celoti ujemajo. Čeprav se ravno tovrstne ožje sorodnosti med satemskimi jeziki izven t. i. satemizacije pravzaprav ne da pokazati, pa tej konceptualizaciji v prid vendarle govori dodatna izoglosa, ki na zelo podoben način povezuje večji del satemskih jezikov, tj. indoiranščino, slovanščino, v nekoliko omejenem obsegu baltščino ter v okrnjeni meri tudi armenščino, in sicer pravilo RUKI, tj. retrakcijski vpliv tektalov, * r ~ *  ter * i ~ *  in * u ~ *  na pide. * s in njegov alofon * z, ki v takem glasovnem okolju preideta v * š, * žh. Če bi se sicer izkazalo, da frigijščina Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 91 na eni ter anatolski luvijščina in likijščina na drugi strani dejansko izkazujejo palatalne reflekse indoevropskih prajezičnih »palatovelarov« pred prednjimi samoglasniki, kar je zaradi skoposti gradiva zaenkrat le s težavo zanesljivo dokazljivo, seveda logično lahko prevlada le prvi od naštetih scenarijev. Zveneči zasopli zaporniki so bili za pide. * s realizirani nezveneče, tako da vsaj v teh primerih lahko že za prajezično stanje predpostavljamo tudi obstoj treh nezvenečih pridihnjenih (aspiriranih) zapornikov * ph, * th in * Kh z zgolj alofonskim statusom. Prajezični soglasniški sestav z zgolj shematično predstavitvijo »laringalov« in »tektalne« vrste. p t ḱ k k b d ǵ g g bh dh ǵh gh gh [ph] [th] [ḱh] [kh] [kh] s H2 = /χ/ H1 = /h/ [z] H3 = /ʁ/ m n [ŋ]  = /w/ l r  = /j/ V naslednjih zaporedjih, ki so vsebovala soglasniške sklope, je že na prajezični stopnji prišlo do fonetičnih sprememb: a) pri stiku zvenečega zapornika z nezvenečim zapornikom ali * s do regresivnega onezvenečenja prej zvenečega zapornika: * BP/s > * BP/s [* id-tó- > * it-tó- ‘viden’, * dh(H )ugtr-és > * dh(H )uktr-és ‘hči (gen. sg.)’, * nóg-t- > * nók-t- ‘noč’] – izjemo 1 1 predstavlja zaporedje * dḱ, kjer je že predhodno prišlo do pogojene spremembe * d v * H [* penke-dḱómt- > * penke-H ḱómt- ‘petdeset’; * dḱtóm > * H ḱtóm ‘sto’]; 1 1 1 b) pri stiku nezvenečega zapornika ali * s z zvenečim zapornikom do regresivnega ozvenečenja prej nezvenečega zapornika oz. * s: * P/sB > * B/zB [* pe-pd-(s) > * pe-bd- (s) ‘stopiti (3. os. pl. pf.)’]; c) pri stiku zvenečega »aspiriranega« zapornika in nezvenečega zapornika ali * s do pro-gresivnega prenosa zvenečnosti in »aspiracije« na nezveneči zapornik oz. * s: * BhP/s > * BBh/zh [* bhudh-tó- > * bhud-dhó- ‘zbujen’];11 č) do regresivne asimilacije zaporedij * wm (* m) in * χm (* H m) > * mm vsaj na absolu-2 tnem izglasju ali pred izglasnim * s 12 in pa * Rs oz. * RH > * RR na absolutnem izglasju13 [* gó-m > * gómm ‘govedo (ak. sg.)’, * téH -m > * támm ‘ona (ak. sg.)’, * bhréH -tor-s > 2 2 * bhréH -torr ‘brat’, * tétḱ-on-s > * tétḱ-onn ‘tesar’, * éd-or-H > * éd-orr ‘voda (kol.)’]; 2 2 11 Bartholomaejevo pravilo. 12 Stangovo pravilo. 13 Szemerényi-Nussbaumovo pravilo. NB Tovrstna asimilirana zaporedja so bila v prid morfološki transparentnosti oblik izven naštetih kategorij podvržena sistemski restituciji. 92 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 d) do degeminacije vseh podvojenih soglasnikov, ki so pripadali dvema različnima morfemoma: * C-C > * C (razen pri alveolarih, gl. naslednjo točko), pri čemer ob dege-minaciji (zagotovo vsaj) v izglasju (+/–s) pride do t. i. nadomestne podaljšave predho- dnega kratkega samoglasnika (* VC-C > * C, tj. vključno z * mm < * wm, * χm in * RR), razen če je degeminacija potekla na segmentu * s (* Vs-s > * Vs) [* gómm > * gṓm ‘govedo (ak. sg.)’, * támm > * tm ‘ona (ak. sg.)’, * bhréH -torr > * bhréH -tōr ‘brat’, * tétḱ-onn 2 2 > * tétḱ-ōn ‘tesar’, * éd-orr > * éd-ōr ‘voda (kol.)’ proti * H us-s-és > * H us-és ‘zarja 2 2 (gen. sg.)’]; e) do epenteze * s v zaporedje dveh alveolarnih zapornikov, ki sta pripadala dvema raz-ličnima morfemoma: * T-T > * TsT/DzD(h) (izjemo predstavlja zaporedje * T-TR, tj. kadar je geminati sledil rezonant, ki je bilo obravnavano po pravilu, izpostavljenem pod toč- ko d), torej * T-TR > * TR) [* it-tó- > * itstó- ‘viden’ proti * set-tló- > * setló- ‘sedež’]; f) do odpada * d za * r v absolutnem izglasju z nadomestno podaljšavo predhodnega samoglasnika: * Vrd > * r [* ḱérd > * ḱḗr ‘srce’]; g) do absorbcije * n v predhodni dolgi * ō na absolutnem izglasju: * ōn# > * ō# [* tétḱ-ōn > * tétḱ-ō ‘tesar’] in absorbcije nazala (najverjetneje preko nazalizacije) v izglasnem zaporedju * Ns: * Ns# > * s# [* ºe-H -ms > * ºāms > * ºāns > * ºās]; 2 h) do obrušenja alveolarnega zapornika v vzglasnem zaporedju alveolar + tektal pred zložnim nosnikom: * #TK > * #K [* dhǵhm-éH > * ǵhm-éH ‘na zemljo/na zemlji’]; 2 2 i) do obrušenja težkih soglasniških sklopov na besednem vzglasju: * CCC > * CC [* dhǵh-m-és > * ǵhm-és ‘zemlja (gen. sg.)’, * pH -tḗr > * p-tḗr ‘oče’]; 2 j) do obrušenja nazala v soglasniškem sklopu * Cmn pred sledečim naglašenim samo- glasnikom: * Cmn > * Cn ~ * Cm [* H eḱ-mn-és > * H eḱ-n-és ‘kamen (gen. sg.)’]; 2 2 k) morda že prajezično (ali eventualno šele vzporedno poprajezično) do progresivne disimilacije labiovelara * K > * K za *  oz. * u: * / uK > * / uK [* go-kolH -o- > 1 * go-kolH -o- ‘kravji pastir’]; 1 l) do metateze zaporedja *  pred nezložnim elementom: * C/ # > * ruC/ # [* seḱ- -H > * seḱ-rú-H ‘tašča’]; 2 2 m) do prekozložne progresivne disimilacije * s–z > * s– ob nadomestni podaljšavi predhodnega samoglasnika [* si-sd-é-ti > * si-zd-é-ti > * sī-d-é-ti ‘poseda’].14 n) Presežena je ideja o posebnem že prajezičnem vedênju sklopov * TK (npr. * tḱ, * dhǵh). Drži sicer dejstvo, da z izjemo anatolščine in toharščine, kjer so tovrstni sklopi ohra- njeni brez posebnosti (najverjetneje sicer enako velja tudi za germanščino!), pride do metateze (premeta) sklopa v * KT (tako vsaj v grščini (večinsko) in keltščini, morda 14 Klingenschmittovo pravilo. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 93 tudi italščini, vendar tam v vsakem primeru z naknadno asibilacijo) oz. palataliziranih/ asibiliranih refleksov (npr. pide. * tḱ > grško (deloma) sk < * tsk, latino-falijskijsko s, staroindijsko kṣ, avestijsko š, baltsko * š, slovansko * s, albansko θ, armensko ʦh, mesapsko ʦ), vendar dejansko ni zanesljivih indicev za že prajezični (vendar po odcepitvi anatolske in toharske veje) posebni razvoj * TK (npr. v * TsK, * KTj ipd.).15 Del satemskih jezikov celo izrazito govori v prid šele posameznojezični obravnavi intaktnih po- dedovnih zaporedij * TK. o) Večzložnice z nezložnima polvokaloma *  in *  so morda že prajezično (vsekakor pa v razvojni zgodovini večjega števila posameznih indoevropskih jezikov) izoblikovale variante z replikacijo zložne različice pred *  in * , torej * i oz. * u, če je bil predhodni zlog naddolg, tj. strukture * C ali * VCC. Tovrstni proces je namreč omogočil razbremenitev naddolžine, saj je bilo absolutno izglasje predhodnega zloga tako resilabificirano na vzglasje sledečega: * C./  ~ * VCC./  → * .Ci./* .Cu. ~ * VC. Ci./* VC.Cu..16 p) Enozložnice z nezložnim rezonantom so težile k izoblikovanju dvozložne dublete, realizirane z replikacijo zložne variante rezonanta direktno pred nezložno, npr. * dḗs > * diḗs ‘nebo’, * dó > * duó ‘dva’, * ḱṓ > ḱuṓ ‘pes’, * dhǵhm-éH > * dhǵhm-éH (> 2 2 ǵhm-éH ) ‘na zemljo/na zemlji’ itd;17 2 r) Tri- ali večzložnice (torej zlasti zloženke) v zaporedjih * HV izkazujejo že praje-zično sistemsko sinkopo v * RV, npr. * gH-u-... > * gr-u-... , * ...-pH -ó- > * ...-pl-ó-.18 1 3 Samoglasniški sestav Kratkovokalni sestav indoevropskega prajezika je bil tristopenjski, in sicer: i u e ə o a Diftongi (dvoglasniki), tj. kombinacije * e ~ * o z istozložnim polvokalom *  ali * , so bili izključno padajoči: e ~ e o ~ o a ~ a 15 V starejšem zapisu, ki odraža še napačno predstavo o razvoju tovrstnih zaporedij, * Kþ, * Gð. 16 Sieversovo pravilo. 17 Lindemanovo pravilo. 18 Pravilo neognós. 94 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 * i in * u (oba že prajezično obrobno polnofonemska v okviru reduplikacijskega zloga (* i) in nekaterih adverbov) sta obenem v okviru korenskega morfema in priponskih morfemov, zaimkov ter deloma tudi adverbov predstavljala alofonski realizaciji pide. polvokalov (aproksimantov) *  in *  v njuni zlogotvorni funkciji. Pide. * i ima ob tem delni vir v že predprajezični ošibitvi nenaglašenega * e > * i. Pide. * a je bil v okviru korenov s polnim leksikalnim pomenom (izvzemši adverbe) izjemno redek (npr. pide. * magh- ‘môči’, * bhag- ‘biti deležen’, * sal- ‘sol’, * daḱ ~ * daḱru ‘solza’, * ḱas- ‘siv’), vendar zanesljivo prisoten,19 sorazmerno pogost pa v sferi prislovov in prislovnih pripon (adverbialnih sufiksov), členic in členkov (npr. * ad ‘k’, * alo- ‘drug’, * a ‘stran’, * -na ‘s/z’). Pide. * o in * a v okviru znižanja in zaokroženja ob stiku z laringaloma * H in * H sta 3 2 imela do popolne onemitve laringalov (najsi bo prajezične v okviru Kuiperjevega pra- vila, tj. pred pavzo, ali poprajezične) oz. do (že poprajezične) ošibitve * H in * H v * h 3 2 zgolj alofonski status. V določenih soglasniških sklopih se je najverjetneje že prajezično sporadično pojavljal sekundarni polgasnik * ə (t. i. šva secundum), in sicer pri trku dveh zapornikov (in pa pripornika ter zapornika) na besednem vzglasju, če jima je sledil še rezonant: * #PPR- > * PəPR-, in sicer v izogib vzglasni trokonzonanci. Alternativni rešitvi sta bili v tovrstnih primerih a) obrušenje enega od vzglasnih zapornikov (* #PPR- > * PR-) oz. b) restitucija (ponovna uvedba) ejevskega samoglasnika med zapornika (* #PPR- > * PePR-). Pide. * e in * o (tako samostojna * e in * o kot v sklopu diftongov) sta bila del komple-mentarne distribucije, ki ji pravimo kvalitativni prevoj.20 Kvalitativni prevoj je posledica treh različnih prajezičnih procesov: a) kvalitativni prevoj * e → * o v okviru korenskega in sufiksalnega morfema je morfonološki pojav, tesno zvezan z morfološko funkcijo besede, in ga opisuje teorija akcent- sko-prevojnih paradigem (gl. spodaj); b) sprememba * e > * o v okviru pripon in sklonila za gen. sg. je fonetični pojav, pri katerem je v nekem obdobju vsak pide. * e, ki je sekundarno izgubil naglas (iktus) prešel 19 Poskusi, da bi se prav vsak rekonstruirani pide. * a razložilo kot kombinacijo pide. * H in * e, niso v celoti 2 prepričljivi. 20 Prevoj je poimenovanje za sistem kvantitativnih (kolikostnih) in kvalitativnih (kakovostnih) opozicij v vokalizmu morfemov različnih besed, ki so si med seboj etimološko in morfološko sorodni, tj. v okviru korenskega morfema, v okviru priponskega (sufiksalnega) ali medponskega (infiksalnega) morfema in v okviru končniškega morfema (izjema je le reduplikacijski morfem, ki ne pozna prevoja), npr.: – koren: * nes- ~ * nos- ~ * s-; – sufiks: * -men- ~ * -mon- ~ * -mn-/* -m-; – infiks: * -ne- ~ * -n-/* --; – končniški morfem: * -es ~ * -os ~ * -s. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 95 v * o (Hirtovo pravilo); sem sodi tudi manjši del prehodov * e > * o v okviru korenskega morfema, in sicer v eventualnih (!) lokativih singularja tipa * Hokén ‘jetra (lok. sg.)’; c) sprememba * e > * o v okviru t. i. tematskega vokala, ki je (vsaj deloma) najverjetneje fonetični pojav, saj vsaj v okviru tematske konjugacije prepoznavamo, da gre v resnici najverjetneje za zaokroženje * e > * o pred * m, *  in * n(t) (prav tako * o sicer nastopa tudi v hiatu: prim. sekvenco * -oïH - v okviru poznoindoevropskega iztematskega opta-1 tiva, in pred osebilom * -H (e)). Distribucija * e : * o v okviru tematske deklinacije je ta 2 trenutek še mnogo manj jasna, a najverjetneje odvisna od odprtosti oz. zaprtosti zloga, ki je vseboval pide. * e, in mesta naglasa. Opisno gledano je ejevska prevojna stopnja manjšinsko zastopana, in sicer se pojavi zgolj, kadar tematska osnova nastopa sama, torej neopremljena s sklonilom (tj. v vokativu singularja in prvotno brezkončniškem lokativu) ter pred kolektivnim sufiksom * -H (kot tudi sicer pred katerimkoli sekun- 2 darnim derivacijskim morfemom). Lokativ singularja je bil po sekundarni opremitvi s končniškim * -i (* ºe → * ºe-) naknadno izravnan z ostalimi stranskosklonskimi oblikami, ki so bile v sufiksu vse ojevskoprevojne: * ºe- → * ºo-. Pide. dolga vokala sta zgolj * ē in * ō, njun vir (tako samostojnih kot v sklopu diftongov) pa je: a) tisti del t. i. kvantitativnega prevoja, ki se tiče podaljšave korenskega in sufiksalnega vokalizma, prav tako tesno zvezanega z morfološko funkcijo besede; b) nadomestna podaljšava v zaporedjih * -e/ oRs# ~ * -e/ oRs# (Szemerényi-Nussbaumovo pravilo), pri čemer je sama distribucija * e : * o odvisna od kvalitativnega prevoja; c) sekundarni (analoški) prenos tako nastale dolžine na slovnično primerljive kategorije, v katerih do nadomestne podaljšave sicer ni prišlo regularno ( s- osnove, t-osnove, i- osnove, u- osnove,21 korenski samostalniki z ojevsko prevojno stopnjo korena v nom. sg.); č) s pomočjo podaljšave korenskega vokalizma in posesivnega tematskega sufiksa * o izpeljani posesivni pridevnik (takemu besedotvornemu postopku rečemo vrddhi), ka- dar je bila besedotvorna podstava akrostatična. Pide. * ē konkretno nastopa: 1) v akrostatični prezentovi osnovi (t. i. Narten-prezent); 2) v akrostatični aoristovi osnovi (sigmatski aorist); 3) v korenu akrostatičnih samostalniških osnov tipa II; 4) v nom. sg. histerokinetičnih osnov živega spola oz. nom./ak. kolektivov kot posledica nadomestne podaljšave; 5) zelo obrobno v okviru brezkonč- niškega lokativa korenskih samostalnikov s strukturo * CEC- (ne pa tudi * CERC- ali * CREC-) in morda lokativu singularja ijevskih in ujevskih osnov. 21 V tem primeru gradivo sicer ne dopušča enoumne odločitve o že prajezični prisotnosti nominativne podaljšave. Če je za prajezik treba nastaviti obliko brez nominativne podaljšave, bi ta fenomen utegnil biti zvezan z dejstvom, da zgolj ujevske osnove (za razliko od ijevskih) niso podvržene hkratni analoški odstranitvi izglasnega * -s. 96 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Pide. * ō konkretno nastopa: 1) v korenu akrostatičnih samostalniških osnov tipa I; 2) v nom. sg. holokinetičnih osnov živega spola oz. nom./ak. kolektivov kot posledica nadomestne podaljšave oz. analoško v tistih osnovah, kjer do nadomestne podaljšave ni prišlo fonetično ( s- osnove, t-osnove, i- osnove, morda tudi u- osnove); 3) v sklopu t. i. nominativne podaljšave korenskih samostalnikov živega spola z ojevsko prevojno stopnjo v korenu (tip * pṓs ‘noga’ ← * pos < * pód-s oz. * ṓks ‘glas, govor’ ← * ók-s, morda * gṓs ← * gó-s). Shema praindoevropskega prevojnega sistema. Dolgi samoglasniki (samostojni ali kot del diftongov) so nadalje nastajali v procesu kontrakcije (indoevropski prajezik namreč ni toleriral stika dveh zaporednih zložnih segmentov, in sicer: a) dva enaka samoglasnika sta podlegla kontrakciji v dolg samoglasnik iste kvalite- te: * V + * V > *  (* o + * o > * ō, * e + * e > * ē); 1 1 1 b) dva neenaka samoglasnika, če prvi od njiju ni bil visoki vokal (tj. * i oz. * u; v tem primeru sta bila namreč * i oz. * u avtomatsko realizirana kot polvokala *  oz. * ), sta podlegla kontrakciji v dolg samoglasnik, pri čemer je prevladala kvaliteta prvega od samoglasnikov, in sicer pide. * o + * e > * ō (vse ostale kombinacije samoglasniških kontrakcij so šele poprajezične, pri čemer je kontrakt lahko tudi naddolg, npr. abl. sg. tematskih osnov * ºo-H -ad (ali eventualno * ºo-H ed) > poprajezično * ºo·ad > 1? 2 * ºōd ~ * ºd ~ * ºād); c) zaporedja * Vi so regularno podlegla že prajezični kontrakciji v * . Izjeme k temu pravilu so zgolj a) optativ k tematskih osnovam * -o-ïH - (in ne priča- 1 kovano † -oH -) in nom.-ak. du. tematskih osnov neživega/srednjega spola * -o-ïH 1 1 (in ne pričakovano † -oH ), ki sta sorazmerno pozni tvorbi in samoglasniški hiat 1 izjemoma ohranjata v prid besedotvorni transparentnosti oblik, b) pide. nikalna čle- nica * ne v prvem delu pide. privativnih zloženk, ki ne pozna pričakovane alternacije Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 97 * ºC... ~ * nºV... , pač pa izkazuje * ºV... z ohranitvijo morfemskega šiva, ter c) de-lokativne izpeljanke na * -ï-o- [-io-], prav tako vsled morfemske transparentnosti).22 4 Sistem akcentsko-prevojnih paradigem (APP) Kombinacije kvalitativnega in kvantitativnega prevoja (kot osrednjega morfonološke- ga pojava indoevropskega prajezika, vezanega na zamenjavo slovnične kategorije) se da sistematizirati v sedem tipov, pri čemer je dejanska realizacija kvalitativnega in kvantitativnega prevoja v posameznih morfemih (korenskem – Rx, priponskem/sufi-ksalnem – Sx, vponskem/infiksalnem – Ix, podvojbenem/reduplikacijskem – Re, konč- niškem – T) odvisna od akcentskega mesta (ejevska/osnovna/polna prevojna stopnja [* é] : ničta prevojna stopnja [] < * è, tj. po sinkopi nenaglašenega * e), sama kategorija, ki ji beseda pripada, pa od akcentske krivulje. Ta je lahko statična (nepremična/ nemobilna, kolumnalna), ali premična (mobilna, kinetična/dinamična), pri čemer se akcent lahko premika med sosednjima morfemoma (v tromorfemskih strukturah torej med prvima dvema, med zadnjima dvema ali med perifernima morfemoma). Premične akcentsko-prevojne paradigme izrabljajo osnovni kvantitativni prevojni par * é : 23, 24 (in le zelo obrobno tudi ojevsko prevojno stopnjo * o < * è), nepremične pa preostanek prevojnih opozicij, tj. * ó : * é (kvalitativni prevojni par, I. podtip) oz. nadgrajeni kvantitativni par * ḗ : * é (II. podtip). O paradigmatskosti tu govorimo, ker sama distribucija prevojnih opozicij odslikava sistemsko pogojeno razdelitev osnove na njeno krepko in šibko realizacijo, pri čemer je ta odvisna od sklonske oblike (v primeru nominalne in deloma pronominalne mor- fologije) oz. osebe (v sklopu glagolske morfologije). Šibka osnova pri tem ne more biti akcentuirana na morfemu, ki bi stal bolj levo od morfema, ki je akcentuiran v okviru krepke osnove, tj. akcentuacijski vzorec je ali statičen ali pa progresiven, nikdar regresiven. Posebno kategorijo predstavlja brezkončniški lokativ (tj. lok. sg. brez sklonila = gola osnova), ki teži k maksimalnemu različenju od ostalih akcentsko-prevojnih vzorcev v dotični paradigmi (dejansko je bilo to možno le v sklopu holokinetične APP, akrosta- tične APP tipa I v primeru dvomorfemskih osnov ter akrostatične APP tipa I in II v primeru tromorfemskih osnov). 22 Podobno nekontrahirano sekvenco se je neupravičeno predpostavljalo tudi za tematski lok. sg. * -o-ï. 23 Tj. če je bil morfem sposoben redukcijskega kvantitativnega prevoja, kar dejansko vsaj za stopnjo indoevropskega jezika, ki jo lahko rekonstruiramo na podlagi gradiva (tj. brez aplikacije interne rekonstrukcije), ne velja za večino sklonil in osebil (tj. v okviru končniškega morfema). Dalje gl. prispevek o morfološki podobi prajezika. 24 NB Ničta prevojna stopnja je na sinhronem nivoju lahko nevidna, če je zaradi izogiba soglasniškemu sklopu prišlo do t. i. samoglasniške restitucije, tj. ponovne uvedbe * e v korenski morfem. 98 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 (Sx ) T  PP akrostatični tip I krepka osnova Rx ó (Sx ) T  šibka osnova Rx é A éR ~ Ré lne lok. sg. Rx ḗ obi Ré ~ éR m Rx  Sx é ne akrostatični tip II krepka osnova Rx ḗ Sx  T  šibka osnova Rx é Sx  T  proterokinetični tip krepka osnova Rx é Sx  T  šibka osnova Rx  Sx é T  mezokinetični tip krepka osnova Rx  Sx1 é Sx1  T  šibka osnova Rx  Sx2  Sx2 é T  PP amfikinetični tip I krepka osnova Rx é T  A šibka osnova Rx  T é lne amfikinetični tip II krepka osnova Rx é Sx o T  obi šibka osnova Rx  Sx  T é m holokinetični tip krepka osnova Rx é Sx o T  šibka osnova Rx  Sx  T é lok. sg. Rx  Sx é histerokinetični tip krepka osnova Rx  Sx é T  šibka osnova Rx  Sx  T é Pri tem glagolske tvorbe poznajo le zelo okrnjen sistem akcentsko-prevojnih shem, in sicer: a) nereduplicirane osnove oba akrostatična tipa in amfikinetični tip; b) ijevsko reduplicirane osnove izkazujejo amfikinetično shemo (tj. reduplikacijski morfem v akcentsko-prevojno shemo ni (več) vključen): krepka osnova Re i Rx é T  šibka osnova Re i Rx  T é c) mobilne ejevsko reduplicirane osnove imajo opisno amfikinetično akcentsko krivu- ljo, vendar ojevsko prevojno stopnjo v sklopu krepke osnove: krepka osnova Re e Rx ó T  šibka osnova Re e Rx  T é č) nemobilne ejevsko reduplicirane osnove so opisno akrostatične: krepka osnova Re é Rx ó T  šibka osnova Re é Rx  T  d) nereduplicirane tvorbe z infiksalnim (vponskim) morfemom se glede na akcentsko krivuljo obnašajo opisno amfikinetično: krepka osnova Rx/  Ix é Rx/ T  2 2 šibka osnova Rx/  Ix  Rx/ T é 2 2 Tematske tvorbe (najsi bo v okviru nominalne ali glagolske morfologije) niso del sis- tema akcentsko-prevojnih paradigem, saj ne poznajo redukcijskega prevoja. V tem primeru ločujemo le med baritonimi osnovami (s stalno akcentuacijo na korenskem Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 99 morfemu) in oksitonimi osnovami (s stalno akcentuacijo na tematskem vokalu). Enako velja za iztematske osnove na * -H - (pide. abstrakta in iztematske osnove ženskega 2 slovničnega spola), ki so v celoti mezostatične: baritone osnove Rx é ~ ó Sx e/ o T oksitone osnove Rx e/ o Sx é/ ó T mezostatične osnove Rx e/ o/  Sx é Sx H T 1 2 2 Rx  Sx í Sx H T 1 2 2 4.1 Naknadne prestrukturacije akcentsko-prevojnih paradigem 1) Že prajezično je v sklopu holokinetičnega tipa oz. amfikinetičnega tipa II v okviru trizložnih krepkih oblik holokinetične APP v okviru nominalne morfologije (tj. maksi- malno ak. sg., nom.-ak. du. in nom.-ak. pl.)25 prihajalo do akcentskega pomika s ko- renskega morfema na sledeči ojevskoprevojni morfem (pravilo * ketóres). Ker nom. sg., edine preostale krepkosklonske oblike, akcentski pomik zaradi njene dvozložnosti ni prizadel, je lahko prišlo ali do celostne posplošitve sufiksalne akcentuacije ali pa do restitucije korenskonaglašenih oblik po izravnavi z obliko za nom. sg.: * CéC-oC-s : * CeC-óC-/ -eH / -es/ -s 1 → I* CeC-óC-s, * CeC-óC-/ -eH / -es/ -s 1 → II * CéC-oC-s, * CéC-oC-/ -eH / -es/ -s 1 Z izravnavo prvega tipa je praviloma zvezana tudi nadaljnja eliminacija polne prevojne stopnje v korenskem morfemu in tako delna izenačitev prevojnega vzorca s šibkosklon- skimi osnovami: * CeC-óC-s, * CeC-óC-/ -eH / -es/ -s 1 → * CC-óC-s, * CC-óC-/ -eH / -es/ -s 1 Enak fenomen je mogoče prepoznati tudi v okviru kolektivov k osnovam neživega/sre- dnjega spola, kjer sicer okolja za akcentski pomik ni nudila nobena od krepkosklonskih oblik. Pogosta kolektiva tipa * CeC-ṓR oz. * CC- ṓR (npr. pide. * pH -ṓr ‘ogenj (kol.)’, 2 * ed-ṓr 26 → * ud-ṓr ‘voda (kol.)’) za pričakovano † CéC- ōR < * CéC-oR-H so zato 2 najverjetneje analoška po osnovah živega spola tipa * sH -ṓl ‘sonce’ (za * séH -ōl). 2 2 2) Oba akrostatična tipa tromorfemskih osnov (vse neživega/srednjega spola) sta že prajezično težila k delni mobilizaciji akcentske krivulje, in sicer primarno k izoblikovanju stranskosklonske osnove proterokinetičnega tipa (* Có/ ḗC-(C)C- : * CéC-(C)C- → * Có/ ḗC-(C)C- : * CC-(C)éC-) pod pritiskom akcentsko-prevojnega 25 V ijevskih osnovah in osnovah na * r, * l, * n, * m, * s, * t le ak. sg. in nom.-ak. pl., v ujevskih osnovah prvotno le nom. pl. V osnovah neživega/srednjega spola nikjer. 26 V slovanščini in germanščini * od-ṓr preko kontaminacije z * ód- ‘voda’ ali – manj verjetno – po prehodu * e s sekundarno izgubo akcenta v * o po Hirtovem pravilu. 100 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 vzorca brezkončniškega lokativa (* CC-(C)éC) in morda27 sekundarno k izoblikova- nju stranskosklonske osnove holokinetičnega tipa (* Có/ ḗC-(C)C- : * CC-(C)éC- → * Có/ ḗC-(C)C- : * CC-(C)C-´) – če tako, potem najverjetneje po naliki z akcentsko-prevojnim vzorcem pripadajočega kolektiva, ki je izkazoval holokinetično APP in s katerim si je nekolektivna oblika delila akcentsko-prevojni vzorec brezkončniškega lokativa: * H ḗsH - : * H ésH -n- : lok. sg. * H (e)sH -én 1 2 1 2 1 2 I → * H ḗsH - : * H (e)sH -én- : lok. sg. * H (e)sH -én 1 2 1 2 1 2 (?) II → * H ḗsH - : * H (e)sH -n-´ : lok. sg. * H (e)sH -én :: * H ésH -ōr : * H (e)sH -n-´ : lok. sg. 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 * H (e)sH -én 1 2 3) V sklopu holokinetične APP osnov živega spola je prav tako že prajezično sporadič- no lahko prišlo do kontaminacije sufiksalnega vokalizma ak. sg. (* -oC-) z akcentsko- -prevojnim vzorcem brezkončniškega lokativa, s katerim sta bila deloma funkcijsko prekrivna: * H eḱ-món- : * H (e)ḱ-mén → * H eḱ-mén- 28 : * H (e)ḱ-mén 2 2 2 2 4) Poseben podtip holokinetične APP, ki se je prav tako izoblikoval že prajezično, je t. i. akrotoni tip s karakteristikami holokinetičnega tipa (prim. sufiksalni * o) vendar s kolumnalno akcentuacijo: akrotoni tip krepka osnova Rx é Sx -tor- T  šibka osnova Rx é Sx -tr- T  lok. sg. Rx e Sx -tér Tovrstni vzorec je značilen zgolj za izpeljanke s pide. sufiksom * -ter- v funkciji nome-nov agentis in predstavlja mlajšo prestrukturacijo holokinetične APP preko sekundarne imobilizacije, ki jo je najverjetneje povzročila težnja k tudi maksimalnemu formalne- mu različenju stranskosklonskih oblik dane holokinetične in histerokinetične osnove na * -ter-, ki sta se med seboj bistveno razlikovali pomensko/funkcijsko (v primeru histerokinetičnih osnov na * -ter- priložnostno/okazionalno in nespecifično, v primeru holokinetičnih osnov na * -ter- habitualno in individualizirano), vendar prvotno ne tudi v akcentsko-prevojni podobi njune stranskosklonske osnove: * déH -tor- ~ * dH -tr-és (gen. sg.) ... :: * dH -tér- ~ * dH -tr-és (gen. sg.) ... 3 3 3 3 → * déH -tor- ~ * déH -t-s (gen. sg.) ... :: * dH -tér- ~ * dH -tr-és (gen. sg.) ... 3 3 3 3 27 Interpretacija gradiva zavisi od vprašanja, če so se kolektiva neštevnih samostalnikov v sklopu stranskosklonske osnove obnašala kot slovnično edninska ali množinska kategorija (gl. sledeči prispevek). 28 In naknadno akcentsko regularizirano v * H éḱ-men-, če je osnova izkazovala posplošeno korensko akcentuacijo 2 v okviru krepkosklonskih oblik. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 101 5 Strukturne značilnosti praindoevropskih morfemskih elementov A. Korenski morfem (Rx) Minimalna struktura pide. korena s polnim leksikalnim pomenom (tj. izven kategorije zaimkov in členkov ter izvzemši adverbe) je * CeC- (redko * CaC-), pri čemer sta si konzonanta praviloma različna (izjema je le glagol * ses- ‘spati’), razen v kombinacijah ** PeBh- (izjema je * sPeBh-), ** BheP- in ** BeB-, ki se v indoevropskem prajeziku niso pojavljale. Maksimalna struktura pide. korena (kot tudi zloga nasploh) je * CCeCC- (* CCeC-, * CeCC-, * CCeCC-), pri čemer je prvi vzglasni element, če je ta * s lahko tudi zgolj neobvezen prirastek (gre za t. i. premični * s ali s- mobile). Pri kompleksnejših korenskih strukturah, tj. * CCeC-, * CeCC- oz. * CCeCC- mora biti v okviru vzglasne sekvence * CC oz. izglasne sekvence * CC zadoščeno principu rastoče sonornosti (pred jedrom) oz. padajoče sonornosti (v kodi, tj. za jedrom). Ta se ravna po principu sonornostne lestvice V(okal) > (polvokal) > L(ikvida/jezičnik) > N(azal/ nosnik) > Φ(pripornik) > P(zapornik), ki je lahko izjemoma kršena le na absolutnem vzglasju, če gre za * sPeC(C)- ali * HPeC(C)-. Zaimek, adverb in členek imajo običajno precej bolj okrnjeno korensko strukturo, in sicer (ob prav tako prisotnem * CVC-) tudi * CV-, * VC- ali zgolj * V-. B. Sufiksalni morfem (Sx) Sufiksalni morfemi so lahko: a) tematski, tj. če vsebujejo tematski vokal (* -Ce/ o-) oz. če gre za tematski vokal sam (* -e/ o-); b) atematski, strukturno * -eC-, * -CeC-, * -CeCC-, * -eCC- ali zgolj * -V- oz. * -C-. C. Infiksalni morfem (Ix) Indoevropski prajezik je poznal en sam infiksalni morfem s strukturo * -ne- in sposob- nostjo kvantitativnega prevoja. Č. Končniški morfem (T) Končniški morfemi se delijo med take, ki so bili sposobni tvorbe prevojnih alternacij, in take, ki jih prevojne alternacije niso prizadele. 102 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 V prvo skupino sodijo naslednja sklonila: gen.-abl. sg. * -es ~ * -s 29 ~ * -os, instr. sg. * -eH ~ * -H , nom.-ak. du. osnov živega spola * -eH ~ * -H (sinhrono sklonilo, dia-1 1 1 1 hrono gledano dejansko sufiks), nom. pl. osnov živega spola * -es,30 kolektiv (nom.-ak. pl.) * -eH ~ * -H (sinhrono sklonilo, diahrono gledano dejansko sufiks). Pri tem je od-2 2 visnost realizacije * EC proti * C od naglašenosti (tj. * ÉC : * C < ** ÈC) značilna zgolj za gen.-abl. sg., medtem ko je distribucija * -eH ~ * -H ter * -eH ~ * -H pogojena od 1 1 2 2 izglasja osnove, tj. * ºC-eH ~ * ºV-H oz. * ºC-eH ~ * ºV-H . Enako velja za adverbialni 1 1 2 2 sufiks * -ad (z distribucijo * V-d proti * C-ad) ki se pojavi zgolj v sklopu abl. sg. tematskih osnov (* ºo-H -ad). 1? V drugo skupino sodijo nom. sg. * -s, ak. sg. * -m/* - (nezložna oz. zložna realizacija glede na izglasje osnove: * V-m ~ * C-), dat. sg. * -e (nedvomno sekundarno), dir. sg. * -o (in njegov mlajši par * -eH ), lok. sg. * -i, nom.-ak. du. osnov neživega spola/nevtra 2 * -iH (sinhrono sklonilo, diahrono gledano dejansko sufiks), ak. pl. osnov živega spola 1 * -m-s > * -n-s/* --s (nezložna oz. zložna realizacija glede na izglasje osnove: * V-ms > * V-ns ~ * C-s), gen. pl. * -oHom, instr. pl. * -is, dir. pl. * -o-s, lok. pl. * -s-u. V sklopu osebil (tj. končniških morfemov pri glagolu) prevojne alternacije izkazujejo zgolj osebila za 3. os. pl., in sicer prezent-aoristovo osebilo * -ent(i) ~ * -nt(i)/* -t(i) ter perfektovo osebilo * -er(s)/* -(s). D. Reduplikacijski morfem (Re) Reduplikacija (podvojba) je lahko šibka/delna (tj. z le delno preslikavo korena) ali krepka/polna (s celostno preslikavo korena). Šibko reduplikacijo tvorita vzglasni soglasnik korena (tj. vedno prvi v primeru * CCeC(C)-) in naglašeni * é oz. nenaglašeni * i: * C é-C (C )VC(C)-, C i-C (C )VC(C)-, krepko pa ponovitev minimalne korenske 1 1 2 1 1 2 strukture: * C éC -C (C )VC (C )-. 1 3 1 2 3 4 29 V proterokinetičnih osnovah (* -én-s, * -é-s, * -é-s, * -éH -s), v akrotonih r- osnovah (* --s), v akrostatičnih 2 korenskih osnovah (prim. * dém-s k * dóm-/* dém- ‘dom’, * gé-s h * gó-/* gé- ‘govedo’), pri akrostatičnih deriviranih osnovah, kjer sufiks ni bil sposoben ozloženja (prim. * négt-s k * nóg-t-/* nég-t- ‘noč’), pri akrostatičnih osnovah, tvorjenih s sufiksom, sposobnim ozloženja in kvantitativnih alternacij, kot odraz sekundarne mobilizacije (gl. zgoraj): * éd--s → * ud-én-s k * ód--/ éd-- ‘voda’. 30 Sklonilo je sicer sposobno prevojnih alternacij, vendar v okviru nominalne morfologije že prajezično pride do posplošitve * -es, tako da se nom. pl. osnov živega spola v sklonilu sinhrono dejansko obnaša kot npr. dat. sg. * -e. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 103 viRi in liteRatuRa31 antHony, David W., ringe, Donald R., 2015: The Indo-European homeland from linguistic and archaeological perspectives. Annual Review of Linguistics 1/1. 199–219. BalleS, Irene, 2012: Zu einigen Fällen von (vermeintlichem) Laryngalschwund im Indoger- manischen. Velizar Sadovski, David Stifter (ur.): Iranistische und indogermanistische Be- iträge in memoriam Jochem Schindler. Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften. 9–30. BammeSBerger, Alfred (ur.), 1988: Die Laryngaltheorie und die Rekonstruktion des indogermanischen Laut- und Formensystems. (Indogermanische Bibliothek. 3. Reihe, Untersuchun- gen.) Heidelberg: Winter. Byrd, Andrew Miles, 2015: The Indo-European syllable. (Brill’s Studies in Indo-European Languages and Linguistics 15.) Leiden, Boston: Brill. collinge, Neville E., 1985: The laws of Indo-European. Amsterdam: Benjamins. collinge, Neville E., 1995: Further laws of Indo-European. Werner Winter (ur.): On languages and language. Berlin: De Gruyter. 27−52. collinge, Neville E., 1999: The laws of Indo-European: The state of the art (1998). Journal of Indo-European Studies 27. 355−377. eicHneR, Heiner, 1973: Die Etymologie von heth. meḫur. Münchener Studien zur Sprachwissenschaft 31. 53−107. Hackstein, Olav, 2002: Uridg. * CH.CC > * C.CC. Historische Sprachforschung 115. 1–22. jasanoFF, Jay H., 1978: Palatable thorns. Dieter Gunkel, Stephanie W. Jamison, Angelo O. Mer- cado, Kazuhiko Yoshida (ur.): Vina diem celebrent. Studies in linguistics and philology in honor of Brent Vine. Ann Arbor: Beech Stave Press. 133–140. josepH, Brian, FRitz, Matthias, wentHe, Mark, klein, Jared (ur.), 2017–2018: Handbook of comparative and historical Indo-European linguistics I–III. Berlin, Boston: De Gruyter. kuRyłowicz, Jerzy, 1956: L’apophonie en indo-européen. Wrocław: Zakład Narodowy im. Ossolińskich Wydawn. kuRyłowicz, Jerzy, 1964: The inflectional categories of Indo-European. (Indogermanische Bibliothek. 3. Reihe, Untersuchungen.) Heidelberg: Winter. kümmel, Martin Joachim, 2007: Konsonantenwandel. Bausteine zu einer Typologie des Lau- twandels und ihre Konsequenzen für die vergleichende Rekonstruktion. Wiesbaden: Rei- chert. lindeman, Frederik Otto, 31997: Introduction to Laryngeal Theory. (Innsbrucker Beiträge zur Sprachwissenschaft 91.) Innsbruck: Institut für Sprachwissenschaft der Universität Innsbruck. lipp, Reiner, 2009: Die indogermanischen und einzelsprachlichen Palatale im Indoiranischen. Band I: Neurekonstruktion, Nuristan-Sprachen, Genese der indoarischen Retroflexe, Indo- arisch von Mitanni. Band II: Thorn-Problem, indoiranische Laryngalvokalisation. (Indogermanische Bibliothek. 3. Reihe, Untersuchungen.) Heidelberg: Winter. mallory, James P., 1991: In search of the Indo-Europeans: Language, archaeology and myth. London: Thames and Hudson. 31 Naveden je le izbor najpomembnejših del, ki lahko služijo kot izhodišče za nadaljnje poglabljanje v problematiko prajezičnega glasoslovja in indoevropske dialektologije. 104 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 MayRHoFeR, Manfred, 1986: Lautlehre (Segmentale Phonologie des Indogermanischen). (Indogermanische Grammatik I/2.) Heidelberg: Winter. MelcHeRt, Craig H., 1994: Anatolian Historical Phonology. Amsterdam, Atlanta: Rodopi. meier-Brügger, Michael, 92010: Indogermanische Sprachwissenschaft. Berlin, New York: De Gruyter. neri, Sergio, 2011: Wetter: Etymologie und Lautgesetz. [Neobjavljena doktorska disertacija.] Jena. nielsen wHiteHead, Benedicte, olander, Thomas, olSen, Birgit Anette, RasMussen, Jens Elmegård (ur.), 2012: The sound of Indo-European: Phonetics, phonemics and morphopho-nemics. (Copenhagen Studies in Indo-European.) Copenhagen: Museum Tusculanum. nussBauM, Alan J., 1997: The “Saussure Effect” in Latin and Italic. Alexander Lubotsky (ur.): Sound law and analogy. Papers in honor of Robert S. P. Beekes on the occasion of his 60th birthday. (Leiden Studies in Indo-European 9.) Amsterdam, Atlanta: Rodopi. 180–203. olSen, Birgit A. Olsen, olander, Thomas, kriStianSen, Kristian (ur.), 2019: Tracing the Indo- -Europeans: New evidence from archaeology and historical linguistics. Oxford, Philadelphia: Oxbow Books. pinault, Georges-Jean, 1982: A neglected phonetic law: the reduction of the Indo-European la- ryngeals in internal syllables before yod. Anders Ahlqvist (ur.): Papers from the 5th International conference on historical linguistics, Galway. Amsterdam: Benjamins. 265–272. poRzig, Walter, 1974: Die Gliederung des indogermanischen Sprachgebiets. (Indogermanische Bibliothek. Abteilung 3, Untersuchungen.) Heidelberg: Winter. RasMussen, Jens Elmegård, 1989: Studien zur Morphophonemik der indogermanischen Grun- dsprache. (Innsbrucker Beiträge zur Sprachwissenschaft 55.) Innsbruck: Institut für Sprachwissenschaft der Universität Innsbruck. ringe, Donald R., 1991: Evidence for the position of Tocharian in the Indo-European family? Die Sprache 34. 59–123. rix, Helmut, 1965: Lat. iecur, iocineris. Münchener Studien zur Sprachwissenschaft 18. 79–92. rix, Helmut, 21992: Historische Grammatik des Griechischen. Laut- und Formenlehre. Darm-stadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft. scHindleR, Jochem, 1967: Das idg. Wort für „Erde“ und die dentalen Spiranten. Die Sprache 13. 191–205. scHindleR, Jochem, 1977: A Thorny Problem. Die Sprache 23. 25−35. scHMidt, Gernot, 1973: Die iranischen Wörter für „Tochter“ und „Vater“ und die Reflexe des interkonsonantischen H ( ə) in den idg. Sprachen. Zeitschrift für vergleichende Sprachforschung 87. 36–83. stuRM, Laura, 2016: Die Lex Siebs und ihre Gültigkeit. Sergio Neri, Roland Schumann, Su- sanne Zeilfelder (ur.): „dat ih dir it nu bi huldi gibu“. Linguistische, germanistische und indogermanistische Studien, Rosemarie Lühr gewidmet. Wiesbaden: Reichert. 447–457. szeMeRényi, Oswald, 1996: Introduction to Indo-European linguistics. Oxford: Clarendon Press. ticHy, Eva, 32009: Indogermanistisches Grundwissen für studierende sprachwissenschaftlicher Disziplinen. Bremen: Hempen. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 105 weiss, Michael, 1995: Life everlasting: Latin iūgis “everflowing”, Greek ὑγιής “healthy”, Gothic ajukdūþs “eternity”, and Avestan yauuaēǰī- “living forever”. Münchener Studien zur Sprachwissenschaft 55. 131–156. weiss, Michael, 2016: The Proto-Indo-European laryngeals and the name of Cilicia in the Iron Age. Andrew Miles Byrd, Jessica DeLisi, Mark Wenthe (ur.): Tavet tat satyam: Studies in honor of Jared S. Klein on the occasion of his seventieth birthday. Ann Arbor: Beech Stave Press. 331−340. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 107 Luka Repanšek Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za primerjalno in splošno jezikoslovje, Katedra za indoevropsko primerjalno jezikoslovje luka.repansek@ff.uni-lj.si Indoevropski prajezik, II. del: oblikoslovje Prispevek podaja sežet pregled oblikovnih (in, kjer je to neobhodno, besedotvornih) značilnosti indoevropskega prajezika (imensko oblikoslovje, zaimensko oblikoslovje, števnik, glagolsko oblikoslovje), kot se jih da na to razvojno jezikovno predstopnjo projicirati na podlagi gradiva izpričanih indoevropskih jezikov in jih urediti v smiseln sistem s pomočjo interne rekonstrukcije. V okviru oblikoslovja praindoevropščine ostaja odprtih še veliko vprašanj, med njimi tudi najbolj aktualna vprašanja sodobne indoevropeistike (predvsem nastanek ženskega slovničnega spola in razvoj glagolskega sistema), ki pa se jih niti pri preglednem orisu oblikovne ravnine prajezičnega sistema ne da zaobiti, zato se na teh mestih poizkuša ponuditi vsaj kompromisno teorijo, ki odraža communis opinio v stroki (a hkrati neizbežno odslikava tudi avtorjevo stališče do teh vprašanj). A. Imensko in zaimensko oblikoslovje (nominalna in pronominalna morfologija) 1 Sistem slovničnega števila ( numerus) Za osnove živega spola je treba na prajezično stopnjo projicirati tri števila, in sicer sin- gular (ednino), dual (dvojino) in plural (množino). V kolikšni meri so bili v tem obdobju izoblikovani tudi že stranski skloni v sklopu duala, se ne da reči ničesar, saj anatolski jeziki dualne oblike ohranjajo zgolj kot leksikalizirane ostanke, ki pa se sistemsko poja- vljajo le v okviru nom.-ak. du. Stranskosklonske oblike dvojinske paradigme, v kolikor se jih da rekonstruirati na podlagi indoiranščine, grščine, baltoslovanščine in keltščine, ki to kategorijo edini še ohranjajo živo, so zagotovo mlajšega nastanka kot sistem pluralnih sklonil, saj so dvojinska sklonila osnovana na njem (z logično izjemo gen. du., ki temelji na dualizaciji sklonila za gen. sg. * -(e)s, saj gen. pl. v ta namen ni bil primeren), in sicer s sistemsko zamenjavo segmenta * s pluralnih sklonil s * H v njihovih dualnih različicah: 1 dat.-dir. pl. * -o-s ↣ du. * -o-H , abl. pl. * -bho-s ↣ du. * -bho-H , instr. pl. * -(i)s ↣ du. 1 1 * -(i)H , lok. pl. * -s-u ↣ du. * -H -u. Pri tem je razvidno, da je bil sinhrono izglasni * s 1 1 pluralnih sklonil interpretiran kot ničta stopnja pluralnega znaka * -(e)s, ne glede na to, ali se je v takem * s resnično ohranjal pluralizacijski element (kot to drži za dativ-direktiv, mladi ablativ in verjetno tudi lokativ) ali ne (kot to verjetno drži za instrumental), ki je bila nato nadomeščena z * -(e)H , interpretiranim v sklopu nom.-ak. du. kot dualnemu 1 108 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 ekvivalentu pluralnega * -(e)s. Sinhrono so bila dualna in pluralna sklonila zelo verjetno fuzijska, tj. vsebujoča v enem samem, sinhrono nerazdružljivem morfemu informacijo o spolu in številu, kar vsaj za instr. pl. najverjetneje velja tudi diahrono, vendar njihova geneza kaže, da so bile sklonske oblike prvotno večinoma analitičnega tipa, tj. sestavlje- ne iz dveh slovničnih končniških morfemov [+sklon], [+število]. Zakaj je to zaporedje v okviru lok. pl. obrnjeno (če je interpretacija geneze tega sklonila prava), je nejasno. Dual je bil prvotno v rabi v zelo omejenem obsegu (in bil v okviru distributivnega duala morda celo fakultativen) z izjemo t. i. kolektivnega duala za štetje naravnih parov (in eliptičnega duala – če je ta resnično star –, ki je pravzaprav zgolj njegova podkategorija, tj. tip stind. Mitr ‘Mitra in Varuna’ za Mitr-Váruṇā) v okviru osnov neživega spola. Tu se nam ohranja (vsaj) pet takih leksemov, ki vsi po vrsti izkazujejo enako arhaično prevojno strukturo: * H k-íH ‘oči’, * H us-íH < * H us-s-íH - ‘ušesa’, * dḱt-íH ‘desetici’, 3 1 2 1 2 1 1 * H lgh-íH ‘pljuča’ in * skt-íH ‘stegna’. Najverjetneje prav iz kategorije kolektivnega 1 1 1 duala tudi izvira dejanska pripona * -(e)H -, ki je služila za tvorbo dualne osnove osnov 1 živega spola (in bila po reinterpretaciji * -(e)H - kot ekvivalenta pluralnemu * -(e)s vnese-1 na v stranskosklonske oblike). Osnove neživega spola/nevtra so uporabljale sestavljeni sufiks * -i-H -, kar je najverje-1 tneje stari kolektivni sufiks * -i- (kot se ohranja le še v okviru pronominalne morfologije: * to-i = [to] (nom.-ak. kol./pl. ntr.), * e-i = [e] ‘mi’ itn.) z ničto stopnjo dualnega sufiksa * -(e)H - (strukturno vzporednega s kolektivnim * -(e)H -, o čemer gl. spodaj). Enak sufiks 1 2 je po razpadu kategorije živosti na moški in ženski slovnični spol tvoril tudi nom.-ak. du. osnov ženskega slovničnega spola, kjer je bil naplaščen na derivacijski morfem * -(e)H - 2 (vklj. * -i-(e)H -), ki je tvoril žensko osnovo, torej * -(e)H -iH -. Nevtra korenskih osnov 2 2 1 so sufiks * -iH - kot del osnove sekundarno vnesla tudi v vse stranskosklonske oblike. Kar 1 se tiče tematskih osnov, je teoretično mogoče in celo verjetno, da so nevtra (in sekundar- no tudi feminina) gen. du. in lok. du. prav tako gradila s pomočjo * -iH -, torej gen. du. 1 * -o-iH -s (→ * -o-iH -oH s), lok. du. * -o-iH -u (→ * -o-iH -oH u). 1 1 1 1 1 1 Osnove neživega spola/nevtra prajezično niso bile sposobne tvorbe distributivnega (štev- nega) plurala z * -(e)s, pač pa so plural supletivno tvorile s pomočjo kolektiva, tj. edninske slovnične kategorije, ki se nanaša na številčno nedefinirani skupek števnih samostalnikov (tipa sln. klas → klasje) oz. na zamejeno količino nekega neštevnega snovnega samostalnika tipa sln. voda (kot snov) → (neka) voda = skupek vode, šele sekundarno nato tudi v smislu vo(dov)je). Kolektiv je bil prvotno besedotvorna kategorija (v slovničnem smislu prvotno edninska,1 z ničtim sklonilom v nominativu in akuzativu), tvorjena s pomočjo pripone * -(e)H -, ki pa je bila prisotna le v okviru nominativa oz. akuzativa in ni bila del 2 osnove stranskosklonskih oblik. Te so v okviru kolektiva števnih samostalnikov suplirane 1 Ker se v hetitščini, grščini ter indoiranščini kolektiva (še lahko) ujemajo z glagolom v ednini in ne množini, bi bilo mogoče take razmere projicirati že na prajezik. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 109 iz distributivnega plurala osnov živega spola, najkasneje v obdobju, ko pride do grama- tikalizacije kolektivov kot slovničnih pluralov samostalnikov neživega spola/nevtra in reinterpretacije * -(e)H - kot sklonila * -(e)H .2 Teoretično verjetno je sicer (gradivo pa 2 2 tako tezo dejansko utegne potrjevati), da so množinski vzorec stranskosklonskih oblik pridobila le kolektiva števnih samostalnikov, medtem ko so kolektiva neštevnih samo- stalnikov dejansko ostala morfološko edninska. Če to drži, potem bi staroindijski tip ud- -n-ás ‘voda’ (gen. sg.) dejansko sodil k pide. kolektivu * éd-ōr in ne predstavlja terciarno mobilizirane stranskosklonske osnove pide. * ód--/* éd--, kot je bilo to nakazano v prejšnjem prispevku (gl. razdelek o naknadnih mobilizacijah prvotno nemobilnih osnov). Kategorija kolektiva je bila na voljo tudi osnovam živega spola, ki so tako poleg distri- butivnega plurala lahko tvorile še kolektivno varianto3 (v smislu sln. list proti listi, listje ali gora proti gore, gorovje ipd.), npr. pide. * ké-kl(H )o- ‘kolo’ ↣ ** ké-kl(H )o-es > 1 1 * kékl(H )ōs ‘kolesa’, * kəkl(H )é-H - ‘kolesje’. 1 1 2 V sklopu pronominalne morfologije je za tvorbo kolektivnih oblik prvotno služila pripo- na * -i, pri čemer so bile množinske oblike tako osebnih kot neosebnih zaimkov živega in neživega spola izražane kolektivno. Takšna morfologija je reinterpretirana in zamrznjena ostala ohranjena v sklopu slovnično množinskih imenovalniških oblik osebnih zaimkov (tj. vsaj v okviru zaimka za 1. osebo množine * é- ‘mi’) in neosebnih zaimkov v živem spolu s strukturo * Co- (anaforični zaimek * tó-, vprašalni zaimek * kó-, oziralni zaimek * Hó-), medtem ko je bil * -i v sklopu zaimkov v neživem spolu (in sekundarno zaimkov novega ženskega slovničnega spola) v obdobju po odcepitvi zametka anatolske veje nadomeščen s kolektivnim sufiksom * -(e)H - (* té-H , vprašalni zaimek * ké-H , oziralni 2 2 2 zaimek * Hé-H ), kakršen je domoval v okviru nominalne morfologije. 2 2 Sistem slovničnega spola Neposredno zaradi anatolskih jezikov, ki izkazujejo sistem slovničnega spola, ki se bi- stveno razlikuje od sistema spola vseh ostalih vej indoevropskih jezikov, namreč le dvo- dimenzionalno distinkcijo med samostalniki živega/zbirnega spola ( genus animatum ali genus commune) in neživega spola ( genus inanimatum ali genus neutrum), posredno pa tudi zaradi povednih indicev, ki jih ponuja gradivo ostalih indoevropskih jezikov, je treba za zgodnjo praindoevropščino, tj. za indoevropski prajezik pred odcepitvijo anatolščine, rekonstruirati dvodimenzionalni/dvopolni ali binarni sistem slovničnega spola, ki je tako kot anatolski jeziki razlikoval le med samostalniki živega in neživega spola. 2 Prvotnejša funkcija pripone * -(e)H - verjetno ni bila kolektivna, pač pa je služila tvorbi nomina abstracta, iz česar 2 bi sledilo, da so prajezična kolektiva osnov neživega spola dejansko reinterpretirana abstrakta (prim. sln. tip pisanje). 3 T. i. komprehensiv. Ta sistem je še sorazmerno dobro zastopan v hetitščini, medtem ko ga ostali indoevropski jeziki izkazujejo v leksikaliziranih ali gramatikaliziranih ostankih. 110 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Samostalniki neživega spola so bili v sklopu nominativa vseh treh števil označeni z ničtim sklonilom (* -) z izjemo nominativa singularja tematskih osnov, kjer so bili opremljeni s tožilniškim sklonilom * -m. Neoznačenost s sklonilom * -s v nominativu singularja je logična posledica funkcije pide. * -s: ker ta označuje vršilca dejanja ( agens), skladenjsko subjekt (osebek) v aktivnih stavkih, samostalniki neživega spola pa te skladenjske vloge prvotno niso bili zmožni prevzeti, jim v nom. sg. to sklonilo umanjka, medtem ko ničto sklonilo v sklopu tematske sklanjatve nadomešča * -m, ki sicer označuje prizadeto ( patiens), skladnjesko direktni objekt (premi predmet), torej skladenjski element, ki je in-trinzično nesposoben vršitve glagolskega dejanja. Osnove živega spola so bile medtem v sklopu krepkosklonskih oblik singularja in plurala sistematično diferencirane, tj. obliki za nominativ sg./pl. in akuzativ sg./pl. sta bili različni, prim. pide. nom.-ak. sg. * ód- ‘voda (gen. inanim.)’ proti nom. sg. * H óp-s ~ ak. sg. * H óp- ‘voda (gen. anim.)’ → ‘reka’. 2 2 Kjer se je pri osnovah živega spola pojavila potreba po eksplicitno formalnem razliko- vanju med samostalniki moškega naravnega in ženskega naravnega spola,4 je bila raz- lika izražena besedotvorno, in sicer s pomočjo sufiksoidnega elementa * -ser- z mocijsko funkcijo. Gre za korenski samostalnik * sór-/ sér- v pomenu ‘ženska’ (prim. pide. * sé-sor- ‘sestra’ < *‘lastna ženska’, tj. pripadajoča družini po krvni liniji), ki je prvotno tvoril apozicijske opisne zloženke, v katerih se je element * sor-/ ser- nato sčasoma gramatikaliziral in razvil v besedotvorni morfem (take pare je kot žive mogoče opazovati v ana- tolščini, prim. het. išḫā- ‘gospod’ proti išḫa-ššara- ‘gospa’). Pojav se je vsaj sporadično razširil tudi na kategorije, ki so spolsko določene preko slovničnega ujemanja (ki jim kategorija spola torej ni inherentna), in sicer na števnika 3 in 4 (v tej arhaični obliki ohranjena le v keltščini in indoiranščini): pide. * tré-/* tri-´ ‘trije (masc.)’ proti * tré-sor-/* tri-sr-´ ‘tri (fem.)’5 in pide. * két-or-/* kt-ur-´ ‘štirje (masc.)’ proti * két=-sor-/* kt=-sr-´ ‘štiri (fem.)’.6 Tovrstne izpeljanke so bile v prajeziku torej živega slovničnega spola, njihove odnosnice pa ženskega naravnega spola. To funkcijo po odcepitvi anatolske veje (in mor- da celo že v času izoblikovanja ženskega slovničnega spola) nato prevzame t. i. mocijski sufiks * -iH - (verjetno sufiksalni konglomerat * -i- in * -(e)H -, t. i. sufiks tipa dev-),7 2 2 ki je bil podvržen kvantitativni prevojni alternaciji * -i(-)H -/* -(-)éH -, npr. * déH -tor-/ 2 2 3 * déH -tr- ‘dajalec’ → * dH -tér-iH -/* dH -tr-éH - ‘dajalka’. 3 3 2 3 2 Binarni/dvodimenzionalni sistem slovničnega spola je v osrednji praindoevropšči- ni preko razcepitve kategorije živega spola na moški in ženski slovnični spol doživel 4 Razlika v naravnem spolu je bila sicer lahko izražena tudi zgolj leksikalno, tj. z uporabo različnih leksemov za razlikovanje med členoma nekega para, recimo oče : mati (pide. * pH -tḗr proti * máH -tor-). 2 2 5 Z že prajezičnim fonetičnim razvojem v * té-sor-/* ti-sr-´. 6 Z že prajezičnim fonetičnim razvojem v * kétru-sor-/* kətru-sr- ´ > * kétu-sor-/* kətu-sr- ´ > * kéte-sor-/→ * kéte-sr-. 7 Po stind. reprezentativnem zgledu za tak akcentsko-prevojni in sklanjatveni tip dev- ‘boginja’. Njen prajezični prednik * dé-iH - (izpeljano iz besedotvorne podstave * de-ó- ‘tisti, ki pripada nebu/nebesom’) je sicer zelo verjetno 2 analoški po pide. * póti-H - ‘gospodarica’ (k * pót-i- ‘gospodar’) in le težko predstavlja arhaizem (kot se izpeljanko sicer 2 običajno poskuša razumeti). Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 111 razvoj v triadni/tridimenzionalni sistem, ki je vseboval moški, ženski in srednji slov- nični spol (maskulinum, femininum, nevtrum). Kategorija slovničnega spola je bila v sklopu samostalnikov moškega in srednjega spola ter pridevnikov oz. zaimkov v atri- butivni in predikativni funkciji, ki so se z njimi ujemali, izražena z izborom končniških morfemom (sklonil), pri samostalnikih, pridevnikih in zaimkih ženskega spola pa z oblikotvornim in končniškim morfemom (izjema so epiceni samostalniki, pridevniki in zaimki, ki poznajo zgolj dvopolno distinkcijo in niso sposobni formalnega razlikovanja med moškim in ženskim slovničnim spolom ter tako predstavljajo ostanek iz obdobja pred razvojem tripolne distinkcije v formalni označitvi slovničnega spola). Do razcepitve kategorije živega spola je prišlo v trenutku, ko je bilo vzpostavljeno slovnično ujemanje med samostalniki ženskega naravnega spola in spremljajočim zaimkom oz. pridevnikom ter tako tudi analoškim nastankom anaforičnega zaimka * sé-H (na podlagi * só ~ * só-s), npr. * sé-H (máH -tōr) ‘ta (mati)’ (in ne več ** só 2 2 2 –– máH -tōr kot * só (pH -tḗr) ‘ta (oče)’) oz. * ptH -é-iH dhéǵh-ōm ‘široka ze-2 2 2 2 mlja’ (proti * plétH -u-s dḗ-s ‘široko nebo’). Atematski pridevniki so ženske obli- 2 ke tvorili mezokinetično s pomočjo zgoraj omenjenega mocijskega sufiksa * -i(-)H -/ 2 * -(-)éH - (* péltH -u-/* ptH -é- ‘širok’ → * ptH -é-iH -/* ptH -u-éH - ‘široka’), te-2 2 2 2 2 2 2 matski pridevniki, zaimki s strukturo * Co- in zaimki s strukturo * (C)e/ i- pa s pomočjo sufiksa * -(e)H - (* né-o- ‘nov’ → * né-e-H - ‘nova’, * só → * sé-H -, * é → * í-H -). 2 2 2 2 Najmlajše v tej verigi so ženske oblike tematskih pridevnikov, za katere je jasno, da posnemajo zaimke s strukturo * Co-, tovrstni pridevniki pa so nato omogočili izobliko- vanje ženskih slovničnih parov tudi v sklopu tematskih samostalnikov (tip * H éḱ-o-s 1 ‘konj’ → * H éḱ-e-H - ‘kobila’). 1 2 Sufiksalni element * -(e)H - (vključno v sklopu * -i(-)H -) je bil del osnove in tako za 2 2 razliko od kolektivnega * -(e)H - (ki je bil sinhrono reinterpretiran kot sklonilo) pri-2 soten v vseh sklonskih oblikah (gradivo sicer kaže, da do vnosa * -H - ni prišlo v gen. 2 in lok. du. dualnih oblik ter v celotnem stranskosklonskem vzorcu števnika * dó- ‘2’ in zaimkov tipa * só-/ tó-; za oboje gl. ustrezna razdelka). Nove ženske oblike na * -(e)H - oz. * -i(-)(e)H - v nom. sg. niso bile označene s sklonilom (kot to velja za 2 2 nevtra) ,8 v dualu so bile opremljene z enakim besedotvornim morfemom kot nevtra (* -iH -), plural pa so gradile analoško po osnovah moškega slovničnega spola, torej z 1 * -(e)s v nominativu pl. in * -ms v akuzativu pl. Taka razporeditev kaže, da je do vznika mocijske funkcije * -H -, ki je bila poglavitna za nastanek ženskega slovničnega spola, 2 skoraj zagotovo prišlo v sklopu derivatov na * -H - oz. * -i(-)H - s prvotno kolektiv-2 2 nim oz. abstraktnim pomenom, ki je bil pomensko reinterpretiran in konkretiziran, npr. * gén-H - ‘ženstvo/ženskost’ (k pide. * gén- ‘ženska’) > ‘ženska’. Po gramatikalizaciji 2 8 Možni razlog, zakaj ni niti sekundarno prišlo do izoblikovanja nominativnih oblik s * -s (torej † -(e)H -s in † -iH -s), 2 2 bi bila ohranitev pod pritiskom oblike anaforičnega zaimka * seH kot na novo vznikle feminizirane različice pide. * so, 2 ki pa je bil prvotno prav tako neoznačen z nominativnim * -s. 112 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 ženskega slovničnega spola je bil ta avtomatično pripisan osnovam živega spola z re- ferenti ženskega naravnega spola, veliki večini izglagolskih in izpridevniških nomina abstracta (tj. osnove na * -eH -, * -iH -, * -uH -,9 * -i- in * -t(i)-), vključno s korenskimi 2 2 2 samostalniki. Ob tem je pomembno poudariti, da je formalna diferenciacija med moško in žensko slovnično varianto nekdanjih oblik, ki izvirajo iz časa binarnega sistema, ostala kontinuiran proces, ki se zlasti v kategoriji tematskih samostalnikov in nekate- rih neosebnih zaimkov vrši še v obdobju poprajezičnega posameznojezičnega razvoja. Podrobnosti nastanka ženskega slovničnega spola so sicer še zelo nejasne in dejansko spadajo med eno najbolj aktualnih vprašanj sodobne indoevropeistike. 3 Sistem sklonil v sklopu imenskega oblikoslovja Sklonila se v kontekstu starejše, tj. atematske deklinacije delijo na dve kategoriji, in sicer na krepkosklonska in šibkosklonska sklonila. Prva so značilna za oblike krep- kosklonske osnove in so vedno nenaglašena: to so nominativ in akuzativ ednine ter nominativ, vokativ in akuzativ dvojine in množine pri samostalnikih živega spola in pa nominativ in akuzativ množine pri samostalnikih neživega (srednjega) spola. Dru- ga so značilna za oblike šibkosklonske osnove in so lahko naglašena: to so genetiv, ablativ, dativ, instrumental, direktiv (ali alativ) in končniški lokativ. Vokativ ednine in brezkončniški lokativ sta goli osnovi (tj. brez sklonila), prva spada med krepkosklon- ske oblike, druga ima z ozirom na akcentsko-prevojno paradigmo samosvoj status (gl. zgoraj): singular dual plural krepkosklonske N N N oblike A A A10 V V V šibkosklonske G G G oblike Abl. Abl. Abl. D D D I I I Dir. Dir. Dir. L * -i L L L 9 Druga kategorija osnov na * -i-H - (in z njimi strukturno vzporednih osnov na * -u-H -), t. i. tip vk- (imenovan po 2 2 staroindijskem reprezentativnem zgledu take osnove, namreč vk- ‘volčica’), ni bila nikdar striktno vezana na ženski slovnični spol (tj. v teh primerih sufiks ni mocijski), tvori pa posesivne (svojilne) pridevnike (ki so bili nato praviloma posamostaljeni, najsi bo v moškem ali ženskem slovničnem spolu, odvisno od naravnega spola referenta), zgrajene na kolektivih, tvorjenih iz tematskih osnov (in v primeru uH - osnov iz ujevskih besedotvornih podstav). 2 10 V indoiranščini je ak. pl. sekundarno obravnavan kot šibkosklonska oblika (z relikti nekdanje distribucije). Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 113 Med sistemom sklonil atematskih osnov in tematskih osnov je prvotno obstajal en sam razloček, in sicer v sklopu akuzativa (in posledično sekundarno tudi nominativa) osnov neživega spola/nevtra, ki je bil označen z ničtim sklonilom * - pri atematskih osnovah in z * -m pri tematskih osnovah (kjer je bil tako identičen z ak. sg. osnov živega spola). Že v zgodnji praindoevropščini se je v okviru zgolj tematskega gen. sg. (prvotno * ºo-s) sicer pojavila varianta * ºo-s-o (ali * ºo-s-Ho > * ºoso po de Saussurjevem pravilu), ki se je utegnila razviti iz gramatikaliziranih zaporedij genetiva in enklitičnega oziralnega zaimka (* Ho-)11 ali enklitičnega prvotno koordinativnega * o (s sekundarno oziralno funkcijo), torej * H éḱ-o-s=(H)o ‘ki (je) od konja’. Mnogo redkejša dubleta, ki se v 1 sklopu tematskega gen. sg. vzpostavi šele poprajezično, je * ºo-so, ki je nastala v sklopu gen. sg. pronominalnih oblik (prim. pide. * té-so ‘(te)ga’, * ké-so ‘česa’) in se od tam prenesla na samostalniški ter pridevniški sklanjatveni vzorec. Med samimi sklonskimi oblikami atematskih osnov in tematskih osnov prvotno ni bilo razlik, če zanemarimo zgolj fonetični proces kontrakcije, torej zlitja tematskega vokala s tistimi sklonili, ki niso izkazovala prevojnih alternacij in so se začenjala na nevisoki samoglasnik, tj. * e oz. * o: dat. sg. * -o-e > * -ō, dir. sg. * -o-o > * -ō, nom. pl. osnov živega spola * -o-es > * -ōs, zelo malo verjetno (in vsekakor nedokazljivo) tudi gen. pl. * -o-oHom > * -ōHom. Šele naknadno pa zaradi korenske strukture anaforičnega zaimka * so-/* to-, ki se je končeval na element, sinhrono izenačljiv s tematskim vokalom, preko kontaminacije prihaja do naraščajočega vpliva pronominalnih sklonskih oblik na tiste, podedovane v sklopu nominalne morfologije (sprva v pri pridevniku in od tam razširjeno še na samostalnik), zlasti pri pluralnih oblikah. Ta proces se je začel vsaj v poznoprajezičnem obdobju in se zaključil šele v obdobju posameznojezičnega zgodo- vinskega razvoja; glavna poteza te sekundarne kontaminacije je zamenjava tematskega vokala s sekvenco * -o- v stranskih sklonih množinske paradigme z izjemo gen. pl., kasneje ponekod celo v sklopu nom. sg. Najstarejši del tega procesa se zdi vnos pro- nominalnega instr. pl. * ºōs v nominalno oblikotvorje, saj tak končaj izpričujejo tudi tisti indoevropski jeziki, ki v sklopu nom. sg. sicer nimajo pronominalnega nadomest-ka * ºo za * ºōs (tj. vsaj del italščine in indoiranščina, ki se v tem pogledu vedejo zelo arhaično).12 Sklonilo za nom. pl. osnov živega spola * -es ~ * -s se v sklopu nominalne morfologije izjemoma sekundarno vede kot sklonilo, ki ni zmožno prevojnih alternacij, torej * -es. 11 V primeru, da gre dejansko za oziralni zaimek in ne nesklonljivi *  o, bi se ob gramatikalizaciji sposobnost slovničnega ujemanja tako ali tako izgubila. 12 Teoretično možno je seveda, da gre tu za izvorno sekvenco *° o-is, ki je bila ob tendenci po ohranitvi morfološke transparentnosti realizirana kot *° o-ïs = [ois], kar bi po kontrakciji prav tako rezultiralo v že prajezičnem *° ōs. Mnogo manj verjeten je razvoj zaporedja **° o-is = [os] direktno v *° ō po Szemerényijevem pravilu in naknadni pluralizaciji *° ō → *° ō-s, saj ni dokazljivo, prav tako pa fonetično ni verjetno, da bi asimilacijsko pravilo, ki ga opisuje Szemerényijevo pravilo, delovalo tudi na zaporedja * s in * s (pide. * -ō ~ * -ḗ in * -ō ~ * -ḗ < * -o/ -s ~ * -ḗ/ -s so zlahka analoški, o čemer gl. zgoraj). 114 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 V vseh sklonskih oblikah z zaporedjem * VRs (z izjemo nom. sg. osnov živega spola in ak. sg./pl. holo- in histerokinetičnih ujevskih osnov ter korenskega samostalnika * go-), pri katerih bi po Szemerényijevem pravilu prišlo do izgube * s in do nadomestne podalj- šave (* R), torej do izgube samega sklonila v sklopu gen. sg. oz. dela sklonila v sklopu ak. pl., je prišlo do ponovne vzpostavitve oblik pred asimilacijo: * ºo-ms > * ºōs → * ºoms (ali eventualno, četudi manj verjetno,13 * ºōms) > * -ns (ak. pl. tematskih osnov), * -en-s > * -ēs → * -ens (gen. sg. n- osnov), * dém-s > * dḗm → * dém-s ‘dom (gen. sg.)’. Ker se anatolski sistem sklonil v nekaterih posameznostih, ki se tičejo stranskih sklo- nov instrumentala in ablativa, bistveno razlikuje od sistema, ki ga izkazujejo ostale veje indoevropskih jezikov, je za rekonstrukcijo izhodiščnega prajezičnega sistema v tem segmentu mogoče trditi le, da je bila v zgodnjem obdobju, tj. pred odcepom anatolske veje, sorazmerno fluidna, tj. na osnovo so se za potrebe instrumentalne in ablativne funkcije lahko pritikali različni adverbialni sufiksi (konkretno ablativni * -ti, * -(a)d in * -bho, instrumentalni * -(i)t, * -(i)m, * -(i)s in * -bhi), ki so imeli bolj ali manj prekrivno funkcijo; obenem instrumentalno in ablativno sklonilo v anatolščini nista občutljivi na diferenciacijo po številu: − anat. instr. sg./pl. * -t ~ * -it proti jedrnemu pide. instr. sg. * -(e)H , instr. pl. * -(i)s in 1 * -bhi; − anat. abl. sg./pl. * -ti proti jedrnemu pide. abl. sg. * -(a)d. Kar se tiče sistema sklonil pozne/jedrne praindoevropščine, velja, da je že za izhodišč- no stanje treba rekonstruirati delni sklonski sinkretizem (tj. sklonska homonimija oz. sovpad več funkcijsko različnih sklonskih oblik v eno površinsko), in sicer: a) ablativ sg. je vselej enak gen. sg. (s katerim je delno prekriven v funkciji, saj oba izražata izvor) z izjemo abl. sg. tematskih osnov, ki je imel mlado distinktivno obliko, tvorjeno s pomočjo adverbialnega sufiksa * -(a)d; b) nominativ, akuzativ in vokativ du.; c) vokativ pl. je enak nominativu pl.; č) dativ pl. je enak direktivu pl., s katerim sta deloma prekrivna v funkciji, saj oba izražata cilj; d) ablativ pl. in ablativ du. je verjetno že v tem obdobju sinkretičen z dativom/ direktivom; e) direktiv v sklopu singularja sorazmerno zgodaj sovpade z akuzativom, s katerim je bil prekriven v funkciji kam?), v sklopu duala pa z dativom (prim. zrcalno situacijo v pluralu). 13 Izhodišče * -ōns, ki ga za ak. pl. zahteva del indoevropskih jezikov, je namreč nepotrebna projekcija na prajezično stanje, saj je dolžina v vseh teh sistemih povsem elegantno razložljiva tudi kot sekundarna, analoška, torej vznikla šele v sklopu poprajezičnega razvoja podedovanega pide. * -ons s kratkim * o. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 115 do zgodaj sklopu že pride v sicer nato bil duala je ki baltoslovanščine - -2 kategorija H2 -H je okviru morfema, - - v 2 2-H *-e ~ * * -eH ~ * kjer tod 15 Od pluralnega o-s . s NAntr. NAntr. h 16 17 19 20 kot 15 -b . .pl o-s . h 16 -os i-s -b 17 -(i)s 19 20 / h h germanščini, / -os i-s h -b // *-(i) -m-os Abl.pl h -b -m-is Dpl -b -m-os Abl -b -m-is * -m-is * -es * -m-s * --s = N * -oHom = sg. // * → = Dpl. * -o-s → * → * → = = sg. // * → * → * = Dpl. * -s-u (in germanščini. -es -m-s -oHom -s-u in pl. *--s = N = sg. // * → = *-o-s → * → * → = = sg. → * → * = Dpl. l instr. plural N A V G Abl. D I Dir. L . v plura A * V G * Abl. D I Dir L * * s N * - 1 baltoslovanščini - * -i-H v baltoslovanščini H1 du. v *-i- pl. izglasnega NAntr. -s 1 dat.-abl. 1 1 dat.-abl. NAntr. -H (-m) - 1 -s 18 1 . -H -H 1 1 1 (-m) 14~ * 1 1 ~ * 18 14 1 1 - -o-H i-H1 reinterpretaciji - -o-H i-H h h 1 -és h h -u - 1 1 o-H -b -m-o-H -b -miH h 1 -és ~ * -u sinkretični * -éH Ddu * -H * -b -b → = Ddu. -m-o-H → * → * -b -miH → * → * = Ddu. * -H 1 o-H 1 po H1 -H h sinkretični ) za . 1 . . šele i. *-é ~ * *-H *-b → = → * → * → * → * = Ddu. *-H ) za h i-os -b -(i)m h l Sistem sklonil atematske deklinacije. dual N A V G Abl. D I Dir. L . * -miH -b -m-os * -m-is nastalo N A V Abl. D I Dir L du. → * → * * - pl. -os -os *- instr. ) v singularju. ) G instr. 1 : * : * sklonilo i-s je -os NAntr. 1 -mi(H h b -m-is ) saj -os 1 NAntr. ( ~ * ( ~ * -s -(e)H -(e)H variantnem - // * -s /* ~ * // = G G variantnem * -s * -m  * -és * -ti * -e * -(i)t * -o * -i,  - po t // * po /* // =  * m -s -m -és ~ * -ti -(i) -i,  * m nesmiselna, . r dua  *-e *-o (z tu H 1 1 (z singular N A V G Abl. D I Dir. L je * -moH * -mos singula N * A * V G * Abl. * D I * Dir. L * varianto varianto segmentacija analoško Z analoško Z Zgolj strukturna nalika na instr. pl. varianto * Zgolj strukturna nalika na instr. pl. varianto * Morfemska Preko avgmentacije z instrumentalnim adverbialnim sufiksom * Preko avgmentacije z instrumentalnim adverbialnim sufiksom * 14 izgubljena). 15 nastanka imitativnega instrumentalnega sklonila * 16 17 18 instr. du. nadomeščen z dualnim * 19 20 116 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 sledečim laringala pred ) odpadu * ºo> * ºoī - 2 > - 1 2 poprajezičnem * ºe-H po *ºe-H * ºoïH (in ) NA ntr. NA ntr. ) ) -s-u) ºo [ºoi.h] 22 ns ) o-s -os i-s h h h ºo-s-u preprosto = 1 ºōs ºo (? ºōs ºōs → * is > * ºo ºo-b -os ºo-b i-s ºo-b pl. > * h (?) > * h pron ( → * * ºoï.H -s > * ºo-b → * ºo-m-os ºo-b → * ºo-m- pron → * -m /e-Hom ºo-os ºois -s-u ( eventualno ) ) oz. ) ºo 22 pron pron o-s pron -os i-s **ºo-es *ºo = N = sg. // * → = D ** → * ( → * → * ( → * = Dpl. *ºo ali ºōs ºons h ºōs h h ºōs ºo > * / e-Hom -os i-s ºo > * ºo-b > * h ºo-b > * h ºo-b al ºo-b ºo-m-os ºo-b ºo-m-is > * ºo-es → * ºo-os → * r. ºois → * ** = N * ºo = Dpl. * ºo-s-u pron * ºo-m-s = sg. // * → = Dpl. ** → * pron ( → * ** → * pron ( → * plur A V G * Abl. D I ** Di L pravilu * ºoï N 21- 1 ) plural N A V G Abl. D I (?) Dir. L (? -u laringala -s s ) u *ºo-ï-H H1 H1 H1 ) 1 H1 Saussurjevem -iH1 )-o 1 -o- i-H )-o de *ºo-i 1 h 1 h *ºo 1 odpadu NA ntr. r. 1 r. nt -H 1 nt (?) po 21 -o-H (?) - // i-H // 1 ºo-b ºo-b - -s ºo(-H du. h -s h -u ºo(-H -u čnem 1 1 o-H1 1 . h s 1 u * ºo-ï-H 1 1 → * -b ºo-b → * ºo-m-o ºo-b → * ºo-miH -H1 → * laringala *ºo-H ºo-H pron *ºo → = D → * pron ( * ºo-iH → * )-oH → * pron ( → * = Ddu *ºo pron )-oH 1 * ºo-iH 1 poprajezi NA ntr. Sistem sklonil tematske deklinacije. po ntr. ntr. ual N A V G * Abl. D // 1 // (in -s I ºo(-H Dir. L ) odpadom 1 1 ºo(-H ) -u 1 o-H 1 h 1 -o-H 1 1 i-H → * h 1 h 1 -o-H ºo-b i-H ºo-b → * * ºoï.H - h h 1 ºo-b → * ºo-m-o-H ºo-b → * ºo-miH *ºo-m * ºo-H ºo-s-o * ºo-H pron * ºo-b → = Ddu. → * pron ( → * → * pron ( → * = Ddu. * ºo-H pron -ad naknadnim o, * (z NA ntr. H) -H1?ºo ºō ºō dual N A V G Abl. D I Dir. L > * * ºo . // * > * ºo-s-( 1 ºo > samoglasnikom 1 ºōns -m -ti ºo-s ºo-s ºo-e ºo-H > * r d *ºo *ºe → * *ºo ** **ºo-o *ºe-i [ºe] → * * ºoH -m ºo-s-o sledečim * ºo gula , * -ad ºōm-s 1? kot sin N * A V G * Abl. D I * Dir. L pred → * ºo-H ºō in NA ntr. ] // * > * ºōm ºo-s-(H)o [ ºe realizirano pavzi > * ºō ºo v > * ºo-o 1 in ºo-e ). * ºo-s * ºo-m * ºe * ºo-s → * * ºo-ti ** * ºo-H ** * ºe-i → * ºo-m-s sandhiju ºo V > * Ali * singular N A V G Abl. D I Dir. L 21 soglasnikom * ºoi 22 Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 117 Opombi k rekonstruiranemu sistemu sklonil: 1) Vsaj del samostalnikov neživega spola/nevtra (najverjetneje korenska nevtra in nevtra, ki se jih je na sinhroni ravni dalo interpretirati kot korenska, tj. samostalniki kot * H k-íH - ‘oči’, * H us-íH - < * H us-s-íH - ‘ušesa’) je izkazoval prenos zaporedja 3 1 2 1 2 1 * -iH - (kot del osnove) iz nom.-ak. sg. v ostale stranske sklone: gen. du. * -i-H -(e/ o)s, 1 1 abl. du. * -iH -bho-H , dat. du. * -iH -bh-o-H , instr. du. * -iH -bhi-H (-m) ~ * -iH -miH , 1 1 1 1 1 1 1 1 gen. du. * -iH -u. 1 2) Ločeno mesto v okviru sklanjatvenega vzorca atematskih osnov zavzema t. i. anali- tični lokativ,23 ki predstavlja tretjo varianto lok. sg. ob brezkončniškem in končniškem lokativu. Strukturno gre za golo osnovo (praviloma v ničti prevojni stopnji tako koren- skega morfema kot morebitnega sufiksalnega morfema), ki ji je kot že univerbizirana postpozicija sledil naglašeni adverbialni sufiks z lokativno funkcijo, praviloma pide. * -én ‘v/na’ (npr. * dhǵh-ém ~ * dhǵh-em én > * dhǵh-m-én ‘na zemlji’): Rx (Sx ) AdvSx 1 korenski morfem (sufiksalni morfem) postpozicija osnova Ob tem se v gradivu pojavljajo tudi mlajše dublete na pide. * -ér ~ * -er, ki posnemajo prajezične adverbe, tvorjene z lokativnim adverbialnim sufiksom * -(e)r (npr. * dhǵh-m-ér ali * dhǵh-ém-er ‘na zemlji’). Oba lokativa sta bila sekundarno lahko reinterpretirana kot brezkončniška lokativa n- osnove oz. r- osnove, na njegovi podlagi pa je nato pod takimi pogoji prišlo do retrogradne izgradnje nove stranskosklonske (in praviloma tudi krepkosklonske) osnove. Najverjetneje iz brezkončniških lokativov * -eH - osnov v kolektivni funkciji se je nada-2 lje izluščil in osamosvojil lokativno-direktivni adverbialni sufiksoid * -eH (v lokativni 2 funkciji pogosto naknadno opremljen z lokativnim * -i: * -eH → * -eH -i). 2 2 4 Struktura pridevniških in samostalniških osnov Nominalne osnove so lahko neizpeljane/nederivirane (primarne ali nemotivirane, tudi »korenske«): Rx T korenski morfem sklonilo 23 Identičen proces, le da že zelo zgodaj gramatikaliziran, je v ozadju lok. sg. tematskih in * -eH - osnov, ki so bile 2 univerbirane z deiktičnim * i: ** ºe i → * ºe-, ** -eH i → * -eH -i. 2 2 118 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 ali izpeljane/derivirane (motivirane): Rx Sx (Sx ) T 1 2 korenski morfem sufiksalni morfemi sklonilo osnova V okviru eksternih izpeljavnih sredstev nominalno besedotvorje pozne le sufiksalne besedotvorne morfeme. Sufiksi so primarni, če govorimo o enem besedotvornem mor- femu, če sta sufiksa dva (kar je s korenom in končniškim morfemom vred maksimalna struktura praindoevropske nominalne osnove), je drugi sufiks avtomatično sekundarni, saj gre v takih primerih za derivacijski postopek, ki poteka na podlagi že motivirane/ derivirane osnove: Rx Sx Sx 1 2 motivirana osnova I motivirana osnova II Reduplicirane tvorbe so v okviru nominalnega besedotvorja izjemno redke (za razliko od glagola, kjer je to besedotvorno sredstvo produktivno) in večinsko verjetno predsta- vljajo izglagolske izpeljanke, npr. * dhé-dhH - ‘mleko’ < *‘izsesavanje’ k * dheH - ‘sesa-1 1 ti (mleko)’, * ké-kl(H )o- ‘kolo’ h * kelH - ‘obrniti se’. 1 1 Posebno situacijo predstavljajo heteroklitične osnove, za katere je značilna menjava sufi- ksa v okviru iste slovnične paradigme. Indoevropski prajezik je poznal dva heteroklitična sufiksa, in sicer * -(e)r- ~ * -(e)n- (in kompleksno različico * -u-(e)r- ~ * -u-(e)n-) ter heteroklitični sufiks * -(e)l- ~ * -(e)n- (in kompleksno različico * -u-(e)l- ~ * -u-(e)n-). Distribucija ene in druge variante je bila sledeča: * -()(e)r- oz. * -()(e)l- sta bila omejena na krepke sklone, * -()(e)n- na šibke. Brezkončniški lokativ je lahko vseboval ali * -()en ali * -()er ~ * -()el.24 Nabor atematskih priponskih morfemov je bil poleg pravkar obravnavanih heteroklitič- nih sledeč: * -(e)i-, * -(e)u-, * -(e)r-, * -(e)m-, * -(e)n- (in * -m(e)n-/* -(e)n-), * -(e)nt- (in * -ent-/* -ment-), * -t- (in * -t-i-, * -t-u-), * -(e)s-, * -(e)H - (in * -i-(e)H -). 2 2 Izpeljane osnove, ki v sklopu sufiksalnega morfema vsebujejo t. i. tematski vokal * -e- ~ * -o-, najsi bo kot samostojni element ali kot del tematskega sufiksa (npr. * -to/ e-, * -e-to/ e-, * -mo/ e-, * -no/ e-, * -mno/ e-, * -ko/ e-, * -(e)ro/ e-, * -o/ e-, * -lo/ e-), imenujemo tematske osnove: 24 Pri interni derivaciji se heteroklizija prenese na interni derivat, če gre za: a) interno derivirani kolektiv heteroklitičnega samostalnika (tip * éd-ōr/* ud-n- k * ód--/ éd-- ‘voda’); b) substantivizirani interno derivirani posesivni pridevnik iz heteroklitične besedotvorne podstave (tip * séH -ōl/* sH - 2 2 un- ‘sonce’ k * sóH -l/* séH -un- ‘sončna svetloba’). 2 2 Ko gre za interno derivirane pridevnike (tudi v sklopu drugih členov svojstvenih/posesivnih zloženk), se heteroklizija prenese delno, in sicer se krepkosklonska osnova pojavi izključno v sklopu pridevnikov pri sekundarni izpeljavi, tj. pri tvorbi feminativov (tip * péH-er/ n- → * péH-on-/* piH-un- ‘nabrekel; tolst’ toda * piH-ér-iH - ‘nabrekla; tolsta’). 2 Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 119 kontrakcije Rx Sx[ e ~ o] T korenski morfem sufiksalni morfem sklonilo osnova 4.1 Posebnosti pridevniškega besedotvorja V besedotvornem smislu je med samostalniki in pridevniki obstajala razlika le v nabo- ru sufiksalnih morfemov, ki so bili izključno samostalniški oz. izključno pridevniški. Izključno samostalniški so bili * -t-u-, * -t-i- in heteroklitična sufiksa * -er-/* -en- (ne-kompleksni/enostavni heteroklitični sufiks) ter * --er-/* --en- (kompleksni/sestavljeni heteroklitični sufiks), izključno pridevniški pa * -ro- (in njegova vrddhirana varianta * -ero-), * -eto- ter sufiks za tvorbo primernika (* --os-/* -i-s-) in presežnika (* -i-s- + -t(H )o-, * -(H )o-). 2 2 Sintetična (neopisna) oblika komparativa (primernika) je bila najverjetneje gramatikali- zirana najkasneje po odcepu tako anatolske kot toharske veje (oz. vsaj po odcepu ana- tolske, če je toharščina sintetični komparativ morda sekundarno nadomestila z opisnim). Komparativ je bil lahko tvorjen izključno iz atributivnih/kvalitativnih pridevnikov, zanj pa služi individualizirana (tj. substantivizirana) posesivna pridevniška oblika s struktu- ro * CéC-os-/* CC-is-´ in holokinetično akcentsko-prevojno shemo. Tvorba je sinhrono gledano izkorenska, kar pomeni, da je bil primarni sufiks pozitiva (osnovne oblike) avtomatično nadomeščen s komparativnim * -os-/* -is-, npr. * gérH -u-/* gH -é- ‘težak’ → 2 2 * gérH =-os-/* gH =i-s-´ ‘težji’. 2 2 Enotno superlativno (presežniško) obliko je zaradi velikih razlik v podobi superlativ- nega sufiksa, kot ga izkazujejo posamezne veje indoevropskih jezikov, težje projicirati celo na pozno praindoevropščino, je pa mogoče rekonstruirati njegovo pavšalno po- dobo: izpeljan je bil direktno iz podstavnega nomena qualitatis na * -i-s- (iz katerega je v postopku interne derivacije tvorjen komparativ), in sicer s pomočjo posesivnega pridevniškega sufiksa * -to-, kakršen se pojavlja tudi v sklopu vrstilnih števnikov in v izsamostalniškem pridevniškem tipu lat. barbātus, psl. * bardātu (> * bordatъ) < * bhardh(H )=éH -to- ‘ki ima brado’, njegova funkcija pa je morala biti vsaj v okviru 1 2 vrstilnih števnikov in pri superlativu individualizacijska, torej * gérH -u-/* gH -é- 2 2 ‘težak’ → * górH -i-s-/* gérH -i-s- ‘težina’ → * gérH -i-s-to- ‘tisti, ki ima tež(in)o (za 2 2 2 razliko od vseh ostalih)’, ‘(še) posebej težak > najtežji’.25 Pridevniki so bili lahko v procesu eksterne derivacije s pomočjo sufiksov izpeljani iz glagolskega korena (atributivni/kvalitativni pridevniki) ali iz samostalnikov (atributivni 25 Ob tem se je očitno pojavljala tudi varianta s pide. sufiksom * -mo-, ki je v pridevniško besedotvorje zašla iz deadverbialnih superlativnih oblik tipa * pH -mó- ‘prvi’. 2 120 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 pridevniki in relacijski pridevniki, tj. posesivni/svojilni in pripadnostni relacijski pri- devniki). V okviru izpeljave iz samostalnikov je bil ob tem produktiven tudi sistem interne derivacije (tj. brez uporabe derivacijskih morfemov). Gre za izpeljavo pose- sivnih (svojilnih) pridevnikov iz samostalniških besedotvornih podstav z gradientno spremembo akcentsko-prevojne paradigme: akrostatična podstava → proterokinetični posesiv; proterokinetična podstava → histerokinetični posesiv (z eventualno naknadno substantivizacijo), npr. * pólH -i-/* pélH -i- ‘širokost, širina’ → * pélH -i-/* pH -é- ‘ši-2 2 2 2 rok’ (< *‘ki ima širokost/širino’). Poseben podtip sekundarnih pridevniških osnov predstavljajo hipostaze, tj. izpeljava pridevniške osnove preko konverzije (torej ničte derivacije) ali eksterne derivacije iz podstavne besede (torej ne osnove) oz. sintagme, npr. * dhǵh-m-én ‘na zemlji’ → * dhǵh-m-én- ‘ki je na zemlji, zemeljski’, * nú ‘sedaj’ → né-o- ‘ki je sedaj, sedajšnji’. Sem sodijo tudi t. i. dekasuativa (izsklonske izpeljanke) tipa * dé-o-H ‘z nebom/ne-1 besi’ → * de-o-H -no- ‘ki je (v zvezi) z nebom/nebesi, nebeški’. 1 Pridevniki so bili lahko substantivizirani, in sicer ničto (tj. s konverzijo) ali z akcent- skim umikom na predhodni zlog. V starih substantivizacijah drugega tipa, ki izvirajo še iz obdobja produktivnosti kvantitativnega prevoja, je bil akcentski umik izvršen na se- kundarno ponovno vzpostavljeni pide. * é (pri korenih oz. osnovah s strukturo * CCeC-ali * CeCC- pogosto na drugotno, »napačno« mesto): * H us-és- ‘ki ima razsvetlitev’ → 2 * H és-os- ‘tista, ki ima razsvetlitev’ > ‘zora’ (za pričakovano † H és-os-). 2 2 Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 121 ) os ’). ós os m h (? h r ós -b -mós ís om osh u ‘pot r-H2 h h ís -b pl. i-t i-t -b -m H2 s é-to é-tō H1 H1 é- ó/é-H ó()-b ṓs ó()-s . H1 i-tn-óHo i-t i-tn-ós i-t i-t i-t-sú ug-ó()-b ug-ó()-m i-tén- H1 H1 H1 ug- ug- ug-ṓ ug- pter- ** > * *H1 → = D *H1 → ** → ** *H1 *H1 *ug- *ug- → * → * H 1 /* ’). A r. A r. os os nt N nt (?) * * h * m os é-tr- ós h u * s om h ‘jarem o()-b o()-m H 1 es N ós ís * h s h ís pl. -t-b -t-mós ōs ons o/e-Ho o()-b ōs ōs ** o()-s 2 2 éḱ- éḱ- -tér- -tér- -tr-óH -t-b -tr-ó -t-b -t-m -t-sú 2 2 2 2 2 pH pH 2 2 2 ug-ó- éḱ- éḱ- pl. éḱ- éḱ- éḱ- H1 H1 éḱ- éḱ- pH pH pH pH pH H1 H1 H1 H1 H1 ‘oče’,* * = N *pH → = D *pH → * → * *pH = Dpl. *H1 = N *H1 → * → * = Dpl. al . al . -t- bl ir. plur N A * V G * A D * I * D L * 2 plur N * A * V G * D I * Dir L * ‘konj’, * pH ) 1 Abl. H1 1 1 1 (m i ~ * 1 1 1 1 o oH iH iH ali 1 és 1 h h óH óH íH ú s al oH u h h h íH éḱ=-o- 1 -s h 1 -u -tr- -H1 -b -b -b -m -H1 1 1 1 2 -tr-iH H 1 pH é i-t i-t i-t i-t-móH i-t i-t i-t ó()-H ó()-b ug-ó()-b ug-ó()-m ug-ó()-b ug-ó()-m ó()-H /* *H1 H1 H1 *H1 *H1 *H1 *H1 H1 g-ó-ïH g-ó-iH g-ó-iH *u *ug- *u *ug- → * → * → * → * *ug- *u -tér- r. 1 2 nt A r. ) nt 1 1 pH * oH oH iH iH1 1 1 h h v predkonzonantnem; krepka osnova ob tem realizirana kot * NA * 1 (m és 1 1 ú * s oH u h pt- eH1 1 óH óH íH h h óH1 h íH 1 N o()-b o()-m o()-b o()-m -tér- -t-H -t-b -t-b -t-m -t-b -t-m -t-H o-H1 o()-H1 o()-b o()-H1 2 2 2 2 2 2 2 du. 2 éḱ- éḱ- éḱ- éḱ- D H1 H1 H1 H1 *pH *pH pH *pH *pH pH *pH = pH éḱ- éḱ- éḱ- éḱ- * H1 H1 . *H1 *H1 → * → * → * → * = Ddu. . dual N A V Abl. D Dir L * ual bl. I * N A V G * D I Dir L * s G  H1 o A /r o ad é-t i-tén- i-tén-e i-tén-e i-tén- i-tén  v predvokalnem položaju in * H1 H1 H1 H1 H1 ó-m ó-s ug-ós ó-H1? ṓ ó-H1 ṓ é- ug-ó- tr- 1 *H1 ug- ug- ug- ug- pə *ug- *ug- → * *ug- → * A r. N nt A r. nt * o * Vzorčna paradigma II: sklanjatev tematskih osnov (* ad * r s *  * H1 * os o-  -tér-s -tḗ r r * o-s N o-m o-s o-H1? ō * o-H1 ō * 2 2 -tér- -te -tr-é -tr-é -tr-é -tr-ó -té éḱ- éḱ- pH pH 2 2 2 2 2 2 2 éḱ- éḱ- eḱ-e éḱ- H1 éḱ- éḱ- éḱ- éḱ- éḱ-e- H1 > * pH pH pH *pH pH *pH pH H1 H1 H1 H1 → * *H1 H1 H1 H1 H1 → * Vzorčna paradigma I: sklanjatev atematskih osnov (* . * bl. ir. bl ir. singular N ** A * V * G * A D I * D L * singular d N * A * V * G * A D * I * D L * * Z dejansko realizacijo šibke osnove kot * 122 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 -īs dé né-ās s os h > * m ó - ‘nova’). s > * os -b -mos is s h /eHom h 2 2 h -b -mós 2 ós ís -es -m2 -o -b -os -b -mi -su -es -ms h 2 2 h H2 H2 H2 H2 H2 H2 -ó/éHo -b -ós -b -mís -sú 2 2 2 2 -iH2 di-iH di-iH né-e-H -e-H2 -e-H2 né-e-H né-e-H - ‘boginja’). -iH2 -iH2 2 dé né-e-H di-iH di-iH di-iH *né ** = Npl. *né-e- *né *né-e- → * → * *né-e- *né-e- = Dpl. *né-e- *di-é = Npl. *di → * → * *di-iH = Dpl. *di . dé-iH lural - osnov (* bl. N A ** V G Abl. * D * I * Dir. L 2 plural N A V G A D I Dir L eH 1 1 1 1 1 1 1 1 ali 1 -iH 1 1 s ali oH oH iH H1 u 1 -s h h h 1 -u - osnov (* 2 és óH óH íH ú h h h 2 -iH -iH1 -b -b -moH -b -mi H2 H2 H2 H2 iH H2 -H1 -b -b -móH -b -míH -H1 2 2 2 2 2 ()-H -iH1 ()-H -iH1 dé-iH -iH2 -iH2 -e-H2 -e-H2 *di-é → * *di di-iH di-iH *di-iH di-iH *di-iH = Ddu. *di *né *né-o *né-o *né *né-e- *né-e- *né-e- *né-e- = Ddu. *né-o *né-o p . al bl. dual A V G Abl. * D * I * Dir. L du N A V G A D I Dir -i L 2 -īm -ām dé né ) -a -e-H 1 né né > * > * *de-i 1 1 -éH 2 -m > * 2 N -m > 2 -s -e -eH -i -s -e -eH -o → * 2 2 -ó 2 H2 H2 H2 H2 iH 2 -iH2 H2 H2 i-iH -e-H2 -e-H2 Vzorčna paradigma IV: sklanjatev dé -éH *d -éH né-e-H r dé- **de-iH *di di-é di-é (→ di-iH *di Vzorčna paradigma III: sklanjatev iztematskih *né ** **ne-e-H2 *né-e- *né-e- *né-e- *né-e- bl. . *né singular N A V G A D I Dir L singula N * A ** V G Abl. D * I * Dir. * L Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 123 5 Posebnosti zaimenskega oblikoslovja 5.1 Na indoevropski prajezik je mogoče projicirati naslednje kategorije zaimkov: a) osebni zaimki; b) kazalni (demonstrativni/deiktični) zaimki (vključno anaforične zaimke) * só-/* tó-, * e- (prvotno le nenaglašene, tj. enklitične oblike) in * í-, slednji omejen na krepkosklonske oblike (* e- in * í- morda že prajezično pričneta tvoriti enotno, sekundarno supletivno paradigmo); c) vprašalno-nedoločni zaimek * ki-/* ke- 26 (s sekundarno razcepitvijo v okviru vpra- šalnega zaimka na * kí-/* ké- v samostalniški funkciji in neoosnove * kó-, ki strukturno posnema anaforični zaimek oz. tematske pridevnike, v pridevniški/atributivni funkciji); č) oziralni zaimek * Hó-. Vsi osebni zaimki in anaforični zaimek * so-/* to- izkazujejo supletivizem, tj. zamenjavo celotne osnove (vključno s korenskim delom) izven nominativa singularja: osebni zaimek (singular) osebni zaimek (nesingular) anaforicum 1. os. 2. os. 1. os. 2. os. * éǵ * tú * é- * ú- * só- * me- * té- → * té- * nó- * ó- * tó-/* té- Vse zaimke ob tem zaznamujejo številne posebnosti v naboru ali vedênju sklonil (v marsikaterem primeru verjetno še na ravni plitvo gramatikaliziranih adverbialnih sufi- ksov), in sicer: a) pri osebnih zaimkih: gen. sg. * -ne ‘pri’ (* mé-ne *‘pri meni’ > ‘od mene’) ~ * -e ‘stran’ (* té-e ‘od tebe’), nepoudarjena oblika dativa * -i (neobčutljiv na število), poudarjena (emfatična) oblika dativa * -bhi (oz. njegova direktivizirana oblika * -bhi + * -o) (neobčutljiv na število), abl. * -(a)d (neobčutljiv na število), gen. pl. je v ntr. sg. gramatikalizirani posesivni pridevnik (samo besedotvorje posesivnega pridevnika je bilo verjetno še precej fluidno), instrumentalnih oblik se ne da rekonstruirati; b) pri ostalih zaimkih: gen. sg. * -so (ob tem se najprej v anaforičnem zaimku * so-/* to-pojavi in od tam razširi varianta * -s(H)o, ki posnema novo genetivno sklonilo temat- skih nominalnih osnov), nom.-ak. sg. ntr. * -d; nom.-ak. pl. sta prvotno tvorjena s starim kolektivnim sufiksom * -i, ki je nato sekundarno vnesen v stranskosklonsko osnovo. Nom. pl. živega spola je bil pri tem že prajezično lahko naknadno fakultativno opre- mljen z * -es po zgledu na nom. pl. v okviru nominalne morfologije, ak. pl. živega spola pa je bil pod pritiskom z iste strani že prajezično prestrukturiran s sklonilom * -ms. Genetiv plurala je zgrajen na podlagi edninskega genetivnega sklonila * -so. 26 Naglašene oblike so služile za vprašalni zaimek ( interrogativum), nenaglašene za nedoločnega ( indefinitum). 124 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Neosebni zaimki jedrne praindoevropščine v okviru stranskosklonskih oblik edninske paradigme (tj. v dativu, instrumentalu, ablativu in lokativu) razvijejo novo osnovo, podaljšano s * -sm- z naknadno retrogradno tematizacijo v * -smo/ e- (kar utegne biti ali ničta stopnja števnika * sém ‘en’ ali pa se je oblika prvotno razvila v instr. sg. (* sóm ‘skupaj, s/z’) in se od tam razširila na preostale sklone z izjemo gen. sg., ki je zaradi strukture svojega sklonila ostal neobčutljiv na inovacijo. Ob gramatikalizaciji ženskega slovničnega spola se strukturno paralelna inovacija pojavi tudi v feminizirani edninski paradigmi, in sicer razširitev z zaporedjem * -se-H -, ki je najverjetneje nastala v okviru 2 feminiziranega gen. sg. * -s(H)o → * -s(H)e-H -, ko je bil ta opremljen s sklonilom * -s 2 in tako neizbežno reinterpretiran kot zaporedje nove, razširjene osnove * tós(H)eH - in 2 sklonila, od koder nato dat. sg. * té-H -e → * tóseH -e itd.: 2 2 fem. singular N *sé-H2- *í-H2- → *ke-H2- A **té-H2-m > *tm **í-H2-m > *m → **ke-H2-m > *km GAbl. *té-H2-s → *tó-s-(H)e-H2-s *=eseH2-s → *koseH2-s D *té-H2-e → *tóseH2-e *=eseH2-e → *koseH2-e I *té-H2-H1 *=eseH2-H1 → *ke-H2-H1 L *té-H2-i → *tóseH2-i *=eseH2-i → *koseH2-i NVAdu. *té-H2-iH1- … *í-H2-iH1- … → *ke-H2-iH1- … NVpl. *té-H2 → *té-H2-es (?) *í-H2-es → *ke-H2-es Apl. **té-H2-ms > *ts (?) **í-H2-ms > *s → **ke-H2-ms > *kās Gpl. té-H2-so-(o)Hom … *í-H2-so-(o)Hom … → *ke-H2-so-(o)Hom … Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 125 e-k a o-ns /* k o- o-n  k  k > * ad * 1? i- ~ * → /n) (-m)  a 1 1 o-m-s (-m)  -o-H m e-n 1 i-Hh k om k *k os  k b iH1  1 -o-Hh -o-H1 m → * k , * osm-i-(m o-H  h oH o- o-- o- u  zaime o H1 k -b m o-b k  k *  k i-ns so-(o)H o-m H1  o -s d → *  -e k m →  k o-   k → * * *k o- -o-s  o-s h -o -ō o- → o-s-(H) o-a m o-s * *k → *  > k h  → * - o-m  k os  o-- → 1 *k  k  1 (-m) -es) → * o-b 2 o-b  o-d k o-m o-s  → 1 -su -nedoločni  k k  k *k * k * k H1 (-m) e- → *  k k ōs * *  o no → - - -s u → 1 1 o-H oH1 -o-H i-H iH1 1 k i-m-s e-H m  k → → h h h k  k * → *  k ~ * ~ * ~ * → 1 → 1 * * Ho → s → * i-s i-m i-d e-so e-ad e- i-H e- i-H i-iH e-H e-b e-m e-b e-m-o- e-b e-m e-H (→* → → is > *     k   k  k  k           o-(o) o-s -o-s h h o- u → * *k *k *k *k *k *k *k *k *k *k  vprašal *k *k *k *k e-- e-- e-- e-s e-b e-b e-m-o- k e-s         í- *k *k k *k k *k *k → * *k ~ * *e- k * , ime o * ad * /n)m í-ns H1?  * -(H) -ō -eH1 -i-( > * s * zalni za m ó-s 1 -es -2 m =e-s =esm-o- =esm =e-s =esm 1 1 (-m) 1 -H 1 (-m) é- í-m-s =e-n í-H d s * -s i-sh í-s, * =e- * * -s u =e- → * H1 → * - 1 o-H -o i-H h h h 1 → * → * > * → * o- -o h h , * , * so  → → * - 1  → 1 H1 - - ms - =e-b -su → * anaforično-ka é í-m í-d *=e- *e-ád =e- *í-H =e- *í-H *í-i *=e-H *=e-b *=e-moH *=e-b *=e-m-o-H *=e-b *=e-mi *=e-H *é- é- *=e- é- *=e-so-(o)Hom =e-b *=e-b *=e-m-o-s → * *=e-m-is *=e ad Sklanjatveni vzorci neosebnih zaimkov 1? * -H -ō -o mtós * - tósm /n) * tó → * tó-na ns -/* → * -e , * -i-(m tó- sm *só m )o -ad H1 > * * *tós -e *tó -s -2 imek -s * -s-(H *tósm -sm  → 1 1 tó-m té-H om só → *tó 1 (-m) H s *tó tṓ tó-, → (-m)1 * t čni za ad * - -s u → * * → - o-H -o-H i-H1 1? > * 1 1 h oH1 h h iH o-s -o-s h h * o → → -H1 -b -m -b -b -m -H1 -b -b -is > * -su singular anafori só- tó-m tó-d té-s tó-H tó-e tó-H té- dual tó-H tó-iH1 tó *tó *tó tó *tó-m-o-H tó *tó tó plural tó-- tó-- → * tó-- → * tó-so-(o) tó tó *tó-m-o-s tó tó . * . * . * c./ntr. ntr ntr ntr * as A bl. * A * A bl A bl m N * A * N G * A D * I * L * N N G * A D * I * L * N * A * N G * A D * I * L * 126 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 5.2 Osebni zaimki za prvo in drugo osebo ne poznajo dimenzije slovničnega spola, prav tako ne povratno osebni zaimek (slednji ob tem ne pozna razlikovanja niti v kategoriji števila, saj se da zanj rekonstruirati zgolj formalno edninske oblike). V okviru dimenzije števila je glede na gradivo bolje govoriti o singularju in nesingularju, v sklopu slednjega pa raje kot o dualu in pluralu o vključujoči obliki/inkluzivu (midva in še kdo), tvorjeni s postpozitivnim členkom * -mé ‘vključujoč, s/z’ ter izključujoči obliki/ekskluzivu (midva in nihče drug), tvorjeni z adverbialnim sufiksom * -é ‘stran, brez’. Tak sklep je potreben, ker se v sklopu »duala« variantno pojavljata tako obliki * -H -é kot * -s-é oz. 1 * u-H -é in * u-s-é, torej z dualno osnovo * -H - oz. * u-H - in pluralno osnovo * -s- oz. 1 1 1 * u-s-, tako da je pravzaprav le adverbialni sufiks tisti, ki oblike dejansko ločuje od »pluralnih«. Enaka strategija se ponovi tudi v sklopu glagolske končniške morfologije (gl. spo- daj). Osebni zaimki za tretjo osebo singularja, duala in plurala so bili v prajeziku supletivna kategorija, nadomeščali pa so jih funkcijsko modificirani deiktično-anaforični zaimki. Osebni zaimki izven nominativa (in z izjemo ablativa ter morda lokativa) poznajo nagla- šene (tonične) oblike in nenaglašene (enklitične) oblike (tu označene z * =). singular 1. os. 2. os. povratno-osebni N *éǵ *tú zaimek *éǵ-H2 *tú-H2 A *éme *té *=me *=te *=s()e G *mé-ne *té-e *se-é Abl. *mé-d *t()é-d *s()é-d D *mé-bhi *té-bhi *sé-bhi → *mé-bhe → *té-bhe → *sé-bhe → *mé-bh-o → *té-bh-o → *sé-bh-o *=me- *=t()e- *=s()e- L *me- *t()e- *s()e- ekskluziv inkluziv 1. os. 2. os. 1. os. 2. os N *é-H1 *ú-H1 *é- → *é--(e)s *ú- (?) *ú-H-s A *-H1-é *u-H1-é *nó-H2-s *ó-H2-s *-s-é *u-s-é *-s-mé *u-s-mé *=no-H1 *=o-H1 *=no-s *=o-s G *s/H1é-H3k-o-m *us/H1é-H3k-o-m *smé-H3k-o-m *usmé-H3k-o-m *s/H1é-ro-m *us/H1é-ro-m *smé-ro-m *usmé-ro-m *=o-H1 *=o-H1 *=no-s *=o-s Abl. *s/H1é-d *us/H1é-d *smé-d *usmé-d D *s/H1é-bhi *us/H1é-bhi *smé-bhi *usmé-bhi *s/H1é-bh-o *us/H1é-bh-o *smé-bh-o *usmé-bh-o *=o-H1 *=o-H1 *=nos *=o-s L *s/H1é- *us/H1é- *smé- *usmé- Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 127 B. Števnik 1 Glavni števniki ( cardinalia) Števniki od 1 do vključno 4 so bile sklonljive pridevniške osnove, pridevniški osno- vi * sém- in * ó- kot singularia tantum, * dó- kot duale tantum, * tré-/* trí- in * kétor-/* ktur-´ kot pluralia tantum. Števnika 3 in 4 sta še pred nastankom triadne-ga sistema slovničnega spola izoblikovala besedotvorni različici s sufiksoidom * -sor-/ * -sr-, ki sta se ujemala s samostalniki ženskega naravnega spola (gl. zgoraj). Števniki od 5 do vključno 10 prvotno so bili sklonljivi in nesposobni slovničnega ujemanja (sledeči samostalnik je verjetno stal v genetivu plurala). Števnikov od 11 do 19 se ne da zane- sljivo rekonstruirati, a je verjetno, da je šlo za zloženke posameznega števnika in pide. * déḱ ‘10’ (npr. * pénke-deḱ ‘15’, * séḱs-deḱ ‘16’ ipd.). Tudi ti niso bili sklonljivi in brez sposobnosti slovničnega ujemanja s samostalnikom. Desetice so bile tvorjene na dva načina, in sicer: a) kot zveza števnika in polno sklonljive besede déḱt- ‘desetica’ (ntr.) (s posplošeno ničto prevojno stopnjo korenskega dela v kolektivnih oblikah, torej * dḱ-óm-t-H - za pri-2 čakovano † déḱ-óm-t-H -), z internim slovničnim ujemanjem pri 20, 30 in 40 in brez njega 2 od 50–90, a brez eksternega slovničnega ujemanja (tj. s sledečim samostalnikom v gene- tivu plurala); b) kot polno sklonljiva posesivna zloženka osnovne oblike posameznega števnika in be- sede déḱt- ‘desetica’ (ntr.) s holokinetičnim akcentsko-prevojnim vzorcem, vendar s posplošeno ničto prevojno stopnjo korenskega dela, torej * dḱ-óm-t-/* dḱ-t-´ (zopet lo-gično brez eksternega slovničnega ujemanja).27 Pri besedi za ‘tisoč’ se ne da rekonstruirati enega samega skupnega izhodišča, saj se je ta koncept izražal opisno, npr. * s-ǵhés-lo- ‘ki je je toliko kot (zrnja) v prgišču’, * téH = 2 s-t-iH ‘tolsta/debela’.28 2 27 V obeh tipih je v zaporedju * dḱ že prajezično prišlo do razvoja v * H ḱ (gl. razdelek o glasovnih spremembah), kar 1 v spodnji tabeli ni posebej izpostavljeno. 28 Etimološko se da na podoben način z večjo mero zanesljivosti prodreti še v števnike * sé-ḱs (< * sé-ḱas ‘lastna vrsta’, tj. ‘ki začenja svojo lastno = novo vrsto (po 5)’), * H oḱ-t-ó-H (u) (dvojinska oblika k * H oḱ-t-ó- ‘ki ima konice 2 1 2 (štirih daljših prstov)’, torej ‘dve (roki) s (štirimi) konicami’), * né (nedvomno v povezavi s pide. * né-o- ‘nov’, torej nekako ‘štetje (na novo)’, namreč po dvakrat štiri), * déḱ (k pide. * déḱ- ‘sprejeti’, torej ‘(deset prstov v gesti zahvale za) sprejetje’), * déḱ-om-/* dḱ-m-´ ‘vsebujoča deset (desetic)’, * dḱ=-tó- ‘tista, ki ima deset (desetic)’. 128 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 º). bi  V saj 1 oḱtóHH 2(* u prispevku), 1 oḱtóH * H 2 prehodnem v ) in t-´ Vº 1 ət-dḱ dóH  k (* spremembah u 1 t-/* * dóH glasovnih o ət-dḱómk t-´ varianti 1 t-´ -dḱ -iH razdelek t-´ → * t-´ t-´ H1 t-´ (gl. e-dḱ -dḱ oḱtó t-´   H2 fem. *dé-H2 avgmentirani ətru-dḱk penk t-/* -dḱ 1 pravila seḱs-dḱ sept H1 1 ne 1 H1 H1 tri-dḱ t-/* t-/* s iH t-/* t-/* 1 oH o u h h 1 t-eH t-/* h t-/* -dḱóm *dó-ïH1 ó-H ó-b ó-H e-dḱóm -dḱóm H1 dó-b dó-mo dó-b dó-mi = Ddu. izoblikovali   *d *d *d Stangovega ətru-dḱóm oḱtó -dḱóm → * → * → * → *  nje *di-dḱóm *tri-dḱóm *k *penk *seḱs-dḱóm *sept *H2 *ne NAntr. (u) prajezično 29 ) že delova  -m …2 ’ sta kot *sépt *dó-H1 * -tó še ó- ‘2’ . 31 ) bl. ‘osem *d NA G A D I Dir L 1 dḱ= =s-t-iH nastanka arej  -/o-) -á st H2 oḱtóH **né t-H2 -´ → * -/ko t-ur no z 1 t-H2 t-H2 , *té em. 30 * H 2  t-H2 t-H2 k et (u) t-íH t-H2 t-H2 ḱóm dḱóm dḱ-m -m in kasnejšega ó-(no orda < dí- trí- -lo (verj H1 dḱ dḱóm -/* és -, * e e dḱóm -or-/*   1 dḱóm2 ōr d   h ‘dva’ 1 nujno ét oḱtó  (m ḱ ét oḱtóH1  dḱóm ḱ-om -ǵ   *sém *dó-/* *tré-/* *k *pénk *séḱs *sept *H2 *né *dé *díH *tríH *k *pénk *séḱs dḱóm *sept *H2 *né *dé *s * dóH seveda 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 20 30 40 50 60 70 80 90 100 1000 obliki oblika . bila nḗn† ~ dvojinski bi nḗm† primeru formalno tem Z akcentskim mestom morda po števniku za os Obe V 29 30 31 sicer pričakovali Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 129 Hom r-ó ós -s h ís -b h r ete -s -b -mís or-  k r-ós -s -s -sú -sō ete ete ete té ōr → * k   -s éte-s k k  k ete-s ete-s   > * - k k -óHom ós om → * h ís s éte h  k > * → * ós → * h ís -sōr → * → * -sor ti-sr -ós > * r-óH h -b tré té ti-s-b or- -b -mís > * ti-sr ti-s-b ti-s-mí ti-s-sú ōr r-ós -sú > * > * ós ətru-s ətru-s -s > * - om h k H ós > * ís > * s > * > * étru-s  ətru-s ətru-s h -b -mós h étru-s  k ətur-s   ətru-s -ós  k k > *  k k  > * k k . -sor -sor -sr-ó -s-b -sr ti-s ti-s -s-b -s-mí -s-sú > * > * ós > * > * ós > * h ís > * fem *tré *tré tri tri *tri → * → * *tri *tri *tri h -b -mós h or-s or- r-óHom -b r-ós -s -s -b -mís -sú ete ete -H2 = Dpl.  k  k = Dpl. m. ét-s ét-s ət-s ət-s ət-s ət-s ət-s ət-s    k  k     k *trí fe *k *k *k → * → * *k *k * * NAntr. ós ósh ís h -b -mós h -sú 2 * ós s -oHom -b tri tri -b -mís ós h ís s h h ú * -ns tré *tri *tré-os *tri *tri *tri étōr etṓr trí → * → * étor-H  k  k * ətru-b ətru-mó  ətru-b  k  k ətru-b ətru-mí ətru-s     *k > * > * k k k k s > * > * . > * s > * > * > * - ‘3’ -m tur-ós tur-óHom  k ós ís s > * ú trí NA ntr  ós k h h h -/* *tré-es *trí ət-mó ət-s bl. . ‘4’ ət-b ət-b    k ət-b ət-mí k *tré N A G * A D I Dir L  k k  k tur-´ *k  k etór-es etór-s → * → * /* étor-es  k étor-s  k  k  > * k > * étor- *k N * A * G * Abl. * D * I * Dir. L * 130 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 2 Vrstilni števniki ( ordinalia) Vrstilni števniki so bili besednovrstno atributivni/kvalitativni pridevniki. Izpeljani so bili iz glavnih števnikov z izjemo prvega, ki se je tvoril opisno z izpeljankami iz pide. adverba * pró oz. * pH ó ‘spredaj’, prim. * p-t(H )ó-, * pH -mó-, * pH -ó-, dobe-2 2 2 2 sedno ‘prednji, ki je pred (ostalimi)’. Verjetno je, da je enaka situacija prvotno veljala tudi za formalni izraz vrstilnega števnika ‘drugi’. Ostali vrstilni števniki do deset so izpeljani s pomočjo treh sufiksov, in sicer * -to-, * -to- in * -o- (besedotvorna podstava števnikov 3–6 je pri tem realizirana v prevojno reducirani različici: * tré- → * tri-, * két-or- → * kt-ur-, * pénke → pk-, * sé-ḱs- → * su-ḱs-, najverjetneje tudi vsaj še * sept → * sept- in * déḱ → * deḱ-, vendar tu obakrat z restituiranim * e v izogib sekundarnemu soglasniškemu sklopu), vrstilne oblike desetic in stotic pa morda s * -t(H )o-: 2 2. * di-tó-, * di-tó- ob (verjetno starejšem) opisnem * án-tero- ‘drugi’ < *‘drugi (tj. ne ta tule)’ 3. * tri-tó- (→ * t-tó-), * tri-tó- 4. * ktur-ó-, * kt-tó- → * ktur-tó- 32 5. * pk-tó- 6. * suḱs-tó- 7. * sept-ó- [* septm-ó-] 8. * H oḱtoH -()-ó- (→ * H oḱtoH -mó-,33 * H oḱtuH -tó- < * H oḱtoH -tó- 34) 2 1 2 1 2 1 2 1 9. * ne-ó- [* nen-ó-] 10. * deḱ-ó- [* deḱm-ó-],35 * deḱ-tó- 20. * didḱt-t(H )ó- ... 2 100. * dḱto-t(H )ó- 2 C. Glagolsko oblikoslovje (verbalna morfologija) 1 Osebne glagolske oblike Vsaka osebna glagolska oblika je bila strukturno maksimalno petmorfemska (reduplika- cijski morfem, korenski morfem, besedotvorni afiks (sufiks ali infiks), naklonski sufiks in osebilo), minimalno pa tromorfemska (korenski morfem, naklonski sufiks, osebilo): (Re) Rx Ax Sx T 2 (reduplikacijski morfem) korenski morfem afiks (sufiks, infiks) naklonski sufiks osebilo 32 Analoška (kompromisna) oblika za pričakovano † kətru-tó-. 33 Analoško po * septmó-. 34 Po laringalni metatezi (gl. razdelek o glasovnih spremembah v predhodnem prispevku). 35 * septm-ó-, * nen-ó- in * deḱm-ó- z nepričakovano ohranitvijo *  pred sledečim samoglasnikom, najverjetneje po izravnavi z glavnimi števniki. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 131 Celotni nabor morfemov je vseboval in združeval slovnične informacije petih dimen- zij: oseba, število ( numerus), naklon ( modus), način (diateza) in čas ( tempus), in sicer: − naklonski sufiks: naklon; − končniški morfem (osebilo): oseba, število, način, čas. Nabor končniških morfemov je bil v nekaterih presekih osebe in števila imperativnega (velelnega) naklona občutljiv na izbiro naklonske funkcije glagolske oblike. Ker je imperativ v okviru naklonskega sufiksa istočasno neoznačen oz. ničto označen, v tem primeru osebilo hkrati nosi informacijo o naklonski dimenziji. Osebila so tako tipično fuzijska (v tem smislu prim. strukturo sklonil), saj v enem samem, sinhrono nerazdru- žljivem morfemu združujejo informacijo o več slovničnih dimenzijah (minimalno o osebi, številu in načinu). Afiksalni (ponski) morfem, tj. sufiksalni (priponski) ali infiksalni (vponski) morfem, in reduplikacijski morfem skupaj s korenom tvorijo t. i. časovno-aspektualno osnovo (gl. ustrezni razdelek spodaj). 1.1 Sistem slovničnega števila Rekonstruirani sistem izkazuje tri števila: singular, dual in plural, vendar tri dejstva opozarjajo, da je za izhodiščno stanje bolje predpostaviti enako razporeditev kot pri osebnih zaimkih, tj. razliko med singularjem in nesingularjem, ki je nadalje poznal in- kluzivne (vključevalne) in ekskluzivne (izključevalne) oblike, iz katerih so se kasneje razvile pluralne in dualne oblike, namreč: a) jedrni del osebil za prvi osebi duala in plurala * -e in * -me sta enaki sufiksalnima elementoma * -e in * -me, ki sta v okviru osebnih zaimkov podaljševala oblike za 1. oz. 2. osebo duala (* -e) oz. 1. oz. 2. osebo plurala (* -me); b) anatolski jeziki za 1. os. pl. uporabljajo osebilo * -e (tj. osebilo, ki je bilo v jedrni praindoevropščini gramatikalizirano v funkciji 1. os. duala); c) 2. in 3. osebo duala je na podlagi gradiva praktično nemogoče projicirati na prajezič- no izhodišče, iz česar sledi, da so osebila za ti dve osebi nastala pozno, poprajezično, v prajeziku samem pa je še obstajala enotna shema osebil za 2. in 3. osebo needninskih oblik (razlikovanje med inkluzivnimi in ekskluzivnimi oblikami namreč ni smiselno in zato tudi ni imelo formalnega izraza izven prve osebe). 1.2 Naklonski sufiksi Naklonski sufiks je bil pozicioniran direktno za eventualnim afiksalnim morfemom in direktno pred osebilom. Realiziran je bil lahko ničto (* --) ali kot segmentni sufiksalni 132 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 morfem. Na prajezik je treba projicirati štiri naklonske osnove in pet naklonskih funk- cij, in sicer: a) indikativ (povedni naklon), izražen z ničtim naklonskim sufiksom; b) imperativ-prohibitiv: − imperativ (velelni naklon), izražen z ničtim naklonskim sufiksom (in v delu oblik s posebnim setom osebil, značilnim izključno za imperativ); − prohibitiv (prepovedovalni naklon), izražen z ničtim naklonskim sufiksom; c) optativ (želelni naklon), izražen s sufiksom * --eH -/* -i-H -; 1 1 č) konjunktiv (vezni naklon), izražen s sufiksom * -e/ o-. 1.2.1 Imperativne oblike so bile tvorne le v drugi in tretji osebi. Imperativ za prvo osebo se je najverjetneje izražal supletivno s konjunktivom. Ob direktnem imperativu je obstajala tudi oblika indirektnega imperativa (t. i. imperativ futura ali posteriorni impe- rativ), ki ni predvidevala takojšnje realizacije zaukazanega. Imperativ za tretjo osebo je avtomatično indirektne narave, saj lahko izraža zgolj govorčevo željo, da se posredno ravna, kot je predvideno. Prohibitiv je bil lahko rabljen preventivno ( preventativ) ali inhibitivno ( inhibitiv), tj. kot prepoved dejanja, ki še ni bilo začeto oz. kot poziv k takojšnjemu končanju že za- četega dejanja. V obeh primerih se je prohibitiv tvoril s pomočjo prohibitivnega členka * mḗ in osebne glagolske oblike brez izražene dimenzije časa (t. i. injunktiv), preventativ s pomočjo aoristove osnove in inhibitiv s pomočjo prezentove. 1.2.2 Sufiks za tvorbo optativa k atematskim osnovam (žargonsko kar »atematski opta- tiv«) je izkazoval prevojne alternacije, in sicer: a) mobilne (akcentsko premične) glagolske osnove so poznale mobilni optativ, pri če- mer je prišlo do spremembe akcentske krivulje v opisno histerokinetično, tj. do pre- stavitve akcentske mobilnosti na optativni sufiks in osebilo: * -éH -/* -iH -´ [* CéC-t : 1 1 * CC-ént → * CC-éH -t : * CC-iH -ént], tj. optativ je bil vedno izpeljan iz šibke osnove: 1 1 krepka oblika Rx [é] T [] → Rx [] -éH - T [] 1 šibka oblika Rx [] T [é] → Rx [] -iH - T [é] 1 b) nemobilne (akcentsko statične/kolumnalne) glagolske osnove so poznale nemobilni optativ, tj. z optativnim sufiksom v ničti prevojni stopnji (* -iH -): 1 krepka oblika Rx [ḗ] T [] → Rx [ḗ] -iH - T [] 1 šibka oblika Rx [é] T [] → Rx [é] -iH - T [] 1 krepka oblika Re [é] Rx [] T [] → Re [é] Rx [] -iH - T [] 1 šibka oblika Re [é] Rx [] T [] → Re [é] Rx [] -iH - T [] 1 Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 133 c) Sufiks za tvorbo optativa k tematskim osnovam (žargonsko »tematski optativ«) je bil v osrednji praindoevropščini36 dodan na tematsko osnovo, torej * ºo-iH -. Zaporedje 1 je bilo realizirano kot dvozložno * ºo-ïH -V (enako kot * ºo-ïH - v okviru nom.-ak. du. 1 1 ntr. tematskih osnov): Rx Sx -e/ o- T → Rx Sx -o- -iH - T 1 Funkcija optativa je bila kupitivno-potencialna, torej izražanje želje in (inherentno ne- gotove) možnosti. 1.2.3 Konjunktivni sufiks je bil identičen s tematskim vokalom in izkazoval enako di- stribucijo prevojnih različic pred osebili. Pri iztematskem konjunktivu se je kvaliteta vokala konjunktivnega sufiksa ravnala po kvaliteti tematskega vokala. Konjunktivi ate- matskih osnov so bili na površinski ravni enaki tematskih osnovam, konjunktivi temat- skih osnov pa so v osrednji praindoevropščini37 izkazovali kontrakcijski produkt temat- skega vokala in konjunktivnega sufiksa: * ºe-e- > * ºē- ~ * ºo-o- > * ºō- (** CéC-e-e- > * CéC-ē- ~ ** CéC-o-o- > * CéC-ō- oz. ** CC-é-e- > * CC-ḗ- ~ ** CC-ó-o- > ** CC-ṓ-). Konjunktivne osnove, izpeljane iz atematskih besedotvornih podstav, so imele akcent- sko kolumnalno strukturo, in sicer je bil v ejevski prevojni stopnji prvi morfem, ki je stal neposredno levo od konjunktivnega sufiksa. Funkcija konjunktiva je bila voluntativno-prospektivna, torej izražanje volje (ne zgolj želje kot pri optativu) in pričakovanja (ne zgolj negotove možnosti kot pri optativu). 1.3 Časovno-aspektualna osnova Korenski morfem poleg predmetnega pomena vsebuje tudi t. i. leksikalni aspekt (vid), ki je inherentna sestavina pomena korenskega morfema, in sicer govorimo o a) teličnih ali punktualnih korenih, tj. takih, ki se nanašajo na notranje nediferencirano, celovito, nekompleksno oz. enkratno glagolsko dejanje (npr. dati, vzeti, udariti ipd.), in b) ateličnih/nepunktualnih korenih, ki se nanašajo na notranje diferencirano oz. kompleksno, dalj časa trajajoče glagolsko dejanje (npr. teči, spati, jesti ipd.). Iz teličnih glagolov je bilo mogoče s pomočjo afiksalnega besedotvorja (sufiksalnega in infiksalnega) in s sredstvom reduplikacije izpeljati atelične osnove z vrsto niansiranih pomenov (tu govorimo o t. i. vrstah glagolskega dejanja), prav tako pa iz ateličnega glagola s sufiksalnim besedotvorjem in reduplikacijo izpeljati telično osnovo. Na podlagi leksikalnega aspekta je naknadno prišlo do razvoja aspekta kot slovnične ka- tegorije, ki je zgolj gramatikalizirana opozicija med dvema vrstama poteka glagolskega 36 Anatolščina je sintetični optativ izgubila, toharščina pa izkazuje drugačen, verjetno starejši princip (optativ je tam namreč vedno izatematski, tj. nikdar tvorjen na podlagi sufiksa * -o-). 37 Anatolščina ne pozna sintetičnega konjunktiva, toharščina pa pri tvorbi konjunktiva pozna le izatematsko besedotvorje. 134 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 dejanja, kot je ta inherenten v leksikalnem pomenu glagola (najsi bo korena najsi bo derivirane osnove): teličnim/punktualnim glagolom je bil pripisan perfektivni aspekt, ateličnim/nepunktulanim pa imperfektivni aspekt. Perfektivno glagolsko osnovo ime- nujemo aorist (ali aoristova osnova), imperfektivno pa prezent (ali prezentova osnova). Gramatikalizacija aspekta je vsaj v svojih zametkih že prajezičnega datuma, vsekakor pa dokončno izvršena v predniku neanatolskih indoevropskih jezikov. Z gramatikali- zacijo aspekta je hkrati prišlo do naraščajočega slabljenja prvotnih funkcij različnih afiksov, ki so tvorili motivirane imperfektivne osnove iz perfektivnih, v imperfektivne derivacijske morfeme, tako da je v mnogih primerih tudi s primerjalno metodo težko rekonstruirati njihovo prvotno funkcijo. Sistem nemotiviranih in motiviranih osnov in njihovih funkcij (v kolikor so te še določljive) je bil sledeč (v minimalnem naboru): 1. nemotivirane osnove ali korenske osnove: Rx Sx T 2 korenski morfem naklonski sufiks osebilo časovno-aspektualna osnova naklonska osnova a) korenski prezent: amfikinetični (* CéC-/* CC-´) = imperfektiv, akrostatični I (* CóC-/* CéC-) = intenziv-iterativ; b) korenski aorist: amfikinetični (* CéC-/* CC-´) = perfektiv, akrostatični I (* CóC-/* CéC-) = sprememba stanja. 2. atematske motivirane osnove: (Re) Rx Sx Sx T 1 2 (reduplikacijski korenski morfem tematski * -e/ o- naklonski sufiks osebilo morfem) atematski časovno-aspektualna osnova naklonska osnova Rx/ Ix Rx/ Sx T 2 2 2 naklonski sufiks osebilo k o r e n s k i m o r f e m i n F i k s časovno-aspektualna osnova naklonska osnova a) atematski sufiksi: − nazalni sufiks * -né-/* -nu-´ ~ * -n-´: * CC-né-/* CC-nu-´ ~ * CC-n-´ = kavzativ (prehodni glagoli), iterativ (neprehodni glagoli); faktitiv; − * -e-/* -i- ~ * --: * CC-ó-/* CC-i- ~ * CC--, * CC-é-/* CC-i- ~ * CC--; − * -e-/* -u- ~ * --: * CéC-u-/* CC-u- ~ * CC--; Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 135 − * -(é)H -: * CC-éH -,38 ºe-H - 39 = fientiv; 1 1 1 − * -H -: ºe-H - 40 = faktitiv; 2 2 − * -s-: * CéC-s-/* CC-s-´ = deziderativ (želelni glagol); − * -s-: CḗC-s-/* CéC-s- = perfektiv (> sigmatski aorist); b) tematski sufiksi: − * -e/ o-: * CéC-e/ o-; − * -é/ ó-: * CC-é/ ó- (tematski aorist); − * -é/ ó-: * CC-é/ ó- (→ * CéC-e/ o-) = iterativ; − * -é/ ó-: denominativ (izsamostalniški); − * -ée/ o-: * CoC-ée/ o- = kavzativ-iterativ, * CC-ée/ o- (iterativ); − * -sḱé/ ó-: * CC-sḱé/ ó- = iterativ; − * -s-é/ ó-: * CC-s-é/ ó- = iterativizirani deziderativ; − * -H -é/ ó-: * CC-H -é/ ó-,41 ºe-H -e/ o- 42 = esiv (vztrajanje v stanju); 1 1 1 − * -H -e/ o- (tematizacija faktitiva); 2 c) infiksi: − nazalni infiks * -né-/* -n- ~ * --: * C-né-C-/* C-n-C-´ = kavzativ (prehodni glagoli), iterativ (neprehodni glagoli); − * -e-: akrostatični prezent II (* CḗC-/* CéC-) = iterativ; č) reduplicirane tvorbe: I. delno/šibko reduplicirane tvorbe (glavna funkcija = iterativizacija): − * Cé-CoC-/* Cé-CC- (nemobilni reduplicirani prezent); − * Ci-CéC-/* Ci-CC-´ (mobilni reduplicirani prezent); − * Ci-CC-é/ ó- (tematizirani reduplicirani prezent); − * Cé-CC-e/ o- (reduplicirani tematski aorist); − * Ce-CóC-/* Ce-CC-´ (perfekt < reduplicirani nemobilni aorist I); − * Ci-CC-sé/ ó- (reduplicirani = iterativizirani deziderativ); II. krepko reduplicirane tvorbe (glavna funkcija = intenzifikacija): − * CéC-CoC-/* CéC-CC- = intenziv. 38 Izglagolski tip. 39 Denominativni izpridevniški tip. 40 Denominativni izpridevniški tip. 41 Izglagolski tip. 42 Denominativni izpridevniški tip. 136 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Od naštetih besedotvornih tipov so le trije tvorili motivirane perfektivne osnove, in sicer perfektivni sufiks * -s-, tematski tip * CC-é/ ó- in reduplicirani tematski tip * Cé-CC-e/ o- (vsi od naštetih so bili dejansko mnogo redkejši kot korenski aorist in tudi poznejšega nastanka), medtem ko so vsi preostali eksplicitno imperfektivni in tvorijo prezentovo osnovo. Perfektova osnova se je, kot je razvidno iz podanega pregleda, razvila preko gramatikalizacije iterativiziranega (preko delne reduplikacije) aorista, ki je označeval spremembo stanja, in tako strukturno in funkcijsko dejansko ni dosti dru- gačna od kateregakoli delno redupliciranega prezenta. Na nastalo aspektualno opozicijo se je naravno naplastila dimenzija glagolskega časa (ta je relevantna le v indikativu, medtem ko ostali nakloni te distinkcije ne poznajo), saj aorist za razliko od prezenta ni bil sposoben sekundarne distinkcije med pretekli- škimi in nepretekliškimi oblikami (punktualni glagoli se namreč ne morejo nanašati ta trenutek izjave; njihova funkcija v sklopu dimenzije časa je lahko le pretekliška ali eventualno prihodnjiška: dam = dal sem oz. dal bom in ne tudi † dajem). Pretekliške oblike prezentove osnove imenujemo imperfekt. Razlika med imperfektom in nepretekliškim prezentom (t. i. parontivom) je bila izra- žena formalno, in sicer s pomočjo postponiranega deiktičnega členka * i z lokativnim pomenom ‘tukaj, blizu, zraven > zdaj’ (t. i. hic et nunc ‘tukaj in sedaj’), ki je bil nato podvržen univerbizaciji z osebili (in je identičen s sklonilom * -i v okviru nominalne morfologije). Z * i so bila opremljena osebila 1., 2. in 3. osebe singularja in 3. os. plurala, medtem ko sta bili prvi osebi nesingularja, kot ju je mogoče rekonstruirati za prajezično izhodišče neanatolskih jezikov, opremljeni z elementom * -s nejasne geneze: če gre zgolj za ničto prevojno stopnjo pluralnega znaka * -(e)s, se je ta verjetno najprej pojavil v sklopu 1. osebe inkluziva (plurala), bil nato reinterpretiran kot distinktivno morfološko sredstvo in prenesen še na 1. osebo ekskluziva (duala). Gradivo namiguje, da primerljive formalne opozicije v sklopu 2. osebe nesingularja prvotno ni bilo, je pa morda enakega izvora tudi * -s v osebilu za 3. os. pl. »perfektovih« osebil (gl. spodaj) * -(e)r-s. Set oz. nabor osebil, ki v sebi vsebujejo informacijo [+sedanjik], imenujemo primar- na osebila (PO), skupino funkcijsko opozicijskih osebil pa sekundarna osebila (SO). Seta primarnih in sekundarnih osebil sta vezana izključno na izražanje dimenzij oseba, število, diateza in čas v sklopu opozicije med prezentovo osnovo in aoristovo osnovo, zato jima pravimo tudi kar prezent-aoristov sistem osebil oz. prezent-aoristova osebila. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 137 Prezent-aoristov sistem osebil je bil v rabi: a) za tvorbo oblik prezentove osnove: primarna osebila (sedanjik), sekundarna osebila (imperfekt); b) za tvorbo oblik aoristove osnove: sekundarna osebila; c) za tvorbo oblik konjunktivne osnove (najsi bo konjunktiva prezenta, aorista ali per- fekta): primarna ali morda tako primarna kot sekundarna osebila; č) za tvorbo oblik optativne osnove (najsi bo optativa prezenta, aorista ali perfekta): sekundarna osebila; d) imperativ (tu vključno s specifično imperativnimi osebili) prezenta, aorista in perfekta. Ena izmed pomembnejših inovacij neanatolskih indoevropskih jezikov je bila grama- tikalizacija še tretje aspektualne osnove, in sicer perfekta. Njegova prvotna funkcija je bila nakto-stativna in je izražala stanje kot direktno posledico preteklega dejanja (perfekt je bil torej gramatikalizirana oblika stativnega (stanjskega) glagola). Perfekt tako logično ne pozna distinkcije po času in ima en sam, ločen set osebil, imenovan perfektov sistem osebil (ali kar perfektova osebila). Na osebila je v sklopu atematskih glagolov vezan izbor krepke oz. šibke osnove (prim. sistem »krepkih« in »šibkih sklonil«), in sicer po naslednjih distribucijskih principih: a) krepka osnova – 1., 2., 3. oseba singularja ob uporabi aktivnega seta osebil (tj. tako v indikativu kot optativu in imperativu (razen 1. sg., ki v tej kategoriji ni tvorna), vsaj fakultativno tudi 2. oseba nesingularja imperativa; konjunktivna osnova v celoti; b) šibka osnova – vse preostale oblike: aktiv medij indikativ imperativ optativ konjunktiv indikativ imperativ optativ konjunktiv 1. x x sg. 2. 3. 1. x x »du.« 2. ? 3. ? 1. x x »pl.« 2. (sekundarno) 3. Krepka osnova je pri tem naglašena na: a) korenu v korenskih osnovah in mobilnih redupliciranih osnovah: Rx[é]-T :: Rx[]-, Re[i]-Rx[é]-T :: Re[i]-Rx[]-, Re[e]-Rx[ó]-T :: Re[e]-Rx[]- 138 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 b) sufiksu v sufiksalnih motiviranih osnovah in optativu: Rx[]-Sx[é]-T :: Rx[]-Sx[]- c) infiksu v infigiranih motiviranih osnovah: Rx/ []-Ix[é]-Rx/ []-T :: Rx/ []-Ix[]-Rx/ []- 2 2 2 2 č) reduplikacijskem morfemu v nemobilnih redupliciranih osnovah: Re[é]-Rx[o]-T :: Re[é]-Rx[o]-T. Za konjunktiv je bila značilna enotna struktura, in sicer: a) *Rx[é] -e/ o- (konjunktiv korenskih osnov); b) Rx[]-Sx[é]- e/ o- (konjunktiv sufiksalnih osnov); c) Rx/ []-Ix[é]-Rx/ []- e/ o- (konjunktiv infiksalnih osnov); 2 2 č) Re[i]-Rx[é]- e/ o- (konjunktiv mobilnih redupliciranih osnov); d) Re[e]-Rx[é]- e/ o- (konjunktiv perfekta); e) Re[é]-Rx[e]- e/ o- (konjunktiv nemobilnih redupliciranih osnov). 1.4 Diateza Sistem osebil vseh indoevropskih jezikov logično razpade na dva pola, in sicer na sklop aktivnih osebil in sklop medialnih (natančneje medio-pasivnih) osebil, tj. osebil, ki v sebi nosijo informacijo o glagolskem načinu [+aktiv] oz. [+medij]. Opozicija prvotno velja le za prezent-aoristov sistem, medtem ko se v sklopu perfekta mediopasivne va- riante izoblikujejo šele sekundarno. Prvotna odsotnost kategorije medija perfekta je razumljiva, saj jedrna perfektova osebila sama izvirajo iz iste kategorije kot jedrna medialna (perfekt kot stativna glagolska osnova osebe in števila namreč ni mogel ozna- čevati z aktivnim setom osebil). Funkcije mediopasiva so: refleksivna (direktni in indirektni refleksivni medij, npr. da- rujem (bogovom), umivam se), recipročna (vzajemnostna, npr. pogovarjam se (s kom)) in pasivna (trpna), z eno besedo polna ali delna prizadetost subjekta. Indoevropski prajezik posebne kategorije sintetičnega pasiva torej ni poznal, pač pa se je pasivno skla- denjsko funkcijo izrazilo z izborom mediopasivnih osebil. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 139 1.5 Sistem osebil osebila prezent-aoristovega sistema »perfektova« osebila aktivna mediopasivna primarna sekundarna sg. 1. * -m-i * -m * -H e * -H e 2 2 2. * -s-i * -s * -tH e * -tH e 2 2 3. * -t-i * -t * -o * -e »du.« 1. * -é(-s?) ~ * -o-s * -e * -e-dhH * -e 2 2. * -t(H )e-s * -te (?) → -to-m x x 2 3. * -te-s * -te-H (-m) (?) → * -ta-H-m x x 1 »pl.« 1. * -mé-s ~ * -mo-s * -me * -me-dhH * -me 2 2. * -t(H )e * -te ** -te-dhH -e (?) * -(H )e, * -te 2 2 2 > * -dhH -e 43 2 3. * -ént-i/* -nt-i ~ * -t-i * -ént/* -nt ~ * -t * -r-o * -ér-s > * -ḗr/* --s Opombe k rekonstruiranemu sistemu glagolskih končniških morfemov: 1) Primarni varianti osebil za 1. osebo nesingularja sta se pojavljali v dveh kvalitativnih prevojnih različicah, ki sta vzniknili fonetično, in sicer s spremembo * e > * o v zapr-tem zlogu ob odsotnosti naglasa (* -é-s ~ * -o-s, * -mé-s ~ * -mo-s; prim. razporeditev prevojnih stopenj tematskega vokala v okviru nominalne morfologije). Ker variante * -é-s gradivo ne izpričuje in ker se je * -s v 1. osebo ekskluziva najverjetneje razširil sekundarno iz 1. osebe inkluziva, je sicer mogoče, da se je osebilo * -o-s pojavilo šele po naliki na * -mo-s (kot varianti k * -mé-s). 2) Čeprav posebnih osebil za 2. in 3. osebo poznejše kategorije duala ne pričakujemo, se je na podlagi indoiranščine, grščine in baltoslovanščine ter v manjši meri german- ščine, italščine in toharščine mogoče približati sorazmerno jasni rekonstrukciji njune izhodiščne podobe, iz česar sledi, da sta se 2. in 3. oseba duala izoblikovali oz. pričeli izoblikovati že v predniku neanatolskih indoevropskih jezikov (ter bili nato poprajezič- no podvrženi nadaljnjim spremembam). Jasno je, da sta bili izoblikovani na podlagi 2. osebe plurala, s katero sta bili prvotno (tj. v okviru nesingularja) tudi identični, in sicer preko avgmentacije z elementom * -s po naliki s 1. osebo duala v sklopu primarnega osebila (* -te → * -te-s) in brez tega elementa v sklopu sekundarnega osebila (* -te = * -te in eventualnim zaokroženjem * e > * o pred dodanim * -m, kakršen je bil kot zgolj fakultativni strukturni element prisoten v sklopu več sekundarnih osebil, torej * -te → * -te-m > * -to-m 44). 43 Če je domneva o genezi osebila pravilna, je sekvenca * -dhH -e razložljiva po haplologiji, tj. disimilaciji 2 (različenju) med dvema enakima ali strukturno podobnima (zaporednima) zlogoma. Ekskluzivna členica * -e se je zelo očitno naplastila pod pritiskom 1. osebe ekskluzivnega nesingularja * -e-dhH . 2 44 Če seveda ojevska prevojna stopnja v * -to ni že starejša kot avgmentacija z * -m, torej * -te → * -to (razlog za tako spremembo sicer ni očiten). 140 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Indoiransko in italsko gradivo ob tem za 2. os. du. sicer narekujeta rekonstrukcijo * -tH e-s, kar se ujema z dejstvom, da za 2. os. pl. indoiranščina sama narekuje primar-2 no osebilo * -tH e in ne * -te (koliko je to staro, je sicer zelo negotovo). Dodaten indic, ki 2 bi govoril v prid 2. du. PO * -tH e-s morda ponuja osebilo 3. du. SO, ki ga je na podlagi 2 indoiranščine in grščine treba rekonstruirati kot * -teH m ali * -taHm in bi utegnilo pred-2 stavljati formalno dualizirano varianto * -te-H (-m) 45 z naknadno spremembo vokalne 1 barve v * -taH (m) po * -tH e-s [-tχas]. Vsekakor se zdi, da sta bili tako v primarnem 1 2 setu kot sekundarnem setu osebili prvotno identični in da se v njunem nadaljnjem ra- zvoju kaže tendenca po sekundarnem formalnem različenju: Poizkus rekonstrukcije razvojnih tendenc sekundarnega osebila za 2. in 3. os. duala. nesingular dual plural dual plural ekskluziv inkluziv > > 1. -e -me -e -me -e -me 2. -te -te -te -te-m ... -te 3. -ent -te -ent -te-H -m ... -ent 1 3) Podana rekonstrukcija osebil je lahko razumljena kot izhodiščna le za neanatolske indoevropske jezike, medtem ko anatolski sistem izkazuje uporabo osebil, tu rekon- struiranih kot »perfektova« osebila, v mnogo širšem kontekstu, in sicer v sklopu t. i. ḫ-konjugacije, ki je funkcijsko (vsaj sinhrono) popolnoma ekvivalentna konjugaciji, ki uporablja osebila seta * -m/* -s/* -t; obenem anatolski jeziki perfekta kot gramatikalizirane kategorije, kot je že bilo izpostavljeno, ne poznajo. Zaradi očitne prekrivnosti med »perfektovimi« osebili in osebili mediopasivne sprege se zdi upravičen sklep, da obe izvirata iz nekdaj enotne kategorije, ki je bila najverjetneje rezervirana za spregatev neprehodnih glagolov. Ta kategorija ni poznala gramatikalizirane opozicije v dimenziji glagolskega časa, kar za »perfektova« osebila še vedno drži (z * -i opremljene obli- ke anatolske ḫ-konjugacije so v celoti sekundarne, narejene po naliki na osebila seta * -m/* -s/* -t), za mediopasiv pa prvotno tudi. Ko je prišlo do gramatikalizacije mediopasiva, so bila osebila sekundarno eksplicitno označena kot mediopasivna (v tem obdobju se prvotno identična seta osebil razideta v »perfektov« set in mediopasivni set), in sicer v 3. os. sg. * -e → * -o, posledično in po naliki na 3. os. sg. nato 3. os. pl. * -(e)r → * -r-o. Prva in druga oseba nesingularja sta bili opremljeni s kompleksno sekvenco * -dh-H -, ki še nima pojasnjene geneze. 2 Na nova, eksplicitno mediopasivna osebila je bil nato fakultativno naplaščen adverb * -r (z gramatikalizirano povratno funkcijo kot pleonastični znak mediopasivne funkci- je), nato interpretiran kot funkcijski ekvivalent že univerbiziranemu * -i primarne serije prezent-aoristovega seta * -m/* -s/* -t, kar je naravno vodilo v sekundarno primarizacijo 45 To bi bil najzgodnejši primer dualizacije kakega dualnega osebila z nominalno-pronominalnim dualnim * -(e)H . 1 Kasneje enak proces srečamo v baltoslovanščini in germanščini, celo v sklopu 1. osebe duala. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 141 mediopasivnih osebil. Dialektalno so bila mediopasivna osebila, interpretirana kot funkcijsko primarna, v nadaljnjem, že poprajezičnem razvoju prestrukturirana z * -i: * -o-r → * -o-i [-o] itd. Sekundarni set mediopasivnih osebil je poznega nastanka in je bil dosežen z mehanično odstranitvijo * -r oz. * -i po zgledu na dihotomijo med primarnim in sekundarnim setom v sklopu osebil prezent-aoristovega sistema. Gradivo opozarja, da je bilo vsaj fakultativno verjetno možno že prajezično tvoriti tudi primarne dublete * -mes-dhH in * -os-dhH po primarnih aktivnih * -me/ os, * -os.46 2 2 Že v prajezično obdobje ob tem sega tendencialni proces kontaminacije mediopasivnih osebil s prezent-aoristovim setom, in sicer najprej v sklopu 3. osebe (* -o proti * -t → * -to in * -r-o proti * -nt → * -nt-o, sekundarno tudi * -nt-ro), vendar ne tam, kjer je imel mediopasiv še izrazito nefaktivno (tj. stativno) funkcijo, ter nato šele poprajezično tudi v prvi in drugi osebi singularja: * -H e [-χa] → * -ma 2 * -tH e [-tχa] → * -sa 2 * -o → * -to * -e-dhH2 * -me-dhH2 * -dhH -e 2 * -r-o → * -(e)nt-o, * -(e)nt-ro Zadnja faza v preoblikovanju izvornega sistema je izoblikovanje mediopasiva perfek- ta, ki je bil zgrajen po naliki na opozicijo med že prestrukturiranim mediopasivom in aktivom. 4) V samem naboru osebil je med atematskimi in tematskimi osnovami mogoče rekon- struirati eno samo razliko (in posledično torej tudi za konjunktiv), in sicer 1. osebo singu- larja, za katero tematski glagoli ne izkazujejo pričakovanega † -o-m-i, pač pa * -o-H , tj. s 2 sklonilom * -H , identičnim z jedrnim sklonilom mediopasiva in »perfekta« za 1. osebo. 2 5) Edini osebili, občutljivi na kvantitativni prevoj, sta osebili za 3. os. pl. * -(e)nt in * -(e)r(-s). Pod naglasom (tj. kot del šibke mobilne osnove) sta * -(e)nt in * -(e)r-s realizirana v polni prevojni stopnji * -ént oz. * -ér-s (> * -ḗr po Szemerényijevem zakonu), pri umanjkanju naglasa (tj. v sklopu nemobilnih osnov in pri tematskih osnovah) pa v ničti: * ºC-t ~ * ºV-nt oz. * ºC--s. Izjema je 3. pl. iztematskega optativa jedrne praindoevropščine, kjer je bilo osebilo izjemoma realizirano v polni prevojni stopnji * -o-iH -ent. 1 46 * -s v starogrški varianti osebila za 2. pl. -stha je nedvomno analoški po variantnem osebilu za 1. pl. * -mestha < * -mes-dhH in ne upravičuje projekcije ** -tes-dhH -e > * -sdhH -e na prajezik. 2 2 2 142 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 6) Imperativni set osebil je bil v 2. osebi nesingularja supletiven, in sicer identičen sekundarnemu osebilu * -te (posledično sta s sekundarnima osebiloma identični tudi imperativni obliki za 2. in 3. osebo duala). V 2. osebi singularja je bila prvotno v rabi gola osnova (v polni prevojni stopnji prvega morfema od konca proti začetku bese- de, npr. * déH ‘Daj!’, * H é ‘Pojdi!’, * ḱ-né ‘Poslušaj!’), na katero je bil v okviru 3 1 atematskih osnov sekundarno lahko dodan adverbialni sufiks * -dhi (ko/če je prišlo do reinterpretacije * -dhi kot osebila za 2. sg. akt. impv., je ta pridobil iktus * -dhí, osnova pa je bila prestrukturirana v šibko: * H é → * H i-dhí ‘Pojdi!’). Morda že izvorno ali vsaj 1 1 sekundarno po naslonitvi na imperativne oblike za 2. os. singularja so bili iz krepke osnove tvorjeni tudi imperativi za 2. osebo nesingularja (* H é-te ‘Pojdite!’, * ḱ-né-te 1 ‘Poslušajte!’ ob mlajših variantah * H i-té, * ḱ-nu-té). 1 V tretji osebi je bil na aktivno osebilo * -t oz. * -(e)nt dodan členek * u z lokativnim pomenom ‘tam > tedaj’ ( ibi et tunc ‘tamkaj in tedaj’), ki implicira šele posredno in ne direktno izpolnitev zaukazanega (v smislu »naj ...«). Podobno funkcijo je imel imperativ futura ali posteriorni imperativ, ki je bil tvorjen z naglašenim postponiranim ablativom singularja anaforičnega zaimka * só-/ tó-, torej * tó-H ad ‘zatem, potem’, univerbiziranim kot polnofunkcionalno osebilo v sklopu 2. 1? os. sg. in nato naknadno razširjeno še na 3. osebo (šele poprajezičnega datuma so tovr- stni imperativi v sklopu 3. pl.: * -(e)ntoH ad): 1? posteriorni impv. sg. 2. gola osnova, + * -dhi -toH ad 1? 3. * -t-u → -toH ad 1? »du.« 2. * -to-m 3. * -ta-H-m »pl.« 2. * -te 3. * -ént-u/* -nt-u ~ * -t-u Imperativna osebila medialne sprege so šele poprajezičnega datuma in so večinoma zgrajena kot kombinacije aktivnih imperativnih osebil in sekundarnih medialnih osebil. 2 Neosebne glagolske oblike 2.1 Na prajezični sistem se da zanesljivo projicirati particip (deležnik), in sicer za prednika neanatolskih indoevropskih jezikov aktivni in mediopasivni particip za vse tri časov- no-aspektualne osnove. Particip je besedotvorno glagolska kategorija, morfološko pa se obnaša kot pridevnik (tj. izkazuje slovnično ujemanje v spolu, sklonu in številu). Ker je particip zgrajen na glagolski osnovi, vsebuje informacijo o enakih dimenzijah kot časov- no-aspektualna osnova osebnih glagolskih oblik in ohrani skladenjske funkcije podstav- nega glagola, medtem ko je diateza tu izražena s pomočjo participialnega sufiksa: Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 143 a) prezent-aoristov sistem aktivni particip gradi s pomočjo sufiksa * -(e)nt-, ki je občutljiv na kvantitativni (in kvalitativni?) prevoj; b) perfektov sistem aktivni particip gradi s pomočjo sufiksa * --(e)s-, občutljivim na kvantitativni in kvalitativni prevoj; c) prezent-aoristov sistem medialni particip gradi s pomočjo tematskega (in tako brez- prevojnega) sufiksa * -mH no- ~ * -H no-. 1 1 Atematski sufiks * -(e)nt- je del opisno mobilne akcentsko-prevojne sheme, če je del inherentno mobilne glagolske osnove, sicer pa je nenaglašen in ničtostopenjski (tj. kot del imobilne akcentsko-prevojne sheme). Medialni particip je bil tako kot aktivni tvor- jen iz šibke osnove: glagolska osnova particip korenska * CéC-t : * CC-ént akt. * CC-ént- : * CC-t-´ ali morda osnova med. * CéC-ont- : * CC-t-´ (?) * CC-H nó- 1 infiksalna * C-né-C-t : * C-n-C-ént akt. * C-n-C-ént- : * C-n-C-t-´ osnova med. * C-n-C-H nó- 1 atematska * CC-né-C-t : * CC-n-ént akt. * CC-n-ént- : * CC-nu-nt-´ sufiksalna osnova med. * CC-nu-mH nó- 1 mobilna * Ci-CéC-t : * Ci-CC-ént akt. * Ci-CC-ént- : * Ci-CC-t-´ reduplicirana osnova med. * Ci-CC-H nó- 1 tematska osnova * -e/ o- akt. * -o-nt- med. * -o-mH no- 1 nemobilna * Cḗ/ óC-t : * CéC-t akt. * CéC-t- korenska osnova med. * CéC-H no- 1 nemobilna * Cé-CoC-t : * Cé-CC-t akt. * Cé-CC-t reduplicirana osnova med. * Cé-CC-H no- 1 Sufiks za aktivni particip perfekta je bil opisno holokinetičen: glagolska osnova particip * Ce-CóC- : * Ce-CC-´ * Ce-CéC-os- : * Ce-CC-us-´ s feminativom * Ce-CC-és-iH - : * Ce-CC-us-éH -) 2 2 Tako aktivni particip prezent-aoristovega sistema kot aktivni particip perfektovega sistema sta gramatikalizirana posesivna pridevnika. Aktivni particip perfekta je sku- paj s kategorijo perfekta seveda inovacija osrednje indoevropščine, medtem ko so participi na * -(e)nt- prisotni tudi v anatolščini, vendar z deloma drugačno funkcijo, saj tako participi prehodnih kot neprehodnih glagolov pretežno označujejo doseženo stanje in ne izključno dogajanja v teku, kot je to tipično za participe v neanatolskih jezikih. To je mogoče interpretirati na dva načina: ali sta si participa na * -(e)nt- nesorodna in gre za navidezno enaki vendar genetsko različni tvorbi ali pa – kot je verjetneje – sta 144 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 se različni funkciji gramatikalizirali na podlagi prvotno dvojnične/dvoumne. Medial- nega participa na * -mH no- anatolska veja, kot je tudi pričakovano, ne pozna. 1 2.2 Kar se tiče infinitiva (nedoločnika), je za prajezik mogoče rekonstruirati le princip, po katerem je ta kategorija neosebnih glagolskih oblik nastajala, ne pa tudi ene same izhodiščne podobe. To se ujema z dejstvom, da indoevropski jezikovni sistemi v starejšem obdobju pogosto izkazujejo še večje število tvorb, ki po svojih skladenj- skih značilnostih predstavljajo prave nedoločnike, in sicer gre za petrificirane sklon- ske oblike (predvsem dativ in lokativ, a nikakor ne izključno) izglagolskih nomina actionis, tvorjenih z različnimi sufiksi (npr. * -m/ en-e, * -ten-e, * -te-e, * -te-e, * -(e)s-en(-i), * -ter(-i) ipd.) in v manjši meri morda tudi gramatikalizirane adverbe. Infinitivi so bili prvotno tipično izkorenske tvorbe (za razliko od participov, ki so tvorjeni iz osnove). Od glagolske osnove, s katero so sinhrono povezani, sicer pode- dujejo njene skladenjske značilnosti (vezljivost), vendar za razliko od participov niso vsebovali morfema, ki bi vseboval informacijo o diatezi. Eventualna časovno-aspek- tualna funkcija infinitivov in formalna ali funkcijska vsebovanost dimenzije diateza je sekundarna, poprajezična inovacija, ki jo izkazuje le manjši del indoevropskih jezikov. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 145 ‘nositi’) - no- / nó cip t- H1 er- -/ 1 t-´ t-ó-n h b rticip parti pa n-ént -n én-ont- -n -mH h h h h h bhér- *g *g ali *g *g *g *bhér-o-m e e ? H2 H2 e ‘tolči’, * H2 ) h iv ? ) e H2 é iv h h * 2 e e h H2 kt os 2 e 2 ed H2 2 e os ti 2 ed ed h to en- h -si -ti -t(H -tH2 -to -d jun -e -m -ed -m njunkt h g -o-H2 -e-ti -o-H2 -e-d -o-nto ko kon én én-e-si én én-o én-o én-e-t(H én-e-nti én én-e-tH én-e-to én-o én-o én én h h h h h h h h h h h h h h *bhér-ō-H *bhér-ē *bhér-ē *bhér-ō- *bhér-ō-m *bhér-ē *bhér-ō-n *bhér-ō-H *bhér-ē *bhér-ē *bhér-ō- *bhér-ō-m *bhér-ē *bhér-ō-n *g g *g g g g g *g g g g g *g *g * * H2 H2 e h H2 H2 é e e h o 2 2 H2 é * h h h -m * * * * é 2 d H2 -m -s -t -e -me -te -ent -H -tH -to -ed -med -d -ent -s -t * * h tativ m H1 -é -mé -té -ént -H2 -tH -tó -é -méd -d -énto 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 optativ -iH1 -iH1 -iH1 -iH1 -iH1 -iH1 -iH1 -iH1 -iH1 -iH1 -iH1 -iH1 -iH1 -iH1 op -ḗ ér-o ér-o ér-o ér-o ér-o ér-o ér-o ér-o ér-o ér-o ér-o ér-o ér-o ér-o h -éH1 h g -é -éH1 n-iH n-iH n-iH n-iH n-iH n-iH n-iH n-iH n-iH n-iH n-iH h h h h h h h h h h h h h h h h h h h h h h h h h h h b b **g > * *g *g *g *g *g g *g *g *g *g *g *g *g *b *b *b *b *b *b *b *b *b *b *b *b * í , * é tu * e rativ , h -tu ntu H2 tu -te H2 h o-n h én -d én én-te -té n-é énto d -nto -tó -d n- perativ -e-to -e- impe h h h h h h ér-e ér-e- h h h im h h ér ér ér-o x g *g *g x x g *g g x ? *g x x *g *g x *b *b x x *bhér-e bhér- h h h x ? *b x x *b *b * * * e rfekt - -t é nt s t te én én-s én - -mé -té n-é -m -e -m -nt * h h h h h h h perfekt impe ér-o ér-e- ér-e- ér-o ér-o ér-e- ér-o *g g *g *g g g g im h h h h h h h *b *b *b *b *b *b b iv ikativ H2 H2 ind -tó h tiv é * h e (?) * ? ) h H2 é indikat ) ? e 2 * é g h ) e H2h s)d ron * é nti é 2 , * éd H2 , (? 2 e h nto ontiv es 2 e( H2h pa -mi -ti si ti t(H tH ed m d én én-si én - -més -t(H n-é -H2 -tH n-ó - -mé(s)d -d -ró n-é -H2 -e -m -nti * -H2 -to -nto par h h h h h h h h h h h h h h h *g *g *g *g *g *g *g *g *g *g *g *g *g *g *g ér-o ér-e- ér-e- ér-o ér-o ér-e- ér-o ér-o ér-e- ér-e- ér-e- ér-e- ér-o h h h h h h h h h h h h h *b *b *b *b *b *b *b *b *b *bhér-e *b *b *b *b 1. 2. 3. 1. 1. 2. 3. 1. 2. 3. 1. 1. 2. 3. 1. 2. 3. 1. 1. 2. 3. 1. 2. 3. 1. 1. 2. 3. . . . . . . sg. du pl. sg. du pl. sg du pl. du pl. sg v pasiv v edio aktiv m akti mediopasi Vzorčni paradigmi I: spregatev atematskih in tematskih prezentovih osnov (* 146 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 / - s- / / nó1 -o rticip h -us-´h pa -nt´ -nt-´ ḱ-ént- érḱ-ont- ḱ-H rticip éd ud h h *d *dḱ ali *d *dḱ *d pa e-b e-b h b h *b e ? ‘zagledati’) iv e )2 kt ? H2 H2 é * ) 2 2 e e h h (H jun 2 (H 2 H2 o H2h tiv -o-H -e-si -e-ti -o-e -o-mos -e-t -o-nti derḱ- - ‘zbuditi se’) h h h h h h h kon h junk érḱ-o-H érḱ-e-si érḱ-e-ti érḱ-o-e érḱ-o-mos érḱ-e-t érḱ-e-nti érḱ-o-H érḱ-e-t érḱ-e-t érḱ-o-ed érḱ-o-med érḱ-e-d érḱ-o-nto éd éd éd éd éd éd éd ed kon h h h h h h h *d *d *d *d *d *d *d *d *d *d *d *d *d *d h b e-b e-b e-b e-b e-b e-b e-b h h h h h h h *b *b *b b b b *b * * é H2 H2 é -m * h h 1 -s -t -m é 2 2 H2 -é -mé -té -ént tativ 1 -s -t h 1 1 1 1 1 -é -mé -té -ént -H -tH -tó -éd -méd -d -énto -éH -ḗmh op 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 h -éH1 -éH1 -iH -iH -iH -iH -éH tativ ud h h h h h h ḱ-ḗm op h ud h ud ud ud ud ud ud *d ḱ-éH ḱ-éH1 ḱ-iH ḱ-iH ḱ-iH ḱ-iH ḱ-iH ḱ-iH ḱ-iH ḱ-iH ḱ-iH ḱ-iH ḱ-iH e-b e-b h h h h h h **dḱ > *d *d *d *d *d *d *d *d *d *d *d *d *d h h b b e-b e-b e-b e-b e-b e-b h h h h h b h ** > * *b *b *b *b *b í h ḱ-té í h -tu * rativ ḱ-d tiv -d h -té -éntu é h h h e, *d H2 ud éd ud ud impe , *d h pera h h h h érḱ érḱ-tu érḱ-t ḱ-éntu ḱ-tó ḱ-d ḱ-énto im e-b e-b e-b e-b h h h h x *d *d x x *d *d x ? *d x x *d *d x *b *b x x b *b * e e 2 )é 2 2 -H -tH -e ḱ-tó ’ H2 H2 é tiv h m h h -é -mé -(H -ḗr h h h h ikativ h é é h 2 2 , *d H2 , ron ód ód ód ud ud ud ud h h h h h h h ind h pa érḱ- érḱ-s érḱ-t ḱ-é ḱ-mé ḱ-té ḱ-ént ḱ-H ḱ-tH ḱ-ó ḱ-éd ḱ-méd ḱ-d ḱ-ró ḱ-énto e-b den se e-b e-b e-b e-b e-b e-b h h h h h h h *d *d *d *d *d *d *d *d *d *d *d *d *d *d *d *b ‘bu *b *b *b *b *b *b 1. 2. 3. 1. 1. 2. 3. 1. 2. 3. 1. 1. 2. 3. 1. 2. 3. 1. 1. 2. 3. . . . sg. du pl. sg. du pl. Vzorčna paradigma III: spregatev perfektove osnove (* sg. du pl. Vzorčna paradigma II: spregatev atematske aoristove osnove (* pasiv edio aktiv m aktiv Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 147 viRi in liteRatuRa47 BenveniSte, Émile, 1935: Origines de la formation des noms en indo-européen. Paris: Adrien- -Maisonneuve. caRRuBa, Onofrio, 1992 (ur.): Per una grammatica ittita / Towards a Hittite grammar. Pavia: Iuculano Ed. clackSon, James, 2007 : Indo-European linguistics: An introduction. Cambridge: Cambridge University Press. clackSon, James, olSen, Birigt Anette (ur.), 2004: Indo-European word formation. Procee- dings of the Conference held at the University of Copenhagen, October 20th - 22nd 2000. (Copenhagen Studies in Indo-European 2.) Copenhagen: Museum Tusculanum. dunkel, George E., 2004: Particles and personal pronouns: Inclusive * me and exclusive * e. John H. W. Penney (ur.): Indo-European perspectives. Studies in honour of Anna Morpur- go Davies. Oxford: Oxford University Press. 18–29. dunkel, George E., 2014: Lexikon der indogermanischen Partikeln und Pronominalstämme. Band 1: Einleitung, Terminologie, Lautgesetze, Adverbialendungen, Nominalsuffixe, Anhänge und Indices, Band 2: Lexikon. (Indogermanische Bibliothek. 2. Reihe: Wörter- bücher.) Heidelberg: Winter. eicHneR, Heiner, 1982: Studien zu den indogermanischen Numeralia. Rekonstruk-tion des urindogermanischen Formensystems und Dokumentation seiner einzel-sprachlichen Vertre- tung bei den niederen Kardinalia ‘zwei’ bis ‘fünf’. [Neobjavljena doktorska disertacija.] Dunaj. eicHneR, Heiner, 1985: Das Problem des Ansatzes eines urindogermanischen Numerus ‘Kollek- tiv’ (‘Komprehensiv’). Bernfried Schlerath, Veronica Rittner (ur.): Grammatische Katego- rien. Funktion und Geschichte. Akten der VII. Fachtagung der Indogermanischen Gesell- schaft, Berlin 1983. Wiesbaden: Reichert. 134–169. FuRlan, Metka, 2020: The origin of the Anatolian alternation keššar : kiššeran and the Balto- -Slavic alternations of the type akmuõ/ kamy : ãkmenį/ kamenь revisited. Luka Repanšek, Harald Bichlmeier, Velizar Sadovski (ur.): Vácāsi miśr kṇavāmahai. Proceedings of the International Conference of the Society for Indo-European Studies and IWoBA XII, Ljubljana 4–7 June 2019. (Studien zur historisch-vergleichenden Sprachwissenschaft 17.) Hamburg: Baar. 141–161. Hansen, Bjarne Simmelkjær Sandgaard, nielsen wHiteHead, Benedicte, olander, Thomas, olSen, Birgit Anette (ur.), 2017: Etymology and the European lexicon. Proceedings of the 14th Fachtagung der Indogermanischen Gesellschaft, 17-22 September 2012, Copenha- gen. Wiesbaden: Reichert. HaRðaRson, Jón Axel, 1993: Studien zum indogermanischen Wurzelaorist und dessen Vertre- tung im Indo-Iranischen und Griechischen. (Innsbrucker Beiträge zur Sprachwissenschaft 74.) Innsbruck: Institut für Sprachwissenschaft der Universität Innsbruck. HaRðaRson, Jón Axel, 1994: Der Verlust zweier wichtiger Flexionskategorien im Uranatoli- schen. Historische Sprachforschung 107. 30–41. 47 Naveden je le izbor najpomembnejših del, ki lahko služijo kot izhodišče za nadaljnje poglabljanje v problematiko prajezičnega oblikoslovja. 148 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 HaRðaRson, Jón Axel, 1998: Mit dem Suffix * -eh - bzw. * -(e)h -ie/o- gebildete Verbalstämme 1 1 im Indogermanischen. Wolfgang Meid (ur.): Sprache und Kultur der Indogermanen. Akten der X. Fachtagung der Indogermanischen Gesellschaft, 22.-28. September 1996. (Inns- brucker Beiträge zur Sprachwissenschaft 93.) Innsbruck: Institut für Sprachwissenschaft der Universität Innsbruck. 323–339. Hock, Wolfgang, keydana, Götz, widMeR, Paul (ur.), 2021: Comparison and gradation in In- do-European. Berlin, Boston: De Gruyter. jasanoFF, Jay H., 1978: Stative and middle in Indo-European. (Innsbrucker Beiträge zur Sprachwissenschaft 23.) Innsbruck: Institut für Sprachwissenschaft der Universität Innsbruck. jasanoFF, Jay H., 2003: Hittite and the Indo-European verb. Oxford: Oxford University Press. jasanoFF, Jay H., 2009: Notes on the internal history of the PIE optative. Kazuhiko Yoshi- da, Brent Vine (ur.): East and West: Papers in Indo-European studies. Bremen: Hempen. 47–68. josepH, Brian, FRitz, Matthias, wentHe, Mark, klein, Jared (ur.), 2017–18: Handbook of comparative and historical Indo-European linguistics I–III. Berlin, Boston: De Gruyter. katz, Joshua T., 1998: Topics in Indo-European personal pronouns. [Neobjavljena doktorska disertacija.] Harvard. kuRyłowicz, Jerzy, 1964: The inflectional categories of Indo-European. (Indogermanische Bibliothek. 3. Reihe, Untersuchungen.) Heidelberg: Winter. kümmel, Martin Joachim, 1998: Wurzelpräsens neben Wurzelaorist im Indogermanischen. Hi- storische Sprachforschung 111. 191–208. kümmel, Martin Joachim, 2000: Das Perfekt im Indoiranischen. Eine Untersuchung der Form und Funktion einer ererbten Kategorie des Verbums und ihrer Weiterentwicklung in den altindoiranischen Sprachen. Wiesbaden: Reichert. kümmel, Martin Joachim, 2013: Zur Endung des Genitivs Plural im Indoiranischen und Indo- germanischen. Indogermanische Forschungen 118. 193–211. le FeuvRe, Claire, petit, Daniel, pinault, Georges-Jean (ur.), 2018: Verbal adjectives and par-ticiples in Indo-European languages / Adjectifs verbaux et participes dans les langues In-do-Europeennes. Proceedings of the Conference of the Society for Indo-European Studies (Indogermanische Gesellschaft), Paris, 24th to 26th September 2014. Bremen: Hempen. lipp, Reiner, 2009: Die indogermanischen und einzelsprachlichen Palatale im Indoiranischen. Band I: Neurekonstruktion, Nuristan-Sprachen, Genese der indoarischen Retroflexe, Indo- arisch von Mitanni. Band II: Thorn-Problem, indoiranische Laryngalvokalisation. (Indo- germanische Bibliothek. 3. Reihe, Untersuchungen.) Heidelberg: Winter. MalzaHn, Melanie, 1999 [2000]: Die nominalen Flexionsendungen des idg. Duals. Historische Sprachforschung 112/2. 204–226. MalzaHn, Melanie, 2000: Die Genese des idg. Numerus Dual. Michaela Ofitsch, Christian Zin-ko (ur.): 125 Jahre Indogermanistik in Graz. Festband anläßlich des 125jährigen Beste- hens des Forschungsrichtung “Indogermanistik” an der Karl-Franzens-Universität Graz. Graz: Leykam. 291–315. MalzaHn, Melanie, 2004: 3:3, 5:1, or 4:2? On the ablaut of the root aorist in Greek and Indo- -European. Historische Sprachforschung 117. 50–75. MalzaHn, Melanie, 2010: The Tocharian verbal system. (Brill’s studies in Indo-European Languages & Linguistics 3.) Leiden, Boston: Brill. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 149 Matasović, Ranko, 2004: Gender in Indo-European. (Indogermanische Bibliothek. 3. Reihe, Untersuchungen.) Heidelberg: Winter. matzinger, Joachim, 2005: Untersuchungen zum altarmenischen Nomen: Die Flexion des Sub- stantivs. (Beihefte zu MSS 22.) Dettelbach: Röll. meier-Brügger, Michael, 92010: Indogermanische Sprachwissenschaft. Berlin, New York: De Gruyter. MelcHeRt, Craig H., 2011: The PIE collective plural and the “τὰ ζῷα τρέχει rule”. Thomas Krisch, Thomas Lindner (ur.): Indogermanistik und Linguistik im Dialog. Akten der XIII. Fachtagung der Indogermanischen Gesellschaft vom 21. bis 27. September 2008 in Salz- burg. Wiesbaden: Reichert. 395–400. MelcHeRt, Craig H., Oettinger, Norbert, 2009: Ablativ und Instrumental im Hethitischen und Indogermanisschen. Ein Beitrag zur relative Chronologie. Incontri Linguistici 32. 53–73. neri, Sergio, scHuHMann, Roland (ur.), 2014: Studies on the collective and feminine in Indo-European from a diachronic and typological perspective. (Brill’s studies in Indo-European languages & linguistics 11.) Leiden, Boston: Brill. neu, Erich, 1976: Zur Rekonstruktion des indogermanischen Verbalsystems. Anna Morpurgo Davies (ur.): Studies in Greek, Italic, and Indo-European linguistics: offered to Leonard R. Palmer on the occasion of his seventieth birthday, June 5, 1976. (Innsbrucker Beiträge zur Sprachwissenschaft 16.) Innsbruck: Institut für Sprachwissenschaft der Universität Innsbruck 239–254. neu, Erich, 1985: Das frühindogermanische daithesensystem. Bernfried Schlerath, Veronica Rittner (ur.): Grammatische Kategorien, Funktion und Geschichte. Akten der VII. Fach- tagung der Indogermanischen Gesellschaft, Berlin, 20.-25. Febr. 1983. Wiesbaden: Rei- chert. 275–295. nussBauM, Allan J., 1986: Head and horn in Indo-European. Berlin, New York: De Gruyter. oettinger, Norbert (ur.), 2014: Das Nomen im Indogermanischen: Morphologie, Substantiv versus Adjektiv, Kollektivum. Akten der Arbeitstagung der Indogermanischen Gesellschaft vom 14. bis 16. September 2011 in Erlangen. Wiesbaden: Reichert. Rau, Jeremy, 2009: Indo-European nominal morphology: The decads and the Caland system. (Innsbrucker Beiträge zur Sprachwissenschaft 132.) Innsbruck: Institut für Sprachen und Literaturen der Universität Innsbruck. Repanšek, Luka, 2021: The derivational history of Vedic sákthi- ‘(inner) thigh’. Acta linguistica Petropolitana 17. V tisku. rieken, Elisabeth (ur.), 2018: 100 Jahre Entzifferung des Hethitischen. Morphosyntaktische Kategorien in Sprachgeschichte und Forschung. Akten der Arbeitstagung der Indogermanischen Gesellschaft vom 21. bis 23 September 2015 in Marburg. Wiesbaden: Reichert. ringe, Donald R., 22017. From Proto-Indo-European to Germanic. Oxford, New York: Oxford University Press. rix, Helmut (ur.), 1975: Flexion und Wortbildung. Akten der 5. Fachtagung der indogermanischen Gesellschaft Regensburg, 9-14 September 1973. Wiesbaden: Reichert. rix, Helmut, 1988: The Proto-Indo-European middle: Content, forms and origin. Münchener Studien zur Sprachwissenschaft 49. 101–119. rix, Helmut. 21992. Historische Grammatik des Griechischen. Laut- und Formenlehre. Darm-stadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft. 150 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 rix, Helmut, kümmel, Martin Joachim idr. (ur.), 22001: Lexikon der indogermanischen Verben: Die Wurzeln und ihre Primärstammbildungen. Wiesbaden: Reichert Verlag. scHindleR, Jochem, 1975: Lʼapophonie des themes indo-européens en -r/n. Bulletin de la So-ciété de linguistique de Paris 70. 1–10. Steer, Thomas, 2015: Amphikinese und Amphigenese: morphologische und phonologische Un- tersuchungen zur Genese amphikinetischer Sekundärbildungen und zur internen Derivati- on im Indogermanischen. Wiesbaden: Reichert. steMpel, Reinhard, 1999: Aspekt und Aktionsart, Tempus und Modus: Zur Strukturierung von Verbalsystemen. Indogermanische Forschungen 104. 23–44. stRunk, Klaus, 1994: Relative chronology and indo-european verb-system: the case of present- and aorist-system. Journal of Indo-European Studies 22/3–4. 417–434. szeMeRényi, Oswald, 1960: Studies in the Indo-European system of numerals. (Indogermanische Bibliothek. 3. Reihe, Untersuchungen.) Heidelberg: Winter. szeMeRényi, Oswald, 1996: Introduction to Indo-European linguistics. Oxford: Clarendon Press. ticHy, Eva, 1995: Die Nomina agentis auf -tar- im Vedischen. (Indogermanische Bibliothek. 3. Reihe, Untersuchungen.) Heidelberg: Winter. ticHy, Eva, 1997: Vom indogermanischen Tempus/Aspekt-System zum vedischen Zeitstufen- system. Emilio Crespo, José Luis García Ramón (ur.): Berthold Delbrück y la sintaxis indoeuropea hoy: actas del coloquio de la Indogermanische Gesellschaft Madrid, 21-24 deseptiembre de 1994. Madrid: Ed. de la UAM, Wiesbaden: Reichert. 589–609. ticHy, Eva, 2002: Zur Funktion und Vorgeschichte der indogermanischen Modi. Heinrich Hettrich (ur.): Indogermanische Syntax. Fragen und Perspektiven. Wiesbaden: Reichert. 189–206. ticHy, Eva, 32009: Indogermanistisches Grundwissen für studierende sprachwissenschaftlicher Disziplinen. Bremen: Hempen. ticHy, Eva, wodtko, Dagmar S., irSlinger, Britta (ur.), 2003: Indogermanisches Nomen: Derivation, Flexion und Ablaut. Akten der Arbeitstagung der Indogermanischen Gesellschaft, Freiburg, 19. bis 22. September 2001. Bremen: Hempen. weiss, Michael, 22020: Outline of the historical and comparative grammar of Latin. Ann Arbor: Beech Stave Press. widMeR, Paul, 2004: Das Korn des weiten Feldes: interne Derivation, Derivationskette und Flexionsklassenhierachie. Aspekte der nominalen Wortbildung im Urindogermanischen. (Innsbrucker Beiträge zur Sprachwissenschaft 111.) Innsbruck: Institut für Sprachen und Literaturen der Universität Innsbruck. willi, Andreas, 2018: Origin of the greek verb. Cambridge: Cambridge University Press. wodtko, Dagmar S., irSlinger, Britta, scHneideR, Carolin (ur.), 2008: Nomina im indogermanischen Lexikon. (Indogermanische Bibliothek. 2. Reihe, Wörterbücher.) Heidelberg: Winter. zeilFeldeR, Susanne, 2001: Steigern und Vergleichen in indogermanischen Sprachen. [Neobjavljena doktorska disertacija.] Jena. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 151 Marko Snoj Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša marko.snoj@zrc-sazu.si Praslovanščina Prispevek oriše časovno os od praindoevropskega jezika izpred pet in več tisoč let do začetka oblikovanja sodobne slovenščine konec prvega tisočletja našega štetja. Ta jezikovni kontinuum umesti v prostor in čas skladno z današnjimi jezikoslovnimi in arheološkimi spoznanji. Osvetli ga s primeri jezikovnega razvoja, prevzemanja v praslovanščino iz nekdaj sosednjih jezikov in prevzemanja iz praslovanščine vanje. 1 Jezik se v času spreminja 1.1 Vsak jezik se v času in prostoru spreminja.1 Spreminjata se njegov fonetični in fonološki sestav, spreminjajo se njegove oblike in besedotvorni postopki, spreminjajo se skladenjske strukture, spreminja se njegovo besedje in spreminjajo se pogledi tako na lastni jezik kot na tuje, ki vplivajo nanj. Pred dvema letoma je le redkokdo poznal be- sedo kovid, ki je danes ena najpogostejših. Današnji kôvid oddélki v bolnišnicah bi bili pred tridesetimi leti lahko samo kôvidni, pred petdesetimi kóvidni, pred sedemdesetimi morda koronskovirusni, pred stodvajsetimi kronskostrupni in pred dvestotimi zgolj ku- žniški. Jezik spreminjamo njegovi govorci. Naš jezik se razlikuje od onega, ki smo ga govorili pred 25 leti, tudi če smo bili takrat že odrasli. Če bi pred 25 leti poslušali sami sebe iz današnjega časa, mnogo besed in povezav sploh ne bi razumeli, če pa danes po- slušamo 25 let stare posnetke samih sebe, se nam lastni jezik zdi nekoliko nenavaden. V jezikovni razvoj vstopimo, ko se naučimo govoriti, in iz njega izstopimo, ko umremo ali ne sprejemamo več nobene novosti. 1.2 Poskusimo si zamisliti razliko med jezikom, ki ga govorimo danes, in jezikom, ki smo ga isti ljudje govorili leta 1996, torej pred 25 leti, kolikor štejemo za eno genera- cijo. Pomnožimo to razliko z 41 in dobili bomo jezik Brižinskih spomenikov: Et'è bi dêd naš ne sǝgrêšil, te u vêki jemù be žíti, kar je današnje Če bi naš ded ne grešil, bi večno živel. Pomnožimo isto razliko z 48 in prišli bomo v leto 821, kar je sedem let po smrti frankovskega vladarja Karla Velikega, katerega ime so naši predniki slišali kot * karľь in ga s poobčnoimenjenjem začeli uporabljali kot poimenovanje prvega kralja, 1 To je pregledni znanstveni članek s prvinami poljudnosti, zato trditve večinoma niso niti argumentirane niti problematizirane niti opremljene s citati. Nastal je v okviru programa P6-0038 Slovenski jezik v sinhronem in diahronem razvoju, ki ga financira ARRS . 152 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 s katerim so prišli v stik. Ta beseda se je v naslednji generaciji ali dveh spremenila tako, da sta se zamenjala položaja samoglasnika in tik za njim stoječega jezičnika, ki je zapiral zlog: iz * karľь je nastalo * krāľь. A to se ni zgodilo le v tej besedi, temveč v vseh z zaporedjem samoglasnik – jezičnik r ali l – soglasnik. Tako je v istem času iz * melko nastalo * mlěko, iz * varna je nastalo * vrāna, iz * umerti je nastalo * umrěti. To spremembo opredeljuje glasovni zakon, ki mu rečemo slovanski premet jezičnikov ali s tujko metateza likvid. Zajela je celotno južno- in zahodnoslovansko območje, v vzhodni slovanščini pa je proces potekal nekoliko drugače, in sicer se je na ta način izpeljal samo na začetku besede, znotraj nje pa se je samoglasnik vzpostavil pred jezičnikom in za njim, npr. rusko koróľ, molokó, voróna, umeréť. 1.3 Ko govorimo o jeziku naših prednikov z začetka 9. stoletja, navadno govorimo o pozni praslovanščini, ki pa to v resnici ni. Slovanski jezik 9. stoletja je dejansko splošna slovanščina. To je kolikor toliko enoten slovanski jezik ob začetku nastaja- nja prvih slovanskih makrogeolektov. Jezik, ki se je skoraj enak govoril v Vzhodnih Alpah, Solunu, Kijevu in ob Labi. Prava praslovanščina je dvesto in več let starejša. Je jezik, ki so ga govorili naši predniki po razselitvi iz pradomovine ob prihodu v Vzhodne Alpe in Panonsko nižino okrog leta 550 in še kako stoletje po tem. 2 Slovani v Vzhodnih Alpah v drugi polovici prvega tisočletja 2.1 Ustavimo se za trenutek v vzhodnoalpskem prostoru zadnjih stoletij prvega ti- sočletja. Slovanski prebivalci tega prostora so dobrih sto let po priselitvi iz Vzho- dne Evrope ustanovili večetnično državno tvorbo Karantanijo s slovansko identiteto. Njen začetek sega v leto 658. Karantanija je ostala popolnoma samostojna do okrog leta 745, ko se je zaradi avarskega pritiska z vzhoda povezala s severnimi sosedi, germanskimi Bavarci. Bavarska nadoblast je začela Karantance pokristjanjevati, s tem pa so Karantanci kot prvi med Slovani vstopili v vrednote evropske civilizacije. Leta 828 postane Karantanija frankovska grofija, leta 976 pa se je iz nje izoblikovala vojvodina Koroška kot del Svetega rimskega cesarstva. To je čas nastanka Brižin- skih spomenikov, ki so bili zapisani okrog leta 1000 po starejših predlogah. Zakaj omenjam ta znana dejstva? Zato, ker se premalo zavedamo, da so naši predniki in predniki ponemčenih Avstrijcev južno od glavnega alpskega grebena ustanovili prvo slovansko državo in so bili med Slovani tudi prvi pokristjanjeni. To se je zgodilo več kot 200 let pred nastankom Kijevske Rusije v začetku 10. stoletja, ki je krščanstvo sprejela še nekaj desetletij pozneje (kijevski knez Vladimir se je dal krstiti leta 988). V glagolici zapisana starocerkvenoslovanska besedila solunskega, torej vzhodnojuž- noslovanskega tipa so resda sto let starejša, a Brižinski spomeniki so prva slovanska besedila, napisana v latinični pisavi. In jezik Brižinskih spomenikov je nedvomno stara slovenščina, saj izkazuje že take tipično slovenske spremembe, zaradi katerih Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 153 se ta jezik ni mogel razviti v hrvaško kajkavščino ali takrat še sosednjo predhodnico zahodnoslovanske slovaščine.2 2.2 Narodi, ki dajo nekaj nase, bi si obliznili vseh deset prstov, če bi se lahko pohvalili z najstarejšo državo pripadnikov kake jezikovne skupine in če bi v svoji jezikovni skupini lahko izkazali primat v pismenosti zahodnoevropskega tipa. Da imata ta dva pri- mata visoko vrednost, bolj kot od nas samih izkusimo od pripadnikov drugih narodov, ki nam ju hočejo tako ali drugače odreči. Bili so poskusi, da bi Brižinske spomenike razglasili za hrvaške ali slovaške ali pa še tako splošnoslovanske, da naj jim ne bi bilo mogoče pripisati slovenskega značaja. Zlasti avstrijski jezikoslovci pa za karantansko državo menijo, da se je v njej govoril karantanski jezik, ki naj bi se razlikoval od jezi- ka, iz katerega se je razvila slovenščina, in da jezik Brižinskih spomenikov danes nima svojega potomca. Vsi ti poskusi ne vzdržijo resnega znanstvenega pretresa, zato danes velja, da so Brižinski spomeniki napisani v stari slovenščini in da so v Karantaniji govorili jezik, katerega današnji nasledek so slovenska koroška narečja, ki so deloma še živa, deloma pa zaradi ponemčevanja pozabljena. 3 Šarlatansko jezikoslovje 3.1 Tu bodi potoženo, da se žal premnogi Slovenci, med njimi tudi intelektualci nehu- manističnih usmeritev, ne zavedajo pomembnosti teh dveh primatov med Slovani, ki sta zgodovinsko in jezikoslovno nesporna, da pa preradi nasedajo šarlatanskemu zava- janju, po katerem naj bi bili Slovenci tu že v rimskih in še starejših časih. Zavajanju, po katerem naj bi bilo treba npr. venetski napis .o..s.tiiare.i. na bronasti situli iz 5. ali 4. stoletja pred Kristusom, najdeni v Skeletni jami pri Škocjanu, brati kot domnevni slovenski pozdrav osti jarej s pomenom ostani jar. Ta in tej podobne uvere kažejo na kompleks majhnega naroda, ki mu tega kompleksa ne bi bilo treba gojiti, če bi se bolje zavedal svoje dejanske in ne namišljene zgodovine ter predzgodovine. 3.2 O napisu .o..s.tiiare.i. je Slovenska akademija znanosti in umetnosti aprila 2021 podala naslednjo izjavo, ki jo je ob mojem sodelovanju vsebinsko sestavil Luka Repanšek. 2 Primerjaj toie mosem ztoriti (BS II 107) in ise ztuori nebo i zemlo (BS III 10). Ko iz stvoriti nastane storiti, iz tega ne more več nastati niti kajkavski stvoriti niti slovaški stvoriť, temveč samo slovenski storiti. Današnjega knjižnega glagola tvóriti s predponskimi stvóriti, pretvóriti, potvóriti ipd. starejša slovenščina in njena narečja ne poznajo, saj je v 19. stoletju prevzet iz drugih slovanskih jezikov. Podrobnejšo utemeljitev o slovenskosti Brižinskih spomenikov in starejšo literaturo o tem vprašanju glej pri Snoj in Greenberg (2012: 276–305). 154 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Vprašanje sorodnosti med slovenščino in venetščino: primer ostijarei Ta zapis je nastal na večkratno pobudo več razmišljujočih ljudi, ki jih zanima, v ka- kšnem medsebojnem razmerju sta slovenščina in venetščina in kakšna je utemeljitev prepričanja, ki ga najdemo celo med nekaterimi izobraženci nejezikoslovnih smeri, po katerem naj bi se naši predniki pred poltretjim tisočletjem pozdravljali z besedama osti jarej. – Slovenščina je po tistih svojih lastnostih, ki izvirajo iz njene genetske zasnove, del slovanske veje jezikov v okviru indoevropske jezikovne družine. Venetščina je po tistih svojih lastnostih, ki izvirajo iz njene neposredne genetske zasnove, del italske veje v okviru indoevropskih jezikov. Slovenščina in venetščina sta si torej daljno sorodna jezika, saj sta oba jezika indoevropska, vendar hkrati nič bolj sorodna, kot sta si na primer sorodni slovenščina (v okviru slovanske veje) in latinščina (v okviru italskih jezikov) ali slovenščina in angleščina (v okviru germanske veje indoevropskih jezikov). Slovenščina se je kot jezik začela oblikovati v 6. stoletju našega štetja na jugovzho- dnem alpskem prostoru in je prvič zapisana v 10. stoletju našega štetja. Venetščina je dokumentirana med 6. in 1. stoletjem pred našim štetjem v severovzhodni Italiji (ki je obsegala tudi del ozemlja današnje jugozahodne Slovenije) in je do začetka našega štetja že popolnoma izumrla. Zaporedje petnajstih simbolov .o..s.tiiare.i. v venetski pisavi (temelječi na etruščanski) na bronasti situli (datirani v 5. ali 4. stol. pr. n. št.), najdeni v Skeletni jami pri Škocjanu, predstavlja eno samo besedo, in sicer dajalnik ednine avtohtonega venetskega moškega osebnega imena .o..s.tiiari.s. = Ostijaris (z naglasom na prvem zlogu besede). Napis je torej votivne (posvetilne) narave, kot to velja za veliko večino doslej odkritih venetskih napisov. Zapis je treba datirati v pozno 4. stoletje pr. n. št. Moško osebno ime Ostijaris (v dajalniku ednine Ostijarei) je s pripono -ari- izpeljano iz samostalniške osnove osti-, ki v venetskem jeziku pomeni ‘gost’, in je neposredno sorodna z latinsko besedo hostis, posredno pa seveda tudi s slovensko gost in nemško Gast ter angleško guest itd. Vse navedene besede namreč izhajajo iz indoevropske prajezične * ghostis s tem istim pomenom, kar se je preko praitalščine v venetščino razvilo kot hostis. Venetski h je na začetku besed, ki so ga na tem mestu vsebovale, do poznega 4. stoletja pr. n. št. na celotnem nekdanjem venetsko govorečem prostoru popolnoma onemel (podobno je, recimo, več stoletij pozneje h na istem mestu onemel tudi v ro- manskih besedah, npr. v italijanski besedi oste, ki je nastala iz latinske hostis). Da je venetski h na besednem vzglasju sistematično onemel, je razvidno tudi neposredno iz dejstva, da se venetska beseda s pomenom ‘gost’ v starejšem obdobju še najde zapisana kot hostis, kar je njena pričakovana arhaična podoba, od 4. stoletja pr. n. št. dalje pa zgolj še kot ostis. Prav iz te mlajše variante je izpeljano tudi ime Ostijaris in še več drugih, ki so izpeljana z drugačnimi priponami ( Ostij-anko-, Ostij-alo-, Ostij-ako- ...). Pripona -ari- je v venetskem jeziku služila kot eno izmed številnih sredstev za izpeljavo novih osebnih imen (t. i. hipokoristikov), ki so po skrajšavi nastala iz nekdanjih dvodelnih. Venetsko ime Ostij-ari-s je torej nastalo iz nekdanjega dvodelnega imena tipa (H)osti-havo-s, ki se je sprva skrajšalo v (H)osti-, na primerljiv način, kot je npr. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 155 v slovenščini nastalo ime Mir-ko, ki je s pripono -ko izpeljano iz osnove Mir-, nastale po skrajšavi iz dvodelnega imena Miro-slav. Na isti način je tvorjeno tudi venetsko ime Klutiiari.s. = Klutijaris (na podlagi katerega je nastal v virih izpričani enakozvočni patronimik Klutiiari.s. = Klutijaris), ki je s pripono -ari- izpeljano iz besede Kluti- ‘slava’, in sicer po skrajšanju nekdanjega dvodelnega imena tipa Kluti-genes ali podobno. Ker naravni človeški jezik deluje po enako eksaktnih in enako kompleksnih zakoni- tostih, kot to velja za druge pojave v naravi, ga je mogoče preučevati samo s skrajno objektivnim in matematično natančnim metodološkim pristopom.3 Kakor spoštujemo načela in dognanja znanosti, do katerih s svojimi metodami prodrejo druge naravo- slovne stroke, tako spoštujmo tudi dognanja jezikoslovne znanosti, ki po rigoroznosti, preciznosti in principih svoje metode v ničemer ne zaostaja za naravoslovnimi znan- stvenimi disciplinami. Kdor v venetskem zapisu .o..s.tiiare.i. naivno prepoznava pribli- žek slovenski povedi Ostani jar, počne natanko to, kar bi počel govorec nemščine, ki bi na zapestnici, podarjeni ženski z imenom Irena, na kateri bi bila vgravirana slovenska dajalniška oblika Ireni, želel videti približek nemški povedi Ir(r)e ni(e)! ʻNikdar se ne zmoti!ʼ 4 Primerjava in rekonstrukcija Pretekle, že izvršene jezikovne spremembe so ugotovljive s primerjalnojezikoslovnimi metodami in prijemi; napovedovati jezikovni razvoj v prihodnosti, pa – razen v manj- šem obsegu za bližnjo prihodnost – ni mogoče, saj je spremenljivk preprosto preveč. Dlje ko gremo v jezikovno zgodovino in predzgodovino, širše primerjave so potrebne 3 Današnje primerjalno jezikoslovje z zelo veliko stopnjo verjetnosti ugotavlja, da se je predpraslovanska poved s prednikoma slovenskih besednih oblik ostani jar v 4. stoletju pr. n. št. – torej v času, iz katerega izvira zabeležba venetskega imena .o..s.tiiare.i. – glasila apstānai jōras in ne osti jarej, pomenila pa je ʻOstani pomladen!ʼ. Fonetični del utemeljitve tej trditvi temelji na naslednjih brezizjemnih zakonitostih: (1) Vsak splošnoslovenski o (razen pred istozložnim l) se je razvil iz zgodnjepraslovanskega in predpraslovanskega a; (2) vsaka soglasniška skupina pst se je že praslovansko poenostavila v st; (3) vsak dolgi praslovanski in starejši ā se v slovenščini (in drugih slovanskih jezikih) ohranja kot a; (4) vsak praslovanski in starejši n med dvema samoglasnikoma se v slovenščini (in drugih slovanskih jezikih) ohranja do današnjih dni; (5) praindoevropski velelniški končaj -ai se je v pozni praslovanščini monoftongiral in razvil v -i; (6) vsak praindoevropski vzglasni j- se v praslovanščini in v jezikih, ki so nastali iz nje, ohranja; (7) vsak dolgi predpraslovanski ō je prešel v ā in se kot tak ohranja v slovanskih jezikih do današnjih dni; (8) vsak praindoevropski in poznejši r se je med dvema samoglasnikoma ohranil do praslovanščine in naprej do danes; (9) vsak praindoevropski končaj imenovalnika ednine tematskih samostalnikov moškega spola in moške oblike pridevnikov -os se je v smeri proti baltoslovanščini razvil v -as (tako stanje ohranja do današnjih dni baltska litovščina), v praslovanščini pa se je nadalje razvil v -u, ki je proti koncu prvega tisočletja onemel. Če bi z znanstveno metodo želeli utemeljevati enačaj med 2500 let starim prednikom slovenske besedne zveze ostani jar in venetskim zapisom .o..s.tiiare.i. , bi morali besedo ostijarei z besedno zvezo, ki se v današnji slovenščini glasi ostani jar, sopostaviti v takšni njeni obliki, kakršna je ta bila v času, v katerega je datiran tudi venetski napis sam, ta pa se je v 4. stoletju pr. n. št. glasila apstānai jōras, sicer je primerjava v celoti anahrona. Dejstvo, da si izraza nista enaka, ob okoliščini, da sta se govorila 800 km zračne črte vsaksebi, pri čemer se zavedamo tudi tipološke neustreznosti vsebine domnevnega pozdrava, ki je ‘Ostani pomladen!’, hkrati pa v okviru venetske opisne in zgodovinske slovnice do potankosti razumemo besedo ostijarei kot dajalniško obliko osebnega imena ostijaris (ki ga znamo fonološko, morfološko in etimološko analizirati), nedvomno pelje k zaključku, da ta venetski zapis ne more biti v nobeni genetski povezavi s slovenskima besedama ostati (oz. njenim velelnikom ostani) in jar. Pozdrava osti jarej slovenščina ni imela nikdar. Kdor ga uporablja danes, ga uporablja iz znanstveno dokazano zmotnega prepričanja, da je na situli zapisan slovenski pozdrav in ne dajalniška oblika venetskega moškega osebnega imena. 156 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 za ugotovitev dejanskega stanja jezika v določenem obdobju. Z vrha, tj. z današnjega časa lahko z metodo interne rekonstrukcije ob pomoči eksterne pridemo do začetkov slovenščine konec prvega tisočletja. Od tam dalje v preteklost si pomagamo z izsledki primerjalnega slovanskega jezikoslovja, za vpogled v še globljo preteklost potrebuje- mo primerjavo z baltskimi jeziki, še dlje pa primerjavo tudi z drugimi indoevropskimi jeziki. Metoda raziskovanja je vedno usmerjena iz mlajših jezikovnih plasti v starejše, prikaz predzgodovinskega in zgodovinskega razvoja posameznih jezikov pa je bolj nazoren, če ga prikazujemo od starejših plasti proti mlajšim, zato bom časovno per- spektivo od tu dalje obrnil. 5 Od praindoevropščine k praslovanščini 5.1 Praindoevropski jezik so govorili naši jezikovni predniki pred pet in več tisoč leti. Točneje: na osnovi interpretacij arheoloških in jezikoslovnih podatkov domnevajo, da se je praindoevropski jezik formiral v letih med 4500 in 3500 pred Kristusom. V letih med 3500 in 2500 pred Kristusom se je razširil na prostrana območja Evrope, Male Azije, Irana in Indije, od tedaj dalje pa že govorimo o makrogeolektih, ki so se razvili v zgodovinsko izpričane ali današnje jezike.4 Delček razvoja praindoevropskega jezika v smeri proti praslovanščini in nekaterim drugim sorodnim jezikom si oglejmo na pri- meru števnika s pomenom ‘deset’. Primerjava med posameznimi indoevropskimi jeziki nam pove, da se je beseda s pomenom ‘deset’ v praindoevropščini glasila * dék', pri čemer je treba k' izgovarjati kot mehki k' (nekako kot kj, tj. kot drugi soglasnik v makedonski besedi kuk'a ‘hiša’), končni  pa samoglasniško (tako kot npr. v naši narečno izgovorjeni manjšalnici pesmca). Iz tega števnika je bil že prajezično izpeljan prvotni abstraktum * dék't, ki je pomenil ‘desetica’. Naši baltoslovanski predniki so prvotni števnik pozabili in namesto tega začeli uporabljati samostalnik s pomenom ‘desetica’.5 Beseda * dek't se je v tisočletju po selitvi ali širitvi naših prednikov proti severozahodu razvila v * dećimtis in iz te v * dešimtis. Taka beseda se še ohranja v današnji litovščini ( dešimtìs), ki je fonetično zelo arhaičen jezik, v malo manj arhaični latvijščini se je dalje razvila v desmit(s). V praslovanščini se je glasila * desinti, v splošni slovanščini pa * desętь in ta se je razvila v našo desét, rusko désjať, češko deset, poljsko dziesięć itd. V satemskih indoevropskih jezikih najdemo na mestu praindoevropskega k' sičnike ali šumnike. Števnik s pomenom ‘deset’ se tako v stari indijščini glasi daśa, v avestijščini dasa, v armenščini tasn. V kentumskih jezikih pa na tem mestu najdemo zapornike ali iz teh nastale pripornike, npr. v stari grščini δέκα ( déka), v latinščini decem, v irščini deich in v stari visoki nemščini zehan. Vsi ti jeziki seveda izkazujejo spremembe, ki so se izvršile v njihovih samostojnih razvojih in ki jih tako kot za baltoslovansko vejo 4 Mallory 1989: 165. 5 Da so naši števniki od pet dalje izvorno samostalniki, vidimo po tem, da se vežejo z rodilnikom množine ( pet ljudi, tako kot skupina ljudi) in ne imenovalnikom, s katerim se vežejo izvorni števniki ( štirje ljudje). Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 157 tudi ugotavlja primerjalno jezikoslovje. Navedene spremembe so sistemske in za nazaj predvidljive. Vsak prajezični * k' je danes litovski š in slovanski s, pa tudi staroindijski ś, avestijski in armenski s, grški κ, latinski c in germanski h, npr. v števniku s pomenom ‘sto’: praslovansko * suta, splošnoslovansko * sъto, litovsko šimtas, staroindijsko śatám, avestijsko satǝm,6 starogrško ἑκατόν ( hekatón), latinsko centum,7 starovisokonemško hund(ert). 5.2 Vzemimo še en primer. Praindoevropska beseda s pomenom ‘povračilo, odkupni- na’ se je glasila * kwoinah . V stari grščini se je razvila v ποινή ( poiné), kar pomeni 2 ‘globa, kazen’ (iz te besede je prevzeta latinska poena, ki jo poznamo v izposojenki penali, prevzeti pravzaprav iz njenega pridevnika poenalis), v avestijščini v kaēnā, ki pomeni isto. V smeri proti baltoslovanščini se je razvila v * kainā, iz te pa litovska kaina, ki pomeni ‘cena’. Tudi v praslovanščini 6. stoletja se je beseda še glasila * kainā. V 7. stoletju pa je praslovanski dvoglasnik * ai sovpadel z odrazom dolgega ē, ki mu v slovanščini rečemo jat in ga pišemo kot e s hačkom: ě. Ker se je mehkonebni k znašel v položaju neposredno pred mehkim e-jevskim samoglasnikom, se je temu priličil in začel izgovarjati bližje trdemu nebu kot c.8 Tako se je iz praslovanske besede * kainā prek * kěnā razvila splošnoslovanska * cěnà, iz te pa po srednjeveškem naglasnem umi-ku naša današnja céna. 5.3 Vsako obdobje, celo vsaka generacija ima način govora in izgovarjave, ki se lah- ko malenkostno razlikuje od prejšnje. V 5000-letnem teku jezikovnega razvoja iz * kwoináh do céna je najprej prišlo do počasne onemitve izglasnega glasu h, ki ga je 2 nadomestila dolžina spredaj stoječega samoglasnika. To se je verjetno zgodilo kma- lu po razpadu prajezične skupnosti. Nato je v bodočih satemskih jezikih ustnični del glasu * kw začel izginjati, tako da je ta glas sovpadel z nekdanjim mehkonebnim * k, v kentumskih jezikih pa se je ustnični del ohranil in v grščini celo prevladal, zato imamo v grščini na tem mestu ustnični p. Glas o je na baltoslovanskem (pa tudi germanskem in indoiranskem) območju prešel v a in sovpadel s starim a-jem, ki ga imamo npr. v takratni besedi * sals (iz katere se je razvila naša današnja sol). In ta isti a se je v besedi * kainā pozneje začel približevati sledečemu mehkemu i. Začel je postajati e- -jevski glas in ta e je vsrkal sledeči i ter se pri tem podaljšal. Vsako jezikovno obdobje zaznamuje nabor jezikovnih sprememb, ki jih govorci izvajajo praviloma nezavedno in zaradi katerih jezik v malenkostno spremenjeni obliki predajo naslednji generaciji. Primerjalno jezikoslovje seveda nima tako natančnih spoznavnih sredstev, da bi lahko sledila spremembam v vsaki generaciji posebej, lahko pa posamezne razvojne stopnje razdeli na daljša obdobja, za katera ugotavlja ustrezne nabore sprememb, ki so bolj ali manj vezane na določen prostor. 6 Po avestijskem števniku ‘sto’ te jezike imenujemo satemske. 7 Po latinskem števniku ‘sto’ te jezike imenujemo kentumske. 8 Kot vsak glasovni zakon je tudi ta brezizjemen. Tako je iz * kaistā nastala * cěsta, iz * kaivi je nastala * cěvь itd. 158 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 5.4 Ko govorimo o razvoju praindoevropskega jezika izpred 5000 let v smeri proti slovenščini, najprej govorimo o pozni praindoevropščini, ki je bila bolj ali manj skupni jezik še vsem bodočim vejam (pribl. 2500 pr. Kr.: * dek't, * kwoinah ).9 Temu obdobju 2 sledi neko širše satemsko obdobje, ki je značilno za večino vzhodnih indoevropskih naselitvenih tokov (pribl. 2000 pr. Kr.: * dećt, * koinā), temu baltoslovansko v severovzhodni Evropi (od pribl. 1000 pr. Kr. do nekako Kristusovega rojstva: * déśimtis, * kainā), nato predpraslovansko med rekami Visla, Dnester in Dneper, po letu 500 pa sledi širitev na zahodu nekako do črte Schwerin (* Zvěrinъ) – Leipzig (* Lipьsko) – Trst – Solun, na vzhodu pa do Arhangelska in Urala (* desinti, * kainā). Čas selitve in neposredno po njej je čas praslovanščine. Temu času sledi splošnoslovansko obdobje (700–800: * desętь, * cěnà), po katerem se oblikujejo makrogeolekti ter končno slovensko v Vzhodnih Alpah in severozahodnem delu Panonske nižine (1000: * desêt, * cěnà, 1500: desét, céna). 5.5 Pripomniti moram, da primerjalna in etimološka literatura z domala vsemi etimo- loškimi slovarji kot praslovanske oblike navaja splošnoslovanske, torej približno take, kot so se govorile v začetku 9. stoletja.10 6 Glavne glasovne spremembe med praindoevropščino in praslovanščino V več kot tritisočletnem razvoju jezika od praindoevropščine do praslovanščine iz leta 600 se je izvršilo zelo veliko jezikovnih sprememb, od katerih so spodaj navedene le najpomembnejše glasovne. 1. Laringali so bili odpravljeni, a so v določenih legah pustili svoje sledi, npr. podaljša- nje samoglasnika v * doh tēi > * dōtēi > praslovansko * dātēj > splošnoslovansko * dati. 3 2. Pridihnjeni zaporniki so sovpadli z nepridihnjenimi. Zato imata praslovanska glago- la * dātēj (mlajše * dati) ‘dati’ in * dētēj (mlajše * děti) ‘postaviti’ na začetku enak soglasnik, v večini drugih indoevropskih jezikov pa se sorodna korena glasita z različnima samoglasnikoma, v stari indijščini npr. (da)dāti : (da)dhāti, v latinščini dare : facere. 3. Praindoevropski trdonebni * k' se je (prek * ć in * ś) razvil v praslovanski s, praindoevropska trdonebna g' in pridihnjeni * g'h pa (prek * dź in * ź) v praslovanski z: iz * dek't 9 Najstarejši zapisi kakega indoevropskega jezika so hetitski iz 17.–16. stol. pr. Kr. Sledijo (mikenska) grščina iz 14.– 13. stol. pr. Kr., latinščina iz 7. stol. pr. Kr., celinska keltščina iz 6. stol. pr. Kr., germanska gotščina približno od leta 350 po Kr., armenščina od 5. stol. po Kr., toharščina iz 6. stol. po Kr., (stara cerkvena) slovanščina od 9. stol. po Kr., baltska litovščina od 14. stol. po Kr. in albanščina od 15. stol. po Kr. Jezik najstarejši staroindijskih vedskih himen je domnevno iz 13. stol. pr. Kr. Staroindijska besedila so se sprva ohranjala in dopolnjevala v ustnem izročilu, kasneje tudi pisnem, ki pa se niso ohranili. Najstarejši do danes ohranjeni prepis je iz leta 1464. Podobno je z iransko avestijščino. Stara avestijščina je iz 10. stol. pr. Kr., prvi ohranjeni zapisi pa so iz srednjeperzijskega obdobja. Najstarejši staroperzijski zapisi segajo v 6. stol. pr. Kr. in so se ohranili, ker so vklesani v kamen (Meier-Brügger 2000: 18–19). 10 Prvi slovar, ki v večjem obsegu rekonstruira praslovanščino pribl. v letu 600, je Klotz 2017, ki temelji na v stroki splošno priznanem rekonstrukcijskem modelu Georga Holzerja, izčrpno predstavljenem v Holzer 2020. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 159 se je razvil števnik * desinti > * desętь > slovensko deset. Hkrati so ustnično-mehkonebni zaporniki izgubili ustnično prvino: iz praindoevropske besede * kwoinah se je razvila 2 praslovanska * kainā, iz te pa prek splošnoslovanske * cěna naša današnja cena. 4. Glasova * a in * o sta sovpadla v a. Iz praindoevropskih besed * sals ‘sol’ in že pre-narejene * wodōr ‘voda’ sta se razvili praslovanski * sali in * vadā, iz teh pa splošnoslovanski * solь in * voda. Kasneje sta sovpadla tudi dolga ā in ō, zato je korenski samoglasnik glagolov * dātēj ‘dati’ in * stātēj ‘stati’ pri nas enak, v večini drugih jezikov pa se še razlikuje, npr. litovsko dúoti : stóti, starogrško δίδωμι ( dídōmi) : (dorsko) ἵστᾱμι ( hístāmi). 5. Praindoevropski glas * s se je tik za glasovi r, u, k ali i in tik pred samoglasniki spremenil v š, iz tega pa v h, ki ga za praslovanščino navadno zapisujemo s črko x: iz popraindoevropske besede * blusā ‘bolha’ (ki se ohranja v litovski blusà) se je razvila praslovanska * bluxā, iz te splošnoslovanska * blъxa in iz te naša današnja bolha. 6. Samoglasniški * , * , *  in *  so se razgradili na samoglasniški i (redkeje u) in soglasniški r, l, m oziroma n: iz praindoevropskega samostalnika * wkwo- ‘volk’ se je razvil praslovanski * vilku, iz tega pa prek splošnoslovanskega * vьlkъ naš današnji volk. 7. Glasovni skupini * sr in * zr (tudi če sta s oziroma z nastala iz trdonebnih * k' oziroma * g' ), sta se razvili v str oziroma zdr: iz popraindoevropskega * k'rapo- se je prek * srapa razvilo praslovansko * strapu, iz tega pa prek splošnoslovanskega * stropъ naš današnji strop; iz sorodne popraindoevropske oblike * k'rāpo- pa se je razvila staroangleška beseda hróf in iz te današnja angleška roof ‘streha’. 8. Izvršilo se je prvo mehčanje mehkonebnikov: vsak k, g in x se je pred mehkimi samoglasniki zmehčal v č, ž oziroma š. Iz praindoevropskega feminativa * wkwih - ‘vol-2 kulja’ se je v praslovanščini z dodatno manjšalniško pripono -kā najprej razvila beseda * vilkīkā in iz nje * vilčīkā, iz te pa prek splošnoslovanske * vьlčica današnja volčica. 7 Umestitev v prostor Govorci praindoevropščine izpred pet in več tisoč let so bili domnevno nosilci bro- nastodobne stepske kulture v današnji vzhodni Ukrajini in južni Rusiji med rekama Dneper in Ural.11 Predniki Slovanov in Baltov so se s tega območja postopoma selili proti severozahodu v današnjo Vzhodno Evropo med Karpate in Baltsko morje. Njihov sprva verjetno precej enotni jezik se je na severu razvijal drugače kot na jugu. Iz sever- nega dela se je razvila prabaltščina in iz nje današnja baltska jezika litovščina in latvij- ščina ter v 18. stoletju izumrla stara pruščina. Iz južnega pa se je razvila praslovanščina. Ta nikdar zapisani jezik so do približno leta 500 govorili samo v Vzhodni Evropi, 11 Mallory 1989: 186, passim. 160 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 najverjetneje le severno od Karpatov. Njihovi sosedje so se v nemirnih časih večkrat menjali. Sodeč po izposojenkah so bili njihovi južni in jugovzhodni sosedje dlje časa nomadska iranska ljudstva, kot so Skiti in Sarmati, na severovzhodu finska, na zahodu pa germanska (Langobardi, Goti, Markomani, Gepidi). Več sosednjih ljudstev, kot npr. srednjeevropske Venede (teh ne smemo enačiti z jadranskimi Veneti) in Ante, kasneje tudi turške Protobolgare in vzhodnoazijske Avare, so Slovani jezikovno in posledično kulturno ter gensko asimilirali. Ko so se Slovani v 6. stoletju začeli širiti proti vzhodu, zahodu in jugu, torej tudi na območje Zahodnega in Vzhodnega rimskega cesarstva, so njihovi sosedje postali še romanski prebivalci Zahodne Evrope in današnje Romunije z Moldavijo, na jugu pa Grki in Albanci. Na stike s takrat sosednjimi jeziki kažejo sta- re izposojenke v obe smeri, na podlagi katerih lahko zelo dobro sklepamo o glasovni podobi takratne praslovanščine. Finska beseda akkuna, ki pomeni ‘okno’, je prevzeta iz praslovanske * akuna, iz katere se je v pozni praslovanščini razvila * okъno, iz te pa naša današnja okno. Romunski števnik sută, ki pomeni ‘sto’, je prevzet iz praslovanskega * suta, iz katerega se je razvil splošnoslovanski * sъto, iz tega pa naš današnji sto. Grško krajevno ime Γαρίτζα ( Garítza) je takrat prevzeto iz praslovanskega * Garicā, iz katerega se je razvilo kasnejše Gorica. Albansko karrutë in grško καρούτα ( karúta) je prevzeto iz praslovanskega * karūta, iz česar je kasneje nastalo * koryto in naše današnje korito. Enako je iz * magūlā, iz česar je prek * mogyla današnje mogila in gomila, prevzeto grško μαγούλα ( magúla), albansko magulë in romunsko măgură; iz romanskega krajevnega imena * Tragūri (ki se je razvil iz latinskega Tragūrium), je prevzet praslovanski * Tragūrju, iz katerega se je prek splošnoslovanskega * Trogyr'ь razvil današnji hrvaški Trogir. In iz romanskega krajevnega imena * Longātiku je prevzet praslovanski * Langatiku, iz katerega imamo prek * Lǫgatьcь naš današnji Logatec. 8 Selitve in širjenje 8.1 Nobena selitev ljudstev in nobeno širjenje enega ljudstva na račun drugega ne pote-ka brez nasilja. Nasilje je sprva praviloma fizično, vojaško, temu sledi kulturno, ki bolj kot druge kulturne dobrine prizadene prav jezik, saj ta pod daljšo nadvlado zavojevalca pogosto zamre, pri čemer v jeziku novih naseljencev skoraj vedno pusti sledove. Naši praindoevropski predniki so se od preostalih ljudstev takratne Evrope in zahodnega dela Azije razlikovali po tem, da so bili patriarhalna družba, ki je manj miroljubna od egalitarne ali matriarhalne, kakršne so bile domnevno družbe naše celine pred pri- hodom indoevropskih plemen. Praindoevropejci so udomačili konja in poznali bojni voz. S temi prednostmi so se do leta 1000 pr. Kr. iz občrnomorske stepe razširili proti zahodu na večji del Evrope, proti vzhodu pa v Malo Azijo in vse do severne Indije ter ob tem asimilirali večino kameno- ali že bronastodobnih evropskih, sredozemskih ozi- roma azijskih kultur. Do začetka antike so bili neindoevropski jeziki Evrope le še etru- ščanščina v srednji Italiji in njej sorodna retijščina v severni pod Alpami, sikanščina na Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 161 Siciliji in domnevno sorodna iberščina v Hispaniji. Predindoevropske pelazgijščina, lele- gijščina v Grčiji in ligurščina v severozahodni Italiji so do začetka antike že zamirale. Od predindoevropskih jezikov se je do danes ohranila le baskovščina v Pirenejih. Vse druge jezike so absorbirali lokalni indoevropski jeziki skupaj z njihovimi kulturami, ki so v manjši meri delovale tudi vzvratno na kulturo in jezik novih naseljencev, zlasti na kulturo obdelovanja zemlje12 in pri poimenovanju prej neznanih rastlin. Iz starih predindoevrop- skih sredozemskih jezikov imamo npr. besede, kot so starogrška ἔλαιον ( élajon) ‘olje’, iz katere je prevzeta latinska oleum, iz te pa prek neke romanske slovanska, ki jo imamo v naši olje. Tudi beseda s pomenom ‘smokva’ je taka: v stari grščini se glasi σῦκον ( sykon), v armenščini tcuz in v latinščini fīcus.13 Zelo verjetno je iz nekega predindoevropskega jezika prevzeta tudi slovanska * tyky, ki pomeni ‘buča’ in se pri nas ohranja kot tikva – zdi se celo mogoče, da je prevzeta iz iste predindoevropske besede kot grška s pomenom ‘smokva’. V slovanski pradomovini namreč smokve ne uspevajo, rastejo pa buče. 8.2 Genetske analize današnjih in nekdanjih govorcev indoevropskih jezikov kažejo na to, da smo si genetsko manj sorodni, kot so si sorodni naši jeziki. V nas ne živijo le tipično slovanski geni in geni nam sosednjih narodov, temveč tudi geni romaniziranih Keltov, ki so poseljevali prostor v Vzhodnih Alpah pred prihodom Slovanov, prek njih pa tudi geni še starejših indoevropskih ter predindoevropskih staroselcev. Še več: prebivalci Evrope in Bližnjega Vzhoda imamo od enega do štiri odstotke neandertalskih genov, tj. tistega človeka, ki ga je Homo sapiens v Evropi izrinil, če ne iztrebil pred približno 30.000 leti.14 Prazgodovina in zgodovina osvajanj novih ozemelj je fizično nasilje le v manjši meri, v večji gre za kulturno nadvlado in razmnoževanje tistih, ki se prilagodijo novim razme- ram. Na ta način se nam ne pojasnijo samo zelo različne haploskupine Y-kromosomov in mitohondrijskega DNK, ki jih nahajamo pri indoevropskih narodih, temveč tudi zelo različni fenotipi, ki jih opazujemo že pri raznih slovanskih narodih, še bolj pa pri indo- evropskih, od rdečelasega Kelta prek svetlolasega Vikinga, temnolasih sredozemskih in balkanskih narodov prek ravnonosega Grka in orlonosega Iranca do rjavopoltega Indijca. 8.3 Kulturne in jezikovne širitve, ekspanzije, se dogajajo tudi danes. Svet je ta čas razdeljen na območja jezikovnih imperijev, med katerimi so največji angleški, španski, arabski in kitajski. Ali in kako bodo ti jezikovni imperiji vsrkali vseh preostalih pet do šest tisoč naravnih človeških jezikov, ki vsak zase predstavlja edinstven pogled na svet, in ali ter kako se bodo jezikovni imperiji spopadli med sabo, ostaja vprašanje, na katero bo odgo- vorila zgodovina prihodnosti. 12 Latinska beseda cultūra prvotno pomeni ‘obdelovanje, poljedelstvo’. Izpeljana je iz glagola colere ‘obdelovati polje’. 13 Ta latinska beseda se je v zahodni romanščini razvila v figa, od tod je prevzeta v srednjevisokonemško vīge, iz te pa smo si mi izposodili našo figa. 14 Harari 2014: 24–29; Odar 2012: 16. 162 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 viRi in liteRatuRa BengSton, Hermann, Milojčić, Vladimir, 61978: Großer historischer Weltatlas. Vorgeschichte und Altertum. München: Bayerischer Schulbuch-Verlag. HaRaRi, Yuval Noah, 2014: Sapiens. Kratka zgodovina človeštva. Ljubljana: Mladinska knjiga. Prevedeno prek angleščine iz dela Kitsur Toldot ha-Enoshut. HolzeR, Georg, 2020: Untersuchungen zum Urslavischen: Einleitende Kapitel, Lautlehre, Morphematik. Berlin: Peter Lang. klotz, Emanuel, 2017: Urslawisches Wörterbuch. Wien: Facultas AG. koSi, Miha, 2011: Podonavje in severnojadranski prostor v 7. in 8. stoletju. Slovenski zgodovinski atlas. Ljubljana: Nova revija. mallory, James Patrick 1989: In Search of the Indo-Europeans: Language, Archeology and Myth. London: Thames & Hudson. First paperback edition 1991, reprinted 1992. meier-Brügger, Michael, 2000: Indogermanische Sprachwissenschaft. 7., völlig neubearbeite-te Auflage. Berlin: de Gruyter. odar, Boštjan, 2012: Neandertalci so preživeli do danes. Delo, 19. 4. 2012, str. 16. Snoj, Marko, greenBerg, Marc, 2012: O jeziku slovanskih prebivalcev med Donavo in Jadra- nom v srednjem veku (pogled jezikoslovcev). Zgodovinski časopis 66/3–4. 276–305. Snoj, Marko, 32016: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Šekli, Matej, 2014: Primerjalno glasoslovje slovanskih jezikov 1: Od praindoevropščine do praslovanščine. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Šekli, Matej, 2018: Tipologija lingvogenez slovanskih jezikov. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 163 Vanda Babič Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slavistiko vanda.babic@guest.arnes.si Stara cerkvena slovanščina – ne mati, ampak mogočna sestra Prispevek je predstavitev prvega knjižnega jezika Slovanov – stare cerkvene slovanščine. V drugi polovici 9. stoletja sta jo za potrebe izvajanja slovanskega bogoslužja na Velikomoravskem oblikovala slovanska apostola sv. Ciril in Metod na osnovni slovanskega narečja okolice svojega rojstnega Soluna. V tem jeziku so napisani najstarejši slovanski prevodi bogoslužnih knjig iz grškega jezika, njegovo ustvarjanje pa je po tekalo istočasno s sestavljanjem posebnega, za ta jezik ustreznega črkopisa, ki ga danes imenujemo glagolica. Stara cerkvena slovanščina je prvi knjižni jezik Slovanov Je jezik, v katerem so napisani najstarejši slovanski prevodi bogoslužnih knjig iz grške- ga jezika, ki so nastali v drugi polovici 9. stoletja. Od začetka organizacije krščanske cerkve pa vse do pričetka nacionalnih gibanj v 15. in 16. stoletju je bil to edini primer prevajanja krščanskih kanonskih knjig v (materni) jezik vernikov, ki do tedaj niso imeli niti svoje lastne pisave niti knjižne tradicije, in zadnji knjižni jezik, katerega ustvarjanje je potekalo istočasno s sestavljanjem posebnega, za ta jezik ustreznega črkopisa. Stara cerkvena slovanščina je bila umetna jezikovna tvorba, ustvarjena načrtno, v do- ločenem obdobju, za potrebe izvajanja liturgije v domačem, tj. slovanskem, jeziku. Zatorej se moramo že na samem začetku spoznavanja s tem, za vse Slovane zelo po- membnim, jezikom zavedati, da se posa mezni slovanski jeziki niso razvili iz tega jezika. Češki slavist Josef Kurz je odnos med današnjimi »živimi« slovanskimi jeziki in staro cerkveno slovanščino predstavil jasno in enostavno: »stara cerkvena slovanščina ni nikoli bila mati slovanskih jezikov, ampak le njihova sestra« (Kurz 1969: 9). Njego- vo nazorno prispodobo lahko samo še dopolnimo s pridevnikoma starejša (sestra), ker se je med vsemi ostalimi slovanskimi jeziki oblikovala prva, in mogočna, saj je s svojo široko razprostranjenostjo in trdno zasnovo liturgič nega jezika dolga stoletja pomembno krojila kulturno zgodovino Slovanov. Slovanski živelj je že v 9. stoletju usmerila v kulturni in napredni tok srednjega veka in postavila čvrsto osnovo za oblikovanje slovan skega pismenstva, ki se je skozi stoletja postavilo ob bok raz vitim književno- stim, npr. književnostim antike, hebrej ski, egipčanski, sred nje ve škim: bi zan tin ski, latinski, zahodnoevrop skim v domačih jezikih: starofran coski, sta ro an gleški itn. (Dostál 1968: 227). Čeprav stara cerkvena slovanščina ni nikoli služila za med sebojno sporazu- mevanje in ni opravljala naloge nacionalnega jezika kateregakoli slovanske ga naroda, 164 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 pa je bila v naj zgod nejši dobi krščanske vere spre jeta kot knjižna različica jezika pri večini slovanskih narodov, kar pomeni, da so najstarejši slovanski zapisi ohra njeni večinoma v tem jeziku; je torej najstarejša potrditev slovanskega slovstva (poleg v latinici napisanih Brižinskih spomenikov), njegovih takrat nih pojavnih oblik, slovničnih zakonitosti, besedne ga zaklada, stilističnih zmožno sti, sociolingvističnega utripa itn. Poleg tega je okvire svoje prvotne namembnosti liturgičnega jezika kmalu prerasla in postala sčasoma tudi jezik znanosti in posvetne literature večinoma pravoslavnih slovan skih narodov. 1 »Mati« slovanskih jezikov Omenjeni odnos mati – starejša hči pojasnimo še pregledno – z zgodovinskim sosled-jem. Slovanski jeziki spadajo v skupino indoevropskih jezikov,1 ki se danes govorno raztezajo na območju od severne Indije do skrajnega zahoda Evrope (od tega najbrž tudi izvira ime indoevropski) in se tradicionalno delijo v dve večji skupini, na kentumske 2 in satemske 3 jezike (delitev naj bi bila oblikovana glede na prvo narečno razlikovanje jezikov po razvoju oblike za števnik sto 4 in naj bi sovpadla z razporeditvijo indoevropskih jezikov na zahodno in vzhodno vejo), a se je ta hipoteza z novejšimi raziskavami in po odkritju dveh kentumskih jezikov (hetitščine in toharščine) na vzhodu izkazala za netočno ali vsaj pomanjkljivo (Mihaljević 2002: 51). Slovanski jeziki za ide. * ḱ izpričujejo razvoj v * s (psl. * sъto, stcsl. съто, sln. in ostali slovanski jeziki sto), zato jih uvrščamo med satemske jezike, med vsemi indoevropskimi skupinami jezikov pa so razvojno najbližje baltskim jezikom.5 Tako je po letu 2000 pr. n. št., natančneje pa verjetno od 1500 pr. n. št., pa vse do sredine prvega tisočletja pr. n. št. obstajala skupnost protobaltskih (oz. baltoslovanskih) narečij, kasneje pa se je po- javil prvi samostojen slovanski jezik, danes imenovan praslovanščina. Poldrugo tisoč- letje dolgo obdobje praslovanščine oblikujejo tri obdobja: t. i. zgodnja praslovanščina 1 Indoevropski prajezik oz. praindoevropščino (ide.) so govorili do okoli 3000 pr. n. št. v evrazijskih stepah severno od Črnega morja in Kaspijskega jezera med Dneprom in Uralom, tj. v vzhodni Ukrajini in južni Rusiji (po črnomorsko-kaspijski [kurganski] teoriji), govorci jezika pa so se po Evropi in delu Azije razselili v bronasti dobi (2000–1000 pr. n. št.) (Šekli 2014: 63). Indoevropska jezikovna skupnost je na posamezna jezikovna narečja razpadla tako že v tretjem tisočletju pred našim štetjem. 2 Mednje prištevamo: anatolske jezike na področju današnje Turčije, toharščino, grščino, italske jezike (med njimi je najbolj znana latinščina, iz katere so se razvili sodobni ro manski jeziki), keltske in ger man ske jezike ter ilirščino in venetščino (natančnejšo razdelitev si lahko ogledate v Mihaljević 2002: 51–66). 3 To jezikovno skupino sestavljajo: arijski jeziki (ki se delijo na iranske in indij ske), nuristanski ali kafir ski jeziki (verjetno tretja veja in do iran ske skupine jezikov), armen ščina, al banščina, baltski in slovanski jeziki (podrobnejša razčlenitev ponovno v Mi ha ljević 2002: 51–66). 4 Ide. *(d)ḱm̥tóm > lat. centum (od tod poimenovanje kentumski) : av. satəm ( satemski jeziki), stind. śatam, psl. * sъto (Babič 2003: 62). 5 Med baltske jezike spadajo: že izu mrla stara pruščina (zahod nobaltski jezik), litovščina ali lit van ščina in latvijščina ali let ščina ali letonščina (vzhodnobaltska jezika). Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 165 (okoli 500 –400 pr. n. št. do 400 n. št) je bi la takrat fonetično-fonološko še blizu baltskim nare čjem, v obdobju klasične pra slovan ščine (400–800 n. št.) se je jezik začel precej spreminjati in ločevati od drugih, v zadnjem obdobju pozne praslo vanšči ne (800–1000 n. št.) pa že postopno prehaja v najstarejše razvojne stadije po same znih slovan skih jezikov in skupin (Lamprecht 1987: 11–14). Praslovanščina – slovanski skupni jezik dolgega časovnega obdobja6 – je svoj jezikov- ni sestav spreminjala od razpada indoevropske jezikovne skupnosti pa vse do prvega tisočletja n. št. Iz nje so se razvili vsi slovanski jeziki (tudi stara cerkvena slo vanščina, ki se je izoblikovala že v drugi polovici 9. stoletja, torej poldrugo stoletje pred ostalimi slovanskimi jeziki). Starocerkvenoslovanskega jezika seveda ne smemo enačiti s praslovanščino, vendar pa ji je po svoji slovnični sestavi od vseh slovanskih jezikov najbližji. Slovanske jezike so po razpadu praslovanske skupnosti preoblikovali številni fonetični, morfološki in dru- gi jezikov ni procesi, ki so precej spremenili prvotno praslovansko jezikovno osnovo v vsakem od njih. Stara cerkvena slovanščina pa se je v pi smenosti utrdila veliko prej kot ostali slovanski jeziki in se zato v mnogo čem uje ma s pra slovan ščino, kakršna je bila v zadnjem stadiju svojega obstoja. Kot uradni cerkveni jezik je na določenem slovanskem ozemlju ostala v veliki meri zvesta tra diciji, zato se je skozi stoletja počasneje spremi- njala kot živi slovanski jeziki; njena podoba je bila statična in vanjo so le stežka prodirali elementi ta krat nih slovanskih jezikov. Slovanski jeziki so si po svoji slovnični strukturi in leksiki precej podobni. Delijo se v tri skupine: – vzhodnoslovanski jeziki so ruščina, ukrajinščina in belorušči na in so več stoletij tvorili enotno jezikovno skupnost; ločeno so se začeli razvijati šele od 14. sto letja naprej; – med zahodnoslovanske jezike spadajo češčina, slovaščina, gornja lužiščina (jezikovno blizu češčini) ob zgornjem toku reke Spreve, luž. Sprewja, nem. Spree (središče je Bu-dyšin, nem. Bautzen), dolnja lužiščina (jezikovno bližja poljščini) ob spod njem toku reke Spreve (središče je Chośe buz, nem. Cottbus) in t. i. lehitska sku pina jezi kov: poljščina z dvema samostojnima narečjema kašubščino in slo vin ščino ter v 18. stoletju izumrli polabski jezik, katerega so govorili Slovani v spodnjem toku reke Labe (luž. Łobjo, nem. Elbe); – južnoslovanski jeziki so slovenščina, hrvaščina, srbščina, makedonščina, bol garščina in nekdanja stara cerkvena slovanščina. 6 Po najbolj verjetni, severnokarpatski teoriji je bila lega pradomovine Slovanov severno od Karpatov, tj. v t. i. severno karpatskem bazenu (približne meje so bile na zahodu zgornji tok reke Dnester in zgornji tok reke Visle, na severu reka Pripet, na vzhodu pa srednji tok reke Dneper). Razseljevati (na severovzhod, severozahod in jugozahod) so se začeli okoli leta 500 n. št. (Šekli 2014: 286). 166 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Praslovansko osnovo slovanskih jezikov lahko le rekonstruiramo (tj. predvi devamo), saj nimamo pisnih dokazov o obliki in sestavi tega jezika.7 Do najstarejših ob lik praslo- vanščine pridemo s primerjanjem slovanskih jezikov in drugih jezikov in doevropske jezikovne družine, o mlajših oblikah tega jezika pa lahko sodimo na eni strani po so- dobnih slovničnih sestavih posameznih slovanskih jezikov (veliko vlo go pri tem imajo prav narečja teh jezikov), na drugi strani pa moramo preuče va ti tudi pisne spomenike slovanskih jezikov od najstarejše dobe do danes. V ve liko pomoč pri študiju skupnih jezikovnih potez slovan skih jezikov in praslo van ščine so prav spomeniki, zapisani v prvem knjižnem slovanskem jeziku – v stari cerk ve ni slovanščini.8 V cerkvenoslo- vanskih besedilih so namreč zapisane prve slovanske besedne oblike, iz njih je razvi- dna posebna slovnična struktura tega jezika, poleg tega pa je jezik kljub prevladujoči tendenci po ohranjanju sprejetih religioznih obrazcev (tudi na jezikovni ravni) skozi stoletja vsrkaval posebnosti tedanjih govorjenih slovanskih jezikov. Zato je iz značilnih uzusov posameznih cerkvenoslovanskih spomenikov in iz ne zavednih prepisovalskih napak možno preučevati razvoj neknjižnih slovanskih je zikov najstarejše dobe. 2 In nastal je ªзûкú словύнόскú in кúн†игû словύнόскûª9 A začnimo pravzaprav od začetka ... Kaj je botrovalo temu, da so se Slovani – z obliko- vanjem knjižne različice jezika in istočasno pisave – že tako zgodaj uvrstili v kulturni in napredni tok visokega srednjega veka ter se pridružili »omikanim« narodom s svo- jim lastnim knjižnim jezikom? Do pobude za aktivno jezikovno dejavnost Slovanov je prišlo v obdobju aktivnega pokristjanjevanja srednjeevropskih ljudstev, ki je potekalo bodisi z vzhoda, iz takrat največje krščanske države na svetu – Bizantinskega cesarstva, bodisi z zahoda, iz »po- novno ustanovljenega« Rimskega cesarstva. Obe verski središči sta ho teli krščanski nauk izkoristiti kot sredstvo za duhovno in politično pokoritev spre obrnjenih ljudstev. 7 Ne pozabimo, da je bila prvi knjižni in s tem prvi zapisani slovanski jezik stara cerkvena slovanščina. Torej so najstarejše znane slovanske knjige in najstarejši odkriti zapisi na zidovih in kamnitih ploščah izpričani v tem jeziku. 8 Rekonstruirane oblike (tako praslovanščine kot praindoevropščine) so v etimoloških slovarjih vedno označene z zvezdico (*) in zapisane v latinici. Kot zanimivost navedimo dva primera razvoja oblik od najstarejše dobe do sodobnih slovanskih jezikov: – ide. * dhugh tḗr > psl. * dъkti, *dъktere > stcsl. , дъшти; č. dci, dcera, slš. dcéra, p. córka, r., ukr. 2 дочь, дочери, blr. дачкá, blg. дъщеря, mak. ќерка, hr. in sb. kći, sln. hči, hčеre; prim. še: lit. dukt, stprus. duckti (Bezlaj I: 192) in ne nazadnje še nem. Tochter, ang. daughter; – ide. * ̯ĺ̥ko-s > psl. * vьlkъ > stcsl. , влόкú; č., slš. vlk, p. wilk, gl. in dl. wjelk, r. волк, ukr. вовк, blr. воўк, blg. вълк, mak. волк, hr., sb. vuk, sln. volk; prim. še: lit. vil̃kas, let. vìlks, stprus. wilkis, got. Wulf (Bezlaj IV: 341–342) in ne nazadnje še nem. Wolf, ang. wolf. 9 ªзûкú словύнόскú ( językъ slověnьskъ) in кúн†игû словύнόскûª ( kъn’igy slověnьskyję), tj. slovanski jezik in slovanske knjige. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 167 Sprejetje religije so podpirali tudi voditelji novoustanovljenih slovanskih dr žav, ki so v tem dejanju videli zagotovilo svoje neodvisnosti in pravice do samo stojnega kultur- nega in političnega razvoja ter notranjepolitične stabilnosti. S spre jetjem religije so se namreč države priključile razvojnemu toku in napredku v Sred nji Evropi. Velikomoravska kneževina10 je v sredini 9. stoletja občutila močan politični pritisk nemških sosedov, zato se je velikomoravski knez Rastislav11 (kneževal v letih 846– 870) od ločil, da zaveznika poišče na vzhodu, v Bizantinskem cesarstvu.12 Politično in kul turno navezanost je podprl s sprejetjem vzhodne različice krščanstva, ki se je od zahodne razlikovala v tem, da je dovolila opravljanje bogoslužja v domačem je ziku vernikov (medtem ko je rimska cerkev svetost in s tem primernost za bogo služje pri- znala samo trem jezikom: hebrejskemu, grškemu in latinskemu). Da bi bogoslužje v slovanskem jeziku resnično zaživelo, je Rastislav konec leta 862 poslal k bizantinskemu cesarju Mihaelu III. (842–867) svoje odposlance s prošnjo, naj na Velikomoravsko pošlje dobrega pridigarja in teologa, ki bo v njegovi državi širil kr- ščansko vero, hkrati pa jim bo v oporo tudi pri težnjah za popolno osamosvojitev izpod frankovskega jarma. Z oporo slovan skega misijonarja je v svoji kneževini nameraval ustvariti samostojno cerkveno organi zacijo s slovan skim bo gosluž jem (Kurz 1969: 12). [...] ростиславú бо• моравόскҐи кн ť зό• богомú №стимú• сúвύтú сúтвори сú кн ťзи своими и с моравл ťнҐ• посла кú царю михаи빕 галголť• людемú нашимú поганόства сť wтврúгшимú• и по христ·анескú с ť законú дрúжащимú• №чител ť не имамú таковаго• иже бҐ нҐ вú свои язҐкú ист№ю вύр№ христ·анόск№ю сказалú• да ᥠи инҐ странҐ 10 Tudi Velika Moravska ali Velika Moravija (lat. Maravia Magna) je nastala 833 z združitvijo manjših moravskih plemen, ko je moravski knez Mojmir I. (830–846) pregnal svojega soseda, kneza Pribino iz Nitre na Slovaškem in dve kneževini – Moravsko in Nitransko – združil v enotno, takrat najmočnejšo, državo zahodnih Slovanov, Velikomoravsko. Ta je v svojih »najboljših« časih (v zadnjih letih vladanja kneza Svetopolka [871–894]) zaobjemala območja današnjih držav Češke, Slovaške in Madžarske, segala pa je tudi na predele Slovenije, Hrvaške, Srbije, Romunije, Ukrajine, Poljske, Nemčije in Avstrije. Izgnani knez Pribina je bil v dobrih odnosih s Franki (podpiral je tudi njihove misijonarje), zato mu je kralj Ludvik Nemški kasneje, leta 840, v fevd podelil Spodnjo Panonijo od reki Zali (tudi z namenom, da bi spodbujal razprtije med slovanskimi knezi). S tem se je položaj Velikomoravske kneževine, ki je bila že od samega začetka v vazalskih odnosih s Frankovskim kraljestvom (od leta 843 dalje pa z Vzhodno frankovskim), še poslabšal, saj se je sedaj germanski pritisk širil še prek Spodnje Panonije. Leta 846 so Franki kneza Mojmirja po kratkih uporih odstranili in na prestol postavili njegovega nečaka Rastislava (846–870) v upanju, da jim bo, tako kot Pribina, zvest in pokoren. Rastislav je sprva priznal frankovsko oblast in spustil nemške duhovnike v svojo deželo, kmalu pa jim je tudi on odrekel pokorščino in se začel organizirano boriti za popolno samostojnost države. Ko mu je to končno uspelo (z upori so začeli že leta 855, brez frankovske nadvlade pa je Velikomoravski uspelo biti v letih od 860 do 864), si je zaželel tudi cerkvene neodvisnosti ( Zgodovina Slovencev: 80–81; SBL 8: 570–571; KME I: 199–202, 340–355). 11 V razpravi Črnorizca (meniha) Hrabra O pismenkah imenovan Растица (Rastica), sicer pa r., blg. Ростислав (KME III: 490–491). 12 Rastislav se je dobro zavedal, da so nemški misijonarji v njegovi državi poleg krščanske vere širili še tujo kulturo in frankovsko politiko. Možnost, da doseže tudi cerkveno neodvisnost, je videl v dejstvu, da misijonarji z Bavarske (Passau) od papeža niso dobili uradnega dovoljenja za širjenje vere v Velikomoravski kneževini. Sprva se je nadejal, da bodo razumevajoči že v samem Rimu in bo s prošnjo papežu Nikolaju I. izposloval oblikovanje samostojne moravske cerkvene škofije. A do tega ni prišlo, zato se je po papeževi zavrnitvi leta 862 obrnil na bizantinskega cesarja (KME III: 490–491). 168 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 того зрť ще подобилис ť намú• то посли намú• владҐкw• епископа и №чителť таковаго• wтú васú бо на вс ť странҐ вúсегда добрҐи законú исходитό• [...] Iz Žitja Konstantina Filozofa (vzhodnoslovanska redakcija, 15. stol.) (Hamm 1960: 54). [...] Rastislav namreč, moravski knez, se je po božjem nagibu posvetoval s svojimi kne- zi in z Moravani in poslal (sle) k cesarju Mihaelu rekoč: »Naše ljudstvo se je poganstvu odreklo in se krščanske vere drži, a nimamo učitelja takega, ki bi nam v našem jeziku pravo krščansko vero razložil, da bi tudi druge dežele to videle in nas posnemale. Torej pošlji nam, gospodar, takega škofa in učitelja, saj od vas na vse strani dober zakon izhaja« [...] (Grivec 1936: 81.) Cesar Mihael III. je nalogo prvih slovanskih prosvetiteljev zaupal dvema brato ma, Konstantinu (826 ali 827–869)13 in Metodu (814–885),14 ki sta se odliko vala po or-ganizacijskih sposobnostih in modrosti, poleg tega pa sta odlično znala slovansko na- rečje okolice Soluna. Po rodu sta bila najverjetneje Grka (oče Leon je bil bizantinski funkcionar, mati Marija morda celo Slovanka), vendar sta kot rojena Solunčana dobro govorila slovansko, natančno pa sta poznala tudi slovnično struktu ro grškega jezika. [...] тúгда црTђό михаилú рече кú философ№ кост ťнтин№• слûшиши ли• философе• рύчό сию• инú сего да не можетό сúтворити развύ тебе• тύ на ти дари мúнози• и поимú братú свои иг№менú мефедии• иди же• вû бо ¬ста сел№нť нина• да сел№нťне вόси чисто словύнόскû бесύд№ютό [...] Iz Žitja Metoda (vzhodnoslovanska redakcija, 12. stol.) (Hamm 1960: 56). [...] Tedaj je cesar Mihael rekel filozofu Konstantinu: »Mar slišiš, filozof, te besede? Nihče drugi tega ne more storiti, razen tebe. Na torej mnogo darov in vzemi svojega bra- ta, igumena Metoda, pa pojdi. Vidva sta Solunčana, Solunčani pa vsi čisto slovеnsko15 govore« [...] (Grivec 1936: 102.) 13 Mlajši brat Konstantin je prejel odlično izobrazbo v Carigradu (Konstan ti noplu), v zna meniti Magnaurski visoki šoli, kjer mu je njegov učitelj, poznejši ne kajkratni pa tri arh Fotij izkazoval posebno naklonjenost (in je verjetno odločilno vpli val na ce sarjevo od ločitev, da Konstantina pošlje na Velikomoravsko). Kasneje je bil bi bliotekar patriar- ške knjižnice, Fotijev tajnik in predavatelj filozofije. Tudi jezi kovno je bil dobro razgle dan, saj je npr. iz hebrejščine v grščino prevedel osem delov gra ma tike. Večkrat je vo dil diplomatske misije na vzhod – k muslimanskim Sarace nom in v Hazarijo (oze mlje severno od Črnega morja – od Dona do Kav kaza), kjer se je se znanjal z raznimi oblikami orientalskih pisav (npr. koptsko, sa maritansko), spoznal knjige (evan ge lije in psal terje), napisane z »ruskimi« pismenkami (o vrsti teh črk je več hi po tez, tu omenimo samo dve verjetnejši: prva trdi, da so bile to dejansko gotske črke /v 9. stoletju se je etnik ruski nanašal na tamkaj šnje ger mansko ljudstvo in ne na vzhodne Slovane/; druga pa, da je do zapisa р№сόскûми писменû prišlo s preme tom zlogov šele v kasnejših prepisih Žitja Kon stantina; pr votno naj bi v besedilu pisalo сvрόскими писменû /poimenovanje naj bi se tako na našalo na pisavo z Bli ž njega vzhoda/; Haburgaev: 22–23; obširno o Konstantinu v KME II: 388–423). 14 Starejši brat Metod (posvetno ime ni znano, po predvidevanjih bi lahko bilo Mihael, saj se je po običaju prva črka svetega imena ujemala z začetnico krstnega; se pa pojavljajo tudi drugi izbori posvetnega imena, kot so Strahota in Atanasij, a vse izvirajo iz zapisov v različnih spomenikih ali legendah kasnejšega obdobja, npr. omenjeni imeni iz 13. ali 14. stoletja) je bil sprva v vojaško-admi ni strativni službi, vendar se je kasneje pomenišil in po skupni krščanski misiji (s Konstantinom) v Hazarijo leta 861 postal nadškof. Tako je nekaj let pred odhodom na Veli komoravsko opravljal dolžnosti predstojnika samostana Polihron na Olimpu (obširno o Metodu v KME II: 632–650). 15 V pomenu: slovansko. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 169 Konstantin se je že leta 862, kmalu po vrnitvi iz Hazarije, lotil svojega pro svetiteljskega dela. Ker Slovani do takrat niso imeli svoje pisave niti knjižnega je zika, sta z bratom morala najprej sestaviti slovanski črkopis in do takrat nekultivi rani slovanski jezik pov- zdigniti na nivo verskega jezika. V ta jezik sta nato preva jala ustrezna bogo služna bese dila. Njuno prvo besedilo, prevedeno v slovanski jezik, je bil izbor iz evangelj skih beril – t. i. aprakos, ki se začenja s prvim poglavjem Janezevega evangelija: искони бύ слово• и слово бύ отú бЃа• и бЃú бύ слово * се бύ искони № бЃа• и тύмό вса бûшť * и без него ничόтоже не бûстό ¬же бûстό * вú томό животú бύ• и животú бύ свύтú чловύкомú * и свύтú вú тόмύ свόтитό с ť• и тόма ¬го не об ťтú [...] ( Ostromirov evangelij 1056–1057 I/1.) V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu. In Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalega. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi: in luč sveti v temi in tema je ni sprejela [...] (Jan. 1.1–5 – SvP, 1147.) Že naslednje leto ali najkasneje v prvi polovici leta 864 sta Konstantin in Metod prispe- la na Velikomoravsko, kjer sta poučevala izbrane učence, uvajala slo vansko bogoslužje in nadaljevala s prevajalskim delom. Na tem območju naj bi Konstantin s svojim bra- tom prevedel vse knjige, potrebne za bogoslužje: vse štiri evangelije, apostolske knjige, psalter in izbrana obredna besedila. Vse iz grških originalov in po bizantinskem obre-du. Prav jezik teh prevodov sprejemamo kot osnovni uzus stare cerkvene slovanščine. S prevodi je Konstantin postavil temelje novemu knjižnemu jeziku, ki naj bi bil v rabi v cerkvi in zunaj nje. To sicer za Vzhod ni bilo nič novega in prese netljivega, saj so tam tudi druga ljudstva imela bogoslužje v svojem jeziku, za Za hod pa je bilo to spričo skoraj popolne latinizacije verskega in političnega ži vljenja nedvomno revolucionarno dejanje, s katerim so Slovani stopili v krog takrat še red kih narodov z lastnim knjižnim jezikom, z bogoslužjem v svojem jeziku in – po zneje – tudi s svojo cerkveno organiza- cijo (Zor 1985a: 107). Zaradi zapletenih političnih razmer in nenehnega nasprotovanja nemškega duhovništva sta morala Konstantin in Metod svoj cerkveni položaj (prav tako pa tudi status svojih učencev) potrditi v Rimu. Za nemoteno opravljanje slovanskega bogoslužja sta nujno potrebovala dovoljenje cerkvenega vrha, poleg tega pa si je Rastislav želel, da bi so- lunska brata postala v njegovi državi škofa, s čimer bi se Velikomoravska kneževina dokončno otresla nemških duhovnikov. Zato sta se z izbra nimi učenci leta 867 (po štiridesetih mesecih učiteljskega delovanja na Veli komo ravskem) odpravila v Rim. Pot 170 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 ju je vodila prek kneževine Panonije,16 kjer ju je knez Kocelj z odobravanjem sprejel17 (se naučil slovanske pisave) in jima dal pet deset učencev, da bi se slovanska liturgija lahko razširila tudi v njegovi kne ževini.18 Med potovanjem v Rim sta se ustavila tudi v Benetkah, kjer sta imela z latinisti ( trojezič niki ali pilat niki) raz govor o primernosti slovanskega jezika za krščansko bogo služje. Latinisti so bili seveda proti prevajanju cerkvenih knjig v slovanski jezik, saj so bili, po nji hovem mnenju, samo trije jeziki, v katerih je bilo dovoljeno častiti boga. Kon stan tin jih je zavrnil z besedami: [...] wтúвύшта философú кú н†имú• не идетú ли дúждό wтú бога равόно на вόс ť• или слúнόце такожде не сия¬тú ли на вόс ť• ни ли дûха¬мú на а‘ерú равόно вόси• то како вû с ť не стûдите• три ªзûкû тúкúмо мόнť ште• а прочиимú вόсύмú ªзûкомú и племенόмú слύпûимú велť ште бûти• и гл№хûимú• сúкажите ми• богú творť ште немоштόнú• яко не мог©штό сего дати• или завистόливú• не хотťштό дати• мû же мúногû родû зна¬мú• кúн†игû имύ«шт ť и бог№ слав© вúзда«штť• своимú ªзûкомú кúжόдо• [...] (preoblikovano po vzhodnoslovanski redakciji 15. stol.) [...] Ne pada li dež od Boga na vse enako? Ali sonce ne sije na vse? Mar ne dihamo zra- ka vsi enako? Ali se ne sramujete samo tri jezike določati, a vsem drugim narodom in plemenom velevate, naj bodo slepi in gluhi? Po vejte mi, ali imate Boga za nezmožnega, da tega ne more dati, ali tako za vistnega, da tega noče? Mi pa mnogo narodov poznamo, ki so vešči v knji gah in Bogu dajejo slavo, vsak v svojem jeziku [...] (Grivec 1936: 85.) 16 Spodnja Panonija (tudi Blatenska kneževina) je bila mejna grofija na zahodnem delu panonske nižine, ustanovljena leta 828 z upravno reformo vzhodno frankovskega kralja Ludvika Nemškega. Kot že omenjeno (glej op. 10) jo je ta leta 840 podelil v fevd nekdanjemu knezu v Nitri Pribini, ki si je ob Blatnem jezeru v gozdu in močvirju sezidal težko dostopno utrdbo, v virih imenovano Blatograd oz. Blatenski grad, sicer pa je ozemlje njegovega fevda segalo na vzhodu in severovzhodu do Donave, na severozahodu do Rabe, zahodna meja pa ni bila določena, mu pa je pripadal velik del vzhodnega in južnega Štajerskega. Pribina se je kot frankovski vazal zelo izkazal: krepil je moč pokrajine in vzhodno frankovskemu kraljestvu utrjeval pozicijo vzhodne meje. Območje je tudi hitro naseljeval; kljub močni nemški kolonizaciji so v pokrajini vseeno prevladovali Slovani, cerkveno oblast nad to zemljo pa je imela salzburška nadškofija oz. nemško duhovništvo. V zahvalo mu je kralj Ludvik leta 847 v Regensburgu podelil v last vse, kar je pred leti dobil v fevd (z izjemo ozemlja, ki je pripadalo salzburški cerkvi) in naslov mejni grof spodnjepanonski. Pribina je frankovskemu kraljestvu pomagal tudi v bojih proti velikomoravskim Slovanom, kar je bilo zanj usodno; padel je v borbi z Rastislavom med 20. februarjem 860 in 21. marcem 861. Nasledil ga je sin Kocelj (rojen okoli 825, kneževal v letih 861–874), ki je sprva nadaljeval očetovo tako državno kot cerkveno politiko, a se je kasneje pridružil Rastislavovim pozivom k uporu proti frankovski nadvladi ( Zgodovina Slovencev 80–81; SBL 8: 570–571; ELZ 3: 514; SVL II: 288; KME II: 448–450). 17 Rastislavove besede ... да ᥠи инҐ странҐ того зр ťще подобилисť намú ... (sln. da bi tudi druge dežele to videle in nas posnemale) so v Spodnji Panoniji in pri Koclju resnično padle na plodna tla, saj je postanek slovanskih apostolov v Spodnji Panoniji odločilno obrnil Kocljevo politiko v slovansko smer; takrat se je pri njem izkristalizirala želja po odcepitvi od Vzhodno frankovskega kraljestva. Za dokončno zavezo vseh treh voditeljev (Koclja, Rastislava in njegovega nečaka Svetopolka) se smatra pismo, naslovljeno na papeža Hadrijana II. leta 869, v katerem prosijo za posvetitev Metoda za škofa (KME I: 202, 2: 449). 18 »Potovala sta po Panoniji mimo Blatnega grada in sta se oglasila pri knezu Kocelu, ki ju je sprejel z veliko častjo. Kocel se je posebno vzradoval, ko sta mu pokazala v slovanskem jeziku pisane knjige, katere je lahko razumel brez tolmača. Od vseh strani so prihajale množice, da slišijo glas evangelija v svojem jeziku, ki ga prej ni ovladal noben nemški duhovnik, in niso se mogli načuditi, kako lepo in čisto sta govorila. Kocel se je sam tako navdušil, da se je jel učiti iz njunih slovenskih knjig in je določil 50 mladeničev, da bi jih poučevala. Za svoj trud nista zahtevala nikakega plačila [...]« ( Zgodovina Slovencev: 82–83). Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 171 V obrambo slovanskega bogoslužja je Konstantin navedel mnogo ljudstev, ki imajo svoj črkopis in bogoslužje v lastnem jeziku (npr. Armence, Arabce, Per zijce, Avare, Sirce, Kopte, Gruzince itn.). Pot ju je dalje vodila v Rim, kjer ju je novoizvoljeni papež Hadrijan II. (867–872) pri- čakal z velikimi častmi, saj sta slovanska učitelja s seboj v Rim prinesla relikvije sv. Klemena I., umorjenega tretjega rimskega škofa (ki jih je Konstantin, skupaj z bratom Metodom, našel na prelomu let 860/861 v kraju Herson19 na svoji poti, krščanski mi- siji, v Hazarijo). Poleg tega se je papež zavedal, da uživata Konstantin in Metod med Slovani velik ugled in se je nadejal, da bo lahko prek njiju povečal svoj vpliv v slovan- skih deželah. Vse to je botrovalo temu, da sta slovanska prosvetitelja v Rimu prejela papeževo uradno odo britev svoje dejavnosti. Slovanski jezik in slovanska liturgija sta bila tako na Veli ko mo ravskem in v Panoniji uradno priznana in dovoljena. Učence Konstantina in Me toda je papež posvetil v duhovnike in diakone (26. decembra 868); svojo prvo mašo so imeli v cerkvi sv. Petra in v drugih rimskih cerkvah. Konstantin se na Velikomoravsko ni več vrnil, zbolel je in umrl v Rimu 14. februarja 869 v starosti 42 let. Na prošnjo njegovega brata Metoda so ga pokopali v cerkvi sv. Klemena (katerega je Konstantin izbral za svojega vzornika in zaščit nika). Malo pred smrtjo se je Konstantin pomenišil in sprejel ime Ciril. Pod tem imenom se je tudi zapi- sal med krščanske svetnike. Metod je z odhodom iz Rima zaradi oteženih političnih razmer na Velikomoravskem kar nekaj časa odlagal, nato pa najprej pripotoval v Panonijo, deloval predvsem tam,20 vendar pa je njegov upravni okoliš vključeval tudi Velikomoravsko. Poleti 870 je po- stal nadškof – ta spo što vana in po membna funk cija je pričala o tem, da so Metodu cerkvene oblasti v Rimu zaupale in ga spoštovale. Z obnovitvijo sirmijske nadškofi- je je bila dosežena cerkvena samostojnost Panonske in Velikomoravske in salzburški 19 Hersón – (v slovenskih virih naveden kot Hersonéz [SVL II: 36], sicer pa grško: Χερσόνησος ‘polotok’, bizantinsko grško: Χερσών, ukrajinsko in rusko: Херсонес) je bila stara grška kolonija na jugozahodu polotoka Krim. Nastala je v 6. stoletju pred n. št., samo mesto pa je stalo na obali Črnega morja, v bližini današnjega Sevastopola. Mesto je bilo zaradi svoje odmaknjenosti priljubljen kraj za izgon nesrečnikov, ki niso bili po volji rimskim in kasneje bizantinskim oblastem. Med slavnimi izgnanci je bil tudi sv. Klemen I. (tudi Klemen Rimski, lat. Clemens Romanus; okrog 50–101), tretji rimski škof in četrti papež (v letih 92–101), mučenik in svetnik rimskokatoliške cerkve, ki so ga po več poskusih, da bi opustil krščansko vero, usmrtili, mu okoli vratu zavezali sidro in ga vrgli v morje. Herson je ostal v bizantinskih rokah vse do leta 980, ko ga je zasedla Kijevska Rusija in prav tu se je osem let kasneje (988) pokristjanil veliki ruski knez Vladimir I. Veliki in s tem simboličnim dejanjem odprl vrata pokristjanjevanju vzhodnih Slovanov (SVL II: 273; KME IV: 382–383; KME II: 636; spletna vira [1] in [2]). 20 Leta 869 je izbruhnil nov upor Velikomoravske proti Frankom, pri čemer je Rastislav k nepokorščini uspel prepričati tudi nad slovansko liturgijo navdušenega kneza Koclja. Upor je sprva uspel: Velikomoravska je ponovno za kratek čas pridobila samostojnost, Spodnja Panonija pa je pod vladavino kneza Koclja postala samostojna slovanska država. Oba voditelja (in Rastislavov nečak Svetopolk) sta se zavzemala, da bi se Metod v njuni državi vrnil kot škof, ki bi bil pod neposredno jurisdikcijo samega papeža, saj bi se tako frankovske nadvlade znebili tudi na cerkvenem področju. Papež Hadrijan II. jima je ugodil in na Metodovo prošnjo celo obnovil starodavno, v 6. stoletju uničeno sirmijsko nadškofijo, ime novano po sedežu v mestu Sirmium (današnja Sremska Mitrovica), ki je bilo na ozemlju Kocljeve kneževine ( Zgodovina Slovencev: 84; KME I: 202; KME II: 108). 172 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 duhovniki so se morali umakniti s tega ozemlja. A Slovani so se tega zmagoslavja vese- lili le kratek čas. Nemško duhovništvo je zanemarilo papeževo imenovanje, Metoda so odstavili in celo zaprli.21 V za po rih na Bavarskem in Švabskem je od leta 870 preživel skoraj dve leti in pol; iz pustili so ga šele 873 na ukaz papeža Janeza VIII.22 Vrnil se je v svojo nadškofijo, kjer je še nekaj časa deloval,23 vendar se je moral nenehno boriti tako z rimsko-nemškim du hov ništvom (na čelu z bodočim škofom v Nitri Wichingom), ki ga je obtoževalo herezije kot z nasprotovanji posvetne oblasti, ki se je s kne zom Sve topolkom vedno bolj obračala v nemško smer. Oba – Wiching24 in Svetopolk – sta za čela slovansko pismenstvo in bogo služje na črtno izkoreninjati. Razmere so se za- ostrile po Me todovi smrti 6. aprila 885, ko so njegove učence (dve leti kasneje) izgnali in slovan ske prevo de bogoslužnih knjig uničili. Na Velikomorav skem se je zgodo vina slo vanske liturgije končala. Uradni jezik cerkve je ponovno postala latinščina, bogo- služje v domačem jeziku pa so po tem času gojila samo še nekatera manj po memb na središča. Z zamrtjem velikomoravskega obdobja se je pričelo drugo obdobje v razvoju prve- ga slovanskega knjižnega jezika, ki je pripeljalo do razcveta slovanske pisme nosti na 21 Nemški škofje so se na vso moč borili za ponovno pridobitev vpliva na izgubljenih slovanskih območjih. Po velikem izdajstvu Rastislavovega nečaka Svetopolka, ki je sprva v bojih proti Frankom sicer sodeloval s svojim stricem, so Franki Rastislava leta 870 ujeli in ga odpeljali na sojenje v Regensburg, kjer so ga obsodili na smrt. Kasneje so sodbo razveljavili, ga oslepili in zaprli v samostan, kjer je kmalu umrl. Z zvijačo (s povabilom na cerkveni zbor) so v svoje pesti ujeli tudi Metoda, ga obsodili »krivih naukov« in zaprli (verjetno) v samostan Ellwangen (nekateri viri navajajo kot možnost še samostana Reichenau in Niederaltaich; Zgodovina Slovencev: 85; SVL III: 546; KME II: 642; KME III: 492). 22 Nemci so se zavedali, da se je za Metodovo izpustitev iz temnice Kocelj še posebej zavzemal. Metodov povratek v Spodnjo Panonijo so zato nemški škofje pospremili z grožnjo Koclju: »Če ga zadržiš pri sebi, ti ne bomo poplačali z dobrim!« (KME II: 449). 23 Najprej se je vrnil h Koclju, a se je že naslednjega leta umaknil na Velikomoravsko. Burno politično dogajanje se je namreč na Velikomoravskem in v Panoniji nadaljevalo tudi po Rastislavovi odstavitvi. Krmilo Velikomoravske kneževine je prevzel Svetopolk (okoli 830–894); leta 871 so ponovno izbruhnili upori proti Frankom, ki so trajali vse do podpisa mirovnega sporazuma v Forchheimu leta 874, po katerem je bil Svetopolk prisiljen plačevati Ludviku Nemškemu letni davek, ta pa je pristal, da se bo izogibal sovražnim dejanjem proti Velikomoravski. Opisano dogajanje je vsaj nekaj časa ščitilo hrbet Kocljevi vladavini, po dogovorjenem premirju pa so imeli Franki končno čas in zalet za izpolnitev groženj še proti Spodnji Panoniji. Koclja so odstranili in zaprli (po tem dogodku ga zgodovinski viri ne omenjajo več), Metoda pa pregnali pod Svetopolkovo okrilje. Letnica 874 beleži dokončen zaton samostojnosti Spodnje Panonije, Kocelj pa je kljub temu, da ni dosegel svojega političnega cilja, ostal do danes zapisan med pomembnimi kreatorji kulturne zgodovine Slovanov v Srednji Evropi ( Zgodovina Slovencev: 86–87; KME I: 340–350, KME II: 448–450). 24 Škof Wiching je bil Metodov največji sovražnik. Papež Janez VIII. (872–882) ga je imenoval za Metodovega pomočnika, a je svoj položaj zvijačno izkoriščal v prid nemških škofov in frankovske nadvlade. Proti Metodu je rovaril tako pri Svetopolku kot pri samem papežu pa se je moral Metod zagovarjati celo v Rimu (tako je v Rim na stara leta, v drugi polovici 879 oz. prvi polovici 880, potoval že tretjič, prvič z bratom Cirilom leta 867, drugič 870 za posvetitev v nadškofa in sedaj še, da bi svoje ime opral pred lažnimi obtožbami bavarskih škofov. Wiching je v svojih namerah šel celo tako daleč, da je ponaredil papeževo pismo (julij 881), v katerem mu je Janez VIII. zapovedoval, naj se podredi svojemu nadškofu Metodu, a je do Svetopolka namesto tega romalo sporočilo, v katerem naj bi v Rimu zahtevali Metodov izgon iz Velikomoravske kneževine. Iz opisanega je razvidno, da Metod pred smrtjo ni imel miru, onemogel je in umrl 6. aprila 885. Za svojega naslednika je izbral Gorazda, a je nadškofijo prevzel Wiching (KME I: 448–449, KME II: 644–645). Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 173 drugih območjih slovanskega ozemlja. Že med Metodovim delova njem se je iz veli- komoravskega kulturno-izobraževalnega središča slovanska pismenost, veščost v prvi slovanski pisavi in raba starocerkvenoslovanskega jezika v literarne namene ši rila v bližnja in oddaljena slovanska področja: v Panonijo, na Češko, Hrvaško in deloma na Poljsko. Po letu 887 pa se je z izgonom Metodovih učencev tradicija slovanskega bogoslužja prenesla na dve južnoslovanski ozemlji: – v hrvaško Primorje, Istro in na kvarnerske otoke, kjer se je razvila svoje vrstna tisočletna glagoljaška tradicija na osno- vi čakavskega narečja, in v Bolgarijo in Makedonijo, od koder se je razširila še k Srbom in dalje na vzhod k vzhodnim Slovanom. Prav učenci, ki so pribežali v bolgarsko državo, so odločilno vplivali na nadaljnji ra- zvoj starocerkvenoslovanske ga jezika in pisave. Takratni bolgarski knez Boris je slo- vanske učitelje navdušeno sprejel, saj je bila njihova cerkvena organizacija slabo razvi- ta. Med pomembnejšimi učenci je bil Kliment Ohridski. Metodovo delo je po naročilu kneza Borisa nadaljeval v Ohridu, kjer je odprl t. i. Ohridsko šolo (v njegovem času se je v njej izšolalo okoli 3500 učencev). Ko je leta 893 postal škof, je njegovo me- sto prevzel drugi makedonski prosve titelj, prav tako Metodov učenec – Naum. Druga skupina učencev (med njimi je najbolj odmevno ime Konstantin Preslavski) je ostala v Bolgariji, kjer je slovanska pismenost v času vladanja carja Simeona (893–927) doži- vela največji razcvet. Prav bolgarski, t. i. Preslavski šoli pripi sujejo sestavitev drugega slovanskega črkopisa, danes poimenovanega cirilica (več o obeh slovanskih pisavah in sodobnih oblikah cirilice v Babič 2019). 3 Poimenovanje prvega slovanskega knjižnega jezika in njegova jezikovna osnova Poleg pri nas uveljavljenega poimenovanja stara cerkvena slovanščina (nem. Altkirchen-slawisch, ang. Old Church Slavonic) se v slavi stični znanosti enako vredno pojavljata še dve: staroslovanski jezik (r. старо сла вянский язык, sb. starosloven ski jezik)25 in predvsem pri Bolgarih starobolgarski je zik (blg. старобългарски език, nem. Altbulgarisch), z jasno izraženo tendenco po pouda rja nju razvojne komponente – bolgarsko(-makedonske) jezikovne osnove te ga jezika (slednje po ime novanje, ki se je v znanosti sicer pojavi- lo kot prvo, je najmanj primerno: prvi slovanski knjižni jezik resda odraža mnoge fone- tične in morfološke značilnosti tega na rečja balkanskih Slovanov, vendar pa se od njega bistveno razlikuje v leksiki, sintaksi in deloma v besedotvorju (Haburgaev 1986: 6–7). 25 Prvo poimenovanje stara cerkvena slovanščina s pridevniškima ob likama natančno opredeljuje namen tega jezika (za cerkvene potrebe) in njegovo – neživo – razmerje do sodobnih slovanskih jezikov. Na drugi strani pa na videz osiromašeno poimenovanje staroslovanski jezik (z opustitvijo sredinske kompo nente) celo presega prvo poimenovanje: stara cerkvena slovanščina je namreč svo jo pr votno funkcijo cerkve nega jezika kmalu (že v 10. in 11. stoletju) prerasla in postala tudi jezik znanosti in literature (Haburgaev 1986: 7). 174 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 3.1 Jezikovna osnova stare cerkvene slovanščine O jezikovni osnovi stare cerkvene slovanščine obstajata dve teoriji. Prva, t. i. panon- ska teorija predpostavlja, da je v osnovo stare cerkvene slovanščine postavljen jezik panonskega območja, tj. jezik predni kov Slovencev (Panonija je obsegala predel med Alpami in Tiso); Ciril in Metod naj bi torej staro cerkveno slovanščino sestavila po prihodu na velikomoravsko področje na osnovi jezika tamkajšnjih govorcev. Velik za- govornik te teorije je bil slovenski jezikoslovec Jernej Kopitar (1780–1844), glavno dokazno gradivo pa so tvorili ger mani z mi, ki so v sta ro cerkveno slovanščino lahko prišli le v Kocljevi Spodnji Pano niji (861–874), npr. олúтар†ό, крόстú, крόстити, црόкû, постú, попú, пеклú, срύда, цύсар†ό, оцόтú, №пúвати, пл№гú; Pogačnik 1970: 425; Kopi- tar 1995: VIII–IX; KME III: 71–72). Po smrti svojega učitelja je Kopitarjevo mišljenje vneto zagovarjal še drugi slovenski veliki slavist Franc Miklošič (1813–1891),26 čeprav je na stara leta sam priznal, da v svojem mnenju ostaja vedno bolj osamljen (Šivic-Du- lar 1992: 350).27 Stališče slovenskih znanstvenikov sta z bolgarsko-makedonsko teorijo dokončno ovr- gla Vatroslav Oblak (1865–1896) in največji slavist takratnega časa Vatroslav Jagić (1838–1923)28 v svojem delu Entstehungs ge schi chte der kirchenslavischen Sprache.29 Srž te teorije je, da sta Ciril in Metod v osnovo stare cerkvene slovan ščine postavila jezik svojega rodnega – solun skega – področja. Dokazi za to teorijo so maloštevilni, a trdni: a) razvoj oz. jotacija praslovanskih * t’, * d’ je v stari cerkveni slovanščini enak kot v bolgarščini in nekaterih makedonskih narečjih, tj. v шт [št], жд [žd] (v drugih slovanskih jezikih se ti razvojni refleksi razlikujejo, npr. sln. č, j; č. c, z; slš. c, dz itn.);30 26 Sam je uporabljal izrazoslovje panonska hipoteza oz. panonski nazor (Šivic-Dular 1992: 354). Kot tehten dokaz proti drugi, bolgarsko-makedonski, teoriji je Miklošič poleg ostalih navajal tudi izgubo sklanjatve (oz. analitično sklanjatev) v bolgarščini in makedonščini (Orožen 2013: 28). 27 Panonska teorija je imela, po mnenju Jožeta Pogačnika, korenine v idejah slovenskega preporodnega pro cesa iz druge polovice 18. stoletja, ki si je prizadeval »ustvariti dokaze za vse stran sko literarno primernost slovenščine, kar naj bi zbudilo samozavest naroda in le-tega uveljavilo v širšem kulturnem občestvu« (Po gačnik 1970: 425; Šivic-Dular 1992: 350). In res je pri Slovencih v drugi polovici 19. stoletja prebudila veliko entuziazma; med drugim se je tudi časovno prekrivala s tisočletnico prihoda sv. Cirila in Metoda na Moravsko (863) in dalje h Koclju (867). Od avstrijskih oblasti so zahtevali priznanje slovenskega jezika, saj mu je prav stara cerkvena slovanščina pridodala zgodovinski rodovnik, ki je povečal ugled slovenščine med drugimi slovanskimi jeziki (Orožen 2013: 28; Herrity 1994: 251–253). 28 O »srbsko-bolgarsko-ma ke donski« osnovi stare cerkvene slovanščine je že pred njima pisal »uteme lji telj slavistične znanosti« Josef Dobrovský (1753–1829), goreča nasprotnika Miklošičeve teze pa sta bila tudi August Schleicher (1821–1868) in August Leskien (1840–1916) (Zor 1994: 233). 29 Sln. Zgodovina nastanka cerkvenoslovanskega jezika. 30 Primera razvoja: psl. * svět’a, stcsl. свύшта – sln. sveča, hrv. svijeća, sb. sveća, mak. свеќа, blg. свещ, č. svíce, slš. svieca, p. świeca, r. in blr. свеча, ukr. свiча; psl. * med’a, stcsl. межда – sln. meja, hrv. in sb. međa, mak. меѓа, blg. межда, č. meze, slš. medza, p. miedza, dl. mjaza, gl. mjeza, r. межа. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 175 b) glagolica ima (za razliko od kasnejše cirilice) za zapis dveh glasov ’a in ě en in isti znak (jat);31 iz tega dejstva izvira do mneva, da sestavljavec glagolskega črkopisa ni občutil razlike med dvema različnima slo van skima glasovoma; današnji refleksi * ě v vzhodnobolgar skih in ma ke donskih govo rih (okolice Soluna) pričajo o tem, da je bil ta glas širokega izgo vo ra – skoraj kot a (izgovor glasov ’a in ě je na tem področju tako praktično sovpa dal), na sprot no pa so ga prebivalci takratne Panonije in Velikomoravskega izgova rjali ožje – proti e (npr. stcsl. вύра – sln. vera, č. víra, slš. viera : blg. вяра); če bi bili stara cerkvena slovanščina in glagolica sestavljeni na osnovi velikomoravskega govora, bi sestavljavec prvega slovanskega črkopisa za ta dva glasova ustvaril dva različna glagolska znaka; c) v najstarejših slovanskih spomenikih je veliko pogovornih (neknjižnih) grških iz- posojenk, kar kaže na to, da so sestavljavci spomenikov imeli pogoste stike z Grki (Haburgaev 1986: 27). 4 Razmejitev poimenovanj stara cerkvena slovanščina in cerkvena slovanščina Za lažje razumevanje pomena prvega slovanskega knjižnega jezika za kul turno in jezi- kovno zgodovino slovanskih narodov moramo jasno ločiti med po ime no vanjema stara cerkvena slovanščina in cerkvena slovanščina. Stara cerkvena slovanščina je jezik najstarejših slovanskih prevodov bogo služnih knjig iz grškega jezika, ki so nastali v drugi polovici 9. stoletja. Je prvotna slovnična struktura tega jezika, ki sta jo oblikovala Ciril in Metod in je danes izpričana v najstarejših ka- nonskih starocerkvenoslovanskih spomenikih, zapisanih v glagolici in cirilici. Kot smo že omenili, se dela iz časa slovanskih bratov apostolov niso ohranila, znani so samo njihovi kasnejši prepisi in izvirna dela iz 10. in 11. stoletja, ki pa že deloma odražajo jezikovne značilnosti tistega slovanskega področja, s kate re ga so izhajali njihovi prepi- sovalci. Vseeno pa je v njih še vedno ohranjena os novna jezikovna podoba jezika, ka- terega sta ustvarila Ciril in Metod. Zato te pre pise in iz virna dela iz začetka prejšnjega tisočletja sprejemamo kot kanonske staro cerk ve no slovanske spomenike. Na tem mestu omenjamo le najpomembnejše. V glagolici so napisani Kijevski lističi, Praška odlomka (oba ustvarjena na Velikomoravskem), Marijanski evangelij, Zografski evangelij, Assemanijev evangelij, Sinajski psalter in Sinajski evhologij (ki izhajajo z bolgarsko-makedonskega območja in izpričujejo močno tradicijo Ohridske šole) ter Clozev glagolit (edini spomenik s hrvaškega govornega območja, zapisan v starejši obliki glagolice). Kanonska cirilska spomenika sta (oba nastala na ožjem bolgarskem območju): Savova knjiga in Supraseljski zbornik, katerega prvi del (118 listov) imamo shranjen v Rokopisni zbirki NUK Ljubljana. Vsi omenjeni spomeniki izpričujejo najstarejše jezikovne prvine starocerkvenoslovanskega jezika. 31 Npr. ö [ jako], ¡ ö [ vol’a] : ö [ sěno], ö [ věra]. 176 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Poimenovanje cerkvena slovanščina je namenjeno nadaljnji razvojni stopnji prvega slo- vanskega knjižnega je zika, ko so na različnih slovanskih jezikovnih območjih že začele vanj prodirati prvi ne posameznih slovanskih jezikov. Starocerkvenoslovanski jezikovni ustroj je po stal osnovno ogrodje, na katerega so se skozi stoletja pod vplivom narečnih po go vornih oblik naplastile fonetične, morfološke in leksikalne (manj sintaktične in be- se do tvorne) prvine živih oz. govorjenih slovanskih jezikov. Tako so nastale po trajanju in zgo do vinski odzivnosti različne redakcije cerkvene slovanščine (npr. češka, pa nonska, čakavskohrvaška, bolgarsko-makedonska, srbska in vzhodnoslovan ska ... redakcija cerkvene slovanščine).32 Na tem mestu podajamo samo krajši pregled po redakcijah, saj je njihova problematika obsežna in raznovrstna, vsaka izmed njih ima svoje značilnosti, vezane na izbor pisave, na gostoto in dolgotrajnost ali bežnost prodora in sprejetja prvin iz govorjenega jezika v ustaljeno normo cerkvenoslovanskega jezika, pa tudi na stopnjo vplivanja slovnične strukture posamezne redakcije na oblikovanje sodobnih slovanskih knjižnih jezikov. Čeprav je vsaka redakcija »dihala« in se razvijala po svoje, samostojno,33 pa so se posa- mezne redakcije skozi stoletja z različnimi jezikovnimi vplivi in prepletanjem venomer bogatile in povezovale med seboj. Tako so na Češkem gojili kulturne stike z južnoslovanskimi in vzhodnoslovanskimi knjižniki že od velikomoravske dobe (mnogi vzhodnoslovanski cerkvenoslo vanski te- ksti kijevskega in novgorodskega obdobja so bili npr. preve deni iz latinskega jezika na Veliko mo rav skem in Češkem).34 V obratni smeri so ustvarjanje na Češkem kasneje, v sredini 14. stoletja, s svojim prihodom popestrili hrvaški glagoljaši in na to območje prinesli svojo različico prve slovanske pisave in češke menihe učili svoje tradicije. Tudi dolgotrajna in močna vzhodnoslovanska redakcija ni svojih slovničnih zakonitosti oblikovala neodvisno od drugih tradicij. V veliki želji po posnemanju grške kulture in jezika so svoj prestižnostni vzorec črpali iz redakcij, ki sta bili bizantinski kulturi naj- bližji, tj. iz bolgarsko-makedonske in srbske.35 Zato so bile južnoslovanske pravopisne in fonetične prvine od 11. pa vse do 17. stoletja na vzhodnoslovanskih tleh močno cenjene, znani so celo trije južnoslovanski kulturnojezikovni vplivi, ki so skozi celotno 32 Pri tem so prve tri – češka, panonska in čakavskohrvaška – spadale pod jurisdikcijo katoliške cerkve, preostale – bolgarsko-makedonska, srbska in vzhodnoslovanska – pa pod okrilje pravoslavne cerkve. 33 Ne nazadnje je ozemlje aktivne rabe slovanskih jezikov ogromno, zavzema območje srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope, slovanske jezike pa danes govori več kot 280 milijonov ljudi, kar tvori po velikosti peto jezikovno skupino na svetu (Mihaljević 2002: 65). 34 Zahodnoslo vanska tradicija je pri vzhodnih Slovanih nasto pala tudi kot posrednica med zahodno (rimskokatoliško) in vzhodno (bizantinsko) kul turo, tako kot so enako – posredniško – vlogo v sti kih z Bizancem opravljali južni Slo vani. 35 Srbska redakcija cerkvene slovanščine je po 14. stoletju s priključitvijo makedonskega ozemlja pod okrilje srbske države tvorno vplivala tudi na cerkvenoslovanski jezik na ožjem makedonskem območju; zakonitosti srbske redakcije so na tem ozemlju prevladovale vse do 18. stoletja, ko jo (seveda prav tako prek Sr bije) za menja takrat visoko cenjena vzhodnoslovanska norma cerkvene slovan šči ne. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 177 obdobje šestih stoletij kreirali spreminjanje pravopisnih pravil in fonetičnih zakonitosti pri vzhodnih Slovanih. Pa vendar tudi tu ni vplivanje delovalo samo enosmerno: krog se je zavrtel in kasneje, v 18. stoletju, je v Srbiji srbskoslovanski jezik v cerkvah in književnosti zamenjala vzhodnoslovanska različica, poleg tega pa je taista redakcija skozi 17. in 18 stoletje prek ukrajinskih uniatov v Rimu prodrla tudi v hrvaška glagol- ska besedila. S političnimi spremembami skozi stoletja je vzhodnoslovanska redakcija prišla v stik tudi s poljsko kulturo in jezikom, pa se je takratni knjižni jezik pri vzhodnih Slovanih začel spreminjati še pod vplivom jezikovne situacije na Poljskem, ki je bila podaljšana roka zahodnoevropske kulture. Kot svojevrstni stik omenimo še slovensko-hrvaško na- vezo v času protestantizma in v 16. stoletju Trubarjevo veliko željo, da bi na Nemškem poleg slovenskih tiskali še hrvaška glagolska in srbska cirilska besedila. O uspešnem, sicer kratkotrajnem, uspehu na tem področju (z ustanovitvijo protestantske tiskarne v Urachu med leti 1561–1564) priča tudi pestra zbirka protestantskih besedil v Rokopi- snem oddelku NUK Ljubljana. Poleg tega so se v istem obdobju mnogi hrvaški prote- stanti glagoljaši, pa tudi drugi popotniki, umikali skozi slovenske kraje na Nemško in obeležja glagoljaške tradicije puščali na zidovih slovenskih cerkva (o ostankih glagoli- ce na Slovenskem več v Babič 2019). Že iz tega bežnega pregleda kulturnih stikov med Slovani vidimo zanimivo preplete- nost slovanskih jezikovnih vezi, predvsem pa je jasno, da stara cerkvena slovanščina ni bila zgolj kratkotrajen utrinek in navdih verskih in jezikovnih zanesenjakov v 9. stole- tju, ampak se pred nami riše mogočna in edinstvena kultura Slovanov, ki jo je ne glede na prevladujoče pravoslavje ali katolištvo na posameznih slovanskih območjih globoko zabeležil obstoj prvega knjižnega jezika. Stara cerkvena slovanščina je svojo vlogo povezujoče jezikovne stalnice med Slovani dobro opravila, a to le zato, ker je bila zasnovana trdno in premišljeno, predvsem pa s široko razgledanostjo obeh snovalcev. 4.1 Češka redakcija cerkvene slovanščine Različica cerkvene slovanščine na Češkem je bila neposredna nadaljevalka velikomo- ravskega ustvarjalnega obdobja do raz pustitve slovanskega meništva v Sazavskem sa- mostanu v bližini Prage, ki je bil v 11. sto letju (od 1032 do 1097) središče slovanskega pismenstva (v kraju Sázava, 30 km južno od Prage). Za okrožata jo dva pomembna, že omenjena, spome nika oble glagolice Kijevski listki in sazavska Praška odlomka. Do ponovne oživitve slovanske liturgije je na Češkem prišlo v sredini 14. stoletja, ko je češki kralj in nemški cesar Karel IV. leta 1347 ustanovil Emavski samostan. V njem so bili predstavniki vzhodnih Slovanov, benediktinski menihi iz Bosne, Srbije in Bol garije, na posebno povabilo cesarja pa so na Češko prišli še hrvaški glagoljaši iz Dalmacije, ki 178 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 so češke menihe učili svoje tradicije. Z Emavskim samostanom je Karel IV. začel ure- sničevati svoj kulturnopolitični načrt, s katerim je želel nadaljevati pre kinjeno velikomo- ravsko tradicijo, obnoviti češčenje Cirila in Metoda, povezati če ško državo z Vzhodom in združiti obe krščanski cerkvi. Reimski evangelij (1395) je znamenito delo te, v 14. in 15. stoletju obnovljene, češke redakcije, ki se je obdržala do pojava husitstva in husitskih vojn (1419–1436). 4.2 Panonska redakcija cerkvene slovanščine Je najkrajša med redakcijami, sprejemamo pa jo lahko kot različico velikomo rav ske. Ura- dno je usahnila že po štirih letih (leta 874 je bilo slovansko bogoslužje v Spodnji Panoniji prepovedano), vendar so sledi rabe stare cerkvene slo vanščine na panonskih tleh vidne še sto let kasneje v treh, v karolinški minuskuli in v stari slo venščini napisanih, Brižinskih spomenikih (na stalih med leti 972 in 1039). Predvsem drugi spomenik – odlomek pri dige Adhor tatio ad poenitentiam ( Vabilo k po ko ri) – je jezikovno in vsebin sko te sneje povezan s starocerkvenoslovansko slov stveno de javnostjo, s t. i. Kli mentovo homi li jo (Orožen 1996: 324). Besedila so prvi slovenski in hkrati slo vanski spomeniki, zapisani v latinici. 4.3 Čakavskohrvaška redakcija cerkvene slovanščine Hrvaška redakcija s svojimi grafično-jezikovnimi značilnostmi in tisočletnim kulturno- zgodovinskim razvojem zaseda svojevrstno me sto med naslednicami Ciril-Metodove tradicije. Ta specifični zgodovinski pojav na hrvaških tleh določajo: glagolska pisava (ki je na čakavskohrvaškem področju – v severni Dalmaciji, Kvarnerju, Istri, Krbavi in Liki – pridobila v 13. stoletju po sebno, stilizirano, dvolinijsko obliko, danes imenovano hrvaška ali oglata gla go li ca), cerkvenoslovanski jezik hrvaške redakcije, bogoslužje po zahodni liturgiji in jurisdikcija rimske cerkve. Hrvaška redakcija je za razliko od ostalih redakcij brez večjih pretresov in prevrednotenj jezika v svoj sestav sprejemala prvine živega jezika. Glagolsko književno ustvarjanje hrvaške redakcije cerkvene slovanščine lah ko raz delimo v tri obdobja. Prvo obsega čas od začetka pismenosti na tem področju pa do druge polovice 13. stoletja (zaznamovali sta ga prepovedi rabe cerkvenoslovanskega jezika in gla- golice leta 926 in 1060), kar je glagoljaše v iskanju svoje vrstne opore tesno povezalo s preprostim ljudstvom. Opazni spomeniki tega ob dobja so: kam niti zapis Baščanska plošča (nastala okoli leta 1100), Grškovićev apostol (ohra njeni so štirje listi; začetek 12. stoletja) in Mihanovićev apostol (dva lista; 12. stoletje). Do razcveta hrvaške glagolske ustvarjalnosti je prišlo v drugem obdobju od sredine 13. stoletja pa do druge polovice 16. stoletja. Obdobje za okro žata: – v 13. in 14. stoletju razmahnitev rokopisne dejavnosti (npr. Misal kneza Novaka iz 1368 in Hrvojev misal iz Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 179 1403–1404) ter – od konca 15. stoletja izid prve tiskane glagolske in hkrati prve slovan- ske in hrvaške knjige ( Misal 1483). Tiskarsko obdobje med Slovani začenjajo dela štirih tiskarn v Kosinju, Senju, na Reki in v Benetkah: Brevir 1491, Misal Blaža Baromića (1494), Misal Pavla Mo dru ša na (1528), Brevir Nikole Brozića (1561) itn. Protestantizem je hrvaško glagoljaško dejavnost prevesil v tretje obdobje. Tokrat je do novih glagolskih izdaj prišlo v slovensko-hrvaškem tiskar skem krogu v Urachu pri Tü- bingenu. Nekajletno plodno sodelovanje med Primožem Trubarjem in glago ljašem Sti- panom Konzulom Istranom se je odrazilo v čakavsko-glagol skih, štokav sko -cirilskih in latinskih protestantskih izdajah (slovensko-hrvaške stike je pod kre pila še obilica zapisov na cerkvenih zidovih slovenskih cerkva: v 16. sto let ju je na stalo največ izklesanih ali naslikanih napisov, naj si bo grafitov ali pod pisov, ki so jih v slovenskih krajih pustili posamezni hrvaški romarji, duhovniki, farma ni, plo va ni, žakni itn. v hrvaški čakavščini; Zor 1985b: 185). Posebno obdobje hrva škega glagoljaštva je vzhodnoslovani zacija hrvaških glagolskih misalov in brevirjev v 17. in 18. stoletju, ponesrečen poskus preoblikovanja hrvaške glagolske tradicije po za koni tostih vzhodnoslovan ske različice cerkvene slovan- ščine (o tem obširno v Babič 2000). Če prav je vzhod no slovanizacija neopazno izginila iz hrvaške jezikovne zavesti in ni vpli vala na oblikova nje hrvaškega knjižnega jezika, pa je to obdobje pospešilo zaton te stare hr vaške tradicije. Vseeno pa se hrvaška jezikovna zgodovina ponaša z najdaljšo tradi ci jo Ciril-Metodove dejav nosti.36 Zadnji glagolski tisk – misal – je namreč izšel 1905 v Rimu. 4.4 Bolgarsko-makedonska redakcija cerkvene slovanščine Je zadnje nepo sredno nadaljevanje tradicije Cirila in Metoda, ki se izkazuje v kulturnojezikov nem in cerkvenem delovanju Metodovih naslednikov po prihodu na ju- govzhod Balkanskega polotoka. Po pokristjanjenju Bolgarov (864–865) so s helenizacijo družbe in spričo vse večjih potreb po urejeni pismenosti na slovanskem jugo vzho du na- stale primerne razmere za sprejetje slovanske knjižne tradicije. V Bori sovem (852–889) in kasneje v Simeonovem času (893–927) se je žanrsko raz novrstna razvijala v dveh jezikovnih centrih – na Ohridu in v Preslavu. Prvo središče na Ohridu se je s svojima osrednjima prosvetiteljema (Kli mentom in Naumom) usmerilo v strogo ohranjanje prvotnih zakonitosti staro cerk venoslovanskega jezika in izvirne Cirilove pisave (v Assemanijevem, Zografskem in Marijanskem evan-geliju, Sinajskem psalterju in Sinajskem evhologiju) vse do 12. stoletja, ko začno v ustaljeno normo vdirati glasovne, oblikovne in skladenjske prvine govorje nega je zika, glagolica pa se je dokončno umaknila mlajši cirilici. 36 Poudariti moramo, da sta hrvaška glagolica in slovansko bogoslužje skozi celotno obdobje vztrajali na območju hrvaškega Primorja, Istre in Kvarnerskih otokov, na celinsko hrvaško ozemlje (severno od Velebita) pa nista prodrli (zagrebška nadškofijo ja bila vse od svoje ustanovitve leta 1094 latinska). 180 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Najpomembnejši predstavnik preslavskega književnega središča in osrednja oseb- nost starobolgarskega obdobja je bil Konstantin Preslavski, škof in prevajalec evan- gelijev, avtor mnogih del. Prav njegovemu pre vajalskemu in jezikovnemu krogu pripisujemo sestavitev drugega slovanskega čr kopisa. Metodovi učenci so namreč starocerkvenoslovanski jezik in Cirilovo pi sa vo prinesli v novo kulturno in jezikovno sredino, ki je bila tesno povezana z gr ško kulturo, jezikom in pisavo. Prav navezanost na grško pisavo je obrodila novo grafič no-pra vopisno dejavnost, ki je privedla do nastanka nove slovanske pisave. Med pomembnejše cirilske spomenike bolgarsko-makedonske redakcije pri števa mo: iz 12. stoletja Dobromirov evangelij, Ohridski praksapostol in Grigo ro vičev pare-mejnik, iz 13. stoletja pa Trnovski evangelij (1273), Bojanski palimp sest, Strumiški praksapostol in Bolonjski psalter. Bogato kulturno ustvarjanje v Bolgariji v začetnem obdobju slovanske pi sme nosti je, podkrepljeno s samostojno cerkveno organizacijo, z bogoslužjem v domačem je- ziku, navezanostjo na grški jezik in kulturo bizantinskega sveta, slu žilo kot prestižni vzorec kulturnojezikovnega posrednika med grško kulturo in porajajočim se pismen- stvom na drugih slovanskih področjih. Ciril-Metodo va tradicija je bila iz bolgarske države tako prenesena naprej v Srbijo in k vzhod nim Slovanom, kjer sta se oblikovali samostojni redakciji cerk vene slovanščine. Bol garska redakcija pa ostalim redakci- jam cerkvene slovan ščine ni pomenila samo začetnega zagona, ampak je posredniško vlogo zaradi svoje tesne povezanosti z bizantinsko državo in njeno politično-religio- zno naravna nostjo opravljala vse do pro pada Bizantinskega cesarstva (1453). 4.5 Srbska redakcija cerkvene slovanščine Cerkvenoslovanski jezik srbske redakcije je zaradi svoje liturgične funkcije stežka črpal prvine živega jezika, spontano so v čvrsto normo cerkvene slovanščine pro- dirali predvsem glasovni elementi srbskega jezika, medtem ko se je oblikovna in skladenjska podoba skozi stoletja ohranjala skoraj nespremenjena. Redakcija se je dokončno izoblikovala že v 12. sto letju: glagolico je tedaj iztisnila cirilica in od tega časa se je spreminjal samo še pravopis. Srbskoslovansko pismenost uokvirjata dva osrednja pravopisa: arhaični raški in od 15. stoletja reformirani resavski pravopis Konstantina Kostenečkega – filozofa in gra matika, ki je v začetku 15. stoletja prišel iz Bolgarije. Kot reakcija na zapleteni resavski in mešani raško-resavski pravopis se je v 16. stoletju pojavil še poenostavljeni posrbljen pravopis, ki pa ni bil široke rabe niti v posvetnih spisih. Neizenačeno pisanje se je ohranilo vse do polovice 18. stole- tja, ko je srbsko slo vanski jezik v cerkvi in književnosti zamenjala vzhodnoslovanizi- rana različica. Pomik k živemu jeziku so pomenila šele dela Dositeja Obradovi ća na prelomu 18. v 19. stoletje, nove temelje srbskemu jeziku pa je dokončno postavil Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 181 Vuk Karadžić z znanim izrekom (»piši kot govoriš«) in z zahtevo, da knjižni status pridobi jezik srbskih oračev in pastirjev. Najstarejši zapis na srbskih tleh je Temniški napis (zapis petnajstih besed verjetno iz 11. stoletja). Znamenita spomenika srbske redakcije sta Miroslavov evangelij (iz konca 12. stoletja) in Vukanov evangelij (1201–1208). V 13. in 14. sto letju je nastala vrsta tetraevangelijev iz različnih Kopitarjevih zbirk itn. Pomembni del srbske književnosti v cerkvenoslovanskem jeziku so tudi t. i. knežja žitja, npr. Stevana Nemanje, sv. Save, Stevana De čen skega, kralja Uroša, Dragutina, Milutina, Dušana in drugih, saj so za razliko od apo krifov in večine hagiografij izvirna dela in ne pre vodi iz grškega ali iz katerega koli drugega jezi ka. 4.5.1 Razlike med srbsko in hrvaško redakcijo cerkvene slovanščine Sploh v zadnjih desetletjih se v zavesti Slovencev megli poznavanje hrvaškega in srb- skega jezika, zato tudi na tem mestu poudarjamo, da sta to, kljub mnogim podobnostim, dva ločena in samostojna jezikovna sistema, kar močno potrjujeta tudi dve povsem ločeni poti jezikovnega razvoja, tudi na področju cerkvene slovanščine. Najopaznejše razlike med omenjenima cerkvenoslovanskima redakcijama so: 1. Osnova jezika v srbskih bese- dilih je štokavska, v hrvaških čakavska. 2. Razlikujeta se v pisavi: za srbsko redakcijo je značilna cirilica, za hrvaško glagolica. 3. Srbsko redakcijo je podpirala visoka cerkvena hierarhija: pod cerkveno upravo so oblikovali močno jezikovno tradicijo, ki je – prek kra-ljevskih in svetniških žitij – prodrla tudi v posvetno ustvarjanje, tako v prozo kot poezijo. Pri Hrvatih ni bilo višje »glagolske« cerkvene hierarhije (visoki kler je zagovarjal rabo latinščine in latinice), zato se pri njih ni oblikovala jezikovna tradicija, ki bi konkurirala latinici v literarnih besedilih. 4. Razvoj jezika je bil pri Srbih zaradi stroge podpore viš- jega duhovništva bolj podvržen umetnim tvorbam in umetnemu razvoju, medtem ko so pri Hrvatih težili k naravnemu razvoju jezika, ki je bil dovzeten za postopno vključeva- nje prvin živega hrvaškega jezika v cerkvenoslovansko normo. 5. Zaradi prejšnjih dveh trditev je v Srbiji vzhodnoslovanizacija v 18. stoletju potekala brez večjih nasprotovanj (ustvarila je knjižni jezik, ki so ga sprejeli tudi meščanski krogi – tega je uspel »zavreči« šele Vuk Karadžić), pri Hrvatih pa je vzhodnoslovanizacija privedla do izolacije cerkve- noslovanskega jezika od kulturnega življenja Hrvatov. 4.6 Vzhodnoslovanska redakcija cerkvene slovanščine Cerkvenoslovanski jezik vzhodnoslovanske redakcije je močno vplival na oblikovanje kasnejšega ruskega knjižnega jezika. Na vzhodnoslovanskem govor nem področju je od 11. do 17. stoletja obstajala posebna jezikovna situacija – diglosija. To je soča- sen obstoj dveh jezikov, od katerih prvega (v našem primeru cerkveno slovanšči no 182 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 južnoslovanskih redakcij, natančneje bolgarsko-makedonske in srbske) uporabniki sprejemajo kot knjižno, pisno in s tem sekun darno normo, drugega (vzhodnoslovan- ski jezik) pa kot vsakdanjo, nepisno, večino ma pogovorno različico prvotne norme. Pomembna značilnost diglosije je, da se uporabniki ne zavedajo, da sta to dva različna jezikovna sistema. Zato med jezikoma ni pre vodne korelacije. Do zatona prvega (cer- kvenoslovanskega) jezika je lahko prišlo šele, ko se je ta stabilna jezikovna situacija kot posledica kulturnopolitičnih, vrednostnih in jezikovnih sprememb zamajala v ne- stabilno dvojezičnost (tj. zavesten ob stoj dveh jezikov, ki opravljata iste funkcije – oba sta knjižna, oba pogovorna itn.). Prevlada neknjižnega jezika nad vzhodnoslovansko različico cerkvene slo vanščine pa ni bila enoplastna; dvojezičnost se je oblikovala prav na osnovi dveh različic cerkvenoslovanskega jezika: – na retorično okrašenem in slov- nično normi ranem knjižnem jeziku in – na prostorečju, navadnem knjižnem jeziku, ki ni bil stilistično opredeljen in v katerem so bila zbrana predvsem nevtralna sredstva knjižnega jezika. Prav slednja različica je oplemenitena s neknjižnimi, pogovorni mi jezikov nimi prvinami poslužila kot osnova za nastanek ruskega knjižnega jezika nove- ga tipa (Uspenski 1987: 14–16, 53–54, 248–255). Obdobje diglosije so kreirali trije južnoslovanski kulturnojezikovni vplivi, ki so vsak na svoj način (posredno prek bolgarske in srbske redakcije) vzhodnoslo vansko različi- co cerkvene slovanščine preoblikovali po pravopisnih zakonitostih grškega jezika (cer- kvenoslovanski jezik je na ta način postal sredstvo bizantinizacije vzhodnoslovanske kulture). Spomeniki vzhodnoslovanske redakcije iz 11. stoletja so: Ostromirov evangelij – prvi datirani slovanski spomenik (1056–1057), Svjatoslavov zbornik iz 1073 in Svjatoslavov zbornik iz 1076, Arhangelski evangelij (1092) in Čudovski psalter, kasnejši pa še Mstislavov evangelij (1115–1117), Galicki tetra evangelij (1144), Uspenski zbornik (12. in 13. stoletje) itn. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 183 5 Sklep Slovani smo svoj prvi knjižni jezik – staro cerkveno slovanščino – dobili že zelo zgodaj, v drugi polovici 9. stoletja. Iz samega zgodovinskega pregleda okoliščin nastanka in obstoja tega jezika na ozemlju Velikomoravske kneževine in Panonije je razbrati, da so glavni »akterji« (Rastislav in Kocelj s svojo vizijo o cerkveni neodvisnosti obeh držav in z bogoslužjem v slovanskem jeziku ter sv. brata Ciril in Metod kot neizmerni vir zna- nja, jezikovne talentiranosti in delovne zagnanosti) korenito zamajali ustaljene norme zahodne cerkve. A kljub grobemu nasprotovanju nemškega duhovništva in pritlehnim poskusom očrnitve dela sv. apostolov, so slovanski zanesenjaki še pred oblikovanjem drugih slovanskih jezikov v popolnosti uspeli. Resda je bilo delovanje Cirila in Metoda na Velikomoravskem in v Panoniji grobo zatrto, a so imeli njuni učenci vseeno dovolj zamaha, znanja, Slovani na splošno pa dovolj poleta in želje, da se je njuno poslanstvo dolga stoletja nadaljevalo na drugih slovanskih območjih. Upamo, da je iz prebranega razpoznati, da je do veličastne tisočletne cerkvenoslovanske tradicije lahko prišlo zgolj zato, ker je bilo delo Cirila in Metoda dobro premišljeno, zaneseno ter podprto z ogro- mnim jezikovnim znanjem in neverjetno razgledanostjo obeh bratov po različnih zrelih in skozi stoletja izoblikovanih, z rabo utrjenih jezikovnih in grafičnih sistemih. Ko je bila najdena in preučena večina starocerkvenoslovanskih besedil, je postalo jasno, da je sv. Ciril v svojem času, v izredno težkih pogojih, ko je moral hkrati ustvarjati bodočo slovnično podobo novega jezika in sestaviti ustrezen črkopis, zanemariti pa ne smemo niti dejstva, da je vse to moral opraviti v izredno kratkem času, ustvaril genialno delo. Če so v začetku preučevalci govorili o nje govih prevajalskih postopkih in tehniki, so kasneje začeli govoriti o umetelnosti njegovih prevodov. Pri ta ko zgodnjih prevodih iz grškega jezika v jezik, ki še nikoli ni bil uporabljen v knjižne namene in je bil do te daj še neobdelan, bi pričakovali primitiven pristop, ogromno smiselnih napak in slovnič- nih nedoslednosti. A v slo van skem prevodu ni nejasnosti, ni nepravilnih sintaktičnih posebnosti, ki bi jih razumeli šele s preučeva njem gr škega originala. Redki so primeri, kjer vidimo jasen vpliv gr ške slovnice (npr. pri ustvarjanju trpno sedanjega deležnika, ki je v stari cerkveni slovanščini nastal umet no, po grškem zgledu), pa še takrat se je sv. Ciril potrudil, da se je prvina organsko vklopila v sintaktično ob liko slo van skega jezika. Besedila tudi ni nikoli prevajal dobesedno, modro je množil leksikalni fond slovanskega jezika, da je ustrezal zah tevam takratnega liturgičnega jezika. Oblikoval je osnove kalkiranja, že v njegovem času so bili postavljeni temelji be sedotvorja in ne le, da je znal dobro in pra vilno pre ve sti iz grškega jezika v slovanski, odlično je razločeval večpo men skost besed v grških originalih ... Stara cerkvena slovanščina zatorej ni bila zgolj bežna, poskusna budnica slovanske pismenosti, ampak mogočna simfonija ... veličasten in zrel izdelek, ki je postavil trdno osnovo za razvoj slovanske pismenosti. Slovani so tako iz bogate tradicije cerkvenoslo- vanskega knjižnega ustvarjanja gradili svojo samozavest o kultiviranosti in primernosti 184 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 slovanskih jezikov za oblikovanje knjižnih različic jezikov in hkrati črpali zavest, da so tudi slovanski jeziki zmožni zaobjeti vse zvrsti jezikovne dejavnosti, ne le v okviru pogovornega jezika in narečij, a tudi za izražanje najglobljih osebnih čustvovanj in podajanje znanstvenih izsledkov ... Težko si predstavljamo, kako bi se izrisovalo življenje in jezikovna dejavnost slovan- skih narodov brez obstoja stare cerkvene slovanščine in brez opisanih medjezikovnih bogatih in raznovrstnih prepletanj, ki jih je v tisočletnem razvoju omogočal cerkveno- slovanski jezik s svojima pisavama, saj je oblikovanje slovanske pismenosti, knjižne različice jezika in bogoslužja v lastnem jeziku daljnosežno vplivalo na razvoj ne le slovanske, ampak tudi evropske krščanske civilizacije (MKE 3: 492). Jezik in jezikov- no izražanje je ena izmed najpomembnejših stalnic v obstoju posameznih narodov in že samo dejstvo, da smo Slovani svojo pismenost lahko razvijali in se izražali v okviru knjižnega jezika, še preden so se iz praslovanščine dodobra oblikovali živi slovanski jeziki, je neprecenljiva dragocenost, na katero mora biti ponosen sleherni Slovan. viRi in liteRatuRa BaBič, Vanda, 2000: Vpliv vzhodne cerkvene slovanščine na hrvaške glagolske tekste v 17. in 18. stoletju. (Razprave Filozofske fakultete.) Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. BaBič, Vanda, 2013 (2003, 2008): Učbenik stare cerkvene slovanščine. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani: Oddelek za slavistiko, Oddelek za slovenistiko. BaBič, Vanda, 2019: Glagolica in cirilica: prvi slovanski pisavi. Matej Šekli, Lidija Rezoničnik (ur.): Slovenski jezik in njegovi sosedje. (Zbornik Slavističnega društva Slovenije 29.) Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije. 249–261. Bezlaj, France, 1976–2007: Etimološki slovar slovenskega jezika I–V. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik ZRC SAZU, 1976, 1981, 1995, 2005, 2007. DaMjanović, Stjepan, 2002: Slovo iskona. Staroslavenska/starohrvatska čitanka. Zagreb: Matica hrvatska. DaMjanović, Stjepan, 2003: Staroslavenski jezik. Zagreb: Hrvatska sveučilišna naklada. doStál, Antonin, 1968: Stará cirkevněslovanská literatura, smysl jejího vývoje a literární pro-blém. Česko slovenské přednášky pro VI. mezinárodní sjezd slavistů. Praha: Bibliografie Slovanské knihovny. Enciklopedija Leksikografskog zavoda 1–6. Zagreb: Jugoslavenski leksikografski zavod, 1966– 1969. Grivec, Franc, 1936: Žitja Konstantina in Metodija. Celje: Družba Sv. Mohorja. HaBuRgaev 1986 = ХаБурГаев, Георгий Александрович, 1986: Старославянский язык. Москва: Просвещение. HaMM, Josip, 1960: Staroslavenska čitanka. Zagreb: Školska knjiga. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 185 Herrity, Peter, 1994: Slovenski jezikoslovci in stara cerkvena slovanščina. Slavistična revija 42/2–3. Ramovšev zbornik. (Obdobja 12.) Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije. Jagić, Vatroslav, 1911: Глаголическое письмо. Энциклопедия славянской филологии 3. Санктпетербург: Академия Наук СССР. Jerneja Kopitarja Glagolita Clozianus – Cločev glagolit. Uredil in spremno besedo napisal Jože Toporišič, prevedel Martin Benedik. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Oddelek za slovanske jezike in književnosti. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture : Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1995. [KME I–IV]: Кирило–Методиевска енциклопе дия I–IV. София: Българска академия на науките, Университетско издателство „Св. Климент Охридски“, Академично издателство „Марин Дринов“,1985–2003. kuRz, Josef, 1969: Učebnice jazyka staroslověnského. Praha: Státní pedagogiské nakladatelství. LaMpRecHt, Arnošt, 1987: Praslovanština. Brno: Univerzita J. E. Purkyně v Brne. MiHaljević, Milan, 2002: Slavenska poredbena gramatika: 1. Uvod i fonologija. Zagreb: Školska knjiga. ORožen, Martina, 1996: Brižinski spomeniki v razvoju slovenskega (knjižnega) jezika. Zbornik Brižinski spomeniki. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede. ORožen, Martina, 2013: Veleum 19. stoletja: 200-letnica rojstva Frana Miklošiča. Pogledi 4/23– 24. 27–28. Pogačnik, Jože, 1970: Jernej Kopitar in nastanek karantansko-panonske teorije. Godišnjak Fi-lozofskog fakulteta u Novom Sadu XIII/1. 1–14. Remneva 2011 = РеМнёва, Марина Леонтьевна, 2011 (2004): Старославянский язык. Москва: Издательство Московского университета. Slovenski biografski leksikon 8. Pregelj Ivan – Qualle. Franc Ksaver Lukman. Ljubljana: SAZU, 1952. [SVL I–III]: Slovenski veliki leksikon I–III. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2003–2005. Šekli, Matej, 2014 (2016): Primerjalno glasoslovje slovanskih jezikov 1: Od praindoevropščine do praslovanščine. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. šivic-dulaR, Alenka, 1992: Pojem panonskoslovenski pri Miklošiču. Miklošičev zbornik. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Univerza v Ljubljani, Univerza v Ma- riboru. 349–357. uspenski 1987 = успенский, Б.А., 1987: История русского литературного языка (XI–XVII вв.). München: Verlag Otto Sagner. vuković, Jovan, 1974: Istorija srpskohrvatskog jezika. Uvod i fonetika I. Beograd: Naučna knjiga. Zgodovina Slovencev. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1979. zor, Janez, 1985a: Delo Cirila in Metoda med Slovenci (Ob 1100-letnici Metodove smrti). XXI. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana. 107–115. zor, Janez, 1985b: Glagolska pričevanja na Slovenskem. Bogoslovni vestnik 2. 183–191. zor, Janez, 1994: Panonska teorija. Enciklopedija Slovenije 8. Ljubljana: Mladinska knjiga. 233. 186 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 spletna viRa [1] Wikipedija. Spletna enciklopedija. Klemen I. . [2] Wikipedija. Spletna enciklopedija. Herson. . Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 187 Matej Šekli Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slavistiko; Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša matej.sekli@guest.arnes.si Notranja in zunanja zgodovina slovenskega jezika v srednjem veku (ok. 550–1550) V prispevku je pregledno prikazana zgodovina slovenskega jezika v srednjem veku, tj. v obdobju od ok. 550 do ok. 1550. Znotraj posameznih obdobij notranje jezikovne zgodovine, ki so definirana na osnovi jezikovnih sprememb v slovenščini oz. njenih starejših časovnih različicah, je predstavljena posredna in neposredna izpričanost srednjeveške slovenščine. Posredna dokumentacija slovenščine so omembe slovanskega oz. slovenskega jezika ter njegovih govorcev in njihove dežele v latinskih virih. Neposredna dokumentacija slovenščine pa je zapisano slovensko jezikovno gradivo, in sicer predvsem slovenska besedila, kot tudi slovenski jezikovni drobci v latinskih ter srednje- in (zgodnje)novovisokonemških rokopisnih (in redkeje tiskanih) besedilih. 1 Notranja in zunanja jezikovna zgodovina Jezik se pojavlja v času, prostoru in družbi ter se posledično odraža v mnogih jezi- kovnih različicah (varietetah). To so časovne (kronolekti), zemljepisne (geolekti) in družbene (sociolekti) jezikovne različice.1 Jezik se skozi čas spreminja. Geolekti in so- ciolekti imajo skozi čas torej različne kronolekte. Jezikovno spreminjanje se dogaja na vseh jezikovih ravninah. Spreminjajo se glasovi, oblike, zveze besed in besedne zveze, stavki, besedje (tj. besede in stalne besedne zveze) ter besedila. Poleg jezika samega se spreminjajo tudi zunanji (tj. družbeni in miselni) dejavniki sporazumevanja, kot so zu- najjezikovna stvarnost ter govorni položaj in stališča sporočevalca/tvorca (govorca, pi- sca) in prejemnika/naslovnika (poslušalca, bralca) besedila do vseh drugih dejavnikov. 1 Strokovni izrazi (têrmini) z jedrno sestavino -lekt so zloženi po vzoru strokovnega izraza dialekt – ta izvira iz gr. διάλεκτος ‘pogovor, govor; narečje’ (ἡ Ἑλληνική διάλεκτος ‘grški jezik’), ki je izpeljanka (prvotno *διά-λεγ-το-ς je posamostaljeni trpni pretekli deležnik na -το-ς) iz sestavljenega glagola διά-λεγ-ε-σϑαι ‘govoriti, pogovarjati se, razpravljati’ (gr. διά ‘skozi, preko, čez, po’ in medio-pasivna oblika glagola λέγ-ειν ʻgovoritiʼ z vzajemnim (recipročnim) pomenom ‘drug z drugim’) –, in sicer z naslednjimi nejedrnimi sestavinami: kron- (tudi hron-) iz gr. χρόν-ος ‘čas’, ge- iz gr. γῆ ʻzemljaʼ in socio- iz lat. socius ‘skupen; družabnik’ (iz katerega je tvorjeno lat. societās ‘družba’) (Dokler 1915: passim; Wiesthaler 1993–2007: passim). 188 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Jezikovno spreminjanje povzroča jezikovno raznolikost. Zgodovinsko jezikoslovje preučuje spreminjanje vseh jezikovnih različic v času, in sicer v vseh omenjenih se- gmentih. Zgodovina jezika se deli na notranjo in zunanjo.2 Notranja (interna) jezikovna zgodovina je zgodovina časovnih različic predvsem zemljepisnih jezikovnih različic. Merilo delitve notranje jezikovne zgodovine na obdobja so notranji dejavniki jezikovnega spreminjanja, tj. jezikovne spremembe, ki se delijo na glasovne, oblikovne, skladenjske, (slovnično- in slovarsko)pomenske ter be- sedijske. V notranji (pred)zgodovini slovenščine si tako v časovnem zaporedju sledijo praindoevropščina ali indoevropski prajezik (do ok. 3000 pr. n. š.) – praslovanščina (do ok. 800 n. š.) – alpska (južna) slovanščina (ok. 800–1000 n. š.) – zgodnja (enotna, skupna) slovenščina (ok. 1000–1200 n. š.) – narečna (neenotna) slovenščina (od ok. 1200 n. š.), znotraj katere so se postopoma izoblikovale slovenske narečne ploskve (baze) (do konca 14. stoletja), ki so se naprej cepile na narečja, ta pa na podnarečja in krajevne govore.3 Notranja zgodovina jezika je nedokumentirana in dokumentirana. Nedokumentirano ali slabše oz. fragmentarno dokumentirano jezikovno zgodovino re- konstruira zgodovinsko jezikoslovje, in sicer v primeru slovenskega jezika primerjal- no jezikoslovje indoevropskih jezikov (praindoevropščina) in primerjalno jezikoslovje slovanskih jezikov (praslovanščina) ter zgodovinska slovnica, dialektologija in etimo- logija slovenskega jezika (praslovanščina vzhodnoalpsko-zahodnopanonskem prosto- ru, alpska slovanščina, zgodnja slovenščina, narečna slovenščina). Klasična dela na področju zgodovinskega jezikoslovja slovenskega jezika so prispevali predvsem Fran Ramovš (1890–1952), France Bezlaj (1910–1993), Tine Logar (1916–2002), Jakob Rigler (1929–1985) in drugi. Zunanja (eksterna) jezikovna zgodovina je zgodovina v jezikovnih virih dokumen- tiranega jezika, tj. pisnega in knjižnega jezika. V zunanji zgodovini slovenščine se pojavljata pisna slovenščina v srednjem veku, tj. v t. i. predknjižnem ali pismenskem razdobju (ok. 550–1550),4 in knjižna slovenščina, tj. v t. i. knjižnem razdobju od druge polovice 16. stoletja naprej. Obdobja slovenskega knjižnega jezika, ki so poimenovana po glavnih značilnostih knjižnega jezika v določenem obdobju, so:5 1550–1615: nasta- nek knjižnega jezika (reformacijsko-protireformacijsko obdobje, ki se deli na dve podobdobji: 1550–1595: slovstvo slovenske reformacije, 1574–1615: slovstvo sloven- ske protireformacije); 1615–1672: knjižnojezikovni zastoj in rokopisnost (katoliško 2 Strokovna izraza notranja jezikovna zgodovina in zunanja jezikovna zgodovina sta prevoda nem. interne Sprachgeschichte, it. storia linguistica interna in nem. externe Sprachgeschichte, it. storia linguistica esterna, ki se pojavljata npr. v delu Lexikon der romanistischen Linguistik (Tübingen: Max Niemeyer Verlag, 1988–2005). 3 Ramovš 1936; Rigler 1963; Logar 1974; Bezlaj 1976–2007; Šivic-Dular 1996; Smole 2001: 1–10. 4 Temeljna sintetična dela s področja zgodovine slovenskega slovstva v srednjem veku: Grafenauer [1955] (1973): 17–90; Legiša, Tomšič 1956: 141–184; Pogačnik 1968: 7–93; J. Kos 142002 (11974): 11–35; Grdina 21996: 9–31. 5 Toporišič 1965: 25–65, 1966: 7–82, 1967: 7–40, 1970: 7–33, 1993, 1994: 19–44, 1996: 7–57, 42000: 795–822. Prim. tudi Tomšič 1956; Pogorelec 1974; Dular, Kirn, Kolar, Pogorelec 1983. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 189 obdobje); 1672–1750: obnavljanje knjižnega jezika (pridigarsko-bratovščinsko obdo- bje, obnova katoliškega slovstva); 1750–1848: pokrajinske različice knjižnega jezi- ka (kranjski knjižni jezik, koroška knjižna različica, štajerska knjižna različica; prek- murski knjižni jezik); 1848–1899: enotni knjižni jezik; 1899–: sodobni knjižni jezik. Okvirne letnice simboličnega razmejevanja obdobij zgodovine slovenskega knjižnega jezika se v glavnih obrisih ujemajo z obdobji zgodovine slovenskega slovstva (književ- nosti, literature).6 Notranja zgodovina Zunanja zgodovina Zgodovina slovenskega jezika slovenskega jezika slovenskega slovstva 550–800: praslovanščina 550–1550: predknjižno 550–750: praslovenska doba 800–1000: alpska slovanščina (pismensko) razdobje 750–1550: srednji vek 1000–1200: zgodnja slovenščina 1200–1600: narečna slovenščina 1550–: knjižno razdobje 1600–: sodobna slovenščina 1550–1615: nastanek knjižnega 1550–1615: reformacija in jezika protireformacija 1615–1672: knjižnojezikovni / zastoj in rokopisnost 1672–1750: obnavljanje 1672–1768: barok knjižnega jezika 1750–1848: pokrajinske 1768–1830: razsvetljenstvo in različice knjižnega jezika predromantika 1830–1848: romantika 1848–1899: enotni knjižni jezik 1848–1899: med romantiko in realizmom 1899–: sodobni knjižni jezik 1899–1918: slovenska moderna in njeni sodobniki 1918–1945: književnost med vojnama 1945–: sodobna književnost 2 Praslovanščina v vzhodnoalpsko-zahodnopanonskem prostoru (ok. 550–800)7 Slovani so se približno po letu 500 n. š. iz svoje pradomovine severno od Karpatov raz- selili na severovzhod (na poznejše vzhodnoslovansko), zahod (na poznejše zahodno- slovansko) in jugozahod (na poznejše južnoslovansko jezikovno območje). Od srede 6. stoletja so poselili Vzhodne Alpe in zahodno Panonsko nižino, tj. poznejši alpsko- slovanski oz. slovenski jezikovni prostor (kot tudi širše Balkanski polotok), in sicer v dveh naselitvenih valovih. Starejši naselitveni val je okoli leta 550 začel prodirati s severovzhoda (s poznejšega zahodnoslovanskega jezikovnega območja) ob Donavi in po dolinah njenih pritokov, mlajši pa okoli leta 585 z jugovzhoda (s poznejšega juž- noslovanskega jezikovnega območja) ob Savi in njenih pritokih v povezavi z Avari. 6 J. Kos 2002. 7 Kjer to ni posebej navedeno, so zgodovinske okoliščine povzete po Štih 2016. 190 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 V začetku 7. stoletja, za časa rimskega papeža Gregorja Velikega (590–604), so prišli do jadranske obale. Tedanji alpskoslovanski poselitveni prostor je segal na severu do Donave, na zahodu v porečje reke Aniže (nem. Enns) (porečje Travne (nem. Traun), t. i. Traungau, je bilo bavarsko) in do izvira Drave (nem. Drau), na jugu do Jadranskega morja ter na vzhodu do Blatnega jezera (madž. Balaton). Ob naselitvi vzhodnoalpsko-zahodnopanonskega prostora v drugi polovici 6. stoletja so Slovani govorili jezikovno še bolj ali manj enotno praslovanščino, ki se ni bistveno razlikovala od slovanskega jezika drugod po slovanskem svetu. V obdobju 7. in 8. stoletja pa je v praslovanščini prihajalo do pomembnih poznopraslovanskih jezikovnih sprememb, ki so jo dokončno izoblikovale. Nekatere od teh inovacij niso bile več splo- šnoslovanske, tj. niso zajele celotnega (pra)slovanskega jezikovnega območja, kar pa je že pomenilo začetek oblikovanja posameznih (pra)- oz. (staro)slovanskih narečij.8 Praslovanščina v Vzhodnih Alpah in zahodni Panonskih nižini je v pisnih virih tistega časa, pisanih v latinščini, jeziku tedanje pisne kulture na evropskem Zahodu, izpričana predvsem posredno, le redko neposredno. Iz obdobja od srede 6. do konca 8. stoletja besedila v (pra)slovanskem jeziku niso ohranjena. Od konca 6. stoletja so dokumen- tirani predvsem prisotnost Slovanov najprej v vzhodnoalpskem prostoru ter latinska poimenovanja zanje in njihovo novo domovino. Neposrednih izpričb praslovanskega jezikovnega gradiva pa je malo; pri tem gre za slovanska osebna in zemljepisna imena ter druge jezikovne drobce, ki se pojavljajo v latinskih besedilih. Na značilnosti praslo- vanščine lahko zato posredno sklepamo predvsem po lastnostih prevzetega občno- in lastnoimenskega besedja, ki so ga Slovani prevzeli od tamkajšnjih (alpsko- in panon- sko)romansko govorečih staroselcev ter (bavarsko)starovisokonemško govorečih za- hodnih sosedov najprej in prišlekov s severa pozneje, kot tudi besedje, ki so si ga od Slovanov izposodili Bavarci.9 8 Po nekaterih jezikoslovcih se praslovanščina (do ok. 800 n. š.), kakor je koncipirana v pričujočem prispevku (po Šekli 2014: 299–300), natančneje deli na dve časovni različici (npr. Holzer 2007a: 15–16, 19, 2020): praslovanščina v ožjem pomenu (do ok. 600 n. š.) (nem. Urslawisch, rus. праславянский язык) je bila jezikovno bolj ali manj enotna (npr. praslovanska starejša regresivna palatalizacija mehkonebnikov (lit. kirtà ‘udarec’, psl. *kьrta > *čьrta ‘črta’; lit. gývas ‘živ’, psl. *givъ > *živъ ‘živ’) je potekla na celotnem slovanskem jezikovnem prostoru), medtem ko je bila splošna slovanščina (od ok. 600) (nem. Gemeinslawisch, rus. общеславянский язык) že neenotna (npr. praslovanska mlajša regresivna palatalizacija mehkonebnikov (psl. *kělъ ‘cel, ves’ > *cělъ; psl. *kěditi ‘cediti’ > *cěditi; psl. *xěrъ ‘siv’ > *śěrъ) je izostala v novgorodsko-pskovski vzhodni slovanščini, torej na samem slovanskem zemljepisnem jezikovnem obrobju). 9 Predrimsko staroselsko prebivalstvo, ki je bilo govorilo t. i. severnojadransko italsko indoevropščino (od zahoda do Ljubljanske kotline) in t. i. panonsko indoevropščino (vzhodno od Ljubljanske kotline), kot tudi drobci vzhodnogalsko keltsko govorečih, je bilo do konca antike popolnoma romanizirano (poromanjeno) (Repanšek 2016: 31–47). Ta staroromanski jezik, ki se je bil do druge polovice 6. stoletja že razcepil na dve staroromanski narečji, tj. alpsko romanščino in balkansko romanščino (Skubic 2007: 62–66), je bil ob slovanski naselitvi vzhodnoalpsko-zahodnopanonskega prostora v razmerju do praslovanščine sosedski, adstratni (soplastni) jezik, po popolni slavizaciji (poslovanjenju) dela tega prostora pa je postal substratni (podplastni). Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 191 2.1 Latinska poimenovanja za Slovane in deželo Slovanov Omembe Slovanov in njihove dežele v Vzhodnih Alpah se v latinsko pisanih zgodo- vinskih virih pojavljajo v obdobju od druge polovice 6. stoletja, v 9. stoletju se jim pri- dužijo še zapisi za zahodno Panonsko nižino, ki pa govorijo tudi o obdobju pred letom 800. Med najstarejšimi in najpomembnejšimi pisci in njihovimi deli, ki se nanašajo tudi na obdobje od ok. 550 do ok. 800, so t. i. Fredegarjeva kronika ( Fredegarii Chronicon, FCh) (659), učenjak langobardskega rodu iz Čedada Pavel Diakon ( Paulus Diaconus) (720/730–799) in njegovo delo Zgodovina Langobardov ( Historia Langobardorum, HL) ter poznejše delo Spreobrnjenje Bavarcev in Karantancev ( Conversio Bagoariorum et Carantanorum, CBC) (ok. 870). Omembe v virih neposredno pričajo o prisotnosti Slovanov na tem območju ter o po- stopnem oblikovanju slovanskih identitet v vzhodnoalpskem (in zahodnopanonskem prostoru),10 in sicer v smeri zoževanja poimenovanega od splošne oznake slovanske de- žele do slovanskih plemenskih kneževin Katantanije in Karniole. Za čas proti koncu 8. stoletja se kot pokrajina omenja tudi Spodnja Panonija (pozneje, v 9. stoletju, Pribinova in Kocljeva plemenska kneževina in frankovska mejna grofija). Nekateri v čas konec 8. stoletja postavljajo tudi že poimenovanje alpskoslovanskega, poznejšega slovenskega jezikovnega prostora kot celote. Najpomembnejše (prve) zgodovinske omembe alpskoslovanskega prostora so:11 592: in Sclaborum provinciam (HL IV: 7) ‘v deželo Slovanov’ (zgornja dolina reke Drave, da- našnji vzhodnotirolski in zgornjekoroški prostor); 623–626: Sclavorum regionem (HL IV: 38) ‘okoliš Slovanov’ (območje rek Bela/Fellach/Fella in Ziljíca/Gailitz/Slizza, kraj Meglarje/Maglern); 631: in marca Vinedorum ‘v mejno pokrajino Vinedov’, cum Wallucum, ducem Winedorum (FCh IV: 72) ‘z Valukom, knezom Vinedov’; 623–658: in Quarantanis ‘med Karantanci’ (CBC 4); ok. 664: Carantanum (HL V: 22) ‘Karantanija’; ok. 738: in Carniolam, Sclavorum patriam (HL VI: 52) ‘v Karniolo, domovino Slovanov’ (slovanska dežela ob Savi, poznejša Kranjska); 785–798: in Sclaviniam, in partes videlicet Quarantanas atque inferioris Pannoniae (CBC 7) ‘v Sklavinijo, in sicer v predel Karantanije in Spodnje Panonije’; 798: in partes Sclavorum (CBC 8) ‘v predel Slovanov’; natančnejša oznaka Slovanov v Vzhodnih Alapah: Sclavi, qui Winidi nominatur ‘Slovani, ki se imenujejo Vinedi’; Sclavi, qui dicintur Quarantani ‘Slovani, ki se imenujejo Karantanci’.12 Alpskoslovanski prostor je bil proti koncu 6. stoletja že imenovan Sclaborum provincia ‘dežela Slovanov’. Alpski Slovani so po naselitvi Vzhodnih Alp tam postali neposredni 10 M. Kos 1955: 41–42. 11 F. Kos 1902: št. 112, 146, 164, 112, 215, 318; Diaconus 1988; Wolfram 2012: 68. 12 Snoj 2009: 382–383. 192 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 vzhodni sosedje Bavarcev, sledili so prvi bavarsko-slovanski stiki. Za čas okoli leta 592 obstajajo poročila o bitki med Bavarci in Slovani v bližini antičnega kraja Aguntum (v bližini današnjega Lienza) in hkrati eksplicitno poimenovanje za slovanski prostor. Ok. 592 His diebus Tassilo a Childeperto, rege Francorum, aput Baioariam rex ordinatus est. Qui mox cum exercitu in Sclaborum provinciam introiens, patrata victoria, ad solum proprium cum maxima praeda remeavit. (HL IV: 7.) V tistih dneh je Hildebert, kraj Frankov, na Bavarskem za kralja postavil Tasila.13 Ta je takoj z vojsko vdrl v deželo Slovanov, in se, potem ko jih je bil premagal, na lastno zemljo vrnil z obilnim plenom. (Prev. M. Šekli.) Proti koncu 8. stoletja je karantansko-spodnjepanonski prostor enotno poimenovan kot Sclavinia. Nekateri raziskovalci ta pojem prevajajo kot Slovenija,14 ki pa ga za tedanji čas ni možno razumeti v današnjem pomenu. Ok. 785–798 Simili modo etiam Arn episcopus successor Virgilii sedis Iuvanensis deinceps curam gessit pastoralem, undique ordinans presbyteros et mittens in Sclaviniam, in partes videlicet Quarantanas atque inferioris Pannoniae, illis ducibus atque comitibus, sicut pridem Virgilius fecit. (CBC 7.) Podobno je tudi škof Arn, Virgilijev naslednik na salzburškem sedežu,15 kmalu nato opravljal pastirsko službo. Povsod je posvečeval duhovnike in jih pošiljal v Sklavinijo, in sicer v predel Karantanije in spodnje Panonije, tistim vojvodam in knezom, kakor davno Vergilij. (Prev. M. Šekli.) 13 Childepert- = Hildebert II. (frankovski kralj 575–595); Tassilo (rod. ed. Tassilonis) = Tasilo I. (bavarski vojvoda 591–610). 14 F. Kos 1902: 296; K. Gantar v Pogačnik 1974: 71; Snoj 2009: 382. 15 Virgilius = Virgilij (salzburški škof ok. 745–784); Arn = Arn (salzburški škof 785–821, od 798 nadškof). Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 193 2.2 Slovanska osebna imena in drugo besedje v latinsko pisanih virih Osebno ime Wallucus (ok. 631)16 Moško osebno ime Wallucus (v sodobno slovenščino preneseno kot Valuk) je v srednjeveških latinskih virih večkrat izpričano kot ime slovanskih knezov: ok. 631 Wallucus kot dux Vinedorum ‘knez Vinedov’ (FCh IV: 72); ok. 773 Waltunc, Waltunch, Walt-tinch, Waltnuch, Uualtunh kot dux Carantanorum ‘knez Karantancev’ (LCI 7; LCv 13). Ti zapisi so bili različno interpretirani, toda najprepričljivejša se zdi interpretacija, da se v osebnem imenu ohranja občno ime psl. *aldūkā (v poznopraslovanski glasovni podobi *voldka) ‘vladar, vodja’ (> stcsl. vladyka ‘vladar, vodja’, prim. priimek sln. Vladika > Ladika; za poenostavitev soglasniškega sklopa vl > l prim. psl. *volsъ ‘las’ > sln. vlas > las) z zapisom z -unc, -unch kot posledico naslonitve na starovisokonemško pripono -ung (podobno kot starovisokonemško -ing za slovansko *-ikъ, *-iь). Občno ime iopan (777)17 Potem ko je bavarski vojvoda Tasilo III. (748–788) leta 772 dokončno zatrl karantan- ske protikrščanske upore (763, 765, 769), se je pokristjanjevanje Slovanov v Vzhodnih Apah ponovno nadaljevalo. Vojvoda je že pred tem leta 769 v kraju Innichen (it. San Candido) v Pustriški dolini (nem. Pustertal, lad. Val de Puster, it. Val Pusteria) in leta 772 v kraju Molzbichl na Koroškem ustanovil benediktinska samostana z izrecno mi- sijonsko nalogo, leta 777 pa še benediktinski samostan v kraju Kremsmünster zahodno od reke Aniže (nem. Enns). V ustanovni listini benediktinskega samostana v Kremsmünstru iz leta 777 je med dru- gim izpričana (pra)slovanska beseda iopan ( ille iopan qui vocatur Physso ‘oni župan, ki se imenuje Physso’). Zapis je glasovno možno interpretirati kot [*ǯōpānu] s starejšim praslovanskim dolgim *ō (to je prva neposredna dokumentacija praslovanskega * ō, vmesne stopnje poenoglašenega prabaltoslovanskega dvoglasnika *a: pbsl. *a > psl. * ō > * ū > * u) (v poznopraslovanski glasovni podobni *županъ, dokumentirano 2 v stcsl. županъ ‘plemenski poglavar, knez’). Glasovna podoba te besede [*ǯōpānu] ne odraža jezikovnega stanja leta 777, temveč starejše stanje, kar bi kazalo na to, da je bil pravni termin iopan pri bavarskih piscih že dlje uveljavljen. V istem besedilu se namreč pojavlja tudi oblika z zožitvijo praslovanskega *ō v *ū (zapis zelo verjetno 2 odraža izgovor [*daljūbu], v poznopraslovanski glasovni podobi *Doĺubъ). 16 Ramovš 1936: 25. 17 Holzer 2007b. 194 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 2.3 Prevzeto besedje v vzhodnoalpsko-zahodnopanonskem prostoru Slovani so od Romanov prevzemali antična poimenovanja za večje zemljepisne objekte, in sicer za večje vodne tokove, urbana naselja (v prvi vrsti ob jadranski obali, toda tudi na celini), poimenovanja za pokrajine in dežele ipd., kot tudi številna občna imena. Od Bavarcev so si izposojali predvsem občna imena, Bavarci pa od Slovanov občna imena ter predvsem zemljepisna imena predslovanskega in slovanskega izvora. Jezikoslovna analiza prevzetega besedja v vzhodnoalpsko-zahodnopanonskem prostoru pokaže, da so se v praslovanščini od srede 6. do konca 8. stoletja dogajale naslednje gla- sovne spremembe:18 1) poenoglašenje dvoglasnikov (monoftongizacija diftongov) (npr. *a > *ō > *ū > *u: lat. Poetovio > (balk.) rom. *Pẹtou → sl. *Pьtujь > sln. Ptúj); 2) 2 mlajša regresivna palatalizacija mehkonebnikov *k, *g, *x v *c, *ʒ, *ś (lat. Celeia > rom. *Kela > balk. rom. *Kela → sl. *Kelьje > *Celьje > sln. Célje; (balk.) rom. *Gīla → sl. *Giĺa > *Ʒiĺa > sln. Zílja); 3) nastanek praslovanskih nosnih samoglasnikov *ę, *ǫ (iz starejših dvoglasniških zvez *eNC, *oNC) (lat. mentha ‘meta’ > rom. *menta → sl. *męta > sln. mta; lat. Carantanum > (balk.) rom. *Karantānu → sl. *Korǫtanъ > sln. Korotȁn ‘Korotan, Koroška’); 4) progresivna palatalizacija mehkonebnikov *k, *g, *x v *c, *ʒ, *ś (lat. Longaticum > (balk.) rom. *Longātẹku → sl. *Lǫgatьk- > *Lǫgatьc- > sln. Logȃtec); 5) dodajanje predstavnih (protetičnih) drsnikov *, * (= *j, *v) (lat. hortus ‘vrt’ > rom. *ortu → sl. *ъrtъ > *(v)ъrtъ > sln. vȓt); 6) razokroženje *ū v *y (prevzeta 1 dolga visoka sredinska samoglasnika , * sta se integrirala kot praslovanska *ī, *ū > *i, 1 *y) (lat. Udinum > (alp.) rom. *Ūdẹnu (> furl. Udin) → sl. *()ūdinu > *(V)ydьnъ > sln. Víden ≥ ); 7) zaokroženje (labializacija) kratkega *ă v *o (lat. Capra > (balk.) rom. *Kapra → sl. *Koprъ > sln. Kper); 8) upad (redukcija) kratkih visokih samoglasnikov *ĭ, *ŭ v polglasnika *ь, *ъ (prevzeta kratka visoka sredinska samoglasnika *ẹ, *ọ sta se integrirala kot praslovanska *ĭ, *ŭ > *ь, *ъ) (lat. molīnum, molīna ‘mlin’ (→ stvn. mulīn) → sl. *mъlnъ > sln. mlȉn / sl. *mъlȋnъ > *mlinъ > sln. málin). Besedje, ki je bilo do konca 8. stoletja prevzeto v praslovanščino ali izposojeno iz pra- slovanščine, je še poznalo praslovanske dvoglasniške zveze z zaprtim zlogom tipa fo- nološko *(C)oRC in *CeRC oz. fonetično [*(C)ăRC] in [*CĕRC]. Do premeta jezičnikov (metateze likvid) s podaljšavo tipa *(C)oRC > *CRaC in *CeRC > *CRěC je prišlo pozneje (lat. *Carsum > (balk.) rom. *Karsu → sl. *Korsъ (> sln. Krȁs); lat. *Albanta > (balk.) rom. *Albanta → sl. *Olbǫtъ (> sln. Lábot) (→ nem. Lavant); (balk.) rom. *Peldu/*Beldu → sl. *Beldъ (→ nem. Veldes) > sln. Bld ≥ Bld); stvn. wërd → psl. *verd-ьnъ (> sln. vrden); stvn. Karl → psl. *korĺь (> sln. králj); prim. spodaj tudi nem. Palt, Perschling). Izposoja osebnega imena Karl – to naj bi se nanašalo na Karla I. Velikega (vladal 768–814) in je v slovanskih jezikih doživelo premet jezičnikov –, priča o tem, da je do te glasovne spremembe prišlo okoli leta 800. Različni odrazi premeta v 18 Ramovš 1936: 13–67; povzeto v Šekli 2014 (2016): passim; najnovejše stanje raziskav v Repanšek 2016: 103–166. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 195 posameznih slovanskih geolektih (jsl., češ-slš. *kraĺь, vsl. *koroĺь, polj.-luž. *kroĺь) pa so že pomenili začetek cepljenja praslovanščine na narečja. Sledi pregleden prikaz prevzetega besedja v vzhodnoalpsko-zahodnopanonskem prosto- ru. Proces prevzema ni prikazan natančno, navedeno je le sodobno slovensko gradivo. Staroromanska zemljepisna imena, prevzeta v (pra)slovanščino, so npr.:19 1) vodna imena (hidronimi): Dragonja, Sča, Dráva, Kolpa [ˈkọpa], Kokra, Kŕka ‘reka na Koroškem (nem. Gurk), Dolenjskem in v Prekmurju (madž. Kerka)’, Lábot, Rába, Sáva, Sotla, Zílja; 2) krajevna imena (toponimi): Batuje, Beljȁk, Bld ≥ Bld, Bȍlc ≥ , Bregínj, Célje, Čevdȁd [čəvdȁt] ≥ Čedȁd [čədȁt], Gumín, Kobarȉd, Kper, Kránj, Krmín, Logȃtec, Meglárje, Oglj, Ptúj, Ratnj, Solkȁn [sokȁn] > Sólkan [sókan], Subȉd, Sužȉd, Tolmín, Trbíž, Trojane, Tŕst, Víden ≥ ; 3) imena pokrajin, dežel (horonimi): Korotȁn, Korška, Krȁs. Staroromanska občna imena, prevzeta v (pra)slovanščino, so npr.:20 bka ‘grm ali drevo Salix viminalis’, brskev, cr, golída ‘posoda za molžo, navadno z enim ušesom’, hláče, kmt, kolda ‘obiskovanje od hiše do hiše med božičem in tremi kralji’, kríž, mta, mír ‘zid’, míza, pogȁn, peper [pəpər] ≥ póper [pópər], cet [cət], ráka ‘leseno korito, po katerem je speljana voda na mlinsko kolo’, robída ‘grm Rubus fruticosus ali njegov sadež’, skdla (tudi škdla) ‘klana deščica za pokrivanje streh’, tŕta, víno, vȓt. Večina tega besedja se ne pojavlja samo v slovenščini, temveč tudi v drugih slovanskih jezikih, kar pomeni, da so bila prevzeta še v času, v katerem je slovanski jezikovni svet deloval še kot celota. Nekatera imena so splošnoslovanska in najverjetneje tudi že praslovanska (npr. psl. *vino ‘vino’ > stcsl. vino ‘vino’, sln. víno, nštok. víno, mak. вино, blg. вин, rus. вин, brus. він, ukr. вин, polj. wino, kaš. wino, plb. rod. ed. vaină, dluž. wino, gluž. wino, stčeš. víno > češ. víno, slš. víno), nekatera pa se pojavljajo samo v slovenščini (sln. golída). (Bavarsko)starovisokonemško besedje, prevzeto v praslovanščino, je npr.:21 césar, rubīti, pȍst, píla, skrínja, skednj, bednj ‘vrsta posode’, kebl ‘vrsta posode’, trba ‘troba, tro-benta’; vrden, bter, škda, híša/híža, máša; opȃt; knz, pnez ‘novec, denar’, mȋto ‘pri-stojbina, carina’, pȍp ‘duhovnik’, pónev, pica, králj, menȉh, krebúlja ‘rastlina Anthri-scus caerefolium’, jger ‘učenec, apostol’, oltár. Preko bavarske stare (in pozneje tudi srednje) visoke nemščine so bila po večini iz cerkvene latinščine prevzeta tudi krščanska rojstna imena različnega izvora. V obdobju od srede 6. do konca 8. stoletja je bilo npr. prevzeto ime lat. Georgius, in sicer v prvotni, »praslovanski« obliki *Dúrь, kar je podedovano v sln. Júrij, rod. ed. Júrja, čakavsko Jȕraj, rod. ed., Jȕrja in štokavsko Đȕrađ, rod. ed. Đȕrđa.22 19 Izvor posameznih zemljepisnih imen je prikazan v Snoj 2009, zelo natančna obravnava je v Repanšek 2016. 20 Bezlaj 1976–2005; Šega 1998, 2007; Snoj 2016. 21 Striedter-Temps 1963; Bezlaj 1976–2005; Snoj 2016; povzeto v Šekli 2015, 2020. 22 Ramovš 1924: 263. 196 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Praslovansko besedje, prevzeto v bavarsko staro visoko nemščino, je npr.:23 psl. *balta (> *bolto ‘blato, močvirje’) → bav. stvn. Paltam (977), Palten (1080) > bav. nem. Palt, kraj na Zgornjem Avstrijskem; sl. *berzinīkā (> *berzьnica) → bav. stvn. Bersnicha (853) > Persiniccha (893) > bav. nem. Perschling, desni pritok Donave na Spodnjem Astrijskem; podobno tudi psl. *alxu (> *volxъ > sln. Vlȁh > Lȁh) → nem. Falkenstein, krajevno in vodno ime; psl. *talkuna (> *tolkъno > rus. толокн ‘stolčeno ovseno zrnje, ovseni zdrob’) → bav. nem. Talken ‘vrsta kašaste jedi’. Pri tem je popolnoma razumljivo, da se zemljepisna imena slovanskega izvora pojavljajo na celotnem nek- danjem alpskoslovanskem oz. staroslovenskem, tudi na pozneje povsem nemškem, tj. tudi na zgornje- in spodnjeavstrijskem ter vzhodnotirolskem jezikovnem prostoru, se- verno od poznejše slovensko-nemške jezikovne meje na Koroškem in Štajerskem ter na Ogrskem (kasnejšem Gradiščanskem) (sl. *Bystrica (> sln. Bistrica) → nem. Feistritz; sl. *Rybьnica (> sln. Ribnica) → nem. Reifnitz; sl. *Jablanьnica (> sln. Jablanica) → nem. Aflenz). Pri tem je opaziti, da se skladno z bavarskim naseljevanjem Vzhodnih Alp, ki je potekalo s severa proti jugu ob pritokih Donave navzgor, severneje pojavljajo imena, prevzeta pred premetom jezičnikov ( Palt, Perschling, Falkenstein), južneje pa imena, prevzeta po premetu jezičnikov (sl. *Gordьcь > *Gradьcь (> sln. Gradec) → nem. Gräz > Graz). 2.4 Ustoličevalni zahvalni kirielejson Poročila o obredu ustoličevanja karantanskih knezov na Gosposvetskem polju (nem. Zollfeld) iz karantanskega obdobja (7. in 8. stoletje) ne obstajajo. Iz poznejših virov, ki sicer ne opisujejo ustoličevanja karantanskih knezov, temveč koroških vojvod (vojvo- dina Koroška je nastala leta 972), ki pa je nadaljevanje starejše karantanske tradicije, je znano, da so Karantanci oz. Korošci po končanem obredu zapeli t. i. ustoličevalni zahvalni kirielejson (kirielejson je srednjeveška nabožna pesem v ljudskem jeziku z re- frenom: Kyrie eleison (SSKJ2); iz gr. κῡριε, ἐλεέισον ‘Gospod, usmili se’, kar vsebuje κῡριος ‘Gospod, Kristus’ in ἐλεέειν ‘pomilovati, usmiliti se’). Obstajajo poskusi, da bi na osnovi drobcev v ljudskem slovstvu ustoličevalni zahvalni kirielejson rekonstruirali. Ta naj bi se v slovenščini glasil takole:24 Čast in hvala Bogu vsemogočnemu, ki je ustvaril nebo in zemljo, da je dal nam in naši deželi kneza in gospoda po naši volji! Kyrie eleison! 23 Ramovš 1936: 24–25. 24 I. Grafenauer 1942. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 197 Če je zgornja rekonstrukcija pravilna in če se je kirielejson v tej obliki dejansko pel v Karantaniji 7. in 8. stoletja, potem je, gledano zgodovinskojezikoslovno, prvotno bese- dilo nastalo še v praslovanščini. Hipotetično »transponirano« v praslovansko glasovno podobo bi se glasilo takole: *Čstь i xval Bȍgu vьśemog(ьn)ujemu, jьž stvori nbo ȋ zemĺǫ, dȃ dalъ jèstь nmъ i nšeji dьržel knęʒь ȋ gospodь po nšeji vòĺi. Kyrie eleison! 3 Alpska slovanščina (ok. 800–1000)25 Alpska slovanščina je slovanski jezik v 9. in 10. stoletju v vzhodnoalpsko-zahodno- panonskem prostoru, torej časovna različica slovenščine med pozno praslovanščino in zgodnjo slovenščino. Podobno kot v praslovanskem so bila tudi v alpskoslovanskem obdobju na tem območju izpričana slovanska zemljepisna in osebna imena v latinsko pisanih virih, pri čemer so zapisi številnejši kot tisti do konca 8. stoletja. Poleg omemb osebnih imen v posameznih listinah so pomembne predvsem t. i. zbirke osebnih imen, med katerimi sta najbolj obsežna Salzburška bratovščinska knjiga (784–907) in Čedajski evangeliar (9.–10. stoletje). Proti koncu 10. stoletja, na prehodu alpske slovanščine v zgodnjo slovenščino, je bil zapisan najpomembnejši slovanski jezikovni spomenik tega obdobja na tem območju, Brižinski ( Freisinški) spomeniki (972–1039). Alpska slovanščina torej izkazuje jezikovne spremembe, ki kažejo na spreminjanje je- zika od praslovanščine proti slovenščini. Njena spodnja meja ( terminus post quem) je praslovanski premet jezičnikov (metateza likvid) s podaljšavo okoli leta 800 (psl. *(C)orC, *CerC > jsl. *(C)raC, *CrěC: psl. *Dorgъ > *Dragъ = Trago (SBK); psl. *Olbǫdъ > *Labǫtъ (> sln. Lábot); psl. mest. mn. *Beržaxъ > *Brěžaxъ (> sln. Brežah, im. Breže), njena zgornja meja ( terminus ante quem) pa zgodnjeslovenska poenostavitev zaporedja *tv v popraslovanskih veččlenskih soglasniških sklopih konec 10. stoletja (popsl. *Ctv/*tvC > *Ct/*tC: *Tvьrdila = Turdila (SBK); psl. *sъtvorilъ > BS ztuoril (I 12) = stvoril ‘storil’ vs. *Tvьrdoslavъ > *Trdoslav = Tordesclaue (ČE); psl. *sъtvoriti > BS ztoriti (II 107) = storiti ‘storiti’). 3.1 Zemljepisna imena slovanskega izvora Alpski Slovani so že v 8. stoletju preko Bavarcev prejeli (zahodno) krščanstvo, v okviru frankovske države pa se je v 9. stoletju, natančneje po letu 828, začel proces 25 Ramovš kot alpsko slovanščino pojmuje jezik od časa naselitve Slovanov v Vzhodne Alpe do zapisa Brižinskih spomenikov (6.–10. stoletje) (Ramovš 1936: 22–67). 198 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 fevdalizacije, kar je pomenilo začetek priseljevanja (bavarsko- in frankovsko)starovisokonemško govorečega prebivalstva med slovansko govoreče. Na državnem zboru v Aachnu leta 828 je namreč prišlo do odločitve, da zgodnjekarolinški sistem klientelnih kneževin s plemenskim knezom ( dux) na čelu na jugovzhodu države nadomesti sistem grofij, grofu ( comes) pa mandat podeljuje frankovski vladar. Tako je prišlo do postavljanja frankovskih grofov na mesto slovanskih knezov. V Karantaniji je bil namesto zadnje- ga slovanskega kneza Etgarja (slovansko morda ) postavljen bavarski grof Helmwinus, na območju Karniole je leta 838 omenjen bavarski grof Salacho. Ta proces fevdalizacije je bil nato za nekaj časa prekinjen zaradi vpadov Madžarov (od konca 9. stoletja do leta 955). Tako je npr. iz latinsko pisane darovne listine z dne 20. novembra 860,26 v kateri je vzho- dnofrankovski kralj Ludvik II. Nemški (840–876) na prošnjo salzburškega nadškofa Adalwina (859–873) salzburški nadškofiji podelil obsežno posest v Karantaniji, razvi- dno, da so tam Bavarci nekatera zemljepisna imena že prevzeli od Slovanov, in sicer tako nekatera predslovanska substratna (podplastna) kot tudi imena slovanskega izvora, ter jih integrirali v svoj jezik. Če za rečno ime Rába zaradi pomanjkanja diagnostičnih glasovnih značilnosti ne moremo z gotovostjo trditi, ali so ga Bavarci prevzeli od Romanov ali Slovanov (substr. *Rābo (→ sl. *Raba) → ad Rapam (860) (> nem. Raab); ime je bilo kot *Raba prevzeto pred starovisokonemškim premikom soglasnikov tipa -b- > -p- v bavarščini okoli leta 770), pa je za rečno ime Lábot povsem jasno, da je bilo v bavarsko staro visoko nemščino prevzeto iz alpske slovanščine, na kar kaže odraz premeta jezičnikov (substr. Albanta → sl. *Olbǫtъ > *Labǫtъ (> sln. Lábot) → Labanta (860) (> nem. Lavant)). Med imeni slovanskega izvora v bavarski stari visoki nemščini so v imenovani listini dokumentirana npr. Breže (psl. *bergъ ‘breg’ → sl. *Beržane ‘prebivalci na bregu’, mest. mn. *Beržaxъ > *Brěžaxъ → Friesach (860) [frieẓax] (> nem. Friesach), Ostrvi-ca (!) (sl. *Ostrъvica = Astaruuiza (860) → nem. Osterwitz, danes uradno sln. Visoka Ostrovica, nem. Hochosterwitz), Krčica (sl. *Kъrčica → Kurciza (860), nem. Görtschi-tz), Murica (sl. *Murica → Moriza (860), nem. Mürz), Žabnica (sl. *Žabьnica > Sabnica (860), nem. Safen), Trebnje (sl. *Terbьnje > *Trěbьnje > Trebina (860), nem. Treffen). Pojavljajo se tudi primeri, ko je zemljepisno ime prevedeno ali zemljepisni objekt poime- novan vzporedno, npr. Mostič/Brückl ( Prucca (860)). V nekaterih virih je posebej poudarjeno, da so nekatera zemljepisna imena slovanskega izvora. Tako je npr. v latinsko pisani darovni listini z dne 30. junija 973,27 v kateri je nemški cesar Oton II. (973–983) freisinškemu škofu Abrahamu (957–994) na Kranjskem ( in ducatu [...] quod Carniola vocatur et quod vulgo Creina marcha appellatur ‘v vojvodini, ki se imenuje Karniola in ki se v ljudskem jeziku kliče Kranjska krajina’) podaril posestvo v okolici (Škofje) Loke. V besedilu so po tedanji navadi natančno določene 26 F. Kos 1906: št. 172. 27 F. Kos 1906: št. 444. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 199 meje podarjenega zemljiškega gospostva, med katerimi se npr. omenjajo rivulus parvus qui vocabulo Sclavorum Sabniza nuncupatur ‘majhen potoček, ki se v besedi Slovanov imenuje Sabniza’, kraj Sabnica (Žabnica), Zelsach oz. Celsach (Selca), Zouriza (Sorica), Lubnic (Lubnik), Zoura (Sora), Lônca (Loka), Susane (Suha). 3.2 Osebna imena slovanskega izvora28 Osebna imena slovanskega izvora pričajo, da so se tudi po pokristjanjenju predkrščan- ska imena med slovanskim prebivalstvom kot osebna imena ohranila še nekaj stoletij. Med temi so tudi zloženke, t. i. (neskrajšana) dvodelna osebna imena ( Dabramuzli (SBK) = *Dobromyslь), ki so bila že praindoevropska in so bila podedovana v praslovanščino. Predkrščanska rojstna imena slovanskega izvora so postopoma nadomestila krščanska rojstna imena ( Peter, Marija, Mihael), nekatera imena pa so se posredno ohranila v vzdevkih (hišnih imenih) in iz teh nastalih, standardiziranih priimkih ( Gostiša), kot tudi v krajevnih imenih, ki so tvorjena bodisi iz dvodelnih osebnih imen (dvodelno osebno ime *Bratoslavъ → skupno ime *Bratoslavii ‘Bratoslavovi ljudje’ → krajevno ime (prvotni tožilnik smeri) *Bratoslavię > Bráslovče; dvodelno osebno ime *Tixobǫdъ → pripadnostni pridevnik *Tixobǫdjь ‘tak, ki pripada *Tihobodu’ → krajevno ime Tíhaboj (z o-jevskim akanjem), prvotno prilastek v besednih zvezah tipa *Tihobojev svet) bodisi iz hipokoristikov, tj. izpeljank iz krnov imen (dvodelno osebno ime s sestavino *Ĺub-/*-ĺubъ → hipokoristik *Ĺubъlь > sln. Ljubelj).29 Salzburška bratovščinska knjiga (784–907)30 Bratovščinska knjiga je srednjeveški seznam ali zapisnik samostanov in oseb, poveza- nih v molitvene zveze. Salzburška bratovščinska knjiga (SBK) je nastala v benediktin- skem samostanu svetega Petra v Salzburgu (ki ga je bil okoli leta 690 ustanovil Hrod- perhtus episcopus et abbas, tj. Rupert, prvi salzburški škof in prvi opat šentpetrskega samostana), leta 784 jo je zastavil salzburški škof Vergil (ok. 748–784). Obsega dva dela, in sicer starejšega Liber confraternitatum vetustior (LCv) ‘Starejša bratovščinska knjiga’ na straneh 4–44 in mlajšega Liber confraternitatum recentior (LCr) ‘Mlajša bratovščinska knjiga’ na straneh 45–56. V to knjigo so med leti 784 in 907 med drugimi vpisovali tudi slovanska osebna imena, pri čemer je večina zapisov iz 9. stoletja. Osebna imena slovanskega izvora so npr.: Zerno = *Čьrnъ, Dieuua = *Děva, Dabramuzli = *Dobromyslь, Dobresit = *Dobrožitъ, Trago = *Dragъ, Dragabon = *Dragovanъ, Comir = *Gojьmirъ, Cheitamar = *Xotěmirъ/*Xotimirъ, Lepa = *Lěpa, Liupota = 28 Kronsteiner 1975. 29 Bezlaj 1965. 30 F. Kos 1886. 200 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 *Ĺubota, Liubzez = *Ĺubьčьcь, Miriza = *Mirica, Milo = *Milъ, Mohmir = *Mojьmirъ, Nibumir = *Nebymirъ, Zemigneu = *Sěmigněvъ, Zunduco = *Sǫdъkъ, Tichomira = *Tixomira/*Tixomirъ, Trebel = *Trěbьlъ, Turo = *Turъ, Turdila = *Tvьrdila, Turda-gauuo = *Tvьrdogovъ, Uuitagauo = *Vitogojь. Nekateri zapisi vsebujejo pisni izglasni , ki ga je možno interpretirati bodisi kot slovanski izglasni polglasnik *-ь/*-ъ, ki je bil v 9. stoletju še prisoten, bodisi kot posledico oblikovne naslonitve slovanskega imena na starovisokonemška imena na -o. Čedajski evangeliar (9. in 10. stoletje) Čedajski evangeliar (ČE) je latinski kodeks treh evangelijev iz 5. ali 6. stoletja. V karolinškem obdobju so ga hranili v Furlaniji, po starejših domnevah v Štivanu (it. San Giovanni) pri Devinu (it. Duino) (od tod tudi njegovo starejše ime Štivanski evangelij), po novejših domnevah pa zelo verjetno v kraju Škocjan ob Soči (it. San Canziano d’Isonzo, furl. San Canzian di Lusinç).31 Verjeli so, da je Markov evangelij v njem rokopis evangelista Marka, zato je ta knjiga veljala za relikvijo. Na njene robove so romarji in verniki, ki so prihajali v Italijo, v drugi polovici 9. in prvi polovici 10. stoletju zapisovali svoja imena, in sicer je zapisanih okrog 1500 germanskih in slovanskih osebnih imen. Zapisana slovanska osebna imena so tudi iz karantansko-panonsko-slavonsko-dalma- tinskega prostora. Med njimi so tudi imena takratnih slovanskih knezov in veljakov, kot so bili npr. spodnjepanonska kneza Pribina (840–861) ( Priuuinna) in Kocelj (861–874) ( Quocili), moravska kneza Rastislav (846–870) ( Rastisclav) in Svetopolk (870–894) ( Szuentiepulc), bolgarski kralj Boris Mihael (852–889) ( primus rex illorum Michael), hrvaška kneza Trpimir (ok. 845–864) ( domno Tripimiro [...] dux Croatorum, sredi 9. stoletja) in Branimir (879–892) ( Brannimero comiti), Peter ( Petrus filius domno Tripe-mero), slavonski knez Braslav (884–896) ( Brasclauo, de terra Brasclauo) idr. Druga osebna imena slovanskega izvora so npr.: Cerna = *Čьrna, Drasig = *Drašič/*Dražič, Millena = *Milena, Luta = *Ĺuta, Nepocor = *Nepokor, Sebedrago = *Sebědragъ, Ra-douuic = *Radovič/*Radovik, Uuitgou = *Vitogov, Tordesclaue = *Trdoslav, Dabraua = *Dobrava, Merisclafa = * Miroslava. 3.3 Brižinski (Freisinški) spomeniki (972–1039)32 Brižinski (Freisinški) spomeniki (BS) se nahajajo v rokopisnem zborniku z liturgično- -homiletično vsebino, ki obsega 169 pergamentnih listov in vsebuje različna besedila, 31 Štih 2016: 72–73. 32 Ramovš, M. Kos 1937; BS 11992 (32004). Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 201 po večini v latinskem jeziku. Na devetih straneh (78–78v, 158v–160, 160v–161v)33 so tudi tri staroslovenska besedila, in sicer so to: BS I obrazec splošne spovedi Glagolite po naʒ redka sloueʒa = Glagoĺite po nas rědka slovesa (78–78v v enem stolpcu), BS II pridiga o grehu in pokori Ecc bi detd naſ ne zegreſil = Ee bi děd naš ne səgrěšil (158v–160 v dveh stolpcih) in BS III obrazec splošne spovedi Iaz ze ʒaglagolo zlogeiu = Jaz sę zaglagoĺǫ zloděju (160v–161v v dveh stolpcih). Slovenska besedila sta napisali dve roki, prva prvi ter druga drugi in tretji spomenik. Nastanek besedil.34 V frankovski državi je snov najosnovnejšega verskega znanja zaob- jemala znanje veroizpovedi, tj. apostolske vere ( symbolum apostolicum), in očenaša ( Pater noster) ter poznavanje glavnih, tj. smrtnih grehov ( opera diaboli) in glavnih krščanskih čednosti ( opera misericordiae). Karel I. Veliki (frankovski kralj 768–814, od 800 cesar rimskega cesarstva Karolingov) je to uredil tudi znotraj svoje cerkvene zakonodaje – to so bili predvsem Admonitio generalis (789) in aachenski kapitulariji (801) –, da škofje in duhovniki vernike o vsem tem poučujejo ter od njih zahtevajo, da znajo Pater noster (očenaš) in Credo in Deum (veroizpoved) tam latine quam barbarice ‘tako v latinskem kot v ljudskem jeziku’, kot tudi poskrbijo za njihovo spoved. Kot rezultat dejanskega uresničevanja teh zakonskih določb so v Karlovi dobi nastali prvi prevodi najpomemb- nejših nabožnih besedil iz latinščine v staro visoko nemščino ( Weißenburški katekizem kmalu po letu 789 v samostanu Weißenburg v Alzaciji; pravzorec spovednega obrazca okoli leta 800 v Lorschu, iz katerega so izšli vsi ohranjeni vzorci (kakih deset), tudi t. i. Starobavarska molitev), možno je, da tudi v slovanski jezik v vzhodnoalpsko-zaho- dnopanonskem prostoru ter da so v času delovanja Konstantina in Metoda v Kocljevi Spodnji Panoniji ti starovisokonemški in morda celo slovanski prevodi vplivali tudi na starocerkvenoslovanska besedila. Staroslovenska besedila iz karolinškega obdobja niso ohranjena, ohranjeni so le njihovi (jezikovno posodobljeni) prepisi iz poznejšega časa. Pridiga o grehu in pokori ter dva spovedna obrazca so ohranjeni v Brižinskih spomenikih, obrazec apostolske vere in očenaša pa v Rateškem ali Celovškem rokopisu (2. polovica 14. stoletja). Staroslovenska (podobno kot starocekvenoslovanska) besedila torej niso izvirna, temveč so prevodi oz. priredbe (bavarsko)starovisokonemških, starovisokonemška besedila pa so nastala na osnovi latinskih. Spovedna obrazca v Brižinskih spomenikih in starocerkvenoslovanski spovedni obra- zec Činъ nadъ ispovědajǫštiimь sę, ki se pojavlja v Sinajskem evhologiju, starocerkve-noslovanskem spomeniku, zapisanem v glagolici in prepisanem v 11. stoletju (Eu. Sin. 66b 1 – 80a 24), sta priredbi nekega starobavarskega spovednega obrazca, najverjetne- je je bila osnova t. i. Starobavarska ali Svetoemeramska molitev (nem. Altbairisches 33 Pomen oznak: r = recto (tj. sprednja stran lista), v = verso (tj. zadnja stran lista). 34 I. Grafenauer 1936; Ramovš, M. Kos 1937: 5–9. 202 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 ali St. Emmeramer Gebet) iz 9. stoletja.35 Protistavljanje besedil v treh jezikih pokaže njihovo podobnost in zelo verjetno tudi genetsko sorodnost v smislu skupne predloge, prim. začetke: Trohtīn, dir uuirdu ih pigihtīk allero mīnero suntōno enti missatāteo (Starobavarska molitev 1–2), Boſe, gozpodi miloztiuvi, otze boſe, tebe izpovuede vueʒ moi greh = Bože, gospodi milostivi, otče bože, tebě izpovědě vəs moj grěx (Brižinski spomenik I 1–2), G[ospod]i b[o]že, tebě bǫdǫ azъ ispovědenъ vsěxъ moixъ grěxъ (Sinajski evhologij 72a 5–6). Pridiga o grehu in pokori ( Exhortatio ad poenitentiam) v Brižinskih spomenikih pa je najverjetneje priredba prvotno latinskega besedila Ex- hortatio ad plebem christianam, ki je bilo prevedeno v staro visoko nemščino. V stari cerkveni slovanščini se pojavlja pridiga s podobno vsebino, t. i. Klimentova homi-lija (avtor naj bi bil Kliment Ohridski, učenec Konstantina in Metoda) Poučenije na pamjatь apostola ili mučenika. Zapis besedil.36 Pisava Brižinskih spomenikov je karolinška knjižna minuskula, ki se je v času po Karlu I. Velikem v zahodno- in srednjeevropskem kulturnem območju uveljavila za zapisovanje latinskih črk. S paleografsko analizo treh staroslovenskih be- sedil je možno ugotoviti, da gre za tip pisave, ki so jo bavarski skriptorji uporabljali v zadnji četrtini 10. in prvi četrtini 11. stoletja. Besedila niso prvopis, temveč prepis starejših besedilnih predlog. Zapisana so bila torej v otonski dobi okoli leta 1000, zelo verjetno proti koncu 10. stoletja. Na osnovi datacije drugih besedil v istem kodeksu jih je možno datirati po letu 972 in pred letom 1039, drugi in tretji spomenik zelo verjetno pred letoma 1022/1023. Npr., roka, ki je zapisala BS II in III, je zapisala tudi listino na straneh 152v–153, datira-no 28. maja 972, o tem, da je nemški cesar Oton I. (936–973) freisinškemu škofu Abra- hamu (957–994) daroval posest v kraju Godego in njegovi okolici na Beneškem, poleg tega pa vpisala še t. i. Abraham-Ruodharijevo zamenjalno listino na folijih 181–182, ki se nanaša na obdobje 977–981 in s katero sta si freisinški škof Abraham (957–994) in njegov sorodnik ( nepos) plemeniti klerik Ruodharij zamenjala zemljiški posesti na Lurnskem polju (nem. Lurnfeld) in dolini reke Mele (nem. Möll) na Zgornjem Koro- škem. Listina iz leta 972 se v kodeksu nahaja pred BS II in III, torej so bili ti zapisani po letu 972, ker pa ju je zapisala ista roka kot listino, nastalo med 977 in 981, sta zelo verjetno tudi ta bila zapisana približno v istem obdobju, torej proti koncu 10. stoletja. Zapis staroslovenskih besedil kaže na to, da je bil pisar rojeni govorec bavarske stare visoke nemščine in da je dobro obvladal starovisokonemško pisavo, kakršna je bila v rabi v tedanjih bavarskih skriptorijih. Staroslovenske glasove je zapisoval s črkami, ki so jih uporabljali za enake oz. podobne glasove v bavarski stari visoki nemščini 35 Starobavarska ali Svetoemmeramska molitev je najverjetneje, a ne povsem gotovo, nastala v samostanu St. Emmeram v Regensburgu na Bavarskem (Braune 1928: 181–182). 36 Ramovš, M. Kos 1937: 5–9; Grdina 32004 (11992). Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 203 (npr. stvn. ſ [ṣ/ẓ] za zapisovanje glasov š, ž, č; v drugem in tretjem spomeniku se nad samoglasniki pojavljajo strešice ( Tîge II, 41, bdê III, 32), ki so se pri zapisovanju stare visoke nemščine uporabljale za označevanje dolgih naglašenih samoglasnikov. Na to, da je morda zapisoval celo po nareku, kaže zamenjevanje nezvenečih in zvenečih zapornikov ( bripliſase (II 58) = približašę, pagi (II 14) = paki) (v bavarski stari visoki nemščini je okoli leta 770 namreč prišlo do onezvenečenja zvenečih zapornikov). Na tujega pisca kažejo tudi napake, ki jih je v drugem spomeniku kar 25 ( neimoki (II 13) = i nemoi). Rokopisni zbornik bi bil lahko popotni priročnik za opravljanje pastirske cerkvene službe, ki bi ga bil lahko uporabljal sam škof. To bi bil lahko freisinški škof Abraham, ki je freisinški škofiji leta 973 pridobil loško gospostvo (Škofja Loka z okolico ter Poljanska in Selška dolina) (prim. 3.1), v letih 977–981 je očitno imel posest tudi na Lurnskem polju in dolini reke Mele na Zgornjem Koroškem, izpričano je tudi, da je skrbel za cerkev na Otoku (nem. Maria Wörth) ob Vrbskem jezeru. Kodeks, v katerem so Brižinski spomeniki, je bil najden leta 1803 v mestu Freising na Bavarskem, bil je last tamkajšnje škofijske cerkve. Brižinski spomeniki se hranijo v Bavarski državni knjižnici (Bayerische Staatsbibliothek) v Münchnu pod signaturo Clm 6426. Jezik besedil.37 Najpomembnejše popraslovanske glasovne spremembe, ki jih izka- zuje jezik Brižinskih spomenikov, so: 1) premet jezičnikov (metateza likvid): psl. *(C)orC, *CerC > jsl. *(C)raC, *CrěC (psl. *orzuměti > BS razumeti (II 29) = razuměti ‘razumeti’; psl. tož. ed. m živ. *olčьna > BS laſna (II 44–45) = lačna ‘lačnega’; psl. *nesormьnъ > BS nezramen (III 53) = nesramən ‘brez sramu’; psl. tož. ed. *terbǫ > BS trebu (II 20) = trěbǫ ‘potrebo, žrtvovanje’; psl. tož. ed. s *poseldьńeje > BS bozzledine (II 92) = poslěd(ə)ńě ‘poslednje, zadnje’); 2) poenostavitev soglasniških sklopov *tl, *dl v *l: psl. *dl > jsl. *l > BS dl > l (psl. *sę modliti ‘moliti (se)’ > BS ze modliti (BS II 59–60) = sę modliti vs. psl. daj. mn. *kridlatьcemъ > BS crilatcem (BS I 4) = krilatcem ‘krilatcem, angelom’; 3) sprememba praslovanskih trdonebnikov *, * v * (> *), *j: psl. *, * > sln., Z kajk., čak. * (> *), *j > BS , j (psl. mest. ed. *na pomoi > BS na pomoki (III 20) = na pomoi ‘na pomoči’; psl. tož. ed. m živ. *žęьna > BS ſegna (II 45–46) = žęjna ‘žejnega’); 4) onemitev praslovanskih šibkih polglasnikov: psl. */* > sl. *ø > BS ø (psl. *dědъ > BS detd (II 1) = děd ‘ded’; psl. im. ed. m del. na -l *sъgrěšilъ > BS zegreſil (II 1–2) = səgrěšil; psl. *grěx > BS greh (I 3) = *grěx ‘greh’; psl. daj. mn. *vьśěmъ věrьnikomъ božьjemъ > BS uʒem vuernicom boſiem (I, 6) = vsěm věrnikom božjem ‘vsem vernikom božjim’); 5) skrčitev (kontrakcija) nekaterih glasovnih zaporedij z medsamoglasniškim *j: psl. *V jV > sl. * (psl. *stojati > BS 1 2 2 ſtati (II 87) = stati ‘stati’); psl. *V jV > sl. * (psl. 1. os. mn. sed. *perstǫpajemъ > BS 1 2 1 37 Ramovš, M. Kos 1937: 11–15; Cvetko Orešnik 1989; Orožen 1989; Šekli 2014: 375–388, 2018a. 204 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 preſtopam (II 24–25) = prěstǫpam ‘prestopamo’); 6) prehod praslovanskega srednjega *y v sprednji *i: psl. *y > jsl. *i > BS y > i (razmerje y : i je 5 : 53) (psl. *byti > BS buiti (II 42) = byti vs. biti (I 7, III 21) = biti ‘biti, obstajati’; psl. im. mn. *synove > BS zino-uue (II 16) = sinove ‘sinovi’; psl. rod. ed. *sъmysla > BS ʒimizla (III 49) = s(ə)misla ‘smisla, zavesti’); 7) sovpad praslovanskih krepkih polglasnikov *, * v en sredinski polglasnik *ə (zapisan je z ali ne glede na svoj praslovanskih izvor): psl. *, * > Z jsl. *ə > BS ə (psl. tož. ed. m neživ. *vьśь > BS vueʒ (I 3), vuiʒ (I 27) = vəs ‘ves’; psl. tož. ed. *dьnь > BS den (I 9, 12, 32) = dən ‘dan’; psl. rod. mn. *sъlъ > BS zil (II 15) = səl ‘slov’; 8) rotacizem, tj. prehod praslovanskega medsamoglasniškega *ž v *r: psl. *VžV > sln., kajk., čak., Z štok. VžV > VrV > BS VžV > VrV (psl. 1. os. mn. sed. *možemъ > BS moſem (II 41) = možem ‘moremo’ vs. psl. *teže > BS tere (II 32, 110) = tere ‘ter’); 9) poenostavitev zaporedja *tv v veččlenskih soglasniških sklopih: popsl. *Ctv/*tvC > *Ct/*tC (psl. *sъtvorilъ > BS ztuoril (I 12) = stvoril ‘storil’ vs. *sъtvoriti > BS ztoriti (II 107) = storiti ‘storiti’). Najpomembnejše oblikovne analoške spremembe končnic so se zgodile v naslednjih oblikah: 1) tožilnik množine samostalnikov trde moške o- jevske sklanjatve psl. *-y → *-ę (psl. *grěxy > BS grechi (II 111) = grěxi vs. greche (I 27) ‘grehe’); 2) rodilnik mno- žine samostalnikov moške o- jevske sklanjatve: psl. *-ъ/*-ь → *-ovъ (psl. *grěxъ > BS greh (I 8) = grěx vs. grechov (II 114 ) = grěxov); 3) rodilnik ednine moškega/srednjega spola zaimenske in imensko-zaimenske sklanjatve pridevnika psl. *-go → *-ga (psl. *togo > BS togo (III 39, 41) = togo ‘tega’; psl. *dьnьsьńajego > BS diniznego (III 41) = dənəsńěgo ‘današnjega’ vs. psl. *takogo ≥ BS tacoga (I 25) = takoga ‘takega’; psl. nepravьdьnajego ≥ BS nepraudnega (III 29) = nepravdněga ‘nepravičnega’). Besedje izkazuje nekatere kalke, tj. dobesedne prevode iz stare visoke nemščine, npr. po stvn. ward gichêrit ( chêren preh. ‘obračati’, nepreh. ‘hiteti, potovati, iti, priti’) je BS bih [...] vʹuuraken (I 12–13) = bix [u]vraen ‘prišel sem’ ( *vratiti preh. ‘obračati, vra- čati’); po stvn. forsahhan ‘zatajiti, odpovedati se’ (s predpono for-) je BS ze ʒaglagolo (III 1) = sę zaglagoĺǫ in ze [...] zavuekati (II 94–96) = sę zavěati (oboje s predpono za-); po stvn. boto ‘sel’ je BS rod. mn. zil (II 15) = səl ‘slov’. Glasovna ravnina jezika se spreminja najbolj regularno, sistemsko, »pravilno« in gla- sovne spremembe je možno opisati z natančnimi glasovnimi pravili (mladogramatiki, predstavniki leipziške »mladogramatične« jezikoslovne šole v 70. letih 19. stoletja, so jih imenovali glasovni zakoni, nem. Lautgesetze), zato je najpomembnejše merilo določanja jezikovne sorodnosti in genetskojezikoslovne klasifikacije zgodovinsko- glasoslovno. Kot je razvidno iz zgornjega povzemalnega prikaza najpomembnejših glasovnih sprememb od praslovanščine do jezika Brižinskih spomenikov, slednji iz- kazuje naslednje vrste glasovnih sprememb (glede na njihovo padajočo zemljepisno razširjenost): južnoslovanske (in širše ali malo ožje) (premet jezičnikov; poenostavitev soglasniških sklopov *tl, *dl v *l; prehod praslovanskega srednjega *y v sprednji *i), Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 205 zahodnojužnoslovanske (sovpad praslovanskih krepkih polglasnikov *, * v en sredinski polglasnik *ə), slovensko-kajkavsko-čakavsko-zahodnoštokavske (rotacizem), slovensko-zahodnokajkavsko-čakavske (sprememba praslovanskih trdonebnikov *, * v * (> *), *j), slovensko (poenostavitev zaporedja *tv v veččlenskih soglasniških sklopih). Vse naštete glasovne spremembe z izjemo zadnje poznajo tudi nekateri poznejši (zahodno)južnoslovanski geolekti, le zadnja je samóslovenska in nakazuje jezi- kovno spreminjanje proti slovenščini. Jezik Brižinskih spomenikov je torej zgodnja slovenščina. Kljub tem jezikovnim dejstvom pa se v paleoslavističnem jezikoslovju (ki preučuje staro cerkveno slovanščino in njene redakcije) ponekod celo še proti koncu 20. in v začetku 21. stoletja pojavlja mnenje, da je jezik Brižinskih spomenikov panonsko- slovenska redakcija cerkvene slovanščine,38 ki naj bi se iz ciril-metodovske stare cerkvene slovanščine izoblikovala v Spodnji Panoniji v letih 867–874. Če bi to mnenje držalo, bi moral jezik Brižinskih spomenikov izkazovati starejše, prvotne, avtohtone vzhodnojužnoslovanske značilnosti (prva samóvzhodnojužnoslovanska glasovna spre- memba, ki posledično vzhodno južno slovanščino, narečno podstavo stare cerkvene slovanščine, definira kot poseben južnoslovanski geolekt, je sprememba praslovanskih trdonebnikov *, * v *št, *žd, npr. psl. *svěa > stcsl. svěšta, psl. *mea > stcsl. mežda) z mlajšimi, drugotnimi, alohtonimi panonskoslovenskimi prvinami. Kot je razvidno iz prikaza glasovnih značilnosti jezika Brižinskih spomenikov, to mnenje ne vzdrži resne znanstvene kritike. 4 Zgodnja slovenščina (ok. 1000–1200)39 V alpski slovanščini je v 11. in 12. stoletju prihajalo do nekaterih jezikovnih sprememb, ki so skupne vsem poznejšim slovenskim narečnim ploskvam ter njihovim narečjem in krajevnim govorom, zato se imenujejo splošnoslovenske jezikovne spremembe. Tako se je izoblikovala zgodnja, še bolj ali manj enotna slovenščina. Pri tem je šlo predvsem za naglasne spremembe, ki so do okoli leta 1200 izoblikovale t. i. splošnoslovenski, lahko bi se reklo tudi »praslovenski« glasovni sistem, iz katerega so kasneje z nesplo- šnoslovenskimi glasovnimi in naglasnimi spremembami nastali glasovni sistemi vseh slovenskih krajevnih govorov. V okviru samóslovenskih splošnoslovenskih glasovnih in naglasnih sprememb se je torej začel oblikovati samostojen zahodnojužnoslovanski jezik, slovenščina. Te inovacije so slovenščino znotraj zahodnojužnoslovanskega pro- stora zamejile kot kompakten geolekt in so zato njene definicijske lastnosti. 38 Prim. Hamm 1974: 189; Damjanović 2004: 153–154; Večerka 2006: 104–105. 39 Ramovš 1950, 1951; Rigler 1963; Logar 1974, 1981. 206 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Slovenski jezik kot zemljepisno jezikovno pojavnost (geolekt), tj. množico narečnih skupin (grup), njihovih narečij (dialektov) in krajevnih govorov, ki izkazujejo iste jezi- kovne značilnosti (arhaizme in inovacije), definirajo naslednje jezikovne spremembe: 1) splošnoslovenski naglasni pomik tipa psl. *sno > sln. *sěnȏ (knj. sen); psl. *prȍso > sln. *prosȏ (knj. pros) (10./11. stoletje); 2) splošnoslovenski naglasni umik tipa psl. *svě > *svà > sln. *sva (knj. svča); psl. *zakònъ > *zākòn > sln. *zákon (knj. zákon) (12. stoletje); 3) splošnoslovensko krajšanje nenaglašenih dolgih zložnikov: psl. rod. ed. *zakòna > *zākòna > sln. *zakòna; 4) vpliv samoglasniške kolikosti (kvantitete) na samoglasniško kakovost (kvaliteto) ter naglasnega mesta na samoglasniško kolikost (Ramovševa »glavna črta v oblikovanju slovenskega vokalizma«): naglašeni samoglasniki se izgovarjajo napeto, se daljšajo, s tem pa ožijo in posledično udvogla- šajo; nenaglašeni samoglasniki se izgovarjajo ohlapno, so kratki in slabijo; posledici te razvojne težnje sta bili npr. udvoglašenje slovenskih dolgih *, *ō, ki pa je že bila nesplošnoslovenska (sln. *, *ō > SZ sln. *ie, *uo, JV sln. *e, *o), in drugih, predvsem sredinskih samoglasnikov kasneje v posameznih narečnih ploskvah, ter samo- glasniški upad nenaglašenih samoglasnikov. Te zadnje, nesplošnoslovenske jezikovne spremembe so značilne za narečno, neenotno slovenščino. Iz obdobja 11. in 12. stoletja besedila v slovanskem jeziku v vzhodnoalpsko-zahodno- panonskem prostoru niso ohranjena. V latinsko pisanih virih so še naprej izpričana slovenska zemljepisna in osebna lastna imena. Med t. i. zbirkami osebnih imen je v tem času najpomembnejša Sekovska bratovščinska knjiga (ok. 1180). Sekovska bratovščinska knjiga (ok. 1180)40 Sekovska bratovščinska knjiga ( Liber confraternitatum Seccoviensis) (LCS) je nastala v sekovskem benediktinskem samostanu (nem. Seckau, sln. *Sekova, od tod vrstni pridevnik sekovski) na Zgornjem Štajerskem v drugi polovici 12. stoletja, najverjetneje po letu 1180. Rokopis vsebuje 53 pergamentnih listov velike osmerke. Na prvi strani so zapisane različne cerkvene molitve, na naslednjih straneh pa imena posameznih bratov in sester sekovskega samostana. Vseh osebnih imen je več kot 300, med njimi jih je kakih 100 slovanskega izvora. Kaka tretjina teh slovanskih imen je raztresena po vsej knjigi, večina pa je zapisanih na zadnjih dveh straneh rokopisa pod naslovom Fratres nostri de metallo ferri in montibus Livben ‘Naši bratje v rudniku v kraju Livben’. To so bili delavci in delavke v okolici kraja Leoben (krajevno ime je slovanskega izvora: sl. *Ĺubьnъ/*Ĺubьno → nem. Leoben, sln. *Ljuben/*Ljubno) na Zgornjem Štajerskem. Veliko število slovanskih osebnih imen kaže na to, da so bili slovensko govoreči v drugi polovici 12. stoletja na Zgornjem Štajerskem še precej številni. Rokopis knjige se hrani v Avstrijski državni knjižnici (Österreichische Nationalbibliothek) na Dunaju. 40 M. Kos 1913. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 207 Osebna imena slovanskega izvora so npr.: Fondegoi = *Bǫdigoj, Dobriza = *Dobrica, Tobruta = *Dobruta, Domagoy = *Domagoj, Tragotsa = *Dragoča, Drassize = *Dra- žica, Gelen = *Jelen, Livba = *Ĺuba, Livbicha = *Ĺubika, Medwet = *Medvěd, Mirzlav = *Miroslav, Predobra = *Prědobra, Raztegoy = *Rastigoj, Zemizlaua = *Sěmislava, Stanizla = *Stanislav, Stoian = *Stojan, Stoigei = *Stojigoj, Zewenzlau = *Svętislav, Zwiteslawa = *Svętislava, Zwerina = *Zvěrina, Zwerse = *Zvěrčę. V obdobju 11. in 12. stoletja se pri zapisu osebnih imen slovanskega izvora pisni izglasni -o ne pojavlja več ( Medwet (3-krat) (LCS) = *Medvěd), kar potrjuje, da so praslovanski šibki polglasniki popolnoma onemeli. Jezik tega časa pa še ima praslovanska nosna samoglasnika *ę, *ǫ ( Zewenzlau (LCS) = *Svętislav, Fondegoi (LCS) = *Bǫdigoj). 5 Narečna slovenščina (od ok. 1200)41 Zgodnja slovenščina, ki je bila bolj ali manj enotna, se je na prelomu 12. v 13. stoletje začela spreminjati divergentno, oddaljevalno, tj. na različnih območjih različno. Ne- splošnoslovenske jezikovne spremembe so slovenski jezik postopoma cepile na manjše geolekte. Najprej sta se okoli leta 1200 oblikovala dva osnovna slovenska makrogeolekta (kate- rih zametka sta najverjetneje bili že severozahodna in jugovzhodna alpska slovanščina, ki sta bila povezana s slovansko naselitvijo v dveh valovih iz dveh različnih smeri), in sicer bolj arhaična severozahodna in bolj inovativna jugovzhodna slovenščina. Najznačilnejše starejše nesplošnoslovenske glasovne spremembe so bile: 1) Praslovanska nosna samoglasnika *ę, *ǫ sta se v severozahodni slovenščini prvotno ohranila, medtem ko sta se v jugovzhodni slovenščini raznosnila v široka sredinska ustna samogla- snika *, *: psl. *ę, *ǫ > SZ sln. *ę, *ǫ vs. JV sln. *, * (psl. *pętь ‘pet’ > sln. *pęt > SZ sln. *pęt, JV sln. *pt; psl. *mǫžь ‘mož’ > sln. *mǫž > SZ sln. *mǫž, JV sln. *mž); 2) Praslovanski nizki sprednji samoglasnik jat *ě [*ä] je v severozahodni slovenščini kot posledica ohranjenja praslovanskih nosnih samoglasnikov ohranil svojo prvotno široko glasovno vrednost [*], v jugovzhodni slovenščini pa se je po raznosnjenju no- snih samoglasnikov zožil v ozki sredinski samoglasnik [*ẹ]: psl. *ě > SZ sln. * vs. JV sln. *ẹ (psl. *světъ ‘nasvet, svèt’ > sln. *svět > SZ sln. *svt, JV sln. *svẹt; psl. *děvica ‘devica’ > sln. *děvica > SZ sln. *dvica, JV sln. *dẹvica); 3) Praslovanska sredinska samoglasnika *ě, *o v slovenskih dolgih zlogih sta se začela udvoglašati, in sicer v severozahodni slovenščini v rastoča dvoglasnika *ie, *uo, v jugovzhodni slovenščini v padajoča dvoglasnika *e, *o: sln. *, *ō > SZ sln. *ie, *uo vs. JV sln. *e, *o (psl. *světъ ‘svetloba; svét’ > sln. *svt > SZ sln. *sviet, JV sln. *svet; psl. *bogъ ‘bog’ > sln. *bōg > SZ sln. *buog, JV sln. *bog; psl. rod. mn. *otrokъ od ‘otrok, suženj’ > sln. *otrōk > SZ sln. *otruok, JV sln. *otrok). 41 Ramovš 1950, 1951; Rigler 1963; Logar 1974, 1981. 208 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Nekoliko pozneje, v 13. in 14. stoletju, sta se prvotna slovenska makrogeolekta raz- cepile na po dva manjša geolekta, iz severozahodne slovenščine sta nastali severna in zahodna, iz jugovzhodne pa južna in vzhodna slovenščina. Ob težnji po daljšanju kratkih (akutiranih) naglašenih zložnikov v nezadnjem zlogu tipa psl. *vőrna > sln. *vràna > Z in J sln. *vrána (knj. vrána) oz. psl. *vòĺa > sln. *vòĺa > Z in J sln. *vóĺa (knj. vlja) (13.–14. stoletje) je bila najznačilnejša glasovna sprememba spreminjanje slovenskega dolgega polglasnika * v 14. stoletju. Ta se je v zahodni slovenščini in večjem delu južne slovenščine (v poznejši gorenjski, dolenjski in jugozahodnem delu južnoštajerske narečne ploskve) spremenil v a- jevski, na obrobju južne slovenščine (na severovzhodnem obrobju južnoštajerske narečne ploskve) ter v severni in vzhodni slovenščini pa v e- jevski samoglasnik: sln. * > Z in J sln. *ā, S in V sln. *ē (psl. *dьnь ‘dan’ > sln. *dən > Z in J sln. *dān, S in V sln. *dēn; psl. *mъxъ ‘mah’ > sln. *məx > Z in J sln. *māx, S in V sln. *mēx). Nadaljnje nesplošnoslovenske jezikovne spremembe, ki so zajemale še manjši prostor, so prvotne štiri slovenske geolekte razdelile na še manjše enote. Do konca 14. stoletja so se tako izoblikovale osnovne slovenske narečne ploskve (baze). Medtem ko je severna (koroška) slovenščina prvotno ostala še bolj ali manj enotna, se je zahodna razdelila na beneško-kraško in obsoško-idrijsko ploskev, južna na gorenjsko, dolenjsko in južnoštajersko ter vzhodna na severnoštajersko in panonsko. Te narečne ploskve so se naprej cepile na narečja, podnarečja in krajevne govore. Znotraj južne slovenščine sta se že zelo zgodaj jasno ločili gorenjska in dolenjska na- rečna ploskev, in sicer med drugim na osnovi nadaljnjega spreminjanja južnosloven- skih dvoglasnikov *e, *o. V gorenjščini sta se poenoglasila v dolga enoglasnika *ē, *ō, medtem ko se je v dolenjščini dvoglasnik *e prvotno ohranil, dvoglasnik *o pa se je poenoglasil v enoglasnik *ū: sln. */*-, *ō > J sln. *e, *o > gorenjsko sln. *ē, *ō, dolenjsko *e, *ū (J sln. *svet ‘svét’, *leto ‘leto’, *bog ‘bog’, rod. mn. *otrok ‘otrok’ > gor. *svēt, *lēto, *bōg, *otrōk, dol. *svet, *leto, *būg, *otrūk). Prvotna gorenjščina in dolenjščina pa se nista razlikovali npr. v prvotnem odrazu praslovanskega jata ( *ě) v kratkih (naglašenih in nenaglašenih) zlogih, povsod se je namreč odrazil kot *i (ki se je nato lahko dalje reduciral): sln. *ě > JV sln. *ẹ > gor., dol. *i (JV sln. *svẹt ‘nasvet, svèt’, *dẹvica > gor., dol. *svit, *divica). Po 16. stoletju so po mlajših nesplošnoslovenskih glasovnih (in naglasnih) spremem- bah, ki bistveno določajo na njihov »slušni vtis«, iz slovenskih narečnih ploskev (baz) nastale slovenske narečne skupine (grupe). Iz severne narečne ploskve sta nastala ko- roška narečna skupina in rezijansko narečje, ki je del primorske narečne skupine. Pri- morska narečna skupina poleg rezijanskega narečja združuje beneško-kraško, zahodni del obsoško-idrijske in zahodni del dolenjske narečne ploskve. Iz vzhodnega dela obso- ško-idrijske in zahodnega roba gorenjske narečne ploskve je nastala rovtarska narečna skupina, medtem ko večji del gorenjske narečne ploskve predstavlja gorenjsko narečno Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 209 skupino. Podobno je dolenjska narečna ploskev z izjemo zahodnega in vzhodnega roba dolenjska narečna skupina. Iz vzhodnega roba dolenjske ter južno- in severnoštajerske narečne ploskve se je izoblikovala štajerska narečna skupina. Panonska narečna plo- skev pa se je notranje razčlenila v panonsko narečno skupino. V 14., 15. in prvi polovici 16. stoletja je v slovenskem jeziku ohranjenih kar nekaj razmeroma kratkih besedil, ki so večina nastala v osrednjeslovenskem jezikovnem pro- storu, nekaj pa jih je tudi z njegovega zahodnega obrobja. Zaradi svojega obsega so najpomembnejši jezikovni spomeniki tega obdobja Celovški ali Rateški rokopis (2. polovica 14. stoletja) in Starogorski rokopis (1492–1498), Stiški rokopis I (ok. 1428) in II (ok. 1440) ter Kranjski rokopis (1. polovica 16. stoletja). Glede na svojo narečno osnovo so Celovški ali Rateški, Starogorski in Kranjski rokopis gorenjski, medtem ko je v Stiškem rokopisu starejša jezikovna plast gorenjska (I), novejša pa dolenjska (II). Poleg slovenskih besedil v celoti so pomembni tudi slovenski jezikovni drobci v srednje- in (zgodnje)novovisokonemških besedilih. Mednje spadajo tudi prve slovenske tiskane besede iz leta 1515. Za zunanjo jezikovno zgodovino slovenskega jezika so pomembna še poročila o javni rabi slovenščine v latinsko ter srednje- in nemško pisanih virih. V nadaljevanju so najprej predstavljena slednja, sledijo pa jim posamezni slovenski jezi- kovni spomeniki, razvrščeni v kronološkem vrstnem redu. Poročila o javni rabi slovenskega jezika v latinsko in nemško pisanih virih Poročila o javni rabi slovenskega jezika se nanašajo predvsem na obred ustoličevanja koroškega vojvode (13. in 14. stoletje) in na pravico slednjega, da pred cesarjem upo- rablja slovenščino (15. stoletje).42 Poglavitni zgodovinski viri, ki izpričujejo obred ustoličevanje koroškega vojvode in javno rabo slovenščine pri tem, so: 1) Švabsko zrcalo ( Schwabenspiegel) (1274–1275), ki je tretja pomembna nemška »pravna knjiga« iz 13. stoletja (poleg tega še Saško zrcalo, ok. 1230; Nemško zrcalo, 1235–1275), napisana v srednji visoki nemščini, in v kateri je vrivek o pravicah koroškega vojvode (ohranjen samo v dveh od 400 ohranjenih rokopisov v alemanskem narečju, t. i. giessenski rokopis (14. stoletje), sanktgallen-ski rokopis (15. stoletje)); 2) Otokar iz Geule ( Otacher ouz der Guel, Ottokar aus der Gaal) (ok. 1260/1265–1319/1320/1321), učenec Ulrika Liechtensteinskega, v svojem srednjevisokonemško pisanem delu Avstrijska rimana kronika ( Österreichische Reim- chronik) (1306–1308) omenja ustoličenje Majnharda Tirolsko-Goriškega za koroškega vojvodo leta 1286 in podaja prodroben opis obreda ustoličevanja; 3) Janez Vetrinjski (?–1345/1347), opat cistercijanskega samostana v Vetrinju (nem. Viktring) na Koro- škem, eden najboljših zgodovinskih piscev 14. stoletja, v svojem latinsko pisanem delu 42 B. Grafenauer 1952: 69–206. 210 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Knjiga resničnih zgodb ( Liber certarum historiarum) (1340–1341) tudi opisuje ustoli- čenje Majnharda Tirolsko-Goriškega leta 1286. Otokar iz Geule v svoji kroniki pri opisu ustoličevanja koroškega vojvode na knežjem kamnu pravi, da gospodje iz dežele bodočega vojvodo pripeljejo do knežjega kamna, na katerem sedi kmet, ki vojvodi, potem ko ta dá svoje zaobljube, prepusti mesto. Pred tem je omemba, da mora obred potekati v slovenskem jeziku (verzi 20.054–20.059): die herren sullen füeren in Gospodje ga morajo privesti für den geburen hin, h kmetu, der da sitzet ûf dem stein. ki sedi na kamnu. der selbe sol ein bein Ta isti mora eno nogo ûf das ander legen, položiti na drugo, windischer rede sol er phlegen. govoriti mora slovensko. (Prev. M. Šekli.) Poročilo o pravici koroškega vojvode, da pred cesarjem uporablja slovenski jezik, je zapisal Jakob Unrest (1420/1430–1500) v nemško pisanem delu Chronicon Carinthia- cum ‘Koroška kronika’ (ok. 1480): Von allter haben all Hertzogn von Kernndtn die Freihait gehabt, wann sy vor ainen Ro- mischen Khayser oder Kunig verklagt sing wordn, oder angesprochn, so habn sy sich in windischer Sprach verantwourt. Darumb das Kerndten ain rehts Windisch Landt ist. Das hat auch Sannd Kayser Hainrich bestatt. Od starih časov so bili vsi koroški vojvode imeli svobodo; ko so bili pred rimskim ce- sarjem ali kraljem zatoženi, ali ogovorjeni, so se zagovarjali v slovenskem jeziku. Zato, ker je Koroška prava slovenska dežela. To je potrdil tudi sveti cesar Henrik. (Prev. M. Šekli.) Pozdrav Ulriku Liechtensteinskemu (1227) Ulrik Liechtensteinski (Ulrich von Liechtenstein, tudi Lichtenstein) (ok. 1200–1275) je bil plemič z gradu Liechtenstein v okolici Judenburga na zgornjem Štajerskem in viteški pesnik, predstavnik ljubezenske viteške lirike, minezanga (nem. Minnesang ‘ljubezensko pesništvo’) – minezenger (iz nem. Minnesänger ‘viteški lirik’). V svojem srednjevisokonemško pisanem romanu v verzih Služba dami ( Vrouwen dienest) (ok. 1255) je med drugim opisal svoje potovanje leta 1227. Oblečen v boginjo Venero je potoval od Mester pri Benetskah preko Furlanije, Koroške, Štajerske in Avstrije do Moravske in Češke. Na poti se je uspešno dvobojeval s številnimi vitezi. Ob prihodu na Koroško ga je na Vratih (nem. Thörl) v Ziljski dolini (nem. Gailtal) pričakal koroški vojvoda Bernhard II. Spanheimski (1202–1256) s spremstvom in ga v slovenskem jeziku pozdravil Buge waz primi, gralwa Venus! (kitica št. 592)43 = *bug vas sprimi, kraljva Venus. 43 Lachmann 1841: 192. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 211 Der fürste und die gesellen sîn Vojvóda in njegà možje, mich hiezen willekomen sîn, kot gre, pozdravili so me, ir gruoz was gegen mir alsus, nagovorili še tako: ‘buge was primi, gralva Venus.’ »Pozdravljena naj Venus bo!« des neig ich zühteclîchen dâ. Kar vprašali so vsi takoj, si hiezen mich des vrâgen sâ, pripravljen ali sem na boj. ob ich tjostieren wolde dâ. Sem nagnil se za njimi tja, ich sprach ûz hôhem muote jâ. z veseljem rekel sem jim: »Ja!« (Prev. M. Šekli.) Pozdrav, dobrodošlica Bog te/vas sprimi je (bil) precej razširjen na slovenskem jezikovnem prostoru, tudi v slovenskih narečjih na južnem Koroškem (npr. Potoče/ Potschach v Ziljski dolini: Ƀùːəǥ was spríːmẹ w Zíːlščẹ đalíːnẹ! ). Zapis pri Liechtensteinskem ni povsem jasen, v korenu je morda zapis severozahodnoslo-venskega dvoglasnika *uo ( *buog). Na Štajerskem so sredi ali v drugi polovici 13. stoletja v srednji visoki nemščini pesnili še nekateri drugi viteški liriki. Herrand II. Wildonski (Herrand II. von Wildon) (ok. 1230 – ok. 1278), po izvoru iz kraja Wildon (med Gradcem in Lipnico), je bil zet Ulrika Liechtensteinskega in se je po njegovem pesništvu tudi zgledoval. Z južnega Štajer- skega pa so znani še nekateri poetae minores (manj pomembni pesniki) tistega časa, in sicer Žovneški ( der von Sůnegge) (po gradu Žovnek v Savinjski dolini, nem. Sannegg > Sůnegg = *Sounegg → sln. Žovnek), Gornjegrajski ( der von Obernburg) (zelo verjetno iz Gornjega Grada, nem. Obernburg), Ostrovrški ( der von Scharpfenberg) (gospodje Ostrovrški, tudi Svibenski, so bili izvorno z gradu Svibno pri Radečah).44 Vseh pet štajerskih viteških lirikov je vključenih v antologijo Veliki heidelberški rokopis (nem. Große Heidelberger Liederhandschrift) (ok. 1300), »najpomembnejši in tudi najlepši iluminirani rokopis viteške lirike v nemškem jeziku« (A. Janko). Celovški ali Rateški rokopis (2. polovica 14. stoletja)45 Celovški ali Rateški rokopis (CRR) je najverjetneje nastal v Ratečah (nem. Ratschach) (cerkev svetega Tomaža) na Gorenjskem v drugi polovici 14. stoletja. Besedilo bi bil lahko zapisal tamkajšnji duhovnik. Hranijo ga v Koroškem deželnem muzeju (Lande-smuseum Kärnten) v Celovcu. Rokopis vsebuje tri besedila v slovenskem jeziku, to so: CRR I = molitev očenaš Otʃcha naʃs = Oča naš, CRR II = apostolska vera Yaʃt veruyo wu boga = Jast verujo v boga in CRR III = zdravamarija Czeʃtchena ʃy maria = Čəščena si, Marija. Narečna osnova besedil naj bi po starejših mnenjih bila gorenjsko-ziljsko-dolenjska mešanica 44 Janko, Henkel 1997. 45 I. Grafenauer 1958; Šekli 2008. 212 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 z nekaterimi napakami v zapisu, ki naj bi bila nastala zaradi večkratnega prepisovanja besedila (zapisovalca naj bi bila dva: duhovnik, Ziljan iz Rateč ali od Marije na Zilji, naj bi si bil od kolega duhovnika, Gorenjca iz Kranjske Gore, izposodil besedila, jih prepisal in dal lepopiscu, Nemcu, da jih prepiše; »dolenjski« naj bi bil vpliv »dolenjske« naselitve v bližnjih krajih Dovje in Mojstrana) (I. Grafenauer), novejše raziskave pa so pokazale, da gre za gorenjščino druge polovice 14. stoletja (M. Šekli). Glasovni sistem jezika Celovškega ali Rateškega rokopisa izkazuje značilnosti gorenj- ske narečne ploskve: 1) sln. */*-, *ō > J sln. *e, *o > gor. *ē, *ō, CRR , (2. os. ed. vel. reʃʃy (I 6) = reši; 1. os. ed. sed. veruyo (III 1), ueruyo (III 9) = verujo; rod. mn. grechow (III 11) = grexov; tož. ed. m neživ. uethʃchny (III 11) = večni; rod. ed. s ʃlega (I 7) = zlega < *zlěga ≤ *zъlajego; goʃpod (II 1) = gospod; tož. ed. živ. goʃpodi (III 3) = gospodi; starejši dvoglasnik e je ohranjen v oblikovno izolirani, tedaj že arhaični obliki aorista = sedi < *sěd *‘sedèl je’ za pričakovano ‘sédel je’, kar je kalk (dobesedni prevod) po stvn. gisaʒ ‘sedèl je’ in ‘sédel je’); 2) sln. */*- > Z in J sln. a ( ʃtabo (II 1) = s tabo; dan (III 6) = dan); 3) sln. *-/*ě > i ( gori (III 6), Gory (III 7) = gori < *gor; tody (III 8) = todi < *tǫd; dívittcze (III 4) = divice); 4) sln. *-o > -u ( poʃʃwetʃchenu (I 1) = posvečenu; bogaʃtwu (I 2) = bogastvu; karʃchanʃtwu (III 10) = kəršanstvu); ob nosnem soglasniku -o ( odpuʃʃchamo (I 5) = odpušamo; ino (I 3, 4, 5, 6, II 2, III 2, 2, 5, 9, 11) = ino); 5) sln. *šč > gor. *šč > *šš > *š, CRR <ʃtʃch> [*šč] ( Czeʃtʃchena (II 1) = čəščena; odpuʃtʃchenye (III 10) = odpuščenje), <ʃʃch> [*šš] ( odpuʃʃchamo (I 5) = odpušamo), ʃch [*š] ( karʃchanʃtwu (III 10) = kəršanstvu). Ne samo »dolenjski« , temveč tudi domnevne ziljske jezikovne značilnosti je možno razložiti v okviru gorenjščine (npr. izglasni -n v naʃʃen dalnykom = našən dəl[ž]nikom (I 5) je lahko posledica prilikovanja po mestu izgovora (zobniškost) *-m d- > -n d- v sandhiju). V pomenu ‘kraljestvo’ se pojavlja samostalnik bogaʃtwu (I 2) = bogastvu, ki je izpeljanka iz pridevnika bogat, kar je kalk po samostalniku stvn. rīh(h)i ‘kraljestvo’, ki je tudi izpeljan iz predevnika stvn. rīh(h)i ‘bogat’. To bi morda kazalo na dejstvo, da je prevod očenaša nastal še pred prevzemom besede sln. kralj iz stvn. Karl, torej še v 8. stoletju. Večjezični pesmi Oswalda Wolkensteinskega (ok. 1416–1417)46 Oswald Wolkensteinski (Oswald von Wolkenstein) (ok. 1377–1445) (OW) je izhajal iz nižjega plemstva, bil je vazal na južnem Tirolskem s središčem na gradu Hauenste- in. Bil je v službi brixenskega škofa, nemškega kralja Sigismunda Luksemburškega (1410–1437) in Goriških grofov, v sporu s tirolskim deželnim knezom Friderikom IV. 46 Röll 1999; Stange 2005; Wachinger, Brunner 2007. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 213 Tirolskim (tirolski grof 1406–1439). Veliko je potoval po Evropi in bil tudi na Bli- žnjem Vzhodu ( Sveta dežela). Bil je minezenger; za Waltherjem von der Vogelweide (ok. 1170–1230) velja za drugega največjega in enega zadnjih potujočih pevcev v nem- škem jezikovnem prostoru. Pesnil je v zgodnji novi visoki nemščini. Ohranjenih je 134 njegovih (eno- in večglasno) uglasbenih lirskih pesmi, ki jih je sam uredil in avtoriziral. Znotraj široke palete žanrov minezanga je pisal tudi večjezične pesmi, ki jim je priskrbel prevod v nemščino ( Exposicio). V pesmih št. 69 Do fraig amors (OW 69) in št. 119 Bog de p[ri]mi (OW 119), ki naj bi nastali v letih 1416–1417, se med nekaterimi dru- gimi jeziki tedanjega nemškega cesarstva in učene latinščine pojavlja tudi slovenščina. Tako si npr. v pesmi št. 69 Do fraig amors besede in besedne zveze sledijo kar v sedmih jezikih, v samem besedilu so omenenjeni teutsch ‘nemško’, welchisch ‘laško’ (tj. ladinsko), franzoisch ‘francosko’, ungarisch ‘ogrsko’ (tj. madžarsko), windisch ‘slovansko’ (tj. slovensko), flemming ‘flamsko’ (tj. nizozemsko), latein ‘latinščina’. Za ponazoritev je podana prva od treh kitic pesmi s filološkim prevodom v slovenščino. Do fraig amors, O, resnična ljubezen, adiuva me! pomagaj mi! ma lot, mein ors, Moj konj, moj konj, na moi sercce, na moi sercce, 5rennt mit gedanck, teče z mislijo, frau, puräti. gospa, samo k tebi. Eck lopp, ick slapp, Tečem, spim vel quo vado, ali kamor grem, wesegg mein krap resnično moj kavelj 10ne dirs dobro. ne dirs dobro. iu gslaff ee franck Jaz, suženj in prost, merschi vois gri. milosti vas prosim. Teutsch, welchisch mach! Repeticio Naredi nemško, laško! [refren] franzoisch wach! Prebudi se francosko! 15ungrischen lach! Smej se madžarsko! brot windisch bach! Kruh peci slovensko! flemming so krach! Prelomi ga flamsko! latein die sibend sprach. Sedmi jezik je latinščina. (Prev. M. Šekli.) Jezikoslovni komentar (besedilo iz Exposicio Wolkensteinskega je v oklepaju):47 1. Do fraig amors: Do = frc. *tü ‘ti’ (?), najverjetneje napačen prepis za *Oo ‘O!’, frc. fraig amors = vrai amo(u)r(s) ( Ach wars mein lieb) ‘resnična ljubezen’; 2. lat. adiuva me / Adiuva me ( Hilf mir) ‘pomagaj mi’; 3. ma lot / Malout ( mein pferd): ma (?), madž. lot/ lout = tož. ed. lovat od ‘konj’; niz. mein ors / min ors ( mein ross) ‘moj konj’; 4. frau puräti / frau pur äti ( frau neur zu dir): nem. frau ‘ženska; gospa’, lad. pur  ti ‘samo k tebi’; 7. niz. Eck lopp, ick slapp / Eck lopp eck slapp ( ich louff ich slauff) ‘jaz tečem, jaz 47 Kjer to ni posebej navedeno, je jezikoslovni komentar povzet po Marold 1926: 325–328. 214 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 spim’; 8. lat. vel quo vado ( oder wo ich gen) ‘ali kamor grem’; 9. madž. wesegg ( werli-ch) = bezzeg ‘resnično, prav zares’; nem. mein krap / mein krapf: mein ‘moj’, krap(f)e ‘kavelj, spona’ (v smislu spone, ki ga vežejo na damo); 10. sln. ne dirs dobro ( der halt nicht vast) = ne drži dobro; 11. lad. iu gslaff ee franck ( ich aigen und frei) ‘jaz suženj in prost’;48 12. frc. merschi vois gri ( dir dencklich rüff) = merci vous cri(e) ‘milost vam kličem’. Stiški rokopis I (ok. 1428), II (ok. 1440)49 Stiški rokopis (SR) sestavlja pet slovenskih besedil, vpisanih v kodeks z latinskimi besedili. Nastal je v cistercijanskem samostanu v Stični (nem. Sittich) na Dolenjskem. Rokopis danes hranijo v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Stiški rokopis ima dva jezikovno različna dela dveh piscev. Prvi del rokopisa je verje- tno zapisal češki menih okoli leta 1428. Vsebuje dve besedili, to sta: SR I = molitev/ invokacija pred pridigo Myloʃt yno gnada naʃiga goʃpody = Milost ino gnada naši- ga gospodi in SR II molitev/antifona Salve Regina: Cʒeʃtyena body kralewa mati te myloʃti = Čəščena bodi, kraĺva, mati te milosti. Jezik besedil prvega dela ima značilnosti gorenjščine, npr. sln. */*-, *ō > J sln. *e, *o > gor. *ē, *ō, SR I, II , ( odwetnycʒe (II 7) = odvetnice; rod. ed. goʃpody (I 1) = gospodi; pomocʒ (I 2) = pomoč; rod. ed. ʃladkoʃti (II 2) = sladkosti). Drugi del rokopisa je zelo verjetno zapisal učenec češkega meniha okoli 1440. V njem sta dve oz. tri besedila, in sicer: SR III prva kitica ljudske velikonočne cerkvene pesmi Nas goʃpud ye od ʃmerti ʃtwal = Naš gospud je od smərti vstal, prevod iz nemščine ( Kryʃt iʃt herʃtond ‘Kristus je vstal’); SR IV obrazec splošne spovedi Ÿa ʒe ad pouem chudicʒu = Ja se adpovem xudiču in prepis tega SR V Ya ʒe ad pouem chudiczu = Ja se adpovem xudiču. Jezik besedil drugega dela ima značilnosti dolenjščine. Glasovni sistem jezika Stiškega rokopisa II izkazuje prevladujoče značilnosti dolenjske narečne ploskve, ki so: 1) sln. */*-, *ō > J sln. *e, *o > dol. *e, *ū, SR IV , (daj. mn. deẏlam (V 1) = delam; odpoueÿdall (V 9) = odpovedal; or. ed. greichy (V 11), greÿchi (V 47), greẏchẏ (V 54) = grexi; poreÿdkẏm (V 12–13) = poredkim; rod. mn. greÿchw (V 16), greẏchü (V 53) = grexu; neyʃʃim (V 17, 37), neẏʃʃam (V 23), neẏʃam (V 27, 33–34), neẏʃm (V 31) = nesəm; Sweẏʃtw (V 27) = 48 Problematična je interpretacija »laškega« gradiva. Marold ga v večini primerov interpretira kot ladinskega, in sicer gardenskega (gröd. = grödnerisch) z izjemo verza iu gslaff ee franck, ki ga interpretira kot italijanskega: »ital. 'io schiavo et franco' -- gröd. kommt hier nicht in Frage (gröd. 'fraŋk', »freimütig«, a. d. dtsch. »frank«!)«. Glede na to, da je soglasniški sklop *kl ena od skupnih glasovnih značilnosti alpskoromanskih jezikov (tj. retoromanščine, (dolomitske) ladinščine in furlanščine) (Skubic 2002: 136), prav ohranjenost romanskega soglasniškega sklopa *kl kaže na to, da gre za ladinsko gradivo. Prevod verza Teutsch, welchisch mach! v sodobno nemščino kot Mach’s Deutsch, Italienisch (Hofmeister 2011: 192) je torej neustrezen. 49 I. Grafenauer 1916; Toporišič 1992. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 215 zvestu; deẏllal (V 39) = delal; greÿʃʃil (V 41) = grešil; or. mn. greÿchichÿ (V 56) = grexiči; greyʃʃitÿ (V 48) = grešiti; or. ed. weʃʃeẏdo (V 48–49) = besedo; tož. ed. neživ. veÿtʃchnẏ (V 55) = večni; or. ed. weʃeẏda (V 59) = beseda; tož. mn. greÿche (V 60) = grexe; mest. ed. meẏʃtu (V 61) = mestu; od buga (V 6), od büga (V 15) = od buga; Nẏkülÿ (V 21), nikulÿ (V 26), nẏkulÿ (V 31), nẏkülÿ (V 34) = nikuli; tož. ed. pokuro (V 23) = pokuro; takü (V 21), taku (V 24, 31), takw (V 27), tak (V 34) = taku; chüdü (V 38) = xudu; willu (V 38) = bilu; tož. ed. dobruto (V 39–40) = dobruto; goʃtu (V 44) = gostu; goʃpud (V 60) = gospud); 2) sln. */*- > Z in J sln. a ( dalʃan (V 2) = dəlžan); 3) sln. *-/*ě > i ( priell, prẏell (V 5, 10) = prijel ‘prejel’; rod. mn. ʒapuwidÿ (V 6) = zapuvidi; dẏati (V 22, 28) = dijati; ʃʒÿanẏa (V 26) = sijanja; ymill (V 34) = imil; tʃlowik, cʒlowik (V 42, 47–48) = človik; tož. ed. diuicʒo (V 51) = divico; naprid (V 54, 56) = naprid; dẏalÿ (V 59) = dijali); 4) sln. *-o > -u ( Sweẏʃtw (V 27) = zvestu; velikü (V 58–59) = veliku); 5) sln. *šč > dol. *šč, SR V <ʃʒ, ʃch> [*šč] (tož. ed. goʃpoʃʒino (V 30) = gospoščino; 1. os. ed. sed. odpuʃcho (V 58) = odpuščo). Videmski rokopis (1458)50 V t. i. Videmski rokopis (VR) je 19. oktobra 1458 Nicholo Pentor zapisal nekatere slovenske števnike, in sicer 1–42, 100, 200, 300, 400, 500, 1000, 2000. Besedilo je nastalo v Furlaniji, morda v slovenski Benečiji (Beneški Sloveniji). Rokopis hrani Občinska knjižnica (Biblioteca comunale) v Vidmu (it. Udine, furl. Udin). Odlomek besedila: Sclauanescho chr 1458 / adij 29 otuber Nicholo / [...] pētor / 1 [...] / edem – dua – try [...] / ʃtirýdeʃet - ʃtirýdeʃetīoedem - ʃtirýdeʃetīnodua / 100 [...] / ʃtu – dua ʃtu – try ʃtu – ʃtíryʃtu – petʃstu / 1000 [...] / edem mijar – edētauʃem – duatauʃem. V besedilu sta zapisana števnika mijar poleg tauʃem ‘tisoč’, kar je prevzto furl. miâr ‘tisoč’, in ʃtirýdeʃet = štirideset, kar je podedovano psl. *čьtyre desęte ‘štiri desetice’. V večini slovenskih narečij se za ‘tisoč’ pojavlja tȃvžent [tȃžənt], kar je prevzeto srvn. tūsent [*toużənt > *taużənt] ‘tisoč’ (tudi v nadiškem in delu terskega narečja v slovenski Benečiji), le v delu terskega in rezijanskem narečju se govori mijr. V slovenskih narečjih je navadno dokumentirano štȋrideset, le v severnih (tj. koroških in rezijanskem) pa imajo oblike tipa štír(i)redi, rezijansko štrêdi, kar prvotno pomeni *‘štirje redovi, vrste’. Zelo verjetno je torej, da jezik Videmskega rokopisa odraža tedanje slovensko narečje na območju Terskih dolin. 50 Mikhailov 2001: 100–102. 216 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Škofjeloški rokopis (1466)51 Škofjeloški rokopis (ŠR) je bil zapisan v Škofji Loki (nem. Lack ‘Loka’, tudi Bischof-slack ‘Škofja Loka’) leta 1466. Martin iz Loke ( Martini de lakch) je zapisal slovenska poimenovanja za mesece ( Proʃÿnicʒ = prosinəc, Setʃʒan = sečan, Suʃecʒ = sušəc, Malÿ traen = mali travən, welikÿ traen = veliki travən, Boboucʒwett = bobovcvet, Malÿ Serpan = mali sərpan, Velikÿ serpan = veliki sərpan, Poberuch = poberux, liʃtognoy = listognoj, koʒoperʃthk = kozopərsk, Grüden = gruden) in njihov opis v nemščini. Rokopis se hrani v Avstrijski državni knjižnici (Österreichische Nationalbibliothek) na Dunaju. Starogorski rokopis (1492–1498)52 Starogorski rokopis (SGR) se je uporabljal na Stari Gori (it. Castelmonte, furl. Madone dal Mont) nad Čedadom (it. Cividale, furl. Cividât), pomembnem romarskem središču v slovenski Benečiji (Beneški Sloveniji). Zapisal ga je vikar Lavrencij iz Mirnika (it. Mernicco, furl. Mernic) pri Gorici na obrobju Goriških Brd med letoma 1492 in 1498. Obsega 178 listov, zadnja sta v slovenščini. Rokopis se je hranil v Nadškofijskem ar- hivu v Vidmu (Archivio arcivescovile di Udine), trenutno pa naj bi bil v Kapiteljskem arhivu Župnije Marije Vnebovzetne v Čedadu (Archivio Capitolare della Parrochia di Santa Maria Assunta di Cividale). Starogorski rokopis vsebuje iste molitve kot Celovški ali Rateški rokopis: SGR I = oče- naš ( Oratio dominicalis Sclauonice): Otʒha naʃch = Oča naš, SGR II = zdravamarija ( Salutatio angelica): Zheʃchena ʃy Maria = Čəšena si, Marija in SGR III = apostolska vera ( Symbolum Appostolor): Yest veryo na boga = Jest verjo na boga. V jeziku Sta-rogorskega rokopisa prevladujejo gorenjske jezikovne značilnosti, pri čemer gre v pri- merjavi z jezikom Celovškega ali Rateškega rokopisa za približno sto let mlajšo časov- no različico gorenjščine, kar se kaže npr. v popolni poenostavitvi soglasniškega sklopa *šč v š, slednji je zapisan s <ʃch, ʃch> [*š] ( Zheʃchena (II 1) = čəšena; odpuʃchane (III 15) = odpušanje; kherʃchanʃckho (III 13–14) = kəršansko). Čedajski ali Černjejski rokopis (1497)53 Čedajski ali Černjejski (tudi Beneškoslovenski) rokopis (ČR) je nastal leta 1497 in vse- buje seznam ustanovnih maš Marijine bratovščine v kraju Černjeja (it., furl. Cerneu) v bližini kraja Čenta (it. Tarcento, furl. Tarcint) v Terskih dolinah v slovenski Benečiji 51 Mikhailov 2001: 102–105. 52 Logar, Pogorelec, Koruza 1973–1974. 53 Mikhailov 2001: 109–133. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 217 (Beneški Sloveniji). Besedila je zapisal notar Johannes s Krka, kjer je zgodovinsko prisotno osrednječakavsko narečje (z ekavsko-ikavskih odrazom praslovanskega jata). Rokopis hrani Arheološki muzej (Museo Archeologico Nazionale) v Čedadu. Besedilna zgleda: I Fuʃcha ʃproʃenicha jeʃt oʃtauila jʃin ʃuoj michel / ʃlatich iєdenaiʃt Bratine sfete mariє ʃʒergneu / daʃe ima ʃtuoriti fʃacho leto ʃa gnich duʃ maʃ / duj = Fuska s Prosenika jest ostavila i sin svoj Mixel zlatih jedenajst Bratine sfete Marije s Černjev, da se ima stvoriti fsako leto z njih duš maš dvi; LII Matia degan jgnegoua goʃpodigna Menia / Su oʃtauili pol ʃtara pʃenicє jno pol / cunʒa vina Al fradagi Suetє / mariє cergneu ʃtim patom daʃe / gima delati fʃaco leto dui maʃe ʃa / gnega duʃu = Matija Degan i njegova gospodinja Menija su ostavili pol stara pšenice ino pol kunca vina Al fradagi svete Marije Černjev s tim patom da se ima delati fsako leto dvi maše za njega dušu. V jeziku Čedajskega ali Černjejskega rokopisa prevladuje čakavščina. V zgornjih be- sedilnih zgledih se npr. pojavljajo naslednje čakavske značilnosti (razlikovalno od slo- venščine): 1) ohranjenost zaporedja tv v veččlenskih soglasniških sklopih (ČR stvoriti) (v slovenščini že v BS poenostavljeno v storiti); 2) odraz praslovanskega nosnega samoglasnika * ǫ je u ( dušu, su) (v slovenščini ohranjen ali raznosnjen v široki *); 3) odraz praslovanskega jata je ekavsko-ikavski, in sicer e v položaju pred nekdaj trdimi zobniki t, d, n, l, r, s, z in i v drugih položajih (t. i. Jabukinskij-Meyerjevo pravilo) ( leto vs. dvi); 4) izguba dvojine in njena nadomestitev z množino ( dvi maše); 5) 3. oseba ednine sedanjika glagola ‘biti’ jest (v slovenščini že v BS poleg jest tudi je); 6) besedje: ostavila ‘pustila’ ipd. Turjaški/Auerspergov rokopis (15. stoletje)54 V nemški rokopisni knjigi Schwabenspiegel ( Švabsko zrcalo) je ohranjeni fragment osemvrstične lirske pesmi v slovenskem jeziku ([...] oczy twoyee czwtlem / [...] primy / [...] y moy ʃwat moree / sercze gore / v [...] nyenee lizee primty ʃe ʃolzwtige lazzye / [...] rumena preleppe yene Raczycze / [...] wridke te vssle wyczy / [...] to moyee serzze nossy ynvmee / [...] raʃʃy in ʃlaby ie luba moya czunaʃʃa rumena). Slovenski načrt za pridigo (15./16. stoletje)55 Slovenski načrt za pridigo se začne Kaye nam preti ʃheni ʃaʃtopity kyr ye ʃa naʃega goʃpody tekla = Ka(j) je nam pre ti ženi zastopiti, kir je za našəga gospodi tekla. Domneva se, da naj bi besedilo nastalo konec 15. ali začetek 16. stoletja v Stični, napisal 54 Mikhailov 2001: 134. 55 Mikhailov 2001: 135; natančneje Ulčnik 2016. 218 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 pa naj bi ga neki tujec (morda Italijan). Na to bi kazale jezikovne napake v besedilu (npr. je za našəga gospodi tekla za pričakovano *je za našim gospodom tekla). Rokopis je bil najden v župnijskem arhivu v Kranju in bil prenesen v Ljubljano, nato je veljal za izgubljenega, leta 1982 pa je bil ponovno najden v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani. Kranjski rokopis (1. polovica 16. stoletja)56 Kranjski rokopis (KR) vsebuje prisege mesta Kranja, in sicer pet besedil, od katerih so štiri v slovenskem jeziku (prisega meščana, prisega svétnika, prisega sodnika, nagovor sodnika priči) in ena v nemškem (nagovor sodnika priči). Datacije rokopisa so različne, od leta 1440 do 1556, pri čemer je najbolj verjetno, da so bila besedila zapisana v prvi polovici 16. stoletja. Njihov jezik odraža gorenjščino. Rokopis je izgubljen. Besedila: KR I = prisega meščana (EINES BURGERS AYD): Jeʃt N. perʃeʃchem [...] an ʃweʃt. Jenu pockhorin Burgar witi = Jest N. pərsežem [...] an zvest jənu pokorən burgar biti; KR II = prisega svétnika (EINES RATTHERN AYD): Jeʃt N. perʃeʃchem [...] en Rath. Jenu Suetnickh witti = Jest N. pərsežem [...] en zvest rat jənu svetnik biti); KR III = prisega sodnika (EINES RICHTERS AID): Jeʃt N. perʃeʃchem [...] en glich praui Richtar witi = Jest N. pərsežem [...] en glix pravi rixtar biti; KR IV = nagovor sodnika priči v nem- škem jeziku (DES RICHTERS FURHALTUNG. IN ƷEUGEN EXAMINATION); KR V = nagovor sodnika priči v slovenskem jeziku (WIE EIN RICHTER. EINEM. ODER DER MER GEʃCHWORENEN BURGERN IN ƷEUGEN ʃAGEN DEN AID VORHAL- TEN ʃOLL ‘Kako naj sodnik govori enemu ali več zapriseženim meščanom, ki pričajo’): Jeʃt Vaʃʒ opomenim, da Vy wote pouedalli ... = Jest vas opomənim, da vi bote povedali ... Ain newes lied von den kraynneriſchen bauren (1515)57 Ain newes lied von den kraynneriſchen bauren ( Nova pesem o kranjskih kmetih) je žolnirska pesem (žolnirji so bili vojaški najemniki, pripadniki stanovske najemniške vojske) v nemškem jeziku. Natisnjena je bila na posebnem letaku, in sicer pri tiskarju Johannu Singrienerju na Dunaju leta 1515. V pesmi se kot citati pojavljajo prve slovenske tiskane besede Stara prauda in Leukhup leukhup leukhup leukhup woga gmaina. Original letaka se hrani v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani s signaturo R II 41185. Gre za pesem žolnirjev, ki so v slovenskem kmečkem uporu (v tednjih virih imenovan nem. Windischer Bauernbund) leta 1515 premagali kmečko vojsko. Pripoveduje o spopa- du med vojaškimi najemniki in kmeti v Celju. Obsega šest kitic, vsebinsko pa je dvodel- na. Uvodne tri kitice razlagajo potek kmečke vstaje: prva govori o zbiranju kmetov, druga 56 Mikhailov 2001: 95–99. 57 Gspan 1969; Janko 1996. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 219 o reakciji plemstva, tretja razkriva glavne uporniške cilje. V drugem, osrednjem delu pa je neznani avtor cinično opisal napad kmečke vojske pri Celju in njen poraz. Prikazani so torej dogodki od zbiranja kmetov ( der baurn vnrue / thet ich o er aus praittñ. / In kurtʒer ʒeit / ʒu krieg vnd treit / kham maniger her von weitten ‘Nemiri kmetov / so se tako zelo razširili. / V kratkem času / na vojno in prepir / je marsikdo sem prišel od da-leč’) do krutega zatrtja upora ( durch Ir falch inn vnd arglit / erhangen vnd auch gepit ‘zaradi slabega namena in zahrbtnosti obešeni in nabodeni’). Prve slovenske natisnjene besede se pojavijo kot puntarsko geslo Stara prauda = Stara pravda in bojni klic Leukhup leukhup leukhup leukhup woga gmaina = Le vkup, le vkup, le vkup, le vkup, (u)boga gmajna. Citirane so v vsaki kitici po enkrat. Zelo verjetno je, da sta bila tako geslo kot klic vzeta iz verzov neohranjene slovenske bojne pesmi, ki so jo v času kmečkega upora prepevali puntarji. Nedvomno pa sta bila takrat precej odmevna, da si ju je nemškojezični kronist tako dobro zapomnil. Prošnja Viljema Praunspergerja (1544) v turnirski knjigi Gašperja Lambergerja (ok. 1504)58 Gašper II. Lamberger ( Casper Lamberger) (ok. 1463–1515/1517) je izhajal iz kamniško- -gutenberške linije (poimenovane po gradovih Kamen/Stein pri Begunjah in Gutenberg pri Tržiču) Lambergerjev, ki so bili v 15. in 16. stoletju ena najpomembneših plemiških rodbin na Kranjskem. Bil je nečak prvega ljubljanskega škofa Sigismunda (Žige) Lam- bergerja (1463–1488) in bratranec znamenitega Krištofa I. Lambergerja, ki nastopa v ljudski pesmi Pegam in Lambergar. Gašper je bil v službi nemškega cesarja Friderika III. (nemški kralj 1440–1493) in mladostni spremljevalec njegovega sina princa Maksimilija- na, poznejšega cesarja Maksimilijana I. (nemški kralj 1493–1519), »poslednjega viteza«. Pozneje je bil med Maksimilijanovimi dvornimi služabniki na Dunaju, po letu 1504 pa se je vrnil na Kranjsko. Pokopan je bil v stari ljubljanski stolnici pod oltarjem sv. Andreja, rodbinskim beneficiatom iz leta 1483. Gašperjeva rokopisna turnirska knjiga (nem. Turnierbuch) je nastala okoli leta 1504, in sicer po vzoru podobnih knjig (npr. linška turnirska knjiga iz let 1489/1490, nekoliko mlajša turnirska knjiga Henrika Srednjega, vojvode Braunschweig-Lüneburškega (1468– 1532)), ki so nastale v krogu cesarja Maksimilijana oz. njegovih umetnikov. Podobno kot druge turnirske knjige tudi ta prikazuje dvoboj dveh konjenikov na viteškem turnirju, v konkretnem primeru Gašperja in še enega viteza. Po Gašperjevi smrti je delo postalo neke vrste spominska knjiga Lambergerjev, vanjo so se vpisovali različni gostje Gašper- jevega sina Jakoba II. (†1566/1569), sredi 16. stoletja najbolj uglednega Lambergerja in deželana Kranjske. Rokopis se hrani v Umetnostnozgodovinskem muzeju na Dunaju 58 D. Kos 1997. 220 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 (Kunsthistorisches Museum Wien), in sicer v Dvorni lovski in oklepni zbirki (Hofjagd- und Rüstkammer). V turnirski knjigi Gašperja Lambergerja se na strani 3 pod letnico 1544 nahaja s kri- žem prečrtan slovenski stavek in podpis njegovega avtorja Ljubljančana Viljema (Wil- helma) Praunspergerja: Wog owarj Napaʃtj W. Praunʃperger = Bog obar(j)i napasti, W. Praunʃperger ‘Bog obvaruj skušnjave, W. Praunsperger’. Gre za tedaj priljubljeno geslo. Oblika 3. osebe ednine velelnika obar(j)i (glagola obvarovati, sed. obvarujem, po samoglasniški redukciji obvarjem) izkazuje poenostavitev soglasniškega sklopa *bv > b (poznejše oblike s sklopom bv so najverjetneje ponovne tvorbe). Samostalnik napast (prim. stcsl. napastь ‘skušnjava’, npr. v besedilu očenaša v stavku i ne vъvedi nasъ vъ napastь ‘in ne vpelji nas v skušnjavo’) je tu prvič zapisan v slovenščini, njegovi (pozneje) dokumentirani pomeni so ‘napad, nevarnost, nesreča, izkušnja’.59 6 Sklep V zgodovini slovenskega jezika je obdobje srednjega veka, ki je trajalo približno tisoč let (ok. 550–1555), najdaljše in gledano s stališča jezikovnega spreminjanja najbolj dina- mično obdobje notranje ter najbolj skopo in fragmentarno dokumentirano obdobje zuna- nje jezikovne zgodovine slovenščine. Spodnja meja tega obdobja je slovanska naselitev vzhodnoalpsko-zahodnopanonskega prostora, zgornja meja pa izid prvih slovenskih knjig Catechiʃmuʃ In der Windiʃchen Sprach ‘Katekizem v slovenskem jeziku’ (Tübingen 1550) in Abecedarium vnd der klein Catechiʃmus In der Windiʃchen Sprach ‘Abecednik in mali katekizem v slovenskem jeziku’ (Tübingen 1550) Primoža Trubarja (1508–1586). Notranja zgodovina slovenskega jezika v srednjem veku. V tem obdobju se je slo- venščina iz praslovanščine (do ok. 800) preko alpske (južne) slovanščine (ok. 800–1000) izoblikovala v samostojen (zahodno)južnoslovanski jezik z več časovnimi različicami. Zgodnja (enotna, skupna) slovenščina (ok. 1000–1200) še ni bila narečno členjena, na prelomu 12. v 13. stoletje pa se je najprej razcepila na dve osnovni narečji, bolj arhaično severozahodno in bolj inovativno jugovzhodno. Ti sta se v 13. in 14. stoletju nadalje raz- delili na severno in zahodno oz. južno in vzhodno narečje. Znotraj teh so se do konca 14. stoletja izoblikovale osnovne slovenske narečne ploskve (baze), iz katerih so se po 16. sto- letju z nadaljnjo cepitvijo na narečja nastale slovenske narečne skupine (grupe). Od osmih narečnih ploskev sta v srednjem veku otipljivo izpričani samo dve, gorenjska in dolenjska. Zunanja zgodovina slovenskega jezika v srednjem veku. Najpomembnejši srednjeve- ški jezikovni spomenik so Brižinski (Freisinški) spomeniki (972–1039), ki predstavlja- jo prehod alpske slovanščine v zgodnjo slovenščino. Tem trem nabožnim besedilom, od katerih je drugi spomenik mojstrovina srednjeveške retorike, sledijo tri stoletja brez 59 Bezlaj 1995: 87. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 221 ohranjenih strnjenih besedil v slovenskem jeziku. Iz 14. in 15. ter prve polovice 16. stoletja se je ohranila peščica jezikovnih spomenikov nabožne in uradovalne vsebine. Med nabo- žnimi besedili so najpomembnejši Celovški ali Rateški rokopis (2. polovica 14. stoletja) in Starogorski rokopis (1492–1498), ki sta jezikovno gorenjska, ter Stiški rokopis I (ok. 1428) in II (ok. 1440), ki sta jezikovno prevladujoče gorenjski (I) oz. dolenjski (II), med uradovalnimi besedili pa Kranjski rokopis (1. polovica 16. stoletja), v katerem je doku- mentirana gorenjščina. Zelo pomembni so tudi slovenski jezikovni drobci, v prvi vrsti tisti, ki neposredno potrjujejo rabo slovenščine med plemstvom (pozdrav Ulriku Liechtenstein- skemu, prošnja Viljema Praunspergerja) in v lirskem pesništvu (večjezični pesmi Oswalda Wolkensteinskega, Turjaški/Auerspergov rokopis). Leta 1515 se na letaku pojavijo tudi prve slovenske tiskane besede. Pregled slovenskih srednjeveških jezikovnih spomenikov. Ime besedila Datacija Besedilna vrsta Salzburška bratovščinska knjiga 784–907 »zbirka« osebnih imen Čedajski evangeliar 9. in 10. st. »zbirka« osebnih imen Brižinski (Freisinški) spomeniki 972–1039 I spovedni obrazec II pridiga o grehu in pokori III spovedni obrazec Sekovska bratovščinska knjiga po 1180 »zbirka« osebnih imen Pozdrav Ulriku Liechtensteinskemu 1227 pozdrav, dobrodošlica Celovški ali Rateški rokopis 2. pol. 14. st. I molitev očenaš II molitev zdravamarija III apostolska vera Večjezični pesmi Oswalda ok. 1416–1417 posvetna umetna lirska pesem Wolkensteinskega Stiški rokopis I 1428 I molitev/invokacija pred pridigo II 1440 II molitev/antifona Salve Regina III ljudska cerkvena pesem IV obrazec splošne spovedi V obrazec splošne spovedi Videmski rokopis 1458 slovenski števniki Škofjeloški rokopis 1466 slovenska imena mesecev Starogorski rokopis 1492–1498 I molitev očenaš II molitev zdravamarija III apostolska vera Čedajski ali Černjejski rokopis 1497 seznam ustanovnih maš Turjaški/Auerspergov rokopis 15. st. posvetna umetna lirska pesem Slovenski načrt za pridigo 15./16. st. pridiga Kranjski rokopis 1. pol. 16. st. I prisega meščana II prisega svétnika III prisega sodnika IV nagovor sodnika v nemščini V nagovor sodnika v slovenščini Ain newes lied von den krayneriſchen 1515 žolnirska pesem bauern Prošnja Viljema Praunspergerja 1544 prošnja, geslo 222 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 viRi in liteRatuRa Ain newes lied von den kraynnerischen bauren. Ponatis letaka iz leta 1515. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1965. BaBič, Vanda, 2003 (2014): Učbenik stare cerkvene slovanščine. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Bezlaj, France, 1976–2007: Etimološki slovar slovenskega jezika I–V. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, 1976, 1981, 1995, 2005, 2007. Bezlaj, France, 1965: Slovenski imenotvorni proces. Jezik in slovstvo 10/4–5. 113–118. BS 32004 (11992) = Brižinski spomeniki / Monumenta Frisigensia: Znanstvenokritična izdaja. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 32004 (11992, 21993). BRaune, Wilhelm, 91928 (11874): Althochdeutsches Lesebuch. Halle (Saale): Max Niemeyer Verlag. cvetko oreŠnik, Varja, 1989: Slovenskost Brižinskih spomenikov in nekatere novejše hipoteze o njih. Jože Toporišič (ur.): Obdobje srednjega veka v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za slovanske jezike in književnost. 35–50. daMjanovć, Stjepan, 22004 (12001): Slovo iskona: Staroslavenska/starohrvatska čitanka. Zagreb: Matica hrvatska. diaconus, Paulus, 1988: Zgodovina Langobardov / Historia Langobardorum. Prev. Fran Bra-dač, Bogo Grafenauer, Kajetan Grantar. Opombe napisala Bogo Grafenauer, Kajetan Grantar. Zemljevidi in skice mest Vesna Potokar. Maribor: Obzorja. dokler, Anton, 1915 (2015): Grško-slovenski slovar. Ljubljana: Knezoškofijski zavod sv. Sta-nislava v Št. Vidu nad Ljubljano, Katoliška tiskarna v Ljubljani. Prenovljena izdaja: Šolski grško-slovenski slovar. Na osnovi slovarja Antona Doklerja iz leta 1915 posodobil Matej Hriberšek z Barbaro Zlobec Del Vecchio, Živo Borak in drugimi sodelavci. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. dulaR, Janez, kirn, Rafka, kolar, Marija, pogoRelec, Breda, 1983 (in ponatisi): Razvoj slo- venskega knjižnega jezika. Slovenski jezik II. Maribor: Obzorja. 5–42. goltHeR, Wolfgang, 1912: Die deutsche Dichtung im Mittelalter: 800 bis 1500. Stuttgart: J. B. Metzlersche Buchhandlung. gRaFenaueR, Bogo, 1952: Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Inštitut za zgodovino. gRaFenaueR, Ivan, 1916: Stiški (ljubljanski) rokopis. Dom in svet 29. 239–243, 311–316. gRaFenaueR, Ivan, 1936: Karolinška kateheza ter izvor Brižinskih spomenikov in Čina nadъ ispovědająštiimь sę. (Razprave Znanstvenega društva v Ljubljani 13, Filološko-lingvistič- ni odsek 2.) Ljubljana: Znanstveno društvo v Ljubljani. gRaFenaueR, Ivan, 1942: Najstarejši slovenski »kirielejsoni«. Glasnik muzejskega društva za Slovenijo 23. 63–73. Ponatis v: Literarnozgodovinski spisi. Ljubljana: Slovenska matica, 1980. 219–233. gRaFenaueR, Ivan, [1955]: Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva. Celje: Mohorjeva družba, 1973. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 223 gRaFenaueR, Ivan, 1958: Celovški rokopis iz Rateč, podružnične beljaške prafare pri Mariji na Zilji. Razprave SAZU 3. 7–63. grdina, Igor, 21996 (11994): Starejša slovenska nabožna književnost. Ljubljana: Scripta. grdina, Igor, 1999: Od Brižinskih spomenikov do razsvetljestva. Maribor: Obzorja. grdina, Igor, 32004 (11992): Paleografska in historična problematika. Brižinski spomeniki / Monumenta Frisigensia: Znanstvenokritična izdaja. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 32004 (11992, 21993). 16–27. gspan, Alfonz, 1969: Ein Lied wider die slowenischen Bauernbellen aus dem Jahre 1515. Hans- -Joachim Kissling (ur.): Studia Slovenica Monacensia 22. Geschichte, Kultur und Gei-steswelt der Slowenen. In honorem Antonii Slodnjak septuagenarii. München: Trofenik. 19–21. gspan, Alfonz, 1978: Cvetnik slovenskega umetnega pesništva do srede XIX. stoletja 1. Pregledal in dopolnil Anton Slodnjak. Ljubljana: Slovenska matica. HaMM, Josip, 41974 (11956): Staroslavenska gramatika. Zagreb: Školska knjiga. HoFMeisteR, Wernfried (prev.), 2011: Oswald von Wolkenstein. Das poetische Werk. Berlin, New York: Walter de Gruyter. HolzeR, Georg, 2001: Slavisch-deutsche Lautgeschichte im österreichischen Kontaktbereich. Onoma. Journal of the International Council of Onomastic Science 36. 91–109. HolzeR, Georg, 2007a: Historische Grammatik des Kroatischen. Einleitung und Lautgeschichte der Standardsprache. Frankfurt am Main, Berlin, Bern, Bruxelles, New York, Oxford, Wien: Peter Lang. HolzeR, Georg, 2007b: Zu den Slavica in der Kremsmünsterer Urkunde von 777. Juliane Be- sters-Dilger, Heinz Miklas, Gerhard Neweklowsky, Fedor B. Poljakov (ur.): Wort – Geist – Kultur. Gedenkschrift für Sergej S. Averincev. (Russkaja kuľtura v Evrope / Russian Culture in Europe 2.) Frankfurt am Main, Berlin, Bern, Bruxelles, New York, Oxford, Wien: Peter Lang Europäischer Verlag der Wissenschaften. 27–46. Ponatis v Holzer 2008: 232–250. HolzeR, Georg, 2008: Namenkundliche Aufsätze. (Innsbrucker Beiträge zur Onomastik 4.) Wien: Praesens Verlag. HolzeR, Georg, 2020: Untersuchungen zum Urslavischen: Einleitende Kapitel, Lautlehre, Morphematik. Berlin, Bern, Bruxelles, New York, Oxford, Warszawa, Wien: Peter Lang. janko, Anton, 1996: Nemško literarno tvorstvo na Slovenskem v 16. stoletju. III. Trubarjev zbornik: prispevki z mednarodnega znanstvenega simpozija Reformacija na Slovenskem: ob štiristoletnici smrti Primoža Trubarja. Ljubljana, 9.–13. november 1987. Ljubljana: Slovenska matica, Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar. 168–177. janko, Anton, Henkel, Nikolaus, 1997: Nemški viteški liriki s slovenskih tal: Žovneški, Gornjegrajski, Ostrovrški / Deutscher Minnesang in Slowenien: der von Suonegge, der von Obernburg, der von Scharpfenberg. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. janko, Anton, teRžan-kopecky, Karmen, 32000: Staronemško berilo / Altdeutsches Lesebuch. Maribor: Pedagoška fakulteta, Ljubljana: Filozofska fakulteta. koS, Dušan, 1997: Turnirska knjiga Gašperja Lambergerja. Ljubljana: Viharnik. koS, Franc, 1886: Ob osebnih imenih pri starih Slovencih. Letopis Matice slovenske. 107–151. 224 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 koS, Franc, 1902, 1906, 1911, 1915, 1928: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku: Prva knjiga: 501–800, Druga knjiga: 801–1000, Tretja knjiga: 1001–1100, Četrta knjiga: 1101–1200, Peta knjiga: 1201–1246. Ljubljana: Leonova družba. koS, Janko, 142002 (11974): Pregled slovenskega slovstva. Ljubljana: Državna založba Slovenije. koS, Janko, 2005: Pregled svetovne književnosti. Ljubljana: Državna založba Slovenije. koS, Milko, 1913: Slovenska osebna imena v »Liber confraternitatum Seccoviensis«. Časopis za zgodovino in narodopisje 10. 8–25. koS, Milko, 1955: Zgodovina Slovencev: od naselitve do petnajstega stoletja. Ljubljana: Slovenska matica. kRapš vodopivec, Irena, puc, David, aHačič, Kozma, Šekli, Matej, 2021: Slovenščina 1: Moč jezika – Učbenik z vajami za prvi letnik gimnazij in srednjih strokovnih šol. Zv. 1–2. Ljubljana: Mladinska knjiga. kronSteinner, Otto, 1975: Die alpenslawischen Personennamen. Wien: Österreichische Gesellschaft für Namenforschung. lacHMann, Karl, 1841: Ulrich von Lichtenstein. Berlin. legiŠa, Lino, toMšič, France, 1956: Pismenstvo. Zgodovina slovenskega slovstva I: Od začetkov do romantike. Ljubljana: Slovenska matica. 141–184. Lexikon der romanistischen Linguistik I–XII. Ur. Günter Holtus, Michael Metzeltin, Christian Schmitt. Tübingen: Max Niemeyer Verlag, 1988–2005. logar, Tine, 1974: Pregled zgodovine slovenskega jezika. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. 103–113. logar, Tine, 1981: Izhodiščni splošnoslovenski fonološki sistem. Fonološki opisi srpskohrvatskih/hrvatskosrpskih, slovenačkih i makedonskih govora obuhvaćenih Opšteslovenskim lingvističkim atlasom. Sarajevo: Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine. 29– 33. logar, Tine, 1993: Slovenska narečja. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga. logar, Tine, pogoRelec, Breda, koRuza, Jože, 1973–1974: Starogorski rokopis iz konca 15. stoletja. Jezik in slovstvo 19. 192–211. marold, Werner, 1926: Kommentar zu den Liedern Oswald von Wolkensteins. Berlin: [tipkopis]. MikHailov, Nikolai, 1998: Früslowenische Sprachdenkmäler. Die handschriftliche Periode der slowenischen Sprache (XIV. Jh. bis 1550). (Studies in Slavic and General Linguistics 26.) Amsterdam, Atlanta: Rodopi. MikHailov, Nikolai, 2001: Jezikovni spomeniki zgodnje slovenščine. Rokopisna doba sloven- skega jezika (od XIV. stol. do leta 1550). Trst: Mladika. Obdobje srednjega veka v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Ur. Jože Toporišič. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za slovanske jezike in književnost. oRožen, Martina, 1989: Brižinski spomeniki in njihovo razmerje do stare cerkvene slovanščine. Jože Toporišič (ur.): Obdobje srednjega veka v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za slovanske jezike in knji- ževnost. 87–101. oRožen, Martina, 1996: Poglavja iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika. Od Brižinskih spomenikov do Kopitarja. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 225 pogačnik, Jože, 1968: I. Slovstvo v srednjem veku. Zgodovina slovenskega slovstva I: Srednji vek, reformacija in protireformacija, manirizem in barok. Maribor: Obzorja. 7–93. pogačnik, Jože (ur.), 1974: Srednjeveško slovstvo. Izbrano delo. Izbral in ur. Jože Pogačnik. Prev. Kajetan Gantar, Bogo Grafenauer, Jože Mlinarič, Alojz Rebula. (Zbirka Naša bese- da.) Ljubljana: Mladinska knjiga. pogoRelec, Breda, 1974: Razvoj slovenskega knjižnega jezika. Dodatek k zborniku Seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. 1–24. Ponatis v Pogorelec 2011: 55–82. pogoRelec, Breda, 2011: Zgodovina slovenskega slovenskega knjižnega jezika: jezikoslovni spisi I. Uredil Kozma Ahačič. Spremni besedili Igor Grdina, Marko Stabej. Ljubljana: Založ- ba ZRC, ZRC SAZU, Znanstvena založba Filozofske fakultete. ramovŠ, Fran, 1924: Historična gramatika slovenskega jezika II. Konzonantizem. Ljubljana: Učiteljska tiskarna. ramovŠ, Fran, 1936: Kratka zgodovina slovenskega jezika I. Ljubljana: Akademska založba. ramovŠ, Fran, 1950: Relativna kronologija slovenskih akcentskih pojavov. Slavistična revija 3. 16–23. ramovŠ, Fran, 1951: Osnovna črta v oblikovanju slovenskega vokalizma. Slavistična revija 3–4. 1–9. ramovŠ, Fran, koS, Milko, 1937: Brižinski spomeniki. Ljubljana: Akademska založba. Repanšek, Luka, 2016: Keltska dediščina v toponimiji jugovzhodnega alpskega prostora. (Linguistica et philologica 33.) Ljubljana: Založba ZRC. rigler, Jakob, 1963: Pregled osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu. Slavistična revija 14/1–4. 25–78. röll, Walter, 1999: Oswald von Wolkenstein. Neue Deutsche Biographie 19. Herausgegeben von der Historischen Kommission bei der Bayerischen Akademie der Wissenschaften. Berlin: Duncker & Humblot. 636–637. skuBic, Mitja, 22002 (11988): Romanski jeziki. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za romanske jezike in književnosti. skuBic, Mitja, 42007 (11989): Uvod v romansko jezikoslovje. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za romanske jezike in književnosti. Smole, Vera, 2001: Zgodovinska slovnica in dialektologija I. Vokalizem, naglas, konzonantizem. Ljubljana. Snoj, Marko, 2009: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Modrijan, Za-ložba ZRC. Snoj, Marko, 32016 (22003, 11997): Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Založba ZRC. Snoj, Marko, greenBerg, Marc L., 2012: O jeziku slovanskih prebivalcev med Donavo in Ja- dranom v srednjem veku (pogled jezikoslovcev). Zgodovinski časopis 66/3–4. 276–305. Stange, Manfred (ur.), 2005: Deutsche Lyrik des Mittelalters. Wiesbaden: Marix Verlag. Stanonik, Janez, 1957: Ostanki srednjeveškega nemškega slovstva na Kranjskem. Disertacija. Ljubljana. stRiedteR-teMps, Hildegard, 1963: Deutsche Lehnwörter im Slovenischen. Wiesbaden: Otto Harrassowitz. 226 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Šega, Agata, 1998: Contributo alla conoscienza dei latinismi e romanismi antichi in sloveno. Linguistica 38/2. 63–85. Šega, Agata, 2007: Nekaj ugotovitev o glasovnih značilnostih vulgarnolatinskih predlog za starejše latinizme in romanizme v slovenščini. Jezikoslovni zapiski 13/1–2. 397–408. Šekli, Matej, 2008: O narečni osnovi jezika Celovškega ali Rateškega rokopisa ter o izvoru oblike seydi. Jezikoslovni zapiski 14/1. 29–40. Šekli, Matej, 2014 (2016): Primerjalno glasoslovje slovanskih jezikov 1: Od praindoevropščine do praslovanščine. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Šekli, Matej, 2015: Pomenska polja nemških izposojenk v slovenščini. Jezikoslovni zapiski 21/2. 31–44. Šekli, Matej (ur.), 2017: Med Slovani / Among the Slavs. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Šekli, Matej, 2018: Tipologija lingvogenez slovanskih jezikov. (Linguistica et philologica 37.) Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Šekli, Matej, 2018a: Remarks on the linguistic affiliation of the Freising Fragments. Amir Ka-petanović (ur.): The oldest linguistic attestantions and texts in the Slavic languages. Vien-na: Holzhausen. 9–27. Šekli, Matej, 2020: Relativna in absolutna kronologija (bavarsko)staro- in srednjevisokonem- ških izposojenk v slovenščini. Jezikoslovni zapiski 26/1. 7–25. šivic-dulaR, Alenka, 1989: Besedotvorne vrste slovenskih zemljepisnih imen na gradivu do leta 1500. Jože Toporišič (ur.): Obdobje srednjega veka v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za slovanske jezike in književnost. 229–244. šivic-dulaR, Alenka, 1996: Odsev etnogeneze v jeziku slovenskega prostora (v času od 6.–12. stol.). Migrationen und ethnogenese im pannonischen Raum bis zum Ende des 12. Jahr- hunderts. Graz: Amt der Steiermärkischen Landsregierung, Abteilung für Wissenschaft und Forschung. 137–153. štiH, Peter, 2016: Od 6. do konca 15. stoletja. Peter Štih, Vasko Simoniti, Peter Vodopivec: Slovenska zgodovina I–II. Ljubljana: Modrijan. 35–221. toMšič, France, 1956: Razvoj knjižnega jezika. Zgodovina slovenskega slovstva. Ljubljana: Slovenska matica. 9–28. topoRišič, Jože, 1965, 1966, 1967, 1970 (in ponatisi): Slovenski knjižni jezik 1–4. Maribor: Obzorja. topoRišič, Jože, 1992: Stiški rokopis. Ljubljana: Slovenska knjiga. topoRišič, Jože, 1993: Periodizacija slovenskega knjižnega jezika. Slavistična revija 41/1. 131– 141. topoRišič, Jože, 1994, 1996: Slovenski jezik in sporočanje 1–2. Maribor: Obzorja. topoRišič, Jože, 42000 (11976): Slovenski jezik v času. Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja. 751–822. ulčnik, Natalija, 2006: Načrt za pridigo 15./16. stoletja – prepis in interpretacija besedila. Marko Jesenšek (ur.): Rojena v narečje: akademikinji prof. dr. Zinki Zorko ob 80-letnici. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. 489–502. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 227 večeRka, Radoslav, 2006: Staroslověnština v kontextu slovanských jazyků. Praha, Olomouc: Univerzita Palackého, Nakladatelství Euroslavica. wacHingeR, Burghart, BRunneR, Horst (ur.), 2007: Oswald von Wolkenstein. Lieder. Ausgewäh-te Texte heraugegeben, übersetzt und kommentiert von Burghart Wachinger. Melodien und Tonsätze heraugegeben und kommentiert von Horst Brunner. Stuttgart: Philipp Re- clam jun. wiestHaleR, Fran, 1993–2007: Latinsko-slovenski slovar I–VI. Ljubljana: Založba Kres, 1993, 1995, 1999, 2002, 2005, 2007. wolFRaM, Herwig, 2012: Conversio Bagoariorum et Carantanorum. Das Weißbuch der Salz- burger Kirche über die erfolgreiche Mission in Karantanien und Pannonien mit Zusätzen und Ergänzungen. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Zveza zgodo- vinskih društev Slovenije, Klagenfurt: Hermagoras. Slovenski knjižni jezik v drugi polovici 16. stoletja pri jezikovnem pouku Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 231 Kozma Ahačič Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša kozma.ahacic@zrc-sazu.si 16. stoletje in jezikovni pouk slovenščine Prispevek obravnava nekaj novosti s področja raziskovanja 16. stoletja in jih skuša umeščati v jezikovni pouk slovenščine. Obravnava vprašanje umeščanja zgodovine jezika in jezikoslovja v osnovnih in srednjih šolah v enotni okvir ter vprašanja rabe slovenščine in drugih jezikov v 16. stoletju, stanje šolstva v 16. stoletju, vlogo prvih slovenskih knjig, Katekizma in Abecednika , ter vprašanje oblikovanja bohoričice in obravnave pisav in črkopisov pri pouku nasploh. Pri pouku slovenščine na osnovni in srednji šoli ima 16. stoletje nedvomno poseben položaj, saj gre za čas oblikovanja in prvega poskusa normiranja slovenskega knjižne- ga jezika. V zadnjih desetletjih je stanje raziskav na tem področju izrazito napredova- lo – deloma tudi po zaslugi dela na (in ob) Slovarju slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja. V učbeniških gradivih in pri pouku v praksi je zato začela nastajati zadrega, saj dosedanji starejši priročniki in temeljna dela marsikje niso več točni. Ob pripravi besedila za novi učbeniški komplet za srednje šole Slovenščina 1: Moč jezika (Krapš Vodopivec idr. 2021) smo ob analizi obstoječih učbeniških gradiv in priročnikov to zadrego lahko tudi jasneje evidentirali. Temeljne novosti in zadrege, ki jih je treba upoštevati pri jezikovnem pouku slovenščine, smo zato skušali v naslednjem prispevku opredeliti po problemskih sklopih, v katerih povzemamo najpomembnejše ugotovitve sodobne znanosti in jih skušamo poenostavljati, da bi bile primerne za obravnavo pri pouku na različnih stopnjah. 1 Umeščanje zgodovine jezika in jezikoslovja v enotni okvir Zgodovina jezika in jezikoslovja je pomemben del osnovne izobrazbe vsakega posa- meznika. Tudi zato je pri jezikovnem pouku temeljnega pomena, da učenke in učenci usvojijo zgodovino slovenskega jezika kot preprost koncept, ki ga nato skozi leta ob- navljajo in dopolnjujejo s podatki.1 Umanjkanje takšnega okvira v šolski praksi obi- 1 S konceptom je mišljen najkrajši možni shematični opis zgodovine slovenskega jezika: v srednjem veku se oblikuje slovenščina kot jezik, ki se že razlikuje od drugih slovanskih jezikov; jezik se ne rodi, ampak rojeva; do konca 16. stoletja nastanejo vsa osnovna slovenska narečja (razen rovtarskega); v 2. polovici 16. stoletja slovenski protestantski pisci izoblikujejo slovenski knjižni jezik; v nadaljnjih stoletjih ima izročilo knjižnega jezika slovenskih protestantskih piscev močan vpliv na knjižno normo, govorjeni jezik pa se od nje vse bolj odmika in se vse bolj narečno cepi; v 2. polovici 18. stoletja se zato tudi knjižna slovenščina razdeli na tri pokrajinske variante (in prekmurski knjižni jezik); 232 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 čajno vodi v nizanje podatkov o zgodovini slovenskega jezika, ki so zgolj dopolnilo informacijam iz zgodovine književnosti, ne odgovorijo pa na temeljno vprašanje: kako je nastala in nastajala sodobna slovenščina. Izhodišče jezikovnega pouka slovenščine na vseh ravneh morajo biti zato za 16. stoletje odgovori na vprašanje: kako sploh na- stane knjižni jezik; kako je nastal slovenski knjižni in kaj je bilo s slovenščino pred njim; kako je vplival slovenski knjižni jezik 16. stoletja na nadaljnji razvoj slovenskega knjižnega jezika. Tudi zato smo pred časom pripravili knjižico Jezični možje: zgodba o slovenskem jeziku (Ahačič 2015, o njej: Saksida 2015), katere namen je bil preiti od faktografije h konceptom. To seveda ne pomeni, da bi se morali pri pouku zgodovine jezika izogibati podatkom. Problem je, da so podatki osmišljeni le, če jih vežemo v logičen okvir, to pa mora biti seveda okvir zgodovine jezika (vsaj v obsegu, ki smo ga navedli v opombi), ne zgodo- vine književnosti. Tokovi na področju zgodovine slovenskega jezika se namreč v vseh obdobjih ne pokrivajo s tokovi na področju zgodovine slovenske književnosti. Oboje je treba povezovati, ne pa enačiti. Za stvarni stik učencev z zgodovino slovenskega jezika in za lažje umeščanje naučenih konceptov in podatkov je bistven tudi stik z besedili. Ta stik je v trenutni zasnovi pouka slovenščine mogoč predvsem prek pouka književnosti, kjer obravnavamo besedila iz različnih zgodovinskih obdobij slovenske književnosti – s tem pa seveda tudi sloven- skega jezika. Ta stik pa ne more biti pristen, če učenci nimajo vsaj občasne možnosti, da dobijo tudi vizualno predstavo o izvirnem besedilu. Vzporedno branje fotografije iz- virnega besedila in prečrkovane ali celo posodobljene različice besedila (npr. Prešeren, Cankar) lahko dá učencem več informacij kot še tako podroben opis jezikovnega stanja v posameznem obdobju. Večinoma je dovolj, da si skupaj z učenci na takšen način vzporedno ogledamo že nekaj vrstic besedila. Ob branju tovrstnih besedil pa je smisel- no učence opozarjati tudi na možnost uporabe zgodovinskih slovarjev (na portalu Fran jih je že šest, prilagojeno iskanje po zgodovinskih slovarjih ima tudi portal Franček). 2 Raba slovenščine med drugimi jeziki Predstava o rabi slovenščine v 16. stoletju je še vedno preveč vezana na predstavo, ki jo učenci dobijo na podlagi vtisa s konca 18. stoletja in prve polovice 19. stoletja, ko go- vorimo o pojavih, kot so nemškutarstvo, opuščanje rabe slovenščine med plemiči, me- ščani ter v intelektualnih okoljih in podobno. Zato je toliko pomembneje, da se učenci zavedajo, da gre pri tem za pojav, ki je bil na Slovenskem prisoten šele od srede 18. stoletja. O nastanku in vzrokih tega pojava na podlagi virov piše Golec (2003: 23–38). sredi 19. stoletja s t. i. novimi oblikami pride do dokončnega poenotenja knjižne slovenščine v skupni jezik vseh Slovencev; začne se oblikovati enotna podoba skupnega govorjenega jezika; z osamosvojitvijo zaživi slovenski jezik polno življenje v prav vseh vlogah. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 233 Dejanska podoba odnosa do slovenščine je v času pred pojavom protestantizma in po njem v 16. stoletju bistveno drugačna (povzeto po Ahačič 2007: 15–17). Nosilce jezi- kovne situacije v 15. in 16. stoletju je najpriročneje razdeliti glede na tri družbene polo- žaje: kmečko prebivalstvo, mestno prebivalstvo in plemstvo. Vendar pa nas ta delitev ne sme zapeljati v stereotipno predstavo o ostri razdeljenosti treh jezikov (slovenščine, nemščine – ponekod še italijanščine – in latinščine) na omenjene tri stanove. Kmetje, ki so s svojimi družinami predstavljali večino prebivalstva slovenskega ozemlja,2 so bili na splošno neizobraženi in nepismeni; govorili pa so od pokrajine do pokrajine različne slovenske govore in narečja. Ker nemščine ali latinščine kmetje niso govorili oz. poznali (poznali so verjetno le nekaj bistvenih izrazov – ali morda celo formul – iz vsakdanjega življenja), so morali stiki ljudstva z višjimi sloji potekati v slovenščini. K večinskemu kmečkemu prebivalstvu je bila po svoji dolžnosti v določe- nih situacijah3 jezikovno usmerjena tudi Cerkev, kar kažejo določeni znaki tradicije v govorjeni javni besedi že pred protestanti. V 16. stoletju je k še večji ustalitvi cerkve- nega slovenskega jezika tudi v odnosu do kmetov prispevala protestantska književna produkcija. Mestno prebivalstvo je bilo jezikovno in etnično bolj heterogeno, kakor bi lahko skle- pali glede na ohranjene pisne vire. Raba nemščine (in v primorskih mestih italijanšči- ne) v pisnem uradnem poslovanju nas ne sme zavesti k misli, da je sploh vse življenje mestnega prebivalstva potekalo v teh dveh jezikih.4 Napačen bi bil tudi sklep, da so v mestih rabili en sam jezik. Dvo- oz. trojezičnost je bila v slovenskem prostoru nekaj običajnega (IZS 1999: 113), tudi zaradi dvojne migracije: iz vasi v mesto (slovenšči- na) in iz mesta v mesto (nemščina, italijanščina, tudi slovenščina). Kar se tiče etnične pripadnosti (IZS 1999: 115; Golec 2003), je za manjša mesta na Kranjskem gotovo, da je v njih prevladovalo slovensko prebivalstvo. V Ljubljani je bilo po izračunih v času reformacije, ko naj bi tu živelo do 6.000 ljudi, najmanj 70 % prebivalcev Slovencev, raba nemščine in slovenščine pa je bila dokaj izenačena. V Kranju je prevladovala raba slovenščine, v Mariboru pa nasprotno raba nemščine. Skratka, jezik govora ni bil vedno enak jeziku zapisa in etnična pripadnost pri tistih, ki so razumeli več jezikov, ni po- gojevala rabe določenega jezika v vseh situacijah oziroma v vseh govornih položajih. Jezik plemičev je bila predvsem nemščina, vendar tudi slovenščina že v srednjem veku, še manj pa v 16. stoletju, ni bila tako zapostavljena, kakor bi lahko sklepali na prvi pogled. Velik del plemstva je bil tako najmanj dvojezičen, ponekod celo trojezičen. 2 Več kot 80 % do 15. stoletja in več kot 90 % v 16. stoletju. 3 Prim. ohranjene srednjeveške slovenske rokopise. Ljudstvo je seveda molilo in prepevalo v domačem jeziku. Tudi o obstoju verskih pesmi, ki so se v slovenščini prepevale v cerkvi, imamo za 15. stoletje sicer posredne, a vseeno utemeljene dokaze (Kumer 2002: 139–158). 4 Prim. tudi Štih (1996: 150) in IZS (1999: 113). Sklepanje na podlagi priimkov nam daje neustrezno sliko, saj so priimke večkrat prevajali. 234 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Da je plemstvo slovenščino rabilo tudi v prestižnejših položajih, nam pričajo nekateri zgodovinski in literarni drobci (za daljšo obravnavo gl. Ahačič 2017: 16–17). Predvsem med nižjimi plemiči, ki so imeli na svojih gospostvih patrimonialno sodstvo,5 lahko predvidevamo poznavanje slovenščine, saj svojih pristojnosti do podložnikov si- cer ne bi mogli izvajati. Ohranjeno imamo celo pritožbo kranjskih stanov iz leta 1527, ker je deželni knez postavil za glavarjevega namestnika nekoga, ki ni deželan in »ki ne zna slovenščine, kot od nekdaj velja«. To je eden od dokazov, da je vsaj večji del kranjskega plemstva znal slovensko, saj bi si sicer s pritožbo zaprlo vrata do uglednih deželnih funkcij (prim. Štih 1996: 139). To, da plemstvo ni uporabljalo slovenščine pri pisnem komuniciranju in (z redkimi izjemami) pri literarni produkciji, torej ne pomeni, da je niso govorili ob določenih priložnostih v vsakdanjem življenju. Zavedanje o prestižnosti znanja čim več jezikov (in s tem tudi slovenščine) se je pove- čevalo proti koncu 15. stoletja. Še posebej so razumeli to kot »vrednoto« slovenski hu- manisti na cesarskem dvoru (Simoniti 1979: 152–154, 193; Grdina 1999: 182). Tako je Maksimilijan I. v svoji (avto)biografiji Weißkunig zapisal, da naj bi se v mladosti naučil slovenščine od nekega »kmeta«. Vendar to ni bil zadnji Maksimilijanov stik s sloven- ščino. Nekaj let kasneje (septembra 1513) je naročil Pavlu Oberstainu, naj mu sestavi slovar, da se bo slovenščine naučil do kraja (»pro lingua Sclavonica per- ad-discenda«). »Slovanski« jezik naj bi bil namreč po njegovem » omnium aliarum latissima« (najbolj razširjen med vsemi). Nekoliko poznejša, a vseeno vredna omembe na tem mestu so tudi nekatera mesta v latinski izdaji Moskovskih zapiskov Sigismunda Herbersteina (Simoniti 1979: 217–218), kjer v latinskem predgovoru Herberstein poudarja pomen svojega poznavanja slovenskega jezika, ki mu je bil pri njegovi karieri »v veliko po- moč«. Slovenščina mu je beneficium (dobrota, vrednota). Pri pouku slovenščine je zato dobro opozoriti na razliko med časom do sredine 18. stoletja, ko so na slovenščino gledali kot na enega od jezikov, ki jih lahko uporabljamo na slovenskem prostoru (odnos je bil povsem pragmatičen, slovenščina pa obravnava- na enakopravno, če jo je seveda pisec ali govorec obvladal), in časom od sredine 18. stoletja dalje, ko se je krepil pritisk na višje sloje, da bi namesto slovenščine uporabljali nemščino in da bi slovenščino prepuščali predvsem rabi pri komunikaciji z nižjimi sloji ter jo s tem prepuščali diglosiji. 3 Stanje v šolstvu in idejna zasnova šolstva v Cerkovni ordningi (1564) Organizirane slovenske osnovne šole, kakor jo opisuje Primož Trubar v svojem vi- zionarskem odlomku v Cerkovni ordningi (1564), v času protestantizma ni bilo. Za 5 Patrimonialno sodstvo je bila pravica do uprave in sodstva nad podložniki (pravica do sojenja, do prisilne izterjave zahtevkov in do nekaterih dejavnosti v nepravdnem postopku). Ponekod na zahodnem delu slovenskega govornega prostora patrimonialnega sodstva ni bilo. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 235 uresničitev teh idej žal ni bilo ugodnih okoliščin – predvsem je verjetno manjkalo do- volj ustreznega kadra ter natančneje razdelana infrastruktura. Posamezne (lahko reče- mo: naključno organizirane) šole, v katerih se je rabila slovenščina, so na Slovenskem v tem času skoraj gotovo bile, vendar pa tu ne moremo govoriti o organizirani verigi šol z materinščino kot predpisanim učnim jezikom in s splošno dostopnostjo; predvsem pa ne moremo govoriti o šolah v današnjem pomenu besede, bolj o občasnih »inštruk- cijah«. Zbrani podatki za Kranjsko kažejo, da se je pouk, za katerega so poskrbeli (protestantski) stanovi, meščani ali tržani, odvijal v mestih Ljubljana, Kranj, Škofja Loka, Kamnik, Krško, Metlika, Črnomelj, Višnja Gora in Lož ter v trgih Žužemberk in Radeče, poleg tega tudi v (Zgornji) Idriji in še kje. Že za te šole nam noben vir ne priča, da bi bile v kakršni koli povezavi s Trubarjevimi idejami o slovenski osnovni šoli, prav tako pa učni jezik v njih ni bila slovenščina.6 Za šole v župnijah pa podatkov ni. Tudi če so bile, lahko predvidevamo, da je šlo pri njih za neorganizirano (oziroma nenačr- tno organizirano) in od volje ter sposobnosti »mežnarja« odvisno aktivnost. Podobno so bile poljubno organizirane tudi druge šole. Drugače ni moglo biti, saj natančnejših navodil za takšne šole ni bilo, prav tako ni ohranjen noben vir, ki bi pričal o namenu, da bi se takšne šole vzpostavljalo. Odlomek o vzpostavljanju osnovnih šol7 je zato največkrat narobe interpretiran od- lomek iz Trubarjeve Cerkovne ordninge. V njem Trubar navaja svojo vizijo šolanja mladih na osnovni stopnji in ne opisuje realnega stanja. Trubarjevo besedilo pri tem sledi splošnim določbam v drugih nemških cerkvenih redih, a jih povsem izvirno in z lastnimi formulacijami prenaša v slovenski prostor. Trubarjeva ideja jezikovnega oblikovanja slovenskega osnovnega šolstva je bila, da naj bo vloga maternega jezika tem manjša, čim višjo stopnjo ali izobraževalne cilje bo imela.8 Trubar naslovi svoje poglavje: »Povsod, v mestih in trgih in po farah se morajo uvesti latinske, nemške in slovenske šole.« Zaporedje v naslovu ni naključno, saj v na- daljevanju najprej pravi, da ne more biti »nobena dežela, ne mesto ne občina [...] brez šol, brez šolarjev in brez učenih ljudi; brez njih ne more prav urejati in ohranjati ne deželnih ne duhovnih reči« in da so dolžni »cesarji, kralji, vojvode in vseh vrst oblasti in gosposke [...] postaviti dobre, učene učitelje in sposobne mlade ljudi v samostane in kanoniške ustanove«. 6 Prim. Žnidaršič Golec (2009: 349–351), ki navaja raziskavo za vojvodino Württemberg, meni, da bi bilo tudi v evropskem smislu nadvse presenetljivo, če bi se sistem, ki ga je v Cerkovni ordningi zasnoval Primož Trubar, lahko v tako kratkem času vzpostavil – in to celo v tistih delih slovenskega prostora, kjer so bile okoliščine najugodnejše. V vojvodini Württemberg je bilo kljub vladarjevemu (!) odloku iz leta 1649 izvajanje pouka precej neredno, izrazitejši napredek pa je opaziti šele v drugi polovici 18. stoletja. – Lahko pa v mestih, kjer je izrazito prevladovalo slovensko prebivalstvo, rabo slovenščine od srednjega veka naprej predvidevamo vsaj v smislu pogovornega jezika, če je učitelj seveda znal slovensko. 7 TO 1564: 78a–79a. Navedeno po Ahačič 2014. 8 To se sklada tudi z določili o rabi slovenščine v poznejših šolskih redih stanovske šole v Ljubljani (prim. Ahačič 2007: 50–53). 236 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Tu je mišljena predvsem latinska šola, namenjena sposobnejšim učencem, v kateri naj bi se izobraževal naraščaj za posvetne poklice. Nato Trubar ponovi misel iz naslova in jo razširi: »V vsakem mestu, trgu in pri slednji fari je treba imeti učitelje in šolarje: v mestih in trgih, da se učijo latinsko in nemško, pri farah pa, da se od duhovnikov, kaplanov in cerkovnikov učijo slovenskega črkopisa, branja in pisanja.« Osnovne šole v mestih in trgih naj bi se torej jezikovno razlikovale od osnovnih šol na vasi. Da pa bi bile lahko poleg poklicnih latinskih ali nemških v mestih tudi župnijske priložnostne šole, v katerih bi se rabila slovenščina in ki bi imele predvsem verski namen, bi nam lahko potrjeval naslednji odlomek, ki ga zasledimo v poglavju o katekizmu:9 Poleg tega naj ima vsak pridigar in duhovnik pri svoji fari učitelja ali cerkovnika, ki naj uči dečke in deklice, meščanske in kmečke otroke slovensko brati in pisati ter na pamet povedati katekizem s kratko razlago. Taki dečki in deklice naj pridejo vsako nedeljo opoldne ali ob večernicah v cerkev skupaj s farani in na pamet ter razumljivo povejo katekizem v vprašanjih in odgovorih, kakor je zapisan v nadaljevanju. Otroci, ki bi se v nemških mestnih osnovnih šolah naučili brati in pisati, bi se torej v župnijah naučili brati in pisati še slovensko. Vse to pa so bile samo želje. V resnici so abecedniki slovenskih protestantskih piscev omogočali samo naključni, neorganizirani pouk najbolj vnetih pridigarjev in učiteljev, edina šola, kjer je bila raba slovenščine sistematična, pa je bila stanovska šola v Lju- bljani. In celo tam je bila slovenščina dovoljena samo do stopnje, ko so se dečki naučili nemščine, nemščina pa samo do stopnje, ko so dečki dovolj obvladali latinščino.10 Pri pouku velja v zvezi s tem poudariti, kako težkega dela so se lotevali slovenski protestantski pisci; kako je izobraževanje v slovenščini temeljilo predvsem na osebni iniciativi posameznikov; in kako velik privilegij je bil znati brati slovenska besedila. Napačno pa je govoriti o abecednikih in drugih delih kot šolskih učbenikih. Nasprotno, prav na primeru protestantizma lahko poudarimo, kakšen privilegij je (danes samou- mevno) obiskovanje šole, zlasti šole v slovenskem jeziku. 4 Vloga Abecednika in Katekizma (1550) O Abecedniku in Katekizmu (1550) se učenci učijo na več mestih, saj gre za prvi slovenski knjigi. Temeljna novost v zvezi z njima je ugotovitev pravega kraja izida. Do- slej smo namreč sklepali, da sta knjigi izšli skrivaj v tiskarni Ulricha Morharta v Tübin- genu, v preteklih letih pa se je nedvomno potrdilo, da sta izšli pri tiskarju Petru Frentzu v mestu Schwäbisch Hall na Nemškem (Ahačič 2013). Nobenega dvoma ni tudi več, da sta obe knjigi izšli leta 1550. Ravno zaradi Tübingena kot domnevnega kraja tiska je 9 TO 1564: 100a–b. Navedeno po Ahačič 2014. 10 Obširno o tem Ahačič 2007: 48–55. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 237 namreč delala letnica 1550 raziskovalcem preglavice (Ahačič 2013: 547), zato so izid Katekizma umeščali v leto 1551. Od tod obe letnici, ki se pojavljata v literaturi. Pri pouku prihaja tudi do neustreznih opredelitev namena Abecednika in Katekizma. Trubar je Katekizem namenil v prvi vrsti slovenski izobraženski eliti: duhovnikom, pridigarjem, učiteljem, pismenim staršem in vsem, »ki znajo brati« (Ahačič 2009: 251– 252). Tudi dejansko je – če ga primerjamo z Abecednikom – Katekizem neposredno namenjen precej ožji skupini bolj izobraženih ljudi, ki naj bi na njegovi podlagi širili vero ter učili ljudi osnovnih verskih resnic ter jim pridigali. Tudi zato vsebuje po eni strani zapletene teološke razprave, ki marsikdaj spravljajo v zadrego celo izobraženega sodobnega bralca, na drugi strani pa obrazce, napotke, pesmi in litanije, ki se jih lahko od izobraženih bralcev Katekizma naučijo tudi nepismeni ljudje – tem pa je Katekizem namenjen posredno. Zato je Katekizem najprej katekizem, nato agenda (obrednik) in slednjič pesmarica. Lahko bi ga opisali kot praktični priročnik za vse, kar potrebuje slovenski protestantski pridigar. Trubar ga je pisal kot univerzalni priročnik za širjenje vere v slovenskem jeziku. Delež pismenega prebivalstva v 16. stoletju se je na Sloven- skem verjetno gibal med 3 % na začetku in 8 % ob koncu stoletja,11 zato so se Trubar- jeve knjige nedvomno bolj poslušale kot brale. Izobraženi bralec pa je seveda ustrezna mesta iz Katekizma izbiral glede na svoje poslušalstvo in glede na priložnost. S tega vidika Katekizem izkazuje tudi zelo premišljeno didaktično zasnovo. Tudi vprašanje naslovnikov in uporabnikov Trubarjevega Abecednika ni tako prepro- sto, kakor bi se lahko zdelo na prvi pogled (Ahačič 2008: 41). Osnovni namen Trubar- jevega Abecednika je bilo gotovo širjenje branja (in ne še pisanja – ti dve spretnosti v tedanjem času še nista bili tako samoumevno povezani, kot sta danes) in s tega vidika je Abecednik namenjen vsem mladim in preprostim Slovencem. Z oznako preprost je Trubar označeval naslovnike, ki so bili sprva predvsem poslušalci, nato pa tudi bralci njegovih knjig. Obvladali so samo slovenščino in torej niso bili vešči latinščine in nemščine. To pa seveda ne pomeni, da je bil Abecednik tudi dejansko dan v neposredno uporabo predvsem njim. Glavni razširjevalci in neposredni uporabniki njegove vsebine so navedeni v kratkem uvodu v katekizemski del Abecednika. To so starši, gospodarji in gospodinje ter predvsem učitelji in pridigarji. Ker osnovnih šol v današnjem pome- nu tedaj tako rekoč ni bilo, predvsem pa se v njih ni rabil slovenski jezik, so z oznako učitelji mišljeni predvsem duhovniki, ki so bili predvsem v vaškem okolju tako rekoč edini izobraženci. Tu se je Trubar gotovo lahko oprl tudi na lastno izkušnjo, saj je prva znanja dobival prav na ta način. Trubarjev Abecednik tako ni bil samo prva slovenska čitanka – mnogim nepismenim Slovencem je pomenil tudi prvi stik s slovenskim knji- žnim jezikom, ki so ga lahko poslušali in se iz njega učili osnovnih verskih resnic, tudi če jih niso znali prebrati. 11 Ahačič 2007: 18, 42, 66. 238 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Pri pouku lahko poudarimo, da je Abecednik služil predvsem govorno-slušnemu pou- ku verskih resnic (učenju na pamet v slovenščini), prek njega pa seveda tudi bralnim vajam. 5 Oblikovanje bohoričice in vloga Sebastijana Krelja Pri obravnavi razvoja slovenske pisave prihaja pri pouku do slabega razlikovanja pisa- ve kot nabora znakov in pisave kot načina pisanja ali tiskanja tega sistema (torej: črko- pisa). Pri Brižinskih spomenikih tako dobijo učenci podatek, da so napisani v karolinški minuskuli, pri Dalmatinovi Bibliji (1584) pa na primer, da je napisana v bohoričici. S tem prihaja do nerazumevanja stanja pred vzpostavitvijo slovenskega knjižnega jezika in po njej. Pred vzpostavitvijo slovenskega knjižnega jezika so namreč rokopise zapisovali z raz- ličnimi pisavami (nabori znakov), na primer Brižinske spomenike z naborom znakov, ki jim rečemo karolinška minuskula. A noben rokopis do prve slovenske knjige ne izpričuje kakega trdnega sistema zapisovanja posameznih glasov (črkopisa). Glasove so dotlej zapisovali povsem poljubno, po občutku in z zgledovanjem po rešitvah v knji- žnih jezikih, ki so jih znali zapisovalci. V različnih rokopisih pa so seveda uporabljali različne nabore rokopisnih pisav. Kar se tiče pisave (nabora znakov) v tiskih po vzpostavitvi knjižnega jezika, imamo na Slovenskem samo dve splošno sprejeti obliki: gotico (frakturo, nemško gotico Schwa- bacher) v prvih dveh knjigah, v vseh nadaljnjih knjigah do danes pa z vidika nabora znakov latinsko pisavo različnih fontov (izjemi sta dajnčica in metelčica). Bohoričica in Trubarjeva predstopnja bohoričice sta oznaki za sistem zapisovanja po- sameznih glasov, podobno velja tudi za poznejšo gajico, gre torej v osnovi za isti nabor znakov kot pri bohoričici (strešica nad c, z in s je izvorno zgolj nadčrkovno znamenje), a za drugačen sistem zapisovanja. Ker učenci zaradi uporabe programov za zapisovanje besedil bolje od preteklih ge- neracij vedo, kaj pomeni font (nabor znakov), razlaga te snovi pri pouku ne bi smela biti preveč zapletena: do vzpostavitve slovenskega knjižnega jezika so uporabljali za zapis slovenščine različne fonte, a zapis glasov z njimi je bil še precej poljuben. Primož Trubar je ta zapis sistematiziral, dodatno nadgradnjo njegovega sistema pa je pomenila bohoričica, ki jo je kot sistem, kako zapisovati posamezne glasove, uvedel v Biblijo Jurij Dalmatin, v slovnici pa opisal Adam Bohorič. Sistem zapisovanja z bohoričico se je nato ohranil vse do novega sistema, gajice, ki je sicer ohranila latinski font, torej povsem enak bohoričici, mu dodala znake č, ž, š in poenotila način zapisovanja s kombinacijo sistema bohoričice in možnosti, ki so jih nudile nove črke v fontu. Dajnčica in metelčica sta bila po eni strani nova fonta (latinični, dopolnjen z novimi znaki), po Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 239 drugi strani pa tudi nova sistema zapisovanja. Pomenita pa precej nepomembni za- stranitvi in sta na ravni osnovne in srednje šole bolj zanimivi v kontekstu zgodovine književnosti (Prešeren). Izkazalo se je tudi (Ahačič 2020: 8, 11, 14; obširneje Ahačič 2021; o okoliščinah Gr- dina 2007), da Bohoričeva vzpostavitev bohoričice, kot je zastavljena v Bohoričevi slovnici (1584), dokončno pa izvedena v Dalmatinovi Bibliji, temelji na izkušnjah, ki jih je Bohorič pridobival ob pregledovanju predhodnih Dalmatinovih del, zagoto- vo tudi ob številnih dilemah, ki sta jih vsaj z Dalmatinom razreševala ob besedilih; na izkušnjah ob soočenju z ogromnim jezikovnim korpusom, ki ga je imel na voljo v obliki Dalmatinovega rokopisnega prevoda Biblije; in na vzpodbudi, ki jo je dobil Bohorič ob reviziji Dalmatinove Biblije, naj skuša vzpostaviti sistem, ki bi zajel čim širše slovansko jezikovno območje in bi bil čim bolj dosleden, hkrati pa tudi praktično izvedljiv. Rešitve Sebastijana Krelja iz Otročje biblije (1566) so mu pri tem lahko predstavljale zgled, kako naj se izziva loti (primerjava slovanskih abeced), neuspeh reforme v Kreljevi Postili slovenski (1567) pa mu je bil v opozorilo, na kaj naj bo pozoren (estetika, ne preveč nadčrkovnih znamenj, obvladljivost za pisce). Ne drži torej teza, ki jo najdemo v večini učbenikov, da je Sebastijan Krelj pomembno vplival na oblikovanje bohoričice in da je bil razvoj bohoričice linearen, dopolnjujoč (Trubar > Krelj > Dalmatin/Bohorič). V resnici je bil Kreljev črkopis zastranitev, ki so jo zavrnili, posamezne »Kreljeve« rešitve pa niso bile Kreljeve, ampak sad vnovičnega celostnega premisleka. Rešitve glede zapisa s, z, š, ž, u, v so bile po sopostavitvi različnih slovanskih črkopisov edine možne, razlikovanje med i in j je bila izvirna Bohoričeva ideja, ki je imela najverjetneje vir v sočasnih slovnicah, pri stavi naglasnih znamenj pa je Bohorič nadrobneje razdelal in nadgradil sistem, ki ga je Krelj postavil v Otročji bibliji (1566) in nato s preobloženostjo porušil v Slovenski postili (1567). Razlike med teorijo v Bohoričevi slovnici (1584) in prakso v Dalmatinovi Bibliji (1584) so še toliko bolj razumljive, če upoštevamo, da je bilo vsaj prvo poglavje Bohoričeve slovnice (1584) napisano že vsaj dve leti pred izidom Dalmatinove Biblije (1584), kar je omogočilo še dodaten premislek. Pri pouku lahko torej razložimo, da je prvo varianto slovenskega črkopisa vzpostavil Trubar in se je je tudi držal v vseh svojih delih. Kreljeva vloga je bila ta, da je kot prvi opozoril na pomanjkljivosti Trubarjevega črkopisa. Bohoričica pa je samostojno delo Jurija Dalmatina in Adama Bohoriča na podlagi primerjave vseh možnosti na obširnem gradivu rokopisa Dalmatinove Biblije. Črkopisa namreč ne tvorijo posamezne rešitve, ampak gre vedno za sistem v celoti. To lahko jasno vidimo tudi v preglednici, ki smo jo oblikovali za učbenik Moč jezika na podlagi pregleda v Ahačič idr. (2021: 40–42), iz katerega precej jasno vidimo, kako lahko večino potencialnih rešitev najdemo že pri Trubarju, le da tam še niso sistematizirane. 240 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Poenostavljena preglednica najpogostejšega načina zapisovanja posameznih slovenskih glasov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja Trubarjevo zapi- Kreljevo zapiso- Predbiblijsko Pobiblijsko zapi- sovanje vanje zapisovanje sovanje (1550–1595) (1566–1567) (1575–1580) (od 1584 do srede 19. stol.) BOHORIČICA c z z z z č zh zh zh zh ć / ch / / j i i ter ·· ali ´` na i j naslednjem samo- glasniku s ſ s ſ ſ ſ š sh ſh ſh sh ſh ſh šč ſzh ſch ſzh ſzh u u v u u v u v u v v u v v vu vu uu û, vu uu vu z ſ s s s s ž sh ſh sh sh sh Temeljna razlika med Trubarjevim načinom zapisovanja in bohoričico je v poenotenem zapisovanju s, z, š in ž. Trubarju se ta razlika ni zdela pomembna, saj je v nemščini (morda celo v slovenščini) ni slišal, je pa to motilo mnoge druge protestantske pisce (npr. Krelja). Razlikovanje med u in v je bilo tedaj bolj vprašanje tradicije, saj tudi v drugih jezikih sprva med u in v niso razlikovali, ampak so v pisali na začetku besede, u pa sredi besede ali v ležečem tisku. Poleg tega je bohoričica vpeljala razlikovanje med i in j, kar je bilo tudi v drugih evropskih jezikih še razmeroma novo in ne povsod uveljavljeno razlikovanje. 6 Sklep Povsem na koncu moramo poudariti, da z digitalizacijo arhivov, katalogov in listin raziskave na tem področju močno napredujejo, zato lahko pričakujemo, da bo še več- krat kako odkritje vplivalo tudi na vsebine, ki jih podajamo pri pouku slovenščine. Kot primer naj navedem najnovejša odkritja Borisa Golca (2021: 24–29), da je bil Adam Bohorič rojen okoli leta 1524 (ne okoli 1520, kot smo sklepali doslej); da se je rodil v krajih pod Bohorjem na štajerski strani Save (doslej: štajerska okolica Brestanice); da je bila njegova latinska šola v Krškem javna (ne zasebna); in da je umrl leta 1601 ali 1602 v Ljubljani (in ne po 1598 v izgnanstvu). Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 241 viRi in liteRatuRa aHačič, Kozma, 2007: Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem: protestantizem. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. aHačič, Kozma (ur.), 2008: Primož Trubar: Abecednik (1550): prevod v sodobni jezik. Slovenj Gradec: Združenje Trubarjev forum. aHačič, Kozma (ur.), 2009 (avtor, urednik, prevajalec) . Katekizem (1550): v sodobni knjižni slovenščini. (Zbirka Trubar v sodobnem jeziku 2.) Slovenj Gradec: Združenje Trubarjev forum. aHačič, Kozma, 2013: Nova odkritja o slovenski protestantiki. Slavistična revija 61/4. 543–555. aHačič, Kozma (ur.), 2014: Primož Trubar: Cerkveni red (1564): znanstvenokritična izdaja dela Cerkovna ordninga z znotrajjezikovnim prevodom v sodobni slovenski knjižni jezik. Ljubljana: Založba ZRC. aHačič, Kozma, 2015 . Jezični možje: zgodba o slovenskem jeziku. Ljubljana: Rokus Klett. aHačič, Kozma, 2020: Razvoj slovenskega knjižnega jezika v 16. stoletju v številkah. Slavistič- na revija 68/1. 3–19. aHačič, Kozma, 2021: Adam Bohorič, Jurij Dalmatin, Sebastijan Krelj in bohoričica. Marko Jesenšek (ur.): Novi pogledi na Adama Bohoriča. Ljubljana: SAZU. V pripravi. aHačič, Kozma, čepaR Metod, jelovŠek, Alenka, legan ravnikar, Andreja, merŠe, Majda, narat, Jožica, novak, France (glavni uredniki), 2021: Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja (A–D). (Zbirka Slovarji.) Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Fran, slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, 2014–, različica 8.0. < www.fran.si>. golec, Boris, 2003: Regionalne razlike v jezikovni podobi prebivalstva slovenskih celinskih mest med 16. in 18. stoletjem. Zgodovinski časopis 57/1–2. 23–38. golec, Boris, 2021: Adam Bohorič (ok. 1524–1601/2) – pregnanec, ki to ni bil: Zmote o prvem slovenskem slovničarju. SLO – slovenski zgodovinski magazin: časi, kraji, ljudje 3/31. 24–29. grdina, Igor, 1995: Nekaj opazk o vlogi Primoža Trubarja v začetkih slovenskega knjižnega jezika. Zgodovinski časopis 49/3. 379–398. grdina, Igor, 1999: Od Brižinskih spomenikov do razsvetljenstva. Maribor: Obzorja. grdina, Igor, 2007: Reformationsströme in slowenischen Raum im 16. Jahrhundert. Biblia Slavica. Serie IV: Südslavische Bibeln. Band 3,2: Kommentare. 9–21. IZS 1999 = Marko vidic idr. (ur.): Ilustrirana zgodovina Slovencev. Ljubljana: Mladinska knjiga. jelovŠek, Alenka, 2020: Slovenski zgodovinski slovarji in slovenski slovarji skozi zgodovi- no v učnih gradivih za slovenski jezik v srednjih šolah. Matej Šekli, Lidija Rezoničnik (ur.): Slovenski jezik in književnost v srednjeevropskem prostoru. (Zbornik Slavističnega društva Slovenije 30.) Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije. 289–301. kRapš vodopivec, Irena, puc, David, aHačič, Kozma, Šekli, Matej, 2021 . Slovenščina 1: Moč jezika: Učbenik z vajami za 1. letnik gimnazij in srednjih strokovnih šol. Ljubljana: Mladinska knjiga. kuMeR, Zmaga, 2002: Slovenska ljudska pesem. Ljubljana: Slovenska matica. 242 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 SakSida, Igor, 2015. Misija nemogoče je uspela!: Kozma Ahačič: Jezični možje: zgodba o slo- venskem jeziku. Otrok in knjiga 42/92. 67–69. Simoniti, Primož, 1979: Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica. štiH, Peter in Simoniti, Vasko, 1996: Slovenska zgodovina do razsvetljenstva. Ljubljana, Celovec: Korotan, Mohorjeva družba. TO 1564 = Primož tRuBaR: Cerkovna ordninga. Tübingen, 1564. žnidaRšič golec, Lilijana, 2009: Šolska določila Trubarjeve Cerkovne ordninge. Šolska kronika 18/2. 347–355. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 243 Metod Čepar Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša metod.cepar@zrc-sazu.si Oris sklanjatve samostalnikov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja Prispevek obravnava sklanjatev samostalnikov vseh treh spolov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja. Razvoj slovenščine, gledano s sodobnega stališča, je bil v 16. stoletju približno na polovici poti. Sklanjatev samostalnikov je v osnovnih potezah že bila vezana na spol, ne več na pripadnost različnim deblom. V moškem in srednjem spolu so tako prevladala o-debla (prva moška in prva srednja sklanjatev), v ženskem spolu pa a-debla (prva ženska sklanjatev). Kljub površnemu splošnemu vtisu, da v sklanjatvi samostalnikov med obravnavanim obdobjem in danes ni bistvenih razlik, pa lahko ugotovimo nasprotno. Pri moškem spolu je še živa (slovenska) ujevska sklanjatev, ijevska sklanjatev pa je pustila močen vpliv. Pri ženskem spolu je ajevska sklanjatev močno vplivala na ijevsko (druga ženska sklanjatev). Najmanj medparadigmatskih vplivov je v srednjem spolu. 1 Uvod Slovenski knjižni jezik 16. stoletja je prva kodifikacija slovenščine. Nastal je za potrebe protestantskih (luteranskih) piscev, kot so: Primož Trubar, Jurij Dalmatin, Sebastjan Krelj, Adam Bohorič in drugi. Njihova dela zajemajo prevode Svetega pisma, kate- kizme, pridige in ostala dela pretežno verskega značaja. V to obdobje uvrščamo tudi dva slovarja Hieronima Megiserja ter Bohoričevo slovnico. Predstavljeno gradivo sem zbral na podlagi listkovne kartoteke, ki je na voljo v Sekciji za zgodovino slovenskega jezika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC SAZU. 2 Predstavitev sklanjatev Sklanjatev samostalnikov v SKJ 161 je v glavnih orisih podobna kot v sodobnem slo- venskem knjižnem jeziku. Za primerjavo bom uporabil osnovno klasifikacijo, kot jo poznamo v sodobnem jeziku. 1 SKJ 16 = slovenski knjižni jezik 16. stoletja. 244 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 2.1 Moški spol V sodobnem knjižnem jeziku je najosnovnejša prva moška sklanjatev, z vzorcem ko- rak (Toporišič 2004: 278). Za SKJ 16 bi v grobem tudi lahko rekli, da se samostalniki sklanjajo po takem vzorcu, obstaja pa nekaj pomembnih razlik. Mestnik ednine ima približno enakovredno zastopani končnici - u in - i. Ker se je opozicija mehko : trdo v slovenščini izgubila že v izhodišču,2 ni pomembno, ali je osnova trda ali mehka. Tako ima samostalnik mož, ki izvira iz mehke ojevske sklanjatve (osno-va se konča na mehki soglasnik ž), v Med3 pretežno končnico - u (31 pojavitev od skupno 37 v Med), samostalnik bog, ki izvorno pripada trdi ojevski sklanjatvi (osnova se konča na trdi soglasnik g), pa ima prevladujočo končnico - i (v predložni zvezi pri bugi; 503 pojavitve od skupno 607 Med). Izvor končnice - u je znan; gre za vpliv ujevske sklanjatve. Izvor končnice - i pa ni popolnoma jasen. Že če vzamemo prej omenjeni samostalnik mož, ima v Med 5 pojavitev s končnico - i, ena pojavitev pa je možej iz TO 1564, torej naglašeni jat. Tako se poraja vprašanje, ali ni končnica - i samo nenaglašena različica končnice - ej. Slednja je podedovana iz trde ojevske sklanjatve in se v SKJ 16 še pojavlja v naglašenih pozicijah ( duhej, listej, možej ...). Druga možnost je, da je končnica - i vpliv mehke ojevske sklanjatve, torej bi bila pri samostalniku mož izvorna. Tretja možnost, ki je sicer verjetnejša pri manjšem številu samostalnikov moškega spola, pa je, da gre za vpliv ijevske sklanjatve in da je npr. pri samostalniku pot oblika Med poti ostanek ijevske sklanjatve.4 Samostalniki, ki so se v praslovanščini uvrščali v ujevsko sklanjatev,5 v SKJ 16 še vedno ohranjajo večino svojih značilnosti. Tako se npr. samostalnik sin v Red pojavlja 1450-krat. Oblika sinu, ki je izvorno ujevska, se pojavlja 1440-krat. Oblika sina je izpričana samo osemkrat, dvakrat pa se v DB 1578 in v DB 1584 pojavlja oblika sinuvi, ki verjetno odraža vpliv dajalnika.6 V Ded je 491 pojavitev, izvorna oblika sinuvi/sinovi se pojavlja 163-krat, prevladuje oblika sinu (326-krat). V Ted je 1932 pojavitev in kar 1920-krat se pojavlja oblika sinu, oblika sina pa le 12-krat. Tukaj vidimo, da je kategorija živosti prešla tudi na stare ujevske samostalnike, saj je Ted enak Red. Med ima 2 Vsi južnoslovanski jeziki so to opozicijo izgubili že v zgodnji popraslovanski dobi. 3 Za kratice in krajšave sklonov in števil uporabljam Ied (imenovalnik ednine), Red (rodilnik ednine), Ded (dajalnik ednine), Ted (tožilnik ednine), Med (mestnik ednine), Oed (orodnik ednine), Idv (imenovalnik dvojine), Rdv (rodilnik dvojine), Tdv (tožilnik dvojine), Mdv (mestnik dvojine), Odv (orodnik dvojine), Imn (imenovalnik množine), Rmn (rodilnik množine), Dmn (dajalnik množine), Tmn (tožilnik množine), Mmn (mestnik množine), Omn (orodnik množine). 4 O tem glej Ramovš 1952: 41. 5 V SKJ 16 so izpričani dar, dol, dom, greh, grozd, jad, krat, led, med, mir, sin, stan, vol, vrh. 6 Razlika med oblikama sina in sinu ima izvor v naglasu. Oblika sinu ( sinȗ) je naglašena na koncu in se ne nahaja neposredno za predlogom ( od svojga sinu). Oblika sina pa se izvorno pojavlja v predložnih zvezah ( od sȋna). V SKJ 16 pojavnost oblik sina v predložni zvezi in sinu v nepredložni ni več dosledna in prihaja do mešanj v prid obliki sinu, ki se začne pojavljati tudi v predložnih zvezah. Enako velja za Ted, ki je nastal pod vplivom Red. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 245 98 pojavitev, 48-krat sinuvi in 43-krat sinu. Opazimo zanimiv pojav, da je Ded vplival na Med ter da je končnica iz Ded - uvi pogostejša v Med. Množinske oblike Imn sinove, Tmn sini in Omn sinmi so občutno redkejše, začenja prevladovati podaljšava osnove z - ov-. Samostalnik list, kot izvorno ojevski samostalnik, ima v Red samo končnico - u, razen v BH 1584. Množinske oblike Imn listove, Tmn listi, Omn listmi so doslednejše ter v Tmn in Omn občutno prevladujoče. V slovenščini ima še danes končnico Red - u samostalnik grad. V SKJ 16 se pri tem samostalniku v Red približno enakovredno po- javljata končnici - u in - a.7 Končnica - u je uporabljena v TO 1564 ter DB 1584, končni-ca - a pa v KPo 1567, DB 1584 in BH 1584. V množini je podaljšava z - ov- doslednejša. Množina na - je se pojavlja podobno kot v sodobnem knjižnem jeziku. Poleg Imn - je se pri takih samostalnikih pojavlja tudi Ted - je. Lahko gre za vpliv Imn, lahko pa za konč- nico - e, ki se pritika na osnovo, podaljšano z - j-. V prid slednjemu bi govorilo dejstvo, da imajo taki samostalniki vsaj kako dajalniško obliko - jem (Imn gostje, Dmn gostjem, Tmn gostje; Imn ljudje, Dmn ljudjem, Tmn ljudje; Imn tatje, Dmn tatjem, Tmn tatje). Samostalniki t. i. druge moške sklanjatve, vzorec vojvoda (Toporišič 2004: 288), se pojavljajo tudi v SKJ 16. Konkretni primer vojvoda ( vijuda) se v SKJ 16 sklanja pretežno po prvi moški sklanjatvi. Najbolj dosledno se po drugi sklanjatvi sklanja samostalnik poglavica, ki je omejen na JPo 1578. Tretja moška sklanjatev: samostalniki, ki se sklanjajo z ničtimi končnicami, so značilni predvsem za prevzete svetopisemske izraze ( gera) ali imena ( Noe). Značilno za take samostalnike je, da se končajo na samoglasnik. Posamostaljeni pridevniki v četrti moški sklanjatvi se sklanjajo kot pridevniki. 2.1.1 Primer oblikoslovnega zaglavja samostalnika moškega spola v Slovarju slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja čas¹ (čas, čes, čaš) -a sam. m [‚čas ‚ča:sa]; P približno 4000, K 46 – ed. im.:8 č | a/e | s; – rod.: č a s | a/e (TR 1558, K2a); – daj.: č | a/á | su; – tož.: č | a/e/è (MD 1592, T6b) | s; – mest.: č/ c[!] | a | s/ š | u/i; – or.: č a s om; – dv. im.: č a s a; →; – mn. im.: č a s i; – rod.: č a s | o v/e v; – daj.: č a s om; → Kot primer oblikoslovnega zaglavja za moški spol sem izbral samostalnik čas. V Ied vidimo, da je a lahko preglašen v e. V Red imamo obliko čase iz TR 1558, ki tudi morda odraža preglas, res pa je, da v položaju za s preglas ni regularen.9 Ded je regularen, 7 Problematika je enaka kot pri Red/Ted sinu : sina. 8 V oblikoslovnem zaglavju so krajšave ed. (ednina), dv. (dvojina), mn. (množina), im. (imenovalnik), rod. (rodilnik), daj. (dajalnik), tož. (tožilnik), mest. (mestnik), or. (orodnik). P pomeni število pojavitev, K pa število knjig, v katerih je izpričana iztočnica. 9 Predvsem pogost je pri svojilnih pridevnikih: Ariusev, Kisev ... 246 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 v Ted pa zopet vidimo oblike čes oz. čès. Slednja oblika bi lahko kazala na polglasnik, kar odpira možnost, da je tudi e v Ied, Ted čes in v Red čase pravzaprav polglasnik. V Med imamo prevladujoče oblike s končnico - u. Obstaja tudi oblika čašu s progresivno prekozložno asimilacijo po šumnosti in casu, kjer gre verjetneje prej za napako kot za različenje č v c. Dvojinske oblike so regularne, prav tako množinske. Oblika Rmn časev spet postavlja enake dileme kot Red čase. 2.2 Ženski spol 2.2.1 Prva ženska sklanjatev V sodobnem slovenskem knjižnem jeziku je v ženskem spolu najosnovnejša sklanja- tev prva ženska, vzorec lipa (Toporišič 2004: 290). Taka sklanjatev je tudi najbolj razširjena v SKJ 16 in ima manj izjem kot sklanjatve moškega spola. Tiste izjeme, ki so izpričane, so navadno posamezni primeri ostankov starejšega stanja. V Red je tak ostanek končnica - i, ki je morda odraz trde ajevske sklanjatve: divici (JPo 1578), deželi (TAr 1562), dobruti (TC 1567).10 Ded - e kot odraz jata: Marije (TC 1550), dušej (TPs 1566). Oblik s končnim e namesto i v Ded je veliko. To so navadno pojavitve iz TPo 1595, kjer gre za odraz šibitve i in ne za odraz jata iz trde ajevske sklanjatve. V Med je končnica - e pri vere (TPs 1566, TC 1575), dežele (TL 1561), družine (JPo 1578). Same oblike s končnim e namesto i so pogostejše, vendar jih, v TPo 1595, enako kot v dajalniku razložimo s šibitvijo i in ne kot odraz jata. V dvojini je pri samostalnikih glava, noga, roka pogost naglašen Tdv - ej: glavej, nogej, rokej, kar odraža podedovano stanje iz trde ajevske sklanjatve. Pri samostalniku beseda se pojavlja Odv besedoma, kjer je o odraz labializacije a in ne gre za končnico - oma iz moškega/srednjega spola (ojevske sklanjatve). V Rmn se v MD 1592 pojavlja pri samostalniku noga končnica - u: nogu ( od mlades nogu). V tem primeru lahko Megiser ni ločil med ednino in množino, oblika mlades namesto mladih pa je napaka. Pri samostalniku beseda je pogosta končnica Rmn - i; besedi, kar je vpliv ijevske oz. druge ženske sklanjatve. V Dmn se v Trubarjevih delih praviloma namesto končnice - am pojavlja končnica - om, pri čemer gre za labializacijo a v o in torej le za glasoslovno različico končnice - am. Pri samostalniku duša se prav tako v Trubarjevih delih pojavlja končnica - em; dušem, kar je posledica preglasa, ni pa jasno, ali se je v e preglasil a ali o. Ne vemo torej, ali je bila oblika pred preglasom dušam ali dušom. V Tmn se pojavlja končnica - i: dobruti v *P 1563. Gre verjetno za odraz podedovane trde ajevske končnice. Iz pridevniške sklanjatve sta končnici - ih v Mmn: sobotih (DB 1584), verih (TC 1575) in - imi v Omn: kravimi (TPo 1595). Ne povsem jasen je izvor končnice - eh v Mmn: nedeleh (TT 1581-82) in besedeh (TT 1557). Končnica ne more biti naglašena, ker sta samostalnika beseda in 10 Nenavadno je, da se tak odraz pojavlja tudi pri odrazih mehke ajevske sklanjatve, zato gre morda za vpliv ijevske sklanjatve, česar pa še nisem preverjal. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 247 nedelja stalno naglašena na drugem zlogu. Do šibitve i v e načeloma v zgodnejših delih še ni prihajalo, sploh za TT 1557 tega ne bi pričakovali. Morda gre preprosto za tiskarsko napako, saj je v TT 1557 ta oblika nedelah in v TT 1581-82 besedah.11 2.2.2 Druga ženska sklanjatev Druga ženska sklanjatev v sodobnem jeziku zaobjema samostalnike ženskega spola, ki se v Ied končujejo na soglasnik (Toporišič 2004: 293). V SKJ 16 se stanje nekoliko raz- likuje. Predvsem samostalniki, ki so stalno naglašeni na osnovi, imajo lahko drugačno sklanjatev. V Ied je samo ničta končnica. V Red je poleg končnice - i lahko (navadno le v posameznih primerih) končnica - e: bolezne, časte, oblaste, pamete, smrte, stvare, šibkoste. Ta končnica je enakovredna ali prevladuje pri samostalnikih jablan, kopel, raven, stran. V Ted se poleg ničte končnice pojavlja končnica - o: ljubezno, prijazno, prikazno, ravno. Poleg navedenega se pojavlja tudi različica - a, ki lahko odraža pona-glasno akanje: strana. V TT 1557 je izpričan vpliv Oed: Ted močjo. V Med je poleg končnice - i tudi naglašena končnica - ej: skrbej, vasej. Gre za naglašeni jat, ki je, kot ostale posebne končnice, odraz (trde) ajevske sklanjatve. V Oed je končnica - jo pravzaprav rezultat vpliva ajevske sklanjatve, v SKJ 16 pa se poleg te pojavlja tudi konč- nica - o: bolezno, izpovedo, ljubezno, mislo, močo, rečo, stvaro, svetosto, zapovedo. Ta končnica prevladuje ali je enakovredna pri: jablan, perut, pesem, prijazen, prikazen (obstaja samo ta oblika). V TT 1557 se pojavlja tudi končnica - i, ki je verjetno vpliv Med: oblasti. V KPo 1567 se pojavlja končnica - om: jesenom, kjer ni razvidno niti, katerega spola je navedena oblika. V dvojini se v Rdv namesto končnice - i pojavlja tudi končnica - ih: rečih, ki je odraz vpliva pridevniške sklanjatve. V Mdv je poleg končnic - eh/- ih ajevska končnica - ah: stranah, zapovedah, končnica - ama: stranama se pojavlja v TPo 1595 in predstavlja vpliv Odv ajevske sklanjatve. Pri samostalniku štalt v Mdv prevladuje končnica - i: štalti, ki je verjetno nastala po analogiji z ostalimi skloni z - i (Idv, Rdv, Tdv). Tako končnico najdemo še v oblasti (TAr 1562) in zapovedi (Trubarjeva dela). V Odv se pojavljata končnici - ma ( cevma) in - ama ( cevama, rečama). Druga je odraz ajevske sklanjatve, prva pa je podedovana. V množini je vpliv ajevske sklanjatve največji. Končnica Imn - e se nahaja v basne, bolezne, davre, jablane, pesme, prikazne, stvare. Enakovredna je pri obrve, ravne, strane. V Rmn se ničta končnica pojavlja v: bolezen, jasel, perut, pesem, prikazen, skrivnost, stvar, vinkušt. Prevladujoča je v: davr, misel, prepoved, stran zapoved. Kot edina končnica se pojavlja v: jablan, ljubezen, nemarnost, ravan, žalost. Končnica - eh/- ih v Rmn predstavlja vpliv pridevniške sklanjatve: kosteh, rečeh, basnih, boleznih, kunštih, 11 Predvsem pri besedeh je lahko to vpliv ijevske sklanjatve, saj se pojavlja tudi Rmn besedi, ki odraža vpliv ijevske sklanjatve. 248 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 mislih, pesmih, pripovedih, prikaznih, rečih, skrbih, stvarih, vinkuštih, zapovedih. Oblika težkostih je pri tem samostalniku edina izpričana v Rmn. Končnica - ov odraža vpliv moškega spola: boleznov (TT 1557, TT 1581-82) in vinkuštov (TAr 1562). V Dmn je splošno stanje precej drugačno kot v sodobnem jeziku. Končnici - em in - im sta (zlasti - im) zelo redki. Praviloma se pojavlja končnica - am/- om, kot pri samostalnikih prve ženske sklanjatve. Končnica - e v Tmn ni nikoli prevladujoča, pojavlja se v basne, bolezne, misle, obrve, pesme, prikazne, reče, strane, stvare. Ne povsem jasna je oblika Tmn kostej iz TT 1581-82. V Mmn se pojavlja tudi ajevska končnica - ah: mislah, ohcetah, perutah, pesmah, prikaznah, rečah, skrbah, stvarah. Prevladujoča je pri samostalnikih boleznah in zapovedah, edina oblika Mmn je v basnah, izpovedah, pripovedah, ravnah, stranah. V Omn je končnica - ami v boleznami, mislami, perutami, pesmami, prikazna-mi, pripovedami, stvarami, vestami. Enako ali prevladujoče se pojavlja v pomočami, prepovedami, skrbami, zapovedami. Basnami je edina oblika Omn tega samostalnika. Pojavlja se tudi končnica - i, ki je nastala po analogiji na Imn: bolezni, davri, kosti, misli, peruti, prepovedi, reči, vrvi, zapovedi. Enako ali prevladujoče se pojavlja v moči, pesmi, pomoči, pripovedi, stvari, vinkušti. Kot edina končnica Omn je izpričana v jedi, kunšti, nežihrosti. V boleznih in davrih je končnica - ih, ki je posledica vpliva Mmn. 2.2.3 Tretja in četrta ženska sklanjatev Tretja in četrta ženska sklanjatev, po katerih se sklanja samostalnike z ničto končnico in posamostaljene pridevnike, sta redkejši kot pri moškem spolu. Za tretjo žensko v 16. stoletju primerov med občnimi imeni ni v četrto žensko pa bi lahko uvrstili posamosta- ljene pridevnike tipa ljubša, ki pa jih je zelo malo. 2.2.4 Primer oblikoslovnega zaglavja samostalnika ženskega spola v Slovarju slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja basen (bajsen, basn, basen, bajsin) -sni/-sne sam. ž [‘ba:sen -sni/-sne]; P 60, K 16 – ed. im.: b | a j/a | s | en/n/in (TPo 1595, I,208); – daj.: ba s ni; tož.: b | a j/a | s e n; – mn. im.: ba s n | i/e (Trubar); – rod.: ba s n | i/ih; – daj.: basn | am/om (Trubar); – tož.: ba s n | i/e; – mest.: ba s nah; – or.: ba s nami Za primer ženskega spola sem izbral primer druge ženske sklanjatve, ker bi rad opozo- ril na razlike med tedanjim in sedanjim načinom sklanjanja. V ednini vidimo, da poseb- nih razlik ni, razen različnih zapisov za polglasnik in vrinjenega j – bajsen. V množini vidimo, da se predvsem v Trubarjevih delih pojavlja težnja po prehodu v prvo žensko sklanjatev. Pravzaprav je samo Rmn tak, da ne odraža prve ženske sklanjatve, v drugih sklonih je ta sklanjatev edina mogoča (Dmn, Mmn, Omn) ali vsaj deloma prisotna (Imn, Tmn). Oblika Rmn basnih odraža vpliv pridevniške sklanjatve. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 249 2.3 Srednji spol V srednjem spolu se v sodobnem knjižnem jeziku samostalniki sklanjajo po prvi sred- nji sklanjatvi, vzorec mesto (prim Toporišič 2004: 297). V SKJ 16 se samostalniki srednjega spola v Ied končujejo na - u, v JPo 1578 ter navadno v obeh Kreljevih delih pa na - o. Za mehkimi soglasniki je končnica enako kot v sodobnem jeziku - e. V Red se končnica - a predvsem v Trubarjevih delih pri glagolnikih preglašuje v - e. Podoben pojav je izpričan za mehkimi soglasniki (predvsem za j) v Red moškega spola. V Ded se pogosteje kot v moškem spolu pojavlja končnica - i: drevesi, družeti (TC 1550), imeni, jutri (Dalmatin), kraljestvi, nebi, mesti (DB 1584), odrešitvi, opravili (TPo 1595), po-hištvi (TkM 1579), prešuštvi (TkM 1579), pridigarstvi (Trubar), razločeni (TPo 1595), srci (enako število pojavitev kot srcu), srebri (Megiser), trpljenji (DPa 1576). Oblika zanesenje iz TPo 1595 kaže na ošibitev končnega i v e. Končnica - ej se nahaja v blagej (TPo 1595), srcej (TPo 1595). V Med se predvidoma v naglašenih položajih lahko pojavlja končnica - ej z različico - e: blagej (prevladujoča oblika), mesej (prevladujoča oblika), morjej, obiljej (Trubar), okej, orožjej (prevladujoča oblika), pitjej, pogubljenjej (TPs 1566), poklicanjej (TL 1561), poljej, poštenjej (Trubar), prevzetjej (DB 1584), razodevenjej (TT 1577), srcej, veseljej, zlatej, zlej, žrtjej (DB 1584); blage, morje (TT 1557), naprejvzetje (TO 1564), nebe (Trubar), obličje (TL 1561), srce, veselje (*P 1563), življenje (JPo 1578). V množini se v imenovalniku in tožilniku a najpogosteje v zgodnjih Trubarjevih delih preglašuje v e. Najpogosteje v Dalmatinovih delih (od DB 1584 naprej) samostalniki srednjega spola v množini dobijo v dajalniku, mestniku in orodniku ženske končnice - am, - ah, - ami. Podaljšava osnove z - n-, - s-, - t- obstaja kot v sodobnem knjižnem jeziku. Pogosto pa se sploh samostalniki s podaljšavo - s- sklanjajo vsaj v kakem sklonu brez podaljšave. Prim. drevo, Red dreva, telo, Red tela. Pri takih samostalnikih so tudi pogostejše posebne končnice prim. seme, Rmn semenov, ki je edina izpričana oblika Rmn. 2.3.1 Primer oblikoslovnega zaglavja samostalnika srednjega spola v Slovarju slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja drevje (drevje, drivje) -a sam. s [‚dre:vje -a]; P 108, K 18 – ed. im.: dr | e/é | vj e; – rod.: dr | e/i (TC 1550, (7b)) | vj | a/e; – daj.: dre vj u; →; – mest.: dre v | j i/ j u/y; – mn. im.: dre vj a; – rod.: dre vj e v (TT 1557, 133); – daj.: dre vj em; – tož.: dre vj a Kot primer srednjega spola nam lahko služi samostalnik drevje. S sodobnega stališča je nenavadno, da ima izpričano množino. Imn, Dmn in Tmn imajo pričakovane oblike, Rmn pa ima samo obliko drevjev. Končnica - ov/- ev je sicer bolj značilna za moški spol, ni pa nič nenavadnega, če se pojavi tudi v srednjem in celo ženskem spolu. Edninske oblike so pričakovane, v Med se mešata končnici - u in - i, v Red je preglašena različica - e. 250 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 2.4 Posebnosti Nekaj posebnosti sem predstavil že v prejšnjih razdelkih. Naslednje posebnosti so pri menjavi spola. Dogaja se, da je npr. izvorno ijevski moški samostalnik pečat v ednini moškega, v množini pa ženskega spola. Prehajanja med moškim in ženskim spolom je največ. Nekaj je prehajanja tudi med srednjim in ženskim spolom, prim. ledovje. V ednini je ta samostalnik srednjega spola, pojavlja pa se tudi v množini ženskega spola. Samostalnik prsi je lahko vseh treh spolov. Tako se v TT 1557 pojavlja moški spol: njih prsi so bili opasani z zlatimi pasmi; na splošno prevladuje ženski spol, srednji spol pa se pojavlja npr. pri Krelju: blagor prsim, ki so dojila. Imenovalnik in tožilnik prsa v SKJ 16 še ne obstaja. Sklanjatvena posebnost so tudi imena krajev. Navadno so moškega spola, posamezni skloni pa so lahko ženskega spola: Korint, Ted v Trubarjevih delih: v Korinto (ampak v istih delih Red iz Korinta). Nejasna pri imenih krajev je vloga srednjega spola v pozicijah tipa priti v tu Jeruzalem. Predvidevam, da gre v takih primerih za izpust, torej: priti v tu (mestu) Jeruzalem. Samostalnika mati in hči se sklanjata podobno kot v sodobnem knjižnem jeziku. Samostalnik kri ima oblike (razen posameznih pojavitev, ki kažejo drugače): Ied kri, Red kriji, Ded kriji, Ted kri, Med kriji, Oed krijo. Posebnost je tudi samostalnik zlo/zleg, ki ima tudi posebno sklanjatev. Ied ali Ted zleg se pojavlja v KPo 1567, TC 1575, JPo 1578 in BH 1584. Ied ali Ted zlo ( zlu) se pojavlja v TC 1550, TE 1555, TT 1557, TKo 1557, TR 1558, TT 1560, TL 1561, TAr 1562, *P 1563, TPs 1566, TL 1567, KPo 1567, TC 1574, TP 1575, TC 1575, DJ 1575, DPa 1576, TT 1577, JPo 1578, DB 1578, TkM 1579, DC 1579, TT 1581-82, DB 1584, DC 1584, DM 1584, BH 1584, DAg 1585, MD 1592, TPo 1595, TfM 1595, TfC 1595, ZK 1595. Ostali skloni so (oblike po pogostnosti): Red zlega, zla, Ded zlegu, zlu, zlimu, Med zlej, zlim, zlem, zlu, zlegi, zlegu, Oed zlegom, zlim, zlegem, zlom, Imn zlegi, Mmn zlih. 3 Zaključek V slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja so se samostalniki sklanjali v veliki meri po- dobno kot se še danes.12 Opaziti pa je, da so v takratnem sistemu nekatere posebnosti, ki jih zdaj ni več. Zanimivo je, da se samostalniki druge ženske sklanjatve, ki so naglaše- ni na osnovi, niso še naprej razvijali v smeri prve ženske sklanjatve. Danes takega pojava v knjižnem jeziku sploh ni več. Prav tako se je bistveno spremenila sklanjatev 12 Tak način sklanjanja je bil živ tudi v nekodificiranem jeziku. V Gorskih bukvah iz leta 1582 je samostalniška sklanjatev praktično identična. Prim. Jelovšek 2021: 161–164. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 251 samostalnika kri, ki ima stranskosklonske oblike podobne sodobnim samo v posame- znih primerih proti koncu obravnavanega obdobja, ki bi jih, če bi sklanjatev samostal- nika kri ostala enaka, brez težav šteli kot napako. Ujevski samostalniki moškega spola so imeli v SKJ 16 še precejšen vpliv, ki je v sodobnem jeziku omejen zgolj na Red - u ( gradu), Rmn - ov in podaljšavo v množini ( vrhovi). V srednjem spolu se ni naprej razvijala težnja, da se osnova ne bi podaljševala s - s-, in v (primorskih) narečjih je prišlo celo do obratnega pojava ( dno, Red dnesa). Vse to nakazuje, da je jezik neke vrste živ organizem, katerega razvoj je težko predvideti. Dobro pa je raziskovati posamezne pojave v preteklosti, ker lahko tako bolje razumemo razvoj v sedanjosti. viri BH 1584 = Adam BoHoRič: Arcticae horulae ſucciſivae. Wittenberg, 1584. DJ 1575 = Jurij dalmatin: IESVS SIRAH. Ljubljana, 1575. DPa 1576 = Jurij dalmatin: PASSION. Ljubljana, 1576. DB 1578 = Jurij dalmatin: BIBLIE, TV IE, VSIGA SVETIGA PISMA PERVI DEIL. Ljubljana, 1578. DC 1579 = Jurij dalmatin: TA CELI CATEHISMVS. Ljubljana, 1579. DB 1584 = Jurij dalmatin: BIBLIA. Wittenberg, 1584. DC 1584 = Jurij dalmatin: TA CELI CATEHISMVS, ENI PSALMI. Wittenberg, 1584. DM 1584 = Jurij dalmatin: KARSZHANSKE LEPE MOLITVE. Wittenberg, 1584. DAg 1585 = Jurij dalmatin: AGENDA. Wittenberg, 1585. JPo 1578 = Jurij juRičič: POSTILLA. Ljubljana, 1578. KPo 1567 = Sebastijan krelj: POSTILLA SLOVENSKA. Regensburg, 1567. Listkovna kartoteka Sekcija za zgodovino slovenskega jezika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC SAZU. MD 1592 = Hieronymus megiSer: DICTIONARIVM QVATVOR LINGVARUM. Graz, 1592. *P 1563 = ENE DVHOVNE PEISNI. Tübingen, 1563. TfM 1595 = Felicijan tRuBaR: LEPE KARSZHANSKE MOLITVE. Tübingen, 1595. TfC 1595 = Felicijan tRuBaR: TA CELI CATEHISMVS, ENI PSALMI. Tübingen, 1595. TC 1550 = Primož tRuBaR: Catechiſmus. Tübingen, 1550. TE 1555 = Primož tRuBaR: TA EVANGELI SVETIGA MATEVSHA. Tübingen, 1550. TKo 1557= Primož tRuBaR: TA SLOVENSKI KOLENDAR. Tübingen, 1557. TT 1557 = Primož tRuBaR: TA PERVI DEIL TIGA NOVIGA TESTAMENTA. Tübingen, 1557. TR 1558 = Primož tRuBaR: EN REGISHTER. Tübingen, 1558. TT 1560 = Primož tRuBaR: TA DRUGI DEIL TIGA NOVIGA TESTAMENTA. Tübingen, 1560. TL 1561 = Primož tRuBaR: SVETIGA PAVLA TA DVA LISTY. Tübingen, 1561. TAr 1562 = Primož tRuBaR: ARTICVLI OLI DEILI, TE PRAVE STARE VERE KERSZHAN- SKE. Tübingen, 1562. TO 1564 = Primož tRuBaR: CERKOVNA ORDNINGA. Tübingen, 1564. TPs 1566 = Primož tRuBaR: Ta Celi Pſalter Dauidou. Tübingen, 1566. 252 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 TC 1567 = Primož tRuBaR: TA CELI CATEHISMVS. Tübingen, 1567. TL 1567 = Primož tRuBaR: SVETIGA PAVLA LYSTVVI. Tübingen, 1567. TC 1574 = Primož tRuBaR: TA CELI CATEHISMVS. Tübingen, 1574. TC 1575 = Primož tRuBaR: CATEHISMVS SDVEIMA ISLAGAMA. Tübingen, 1575. TP 1575 = Primož tRuBaR: Try Duhouske Peiſni. Tübingen, 1575. TT 1577 = Primož tRuBaR: NOVIGA TESTAMENTA PVSLEDNI DEIL. Tübingen, 1577. TT 1581-82 = Primož tRuBaR: TA CELI NOVI TESTAMENT. Tübingen, 1581–82. TPo 1595 = Primož tRuBaR: HISHNA POSTILLA. Tübingen, 1595. TkM 1579 = Janž tulščak: Kerſzanske LEIPE MOLITVE. Ljubljana, 1579. ZK 1595 = Janž znojilŠek: KATECHISMVS DOCTORIA MARtina Luthra. Tübingen, 1595. liteRatuRa jelovŠek, Alenka (ur.), 2021: Gorske bukve 1582. Znanstvenokritična izdaja. Ljubljana: Založba ZRC. ramovŠ, Fran, 1952: Morfologija slovenskega jezika. Ljubljana: DZS. topoRišič, Jože, 2004: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 253 Andreja Legan Ravnikar Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša andreja.legan-ravnikar@zrc-sazu.si Besedotvorne značilnosti knjižne slovenščine 16. stoletja v primerjavi s sodobno (knjižno) rabo Prispevek obravnava posebnosti najpogostejšega sistemsko predvidljivega besedotvornega postopka (izpeljave) in modelov tvorbe izpeljank v knjižni slovenščini 16. stoletja. Ugotavljali smo vzroke za pojav visoke stopnje besedotvorne variantnosti izpeljank in opozorili na ujemanje/ne-ujemanje izbire priponskih obrazil glede na besedotvorni pomen v primerjavi s sodobno knjižno normo. Zaradi večpomenskosti priponskih obrazilnih morfemov v 16. stoletju se besedotvorni in leksikalni pomen izpeljanke večkrat ne ujemata, zato zgodovinskega besedotvornega gradiva ne moremo obravnavati ločeno od rabe v besedilih. 1 Uvod Temeljni namen zgodovinskih slovarjev je današnjemu uporabniku predstaviti izra- zno, pomensko, stilno-zvrstno podobo ter pragmatične okoliščine rabe besed in stalnih besednih zvez, uporabljenih v določenem jezikovnozgodovinskem obdobju ali v več obdobjih jezikovne zgodovine. Jezikovna analiza se nanaša na tista obdobja slovenske jezikovne zgodovine, za katera obstajajo rokopisni in/ali knjižni viri – v nasprotju z etimološkimi slovarji, ki raziskujejo predzgodovino besed oz. njihov izvor. V ožjem smislu zgodovinski slovarji prikazujejo razvoj besedja v daljšem obdobju jezikovne zgodovine, pri čemer je razvojni vidik izpostavljen na vseh ravninah jezikovnega sis- tema. Širše mednje uvrščamo tudi slovarje, ki besedje določenega zgodovinskega ob- dobja ali pisca prikazujejo sinhrono, v prerezu določenega časa, tj. brez opozoril na jezikovne spremembe.1 Po daljšem obdobju teoretičnih priprav, katerih začetki segajo v sredino 70. let prejšnjega stoletja, po podiplomskem izobraževanju za redaktorje in zahtevnem leksikografskem 1 A. Jelovšek (2020: 293–294) je ugotovila, da se v učnih gradivih termin zgodovinski slovar rabi redko. Zaradi teoretične nedorečenosti v slovenskem jezikoslovju v nobenem učbeniku za srednje šole ni našla definicije, kaj so zgodovinski slovarji in kaj v njih najdemo. Po različnih učbenikih za slovenščino in priročniku Slovenščina za pripravo na splošno maturo je preverjala zastopanost obravnave starejših slovenskih slovarjev. Edino omembo katerega od sodobnih zgodovinskih slovarjev ima Govorica jezika I v rubriki Za obzorje, kjer so omenjeni avtorski slovarji besedja Franceta Prešerna, Cirila Kosmača in Janeza Svetokriškega, ki pa niso opredeljeni kot zgodovinski. Pričakovali bi, da bo kot zgodovinski opredeljen vsaj Pleteršnikov slovar (1894–1895), ki ga obravnavajo vsi učbeniki; ta je soroden sodobnim zgodovinskim slovarjem in je prosto dostopen na jezikovnem portalu Fran (prav tam: 295). 254 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 delu je pred kratkim izšel prvi del zgodovinskega slovarja najstarejše knjižne slovenščine Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja (v nadaljevanju: SSKJ16). Iz uvoda, ki vsebuje koncept izdelave in druge napotke za večplastno branje slovarja, je razvidno, da gre za prvi slovenski zgodovinski razlagalni slovar. Izdelan je po sodobnih leksikograf- skih načelih, zato predstavlja pomembno novost tako za srednješolsko kot za univerzi- tetno obravnavo zgodovine slovenskega knjižnega jezika. Slovarsko/leksikalno razlago vsake besede iz 16. stoletja, ki je kot iztočnica glasovno in pisno posodobljena, dopolnju- je (kjer je le mogoče) sodobna sopomenka/ekvivalent, t. i. znotrajjezikovni prevod. Slovarska obravnava besed iz celotnega korpusa tiskanih besedil 16. stoletja je priložnost za temeljitejšo šolsko obravnavo besedišča iz obdobja oblikovanja in normiranja sloven- skega knjižnega jezika.2 Učna tematika je po izkušnjah dosedanjih obravnav starejših slovenskih slovarjev in (redko) zgodovinskih slovarjev v srednješolskem izobraževanju primerna za dijake višjih letnikov gimnazijskega in strokovnega izobraževanja ali bolj zahtevne dijake nižjih letnikov.3 V raziskavi o zgodovinskem slovaropisju pri jezikov- nem pouku (Jelovšek 2020) je bilo poudarjeno, da se zaradi prostega dostopa vedno več zgodovinskih slovarjev na spletu in digitalizacije starejših slovenskih slovarjev odpirajo nove možnosti za njihovo vključitev v srednješolsko izobraževanje. Avtorica je na pod- lagi analize učnih gradiv za srednje šole ugotovila precejšnje razlike med zastopanostjo starejših zgodovinskih slovarjev v posameznih učbenikih.4 1.1 Tipološke lastnosti besedotvorne tvorbe knjižne leksike 16. stoletja SSKJ16 poleg vpogleda v izrazno in pomensko podobo najstarejšega slovenskega knji- žnega besedja omogoča prepoznavanje besedotvornih postopkov, po katerih so nastale že obstoječe besede ali so se glede na poimenovalne potrebe tvorile nove. Med drugim je mogoče ugotavljati tipološke lastnosti tvorjenk znotraj različnih besedotvornih vrst in izbor obrazilnih morfemov za različne besedotvorne pomene. Ob tej priložnosti smo se omejili na produktiven in sistemsko predvidljiv besedotvorni postopek v slovenšči- ni – izpeljavo – in najpogostejše tvorjenke iz njih – (navadne) izpeljanke. Po tvorbenih 2 Sodelavci Sekcije za zgodovino slovenskega jezika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša načrtujemo pripravo prosto dostopne spletne verzije SSKJ16 na slovarskem portalu Fran, ki bo glede na količino in izbor slovarskih podatkov prilagojena različno zahtevnim uporabnikom. 3 Pred kratkim je izšel nov učbenik za slovenski jezik za 1. letnik gimnazij in srednjih strokovnih šol: Slovenščina 1: Moč jezika – Učbenik z vajami za slovenščino, v katerem je med vajami za zahtevnejše srednješolce navedena tudi stran iz novega zgodovinskega SSKJ16. 4 Gl. srednješolske učbenike za jezikovni pouk v prispevku Slovenski zgodovinski slovarji in slovenski slovarji skozi zgodovino v učnih gradivih za slovenski jezik v srednjih šolah, ki jih je v raziskavo zajela A. Jelovšek (2020). Zgodovina slovenskega slovaropisja je npr. v učbeniku Govorica jezika 4 predstavljena relativno izčrpno – predvsem faktografsko, v drugih pa je predstavitev starejših slovenskih slovarjev omejena na osnovne podatke, redko je slikovno predstavljena njihova vsebina. Skoraj povsem pa je umanjkala obravnava zgodovinskih slovarjev, ki ostajajo na ravni bežnih omemb med različnimi vrstami slovarjev, čeprav bi se jih lahko koristno vključevalo v obravnavo starejših slovenskih besedil, kar avtorica tudi ponazori s predlogi (prav tam: 298–299). Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 255 modelih izpeljave, pri katerih se na besedotvorno podstavo pripenjajo priponska obrazila (= priponski obrazilni morfemi), so v knjižni slovenščini 16. stoletja izpričani že znani izpeljavni tipi, po katerih so se lahko tvorile nove izpeljanke ali so nastajale nove, t. i. tvorbene inovacije. 1.1.1 Najbolj prepoznavna besedotvorna lastnost izpeljank v času normiranja najstarejše knjižne slovenščine je neustaljenost tvorbe, zaradi česar je v 16. stoletju obstajalo veliko besedotvornih variant ali različic.5 Skupno jim je, da se na isto besedotvorno podstavo razvrščajo različni obrazilni morfemi; nekateri od njih v medsebojnem tekmovalnem razmerju prevladujejo, drugi ostajajo na obrobju knjižne rabe. Besedotvorne nize sestavljajo besedotvorne različice s sopomenskimi priponskimi obrazili, zato jih lahko imenujemo besedotvorne sopomenke, npr. bratovlji – bratovski – bratinski, celoba – celost, cedrov – cedrni – cedrski, cepica – cepek – cepič, čistoča – čistota – čistost,6 dolgota – dolgost, draginja – dragost – dragota, dvornikov – dvorniski – dvorski. 1.1.2 Sprašujemo se, zakaj so bile besedotvorne različice tako močno razširjene. En razlog se ponuja kar sam. Znano je, da je v 16. stoletju knjižni jezik šele nastajal in se šele ob izidu Dalmatinove Biblie (DB 1584) dokončno normiral. Do obdobja protestantizma je obstajala skromna srednjeveška rokopisna tradicija in pri verskih obredih govorjena, slovesna liturgična beseda, ki se je ohranjala v molitvenih obrazcih, pridigah in cerkvenih pesmih. 1.1.2.1 Izbor različnih priponskih obrazil, ki se pripenjajo na isto besedotvorno podstavo, je bil torej posledica upoštevanja oz. neupoštevanja skromne pisne in govorjene tradicije javne rabe slovenščine. Menimo, da je bil odvisen tudi od jezikovnega znanja in besedotvorne zmožnosti posameznega protestantskega pisca. Znano je, in to je potrdila tudi slovarska obravnava besedišča 16. stoletja, da so bili nekateri tvorbeni modeli izpeljave arhaični oz. časovno zaznamovani že v 16. stoletju. Arhaične izpeljanke je zapisoval pre- težno Trubar, ki je katoliško pridigarsko tradicijo najbolje poznal. Na primer, za besedo- tvorni pomen individualne (npr. namesto -ov/-ev) in kolektivne svojilnosti (npr. namesto -ski) je uporabljal priponska obrazila: -ji (< * -ьj-ь) ( otročji ‘otrokov’) – ta ne povzroča jotacije, -ji (< * -j-ь) (* škofji > škoflji ‘škofovski’) – ta povzroča jotacijo, -ji (< * -j-ь) + -ev (* škofjev > škofljev ‘škofov’), -nji (kot ostali pisci: gospodnji ‘gospodov’), -in (kot večina piscev: očin ‘očetov’). 5 Glasovne različice so bile rezultat slovenskih jezikovnih zakonitosti. Na morfemskem šivu je izpričana soglasniška premenjenost ali nepremenjenost soglasnikov po palatalizaciji (npr. čistenje, čiščenje še ni potrjeno), premena samoglasnikov po preglasu (npr. cesarjev (6x) in cesarjov (1x), jazbečov (7x), jazbečev (6x) in jazbecov (1x) (vse v DB 1584), papežov (v 5 biblijskih besedilih) in papežev (DB 1584), odsotnost jotacije pri mlajših prevzetih besedah ( marmor -a) ipd. (Legan Ravnikar 2008–2009: 76–77). O razvrstitvi obrazil pridevniških tvorjenk na - ski, - ški, - čki in - cki v Trubarjevih in Dalmatinovih prevodih biblijskih besedil prim. Legan Ravnikar 2008: 57–62. 6 Besedotvorne različice z obrazili - oba, - ota in - ost, ki so besedotvornopomensko sorodne, so se v nadaljnjem knjižnem razvoju kot neracionalne opuščale ali pa so se pomensko diferencirale, npr. čistost (moralno), čistota (kovine) in čistoča (higiena) (Bajec 1950: 69). 256 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 1.1.2.2 Besedotvorne različice so obstajale tudi zaradi različne etnične in narečne pripadnosti protestantskih piscev. Razločevalni avtorski odtis se najmočneje kaže pri Juriju Juričiču, čakavcu, rojenem v Vinodolu, ki je moral občutek za normativnost pri- dobivati v zanj tujem – slovenskem jezikovnem okolju. Med Juričičevimi besedotvor- nimi različicami izstopajo zgledi izpeljank kot bilca ‘bilka’ (prim. bilka pri Trubarju), bolezniv ‘boleč’, bratinski ‘bratski’ in ‘bratsko’, cesarastvo, dvojina ‘dvom’, dvoječ, dvojenje, dvoranin.7 Kreljevo besedje izstopa po nekaterih besedotvornih tipih primor-skega izvora.8 1.1.2.3 Na izbor tvorbene različice je vplivala tudi besedilnovrstna raznolikost knji- žnih izdaj. Prevladujoča so dela verskega značaja, npr. katekizmi, prevod biblije ali njihovih delov, pridige in postile, v manjšini pa jezikovni (slovar, slovnica) in šolski priročniki (abecednik). Besedotvorno razlikovalne tvorjenke se pojavljajo tudi v dveh slovarjih, kjer so bile spodbujene s tujejezično iztočnico, največkrat nemško, ki ji je bilo treba poiskati slovenski ekvivalent. Megiser, Nemec po rodu, je dobro poznal slo- vensko koroško narečje, zato se med besedotvornimi različicami pojavljajo tudi razli- čice narečnega izvora. Nove izpeljanke, avtorsko posredovane v knjižnem jeziku 16. stoletja, so bile npr. besedenje in besedovanje ‘besedičenje, govoričenje’ (izključno v Megiserjevih slovarjih), bobnar (MD 1592), bolhav (MTh 1603), bukvarica ‘knjigarna, knjižnica’ (v obeh), ceglar ‘opekar’ (MD 1592), cepec ‘palica, krepelo’ (MTh 1603), dostojnost (MD 1592), dragost (MTh 1603), lepost (v obeh, prim. lepota, ki se pojavlja v 24 protestantskih knjigah).9 Med vzorčnimi besedami za učenje branja so v Trubarjevem abecedniku iz leta 1566 izpričane enkratne pojavitve izpeljank, npr. bi- rička; v Bohoričevi slovnici (1584) in dodanih slovarčkih se pojavljajo modifikacijske izpeljanke, ki v besedilih 16. stoletja niso bile potrjene, npr. dekličica, kraljička, psička, zobec idr. Pričakovano je tudi vsebina, tematika iz prevodov posameznih besedilnih virov narekovala prihod novih ali do tedaj knjižno še ne uporabljenih tvorjenk iz splošne leksike.10 Iz izbranih odlomkov slovarskih sestavkov z iztočnicami dvojčeta, dvojčiči, dvojki in dvojniki lahko razberemo, kako so navedeni vzroki vplivali na pojav besedotvornih različic v knjižnem jeziku 16. stoletja. Število posamičnih pojavitev besedotvornih raz- ličic in lokacije knjig, v katerih so izpričane, kažejo na konkurenčna razmerja med njimi. Leksikalni (slovarski) pomeni vseh štirih besedotvornih variant se ujemajo: 7 Podrobneje o tem v člankih M. Merše: Prepoznavnost in značilnosti besedja postil (2013: 161–178), Primerjava Kreljeve in Juričičeve postile (2013: 129–145); Legan Ravnikar: Hrvaško besedje v Megiserjevih slovarjih in delih slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja (2021). 8 Gl. Orožen 1987, 1996. 9 Slovensko besedje v Megiserjevih slovarjih (1592, 1603) je podrobno popisala M. Merše (2006). 10 Trubarjevo besedje je izpostavljeno v razpravi Leksikalna prepoznavnost Trubarjevih del (Merše 2014: 33–41), posebej besedje najobsežnejšega prevoda postile pa v Trubarjeva Hišna postila (1595) v odnosu do Lutrove predloge (Merše 2013: 43–69). Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 257 dvojčiči -ev [...] P 19, K 611 (JPo 1578, DB 1578, DB 1584, MD 1592, TPo 1595, MTh 1603) [...] parnost se izraža množinsko dva pri enem porodu rojena otroka ali mladiča; dvojčka: kadar je ona iméla roditi, ſo dvojzhizhi v'nje teleſsi bily najdeni DB 1584, I,25b; Crajnſki. Dvojzheta, Dvojzhizhi. Coroſhki. Dvojniki, zbilingi Slovenſki, Besjazhki. Dvojki DB 1584, III,CcIVa; Gemini, gemelli. Germ. Zwilling/ zween Brüder von einer Geburt. Sclavon. dvoizheta, dvoizhizhi. Carint. dvoiniki MTh 1603, I,592 // ed. vsak od dveh pri enem porodu rojenih otrok; dvojček: Gdo ie leta Tomash Apoſtol? On ſe Iudouski rezhe Tomash: Gerzhki Didimus, Slouennski Duoizhizh. Ieli ſi vshe on od nature, ali po Roiſtuu Duoizhizh bil, ali ie ſice tako imenouan, to ſe prau nesna JPo 1578, III,7b / kot vzdevek Tomas pak teh dvanajſt eden, kateri je imenovan, Dvoizhizh, nej bil per nyh, kadar je Jesus bil priſhal TPo 1595, II,21 [...] [A. J.]12 dvojčeta dvojčet [...] P 10, K 4 (DB 1578, DB 1584, MD 1592, MTh 1603) [...] par- nost se izraža množinsko dva pri enem porodu rojena otroka ali mladiča; dvojčka: Duoizheta. Duoiky DB 1578, 180b; Tvoja dva ſeſza ſo kakòr dvej mlade Sèrne, kir ſo dvojzheta DB 1584, I,333a; Gemini, gemelli. Germ. Zwilling/ zween Brüder von einer Geburt. Sclavon. dvoizheta, dvoizhizhi. Carint. dvoiniki MTh 1603, I,592 [...] [A. J.] dvojniki -ov [...] P 3, K 3 (DB 1584, MD 1592, MTh 1603) [...] parnost se izraža množinsko dva pri enem porodu rojena otroka ali mladiča; dvojčka: Crajnſki. Dvojzheta, Dvojzhizhi. Coroſhki. Dvojniki, zbilingi Slovenſki, Besjazhki. Dvojki DB 1584, III,CcIVa; Gemini, gemelli. Germ. Zwilling/ zween Brüder von einer Geburt. Sclavon. dvoizheta, dvoizhizhi. Carint. dvoiniki MTh 1603, I,592 [A. J.] dvojki -ov [...] P 2, K 2 (DB 1578, DB 1584) [...] parnost se izraža množinsko dva pri enem porodu rojena otroka ali mladiča; dvojčka: Duoizheta. Duoiky DB 1578, 180b; Crajnſki. Dvojzheta, Dvojzhizhi. Coroſhki. Dvojniki, zbilingi Slovenſki, Besjazhki. Dvojki DB 1584, III,CcIVa [A. J.] 2 Besedotvorna podoba vzorčnih knjižnih izpeljank iz 16. stoletja v primerjavi z izpeljankami v sodobnem knjižnem jeziku Besedotvorne morfeme in besedotvorne podstave izpeljank iz knjižne slovenščine 16. stoletja smo primerjali z njihovimi ustreznicami iz sodobne knjižne slovenščine. Je- zikovni pregled nabora izpeljank v SSKJ16 od A do vključno D je pokazal različne možnosti. 2.1 Največjo skupino predstavljajo pari izpeljank, pri katerih se besedotvorni podstavi iz 16. stoletja in v sodobnem knjižnem jeziku ujemata, (priponska) obrazilna morfema pa sta različna. Vzrok je mogoče iskati v nejasnem oz. neustaljenem razločevanju po- sameznih priponskih obrazil po besedotvornopomenskih kategorijah, k čemur se bomo 11 Krajšava P pomeni število pojavitev dane besede v celotnem besedilnem korpusu 16. stoletja, K pa označuje število knjig, v katerih se pojavljajo. 12 Ob koncu vsakega slovarskega sestavka je naveden avtor. V citiranem zgledu krajšava A. J. pomeni Alenka Jelovšek, K. A. je Kozma Ahačič, M. Č. je Metod Čepar in A. L. R. je avtorica prispevka. 258 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 v nadaljevanju še vrnili. Naj naštejemo nekaj zgledov: blečič ‘lísica’ (majhna lisa), ble-dost ‘bledica’, branitelj in branjenik ‘branilec’, cvinglijaner ‘cvinglijanec’, častit, časten ‘častitljiv’, čebelin ‘čebelji’, delavica ‘delavka’, dežev ‘dežen’, dobiček, dobitek, dobitje, dobivanje (vse v pomenu ‘dobiček’), dojka, dojnica in doječa ‘dojilja’, domišljen ‘do-mišljav’. Čeprav se besedotvorna podstava tvorjenke in priponsko obrazilo v 16. stoletju in v sodobnosti lahko ujemata, imajo tvorjenke v 16. stoletju še dodatna, sopomenska priponska obrazila, npr. poleg babilon-ski ‘babilonski’ je izpričan tudi babilon-iski 13 (in sopomenka s prevzeto besedotvorno podstavo babel-ski), cesarstvo in cesarastvo, črviv in črvji ‘črviv’, dimnik in dimnica ‘dimnik’, divjačina in divjaščina ‘divjačina’, draginja, dragota in dragost ‘draginja’, drz in drzen.14 Primerjajmo zglede za navedeno v širšem besedilu, ki razkriva leksikalni pomen tvorjenke: domišljen (domišljen, domišlen) -a -o del. [...] P 4, K 2 [...] ki kaže pretirano dobro mnenje akterja o sebi in zaničevanje do drugih; domišljav: nih doſti puido ſa nimi utu pogublene skuſi te iſte bode ta pot te riſnice shentouan, inu shnih kunshtnimi domishleni-mi beſſedami, inu shnih lakomnoſtio, bodo na nas kupzhouali TR 1558, Q4b; Sato ie on [Kristus] vſe te kriue pote inu domishliena Zhloueska dela sauergal, inu ie pokasal ſuoije Roke, Noge inu ſtran JPo 1578, II,21b [A. L. R. ] črviv -a -o prid. [...] P 13, K 8 [...] ki je razjeden od črvov; črviv: Moje meſſu je povſod okuli zhèrvivu inu blatnu, moja kosha je reſpokana, inu k’nizhemar poſtala DB 1584, I,268a; ony ſo tuiſtu [mano] s’hranili do jutra, kakòr je Moses bil sapovédal, inu nej ſmèrdezhe ni zhèrvivu poſtalu DB 1584, I,46a; [...] // ki je poln črvov; črviv: Mnogu Iabalku ſe vidi iſuuna lipu, is notra ie pag zheruiuu inu knilu[!] TR 1558, Ra [...][M. Č.] črvji -a -e prid. [...] P 1, K 1 [...] negotovo ki je poln črvov; črviv: Ieſus, Shiui vezhni Bug, Miſmo Zueit, prah, ſenza. Gnila zheruia Ieſzha. Smiliſſe zhes nas TC 1574, 121 [M. Č.] 2.2 Po pogostosti rabe sledijo pari izpeljank, pri katerih se niti besedotvorna podstava niti izbor priponskega obrazilnega morfema ne ujemata, čeprav imata enak leksikalni pomen, npr. adamantov ‘diamanten’, afinski ‘opičji’, bukvarica ‘knjigarna’, butoroski ‘tovorni’, cartljiv ‘razvajen, mehkužen, izbirčen’, culce ‘sveženjček’ (< culo ‘sveženj’), ali se ujema le ena od besedotvornih različic, npr. dinoščina ‘osamljenost, zapuščenost’ in dinost v istem pomenu. 2.3 Primeri izpeljank, pri katerih se starejša in sodobna tvorjenka ne ujemata v bese- dotvorni podstavi, imata pa enaki priponski obrazili, so redki, npr. brezasti posam. ‘lisasti, marogasti’, cepek ‘poganjek’. 13 Novotvorjenke s priponskim obrazilom -iski smo razlagali z nemškim vplivom: -isch + -ski > -iski. Navezanost na nemško tvorbo je v slovarju pokazana z navedbo izhodiščnega nemškega pridevnika v etimološki kazalki, npr. adramitiski (ℰ iz nem., prim. adramitisch), adriatiski (ℰ iz nem., prim. adriatisch), babiloniski (ℰ iz nem., prim. babylonisch). Po presoji M. Šeklija je vmesni -i- lahko nastal pod vplivom nemščine, vendar je nedosleden, npr. v lužiški srbščini: nem. germanisch, gluž. germanski, toda nem. romanisch, gluž. romaniski. 14 Besedotvorne različice so nastajale tudi iz jezikoslovnih razlogov, npr. zaradi tvorbe po analogiji, ko so že oblikovani tvorjenki dodali produktiven obrazilni morfem -en: brum in brumen, cagovit in cagoviten, drz in drzen, drzi posam. in drzni, gozovit in grozoviten, zlob (arhaizem v 3 Trubarjevih delih) in zloben ipd. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 259 3 Razlikovanje besedotvornega in leksikalnega pomena izpeljank Klasifikacija tvorjenk po besedotvornopomenskih kategorijah je pokazala, da zgodo- vinskega besedotvornega gradiva ne moremo analizirati ločeno od sobesedila. Bese- dotvornega pomena namreč ni mogoče zanesljivo ugotoviti s pretvorbo v sinhrono do- ločeno skladenjsko podstavo, ker se ta vedno ne prekriva s stanjem v sodobni (knjižni) slovenščini.15 3.1 Veliko je zgledov izpeljank, ki kažejo npr. na nerazločevanje besedotvornega po- mena individualne svojine (ki ga izkazuje priponsko obrazilo -ov/-ev)16 od kolektivne (prevladujoče na -ski), npr. angelski ‘angelski’ in ‘angelov’, balzamski ‘balzamov’, cimermanski ‘tesarjev’, človečki/ človeški ‘človeški’ in ‘človekov’. Leksikalni oz. slovarski pomen izpeljank z večpomenskim priponskim obrazilom je razviden šele iz rabe v vsakokratni besedni zvezi: cesarjev (cesarjev, cesarjov, ceserjev) -a -o prid. [...] P 95, K 21 [...] 1. ki se nanaša na cesarja; cesarjev: S. Paul .. ie imel to Rymsko Purgarſzhino inu Frayngo, de ga niſzhe pod to Rymsko oblaſtio nei ſmel pres Ceſſarieue uole byti ne vmoriti TT 1560, ca; po Sapovedi Ceſariovi ie vſaki mogal ijti na ſvoi Dom alli ſtan ſvoiga roienia KPo 1567, XXXVII [...] 2. ki se nanaša na cesarje, cesarstvo; cesarski: Na takimi imaio ty Starishi nih Ceſſarieuo, Kraleuo inu Goſposko oblaſt, ſto oſtro shibo inu palizo iskaſati TC 1575, 350 cesarski2 -a -o prid. [...] P 14, K 7 [...] 1. ki se nanaša na cesarje, cesarstvo; cesarski: Takim ſapuuidom, bodi Ceſſarskim, Kraleuim, te niske oli viſſoke Goſpoſzhine, duho-uske oli deshelske, Ty verni ne imaio kratku biti pokorni TC 1575, 326; kadar ſo ktemu iſtimu zhaſu Rimliane Caeſarsko oblaſt imeli, inu nai vekshi oblaſtniki bili .. ie Bog odlozhil shnymi te Iudye kaſtigati JPo 1578, II,133b [...] 2. ki se nanaša na cesarja; cesarjev: Potehmal ie ta vasha Ceſſarieua Maieſteta vnuuizh enu gmain vkupe Sbranie inu hoyene vſiga Rayha, vletu Meiſtu Aushpurg .. ſapouedala .. Sa tiga volo, de ſe my tei Ceſſarski Sapuuidi pokorni iskashemo, ſmo my .. ſemkai Vaushpurg, ty perui prishli TAr 1562, 24a [...] [A. J.] 15 O nepričakovanem izboru priponskega obrazila glede na leksikalni pomen tvorjenke oz. mešanju obrazila -ski in -ov/-ev, -en, -ji, -av, ki se razkriva v besedni zvezi ali širšem besedilnem okolju tvorjenke, prim. Legan Ravnikar 2008: 61–62; 2008–2009: 72–73. Na razvrstitvene posebnosti priponskih obrazil je opozorila tudi A. Vidovič Muha (2019: 102). M. Šekli (2021: 142) navaja, da je besedotvorni (derivacijski) pomen tvorjenke treba ločiti od leksikalnega (slovarskega) pomena, kajti besedotvorni pomen je del slovnice in je abstrakten, medtem ko je leksikalni pomen del slovarja in je konkreten. Po nastanku tvorjenke se lahko zgodijo pomenske spremembe (pomenski prenosi ipd.) ali celo pomenska osamosvojenost (leksikalizacija). Za naš primer menimo, da bi obravnavano rabo obeh obrazilnih morfemov z glasovnima različicama -ov/-ev in -ski/-ški za individualno in kolektivno svojino lahko pojmovali s stališča metonimičnega pomenskega prenosa – sinekdohe (zamenjave dela s celoto ali obratno). 16 Gl. nastanek in prvotni besedotvorni pomen praslovanske izsamostalniške pridevniške pripone * -ovъ/* -evъ v slovenščini v Šekli 2019: 281–284. Za besedotvorni pomen bukov ‘tak, ki je v zvezi z bukvijo’ je z vidika slovarskega in (so)besedilnega pomena razlikoval naslednje tipe pomenov: 1. pripadnostni pomen bukov ‘tak, ki pripada bukvi’, npr. bukovo listje; 2. svojilni pomen bukov ‘tak, ki ima bukev’, npr. bukov gozd; 3. snovni pomen bukov ‘tak, ki je iz bukve’, npr. bukova drva; 4. lastnostni pomen (s prikazom izpeljanke breskov ‘tak, ki je podoben breskvi’, npr. breskova polt) (prav tam: 285). 260 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 3.2 Pomensko razmejevanje med besedotvornimi obrazili je v 16. stoletju še potekalo, zato je pri tvorbi novih izpeljank prihajalo tudi do tvorbenih napak, npr. abelski pomeni ‘Abelov’, aleksandrinerski ‘Aleksandrov’, aroniski in aronski ‘Aronov’, baalski in baalovski ‘Baalov’, belialski ‘Belialov, tj. hudičev’. Tvorbeno napako odkrijemo šele v besedilni rabi: abelski -a -o prid. [...] P 2, K 2 [...] ki se nanaša na Abela; Abelov: vi ſte prishli .. htimu Ieſuſu Sredniku tiga noviga Teſtamenta, Inu hti kry tiga Pokroplena, kir bulshe rizhi govori, koker ta Abelska TT 1581-82, II,304, podobno tudi TT 1577 [K. A.] baalski -a -o prid. [...] P 7, K 4 [...] 1. ki služi poganskemu bogu Baalu; Baalov: Stiri ſtu Baalſkih Fariov ſo ſtali sopàr enimu ſamimu pravimu Proroku Eliaſu KPo 1567, XCVIIII; Matana, Baalſkiga Farja ſo ony pred Altarji vmurili DB 1584, I,210b; Ni- kar de bi mi naſh Shivot, kakor ti Baalſki Farji s’noshmi ali frémi praſkali ZK 1595, 148 [...] [A. J.] 4 Sklep Razlagalni zgodovinski slovar najstarejše knjižne slovenščine ( SSKJ16) poleg pomensko-pragmatičnega opisa vsake knjižne besede iz 16. stoletja hkrati popisuje tudi slovensko jezikovno kulturnozgodovinsko dediščino. Na popolnem knjižnobesednem gradivu zasnovan slovar jezika 16. stoletja je nujen pogoj za v prihodnosti načrtovan zgodovinski slovar slovenskega jezika, ki bo vključeval tisočletni razvoj slovenskih be- sed in stalnih besednih zvez od prvih srednjeveških rokopisnih virov v 10./11. stoletju do sodobnega knjižnega jezika v 20./21. stoletju. viri aHačič, Kozma, legan ravnikar, Andreja, merŠe, Majda, narat, Jožica, novak, France, 2011: Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja. (Zbirka Slovarji.) Ljubljana: Za-ložba ZRC, ZRC SAZU, 2011. aHačič, Kozma, čepaR Metod, jelovŠek, Alenka, legan ravnikar, Andreja, merŠe, Majda, narat, Jožica, novak, France (glavni uredniki), 2021: Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja (A–D). (Zbirka Slovarji.) Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. DB 1578 = Jurij dalmatin: BIBLIE, TV IE, VSIGA SVETIGA PISMA PERVI DEIL. Ljubljana, 1578. DB 1584 = Jurij dalmatin: BIBLIA. Wittenberg, 1584. Fran, slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, 2014–, različica 8.0. < www.fran.si>. JPo 1578 = Jurij juRičič: POSTILLA. Ljubljana, 1578. Korpus 16: Korpus besedil slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja, 2019, različica 1.0. < www.fran.si/korpus16>. KPo 1567 = Sebastijan krelj: POSTILLA SLOVENSKA. Regensburg, 1567. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 261 MD 1592 = Hieronymus megiSer: DICTIONARIVM QVATVOR LINGVARVM. Graz, 1592. MTh 1603 = Hieronymus megiSer: Theſaurus Polyglottus. Frankfurt, 1603. TAr 1562 = Primož tRuBaR: ARTICVLI OLI DEILI, TE PRAVE STARE VERE KERSZHAN- SKE. Tübingen, 1562. TC 1574 = Primož tRuBaR: TA CELI CATEHISMVS. Tübingen, 1574. TC 1575 = Primož tRuBaR: CATEHISMVS SDVEIMA ISLAGAMA. Tübingen, 1575. TR 1558 = Primož tRuBaR: EN REGISHTER. Tübingen, 1558. TT 1557 = Primož tRuBaR: TA PERVI DEIL TIGA NOVIGA TESTAMENTA. Tübingen, 1557. TT 1560 = Primož tRuBaR: TA DRVGI DEIL TIGA NOVIGA TESTAMENTA. Tübingen, 1560. TT 1577 = Primož tRuBaR: NOVIGA TESTAMENTA PVSLEDNI DEIL. Tübingen, 1577. TT 1581-82 = Primož tRuBaR: TA CELI NOVI TESTAMENT. Tübingen, 1581–82. ZK 1595 = Janž znojilŠek: KATECHISMVS DOCTORIA MARtina Luthra. Tübingen, 1595. liteRatuRa Bajec, Anton, 1950, 1952, 1952: Besedotvorje slovenskega jezika: I. Izpeljava samostalnikov, II. Izpeljava slovenskih pridevnikov, III. Zloženke. Ljubljana: SAZU, Razred za filološke in literarne vede, DZS. jelovŠek, Alenka, 2020: Slovenski zgodovinski slovarji in slovenski slovarji skozi zgodovi- no v učnih gradivih za slovenski jezik v srednjih šolah. Matej Šekli, Lidija Rezoničnik (ur.): Slovenski jezik in književnost v srednjeevropskem prostoru. (Zbornik Slavističnega društva Slovenije 30.) Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije. 289–301. kRapš vodopivec, Irena, puc, David, aHačič, Kozma, Šekli, Matej, 2021: Slovenščina 1: Moč jezika – Učbenik z vajami za prvi letnik gimnazij in srednjih strokovnih šol. Zv. 1–2. Ljubljana: Mladinska knjiga. legan ravnikar, Andreja, 2008: Pridevniške tvorjenke na -ski, -ški, -čki in -cki v Trubarjevih in Dalmatinovih prevodih biblijskih besedil. Slavia Centralis 1/2. 53–66. legan ravnikar, Andreja, 2008–2009: Besedotvorna podoba slovenske knjižne leksike 16. sto- letja s poudarkom na pridevniških tvorjenkah. Slavistična revija 56/4–57/1. ( Trubarjeva številka.) 69–91. legan ravnikar, Andreja, 2021: Hrvaško besedje v Megiserjevih slovarjih in delih slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja. Ivana Eterović (ur.): Jezik hrvatskih protestantskih izda-nja u kontekstu hrvatskih i europskih književnojezičnih koncepcija XVI. stoljeća. Zagreb. V tisku. merŠe, Majda, 2006: Slovensko besedje v Megiserjevih slovarjih (1592, 1603) in knjižnojezi- kovna raba v 16. stoletju. Mihaela Koletnik, Vera Smole (ur.): Diahronija in sinhronija v dialektoloških raziskavah. Maribor: Slavistično društvo. merŠe, Majda, 2009. Slovenski knjižni jezik 16. stoletja: razprave o oblikoslovju, besedotvorju, glasoslovju in pravopisu. (Linguistica et philologica 23.) Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. merŠe, Majda, 2013: Slovenski knjižni jezik 16. stoletja: razprave o jezikovnem sistemu, besedju in prevodni problematiki. (Linguistica et philologica 29.) Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 262 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 oRožen, Martina, 1987: Kreljev jezikovni koncept. Alenka Šivic Dular (ur.): Seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. 19–40. oRožen, Martina, 1996: Poglavja iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika: od Brižinskih spomenikov do Kopitarja. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. Šekli, Matej, 2019: Izvor pridevnikov tipov bukov in lipov/češnjev v slovenščini. Slavistična revija 67/2. 281–289. Šekli, Matej, 2021: Besedotvorni vzorec tipa vinar – vinarstvo oz. strojar – strojarstvo v sloven- ščini v kontekstu srednjeevropskega jezikovnega areala. Slavistična revija 69/1. 141–155. vidovič MuHa, Ada, 2019: Iz zgodovine slovenskega besedotvorja. Ljubljana: Znanstvena za-ložba Filozofske fakultete. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 263 Alenka Jelovšek Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša alenka.jelovsek@zrc-sazu.si Novi Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja in jezikovni pouk slovenščine Prispevek je posvečen možnostim rabe novega Slovarja slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja pri pouku slovenščine. Izpostavljena je konceptualno drugačna pomenska predstavitev v primerjavi z obstoječimi slovenskimi zgodovinskimi slovarji in posledična možnost njegove rabe bodisi kot zgleda za različne mikrostrukturne elemente slovarja ali kot dopolnilo pri predstavitvi pisne in glasovne raznolikosti knjižnega jezika 16. stoletja, ki je med drugim posledica različnih jezikovnih konceptov glavnih avtorjev. Nakazane so tudi možnosti prilagojene predstavitve podatkov v spletni verziji, ki bi bila enostavnejša za širšo uporabo, in rabe slovarskih podatkov za popolnejšo predstavitev zgodovine besed na šolskem spletnem portalu Franček . 1 Pregled zgodovinskih slovarjev slovenščine Zgodovina slovenskega (knjižnega) jezika je slovarsko še vedno relativno slabo opisa- na. Pravega diahronega zgodovinskega slovarja, ki bi predstavljal spremembo oblike in pomena besed v obdobjih, za katera so na voljo pisni viri (Zgusta 2010: 200–202), slo- vensko jezikoslovje namreč še nima. Še najbližje tovrstnemu zgodovinskemu slovarju sta dvojezični Slovensko-nemški slovar (1894–1895) Maksa Pleteršnika, ki ga lahko med zgodovinske slovarje uvrščamo, ker zajema slovenske besedje tudi iz preteklih obdobij ter navaja vire za rabo posameznih besed in njihovih pomenov (prim. Merše 2009: 252–253), ter deloma Slovar stare knjižne prekmurščine (2006) Vilka Novaka, saj razlaga gradivo iz 170-letnega obdobja obstoja prekmurščine kot samostojnega knjižnega jezika,1 vendar pri tem neposredno ne prikazuje pomenskega in oblikovnega razvoja besed skozi obravnavano obdobje. Med drugimi slovarji, ki se v slovenskem prostoru uvrščajo med zgodovinske (prim. Jelovšek 2020: 289–292), sta še Slovar je- zika Janeza Svetokriškega (2014) in Slovar Pohlinovega jezika (2020) Marka Snoja, avtorska zgodovinska slovarja, ki se omejujeta na razlago besed v delih enega avtorja. Tako oba Snojeva slovarja kot Slovar stare knjižne prekmurščine iztočnice razlagajo z metodo znotrajjezikovnega prevoda,2 torej z navajanjem najbližje sodobne ustreznice. 1 O tem prim. npr. Jesenšek 2005. 2 O vlogi znotrajjezikovnega prevoda v zgodovinskem slovaropisju prim. Trivunović 2020; tovrstne slovarje zato lahko označimo tudi kot prevodne slovarje (prim. Legan Ravnikar 2019: 159). 264 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Na slovarskem spletišču Fran je poleg omenjenih v zavihku Zgodovinski slovarji3 do- stopen še Slovensko-latinski slovar po Dictionarium Latino-Carniolicum, ki podobno kot Pleteršnikov slovar praviloma ne navaja slovenske razlage ali sodobnih slovenskih ustreznic, ampak zgolj tujejezične ustreznice. Gre namreč za obrnjeni zgodovinski slo- var4 na podlagi rokopisnega slovarja, ki sta ga med letoma 1680 in 1710 pripravila Matija Kastelec in Gregor Vorenc. Njegovo gradivo je preurejeno tako, da v nasprotju z izvirnikom, ki je izhajal iz latinščine, kot iztočnice navaja slovenske besede in jim pripisuje latinska gesla, v katerih se pojavljajo, pri čemer navaja tudi celotne slovenske ustreznične nize iz izvirnega slovarja. 2 Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja Predstavljenemu naboru zgodovinskih slovarjev se je letos pridružila še prva knjiga Slovarja slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja A–D (v nadaljevanju SSKJ16), ki bi ga lahko opredelili kot slovar obdobja: predstavlja namreč jezik v približno polstole-tnem obdobju (1550–1603), ko je v krogu slovenskih reformatorjev nastal in se razvil slovenski knjižni jezik, ki je vrh dosegel leta 1584 s prevodom celotne Biblije in (latin- sko pisano) slovnico. Po svoji zasnovi SSKJ16 predstavlja novost v slovenskem zgodovinskem slovaropisju. Gre namreč za razlagalni zgodovinski slovar,5 po tipu razlag in mikrostrukturi bolj podoben Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970–1991)6 kot obstoječim zgodovinskim slovarjem, ki ob iztočnicah bodisi navajajo tujejezične ustreznice ali pa samo sodobne sinonime brez pomenskih razlag. V nasprotju z njimi SSKJ16 prinaša podro- ben pomenski opis jezika, členjen v pomene in podpomene z opisnimi razlagami, na posebne pomenske realizacije znotraj njih pa opozarjajo pomenski odtenki. Pomeni in podpomeni imajo opisne nestavčne razlage, ki vsebino naravnost in kratko formulirajo. Polnopomenski leksem je praviloma opisan z uvrščevalno pomensko sestavino (nad- pomenko) in z razločevalnimi pomenskimi sestavinami (razlikovalnimi lastnostmi v primerjavi s pomensko sorodnimi leksemi),7 pri leksemih slovničnih besednih vrst pa 3 Na Franu je sicer poleg navedenih dostopno tudi Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja (2011), ki pa ni slovar, temveč popis besedja z osnovnimi slovničnimi podatki in navedbo del, v katerih se posamezna beseda pojavlja; sodobne sopomenke so besedam pripisane le izjemoma, kadar ločujejo homonime (Merše 2011: 208–209). Besedje je bilo izdelano v sklopu pripravljalnih del za v tem prispevku predstavljeni Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja. 4 Prim. Merše 2009, ki našteva tudi druge obrnjene starejše slovenske slovarje, izdane samo v knjižni obliki; navedeni so tudi na < http://www.jezikovna-politika.si/opremljenost/zgodovinski-viri/> . 5 A. Legan Ravnikar (2020: 264) ga opredeljuje kot »zgodovinski razlagalni slovar s prvinami enciklopedijske razlage in z znotrajjezikovnim prevodom (sodobno sopomenko, če obstaja)«. 6 Podobnost ni naključna, saj je SSKJ služil kot zgled pri oblikovanju koncepta SSKJ16 (Merše 2020: 240). 7 Zlasti pri podpomenih se uporablja tudi mešani tip razlag: že razložena izhodiščna beseda z opisnim dodatkom (Merše 2001: 22). Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 265 je opisana njihova funkcija. Pri tvorjenkah uporablja tudi posredni tip razlage s sklicem na pomen pri besedotvorno podstavni besedi (prim. Legan Ravnikar 2015: 254; Merše 2001: 22). V primerih, ko zaradi omejenega konteksta pojavitev (zlasti pri zgledih iz slovarjev) leksema ni mogoče nedvoumno pomensko opisati, je približni pomen za- mejen z nizom sodobnih sopomenk. Sodobne sopomenke so sicer praviloma dodane vsakemu pomenu in tudi podpomenu, kadar je ta v zadostni meri (pomensko in stilno) prekriven s pomenom sodobnega leksema. Dopolnjujejo opisno razlago in uporabnika slovarja usmerjajo k pravilnemu in hitrejšemu razumevanju iztočnice (Legan Ravnikar 2020: 265), hkrati pa so posebnega pomena za prihodnje povezovanje slovarjev v okvi- ru slovarskega portala Fran Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. S podrobnimi pomenskimi opisi8 in ne samo z navajanjem sodobnih sinonimov9 lahko slovar opozarja na izpričanost oziroma neizpričanost posameznih pomenov leksemov, ki večpomenskost izkazujejo tudi v sodobnem jeziku. Tako so pri glagolu česati iz- pričani naslednji pomeni: 1) potegovati po kom/čem z ostrim predmetom; praskati (= SSKJ2: praskati, pomen 1.b); 2) povzročati neprijeten občutek, zlasti na koži, ki sili k praskanju; srbeti (= SSKJ2: srbeti, 1. pomen) in 3) z orodjem uravnavati, gladiti; česati (= SSKJ2: česati, 2. pomen). Hkrati opisne pomenske razlage bralca opozarjajo na delno pomensko neprekrivnost zgodovinskega in sodobnega pomena, ki lahko izvira iz dru- gačne zgodovinske realnosti, opisane v slovarskem gradivu. Tako v 16. stoletju izraz dvornik označuje ‘osebo, ki opravlja službo na dvoru, zlasti vojaško ali uradniško’, v SSKJ2 pa je isti izraz označen kot starinski izraz za dvorjana, torej ima v primerjavi s 16. stoletjem ožji pomen ‘vladarjev svetovalec, spremljevalec, ki živi stalno na dvoru’. 3 Možnosti rabe SSKJ16 pri pouku slovenščine SSKJ16 je v prvi vrsti znanstveni slovar, ki poleg podatkov o glasovni podobi, zapisu, rekonstruiranem naglasu10 in oblikah besede ter njenih pomenih prinaša tudi številne zglede rabe; v nasprotju s SSKJ2 ne gre za iztržke iz besedil, ampak kot pri eSSKJ za celotne zglede, ki so ohranjeni v izvirnem zapisu in so le deloma okrajšani (v primerih, kot to ne vpliva na razumljivost iztočnice v sobesedilu); v primerjavi z eSSKJ pa je ponazarjalno gradivo bistveno obsežnejše, z zgledi so predstavljene npr. prva in zadnja pojavitev besede, njena raba vsaj pri pomembnejših piscih ter v besedilnozvrstno raz- nolikih delih, raba v stilemih (dvojne formule, zaznamovani besedni red), prisotnost 8 Pri opisih zaradi velike časovne oddaljenosti opisovane realnosti razlaga pogosto presega slovarsko in se dopolnjuje z enciklopedičnimi podatki o realijah, idejah, nazorih, o tedanjih sociolingvističnih in kulturnozgodovinskih okoliščinah, ki so lahko deloma podani tudi shematizirano s posebnimi kvalifikatorji in kvalifikatorskimi pojasnili (npr. protest. , katol. , v krščanstvu, v judovstvu itd.) (prim. Legan Ravnikar 2016). 9 Zgled za to je novi učbenik Slovenščina 1. Moč jezika, ki ob slovarskem sestavku z iztočnico dini iz SSKJ16 dijakom omogoča prepoznavanje elementov slovarske strukture v novem kontekstu. 10 Načela rekonstrukcije naglasa in predstavitve oblikovja v slovarju so predstavljena v Čepar 2020. 266 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 sopomenk ali protipomenk, pomembne nenavadnosti itd., pri čemer so, če je le mogoče, izbrani obvestilno večplastni zgledi (podrobneje o tem Merše 2001). V takšni obliki je SSKJ16 zaradi obilice podatkov in velikega števila obsežnih zgledov manj primeren za neposredno šolsko rabo. Gesla iz tiskane izdaje bi lahko bila vključena kot zgled za prepoznavanje elementov slovarske strukture, saj se ta v SSKJ16 v številnih značilnostih prekriva s SSKJ (obrazilo, razlaga, frazeološko in terminološko gnezdo, ki sta v SSKJ16 zaradi specifičnosti gradiva sicer razdeljeni v dve stopnji (prim. Trivunović 2020)). V 4. letniku srednje šole bi bila v okviru obravnave zgodovine slovenskega knjižnega jezika lahko izbrana gesla uporabljena tudi za praktično primerjavo med različnimi je- zikovnimi koncepti najpomembnejših slovenskih protestantskih piscev.11 Zaradi bogate- ga ponazarjalnega gradiva, ki praviloma prinaša pojavitve iztočnice pri najpomembnejših avtorjih iz obdobja protestantizma, lahko opazujejo tipični glasovni in pisni razvoj posa- meznih besed v prvem petdesetletnem obdobju obstoja slovenskega knjižnega jezika. Slika 1: Geslo dišanje v SSKJ16. 11 Prim. Ahačič 2008: 20–23 o ciljih obravnave odlomkov iz protestantskih del pri pouku v 1. in 4. letniku srednje šole ter o sočasni oz. ločeni obravnavi literarnih in jezikoslovnih značilnosti besedil. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 267 Tako lahko npr. ob geslu dišanje (ob opozorilu na pomen oznak posameznih del)12 pri- merjajo Trubarjeve oblike z odrazom n za nj in za bohoričico netipičnim zapisom sh za š z Dalmatinovim odrazom jn in zapisom i za j v zgodnejših delih ter s sodobnemu enakim odrazom nj ter za bohoričico tipičnima zapisoma ſh za š in j za j v Bibliji, ki je bila še več kot stoletje model za slovenski knjižni jezik in je močno zaznamovala razvoj slovenskega knjižnega jezika. »Prav jezik Dalmatinove Biblije je namreč jezik, ki bi mu danes lahko rekli normativni vzor knjižnega jezika 16. stoletja. [...] Biblija je poznejšim avtorjem delovala kot nekakšen normativni jezikovni priročnik in je zato imela na oblikovanje so- dobnega knjižnega jezika mnogo večji vpliv kot na primer Bohoričeva slovnica« (Ahačič 2020: 255). Podobno lahko ob geslu drevje spremljajo razvoj zapisa za v: od u pri Trubarju do v pri Krelju in pozneje spet v Dalmatinovi Bibliji, ko se je dokončno uveljavil tudi zapis j za j. Slika 2: Geslo drevje v SSKJ16. 12 Pri okrajšavah virov, iz katerih so vzeti zgledi, je na prvem mestu eno- ali dvočrkovna okrajšava avtorjevega priimka (D = Dalmatin, K = Krelj, T = Trubar, Tk = Tulščak itd.), sledi ji eno- ali dvočrkovna okrajšava prvega samostalnika v naslovu in letnica izdaje: tako okrajšava DB 1584 predstavlja Dalmatinov prevod celotne Biblije iz leta 1584, BH 1584 Bohoričevo slovnico Arcticae horulae iz istega leta, TPo 1595 Trubarjevo Hišno postilo itd. Za šolsko rabo, kot je opisana v prispevku, je dovolj načelno prepoznavanje oznake avtorja in letnice izida. 268 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Tovrstne primerjave enega leksema skozi obravnavano obdobje omogočajo večjo osre- dotočenost na posamezne obravnavane pisne in glasovne pojave kot primerjave celot- nih odlomkov, kjer je pozornost posvečena tudi razlikam na besedni, skladenjski in stilistični ravni, in lahko služijo kot dopolnilo za utrjevanje znanja o tipičnih razlikah med posameznimi avtorji. Razlage iz SSKJ16 bi lahko v okviru učnega procesa uporabili tudi za opremljanje obravnavanih odlomkov iz del slovenskih protestantov.13 Z natančnim pomenskim opisom težje razumljive besede, zlasti take, ki ima v 16. stoletju specifični pomen, ki ga je težko zajeti s sodobnimi sinonimnimi ustreznicami, kot je npr. gmajn,14 bi se olajšalo razumevanje besedil, ki so zaradi časovne in jezikovne (v primeru izvirnega zapisa pa tudi pisne) oddaljenosti učencem težko doumljiva. Za samostojno uporabo za potrebe pojasnjevanja tovrstnih besed je slovar v trenutni obliki zaradi velikega ob- sega podatkov v slovarskem sestavku manj primeren. Za tovrstno rabo, ne le v okviru pouka slovenščine, ampak tudi za zainteresirano laično javnost, pa bi ob spletni izdaji slovarja veljalo razmisliti o skrajšani različici, ki bi v posebnem pogledu ponudila hi- tro informacijo o pomenski strukturi besede (morda z dodanim enim reprezentativnim zgledom), medtem ko bi bilo zahtevnejšim uporabnikom s klikom še vedno dostopno celotno geslo z vsemi podatki. Nadaljnje možnosti uporabe podatkov, ki jih prinaša SSKJ16, presegajo zgolj objavo slovarja na spletišču Fran, omogoča pa jih dodajanje sodobnih sopomenk razlagam v slovarju. Preko njih bi bilo npr. v prihodnosti mogoče razširiti podatke o zgodovini besed na šolskem portalu Franček tudi z izrazi, ki so se za enak ali podoben pomen uporabljali v preteklosti. SSKJ16 s svojimi podrobnimi pomenskimi opisi namreč pred- stavlja začetno točko na kontinuumu zgodovine slovenskega knjižnega jezika, ki ga na drugem koncu zaključuje ravno tako razlagalni slovar SSKJ.15 S svojimi razlagami lahko oba slovarja nudita oporni točki za analizo besed (in njihovih pomenov) v vme- snih obdobjih, izpričanih tako v navedenih zgodovinskih slovarjih kot v obstoječih 13 Potreba po razlagi starejših besed je nakazana npr. v drugem delu samostojnega delovnega zvezka Barve jezika 1, kjer sta ob odlomku iz Trubarjevega uvoda k prevodu Matejevega evangelija (1555) dodani slovarski gesli kunšten in gmajna iz SSKJ. Tudi Ahačič (2008: 22) izpostavlja pomembnost obsežnih komentarjev k obravnavanim besedilom iz 16. stoletja, da bi lahko ponudili ustrezen vpogled v jezikovne značilnosti izbranega odlomka. Ker so doslej izšla samo gesla od A do D, je sicer možnost tovrstne uporabe SSKJ16 omejena, vendar pa bo s spletno objavo slovarja, ki bo po načelu rastočega slovarja omogočala tudi dodatke slovarskih prirastkov iz drugih črk, ob izkazanem interesu mogoče prioritetno slovarsko opisati besede, ki se pojavljajo v odlomkih, predvidenih v okviru učnega načrta za slovenščino, in za katere sodobni bralec potrebuje dodatno razlago. 14 O problemih razumevanja in razlage prevzetega pridevnika gmajn piše Ahačič (2007: 34–35), ki sicer kot najprimernejšo sodobno ustreznico navaja navaden, a ob tem opozarja, da je treba pridevnik zlasti v zvezi gmajn človek razumeti v širšem jezikovnem in družbenem kontekstu. S sodobno ustreznico navaden rabo pridevnika gmajn pri Janezu Svetokriškem razlaga tudi Marko Snoj (2014), ki pa jo deloma pomensko zameji še z dodatno ustreznico nežlahten. 15 Zaradi gradiva, ki preko klasične literature sega vse do srede 19. stoletja, in ob nastajanju novega eSSKJ, ki kot gradivo uporablja sodobno rabo v jezikovnih korpusih, se zlasti prva izdaja SSKJ po besedju, ki ga prinaša, počasi pomika v območje zgodovinskih slovarjev. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 269 (elektronskih in neelektronskih)16 korpusih besed. Končni cilj tovrstnega povezovanja je izdelava celovitega zgodovinskega slovarja, vendar je zaradi še vedno težje dostop- nosti in neurejenosti virov ter pomanjkanja zgodovinskih leksikografov takšna naloga še vedno odmaknjena v prihodnost. Prvi korak pa bi lahko predstavljala priprava krat- kih zgodovinskih pregledov, prilagojenih šolski rabi, na portalu Franček, ki bi združila podatke obstoječih slovarskih zbirk in jih predstavila v bralcem enostavno razumljivi obliki. Kot zgled tovrstne predstavitve lahko služi nekoliko preoblikovana zgodovin- ska predstavitev besed žoga in balon (spodaj desno), ki združuje podatke iz obstoječe zgodovinske predstavitve na portalu Franček (spodaj levo) s podatki iz SSKJ16: Od kdaj uporabljamo besedo žoga v knjižnem jeziku? Od kdaj uporabljamo besedo žoga v kn-Takole sta Matija Kastelec in Gregor Vorenc okrog jižnem jeziku? leta 1700 v latinsko-slovenskem slovarju s pomočjo be- Besedo žoga sta v skoraj enakem pomenu sede žoga prevajala različne latinske besede: kot danes okrog leta 1700 uporabila Mati- žoga ž, F5, harpastum, -ti, ena velika kugla k’ygranîu, ja Kastelec in Gregor Vorenc v svojem ali ṡhoga; reticulum, -li, mreṡhiza, ṡhtrikana auba, en re- latinsko-slovenskem slovarju, kot njeno getil ṡa s’ṡhogo ygranîe; sphaeristerium, -rÿ, ena ygra s’ṡh- sopomenko pa sta navedla tudi starejši ogo, ali balonam, ſhula ṡa tako ygro; sphaeromachia, -ae, tú izraz balon. Tega je kot poimenovanje vadenîe, ali ṡkuſhanîe te ygre, ali v’tei ygri s’ṡhogo; trigon, za okrogel predmet, ki se pri igri meče -nis, ena ſorta ledrarṡke ṡhoge ṡa ygranîe ali suva (in lahko pomeni današnjo žogo ali disk), uporabil že Jurij Dalmatin. Do Sestavek je iz Slovensko-latinskega slovarja Jožeta STA- konca 19. stoletja sta besedi žoga in ba- BEJA, narejenega po slovarju Matije Kastelca in Gre- lon dobili različna pomena, kot ju pozna-gorja Vorenca z naslovom Dictionarium Latino-Carnio- mo danes, v svojem Slovensko-nemškem licum (1680–1710). slovarju pa ju je zapisal Maks Pleteršnik. Konec 19. stoletja je besedo žoga opisal tudi Maks Ple- teršnik v svojem Slovensko-nemškem slovarju. Takole jo je prevedel v nemščino: 3. žǫ̑ga, f. ein weicher Spielball, Mur. , Cig. , Jan. , Kr. ; žogo biti, Kr. ; — iz it. giuoco, das Spiel, Levst. (Rok.). Sestavek je iz Slovensko-nemškega slovarja Maksa PLETERŠNIKA, ki si ga lahko ogledaš na Franu. 16 Med elektronskimi korpusi je treba omeniti predvsem korpus Jezikovni viri starejše slovenščine, ki prinaša predvsem besedje 19. stoletja (o problematiki njegove neuravnoteženosti ter sodobnih ustreznic v njegovem Besedišču gl. Ahačič 2014), med neelektronskimi korpusi pa poleg seznamov težje razumljivih besed v objavah starejših slovenskih besedil (podrobno o tem Merše 1999, 2009, 2017) še neobjavljeno gradivo za obrnjene starejše slovenske slovarje, ki je dostopno v Sekciji za zgodovino slovenskega jezika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. 270 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Od kdaj uporabljamo besedo balon v knjižnem jeziku? Od kdaj uporabljamo besedo balon v Beseda balon se je pojavila že v prvih slovenskih knji-knjižnem jeziku? gah. Kot prvi jo je zapisal Jurij Dalmatin v delu Bibli- Beseda balon se je pojavila že v prvih ja iz leta 1584. slovenskih knjigah. Kot prvi jo je za- pisal Jurij Dalmatin v delu Biblija iz Podatke o ostalih zapisih te besede najdeš v Besedju slovenske- leta 1584 kot poimenovanje za okrogel ga knjižnega jezika 16. stoletja na Franu. predmet, ki se pri igri meče ali suva (in Njeno rabo opisujejo tudi nekateri starejši slovenski lahko pomeni današnjo žogo ali disk). V slovarji. podobnem pomenu sta jo okrog leta 1700 uporabila Matija Kastelec in Gregor Vo- Takole sta Matija Kastelec in Gregor Vorenc okrog renc v svojem latinsko-slovenskem slo- leta 1700 v latinsko-slovenskem slovarju s pomočjo varju, kot njeno sopomenko pa sta nave-besede balon prevajala različne latinske besede: dla tudi izraz žoga. Do konca 19. stoletja balon m, F sta besedi žoga in balon dobili različna 2, follis pugilatorius, lusorius, balon ṡa ygranîe; ſphaeristerium, -rÿ, ena ygra s’ṡhogo, ali balo- pomena, kot ju poznamo danes, v svo- nam, ſhula ṡa tako ygro jem Slovensko-nemškem slovarju pa ju je zapisal Maks Pleteršnik. Sestavek je iz Slovensko-latinskega slovarja Jožeta STABEJA, narejenega po slovarju Matije Kastelca in Gregorja Vorenca z naslovom Dictionarium Latino-Car- niolicum (1680–1710). Konec 19. stoletja je besedo balon opisal tudi Maks Pleteršnik v svojem Slovensko-nemškem slovarju. Takole jo je prevedel v nemščino: balǫ̑n, m. der Luftballon, Cig. , Jan. , Cig. (T.), nk. Sestavek je iz Slovensko-nemškega slovarja Maksa PLETERŠNIKA, ki si ga lahko ogledaš na Franu. Tovrstne kratke predstavitve, ki se jih lahko nato širi z dodatnimi podatki, seveda ne morejo biti znanstveno izčrpne, služijo pa lahko ozaveščanju učencev, dijakov in dru- gih laičnih uporabnikov o zgodovinskem razvoju besed ter o procesih, ki potekajo še danes: o načinih poimenovanja nove stvarnosti skozi zgodovino (širjenje pomenov ob- stoječih besed, prevzemanje izrazov iz tujih jezikov), o odnosih med istopomenskimi izrazi in njihovem rezultatu (specializacija pomenov, izginotje besed, različna stilna vrednost sopomenk) itd.17 4 Sklep SSKJ16 kot v slovenskem prostoru nov tip zgodovinskega slovarja, ki se po osnovni strukturi zgleduje po SSKJ in v nasprotju z obstoječimi zgodovinskimi slovarji navaja obširne pomenske razlage v knjižnem jeziku 16. stoletja uporabljenih besed, prinaša nove možnosti za uporabo tudi pri pouku slovenščine. Čeprav je v svoji osnovni obliki znanstveni slovar, ki je z obilico navedenih podatkov manj primeren za nestrokovne 17 Podrobneje o poteku in rezultatih tovrstnih procesov v slovenščini 16. stoletja prim. Legan Ravnikar 2017. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 271 uporabnike, ga je vseeno mogoče vključiti v pouk bodisi kot zgled za različne slovarske elemente ali kot dodatno ilustracijo jezikovnih značilnosti posameznih avtorjev, zlasti razvoja bohoričice, z njegovimi razlagami pa je oz. bo mogoče pojasnjevati težje ra- zumljive besede v obravnavanih odlomkih iz del slovenskih protestantskih piscev. Še širšo uporabnost bo slovar pridobil s spletno različico, ki bo lahko z različnimi pogledi oz. ravnmi predstavitve služila tako za pridobivanje osnovnih informacij o pomenih besed kot za poglobljeno znanstveno analizo. Pomenske razlage in sodobne ustreznice v SSKJ16 bodo predstavljale tudi izhodiščno točko, iz katere bodo lahko izhajale dia- hrone predstavitve razvoja slovenskih besed od 16. stoletja do danes. viri aHačič, Kozma, čepaR Metod, jelovŠek, Alenka, legan ravnikar, Andreja, merŠe, Majda, narat, Jožica, novak, France (glavni uredniki), 2021: Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja (A–D). (Zbirka Slovarji.) Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. BeRc-pRaH, Dubravka, Slemenjak, Tanja, peRgaR, Saša, 2016 : Barve jezika. Samostojni delo- vni zvezek za slovenščino v 1. letniku gimnazij in štiriletnih srednjih strokovnih šol. 2. zv. Ljubljana: Rokus Klett. Franček. . Jezikovna Slovenija. . kRapš vodopivec, Irena, puc, David, aHačič, Kozma, Šekli, Matej, 2021: Slovenščina 1: Moč jezika – Učbenik z vajami za prvi letnik gimnazij in srednjih strokovnih šol. Zv. 1–2. 1. izd. Ljubljana: Mladinska knjiga. Snoj, Marko, 2014: Slovar jezika Janeza Svetokriškega. . Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja. . liteRatuRa aHačič, Kozma, 2007: Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem: protestantizem. (Zbirka Linguistica et philologica 18.) Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. aHačič, Kozma, 2014: Zgodovinski podatki v slovarju sodobne slovenščine. Irena Grahek, Simona Bergoč (ur.): Novi slovar za 21. stoletje: e-zbornik s Posveta o novem slovarju slovenskega jezika na Ministrstvu za kulturo, 12. februar 2014. Ljubljana: Ministrstvo za kulturo. . aHačič, Kozma, 2020: Reformacija kot obdobje nastanka slovenskega knjižnega jezika in pri- kaz nastajajočega jezika v slovarju. Marko Jesenšek (ur.): Slovensko jezikoslovje, književnost in poučevanje slovenščine; Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja; Veliki madžarsko-slovenski spletni slovar. (Mednarodna knjižna zbirka Zora 135.) Maribor: Univerzitetna založba. 251–262. čepaR, Metod, 2020: Problematika prikaza naglasne in oblikoslovne pojavnosti iztoč- nic v SSKJ16. Marko Jesenšek (ur.): Slovensko jezikoslovje, književnost in poučevanje 272 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 slovenščine; Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja; Veliki madžarsko-slovenski spletni slovar. (Mednarodna knjižna zbirka Zora 135.) Maribor: Univerzitetna založba. 309–322. jelovŠek, Alenka, 2020: Slovenski zgodovinski slovarji in slovenski slovarji skozi zgodovi- no v učnih gradivih za slovenski jezik v srednjih šolah. Matej Šekli, Lidija Rezoničnik (ur.): Slovenski jezik in književnost v srednjeevropskem prostoru. (Zborniki Slavističnega društva Slovenije 30.) Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije. 289–301. jeSenŠek, Marko, 2005: Nastanek in razvoj prekmurskega knjižnega jezika. Slavistična revija 53/1. [1]–12. legan ravnikar, Andreja, 2015: Iz slovaropisne delavnice: ugotavljanje in strukturiranje po- menov pri večpomenskih leksemih v zgodovinskem slovarju. Mojca Smolej (ur.): Slovnica in slovar - aktualni jezikovni opis. 2. del. (Obdobja 34/2.) Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 449–456. legan ravnikar, Andreja, 2017: K problematiki vpliva stičnega jezika - nemščine na semantič- ne spremembe in stilno vrednost najstarejše slovenske knjižne leksike (16. stoletje). Slovenski jezik – Slovene linguistic studies 11. 35–53. legan ravnikar, Andreja, 2019: Neslovnični kvalifikatorji in kvalifikatorska pojasnila v zgodovinskem slovaropisju. Slavia Centralis 12/1. 158–168. legan ravnikar, Andreja, 2020: Pomenske lastnosti knjižne leksike v zgodovinskem slovarju SSKJ16. Marko Jesenšek (ur.): Slovensko jezikoslovje, književnost in poučevanje sloven- ščine; Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja; Veliki madžarsko-slovenski spletni slovar. (Mednarodna knjižna zbirka Zora 135.) Maribor: Univerzitetna založba. 263–286. merŠe, Majda, 1999: Dosežki in naloge slovenskega zgodovinskega slovaropisja. Zoltan Jan (ur.): Slovensko jezikoslovje danes in jutri. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. [155]–165. merŠe, Majda, 2001: Popolni izpisi del slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja in zamisel slovarske predstavitve besedja. Marko Kerševan (ur.): 450-letnica slovenske knjige in slovenski protestantizem. Ljubljana: Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. 128–150. merŠe, Majda, 2009: Slovensko zgodovinsko slovaropisje s konceptualno-razvojnega vidika. Marko Stabej, (ur.): Infrastruktura slovenščine in slovenistike. (Obdobja 28.) Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 251–255. . merŠe, Majda, 2011: Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja. Stati inu obstati: revija za vprašanja protestantizma 13–14. 205–213, 376–377. merŠe, Majda, 2017: Slovenska zgodovinska leksikologija – dosežki in problematika = Slo- venskaja istoričeskaja leksikologija - dostičenija i problematika. M. I. Černyševa (ur.): Leksikologija i leksikografija slavjanskih jazykov: k XVI Meždunarodnomu s’’ezdu slavistov. Moskva: Leksrus. 379–411. merŠe, Majda, 2020: Koncept Slovarja slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja. Marko Jesen- šek (ur.): Slovensko jezikoslovje, književnost in poučevanje slovenščine; Slovar slovenske-ga knjižnega jezika 16. stoletja; Veliki madžarsko-slovenski spletni slovar. (Mednarodna knjižna zbirka Zora 135.) Maribor: Univerzitetna založba. 236–250. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 273 tRivunović, Eva, 2020: Tipi stalnih besednih zvez v Slovarju slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja. Marko Jesenšek (ur.): Slovensko jezikoslovje, književnost in poučevanje sloven- ščine; Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja; Veliki madžarsko-slovenski spletni slovar. (Mednarodna knjižna zbirka Zora 135.) Maribor: Univerzitetna založba. 323–335. zgusta, Ladislav, 2010: Manual of Lexicography. Berlin, New York: Walter de Gruyter. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 275 Andreja Legan Ravnikar Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša andreja.legan-ravnikar@zrc-sazu.si Ob izidu Slovarja slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja (A–D) Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja je razlagalni zgodovinski slovar. Prinaša popoln popis pomenskih, slogovnih, oblikovnih, glasovnih, večkrat tudi skladenjskih pojavov pri posamezni iztočnici. Gre za najobsežnejši in najnatančnejši zgodovinski slovar kakega obdobja slovenskega knjižnega jezika doslej. Prvi zvezek slovarja (A–D) vsebuje 3027 slovarskih sestavkov, od tega 2061 razlagalnih in 966 kazalčnih. Opisanih je 3414 pomenov iztočnic. Tipološko ga je mogoče opredeliti z naslednjimi dejstvi: − obravnava slovenski knjižni jezik v obdobju njegovega nastanka, tj. v času reformacije; − slovarski korpus predstavljajo vsa slovenska besedila ohranjenih natisnjenih del sloven- skih protestantskih piscev 16. stoletja od leta 1550 do 1595. Zaradi neposredne poveza- nosti so upoštevana tudi slovenska gesla večjezičnih Megiserjevih slovarjev (MD 1592 in MTh 1603); − temelj za izdelavo prvega dela slovarja je listkovni korpus (skupaj 3.169.000 pojavi- tev), v katerem je vsaka beseda sobesedilno prikazana v vsakokratni rabi, dopolnjen s konkordancami iz dveh knjig (TE 1555, DAg 1585). Listkovni korpus smo v zadnji fazi dopolnjevali z digitalnim Korpusom 16 (< https://fran.si/korpus16/>), ki obsega prepise 45 knjižnih del na 12.945 straneh; − osnovne enote slovarja so občnoimenske enobesedne iztočnice, ki so posodobljene ozi- roma prečrkovane in združujejo več glasovnih različic. Te so se lahko zapisovale na več načinov, nanje kažejo kazalke različnih vrst; − ponazarjalno gradivo je citatno po načelu znak za znak, gotica je spremenjena v latinico; − v uvodnem delu slovarja je predstavljen koncept slovarja, popis domačih in tujih virov za slovar, literatura (v izboru) idr. Preglednica najpogostejših zapisov glasov slovenske-ga knjižnega jezika 16. stoletja bo v pomoč pri prepoznavanju glasovne podobe različ- nih zapisov in hkrati pojasnilo za določena prečrkovanja v slovarju; − osnova za delo na slovarju je računalniški program iLex, ki slovarske podatke shranjuje v obliki baze xml. 276 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Delo za slovar je potekalo v več fazah. Skupina rednih sodelavcev se je postopoma širila od enega do sedmih sodelavcev in se nato skrčila na štiri oz. pet (ena mlada raziskovalka). Po pripravi zgodovinskega jezikovnega gradiva za redakcijo v obliki abecedno urejene listkovne kartoteke, popisu besedja posameznih del (alfabetarijev), oblikovanju skupne kartoteke in izdelavi slovarskega koncepta je bil leta 2001 izdan poskusni snopič z obsežnim uvodom (konceptom) in vzorčnimi slovarskimi sestavki Slovar slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja (M. Merše, F. Novak s sodelova- njem F. Premk). Leta 2011 je izšla monografija Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja petih avtorjev (K. Ahačič, A. Legan Ravnikar, M. Merše, J. Narat, F. No- vak), tj. v slovarski obliki predstavljen popis občnoimenskega besedja, ki so mu dodane besednovrstne in druge slovnične oznake. Od leta 2012 smo pripravili končen koncept slovarja, leksikografski priročnik za izdelovanje slovarskih sestavkov (več različic v letih 2016–2020) in opravili tehnična dela za izdelavo slovarskih sestavkov v programu iLex. Natanko deset let kasneje je izšel prvi del Slovarja slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja (A–D), ki smo ga pripravili avtorji in glavni uredniki starejše (M. Merše, J. Narat, F. Novak), srednje (K. Ahačič, A. Legan Ravnikar) in mlajše generacije (M. Čepar, A. Jelovšek). Osnovna enota slovarja je slovarski sestavek z iztočnico v izhodišču. V njem je pred- stavljena izrazna, pomenska, stilno-zvrstna podoba in okoliščine rabe besede in večbe- sednih leksikalnih enot, povezanih z iztočnico. Slovarski sestavek razlagalnega zgodovinskega slovarja ima naslednjo zgradbo. 1. V glavi slovarskega sestavka je glasovno in pisno posodobljena enobesedna iztočni- ca in njene glasovne različice. 2. Zaglavje vsebuje drugo osnovno obliko, ki nakazuje sklanjatveni vzorec, besedno- vrstno oznako, rekonstrukcijo jakostnega naglasa, podatek o številu pojavitev ter knjig s pojavitvijo iztočnice, oblikoslovno zaglavje (po oblikoslovnih kategorijah, značilnih za posamezne besedne vrste), podatek o pisanju skupaj ali narazen in podatek o veliki ali mali začetnici. 3. Kot neobvezna sestavina slovarskega sestavka sledi medrazdelek s pojavitvami iz slovarjev, registrov in slovnice, ki jih zaradi pomenske širine tujejezičnih ustreznic iz- točnice ni bilo mogoče razvrstiti kot dokazno gradivo za določen pomen ali podpomen. 4. Razlagalno-ponazarjalni del slovarskega sestavka vsebuje pomenske enote, ki so razvrščene hierarhično in po predvidenem vrstnem redu. Pomeni si sledijo od osnovne- ga k pomenom, ki so drugotni, manj pogosti, bolj zaznamovani, bolj specifični. Njim so podrejeni podpomeni, označeni z dvema poševnicama (//), in pomenski odtenki z eno poševnico (/). Odtenki nimajo več samostojnih razlag, lahko pa ima zapostavljeno raz- lago posamezen zgled znotraj njih. Opisna razlaga natančno določi pomen besede, sledi Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 277 ji razlaga s sodobno sopomenko, ki ima predvsem vlogo usmerjevalca k pravilnemu in hitrejšemu razumevanju besede za manj izkušene uporabnike. V razlagalni sklop so po- leg opisne in sinonimne razlage uvrščeni tudi kvalifikatorji in kvalifikatorska pojasnila. Slovnični kvalifikatorji in slovnična kvalifikatorska pojasnila opozarjajo na povezanost posameznih pomenov z določenimi slovničnimi lastnostmi besede. Neslovnični kva- lifikatorji in neslovnična kvalifikatorska pojasnila natančneje opredeljujejo okoliščine opisanega pomena. Posebej so v uvodu razloženi kvalifikatorji, ki imajo v slovarju spe- cifično rabo, npr. bibl. (biblijsko), katol. (katoliško), protest. (protestantsko), protest. o katol. (protestanti/protestantsko o katoliškem), ver. (versko). Kot primer navajam bibl.: s tem kvalifikatorjem in njemu podrejenima kvalifikatorskima pojasniloma v Sta- ri zavezi, v Novi zavezi označujemo splošno in specializirano izrazje, vezano na čas, prostor in kulturo v Svetem pismu (predvsem kadar kažemo na nasprotja v pomenu in rabi). Kvalifikatorsko pojasnilo v krščanstvu rabimo v primeru prikaza opozicije do npr. judovstva (v judovstvu) ali drugih verstev (v enoboštvu, v mnogoboštvu). Loču- jemo tudi rabo posameznega pomena zgolj ali tudi v okviru posamezne stalne bese- dne zveze, ki nimajo frazeološkega oz. terminološkega pomena. Ponazarjalni zgledi, razvrščeni po kronološkem zaporedju, so izbrani po osnovnem načelu, da kar najbolj zanesljivo dokazujejo in ponazarjajo pomenskost besed. Med izbirnimi načeli so npr. še: prva in zadnja pojavitev besed v besedilnih virih, zgledi iz najpomembnejših avtor- jev Trubarja, Dalmatina in Krelja, besednovrstna raznolikost del, zastopanost različnih skladenjskih vlog, aktualnost vsebine, npr. da zgledi kažejo aktualno družbeno proble- matiko, zlasti versko nasprotje med katoličani in protestanti, predstavljajo način življe- nja naših prednikov pred skoraj pol tisočletja ipd. Pomeni so ponazorjeni s skladenjsko celovitimi stavčnimi zgledi. Iz besedilnih virov so prepisani črkovno nespremenjeno in opremljeni s skrajšanimi podatki o avtorju, naslovu dela, letnici izida in strani. 5. Frazeološki razdelek vsebuje frazeme, ki jih prikazujemo v frazeoloških gnezdih prve in druge stopnje. Med frazeme prve stopnje so uvrščeni nedvoumni in nesporni primeri, ki ustrezajo vsem tipološkim lastnostim (pomenska celovitost, konotativnost, stilna zaznamovanost idr.). Frazemi druge stopnje predstavljajo nekatere manj usta- ljene primere, npr. pregovore, ekspresivne zveze, ki zahtevajo dodaten poudarek ali pojasnilo. V rabo trdneje vpeti primeri so prikazani v slovarski obliki, ki ji sledi opisna razlaga, v sopomenski razlagi pa je predstavljen frazeološki ustreznik, če obstaja. 6. V terminološki razdelek se uvrščajo zgledi za stalna besednozvezna poimenovanja, ki poimenujejo strokovne pojme. Ločimo termine prve in druge stopnje. V termino- loško gnezdo prve stopnje sodijo termini v današnjem pomenu besede, kjer dvoma o terminološkosti ni, v gnezdo druge stopnje pa se razvrščajo stalne besedne zveze, za katere se terminološka raba predvideva, ni pa je mogoče dokazati. Kot frazemi so tudi terminološke besedne zveze lahko izpostavljene v slovarski obliki ali pa imajo le zapostavljeno razlago. 278 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 7. Na koncu slovarskega sestavka se pri prevzetih besedah navaja etimološka kazalka, ki nima namena podati celotne etimologije dane prevzete besede, temveč uporabnika slovarja opozori na izvor besede in morebitno jezikovno posredništvo pri prevzemu. S tem želimo olajšati morebitno iskanje natančnejših informacij o izvoru in pomenskem razvoju besede v domačih in tujih etimoloških slovarjih. 8. Z vodilkami kažemo na sorodne besede, obravnavane v drugih slovarskih sestavkih, npr. glagole povezujemo z deležniki in deležji. 9. Novost v slovenskem slovaropisju je podatek o avtorju ali soavtorstvu slovarskega sestavka. Iz vsega napisanega lahko povzamemo, da je zgodovinski slovar Slovarja slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja primer znanstvenega slovarja, ki je namenjen jezikovnim zgodovinarjem, etimologom, dialektologom, profesorjem, prevajalcem, študentom, do-mačim in tujim raziskovalcem slovanskih jezikov. Ker v njem želimo popisati besedno kulturnozgodovinsko dediščino naših prednikov izpred skoraj 500 let, slovar predsta- vlja tudi vir informacij za literarne, splošne in kulturne zgodovinarje, teologe, etnologe in kulturne antropologe kakor tudi za splošne uporabnike, ki jih zanima, kdaj se je določena beseda prvič pojavila in kakšni so bili njeni zgodovinski pomeni. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 279 Alenka Jelovšek Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša alenka.jelovsek@zrc-sazu.si Gorske bukve 1582: znanstvenokritična izdaja 1 V začetku leta 2021 je kot 284. knjiga v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev oziroma druga knjiga v podzbirki Dela starejšega slovenskega slovstva pri Založbi ZRC izšla monografija Gorske bukve 1582: Gornih bukvi od krajlove svetlosti ofen inu potrjen general inu privilegium. Iz nov v slavenski jezik iztulmačan skuzi An- dreja Recla, farmostra na Raki: znanstvenokritična izdaja. Prevod štajerskega gorske-ga, tj. vinogradniškega zakona, potrjenega leta 1543, ki ga je leta 1582 pripravil farmo- šter na Raki pri Krškem Andrej Recelj, si v slovenski zgodovini zasluži posebno mesto kot najstarejše ohranjeno zakonsko besedilo v slovenskem jeziku in kot eno najstarejših slovenskih besedil s posvetno vsebino sploh. Poleg tega gre za najdaljše ohranjeno slo- vensko besedilo katoliškega avtorja iz 16. stoletja, ki nam omogoča vsaj delni vpogled v jezik, kot se je vzporedno s knjižnim jezikom protestantov v tem obdobju oblikoval v katoliških krogih, ter hkrati osvetljuje razmerje med pisnim in sočasnim govorjenim jezikom. Prinaša pa tudi bogato besedišče, ki ga je prevajalec črpal iz ljudskih izrazov v zvezi z vinogradništvom ter iz tradicije ustnega sodstva, zlasti gorskega prava, v okviru katerega se je izoblikovalo slovensko pravno izrazje. 2 Pobudo za pripravo nove izdaje Gorskih bukev z jezikovno posodobitvijo besedila je dal že leta 2014 Ivan Vizlar iz Društva vinogradnikov Raka. Posodobitev prvih 27 členov je pripravil Kozma Ahačič in jo objavil v zborniku Raka: ljudje in vino (2015), pozneje pa je uredništvo in dokončanje jezikovne posodobitve ter pripravo kritičnega prepisa prepustil avtorici tega prispevka. Posodobitev je bila ob strokovnem sodelovanju Katje Škru- bej usklajena tudi z najnovejšimi dognanji in terminologijo pravnozgodovinske stroke ter opremljena z obširnimi opombami, ki bralca seznanjajo s (pravno)zgodovinskimi dejstvi, ki olajšajo razumevanje besedila, ter jezikoslovnimi opombami, ki mestoma utemeljujejo posodobitev posameznih za sodobnega bralca nenavadnih struktur. Strokovni pregled in komentarje sta prispevala tudi zgodovinar Boris Golec in literarni zgodovinar Matija Ogrin, Kozma Ahačič pa je izdajo pospremil z uvodnim besedilom. 3 Jedro monografije predstavlja barvna reprodukcija 29 strani dolgega rokopisa. Faksimi-le spremljata vzporedni kritični prepis in že omenjena jezikovna posodobitev v sodobno knjižno slovenščino, ki približujeta vsebino in obliko besedila tako laičnemu kot strokov- nemu bralcu. 280 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 4 Sledi razdelek Komentar, ki predstavlja načela priprave kritičnega prepisa in jezikovne posodobitve. Dodan jim je tudi slovarček osnovnih gorskopravnih izrazov, ka- terega namen je bralcu z vzporejanjem (pogosto večpomenskih) izrazov v izvirniku in njihovih sodobnih ustreznic glede na pomen v določenem kontekstu olajšati razu- mevanje izvirnega besedila in pojasniti, zakaj se za enak izraz v izvirniku v jezikovni posodobitvi uporablja več sodobnih ustreznic. V tem razdelku pa so predstavljene tudi dosedanje obravnave in omembe Recljevega prevoda Gorskih bukev v strokovni (jezi- koslovni, zgodovinopisni in literarnozgodovinski) literaturi od njegovega odkritja leta 1882 dalje. 5 Najobsežnejši del monografije pa so razprave, ki besedilo in njegovega avtorja ter sam rokopis in okoliščine njegovega nastanka osvetljujejo z literarnozgodovinskega, zgodovinskega, jezikoslovnega in pravnozgodovinskega vidika. 5.1 Matija Ogrin je v razpravi »Rokopis Deželskosodni, desetinski in vinogorski red kneževine Kranjske. Kodikološki opis in izvor rokopisa« natančno kodikološko opisal rokopisni kodeks, v katerem je ohranjen prepis Recljevega prevoda Gorskih bukev, predstavil pa je tudi historiat rokopisa in podal tezo o njegovem izvoru: nastal naj bi konec 16. stoletja na Starem gradu pri Novem mestu na pobudo Krištofa II. pl. Obrača- na in njegove žene Doroteje Sidonije pl. Egkh, ki sta dala v rokopisno knjigo prepisati grajsko zbirko pravnih besedil in jo uvezati v razkošne platnice. Ogrin je opozoril tudi na dejstvo, da so listi s slovenskim besedilom Gorskih bukev močno potemneli, kar kaže, da je bilo to besedilo od vseh v rokopisu najpogosteje v rabi, saj so morali gospo- darji Starega gradu kot lastniki velikih vinogradniških posesti vsako leto osebno voditi zborovanje sogornikov, na katerem se je vsakokrat prebralo tudi slovensko besedilo Gorskih bukev. 5.2 Boris Golec je v prispevku »Okoliščine nastanka Recljevega prevoda Gorskih bu- kev« predstavil arhivske drobce o življenju in delu Andreja Reclja. Ugotovil je, da je na Raki služboval približno dvajset let (1580–1598/1600), da je bil najverjetneje cistercijan in sodeč po priimku doma z Dolenjskega, ne z Gorenjskega, kot se je v preteklosti sklepalo na podlagi nekaterih jezikovnih značilnosti prepisa. Ohranjeno pismo opatu v Stični priča, da se je spoznal na vinogradništvo, kot župnijski upravitelj na Raki je bil tudi sam gorski gospod, novoodkriti arhivski zapis pa priča, da je bil tudi sam zaku- pnik vinograda, tako da je povsem mogoče, da se je za prevod vinogradniškega zakona odločil iz lastne potrebe. Avtor razprave opozori tudi na dejstvo, da je Recelj pripadal istemu krogu kot edini znani katoliški avtor katekizma v 16. stoletju Lenart Pacherne- ker, čigar delo pa je izgubljeno, in da je knjižni jezik, kot ga je Pacherneker uporabljal v svojem katekizmu, najverjetneje vplival tudi na Recljev prevod. 5.3 V prispevku »Jezik Recljevih Gorskih bukev« (Alenka Jelovšek) je jezik rokopisa analiziran s pravopisnega, glasoslovnega, oblikoslovnega, besedotvornega in Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 281 skladenjskega vidika, in sicer primerjalno s slovenskim knjižnim jezikom slovenskih protestantov. Ker je ohranjeno besedilo prepis izvirnika, je opozorjeno na jezikovne pojave, ki kažejo na različne narečne osnove piscev: osnovni glasovni razvoji nedvo- umno kažejo na (vzhodno)dolenjsko osnovo teksta, kar potrjuje ugotovitve, da je bil Recelj najverjetneje Dolenjec in ne Gorenjec, ki bi se zavestno približeval knjižnemu jeziku protestantov, kot se je domnevalo v preteklosti. Posamezni gorenjski jezikovni drobci so najverjetneje v besedilo prišli s prepisom, vendar nekatere napake v rokopisu kažejo, da je ohranjeni prepis delo nekoga, ki ni znal slovensko, zato se pojavlja vpra- šanje, ali ne gre pri njem za prepis že deloma jezikovno spremenjenega prepisa. Zaradi pomanjkanja podatkov odgovora na to vprašanje ni bilo mogoče podati. 5.4 Razprava » Gorske bukve in slovenska pravna zgodovina: izbrana vprašanja« prinaša osvetlitev obravnavanega rokopisa v luči novih dognanj slovenske pravne zgodovine. Avtorica Katja Škrubej je opozorila, da gre pri vinogradniškem zakonu za vladarjevo intervencijsko zakonodajo (posredovanje v sporu med deležniki). Posebno pozornost je posvetila tudi Recljevim »vrinkom«, tj. delom besedila, ki jih v nemški predlogi ni. Med njimi je tudi njegova oznaka general inu privilegium za prevedeni korpus prav- nih pravil, ta in drugi vrinki pa so po mnenju avtorice branili interes zakupnikov proti gorskim gospodom in opozarjali, da veljavnost pravnih določil v dokumentu zagota- vlja sam deželni knez. V prispevku je opozorjeno tudi na pomen prevladujoče ustne komunikacije s konstitutivnimi učinki v pravnem življenju v primerjavi s pisno in na primere t. i. performativne slovenike (slovenskih pravnih izrazov, ki so se skozi stoletja ohranjali predvsem v govorjenem jeziku) v Recljevem besedilu. 5.5 Zadnja v sklopu razprav o Gorskih bukvah je prispevek Staneta Grande, ki je v sodelovanju z Matjažem Blokarjem predstavil »Gospodarski in socialni pomen gorskopravnih zemljišč na primeru Rake«. Na podlagi franciscejskega katastra je ugotovil, da so imela gorskopravna zemljišča (nem. Überland) na območju Rake velik gospodarski pomen, saj so si z njimi podložni kmetje izboljševali svoj ekonomski in socialni polo- žaj. Hkrati pa je bila v prvi polovici 19. stoletja le dobra polovica teh zemljišč dejansko zasajena z vinsko trto, druge površine pa so bile kljub svojemu pravnemu statusu na- menjene drugim oblikam rabe (njiva, pašnik, gozd itd.). 6 Monografija Gorske bukve 1582 tako prinaša celovit pregled tega pomembnega dokumenta iz slovenske (jezikovne) zgodovine, ki bralcem ne samo predstavlja javno rabo slovenščine v starejših obdobjih, ki je bila, kot v uvodu opozarja Kozma Ahačič, tako pred vzpostavitvijo slovenskega knjižnega jezika kakor po njej mnogo bolj ži- vahna, kot bi lahko sklepali po količini ohranjenega oz. zapisanega gradiva, seznanja jih tudi z gorskim pravom kot slovensko pravno ustanovo, ki je s slovenskim pravnim izrazjem skozi stoletja vse do zemljiške odveze leta 1848 ohranjala svojo samobitnost. Slovenski jezik in slovstveno ustvarjanje v Prekmurju s Porabjem Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 285 Marko Jesenšek Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti marko@jesensek.si Knjižna prekmurščina – stari slovenski jezik Prekmurščina je bila do poenotenja slovenske knjižne norme med pomladjo narodov leta 1848 v stari Avstriji in Kraljevini Ogrski ob kranjščini različica slovenskega knjižnega jezika. V Avstro-Ogrski je bila jezikovno-politično imenovana za ogrsko slovenščino, in sicer razlikovalno do t. i. kranjske avstrijske slovenščine. Geografska meja je bila ves čas Mura, in to tako močna, da Slovenci na desni strani reke do začetka 19. stoletja sploh niso vedeli, da se je med Muro in Rabo razvijal in uporabljal »drugačen« slovenski knjižni jezik kot v osredju. Prekmurski (knjižni) jezik izhaja iz Kocljevega panonskega prostora, ki sta ga Ciril in Metod v šestdesetih letih 9. stoletja soočila s starocerkvenoslovansko jezikovno tradicijo, kranjski (knjižni) jezik pa iz alpskega karantanskega prostora. Avgust Pavel se je v začetku 20. stoletja prvi začel znanstveno zanimati za prekmurski jezik, dober poznavalec jezikovnoknjižnih razmer v Prekmurju je bil Vilko Novak, po njem pa so (bili) za poznavanje prekmurskih jezikovnih razmer v javnosti najbolj za- služni Ivan Škafar, Jožef Smej in Anton Vratuša, jezikovno ga je v razvoj slovenskega knjižnega jezika ustrezno postavila Martina Orožen, narečno pa so ga začeli raziskovati (ob porabskih jezikoslovcih, npr. Marija Bajzek Lukač, Marija Kozar Mukič) v mari- borski dialektološki šoli pod vodstvom Zinke Zorko (npr. Mihaela Koletnik); z zgo- dovino prekmurskega jezika in analizo posameznih tiskov se ukvarjam že trideset let tudi jaz, raziskave pa nadaljujejo mlajši poznavalci razmer v panonskem jezikovnem prostoru (npr. Natalija Ulčnik, Nina Horvat). 1 Od kranjščine in prekmurščine do novoslovenščine Prekmurščina se je kot knjižni jezik uveljavila v času, ko sta bili za slovenski geograf- ski prostor še značilni jezikovna pokrajinskost in normativna neenotnost. Nastala je podobno kot kranjščina, tj. kot stranski dosežek protestantizma, da so lahko verniki sami brali Sveto pismo in bili neposredno povezani z Bogom v razumljivem, maternem jeziku; seveda pa jih je bilo zato najprej treba naučiti brati in pisati (tako so nastale prve kranjske in prekmurske tiskane knjige, abecedniki) ter jih seznaniti z glavnimi nauki nove/prave vere (kranjski Trubarjev in prekmurski Temlinov katekizem). Prekmurski knjižni jezik se je najprej oblikoval in razvijal v cerkvenem slovstvu, pred tem pa v govorjeni besedi v cerkvi, pri bogoslužju, molitvah, petju. Zdi se, da njegov 286 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 knjižni začetek sega v čas, ko so svoje knjige tiskali tudi kranjski protestanti. V 16. sto- letju je bila natisnjena Agenda Vandalica (1587), o kateri je Mihal Bakoš poročal v treh pismih Mihaelu Institoriusu Mošovskemu – v zadnjem pismu je zapisal, da mu pošilja Agendo Vandalico, hkrati pa tudi prosi Mošovskega, naj mu obrednik vrne, ko ga bo pregledal in prebral. Čeprav nekateri dvomijo, da je knjiga obstajala, dopisovanje med Bakošem in Mošovskim dokazuje, da se motijo. Bakoš zagotovo ne bi zapisal, da poši- lja knjigo, ki ne obstaja. Žal pa se je za tem izvodom izgubila vsaka sled, prav tako pa doslej niso našli drugega znanega izvoda. Obstaja tudi domneva, da ni šlo za prekmur- sko, ampak kranjsko Dalmatinovo agendo iz leta 1585, vendar je tudi to manj verjetno, saj je Mošovski prosil Bakoša, naj ga informira, kaj se dogaja z jezikom v Prekmurju. Zanimivo pa je, kako se tudi pri Agendi Vandalici srečujeta kranjski ter prekmurski jezik ter vse, kar je povezano s protestantizmom na Kranjskem in v Prekmurju. Zdi se, da je domnevno prvo prekmursko knjigo tiskal nekdanji ljubljanski tiskar Janž Man- dlc, ki je leta 1575 v Ljubljani natisnil Dalmatinovega Jezusa Siraha, prvo slovensko knjigo, ki je bila tiskana na slovenskih tleh. Leta 1581 je bil izgnan iz Ljubljane, ker se je pripravljal na tiskanje Dalmatinove Biblije. Na Ogrskem je nadaljeval tiskarsko dejavnost in je med številnimi latinskimi, madžarskimi, hrvaškimi in nemškimi knjigami v Monyorókeréku/Eberau (ali pa v Német-Ujváru/Güssingu) natisnil tudi domnevno prvo prekmursko knjigo Agendo Vandalico. Nastanek in razvoj prekmurskega knjižnega jezika je v 18. stoletju preslikava vsega, kar se je dogajalo na Kranjskem v drugi polovici 16. stoletja. Franc Temlin je za pi- sni jezik svojega katekizma začel izbirati nadnarečna jezikovna sredstva in izrazne možnosti, ki so postajale značilne za prekmurski knjižni jezik. Uveljavil se je na enak način kot kranjski jezik s Trubarjem. Temlinov Mali katechismus, priredba madžar- skega gjurskega katekizma ( Győri Katechismus, 1709) po Lutrovem nemškem malem katekizmu, je na »szlovenszki jezik preloſeni« in na 48 straneh prinaša »krátki návuk vöre kerſchánſzke«. Nad drobno in navidez nepomembno knjižico bi danes kdo celo zamahnil z roko, toda ta prevod iz leta 1715 je prvi ohranjeni prekmurski tisk, torej za- četek zgodbe o prekmurskem knjižnem jeziku. Leta 1725 jo je nadaljeval Abecedarium Szlovenszko, za katerega se ne ve, kdo je njegov avtor, ki se je v Prekmurju zgledoval po znanem kranjskem Trubarjevem načrtu o oblikovanju knjižnega jezika v cerkvenem slovstvu in odločno izraženi protestantski potrebi, da verniki sami berejo Sveto pismo v maternem jeziku. »Lüblénomi ſzlovenſzkomi Národi« v Prekmurju je bila leta 1747 namenjena tudi tretja prekmurska protestantska knjiga. Mihael Sever je v Rédu zvelicsánsztva s pomočjo vprašanj in odgovorov predstavil »jedro ſzvetoga píſzma«, glavne dele protestantske vere, molitve in pesmi. Števan Küzmič je leta 1754 trem pre- kmurskim prvotiskom na poti do prevoda Svetega pisma dodal še prirejeni katekizem Vöre krščánske krátki návuk, ki na 275 straneh objavlja svetopisemske odlomke, »/a/r predevſzejm ſzem od Sz. Piſzma, ſzkoga i na kom czejli ete czimper ſztoji, li nakráczi gucsao«, molitve in verske pesmi: Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 287 Dabi ſe záto tá nevola med naſſim Szlovenszkim národom ſzkákſim tálom zvrácſiti mogla: vtákſi red ſzem posztavo vſze eto delo, da, liki szem njemi imé dáo: Vöre krſztsánſzke krátki návuk, tak prouti tomi nikaj nouvoga i zmíslenoga, nego li tiſzto ſztaro vcsenjé vſzebi zdrʼzava, ſtero je od zacsétka ſzvítá bilou i ſztero je vſzáksemi krſztsánſzkoga vadlüvanja človeki na zvelicsanje vſzegavejcs potrejbno znati. (Küzmič 1754: Predgovor.) Števan Küzmič je prvi Slovenec, ki je prevedel Novo zavezo Svetega pisma iz origi- nalnega jezika, tj. neposredno iz stare grščine. Njegov Nouvi Zákon (1771) je, tako kot Dalmatinova Biblija (1584) v osrednjeslovenskem jezikovnem prostoru, postal zgled za normo in predpis prekmurskega knjižnega jezika. Dalmatinova kranjščina je bila je- zikovni kompromis med Trubarjevimi in Kreljevimi jezikovnimi pogledi, srednja pot, ki je dolgoročno določila, kakšna naj bo knjižna kranjščina. Küzmič je ravnal podobno kot kranjski prevajalec Biblije, saj je imel podobna načela in zamisli. Razvil je vse značilne izrazne sestavne dele prekmurskega jezika. V glasovju, besedju, oblikah, skla-dnji in slogu je združil Temlinove, NN-jeve ( Abecedarium Szlovenszko) in Severjeve predhodne rešitve ter jih s svojim znanjem in razumevanjem jezika povezal v zanesljiv, dolgoročno trden sistem knjižne prekmurščine. Pri tem je lahko izhajal tudi iz starejše rokopisne jezikovne tradicije v Prekmurju, npr. Martjanske pesmarice iz 16. stoletja in številnih drugih, predvsem upravnih besedil. Knjižna kranjščina je bila nadnareč- na novotvorba gorenjščine, dolenjščine in ljubljanskega govora, enako je tudi knjižna prekmurščina rastla iz narečja. V 18. stoletju je bila ustvarjena s preraščanjem gorič- kega in ravenskega govora v enoten prekmurski knjižni sestav. Posebnost v primerjavi z jezikovnim dogajanjem na Kranjskem je bila, da je umanjkal združevalni osrednji mestni govor, ker v Prekmurju takrat še ni bilo mest, zato pa se je prekmurski knjižni jezik v 19. stoletju dopolnil še z nekaterimi dólinskimi vplivi. Števan Küzmič se je z govorjenim jezikom, ki se je v Prekmurju ohranjal skozi stoletja, načrtno ukvarjal in mu dal popolnejšo obliko v Nouvem Zákonu. Sveto pismo je najzahtevnejše besedilo za prevajanje, podvig, ki ga zmorejo le najboljši poznavalci jezikovnih sredstev izvirnega in prevodnega jezika; v narečje se ga ne da prevesti, v narečju zmanjka besed, strokov- nih izrazov, skladenjskih rešitev in stilističnih virtuoznosti, ki jih zahteva prevod knjige vseh knjig. Števan Küzmič je leta 1771 pokazal, kaj zmore prekmurski knjižni jezik – verjetno je prevedel tudi Staro zavezo (katoliški duhovnik Mikloš Küzmič je poročal škofu Szilyju o tem prevodu v latinskem pismu), ki pa ni bila natisnjena, rokopis pa se je izgubil. Veličastno zgodbo o prekmurskem knjižnem jeziku je nadaljeval katoliški duhovnik in narodni buditelj Mikloš Küzmič. Jezikovno je izhajal iz protestantske jezikovne tradi- cije. Njegova knjižna prekmurščina je podobna kot pri Števanu Küzmiču, a jo je, tako kot tudi na Kranjskem katoliški pisci druge polovice 17. in začetka 18. stoletja, samo- stojno nadgradil v prevodih in priredbah sedmih knjig (štiri nabožne, tri posvetne), ki 288 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 jih je v desetih letih (1780–1790) izdal »v izredni ljubezni do slovenskega naroda«. Gre za sedem veličastnih jezikovnih in kulturnih spomenikov, ki so Prekmurce v ogrskem okolju istovetili s prekmurskim slovenskim jezikom in krepili njihovo narodno zavest. Jezikovno sta bili najbolj vplivni Kniga molitvena (1783), ki je bila do leta 1942 ponatisnjena sedemindvajsetkrat, in Szvéti evangyeliomi (1780), ki so do leta 1920 izšli trinajstkrat; izdal je tudi katekizem ( Krátka summa velikoga katekizmussa, 1780), odlomke iz Svetega pisma stare in nove zaveze ( Sztároga i nouvoga testamentoma szvéte histórie kratka summa, 1796), molitvenik ( Pomoucs bete'snih i mirajoucsih, 1781), najbolj razširjen učbenik za osnovno šolo v Prekmurju, ki je bil v 19. stoletju trinajstkrat ponatisnjen ( Szlovenszki Silabikar, 1780) in prvo prekmursko berilo za učenje branja in pisanja v slovenščini/prekmurščini in madžarščini ( ABC knji'sicza na narodni soul haszek, 1790). Navezanost na starejšo prekmursko (govorno in rokopisno) jezikovno tradicijo kažejo ubeseditve v prvi ohranjeni protestantski pesmarici Nouvi Gráduál (1789). Mihal Ba- koš je soočil staro prekmurščino, ki je bila v cerkvi še precej kajkavsko kalkirana, s so- dobnim prekmurskim knjižnim jezikom ter ga s pomočjo cerkvene pesmi razširjal med protestanti v Prekmurju. Bakoševo neustrezno jezikovno združevanje stare govorjene in sodobne knjižne prekmurščine je popravljal Mihal Barla, avtor pesmarice Krszcsan- szke nôve peszmene knige (1823). Bakoševo prekmurščino je negativno ocenil, ker se je v njegovi pesmarici »doſta zmenkanya nahajalo«, jezikovno pa je neposrečeno ohranjal še kajkavske in druge tujejezične prvine, tako da »ta Szlovenscsina je nej bila práva, nego vu vnógomi táli na tühi jesik zaobrnyena«. Sodobno knjižno prekmurščino je zato razločevalno imenoval »csiſti Szlovenſzki jezik«. Z več posluha kot Bakoš je knjižno prekmurščino obvladoval Števan Sijarto, ki je leta 1796 izdal Mrtvecsne peszmi, na- slednje leto pa še Molítvi na ſztári ſzlovenſzki jezik obrnyene. Leta 1807 je izšla tudi svatbena knjiga Sztarisinsztvo i zvacsinsztvo, v kateri je bila v prekmurskem knjižnem jeziku s predstavitvijo snubitve in vabilom na svatbo ter necerkvenimi pesmimi prvič ubesedena tudi posvetna vsebina. Po Š. Küzmičevem prevodu Novega Zákona je bila to najpomembnejša prelomnica v razvoju knjižne prekmurščine, ki se je iz cerkvenega slovstva razširila v posvetno, najprej na neumetniški, nato še na umetniški jezik in se potrdila v vseh funkcijskih zvrsteh jezika. Katoliški duhovnik Jožef Košič je prvi obvladoval tako rekoč vse izrazne prvine pre- kmurskega knjižnega jezika. Leta 1833 je prevedel učbenik za učenje madžarščine Krátki návuk vogrszkoga jezika za zacsetníke, v katerem je predstavil prvo, mestoma še okorno in iz latinščine ali madžarščine prevedeno prekmursko slovnično izrazje – celoto modernega prekmurskega slovniškega izrazoslovja je ustvaril Avgust Pavel v prav tako madžarsko pisani (rokopisni) slovnici prekmurskega jezika Vend nyelvtan leta 1942 (prevod v slovenščino in knjižna izdaja Prekmurska slovenska slovnica Vend nyelvtan; Maribor, 2013; prevod v angleščino Prekmurje Slovene Grammar: Avgust Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 289 Pavel’s Vend nyelvtan; Leiden, Boston, 2020). Košič je s svojo dejavnostjo na šolskem področju poskrbel za razvit prekmurski učni jezik, ki je leta 1845 dobil popolno obliko v privlačno napisani vzgojni knjigi s snovjo za učenje in izobraževanje otrok (lepo vedenje, moralno življenje ...) Zobriszani Szloven i Szlovenka med Műrov i Rábov. Za šolsko rabo in širšo stroko, predvsem pa, ker si je prizadeval vsestransko izobraziti prekmurske rojake, je začel ubesedovati zgodovinska besedila. Leta 1848 je objavil prvo zgodovinsko knjigo v prekmurščini Zgodbe vogerszkoga králesztva. Govori sicer o madžarski zgodovini od svetega Štefana do Ferdinanda V., pri tem pa predstavlja tudi panonsko prekmursko zgodbo in vpliv prekmurskega jezika, zlasti besedja, na madžar- ski jezik: »/P/o gorivzétji nezbrojenih szlovenszkih rejcsi med szovje szo szvoj szloki jezik obogatili, steri je lih vu pszüvanyi ino preklinjanji premosen bio.« Iz tridesetih ali začetka štiridesetih let 19. stoletja je ohranjen rokopis njegovega fragmetna Sztarine 'seleznih ino szalaszkih Szlovenov, jezikovno izvrstno napisanega edinega besedila iz zgodovine prekmurskih Slovencev. Žal je bil Košičev ohranjen ostanek nedokončane zgodovine »ogrskih Slovencev« objavljen šele leta 1914 in ni mogel vplivati na jezi- kovno in narodnostno zavest prekmurskih Slovencev v prvi polovici 19. stoletja, kakor bi, če bi bilo besedilo takrat natisnjeno. Košič je opozoril, da so prekmurski Slovenci in Hrvati v Ogrskem kraljestvu živeli v cerkveno-politični skupnosti, ki je bila koristna za oba naroda – Slovenci niso imeli madžarskega bogoslužja, ampak so v katoliški cerkvi uporabljali nadomestni kajkavski jezik, saj so bili njihovi duhovniki večinoma šolani v hrvaškem okolju zagrebške škofije ali pa so sploh bili Hrvati. Prekmurski protestanti pa so dobro poznali kranjske protestantske knjige, predvsem Trubarjev katekizem in prevod Nove zaveze ter Dalmatinov katekizem in njegovo Biblijo, verjetno pa tudi Kreljevo Postilo slovensko, ki jo je Košič napačno pripisal Dalmatinu: »Krajnszki kramar-je szo po hisaj ponüjali za malo cejno Trubera i Dalmatina szlov. Knige.« Gre za zelo pomemben podatek iz zgodovine slovenskega jezika, ki kaže, da sta kranjščina (prote- stantska cerkev) in kajkavščina (katoliška cerkev) do neke mere vplivali na slovenske jezikovne razmere med Muro in Rabo, tako da je jezik prekmurske cerkve postajal z njuno pomočjo bolj nadnarečno samozavesten, dokler ni v 18. stoletju razlikovalno do obeh oblikoval samostojne knjižne norme. Košič je ta najpomembnejši dogodek iz kulturne zgodovine prekmurskih Slovencev obravnaval dvotirno – pri protestantih je zanj nedvomno zaslužen »glaszoviten Küzmics Stevan farar«, ki je »szvetoga piszma nouvi zakon poszloveno«, med katoliškimi pisci pa je za samostojnega in od Števana jezikovno neodvisnega prevajalca imenoval Mikloša Küzmiča, ki mu »bogolübnoszt s csela szija, sz perszih pa domorodsztvo dija«. Košič ga je zaradi vsega, kar je naredil za prekmurski jezik, kulturo in narod skoraj razglasil za svetnika: »Szlovenszko lüdsztvo ga ma vedno v dobrem szpomini i ga skoro bi djao, kak szetca v po'stenyi dr'si.« Košičeve jezikovne stike s slovenščino na desni strani Mure je nadaljeval Jožef Bo- rovnjak, ki je na Cankovi sprejemal štajerske duhovnike in izobražence, jih seznanjal z jezikovnimi, kulturnimi in političnimi razmerami v Prekmurju, od njih, predvsem od 290 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Božidarja Raiča in Antona Trstenjaka, pa je dobival pomembne informacije o »avstrij- ski slovenščini«, prizadevanjih za poenotenje kranjskega in prekmurskega knjižnega jezika, čitalniškem in taborskem gibanju ter dejavnosti Mohorjeve družbe in širjenju njenih knjig tudi v Prekmurju. Skrbel je za ponatiskovanje pomembnih prekmurskih knjig, pisal pa je tudi sam, npr. leta 1875 je izdal prekmurski molitvenik in pesmarico Szvéti Angel csuvár, v kateri se je jezikovno približal novoslovenščini – enotni slovenski knjižni jezik je sprejel v začetku devetdesetih let 19. stoletja, ko je izdal Angelsko službo. S prevodom madžarske programske knjižice Máli politicsni vodnik (1869) pa je razmeroma pozno postal še začetnik prekmurskega publicističnega jezika, ustaljenem v prvem prekmurskem časopisu Prijátel (1875–1879), ki ga je v Budimpešti urejal Imre Agustič; v njem je objavljal tudi leposlovje v prekmurščini, npr. prevode takrat sodob- nih madžarskih pesnikov (npr. Mihály Vörösmarty, Sándor Petőfi, János Arany), ali pa krajše domače ali prevedene pripovedke. 2 Dvojnični razvoj knjižne slovenščine Sodobne raziskave zgodovine slovenskega jezika opozarjajo na dvojnični razvoj slo- venskega jezika, v katerem pa nekateri zagovarjajo jezikovni elitizem osredja, ki je za edino pravilno priznaval osrednjeslovensko knjižni normo, vzhodnoslovensko pa je etikiral s pokrajinskostjo in jezikovnim partikularizmom ter jo pogosto imenoval kar za jezikovno zablodo. Neenakopravni položaj obeh slovenskih knjižnih norm se je utrjeval z napačnim prepričanjem, da je osrednji (kranjski) jezik pravilen, vzhodnoslo- venski (prekmurski) pa napačen, s tem pa je osrednjeslovenski kranjski knjižni jezik v primerjavi s prekmurskim vzhodnoslovenskim neupravičeno pridobival normativnost in prestižnost. Predzgodba o dvojničnem razvoju slovenskega knjižnega jezika sega v alpski in panon- ski jezikovni prostor, v katerih se je slovenščina po Brižinskih spomenikih razvijala neodvisno in ločeno. Mura je bila izrazita geografska, stroga politična in ostra jezikovna meja. Ko so se v panonski prostor naselili Madžari, so si slovanske staroselce politično podredili in jih začeli vključevati v svoje kulturno okolje, v katerem se je tudi jezik razvijal drugače kot v alpskem prostoru. Šlo je za prepletanje kajkavskih, prekmurskih in vzhodnoštajerskih jezikovnih stikov, ki sta jih je na poseben način določala globalna madžarščina in odrezanost od matičnega slovenskega jezikovnega prostora. Odločilno je bilo, da Kranjci vse do začetka 19. stoletja niso imeli informacij o slovenskem jeziku v Prekmurju in niso vedeli, da se na levi strani Mure dogaja kar koli povezanega s slo- venstvom. Janez Bleiweis še med pomladjo narodov leta 1848, ko se je že navdušil nad idejo združene Slovenije po vzoru Vodnikove Ilirije, v to skupnost (Kranjska, Koroška, Štajerska, Goriški pokrajina, Istra s Trstom) ni prišteval Prekmurja in tudi prekmurskih Slovencev ni omenjal. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 291 Dejstvo je, da je imel slovenski knjižni jezik dvojnični razvoj, da se je v alpskem pro- storu oblikoval kranjski ali osrednjeslovenski knjižni jezik, v panonskem prostoru pa prekmurski ali vzhodnoslovenski knjižni jezik in da sta se samostojno in ločeno razvi- jala vse do sredine 19. stoletja, ko so ideje o slovenski državnosti povzročile poenotenje knjižne norme, pač po romantičnem razumevanju, da je jezikovna enotnost predpogoj za združitev Slovencev v eni oz. samostojni državi. 3 Pomlad narodov in katoliško ter protestantsko razumevanje jezikovnega vprašanja v Prekmurju Ideja pomladi narodov je bila vezana na romantično razumevanje naroda in države – narod ima skupni jezik in svojo državo. Slovenci so se sredi 19. stoletja zato začeli jezikovno združevati, Danes se to sliši zelo enostavno, v resnici pa je šlo za zapleteno in dolgotrajno delovanje za dosego tega cilja. Medsebojno približevanje, posnemanje in vplivanje med knjižno kranjščino in prekmurščino je trajalo dobrih osemdeset let (če sta mejnik pomlad narodov in ideja Zedinjene Slovenije), ali skoraj sto petdeset let (če je dokončni mejnik združitev prekmurskega narodnega ozemlja z matičnim slovenskim po koncu prve svetovne vojne). Zgodba o poenotenju slovenskega knjižnega jezika se ni zaključila »čez noč«, saj so katoliški in protestantski pisci imeli različne poglede na to vprašanje. Katoličani so pod vplivom romantičnega razumevanja naroda, da je jezikovna enotnost predpogoj za narodnostno združitev, sprejeli novoslovenščino kot skupni slovenski knjižni jezik. Protestanti so jezikovno poenotenje zavračali, saj so ga razumeli kot cerkveno-politično vprašanje o obstoju protestantizma v Prekmurju. Janoš Kardoš, po letu 1830 več kot štirideset let nesporni vodja in prvo ime prekmurskega protestantizma, je bil prepričan, da je novoslovenščina kranjska grožnja za rekatoliza- cijo Prekmurja. V številnih knjigah in učbenikih, finančno podprtih od madžarske obla- sti, je ohranjal stari slovenski jezik. Kardoš ni vedel, da bo ta prekmurska protestantika kasneje »dokaz« za vendsko teorijo o posebnem, neslovenskem jeziku v Prekmurju, ki je drugačen od slovenskega knjižnega jezika. Kardoš ni bil zagovornik madžarizacije prekmurskih Slovencev, tudi ne jezikovni odpadnik, ki bi se želel odmakniti od sloven- ske jezikovne smeri; žal je le napačno razumel zgodovinski trenutek, v katerem je bilo potrebno razumeti jezikovno vprašanje narodno- in ne cerkvenopolitično. 4 Informacije o prekmurskem knjižnem jeziku na Kranjskem Prva prava informacija o prekmurskem jeziku je prišla med Kranjce šele na začetku 19. stoletja, ko je bil Kopitar seznanjen s Küzmičevim prevodom Nouvega Zákona. Če bi na Kranjskem poznali prekmurski prevod pred Japljevim prenavljanjem Dalmatinove- ga bibličnega jezika, bi do poenotenja slovenske knjižne norme prišlo verjetno že konec 18. stoletja. Tako pa se je Jurij Japelj s somišljeniki dvesto let po Dalmatinu ponovno 292 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 lotil dela, ne da bi poznal Küzmičev neposredni prekmurski prevod iz stare grščine, tj. originalnega jezika Nove zaveze. Ko je konec 18. stoletja štajerski jezikoslovec Ivan Žiga Popovič od Čeha Zlobickega dobil Nouvi Zákon, je bil presenečen, da gre za prevod v prekmursko slovensko različico knjižnega jezika. S tem je seznanil Kopitarja, ki je takrat raziskoval staro cerkveno slovanščino in se je ukvarjal s teorijo o njenem panonskem izvoru. Arhaični stari slovenski jezik v Novem Zákonu je Kopitarja tako navdušil, da ga je povezal z zgodbo o Brižinskih spomenikih, ki sta jih po skoraj tisoč letih našla Rusa Köppen in Vostokov in jih razglasila za starocerkveoslovansko besedilo. Kranjščina se je zaradi moderne vokalne redukcije in drugih dialektalnih sprememb močno oddaljila od jezika Brižinskih spomenikov, zato je bila povezava težje prepozna-na in s tem je bila zabrisana tudi jezikovna tradicija. Kopitar se je navdušil nad čistim in arhaičnim slovenskim jezikom Števana Küzmiča, v Ljubljani pa je tudi Matija Čop sledil njegovim razmišljanjem in tako sta dva najznamenitejša kranjska humanista za- čela priporočati jezik prekmurskega prevoda Nove zaveze. Zanimanje za prekmurščino je močno narastlo in Küzmičev jezik je postal pomemben vzor pišočim Kranjcem. Prvi posnemovalec je bil Matevž Ravnikar, kasnejši tržaški škof, ki je v svoje Sgodbe Şveti- ga pişma sa mlade ljudí (1815–1818) vključil več prekmurskih jezikovnih posebnosti, tudi deležja in deležnike na - ši. Nad njimi se je tako navdušil, da je v uvodu knjige zapisal, da »imajo na vzhodu izrečovanja, ki pri nas niso v navadi«, za oblike na - ši pa je ugotovil, da »tako lepo okrajšajo stavek«. Deležniško-deležijski skladi na -č in - ši so bili značilno prekmursko oblikovno-skladenjsko sredstvo, ki se je v kranjskem jeziku skoraj povsem izgubilo, ponovno pa se je uveljavilo v novoslovenščini. Števan Küzmič je v prevodu Nouvega Zákona uporabil veliko oblik na - č in - ši ( gori zidoucsi, hodecsi, iszkajoucsi, imajoucsi, kricsecsi, krſztcsavajoucsi; blagoſzlovivſi, doli ſzpadnovſi, gori poglednovſi, gori ſztanovſi, nazaj ſze zglednovſi, nakleknovſi, nihavſi, odpuſztivſi, npr.: I priſztoupivſi ktomi drügomi, ercsè nyemi ravno tak. On pa odgovorécsi ercsè: jaſz Goſzpodne. I nej je ſou. /Mat. 21,30/), ki so bile znane tudi v Brižinskih spomenikih (npr. bivši). Ravnikar je sicer pomešal njihovo izpeljavo in razširjenost, saj ni vedel, da deležja na - ši izražajo preddobnost, deležja na - č pa istodobnost. Metelko je to popravil v slovnici leta 1825, skladenjsko strnjanje pa je v 19. stoletju postalo novoslovensko modno. Prešeren si je Ravnikarja kljub temu privoščil v puščici, v kateri je ošvrknil na- pačno rabo oblik, hkrati pa je opozoril na njihovo umetno oživljanje in rabo v knjižnem jeziku: »Slovencev jezik potujčvavši, si kriv, da kolne kmet molitve bravši«. 5 Zaključek V prvi polovici 19. stoletja se naš jezik še ni imenoval slovenski, ampak sta obstajali kranjska in prekmurska različica – kranjska brez oznake slovenski jezik, prekmurska pa z razločevalnim besednozveznim dodatkom stari slovenski, ker so takrat kajkavci imenovali svoj jezik slovenski. V pomladi narodov so se rodile ideje o večji samostojnosti Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 293 t. i. nezgodovinskih narodov znotraj Avstrije in Ogrske, tudi ideja slovenske državnosti sega v tiste čase, zato pa se je bilo treba jezikovno poenotiti. Šlo je torej za izvenjezi- kovne vzroke, za neki višji, nacionalni, politični interes, ki je pripeljal do oblikovanja novoslovenščine kot enotnega slovenskega knjižnega jezika. Pri tem je šlo za oboje- stranski proces približevanja, prepletanja in prevzemanja iz kranjščine in prekmurščine – šlo je za medsebojno dopolnjevanje, ne pa za nujnost, da bi eden, tj. kranjski, v celoti prevladal. Enoten slovenski knjižni jezik je torej rezultat politične odločitve o združitvi Slovencev v eno državo. Po poenotenju slovenske knjižne norme sredi 19. stoletja (v pomladi narodov so enotni slovenski knjižni jezik ali t. i. novoslovenščino sprejeli prekmurski katoliški pisci, po priključitvi dela Prekmurja k matičnemu slovenskemu ozemlju po prvi svetovni vojni pa tudi protestantski pisci), je prekmursko slovstvo prešlo v narečne okvire, danes pa se prekmurščina ponovno uveljavlja v leposlovju (npr. Ftičar, Vincetič, Lainšček ...) in publicistiki (npr. časopis Porabje). Pomembno je, da je prekmurski knjižni jezik, ki je bil razlikovalen do osrednjesloven- skega kranjskega jezika, dobil tudi natisnjen normativni priročnik. Prekmurski jezik je imel to nesrečo, da v času, ko je imel največjo knjižno produkcijo in je bil knjižni jezik v prostoru med Muro in Rabo, ni dobil slovnice in slovarja v slovenskem jeziku. Košič in Kardoš sta npr. izdala in napisala slovnico madžarskega jezika in več učbenikov, v katerih se je razvijala slovenska prekmurska slovniška terminologija, vse do Avgusta Pavla pa nihče ni napisal slovnice o prekmurskem slovenskem jeziku. Pavlova Pre- kmurska slovenska slovnica / Vend nyelvtan, sicer napisana v letu 1942, je moderna slovnica slovenskega prekmurskega jezika, nekaj jezikovnih primerov pa je Pavel vzel še iz jezika 18. in 19. stoletja – tako lahko rečemo, da je to slovnica prekmurskega knji- žnega jezika, kakor se je govoril in pisal od Temlina do poenotenja slovenske knjižne norme sredi 19. stoletja oz. do Pavlovih časov. Jezik, ki ima svojo slovnico, je trdno usidran na zemljevid knjižnih jezikov in za njim tako ostaja neizbrisna sled tudi ko bo »izumrl«, kot so izumrli »kralji med jeziki, npr. sanskrt, stara grščina ali latinščina« (Stanislav Škrabec). Med preučevanjem prekmurskega jezika vedno občudujem prekmurske pisce Števana in Mikloša Küzmiča, Bašo, Kosiča, Kardoša, Borovnjaka, Ivanocya, Klekla in druge. Od Temlina do konca 1. svetovne vojne je v prekmurskem knjižnem jeziku izšlo več kot 330 knjižnih naslovov, ki predstavljajo vse funkcijske zvrsti na področju cerkvene- ga in posvetnega slovstva, tudi publicistiko s prvim prekmurskim časopisom Prijátel, ki so mu sledili še Marijin list, Kalendar srca Jezusovoga, Dober pajdaš, Novine itd.; tudi nekaj zanimivih leposlovnih besedil, zlasti prevodov je bilo ubesedenih v knjižni prekmurščini (npr. Vörösmarty, Petőfi, Arany), »za kaj več pa je zmanjkalo časa« zaradi oblikovanja enotnega slovenskega knjižnega jezika. 294 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 viRi in liteRatuRa Bajzek lukač, Marija (ur.), 1992: Življenje Slovencev med Muro in Rabo: izbor del / Jožef Košič. Budimpešta. 83–90. Bajzek lukač, Marija, 2017: Pavlov odnos do prekmurščine na začetku 20. stoletja. Marko Jesenšek (ur.): Avgust Pavel med Slovenci, Madžari in Avstrijci. (Zora 120.) Maribor: Univerzitetna založba. jeSenŠek, Marko, 2013: Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjižnega jezika. (Zora 90.) Maribor: Filozofska fakulteta, Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književ- nosti. jeSenŠek, Marko, 2018: Prekmurščina med knjižno normo in narečjem. (Zora 129.) Maribor: Univerzitetna založba. jeSenŠek, Marko, 2020: Prekmurski knjižni jezik in narečje. Peter Štih, Kornelija Ajlec, Attila Kovacs (ur.): »Mi vsi živeti ščemo«: Prekmurje 1919: okoliščine, dogajanje, posledice. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. 524–564. jeSenŠek, Marko (ur.), 2008: Življenje in delo Jožefa Borovnjaka. (Zora 55.) Maribor: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. just, Franci, 2015: Veršuši, pripovedávke in zménje. Pogled na literarno ustvarjanje v prekmurskem jeziku do 1919. Murska Sobota: Franc-Franc. Mukič, Francek, kozaR-Mukič, Marija, 1982: Slovensko Porabje. Celje: Mohorjeva družba. novak, Vilko, 1976: Izbor prekmurskega slovstva. Ljubljana: Zadruga katoliških duhovnikov. oRožen, Martina, 1974: O vzhodnoslovenskem knjižnem jeziku. Antoša Leskovec, Mira Med- ved, Jože Ternar (ur.): Zbornik Štefana Küzmiča: gradivo s simpozija ob 250-letnici roj- stva. Murska Sobota: Pomurska založba. 114–122. oRožen, Martina, 1985–1986: Vprašanje prekmurskega knjižnega jezika (ob osrednjesloven- skem in kajkavskem hrvaškem). Jezik in slovstvo 31/6. 191–197. oRožen, Martina, 1989: Vprašanja prekmurskega knjižnega jezika. Slavica Slovaca 24/3. 247– 254. oRožen, Martina, 2013: Prekmurski knjižni jezik. Marko Jesenšek (ur.): Avgust Pavel: Prekmurska slovenska slovnica, Vend nyelvtan. (Zora 100.) Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. 413–428. pavel, Avgust, 2013: Prekmurska slovenska slovnica. Vend nyelvtan. (Zora 100.) Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. Raič, Božidar, 1867: Črtice o Prekmurcih in o njihovem govoru. Narodni koledar in Letopis Matice Slovenske za leto 1868. Ljubljana: Matica Slovenska. 53–78. slavič, Matija, 1935: Prekmurske meje v diplomaciji. Vilko Novak (ur.): Slovenska krajina. Zbornik ob petnajstletnici osvobojenja. Beltinci: Konzorcij. 83–107. slavič, Matija, 1999: Naše Prekmurje. Zbrane razprave in članki. Murska Sobota: Pomurska založba. Smej, Jožef, 1997: Se je Mikloš Küzmič v svojem prevodu Evangyeliomov res naslanjal na Števana Küzmiča? Slavistična revija 45/3–4. 533–544. Smej, Jožef, 2004: Nouvi zákon Števana Küzmiča (1771) v luči sodobnega eku menizma. Bogo- slovni vestnik 64/2. 331–342. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 295 Smej, Jožef, 2005: O prevodih psalmov v prekmurščino od Martjanske pesma rice II do Pusztai- jeve pesmarice 1893. Slavistična revija 53/2. 211–227. Smej, Jožef, 2008: Prevajanje Svetega pisma v »stari slovenski jezik«. Stopinje. 57–61. Smej, Jožef, 2011: Jezikovne tvorbe Janoša Kardoša (1801–1875) v njegovem rokopisu Moses i Josua. Marko Jesenšek (ur.): Globinska moč besede. (Zora 80.) Maribor: Filozofska fakulteta. 225–233. škaFaR, Ivan, 1978: Bibliografija prekmurskih tiskov od 1715 do 1919. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. ulčnik, Natalija, 2009: Besedje Agustičevega časopisa Prijatel. (Zora 67.) Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 297 Franci Just Srednja poklicna in tehniška šola Murska Sobota franci.just@guest.arnes.si Literarno ustvarjanje v prekmurskem knjižnem jeziku Prispevek podaja oris literarnega ustvarjanja v prekmurskem knjižnem jeziku, tako da opiše družbeno-kulturni kontekst ter poglavitne vsebinske in žanrske značilnosti prekmurskega leposlovja, ki je nastajalo v poldrugem stoletju do vključitve Prekmurja v slovenski družbeno-politični in jezikovno-kulturni prostor leta 1919 in v stoletju po združitvi ter s svojo kontinuiteto izpričuje moč prekmurskega jezikovno-kulturnega izročila. 1 Uvod Zaradi posebnih zgodovinskih okoliščin, ki so jim pred letom 1919 onemogočale družbeno-politično in jezikovno-kulturno polno bivati skupaj z rojaki na Kranjskem, Koroškem, Štajerskem, Goriškem in Tržaškem, so prekmurski Slovenci v 18. stoletju izoblikovali svoj knjižni jezik oz. »vzhodnoslovensko knjižno različico slovenščine« (Jesenšek 2013: 56) ter ga razvili v polifunkcionalen in slogovno diferenciran kod, ki je imel izrazna sredstva za ustvarjanje različnih besedil in za različne ravni javne rabe. V njem so ustvarili tudi korpus umetnostnih besedil in v njih svoje osebno, družbeno in duhovno bivanje izrazili na estetski način ter prekmurščino izoblikovali v literar- ni jezik. A leposlovno niso ustvarjali samo poldrugo stoletje do vključitve v sloven- ski družbeno-politični in jezikovno-kulturi prostor leta 1919, ampak tudi v stoletju po združitvi, ko je prekmurščina prešla iz knjižnih v narečne okvire (Jesenšek 2013: 79), tako da literarno ustvarjanje v prekmurskem jeziku izkazuje svojevrstno kontinuiteto. Kot bo predstavljeno v nadaljevanju, se je to ustvarjanje po skromnih začetkih v za- dnji tretjini 18. stoletja razvilo v kompleksnejšo literarno dejavnost, ki zajema poezijo, pripovedno prozo in dramatiko, nagovarja tako odrasle kot mlade bralce in ob izvirni vsebuje tudi prevodno književnost. Besedila so bila (razen redkih izjem) do leta 1914 zapisana in natisnjena v posebnem prekmurskem črkopisu »ogrici« (Jesenšek 2005: 32),1 ki je v prid lažjemu branju v tem prispevku prečrkovana v gajico/slovenico. 1 V tem črkopisu se za zapis glasu s uporablja dvočrkje sz, za glas č dvočrkje cs in za glas ž dvočrkje zs, črka s pa označuje glas š. 298 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 2 Literarno ustvarjanje do 1919 2.1 Družbeno-kulturni kontekst Skromne socialno-kulturne razmere do srede 19. stoletja niso omogočale širšega lite- rarnega razmaha v prekmurščini. Prekmurskih avtorjev, ki so bili vešči leposlovnega izražanja in so gojili literarne ambicije, je bilo kar nekaj, o tem pričajo njihove pesmi v latinščini in madžarščini, ki so bile nekatere celo natisnjene (Just 2015a: 72–75). Pri- manjkovali so za zahtevnejše leposlovje zainteresirani bralci in izdajatelji, ki bi bili pri- pravljeni podpreti natis prekmurske leposlovne knjižice.2 Zato je bilo posvetno literarno ustvarjanje omejeno na priložnostno in šolsko rabo ter zasebne kroge. Do druge polovice 19. stoletja je večina besedil ostala v rokopisih; ko so bila natisnjena, so bila le dodatek v neleposlovnih knjigah. Razmere so se izboljšale v zadnji tretjini 19. stoletja, ko sta se dvignila splošna izobrazbe-no-kulturna raven ter socialni položaj prebivalstva in ko so začeli izhajati periodični tiski: najprej prvi prekmurski časopis Prijatel (1875–1879) in nato še koledarja Dober pajdáš kalendárium po stárom slovenskom jeziki (1899−1922) in Kalendar srca Jezušovoga (1904−1944), verski mesečnik Marijin list (1904−1941) in tednik Novine (1913−1941). Ti so objavljali tudi leposlovna besedila in postali posrednik, ki je s privabljanjem literarnih sodelavcev omogočil razmah literarne produkcije in ji z vzpostavitvijo distribucijskih kanalov zagotavljal pot do bralcev. V obdobju do 1919 je literarno ustvarjalo blizu trideset avtorjev, med tistimi dvajsetimi, katerih imena in priimki so poznani,3 jih je bila krepka polovica po poklicu duhovnikov (55 %), ostali so bili učitelji (20 %), dijaki/študentje (15 %), časnikar (5 %) in učenjak (5 %). Za večino avtorjev je bilo leposlovno ustvarjanje sekundarni del njihovega sicer- šnjega pisanja, resnejše literarne ambicije so gojili Imre Agustič, Jožef Baša Miroslav in Avgust Pavel. 2.2 Literarna produkcija 2.2.1 Začetki posvetnega pesnjenja v prekmurščini časovno sovpadajo z nastajanjem slo- venske posvetne poezije na Kranjskem in vzhodnem Štajerskem: iz 70. let 18. stoletja, ko je Anton Feliks Dev s sodelavci pripravljal pot Pisanicam, sta dve prekmurski ro- kopisni pesniški besedili: Versus vandalici ( Veršuš vandalici), pesem, s katero je dijak 2 Izobrazbena raven večinsko kmečkega prekmurskega prebivalstva je bila nizka, leta 1870 je bilo pismenih 31 odstotkov ljudi (Göncz 2004: 118), njihovo estetsko izkušnjo pa so oblikovali cerkvena in ljudska pesem, svetopisemska in učbeniška zgodba ter folklorna pripoved. Tudi če bi npr. pesniško knjižico kupili vsi takratni prekmurski duhovniki in učitelji ter drugi izobraženci, bi ne prodali več kot sto izvodov. 3 Večina literarnih besedil v periodičnih tiskih je podpisana z inicialkami ali psevdonimi. Nekaterih od njih vse do danes raziskovalcem ni uspelo razvozlati. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 299 evangeličanskega liceja v Bratislavi David Novak 16. februarja 1774 nastopil pred so- šolci in profesorji,4 ter pesem Mikloša Küzmiča Ki szi premislavas z zsitka csloveka ( Ki si premišlavaš z žitka človeka).5 Küzmičeva pesem je meditacija o človekovi minljivosti, Novak pa je v duhu poznobaročnih rokokojskih vaških idil upesnil zimsko življenje svoje prekmurske skupnosti (Just 2015a: 74–78). Eno leto po Vodnikovih Pesmah za pokušino (1806) in istega leta kot Volkmerjeva pe- semska knjižica Hvala kmetičkega stana ino tobačie trave (1807) pa je Števan Sijarto izdal knjižico ženitovanjskih in svatbenih nagovorov Starišinstvo i zvačinstvo (1807) ter v njej na koncu dodal pesemska besedila, med katerimi so najzanimivejša Zgovárjanja pri večérji po trej déački osobaj (Sijarto 1807: 43–54). V 78 štirivrstičnih kiticah se izmenjujejo pesemske replike treh dijakov/študentov, ki na poročnem slavju zabavajo svate s šaljivimi dialogi, poudarjanjem lastne veljave in humornim zavračanjem stališč drugega, z besednimi domislicami in tudi s satiričnimi aluzijami na konkretne prekmurske razmere (Just 2015a: 78–85). V 50. in 60. letih 19. stoletja so v pesniškem krožku delovali duhovniki Jožef Košič, Jožef Borovnjak in Franc Šbüll ter s svojimi pesmimi tekmovali na stanovskih srečanjih (Novak 1976: 78) in o njih razpravljali. Niso pa jih dali natisniti, poznane so iz Košičeve zapuščine in t. i. Borovnjakove pesmarice.6 Le Košič je na koncu svoje poučno-vzgojne knjige Zobrisani Sloven i Slovenka med Mürov i Rabov objavil dvanajst pesmi pod naslovom Pesemski pristávek (Košič 1845: 123–143). Izboljšanje te skromne pesniške bilance so omogočili prekmurski tiskani mediji proti koncu 19. stoletja. Prijatel je objavljal priložnostne pesmi in tudi osebnejše izpovedi, predvsem ljubezenske pesmi, literarni sodelavci pri Kalendarju srca Jezušovoga, Marijinem listu in Novinah pa so tematski in žanrski nabor dotedanjega prekmurskega pesništva še razširili. Posvetno pesemsko gradivo so tvorile – po vrstnem redu pogostnosti – priložnostne, vojne, domovinske, osebnoizpovedne in življenjsko refleksivne pesmi. Vojne pesmi so bile pesniški odzivi na dogodke 1. svetovne vojne, v prekmurski prigodniški poeziji in domovinski liriki tega časa pa v narodnostno-kulturnem pogledu izstopajo bu- dnice, ki so v času stopnjevane madžarizacije ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja kre- pile slovensko narodno zavest Prekmurcev. Življenjskorefleksivnih in osebnoizpovednih pesmi je malo, najpogostejša tema prvih je soočanje z minljivostjo življenja, v drugih pa avtorji tematizirajo zlasti bivanjsko osamljenost spričo ločenosti od doma in bližnjih. 4 Rokopis in transkripcijo pesmi je objavil Vilko Novak ter dodal razlago težjih jezikovnih mest (Novak 1970: 129–134). 5 Slovensko kulturno javnost je s pesmijo seznanil Jožef Smej (Smej 1976: 11, 35). 6 Borovnjakova pesmarica je zvezek, ki ga hrani Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota in je vanj Borovnjak mdr. zapisoval svoje in druge pesmi. 300 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Pesniški in sploh literarni vrh prekmurskega leposlovnega ustvarjanja do leta 1919 predstavljajo osebnoizpovedne, življenjskorefleksivne in domoljubne pesmi Avgusta Pavla7 ter poezija Jožefa Baše Miroslava, ki se je deklariral za »pesmarja vesel’ga srca« in »trpečega pesmarja«.8 Držo veselega pesnika je uresničil v domovinskih izpovedih emocionalno-eksistencialne navezanosti na dom, rod in pokrajino, drža trpečega »izpovedovalca bolečih in otožnih osebnih občutij« (Čeh 2005: 254) pa je značilna za njegove osebnoizpovedne pesmi, v katerih izraža nelagodje ob življenju v tujem okolju in hrepenenje po domu ter bivanjski nemir, žalost in čustveno trplje- nje. Slednje osmišlja z idejo pesniškega poslanstva in orfejsko vero v moč pesniške besede. 2.2.2 Še raje kot poezijo so uredniki prekmurskih periodičnih tiskov objavljali pripo- vedno prozo, njeni najpogostejši žanri so verskovzgojna in poučna zgodba, vojna, du- hovniška in folklorno-idilična pripoved ter vaška zgodba kot krajša različica kmečke povesti. V verskovzgojne in poučne pripovedi so avtorji bolj ali manj očitno vnašali verske, moralne, kulturne in socialne ideje, ki so jih periodični tiski propagirali tudi sicer, vojne pripovedi so bile, tako kot vojne pesmi, odziv na dogodke prve svetovne vojne, v folklorno-idiličnih zgodbah pa so se avtorji osredotočali na prikaz ljudske folklore ter na besedno slikanje vaških tihožitij. Duhovniške pripovedi tematizira- jo bivanjske, idejne in poklicne dileme duhovnikov ter njihovo vlogo v družbenem okolju. Brezpogojno gojijo neomadeževan lik duhovnika in institucije, ki ji pripa- da. Vaške zgodbe pripovedujejo zlasti o sporih zaradi zemlje, o težaškem kmečkem delu ter konfliktnih stikih vaško-kmečkega z urbanim svetom. Kolikor tematizirajo kmečko družino in dom, ne pripovedujejo o potegovanju za njegovega predstavnika, ki je sicer središčno gonilo kmečke povesti (Hladnik 1990: 58), ampak – to je edina motivna konstanta – o materah, ki s svojim ravnanjem ogrozijo obstoj doma. 2.2.3 Gledališke dejavnosti v tem obdobju prekmurski Slovenci niso razvili, posle- dično tudi ne ustvarili dramskih besedil, v periodičnem tisku je bilo objavljenih le nekaj krajših vzgojno-poučnih besedil v obliki dialoga z didaskalijami. 2.2.4 V tem obdobju so največ prevajali madžarsko leposlovje, v manjši meri tudi nemško in slovensko. Obsežnejše leposlovno prevajanje iz madžarske književnosti se začne v drugi polovici 19. stoletja, njegova osrednja akterja sta Imre Agustič in Janoš Kardoš. Agustič je v Prijatelju objavljal prevode madžarskih pesmi in krajših pripovedi, med prevajanimi avtorji je bil tudi Mór Jókai (Just 2015a: 107). Janoš Kardoš pa je prevajal madžarske literarne klasike za čitanke v prekmurskih evange- ličanskih šolah, njegov najimenitnejši literarni prevod in sploh prekmurske prevodne 7 Pesmi je Avgust Pavel objavljal v letih 1907–1917 v Kalendarju srca Jezušovoga, Marijinem listu in Novinah. 8 Skupnost ga je v vlogi pesnika potrdila, v spominskih zapisih so mu priznavali pesniško veljavo in Vilko Novak je pripravil izbor njegovih pesmi ter jih posthumno izdal v knjižici Prekmurske pesmi (1936). Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 301 književnosti v obdobju pred 1919 pa je prevod prvega in tretjega dela pripovedne pesnitve Janosa Aranya Toldi (Just 2015b: 351). Nekaj prevodov krajših madžarskih pripovedi so objavili tudi Marijin list, Kalendar srca Jezušovoga in Novine. V zvezi s prevajanjem iz slovenske književnosti velja omeniti, da je že Jožef Košič v svoji knjigi Zobrisani Sloven i Slovenka med Mürov i Rabov (1845) iz Slomškove knjige Blaže ino Nežica v nedelski šoli (1842) »posnel cela poglavja« (Novak 1976: 76), prvi literarni prevod pa je pripravil Imre Agustič, ki je leta 1878 v Prijatelu objavil prekmursko inačico Jurčičeve kratke zgodbe Šest parov klobas (Agustič 1878: 23–24).9 Iz slovenske književnosti so prevajali tudi v Marijinem listu, Kalendarju srca Jezušovoga in Novinah, katerih uredniki so posegali po krajših pripovedih v sorodnem slovenskem časopisju in leposlovnih listih (Just 2015a: 64–65). 3 Literarno ustvarjanje po letu 1919 3.1 Družbeno-kulturni kontekst Pridružitev Prekmurja takratni Kraljevini SHS in njegova integracija v slovenski je- zikovno-kulturni prostor nista prekinila literarne dejavnosti v prekmurščini. Ta se je v pokrajini v 20. in 30. letih 20. stoletja nadaljevala in se razmahnila tudi med prekmurskimi izseljenci v ZDA. Nekaj leposlovnih del je sicer izšlo v knjižnih izda- jah, a glavni posrednik literarnih stvaritev so ostali tiskani mediji. Okrog periodičnih tiskov z daljšo življenjsko dobo so se izoblikovali kulturni krogi s stalnimi literar- nimi sodelavci. Najvplivnejši so bili katoliški kulturni krog Novin, Marijinega lista in Kalendarja srca Jezušovoga, evangeličanski kulturni krog pri koledarju Evangeličanski kalendari (1923–1942) in mesečniku Düševni list (1922–1941), kulturni krog koledarja Dober pajdaš kalendarium (1923–1943) in tednika Murska krajina (1932–1941); med prekmurskimi izseljenci v ZDA je imel osrednjo literarno-kultur- no vlogo tednik Amerikanski Slovencov glas (1921–1954), ki je izhajal v pensilvan- skem mestu Betlehem. V tem času se je starejšim avtorjem, ki so ustvarjali še v prejšnjem obdobju, pridruži- la mlajša generacija izobražencev različnih profilov, ki je študirala v Ljubljani in Ma- riboru ter se tam seznanila z novejšimi literarno-slogovnimi smermi in jih prenašala v svojo literarno prakso. Teh avtorjev je bilo kar 55 % od dvajsetih, ki so v prekmur- ščini v tem obdobju ustvarili obsežnejše opuse. Med njimi sta bila na začetku svoje literarne poti tudi Miško Kranjec in Ferdo Godina.10 Ostali so bili duhovniki (30 %) 9 Pripoved je Agustič objavil brez navedbe avtorja pod naslovom Šést párov kolbás z žanrsko oznako pripovedávka (Just 2014: 176). 10 Mišku Kranjcu sta uredništvi Novin in Kalendarja srca Jezušovoga v letih 1925–1932 objavili 15 pripovednih besedil v prekmurščini. Ferdo Godina je v letih 1930–1936 sodeloval pri Novinah, Marijinem listu in Kalendarju srca Jezušovoga, objavili so mu 21 krajših pripovedi, 16 v prekmurščini in 5 v narečno obarvani knjižni slovenščini. 302 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 in učitelji (15 %). Zlasti mlajši avtorji so dotedanjo prekmursko literarno produkcijo tematsko, zvrstno in žanrsko razširili ter dvignili njeno literarno-estetsko raven. 3.2 Literarna produkcija 3.2.1 Sicer številne prigodnice v prekmurski poeziji tega časa so podobe prekmurskega družbenega dogajanja med obema svetovnima vojnama, za katere so si avtorji izpo- sodili pesemsko obliko. Domoljubno-domačijske pesmi so bile odziv na izseljevanje, avtorji so v njih večinoma ustvarjali idealizirano podobo prekmurske domačije, pod- krepljeno z močnim čustvenim nabojem, ki jih je mogoče razumeti tudi kot kulturno strategijo ohranjanja spomina na dom in klicanja domov. Socialne vzroke izseljevanja in socialne stiske je upesnila prekmurska socialna lirika, ki je socialno tematiko arti- kulirala vsebinsko in slogovno podobno kot sočasno slovensko in evropsko socialno pesništvo in predstavlja enega vrhov prekmurske poezije nasploh. Da so literarno ob- zorje mlajše generacije avtorjev oblikovali pesniki slovenske moderne, zlasti njihova impresionistično-simbolistična poetika, kaže prekmurska krajinska lirika tega časa. V njej se pesniško oko najpogosteje napaja v reki Muri, v ravninski pokrajini in poljih ob njej, pesniško uho pa prisluškuje šumenju gozdov in vodotokov ter zvonjenju zvonov. Sozvočje pesnikovih razpoloženj ter podob in zvokov prekmurske narave je najpogo- stejše v mirnem večeru ali spokojni noči in v sončnem jutru. Prevladujoča bivanjska občutja v osebno- in življenjskoizpovednih pesmih so človekova minljivost, življenjski nemir, izgubljenost v svetu in hrepenenje po domu, ljubezensko čustvovanje je redkej- še; v eksistencialnih stiskah, ki jih poraja nasprotje med duhovnostjo in erotiko, v ob- čutjih kozmične osamljenosti in klicih po etičnem očiščenju človeka pa v prekmurskem pesništvu tega časa odmevajo ekspresionistični toni. 3.2.2 Del medvojne prekmurske pripovedne proze je še nadaljeval pripovedno tradicijo prejšnjega obdobja, opazne pa so v njej nove vsebine in pripovedni žanri, med njimi tudi satirično naravnana humorna pripoved11 in zgodovinska povest. Osrednja pripove- dna oblika je kratka zgodba, ki se kdaj pa kdaj razširi v novelo in povest, še pogosteje pa skrči v literarno manj zahtevno črtico, v kateri je poleg poetičnih krajinsko-folklor- nih motivov in prikazov socialno-emocionalnih stisk dijakov v tujem mestnem okolju osrednji motiv razdajajoča se mati.12 Takratno prekmursko kmečko-vaško življenje upodabljajo krajše kmečke povesti in vaške zgodbe: pogosto idealizirano slikajo vaški svet in ga v duhu takrat aktualnega ruralizma predstavljajo kot prostor subjektove iz- polnjenosti in gotovosti ter postavljajo v opozicijo mestnemu svetu. Ko avtorji kritič- no zarišejo družbena razmerja in socialne razmere v vaško-kmečki skupnosti, njihova 11 Prekmurskim humorističnim piscem je bil prvi zgled Fran Milčinski, mdr. je navdihnil tudi Julija Kontlerja, ki je ustvaril prekmursko inačico Butalcev in Tepanjčanov ter jih poimenoval Blatončarji in Brezončarji (Kontler 1929). 12 Gre za Cankarjev vpliv, ki je bil mlajši generaciji prekmurskih avtorjev prva literarna referenca. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 303 pripoved prehaja v socialno črtico in socialno povest: v prvi najpogosteje sočutno sli- kajo socialne stiske ljudi, v drugi pa upodabljajo socialno brezizhodnost takratnih pre- kmurskih razmer. Pogosto je protagonist izseljenec, ki pa – če in ko se vrne domov – praviloma prihaja bolan, fizično in duševno izčrpan, socialno neuspešen; le izjemoma v prekmurski socialni pripovedi izseljencu delo v tujini prinese ekonomski uspeh in osebno izpolnitev. 3.2.3 Prekmurska dramska besedila praviloma niso bila objavljena, časopisna poročila o gledaliških inscenacijah pa kažejo, da so jih uprizarjale ljubiteljske gledališke skupi- ne v okviru ljudskega odra in da so bile to preproste veseloigre iz kmečkega miljeja in ljudske igre. Presenetljivo bogato gledališko dejavnost so razvili prekmurski izseljenci v pensilvanskem mestu Betlehem v ZDA. Tam so gledališki zanesenjaki delovali v več ljubiteljskih gledaliških skupinah in v letih 1925–1940 izvedli 23 premiernih gle- daliških uprizoritev, repertoar so sestavljale večinoma komedije, muzikali in operete. Za potrebe svoje gledališke dejavnosti so napisali 8 izvirnih dramskih besedil in jih 15 prevedli/priredili (Just 2017: 183–194). 3.2.4 V tem obdobju se je število literarnih prevodov v prekmurščino opazno poveča- lo. Iz madžarske književnosti so prevajali predvsem v Evangeličanskem kalendariju, Düševnem listu in Amerikanski Slovencov glasu, poleg posamičnih pesmi preko trideset madžarskih pesnikov so v nadaljevanjih objavljali tudi prevode daljših pripovednih besedil – povesti in romanov (Just 2015b: 351–355). V Düševnem listu in Evangeli- čanskem kalendariju so prevajali tudi iz nemške književnosti, prekmurski izseljenci v ZDA pa so za potrebe »betlehemskega gledališča« mdr. prevajali Lehárjeve ope- rete (Just 2017b: 190–191). Njihovo najimenitnejše prevodno dejanje pa je priredba Molièrove komedije Le Médecin malgré lui, ki so jo pod naslovom Prisiljeni doktor pripravili leta 1934 (Just 2017a: 226–227). Tudi iz slovenske književnosti so še prevajali, največ v Novinah, ker je izdajatelj Jožef Klekl menil, da (starejši) bralci časopisa še ne razumejo dovolj knjižne slovenščine. V letih 1928–1932 je tednik objavljal prevode Cankarjevih črtic, Frana Erjavca, Josipa Jurčiča, Ivana Preglja, Frana S. Finžgarja in Zofko Kvedrovo (Just 2014: 177–181). Iz slovenske književnosti so prevajali tudi prekmurski izseljenci v ZDA, leta 1920 je npr. v knjižni obliki izšel prevod Ciglerjeve povesti Deteljica ali življenje treh kranj- skih bratov francoskih soldatov, prekmurski gledališčniki v Betlehemu pa so prevedli dramo Engelberta Gangla Sin, burko Jake Štoke Lažizdravnika in ljudsko igro Vinka Koržeta Micki je treba moža (Just 2017b: 188–194). 3.2.5 Začetki prekmurske mladinske književnosti segajo k Prijatelu, Kalendarju srca Jezušovoga in Marijinemu listu, ki so leposlovna besedila za otroke in mlade objavljali posamično ali v rubrikah, razmahnila pa se je v periodičnih tiskih po letu 1919, ko je z Marijikinim ogračekom kot prilogo mesečnika Marijin list v letih 1932–1940 dobila še 304 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 svoj periodični list (Haramija 2015: 98–102). Vsebine mladinskega leposlovja so bile odvisne od idejnih, svetovnonazorskih in estetskih usmeritev periodičnih tiskov. V tistih verske provenience prevladujejo versko-vzgojna besedila, v ostalih so v ospredju poučna. Največ prostora so uredniki namenjali mladinskemu pripovedništvu. V njem so najpogo- stejše versko-vzgojne zgodbe in legende, ki jih ni primanjkovalo, sicer pa so si pomagali s folklornim gradivom, zlasti s pravljicami in povedkami (Haramija 2015: 88). Ob ljudskih pravljicah so objavljali tudi avtorske, manj izvirnih in več prevodnih. Realistična mla- dinska zgodba in drugi mladinski pripovedni žanri so redki. Precej manj kot pripovedne proze je poezije za otroke, sistematično jo je gojil le Marijikin ograček z domovinsko- -vzgojnimi in versko-vzgojnimi pesmimi. Radodarnejši so bili avtorji in uredniki z verzi- ficiranimi ali proznimi otroškimi šalami in ugankami (Haramija 2015: 91–94). 4 Sodobno literarno ustvarjanje 4.1 Družbeno-kulturni kontekst V procesu jezikovno-kulturne integracije pokrajine v slovenski prostor je mlajša genera- cija avtorjev na čelu z Miškom Kranjcem, ki je s svojimi novelami in romani v 30. letih 20. stol. Prekmurje prepričljivo vrisal v slovenski literarni zemljevid, kot sredstvo svo- jega literarnega izražanja sprejela knjižno slovenščino in sledila splošno uveljavljenemu stališču, da le tej zvrsti slovenskega jezika pripada narodno- in kulturnoreprezentativna vloga, javna raba narečja pa je kulturno manj vredna in v političnem pogledu nespreje- mljiva.13 To stališče se v naslednjih desetletjih vse do osamosvojitve Slovenije ni spre- menilo in literarno ustvarjanje v narečju je bilo »vnaprej omejeno in pogojeno« (Novak Popov 2009: 435), knjižne izdaje in revijalne objave narečnega leposlovja so bile zelo redke.14 Tudi literarni glasovi v prekmurščini so po drugi svetovni vojni nekoliko potih- nili, ne pa utihnili.15 S polno močjo so zazveneli po letu 1991, ko se je spričo utrditve slovenščine kot državnega jezika in iz tega položaja izvirajoče jezikovne samozavesti odnos do neknjižnih zvrsti jezika demokratiziral in je opazno narasel tok narečne književnosti ter je literarna raba narečja dosegla stopnjo »produkcijske samoumevnosti in recepcijske- ga priznanja« (Novak Popov 2009: 435). K literarni revitalizaciji narečij je svoje dodal duh postmodernega časa, ki išče identiteto, avtentičnost in eksistencialne korenine, med katerimi je seveda jezik v različnih oblikah, ter v narečju vidi možnost za »prvinski izraz človekove psihodinamične strukture« (Pogačnik 2001: 77). Med avtorji, ki so dokazali, 13 Zgovorno je pismo dr. Marka Natlačna, takratnega bana Dravske banovine, ki ga je 30. januarja 1940 naslovil na Jožefa Klekla, izdajatelja Novin, in v njem njegovo vztrajanje pri prekmurščini označil kot lokalni separatizem (Just 2019: 289–290). 14 Irena Novak Popov za obdobje 1945–1990 navaja vsega pet narečnih pesniških zbirk (Novak Popov 2009: 437–438). 15 V ZDA je do leta 1954 izhajal in prekmursko leposlovje objavljal Amerikanski Slovencov glas. V letih 1960–1992 je v knjižni slovenščini in prekmurščini izhajalo glasilo prekmurskih študentov Bruc, v njem so objavljali tudi narečno leposlovje. V koledarju Stopinje za leta 1974–1981 so bile natisnjene prekmurske pesmi Vilka Novaka. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 305 da je lahko narečje v delih ustvarjalnih osebnosti kultiviran govor in prepričljiv literarni nagovor, jih je krepka petnajsterica iz Prekmurja in Porabja.16 Poseben pomen in status ima narečna literarna ustvarjalnost v Porabju. Potem ko so leta 1919 postali slovenska manjšina na Madžarskem, porabski Slovenci zaradi neugodnih družbeno-političnih, kulturnih in narodnostnih razmer ter zapletenih meddržavnih od- nosov med Jugoslavijo in Madžarsko niso mogli vzpostaviti polnih stikov z matično do- movino in tudi ne popolnoma preseči jezikovno-kulturnih pregrad ter usvojiti knjižne slovenščine (Bajzek Lukač 2014: 169). Zlasti za starejše generacije je porabščina bila edina materinščina ter temelj njihove slovenske etnične zavesti in je to ostala tudi po družbenih spremembah na Madžarskem in v Sloveniji na začetku 90. let 20. stoletja, ko sta državi s prenovljeno manjšinsko politiko okrepili povezovanje manjšin z matičnim narodom. Zato je bilo mehčanje pozicije knjižnega jezika kot edinega narodno in kul- turno reprezentativnega jezikovnega koda ter prepoznanje in priznanje specifičnih slo- venskih jezikovnih okolij za porabske Slovence še posebej pomembno, saj je vodilo v sociolingvistični model enakovredne rabe knjižne in porabske narečne zvrsti slovenščine, tako da porabščino uporabljajo na funkcijskih in socialnih ravneh, ki jih drugod zaseda knjižna slovenščina, največ v tiskanih in elektronskih medijih, deloma v šoli in uradnih govornih položajih, do nedavnega tudi v cerkvi.17 V takšnih okoliščinah ima tudi literarna ustvarjalnost v porabščini posebno kulturno in narodno reprezentativno dimenzijo: ne le, da dokazuje »polnokrvne stilsko oblikovalne zmožnosti« porabščine, temveč ji daje »kulturno legitimiteto« in »izvirno narodnostno identiteto« (Ftičar 2006: 164). 4.2 Literarna produkcija Prekmursko-porabsko narečno književnost tvorijo pesemska in prozna besedila, ob- javljena v časopisu Porabje in v Slovenskem/Porabskem koledarju, dramska besedila za ljudski oder v Prekmurju in Porabju, besedila na nosilcih zvoka in 41 samostojnih knjižnih izdaj. Izvorno v narečju pisanih knjig je približno 60 %, ostale so narečne prestavitve prvotno v knjižni slovenščini pisanih literarnih del.18 Da bi nagovorile širši krog naslovnikov, tudi tiste, ki jim narečje ni dovolj blizu, so te knjižne izdaje v 60 % t. i. dvokodne knjige, natisnjene hkrati v narečju in knjižni slovenščini. 16 Dva od njih leposlovno ustvarjata izključno v narečju, vsi ostali pišejo tudi v knjižni slovenščini, med njimi so tudi znani in priznani pisatelji kot Štefan Kardoš, Feri Lainšček, Dušan Šarotar in Milan Vincetič. 17 Po cerkvenoupravni reorganizaciji od leta 2010 v Porabju ni več slovenskega duhovnika. 18 To so predvsem knjige iz knjižne zbirke Med Rabo in Muro kot sozaložniškega projekta Zveze Slovencev na Madžarskem in založbe Franc-Franc (od 2016 naprej Društva za humanistična vprašanja Argo), ki je prvenstveno namenjena porabskim Slovencem. 306 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 4.2.1 Med prekmurskimi narečnimi knjigami je enajst pesniških zbirk,19 v njih avtorji izgrajujejo podobne pesniške svetove kot v njihovih pesniških zbirkah v knjižni sloven- ščini, pesmi niti vsebinsko niti slogovno ne poenostavljajo in sledijo svoji poetiki, tako da njihova pesniška praksa na najboljši način razbija predsodke o omejenih izraznih možnostih narečja. 4.2.2 To velja tudi za prekmursko-porabsko narečno pripovedno prozo, ki zajema 6 knjig za mlade (2 knjigi avtorskih pravljic, 2 mladinska romana in 2 zbirki kratke pro- ze) ter 23 knjig za odrasle (7 romanov, 1 novela in 1 povest ter 14 zbirk kratke proze), med katerimi so tudi »prvi čisto narečni roman v slovenskem leposlovju« (Zadravec 2004: 10)20 ter dva romana in tri kratkoprozne knjige avtorjev iz Porabja.21 4.2.3 Delež dramskih besedil v prekmursko-porabski narečni književnosti je relativ- no velik, večinoma gre za zavestno izbrane komične žanre za potrebe ljudskega odra, ki jih uprizarjajo ljubiteljske gledališke skupine. Ta dramska produkcija22 je še zlasti pomembna za Porabje, kjer ima ljubiteljska gledališka dejavnost ob kulturni tudi naro- dnostno funkcijo, saj dviga raven ljudske kulture, ki je močno vezana na folklorno iz- ročilo, ter krepi porabskoslovensko kulturno in etnično (samo)zavest. Z zahtevnejšimi dramskimi žanri (približno 10 % prekmursko-porabske narečne dramske produkcije) pa avtorji potrjujejo, kar je bilo ugotovljeno za poezijo in pripovedno prozo, da je na- rečje lahko izrazno poln literarni kod. 4.3 Vprašanje umestitve Če sodobno prekmursko-porabsko literarno ustvarjanje opazujemo v okvirih slovenske narečne književnosti, lahko sklenemo, da je eden od njenih stebrov in sestavljavec morebitne antologije slovenske narečne književnosti z izborom literarno-estetsko kakovostnega prekmurskega gradiva ne bi imel težav. Velja pa prisluhniti vprašanju, ki ga je zastavila Marija Stanonik, ali je upravičeno to literarno tvornost »uvrstiti v sistem slovenskega narečnega leposlovja, če pa je obstajala knjižna prekmurščina« (Stanonik 2007: 382). Ali pa jo kaže razumeti kot del prekmurskega literarnega kontinuuma, ki se začenja v zadnji tretjini 18. stoletja in traja vse do danes? Morda se prvi obrisi odgovora na to večplastno vprašanje kažejo v stališčih slovenskega zgodovinskega jezikoslov- ja, da današnja prekmurska publicistična in leposlovna besedila ohranjajo določeno 19 V treh zbirkah so narečne pesmi dodane vsebinsko drugačnim pesmim v knjižni slovenščini. 20 To je roman Jožeta Ftičarja Za nápršnjek vedríne v dveh knjigah (2004, 2006). 21 Gre za romana Garaboncijaš (2005) in Vtrgnjene korenjé (2010) Franceka Mukiča, knjigi Irene Barber Trnova paut (1993) in Živlenje je kratko (1998) ter zbirko kratke proze Karla Holeca Andovske prpovejsti (2003). 22 Na podlagi medijskih poročil o gledaliških uprizoritvah in razpoložljivega arhivskega gradiva je mogoče podati okvirno oceno, da so avtorji iz Porabja in Prekmurja za potrebe porabskega ljudskega odra napisali preko 50 izvirnih narečnih dramskih besedil. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 307 stopnjo knjižnosti prekmurščine ter kažejo »moč in povezanost prekmurske jezikovne tradicije z današnjim časom« (Jesenšek 2013: 57) in predstavljajo »nadaljevanje in nadgradnjo stare prekmurske knjižne ustvarjalnosti« (Ulčnik 2010: 125). S tega zorne- ga kota bi bilo današnje prekmursko-porabsko literarno ustvarjanje po zvrstni polnosti, žanrski pestrosti in literarno-estetski kakovosti svojevrsten vrh poltretje stoletje traja- joče literarne dejavnosti. 5 Sklep Prekmurski Slovenci so v svojem (knjižnem) jeziku razvili tudi literarno dejavnost, katere razvojni lok se kontinuirano pne od zadnje tretjine 18. stoletja v 21. stoletje. Po- ezijo, pripovedno prozo in dramatiko ter mladinsko in prevodno književnost so ustvar- jali v poldrugem stoletju do pridružitve Prekmurja leta 1919, ko je bila prekmurščina knjižni jezik, in tudi v stoletju po integraciji v slovenski jezikovno-kulturni prostor, ko je prekmurščina prešla iz knjižnih v narečne okvire. Spričo tega je današnje boga- to prekmursko-porabsko literarno ustvarjanje mogoče razumeti ne le kot dragocen in konstitutivni del sodobne slovenske narečne književnosti, ampak tudi kot del prek- murskega literarno-kulturnega kontinuuma ter potrditev moči in vitalnosti prekmurske jezikovno-kulturne tradicije. viRi in liteRatuRa agustič, Imre, 1878: Šést párov kolbás. Prijatel 4/6. 23–24. Bajzek lukač, Marija, 2014: Priložnosti za slovenščino na Madžarskem. Hotimir Tivadar (ur.): Prihodnost v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi. Zbornik predavanj 50. SSJLK. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovenistiko, Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik. 16–169. čeH, Jožica, 2005: Pesništvo Jožefa Baše Miroslava. Jožef Vugrinec (ur.): Prekmurska narečna slovstvena ustvarjalnost. Zbornik mednarodnega znanstvenega srečanja. Murska Sobota: Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija Petanjci. 250–254. FtičaR, Jože, 2006: Dramilo porabskih Slovencev ali njihov labodji spev? Ob prvem slovarju in prvem romanu v porabski slovenščini. Traditiones 35/1. 159–166. göncz, László, 2004: Madžari. Kratka zgodovina Madžarov. Murska Sobota: Franc-Franc. HaRaMija, Dragica, 2015: Mladinska besedila v prekmurskem periodičnem tisku do začetka 2. svetovne vojne. Časopis za zgodovino in narodopisje 86/4. 86–111. Hladnik, Miran, 1990: Slovenska kmečka povest. Ljubljana: Prešernova družba. jeSenŠek, Marko, 2005: Spremembe slovenskega jezika skozi čas in prostor. (Zora 33.) Maribor: Slavistično društvo Maribor. jeSenŠek, Marko, 2013: Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjižnega jezika. (Zora 90.) Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovenski jezik in književnost, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru. 308 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 just, Franci, 2014: Prevodna recepcija slovenskih pisateljev v prvem prekmurskem časopisu Prijatel in tedniku Novine. Alenka Žbogar (ur.): Recepcija slovenske književnosti. (Obdobja 33.) Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko. 175–162. just, Franci, 2015a: Veršuši, pripovedávke in zménje 1. Pogled na literarno ustvarjanje v prekmurskem jeziku do 1919. Murska Sobota: Franc-Franc. just, Franci, 2015b: Oris leposlovne ustvarjalnosti prekmurskih evangeličanov. Franc Kuzmič, Polonca Šek Mertük (ur.): Protestantizem včeraj, danes, jutri. Zbornik referatov mednarodnega simpozija. Petanjci, Murska Sobota, Ljubljana: Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija, Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Prekmurska akademska znanstvena unija. 341–363. just, Franci, 2017a: Prekmurska priredba Molièrove komedije Le médecin malgré lui. Ale- ksander Bjelčevič, Matija Ogrin, Urška Perenič (ur.): Rokopisi slovenskega slovstva od srednjega veka do moderne. (Obdobja 36.) Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko. 225–234. just, Franci, 2017b: Od piknika do operete. Dramsko-gledališka dejavnost prekmurskih izse- ljencev v Betlehemu, ZDA. Klaudija Sedar (ur.): Zapisana beseda ostane / Littera scripta manet. Zbornik prispevkov mednarodnega znanstvenega simpozija . Murska Sobota: Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota. 171–199. just, Franci, 2019: Jezikovno priključevanje in vključevanje Prekmurja v skupni slovenski prostor. Branko Kerman (ur.): Zbornik soboškega muzeja 25. Murska Sobota: Pomurski muzej Murska Sobota. 279–295. kontler, Julij, 1929: Blatonci. Pripovist. Novine 16/15–18, 16/20, 16/22, 16/25–26, 16/29–30. Vse stran 1. koSicS, Jozsef (košič, Jožef), 1845: Zobriszani Szloven i Szlovenka med Mürov i Rábov. Körmend. novak, Vilko, 1970: Slovenska in slovaška pesem iz 1774. Slavistična revija 18/1–2. 129–140. novak, Vilko, 1976: Izbor prekmurskega slovstva. Ljubljana: Zadruga katoliških duhovnikov. pogačnik, Jože, 2001: Narečna književnost (pojem in razsežnosti). Zoltan Jan (ur.): Sodobna slovenska narečna poezija / Ciril Kosmač in razvoj povojne slovenske proze. (Zbornik Slavističnega društva Slovenije 11.) Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. 71–78. novak popov, Irena, 2009: Razmišljanje o sodobni narečni poeziji. Vera Smole (ur.): Slovenska narečja med sistemom in rabo. (Obdobja 26.) Ljubljana: Oddelek za slovenistiko, Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik. 435–453. Sijarto, Števan, 1807: Zgovárjanya pri vecsérji, po trej déacski Oszobaj. Sztarisinsztvo i zvacsinsztvo. Šopron. 43–54. Smej, Jože, 1976: Muza Miklóša Küzmiča. Murska Sobota: Pomurska založba. Stanonik, Marija, 2007: Slovenska narečna književnost. (Zora 51.) Maribor: Slavistično društvo Maribor. ulčnik, Natalija: 2010: Slovarsko gradivo Ftičarjevega romana Za nápršnjek vedríne. Slavia Centralis 3/3. 125–137. zadravec, Franc, 2004: Romanu Jožeta Ftičarja na rob. Jože Ftičar: Za nápršnjek vedríne I. Murska Sobota: Založba Stopinje Murska Sobota, Kulturno društvo osem src Odranci. 10. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 309 Porabski Slovenci in njihovi sosedje gradiščanski Hrvati Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 313 Marija Kozar-Mukič / Mukicsné Kozár Mária dopisna članica SAZU Sombotel/Szombathely mukic@t-online.hu Slovenci ob Rabi na Madžarskem Prispevek obravnava zgodovino Slovencev ob Rabi na Madžarskem s posebnim ozirom na nji- hov jezik. Do 1920 so živeli ogrski Slovenci med Muro in Rabo v skupni Slovenski krajini. Po prvi svetovni vojni se je začela ločena zgodovina prekmurskih in (po)rabskih Slovencev. Med letoma 1948 in 1989 je Prekmurje in Porabje razmejevala tudi t. i. železna zavesa. Od leta 1990 imajo Porabski Slovenci lastne organizacije in si krojijo usodo sami. 1 Uvod Slovenci na Madžarskem so – ob Slovakih – tista avtohtona narodnostna skupnost, katere predniki so se v zahodni regiji Karpatskega bazena naselili še pred prihodom Madžarov. Večina Slovencev na Madžarskem živi danes – na območju 94 kvadratnih kilometrov v kotu, ki meji na Slovenijo in Avstrijo – v mestu Monoštru (s predmestjem Slovenska ves) ter v okoliških šestih vaseh: Gornji Senik (Felsőszölnök), Dolnji Senik (Alsószölnök), Sakalovci (Szakonyfalu), Števanovci (Apátistvánfalva), Verica-Ritka- rovci (Kétvölgy) in Andovci (Orfalu). Slovenci in njihovi potomci živijo še v mestih Sombotel/Szombathely, Mosonmagyaróvár, Budimpešta in raztreseno po Prekodonav- ju (med Donavo in avstrijsko, slovensko ter hrvaško mejo). Po ljudskem štetju leta 2011 jih je bilo 2820, po ocenah slovenskih organizacij pa pet tisoč. 2 Predniki Predniki današnjih Slovencev so se med rekama Rabo in Muro – skupaj z Avari – po- javili prvič v drugi polovici 6. stoletja. O prisotnosti slovanskih prebivalcev na tem območju pričajo odkopane zemljanke, peči, vodnjaki, gospodarski objekti in grobi- šča, predvsem pa značilne lončene posode, ki so jih odkrili med letoma 2000 in 2007, ko so potekala arheološka zaščitna izkopavanja na trasi sedanje pomurske avtoceste. (Kerman 2011.) Po sočasnem zgodovinopiscu Prokopiju so »[v]si [...] visoke rasti in krepke postave; polt jim ni preveč svetla, lasje ne plavi, pa tudi ne povsem črni, marveč rusasti.«1 1 Prokopij iz Cezareje: Vojne, v: Pod Justinjanovim žezlom: izbor iz Prokopijevih del (prevedel Kajetan Gantar), Ljubljana: Cankarjeva založba, 1961, str. 192–193. Citira: Kerman 2011: 8. 314 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Ob koncu 8. stoletja je območje prišlo pod frankovsko oblast in na mesto pregnanih Avarov so se skozi vse 9. stoletje naseljevali Slovani. Tudi dežela med Rabo in Muro je spadala k Pribinovi (847–861) in Kocljevi (861–874) kneževini v Spodnji Panoniji. 2.1 Glagolica v Blatogradu / Zalaváru Slovanska apostola Metod in Konstantin (s poznejšim samostanskim imenom Ciril) sta se okrog leta 866 z Moravskega odpravila v Rim. Med potjo sta se več mesecev mudila pri Koclju v Blatogradu (današnjem Zalaváru). V življenjepisu Žitje Konstantina je navedeno poročilo o Cirilovem delovanju pri Koclju: »Ko pa je prebil štirideset me- secev v Moravi, je šel posvetít svoje učence. Sprejel pa ga je med potjo Kocelj, knez panonski, in je močno vzljubil slovenske knjige, se jih naučil in mu dal do 50 učencev, da bi se učili« (Grivec 1936: 84). Slavisti in zgodovinarji prištevajo Žitja med legende, po mnenju Marije Stanonik pa se praviloma obravnavajo za tehten zgodovinski vir, ker drugega ni na razpolago (Stanonik 2011: 287). Od leta 2009 pa Žitja res lahko veljajo za zgodovinski vir, saj so madžarski arheologi v Zalaváru odkrili tri odlomke ostenij prostoročno izdelanih lončenih posod z znaki okrogle glagolice. Ugotovili so, da je posoda bila izdelana okrog 870 ali 880. Torej za časa, ko sta se Ciril in Metod mudila pri Koclju. Na treh kosih polirane lončene buteljke so naslednji znaki v okrogli glagolici: križ kot znak za presledek, a (as), g (glagolь), v (vědi), i (iže), ó (onъ), f (fertь), ja (jat’) in še nekaj znakov, ki se jih ne da identificirati. (Szőke 2014a: 89, 105.) Na željo Koclja je papež Hadrijan II. leta 869 imenoval slovans kega apostola Metoda za nadškofa panonskih Slovanov. Spomin na Cirila in Metoda je med porabskimi Slovenci ohranjen do danes, oba sta upodobljena v gornjeseniški cerkvi. V jeziku pa se je ohranilo ime slovanskega boga groma in strele – Peruna. Starejši ljudje še danes pravijo, kadar udari strela, da je »Perǜn vdåro«. Na slamnate strehe so še v 60. letih 20. stoletja posadili kot obrambno sredstvo proti streli rastlino netresk, ki so jo imenovali »perǜnovo pérge/ pérdje« (Perunovo perje). 3 Prihod Madžarov v Karpatski bazen – naselitev Slovencev v okolici Monoštra Skupine Madžarov so prihajale v Karpatski bazen v več desetletjih med letoma 860 in 896. Mosaburg (Blatograd, Zalavár) so zasedli leta 907, ko so tam porazili vojsko Frankov (Szőke 2014b: 36). Večina spodnjepanonskih Slovanov se je do konca dobe Arpadovičev (1301) asimilirala. Ostali so bili potisnjeni na območje zahodnega obmej- nega obrambnega pasu (madž. gyepűelve).2 Madžarski zgodovinarji jih imenujejo celo 2 Notranja črta pasu je potekala vzhodno od reke Krke z izhodiščem ob Muri pri Letenyi, dalje v severozahodni smeri mimo Pake in se je približevala zgornjemu toku Krke ter se ob Hodošu stikala z današnjim prekmurskim ozemljem. (Zelko 1962: 39.) Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 315 Slovence: »Tudi v gozdovih ob jugozahodni meji so si našli zavetje manjše skupine Slovencev.«3 Ob organizaciji madžarskih županij in cerkvenoupravnih okvirov – v 10. in 11. stoletju – je to območje ostalo brez le-teh. Do vključitve v Železno in Zalsko županijo je prišlo leta 1091, ko je madžarski kralj Ladislav I. (1077–1095) zasedel Slavonijo. Prebivalci županije Zala so cerkvenoupravno pripadli k škofiji v Zagrebu (1194), Železne županije pa k Győru (1176). (Hóman-Szekfű 1939: 199.) Madžarski kralj Béla III. (1172–1196) je leta 1183 v Monoštru ustanovil cistercijansko opatijo z namenom, da bi obdelovali in obljudili redko naseljeno območje obmejnega obrambnega pasu. Cistercijanci so za obdelovanje svoje posesti potrebovali delovno silo. To so bili že naseljeni in na novo priseljeni Slovenci, Nemci in Madžari. Slovenci so na pristavah monoštrskega samostana izoblikovali naselja, ki so se v Slovenskem Porabju ohranila do danes. (Kalász 1932: 10.) Prvi zemljiški gospod vseh je bil mono- štrski cistercijanski opat. Števanovci, Otkovci (Újbalázsfalva), Andovci, Sakalovci in Slovenska ves so ostali pod cerkveno gospodo do zemljiške odveze v drugi polovici 19. stoletja. Gornji Senik, Dolnji Senik, Ritkarovci in Verica so od 14. stoletja spadali h gospostvu veleposestniške družine Széchy, od 17. stoletja pa družine Batthyány v Dobri (danes Neuhaus am Klausenbach, Avstrija). Slovenske vasi so torej bile razde- ljene med dve zemljiški posesti. To je vplivalo na način življenja ljudi, na njihov jezik, gospodarski in socialni razvoj, kar se čuti vse do danes. (Békefi 1896: 481; Vakarcs 1939: 19; Zelko 1982: 29–31.) V jeziku je ta vpliv opazen v kakih sto izrazih istega pomena, ki se oblikovno razliku- jejo. Oglejmo si nekaj primerov. Prva navedena beseda izvira iz kraja Gornji Senik, ki je spadal k Dobri, druga pa iz kraja Števanovci, ki so spadali pod cistercijance: åubrike – bubritje = kumarice, črèjvli – cípele = čevlji, dèniti – díšati = dišati, držénca – držév-njek = dežnik, blazína – dúnja = pernica, lésnica – gårica = lestev, lèjs – gåušča = gozd, vértivati – gazdǜvati = kmetovati, gråčenek – grádec = vrt ipd. (Mukič 2005.) 4 Reformacija in Turki Turki so se pojavili na tem območju istočasno s širjenjem protestantizma. Zapisnik evangeličanske vizitacije slovenskih cerkva v Železni županiji iz leta 1627 med enaj- stimi slovenskimi župnijami opisuje tudi Gornji Senik. Zapisan je v madžarščini z ne- kaj latinskimi izrazi. Ob obisku cerkve sv. Janeza na Gornjem Seniku (s kraji: Senik, Martinje in Trdkova) 19. julija je služil tam predikant Mihael Medvedovics. Iz svojega dohodka je bil dolžan plačevati učitelja. (To je prvi podatek o šolstvu v današnjem Porabju.) Letno mu je dajal tri keble (1,5 centov) žita. Starši šolarjev iz vseh treh vasi pa letno hleb kruha od vsake hiše. Ob pogrebu je dobil pridigar pint (liter in pol) vina, 3 A délnyugati határvidéken is elszórt kisebb szlovén néptöredékek húzódtak meg az erdőségekben. (Hóman 1935: 127.) 316 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 hleb kruha in pečenko. (Bogdán 1991.) Za zvonjenje mrliču so mu dajali 4 denarje. Za to si je lahko kupil takrat tri litre vina. (Payr 1910: 127; Zelko 1973: 125.) 4.1 Turki v okolici Monoštra Veliki vezir Damad Ibrahim je zasedel Véliko Kanižo 20. oktobra 1600. Mir v Žitavi leta 1606 je določil meje Osmanskega cesarstva in je prepovedal nadaljnja osvajanja. Toda Turki se tega niso držali. V desetletjih po mirovni pogodbi so bile meje osvojene- ga območja – tako tudi gradovi v Železni in Zalski županiji na tej strani Rabe – praktič- no na turškem ozemlju. (Stahl 1970: 115.) Turki so z napadi ustrahovali prebivalstvo in od njega zahtevali podložništvo. Tako so morali plačevati davke prvotnemu zemlji- škemu gospodu in tudi novemu turškemu. (Vass 1982: 33–34, 36.) V gospostvu Dobre so Turki kot prvo napadli Gornji Senik. Ob božiču 1640 so izropali vas, nekaj ljudi ubili, šestdeset pa odpeljali v ujetništvo. Slovenske vasi cistercijanske opatije so pred tem prišle pod turško oblast. Števanovci leta 1622, Andovci 1625, Slo- venska ves in Sakalovci pa potem, leta 1643. (Stahl 1970/2: 30.) 1. avgusta 1664 je v bližini Monoštra prišlo do bitke med avstrijsko-nemško-franco- sko vojsko pod poveljstvom Raimonda Montecuccolija in turško vojsko pod vodstvom Ahmeda Köprülija. Zaradi neurja je Raba narasla in je velik del turške vojske utonil v njej. Zmagala je krščanska vojska in s tem preprečila obleganje Dunaja. S podpisom mirovnega sporazuma v Vasvárju je trajal mir skoraj dvajset let. Pred odločilno bitko so vojaki obeh vojsk pustošili tudi po slovenskih vaseh, prebivalci so zbežali na Štajersko. Urbarji, ki so nastali po monoštrski bitki, pričajo o tem, da so se prebivalci slovenskih vasi vrnili domov, vsebujejo namreč iste priimke kot prej. Prebivalstvo je ostalo etnično homogeno. (Kozar-Mukič 2006.) 5 Protireformacija Ob koncu 17. stoleja so se zemljiški gospodje in njihovi podložniki tudi v slovenskih vaseh ob Rabi vrnili h katoliški veri. Na koncu 16. in v prvi polovici 17. stoletja je nastala Martjanska pesmarica z liturgičnimi pesmimi, ki so jih uporabljali tako protestantski kot katoliški duhovniki. Pesmi so večinoma prevedene iz madžarskih pesma- ric, nekaj pa so jih prevzeli od Trubarja in Dalmatina, je ugotovil Vilko Novak. (Novak 1995: 275.) Pesmarico so prepisovali, prirejali in večkrat natisnili vse do 20. stoletja. Nekaj pesmi iz te zbirke se je ohranilo v porabski katoliški ( papinske vöre) gornjeseni- ški pesmarici iz leta 1864, ki je bila last Štefana Pinterja, župana na Gornjem Seniku. Na notranjih platnicah je zapisal: »Eete Knige Sze Lasztivno Dosztajajo Nagorenyem Sziniki Pinter Stefani voleti 1864.« Od 76 pesmi jih je bilo 18 zapisanih že v starejši Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 317 Martjanski pesmarici. Pesem Blá’šeni szo oni Ki sze Boga bojijo se po starejši Martjanski pesmarici prvič pojavi v seniški iz 1864 in je priredba 128. psalma iz Svetega pisma.4 (Kozar-Mukič 1999.) 5.1 Škofija v Sombotelu (1777) in prvi dvojezični učbenik (1790) Cesarica Marija Terezija je leta 1777 ustanovila v Szombathelyu novo škofijo. Prvi sombotelski škof János Szily je združil vse Slovence v Železni županiji in županiji Zala v eni dekaniji, ki se je v madžarščini imenovala Vendvidék, v slovenščini Slovenska krajina. Poimenovanje vend izvira iz nemške besede wind, windisch, s katero so označevali na nemškem jezikovnem območju živeče Slovane. Slovenci sami pravijo, da so Slovenci, govorijo slovenski. Škof Szily je za dekana Slovenske okrogline izbral župnika v Kančevcih, Miklóša Küzmiča (1737–1804). V času ustanovitve sombotelske škofije je bila večina slovenskega prebivalstva evan- geličanske vere. Najbrž je zaradi tega začel obiskovati katoliški škof Szily najprej slo- venske župnije. (Gornji Senik je vizitiral 14. septembra 1778.) Podpiral je izobraže- vanje slovenske mladine v sirotišnici kraja Kőszeg z namenom, da bi postali katoliški duhovniki in rekatolizirali tudi svoje evangeličanske starše in sorodnike. (Vecsey 1943: 175.) Szily je med letoma 1777 in 1780 dal zgraditi cerkev v Števanovcih. Podpiral je pouk slovenščine (domačega narečja) na katoliških šolah med Rabo in Muro. Miklóša Küzmiča je postavil tudi za šolskega nadzornika. Izdajal je njegove slovenske učbeni- ke, ki so bili obvezni vse do leta 1868 tudi na šolah v okolici Monoštra. Tako je leta 1790 nastal prvi dvojezični, slovensko-madžarski abecednik (prevod madžarskega v slovensko narečje), ki je vseboval tudi prvi slovensko-madžarski slovarček ( Szlovensz- ke i Vogrszke recsi).5 6 O življenju v 19. stoletju Življenje Slovencev ob Rabi v 19. stoletju sta opisovala Jožef Košič in Anton Trste- njak. Jožef Košič (1788–1867) je bil med letoma 1816 in 1828 župnik na Dolnjem, od leta 1829 do smrti pa na Gornjem Seniku, kjer je tudi pokopan. V knjigi Zobrisani Sloven i Slovenka med Mürov in Rábov 6 opisuje vzorno domačijo v svoji okolici: 4 Prim. Sveto pismo, Ljubljana, 1974, str. 580. 5 ABC kni’sicza na národni soul haszek. = ABC könyvetske a nemzeti iskoláknak hasznokra, V-Büdini, 1790, str. 116. 6 Izšlo je brez letnice ok. 1845–1848 v Körmendu. 318 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 V zdájsnyem csaszi csemi kmetovje szi dvouje prebivalnice – na pou drügi stirják (klafter) viszike – i kálhatne goriposztávlajo na olepotenye vészi; ta prejdnya je malo bole presztrana, - ta znotrejsnya pa malo voszkejsa, i sznájsnejsa. – Tü je domácsi oltár to je: razpetjé, i kejpove nikih szvéczov, stere za Bougom trdno postüvajo domácsi lüd- jé; tü majo molitvene i drüge féle dobre knige, ino szvoja csiszla; - tü moli, ki v Cerkev nemore tü sze podvori csemi goszt; tü sze domácse ’sene obábijo; - tü sze bete’sniczke z szvesztvami potroustajo po Mésniki. (Zobriszani 1845-1848: 37–38.) Ljubljanski publicist prleškega rodu Anton Trstenjak (1853–1917) je v drugi polovici 19. stoletja dvakrat obiskal ogrske Slovence, leta 1883 tudi slovenske vasi v okolici Monoštra. Leta 1884 je v ljubljanskem časopisu Slovan poročal o joku pri pogrebu, naricanju.7 Objavil je tudi besedilo v seniškem narečju, iz katerega lahko izvemo, kaj vse je pripadalo gospodarju v družinski delitvi dela. Što ’de nam krüj priprávlo, što ’de nam njive oráo, što ’de nam sejo, što ’de nam se- nožete kosío, što ’de lepe lače nóso; hodliške8 lače správlo; što ’de rano gor stanjüvo, držino gono; što ’de roso dol klačo; što ’de mi drva správlo; spičlinje domau vozo; što ’de naše svinje v redi jemo pa kipüvo; što ’de našo máro, krave česo pa krmo; što ’de mlajše9 gor rano, nje gvantao; što ’de mené rano; što ’de makove reteše djo; što ’de nam zrezanice10 správlo. (Trstenjak 1884.) 7 Sezonstvo in izseljevanje Zaradi preslabe zemlje, prenaselje nosti in težav pri zaposlovanju je del prebivalstva iz slovenskih vasi ob Rabi moral od pomladi do jeseni na sezonsko delo. Pisani viri pri- čajo o tem, da so hodili v 18. in 19. stoletju na sezonsko delo ob košnji, žetvi in mlačvi celo v sosednje županije. (Munda Hirnök 2004.) Po drugi svetovni vojni – še preden je bilo dovolj zaposlitvenih možnosti v Monoštru – je sezonsko zaposlovanje še vedno pomenilo glavni vir preživljanja. V 70. in 80. letih 20. stoletja so hodili na sezonsko delo zaradi dodatnega dohodka. Po spremembi družbenega sistema je nastalo veliko nezaposlenih, ki so si našli ilegalno ali legalno delo v sosednji Avstriji. Agrarna kriza na Madžarskem je dosegla svoj vrh okrog 1890. Na stotisoče ljudi se je izselilo v druge države Evrope in v Ameriko. Iz Železne županije je med 1899 in 1913 odšlo 25 tisoč ljudi, največ iz monoštrskega okraja (6 tisoč). Prva svetovna vojna je zaustavila migracijo preko morja, ki pa se je po 1920 spet razmahnila. Prej so se izse- ljevali predvsem v Združene države Amerike, potem pa so odhajali v Kanado in Juž- no Ameriko (Argentino, Urugvaj, Brazilijo). Večina Slovencev se je naselila v državi Pennsylvania in v mestih Chicago ter Bethlehem. (Kozar-Mukič 2003a.) Izseljenci so 7 Anton Trstenjak: Navade v Prekmurcih. Jok pri pogrebu, Slovan 1 (1884) 43, str. 341–342. 8 iz grobega domačega platna 9 otroke 10 rezanica: zrezana slama, seno Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 319 ohranjali stike z domačini z dopisovanjem. O razmerah v novi domovini pričajo pisma Števanovčanke, ki jih je med letoma 1921 in 1930 napisala v materinščini. Poroča tudi o gospodarski krizi in brezposelnosti v Bethlehemu: Svak eštja zatok déla sakši den, samo ka ménja vör pa za málo pláčo. Moškon eti zdaj sploj lagvo ide. Takši djéso, ka že do leta dnij pa dužá nedelajo. Mij ženske eštja zatok bole delamo, samo ka tü ménja slüjžimo, ka je ménša plača. (Stric še dela vsak dan, samo manj ur in za malo plače. Moškim zdaj tu zelo slabo gre. So taki, ki že leto dni ali dalj časa ne delajo. Me ženske bolj imamo delo, samo tudi manj služimo, ker je naša plača nižja.) (Kozar-Mukič 2019: 200.) 8 V senci »železne zavese« Porabski Slovenci so od druge polovice 40. do začetka 90. let 20. stoletja živeli izolira- ni v trikotniku med avstrijsko in jugoslovansko mejo. Železna zavesa je bila sestavlje- na sprva iz žičnate ograje, minskega polja, preoranega mejnega pasu in iz kontrolnih pasov znotraj države. Mejni pas so preorali in skoraj vsak dan poravnali z grabljami. To delo so za plačilo opravljali domačini ob nadzoru graničarjev. Leta 1956 so na ma- džarsko-jugoslovanski meji odstranili mine in žičnato ograjo, na avstrijski strani pa je še ostala žičnata ograja. Ob začetku sedemdesetih let je »železna zavesa« postala manj zavarovana, zamenjala jo je ograja s šibkim tokom. 1. avgusta 1989 pa so jo dokončno odstranili. (Zsiga 1999.) Železna zavesa je konservirala način življenja porabskih Slovencev. Do leta 1989 je bilo za njih značilno polikulturno kmetijsko gospodarstvo. Gojili so več kot dvajset kultur in to samo za domače potrebe. Bili so zasebni kmetovalci, zadrug – kot drugje na Madžarskem – tukaj ni bilo. Od 60. let 20. stoletja so se ljudje začeli zaposlovati v monoštrskih industrijskih obratih, ob tem pa so doma še kmetovali. Po 70. letih mla- di več niso kmetovali, postali so delavci. Veliko gospodarstev je puščalo zemljišča v prelogu. Kmetovanje ogroža tudi divjad, ki jo ščiti Narodni park Őrség, kamor spada tudi Porabje. Zaradi tega kmetuje danes zelo malo ljudi. Po letu 1989 je veliko ljudi postalo brezposelnih. Morajo odhajati s trebuhom za kruhom v sosednjo Avstrijo, kajti v Prekmurju ni zaposlitvenih možnosti. To negativno vpliva na jezik in narodno zavest porabskih Slovencev. 8.1 Deportacije Zaradi izključitve Jugoslavije iz Informbiroja ter suma »vohunjenja« in »tihotapljenja ljudi« je madžarska oblast izvajala policijski nadzor nad prebivalstvom v obmejnem pasu in prišlo je do izgona ljudi. Na vzhodu Madžarske (Hortobágy) so ustanovili 12 zaprtih delovnih taborišč, ki so delovala med letoma 1950 in 1953. Okrog 68 družin 320 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 oziroma 210 oseb je bilo deportiranih iz tistih vasi, ki so neposredno mejile na Jugo- slavijo (Gornji Senik, Števanovci, Verica). Družinam so zaplenili celotno premoženje, hiše, stanovanja in zemljo. V taboriščih so bili nastanjeni v gospodarskih poslopjih v nečloveških bivalnih razmerah. Dela, ki so jim bila dodeljena, so deportiranci opravlja- li pod policijskim nadzorom. Niti po letu 1953, ko so na podlagi odločbe vlade ukinili interniranje in prisilno izseljevanje, se niso smeli vsi vrniti v svoje rojstne vasi, tem- več le 60–80 kilometrov oddaljeno od Porabja. Tudi to je delno razlog za to, da živijo slovenske družine v krajih Železne županije, ki so daleč od Porabja. (Munda Hirnök 2010.) 9 Porabje po demokratičnih spremembah V minulih tridesetih letih so se porabski Slovenci veliko trudili za ohranjanje mater- nega jezika, slovenske kulture in identitete. Njihova prva krovna organizacija – Zveza Slovencev na Madžarskem – je bila ustanovljena leta 1990 s sedežem v Monoštru. Po mednarodnem priznanju neodvisnosti Slovenije sta slovenska in madžarska vlada leta 1992 podpisali Sporazum o zagotavljanju posebnih pravic slovenske narodnostne manjšine v Republiki Madžarski in madžarske narodnostne skupnosti v Republiki Slo- veniji. Sporazum obvezuje obe državi, da poskrbita za ohranitev identitete, pouk ma- terinščine, kulturno dejavnost in informiranost pri obeh manjšinah. Podpira tudi stike med manjšino in matično državo. Uresničevanje sporazuma preverjajo na rednih zase- danjih Slovensko-madžarske manjšinske mešane komisije, na katerih podajajo pripo- ročila vladama obeh sosednjih držav. Leta 1998 je bil v Monoštru odprt Generalni konzulat Republike Slovenije, ki posveča posebno pozornost porabskim Slovencem. Istočasno je bil predan svojemu namenu Slovenski kulturni in informacijski center s konferenčno dvorano, razstaviščem, ho- telom in restavracijo Lipa. Zveza Slovencev na Madžarskem – s finančno pomočjo Slovenije in Madžarske – podpira in koordinira delovanje kulturnih skupin in organi- zira razne prireditve. Od 1994 Državna slovenska samouprava s sedežem na Gornjem Seniku s finančno pomočjo Madžarske zastopa interese porabskih Slovencev, je upra- viteljica dvojezičnih osnovnih šol in vrtcev ter sodeluje s slovenskimi samoupravami v porabskih vaseh in izven Porabja, kjer živijo Slovenci. To so neke vrste krajevne skupnosti, delujejo pa podobno kot civilne organizacije. Slovenci imajo svoja društva v Budimpešti, Sombotelu in Porabju. O delovanju organizacij in dogodkov med Slovenci na Madžarskem poročajo tudi lastni mediji: časopis Porabje (od 1991), televizijske oddaje na državni televiziji Slovenski utrinki (od 1992) in Radio Monošter (od 2000). Za gospodarski razvoj v Porabju si prizadeva Razvojna agencija Slovenska krajina (od 2006) in Slovenska vzorčna kmetija (od 2010) na Gornjem Seniku. Porabski Sloven- ci imajo tudi svojo zastopnico, slovensko zagovornico v madžarskem Parlamentu (od Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 321 2014). Življenjske okoliščine v Porabju se izboljšujejo tudi s pomočjo projektov, ki jih podpirajo Madžarska, Slovenija in Evropska unija. Pri upočasnitvi asimilacije naj bi imel pomembno vlogo turizem, ki bi zagotavljal zapo- slitev doma in sprejemanje gostov tudi iz Slovenije. Ob neokrnjeni naravi so privlačne znamenitosti v našem kraju. V Monoštru je na ogled Lokalnozgodovinski in slovenski narodnostni muzej Avgusta Pavla z etnološko razstavo o življenju porabskih Sloven- cev. V Sakalovce vabita »svetlobni križ« in križev pot. Na Dolnjem Seniku stoji t. i. kolarska hiša z delavnico in stanovanjem z opremo iz sredine 20. stoletja. Na Gornjem Seniku so iz starega župnišča izoblikovali Küharjevo spominsko hišo s cerkvenozgo-dovinsko in etnološko zbirko. V Števanovcih je odprt Muzej mejne straže, v Andovcih pa sta na ogled »Mali Triglav« (skala iz Triglavskega narodnega parka) in slovenska domačija. Porabski Slovenci smo tudi posredovalci dobrososedskih odnosov med Slovenijo in Madžarsko, med Slovenci in Madžari. Pri tem je naš vzornik prvi prekmurski poklic- ni znanstvenik Avgust Pavel, ki se je rodil pred 135. leti na prekmurski Cankovi. Od 1920 do svoje smrti 1946 je živel in deloval v Sombotelu. (Kozar-Mukič 2003b.) V razpravah, ki jih je napisal v madžarščini, je opozarjal tudi na zgodovinske, literarne, jezikovne in kulturne stike med Slovenci in Madžari. viRi in liteRatuRa BékeFi, Remig (ur.), 1896: Emlékkönyv, melyet Magyarország ezeréves fennállásának ünnepén közrebocsát a hazai ciszterci rend. Budapest. Bogdán, István, 1991: Magyarországi űr-, térfogat-, súly- és darabmértékek 1874-ig. Budapest: Akadémiai Kiadó. grivec, Franc, 1936: Žitja Konstantina in Metodija. (Cvetje iz domačih in tujih logov 8.) Celje: Družba sv. Mohorja. HóMan, Bálint, 1935: Magyar történet I. Budapest: Királyi Magyar Egyetemi Nyomda. HóMan, Bálint, szekFű, Gyula, 1939: Magyar történet I. Budapest: Királyi Magyar Egyetemi Nyomda. kaláSz, Elek, 1932: A szentgotthárdi apátság birtokviszonyai és a ciszterci gazdálkodás a középkorban. Budapest. kerman, Branko, 2011: Tü mo. Slovanska naselitev Prekmurja. Katalog. Murska Sobota: Pokrajinski muzej Murska Sobota. kozaR-Mukič, Marija, 1999: Seniška pesmarica iz 1864. Traditiones 28/1. 165–170. kozaR-Mukič, Marija, 2003a: Arhivski podatki o izseljevanju porabskih Slovencev pred drugo svetovno vojno. Marina Lukšič Hacin (ur.): Sezonstvo in izseljenstvo v panonskem prosto- ru. (Migracije 4. Zbornik razširjenih razprav mednarodne konference. Radenci, Slovenija, 22–25. oktober 2002.) Ljubljana: Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU. 111–118. 322 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 kozaR-Mukič, Marija, 2003b: Življenje in delo Avgusta Pavla (s posebnim ozirom na njegovo muzeološko delo). Zinka Zorko, Miha Pauko (ur.): Avgust Pavel. (Zora 23.) Maribor: Slavistično društvo. 18–25. kozaR-Mukič, Marija, 2006: Gornji Senik podvržen Turkom leta 1640. Sašo Jerše (ur.): Med srednjo Evropo in Sredozemljem. Vojetov zbornik. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 319–323. kozaR-Mukič, Marija, 2019: Pisma iz Amerike v Števanovce izpred sto let. Branko Kerman (ur.): Zbornik soboškega muzeja 25. Murska Sobota: Pomurski muzej Murska Sobota. 195–205. Mukič, Francek, 2005: Porabsko-knjižnoslovensko-madžarski slovar. Szombathely: Zveza Slovencev na Madžarskem. Munda HiRnök, Katalin, 2004: Prikaz sezonstva v Števanovcih v Porabju med obema svetovni- ma vojnama v luči spominov intervjuvancev. Traditiones 33/1. 143–153. Munda HiRnök, Katalin, 2010: Porabski deportiranci v taboriščih na Hortobágyu v letih 1950– 1953. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 50/3–4. 42–45. novak, Vilko, 1995: Trubarjeva in Dalmatinova besedila v Martjanski pesmarici I. Slavistična revija 43/3. 267–275. payR, Sándor, 1910: Egyháztörténeti emlékek I. Sopron: Dunántúli Ág. Hitv. Evang. Egyházkerület. szőke, Béla Miklós, 2014a: A Karoling-kor a Kárpát-medencében. A Magyar Nemzeti Múze- um állandó kiállítása. Budapest: Magyar Nemzeti Múzeum. szőke, Béla Miklós, 2014b: A Kárpát-medence a Karoling-korban és a magyar honfoglalás. Sudár Balázs, Szentpéteri József, Petkes Zsolt, Lezsák Gabriella, Zsidai Zsuzsanna (ur.): Magyar őstörténet. Tudomány és hagyományőrzés. (MTA BTK MŐT Kiadványok 1.) Bu- dapest: MTA Bölcsészettudományi Kutatóközpont. 31–42. staHl, Ferenc, 1970: Vas megyei török hódoltság összeírása a XVII. század közepétől. Vasi Szemle 1970/1: 114–122, 1970/2: 298–307. Stanonik, Marija, 2011: Literarjenje, kronopisje in rokopisje v teoriji in praksi. Ljubljana: Za-ložba ZRC. vakarcS, Kálmán, 1939: A szentgotthárd-muraszombati járás ismertetése. Szombathely: ”Vasvármegye” nyomdavállalat. vaSS, Előd, 1982: Vas megyei helységek III. Murad szultán korabeli török adóösszeírása 1574– 1595. Horváth Ferenc (ur.): Vas megye múltjából. (Levéltári évkönyv 2.) Szombathely: Vas megyei Levéltár. vecSey, Lajos, 1943: A kőszegi római katolikus Kelcz-Adelffy árvaház története, 1741–1941. (A szombathelyi egyházmegye múltjából 1.) Szombathely: Martineum Könyvnyomda Rt. zelko, Ivan, 1962: Murska Sobota kot sedež arhidiakonata in cerkvenoupravna pripadnost Pre- kmurja v srednjem veku. Kronika I. 38–51. zelko, Ivan, 1973: Gradivo za zgodovino reformacije v Prekmurju. Vizitacijski zapisnik iz leta 1627. Časopis za zgodovino in narodopisje 44/9. 100–126. zelko, Ivan, 1982: Prekmurje do leta 1500. (Historična topografija Slovenije I.) Murska Sobota: Pomurska založba. zSiga, Tibor, 1999: A „vasfüggöny” és kora = Der Eiserne Vorhang und seine Zeit. Budapest: Hanns Seidel Alapítvány. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 323 Šandor Horvat / Horváth Sándor Zbirka sakralne umjetnosti Hrvata u Mađarskoj, Prisika / Magyarországi Horvátok Keresztény Gyűjteménye, Peresznye horvath.sandor.narda@gmail.com Gradišćanski Hrvati: ukratko o povijesti, kulturi i jeziku Jedna najarhaičnija hrvatska manjina su Gradišćanski Hrvati koji su kroz skoro pet stoljeća išli svojim posebnim putem i razvili svoju posebnu kulturu i jezik. Oni se u većem broju doselili u Zapadnu Ugarsku kroz dva stoljeća – od kraja 15. stoljeća – u različnim valovima. Kod njih se rasprostiru govori sva tri hrvatska narječja, samo su oni – za razliku od onih u domovini – u većoj mjeri ravili zajedničke značajke. Vrhunac kvalitetne upotrebe jezika, književna primjena pojavila se već u 16. stoljeću – a pisanu tradiciju možemo pratiti od samog doseljenja. Danas ima jezik svoju ulogu i u medijima, u vjerskom životu, a folkloru i kod nekih bendova. Među njima visok je stupanj lokalnoga/regionalnoga identiteta. Hrvatske i slovenske svećenike miješali su kroz stoljeća u Sambotelskoj (Szombathely) – te i u Jurskoj (Győr) – biskupiji, a jak je bio utjecaj i kajkavske književnosti. Uvodno da kažemo nešto o imenu Gradišćanski Hrvati. Kada se nakon Saint Germa- inskog (1919.) i Trianonskoga mirovnog ugovora (1920.) Ugarska podijelila, većina bivših zapadnougarskih Hrvata je postala državljaninom Austrije – u novoosnovanoj pokrajini imenom Burgenland. Ubrzo nakon toga predložio je čuveni gradišćanskohr- vatski pjesnik, Mate Meršić Miloradić, da se to hrvatski imenuje Gradišćem. Dakle on je predložio zrcalni odraz njemačkog naziva. A to se onda prenosilo i na hrvatsku veći- nu u Austriji. A početkom 1960-ih su počeli sve bivše „zapadnougarske” Hrvate tako imenovati, iako žive u Mađarskoj, u Slovačkoj, u Moravskoj – odnosno Češkoj. Prije toga su je zvali i „Wasserkroaten”, dakle „Vodeni Hrvati”, ali to se vjerojatno iskriveno tumačilo od „Bosner Kroaten” – jer se staro njemačko veliko slovo „B” pisalo tako da se moglo tumačiti čak i za „W”. Taj naziv je postao etnonim ove hrvatske skupine – u bilo kojoj državi žive jedan/na ili drugi od njih –, zato mislimo da se mora velikim slovom pisati i jedna i druga riječ; inače je samo geografska oznaka – a onda se može govoriti samo o Hrvatima koji žive u Burgenlandu. O njima je sažeto konstatirao Mirko Valentić: „Oni potječu iz gotovo svih krajeva Hr- vatske. Ipak najveći broj živio je prije iseljavanja u zapadnoj Slavoniji, zapadnoj Bosni, sjevernoj Dalmaciji, dijelu Hrvatskog primorja, Lici i Pokuplju” (Valentić 1977: 96). 324 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 1. Jezični prostor gradiščanskohrvatskog jezika u prošlosti i u današnjosti Jedna najarhaičnija hrvatska manjina su Gradišćanski Hrvati koji su kroz skoro pet stoljeća išli svojim posebnim putem i razvili svoju posebnu kulturu i jezik. To je ali po- sebna hrvatska kultura, to je poseban hrvatski jezik. „Ova hrvatska narodna skupina je krajnje zanimljiva – čitamo kod jezikoslovca Neweklowskoga –: Hrvati govore jedan starinski jezik koji je tradiran od 16. stoljeća iz jedne generacije u drugu i kojeg danas u Hrvatskoj nema. Oni imaju svoj vlastiti književni jezik koji se razvijao neprestano od početka 17. stoljeća. Hrvatski jezik ovdje živi u zanimljivim jezičnim kontaktnim situ- acijama, s njemačkim, mađarskim, slovačkim, nekada i sa češkim jezikom. Za jezičnu situaciju u prošlosti ne treba zanemariti utjecaj latinskog jezika, jer su pisci – svećenici – bili školovani na latinskom jeziku. Danas hrvatski standardni jezik vrši veliki utjecaj na hrvatski književni jezik Gradišća. Kod Gradišćanskih Hrvata postoji bogata folklor- na tradicija, usmena književnost, postoji religiozna književnost od samog početka, a svjetska od 19. stoljeća. Danas ovi Hrvati imaju i svoje rječnike, svoju gramatiku, svoj pravopis” (Neweklowsky 2011: 151–152). Migracijska snaga Hrvata ostavila je duboke tragove u njihovoj novoj domovini. Tada se u oko sto pedeset do dvjesto naselja naselilo oko 120 tisuću ljudi. Do danas se taj broj smanjio na manje od trećine kao rezultat asimilacije i u manjem broju zbog – ve- ćinom nasilnog – napuštanja dotadašnjeg boravka mjesta. Ovo drugo se rijetko doga- đalo. „Osobit slučaj predstavlja iseljavanje Hrvata naseljenih u njemačko-moravskom okruženju po naredbi čehoslovačke vlasti 1948. iz mjesta Frelištof, Nove Perane (Novy Preřov) i Dobro Polje (Dobré Pole)“ (Breu 1995: 88). Prirodna i nasilna asimilacije provodila se već od 16. stoljeća: najbrže je provedena u Donjoj Austriji tokom 17. i 19. stoljeća (Kučerová 1998: 161). Porijeklo hrvatskih govora u Gradišću Gradišćanskohrvatski govori potječju većinom iz Pounja te Pounju susjednih krajeva, iako ima i miješanja. Npr. za Vlašku oazu se misli da je riječ o doseljenicima u Pounje iz Dalmacije, koji su nakon toga prebjegli u Gradišće. Vlaška oaza je šćakavsko-ikavska koja se razvila na području zapadnog dijalekta, no pokazuje i značajke arhaičnog sla- vonskog dijalekta. Štojski govor je južni (ikavsko) čakavski, koji posjeduje prijelazne elemente prema štokavskom. Ostali govori su ikavski-ekavski čakavski, srednječakavski (pojedinim kajkavskim oazama). Kajkavski je blizu Šoprona, iako neki autori (Lon- čarić) te govore stavlja kao mješavinu međimursko-zapadnoslavonske kajkavštine. Danas žive Gradišćanski Hrvati u Austriji, u manjem broju u Mađarskoj i u najmanjem broju u Slovačkoj. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 325 2. Povijest: kada i otkud su se Hrvati preselili u Zapadnu Ugarsku (i u susjedstvo) Hrvati se u većem broju doselili u Zapadnu Ugarsku kroz dva stoljeća u različnim va- lovima. Uzroci selidbe su bili različiti. Već krajem 15. stoljeća imamo podataka o Hr- vatima koji se selili većinom zbog gospodarstvenih razloga: obrtnici, redovnici su bili među prvima. Za vrijeme turskih ratova neki su pobjegli ispred ropstva ili masakrira- nja: nisu bili to samo kmetovi nego i mali i srednji plemići koji su sa svojim kmetovima zajedno tražili mirniju domovinu. Druge su vlastelini koji su imali svoja imanja i u Hr- vatskoj i u zapadnoj Ugarskoj preselili da tako očuvaju svoju gospodarstvenu snagu ba- rem na drugom posjedu. U velikim valovima preseljenika ne može se zanemariti učinak lokatora: to su bili ljudi koji su organizirano preseljavali i iz onih krajeva migrante koji nisu bili ugroženi od Turaka. Nadaždi je koristio dvije mogućnosti kod selidbe kajkav- skih kmetova u Vedešin (Hidegség) i Umok (Fertőhomok). „Zbog toga selidbu koju je izvršio 1537. možemo nazvati (samovoljnim) organiziranim preseljenjem, a selidbu iz »varošice« 1538. možemo nazvati organiziranim izbjeglištvom. Prvom migracijom on spašava svoju radnu snagu – konstatira Vidmarović –, dok drugom migracijom dobiva za svoje mađarske posjede radnu snagu koja mu nije pripadala po feudalnom pravu“ (Vidmarović 2004 : 71). Knjiga za školske upotrebe „Povijest Gradišćanskih Hrvatov“ daje – uz ostalo i – slje- deći sažetak o selidbi: „Prvi val iseljavanja, po 1493. ljetu, je bio spodoban evakuaciji. Hrvatske vlasti su bile mišljenja da je to privrimeno. Po pustošenju Like i Krbave 1514. ljeta su prvi bigunci došli i na područje zapadne Ugarske i Doljnje Austrije. Najveći val selidbe odvijao se po 1532. ljetu zbog osmanlijskoga prodora na područje izmed Kupe i Une, te područja Pokuplja, Pounja i Slavonije. Po padu Kostajnice 1556. se selu stanovniki iz okolice Slunja na područje Šopronske, Mošonske i Požonske (Bra- tislavske) županije. Po padu Krupe 1565. započelo je iseljavanje seljakov iz okolice Kladuše, Steničnjaka, Slunja i Primišlja prema području današnjega Gradišća, Mo- ravskoj i okolici Bratislave. Treći val selidbe dovodi vlaško stanovničtvo s područja Like, Zrmanje, kraških predjelov zadarsko-šibenskoga zaledja i Cetinske krajine. To su bili slobodni seljaki s obavezom vojnoga služenja gospodaru. Krajem 16. stoljeća su oni naselili sela izmed Rohunca i Solunka. [...] Njihovim dolaskom je završilo raz- doblje masovnih migracijov s hrvatskoga područja poticana osmanlijskimi osvajanji“ (Bencsics, Šašić, Zvonarich 2018: 76–77). Između 1522. i 1527. preselilo se hrvatsko stanovništvo iz okolice Senja i s visoravne Like, Gacke i Krbave u Šopronsku županiju. Godine 1524. plemić Butschitsch, koji se već nalazio u Beču, dobio je od nadvojvode Ferdinanda dozvolu da s „nekim svojim ljudima dođe u Austriju i tu se nastani“, a iste te godine kralj Ludovik II. dopustio je Franji Baćanu da sa svojih dobara u Hrvatskoj-Slavoniji dovede doseljenike u novoste- čeno vlastelinstvo u Novi Grad (Breu 1995 : 48). Za ove druge koji su došli na imanja 326 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 familije Baćan su pisali 17. svibnja 1524.: da „Hrvati koji u našoj kraljevini Hrvatskoj radi straha i neprekidnih navala predivljih Turaka ne mogu mirno i sigurno prebivati, te kojima su ti dušmani kuće, prebivališta i sve zgrade ognjem u pepeo obratili, a imanje i sve stvari porušili“ (Ujević, 1934: 7). No, tako ogromno je iseljavanje za Hrvatsku bilo doista nepovoljno. Hrvatski su plemići dignuli svoj glas suprot velikog iseljavanja, jer neki su hrvatski krajevi ostali bez stanovnika. „Godine 1532. ljuto se tuže hrvatski plemići kralju Ferdinandu na ugarske, štajerske i austrijske velikaše, što mame hrvatske seljake i na taj način ostavljaju Hrvatsku bez obrane” (Ujević 1934: 7). Iseljavanje se ipak nastavljalo. U zapadnu Ugarsku nisu se samo u cjelovito ili djelomično opustošena naselja uselili, osnivali su i neka nova naselja. „Žablje Selo (Krottendorf) utemeljili su kao novo na- selje Hrvati u 16. stoljeću s krčevinsko-uvratnim poljima (Breu 1995: 56). „U Šeškutu (Sulz im Burgenland) zbilo se novoutemeljenje od strane Hrvata koji su se naselili u pratnji plemića Sanka de Ragusio, kojemu je Franjo Baćan 1539. dodijelio Šeškut“ (Breu 1995: 56). Opustošeno Novo Selo (Neudorf bei Parndorf) su naselili 1566. bje- gunci iz Sigeta (Szigetvár) nakon izgubljene bitke: većinom su bili Hrvati ali uz njih su se preselili i mađarski mali plemići (Tobler 1986: 17). U okolicu Rohunca (Rechnitz) se naselili takozvani Vlasi o kojima su povjesničari različita obrazloženje stvorili. Najvjerojatnije i najbolje je potkrijepljeno činjenicama da je njihov način života temeljito odredio takozvani „vlaški zakon“ („vlaški statuti“). Kompleksan problem povijesti Vlaha Mirko Valentić sažeo je ovako: „Planinski pro- stori dinarskog gorja daju glavnu masu novih kolonista, po zanimanju uglavnom stoča- ra, a u većini pripadnika pravoslavne crkve. U najvećem broju bili su to potomci sred- njevjekovnih Vlaha stočara koji su posrbljeni prije XVI. stoljeća, ali još uvijek čuvaju i upotrebljavaju svoje uobičajeno ime Vlah. I u novoj sredini Vlasi pokazuju odlučnu spremnost da sačuvaju sve svoje stočarske povlastice, tj. plaćanje »vlaške filurije«,1 i da zadobije nove“ (Valentić 1984: 6). Kolonizacija za vrijeme Turaka kretala je Vlahe u sjevernu Dalmaciju, u Dunavsko-savskog međuriječje, u Liku te a Dravsko-savsko međuriječje. Nije dakle čudno da Vlasi Hrvatskog Cikljina (Spitzzicken, A) govore da su im stari došli iz Dalmacije (Brabec 1963: 278). A jezična analiza je u skladu s ovim stajalištem (Tornow 1971: 274). U pojedina naselja nisu došli samo u jednom valu, u jednoj skupini Hrvati, mogli su se pojaviti u nekoliko uzastopnih skupina. Na primjer: „Prema poreznom popisu iz godine 1553. Punice (Punitz) su osnovali »Slaveni«, koji su pobjegli prije dvije godine. Plan polja odaje prvobitno uređenje krčevinskog sela. Početni broj seoskih lena utvr- đen je s brojem 15. Ubrzo je novo utemeljeno mjesto dobilo jak priljev, jer je 1576. 1 Najstariji turski zakon o Vlasima (1467–1468) je oslobodio Vlahe od harača od glave, morali su plaćati samo filuriju, dakle dukat od kuće. Oni su postali slobodni seljaci. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 327 broj obrađivanih sesija narastao na 48 2/3, na kojima je gospodarilo 90 obitelji listom hrvatskih prezimena” (Breu 1995: 59). Odlučujući je bio „privilegij kralja Ferdinanda koji je doseljenim Hrvatima 1545. dodijelio pravo da sami biraju svoje svećenike” (Valentić 1977: 97). Iako to – vjerojatno – nisu dobilo svi doseljeni Hrvati ipak je ta privileg omogućio doseljenim Hrvatima da germanizacija i mađarizacija ne utječe u većoj mjeri. Mora se dodati da je u nesrazmjernom broju bilo u 17. stoljeću hrvatskih svećenika u nižem crkvenom redu (Fazekas 1993). Hrvatski biskupi u Juri imali su dodatnu ulogu u doseljenju Hrvata – inteligencije, plemića, građana – koji su postali jedni od glavnih suradnika biskupa, posebito na njegovom imanju, u Sambotelskoj gospoštini. Jer grad Sambotel (Szombathely) – još neka sela – je pripadao gospoštini jurskog biskupa. Hrvatski biskupi su bili Pavao Gre- gorijanec (1544–1565), Juraj Drašković (1578–1587), Petar Herešinec (1587–1590). 3. Narječja Gradišćanskih Hrvata Gerhard Neweklowsky je napisao dvije klasifikacije gradišćanskohrvatskih dijalekata: kraća je objavljena 1969., druga, proširenija pa 1978. (Neweklowsky 1969, 1978). U Gradišću se rasprostiru govori sva tri hrvatska narječja, samo su oni – za razliku od onih u domovini – u većoj mjeri razvili zajedničke značajke. Ako započnemo od sjeve- ra prema jugu, nalazimo sljedeće dijalektalne podskupine: − Grobski poddijalekt govori pučanstvo naselja Hrvatski Grob, pripada sporno kajkav- skom narječju. − Hatski poddijalekt: srednječakavski govor govore Hati u okolici Nežiderska jezera (Neusiedlersee). Tu su Pandrof (Parndorf), Novo Selo (Neudorf) i dr. sela. − U selima Vedešin (hidegség) i Umok (Fertőhomok) (Mađarska) se nalaze govori za koje su inače izumrlog zapadnoslavonskog kajkavskog dijalekta. − Poljanski poddijalekt: govore Poljanci u okolici Nežiderskog jezera, isto srednječa- kavski govor (s elementima kajkavštine). To su Trajštof (Trausdorf an der Wulka), Otava (Antau), Cindrof (Siegendorf) i dr. − Dolinski čakavski poddijalekat se govori u okolici Dolnje Pulje, u sljedećim naselji- ma: Doljnja Pulja (Unterpullendorf), Frakanava (Frankenau), Pervane (Kleinmutsc- hen), itd. To je srednječakavski (ikavsko-ekavski) govor. − Vlaški poddijalekat, štokavski poddijalekat je u selima Vlahije: Bandol (Weiden bei Rechnitz), Ključarevac (Allersdorf), Hrvatski Cikljin (Spitzzicken), itd. To je šćakavski ikavski govor. − Štokavski poddijalekat govore u sljedećim naseljima: Sabara (Zuberbach), Sta- ri Hodas (Althodis), Čemba (Schandorf), Vincjet (Dürnbach), a u Mađarskoj 328 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Narda (Narda), Gornji Četar (Felsőcsatár), Hrvatske Šice (Horvátlövő), Petrovo Selo (Szentpéterfa), itd. To je štokavski-južnočakavski ikavsko miješani govor. − Južnogradišćanskim poddijalektom čine gradišćanski poddijalekt južnočakavskog dijalekta nalaze se južno od vlahijskih govora. U sljedećim naseljima: Pinkovac (Güttenbach), Stinjaki (Stinatz), Nova Gora (Neuberg), Žamar (Reinersdorf), itd. Poljanski, dolinski i hatski poddijalekt se nominiraju u kontinentalni poddijalekt sred- njočakavskog dijalekta. Leksičke razlike u gradišćanskohrvatskih govorima (primjeri iz svakodnevnice sela). veža krpljet kuhinja kunja Küche hlivac kotac livic svinjska Schweinestall štalica hiža kuća stan stanje Haus štagalj škadanj Scheune košulja rubača Hemd krljača klobuk škiljača Hut fertuk kuklj(in) pregača kuljac leketir Schürze lug dubrava gaj loza šuma gora Wald svadba pir pirovanje veselje Hochzeit šiba mladica prut Prute, Gerte ripnica pivnica rov ripnjica/ripnica Erdkeller 4. Jezikovne značajke: u čemu se najbolje razlikuje od hrvatskog književnog jezika? Onaj koji se počne baviti jezikom Gradišćanskih Hrvata primjetit će brzo da u govori- ma čak i pojedinih naselja mogu se preproznati velike međusobne lingvističke razlike. Podudarnosti je Gerhard Neweklowsky sabrao kao „gradišćanske kroatizme“. Trinaest takovih je dokazao. Jedno je: velik je broj zajedničkih riječi i onda, kad znamo da su oni i većinom čakavci, i štokavci pa i kajkavci. Kajkavci Vedešina i Umoka – kao i drugi dijalekti – isto imaju riječi kao čuda ‘puno’, nek ‘samo’, ur ‘već’, godina ‘kiša’, loza ‘šuma’, sinokoša ‘livada’. Od ostalih dvanaest „gradišćanskih kroatizma“ – a to se odnosi na morfologiju i fonologiju – možemo još istaknuti: − Oblik pomoćnog glagola za tvorbu kondicionala: bi za sva lica jednine i množine; − Određen broj imeničkih morfoloških dočetaka, među kojima i nastavak za Gpl - ov, ne samo za muški, već često i za ženski rod; − Gubitak imperfekta i aorista; − Korištenje zbirnih brojeva kao dvemi (muški rod) i dvema (ženski rod) (Houtzagers 2004: 29). Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 329 5. Pisana tradicija: Od kada i u kojim tekstovima se pojavlja gradiščanskohrvatski jezik? Ne govorimo samo o pojavi pisane tradicije gradišćanskohrvatskog jezika, nego o raz- vitku gradišćanskohrvatskoga jezika. Gramatika gradišćanskohrvatskog jezika iz 2003. godine – na 701 stranica – daje sažetak petero razdoblja. Prvo razdoblje je 16. i 17. stoljeće: to su počeci i protestantski pokušaji. Prvi zapis je iz 1564. godine u misalu iz Klimpuha (Klingenbach, A.): kod zapisa molitve Oče naš i kod uskrsne pjesme Kristuš je gore ustal se koristila i bosančica i glagoljica i latinica. Ovo je već na samome početku čakavsko narječje. Kompleksnu analizu klimpuških fragmenata napravila je Katharina Tyran u posebnoj knjizi (Tyran 2010). Protestantski pastori Istre, Antun Dalmatin i Stjepan Konzul sastavili su i izdali 1568. godine za Hrvate tadašnje Zapadne Ugarske Postillu. Jezik ove knjige temelji na čakavskom, s ikavsko-ekavskim refleksom jata, te autori su preuzeli mnogo štokavskih i crkvenosla- venskih elemenata. Dvije protestantske pjesmarice je sastavio 1609. i 1611. „domaći“ autor, Grgur Mekinić. Drugo razdoblje trajalo je od 18. stoljeća do sredine 19. Ovo razdoblje obilježava cr- kvena književnost po zagrebačkim kajkavskim uzorima: kao što je evanđelje iz 1732. To je čakavština, ikavsko-ekavski govor srednjega i sjevernoga dijela današnjega Gra- dišća. „Iako ima ta jezik postepeno sve manje nečakavskih osebin, ostaje njegov sistem ipak kroz cijelo vrime vrlo blizak književnomu jeziku u banskoj Hrvatskoj u 17. i 18. stoljeću, ne samo u pravopisu, nego i u svojoj nutarnjoj strukturi. I u Hrvatskoj i u Gradišću se hasnuju iste tudjice iz ugarskoga jezika, velike sličnosti postoju u sintaksi kot i u morfologiji“ (Benčić – Sučić 2003: 15). Iz jezičnih posebnosti razdoblja mo- žemo istaknuti, na primjer, prejotaciju početnoga i-: jimati, Jivan, prijedlog v najćešće se javlja u obliku va, l-particip: pelyal, zamjenice vas, sva: sa, se, saki. A tipični su i germanizmi i mađarizmi. Treće razdoblje je: druga polovica 19. stoljeća i razdoblje do kraja Prvoga svjetskog rata. U ovom vremenu pokušava se uvesti Gajeva jezična reforma i provesti napori za obnovu jezika metodom zagrebačke i riječke škole. Krajem pedesetih pokušali su upeljati Gajeve jezične reforme ali nisu uspjeli. Najdosljednije je vorištanski župnik Gašpar Glavanić uveo u svoju školsku knjigu hrvatskoga jezika ( Prva štanka, 1860.), poslije pa koljnofski učitelj Miho Naković trenutne jezične inovacije matične zemlje. Koristili su rogato e ( ě) kod ekavskih i ikavskih refleksa staroga jata. Naković nije do-sljedan kod grafema ć: koristio je i ć i tj: noć, cvetje. Konzekventan je sa krajnim - l i - h: hranil, po svih mojih putih. Samoglasno r piše uvijek kao „er“. Dok se u prethodnim periodima još jače čuvao aorist imperfekt, u ovom vremenu to već nije tako. Leksički je uveo mnoge inovacije iz Hrvatske: naprimjer zatvor [uza], lěčnik [vračitelj], pěva [jači]. 330 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Četvrto razdoblje je od 1919. do 1945. Tada su se Gradišćanski Hrvati vratili vlastitim temeljima. U Hrvatskoj su vukovci odredili u ovome razdoblju razvitak standarnog/ književnog jezika, a Gradišćanski Hrvati nasuprot tome počeli su jačati svoje čakavske korijene. Ovim putem je krenuo i Mate Meršić Miloradić koji je svojim pjesmama postao središnja ličnost književnosti Gradišćanskih Hrvata prve polovice 20. stoljeća. 1919. je Miloradić izdao svoju slovnicu. U deklinaciji je mijenjao više toga što je Na- ković predložio: vokativa nema, ali govori o „zovnom padežu“, kojega govore Gradi- šćanski Hrvati samo u rijetkim primjerima: „Bože!“, „človiče!“, „teče!“, itd. Napustio je neke karakteristike zagrebačke jezične škole. A važno je da su po prvom svjetskom ratu „gradišćanskohrvatski pisci za očuvanje svojega opstanka u novoj državi Austri- ji proširili svoje jezično djelovanje na sva polja kulturnoga života. [...] Pokidob nisu imali dost razvijena jezična sredstva, posizali su naširoko za jezičnim bogatstvom sta- re domovine“ (Benčić, Sučić 2003: 21). Najveći borac jezične konvergencije je bio književnik Ignac Horvat. – Nakon ugovora u St. Germainu i Trianonu Gradišćanski Hrvati podijeljeni su u tri države. Jezična obnova je tek malim koracima napredovala u Mađarskoj: školska čitanka je sastavljena isto na temelju čakavštine ali uvedeni su i neki dijelovi štokavštine. U Čehoslovačkoj nije ovjereno nikakvo jezično djelovanje. Petim razdobljem stižemo do današnjice. Imamo dvostruku tendenciju. Sa jedne strane neki pokušaju uvesti preuzimanje hrvatskog standarda a s druge strane pa sistematično se gaji vlastita jezična tradicija. Na sistematskom približavanju djelovali su Ignac Hor- vat, Feri Sučić, Karlo Preč, Štefan Zvonarić i Konrad Meršić. Ali tim putem se većina ljudi nije identificirala i ojačala se asimilacija. „Da bi Gradišćanski Hrvati mogli pokriti sve potriboće suvrimenoga života, bilo je po- tribno, da se njev književni jezik normira kot standardni jezični oblik. Od kada postoju (1979.) hrvatske emisije u radiju (na televiziji 10 ljet kašnje), oćutilo se je sve teže nepostojanje vlašćega rječnika. 1982. se je konačno pojavio dugočekani Nimško-gradi- šćanskohrvatsko-hrvatski rječnik (a 1991. ljeta Gradišćanskohrvatsko-hrvatsko-nimški rječnik. [...] Pri normiranju se je gledalo na to, da se preporuči on oblik, ki je najza-stupaniji u suvrimeni gradišćanskohrvatski teksti i ki je najbliži paralelnomu obliku u hrvatskom standardnom jeziku” (Benčić, Sučić 2003: 22). Došlo je i do gramatike ovog jezika. 1995. godine je Mirko Berlaković sastavio gramatiku za školsku upotrebu, a 2003. se objavila Gramatika gradišćanskohrvatskoga jezika koju je napisao tim od dvanaest stručnjaka iz Gradišća i iz Hrvatske. 2009. se izdao i Pravopis gradišćanskohrvatskoga književnoga jezika. Izdavači su bili Csenar-Schuster Agnes i Ivan Rotter, a uz njih su bili autori Ivo Sučić, Joško Vlašić i Nikola Benčić (Bencsics i dr. 2009). Znanstveni institut Gradišćanskih Hrvatov je pokrovitelj znanstvenog jezičnog projek- ta gradišćanskohrvatskog online-rječnika koji je dostupan pod: . Online-rječnik prezentiran je 2020 s 100.000 upisanih natuknica. Rad se s mnogobrojnim uredništvom i nadalje nastavlja. Projekt pelja Jurica Csenar. 6. Sociolingvistički položaj Je li gradiščanskohrvatski jezik službeno priznat od Austrija i Mađarske, te Slovačke? U (novom) mađarskom ustavu (2011.) donose se odredbe o uporabi jezika; već i u Pream- buli stoji: „prihvaćamo zadatak prenošenja vlastite baštine na nova pokoljenja, jedinstve- nog nam mađarskog jezika i kulture, kao i jezika i kultura narodnosti kao i prirodom date i od čovjeka stvorene vrijednosti u Karpatskom bazenu, koje ćemo njegovati i sačuvati” da bi se kasnije istaknulo: „Narodnosti koji žive na području Mađarske raspolažu pravom na svoj materinski jezik, na uporabu osobnog i kolektivnog naziva, na njegovanje svoje kulture i na školstvo na materinskom jeziku” (Magyarország Alaptörvénye 2016: 39). Unatoč jačanja sve veća je asimilacija. „Osim ustava i ustavnih zakona i Zakon o narod- nostima (2011.) jamči pripadnicima manjina služenje svojim jezikom i pismom u privat- nom i javnom životu, s jedne strane je broj zajamčenih prava sve veći, međutim ipak pra- timo pojačanu asimilaciju. Razlog tome je možda i to da ustav obično osigurava uporabu jezika, ali skoro uvijek i ograničava to zakonima i propisima. Pojedinac se prvenstveno definira kao državljanin jedne zemlje, a poslije kao pripadnik manjinske skupine. Upravo je jezik onaj sustav simbola, koji će se naučiti unutar zajednice, ali tijekom socijaliziranja pojedinca ta identifikacija se može promijeniti pogotovo danas kada se primodalna važ- nost pripadanju jednoj zajednici opada, dok nastaje nova kategorija govornika s dvojakim jezičnim identitetom” (Bockovac 2016: 74). Kroz navedenih rezultata zadnja tri popisa stanovništva jasno je vidljiva diskrepancija između onih koji se izjašnjavaju Hrvatima i onih čiji je materinski jezik hrvatski – kon- statira Bockovac. Godina 1990. 2001. 2011. Narodnost: Hrvat/Hrvatica 13 570 15 594 23 561 Materinski jezik: hrvatski 17 326 14 326 13 716 (Központi Statisztikai Hivatal) Jezična politika Hrvata u Mađarskoj u prvom se planu nadovezuje pitanju školstva, „preuzimanje ustanova, izrade udžbenika i nastavnih pomagala, međutim nedostaju empirijska istraživanja o kognitivnim jezičnim reprezentacijama i o stupnju dvojezič- nosti i višejezičnosti, državna mjerenja, jezični korpusi, makrosociolingvistička istra- živanja. Pri planiranju zadataka jezične politike Hrvata u Mađarskoj potrebno je uzeti u obzir sociokulturalne čimbenike, odgojno-obrazovnu strukturu i ljudske resurse” (Boc- kovac 2016: 76). U Mađarskoj od 1994. godine Hrvati imaju svoje – mjesne, županij- ske i državne – manjinske samouprave koje izabiraju pri lokalnim izborima. 332 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 „Austrijski se Državni ugovor iz 1955., i to posebno članak 7. u Republici Austriji [...] određuje manjinska prava austrijskih državljana Slovenaca i Hrvata u Koruškoj, Gra- dišću i Štajerskoj. Prema tom članku pripadnici tih dviju manjina imaju pravo na svoje organizacije, sudstvo i tisak na vlastitom jeziku. Također imaju pravo na osnovno po- dučavanje na slovenskom i hrvatskom jeziku. U dvojezičnim kotarima, prema članku, sastave se nazivi i natpisi topografske naravi na slovenskom i hrvatskom jeziku kao i na njemačkom. Makar za gradišćanske Hrvate nikada sva manjinska prava nisu bila is- punjena, ipak je članak 7. Državnog ugovora posljednjih desetljeća postao najvažnijim saveznikom Hrvata u Gradišću (Langenthal 2013: 10). 1987. austrijski je Ustavni sud priznao gradišćanskohrvatski kao drugi službeni jezik u Gradišću. Na web stranici Središnjeg državnog ureda za Hrvate izvan Republike Hrvatske o Hr- vatima u Slovačkoj čitamo sledeće: „Hrvati imaju priznat status nacionalne manjine. S obzirom na to da ne postoji Zakon o nacionalnim manjinama, prava manjina uređena su nizom zakona. Pitanja nacionalnih manjina od parlamentarnih izbora u lipnju 2010. prešla su isključivo u nadležnost Savjeta Vlade za nacionalne manjine koji je savje- todavno, inicijativno i koordinacijsko tijelo Vlade Slovačke Republike, u čijem radu sudjeluju predstavnici nacionalnih manjina. Predstavnik hrvatske nacionalne manjine je Radoslav Jankovič, ujedno i predsjednik Hrvatskog kulturnog saveza. “ Školsku uporabu, školsko podučavanje hrvatskoga jezika omogućava svaka država u kojoj žive Gradišćanski Hrvati. No to su različite razine. „Odredbe ustava i zakona Republike Austrije (čl. 7. Državnog ugovora, članak 1. Za- kona o manjinskom nastavi u Gradišću iz 1994.) pripadnicima nacionalne manjine jamče ustavno pravo na nastavu na vlastitom jeziku [...] Novi školski zakon iz godine 1994. učitelji zovu „početkom konca dvojezičnoga školstva u Gradišću“. [...] U Gra- dišću nema više ni jedne osnovne škole s isključivo hrvatskim nastavnim jezikom [...] U Gradišću su uvedeni mješoviti jezični dječji vrtići [...] U Borti postoji dvojezična gimnazija“ (Langenthal 2013: 10–12). U Mađarskoj se nalazi hrvatsko-mađarska dvojezična škola u Petrovom Selu (Szent- péterfa) i Koljnofu (Kópháza). 2017. je otvorena dvojezična institucija u županijskom centru, u Sambotelu (Szombathely): Hrvatski vrtić i osnovna škola Mate Meršić Mi- loradić radi – kao institucija državne hrvatske samouprave – samostalno od 2020. – od 2024. godine bit će popunjeni svi razredi osnovne škole. U ostalim manjinskim školama se hrvatski jezik uči kao predmet tjeno u 4–5 sata. Gimnazije su s hrvatskim nastavnim jezikom u Budimpešti i Pečuhu. „Obrazovanje na hrvatskom jeziku u Slovačkoj od 2002. godine postoji u Privatnoj sla- venskoj gimnaziji u Bratislavi koja je sastavni dio redovnog školskog sustava Slovač- ke. Osim toga, u Hrvatskom Jandrofu, Čunovu i Devinskom Novom Selu postoji na- stava na hrvatskom jeziku za pripadnike hrvatske nacionalne manjine koja se izvodi u Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 333 nadležnosti Ministarstva znanosti i obrazovanja Republike Hrvatske“ (Hrvatska manji- na u Republici Slovačkoj. Središnji državni ured za Hrvate izvan Republike Hrvatske). Ima li jezik uz ulogu praktične komunikacije i neku drugu (umjetnost, publicistika, jezik struke)? Hrvatski u književnosti Uz praktičnu komunikaciju, vrhunac kvalitetne upotrebe jezika predstavlja književna primjena. Književno stvaranje zrcali ljepotu jezika – bilo kako mala manjina je korisnik njega. A kad govorimo o književnosti, ravnopravno mjesto ima tamo i usmena, i pučka/ popularna, i „pisana“ književnost (Benčić 1998, 2000; Horvat 2019a, 2019b). Jake i tvrde su riječi koje je u prvom poglavlju monografije Književnost gradišćanskih Hrvata. Od XVI. stoljeća da 1921. „izrekao“ Nikola Benčić: Manjinske se književnosti po svojoj naravi ubrajaju u nacionalne književnosti svojega jezika ili se jednostavno ignoriraju razlogom da joj se tobože ne mogu priznati više umjetničke vrijednosti. Tako se i gradišćanskohrvatska književnost do najnovijih vre- mena u hrvatskoj književnosti isključila iz povijesti, kritike, opisa i analize, a sa njom su se bavili samo dobronamjerni povjesničari hrvatske književnosti [...] Razlozi će biti vrlo različiti, no za gradišćanske Hrvate svakako sudbonosni. Najoči- tija posljedica je da se gradišćanski Hrvati smatraju i jezično i po svojoj kulturi toliko odaljenim od svojega izvora da misle da imaju pravo na tvrdnju o kulturnoj i jezičnoj autonomiji svoje narodnosne skupine. Je li ta tvrdnja ispravna, o tome se u ovom okviru ne može raspravljati, no jasnim nam mora biti da se gradišćanskohrvatska narodna bit, t.j. jezik, književnost, običaji, narodna samosvijest i sve ostalo, duboko ukorjenjuje u hrvatskoj samobiti. [...] Time smo ujedno obrazložili zašto se gradišćanskohrvatska književnost nije mogla in- tegrirati u hrvatsku književnost. Ona nikada nije bila književnost u najužem smislu riječi, književnost po sebi, nego književnost koja će održati narodnu svijest i kulturu, krijepiti narodne temelje. (Benčić 1998: 9.). U najnovijem pregledu razvitka „hrvatske riči Gradišćanskih Hrvatov“ Nikola Bencsi- cs ovako periodizira književnost do 20. stoljeća: „Na početku“, „Protestantske stran- putice“, „Razdoblje nabožne književnosti = vjerska pismenost“, „Za duhovno okriplje- nje“, „Iz nabožnosti u profanost“. U istoj monografiji pregled književnosti – vremenski – nastavlja Robert Bacalja koji nije napravio periodizaciju, nego je autore predstavio vremenskim slijedom. A u istom pregledu književnosti je dobila ravnopravnu ulogu pučka te usmena književnost Gradišćanskih Hrvatov što je sastavio Šandor Horvat (Ba- calja, Bencsics, Horvath, Vulić 2019). 334 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Hrvatski u medijima Naše Novine, Naš Tajednik i Hrvatske novine su periodične novine Gradišćanskih Hrvata od 1910. godine koje su izlazile najprije u Ugarskoj pa u Austriji sa namjerom da pokrije cjelokupni pregled života i kulture ove subetničke skupine Hrvata. Hrvati u Ma- đarskoj imaju isto svoj tjednik, no tamo su samo uz ostalih Hrvata predstavljeni Gradi- šćanski Hrvati; hvalevrijedno je da se članci za Gradiščanske Hrvate objavljuju na gra- dišćanskohrvatkom jeziku. Tromjesečnik je Novi glas, časopis Hrvatskog akademskog kluba u Beču: tamo se javlja najmlađa generacije gradišćanskohrvatske inteligencije. Od 1970-ih imaju gradišćanskohrvatsku emisiju na austrijskom državnom radiju: sva- kodnevno se javlja i traje 40 minuta. Austrijska državna televizija emitira nedjeljno u pola sata hrvatsku emisija Dobar dan, Hrvati. Medijski centar Hrvata u Mađarskoj je izdavač Hrvatskog glasnika koji ima i internetsku varijantu, te sastavljaju i inrer- netski radioprogram Radio Croatica. Hrvatska državna samouprava pokušava različi- tim institucijama omogućiti efikasniji rad u održavanju hrvatske manjine u Mađarskoj. Osnovali su i Croatica neprofitno poduzeće d.o.o. koje se brinulo donedavna brinulo i za hrvatske medije. Danas je poduzeće izdavač knjiga i periodika – većinom za ra- zličite manjine u Mađarskoj. Također su zajedničke svih manjinskih grupa emisije na hrvatskom jeziku i na televiziji i radiju. Televizijska se emisija Hrvatska kronika na hrvatskom jeziku javlja jedan put tjedno. Mađarski radio dnevno emitira 120 minuta na hrvatskom jeziku. Hrvatski kulturni savez u Slovačkoj izdaje časopis pod nazivom Hrvatska rosa koji izlazi tromjesečno. Također, u skladu s financijskim mogućnostima, povremeno izda- je knjige posvećene očuvanju hrvatske manjinske tradicijske kulture u Slovačkoj. Od ožujka 2016. godine, jednom mjesečno, Hrvati u Slovačkoj na valovima Radija Patrije u Bratislavi imaju svoju informativno-kulturnu emisiju pod nazivom Hrvatski magazin (Hrvatska manjina u Republici Slovačkoj. Središnji državni ured za Hrvate izvan Re- publike Hrvatske). Religija Tijekom stoljeća upotreba crkvenog, vjerskog jezika pokazala se učinkovitijim ele- mentom očuvanja identiteta. No dok je u prijašnjim stoljećima bilo dovoljno, a u nekim je razdobljima zaređeno više svećenika koji govore hrvatski, nego što je bilo potrebno, danas svećenika nedostaje. Bolja je situacija u Austriji od Mađarske i Slovačke. Me- đutim, čak i u Austriji, dolaskom hrvatskih svećenika, može se ispuniti samo potreban broj ljudi, više ili manje zadovoljavajućoj mjeri. Nekoliko njih iz Austrije pozitivno reagira na riječ poziva i, uz vlastitu službu, obično mjesečno održavaju liturgiju na punom materinjem jeziku na euharistijskoj službi u naseljima u kojima žive Hrvati u Mađarskoj. Neki od mađarskih svećenika naselja naseljenih Hrvatima u Mađarskoj Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 335 obvezuju se čitati dio trajnih dijelova mise djelomično na hrvatskom jeziku. U ovom slučaju crkvene pjesme se pjevaju i na hrvatskom jeziku. Željezanska biskupija ima od 2013. hrvatskog biskupa, Egidija Živkovića. Prije posvećenja za biskupa bio je glav- ni urednik gradišćanskohrvatskih crkvenih novina, Glasnika. Njegova biskupija ima i hrvatsku sekciju. Dok se u Željezanskoj biskupiji brine i o nastavi vjeronauka na mate- rinskom jeziku. To je nestalo u mađarskim naseljima. Folklorna društva Gotovo svako gradišćanskohrvatsko selo ima svoj tamburaški sastav. Uz to je aktivan velik broj pjevačkih zborova i plesačkih grupa. Manje je amaterskih glumačkih skupi- na. Manjinsku svijest sve to može jačati ali nije dovoljno za održavanje. Bendovi Uz tamburica orkestre imaju svoju ulogu u očuvanju hrvatske riječi i bendovi. Naj- poznatija grupa je Pinkica iz Petrovog Sela koja je izrasla iz prijašnjeg Pinka Band-a. Pinkica u kooperaciji s tamburaškim sastavom Koprive – djelomično su isti svirači – redovito obogaćuju tamburašku- i popkulturu sa svojim originalnim hitovima. U Au- strijskom dijelu se danas već jedva čuje o – prije veoma aktivnom – bendu PAXI; sada je aktivna mlađa generacija kao što su grupe Bruji, Turbkrowodn i Kacavida. Na godišnje održanom četverodnevnom programu pod imenom Dan mladine se mogu upoznati gradišćanskohrvatska mladež iz bilo kojeg naselja u kojem živi ova manjina. To je i najveći glazbeni festival hrvatske omladine. Kakva je jezična/narodna/etnička samosvijest govornika ovog jezika? „Utvrđen visok stupanj lokalnoga/regionalnoga identiteta u izravnoj je vezi s lokalnim/ regionalnim govorima (kao što je nacionalni identitet u izravnoj vezi s materinskim jezikom). Kako je istraživanje pokazalo da većina ispitanika dijalekt smatra prvim i pravim materinskim jezikom, to upućuje na zaključak da hrvatski jezično-etnički iden- titet odolijeva zahvaljujući ne toliko standardnome obliku materinskoga jezika koliko lokalno jezičnoj praksi. Za ilustraciju navodim podatak da 83,69 % ispitanika smatra da se pripadnici manjine trebaju školovati na materinskome jeziku, ali istodobno čak 4,442 % smatra i želji da se ta nastava odvija upravo na lokalnome dijalektu. [...] 336 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Prema tome, na osnovi iznesenih teorijskih postavki i empirijskoga istraživanja, koji je s obzirom na sveukupnost kulture i kulturnih pojava fragmentaran, jer obraća pažnju na tek dva indikatora, možemo govoriti ne samo o pojavi višestrukoga identiteta ispita- nika – Hrvata u Mađarskoj, nego i o dvije razine mnogostrukoga identiteta: − s obzirom na stupanj izraženosti etničkoga identiteta: mnogostruki identitet: držav- ni-nacionalni-lokalni/regionalni. Oni su u komplementarnome odnosu, što znači da se međusobno ne potiru; − s obzirom na jezičnu situaciju: simbolični (dvojni) jezično-etnički identitet s naglašenom ulogom lokalnih govora izravno utječu na očuvanje i razvoj etničkoga/ nacionalnoga identiteta Hrvata u Mađarskoj“ (Grbić 1994: 125). Gradišćanski Hrvati u Austriji na svakom polju tendiraju prema dvojezičnosti. Gradi- šćanskohrvatski jezik nalazi se na UNESCO-ovu popisu ugroženih jezika. 7. Jezični i kulturni međuodnosi sa slovenskim jezikom (ponajprije s slovenskim jezik u Prekmurju i u Porabju) Najznačajniji su slijedi u pismenosti Gradiščanskih Hrvatov. Iz geografske udaljenosti nisu mogli održati veze sa čakavskom skupinom u matičnoj zemlji i zato su počeli od 17. stoljeća početo izgradjivati i nadogradjivati svoju pismenost na razvijenu kajkavšči- nu sve do hrvatske preporodne književnosti, kojom su došli u jezičnu dvojbu od čega se nisu sabrali do danas. U Gradišćanskih Hrvatov književnosti postoji od Mekinićeve knjige 1611. do Horva- czkoga evangyelya 1732. čudna praznina koju ne moremo potpuno protumačiti. Jedna od mogućih objašnjenj bi bila da su zapadnougarski Hrvati koristili knjige iz stare do- movine, a kulturnoprostorno najbliže je njima kajkavski teritorij (Benčić 2004: 143). Popis hrvatskih župnih knjižnica iz Hrvatskog Jandrofa (Slovačka) i iz Narde (Ma- đarska) odražavaju uz kajkavske i slovenske dodire Gradišćanskih Hrvata. Uz Štefana Küzmiča (iako luteranski propovjednik prevodio Nouvi Zákon) su tamo očuvana – a pred tim i sigurno i korištena – i djela Josefa Matijevića, te od Vilijama Sveleca Pro- povednik (1855), a od Andreja Einspielera Slovenski prijatelj, rječnik ( Dictionarium) Jambrešića i Gazophilacium Belostenca (Benčić 2004: 143–144). Ipak, moramo konstatirati da su hrvatske i slovenske svećenike kroz stoljeća miješali u Sambotelskoj (Szombathely) – te i u Jurskoj (Győr) – biskupiji, a za slovačko-mo- ravski teritorij u Ostrogonskoj nadbiskupiji. Slovenci – kao što je na primjer u Boreči rođeni Jožef Fitzko i u Murskoj Soboti rođeni Jožef Schapy – su služili u (ili: i u) hr- vatskim župama, a Hrvati – kao što je na primjer u Velikoj Nardi rođeni Jožef Horvat i u Prisiki rođeni Vince Kósz, pa su služili među Slovencima. Onaj koji nikad nije učio drugi jezik, morao se kao svećenik prilagoditi jezičnoj situaciji svoje župe: i tako se Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 337 – većinom – miješao hrvatski sa slovenskim jezikom, i obrnuto. Naravno kod jezičnih posuđenica igraju važnu ulogu i utjecaji velikih hrvatskih dijalekata: na čakavski je u Zapadnoj Ugarskoj/Mađarskoj kroz stoljeća utjecao kajkavski a manje i štokavski. 8. Jezični primjeri (kratak jezični primjer zorno prikazivanje gradiščansko- hrvatskog jezika, paralelno sa hrvatskim književnim jezikom) Molitva Oče naš na gradišćanskohrvatskom i standardnom hrvatskom jeziku. Standardni hrvatski (domovinski) Standardni gradišćanskohrvatski Prekomurski Oče naš, koji jesi na nebesima, Oče naš, ki si na nebesi, Oče naš, ki si v nebésaj, sveti se ime tvoje, sveti se ime tvoje, svéti se imé tvoje, dođi kraljevstvo tvoje, pridi kraljevstvo tvoje, prídi králestvo tvoje, budi volja tvoja, budi volja tvoja, bojdi voula tvoja, kako na nebu tako i na zemlji. kako na nebu tako i na zemlji. kak na nébi tako i na zemli. Kruh naš svagdanji Kruh naš svakidanji Krűha našega vsakdanéšnjega daj nam danas, daj nam danas, dáj nám ga dnes, i otpusti nam duge naše, i otpusti nam duge naše, i odpüstí nám dugé naše, kako i mi otpuštamo dužnicima kako i mi otpušćamo dužnikom kak i mi odpűščamo dužníkom našim, našim, našim, i ne uvedi nas u napast, i ne zapeljaj nas u skušavanje, i ne vpelaj nás v sküšávanje, nego izbavi nas od zla. nego oslobodi nas od zla. nego osloboudi nás od hűdoga. Amen. Amen. Amen. viRi in liteRatuRa Bacalja, Robert, BencSicS, Nikola, HoRvatH, Šandor, vulić, Sanja (ur.), 2019: Gradišćansko hrvatski govori: Hrvatska rič Gradišćanskih Hrvatov 1 . Željezno/Eisenstadt: Hrvatski kulturni i dokumentarni centar / Kroatisches Kultur- und Dokumentationszentrum. Benčić, Nikola, 1998: Od XVI. stoljeća do 1921. Književnost gradišćanskih Hrvata. (Prinosi za povijest književnosti u Hrvata. Autori i djela; knj. 7.) Zagreb: Sekcija DHK i Hrvatskoga centra P.E.N-a za proučavanje književnosti u hrvatskom iseljeništvu. Benčić, Nikola, 2000: Od 1921. do danas. Književnost gradišćanskih Hrvata. (Prinosi za povijest književnosti u Hrvata. Autori i djela; knj. 8.) Zagreb: Sekcija DHK i Hrvatskoga centra P.E.N-a za proučavanje književnosti u hrvatskom iseljeništvu. Benčić, Nikola, 2004: Kajkavski slideji u kulturi i jeziku Gradišćanskih Hrvatov. Nikola Ben- čić, Géza Völgyi (ur.): Kajkavci Vedešina i Umoka. Zbornik radova regionalne konferen- cije „Kajkavci med gradišćanskimi Hrvati“ održane u Koljnofu/Kópháza, 2.–3. novembra 2001. Budapest: Croatica. 137–145. Benčić, Nikola, sučić, Ivo, 2003: Razvitak gradišćanskohrvatskoga književnoga jezika. Ivo Sučić (ur.): Gramatika gradišćanskohrvatskoga jezika. Željezno/Eisenstadt: Znanstveni institut Gradišćanskih Hrvatov. 13–23. BencSicS, Nikola i dr., 2009: Pravopis gradišćanskohrvatskoga književnoga jezika. Željezno/ Eisenstadt: Hrvatski kulturni i dokumentarni centar / Kroatisches Kultur- und Dokumen- tationszentrum. 338 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 BencSicS, Nikola, šašić, Miroslav, zvonaRicH, Stefan, 2018: Povijest Gradišćanskih Hrvatov. Željezno/Eisenstadt: Hrvatsko kulturno društvo u Gradišću. Bockovac, Timea, 2016: Aktualni zadaci jezične politike Hrvata u Mađarskoj. Studia Slavica Savariensia 1–2. 72–77. BReu, Josef, 1995: Prostorni opseg i posljedice za sliku naselja. Ivan Kampuš (ur.): Povijest i kultura gradišćanskih Hrvata. Zagreb: Nakladni zavod Globus. 43–104. Fazekas, István, 1993: A győri egyházmegye katolikus alsópapsága 1641–1714 között. Történelmi Szemle 35/1–2. 101–131. gRBić, Jadranka, 1994: Mnogostruki identitet: primjer Hrvata u Mađarskoj. Studia ethnologica Croatia 6. 119–126. HoRvat, Šandor, 2019: Pučka književnost. Robert Bacalja, Nikola Bencsics, Šandor Horvath, Sanja Vulić (ur.): Gradišćansko hrvatski govori: Hrvatska rič Gradišćanskih Hrvatov 1. Željezno/Eisenstadt: Hrvatski kulturni i dokumentarni centar / Kroatisches Kultur- und Dokumentationszentrum. 13–141. HoRvat, Šandor, 2019: Usmena književnost. Pučka književnost. Robert Bacalja, Nikola Bencsi- cs, Šandor Horvath, Sanja Vulić (ur.): Gradišćansko hrvatski govori: Hrvatska rič Gradi- šćanskih Hrvatov 1. Željezno/Eisenstadt: Hrvatski kulturni i dokumentarni centar / Kroatisches Kultur- und Dokumentationszentrum. 141–175. HoutzageRs, Peter, 2004: O razvitku govora Hedešina i Homoka. Nikola Benčić, Géza Völgyi (ur.): Kajkavci Vedešina i Umoka. Zbornik radova regionalne konferencije „Kajkavci med gradišćanskimi Hrvati“ održane u Koljnofu/Kópháza, 2.–3. novembra 2001. Budapest: Croatica. 15–36. Hrvatska manjina u Republici Slovačkoj. Središnji državni ured za Hrvate izvan Republike Hrvatske. < https://hrvatiizvanrh.gov.hr/hrvati-izvan-rh/hrvatska-manjina-u-inozemstvu/ hrvatska-manjina-u-republici-slovackoj/746>. jeMBRiH, Alojz, 2011: Hrvatski zapis (1564.) Jurja Vukovića iz Jastrebarskoga u latinskom mi- salu župe Klimpuh. Kroatologija: časopis za hrvatsku kulturu 2/2. 44–67. Központi Statisztikai Hivatal. , . kučeRová, Kvetoslava, 1998: Hrvati u srednjoj Europi. Zagreb: Matica Hrvatska, Matica Slovačka. langentHal, Péter, 2013: Hrvatski jezik u gradišćanskohrvatske mladeži. Diplomski rad. Zagreb: Filozofski fakultet u Zagrebu, Odsjek za kroatistiku. neweklowsy, Gerhrad, 1969: Die kroatischen Mundarten im Burgenland. Überblick. Wiener Slavistisches Jahrbuch 15. 94–115. neweklowsky, Gerhard 1978: Die kroatischen Dialekte des Burgenlandes und der angrenzen- den Gebiete. (Schriften der Balkan-Kommission, Linguistische Abteilung / Österreichische Akademie der Wissenschaften, Philosophisch-Historische Klasse, 25). Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften. neweklowsky, Gerhard, 2011: László Hadrovics kao istraživač jezika i kulture Gradišćanskih Hrvata. Wiener Slavistisches Jahrbuch 57. 151–158. szucHicH, Ivo, 2005: Gradišćanskohrvatski unutar hrvatskoga. Edith Mühlgaszner, Ivo Szu-chich (ur.): Die Mundart von Schandorf/Čembanski / Čienski govor. HKDC – Kulturno društvo Čemba. 68–91. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 339 toBler, Felix, 1986: Herkunft und Wanderung. Stefan Geosits (ur.): Die burgenländischen Kroaten im Wandel der Zeiten. Wien: Edition Tusch. 15–22. toRnow, Siegfrid, 1971: Die Herkunft der kroatischen Vlahen des südlichen Burgenlands. (Ve-röffentlichungen der Abteilung für Slavische Sprachen und Literaturen des Osteuropa-In- stituts, Slawisches Seminar an der Freien Universität Berlin, Band 39.) Berlin, Wiesbaden: O. Harrassowitz. tyran, Katharina, 2010: Das klingenbacher handschriftlicher Fragment. Eine Analyse des ältesten bekannten Schrift- und Sprachdenkmales der burgenländischen Kroaten / Klimpuš- ki rukopisni fragment. Analiza najstarijega poznatoga pisanoga i jezičnoga spomenika gradišćanskih Hrvata. (Biblioteka Gradišćanskohrvatske studije, Knjiga 6.) Trajštof/Trausdorf: Znanstveni institut gradišćanskih Hrvatov / Wissenschaftliches Institut der burgen- ländischen Kroaten. valentić, Mirko, 1977: Obilježja povijesnog razvitka Gradišćanskih Hrvata. Časopis za suvremenu povijest 9/1. 95–107. valentić, Mirko, 1984: Turski ratovi i velike seobe Hrvata u XV. i XVI. stoljeću. Ivo Sarajčić, Milan Mesić (izd.): Gradišćanski Hrvati. 1533–1983. Zbornik. Zagreb: Društvo za suradn-ju s gradišćanskim Hrvatima i Centar za istraživanje migracija i narodnost. 5–15. vidMaRović, Đuro, 2004: Kada je hrvatski ban Toma Nadaždi svoje podložnike iz vlastelinstva Velike i Međurič – današnja zapadna Slavonija – preselio u zapadnu Ugarsku? Nikola Ben- čić, Géza Völgyi (ur.): Kajkavci Vedešina i Umoka. Zbornik radova regionalne konferencije „Kajkavci med gradišćanskimi Hrvati“ održane u Koljnofu/Kópháza, 2.–3. novembra 2004. Budapest: Croatica. 63–72. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 341 Martina Zakocs / Zakocs Martina Gornji Senik / Felsőszölnök martina.zakocs@gmail.hu Jezikovna krajina slovenskega Porabja Prispevek obravnava jezikovno krajino slovenskega Porabja, in sicer zlasti javne napise. Na začetku prispevka je na kratko predstavljen pojem jezikovne krajine. V nadaljevanju je opis stanja v slovenskem Porabju, ki vključuje podrobnejšo predstavitev dvo- oz. večjezičnih napisov. 1 Pojem jezikovne krajine Raziskovanje jezikovne krajine (angl. lingustic landscape) ali drugače rečeno vizualne jezikovne rabe jezikov se je v zadnjih desetletjih razvilo v samostojno raziskovalno področje (Laihonen 2012: 27; Kolláth 2017: 155). Gre za razmeroma novo področje, ki tako raziskovalcem kot drugim opazovalcem nudi vznemirljivo vizualno in jezikovno doživetje (Szoták 2016: 13). Razen tega raziskovanje jezikovne krajine prispeva tudi k temu, da lahko z analizo javnih napisov določimo jezikovno pestrost določenega naselja, regije ali druge enote oz. uveljavitev jezikovnih pravic (Szoták 2016: 16), predvsem pa razmerja med jeziki, ki se na nekem območju pojavljajo. Jezikovno podobo sta najprej definirala avtorja Landry in Bourhis. Njuna jasna in jedrnata definicija pravi, da jezikovno podobo določenega območja, regije ali mestne aglomeracije dajejo uradni kažipoti, oglasni napisi, imena ulic, imena krajev, napisi na nakupovalnih središčih, trgovskih centrih in trgovinah ter napisi na javnih ustanovah. Jezikovna podoba določenega območja ima dve osnovni funkciji: informacijsko in simbolno (Landry, Bour- his 1997: 25). Opredelitev izpostavi kot predmet raziskovanja jezikovno krajino (Gorter 2017: 32) in pokaže na to, da osnovni funkciji napisov omogočata, da napisi neposredno odražajo družbeno rabo jezika v javnosti in njegov status na določenem območju oz. v določeni regiji (Laihonen 2012: 27; Bartha, Laihonen, Szabó 2013: 15). Dokumentiranje jezikovne krajine je povezano z Bloomaertovo velikokrat citirano defi- nicijo, ki pravi: »Sociolingvisti ne hodijo več po svetu le z beležko in diktafonom, ampak imajo pri sebi tudi fotoaparat, s katerim naredijo trenutni posnetek o tem, kar je vmes po- stalo znano kot jezikovna krajina« (Bloomaert 2012: 5). Ker se je tehnika vmes razvijala, lahko definicijo dopolnimo s tem, da dandanes posnetki ne nastajajo le s pomočjo fotoapa- rata, ampak tudi s kamerami pametnih telefonov in dlančnikov, ki lahko prevzamejo funk- cijo fotoaparata. Tako imajo raziskovalci jezikovne krajine pri sebi vedno neko napravo, s katero lahko zabeležijo vizualno jezikovno rabo določenega območja, sožitje jezikov, 342 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 razmerje med njimi, odsev gospodarskih in političnih interesov pri napisih dvojezičnih naselij kot vidni izraz večjezičnosti in večkulturnosti. Raziskovanje jezikovne krajine na dvo- oz. večjezičnih območjih ima poseben pomen. Na teh območjih je poudarek na porazdelitvi in funkciji jezikov, saj lahko dajo raziskovalni rezultati pomembne impulze za jezikovno politiko (Kolláth 2017: 155). Prispevek obrav- nava vizualno prisotnost jezikov v javnem življenju v slovenskem Porabju s perspektive jezikovne krajine, ki odraža prisotnost več jezikov v vsakdanu tukaj živečega prebivalstva. Poleg madžarskega državnega jezika se v jezikovni rabi pogosto pojavita knjižna sloven- ščina in porabska narečna govora (gornjeseniški in števanovski), ki ju uvrščamo v goričko podnarečje prekmurskega narečja panonske narečne skupine. Možnost jezikovne raznoli- kosti ima zakonsko ozadje, močno pravno varstvo. Podoba jezikovne krajine je izjemnega pomena z vidika varstva pravic jezikovnih manjšin, saj vidna prisotnost jezika krepi je- zikovno zavest lokalnega prebivalstva ter spodbuja rabo manjšinskega jezika. V primeru manjšinske zaščite je treba opazovati tudi to, kako lokalne oblasti in prebivalci koristijo oz. uresničujejo svojo pravico vizualne jezikovne rabe (Laihonen 2013: 159). 2 Jezikovna krajina slovenskega Porabja Z raziskovanjem jezikovne podobe se na Madžarskem ukvarjajo številne raziskave, po- svečene so ji mnoge konference in študije. Za slovensko Porabje je to popolnoma novo raziskovalno izhodišče; razlog je verjetno v tem, da je jezikovna realnost majhne sloven- ske etnične skupine, ki sobiva z nemško etnično skupnostjo in tudi z večinsko madžar- sko, navdihnila razmeroma malo madžarskih jezikoslovcev. Raziskovanja vizualne rabe slovenskega jezika v Porabju smo se lotili slovenisti, ki živimo na Madžarskem in imamo slovenske korenine. Avtorici v Lukácsné 20201 in Zakocs 20202 se ukvarjava z analizo javnih napisov v slovenskem Porabju, medtem ko je avtorica v Zakocs 20213 pripravila izčrpno študijo o jezikovni podobi dveh dvojezičnih osnovnih šol v Porabju. 2.1 Javni napisi slovenskega Porabja Fotografije javnih napisov v slovenskem Porabju, predstavljene v prispevku, so bile zbra- ne v mojem magistrskem delu. Po klasifikaciji Reha (2004) smo jih razvrstili v štiri sku- pine, in sicer na dvojezične oz. večježične, razdrobljene (fragmentirane), sovpadajoče in dopolnjevalne napise. Dvojezični oz. večjezični napisi so napisi z istim besedilom v dveh (npr. Szentgotthárd / Monošter, Felsőszölnök / Gornji Senik) oz. več (npr. Alsószölnök / Dolnji Senik / Unterzemming) jezikih. Razdrobljeni 1 . 2 . 3 . Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 343 (fragmentirani) napisi so napisi, ki vsebujejo celotno informacijo v enem jeziku, dolo- čeni deli besedila pa so prevedeni tudi v drug jezik oz. druge jezike (v Porabju primera nismo našli). Sovpadajoči in dopolnjevalni napisi predpostavljajo večjezične bralce, saj je v primeru sovpadajočih napisov vsebina besedila v različnih jezikih, npr. gre za napis v dveh jezikih, pri čemer se besedilno delno ponovi, del informacije pa je napisan le v enem jeziku (npr. spominska plošča Jožefu Košiču na Gornjem Seniku), medtem ko so v dopolnjevalnih napisih deli informacije v različnih jezikih in se dopolnjujejo – celoten napis oz. besedilo je v več jezikih (v Porabju primera nismo našli). Tabela 1: Kategorizacija elementov jezikovne krajine slovenskega Porabja po Rehu. Naselje Tipi določenih elementov dvo- oz. večjezični Enojezični Dvojezični Razdrobljeni Sovpadajoči Dopolnjevalni število % število % število % število % število % Gornji Senik (48) 25 50 0 0 1 2 0 0 22 46 Dolnji Senik (25) 17 68 0 0 0 0 0 0 8 32 Sakalovci (15) 12 80 0 0 0 0 0 0 3 20 Slovenska ves (9) 2 22 0 0 0 0 0 0 7 78 Števanovci (22) 12 54,5 0 0 0 0 0 0 10 45,5 Verica - Ritkarovci (32) 17 53,1 0 0 0 0 0 0 15 46,9 Andovci (13) 8 61,5 0 0 0 0 0 0 5 38,5 SKUPAJ (164) 93 56,7 0 0 1 0,6 0 0 70 42,7 V sedmih vaseh slovenskega Porabja (Gornji Senik, Dolnji Senik, Sakalovci, Slovens- ka ves, Števanovci, Verica - Ritkarovci, Andovci) smo zbrali 164 napisov. 56,7 % slikovnega gradiva predstavljajo dvojezični oz. trojezični napisi na tablah. Večino- ma gre z madžarsko-slovenske oz. madžarsko-slovensko-nemške napise. Občasno se poleg madžarskega besedila pojavi njegov angleški prevod, torej lahko govorimo o madžarsko-angleških dvojezičnih napisih, npr. vozni red medkrajevnega avtobusnega prometa. Tovrstna besedila verjetno nastajajo na državni ravni in avtobusni promet ni upošteval maternega jezika tukaj živečih narodnosti. Poleg tega tudi dejstvo tromeje ni merodajno, saj bi potem prej pričakovali nemščino kot »tuji jezik«. Razdrobljene (fragmentirane), sovpadajoče in dopolnjevalne napise najdemo le v zane- marljivem številu ali pa sploh ne. Našli smo le en sovpadajoči napis (oz. le eno tablo s sovpadajočim napisom), in sicer na Gornjem Seniku, kjer je na zunanjem zidu cerkve svetega Janeza Krstnika spominska plošča Jožefu Košiču (1788–1867). Namenjena je večjezičnemu bralcu, saj se besedili v madžarskem in slovenskem jeziku dopolnjujeta. Na začetku sta še besedi župnik in pisatelj prevedeni v madžarščino ( plébános és író), potem pa iz slovenskega besedila izvemo, kje in kdaj je služboval ( na Dolnjem Seniku od 1816 do 1829, na Gornjem Seniku od 1829 do 1867), v madžarščini pa je le stavek Áldásos életét e népnek szentelte ‘Svoje blagodejno življenje je posvetil temu narodu’. 344 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Slika 1: Spominska plošča Jožefu Košiču na Gornjem Seniku. Drugo večjo skupino sestavljajo enojezični napisi, ki zajemajo 42,7 % celotnega gradi- va. Takšni napisi so javne ali zasebne narave. Menimo, da bi število dvojezičnih napi- sov lahko povečali, saj smo se srečali s številnimi enojezičnimi elementi, ki bi jih lahko prevedli in na ta način obogatili dvojezično vizualno jezikovno rabo na tem območju in s tem prispevali k ohranjanju manjšinskega jezika. Na podlagi podatkov, predstavljenih v preglednici, lahko rečemo, da v slovenskem Porabju v času zbiranja gradiva prevladujejo dvojezični napisi (56,7 %), razlika med številom dvo- oz. večjezičnih in enojezičnih (42,7 %) napisih je le 14 %. Menimo, da je treba število večjezičnih napisov povečati in da bi bilo naseljem v korist, če bi v zvezi z napisi ustvarili neko enotno podobo. Trenutno je v posameznih naseljih številčna raz- lika med različnimi tipi napisov. Pozornost je treba nameniti tudi temu, da je tisto, kar se zapiše v slovenščini slovnično ustrezno, saj je javni zapis zgled jezikovne rabe tako za tukaj živeče kot za turiste, obiskovalce. Javne napise, zbrane s terenskim delom, smo klasificirali tudi glede na vsebino. Tako lahko govorimo o šestih kategorijah, in sicer so to: mednarodni (npr. Rába-vidéki Tájház – Kis Triglav / Porabska domačija – Mali Triglav), državni (npr. Templom út / Cerkvena pot), komercialni (npr. Vegyesbolt / Bauta - Trgovina), občinski (npr. Državna slovenska samouprava / Országos Szlovén Önkormányzat), cerkveni in civilni napisi. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 345 Tabela 2: Klasifikacija napisov slovenskega Porabja glede na vsebino. Kategorije Absolutno število Odstotkovni delež Jezik napisov v pogostnost- nem vrstnem redu mednarodni napisi 13 7,9 % madžarsko-slovenski madžarski državni napisi 42 25,6 % madžarski madžarsko-slovenski madžarsko-nemški-slovenski madžarsko-angleški komercialni napisi 20 12,2 % madžarski madžarsko-slovenski slovenski občinski napisi 75 45,8 % madžarsko-slovenski madžarsko-slovensko-nemški madžarski; slovensko- madžarski slovenski cerkveni napisi 4 2,4 % slovensko-madžarski madžarsko-slovenski civilni napisi 10 6,1 % madžarsko-slovenski madžarski; slovensko- madžarski madžarsko-nemški madžarsko-angleški Med mednarodne napise smo uvrstili napise, povezane z mednarodnimi, zlasti sloven- sko-madžarskimi evropskimi projekti. Državni napisi so tisti, ki označujejo začetek ali konec naselja, kažipoti in napisi na stavbah, ki so v državni lasti. Komercialni napisi so na trgovinah, gostilnah in pri drugih izvajalcih storitvenih dejavnosti. Občinski napisi vključujejo napise sedmih občin, upravnih enot slovenskega Porabja in vse napise, spomenike Državne slovenske samouprave. Cerkvena skupina vključuje napise na po- rabskih cerkvah. V civilno skupino smo uvrstili napise gasilskih domov in napis, ki opozarja na hudega psa. 2.2 Analiza dvo- oz. večjezičnih tabel, napisov Več kot polovica slikovnega gradiva, zbranega v slovenskem Porabju, je dvo- oz. ve- čjezična. Večinoma lahko govorimo o madžarsko-slovenskih dvojezičnih napisih, na Dolnjem Seniku, kjer poleg Madžarov in Slovencev živijo še Nemci,4 pa se dodatno pojavi še nemščina. Ugotavljamo, da se pri večini dvo- oz. večjezičnih napisov pojavljata oz. pojavlja knji- žni jezik, torej standardna oblika madžarščine, slovenščine in nemščine. Bistveno manj 4 Po podatkih madžarskega Statističnega urada se je leta 2011 v naselju Dolnji Senik za Nemce izreklo 99 oseb, kar pomeni 27 % celotnega prebivalstva. 346 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 je primerov, ko se poleg madžarskega knjižnega jezika pojavljajo porabsko narečje slovenščine. To pomeni, da je v večini vasi to spomenik, ki ga je v letih 2012–2013 dala postaviti Državna slovenska samouprava. Spominski stebri z napisom Sterin doma samo vözvonijo / Akikért itthon már csak a harang szól ‘Za tiste, ki jim doma samo še zvoni’ se spominjajo na izseljene Porabske Slovence, hkrati pa mladim posredujejo sporočilo o tem, da tukaj živijo Slovenci ter da se tukaj ohranja porabska slovenska beseda in kultura. Ta spomenik je na Dolnjem Seniku trojezičen, a je za razliko od slovenskega nemško besedilo v knjižnem jeziku, namreč Für diejenigen, denen hier zu Hause nur noch die Glocke läutet. Slika 2: Spominski steber na Gornjem in Dolnjem Seniku. Na narodnostno mešanem območju so med dvo- oz. večjezičnimi napisi tudi taki z ime- nom krajev, ulic, institucij idr. Napisi z imenom ulic so dvojezični, torej madžarsko- -slovenski v dveh porabskih naseljih, in sicer na Gornjem Seniku (npr. Hármashatár út / Pot do tromejnika) in v Andovcih (npr. Fő út / Glavna ulica). To pomeni, da imena ulic v največji in v najmanjši vasi slovenske skupnosti lahko beremo tako v večinskem kot v manjšinskem jeziku. Na Dolnjem Seniku so na napisi z imeni ulic trojezični (npr. Fenyves utca / Ulica borov / Tannenstraße), torej govorimo o madžarsko-slovensko- -nemških napisih, kar odraža sožitje treh narodov. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 347 Slika 3: Table z imeni ulic so v Andovcih in na Gornjem Seniku dvojezične. Zanimivi so tudi napisi z imenom krajev, ki so ob prihodu v naselje dvo- oz. trojezični (npr. Felsőszölnök / Gornji Senik), ko pa kralj zapuščamo, nas opozarja napis le v ma-džarskem jeziku (npr. Felsőszölnök). V zvezi s tem je nastalo tudi kratko razmišljanje izpod peresa glavne urednice časopisa Porabje Marijane Sukič,5 ki razmišlja o tem, da te ob prihodu še pozdravi dvo- oz. trojezičnost, ko določeno vas zapustimo, pa sloven- ščine oziroma nemščine več ne zasledimo več. Slika 4: Krajevni napisi so na začetku naselja dvojezični, na koncu pa enojezični. Za porabske vasi so značilne tudi t. i. pozdravne table, na katerih se poleg madžarskega državnega jezika pojavljata tudi jezik slovenske in nemške narodnosti. Napisi teh tabel so zanimivi tudi zato, ker v vseh primerih niso napisani v »knjižnem«, temveč ponekod tudi v »ljudskem« jeziku. Tako npr. lahko na Verici in v Andovcih beremo napis Bog daj pri nas! , medtem ko nas na Dolnjem Seniku, v Števanovcih in v Sakalovcih poz- dravi napis Dobrodošli! oz. Pozdravljeni! . Ko naselje zapustimo se poleg madžarščine največkrat pojavlja slovenska knjižna jezikovna različica, torej Nasvidenje, v Andovcih pa se npr. od obiskovalcev poslovijo s pozdravom Zbogom. 5 Članek Marijane Sukič z naslovom Gda notra v ves demo, smo Slovenci, gda vö z vesi, več nej? iz leta 2018 je dostopen na domači strani časopisa Porabje. 348 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Slika 5: Pozdravna tabla v Sakalovcih in v Andovcih. Leta 2018 je na pobudo Karla Holecza slovensko Porabje pridobilo nove pozdravne ta- ble, katerih namen je, da tega območja ne bi imenovali Őrség (sln. Stražna pokrajina). Dejstvo je, da je slovensko Porabje del Narodnega parka Őrség (madž. Őrség Nemzeti Park), ne pa tudi del pokrajine Őrség. Table so postavljene na mejah slovenskega Po- rabja, in sicer na Gornjem Seniku, na Verici in Dolnjem Seniku ter v Monoštru. Na prvem mestu je slovenski napis Dobrodošli pri Slovencih v Porabju, ki mu sledi napisi v madžarskem jeziku Köszöntjük a Rába-vidéki szlovéneknél. Na Dolnjem Seniku so upoštevane vse tri narodnosti, tako je poleg slovenskega in madžarskega besedila še napis v nemščini Willkommen bei den Slowenen im Raabgebiet! . Slika 6: Pozdravna tabla Dobrodošli pri Slovencih v Porabju na Gornjem in Dolnjem Seniku. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 349 V slovenskem Porabju zbrano jezikovno gradivo vsebuje tudi veliko imen institucij, ki so večinoma prav tako dvo- oz. trojezična. Vidi se, da imajo narodnostni jeziki s strani skupnosti simbolično funkcijo, saj so izrazno sredstvo narodne identitete. Šole, vrtci, trgovine idr. prav tako popestrijo skupino dvo- oz. večjezičnih napisov. V Števanovcih, na Verici in v Andovcih je dvojezična tudi tabla pri vhodu v zdravstveno ordinacijo ( Orvosi rendelő, Rendelési idő ... / Zdravniška ordinacija, Obratovalni čas ... ), medtem ko to za ostala naselja to ni značilno. V porabskih naseljih izstopajo le pošte, saj niti na stavbi niti na tablah ni nobenega znaka, ki bi nakazoval, da na tem območju živi slo- venska narodnost. Vse informacije so le v madžarskem jeziku (npr. Felsőszölnök posta ... ‘Gornjeseniška pošta ...’). Slika 7: Dvojezična tabla pri vhodu v zdravstveno ordinacijo v Andovcih. Slika 8: Enojezična tabla pri vhodu pošte na Gornjem Seniku. 350 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Dvo- oz. večjezične napise smo analizirali tudi glede na formalno porazdelitev besedila ter glede na obliko in velikost pisave. Dobili smo naslednje rezultate: 1) 79,6 % dvo- oz. večjezičnih napisov je madžarsko-slovenskih ali madžarsko-drugo- jezičnih, torej je na napisu besedilo zgoraj najprej v madžarskem jeziku, ki mu največ- krat sledi besedilo v slovenščini, lahko tudi v nemščini ali angleščini. 2) Velikost pisave je v večini primerov enaka tako v madžarskem kot v drugem (naj- večkrat v slovenskem) jeziku. Le v redkih primerih je velikost pisave v jeziku naro- dnosti manjša. Najdejo se tudi primeri, ko je velikost pisave enaka, a se barva pisave razlikuje. Takšne so predvsem krajevne table, na katerih je poimenovanje naselij v madžarskem jeziku zapisano s črno barvo, v slovenskem ali nemškem pa z belo barvo. 3 Zaključek Če povzamemo ugotovitve o jezikovni krajini, tj. vizualne rabe jezikov slovenskega Porabja, lahko rečemo, da so javni napisi na tem območju večinoma dvojezični. Troje- zični napisi so značilni predvsem za kraj Dolnji Senik, kjer – kot že omenjeno – poleg Madžarov in Slovencev živijo še Nemci, torej na rabo tretjega jezika vpliva tam živeča narodnost. Uradni napisi se v različnih jezikih v veliki večini primerov formalno ne razlikujejo, napisa v madžarščini in manjšinskem jeziku sta namreč enaka (npr. veli- kost pisave, barva črk ipd.), drugačno stanje, na škodo manjšinskega jezika, se pojavlja le v zanemarljivem številu primerov. Raziskava je pokazala, da se na večini napisov pojavljata madžarski ali/in slovenski knjižni jezik, napisov v narečju ni prav veliko. Menimo, da je za slovensko narodno skupnost v Porabju pomembno, da samo sebe v javnem prostoru predstavi tudi vizualno. Za uveljavljanje pravic slovenske narodnostne skupnosti na tem območju bi bilo dobro, če bi tukaj živeči natačno poznali madžarski zakon o narodnostnih pravicah, ki omogoča tudi postavljanje dvojezičnih napisov. Če lokalno prebivalstvo zahteva uresničitev svojih pravic, ki mu jih omogoča zakon, lah- ko svoj jezikovni položaj v usmeri v pozitivno smer. Prispevek predstavlja jezikovno rabo na javnih napisih v naseljih slovenskega Porabja ter prinaša predloge za jezikovno načrtovanje tako prebivalstvu kot zakonodajalcem. Z analizo slikovnega gradiva smo želeli prispevati k oblikovanju jezikovne politike v slovenskem Porabju. viRi in liteRatuRa BaRtHa, Csilla, laiHonen, Petteri, szaBó, Tamás Péter, 2003: Nyelvi tájkép kisebbségben és többségben. Egy új kutatási területről. Pro Minoritate. 13–29. Blommaert, Jan, 2012: Chronicles of complexity. Ethnography, superdiversity and linguistic landscapes. Tilburg: Tilburg University. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 351 gliHa koMac, Nataša, kleMenčič, Simona, ledinek, Nina, kozina, Jani, 2016: Jezikovna kraji- na v Republiki Slovenij in določbe veljavne zakonske ureditve: raba slovenščine pri izbiri firm oz. ime javnih oseb zasebnega prava ter fizičnih oseb, ki opravljajo registrirano dejav- nost (sociolingvistični vidik). Jezikoslovni zapiski 22/1. 7–21. gliHa koMac, Nataša, mezgec, Maja, 2016: Jezikovna podoba Kanalske doline: zakonodajne določbe in jezikovna krajina. Erika Kržišnik, Miran Hladnik (ur.): Toporišičeva obdobja. (Simpozij Obdobja 35.) Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 447–454. gorter, Durk, 2017: A nyelvi tájkép tanulmányozása: bevezetés a tudományterületbe. REGIO 25/3. 31–49. < https://regio.tk.mta.hu/index.php/regio/article/view/171/pdf_151>. kollátH, Anna, 2017: Nyelvek és nyelvváltozatok a nyilvános térben. Hajba Renáta, Tóth Péter, Vörös Ferenc (ur.): „... ahogy a csillag megy az égen ...” . Szombathely: Savaria University Press. 155–164. laiHonen, Petteri, 2012: Nyelvi tájkép egy csallóközi és egy mátyusföldi faluban. Fórum Tár-sadalomtudományi Szemle 3. 27–50. laiHonen, Petteri, 2013: Csíkszentdomonkosi nyelvi tájkép. Székelyföld 7. 157–177. landry, Rodrigue, BouRHis, Richard, 1997: Linguistic landscape and ethnolinguistic vitality. Journal of Language and Social Psychology 1/16. 23–49. lukácsné Bajzek, Mária, 2020: Mentális és valóságos nyelvi tájkép a Rábavidéken. Anna Bor- bély (ur.): Nemzetiségi nyelvi tájkép Magyarországon. Budapest: Nyelvtudományi Intézet. 150–164. ReH, Mechthild, 2004: Multilingual writing: A reader-oriented typology with examples from Lira Municipality (Uganda). International Journal of the Sociology of Language 170. 1–41. Snoj, Marko, 2018: Pogled na slovensko jezikovno krajino. Slavia Centralis 11/2. 49–56. sukič, Marijana, 2018: Gda notra v ves demo, smo Slovenci, gda vö z vesi, več nej? Porabje 28/42. Szoták, Szilvia, 2016: Magyar nyelv és magyar népcsoport Burgendlandban. Nyelvi tájképek vizsgálata a többnyelvűség kontextusában. Doktorska disertacija. Pécs: Pécsi Tudomán- yegyetem. zakocS, Barbara, 2021: Nyelvi tájkép a Rába-vidék két szlovén-magyar kétnyelvű általános iskolájában. Magistrsko delo. Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta. zakocS, Martina, 2020: Nyelvi tájkép a szlovén Rába-vidéken. Magistrsko delo. Maribor: Univerza v Maribor, Filozofska fakulteta. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 353 Štefan Kardoš Dvojezična srednja šola Lendava / Kétnyelvű Középiskola, Lendva stefan.kardos@guest.arnes.si Funkcija besede onej v krajevnih govorih Prekmurja in Porabja Beseda onej , ki se kot glasovna različica knjižnega oné govori v krajevnih govorih Prekmurja in Porabja, spada v vrsto besed, ki jih pragmatična lingvistika opredeljuje kot posebna leksikalna mašila (v mednarodni terminologiji se je uveljavil izraz placeholder , slovenska ustreznica k temu bi lahko bila beseda nadomestnica ). V prispevku bo na podlagi analiziranih primerov rabe besede onej poleg njenih pragmatičnih funkcij v konverzaciji govorcev v krajevnih govorih Prekmurja in Porabja pokazano tudi na njene druge funkcije. 1 Uvod Beseda onej je Prekmurcem in Porabcem v pomoč pri konverzacijskih zadregah, kadar česa ne morejo, nočejo ali ne smejo povedati. Nekateri Prekmurci celo prisegajo, da je od vsega prekmurskega prav ta beseda tisto najbolj tipično prekmursko.1 V resnici pa ima vsak jezik svoja jezikovna sredstva tipa onej. Moje zanimanje za to besedo se je vzbudilo ob branju spisa Clauda Lévi-Straussa Uvod v delo Marcela Maussa. V tem besedilu sloviti francoski antropolog govori o besedi mana oz. o koncepciji označevalcev te vrste. Lévi-Strauss po analogiji s konceptom ničtega fonema, kakor ga je opredelilo strukturalistično jezikoslovje,2 ugotovi, »da je funkcija pojmov, kakršen je mana, da so nasprotje odsotnosti pomena, sami pa nimajo nikakršnega posebnega pomena« (Lévi-Strauss 1996: 265). Funkcija tega tako imenovanega razpoložljivega označevalca (tako je v slovenskem prevodu Uvoda izvirni francoski izraz le signifi-ant flottant prevedel Rastko Močnik, znani pa so tudi drugi izrazi, na primer lebdeči, dopolnilni, plavajoči označevalec)3 je bila v arhaičnih družbah sicer drugačna, kot je danes, vendar pa govorcu v določenih govornih položajih, predvsem ko se sooča z neznanim, priskoči na pomoč tudi v modernih, z znanstvenim aparatom in orodji prepre- denih družbah. Lévi-Strauss omenja izraza, s katerima poimenujejo neznani predmet ali stvar francoski govorci, na primer truc ali machin, a pripomni, da je v sodobnih 1 Ustanovitelj priljubljene FB-skupine Prekmurje gnes je v nekem intervjuju na vprašanje novinarja, kaj je zanj najbolj tipično prekmursko, odgovoril, da je to beseda onej (). 2 V opombi k Uvodu se C. Lévi-Strauss sklicuje na besedilo R. Jakobsona in J. Lotza Opombe o francoskem fonemskem vzorcu (Lévi-Strauss 1996: 264–265). 3 Več o prevajanju tega izraza glej v Močnikovi opombi k Lévi-Straussovem Uvodu (Lévi-Strauss 1996: 264). 354 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 družbah rokovanje s tovrstnimi izrazi »fluidno in spontano«, nekoč pa je to bil »temelj premišljenim interpretacijskim sistemom« (Lévi-Strauss 1996: 259). Ob prevajalčevi opombi, da smo Slovenci v tej funkciji pred desetletji uporabljali besedo oné, sem takoj pomislil na njeno prekmursko glasovno različico onej (za glasovno vzporednico é : ej prim. npr. knj. sln. svét, mléko, zvézda, béli in prekmursko svejt, mlejko, zvejzda, bejli), ki se v govoru Prekmurcev in Porabcev uporablja še danes. Že sama misel, da bi bilo besedo onej mogoče povezati z enim od najbolj razvpitih konceptov strukturalistične lingvistično-antropološke misli,4 je bila dovolj vznemirljiva, da sem se začel s to bese- do ukvarjati podrobneje. 2 Onej kot posebno leksikalno mašilo Beseda onej je po merilih sodobne pragmatične lingvistike5 posebno leksikalno mašilo (v mednarodni terminologije se je uveljavil izraz placeholder), tj. nadomestna beseda, ki jo govorec uporabi takrat, kadar se znajde v zadregi in česa ne more, ne sme ali noče poimenovati. Slovenski termin za ta pojav bi lahko bil nadomestnica, torej beseda, s katero začasno nadomestimo neko drugo polnopomensko besedo. Pojav je najbrž jezi- kovno univerzalen, saj tovrstne besede najdemo tako v evropskih kot tudi npr. avstro- nezijskih jezikih.6 Večkrat so to besede s pomenom stvar, torej besede s tako širokim pomenskim obsegom, da njihova ožjepomenska vrednost zbledi, beseda pa zato lahko nadomesti skoraj vsako besedo s kakršnim koli pomenom. V vlogi posebnih besednih mašil pa lahko nastopajo tudi izpeljave iz kazalnih zaimkov za najbolj oddaljene stva- ri, sem spadajo tako prekmurski onej in osrednjeslovenski oné, kot tudi hrvaški onaj (kazalni zaimki so v tej vlogi precej običajni v slovanskih jezikih, najdemo pa jih tudi v drugih jezikih).7 V neslovanskih jezikih iz prekmurske in ostale slovenske soseščine v tej funkciji najdemo besede v pomenu stvar (nem. Ding, it. cosa), v madžarščini pa besedo izé, ki naj bi po nekaterih domnevah izvirala iz ugrofinskega korena v pomenu ‘stvar’ (prim. Podlesskaya 2010: 13). Mašilo se v lingvistiki običajno opisuje kot jezikovno sredstvo, s katerim si govorec pomaga v konverzaciji, ko ne najde ustrezne besede oziroma formulacije, šole govorni- štva pa v pretirani rabi mašil največkrat vidijo znamenje slabe govorniške veščine, zato govorce učijo, kako jih odpraviti. Mašila so lahko glasovna, neglasovna (npr. pavze), medmetna in tako naprej, z njihovo pomočjo si govorec pomaga v določenih zadregah v konverzaciji ali vzpostavlja stik z naslovnikom. Onej in podobni izrazi pa so posebna besedna mašila, s katerimi začasno nadomeščamo druge polnopomenske besede, ki 4 Obsežno je o interpretacijah koncepta mana pri nas pisala Karmen Šterk (1998). 5 Prim. Amiridze, Davis, Margaret 2010. 6 Prim. Dimock 2010. 7 Prim. Podlesskaya 2010. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 355 jih ne moremo, ne smemo ali nočemo uporabiti, lahko napovedujejo tudi slovnične lastnosti besede, ki jo nadomeščajo. Na splošno pa velja, da – če uporabim posrečeno prispodobo, ki jo je ob nekem pogovoru na to temo v Trubarjevi hiši literature podal jezikoslovec Marko Stabej – imajo mašila v govoru podobno vlogo, »kot jo ima motor- no olje v motorju. Če bi govorili samo vsebinsko nujno, bi zelo malo govorili, mašila so v naravi govorice.« Stabej še dodaja, da je slabo le, »če stavimo samo na eno maši- lo« (Šoster 2018). Mašila so sredstvo govorjenega jezika in konverzacije, zato jim je lingvistika v preteklosti posvečala manj pozornosti kot drugim jezikovnim sredstvom, značilnim za pisni kod. Posledično bomo najmanj mašil našli v zbornem jeziku, več pa npr. v narečnem govoru. Sodobne tipološke obravnave se pri tem pojavu ne osredotočajo samo na slovnične značilnosti leksikalnih mašil, kajti zanimiva je tudi njihova interakcijska funkcija (prim. Fox 2010: 1–11), raziskave so se na primer razširile tudi na govor oseb z Alzhei-merjevo boleznijo8 (osebam s to boleznijo so namreč tovrstna mašila v pomoč pri komunikaciji). Pri leksikalnih mašilih ne gre samo za nadomeščanje pozabljenih besed oziroma besed, ki se jih trenutno ne moremo spomniti, ampak tudi za to, da govorec s pomočjo teh besed včasih skrije ali zamegli določeno osebo, se izogne konkretnemu poimenovanju in podobno. Raziskovalci opažajo, da tovrstna mašila kažejo podobne značilnosti v zelo različnih jezikih. V prispevku Glagolska leksikalna mašila v moderni gruzijščini Nina Amiridzeja (2010: 67–94) beremo, da v gruzijščini glagolska leksikal-na mašila ( placeholder verbs) opravljajo različne funkcije: »Uporabljajo se, kadar se govorec ne more spomniti polnopomenskega glagola zaradi težav s priklicem besede; kadar nekdo zaradi pomanjkanja izobrazbe, informacij ali znanja ne more izbrati prave oblike besede; ali kadar se nekdo namerno izogiba verbalizaciji iz različnih pragmatič- nih razlogov« (Amiridze 2010: 88–89). Podobno piše o leksikalnih mašilih v nekaterih jezikih na področju Rusije tudi Vera I. Podlesskaya v Parametrih za tipološke variante leksikalnih mašil: »Leksikalna mašila se uvrščajo med druga leksikalna in slovnična sredstva, ki govorcu omogočajo nanašanje na predmete in dogodke, za katere ne najde natančnega imena ali preprosto ugotovi, da je natančno ime nepotrebno ali neprimer- no« (Podlesskaya 2010: 11). Če pomislimo na klasično shemo govornega dejanja Ro- mana Jakobsona,9 bi morda lahko rekli tudi, da so leksikalna mašila sredstvo govora, s katerim začasno suspendiramo, zapostavimo referencialno, predstavitveno funkcijo jezika in izpostavimo fatično, tj. stikovno. Raba besede onej je v krajevnih govorih Prekmurja in Porabja pestra, saj jo najdemo tako rekoč v vseh zgoraj omenjenih vlogah, zato je beseda zanimiva tako oblikoslov- no, besedotvorno in skladenjsko, prav tako pa je pomembna njena interakcijska vloga. Pri mlajših generacijah se morda kažejo tudi že znamenja pešanja njene rabe, zato je 8 Prim. Davis, Maclagan 2010. 9 Jakobsonov 1989a. 356 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 zanimiva tudi primerjalno, kajti morda jo čaka podobna usoda kot osrednjeslovenski oné. Ob tem se odpirajo številna vprašanja, ki niso zanimiva samo za jezikoslovce, ampak tudi za sociologe, antropologe in filozofe. Toda še preden poskušam odgovoriti na katero od njih in predstavim primere konkretne rabe, nekaj besed o osrednjeslovenski vzporednici oné, ki je po mnenju prevajalca besedila C. Lévi-Straussa Rastka Močnika v slovenščini v rabi opešala že pred desetletji.10 3 Osrednjeslovenski oné Osrednjeslovenska glasovna različica prekmurskega onej je oné, ki je izvorno oblika zaimka on, oni.11 Slovar slovenskega knjižnega jezika oné 12 opisuje kot moško ali srednjo delno pregibno zaimensko obliko, zraven navaja še nepregibno obliko onegá,13 ki se uporablja za vse tri spole, poleg tega pa še samostalniško slabšalno obliko srednjega spola onè,14 vse v pomenu ‘osebe, stvari, ki se noče, ne more imenovati’. Pogled v Wikivirov korpus literarnih besedil slovenskih književnikov pokaže, da pogosto rabo teh oblik najdemo v besedilih iz obdobja približno stotih let: na enem koncu časovne premice je besedilo V Ljubljano jo dajmo! Josipa Ogrinca (1869), na drugem drama Krefli Ivana Potrča (1952).15 Raba besede v literarnih besedilih je premišljena, pisatelji jo uporabljajo kot stilistično sredstvo, zato ni povsem merodajen indikator živosti rabe v vsakdanjem govoru, toda veliko pogostejša raba besede in njenih različic v leposlov- nih besedilih še v prvi polovici 20. stoletja,16 ne pa tudi pozneje, najbrž vseeno vsaj posredno kaže na njeno pešanje v govoru po drugi svetovni vojni. Slovenski pisatelji besedo oné uporabljajo bodisi kot evfemistični nadomestek za neprimerne besede bodisi kot slogovno sredstvo za karakterizacijo literarnih oseb. Tipičen 10 Prim. opombo prevajalca k prevodu Lévi-Straussovega besedila (Lévi-Strauss 1996: 259). 11 Prim. etimološko razlago glagola onegaviti, ki je izpeljan iz stranskosklonske osnove zaimka on, oni (Bezlaj 1982: 249; Snoj 2016: 496). 12 oné zaim. neskl., mest., or. ed. m. in s. tudi oném (ẹ̄) ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža osebo, stvar, ki se noče, ne more imenovati: aro mi je dal one, tisti mešetar; ali si res bil pri onem, pri padarju; glejte, manjka vam one — navdušenje / kam pridemo, če bo že vsak one ukazoval; zadnjič je bil spet pri svoji one / v prislovni rabi one, kaj praviš, na koga meri / v povedni rabi v glavi se mi one ... megli; prim. onega (SSKJ2). 13 onegá zaim. neskl. (á) nav. slabš., s širokim pomenskim obsegom izraža osebo, stvar, ki se noče, ne more imenovati: saj veš, kaj je rekel onega; takale onega, pa se nosi kot grofična; tole onega nas že ne bo učilo / to niso onega, pošteni ljudje / ali imate zdravilo za onega, za drisko / v povedni rabi kaj se boš onega, cmerila; prim. one (SSKJ2). 14 onè -éta s (ȅ ẹ́) slabš. izraža osebo, stvar, ki se noče, ne more imenovati: jaz da bi se odkrival pred takim onetom (SSKJ2). 15 Osamljen primer besede oné najdemo v besedilu Mimi Malenšek Balada o starem mlinu iz leta 1969 (Malenšek 1969), z besedo oné pa se je v eni od svojih pesmi poigral tudi Tomaž Šalamun: »In kar je to oné? Ali bi to lahko razložili? / Tak, Mustafa otrok, ki ne skače, ne spi, ne dribla / žoge, niti ne gleda, kako drugi driblajo žogo« (Šalamun 2010). 16 V Wikivirovi zbirki se ob vnosu iztočnic oné, onè, oneg* izpiše več sto besedil iz tega obdobja (več o konkretnih primerih spodaj). Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 357 primer za slednje je na primer satirično besedilo Brakada brez braka Rada Murnika (1914), v katerem nadobudni vodja lovske bratovščine Bibolaz besedo oné uporablja na začetku nagovorov kot mašilo, na primer: »Oné, slavna bratovščina, slaba nam pre- de, presneto slaba.« Ali: »Oné, Habakuk je vzdignil merjasca!« Največkrat pa beseda oné evfemistično zaznamuje negativen odnos do poimenovanega, na primer Anton In- golič v Zemlji in ljudeh piše: »Za norca nas ima oni oné in Šegula nas bo nazadnje še iz koče izgnal« (1935). Ivan Zorec v povesti Beli menihi: »Ali je še tu tisti – oné?« (1932). Ali isti avtor v Domačiji ob Temenici: »Hudika, malo je manjkalo, pa bi bil pozabil: tisto tvojo – oné – sejmarko sem videl na sejmu v Novem mestu« (1929). Ivan Štrukelj v besedilu Vrt, vrt! : »Res je, oné – dobro mu ne morem reči, kdor je že bil [...]« (1899). Bogomil Vdovič v satiričnem zapisu Slovenščina in Slobenarji v Slovencu (Vdovič 1924) karikira nekega fiktivnega profesorja kar z dr. Oné. Le dvakrat se v podobni vlogi pojavi tudi sopomenka onegá, in sicer pri Ivanu Cankarju v besedilu Milan in Milena: »Ne duša, temveč telo! – Kaj me brigata Romeo in Julija, pa Julija in Prešeren, pa Dante in njegova onegá, Beatrice ali kaj!« (1913). Drugi primer je malo drugačen, tam beseda onegá ne označuje osebe, ampak poimenuje dejanje, gre za besedilo Vladimirja Levstika Kako sem postal oče (1929). Navajam malo daljši odlomek, da bo razumljiv kontekst: »Pripovedujte kaj osebnega, nu, saj razumete.« »Na primer?« »Nu, tako kaj ... Onegá.« Razumel sem. Moja samouverjenost je utonila v valu zadrege. »Malo časa mi je ostajalo za te stvari,« sem zamrmral, »ne glede na to, da niso nič kaj poceni.« »Dajte, dajte! Ali me imate za anstejca? Na dan z besedo.« »Tako je kakor v Ljubljani. Postelje in grehi so po vsem svetu na štiri noge.« Beseda oné včasih (čeprav redkeje) ne označuje osebe, ampak del telesa. Na primer v besedilu Stiški svobodnjak Ivana Zorca: »’Izpuli plotnico iz plota,’ je dobrovoljno rekel Kopiču, ‚po oné jo poči, da bo klada lena vstala!’« (1934). Podobno evfemistično se v besedilih iz Wikivira uporablja tudi glagol onegaviti (glagol se pojavlja v več sto besedilih). Če navedem le dva zanimivejša primera. Mitja Kunčič v Strahu za Grančiščem (1940) govori o človeku, ki je nekaj » zmagovalno izonegavil«, v smislu, da je spravil iz sebe, v zadregi nekaj povedal. Ciril Jeglič pa v besedilu Na kmetih (1917) piše: »Ali se je vredno tožariti, če je Moniko malo poonegavil?« Poonegavil je tukaj rabljeno v pomenu ‘tepel, pretepal’. Še kot zanimivost: v enem od besedil najdemo tudi pridevni- ško obliko te besede, tako v Izgubljenem sinu Franca Derganca (1904) beremo: »Nace je rekel, da je krčmarjeva salamensko ... salamensko ... onegava ...« 358 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 4 Onej in njegove različice v krajevnih govorih Prekmurja in Porabja Besedo onej poznajo tako v Prekmurju kot Porabju. V nekaterih zemljepisnih obmo- čjih so evidentirane še druge oblike tega, gledano izvorno, zaimka on, oni, npr. onou v Beltincih ali onó v Porabju – beltinska oblika je zapisana v Slovarju beltinskega prekmurskega govora (Novak 1996: 90), porabski onó pa v Porabsko-knjižnoslovensko- -madžarskem slovarju (Mukič 2005); njuna knjižna glasovna vzporednica bi se glasila onó (prim. SSKJ2). Mukičev onó je pomenska vzporednica knjižnoslovenske slabšalne samostalniške oblike onè, medtem ko je onej pomenska vzporednica knjižnoslovenske ekspresivne zaimenski oblike oné. V beltinskem slovarju besede onej ni, vendar Beltin- čarji besedo poznajo in morda uporabljajo celo pogosteje kot onou. Ob samostalniški rabi besede onej je zelo pogosta še raba glagola onejati; beltinska glagolska oblika je onodjati, ki ima v Novakovem slovarju pomen ‘izraz zadrege, iskanje prave besede’ (Novak 1996: 90). V Mukičevem slovarju pa je onej preveden kot knjižnoslovensko oné in madžarsko izé. V madžarskem enojezičnem slovarju je beseda izé sicer pomensko definirana kot nadomestna beseda za besedo, ki se je ne moremo spomniti ali nočemo izgovoriti (Pusztai 2003: 586). Slovaropisci madžarsko-slovenskih slovarjev madžarski izé prevajajo kot ‘oné, stvar ali reč’, na primer Elizabeta Bernjak kot ‘stvar, oné’ (1995: 231), Jože Hradil pa samo kot ‘reč’ (1998: 371). V zgodovinskem Slovarju stare knjižne prekmurščine (Novak 2006) ne najdemo nobene od teh besed, kar pa ni nepričakovano, saj je besedišče tega slovarja zajeto iz pisnih besedil prekmurskih pi- scev iz 18. in 19. stoletja, onej pa je jezikovno sredstvo predvsem govorjene, ne pisane besede. V prvi oziroma edini slovnici prekmurskega jezika, ki jo je med drugo svetovno vojno napisal Avgust Pavel, je beseda zapisana kot onê in navedena med kazalnimi zaimki kot ustreznica madžarske besede izé (Pavel 2013: 148). Besedo onej pa najdemo tudi v priložnostnih spletnih slovarjih, kjer jo v slovenščino običajno prevajajo kot stvar, reč.17 Če podobno kot raba besede oné peša tudi raba prekmurske in porabske besede onej in če je pojav povezan z družbeno modernizacijo in urbanizacijo, je upravičeno domne-vati, da je beseda bolj živa v Porabju kot v Prekmurju, saj je bila porabska različica prekmurščine iz zgodovinsko-političnih razlogov vrsto let izolirana in ločena od ostalih prekmurskih govorov ter ostalih slovenskih narečij in podnarečij, okolje je bilo izrazito ruralno. Porabska kolegica slovenistka Marjana Sukič mi je na vprašanje, kako je z rabo besede onej v Porabju danes, odgovorila, da besedo še vedno uporabljajo, pred- vsem ko se česa ne spomnijo, in navedla primer: »Daj mi tisti ... onej, na, tisti klapač.« ‘Daj mi tisto stvar, no, tisto kladivo.’ Mlajši porabski novinar Dušan Mukič pa mi je opisal izkušnjo z zanimivim porabskim govorcem: »V svoji novinarski praksi sem več- krat snemal starejšega moškega v Sakalovcih, ki je skoraj vsak tretji glagol zamenjal 17 Npr. Prekmurski slovar; Kuzmič 2008. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 359 z onejati, vsak tretji samostalnik pa z onej. Na primer: »Te so pa prišli s tistin onejon, pa so včasik začnili onejati«.18 Težko ga je bilo prevajati v madžarščino, ker dostikrat sploh nisem vedel, za kaj gre.« 5 Primeri rabe besede onej V nadaljevanju bom opisal nekaj konkretnih primerov rabe besede onej v današnji narečni govorici ljudi iz Križevcev na Goričkem in poskušal pokazati njeno funkcijsko pestrost. V ta namen sem analiziral posnetka dveh pogovorov v skupnem trajanju pri- bližno sedem ur. Prvi posnetek je nastal leta 2016, drugi 2019. V prvem pogovoru je glavni govorec, takrat 74-letni G., pripovedoval je o družinski zgodovini, predvsem o svojem starem očetu, s katerim sta bila v njegovem otroštvu zelo povezana, in dogod- kih na vzhodni fronti v prvi svetovni vojni; v pogovoru je sodelovalo še nekaj ljudi, vendar so bili v glavnem vsi v vlogi poslušalcev. V drugem pogovoru je skoraj 90-letni Križevčar pripovedoval o zgodovini vasi in obujal spomine na dogodke v svoji mlado- sti, oba govorca odlikuje izjemen spomin. V prvem pogovoru je bila beseda onej upo- rabljena osemkrat (sedemkrat G., enkrat njegova sestrična), v drugem dvakrat (enkrat devetdesetletnik, enkrat – presenetljivo – jaz sam). Čeprav se sprva zdi, da se beseda vedno pojavi v trenutku spominske zadrege govorca, pa podrobnejša analiza pokaže, da ni vedno tako. Preden predstavim primere, samo še naslednje pojasnilo: besede onej se ne da vedno ustrezno prevesti v sodobni slovenski knjižni jezik z besedo oné, večkrat je namreč boljša ustreznica beseda stvar. 1. PRIMER: G. pripoveduje o svojih obiskih pri starejšem sorodniku v času po drugi svetovni vojni. Za dve generaciji starejši stric je na podstrešju hranil stare madžarske časopise, G. so ti časopisi kot otroka zelo zanimali. Ko se G. poskuša spomniti, kateri časopisi so bili, pravi: »Magyarfutar pa onej ... Népujsag.« V tem primeru je očitno, da se onej pojavi na mestu, kjer se mu je zataknilo v spominu, zato z besed onej nadomesti ime časopisa, ki se ga ne spomni takoj. 2. PRIMER: Ta primer je podoben prvemu. G. pripoveduje o tem, kdo vse iz vasi je po drugi svetovni pobegnil v Ameriko. Pravi: »Karec pa onej ...« Guba čelo, z gibi rok nas vabi, naj mu pomagamo. Šele potem se spomni imena. 3. PRIMER: Tudi ta primer je na prvi pogled podoben prejšnjima, pa vendar ni povsem enak. G. pripoveduje o svojem očetu, ki je bil nekaj časa na sezonskem delu v Nemčiji: »Tü v enon oneji, ali je Reitingen biu ali kaj drügoga ...« Govori torej o nekem kraju, ki bi lahko bil Reitingen ali kaj drugega. Beseda onej se znajde na mestu, kjer bi morala biti beseda kraj, vas mesto. G. najbrž ni pozabil občne besede, bolj verjetno je, da se ni mogel takoj spomniti imena nemškega kraja. Ali pa je bil v zadregi, ali je Reitingen vas ali mesto. 18 »Potem so prišli s tisto stvarjo in so takoj začeli onegaviti.« – V nekem minuto trajajočem pogovoru je omenjeni moški iz Sakalovcev po novinarjevih besedah besedo uporabil več kot desetkrat. 360 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 4. PRIMER: G. govori o tem, da je nekje našel podatek o dedu, ki je bil med prvo svetovno vojno kot vojak Avstro-Ogrske ranjen v vasi Zaturci (avstrijsko-ruska meja v takratni Galiciji): »Eto san enouk šteo ... v enon oneji san najšo Zaturčin.« ‘Zadnjič sem bral ... v neki reči sem našel Zaturce.’ Ta onej bi lahko bila knjiga, dokument, časopisni članek, arhivski vir ali kar koli. Ali je G. v tistem trenutku pozabil, za katero vrsto vira je šlo, ali je šlo za kaj drugega, ni čisto jasno. 5. PRIMER: G. spet govori o vojaškem spopadu v Zaturcih, kjer je bil njegov ded ranjen, govori o tem, kako strašno je moralo biti steči na ukaz iz rova proti toči krogel in granat s sovražnikove, ruske strani. To ponazori s svojo vojaško izkušnjo v JLA. Na strelskih vajah, ko so kot vojaki bili sicer na varnem (varoval jih je petmetrski nasip zemlje), je dobro slišal in čutil udarce krogel, ki so jih vojaki izstreljevali proti njim v tarče pred nasipom. Udarci so bili tako glasni in strašni, da si niti v sanjah ni mogel za- misliti, da bi na ukaz stekel iz zaklonišča v smeri krogel, tako kot je moral ničkolikokrat storiti njegov ded v Zaturcih: »Ton za tistin onejon smo notrik bili, ka je bilou zemle pet metrov ...« ‘Tam za tisto stvarjo smo bili, pet metrov zemlje je bilo ...’ Onej je tukaj tisto nekaj, kar je zgrajeno iz petih metrov zemlje, verjetno gre za zadrego s konkretnim poimenovanjem tistega masivnega zemeljskega ščita. 6. PRIMER: Ta primer je na prvi pogled podoben prejšnjemu, vendar vseeno drugačen. G. pripoveduje, da je njegov stari oče v času spopadov, ko ni bil v prvih linijah fronte, odnašal hrano vojakom na bojišče. Če je hrano tovoril po številnih rovih, je bila ta do njegovega prihoda na cilj mrzla, zato so vojaki negodovali. Zato se je odločil, da bo hrano nosil kar naravnost čez rove, pa naj se zgodi kar koli. Bil je lahka tarča strelcev nasprotne strani. Ko je njegov poveljnik opazil (sicer sovaščan), kako brezumno se izpostavlja ruskim kroglam, ga je takoj odpoklical. G. o poveljnikovem dejanju pravi: »Pa ga je včasi vö potegno s toga oneja.« ‘Pa ga je takoj izvlekel iz te reči.’ Kaj pomeni onej v tem primeru? Iz česa ga je poveljnik »potegnil«? Iz nevarnosti, v katero je bredel zaradi svoje nepremišljenosti? Ali pa ta onej morebiti pomeni, da ga je poveljnik z odpoklicem obvaroval pred posledicami lastne drznosti, ki je mejila na norost. 7. PRIMER: G. pripoveduje, da je njegov ded kot težko ranjen vojak na vzhodni fronti v prvi svetovni vojni dobil trajno odpustnico in ob tem plaketo, na kateri so bili nemški in avstro-ogrski cesar ter bolgarski kralj. To plaketo je imel ded na steni svoje delavnice še v času prve Jugoslavije, k njemu je prišel jugoslovanski žandar, ki je videl, kaj ima obešeno na steni in ob tem ni bil navdušen, opozoril ga je, da so na sliki ljudje, ki so začeli prvo svetovno vojno. G. o situaciji, v kateri se je znašel ded, med drugim pri- poveduje: »Borisa je gor meo pa onej ...« Ta onej tukaj označuje Franca Jožefa, kar je nenavadno. Pričakovano bi bilo ravno nasprotno, da bo onej manj znani bolgarski kralj Boris. G. imena Franc Jožef zagotovo ni pozabil, že zato ne, ker je bil Franc Jožef za njegovega deda ednini spoštovani vladar. 8. PRIMER: Ta primer je najbolj nenavaden. Če bi po vseh naštetih primerih bilo mo- goče verjeti, da onej vendarle označuje samo različne vrste zadreg zaradi pozabe, pa ta primer ne pušča nobenega dvoma, da ne gre vedno za to. G. pripoveduje, da se dedek in babica nista dobro razumela. V pogovor se nato vključi njegova sestrična M. in pravi, da je ded menda pozimi ves čas hodil k sosedom, kjer je bila ženska njegovih let in se je z njo dobro razumel, babica pa je bila deset let mlajša, zato med njima ni bilo pravega Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 361 razumevanja. Potem M. govori o starejši sosedi in doda naslednje: »Naša onej pa je mlada bila.« Ta onej tukaj ne pomeni ničesar drugega kot njuno staro mater, pravi to- rej, da je njuna babica bila za deda premlada. Zakaj onej namesto babice, stare matere? Besede mati pač ni mogoče pozabiti. 9. PRIMER: Ta je iz mojega pogovora z najstarejšim moškim iz omenjene goričke vasi. Moški je govoril o klavnici v tamkajšnji soseščini (o vaški izpostavi mesnice, v kateri so klali živali za soboškega industrialca Benka še pred drugo svetovno vojno in med njo), tja so prihajali vaški fantje, ki so mesarsko delo opravljali za manjše plačilo. Živali so zaklali v nekem prostoru, jih potem odnesli na plan, kjer so nadaljevali z me- sarskim delom. Med opisovanjem tehnološkega postopka pravi med drugim naslednje: »Te pa vö na onej pa so tan razpravlali, pa tak, ka je čüda bilou.« Govori torej o tem, da so mladi vaški mesarji živali (potem ko so del postopka opravili v notranjosti zgradbe) odnesli na zrak in jih tam razkosali (tako učinkovito, da si se lahko samo čudil, ta čudil oziroma čüda je bilo sicer njegovo največkrat uporabljeno leksikalno mašilo). Onej v tem primeru pomeni bodisi zrak bodisi pult, mizo, na kateri so žival zunaj razkosali, morda tudi posebne vislice, na katerih so to delo opravljali. Ta primer rabe besede onej je verjetno podoben primerom od 3 do 6, v katerih gre za zadrego govorca pri izbiri ustrezne besede med različnimi možnimi. Beseda onej pa se potem v nadaljevanju po- govora nepričakovani pojavi še enkrat, in sicer jo uporabim sam, ko sogovorca sprašu- jem o svojem pokojnem starem očetu. 10. PRIMER: Vprašanje je merilo na psihično stanje mojega deda, ta je nekoč ob gra- dnji novega župnišča padel v globoko depresijo (bil je civilni inšpektor v cerkveni občini in se je bal finančnih problemov, ki bi ob tem lahko nastali). Med spraševanjem sem med drugim izrekel naslednjo trditev o dedovem takratnem psihičnem stanju: »Te se njemi je pa čista zonejalo.« Zonejalo v tem primeru nadomešča besed zmešalo. Ta primer je podoben 8. primeru iz prvega pogovora – beseda onej govorcu (v tem primeru meni samemu) pomaga, da omili zadrego zaradi neprimernega, nespoštljivega govorjenja o »nedotakljivi«, »sveti« osebi, o družinskem predniku. 6 Analiza primerov in poskus kategorizacije V 1. in 2. primeru se onej uporabi pred pozabljenim lastnim imenom (enkrat tujim, enkrat domačim), v primerih od 3 do 6 in v 9. pripovedovalec onej uporabi namesto obč- nega imena ali imen, zdi se, da ne vedno zaradi pozabe, ampak tudi zaradi zadrege pri izbiri ustrezne besede med več možnimi (vas ali mesto v 3. primeru, vrsta zgodovinske- ga vira v 4. primeru, poimenovanje celotnega zagatnega položaja na fronti v 5. primeru, poimenovanje zaklona iz petih metrov zemlje v 6. primeru, klopi, pulta, zraka v 9.). Zares poseben je 8. primer, raba besede onej namesto besede babica ali (stara) mati (kar je za križevsko prekmurščino bolj običajno) tukaj ne more biti povezana s spominsko zadrego, ampak kvečjemu z zadrego zaradi spornega govorjenja o družini, prednikih, »o stvari, ki se ne sme kritično obravnavati«, kot Slovar slovenskega knjižnega jezika definira drugi slovarski pomen besede tabu (SSKJ2). Tak je tudi 10. primer, ko sem sam z besedo zonejalo nadomestil besedo zmešalo in tako omilil neprimerno govorjenje o 362 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 dedu. Nesoglasja v družini, nezvestoba oziroma nelojalnost moža, norost v družini in podobno niso teme, o katerih bi se smelo govoriti neposredno, brez zadržkov. V tem smislu bi morda lahko s tabujem povezali tudi rabo besede onej v 5. primeru, vnuk namreč govori o ljubljenem starem očetu in njegovem brezumnem početju, norosti na fronti, kar noče poimenovati neposredno, ampak z besedo onej. Celo 7. primer, ko G. besedo onej uporabi namesto konkretnega poimenovanja Franca Jožefa, bi morda lah- ko uvrstili v to skupino, vnuk iz spoštovanja do pokojnega starega očeta Franca Jožefa ne more poimenovati skupaj s krivci za prvo svetovno vojno, kakor vladarje na plaketi dojema jugoslovanski žandar. Sam kot govorec prekmurščine rabo besede onej poznam vsaj še v dveh položajih, ki se v obeh posnetih besedilih nista pojavila, sta pa zelo običajna in Prekmurcem ter Porabcem dobro znana. To so primeri, ko z besedo onej in njenimi tvorjenkami evfemistično nadomestimo tabuizirane izraze s področja spolnosti, psovke, vulgarizme in podobno, na primer: »Ne onejaj me!« v pomenu: »Ne onegavi me.«19 Posebna skupina bi verjetno bila tudi raba besede onej v položajih, ko označuje nekaj, kar se ne da dovolj dobro poimenovati (iz perspektive govorca nekaj bodisi presežnega bodisi še ne defini-ranega, neznanega). V prekmurščini včasih pravimo, da ima kdo v sebi neki onej, kar lahko pomeni marsikaj: moč, karizmo, hudiča, skrivnost, presežnost, nekaj, kar je tež- ko poimenovati z eno samo ustrezno besedo. Pomen besede onej je tukaj hkrati vsota pomenov vseh besed in še nečesa zraven. V prekmurščini je povsem običajno reči tudi na primer: »Nikši onej je prileto pa drevje vö strgo.« ‘Neka reč je priletela in izpulila drevesa.’ Onej bi v tem primeru lahko meril na primer na pravi tornado, ki je pred leti uničil del murskosoboškega mestnega parka, skratka na nekaj, kar je bilo izven izkustva tukajšnjih ljudi. Ali pa: »Tej onej nas na nikoj dene.« ‘Ta stvar nas bo uničila.’ To bi lahko bil recimo aktualni, a ne dovolj raziskan, novi koronavirus. Ali: »Nikši onej se oglaša v goušči.« ‘Neka stvar se oglaša v gozdu.’ Na primer oglašanje šakala, ki se je pred časom začel z juga naseljevati v tukajšnje gozdove, oglašanja te živali pa ni bilo (več) v kolektivnem spominu oz. izkustvu domačinov. Ugotovimo lahko, da v vseh navedenih primerih govorec česa ni mogel, smel ali hotel poimenovati: 1. Največ zadreg govorca je povezanih s pozabo besede, največkrat lastnega, a tudi občnega imena; beseda onej je v teh primeri mašilo, nadomestna beseda, s katero go- vorec pridobiva čas, da se ustrezne besede spomni (npr. 1. ali 2. primer, ko se pripove- dovalec G. ne more takoj spomniti imena tujega časopisa ali imena osebe; v to skupino bi lahko uvrstili tudi primer s kladivom, ki ga je navedla porabska kolegica slavistka). 19 V tej funkciji je večina zgoraj navedenih primerov rabe besede oné v Wikivirovem korpusu slovenskih leposlovnih besedil. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 363 2. Zadrege z izbiro ustrezne besede med več možnimi izbirami, ko govorec ne more takoj nedvoumno, enoznačno ali celovito izraziti pomena z ustrezno besedo, po navadi občnim imenom (na primer v 3. primeru izbira med mestom ali vasjo, v 4. primeru med različnimi vrstami zgodovinskih virov, v 5. primeru med zaklonom, zaščito, oviro ali v 9. primeru med klopjo, pultom, vislicami ali celo zrakom). 3. Govorec se z besedo onej izogne tabuiziranemu izrazu, to je neprimerni, nespodobni, vulgarni besedi ali besedni zvezi s področja spolnosti, organov za izločanje in podobno – beseda onej je tukaj rabljena evfemistično. 4. Govorec se z besedo onej izogne neposrednemu poimenovanju osebe (mogoče tudi stvari, predmeta) , o kateri se ne sme govoriti kritično, nespodobno (npr. govoriti, da se stari starši niso razumeli ali da je stari oče znorel). Tukaj je onej prav tako v določeni relaciji s tabujem, vendar ni evfemizem za prepovedano besedo, ampak brezizrazna maska na obrazu konkretne osebe. 5. Včasih ima govorec zadrego s poimenovanjem, ker za tisto, kar hoče poimenovati, ne najde ustreznega, primernega poimenovanja. V takšnih primerih onej meri na nezna- ne, ne dovolj razumljive, obvladljive oziroma udomačene pojave, bitja ali pa lastnost, kvaliteto, za katero ni dovolj dobrega poimenovanja. Glede na to, kje iskati vzrok zadrege, pa bi vse zgornje primere lahko razvrstili v tri temeljne kategorije. Zadrege iz 1. in 2. skupine so povezane z govorcem samim (z nje- govim intelektom, znanjem, izobrazbo, govorniško veščino, koncentracijo, spočitostjo ali še čim), vzrok zadrege je v govorcu samem, medtem ko je pri zadregah v primerih iz 3. in 4. skupine vzrok zunanji, izvirajoč iz družbenih konvencij in prepovedi (tabujev v prvem in drugem slovarskem pomenu). Pri primerih iz 5. skupine je vzrok zadrege iz perspektive govorca prav tako zunanji, vendar ga ni mogoče iskati v družbi, ampak izven nje, v sami naravi oziroma tistem njenem delu, ki uhaja simbolizaciji. V to kate- gorijo primerov bi verjetno lahko uvrstili tudi primere tako imenovanih ničtih označe- valcev tipa mana, o katerih govori C. Lévi-Strauss v Uvodu v delo Marcela Maussa, zdi se, da sta onej in mana vsaj daljna pomenska »sorodnika«, kar morda potrjujejo tudi nekatere novejše antropološke, predvsem lingvistične raziskave rabe besede mana. Za razliko od nekaterih pionirjev antropologije, ki so mano obravnavali kot substanco, je že Lévi-Strauss trdil, da je mana kategorija misli, jezika, ne realiteta. Lamont Lindstrom pa na primer v Enciklopediji socialne in kulturne antropologije pod geslom Mana opozori na lok razumevanja tega pojma od začetnih interpretacij zahodnih antro- pologov, ki so mano razumeli kot nekakšno moč, silo, ki jo ima npr. kakšen predmet, pa do kasnejših ugotovitev, ko lingvistične raziskave pokažejo, da gre pri mani bolj za oznako kvalitete, učinkovitost koga ali česa. Navede primer polinezijskih ribičev, ki za dobro delujoč star izvenkrmni motor na kanuju pravijo, da je mana (Lindstrom 2002: 522–523), to pa ni več tako daleč od zgoraj zapisanega o funkcij besede onej, kadar 364 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 se govorec srečuje s presežnim ali neznanim, s »tistim nekaj«. Slovenski ribiči, ki ob- čudujejo kakšen star, a dobro delujoč Tomosov izvenkrmni motor, bi najbrž prav tako lahko rekli: »To pa je prava stvar!« ali: »To pa je stroj!« In če bi bili ribiči Prekmurci, bi lahko rekli tudi: »To pa je onej!« 7 Sklepi in načrti za prihodnje raziskovanje Beseda onej je zanimiva kot predmet jezikoslovnega (a tudi antropološkega, sociolo- škega in filozofskega) raziskovanja. Po svoji pragmatični jezikovni funkciji je pred- vsem nadomestna beseda, mašilo z zanimivo oblikovno, besedotvorno, skladenjsko in interakcijsko podobo ter funkcijo, z njo si govorec pomaga pri zadregah v konverzaciji in ohranjanju stika z naslovnikom. Po izvoru je zaimek on, oni, je glasovna različica osrednjeslovenskega oné, soroden je hrvaškemu onaj, nastopa v vlogi samostalnika, iz njegovih stranoskosklonskih oblik je izpeljan glagol ( onejati); kot rojeni govorec prekmurščine si v isti besedni združini zlahka zamislim tudi v pridevnik ali prislov ( onejov, onejasto). Po besedotvorni pestrosti je beseda primerljiva z madžarsko besedo izé, ki prav tako pozna izpeljanke različnih besednih vrst; v madžarščini se poleg samostalnika pojavlja še iz tega izpeljana glagol in pridevnik ter iz pridevnika izpeljani prislov: izél ‘onegaviti’, izés ‘onegav’, izésen ‘onegavo’ ( Magyar értelmező kéziszótár 2003: 586). Oblikovne lastnosti besede onej so v nekaterih položajih zelo zanimive, v zgoraj navedeni besedni zvezi naša onej v pomenu naša mati dobi onej, ki je sicer moškega spola, lastnosti samostalnika ženskega spola tretje sklanjatve z ničtimi končnicami; v tem je onej podoben osrednjeslovenski nepregibni besedi onega, ki se je uporabljala za vse tri spole, a tudi drugačen od nje, saj se v moškem spolu sklanja po prvi sklanjatvi. Zelo zanimiva je interakcijska vloga besede onej. Domačin iz porabskih Sakalovcev, ki ga omenja porabski novinar, morda zelo pogosto uporablja nadomestno besedo onej tudi zato, ker slovenske besede v že prevladujočem madžarskem jezikovnem okolju pozablja, onej je jezikovno sredstvo, ki mu pomaga govoriti materinščino kljub temu. Že nekaj zgoraj predstavljenih primerov kaže, da je raba besede onej primerljiva z opisi rabe podobnih besed v drugih jezikih. Opraviti pa bo treba obsežnejšo terensko delo ter podrobno analizirati in primerjati pridobljene podatke (v obliki nestrukturiranih in- tervjujev in pogovorov z domačini, smiselno pa bi bilo analizirati tudi že obstoječe podatke posnetkov narečnih besedil v arhivih lokalnih radijskih postaj in etnoloških zbirk), da bo postala jasnejša tudi oblikovna podoba besede in njena skladenjska raba, prav tako njena interakcijska funkcija. Pri pridobivanju gradiva bi bilo smiselno upo- števati tudi generacijske, družbenostne in zemljepisne dejavnike, saj bi tako pridobili tudi sociolingvistično zanimive podatke, na primer o tem, ali raba leksikalnega mašila onej res peša in katera beseda oziroma besede ga v tej funkciji nadomeščajo, zanimivo bi pa bilo tudi iskanje odgovora na vprašanje, zakaj do pešanja prihaja. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 365 Primeri rabe besede onej, ki so povezani z družbenimi tabuji, kličejo k sodelovanju antropološka in sociološka znanja. Tabuji se spreminjajo, nekateri se rahljajo, drugi nastajajo na novo, mlajše generacije imajo na primer v primerjavi s starejšimi gotovo drugačen odnos do nekaterih prepovedi in zadreg s področja spolnosti, prav tako do tabujev, povezanih s tradicionalno družino, s tem pa tudi do potrebe rabe besede onej v določenih govornih položajih. Ob rabi besede onej bi bilo v raziskavi na terenu smiselno opazovati na primer tudi rabo oblik vikanja in onikanja pri starejših in mlajših generacijah: starejši Prekmurci namreč še uporabljajo oblike za onikanje neprisotne (spoštovane) osebe, mladi pa tega ne poznajo več, kar je morda povezano tudi z rabo besede onej, ki je po izvoru sorodna oblikam za onikanje. Nekateri primeri bi goto- vo bili zanimivi tudi za filozofijo občutkov, kakor jo je v okviru intencionalne teorije postavil slovenski filozof France Veber.20 Če smo v uvodnem delu govorili o Jakob- sonovi shemi govornega dejanja in ugotavljali, da je pri rabi leksikalnega mašila onej referencialna funkcija jezika začasno potisnjena v ozadje, v ospredje pa pride fatična funkcija, pa se tej vsaj v nekaterih primerih (ko na primer govorec uporabi besedo onej ob soočenju z neznanim) pridruži še emocionalna. viRi in liteRatuRa amiridze, Nino, 2010: Placeholder Verbs in Modern Georgian. Nino Amiridze, Boyd H. Da- vis, Charlotte Margaret (ur.): Fillers, Pauses and Placeholders. Amsterdam, Philadelphia: John Benjamins Publishing Company. 67–94. amiridze, Nino, daviS, Boyd H., margaret, Charlotte (ur.), 2010: Fillers, Pauses and Placeholders. Amsterdam, Philadelphia: John Benjamins Publishing Company. Bernjak, Elizabeta, 1995: Madžarsko-slovenski, slovensko-madžarski slovar. Ljubljana: Cankarjeva založba. Bezlaj, France, 1976–2007: Etimološki slovar slovenskega jezika I–V. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik ZRC SAZU, 1976, 1981, 1995, 2005, 2007. cankar, Ivan, 1913: Milan in Milena. < https://sl.wikisource.org/wiki/Milan_in_Milena>. daviS, Boyd H., maclagan, Margaret, 2010: Pauses, fillers, placeholders and formulaicity in Alzheimer’s discourse: Gluing relationships as impairment increases. Nino Amiridze, Boyd H. Davis, Charlotte Margaret (ur.): Fillers, Pauses and Placeholders. Amsterdam, Philadelphia: John Benjamins Publishing Company. 189–217. derganc, Franc, 1904: Izgubljeni sin. . dimock, Laura, 2010: Fillers and placeholders in Nahavaq. Nino Amiridze, Boyd H. Davis, Charlotte Margaret (ur.): Fillers, Pauses and Placeholders. Amsterdam, Philadelphia: John Benjamins Publishing Company. 119–139. 20 Prim. Veber 2005. 366 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Fox, Barbara A., 2010: Introduction. Nino Amiridze, Boyd H. Davis, Charlotte Margaret (ur.): Fillers, Pauses and Placeholders. Amsterdam, Philadelphia: John Benjamins Publishing Company. 1–11. HRadl, Jože, 1998: Madžarsko-slovenski slovar. Murska Sobota: Pomurska založba. ingolič, Anton, 1935: Zemlja in ljudje. . jakoBSon, Roman, 1989: Lingvistični in drugi spisi. Ljubljana: Založba ŠKUC, Znanstveni in- štitut Filozofske fakultete. jakoBSon, Roman, 1989a: Lingvistika in poetika. Lingvistični in drugi spisi. Ljubljana: Založba ŠKUC, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. 147–190. jeglič, Ciril, 1917: Na kmetih. < https://sl.wikisource.org/wiki/Na_kmetih_(Ciril_ Jegli%C4%8D)>. kunčič, Mirko, 1940: Strah za Grančiščem. . kuzMič, Franc, 2008: Prekmursko-slovenski slovar. < http://www.pomurski-muzej.si/izobraze- vanje/gradiva-pomurja/slovar>. lévi-stRauss, Claude, 1996: Uvod v delo Marcela Maussa. Marcel Mauss: Esej o daru in drugi spisi. Ljubljana: ŠKUC: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. 227–266. lindStrom, Lamont, 2002: Mana. Alan Barnard, Jonathan Spencer (ur.): Encyclopedia of Social and Cultural Anthropology. London, New York: Routledge. 253–255. malenŠek, Mimi, 1969: Balada o starem mlinu. . Mukič, Francek, 2005: Porabsko-knjižnoslovensko-madžarski slovar. Szombathely: Zveza Slovencev na Madžarskem. MuRnik, Rado,1914: Brakada brez braka. . novak, Franc, 1996: Slovar beltinskega prekmurskega govora. Murska Sobota: Pomurska za-ložba. novak, Vilko, 2006: Slovar stare knjižne prekmurščine. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. ogrinc, Josip, 1869: V Ljubljano jo dajmo! < https://sl.wikisource.org/wiki/V_Ljubljano_ jo_ dajmo>. pavel, Avgust, 2013: Slovnica prekmurskega slovenskega jezika / Vend nyelvtan. (Zora 148.) Maribor: Filozofska fakulteta, Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in knji- ževnosi. podlesskaya, Vera I., 2010: Parameters for typological variation of placeholders. Nino Amirid-ze, Boyd H. Davis, Charlotte Margaret (ur.): Fillers, Pauses and Placeholders. Amsterdam, Philadelphia: John Benjamins Publishing Company. 11–32. poMuRec.coM, 2015: Spletna skupina Prekmurje gnes: »Sobota neje otok, tak kak Müra neje potok«. . potRč, Ivan, 1952: Krefli. . Prekmurski slovar. < https://sobotainfo.com/slovar>. pusztai, Ferenc (ur.), 22003: Magyar értelmező kéziszótár. Második, átdolgozott kiadás. Budapest: Akadémiai Kiadó. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 367 Snoj, Marko, 32016 (22003, 11997): Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Založba ZRC. SSKJ2 = Slovar slovenskega knjižnega jezika I–II. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, 2014. . soBotainFo: Prekmurski slovar. < https://sobotainfo.com/slovar>. ŠoSter, Veronika, 2018: Kdo zna jezik? Pogovor z jezikoslovcem dr. Markom Stabejem (po- ročilo z dogodka). < https://www.trubarjevahisaliterature.si/index.php/rubrike/po-roilo-z- -dogodka/3330-kdo-zna-jezik-pogovor-z-dr-markom-stabejem-poroilo-z-dogodka>. šalaMun, Tomaž, 2010: Narobe svet je tudi svet. < https://sl.wikisource.org/wiki/Narobe_svet_ je_tudi_svet>. Šterk, Karmen, 1998: O težavah z mano: antropologija, lingvistika, psihoanaliza. (Zbirka SOU.) Ljubljana: Študentska organizacija Univerze, Študentska založba. štRukelj, Ivan, 1899: Vrt, vrt! . zorec, Ivan, 1929: Domačija ob Temenici. . zorec, Ivan, 1932: Beli menihi. < https://sl.wikisource.org/wiki/Beli_menihi>. zorec, Ivan, 1934, Stiški svobodnjak. < https://sl.wikisource.org/wiki/Sti%C5%A1ki_svobo- dnjak>. vdovič, Bogomil, 1924: Slovenščina in Slobenarji. . veBer, Franc, 2005: Občutki in filozofski pogled na svet. Analiza: časopis za kritično misel 9/1–2. 3–28. ustni viRi B., G., roj. 1942, Murska Sobota, posneto 12. 3. 2016. G., J., roj. 1931, Križevci v Prekmurju, posneto 30. 10. 2019. K., M., roj. 1941, Križevci v Prekmurju, posneto 12. 3. 2016. Slovenski jezik na šolski vertikali in v javni rabi v Porabju Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 371 Valentina Novak Dvojezična osnovna šola Jožefa Košiča, Gornji Senik / Kossics József Kétnyelvű Általános Iskola, Felsőszölnök valentina.novak85@gmail.com Slovenski jezik v osnovnih šolah v Porabju V slovenskem Porabju sta dve dvojezični osnovni šoli, in sicer Dvojezična osnovna šola Jože-fa Košiča na Gornjem Seniku in Dvojezična osnovna šola Števanovci. Na obeh šolah je slo- venščina prisotna kot narodnostni jezik. Vsak učenec ima pet ur slovenščine tedensko in eno uro spoznavanja slovenstva. Pouk na dvojezični šoli naj bi pri polovici tedenskih ur potekal v slovenščini. Osnovna šola Jánosa Aranya in Osnovna šola Istvána Széchenyija v Monoštru ponujata učencem slovenščino kot narodnostni jezik. Z novim šolskim letom 2020/2021 je svoja vrata v Monoštru odprla Katoliška osnovna šola in gimnazija sv. Gotharda, ki omogoča izbiro slovenščine kot narodnostnega jezika, kot tujega jezika ali v obliki krožka. Prispevek opisuje vključevanje slovenščine v učni proces v porabskih osnovnih šolah, navaja izzive in podaja nekaj rešitev, ki bi šolski prostor lahko dodatno osvetlile. 1 Opis aktualnega stanja dvojezičnega šolstva na Madžarskem s stališča slovenske manjšine Z zakonom o šolstvu iz leta 2012 in v skladu z določili madžarskega Temeljnega na- cionalnega kurikuluma (NAT) je v slovenskem Porabju sprejet in uveljavljen model narodnostne šole. Model v proces vključuje vzgojno-izobraževalne ustanove, ki ima- jo status narodnostne šole oziroma narodnostnega vrtca. V porabsko šolstvo so torej vključeni tudi učenci slovenske narodnosti, večinsko pa ga obiskujejo Madžari in drugi. Temeljni nacionalni kurikulum zahteva, da se vsi otroci obvezno vključujejo v predšolsko vzgojo v vrtcih že od tretjega leta starosti. Vrtec obiskujejo do šestega leta, potem pa gredo v osnovno šolo. Osnovnošolsko izobraževanje poteka osem let. V Porabju so v šolskem letu 2021/2022 štiri osnovne šole, na katerih se izobražuje- jo učenci slovenske narodnosti. Dve osnovni šoli sta dvojezični, in sicer Dvojezična osnovna šola Jožefa Košiča na Gornjem Seniku in Dvojezična osnovna šola Števanov- ci. Na obeh dvojezičnih šolah bi pouk moral potekati dvojezično. Dvojezična osnovna šola Jožefa Košiča na Gornjem Seniku (Kossics József Kétnyelvű Általános Iskola) je v šolskem letu 2005/2006 uvedla dvojezični program, kar pomeni, da bi učenci poleg petih ur slovenščine in ene ure spoznavanja slovenstva tedensko polovico učnih ur ime- li v t. i. dvojezičnem programu. Dvojezično pa naj bi se poučevali predmeti, za katere lahko šola uredi ustrezen kader. 372 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Dvojezična osnovna šola Števanovci (Apátistvánfalvi Kéttannyelvű Általános Iskola) je v šolskem letu 2007/2008 v prvem razredu uvedla dvojezični pouk, z enakim progra- mom kot gornjeseniška, in ga je prav tako postopoma uvajala v višje razrede. Osnovna šola Jánosa Aranya (Szentgotthárdi Arany János Általános Iskola) v Mo- noštru ponuja slovenščino kot narodnostni jezik. Učenci, ki si slovenščino izberejo kot narodnostni predmet, imajo od prvega do osmega razreda pet ur slovenščine in eno uro spoznavanja slovenstva. Na monoštrski Osnovni šoli Istvána Széchenyija (Széchenyi István Általános Iskola), ki je bila ob odprtju leta 1989 zamišljena kot centralna narodnostna šola, od šolskega leta 2006/2007 pa ni več narodnostna šola, so nazadnje učencem nudili možnost učenja slovenščine v obliki krožka (ena do dve uri slovenščine). V šolskem letu 2021/2022 je prišlo do spremembe, Osnovna šola Istvána Széchenyija in gimnazija sta dobili iste- ga upravljalca, katoliško cerkev. Katoliška osnovna šola in gimnazija sv. Gotarda (Szent Gotthárd Általános Iskola és Gimnázium), ki je odprla svoja vrata to šolsko leto, je učencem ponudila slovenščino kot narodnostni jezik v drugem, tretjem in petem ra- zredu. Na gimnazijski ravni se bo slovenščina poučevala kot narodnostni predmet (pet ur slovenščine in ena ura spoznavanja slovenstva), tuji jezik (tri do štiri ure na teden) in tudi kot krožek (dve uri na teden). Pouk slovenščine na vseh osnovnih šolah obiskuje več kot 100 učencev (64 na Gor- njem Seniku, 41 v Števanovcih, trije na Jánosu Aranyu in sedem v Katoliški osnovni šoli in gimnaziji sv. Gotharda). Slovenščino na osnovnih šolah letos poučujejo štiri uči- teljice na Gornjem Seniku in učiteljica asistentka, ki se vključuje k pouku slovenščine in soustvarja dvojezične ure, učiteljici na Jánosu Aranyu, učiteljica na katoliški osnovni šoli, dve učiteljici in dva učitelja slovenščine v Števanovcih – učiteljica asistentka je prisotna tudi na Osnovni šoli Jánosa Aranya. Vseh dvojezičnih učiteljev in vzgojiteljev je približno 40. Ta hip se uči slovenskega jezika 216 otrok. Ocenjujem, da šolstvo v Porabju kadrovsko ni podhranjeno, da je otrok dovolj in da je šolski, porabski jezikovni prostor sicer skro- men, toda vseeno dovolj velik. 2 Financiranje porabskega šolstva, dodatne vsebine, uspehi in izzivi slovenskega jezikovnega pouka v Porabju Od leta 2021 je obveznost sistemskega financiranja prevzela država oziroma v njenem imenu Državna slovenska samouprava, ki šolam, zaposlenim in učencem nudi veliko dodatnih vsebin, možnosti za napredovanje, finančno podporo in možnost nadgrajeva- nja znanja slovenskega jezika, učiteljem pa omogoča pogoje za kakovostno jezikovno okolje, ki ga morajo dopolniti še s kakovostnimi vsebinami. Nadstandardna ponudba Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 373 dvojezičnih narodnostnih šol se kaže predvsem v možnostih različnih krožkov, ekskur- zijah po Sloveniji in možnosti obiska jezikovnega tabora v Sloveniji. Ponudbe dodatno okrepi še Zveza Slovencev na Madžarskem, ki učence usmerja in jim prav tako omo- goča tabore, aktivno preživljanje prostega časa, jih povezuje in jim nudi vsesplošno možnost za nadgrajevanje jezikovnega znanja. Zapisani, urejeni pogoji porabskim šolam omogočajo nemoten učni proces, dodatne vsebine v slovenščini pa bi morale šoli zagotavljati viden nadstandard. Nekaj učencev posega po vidnejših rezultatih (zlata, srebrna, bronasta priznanja iz znanja slovenske- ga jezika), učenci so ustvarili radijsko oddajo, radijske igre, nastopajo na gledaliških odrih, ustvarjajo lastne predstave, sodelujejo v folklornih skupinah in pevskih zborih, obiskujejo intenzivne jezikovne tečaje, hodijo na jezikovne tabore, izlete in ekskurzije ter so del ljudskih običajev in življenja v Porabju. Porabski otroci so skromni, pridni, marljivi, spoštljivi in vodljivi. S takim zaupanjem je odgovornost vseh nas odraslih toliko večja, obenem pa je večja tudi odgovornost, če stvari niso dovolj uspešne. Kot neuspeh razumem, da veliko otrok v tovrstnem šolskem procesu nima osnovnega znanja slovenskega jezika, ki bi omogočal osnovne spora- zumevalne možnosti, primerljive z jezikovnim znanjem na ravni B1, poleg tega tudi doma več ne govorijo narečno (porabsko) niti slovensko. Vračam pa se k osnovni težavi, ki ni več izziv, ampak postaja čedalje bolj moteč dejav- nik za vse, ki smo vključeni v šolski proces. Uporaba pogojnika v uvodnem delu opo- zarja na nerealiziranost zapisanega. Pouk slovenščine naj bi potekal po učnem načrtu. Govori se o pouku drugega jezika, t. i. materinščine staršev. Učni načrt za slovenščino pa je za tak pouk povsem neuporaben. Že samo po številnih letih ohranjeno, vendar zastarelo poimenovanje predmeta slovenščina in književnost je znak, da ni prišlo do nobenih sprememb. Učenci prihajajo v šolo praviloma brez znanja slovenskega jezika. Nekateri izmed njih imajo slovenske korenine, slišijo kakšno porabsko besedo od ba- bice in dedka, praviloma pa prihajajo iz madžarsko govorečih družin. Te otroke učitelji pričakajo z učnim načrtom, ki ima visoko zastavljene cilje, in učbeniki, ki bi bili izziv tudi za slovenske otroke, ki jim je slovenščina materinščina. Dana nezavidljiva situaci- ja je vsakomur, ki vsaj delno pozna šolski sistem v Porabju, jasna: na osnovni obstoje- čih učnih načrtov, ki niso v skladu s sedanjo sociolingvistično situacijo in družinskim ter širšim jezikovnim okoljem učencev, je zelo težko dosegati ustrezno jezikovno raven znanja učencev. O ustreznosti sedanjih učnih načrtov so bile opravljene ekspertize, ki jih podpreta oba šolska sistema, madžarski učni sistem pa je tisti, ki je odgovoren za uradne spremembe učnega načrta. Predlog za zapis minimalnih standardov, ki bi bili zastavljeni z mislijo na metodologijo poučevanja slovenščine kot tujega jezika, je pri- nesel zahtevo, da zapisi temeljijo na veljavnem učnem načrtu. Izgovorov, da ostajamo pri kaotičnem, neurejenem, sistemsko neuporabnem parketu, je veliko. Po štirih letih dela v Porabju še vedno ne razumem, komu dana situacija ustreza. Vem pa, da vsak 374 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 izmed učiteljev slovenščine uči po svoji vesti, da izbira vsebine, ki bi lahko učencem koristile, da sproti izbira in prilagaja teme, ki jih bodo čez leto razvijali. Temu otroci sledijo. Prihaja do situacije, ko učenci generacije te in te učiteljice spregovorijo in govorijo slovensko, ter tudi do generacije, ki se v osmem razredu komajda znajo predstaviti. Ponavljam, učenci imajo vsak teden pet ur slovenskega jezika in »književnosti« in eno uro spoznavanja slovenstva, in to od prvega do osmega razreda. Strokovnost tukaj pade v vodo in utone. Z danim številom ur na porabskih osnovnih šolah, uspo- sobljenim učiteljem in strukturiranimi, s cilji jasno določenimi vsebinami, z opisom minimalnih standardov, ki bi imeli v mislih metodologijo poučevanja slovenščine kot tujega jezika, bi uspeh moral biti vidnejši. Ob vsem opisanem ne upoštevam dejstva, da opisujem stanje na dvojezičnih šolah, ki bi jezikovno znanje morale interdiscipli- narno, medpredmetno širiti. Dvojezičnega pouka na porabskih dvojezičnih šolah je premalo; ocenjujem, da je nekaj izjemno dobrih dvojezičnih učiteljev, a ti ostajajo samo na eni izmed šol. Pri dobrem načrtovanju bi to lahko spremenili in z željo po kakovostni minimalni dvojezičnosti bi tako obe šoli primerno podkrepili. 3 Še o drugih učnih načrtih Učni načrti za druge predmete (tiste, ki naj bi jih šola izvedla kot dvojezične) so enaki kot za učence drugih madžarskih šol. Težava nastane, ko večino nejezikovnih predme- tov zaradi kadrovskih izzivov pokrivajo madžarski učitelji, ki so v slovenščini slabši in je ne obvladajo dovolj. Na Madžarskem ni zakonskih predpisov, ki bi kot pogoj za zaposlitev učitelja na narodnostni šoli določili tudi znanje manjšinskega jezika. Državna slovenska samouprava sicer učiteljem nudi tečaj slovenskega jezika, toda ta nima pozitivne konotacije in tako želja po učenju slovenščine med učitelji Neporabci ni prisotna. V tem delu vidim največji izziv skupnosti, ki bo, če bo želela obdržati še kaj narodnosti znotraj šolskega prostora, morala med učitelji, tudi tistimi, ki jim slo- venščina ni prvi jezik oz. jo slabo obvladajo, okrepiti zavest, kaj pomeni poučevati na dvojezični šoli in kako pomembno je to dejstvo za porabsko skupnost. Preslabo pozna- vanje šolskega dvojezičnega prostora, vrednosti dvojezičnosti, narodnostnega šolstva, pomena porabske jezikovne identitete in nenazadnje prostora, ki tudi in predvsem za- radi narodnostnega šolstva omogoča veliko dodanih ugodnosti tako za učence kot za učitelje, nenazadnje za celotno porabsko skupnost, lahko dodatno pripelje v navidezni dvojezični svet, ki zmore besedni birokratski sistem prepričati, da obstaja in deluje. Podpiram misel, da se narodnostna identiteta najprej pojavi v človeku, v čustvih in da je to vprašanje doma, skupnosti in čutenja. Šolski prostor ima veliko manevrskega prostora, da s pomočjo predmeta spoznavanje slovenstva učencem predstavi moč pro- stora, zamejstva, predstavi videnje narodnostne pripadnosti, jih popelje v svet porabske Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 375 besede in osvetli večjezikovni prostor kot najvišje možno bogastvo vsakogar izmed nas. Hkrati sem prepričana, da bi moral predmet spoznavanje slovenstva poučevati zaveden porabski učitelj. 4 Slovenska identiteta in raba ter prihodnji razvoj jezika med Porabci v šolskem in širšem okolju Najprej sem Jaz. Potem je moj občutek, kdo sem Jaz. Jaz, ki ga vidijo drugi, dograjuje mojo misel o samem sebi. In vse to speljem v skupno misel, ki jo ubesedim. Kateri jezik izberem, ne določa moje identitete. V narodnostnih šolah je slovenščina zaželena, zapisana v učnih načrtih in šolskih pro- gramih, vendar ugotavljamo, da je splošni jezik komunikacije med učitelji ter med učitelji in učenci madžarščina. Konference, učiteljski zbori, roditeljski sestanki in tudi srečanja učiteljev s starši (tudi porabskimi) potekajo v madžarščini. Slovenščina je prisotna in ostaja predvsem na prireditvah in odru. Ocenjujem, da je to lahko naša odskočna deska, ki združuje relativno veliko število ljudi ter omogoča med- generacijsko povezovanje in odprto komunikacijo, ki s skupno močjo nagovarja vse v Porabju. Razumevanje, obiskovanje in povezovanje učiteljev; vodstva šol na podobnih prireditvah bi morala biti ciljno usmerjena, vodena in z mislijo, dokazi, kaj vse se lahko naredi z jezikom, posamezniki, ki so željni besed in podpirajo skupno idejo zamejstva. Vprašanj, kako naprej, je veliko. In vprašanja so vedno del poti. Namen tovrstnega slovenističnega povezovanja, upam, je tudi dejaven vpoklic stroke. Menim, da je treba veliko storiti znotraj porabske šolske skupnosti. Z mislijo na zuna- njo pomoč pa predlagam nekaj možnosti, za katere sem prepričana, da so lahko velik prispevek k zamejski osnovnošolski skupnosti: − Za t. i. mednarodna sodelovanja je nujno poznavanje stanja šolskega prostora. Prihod učiteljev, ki si zaželijo romantično-mističnega Porabja in sodelovanja z učenci in uči- telji, je po mojih izkušnjah praviloma nabiranje točk. Zgražanje nad stanjem, čudenje in vedno znova staro-novi opisi stanja, ki ne vključujejo vseh parametrov obstoja šol in truda učencev v danem procesu, so demotivirajoči za vse vključene v porabski šolski prostor. Predlagam, da se izbere kakovostno, ciljno izbrano sodelovanje, ki se naslovi na učitelja jezikoslovca, pri čemer se preveri njegova pripravljenost na sodelovanje. Povezovanje vodstev različnih šol in dajanje zadolžitve učitelju ni pot za bogatenje skupnega jezikovnega prostora. Pomembno je tudi, da projektov ni preveč. Dvoje- zičnost, zamejstvo zaradi narave svojega obstoja vse šolsko leto učence vključuje v različne obšolske dejavnosti. Vključevanje, pomoč in podpora pri njih bi bila več kot dobrodošla in zaželena. 376 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 − Predlagam vključevanje študentov pedagoških smeri v porabski učni proces. Možnost opravljanja prakse v eni izmed šol z možnostjo sodelovanja z učiteljicama ali vzgojite- ljicama asistentkama, višjo svetovalko bi lahko kadrovsko, predvsem pa strokovno in jezikovno močno podkrepila in aktivno oživela. − Pomoč pri sodelovanju in možnost vključevanja (s predhodnim dogovorom, strinja- njem učitelja jezikoslovca) v evropske programe (ERASMUS+ ...). − Organizacija jezikovnega in strokovnega usposabljanja pedagoških delavcev, ki pou- čujejo na dvojezičnih osnovnih šolah. Pomembno je premišljeno izobraževanje; izo- braževanje o taksonomskih stopnjah, diferenciaciji pouka in formativnem spremljanju govori o neustreznem, nonšalantnem pristopu, ki ga praviloma ponudijo slovenski je- zikovni »reševalci«. − Strokovno, ciljno usmerjeno, časovno določeno medšolsko izmenjavanje otrok (učen- ci, ki izstopajo v znanju jezika, velikokrat znanja slovenskega jezika ne zmorejo nad- grajevati, ker zaradi heterogenih skupin ostajajo vodje, ki jim je predvsem dolgčas). Predlagam sistem, ki bi omogočal, da učenci iz slovenske šole v Republiki Sloveniji preživijo nekaj časa v porabskih šolah, porabski otroci pa se vključijo v slovenski šol- ski učni proces. Apel na obmejne šole. − Okrepitev zavesti Slovencev, da se zaradi skromnosti ne prihaja v manj razvito podro- čje in da tu, kljub znatno manjšemu plačilu, kar je tudi potrebno še dodatno urediti, uči- telji niso vredni manj. Veliko porabskih učiteljev je zaznamovanih s preostro kritiko na račun znanja jezika, ki je prispevala k temu, da raje ne govorijo slovensko, se skrijejo pred mediji, ko bi morali pokazati svoje ideje, uspehe, in ne sodelujejo, če to res ni po- trebno. To samozavest, vrednost, pohvalo, da so obstali, se borili in si izborili prostor, da je ostala porabska rejč, ki je del slovenskega pestrega narečnega jezikovnega baze-na, je ključna drža vsakogar, ki kot gost prihaja v kraj, šolo, skupnost brez fige v žepu. − Vključevanje v slovenske šolske projekte, ki bi porabske šole podprlo tudi z boniteta- mi, ki jih nosi posamezni naziv šole (zdrava šola, ekošola, kulturna šola ...). − Vključevanje porabskega šolskega prostora v možnosti enakovrednega sodelovanja s centri šolskih in obšolskih dejavnosti z možnostjo sodelovanja z drugimi šolami pri izvedbi šole v naravi; tukaj vidim veliko prednost povezovanja, stika s slovenščino in možnost aktivnega jezikovnega preživljanja časa. − Pomoč pri organiziranju poletnih jezikovnih taborov z možnostjo meddržavnega sode- lovanja (možnost povezovanja porabskih osnovnošolskih učencev z drugimi osnovno- šolskimi, zamejskimi otroki). − Predlagam letni projekt, ki bi ga podprlo Slavistično društvo Slovenije. Projekt bi se imenoval Kava povezuje, poezija poVeže (gre za projekt, ki sem ga kot idejna vodja Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 377 nekajkrat izpeljala na osnovni šoli v Gornji Radgoni), potekal pa bi v Monoštru na svetovni dan poezije. Povezal bi osnovnošolce, ki jih področje poezije zanima, na- menil posebno mesto porabski besedi in hkrati zamejstvu ponudili podporo. To bi bil meddržavni projekt, ki bi zamejski prostor z osnovnošolskim programom postavil na jezikovni, izbrani parket. Porabsko manjšinsko izobraževanje je pred izzivi, ki jih je treba skrbno in premišljeno podpreti. Moja misel se ustavi pri dejanjih. Narodna zavest + beseda je premo soraz- merna z aktivnim, pozitivnim vključevanjem vseh nas gostov, ki jih podpremo z že uspešnim, uveljavljenim načinom poučevanja slovenščine po metodologiji poučevanja tujega jezika in z učbeniki, učnimi načrti, ki jih je Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik iz Ljubljane strokovno pripravil za ta namen. Mislim, da ne moremo in ne smemo čakati, da se zakonsko uglasijo z dano situacijo. Učenci, generacije čakajo, srkajo in potujejo skozi dan jezikovni peskovnik, ki ne more biti kaotično neurejen, položen v upravljanje posameznega učitelja, njegovih želja, smisla in kot tak, vsak drugačen, s svojimi pravili in meritvami rezultatov. In nikoli ne zanemarimo dejstva, da so učenci predvsem opazovalci, ki se učijo, še preden spregovorimo, in oponašajo, še preden se uspemo zavedati svojega koraka. viRi in liteRatuRa novak, Valentina, 2013: Prekmurje, prekmurščina in regionalni medij. Analiza najbolj poslu- šane oddaje v prekmurščini na Radiu Murski val. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. peRgeR, Valerija: Narodnostno šolstvo v Porabju na Madžarskem. Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 5. oktober 2019. tivadar, Hotimir, 2012: Slovanskost, slovenskost med Muro in Rabo v 3. tisočletju s pogledom v preteklost. Petra Stankovska, Maria Wtorkowska, Jozef Pallay (ur.): Individualna in ko- lektivna dvojezičnost. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 135–142. [Zakon o šolstvu, 2012.] < https://www.oktatas.hu/kozneveles/kerettantervek/2012_nat>. Zveza Slovencev na Madžarskem: Razvojni program slovenskega Porabja (2021–2030). Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 379 Norbert Gerencsér Gimnazija, osnovna šola in dijaški dom Monošter z okolico / Szentgotthárd és Térsége Általános Iskola, Gimnázium és Kollégium norbi93.gerencser@gmail.com Poučevanje slovenskega jezika na gimnaziji v Monoštru Prispevek obravnava kratko zgodovino in sedanjost poučevanja slovenskega jezika na gimnaziji v Monoštru s poudarkom na pomembnih mejnikih, spremembah in novostih. 1 Kratka zgodovina ustanovitve Gimnazije Monošter in njen stik s Slovenci Gimnazija Monošter, ki bo čez dve leti praznovala 130. obletnico svojega delovanja, je bila ustanovljena leta 1893. Ustanovitev te izobraževalne ustanove v Monoštru je bila za mesto zelo pomembna, saj je bila Madžarska kraljevska državna gimnazija Mono- šter 1 prva državna gimnazija2 v Železni županiji.3 Gimnazija Monošter je že od začetka svojega obstoja imela stike s Slovenci in sloven- skim ozemljem zaradi več razlogov. Po eni strani sta bila do konca prve svetovne vojne Prekmurje in Porabje eno območje (Slovenska okroglina), del velike države Kraljevine Ogrske brez meja. Po drugi strani pa je bila Gimnazija Murska Sobota ustanovljena šele leta 1919, zato so imeli tudi Prekmurci možnost, da obiskujejo gimnazijo v Monoštru. Najbolj znan prekmurski dijak monoštrske gimnazije je bil Avgust Pavel (1886–1946). Kasneje, po prvi svetovni vojni, so Slovensko okroglino razdelili. Zaradi nove državne meje Prekmurci več niso mogli obiskovati monoštrske gimnazije. Toda porabski Slo- venci, ki so po podpisu trianonske pogodbe ostali na madžarski strani državne meje, so v lepem številu postali monoštrski gimnazijci. Njihova prisotnost na območju je bila glavni vzrok, da je Gimnazija Monošter postala edina gimnazija na Madžarskem, ki ponuja možnost za učenje slovenskega jezika tudi danes. 1 Prvotno ime ustanove v madžarščini je bilo A Szentgotthárdi Magyar Királyi Állami Gimnázium. Slovensko ime je v ta prispevek prevzeto iz publikacije K. Sedar. 2 To je bilo izredno, ker je v tistih časih večino gimnazij vzdrževala cerkev. 3 Železna županija, madžarsko Vas megye, je večja upravna enota v madžarskem upravnem sistemu. 380 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 2 Začetki poučevanja slovenskega jezika na Gimnaziji Monošter Čeprav so stiki s Slovenci obstajali že od zgodnjih let, se je poučevanje slovenskega jezika začelo kasneje. Pravi začetek je bil leta 1968, ko se je začel krožek slovenskega jezika in literature. Od takrat naprej je v monoštrski gimnaziji prisotna slovenščina. Oblika pouka slovenščine je bila med leti različna (popoldanski krožek, fakultativna ura). Do preboja pa je prišlo v šolskem letu 1989/1990. Od tedaj je slovenski jezik vključen v pedagoški program gimnazije, kar pomeni, da se ga dijaki lahko učijo v okviru učnih ur kot drugi tuji jezik. S tem, da je slovenski jezik postal učni predmet, je prišlo do prvega pomembnega mejnika za slovenščino na tej gimnaziji. V šol- skem letu 1992/19934 so dijaki prvič opravili maturo iz slovenskega jezika. To je bil pomemben zgodovinski dogodek, ker je bil to prvi maturitetni izpit iz slovenskega jezika na Madžarskem sploh. 3 Slovenski jezik na gimnaziji danes Slovenščina se po pedagoškem programu gimnazije poučuje kot narodnostni jezik. S tem je omogočeno, da se jo dijaki lahko učijo tudi v majhnem številu. Tedensko imajo pet učnih ur in še eno učno uro spoznavanja slovenstva. Na koncu 12. razreda (tj. 4. letnika gimnazije) lahko opravljajo maturitetni izpit iz obeh predmetov na obeh ravneh.5 Od leta 2014 ima slovenski jezik na maturi status »živi tuji jezik«, kar pomeni, da za maturo iz slovenskega jezika veljajo ista pravila kot za ostale »večje jezike«, npr. za angleščino ali nemščino. Dijaki, ki se učijo slovenščino na gimna- ziji, so dosegli lepe rezultate tudi v zadnjih letih. Gimnazijci se redno udeležujejo Državnega tekmovanja iz slovenskega jezika,6 na katerem vsako leto dosegajo do- bre uvrstitve. Čeprav je slovenščina prisotna v gimnaziji že veliko let, so se profesorji, ki so jo učili, menjavali. Profesorji slovenščine so bili Erika Köleš Kiss, Attila Bartakovics, Erika Bajzek Glanz, Elena Savelieva, Margit Mayer Gáspár in Irén Libritz Fasching. Leta 2019 se je profesorica Irén Libritz Fasching upokojila, njeno delovno mesto pa je prevzel profesor Norbert Gerencsér. 4 V istem letu, ko je gimnazija obeležila 100. obletnico svojega obstoja. 5 Na Madžarskem imamo dvostopenjsko maturo, to pomeni, da se iz vsakega učnega predmeta lahko opravlja matura na srednji in na višji ravni. S tem se lahko pridobivajo točke, ki so potrebne pri vpisu na fakulteto. Matura iz jezikov na srednji ravni pomeni znanje na ravni B1, na višji ravni pa znanje na ravni B2 po Skupnem evropskem jezikovnem okviru. 6 Madžarski Urad za šolstvo vsako leto organizira Državno tekmovanje za srednješolce iz vseh učnih predmetov, tako tudi iz slovenskega jezika. Tekmovanje velja za najbolj ugledno tekmovanje za srednješolce na Madžarskem. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 381 Zadnji dve šolski leti sta bili polni novosti. Dijaki in nov profesor, ki so se komaj spoznali, so se morali navajati in prilagoditi novi obliki dela zaradi pandemije. Kljub nastali situaciji pa so dosegli lepe rezultate in uvedli novosti na področju pou- čevanja slovenskega jezika na gimnaziji. Rezultati in novosti v zadnjih dveh šolskih letih (2019/2020 in 2020/2021): − V obeh letih so dijaki s finančno podporo Zavoda Republike Slovenije za šolstvo dobili kakovostne učbenike in delovne zvezke Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik (pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani). − V šolskem letu 2019/2020 sta Zalán Lang in Júlia Nagy (11. g razred) dosegla prvo in drugo mesto na Državnem tekmovanju iz slovenskega jezika. − V šolskem letu 2019/2020 so štirje, v šolskem letu 2020/2021 pa trije dijaki uspešno naredili jezikovni izpit iz slovenščine na srednji ravni (B2). V šolskem letu 2020/2021: − Zalán Lang (12.g razred) in Dóra Doszpot (11. g razred) sta dosegla prvo in drugo mesto na Državnem tekmovanju iz slovenskega jezika. − Državna slovenska samouprava je za slovensko učilnico na gimnaziji podarila inte- raktivno tablo in prenosni računalnik. − Od tega šolskega leta dijaki lahko izbirajo slovenščino kot fakultativni pouk v 11. in 12. razredu.7 − S pomočjo zagovornice slovenske narodnosti v madžarskem parlamentu, Erike Köleš Kiss, Državne slovenske samouprave in s finančno podporo Državnega sekre- tariata za cerkvene in narodnostne zadeve pri Uradu predsednika Vlade Madžarske je profesor Norbert Gerencsér sestavil zbirko vaj z naslovom Szlovén nyelvvizsga ábécé B2, ki bo olajšala pripravo dijakov na jezikovni izpit. 4 Cilji za prihodnost Najpomembnejši cilj pouka slovenščine na Gimnaziji Monošter je ohranitev sloven- skega jezika na gimnaziji sami in v širši regiji. S popularizacijo slovenščine želijo na gimnaziji povečati število dijakov, ki se bodo odločili za pouk slovenskega jezika. 7 To pomeni, da imajo poleg petih učnih ur tedensko še dve dodatni uri slovenščine, v okviru katerih se pripravljajo na maturo na višji ravni in na jezikovni izpit. 382 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 viRi in liteRatuRa köleŠ kiSS, Erika, 1993: Szlovén nyelvoktatás a gimnáziumban. Schreiner Vilmosné (ur.): A Szentgotthárdi Vörösmarty Mihály Gimnázium és a Kísérleti Nyolcosztályos Gimnázium Jubileumi Évkönyve a gimnázium fennállásának 100. esztendejében. Szentgotthárd: A Gi- mnázium Igazgatósága. 35. scHReineR, Vilmosné, 1993: A gimnázium története. Schreiner Vilmosné (ur.): A Szentgotthár-di Vörösmarty Mihály Gimnázium és a Kísérleti Nyolcosztályos Gimnázium Jubileumi Évkönyve a gimnázium fennállásának 100. esztendejében. Szentgotthárd: A Gimnázium Igazgatósága. 10–24. scHReineR, Vilmosné (ur.), 1993: A Szentgotthárdi Vörösmarty Mihály Gimnázium és a Kísér- leti Nyolcosztályos Gimnázium Jubileumi Évkönyve a gimnázium fennállásának 100. esz- tendejében. Szentgotthárd: A Gimnázium Igazgatósága. Sedar, Klaudija, 2020: Gimnazija Monošter in njen pomen za Slovence v Slovenski krajini. Murska Sobota: Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota. Spletna stran gimnazije: Szentgotthárd és Térsége Általános Iskola, Gimnázium és Kollégium. < https://www.vmg-sztg.edu.hu/>. Zgodovina gimnazije: Na kratko o zgodovini gimnazije v Murski Soboti. < https://www.gim-ms. si/zgodovina-sole/>. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 383 Elizabeta Emberšič Škaper / Skaperné Embersics Erzsebet, Ibolya Dončec Merkli / Merkliné Doncsecz Ibolya Univerza Loránda Eötvösa, Univerzitetno središče Savaria (Sombotel), Pedagoški center Daniela Berzsenyija, Oddelek za slavistiko / Eötvös Loránd Tudományegyetem, Savaria Egyetemi Központ (Szombathely), Berzsenyi Daniel Pedagógusképző Központ, Szlavisztika Tanszék embersics.erzsebet@sek.elte.hu , merkline.doncsecz.ibolya@sek.elte.hu Poučevanje slovenskega jezika in književnosti na univerzi v Sombotelu Prispevek obravnava možnosti za učenje in usvajanje slovenskega jezika v Sombotelu, ki obstajajo že več kot 40 let. Zadnje čase se kaže nekakšno nezanimanje za slovenščino, zato je treba poiskati pravo motivacijo in obenem pot do ljudi, da bi se vključili v študijske programe slovenistike, kajti prihodnost nekega naroda oz. narodnosti je v veliki meri odvisna tudi od znanja jezika in poznavanja lastne kulture. 1 Začetki slovenistike v Sombotelu Katedra za slovenski jezik in književnost je bila ustanovljena leta 1980. Danes slo- venistika v Sombotelu deluje v okviru Oddelka za slavistiko Pedagoškega centra Daniela Berzsenyija v Univerzitetnem središču Savaria Univerze Loránda Eötvösa. Začetek slovenistike v Sombotelu lahko delimo na dve obdobji, tj. čas, ko je obstajal samo lektorat, oz. čas, ko je bila že ustanovljena slovenska katedra. Že od začetka 70. let prejšnjega stoletja je na takratni Visoki šoli v Sombotelu obstajala možnost za izobraževanje v slovenskem jeziku. V obliki lektorata in cikličnih predavanj so pouk izvajali predavatelji takratne Pedagoške akademije v Mariboru. Profesorice in profesorji, ki so poučevali na ustanovi in skrbeli za slovenski jezik, so bili dr. Marija Bratkovič, dr. Marija Grgič, dr. Zinka Zorko, dr. Janko Čar in dr. Zlata Vokač. S študijskim letom 1980/1981 je bila pod vodstvom dr. Karla Gadanyija ustanovlje- na Katedra za slovenski jezik in književnost, ki danes deluje v okviru Oddelka za slavistiko. Od ustanovitve so na katedri redno zaposleni lektorji iz Slovenije in dva domača profesorja. Najdlje je nalogo lektorja opravljala dr. Elizabeta Bernjak, po- tem še dr. Anja Benko, dr. Janja Vollmaier Lubej, Jernej Ključevšek in Lea Vrečič Lehner, sedaj pa je za lektorjevo nalogo zadolžena Mojca Jesenovec. 384 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 2 Status slovenistike Od ustanovitve Katedre za slovenski jezik in književnost je status slovenistike dvo- jen, saj se po eni strani izvaja v obliki lektorata kot obvezni izbirni predmet in izbir- ni predmet v okviru drugih študijskih programov in smeri (npr. kroatistika, rusistika, zgodovina itd.). Po drugi strani pa se na oddelku izvaja slovenščina kot osnovna študijska smer za slavistiko (slovenistiko), tudi z narodnostnim programom. Poleg tega študenti lahko izberejo t. i. nedeljeno dvopredmetno pedagoško smer in obsta- jajo tudi različni »kratkotrajni« pedagoški programi ter izpopolnjevalni študij za poučevanje strokovnih predmetov v dvojezičnih porabskih šolah. Osnovna dodiplomska študijska smer (BA) traja tri leta, namenjena je študentom z znanjem slovenščine in tudi brez jezikovnega predznanja na rednem oz. izrednem študiju. V okviru dodiplomskega nedeljenega pedagoškega programa se študenti lahko udeležujejo dvopredmetnega študija v različnih kombinacijah, tako npr. z zgodovino, matematiko, madžarščino in glede na želje kandidatov obstaja možnost kombinacije z ostalimi smermi, ki se izvajajo v Pedagoškem centru v Sombotelu. Na ustanovi obstaja več »kratkotrajnih« pedagoških programov, ki so razpisani za kandidate z vsaj eno visokošolsko diplomo. Študij je namenjen tistim, ki si želi- jo nadgraditi oz. pridobiti znanje iz slovenskega jezika na višji ravni ter postati profesorji slovenskega jezika in književnosti. Izpopolnjevalni študij za poučevanje strokovnih predmetov je namenjen učiteljem predmetnega pouka, ki so zaposleni v porabskih dvojezičnih šolah, in jim v štirih semestrih nudi strokovno in jezikovno izpopolnjevanje iz slovenščine. Število študentov in diplomantov na slovenistiki se je v zadnjih dvajsetih letih znatno zmanjšalo, saj je tudi število narodnostnih osnovnošolcev in srednješolcev majhno. Trenutno se za študij slovenščine odločita le 1–2 kandidata (zakon o narodnostih namreč omogoča študij slovenščine tudi z enim študentom), so pa tudi študijska leta, ko v študijske programe ni nobenega vpisa. Pri majhnem številu študentov se kot pozitivno izkaže, da se lahko prilagodimo oz. posvetimo vsakemu posamezniku in v večji meri sproti spremljamo njihov napredek. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 385 3 Znanstvenoraziskovalna dejavnost na slovenistiki V zadnjih dveh letih se je – zaradi pandemije koronavirusa – sodelovanje z različ- nimi ustanovami začasno prekinilo. Pred tem obdobjem je sombotelska slovenistika uspešno sodelovala z različnimi visokošolskimi ustanovami, tako doma kot v tujini, še posebej z Univerzo v Mariboru. Pogosta so bila gostovanja profesorjev in profe- soric. Skupaj z Univerzo v Mariboru smo sodelovali v evropskem projektu, ki ga je vodila sombotelska univerza. Na področju znanstvenoraziskovalne dejavnosti smo od leta 1981 vsako tretje leto organizirali Mednarodne slavistične dneve, kjer so sodelovali priznani slavisti iz Madžarske in različnih držav. Ob vsaki konferenci je izšel tudi zbornik predavanj. Na slavistiki dolga leta izhaja revija za jezikoslovje in literarne vede Studia Slavica Savariensia. 4 Kulturna dejavnost katedre V več kot štiridesetih letih smo na katedri pripravili vrsto kulturnih prireditev, v zadnjih letih smo jih večkrat organizirali v sodelovanju s sombotelsko slovensko samoupravo. Vsako leto smo se pridružili mednarodnemu kulturnopromocijskemu projektu Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Svetovni dnevi ... , v okviru katerih smo na oddelek povabili več slovenskih književnikov (Feri Lainšček, Milan Vincetič, Tone Partljič ...), gostili predavatelje z drugih univerz ali predvajali nekaj sloven- skih filmov za širše občinstvo. Zadnja štiri leta v sodelovanju s Slovenskim filmskim centrom, Centrom za slovenščino kot drugi in tuji jezik, z Generalnim konzulatom Republike Slovenije v Monoštru, s Sombotelsko slovensko samoupravo v središču Železne županije prirejamo Filmske dneve v kinu Agora Savaria. Prireditev pritegne tudi veliko obiskovalcev večinskega naroda, njen cilj je, da bi tudi Madžari bolje spoznali Slovenijo in slovensko filmsko produkcijo. 5 Prihodnost slovenistike v Univerzitetnem središču Savaria Študij slovenskega jezika in književnosti bo zagotovljen le v primeru, da bomo v sodelovanju z Državno slovensko samoupravo, ki je upravljalec dveh dvojezičnih porabskih šol, in s šolami pridobili študente za obstoječe akreditirane študijske pro- grame. V porabskih izobraževalnih ustanovah se že dalj časa in tudi trenutno sooča- jo s pomanjkanjem pedagoških kadrov, zlasti pri dvojezičnem pouku, zato bi lahko bil osnovnim šolam pri pridobitvi mladih strokovnjakov v veliko pomoč Oddelek za slavistiko v Sombotelu, ki ima na razpolago raznoliko paleto študijskih progra- mov. Pri prizadevanju, da bi s programi slovenistike seznanili čim širši krog zain- teresiranih, imamo pomembno vlogo sami, računamo pa tudi na druge slovenske 386 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 organizacije, ki delujejo na Madžarskem. Katedra je odprta za vsakogar, ki si želi usvojiti slovenski jezik in poglobiti znanje iz slovenske književnosti ter kulture. V zadnjih letih študij narodnostnega jezika podpirajo tako madžarska vlada kot tudi različne narodnostne organizacije na Madžarskem, ki od štipendistov pričakujejo, da se zaposlijo na narodnostnem območju in prispevajo k ohranjanju in razvoju slo- venskega jezika, narodnostne kulture ter identitete. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 387 Marijana Sukič / Szukics Marianna Uredništvo časopisa Porabje porabje@gmail.com Časopis Porabje Prispevek obravnava Porabje , edini slovenski časopis na Madžarskem, ki igra pomembno vlogo tudi pri delovanju slovenske narodne skupnosti. Tednik, ki izhaja že več kot 30 let, ima ob klasični funkciji obveščanja v maternem jeziku dodatni nalogi »učitelja« jezika in narodnostnega buditelja. Porabsko narečje je temelj slovenske identitete v Porabju ... Za Slovence na Madžar- skem ima porabščina drugačen pomen kot katero od drugih slovenskih narečij za Slo- vence v Sloveniji. Pri njih ni samo sredstvo vsakdanjega zasebnega in poluradnega sporazumevanja, ampak tudi bogoslužni jezik, do neke mere tudi poučevalni, pa tudi jezik javnega obveščanja in leposlovnega izražanja ... 1 Tega dejstva smo se prav dobro zavedali, ko smo ob ustanovitvi Zveze Slovencev na Madžarskem (1990) načrtovali svoje dejavnosti. Vedeli smo, če želimo »priti« do ljudi, moramo upoštevati, da je njihova materinščina porabski dialekt, ki se je ob Rabi obdržal skozi stoletja. Časopis Porabje je začel izhajati 14. februarja 1991. Do leta 1995 je bil štirinajst- dnevnik, od takrat naprej do leta 2017 je izhajal kot tednik na osmih straneh. Od leta 2017 izhajamo kot tednik na dvanajstih straneh. Naš časopis – ob informiranju – igra pomembno vlogo tudi pri ohranjanju narodne identitete ter maternega jezika Porab- skih Slovencev. Leta 1998 je bila opravljena raziskava pri vseh manjšinskih časopisih na Madžar- skem, bilo jih je 14. Združenje za družbeno raziskovanje je tudi bralcem Porabja posredovalo vprašalnike. Odzvalo se je 34 % naših bralcev, medtem ko je bila od- zivnost bralcev pri vseh časopisih skupaj le 24-odstotna. 92 % bralcev Porabja se je priznavalo za pripadnika slovenske narodnosti. Slovenščino kot materni jezik jih je označilo 93 %. Za bralce Porabja je bilo značilno, da je bilo med njimi največ žensk (65 %), večina jih je bila iz vrst starejše generacije (52 % jih je bilo starejših od 50 let), le 14 % bralcev pa je bilo mlajših od 30 let. Naši rezultati so bili »slabi«, kar se tiče izobrazbene strukture. 54 % naših bralcev je končalo le osemletko ali poklicno šolo, 16 % jih je imelo maturo in le 14 % fakultetno izobrazbo. 1 Vse o: Slovensko Porabje, uredil Franci Just, Murska Sobota: Založba Franc-Franc, 2001. 12–13. 388 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Če bi raziskavo ponovili zdaj, bi verjetno dobili podobne podatke, z izjemo dveh kazalcev: del naših bralcev je postal še starejši, najverjetneje se je popravila izobraz- bena struktura bralcev. Podatki kažejo tudi to, kakšno je (bilo) realno jezikovno stanje v Porabju. Porabščino kot materinščino obvladata srednja in starejša generacija, za mlade je značilno, tudi če obvladajo materinščino, jo v medsebojni komunikaciji vedno manj uporabljajo, medtem ko se najmlajši slovenščino učijo skorajda kot tuji jezik. Tako starostna kot izobrazbena struktura sta nas silili in nas še vedno silita v to, da se pri večini publicističnih zvrsti poslužujemo narečja. Razen reportaž in portretov so tudi uvodniki ali komentarji večkrat v narečju, in če se da, tudi poljudnoznanstveni prispevki. Za ilustracijo odlomek iz jezikoslovne serije z naslovom Materna rejč av- torja Franceka Mukiča, ki smo jo objavljali v drugem letniku časopisa. Pri djezikaj je ranč tak gé kak pri lidaj. Gnauk svejta smo vsi Slovani aj Slavi gnako gučali. Tej rejči se tak veli ka praslovanski gezik. Zato praslovanski, ka vendrak več ranč praja nega z njega. Tak kak iz človeka, steri je že dugo, dugo mrau ...2 Poljudnoznanstvene serije smo objavljali v skoraj vseh letnikih, vsebine so bile zelo raznolike (etnologija, književnost, zgodovina, turizem, kulturna zgodovina itd.), saj smo tudi na ta način želeli našim bralcem dokazati, da se lahko v domačem jeziku napiše marsikatera vsebina. Objavljali smo tudi veliko literarnih prispevkov v narečju, precej na otroški strani, ki je nosila naslov Otroški kotiček-mlašeči kaut, da bi otroke pritegnili k branju le-teh in preko njih k ohranjanju narečja, ki naj bi bil temelj za učenje knjižne slovenščine. Prim. Pripovejsti iz Črnoga lauga, Kak sam vido svejt spod stola, Škrat Babilon, Iz lade moje stare mame itd. V časopisu Porabje smo objavljali in tudi sedaj objavljamo narečne literarne prispev- ke nekaterih domačih in znanih prekmurskih avtorjev, kot so npr. Irena Barber, Karel Holec, Milan Vincetič, Feri Lainšček, Štefan Kardoš idr. Ob narečnih prispevkih smo seveda skrbeli tudi za to, da so v časopisu tudi članki v knjižnem jeziku. (Idealno razmerje bi bilo 50 : 50 %, le da se tega nismo zmeraj dr- žali.) V knjižnem jeziku največkrat pišemo o aktualnem političnem dogajanju na Ma- džarskem in v Sloveniji, povezano z narodnostno politiko oziroma o vseh dogodkih v Porabju in tudi drugje, kjer v večjem številu živijo Porabski Slovenci. Če so naši članki v knjižnem jeziku, pri ključnih besedah pomagamo bralcem z madžarskim izrazom v oklepaju. Nekaj časa smo objavljali tudi Mali slovarček za bralce. Menim, da ima naš časopis nekaj posebnosti. Med temi je njegova »dvojezičnost«, 2 Francek Mukič: Praslovanščina, Porabje 1992/1. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 389 tj. dvozvrstnost, saj se piše v dveh zelo različnih zvrsteh slovenskega jezika, v ar- haičnem porabskem narečju in v zbornem slovenskem jeziku. Ob tem da informira naše ljudi, ima tudi nalogo »učitelja« jezika in narodnostnega buditelja, za kar skrbi predvsem s pomočjo določenih vsebin. Pred nami so tudi veliki izzivi. Na spletu smo objavljeni le v PDF-obliki, če želimo postati privlačnejši za mlajše generacije, moramo ustvariti tudi pravi spletni časo- pis. Prav z mladimi je povezan tudi drugi izziv: ali ostati striktno slovenski časopis ali določene slovenske vsebine objavljati tudi v madžarskem jeziku (primer Novega Matajurja in Doma v Beneški Sloveniji) in jih tako približati Porabcem, ki so narečje opustili, knjižnega jezika pa se niso naučili? Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 391 Dušan Mukič / Mukics Dusán MTVA (Médiaszolgáltatás-támogató és Vagyonkezelő Alap / Sklad za podporo medijskih storitev in upravljanje s premoženjem), Glavno uredništvo za zamejske in narodnostne oddaje / Külhoni és Nemzetiségi Főszerkesztőség”, uredništvo oddaje Slovenski utrinki mukics.dusan@mtva.hu Bliža se tridesetletnica oddaje Slovenski utrinki, televizijskega magazina za Slovence na Madžarskem Prispevek obravnava pretekla tri desetletja televizijske oddaje Slovenski utrinki , ki je ob tedniku Porabje in Radiu Monošter tretji pomemben vir informacij v maternem jeziku za Slovence na Madžarskem. Ob pogledu v preteklost posveča sestavek pozornost jeziku in pripravljanju magazinov, obenem pa odpira nekatera vprašanja, povezana s prihodnostjo slovenskega uredništva pri madžarski nacionalni televizijski hiši MTVA. »Dragi moj sausad, posaudi mi kolau ...« – melodija te splošno znane, šaljive porabske slovenske ljudske pesmi že skoraj tri desetletja pozdravlja redne in občasne gledalce televizijskega magazina, ki so ga z naslovom Slovenski utrinki na spored madžarske javne televizije prvič uvrstili novembra 1992. Čeprav se je od tedaj videosignal oddaje spremenil že štirikrat, viže v izvedbi nekdaj priljubljenega porabskega Ansambla Laci- ja Korpiča ni mogel načeti ne zob časa ne odločitve budimpeštanskih urednikov. Sredi 70-ih let 20. stoletja so novinarji takrat priznanih narodnosti na Madžarskem pri- čeli s pripravljanjem televizijskih oddaj, t. i. »južni Slovani« so dobili skupen magazin z nazivom Naš ekran. V le-tem je bilo domačim Slovencem namenjenih le nekaj minut in so morali počakati do političnih sprememb in osamosvojitve Republike Slovenije na začetku 90-ih let, da bi si vsak drugi teden lahko ogledali 26-minutne oddaje z njim posvečenimi vsebinami. Jeseni 1992 je vodja videostudia Visoke pedagoške šole v Sombotelu zaprosil profeso- rico slovenskega jezika in književnosti Ibolyo Dončec Merkli, naj se loti pripravljanja televizijskih oddaj za Slovence na Madžarskem. Nekdanja diplomantka Univerze v Ljubljani – ki je ostala odgovorna urednica magazinov vse do danes – je takrat našla zavzete pomočnike v nekaterih novinarjih iz Porabja in Prekmurja oziroma v krogu sodelavk na sombotelski fakulteti. Kasneje sta njena tesna sodelavca postala sedanja predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem Andrea Kovács in novinar Dušan Mukič. Obravnavane oddaje so se vseh skoraj trideset let pripravljale v zasebnih studiih v Sombotelu, ki je od Porabja oddaljen dobro uro vožnje. Lastniki podjetij so zagotavljali 392 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 potrebne tehnične pogoje za nemoteno produkcijo magazinov, tako tudi zaposlovali snemalce, od katerih moramo izpostaviti režiserja, kamermana in montažerja oddaj od samih začetkov Gézo Domo. Glavni namen Slovenskih utrinkov je bilo – in je – poročati o vsakdanu Slovencev na Madžarskem, obenem pa jih obveščati o pomembnih dogodkih v domači pokrajini ozi- roma v krogu matičnega ter večinskega naroda. Materinščina Porabskih Slovencev je lokalna inačica prekmurskega slovenskega narečja, zato se oddaje deloma pripravljajo v tem jezikovnem kodu. Za mnoge rojake, ki živijo oddaljeno od domače pokrajine, so časopis, radio in televizijske oddaje pogosto edina vez z rodno grudo in maternim jezikom. Slednji pa – v prvi vrsti zaradi svojega omejenega besedišča – ni primeren za obravnavo zahtevnejših vprašanj ali predstavitev kulturnih in naravnih znamenitosti matične Slovenije, zato se novinarja poslužujeta tudi slovenskega knjižnega jezika. V matični domovini zahaja ekipa na snemanja najpogosteje v sosednje Prekmurje, ki je poleg skupne zgodovine tudi jezikovno najtesneje povezano s Porabjem. Slovenske utrinke predvaja madžarska javna televizija, zato so vsi prispevki v oddaji podnaslovljeni v jeziku večinskega naroda. Hkrati pa so ti podnapisi – kot živi slovar – učinkovit pripomoček tudi pri učenju slovenskega jezika v krogu porabskih Slovencev. Kot zanimivost velja omeniti, da so nekateri gledalci iz Slovenije od uredništva zahte- vali, naj se knjižnoslovensko podnaslovijo tudi besedila v porabskem narečju. Predvajalni termin oddaje na madžarski javni televiziji se je pogosto spreminjal, v za- dnjih nekaj letih pa se je ustalil vsak drugi četrtek pred sedmo uro zjutraj na kanalu DUNA TV in isti dan okoli pol dveh popoldne na kanalu DUNA World (ki je viden tudi preko satelita, vendar v slabši kakovosti). RTV Slovenija uvršča oddajo na spored večkrat: po enkrat na TV SLO1 in TV SLO3 oziroma petkrat, šestkrat na regionalno TV Maribor. Kakor pri ostalih porabskih medijih predstavlja veliko težavo za uredništvo Slovenskih utrinkov majhnost slovenske skupnosti na Madžarskem. Dolgoletna odgovorna uredni- ca se bo kmalu upokojila, zato postaja vprašanje nasledstva pereče. Zaradi službene specifike je neobhodno, da govori bodoči sodelavec ob slovenskem knjižnem jeziku in madžarščini tudi porabsko slovensko narečje. Kot pa vemo, naučiti se dialekt je skoraj nemogoče, vanj se je treba roditi – to pa za najmlajše porabske rodove velja zmeraj manj. Hkrati se poraja vprašanje, ali je poklic manjšinskega televizijskega novinarja še pri- vlačen za mlade ljudi. Postopek pritegnitve novega kadra je postal še posebej otežen zaradi dolgotrajne pandemije koronavirusa, med katero sta morala novinarja téme kar »loviti« – tak način dela pa bi bil zagotovo prevelik izziv za začetnika. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 393 Opazno je tudi izginjanje tradicionalne porabske kulture – ljudskih obrti, glasbe, plesa in šeg –, torej pogosto obravnavanih tem v magazinu. V domači pokrajini je vse težje najti sogovornike v kateri koli zvrsti slovenskega jezika, zato preti morda tudi Sloven- skim utrinkom usoda, da bodo novinarji prebivalce območja spraševali v madžarskem jeziku in njihove odgovore v oddaji podnaslavljali v slovenščini. Kljub vsemu pa živi upanje, da se bo v porabskih dvojezičnih in narodnostnih vzgojno- -izobraževalnih ustanovah izšolala mladina, ki se bo aktivno vključevala v dejavnosti slovenskih organizacij. Naj bo to generacija, ki še pozna izročilo svojih prednikov – in je nanj navezana in tudi ponosna. Tako bo lahko melodija, omenjena na začetku tega sestavka, še dolga leta vsak drugi četrtek privabljala Slovence in njihove madžarske prijatelje pred televizijske zaslone. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 395 Attila Bartakovič / Bartakovics Attila Radio Monošter, neprofitna d. o. o. v javnem interesu / Szlovén Rádió Közhasznú Nonprofit Kft. info@radiomonoster.com Radio Monošter Prispevek obravnava Radio Monošter , edino slovensko radijsko postajo na Madžarskem, ki se je kot lokalna radijska postaja prvič oglasila 23. junija 2000. Do težko pričakovanega razpisa in širitve programa je prišlo leta 2012. Od takrat naprej oddajamo tedensko 28 ur v porabskem slovenskem narečju in knjižni slovenščini, vsak dan od 12. do 16. ure. Radio, ki je v stoodstotni lasti Državne slovenske samouprave, se nahaja v prostorih Slovenskega kulturno-informativnega centra v Monoštru. 1 Zgodovina Od narodnostnih in etničnih manjšin na Madžarskem ima edino slovenska samostojni radio. Potem ko je leta 1991 luč sveta ugledala prva številka časopisa Porabje, je namreč prevladalo mnenje, da Slovenci na Madžarskem potrebujejo tudi svojo radijsko postajo. Ustanoviteljice Radia Monošter so bile leta 1997 Državna slovenska samou- prava, Zveza Slovencev na Madžarskem in Slovenska manjšinska samouprava Mono- šter–Slovenska ves, radijski petelin, ki je zaščitni znak Radia Monošter, pa se je prvič oglasil 23. junija 2000. V prvih letih se je radio spopadal s finančnimi težavami, poleg tega pa je imel takrat dovoljenje, da lahko oddaja samo osem ur programa tedensko. Tako je ostalo vse do začetka leta 2012, ko je na dveh frekvencah – Monošter 106,6 MHz, Gornji Senik 97,7 MHz (od leta 2007 dalje) – začel oddajati 28 ur programa te- densko, in sicer vsak dan med 12.00 in 16.00. 2 Aktualni položaj Trenutno imamo na Radiu Monošter pet redno zaposlenih, poleg direktorja oziroma odgovornega urednika so to še štiri novinarke, ki opravljajo tudi tehnične naloge. Na pomoč nam priskočijo še hono rarni sodelavci, tudi iz matične domovine. Potrebna sredstva za delovanje nam v prvi vrsti zagotavlja madžarska država (Ministrstvo za človeške vire), in sicer približno dve tretjini našega letnega proračuna. Preostalo tre- tjino si skušamo zagotoviti s pomočjo dveh natečajev Sklada za podporo elektronskim medijem na Madžarskem (MTVA) in preko letnega razpisa Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. 396 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 3 Jezik Že od vsega začetka v našem programu prevladuje porabsko narečje, ki je del prek- murskega narečja, delno pa objavljamo tudi prispevke v knjižnem jeziku, pri čemer si pomagamo predvsem z oddajami, ki jih pripravlja Radio Slovenija. Z delovanjem našega radia skrbimo za to, da se v Porabju izboljšuje tudi raven znanja maternega jezika. Sodelavci radia radi priskočimo na pomoč sogovornikom, ki se ob slovenskih jezikovnih zagatah zatečejo k madžarskemu besedišču. Novinarji jim pri tem prisko- čimo na pomoč pri izbiri ustreznih slovenskih besed ali opisov, na kar pri montiranju odstranimo madžarske izraze, zato se pogovori potem objavijo slovensko čistejši. Z radijskim pokrivanjem dogodkov, ki jih skupaj prirejajo Slovenci z obeh strani meje (iz matične domovine jih je največ v Prekmurju, saj se Porabci, ki govorijo le narečje s Prekmurci tudi najlažje sporazumevajo in jezikovno poistovetijo), se postopoma krepi tudi vez med Porabskimi Slovenci in rojaki v matični domovini. 4 Načrti Poleg domačih, porabskih poslušalcev, so naši zvesti poslušalci, velikokrat pa tudi sogovorniki, predvsem ljudje z Goričkega. Poslušalce skušamo pridobiti s koristnimi informacijami in pogovori z ljudmi, ki jim ljubezen do slovenskega maternega jezika in slovenske rodne grude veliko pomenita. Večino naših poslušalcev trenutno tvorijo ljudje srednje in starejše generacije, ki še obvladajo porabsko narečje. Zavedamo se, da moramo pridobiti tudi mlado generacijo, zato v našem radijskem programu načrtujemo kar nekaj sprememb. Naj pri tem izpostavim predvsem uvedbo mladinske oddaje, pa tudi to, da bi s posnetih oddaj postopoma, vsaj delno, prešli tudi na oddajanje programa v živo. Vse dejavnosti, ki jih izvajajo mladi Porabci (od malčkov, osnovnošolcev, dijakov in študentov), so zabeležene v naših oddajah. Vsi njihovi javni nastopi (recitacijska in druga tekmovanja, Prešernovi dnevi itd.) so predvajani tudi na našem radiu. Poročamo o vsem bistvenem, kar se dogaja v naših vzgojno-izobraževalni ustanovah (informativ- ni dnevi, vpisi v vrtce in šole, šolski pustni plesi, božični programi za vaščane, študijski izleti, obiski pobratenih šol Sloveniji itd.). Prizadevamo si, da bi mlade k poslušanju slovenskih oddaj Radia Monošter pritegnili tudi s pomočjo sodobne slovenske glasbe. Imamo redni tedenski Kotiček za otroke in mlade. Navezali smo stike z učiteljico asi- stentko Valentino Novak, ki vodi literarno-umetniški krožek na Dvojezični osnovni šoli Jožefa Košiča na Gornjem Seniku, in s profesorjem Norbertom Gerencserjem z Gimnazije Mihálya Vörösmartya Monošter (Vörösmarty Mihály Gimnázium Szentgot- thárd) ter z ravnateljico Agoto Holecz in z vzgojiteljico Krisztino Zsöks. V okviru svo- jega šolsko-radijskega sodelovanja bomo pomagali učencem, ki bodo z našo strokovno Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 397 in tehnično pomočjo snemali pogovore s svojimi dedki in babicami ter starši. Tudi na ta način skušamo šolarje pridobiti za občasno ali stalno sodelovanje z nami. Skupaj s slovenskimi organizacijami načrtujemo, da bomo za mlade, ki jih zanima delo v medi- jih, organizirali medijski krožek. Našo spletno stran (www.radiomonoster.com), ki je sicer začela delovati že pred 15 leti, bi želeli v prihodnje še nadgraditi. Pomembno je, da našemu radiu poslušalci lahko prisluhnejo tudi preko spletne strani, saj vemo, da nam sicer preko etra lahko prisluhne le malo poslušalcev, in sicer v Porabju in na severnem delu Goričkega. Nekatere naše oddaje so dosegljive tudi v našem radijskem spletnem arhivu. Madžarski jezik, književnost in kultura: kako dobro jih poznamo? Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 401 Imre Szilágyi Madžarski inštitut za mednarodne zadeve, Budimpešta / Magyar Külügyi Intézet, Budapest haszi11@t-online.hu Pomembni dogodki in osebe v madžarski zgodovini 1100-letna zgodovina Madžarske je bogata z dogodki, prelomnicami, dosežki in resnimi porazi. Včasih so rezultati ostali tako trajni kot ustanovitev države Svetega Štefana, drugič prehodni kot slava Matije Korvina. Nekateri porazi so bili začasni, na primer izguba bitke pri Mohaču, drugi so bili zagotovo dokončni, na primer Trianonska pogodba. Drugi porazi so bili na svojstven način osnova za nadaljnje uspehe. Tako je revolucija leta 1848 postavila temelje za kompromis iz leta 1867, revolucija leta 1956 Kádárjev »golažev« komunizem, poleg tega do neke mere tudi spremembo režima. Osvojitev domovine ( Honfoglalás) Za evroazijsko stepo je od 5. stoletja značilno gibanje od vzhoda proti zahodu. To je v Evropo pripeljalo tudi Hune, Avare, Onogurje in Madžare. Zaradi razmeroma malo pisnih virov je težko natančno rekonstruirati potek in dogodke madžarske osvojitve. Ne vemo natančno, kakšno vlogo je imel pri osvajanju Panonske nižine domnevni napad Pečenegov na Madžare ali dejstvo, da so Madžari sodelovali v boju za oblast v Evropi v 60. letih 9. stoletja, zato so dobro poznali tako Panonsko nižino kot regije na zahodu. Obstajajo trije glavni pogledi na osvajanje. Po teoriji dvojnega osvajanja, ki jo je razvil Gyula László, so predniki Madžarov Kar- patsko kotlino zasedli v dveh fazah. Prva faza je bila okoli leta 670, druga faza pa je bila splošno sprejeta konec 9. stoletja. Po besedah Gyule Lászla v 9. stoletju med Avari in Madžari, ki so tu živeli, ni prihajalo do sporov, kar pomeni podobno identiteto ali vsaj visoko stopnjo podobnosti med obema kulturama. Po tem pogledu tukajšnji pre- bivalci, predvsem avarskega in slovanskega izvora, niso živeli pregosto na podeželju in so se v nekaj letih stopili s plemeni naseljenih Madžarov. Večina raziskovalcev to stališče zavrača. Po drugem mnenju je možno, da so skupine Madžarov prihajale postopoma, v desetle- tjih, začenši od 60. let 9. stoletja naprej (v pisnih virih se Madžari prvič omenjajo leta 862, ko pričnejo ogrožati meje vzhodnega frankovskega kraljestva), leto 896 pa je le končna točka. Do leta 902 je bilo celotno ozemlje Karpatskega bazena pod njihovim nadzorom. Nekateri menijo, da je bila konec osvajanja bitka pri Breuzlauspurcu (ki je 402 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 večinoma identificirana z današnjo Bratislavo) leta 907. Takrat so se bavarske vojske želele za vedno poravnati z Madžari, toda v bitki so Madžari dosegli končno zmago. Po najpogostejšem tradicionalnem pogledu so Madžari Karpatsko kotlino zasedli v enem koraku. V skladu s tem so se plemena osvajalcev okoli 895 naselila v Karpatskem bazenu oziroma na njegovih nižinskih območjih. Nižina je ustrezala njihovemu nomad- skemu življenju in je bila po frankovsko-avarskih vojnah tudi nenaseljena. Tisti, ki se strinjajo s tem stališčem, se večinoma zanašajo na informacije iz letopisov samostana v Fuldi. Leta 1882 je madžarska vlada zaprosila Madžarsko akademijo znanosti za določitev datuma osvojitve domovine. V skladu z resolucijo akademijskega odbora so začetni in končni datumi osvajanja med 888 in 900. Oktobra 1891 je vlada postavila vprašanje, ali bodo tisočletnico obstoja Madžarske obeležili na svetovni ali nacionalni razstavi. Predstavniški dom se je prvič odločil organizirati državno nacionalno razstavo leta 1895. Zaradi finančnega stanja in pomanjkanja časa je bil datum dogodka spremenjen v 1896. (Kontler 2005: 35–38; Hungarian conquest of the Carpathian Basin; Miért éppen 1896-ban volt Millennium? .) Štefan I. Ogrski / I. István / Szent István (okoli 975 – 15. avgusta 1038) V 10. stoletju so Madžari vodili pustolovske vojaške pohode predvsem proti zahodu. Od leta 933 pa so doživeli vedno več porazov. Najpomembnejša sta bila leta 955 pri Augsburgu in leta 970 pri Arkadiopoli blizu Bizanca. Knez Géza (972–997) je razumel, da je evropska integracija njegovega ljudstva mogoča le s sprejetjem (zahodnega) kr- ščanstva, zato je leta 972 prosil za duhovnike rimsko-nemškega cesarja Otona I. Cesar je poslal škofa Bruna iz Sankt Gallna, ki je Gézo in člane njegovega dvora krstil. Gézov sin Vajk je bil krščen kot Štefan (István). Po smrti kneza Géze ga je na knežjem stolu nasledil Štefan. Svoj zahtevek je utemeljil na primogenituri (pravica do dedovanja pr- vorojenega sina), ki se je takrat uveljavljala tudi v Evropi. Vendar pa je eden od Gézovih sorodnikov, Koppány, prav tako zahteval knežji prestol, sklicujoč se na načelo starešinstva, po katerem je oblast dedoval najstarejši moški član v patriarhalni družini. Čeprav je Koppány v Bizancu leta 972 sprejel krščanstvo, je bila večina njegovih zagovornikov poganov, ki so bili pripadniki starega reda in plemenske samouprave. Morebitna Koppányjeva zmaga bi državo vezala na vzhodno krščanstvo. Štefanova sodobna vojska je premagala Koppányjevo vojsko lahke konjenice. Istváno- vo vojsko so sestavljali madžarske oborožene sile in nemški vitezi, ki so prispeli v državo z bavarsko princeso Gizelo, ki je postala Štefanova žena. Z zmago Štefana se je zahodna usmeritev države okrepila. Kronanje kralja Štefana je potekalo nekje med 23. avgustom 1000 in 22. avgustom 1001. Glede na to, da sta bila papež in svetorimski Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 403 cesar Oton III. v času kronanja zaveznika, je verjetno, da je kronanje minilo z blago- slovom obeh. Kronanje je Štefana legitimiralo za krščanskega kralja, ki vlada po milosti božji. S tem je bilo ustanovljeno krščansko neodvisno madžarsko kraljestvo, toda Štefan je za resnično moč vseeno moral premagati svoje plemenske nasprotnike. Večina spopadov se je končala leta 1009, toda čas zmage proti Ajtonyju, ki ga je podpiral Bizanc, je ne- gotov, zgodila se je šele kasneje, morda leta 1028. Z zmago nad Ajtonyjem je Štefan dejansko postal gospodar države, ki pokriva skoraj celotno Karpatsko kotlino. Ogrsko kraljestvo je bilo med najmogočnejšimi kraljestvi tistega časa. Kralj je ustanovil uprav- ne enote: kraljestvo je bilo razdeljeno na velika upravna ozemlja, na »kraljeve župani- je« (madž. királyi vármewgyék). Županijo je vodil kraljevi uradnik, ispán ( comes, nekaj podobnega kot grof). Ispán je zastopal kralja v njegovih glavnih pritojnostih. Središče županije je bil grad, večinoma zemeljski grad, vendar so bili nekateri, kot so Eszter- gom, Székesfehérvár in Veszprém, zgrajeni iz kamna. Prebivalci okoliških naselij so na sejem hodili na grad ob nedeljah, zato so sedeži županij postali pomembna gospodarska središča. S tem je bila ustanovljena tudi cerkvena organizacija: Ustanovil je deset škofij, izmed njih pa sta bila Esztergom in Kalocsa sedeža nadškofij. Štefan je ustanovil tudi več cerkva in samostanov. Določil je, da mora vsakih deset na- selij na kraljeve stroške postaviti cerkev, za opremo in delovanje pa je morala poskrbeti cerkvena oblast. Z grožnjo kazni je vladar določil, da je obiskovanje cerkve obvezno in je prepovedal delo ob nedeljah. ( Štefan I. Ogrski.) Za misijonarstvo je poklical duhovnike iz tujine. Organiziral je upravno organizacijo kraljevega dvora. Vodilno upravno telo v državi je bil kraljevi svet: ispáni so bili poleg prelatov člani tega sveta. Začel je kovati denar in obračunaval prve davke. Ukinil je torej krvni družbeni red in postavil upravo na teritorialno osnovo. Z vsem tem je dose- gel naselitev nomadskih ljudstev in kmetovanje je postalo glavni vir preživljanja ljudi. Tako se niso zgodile samo politične spremembe, ampak so se tudi Madžari bistveno spremenili v življenjskem slogu. Štefan je bil posvečen 20. avgusta 1083. (Kontler 2005: 43–48; Font, Sudár 2019: 87–124). Matija Corvinus / Hunyadi Mátyás / Mátyás király (23. februarja 1443 – 6. aprila 1490) Ladislava (László) Hunyadija, najstarejšega sina glavnega kapitana Ivana (János) Hunyadija, je kralj Vladislav V. leta 1457 usmrtil zaradi umora Ulrika Celjskega, nje- govega brata Matijo pa odpeljali kot talca v Prago. Po nepričakovani smrti Vladislava V. leta 1457 se je začel hud boj za pridobitev madžarskega prestola. Matijev stric Mi- hály Szilágyi je imel v boju ključno vlogo. On je namreč leta 1458 z vojsko 15.000 pla- čancev iz srednjega plemiškega sloja krenil na volitve kralja. Baroni, ki so razmišljali o 404 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 drugih načrtih, so pod pritiskom izvolili Matijo, takrat 15-letnega, za kralja. Matijo so odkupili od Jurija Podjebradskega za 60.000 zlatih forintov. Matija je bil deležen prinčevske vzgoje. Njegovi učitelji [...] so ga seznanili ne samo s književnostjo in jeziki, temveč tudi z osnovami nove humanistične učenosti. Od očeta je dobil dosti znanja o državniških poslih, diplomacji in umetnosti vojskovanja, na vo- ljo pa je imel tudi znatni ugled ter gospodarske, politične in vojaške vire hunyadijevske stranke. (Kontler 2005: 96.) Z odločno akcijo se je Matija zelo hitro znebil vpliva gospodov, ki so ga želeli kontro- lirati, vključno z Mihályjem Szilágyijem. Vendar se boj za prestol ni končal leta 1463, ko je Matija po oboroženih bojih sklenil mir z baronom, ki ga je podpiral Friderik (III.) Habsburški. Od Friderika je madžarsko krono, ki jo je ta imel že dvajset let pri sebi, odkupil za 70.000 (po mnenju drugih 80.000) zlatih forintov, leta 1464 pa je bil z njo okronan. Nato je začel preoblikovati državo. Predmet zgodovinske razprave je, ali je bila držav- na organizacija, ki jo je ustanovil Matija, monarhija reprezentativnih redov ali centrali- zirano kraljestvo. Matija je združil višja sodišča v eno vrhovno sodišče. Novo vrhovno sodišče je zmanjšalo avtoriteto tradicionalnih sodišč, ki so jim predsedovali baroni, in prispevalo k profesionalizaciji pravosodja. Proti koncu vladanja je bilo sprejetih več pomembnih ukrepov za poenotenje pravnih kodeksov. Obširna knjiga statutov iz leta 1486 ni samo razširila oblasti palatina in županov, temveč je prinesla tudi proceduralne zakone. Kot posledica sodnih reform je med prebivalstvom rasel občutek pravne države in varnosti, ki jo nudi zakon. ( Matija Korvin.) S svojo odločno ekonomsko politiko, urejenimi davčnimi prihodki ter živahnim pobi- ranjem in povečevanjem kraljevih dohodkov je Matthias dosegel štiri- do petkratno po- večanje dohodka svojih predhodnikov. Večino davkov so morali plačevati podložniki. Kralj je pogosto uvajal izredne davke, v zameno pa poskušal zaščititi podložnike pred zlorabami pobiralcev davkov. Čeprav so se Matijevi davčni prihodki približali prihod- kom tedanje Anglije in Francije, je bila pomembna razlika ta, da so se na Zahodu davki pobirali bolj od mestnega prebivalstva, povprečna davčna stopnja na prebivalca pa je bila nižja kot na Ogrskem. Glede na to, da so bili prihodki Osmanskega cesarstva najmanj dvakrat tolikšni kot pri- hodki Ogrske, je Matija, ki je razumel nevarnost vojne (Osmani so zasedli madžarske utrdbe ob reki Nertvi), začel preoblikovati tudi vojsko: ustanovil je eno prvih profesi- onalnih stalnih vojsk v srednjeveški Evropi (ogrsko črno vojsko). Možje črne vojske so se borili kot dobro nagrajeni plačanci s polnim delovnim časom in so se posvečali izključno umetnosti vojskovanja. »Sestavljali so jo: težka konjenica, pehota, po hu- sitskem vzoru izdelani bojni vozovi in topništvo; v kombinaciji z banderiji in lahko Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 405 konjenico iz županij in banatov se je dobro obnesla v tradicionalni ogrski taktiki »udari in zbeži«.« (Kontler 2005: 98–99). Njegov glavni namen je bil, da državo zavaruje pred turško grožnjo. Vzpostavil je močno obrambno črto južno od Donave in večkrat zmagal nad Turki. Toda spoznal je tudi, da Ogrska sama ni sposobna za uspešen boj s Turki. Zato je za dosego trajnega uspeha proti Turkom hotel ustvariti močno srednjeevropsko cesarstvo, kar bi bilo dose- ženo s pridobitvijo češkega in nemško-rimskega cesarskega prestola. Ta težnja je bila že za časa njegovega življenja kritizirana. Njegovi kritiki so verjeli, da je zanemaril turško grožnjo ter zapravil vojaško in gospodarsko moč, ki jo je vzdrževal s surovim obdavčenjem države, za nesmiselne zahodne osvajalske vojne. Izjemen del njegove de- javnosti je, da je grad Buda, podobno kot italijanski knežji dvori, postal eno od središč renesančne kulture. Ustanovil je Univerzo v Bratislavi in knjižnico Corvina ( Bibliothe- ca Corviniana), ki je bila izjemna v Evropi in je imela približno pol tisoč rokopisov. Zaradi zgodnje smrti svojih političnih teženj ni mogel dokončati, po bitki pri Mohaču pa so Turki – zmagovalci – knjižnico oropali. (Kontler 2005: 95–103; Matija Korvin; Vöröš 2017.) Bitka pri Mohaču 1526 29. avgusta 1526 je vojska osmanskega sultana Sulejmana I. Veličastnega pri Mohaču v južnem delu današnje Madžarske hudo porazila čete ogrsko-češkega kralja Ludvika II. Jagelonca. Vzroki in pomen poraza so še danes predmet burne razprave. Po mne- nju nekaterih sta bila razloga za poraz nesoglasje med člani madžarskega plemstva ter namerna zamuda transilvanske vojvode in kneza Ivana Zapolja, kasnejšega kralja Janeza I. Drugi pa trdijo, da v danih okoliščinah nobena evropska državna tvorba ne bi imela možnosti za zmago proti Osmanskemu cesarstvu, ki je bilo takrat največja sila na svetu. Matijeva najemniška »črna vojska«, katere vzdrževanje je bilo problematično že pred letom 1490, se je po Matijevi smrti, v času Vladislava II., izkazala za nevzdr- žno. Leta 1492 so neplačani plačanci začeli ropati. Da bi jih premagal, je Pál Kinizsi odredil splošno mobilizacijo in jih nato porazil ob Savi. Čeprav nekateri zgodovinarji pravijo, da je to dejstvo prispevalo tudi k porazu v Mohaču, drugi opozarjajo, da tako velike stalne vojske niti Ogrska niti druge evropske države ne bi mogle vzdrževati in da država tudi po tem ni ostala brez (seveda manjše) stalne vojske. Dejstvo je tudi, da se je poleg zmanjšanja števila in bojne vrednosti kopenske vojske število nazadov, ki so igrali nepogrešljivo vlogo pri nadzoru plovnih poti, prevozu zalog in podpori bojem, z deset tisoč v dobi Matije do leta 1520 zmanjšalo na okoli tisoč. Leta 1516 je takrat 10-letni Ludvik II. zasedel prestol svojega pokojnega očeta. Sulej- man I., ki je zavladal leta 1520, se je za razliko od svojega očeta, ki se je boril na Vzho- du, obrnil na evropsko bojišče in si zaželel zasesti Dunaj v zavezništvu s Francozi, ki 406 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 so se borili proti Habsburžanom. Sulejman I. se je že leta 1521 obrnil proti Ogrski. Med letoma 1521 in 1524 je zaporedoma zasedel gradove, ki so ščitili južni del Ogrske. Zasedel je Šabac in Beograd, ki ga je leta 1456 uspešno branil János Hunyadi. Kljub temu so se Madžari v naslednjih letih na področju Srema še vedno uspešno borili proti Turkom. Na dvoru Ludvika II. so od konca leta 1525 vedeli, da se Turki pripravljajo na pohod. Vendar pa je šele spomladi 1526 postalo jasno, da cilj vojnega pohoda ni bila Bosna ali Italija, temveč Ogrska. Nedvomno dejstvo je, da sta bili notranji položaj in finančno stanje države izredno neugodni, velikaši države pa nepripravljeni. Kljub temu niti zamuda tujih sil niti krivda madžarskega političnega in vojaškega vodstva nista bili razlog, da so se prave priprave na vojno začele šele poleti. To je bila tudi posledica številnih drugih sestavin takratnega vojskovanja. Tako je bilo na primer žito, potrebno za prehrano vojske, na voljo šele po žetvi, zato pred tem ni bilo mogoče zbrati resne sile. Država, ki ji vojna od leta 1492 do 1521 ni grozila, ni bila navajena resnejših obo- roženih bojev. Poleti 1526 je turška vojska začela pohod na Ogrsko. Zgodovinarji ocenjujejo velikost turške vojske na 60.000, na madžarski strani pa na približno 25.000 oboroženih mož. Voditelji države so se zavedali, da se iz omenjenih razlogov na vojno ne morejo pravo- časno pripraviti. Eden glavnih voditeljev, Pál Tomori, je konec julija videl, da bi bilo bolje, če bi se s ceno plačevanja davkov pomirili s sultanom, kot da bi se borili s tako neenakimi silami. Ivana Zapolja, erdeljskega vojvodo, ki se je utaboril v vzhodnem delu države, so mnogi obtožili, da je svojega kralja pustil na cedilu, v resnici pa so pro- tislovni kraljevi ukazi in počasnost transilvanskega novačenja onemogočili pravočasen prihod na bojišče. Usodno je bilo tudi, da madžarska vojska ni mogla braniti obrambne črte ob Dravi. Čeprav je bilo močvirnato bojišče, oddaljeno 7 km od Mohača, dobra izbira (nekateri tega ne vidijo tako) – ker je izčrpavalo korakajoče Osmane – sta Pál Tomori in György Szapolyai (Juraj Zapolja), dva poveljnika, naredila številne napake. Ena od nesrečnih odločitev je bila na primer, da je krščanska vojska bitko začela že 29. avgusta, čeprav je v poznejših dneh lahko pričakovala prihod dveh glavnih korpusov – hrvaškega bana Kristofa Frankopana in čeških sil. Drugi pa trdijo, da je bil Tomori pri- siljen v napad, ker takrat celotna turška vojska še ni korakala na bojišče (skupno število je po ocenah nekaterih znašalo okrog 150.000 mož), zato je obstajala večja možnost za zmago. Natančen opis bitke še danes ni dokončan, o mnogih podrobnostih je mogoče le ugibati. Krščanska vojska pa bitke ni izgubila samo zaradi številčne premoči sovra- žnika. K temu so prispevale določene napake voditeljev vojske (napake so bile seveda tudi na turški strani), nedisciplina nekaterih vojaških skupin in (ne)sreča. Izguba Madžarov je bila ogromna: v bitki je padlo 4.000 konjenikov, 10.000 mož peho- te, 7 škofov – vključno z nadškofom Tomorijem in nadškofom Lászlójem Szalkaijem iz Esztergoma in petimi drugimi škofi kot tudi 28 baroni (velikaši). Kralj je v mraku zapustil bojišče. Pri prečkanju reke je padel s konja in se pod težo oklepa utopil. Kot Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 407 rezultat poraza je bila država razdeljena na tri dele: Turki so zasedli osrednji del Kra- ljevine Madžarske, severozahodna ozemlja so prešla pod habsburško oblast, na vzhodu pa je transilvanska kneževina delovala kot turška vazalna država. ( Bitka pri Mohaču; Kontler 2005: 109–110; Szabó 2006.) Rákóczijeva vojna za neodvisnost Čeprav so se Madžari po letu 1526 še naprej borili s Turki, je do izgona Turkov prišlo šele z vojaško silo avstrijske monarhije konec 17. stoletja. Leta 1687 so ogrski stano- vi v zahvalo za avstrijsko pomoč Habsburžanom priznali dedno pravico do ogrskega prestola. Vendar je novi red v marsičem neugodno vplival tako na del plemstva kot na podložništvo. Dvor je zahteval predvsem denar, to je pomenilo, da so Avstrijci pobrali visok davek. Poleg tega so morali Madžari priskrbeti hrano avstrijski vojski, ki je bila do njih sovražna. Vse močnejša represija je v državi povzročala vse večji obup. Kmetje in kruci (ogrski kmečki uporniki, ki so od 16. do 18. stoletja ropali, morili in požigali po Habsburški monarhiji) so bili prvi, ki so zoper zatiranje poprijeli za orožje – izko-ristili so dejstvo, da je dunajski dvor, ki je bil v vojni s Francozi, večino svoje vojske z Madžarske umaknil. Nato so leta 1703 prosili plemiča Ferenca Rákóczija II. (1676– 1735) – najbogatejšega veleposestnika v državi, potomca dveh pomembnih plemiških družin (Rákóczi in Zrinyi), ki je zaradi Habsburžanov pobegnil na Poljsko – naj vodi protihabsburško vstajo. Rákóczi, ki so mu Francozi obljubili pomoč, je vse prebivalce države pozval k orožju proti cesarski oblasti, k osvoboditvi Ogrske izpod »nelegalnega in neznosnega jarma«. Rákóczi in njegovi privrženci Jožefa I. niso imeli za zakonitega vladarja, ker ga ma- džarski parlament ni izvolil za kralja. Po njihovem mnenju kralj, kronan brez volitev, ni legitimen kralj. Rákócziju je uspelo prepričati velik del plemičev, da so se pridružili vstaji. Ta boj, ki se je začel s kmečkim gibanjem in nadaljeval s pristopom plemstva, je bil prvi narodni osvobodilni boj v madžarski zgodovini. Pri tem si je Rákóczi ves čas prizadeval uskladiti različne interese kmetov in plemstva. Rákócziju je uspelo pridobiti tudi nekatere narodnosti (romunsko, rusinsko, slovaško), vendar so Hrvati in Srbi ostali zvesti Dunaju. Ker so se morali Avstrijci boriti na več frontah, so bili v pogajanja z Rákóczijem prisiljeni, vendar so bila pogajanja brezplodna. Po drugi strani pa so Ma- džari zaman dosegli vojaške uspehe, naslednje leto so Avstrijci namreč zmagali proti Francozom, Rákóczi pa je ostal brez zaveznika. Kljub temu so ga septembra 1705 na deželnem zboru izvolili za poveljujočega kneza Ogrske. Rákóczi, ki je ostal brez fran- coske pomoči, je bil prisiljen uvesti visoke davke. Čeprav so prisilni ukrepi povzročili socialne napetosti, je državni zbor 13. junija 1707 Habsburžane odstavil (detroniza- cija). Za razumevanje vojaških razmer pa se moramo zavedati naslednjega: »Splošno gledano je bila spočetka številčna premoč krucev učinkovita le v nenadnih napadih na 408 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 manjše oddelke cesarske vojske, medtem ko je v odprtih bitkah nekaj tisoč labancev [vojaki dunajskega dvora] zlahka premagalo dva- do trikrat več krucev« (Kontler 2005: 151). Kuga se je širila po vsej državi, zlasti v slabo hranjenem in oblečenem taborišču krucev. Država je bila izčrpana, knez in njegovi možje so se morali umakniti. Septembra 1710 je cesar Jožef I. zamenjal poveljnika madžarske cesarske vojske, Si- gberta Heistra, ki je zaradi plenjenja in trde akcije postal nesprejemljiv tudi za dvorne Madžare, zamenjal pa ga je hrvaški grof János Pálffy. Zaupali so mu sklenitev miru. V začetku leta 1711 je Rákóczi odšel na Poljsko, da bi se z ruskim carjem pogajal za mo- rebitno pomoč. Pomoči, ki jo je pričakoval, ni dobil, zato je Sándor Károlyi s poobla- stilom stanov podpisal mir v Szatmárju. Mirovni pogoji so bili blagi: tistim, ki se bodo pridružili cesarju, bodo vrnjena posestva. Vladar »je obljubil, da bo spoštoval ogrske pravice in svoboščine, sodeloval z državnim zborom pri vladanju po ogrskih zakonih in običajih [...] Szatmárski mir je tako obnovil ustavno stanje pred letom 1670, le da se je položaj krone nekoliko okrepil« (Kontler 2005: 152). Sam Rákóczi mirovnih pogojev ni sprejel in je odšel v prostovoljno izgnanstvo. Umrl je leta 1735 v Turčiji. (Kontler 2005: 145–153; Francis II Rákóczi; Franz II. Rákóczi; Franz II. Rákóczi; Gebei 2009.) Marčna revolucija in vojna za neodvisnost 1848–1849 V 30. letih 19. stoletja se je na Madžarskem pojavila razmeroma široka (a ne enotna) skupina (generacija reform), ki je želela spremeniti obstoječe fevdalne razmere. Naj- bolj znani osebnosti v tem reformnem gibanju sta István Széchenyi (1791–1860), eden najbogatejših plemičev v državi, in Lajos Kossuth (1802–1894), pravnik iz plemiške družine brez posesti. Széchenyi je pozval k počasnejši preobrazbi, ki jo vodi aristokra- cija, v sodelovanju z dunajskim dvorom. Kossuth in vse večje število njegovih privr- žencev je verjel, da brez podpore celotnega naroda ni mogoče ustvariti moderne, me- ščanske domovine in njene družbe, sorazmerne gospodarske in politične neodvisnosti. Széchenyi je svoja načela opisoval v temeljnih knjigah, Kossuth pa v političnih uvo- dnikih. Pri Kossuthu je koncept fevdalnega naroda zamenjal moderni nacionalizem, ki temelji na skupnem jeziku in kulturi. Do leta 1847 sta bili ustanovljeni manj radikalna, konservativna stranka in bolj radikalna, opozicijska (liberalna) stranka. Hkrati se je po- javila skupina radikalnih intelektualcev (»marčni mladeniči«), združenih okoli Józsefa Irinyija, Sándorja Petőfija, ki so bili navdušeni nad idejami vélike francoske revolucije. Kossuth je ob novici o pariški revoluciji februarja zahteval emancipacijo podložnikov, delitev bremen (tj. obdavčitev plemičev) in neodvisno državno vlado, toda ta neod- visnost bi bila vzpostavljena v okviru imperija, v katerem bi tudi ustava spoštovala narodnosti. Kossuth je ob novici o dunajski revoluciji, ki je izbruhnila 13. marca 1848, svojo prvotno idejo dopolnil z radikalnimi predlogi marčevske mladine in jo 15. mar- ca zjutraj z odobritvijo državnega zbora v Bratislavi odpeljal na Dunaj v spremstvu Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 409 velikega števila delegatov. Tudi 15. marca je pod vodstvom marčnih mladincev v Pešti precejšnja množica zahtevala sprejem njihove zahteve, zbrane v 12 točkah. Državni zbor je sprejel ukinitev bremen zemljiških gospodov in cerkvene desetine, županije pa so jo razglasile, ne da bi čakale na kraljevo potrditev. 23. marca je bila pod vodstvom grofa Lajosa Batthyányja (1807–1849) ustanovljena prva neodvisna vlada, ki je bila odgovorna parlamentu. V vladi sta sodelovala tudi Lajos Kossuth in István Széchenyi. Zadnji stanovski parlament je v dveh tednih z vročičnim delom postavil temelje novi Madžarski. Zakone je kralj portdil 11. aprila (aprilski zakoni). Čeprav so novi zako- ni postavili temelje za državljansko preobrazbo, parlament ni jasno uredil odnosov z Dunajem, ni popolnoma dokončal odprave bremen zemljiških gospodov in ni uredil položaja nemadžarskih narodnosti. Stališče vlade je bilo, da je na Madžarskem samo en politični narod, Madžari, narodnosti lahko uveljavljajo svoje pravice samo kot posame- zniki, ne pa tudi kot skupnost. Nezadovoljne narodnosti (Slovaki, Romuni, Srbi) so od aprila dalje zahtevale avtonomijo, čeprav je njihov pomemben del podprl madžarsko revolucijo. Dunajski dvor pa ni skoparil z obljubami v prid narodnosti. Volitve v madžarski predstavniški dom so bile konec junija 1848, ko so liberalci do- segli pomembno zmago. Glede na okoliščine (od konca junija je prišlo do spopadov s Srbi, na hrvaški strani se je pripravljala Jelačićeva vojska), je bilo ustanovljenih prvih deset patruljnih bataljonov. 31. avgusta je monarh izdal dokument, v katerem je bilo zapisano, da se lahko, če predstavniški dom ne bo razveljavil aprilskih zakonov, priča- kuje vojaški napad. Spori z dunajskim dvorom so porušili enotnost v vladi. Odbor za narodno obrambo je bil ustanovljen sredi septembra, predsedoval mu je Kossuth, od začetka oktobra pa je postal nova revolucionarna izvršna oblast. Madžarsko in hrvaško zgodovinopisje Jelačićev septembrski vojni pohod na Madžarskem ocenjujetata vsak povsem drugače. Batthyány, ki se ni uspel dogovoriti z dunajskim dvorom, je 2. okto- bra odstopil. Kralj je 3. oktobra razpustil ogrski parlament, dežela je bila razglašena za uporniško. Od takrat se obe strani osredotočata na doseganje zmage: Ferdinand V. je Jelačića 4. oktobra imenoval za madžarskega vojaškega komisarja, obrambni odbor pa je imel za svojo najpomembnejšo nalogo ustanovitev močne urejene vojske. Bitke med obema stranovoma so potekale z različnim izidom, toda do maja 1849 je bilo z izjemo enega ali dveh gradov osvobojeno celotno ozemlje Ogrske (brez Hrvaške). Že prej, 14. aprila 1849, je madžarski predstavniški dom iz več razlogov razglasil odstavitev habsburške vladarske hiše in ogrsko neodvisnost. Dunaj je zaprosil za pomoč ruskega carja, ki jo je obljubil 9. maja. Poleg tega so evropske revolucije poleti propadle. V začetku junija so dobro opremljene in dobro usposobljene ruske in avstrijske čete začele usklajen napad na Ogrsko. 410 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Čeprav so se Madžari močno borili, se je bila madžarska vojska 13. avgusta 1849 pri- siljena predati ruski vojski. Čeprav sta tako car kot angleška vlada Dunaj opozorila, naj se zadrži, se je dunajski dvor upornikom kruto maščeval. 13 glavnih vojaških častni- kov, Lajos Batthyány, parlamentarni uradniki, več kot sto vojaških častnikov, župni- kov, upornikov je bilo usmrčenih. (Kontler 2005: 185–208; Hungarian Revolution of 1848; Ungarische Revolution 1848/1849; Herman 2020.) Trianonska mirovna pogodba Madžarski vladajoči razred še poleti 1918 ni resno razmišljal o možnosti poraza, vendar se je poraz razjasnil do konca oktobra. Zaradi nezadovoljstva je na Ogrskem izbruhnila revolucija. Oblikovala se je nova vlada, katere predsednik je postal Mihály Károlyi. Hrvaška in Slavonija sta se odcepili od Madžarske kraljevine. Romunija, Srbija in no- vonastala Češkoslovaška so s politično in finančno podporo antante napadle območja države, kjer so živele njihove narodnosti, ne da bi tam naletele na resen oborožen od- por. To je bilo za Romunijo, Srbijo in Češkoslovaško nujno že pred podpisom mirovne pogodbe. Tako so namreč ustvarile pripravljene razmere za določanje prihodnjih mej. 13. novembra 1918 je Károlyi podpisal Beograjsko vojaško konvencijo. Kot rezultat sporazuma so srbske čete, ki so bile že prisotne na Madžarskem, dobile legitimnost in sporazum je dovolil tudi vstop romunske vojske, kar se je zdelo tudi legitimno. Ta po- stopek je pomenil, da so se Čehi, Romuni in Srbi lahko pozneje sklicevali na obstoječe stanje. Tako je Madžarska izgubila približno polovico svojega nekdanjega ozemlja, preden so sile zmagovalke začele mirovna pogajanja januarja 1919. (Kontler 2005: 265.) Še več, februarja je bilo ozemlje države skoraj enako današnjemu. Šele po utrdi- tvi oblasti Miklósa Horthyja konec leta 1919 je bilo povabilo na mirovno konferenco poslano na Madžarsko. Na konferenci, ki je z Madžarsko potekala januarja 1920, je madžarska pogajalska strategija v bistvu želela ohraniti ozemeljsko integriteto Madžarske. Z argumenti so želeli podpreti zgodovinsko, geografsko in gospodarsko enotnost Ogrske kraljevine. Madžarska delegacija je pozvala tudi k možnosti referenduma na spornih območjih, pri čemer se je sklicevala na načelo samoodločbe narodov, ki so jih pogosto izrazili zave- zniki. Govor Alberta Apponyija, ki je vodil madžarsko delegacijo, je imel velik vpliv na mnoge, a ker je bila odločitev o mirovni pogodbi že sprejeta, njegovi argumenti niso bili upoštevani. Trianonska mirovna pogodba (v madžarskih virih pogosto imenovana mirovni diktat) je mirovna pogodba med Madžarsko (kot naslednico Avstro-Ogrske monarhije), ki je izgubila prvo svetovno vojno, in zmagovito antanto v okviru pariškega sistema mi- rovnih pogodb, ki so končale prvo svetovno vojno. Pogodba je med drugim določila nove meje Madžarske zaradi razpada Avstro-Ogrske in namesto cesarstva ustvarila Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 411 številne majhne večnacionalne države. Pogodbo sta pogodbenici podpisali 4. junija 1920 v dvorcu Grand Trianon v Versaillesu. Nove meje so bile načeloma postavljene na podlagi nacionalnega načela, ki ga je obli- koval ameriški predsednik Thomas Woodrow Wilson, v podporo kateremu so različne delegacije skušale predstaviti številne zemljevide. Vendar so v več primerih od tega od- stopile iz strateških, gospodarskih, prometnih in drugih razlogov. Tako je vrsta cest in železnic, vzporednih z novo mejo, prišla na drugo stran meje, do novonastalih sil. Ta- kšni sta bili cesta in železnica Arad–Nagyvárad (Oradea)–Szatmárnémeti (Satu Mare) ter Csallóköz (Žitný ostrov). Preostala radialna struktura brez povezovalnih cest je še vedno problem madžarskega prometa. Tako so območja s strnjenim madžarskim prebi- valstvom prišla tudi na drugo stran meje (predvsem deli Csallóköza, nekdanji Partium, in Bačka). Zaradi mirovne pogodbe je Ogrska izgubila dve tretjini svojega nekdanjega ozemlja. Skupno območje Kraljevine Madžarske je znašalo 325.411 km2 (282.870 km2 brez Hr- vaške), kar se je zmanjšalo na 92.963 km2. Dejstvo je, da je na pomembnem delu oze- mlja živelo prebivalstvo nemadžarske narodnosti oz. identitete, vendar je 3,3 milijona madžarsko govorečih postalo državljanov novoustanovljenih držav. Poleg tega so si nove države prizadevale za prisilno asimilacijo madžarskega prebivalstva, ki je prišlo v njihov državni okvir. Tedanja madžarska javnost je vse to ocenila kot drugi Mohač. (Kontler 2005: 263–277; Treaty of Trianon; Vertrag von Trianon; Zeidler 2008.) Revolucija in vojna za neodvisnost leta 1956 Sovjetske čete, ki so leta 1945 osvobodile Madžarsko izpod nemške okupacije, so po izgonu Nemcev ostale v državi. Sicer manjšinski komunisti (leta 1947 so, celo na ra- čun volilne prevare, osvojili le 22 % glasov) so na oblast maja 1949 prišli z njiho- vo pomočjo. Za obdobje od 1948 do 1953 je bil značilen stalinistični teror. Grozote ÁVO ( Államvédelmi Osztály, tj. Oddelek za državno varnost) in ÁVH ( Államvédelmi Hatóság, tj. Služba državne varnosti), konceptualne tožbe, usmrtitev ali deportacija »protirazrednih elementov« v internacijska taborišča, podobna gulagu, so bili pogosti dogodki. (László Rajk, nekdanji notranji minister, nato zunanji minister, je bil žrtev medsebojnih obračunov med komunisti.) Zgrajena je bila policijska država. K vsemu temu je prispeval še osebni kult Mátyása Rákosija in Stalina, prisilna kolhozizacija, negospodarni razvoj težke in vojaške industrije ter zaradi tega naraščajoča revščina. Stalin je umrl leta 1953 in po ukazu novega sovjetskega vodstva je Rákosi odstopil s položaja predsednika vlade. Zamenjal ga je Imre Nagy, ki so ga leta 1949 izključili iz vodstva stranke, ker je nasprotoval kolektivizaciji. Kot prvi korak v svojih reformnih idejah je razglasil amnestijo in v skladu z obljubo odpravil internacijska taborišča, kon- čal neodvisnost ÁVH, spremenil sistem subvencij v korist lahke in živilske industrije, 412 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 zmanjšal obremenitev kmečkega gospodarstva, plače so narasle, cene pa padle. Leta 1955 pa ga je Rákosi uspel zamenjati. Potem ko je XX. kongres komunistične partije Sovjetske zveze obsodil stalinistično diktaturo, se je tabor kritikov Rákosija okrepil, zahtevali so vrnitev Imreja Nagya, tudi vodstvo stranke je bilo razdeljeno. Nekateri bi sprejeli manjše spremembe, drugi bi ohranili socializem, a bi sprejeli resne spremembe, medtem ko najvišje vodstvo ne bi spremenilo ničesar. 6. oktobra se je ponovnega po- kopa Lászla Rajka in njegovih treh usmrčenih spremljevalcev udeležilo 200.000 ljudi. Moskva je zaradi Gomułkove reforme na Poljskem grozila z oboroženim posredova- njem, kar je 19. oktobra privedlo do protisovjetskih protestov v več poljskih mestih. Mnogi na Madžarskem so bili Poljakom naklonjeni. Študenti, ki so organizirali demon- stracijo v podporo Poljakom, so zahteve oblikovali v 16 točkah. Zahtevali so revizijo madžarsko-sovjetskih odnosov in umik sovjetskih čet iz Madžarske, novo vlado z Na- gyem na čelu, svobodne večstrankarske volitve itd. Šesta točka je zahtevala obnovo madžarsko-jugoslovanskih odnosov v duhu medsebojnega nevmešavanja. Vse to je preseglo ideje protistalinistične opozicije znotraj komunistične partije. 23. oktobra so študentje organizirali demonstracijo, na kateri se jih je zbralo približno 50.000. Komunistično vodstvo je dogodke označilo za kontrarevolucijo in predvideva- lo le minimalne (znotrajpartijske) reforme. Del množice se je odpeljal do kipa Stalina v Mestnem parku in ga porušil, drugi del se je zbral pred stavbo Radia in zahteval, da se prebere 16 točk zahteve študentov. Vodstvo Radia tega ni izpolnilo, zato je množi- ca vdrla v skladišče orožja, dobila orožje in na cesti pri Radiu se je začela oborožena vstaja prebivalcev Budimpešte. Nekatere sovjetske čete so vkorakale v Budimpešto, toda oboroženi revolucionarji so v več delih mesta postavili barikade, začeli so se ulič- ni boji, v katerih so sovjetski tanki eden za drugim postali neškodljivi, Madžari pa so zajeli njihove posadke. Čeprav je bilo središče revolucije Budimpešta, se je nezadovoljstvo v različnih obli- kah pokazalo po vsej državi. Vodstvo stranke je bilo nenehno prisiljeno popuščati. 30. oktobra je Imre Nagy v radijskem govoru sporočil, da je »vedno večja revolucija, ogromno gibanje demokratičnih sil, postavilo Madžarsko na razpotje« ( 1956-os forra- dalom). Napovedal je konec enopartijskega sistema, pripravo svobodnih volitev. 31. oktobra pa je rekel, da so se začela pogajanja o izstopu iz Varšavskega pakta. 1. no- vembra je sestavil tretjo revolucionarno vlado, ki je tokrat temeljila na široki koaliciji. In ker ZDA in zahodne sile Madžarske niso podprle, so se sovjetski politični voditelji odločili za vojaški napad. János Kádár, ki je bil minister v vladi Imreja Nagya, je revolucijo 1. novembra označil za »slavno vstajo našega ljudstva«, toda Rusi so ga tisti dan odpeljali v Moskvo. Tito je Sovjetom predlagal, naj bo Kádár novi vodja na Madžarskem. Kádár je 3. novembra Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 413 za to izvedel kot tudi za priprave na nov ruski napad, zato je ta dan v Moskvi rekel, da na Madžarskem »protirevolucionarji ubijajo komuniste, Imre Nagy pa jih pri tem ščiti« ( 1956-os forradalom). (Res je, da so se ponekod dogajala grozodejstva.) Ob zori 4. novembra se je po vsej državi začel sovjetski napad. Vendar so se revolucionarji močno uprli in Sovjeti so šele 11. novembra uspeli požeti končno zmago. Čeprav je osvobodilna vojna takrat propadla, se je revolucija v nekem smislu nadalje- vala do sredine decembra: delavski sveti, pa tudi drugi revolucionarni organi so nada- ljevali politično stavko do začetka decembra. Delavski sveti so vlado prisilili k pogaja- njem in so trmasto predstavljali revolucionarne cilje. Proti njim je ukrepala Kádárjeva vlada, ki je na oblast prišla 7. novembra s pomočjo sovjetskih čet. Od 8. decembra je bil odpor v več mestih prekinjen s streli in delavski sveti so bili ukinjeni. Iz države je zbežalo približno 200.000 ljudi. Za »protirevolucionarna dejanja« je bilo pregnanih 12.924 ljudi, od tega 199 usmrčenih. (V literaturi je mogoče prebrati različne številke.) (Kontler 2005: 327–348; Hungarian Revolution of 1956; Ungarischer Volksaufstand; 1956-os forradalom.) viRi in liteRatuRa Font, Márta, sudáR, Balázs, 2019: Honfoglalás és államalapítás: 9–10. század; a törzsszövetségtől a keresztény királyságig. [Osvojitev domovine in oblikovanje države: 9–10. stoletja; od plemenske zaveze do krščanskega kraljestva.] Budapest: Kossuth Kiadó. geBei, Sándor, 2009: A Rákóczi-szabadságharc 1703–1711. [Rákóczijeva vojna za neodvisnost 1703–1711.] (Magyarország története 11.) Budapest: Kossuth Kiadó. Hegedűs, András B. (ur.), 1996: 1956 kézikönyve. Kronológia [Priročnik o 1956. Kronologija.] Budapest: 1956-os Intézet. HeRMann, Róbert, 2020: Rendszerváltástól a megtorlásig. Tanulmányok az 1848–1949. évi forradalom és szabadságharc történetéről. [Od spremembe režima do povračilnih ukrepov. Študije o zgodovini revolucije in osvoboditve vojne v letih 1848–1949.] Budapest: Line Design. kontler, László, 2005: Tisočletje v Srednji Evropi: Madžarska zgodovina. Prev. Irena Trenc Frelih. (Zgodovina držav in narodov 2.). Ljubljana: Slovenska matica. Miért éppen 1896-ban volt Millennium? – Ezredéves álmok 3. rész. [Zakaj je bilo tisočletje prav leta 1896? – Tisočletne sanje 3. del.] . szaBó, János B., 2006: A mohácsi csata. [Bitka pri Mohaču.] Budapest: Corvina. vöröŠ, Koni, 2017: Matija Korvin. Magistrsko delo. Maribor. . zeidler, Gyula (ur.), 2008: Trianon. Budapest: Osiris. 414 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 nekaj spletniH viRov (za bralstvo, ki ne bere madžarsko) Wikipedia. 1956-os forradalom [Revolucija leta 1956]. < https://hu.wikipedia.org/ wiki/1956-os_forradalom>. Wikipedia. Bitka pri Mohaču. . Wikipedia. Francis II Rákóczi. . Wikipedia. Franz II. Rákóczi. . Wikipedia. Hungarian conquest of the Carpathian Basin. . Wikipedia. Hungarian Revolution of 1848. . Wikipedia. Hungarian Revolution of 1956. . Wikipedia. I. Mátyás magyar király. . Wikipedia. Matija Korvin. . Wikipedia. Štefan I. Ogrski. < https://sl.wikipedia.org/wiki/%C5%A0tefan_I._Ogrski>. Wikipedia. Treaty of Trianon. . Wikipedia. Ungarische Revolution 1848/1849. < https://de.wikipedia.org/wiki/Ungarische_ Revolution_1848/1849#cite_ref-1>. Wikipedia. Ungarischer Volksaufstand. . Wikipedia. vertrag von Trianon. . Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 415 András Zoltán Univerza Loránda Eötvösa (Budimpešta), Filozofska fakulteta, Oddelek za slavistiko in baltistiko, Katedra za ukrajinistiko / Eötvös Loránd Tudományegyetem (Budapest), Bölcsészettudományi Kar, Szláv és Balti Filológiai Intézet, Ukrán Filológiai Tanszék zoltand@staff.elte.hu Slovanske izposojenke v madžarščini Prispevek obravnava slovansko-madžarske stike od spornih začetkov do danes. Podrobneje se ukvarja z vprašanjem slovanskega substrata v madžarščini; na podlagi najstarejših slovanskih izposojenk v madžarščini se domneva tudi slovansko narečje bolgarskega tipa v Panonski nižini v času naselitve Madžarov (konec 9. stoletja). Najzgodnejše izposojenke so večinoma prevzete iz teh dveh poznopraslovanskih narečij. Po 12. stoletju že obstaja možnost za uvrščanje slovanskih izposojenk v posamezne slovanske jezike, vendar jih lahko razlagamo hkrati tudi iz več slovanskih jezikov zaradi velike podobnosti med posameznimi slovanskimi jeziki. 1 Začetki slovansko-madžarskih jezikovnih stikov Madžari so bili v stiku s predniki Slovanov že v času bivanja na vzhodnoevropski rav- nini v 9. stoletju. Predniki vzhodnih Slovanov so slovansko ime Madžarov * ǫgъr- (od tod starorus. угре, угорский, ukrajinsko угорець, угорський, poljsko Węgrzy, węgierski, slovensko Oger, ogerski ‘Madžar, madžarski’) prevzeli iz turanskega etnonima * onogur pred denazalizacijo nosnikov v vzhodno slovanščini, torej pred sredino 10. stoletja. Ta etnonim so Slovani predali drugim evropskim jezikom s posredovanjem srednjegrškega Οὖγγροι, srednjelatinskega (H)ungarus, (H)ungaria (angleško Hungary, francosko Hongrie, nemško Ungar, Ungarn ‘Madžari, Madžarska’ (prim. Vasmer 3: 172; Anikin 6: 234–235). Staro ime Slovanov tót so si Madžari verjetno izposodili iz baltskih jezikov, prim. staroprusko tauto ‘država’, litovsko tautà, latvijsko tàuta ‘ljudstvo, narod’ (prim. Zoltán 2009). Nekaj zgodnjih slovanskih izposojenk je lahko prešlo v madžarščino iz vzhodnoslo- vanskih narečij, ko so predniki Madžarov bivali v stepski coni vzhodnoevropske rav- nine. Po raziskovalcih so takšne zgodnje vzhodnoslovanske izposojenke npr. tanya ‘ribiška koča’ (prim. starorus. tonja), naszád ʻneka vrsta ladje’ (prim. starorus. nasadъ) in halom ’grič’ (prim. starorus. хъlmъ; Hadrovics 1989: 24; Kniezsa 1955: s. v.). Domnevano je bilo vzhodnoslovansko poreklo še teh besed: etnonim lengyel < lengyen ʻPoljakʼ, szégye ‘ribiško orodje’ < starorus. sěža in varsa ’vrša’ < starorus. verša < * vьrša (Kniezsa 1955; EWU: s. v.). Toda brez formalnih kriterijev je težko izpostaviti 416 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 tiste besede iz množice zgodnjih slovanskih izposojenk madžarščine, ki so res lahko bile prevzete pred naselitvijo Madžarov v Panonski nižini. To pomeni, da je vzhodno- slovansko poreklo teh besed le domnevano, a ga z vso gotovostjo ne moremo dokazati (Kniezsa 1943: 189; Xelimskij 2000: 414–415; Zoltán 2017a). Najverjetnejša vzhodnoslovanska izposojenka, ki je bila prevzeta pred naselitvijo Ma- džarov v Panonski nižini, je etnonim lengyel (< lengyen), ki izvira iz imena slovanskega plemena * lędjan(e). To pleme se je po Konstantinu Porfirogenetu (Λενζανῆνοι, Λενζενίνοις, DAI cap. 9, 37) nahajalo na severnih pobočjih Karpatov, kar se dobro ujema s potjo Madžarov v Panonsko nižino preko Karpatov. Toda obstaja starosrb. Leđanin ‘Poljak’ (EWU 2: 888), ki so ga rekonstruirali na podlagi latinskega prevoda (17. stoletje) neke izgubljene srbske kronike iz 16. stoletja in se pojavi samo v zvezi z madžarskimi kralji jagelonske dinastije (Mažuranić 1908–1922: 587). Nadalje je v srbski in hrvaški folklori znano tudi legendarno mesto Leđan grad, čeprav je prvič zapisano šele na začetku 19. stoletja. Če prvi del besedne zveze Leđan res izvira iz tega imena plemena in ni prešel v srbščino z madžarskim posredovanjem, kot to svetujejo nekateri raziskovalci (Rj JAZU 5: 955, na podlagi tega tudi ÈSSJa 15: 44), potem so ga Madžari lahko spoznali ne samo »med potjo«, med preseljevanjem s pomočjo vzho- dnih Slovanov, temveč tudi pozneje v Panonski nižini, ker je to ime bilo znano tudi v krogu lokalnih Slovanov. Glede tega se je težko odločiti, saj te besede ni v res starih, originalnih srbskih in hrvaških jezikovnih spomenikih. 2 Slovanski substrat v madžarščini Jezikovni stik Slovanov in Madžarov se je začel torej še pred naselitvijo Madžarov v Panonski nižini (pred koncem 9. stoletja), vendar so jezikovni sledovi tega stika v ma- džarščini negotovi in teh vprašljivih vzhodnoslovanskih izposojenk ni več od ducata. Množica slovanskih izposojenk v madžarščini se je udomačila po naselitvi (895) v Pa- nonski nižini, kjer so Madžari od naselitve do danes, to je že več kot 1100 let, v tesnem jezikovnem stiku s slovanskimi narodi. Značaj in intenzivnost tega stika sta se sčasoma spremenila, vendar je na madžarščino največji vpliv od vseh drugih tujih jezikov imelo prav slovanstvo. V zadnjem dokončanem razlagalnem slovarju madžarskega knjižnega jezika v več zvezkih (ÉrtSz) je 9,36 % korenskih besed slovanskega porekla. Za pri- merjavo: v istem slovarju je delež korenskih besed ugrofinskega porekla 10,1 %; slo- vanskih izposojenk je približno dvakrat več kot turških (4,59 %) ali nemških (5,43 %) (Papp 1967: 52). Toda dodati je treba, da statistika korenskih besed kaže, da pogostost pojavljanja slovanskih izposojenk v madžarskih besedilih bistveno zaostaja za pogo- stostjo pojavljanja besed ugrofinskega porekla: med 100 najpogostejšimi besedami je le ena beseda slovanskega porekla, in sicer beszél, ki je na 90. mestu seznama. Tudi med 1000 najpogostejšimi besedami je približno samo 40 besed slovanskega porekla Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 417 ali besed, tvorjenih iz slovanske osnove (v padajočem zaporedju pogostosti: dolog, szoba, csinál, asztal, munka, dolgozik, ablak, pénz, baj, utca, barát, szabad, udvar, rend, ruha, család, konyha, tiszta, király, beszélget, tiszt, gazda, beszéd, csoda, ebéd, vacsora, drága, német, beszélgetés, szerencse, terem, kabát, micsoda, hiba, szolgálat, szabadság, utcai, óriási, pince, parancs, kulcs, tör; prim. Füredi, Kelemen 1989). Razlagalni slovarji seveda vsebujejo samo občna imena. Tudi med lastnimi imeni jih je izrazito veliko slovanskega porekla. Od dobro znanih priimkov so slovanskega porekla na primer: Babics, Csermanek, Grosics, Horacsek, Janurik, Jeszenszky, Kohut, Kossuth, Lezsák, Medzihradszky, Mersich, Nemecsek, Novák, Prisztás, Riba, Zászkalicz-ky, Zsilinszky. Sándor Petőfi je tvoril svoj psevdonim s kalkiranjem svojega prvotnega priimka Petrovics. Še več je priimkov, ki so nastali z madžarskim poimenovanjem in vsebujejo korenske besede slovanskega porekla, ker so Madžari prevzeli veliko imen poklicov, časti in narodov, ki so pozneje pogosto postali priimki ( Asztalos, Bodnár, Kádár, Kovács, Mészáros/ Menszáros/ Mensáros, Molnár, Takács; Bán, Császár, Ki-rály, Vajda; Görög, Horvát(h), Lengyel, Német(h), Olasz, Oláh, Szász). Podobno je tudi z zemljepisnimi imeni: Madžari so prevzeli veliko zemljepisnih imen iz slovanščine: Balaton (‘blaten, močvirnatʼ), Csongrád (‘črni gradʼ), Csorna (‘črn’), Kesztölc (‘majhna cerkev’), Légrád (‘grad na levi strani’), Nógrád (‘novi grad’), Pécs (‘krušna peč’), Pest (‘jama’ – prvotno se nanašalo na Budim), Szeleste (‘nastanitev’), Tapolca (‘topel izvir, vrelec/potok’), Visegrád (‘grad na višini’), Zagyva (‘sajast, temne barve’). Tudi z madžarskim poimenovanjem je nastalo precej zemljepisnih imen, ki vsebujejo slovanski koren, oz. slovanske korene. Razlog tega je, da so jih naši pred- niki tvorili iz apelativov slovanskega izvora, zato so v zemljepisnih imenih pogoste osnove kot király, patak, puszta, szabad, szent, szerda, szombat, ki se lahko celo na-kopičijo v posameznih zemljepisnih imenih: toponim Szentkirályszabadja je gotovo nastal z madžarskim poimenovanjem, čeprav so vsi deli zloženke živa občna imena s samostojnim pomenom in slovanske izposojenke ( szent < * svętъ, király < * kralь, szabad < * svobodь; - ja pa je madžarska pripona). Zato je samoumevno, da so se klasični predstavniki madžarske slavistike – Oszkár Asbóth (1852–1920), János Melich (1872–1963), István Kniezsa (1898–1965), László Hadrovics (1917–1997), Lajos Kiss (1922–2003) – ukvarjali z raziskovanjem slo- vanskih prvin madžarščine, ki jih obravnava tudi poseben etimološki slovar (Kniezsa 1955). V tem temeljnem delu je 1252 besed, ki so gotovo slovanskega izvora. 484 jih je živih v knjižnem jeziku, 694 jih je dialektizmov in 74 jih je že zastarelih (Kiss 1994). Slovanske izposojenke v madžarščini so najprej zanimale slovanske raziskovalce. Prvi korak je napravil Dalmatinec Faust Vrančić (1551–1617), ki je svojemu petjezikov- nemu slovarju kot prilogo dodal seznam 305 hrvaško-madžarskih besed ( Vocabvla Dalmatica qvae Vngari sibi vsvrparvnt, Verantius, 1595, str. 118–123). V času pred 418 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 nastankom znanstvenega jezikoslovja sta Slovak Štefan Leška (1757–1818) (prim. Le- schka 1825) in Moravec Gregor Dankovszky (1784–1857) (prim. Dankovszky 1833) predlagala slovanski izvor precej madžarskih besed. Prvo povzemajoče znanstveno delo o tej temi je prav tako napisal raziskovalec slovanskega porekla, in sicer Slove- nec Franc Miklošič (1813–1891) (Miklosich 1871; prim. Zoltán 1992). V raziskovanju slovansko-madžarskih jezikovnih stikov je dosegel izredne rezultate Jevgenij Helim- skij (1950–2007) iz Rusije v 20. stoletju (prim. Xelimskij 2000: 404–466; Stachowski 2009). Najpomembnejši raziskovalci madžarske slavistike 20. stoletja (János Melich, István Kniezsa, László Hadrovics, Lajos Kiss, Imre H. Tóth) in po njih tudi najpomembnejši madžarski jezikoslovci (Géza Bárczi) so priznali, da je v madžarščini veliko slovan- skih izposojenk. Kljub temu so pomen tega dejstva poskusili zmanjšati s tem, da je bil prvotni slovanski vpliv na madžarščino velik, a da posamezni slovanski jeziki (ruščina, bolgarščina, srbščina, hrvaščina, slovenščina, slovaščina, češčina, poljščina, ukrajinšči- na itn.) na madžarščino niso imeli večjega vpliva kot kateri koli drugi jezik, s katerim je bila madžarščina v stiku skozi svoj zgodovinski razvoj. Po tem mišljenju so posamezni slovanski jeziki bili v stiku z madžarščino od samih začetkov skupnih stikov, podobno kot je danes na jezikovnih mejah pri zamejskih Madžarih. Klasično pojmovanje te teze pri Melichu: »In če bomo sčasoma za vse slovanske izposojenke lahko dokazali, iz ka- terega jezika so prevzete, bomo videli, da čeprav je slovanski vpliv v našem jeziku res velik, vpliv posameznih slovanskih jezikov ni večji od starega turškega ali italijanskega vpliva« (Melich 1910: 31). Slovanski jeziki so drug drugem podobni, kar je prepoznavno tudi danes. Po eni strani gre za to, da je bil prajezik Slovanov, tj. praslovanščina, ki so jo govorili na relativno majhnem območju (med srednjim tokom Visle in Dnepra), dokaj enoten do 6. stoletja po Kr. Praslovanščina se je začela diferencirati šele v dobi velike slovanske ekspan- zije v 7. in 8. stoletju in razvoj posameznih slovanskih jezikov se je končal šele v 12. stoletju (prim. Troubetzkoy 1922). Po drugi strani gre za to, da slovanski jeziki niso samo živeli v neposredni geografski bližini, temveč so bili v stalnem jezikovnem in kulturnem stiku drug z drugim. Torej Madžari v Panonski nižini in njeni soseski na koncu 9. stoletja niso bili v stiku s posameznimi slovanskimi jeziki, ampak s različnimi narečji razpadajoče praslovanščine, v kateri se je že začela diferenciacija. Iz tega sledi, da v zgodnjem obdobju slovansko-madžarskih stikov, ki je trajalo do 12. stoletja, še ne moremo govoriti o slovenskih, bolgarskih, hrvaških, slovaških itn. izposojenkah, ker je jezikovni razvoj teh jezikov še trajal. Stare slovanske izposojenke v madžarščini so lah- ko prevzete iz starih oblik katerega koli slovanskega jezika v času naselitve Madžarov (npr. starejše oblike besed kot bab, bába, dajka, déd, ikra, mák, patak, rák, széna, szita so približno enake tudi v sodobnih sosednjih slovanskih jezikih). Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 419 Drugo obdobje prevzemanja slovanskih prvin se razlikuje od tistega prvega tudi glede kakovosti. Takrat so na madžarščino vplivali že dobro diferencirani sosednji slovanski jeziki, ki so se precej tudi medsebojno razlikovali, saj s pomočjo njihovih glasoslovnih in kulturnih značilnosti lahko ugotovimo, da je npr. kótyavetyél prevzeto iz srbščine, pesztonka iz slovaščine, harisnya je ukrajinskega, pogrom pa ruskega porekla. Med dvema obdobjema je še ena temeljna razlika. Stare slovanske izposojenke se pojavijo na celotnem jezikovnem prostoru in skoraj na vseh pomenskih poljih, zato te besede niso prešle v madžarščino s stikanjem na jezikovnih mejah, ampak z asimilacijo večjih skupin slovansko govorečega prebivalstva v osrednjih delih Panonske nižine (Balassa 1937: 46). Od pomembnih tujih raziskovalcev te problematike v bližnji preteklosti je Jevgenij Helimskij zastopal in z dokazi potrdil stališče, da so Madžari stare slovanske izposojenke prevzeli predvsem z asimiliranjem slovanskega prebivalstva v osrednjih območjih Panonske nižine, ne pa na njenih robovih med stikanjem s sosednjimi Slova- ni (Xelimskij 2000: 418–434). Stališče Jevgenija Helimskega, da so najstarejše slovanske izposojenke v madžarščini substratne in izvirajo iz poznopraslovanskega narečja (po Helimskem panonskoslaven- sko narečje), ki so ga govorili Slovani v Panonski nižini, ki so se pozneje popolnoma asimilirali, zelo jasno, je treba njegove preveč kategorične trditve malo dopolniti. Po eni strani so bili Madžari v stiku tudi s sosednjimi slovanskimi jeziki in ne samo s tistim, ki so ga govorili lokalni Slovani. Seveda je veliko manj zgodnjih izposojenk, ki so posledica obrobnih jezikovnih stikov, od tistih izposojenk, ki so bile prevzete od tukajšnjih Slovanov med dolgoletnim sobivanjem z njimi. Kljub temu so izpričane in njihovo pot lahko spremljamo (prim. npr. hálát ad, karácsony, pitvar; prim. Zoltán 2015). Po drugi strani se je Helimskij trudil, da bi panonske slovanščine predstavil kot enotno narečje, vendar s podrobno analizo lahko ugotovimo, da gre vsaj za dva tipa slovanskega narečja. Glede na to, da ohranjenih jezikovnih spomenikov asimiliranih Slovanov Panonske nižine ni, so edini vir za raziskovanje njihovega jezika pač stare slovanske izposojenke v madžarščini oziroma njihove narečne značilnosti. Eden jezik dajalec je nedvomno bila tista panonska slovanščina, ki je bila južnoslovansko-zahodnoslovansko prehodno narečje. To narečje je bilo most med jeziki prednikov današnjih Hrvatov in Slovencev ter prednikov Moravcev in zahodnih Slovakov, ki je bilo razširjeno v večjem delu Prekdonavja. V tem narečju so se zahodnoslovanske jezikovne značilnosti prepletale z južnoslovanskimi. Zahodnoslovanska značilnost je razvoj psl. * ort-, * olt- > * rot-, * lot- na vzglasju, kar se je v madžarščini spremenilo v a-: madž. rab < panonsko slovan. * robъ < zgodnje psl. * orbъ, madž. lakoma < panonsko slovan. * lokoma < zgodnje psl. * olkoma. Zahodnoslovanska značilnost panonske slovanščine je tudi ohranitev psl. * dl (v južnoslovanskih jezikih * dl > l), kar se je v madžarščini razvilo v ll (* vidla > villa, * motovidlo > motolla). Obenem pa razvoj psl. * tj in * dj kaže na južnoslovansko 420 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 narečje oziroma na narečje prednikov Hrvatov in Slovencev: na mestu * dj je v madžar- ščini gy (prim. hrv. đ): madž. megye < psl. * medja (prim. hrv. mèđa), madž. ragya < psl. * rъdja (prim. hrv. đa). Refleks psl. * tj je v madžarščini ty ali cs (prim. hrv. ć in sln. č): madž. parittya < panonsko slovan. * pratja < zgodnje psl. * portja (prim. hrv. prȁća, sln. práča), madž. lencse < psl. * lętja (prim. hrv. lȇća, sln. léča). Poleg tega narečja je na tem prostoru obstalo še eno drugo narečje, v katerem se na- mesto psl. * dl nahaja l, tako kot v večini južnoslovanskih in vzhodnoslovanskih nare- čij. Ta l je ohranjen tudi v madžarščini: madž. zab(o)la < južnoslovan. * zobalo < psl. * zobadlo, madž. nyoszolya < južnoslovan. nosilo < psl. * nosidlo. Iz psl. * ort-, * olt- na vzglasju se je razvilo rat-, lat- kot v vseh južnoslovanskih narečjih, kar se odražava v madžarščini kot rá- (za la ni primera): madž. nar. rásza ʻsadikaʼ < južnoslovan. * rasadъ < * raz-sadъ < psl. * orz-sadъ (izpeljanka iz glagola * orz-saditi ʻrazsaditiʼ), prim. bolg. rázsad ʻrazsad, razsaditevʼ, hrv. rȁsa ʻrazsad, razsaditev, sadikaʼ; madž. zastar. rászt ʻotekanje vraniceʼ < južnoslovan. * rastъ < psl. * orstъ, prim. hrv. rȁst ʻrastʼ; (nekoč) ʻbolezen vraniceʼ. Refleksa psl. * tj in * dj sta št in žd, prav tako kot v stari cerkveni slovanščini, stari bolgarščini in sodobni bolgarščini: madž. nyüst < starobolg. ništi < psl. * nitji, madž. mostoha < starobolg. maštexa < psl. * matjexa, madž. mezsgye < starobolg. mežda < psl. * medja, madž. rozsda < starobolg. rъžda < psl. * rъdja. Vse te značilnosti lahko razlagamo samo iz bolgarščine oz. bolgarskega tipa slovanskega narečja (prim. Zoltán 2013). Tukaj navedeni primeri bolgarskega tipa so razširjeni po vsem madžarskem jezikov- nem prostoru. Verjetno je takšna bila tudi zastarela beseda rászt, ker ni podatka, da bi to bil dialektizem. Glede razširjenosti tega narečja bolgarskega tipa nam je v pomoč edino beseda rásza ʻsadikaʼ. Ta dialektizem se pojavi večinoma le na slovaško-madžar- ski jezikovni meji, toda te besede v sosednji slovaščini ni (drugače bi bila domnevna izhodiščna oblika * rozsad). Za ugotovitev razširjenosti tega narečja v Panonski nižini so nam v pomoč tudi zemljepisna imena s sestavino pest. Psl. * ktь se je razvilo v št od vseh slovanskih jezikov samo v bolgarščini (psl. * pektь > starobolg. peštь > madž. pest ʻkrušna peč, jamaʼ). Ta beseda ni samo glasoslovni, temveč tudi semantični bolgarizem. Ustreznice psl. * pektь so prisotne v vseh slovanskih jezikih, vendar samo v pomenu ʻpeč, krušna pečʼ. Pomen ʻjamaʼ, ki je nastal s pomenskim prenosom je izpričan samo v bolgarščini: pešt ‘peč, krušna peč; jama’, toda ta pomen je znan že tudi v stari bolgar- ščini: peštь ‘1. kemence, 2. barlang’ (SJS 3: 32). György Dénes je zbral in analiziral zemljepisna imena s sestavino pest v pomenu ʻjamaʼ – Pest pataka, Pes(t)kő, Kőpes(t). Ta zemljepisna imena so razširjena od Budimskega gričevja do Bükka, nadalje severno od tega območja, in sicer od doline Váha do severnega Borsoda (Dénes 2009). István Kni- ezsa (1963: 28–32) še ni poznal vseh zemljepisnih imen s sestavino pest, za katere je György Dénes pozneje na terenu preveril, ali prvotno pomenijo ʻkrušna pečʼ ali ʻjamaʼ. Toda Kniezsa je bil v luči svojih podatkov o teh zemljepisnih imenih v pomenu ʻjamaʼ Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 421 prepričan, da je slovansko prebivalstvo, ki je živelo tukaj že pred osvojitvijo domovine s strani Madžarov, govorilo južnoslovansko narečje bolgarskega tipa. Ta zemljepisna imena se nahajajo od okolice Budimpešte do hribovja Bükk, torej je slovansko prebi- valstvo živelo južno od pogorja Börzsöny–Cserhát–Mátra–Bükk. Raziskave Györgya Dénesa so pravzaprav razširile ta prostor z zemljepisnimi imeni s sestavino pest nekdanjih županij Hont in Gömör na slovaški strani današnje državne meje. Upoštevanje bolgarskoslovanskega substrata zahteva prevrednotenje kronologije slo- vanskih izposojenk, ki odražajo nekdanja nosna samoglasnika. Denazalizacija v bol- garščini se je vršila bistveno pozneje kot v vzhodni slovanščini (o kateri imamo točne podatke) in panonski slovanščini (kolikor se to da predpostaviti na podlagi sosednjih jezikov – hrvaščine, slovenščine in slovaščine). Iz tega sledi, da slovanske izposojenke, ki zrcalijo slovanski nosni samoglasnik (tukaj navedemo samo najbolj znane – bolond, csombor, donga, dorong, galamb, gomba, gerenda, goromba, konkoly, konc, korong, lengyel, lencse, lanka, munka, abroncs, péntek, pisztráng, porond, rend, rombol, szombat, szomszéd, szent(el), szerencse, tompa) niso bile nujno prevzete v nekih desetletjih neposredno po naselitvi Madžarov (in v Prekdonavju), ampak so lahko bile prevzete v 11.–13. stoletju, vendar na srednjem in vzhodnem ter severovzhodnem delu jezikovnega prostora vsaj do takrat, ko Madžari še niso asimilirali bolgarskoslovanskega prebivalstva. To pomeni, da para menszáros ~ mészáros, donga ~ duga nista bila nujno prevzeta v različnem obdobju, ampak sta lahko prevzeta vzporedno na različnih lokacijah, tj. da sta različici. Za sklepanje o slovanskih jezikovnih/narečnih predpodobah moramo upoštevati tudi časovno zaporedje in prostorsko razširjenost glasoslovnih sprememb. Sprememba y > i se začne na primer na jugozahodu (današnji hrvaški in slovenski jezikovni prostor) že v 9. stoletju, na jugovzhodu (današnji bolgarski jezikovni prostor) pa šele v 13. stoletju in na severozahodu v 14.–15. stoletju. Torej pri Slovanih na Ogrskem lahko prideta v poštev dve vrsti izgovora v 10.–12. stoletju. Res je, da se je y razvil v i tudi v madžar- ščini, ampak madžarščina je ohranila nekdanji y, kar razlagamo s tem, da v teh besedah ni vokalne harmonije: vydra > vidra, vyžigati > vizsgál. Isti slovanski koren je bil lahko prevzet tudi z i: styd(iti) > szidok, toda styděnije > szígyen ~ szégyen. Za ugotovitev starosti je primernejša usoda slovanskih polglasnikov ( ь, ъ). Njuno drugo ime je reducirana samoglasnika, a to je napačno poimenovanje, ker sta bila v 10.–11. stoletju še polna samoglasnika, ki so ju lahko identificirali tudi neslovanski govorci. Tudi kasneje sta upadla le v določenih položajih, saj sta se v drugih položajih razvila v druge kratke samoglasnike. Po Gyuli Décsyju smo lahko prepričani, da so ju v 10.–11. stoletju izgovarjali takole: ъ so izgovarjali kot kratek u, ь pa kot kratek i, oz. kakor pravi previdno Décsy (1958: 384), sta to bila samoglasnika, ki so ju Finci in Madžari slišali kot kratek u in kratek i. Isto je tudi pri starih slovanskih izposojenkah v grščini, 422 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 prim. srednjegr. (od 13. stoletja) χουμέλι, novogr. χούμελι ‘hmelj’ < slovan. * xъmelь ‘hmelj’ (prim. Zoltán 1979: 472). O besedi pisztráng (< pьstrogъ) (1261: Pistrungus potoc ʻpotok s postrvmiʼ, TESz 3: 216), ki je izpričana od 13. stoletja in se pojavlja v okolici Košic, trdimo, da je zelo verjetno bila prevzeta pred 12. stoletjem, ko »so prvi polglasnik še izgovarjali« (Kniezsa 1955: 424). V tem položaju je bil palatalni ь v šibki poziciji v sosednjih slovanskih narečjih, pozneje je povsod izpadel (prim. slš. pstruh, polj. pstrąg, ukr. пструг). Zaradi tega bi bolgarskoslovanska oblika iz 12.–13. stoletja, v kateri je bil še nosnik, bila prevzeta ne kot pisztráng, ampak kot * pasztrang. V tako imenovanih krepkih položajih je slovan. ъ imel enak razvoj v madžarščini kot slovan. u. Slovanska beseda sluga je preko oblike * szuluga (okrog 1138 Sulgadi, 1228 Zuluga TESz 3: 777) postala szolga; podobno je iz slovan. * blъxa (po 1228 Bolchas TESz. 1: 332) na koncu postala bolha. To pomeni, da ima madžarščina enak refleks tako za slovan. ъ kot za slovan. u. Mislim pa, da je madž. beseda takács, ki je izpričana od 14. stoletja, prevzeta iz poznejše oblike * tkač, tj. brez obeh polglasnikov ъ (* tkač > takács kot * brat[ъ] > barát). V starih slovanskih izposojenkah imata tudi slovan. ь in slovan. i enak refleks. V madžarščini se je i v istem položaju razvil tako v slovan. samostalniku čьstь > tiszt (okrog l. 1315 tiſteſ TESz 3: 924; prim. Kniezsa 1955: 524–525) kot tudi v slovan. pridevniku čistь/ čista/ čisto > tiszta (okrog 1350: tiſtan TESz 3:925; prim. Kniezsa 1955: 525–526) kot tudi se je razvil i iz obeh samoglasnikov v besedi igric (< slovan. * igrьcь, Kniezsa 1955: 221). Stare slovanske izposojenke so se v veliki meri prilagodile madžarskemu glasoslov- nemu sistemu. Zaradi madžarske vokalne harmonije gre za izravnavo v smeri slo- vanskega naglašenega samoglasnika (obědъ > ebéd, četa > csata), redko pa v obeh smereh ( čeljadь > cseléd in család, s poznejšim razlikovanjem pomena). V takratni slovanščini je vladalo pravilo odprtih zlogov, torej so se zlogi lahko končali le na samoglasnik. To ni bilo obvezno v madžarščini, kjer so celo samoglasniki v odprtih zlogih večinoma izpadli ( mъlynarь > molnár, malina > málna). Odprti zlogi so v slovanščini lahko imeli več soglasnikov pred samoglasnikom. Tega madžarščina ni prenesla, zato je prišlo do sprostitev teh soglasniških skupin. To se je lahko uresničilo z dodajanjem samoglasnika na vzglasju ( stolъ > asztal, stlъpъ > oszlop), z vrinjenjem samoglasnika ( bratъ > barát, brazda > barázda, vražiti > varázsol) ali z disimilacijo soglasniškega sklopa v vzglasju ( xvala > hála, styditi > szid, svętъ > szent, Stanislavъ > Szaniszló, Vladislavъ > László). S temi in podobnimi glasoslovnimi spremembami so se stare slovanske izposojenke tako uspešno prilagodile madžarščini, da jih brez znanja katerega koli slovanskega jezika ni mogoče prepoznati kot slovanske. V mno- gih primerih so zelo daleč od svojih slovanskih predpodob (prim. npr. * služьba > zsolozsma, stranьnikъ > zarándok). Skupaj s slovanskimi izposojenkami so se v madžarščini zgodaj pojavili tudi kalki, ki so nastali po slovanskem vzorcu: kedd ‘torek’ < keted ‘drugi’ (prim. madž. két Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 423 ~ kettő ‘dva’) < * vъtorьnikъ/* vъtorъkъ ‘drugi dan v tednu’ (medtem ko so imena drugih dni v madžarščini slovanske izposojenke (edina izjema je vasárnap): szerda/ szereda ‘sreda’ < * srěda < * serda ‘sredina (tedna)’, csütörtök ‘četrtek’ < * četvьrtъkъ ‘četrti (dan v tednu)’, péntek ‘petek’ < * pętъkъ ‘peti (dan v tednu)’, szombat ‘sobota’ < * sǫbota < srednjegr. *σάμβατον); tizenegy (< tiz-en-egy) ‘11’, dobesedno: ‘10 + na + 1’ < * (j)edinъ na desęte; madžarščina je slovanski model razširila tudi na številke od 21 do 29: huszonegy ‘21’, dobesedno: ‘20 + na + 1’ itn. Izmed kalkov lahko omenimo tudi besedo világ, ki je prvotno imela pomen ʻsvetloba, luxʼ, pozneje pa pod vplivom slovan. < * světъ ʻmundus, luxʼ pridobila tudi pomen ʻmundusʼ (Kiss 1976; Zoltán, Janurik 2018). Slovansko-madžarska dvojezičnost je pustila svoje sledove tudi v tavtoloških toponimih: Ácsteszér (madž. ács ‘tesar’ + slovan. * tesarь ‘isto’), Kálsár (slovan. * kalъ ‘blato’ + madž. sár ‘isto’), Lippahárs (slovan. * lipa ‘lipa’ + madž. hárs ‘isto’; Kiss 1979). Skupaj z izposojenkami so bile prevzete tudi nekatere slovanske pripone, ki se po- javljajo tudi pri tvorbi neslovanskih besed. Pripona -ár/ -ér, ki je bila odvzeta od samostalnikov s slovansko pripono * -arь ( bodnár ‘sodar’ < * bъdьnarь, gerencsér ‘lončar’< * gъrnьčarь), se je lahko pridružila mnogim madžarskim korenom, npr. futár ‘kurir’ : fut ‘teči’, tanár ‘učitelj’ : tanít ‘učiti’, pincér ‘natakar’ : pince ‘klet’ (< * pivьnica; po vzorcu nem. Keller : Kellner), vezér ‘vodja’ : vezet ‘voditi’. Pripona -nok/ -nök, ki je bila odvzeta od slovanskih samostalnikov s pripono *- ьnikъ za poimenovanje časti na kraljevem dvoru ( asztalnok < * stolьnikъ, udvarnok < * dvorьnikъ), v 18.–19. stoletju, v obdobju jezikovne reforme, je bila dodana mnogim neslovanskim korenom: hivatalnok ‘uradnik’ : hivatal ‘urad’, írnok ‘pisar’ : ír ‘pisati’, hírnök ‘glasnik’ : hír ‘vest’, mérnök ‘inženir’ : mér ‘meriti’ (< * měriti). Slovanski vpliv na madžarsko slovnico ni bil tako močen. V bistvu gre samo za upora- bo glagola fog ʻvzetiʼ kot pomožnega glagola za prihodnjik ( menni fog ʻšel boʼ). Sledove njegove vzporednice izmed sodobnih slovanskih knjižnih jezikov najdemo samo v ukrajinščini: итиметь ʻšel bo’ < ити иметь. V tem je иметь sedanjiška oblika glagola яти ‘vzeti’. Vendar je bil prihodnjik, tvorjen z glagolom * jęti ‘vzeti’ in njegovimi oblikami, znan v vseh treh vzhodnoslovanskih jezikih in v nekaterih južnoslovanskih jezikih (stara srbščina, srednja bolgarščina), torej so ga lahko poznali tudi panonski Slovani (Zoltán 2018). 3 Izposojenke iz posameznih slovanskih jezikov Po onemitvi polglasnikov (12. stoletje), po končni razcepitvi praslovanščine, se začne novo obdobje tudi v zgodovini slovansko-madžarskih jezikovnih stikov. Od tega tre- nutka madžarščina besede prevzema iz posameznih slovanskih jezikov, ne pa iz pozno- praslovanskih narečji: pogácsa ‘pogača’ (15. st.) < srb., hrv. pògača, sln. pogáča ‘isto’, 424 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 (el)kótyavetyél ‘prodati pod ceno’ (16. st.) < srb., hrv. ko (h)oće veće [dati], dobesedno ‘kdo bo (dal/plačal več za blago)’, kukac ‘črv’ (18. st.) < srb., hrv. kúkac ‘hrošč’, paprika ‘paprika’ (18. st.) < srb., hrv. pàprika ‘isto’; kerecsen, kerecset ‘neka vrsta lovskega sokola, Falco rusticolus’ (13. st.) < rus. krečet, émelyeg ‘želodec se komu obrača’ (16. st.), émely ‘slabost’ (18. st.) < rus. хmеľ 1. ‘hmelj, Humulus lupulus’, 2. ‘pijanost’ (prim. finsko humala ‘hmelj, Humulus lupulus’ : humalainen ‘pijan’ (Zoltán 1979), csinovnyik ‘birokrat’ (19. st.) < rus. činovnik, pogrom ‘pogrom’ (od začetka 20. stoletja) < rus. pogrom ‘isto’, kulák ‘premožen kmet’ (od začetka 20. stoletja) < rus. kulak 1. ‘pest’, 2. ‘bogat kmet’; harisnya ‘nogavica’ (15. st.) < ukr. хоlоšnі ‘zimske hlače od debele bele tkanine’, poszáta ‘penica, Sylvia’ (16. st.) < slš. psota ‘revščina’, petrence ‘kopica’ (17. st.) < slš. petrenec ‘isto’, pesztonka ‘pestunja’ (18. st.) < slš. pestunka ‘isto’. Zaradi podobnosti slovanskih jezikov se ni enostavno odločiti, kateri jezik je pravza- prav jezik dajalec niti pri poznejših izposojenkah iz 20. stoletja. Ta težava se še poveča, ko gre za ustno izposojenko. Takšen primer je glagol zabrál ʻukrasti, ropati, plenitiʼ, o katerem pravijo, da je ruskega porekla in njegovo prevzemanje razlagajo z izkušnjami madžarskega prebivalstva s sovjetsko vojsko po drugi svetovni vojni (Lévai 1979: 140; Nyomárkay 2013: 76). Toda beseda ni bila prevzeta po drugi, ampak prvi svetovni vojni. Izpričana je od leta 1916 in ni nujno prevzeta iz ruščine, ampak lahko tudi iz jezikov severnih »slovanskih soborcev (češčina, slovaščina, poljščina, ukrajinščina)« monarhije. Natančnega vira se ne da določiti niti na podlagi jezikovnih kriterijev, saj so ustreznice psl. * zabьrati ʻodvzetiʼ žive v vseh teh slovanskih jezikih (češ. zabrat, slš. zabrať, polj. zabrać, ukr. zabraty, rus. zabrať). Razlikujejo se le po nedoločniški priponi in mestu naglasa ter samo s pomočjo vojnih spominov lahko domnevamo, da je beseda prešla v madžarski vojaški žargon iz jezika ukrajinskega prebivalstva vzhodne Galicije, nato v pogovorno knjižno madžarščino (EWU 2:1657; Zoltán 2017b). Precejšnje hrvaško in srbsko prebivalstvo se je preselilo na Ogrsko zaradi osmanske ekspanzije v 16.–17. stoletju. Po izgonu Turkov so načrtno naseljevali opustele osre- dnje in južne dele države s priseljenci, ki so jih zbrali iz različnih delov Habsburškega cesarstva. Med njimi so med drugimi bili tudi tedanji severnoogrski (danes Slovaška) Slovaki in Rusini. Tako so v madžarski nižini poleg manjših krajev nastala velika slo- vaška mesta (Békéscsaba, Nyíregyháza, Szarvas, Kiskörös) in rusinska naselja v Bački (Ruski Krstur, Kocura – danes Vojvodina, Srbija) in v Sremu (Vukovar – danes Hrva- ška). Iz tega sledi, da prizorišča slovansko-madžarskih jezikovnih stikov v novejšem obdobju niso bila samo obmejna območja, vendar je bilo precej slovanskih jezikovnih otokov tudi znotraj madžarskega jezikovnega prostora z mnogimi slovansko-madžar- skimi dvojezičnimi govorci. Prizorišče slovansko-madžarskih jezikovnih stikov na robu jezikovne meje je po prvi svetovni vojni pripadlo sosednjima državama (Čehoslovaški ter Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev), ki sta nastali po vojni. Severovzhodni Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 425 del jezikovne meje, t. i. Podkarpatje, pa je po letu 1944 prešel od Češkoslovaške k Sovjetski zvezi. S slovanskim vplivom na jezik madžarskega prebivalstva v sosednjih državah (Slovaška, Ukrajina, Srbija, Hrvaška, Slovenija) se ukvarjajo samostojne mo- nografije in zborniki (Göncz 1999; Csernicskó 1998; Kontra 2012, 2016; Lanstyák 2000). Po pogodbi o češkoslovaško-madžarski izmenjavi prebivalstva, ki je bila skle- njena po drugi svetovni vojni, se je precejšnji del Slovakov na Madžarskem preselil na južno Slovaško na mesto Madžarov, ki so bili iz tega območja izseljeni. S tem je zelo oslabela največja slovanska manjšina na Madžarskem in so se pospešili tudi asi- milacijski procesi na obeh straneh (češko)slovaške meje. Sovjetska vojaška okupacija Madžarske (1944–1991) in sovjetska politična ureditev nista imeli velikega jezikov- nega vpliva na knjižno madžarščino, čeprav je bilo učenje ruščine obvezno na vseh stopnjah izobraževanja. Sovjetizmi politične in tehniške terminologije ( szovjet, kulák, szputnyik) so sčasoma postali historizmi (Zoltán 1993). Popolnoma drugače pa je bilo v Podkarpatju, ki je postalo del Sovjetske zveze leta 1944. Tam je jezik madžarskega prebivalstva pod asimilacijskim vplivom ruščine in ukrajinščine (Kótyuk 2007; Baran’ 2021; Gazdag 2021). Zaradi velike podobnosti vseh sosednjih slovanskih jezikov se lahko zgodi, da so nekatere novejše slovanske izposojenke bile prevzete v jezikovno različico madžarščine, ki jo govorijo v sosednjih državah, a teh izposojenk ni v knjižni madžarščini (npr. szesztra ʻmedicinska sestra’; Gazdag 2019). Za sklep lahko rečemo, da je bil slovanski jezikovni vpliv na knjižno madžarščino in njene pokrajinske različice precej velik. Slovanske izposojenke se pojavljajo skoraj na vseh po- dročjih življenja. Še posebej veliko jih je na naslednjih pomenskih poljih: − država in pravo: király ‘kralj’ < * kralь < Karl, tiszt ‘častnik; dolžnost’ < čьstь, poroszló ‘birič’ < * pristavъ, tömlöc ‘zapor’ < * tьmьnica, paraszt ‘kmet’ < * prostъ, rab ‘suženj, zapornik’ < * robъ < * orbъ, szolga ‘služabnik, hlapec’ < * sluga, szabad ‘prost, svoboden’ < * svobodь, pénz ‘denar’ < * penę(d)zь, perel ‘tožiti’ < * pьrěti, panaszol ‘potožiti’ < * ponositi, parancsol ‘ukazati’ < * porǫčiti; − kmetijstvo: rozs ‘rž’ < * rъžь, zab ‘oves’ < * zobъ, gabona ‘žito’ < * gobino, kalász ‘klas’ < * klasъ < * kolsъ, korpa ‘otrobi’ < * krupa, konkoly ‘kokalj’ < * kǫkolь, barázda ‘brazda’ < * brazda < * borzda, kapál ‘kopati’ < * kopati, kasza ‘kosa’ < * kosa, szalma ‘slama’ < * slama < * solma, len ‘lan’ < * lьnъ, bab ‘fižol’ < * bobъ, lencse ‘leča’ < * lęča < * lętja, széna ‘seno’ < * sěno, járom ‘jarem’ < * jarьmъ, iga ‘jarem’ < * jьgo, patkó ‘podkev’ < * podъkovъ, * podъkovь, bárány ‘jagnje’ < * baranъ, jérce ‘jarica’ < * jarica; − poklici: bodnár ‘sodar’ < * bъdьnarь, bödön ‘deža’ < * bъdьnъ, vödör ‘vedro’ < * vědro, donga ‘doga’ < * dǫga, abroncs ‘obroč’ < * obrǫčь, takács ‘tkalec’ < * tъkačь, eszter-gályos ‘strugar’ < * strugarь, mészáros ‘mesar’ < * męsarь, kovács ‘kovač’ < * kovаčь, gerencsér, gölöncsér ‘lončar’ < * gъrnьčarь; 426 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 − ribolov, lov: mocsár ‘močvirje’ < * močarъ, patak ‘potok’ < * potokъ, iszap ‘blato, mulj’ < * jьzsъpъ, gát ‘jez, nasip’ < * gatь, zsilip ‘splavnica’ < * žlěbъ < * želbъ, csónak ‘čoln’ < * čьlnъkъ, számszeríj ‘samostrel’ < * samostrělъ; − krščanstvo: kereszt ‘križ’ < * krьstъ, keresztyén/keresztény ‘kristjan’ < * krьstijanъ, keresztel ‘krstiti’ < * krьstiti, szent ‘svet’ < * svętъ, malaszt ‘〈božja〉 milost’ < * milostь, pap ‘duhovnik’ < * popъ, parázna ‘prešuštnik/prešuštnica’ < * prazdьnъ < * porzdьnъ, zarándok ‘romar’ < * stranьnikъ, zsolozsma ‘brevir’ < * služьba; − družina: család ‘družina’ in cseléd ‘sluga/služkinja’ < * čeljadь, déd ‘praded/praba-bica’ < * dědъ, unoka ‘vnuk’ < * vъnukъ, dajka ‘varuška’ < * dojьka, mostoha ‘mače-ha’ < * maštexa < * matjexa, koma ‘boter’ < * kumъ; − hiša in oprema, posode, jed: eszterha ‘nadstrešek’ < * strěxa, gerenda ‘greda’ < * grę- da, pince ‘klet’ < * pivьnica, udvar ‘dvor(išče)’ < * dvorъ, asztal ‘miza’ < * stolъ, lóca ‘klop’ < * lavica, polc ‘polica’ < * polica, párna ‘vzglavnik, blazina’ < * perina, abrosz ‘(namizni) prt’ < * obrusъ, zár ‘ključavnica’ < * zavorъ, kulcs ‘ključ’ < * ključь, katlan ‘kotel, kotlina’ < * kotlovina, csésze ‘skodelica’ < * čaša, ebéd ‘kosilo, obed’ < * obědъ, uzsonna ‘(popoldanska) malica’ < * užinъ, vacsora ‘večerja’ < * večerja, pecsenye ‘pe- čenka’ < * pečenja, káposzta ‘zelje’ < * kapusta, tészta ‘testo’ < * těsto, kovász ‘kvas’ < * kvasъ, szalonna ‘slanina’ < * slanina < * solnina, kolbász ‘klobasa’ < * kъlbasa; − rastlinstvo: cser ‘cer, Quercus cerris’ < * cerъ, bodza ‘bezeg, Sambucus nigra’ < * bъzьje, málna ‘malina’ < * malina, gomba ‘goba’ < * gǫba, moha ‘mah’ < * mъxъ, szilva ‘sliva’ < * sliva, cseresznye ‘češnja’ < * črěšnja < * čeršьnja; − živalstvo: medve ‘medved’ < * medvědь, galamb ‘golob’ < * golǫbь, gerlice ‘grlica’ < * gъrdlica, szarka ‘sraka’ < * sraka < * sorka, veréb ‘vrabec’ < * vrabijь < * vorbijь, bolha ‘bolha’ < * blъxa, giliszta ‘glista’ < * glista, pióca ‘pijavka’ < * pijavica, csuka ‘ščuka’ < * ščuka, pisztráng ‘postrv’ < * pьstrǫgъ, rák ‘rak’ < * rakъ, vidra ‘vidra’ < * vydra. Med izposojenkami je največ samostalnikov, a je nekaj tudi pomembnih pridevnikov: bolond ‘nor(ec)’ < * blǫdъ, drága ‘drag’ < * dragъ < * dorgъ, gonosz ‘zloben’ < * gnusъ, izgága ‘nemiren, nestrpen’ < * jьzgaga, göndör ‘kodrast’ < * kǫdrъ, tiszta ‘čist’ < * čistъ. Poleg že prej omenjenih glagolov ( beszél, mér, keresztel, perel, panaszol, kapál) so pogosti še: gázol ‘bresti’ < * gaziti, kuruzsol ‘ukvarjati se z mazaštvom’ < * kružiti < * krǫžiti, öblít ‘izplakovati’ < * obliti, szid ‘oštevati’ < * styditi, tör ‘treti’, töröl ‘brisati’ < * terti, * tьrǫ, varázsol ‘čarati’ < * vražiti < * voržiti, vizsgál ‘raziskovati, proučevati, preiskovati’ < * vyžigati (Bárczi 1958: 94–95; Kniezsa 1955: s. v.; Zoltán 2020). Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 427 viRi in liteRatuRa anikin, Aleksandr Evgen’evič, 2009–: Russkij ètimologičeskij slovar’ 1–. (Rukopisnye pa-mjatniki Drevnej Rusi.) Moskva, Sankt-Peterburg: Nestor-Istorija. BalaSSa, József, 1937: A magyar nyelv életrajza. Budapest: Renaissance. Baran’, Jelyzaveta, 2021: Hungaro-Ucrainica. Berehove: ZUI, Užhorod: RIK-U. Bárczi, Géza, 1958: A magyar szókincs eredete. Budapest: Tankönyvkiadó. cseRnicskó, István, 1998: A magyar nyelv Ukrajnában (Kárpátalján). Budapest: Osiris. DAI = Constantinus Porphyrogenitus, 1967: De administrando imperio. Greek text edited by Gy. Moravcsik. English translation by R. J. H. Jenkins. New, revised edition. Wa-shington D. C.: Dumbarton Oaks. dankovSzky, Gregorius, 1833: Magyaricae linguae lexicon critico-etymologicum / Kri-tisch-etymologisches Wörterbuch der ungarischen Sprache. Posonii/Preßburg: Typis Haeredum Belnay. décsy, Gyula, 1958: Die Entsprechungen der gemeinslavischen Halbvokale im Finnischen und Ungarischen. Die Welt der Slaven 3. 369–388. dénes, györgy, 2009: Pest pataka. Névtani Értesítő 31. 105–111. ÉrtSz = Bárczi, Géza, oRszágH, László (ur.), 1959–1962: A magyar nyelv értelmező szótára 1–7. Budapest: Akadémiai Kiadó. ÈSSJa = tRuBačev, O. N., žuRavlev, A. F., varBot, Ž. Ž. (ur.), 1974–: Ètimologičeskij slovar’ slavjanskix jazykov. Moskva: Nauka. EWU = Benkő, Loránd (ur.), 1993–1995: Etymologisches Wörterbuch des Ungarischen 1–2 . Budapest: Akadémiai Kiadó. FüRedi, Mihály, kelemen, József (ur.), 1989: A mai magyar nyelv szépprózai gyakorisági szótára (1965–1977). Budapest: Akadémiai Kiadó. gazdag, Vilmos, 2019: Szesztra – egy kiveszett szláv jövevényszó regionális újrakölcsön-zéséről. Magyar Nyelv 115. 460–467. gazdag, Vilmos, 2021: Szláv elemek a kárpátaljai beregszászi járás magyar nyelvjárásai- ban. Monográfia. Törökbálint: Termini Egyesület. Göncz, Lajos, 1999: A magyar nyelv Jugoszláviában (Vajdaságban). Budapest: Osisris, Újvidék: Forum. HadrovicS, László, 1989: A magyar nyelv kelet-közép-európai szellemi rokonsága. János Balázs (ur.): Nyelvünk a Duna-tájon. Budapest: Tankönyvkiadó. 7–46. kiSS, Lajos, 1976: Szláv tükörszók és tükörjelentések a magyarban. (Nyelvtudományi Érte-kezések 92.) Budapest: Akadémiai Kiadó. kiSS, Lajos, 1979: Tautologische slawisch-ungarische Mischnamen in der ungarländischen Toponymie. Studia Slavica Academiae Scientiarum Hungaricae 25. 231–239. kiSS, Lajos, 1994: Kniezsa István. Budapest: Akadémiai Kiadó. kniezSa, István, 1942: Magyar–szláv nyelvi érintkezések. Gyula Szekfű (ur.): A magyarság és a szlávok. Budapest: Franklin Társulat. 168–188. kniezSa, István, 1943: Nyelvészet és őstörténet. Lajos Ligeti (ur.): A magyarság őstörténe-te. Budapest: Franklin. 178–190. 428 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 kniezSa, István, 1955: A magyar nyelv szláv jövevényszavai 1/1–2. Budapest: Akadémiai Kiadó. kniezSa, István, 1963: Charakteristik der slawischen Ortsnamen in Ungarn. Studia Slavica Academiae Scientiarum Hungaricae 9. 27–44. kontra, Miklós (ur.), 2012: A magyar nyelv Ausztriában és Szlovéniában. Budapest: Gondolat Kiadó, Alsóőr: Imre Samu Nyelvi Intézet, Lendva: Magyar Nemzetiségi Műve- lődési Intézet. Kontra, Miklós (ur.) 2016 : A magyar nyelv Horvátországban. Budapest: Gondolat Kiadó, Eszék: Media Hungarica Művelődési és Tájékoztatási Intézet. kótyuk, István, 2007: Ukrainskie zaimstvovanija v užanskom vengerskom govore. Nyíre- gyháza: Nyíregyházi Főiskola, Ukrán és Ruszin Filológiai Tanszék. lanStyák, István, 2000: A magyar nyelv Szlovákiában. Budapest: Osiris, Pozsony: Kalligram. LescHka, Stephanus, 1825: Elenchus vocabulorum Europaeorum cumprimis slavicorum Magyarici usus. Budae: Typis Typographiae Regiae Univ. Hungaricae. Lévai, Béla, 1979: Peremszókincsünk orosz elemei. Magyar Nyelvjárások 22. 139–143. MažuRanić, Vladimir, 1908–1922: Prinosi za hrvatski pravno-povjestni rječnik. Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti. MelicH, János, 1910: Nyelvünk szláv jövevényei. (A Magyar Nyelvtudományi Társaság Ki- adványai 13.) Budapest: Magyar Nyelvtudományi Társaság. MiklosicH, Franz, 1871: Die slavischen Elemente im Magyarischen. Wien: Kaiserlich- -Königliche Hof- und Staatsdruckerei. papp, Ferenc, 1967: Tőigéink. Magyar Nyelvőr 91. 45–52. Rj JAZU = Rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika 1, (1880–82) – 23 (1975–76). Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti. SJS = kuRz, Josef, Hauptová, Zoe (ur.), 1958–1997: Slovník jazyka staroslověnského / Lexicon linguae palaeoslovenicae 1–4. Praha: Academia, Euroslavica. stacHowski, Marek, 2009: Eugen Helimskis Materialien zur Erforschung der ältesten slawisch-ungarischen Sprachkontakte. Studia Etymologica Cracoviensia 14. 35–107. TESz = Benkő, Loránd (ur.), 1967–1976: A magyar nyelv történeti-etimológiai szótára 1–3. Budapest: Akadémiai Kiadó. tRouBetzkoy, N. S., 1922: Essai sur la chronologie de certains faits phonétiques du slave commun. Revue des Études Slaves 2. 217–234. vaSmer, Max, 1953–1958: Russisches etymologisches Wörterbuch 1–3. Heidelberg, Carl Winter Universitätsverlag. VeRantius, Faustus, 1595: Dictionarivm qvinqve nobilissimarvm Evropae lingvarvm, La- tinae, Italicae, Germanicae, Dalmatiae et Vngaricae. Venetiis: Apud Nicolaum Mo-rettum. xelimSkij, Evgenij Arnoľdovič, 2000: Komparativistika, uralistika: lekcii i staťi. Moskva: Jazyki russkoj kuľtury. zoltán, András, 1979. K voprosu o vostočnoslavjansko-vengerskix leksičeskix svjazjax staršego perioda. Studia Slavica Academiae Scientiarum Hungaricae 25. 465–473. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 429 zoltán, András, 1992: Die Bedeutung von Franz Miklosich für die ungarische Spra- chwissenschaft. Jože Toporišič, Tine Logar, Franc Jakopin (ur.): Miklošičev zbornik: Mednarodni simpozij v Ljubljani od 26. do 28. junija 1991. (Obdobja 13.) Ljubljana: SAZU, Univerza v Ljubljani, Univerza v Mariboru. 411–413. zoltán, András, 1993: Wpływ języka rosyjskiego na język węgierski w latach 1944–1991. Stanisław Gajda (ur.), Języki słowiańskie wobec współczesnych przemian w krajach Europy Środkowej i Wschodniej. Opole: Wyższa Szkoła Pedagogiczna im. Pow- stańców Śląskich, Instytut Filologii Polskiej. 149–151. zoltán, András, 2009: O starinnom vengerskom nazvanii slavjan tót. Sergejus Temčinas idr. (ur.): Lietuvos Didžiosios Kunigaikštystės kalbos, kultūros ir raštijos tradicijos. (Bibliotheca Archivi Lithuanici 7). Vilnius: Lietuvių kalbos instituto leidykla. 439– 441. zoltán, András, 2013: Slavjanskie dialekty Karpatskogo bassejna vo vremja prixoda ven- grov (IX v.). Studia Slavica Academiae Scientiarum Hungaricae 58. 209–218. zoltán, András, 2015: Vizantijskaja missija u vengrov. X. Vopros o slavjanskom jazyko- vom posredničestve. Anthony-Emil Tahiaos (ur.): Cyril and Methodius: Byzantium and the world of the Slavs. Thessaloniki: Δήμος Θεσσαλονίκης. 658–663. zoltán, András, 2017a: Régi keleti szláv jövevényszavaink. István Lukács (ur.): Nexus Linguarum: Köszöntő kötet a 80 éves Nyomárkay István akadémikus tiszteletére. Budapest: ELTE. 377–384. zoltán, András, 2017b: Mely szláv nyelvből jött zabrál szavunk? Magyar Nyelv 113. 225– 227. zoltán, András, 2018: Uhors’ke skladene majbutne v areaľnomu aspekti. Hungaro-Ruthe- nica 8. 183–188. zoltán, András, 2020: Hungarian and Slavic. Marc L. Greenberg (ur.): Encyclopedia of Sla- vic Languages and Linguistics Online. Leiden: Brill. . zoltán, András, januRik, Szabolcs, 2018: Entlehnungen und Kalkierungen im Ungari- schen. Kai Witzlack-Makarevich (ur.): Kalkierungs- und Entlehnungssprachen in der Slavia: Boris Unbegaun zum 120. Geburtstag. Berlin: Frank und Timme. 325–338. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 431 Előd Dudás Univerza Loránda Eötvösa (Budimpešta), Filozofska fakulteta, Oddelek za slavistiko in baltistiko, Katedra za slavistiko / Eötvös Loránd Tudományegyetem (Budapest), Bölcsészettudományi Kar, Szláv és Balti Filológiai Intézet, Szláv Filológiai Tanszék dudas.elod@btk.elte.hu Madžarske izposojenke v slovenščini Prispevek obravnava madžarske izposojenke v slovenščini. Predstavljeni so madžarizmi v knji- žni prekmurščini, sodobnih prekmurskih govorih, posebej v porabščini in slovenskem knjižnem jeziku. Prizorišče madžarsko-slovenskih jezikovnih stikov je bilo skozi stoletja Prekmurje, ki je bilo od konca 11. stoletja do konca prve svetovne vojne del Ogrske. Iz tega sledi, da je število madžarskih izposojenk v knjižni prekmurščini veliko, precej jih je tudi v sodobnih prekmurskih govorih. Glede na to, da je porabščina še vedno v aktivnem stiku z madžarščino, se v njej pojavljajo tudi novejše izposojenke, ki niso izpričane v sodobnih prekmurskih govorih. V knjižni slovenščini je najmanj madžarskih izposojenk in le nekaj jih je nevtralnih in v vsakodnevni rabi, saj so večinoma stilno zaznamovane. 1 Uvod 1.1 Jezikovni stiki Slovenščina se je skozi svojo zgodovino stikala s sosednjimi jeziki in njihovimi narečji. Z nekaterimi so bili ti stiki intenzivnejši, z nekaterimi pa manj intenzivni. Dobro so raz- iskani in predstavljeni nemško-slovenski in romansko-slovenski jezikovni stiki. Toda doslej je bilo manj pozornosti posvečene raziskovanju in predstavitvi madžarsko-slo- venskih jezikovnih stikov. Eden izmed razlogov za to je verjetno ta, da je od sosednjih jezikov slovenščina imela najmanj stikov prav z madžarščino. Jezika/jeziki, ki se stikata/stikajo hitro in pogosto, prilagajata/prilagajajo tuje izraze za poimenovanje novih predmetov in pojmov, ko jih prevzemata/prevzemajo od neke druge jezikovne skupnosti (Filipović 1986: 36). Ti izrazi, ki so prevzeti iz enega jezika v drugega, so izposojenke. Poleg termina izposojenka se v slovenski literaturi pojavlja tudi termin prevzeta beseda. Prevzeta beseda je tista, »ki ni nastala v kontinuiranem razvoju slovenščine, nekoč od davne pradavnine do danes, ki torej ni motivirana s slovenskimi (oz. slovenščini predhodnimi) besedotvornimi sredstvi« (Snoj 2005: 113). Pomembna razlika med prevzeto besedo in izposojenko je to, da je izposojenka prila- gojena slovenskemu jeziku na vseh jezikovnih ravneh (glasoslovna, oblikoslovna, skla- denjska) in besedotvorno aktivna, torej se udeležuje tvorjenja (Toporišič 1992: 334, 432 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 2004: 131). Marko Snoj poudarja, da je izposojenka praviloma beseda, ki je iz enega sosednjih narečij prešla v sosednje slovensko narečje, potem v druga slovenska narečja in na koncu lahko tudi v knjižni jezik (Snoj 2005: 114). Ta prispevek se osredotoča na madžarske izposojenke v slovenščini, vendar bodo poleg konkretnih izposojenk predstavljeni tudi tisti zunajjezikovni dejavniki, ki so prispevali k poglobitvi madžarsko-slovenskih jezikovnih stikov. 2 Madžarsko-slovenski jezikovni stiki 2.1 Kulturnozgodovinsko ozadje Prizorišče madžarsko-slovenskih jezikovnih stikov je bilo skozi stoletja Prekmurje, ki je na koncu 11. stoletja postalo del Ogrske (Zelko 1996: 97) oz. madžarske državne in cerkvene uprave. Tako je severni del tega območja prešel pod Železno županijo in v győrsko škofijo, južni del pa pod Zalsko županijo in najprej v veszprémsko, nato pa zagrebško škofijo. Do cerkvenoupravnega poenotenja je prišlo leta 1777, ko je Marija Terezija ustanovila sombotelsko škofijo. Več kot osemstoletna pripadnost Ogrski je zagotovila neposredni stik z madžarščino in madžarsko kulturo. K spoznavanju madžarščine je prispeval tudi študij prekmurskih iz- obražencev v mestih zahodne Ogrske, npr. v Požonu (danes Bratislava na Slovaškem), Šopronu, Győru, Kőszegu in Sombotelu. V teh mestih so poleg nemščine spoznali tudi madžarščino in ljudi iz drugih koncev te velike večjezikovne države. Nekateri prek- murski pisci so celo živeli daleč od svojega rojstnega kraja in delovali v drugih delih Ogrske. V županiji Somogy, v Šurdu, sta živela prevajalec Nove zveze v staro knjižno prekmurščino, Števan Küzmič in prekmurski pisec Mihal Bakoš. Evangeličanski du- hovnik in pisec Mihal Barla je živel v Szentlőrincu (Baranjska županija), pozneje pa blizu Blatnega jezera v Kővágóörsu. Tudi ti konkretni primeri lahko potrdijo, da so nekateri prekmurski izobraženci delovali v večjezičnem, pa tudi v popolnoma madžar- skem okolju daleč od slovenskega jezikovnega prostora.1 Madžarščina je imela tudi svojo prestižnost na narodnostno mešanem Ogrskem, saj je imela največ govorcev in bila od leta 1844 tudi uradni jezik namesto latinščine, ki je bila prej skozi stoletja uradni in tako tudi prestižni jezik Ogrske. K spoznavanju ma- džarščine je prispevalo tudi njeno obvezno učenje v šolah. Po letu 1879 je namreč z za- konom, ki je že pokazal raznarodovalne težnje takratne madžarske politike, madžarski jezik postal obvezni učni jezik po vseh šolah države. 1 Moramo dodati, da je v Šurdu in okoliških vaseh (Porrog, Sand, Iharosberény) v županiji Somogy živelo precej Slovencev. Evangeličanske družine so tja prišle iz okolice Murske Sobote v prvih desetletjih 18. stoletja (Šebjanič 1977: 48). Njihovi potomci so živeli tam vse do začetka 20. stoletja, nato pa so se asimilirali z madžarskim prebivalstvom. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 433 K madžarsko-slovenskim jezikovnim stikom je prispevala tudi prisotnost madžarskega prebivalstva na nekaterih območjih Prekmurja. Madžari so živeli in tudi danes živijo v dveh večjih skupinah. Manjša skupina Madžarov živi na Goričkem južno od Hodoša ob današnji slovensko-madžarski državni meji v 11 krajih. Druga, večja skupina Ma- džarov živi na južnem delu Prekmurja v Lendavi in njeni okolici. V tistih krajih, kjer so živeli Madžari, je bilo stikanje z madžarščino vsakdanje in neposredno. To so tisti zunajjezikovni dejavniki, ki so igrali pomembno vlogo v razvoju madžarsko- -slovenskih jezikovnih stikov. Plodovi večstoletnega stikanja in sožitja Slovencev in Madžarov so madžarske izposojenke v slovenščini. 2.2 Madžarske izposojenke Glede na to, da je Prekmurje bilo prizorišče tega stikanja, je jasno in razumljivo, da je število madžarskih izposojenk največje v Prekmurju, oziroma v stari knjižni prekmur- ščini in sodobnih prekmurskih govorih. Poseben je položaj porabščine, ki je seveda sorodna z drugimi prekmurskimi goričkimi govori v matici. Porabje in Porabce je dr- žavna meja, ki je nastala po odločitvi mirovnih konferenc po prvi svetovni vojni, za več desetletij ločila od Prekmurja in Prekmurcev. Ta politična odločitev je vplivala tudi na razvoj porabščine, ki je bila s tem izolirana od jezikovnega razvoja in se je ohranila v precej arhaični obliki. Zaradi izoliranosti ni bilo več stikov s prekmurskimi sosedi, ki bi Porabcem lahko posredovali nove besede, izraze za poimenovanje tehničnih novosti. Porabščina je izpolnjevala le komunikacijske potrebe vsakodnevnega vaškega življe- nja. Ko je Porabje že imelo več stikov z drugimi območji Madžarske in ga je dosegel tudi tehnični razvoj, so Porabci enostavno morali poimenovati nove pojme in predmete, zato so si vse pogosteje izposojali besede, izraze iz madžarščine (Bajzek Lukač 2009: 34). Zdaj Porabje ni več izolirano od Slovenije, vedno več je stikov s prekmurskimi sosedi, vendar ne moremo reči, da bi to vplivalo na zmanjšanje izposojanja besed iz madžarščine. Ta problematika bi zahtevala podrobne sociolingvistične raziskave, ven- dar to že presega okvire tega prispevka. Torej je največ madžarskih izposojenk prav v tistih narečjih, govorih, ki so (bili) v neposrednem stiku z Madžari in madžarščino. Podobno je tudi v primeru madžarsko-hrvaških jezikovnih stikov. Največ je madžar- skih izposojenk v hrvaški kajkavščini, potem pa v slavonskih štokavskih narečjih, saj so hrvaška kajkavščina in slavonska štokavska narečja bili v neposrednem stiku z ma- džarščino. Seveda je zanimivo vprašanje, ali so madžarske izposojenke tudi v drugih slovenskih narečjih, ali celo v knjižnem jeziku. Odgovor je pritrdilen, torej so tudi v drugih vzhodnih slovenskih narečjih žive nekatere madžarske izposojenke, nekaj pa jih je tudi v knjižnem jeziku. 434 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 2.2.1 Glasovne značilnosti madžarščine v stiku s slovenščino Prevzemanje kakršnekoli besede iz nekega jezika v drugi vodi do prilagajanja prevzete besede sistemu jezika, ki prevzema. Tako je tudi v primeru madžarskih izposojenk, ki se prilagajajo glasovnemu in morfološkemu sistemu prekmurske slovenščine. Toda je nekaj bistvenih razlik med tema dvema jezikoma, zato pogosto pride tudi do nekaterih glasovnih substitucij, prilagoditev v različnih položajih v besedi. 1) Samoglasniki: a) v medglasju: madž. /ö/ → prekm. sln. /o/, npr. madž. örök → prekm. örok; madž. /é/, nar. /ej/ → prekm. sln. /ej/, npr. cejh, cimejr, djülejš, filejr, gavalejr, kanapej, kejp, kertejs, profejta, talejr/ tallejr, tanjejr; madž. /ó/ → prekm. sln. /ou/, npr. korouna, kouruš, moudoš, šinagouga, trounuš; madž. /labialni a/ → prekm. sln. /o/, npr. somar; b) v izglasju: madž. /ő/ → prekm. sln. /e/, npr. cipele; madž. /ó/ → prekm. sln. /ov/ > /ouv/, npr. birov, főbirov, hajov, akouv, birouv, hajouv, hintouv. 2) Soglasniki: a) v medglasju: madž. /ty/ → prekm. sln. /t/, npr. bašta; b) v medsamoglasniškem položaju: madž. /ty/ → /č/, npr. fačuk; c) v izglasju: madž. /ny/ → prekm. sln. /n/, npr. baršon, dohan, hitvan, šarkan. 2.3 Madžarske izposojenke v stari knjižni prekmurščini Knjižna prekmurščina je bila ena od pokrajinskih knjižnih različic slovenščine pred nastankom enotnega slovenskega knjižnega jezika. Razvila se je na panonskem prosto- ru in imela od prve tiskane knjige (Ferenc Temlin: Mali katechizmus, Halle, 1715) do konca prve svetovne vojne bogato izročilo. Svojo jezikovno normo je dobila v prevodu Nove zveze Števana Küzmiča ( Nouvi zákon, Halle, 1771) in sčasoma pokrila vse funk- cijske zvrsti (Jesenšek 2013: 57), toda ves čas je ostal najmočnejši njen nabožni značaj. Največ madžarskih izposojenk je torej v tem knjižnem jeziku, ki je imel tesne stike z madžarščino, saj se je razvil na Ogrskem izolirano od osrednjeslovenskega jezikovnega prostora. Število madžarskih izposojenk je okrog 300. Če upoštevamo tudi izpeljan- ke, ki so tvorjene s pomočjo slovenskih besedotvornih sredstev iz osnov madžarskih izposojenk – teh je prav tako okrog 300 –, gre torej vsega skupaj za približno 600 be- sed. Besedotvorna aktivnost izposojenk kaže na to, da je izposojenka nehala biti tuja (Hadrovics 1989: 31) in se je popolnoma prilagodila pravilom jezika, ki prevzema. Madžarske izposojenke lahko razvrstimo v različna pomenska polja: − cerkev in vera, npr. aldüvati ʻžrtvovatiʼ (madž. áldoz), eršek ʻnadškofʼ (madž. érsek), jeretnik ʻkrivoverecʼ (madž. eretnek), pišpek/ püšpek/ püšpök ʻškofʼ (madž. püspök); − materialna kultura, npr. džündž/djöndj ʻbiserʼ (madž. gyöngy), kejp/ kep ʻslika, podobaʼ (madž. kép, nar. keip), vankiš/vankušec ʻblazinaʼ (madž. vánkos); Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 435 − pojmi, npr. beteg ʻbolezenʼ (madž. beteg), hasek ʻkoristʼ (madž. haszon), šorš ʻusodaʼ (madž. sors); − poklici, npr. birouv/birov ʻsodnikʼ (madž. bíró), inaš ʻhlapecʼ (madž. inas), sabo/ sa-bou ʻkrojačʼ (madž. szabó); − dejanje, npr. batoriti ʻopogumljatiʼ (madž. bátorít), kodivati/koudivati ʻberačitiʼ (madž. koldul), mentüvati ʻreševatiʼ (madž. ment); − vojaška terminologija, npr. čata ʻboj, borbaʼ (madž. csata), honved ʻpripadnik ogrskih delov vojske v Avstro-Ogrskiʼ (madž. honvéd), katana ʻvojakʼ (madž. katona); − živali, npr. oroslan/ oroslanj ʻlevʼ (madž. oroszlán), somar ʻoselʼ (madž. szamár), ša- ška ʻkobilicaʼ (madž. sáska); − pojmi, ki označujejo kakšen prostor, npr. bauta ʻtrgovinaʼ (madž. bolt, nar. baut), hatar ʻ1. meja; 2. njive, polja, senožeti okrog kraja, ki jih uporabljajo kmetjeʼ (madž. határ), varaš/varoš ʻmestoʼ (madž. város); − lastnosti, npr. butasti ʻneumenʼ (madž. buta), djingavi/ gingavi/ ginglavi ʻšibek, slabʼ (madž. gyenge), šantavi ʻšepavʼ (madž. sánta); − državna uprava in pravna terminologija, npr. követ ʻposlanecʼ (madž. követ), orsag ʻdržavaʼ (madž. ország), vama ʻmitnina, carinaʼ (madž. vám); − rastline, npr. egriš ʻkosmuljaʼ (madž. egres), kolomper ʻkrompirʼ (nar. madž. kolompér), pipiter ʻkamilicaʼ (madž. pipitér); − merske enote, npr. akouv ʻstara merska enota okrog 56 litrovʼ (madž. akó), falat ʻkosʼ (madž. falat), talejr/ tallejr ʻtolarʼ (madž. tallér); − hrana in pijača, npr. reteš ʻzavitekʼ (madž. rétes), šör ʻpivoʼ (madž. sör), tej ʻčajʼ (madž. te(j)a); − narodnosti, npr. lendjelski ʻpoljskiʼ (madž. lengyel), totski ʻslovaškiʼ (madž. tót); − medmeti, npr. ejnje ʻejʼ (madž. ejnye), nossa ʻdajʼ (madž. nosza); − deli telesa, npr. bajusi ʻbrkiʼ (madž. bajusz), čonta ʻkostʼ (madž. csont); − družina: apa ʻočeʼ (madž. apa); − številka: jezero ʻtisočʼ (madž. ezer). Med madžarskimi izposojenkami je največ samostalnikov in glagolov, npr. beteg, hatar, šaška; dičiti ʻčastitiʼ, kivanüvati ʻželetiʼ, öröküvati ʻdedovatiʼ itn. Število pridevnikov je malo manjše, npr. butasti ʻneumenʼ, lendjelski ʻpoljskiʼ, totski ʻslovaškiʼ. Druge besedne vrste so prav redke. Čas prevzemanja madžarskih izposojenk v knjižno prekmurščino se lahko razlikuje po posameznih besedah. Prve podatke za madžarske izposojenke imamo v najstarejšem delu Martjankse pesmarice, ki je nastal v 16. stoletju (Novak 1997: 21), toda nekaj izposojenk je dejansko starejših oz. je bilo prevzetih pred 16. stoletjem. Pri ugotavljanju domnevnega časa prevzema posameznih besed nam je v pomoč zgodovinski razvoj madžarščine. Nekatere izposojenke so v knjižni prekmurščini ohranjene v drugačni 436 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 obliki kot v sodobni madžarščini (o tem več v Dudás 2014). Najstarejše izposojenke, ki so bile prevzete najpozneje do konca 15. stoletja so: beteg ʻbolezenʼ, bin ʻgrehʼ, čata ʻboj, borbaʼ, deački ʻlatinskiʼ, džündž ʻbiserʼ, fotif/ fotiv ʻnezakonski otrokʼ, djingavi/ gingavi/ ginglavi ʻšibek, slabʼ, herceg ʻknezʼ, jal ʻneiskrenost, hinavščinaʼ, mertik/ mertük ʻmeraʼ, pišpek ʻškofʼ, tenta ʻčrniloʼ, varaš ʻmestoʼ. Po številu izposojenk lahko sklepamo, da so tvorile sestavni del besedja prekmurskega knjižnega jezika, vendar jih je bilo manj kot nemških izposojenk. Nekatere izmed njih so bile bolj posplošene, vsakodnevne, druge bolj redke ali celo enkratnice oz. značilne le za določenega avtorja knjižne prekmurščine. 2.4 Madžarske izposojenke v prekmurskih govorih Madžarske izposojenke so žive tudi v sodobnih prekmurskih govorih, toda o njiho- vem številu nimamo točnih podatkov. Njihovo raziskovanje bi bilo mogoče s pomočjo zbiranja besed ali na podlagi prekmurskih narečnih slovarjev, ki jih je zelo malo. Z madžarskimi izposojenkami prekmurščine se ukvarja tudi Avgust Pavel v svoji prek- murski slovenski slovnici, in sicer v poglavju Besedoslovje (Pavel 2013: 319). Priso- tnost madžarskih in nemških izposojenk v prekmurščini razlaga s tem, da prekmurščina »ni doživela načrtne obnove in ni bila negovana v šoli« (Pavel 2013: 319). Navaja 30 madžarskih izposojenk, npr. fűzati ʻvpletatiʼ, résar ʻdeležni žanjecʼ, tőreki ʻzdrobljena slamaʼ (Pavel 2013: 319), a jih je verjetno več. Na podlagi tukaj navedenih primerov lahko sklepamo, da so bile v vsakodnevnem prekmurskem govoru znane madžarske izposojenke, ki jih v tiskanih knjigah najdemo le redko, ali pa jih sploh ni. Še nekaj primerov iz slovarja beltinskega govora, npr. čös ʻpoljski čuvarʼ, gat ʻvodni jezʼ, raadaš ʻnaplačiloʼ, res ʻdelež poljskega delavca v žituʼ, targjalaš ʻzapuščinska razpravaʼ (Novak–Novak 1996: 30, 44, 122, 126, 156). Toda niso izpričane samo te izposojenke, temveč tudi tiste, ki jih najdemo v starih tiskanih knjigah, npr. beteg ʻbolezenʼ, fačuk ʻnezakonski otrokʼ, keip ʻslika, podobaʼ, pelda ʻprimerʼ, šantavi ʻšepavʼ, šereg ʻjataʼ, ta-nač ʻnasvetʼ, vankiš ʻblazinaʼ itn. (Novak–Novak 1996: 20, 39, 61, 96, 144, 146, 155, 163). Nekaj primerov iz cankovskega govora: čonta ʻkostʼ, djezero ʻtisočʼ, falat ʻkos, delʼ, saga ʻvonjʼ, verostüvati ʻbedetiʼ (Pável 1909: 11, 119, 12, 11, 23). Nekatere madžarske izposojenke kot tipične prekmurske dialektizme najdemo tudi v literarnih delih pisateljev, ki so iz Prekmurja. Nekaj primerov iz del Ferija Lainščka: − arandaš ʻzakupnikʼ: »Niti v sanjah ne bi nikdar pomislil, da jo bo kdaj srečal ob tej uri na takem mestu – njo, ki je bila iz njegove ulice in se tudi ni nikoli smela igrati z bajtarji in arandáši.« ( Muriša, str. 21); − bograč ʻgolažu podobna prekmurska jed iz krompirja in treh vrst mesaʼ: »Ves nje- gov kuharski užitek je bila namreč priprava kotlovine – in ko se je sladkokisli vonj Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 437 brbotajočega bograča proti večeru pomešal s trpkim zduhom konjskega znoja, se je ravnica skrivnostno razprla vse tja do daljnjih madžarskih pust in transilvanskih step, ki jih je bojda v mladosti po dolgem in počez prehodil.« ( Ločil bom peno od valov, str. 136); − gingav ʻšibek, slabʼ: »Dekleta, ki so stopljala ob njej, so bila mlada in gingava, kakor je bil zdaj vrbov les, njej pa je bilo skoraj triindvajset let in vsaj navznoter je že imela strije.« ( Ločil bom peno od valov, str. 14); − neni ʻtetaʼ: »Ta neni je tvoja babica –, mu je prišepnila in brez kočijaževe pomoči sestopila s koleslja.« ( Ločil bom peno od valov, str. 161). 2.5 Madžarske izposojenke v porabščini Omenjeno je že bilo, da je največ madžarskih izposojenk v porabščini, ki je še zmeraj in v vedno večji meri v neposrednem stiku z madžarščino. Poleg tega je k pojavljanju madžarskih izposojenk prispevala tudi arhaičnost porabskega besedja, saj so govorci enostavno morali poimenovati nove pojme in predmete (Bajzek Lukač 2009: 34). V teh primerih gre za zapolnjevanje vrzeli v manjšinskem slovarju s pomočjo interferenčnih pojavov (Bernjak 2011: 28). Prevzemanje besed iz madžarščine je najenostavnejši na- čin zapolnitve vrzeli v porabskem slovarju. To seveda ne pomeni, da v porabščini ni starih izposojenk, ki jih imajo drugi prekmurski govori. Toda veliko več je madžarskih izposojenk, ki so znane le v porabščini, saj imajo prekmurski govori namesto njih bese- de, izraze iz knjižne slovenščine. Nekaj primerov za stare madžarske izposojenke: baja ʻnapakaʼ, beteg ʻbolezenʼ, djezero/ gezero ʻtisočʼ, hasek ʻkoristʼ, kejp ʻslika, podobaʼ, kinč ʻzakladʼ, rosag ʻdržavaʼ, šarkan ʻzmajʼ, tanačivati ʻsvetovatiʼ, varaš ʻmestoʼ itn.2 Nekaj madžarskih izposojenk, ki verjetno niso znane v sodobnih prekmurskih govorih, npr. aktataška ʻaktovkaʼ, bena ʻhromʼ, cipzar ʻzadrgaʼ, dög ʻkadaverʼ, djüjtati ʻspravljati senoʼ, engedel/ engedej ʻdovoljenjeʼ, fodras ʻfrizerʼ, huncut ʻnavihanecʼ, irka ʻzvezekʼ, kölni ʻkolonjska vodaʼ, lakoznevati ʻlakiratiʼ (Bajzek Lukač 2009: 55, 64, 84, 114, 123, 124, 132, 161, 163, 180, 190). Marija Bajzek Lukač je pokazala na to, da je razlika med prilagajanjem starejših in novejših prevzetih madžarskih glagolov. Prilagajanje novej- ših glagolov je precej preprosto: porabski govorec doda madžarskemu nedoločniku slo- venske pripone (Bajzek Lukač 2009: 30). Nekaj primerov iz gornjeseniškega govora: baratkoznivati se ʻdružiti seʼ, butoroznivati ʻopremitiʼ, diktalnivati ʻdiktiratiʼ, dudalniva-ti ʻhupatiʼ, djilkolnivati ʻmoritiʼ itn. (Bajzek Lukač 2009: 63, 78, 100, 117, 122). Raziskovanje madžarskih izposojenk v porabščini olajšata porabsko-knjižnoslovensko- -madžarski slovar Franceka Mukiča (Mukič 2005) in narečni slovar gornjeseniškega 2 Samostalnik varaš je tudi lastno ime, in sicer je porabsko ime za Szentgotthárd/Monošter, tj. Varaš. 438 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 govora Marije Bajzek Lukač (Bajzek Lukač 2009). Madžarske izposojenke pogosto najde- mo v porabsko napisanih člankih tednika Porabje in Porabskega koledarja, v zbirkah porabskih ljudskih pravljic in v porabskih leposlovnih delih Irene Barber, Franceka Mukiča in Karla Holeca. Tukaj navajamo nekaj primerov iz Porabja, zbirke porabskih pripovedk, zbirke kratkih zgodb Karla Holeca in Garaboncijaša, prvega porabskega romana: − bauta ʻtrgovinaʼ: »Tau je dosta lepše, kak kakši plastični okrasi z baute. « ( Porabje XXII/50: 1); − bogar ʻhroščʼ: »Vej pa bogardje, koloradci že listje vcejlak dolapudjejo.« ( Andovske zgodbe/Andovske prpovejsti, str. 66); − djilejš ʻsestanekʼ: »Dja, ta pa ta moren titi na djilejš.« ( Pripovedno izročilo Slovencev v Porabju, str. 32); − erdeset ʻgozdno gospodarstvoʼ: »Prvin kak bi v Pešt odišla, sem k erdészeti (gozdno gospodarstvo) ojdla delat, tisto je žmetno bilau, vleti vrauče vzimi pa mrzlo.« ( Porabje XXII/42: 6); − höš ʻjunakʼ: »Maloga höša po tistom reböli več na velkom, kmečnom podi tö nej tak fejst stra bilau kak prva cajta.« ( Garaboncijaš, str. 60); − tanačelnök ʻpredsednik občineʼ: »Nej, eden iz Budimpešte, tistoga reda je Šabdjanin Vendel biu tanácselnök (predsednik občine) pa on je te k nam pripelo küpca, pa tak smo ga te odali.« ( Porabje XXII/47: 6); − tanač ʻnasvetʼ: »Telko tanačov je daubo, ka je ranč nej vedo, koga naj poslüša.« ( Andovske zgodbe/ Andovske prpovejsti, str. 22); − toboroznivali ʻnabirati, novačiti, pridobivatiʼ: »Zato pa so vörvali, da so je toboroznivali, ka naj nutstaupijo v Nemško drüštvo, vejpa pa te leži dobijo na Nemškom dobro plača-no delo tö...« ( Garaboncijaš, str. 64); − valastaš ʻvolitveʼ: » Valastaš se je začno v devetoj vöri.« ( Garaboncijaš, str. 59); − vankiš ʻblazinaʼ: »Pa mali vankiš kumas zdigno, pa nut pod zibeldje, nut pod maloga dejte zavca, pa tan njau.« ( Pripovedno izročilo Slovencev v Porabju, str. 111). 2.6 Madžarske izposojenke v knjižni slovenščini V prejšnjih poglavjih so bile predstavljene madžarske izposojenke v prekmurskem knji- žnem jeziku, sodobnih prekmurskih govorih in v porabščini. Seveda je zanimivo vpra- šanje, ali so madžarske izposojenke izpričane, žive tudi v slovenskem knjižnem jeziku. Na to vprašanje je odgovor pritrdilen, torej je nekaj madžarskih izposojenk živih tudi v knjižni slovenščini, čeprav jih je veliko manj kot v knjižni prekmurščini ali v sodobnem prekmurskem narečju. Za raziskovanje madžarskih izposojenk v knjižni slovenščini je najbolj primeren Slovar slovenskega knjižnega jezika, ki je leta 2014 doživel tudi posodobitev. Rezultat tega je Slovar slovenskega knjižnega jezika 2, ki je dopolnjena in deloma prenovljena izdaja starega slovarja. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 439 V knjižni slovenščini so nekatere besede madžarskega porekla vsakodnevne in nevtral- ne, npr. betežen, bunda, čipka, golaž, gumb, kočija, lepinja, orjak, soba. Samostalniki čipka, golaž, gumb, soba so verjetno prevzeti preko hrvaščine (Snoj 2003, ustrezne iztočnice). Sladkovodna riba kečiga, madž. kecsege ʻistoʼ je prav tako madžarskega porekla. Poleg teh nevtralnih je kar precej stilno zaznamovanih madžarskih izposojenk, ki so lahko slabšalne ( butast, hajduk, oproda, šantati, šantav), starinske ( hasek), zastarele ( cipela, dičiti se, dika, jezero, kinč), nižje pogovorne ( gazda) in zgodovinske ( honved) ter knjižne ( bajilo, baržun, remek, remek delo). Največ madžarskih izposojenk ima kvalifikatorje: narečno, vzhodno narečno, v madžarskem/prekmurskem okolju, nekdaj. Nekaj primerov: akov, bači, berek, beteg, čaka, čikoš, gingav, fačuk, mertik, mešter, notarijuš, pandur, palaš, plebanuš, primaš, reteš. Seveda ne manjkajo niti tiste madžarske izposojenke, ki označujejo neke madžarske značilnosti: čardaš, forint, filer, golaž, pusta. Besede bograč v starem SSKJ ni, ima pa jo nova izdaja slovarja. Bograč ni edina značilna prekmurska jed, ki je v SSKJ, toda manjkajo na primer dödoli in langaš/langoš, ki jih lahko srečamo na jedilnih listih po prekmurskih gostilnah. Nekatere madžarske izposojenke so besedotvorno aktivne, kar potrdijo njihove izpe- ljanke, npr. betežnik, betežnica, betežnost; čipkar, čipkarica, čipkarski, čipkarstvo, čip-kast, čipkati; orjakinja, orjaški, orjaškost. Lahko vidimo, da besedotvorna aktivnost madžarizmov v knjižnem jeziku zaostaja za aktivnostjo madžarizmov v prekmurščini. Nekaj primerov iz leposlovnih del: − betežen ʻonemogel, slab, bolehenʼ: »Zamajalo v njem se je in mu spodneslo tla šele takrat, ko je sestra slednjič le odprla neka vrata, ga prepustila v sobo in je čez ves beli, svetli in snažni prostor zagledal na balkonu ležalni stol in v njem šibko telo ma- lega šepetalca, ki je bilo v povezu odej videti še šibkejše in še betežnejše.« (Dominik Smole: Črni dnevi in beli dan, str. 198); − bunda ʻzimsko vrhnje oblačiloʼ: »Spredaj je stala baba v krznenem plašču, še en dedec, ki je bil njen – kot se je kmalu pokazalo – in še dva mlajša moška v bundah, ki sta gledala po nas gor in dol in premikala spodnjo čeljust naprej in nazaj.« (Rudi Šeligo: Rahel stik, str. 81); − čardaš ʻmadžarski ljudski plesʼ: »Vsi njeni gibi so zmeraj tako napeti in živi, kakor bi plesala čardaš, da, zlasti čardaš na mizi v poznih nočnih ali zgodnjih jutranjih urah ji je v največje veselje, čardaš z razbijanjem kozarcev, da letijo črepinje na vse strani in morajo urno odskočiti moški, ki so se ji, privabljeni od njenega plesa, hoteli preveč približati.« (Mira Mihelič: April, str. 141); − hasek ʻkoristʼ: »Povsem brez haska bi bilo, če bi nadrobneje razlagal, kaj se je godilo v moji duši.« (Andrej Hieng: Usodni rob, str. 103). 440 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 3 Sklep V prispevku so bile predstavljene madžarske izposojenke v slovenščini. Videli smo, da so madžarske izposojenke izpričane predvsem v stari knjižni prekmurščini, v sodobnih prekmurskih govorih in v porabščini. To razlagamo s tem, da je Prekmurje bilo prizori- šče slovensko-madžarskih jezikovnih stikov skozi stoletja oz. so na območjih, kjer živi madžarsko prebivalstvo (madžarske vasi na Goričkem in Lendava ter njena okolica), ti stiki še aktivni. Enako je tudi v Porabju, kjer so Porabci v vsakodnevnem stiku z madžarščino, torej je tudi precej novejših izposojenk, ki niso bile žive v prekmurskem knjižnem jeziku in niso znane niti v sodobnem prekmurskem narečju. V slovenskem knjižnem jeziku je le malo madžarskih izposojenk. Nekatere besede so nevtralne in vsakodnevne (npr. čipka, gumb, soba), vendar so večinoma stilno zaznamovane ali imajo v SSKJ kvalifikator, ki jih uvršča med dialektizme. viRi in liteRatuRa Bajzek lukač, Marija, 2009: Slovar Gornjega Senika 1: A–L. (Zora 66.) Bielsko Biała itd.: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru. Bernjak, Elizabeta, 2011: Madžarske besede v porabski slovenščini. Karel Gadányi, Marko Jesenšek (ur.): Az igazi tanár üzenete / Sporočilo iskrenega učitelja. Pável Ágoston szüle-tésének 125. évfordulója tiszteletére / S spoštovanjem ob 125. obletnici rojstva Avgusta Pavla. (Bibliotheca Slavica Savariensis XII.). Szombathely: Nyugat-Magyarországi Eg- yetem. 23–33. dudás, Előd, 2014: Vprašanje časa prevzema madžarskih izposojenk v prekmurski knjižni je- zik. Jezikoslovni zapiski 20/1. 17–26. Filipović, Rudolf, 1986: Teorija jezika u kontaktu: uvod u lingvistiku jezičnih dodira. (Djela Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti 59.) Zagreb: JAZU, Školska knjiga. HadRovics, László, 1989: A magyar nyelv kelet-közép-európai rokonsága. János Balázs (ur.): Nyelvünk a Duna-tájon. Budapest: Tankönyvkiadó. 7–46. Hieng, Andrej, 1957: Usodni rob. Maribor: Založba Obzorja. Holec, Karel, 2003: Andovske zgodbe / Andovske prpovejsti. Murska Sobota: Franc-Franc. jeSenŠek, Marko, 2013: Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjižnega jezika. (Zora 90.) Bielsko Biała itd.: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozof- ska fakulteta, Univerza v Mariboru. lainšček, Feri, 2003: Ločil bom peno od valov. (Knjižna zbirka Beletrina.) Ljubljana: Študentska založba. lainšček, Feri, 2006: Muriša. (Knjižna zbirka Beletrina.) Ljubljana: Študentska založba. novak, France, novak, Vilko, 21996: Slovar beltinskega prekmurskega govora. Druga, popravljena in dopolnjena izdaja. Murska Sobota: Pomurska založba. novak, Vilko, 1997: Prekmurska Martjanska pesmarica. Vilko Novak (ur.): Martjanska pesma- rica. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 3–64. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 441 MiHelič, Mira, 2005: April. (Zbirka Slovenska zgodba 37.) Ljubljana: DZS. Mukič, Francek, 2005: Porabsko-knjižnoslovensko-madžarski slovar. Szombathely: Zveza Slovencev na Madžarskem. Mukič, Francek, 2005: Garaboncijaš. Murska Sobota: Franc-Franc. pavel, Avgust, 2013: Prekmurska slovenska slovnica / Vend nyelvtan. Prev. Marija Bajzek Lu-kač. (Zora 100.) Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književno- sti, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru. pável, Ágost, 1909: A vashidegkuti szlovén nyelvjárás hangtana. (Magyarországi szláv nyelvjárások I.). Budapest: Magyar Tudományos Akadémia. Porabje. Časopis Slovencev na Madžarskem. Pripovedno izročilo Slovencev v Porabju. Pravljice in povedke z zvočnih posnetkov Milka Ma-tičetovega. Ur. Marija Kozar Mukič, Dušan Mukič, Monika Kropej Telban. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2017. Smole, Dominik, 1958: Črni dnevi in beli dan. Maribor: Založba Obzorja. Snoj, Marko, 2005: O prevzetih besedah, tujkah in izposojenkah. Slovenski jezik – Slovene linguistic studies 5. 113–122. šeBjanič, Franc, 1977: Protestantsko gibanje panonskih Slovencev. Murska Sobota: Pomurska založba. Šeligo, Rudi, 1975. Rahel stik. Ljubljana: Mladinska knjiga. topoRišič, Jože, 1992: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba. topoRišič, Jože, 42004: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja zelko, Ivan, 1996: Zgodovina Prekmurja. Murska Sobota: Pomurska založba. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 443 Jutka Rudaš Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za madžarski jezik in književnost jutka.rudas@um.si Razvojni lok madžarske proze od 60-ih let prejšnjega stoletja do danes Prispevek daje vpogled v poetična in zgodovinska vprašanja estetike in klasične modernosti ter (post)modernosti madžarske literature v ožjem, časovno omejenem obdobju od 60-ih let 20. stoletja do danes. Obravnava družbeno in estetsko ozadje ter spremembe poetike skozi časovni lok in podaja sodobne madžarske literarne refleksije. Razprava v glavnih črtah s filološkim aparatom ponuja pregled velikih ustvarjalcev, pri tem obravnava le dela, ki so »kanonizirana« v madžarskem literarnem prostoru in imajo velik odmev tudi v tujini. Torej podaja kratek skok v »bližnjo« preteklost madžarske literature s seznamom imen in zarisom njihovih umetniških potez. 1 Avtorji, ki so začeli objavljati v 60. letih Velik preobrat v madžarski književnosti se začne na koncu sedemdesetih let, ko se s t. i. »novo prozo« začne notranja prenova celotne literature. V obdobju od konca druge svetovne vojne do sedemdesetih let 20. stoletja je bila svobodna književnost neznan in napačno razlagan pojem, literatura je bila še skrajno spolitiziran diletantizem. Da bi bila književnost v pravem pomenu besede svobodna, je bila potrebna reorganizaci- je. Določeno mejo svobode je sicer dopuščala »mehkejša oblika diktature«, vendar je prenova pomenila avtonomizacijo književnosti z vso ignoranco političnega mišljenja. »Čista« književnost lahko obdrži politično relevanco, in sicer ne kot zunanji ideološki balast, marveč kot razcvet v samem tekstu, iz oblikovanja le-tega, imanentno. Močno vplivajoče »ljudske narodnjake«, ki so do tedaj imeli v rokah literarne revije in ki so pred tem zaprli pot pred novim načinom gledanja na stvari, so počasi izrinili drugače misleči, svobodno misleči umetniki. Pomembno zaslugo pri recepciji te nove literature gre pripisati takratnim mladim kri- tikom, Beáti Thomka, Pétru Balassaju, Sándorju Radnótiju, Ernőju Szabóju Kulcsár- ju in Mihályju Maszáku - Szegedyju. Omenjeni kritiki, profesorji na univerzah, so s sodobnimi literarnoestetskimi pristopi avtorji monografij o Gézi Ottliku, Miklósu Mészölyju, Pétru Esterházyju, Pétru Nádasu in Ottóju Tolnaiju. Na začetku pa sta k temu razvoju veliko prispevali trije izjemni umetniki Péter Esterházy, Péter Nádas in László Krasznahorkai, najbolj prevajani madžarski avtorji, dobitniki številnih domačih in tujih nagrad, lavreati literarnega festivala Vilenica. Pa ne brez predhodnikov, kajti že 444 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 v šestdesetih in začetku sedemdesetih oznanjata novo smer v madžarski literaturi Géza Ottlik in Miklós Mészöly. S pripovednimi novostmi, ki sta jih ustvarila na področju oblikovanja besedil, s poudarjenimi oblikami pripovedovanja na meji med klasično in moderno tradicijo izstopajo Ottlikov roman Šola na meji ( Iskola a határon, 1959) in Mészölyjeve novele ter roman Smrt atleta ( Az atléta halála, 1966). Avtorja teh dveh – za mnoge madžarske avtorje vzorčnih romanov – sta se že takrat držala umetniške estetike, ki je v vseh pogledih odstopala od socialističnega realizma. Prav zaradi tega je omenjeno Mészölyjevo delo najprej izšlo v francoskem prevodu v Franciji, šele nato v izvirniku na Madžarskem sočasno z nemškim prevodom. Miklósa Mészöly (1921–2001) Glavno os opusa Miklósa Mészölya – ki je med drugim letos praznoval 100. obletni- co rojstva, torej je leto 2021 v madžarskem literarnem prostoru Mészölyevo leto – predstavljajo kratke zgodbe, romani, eseji, publicistika, drame in pravljice. Za njegovo kratko prozo je značilna natančna situacijska risba, disciplinirana montaža in močno vzdušje ter filozofska naravnanost. Njegova proza združuje dejanskost dokumenta z aluzivnostjo parabole. V njegovem najpomembnejšem delu z naslovom Smrt atleta iz- kušnji obstoja in osebnosti ne delujeta kot psihološki material, ampak kot oblikovalno umetniško delo z zgoščenostjo pripovedi in parabolično kondenzacijo pomenskosti. V njegovem proznem konceptu ostaja referenčni govor, razslojenost situacij in časovnih vrst, razdrobljenost, ki nadomešča neprekinjeno pripovedovanje in epsko kontinuiteto. Vzporedna, hkratna pripoved dogodkov v različnih časih in prostorih postane odločilna v vseh njegovih delih. Géza Ottlik (1912–1990) Aluzivnost in parabolističnost se kažeta tudi v delih Géze Ottlika, ki je v letih dogma- tične literarne politike, ta je prevladovala v Rákosijevem režimu (1945–1956), izklju- čen iz literarnega življenja. Njegov prisilni molk se je končal leta 1957, ko je izšel njegov kratki roman Strehe zore ( Hajnali háztetők, 1957), kasneje pa paradigmatično delo v madžarskem literarnem parnasu, roman Šola na meji ( Iskola a határon, 1959), v katerem odpira etična in estetska vprašanja o vlogi posameznika v svetu, ki poskuša zatreti vsako sled individualnosti. Učencem v kadetski šoli – šoli na meji – ubijejo individualnost in brezkomromisno privzgajajo kolektivnega vojaškega duha. Ker se morejo prisilno ukloniti terorju, iščejo lastno svobodo in individualnost na drugih ni- vojih. Celotno delo je aluzija na tedanjo realnost, skozi katero se vidi, kako zunanje determinante pritekajo v tkanje teksta. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 445 2 Avtorji, ki so začeli objavljati v 70. letih Péter Esterházy (1950–2016) Pravo stilistično revolucijo, lahko bi rekli koperniški preobrat v madžarski literaturi, pa je izvedel Péter Esterházy, ki je postavil književnost bolj neposredno in živo z ma- gičnim jezikom. V madžarsko književnost je prinesel nov val sprememb s samosvojim »esterházyjevskim« slogom, s citati, polcitati, interteksti, izpusti, zamolki, s številnimi namigi, aluzijami, nedokončanimi povedmi, z močno kulturno tradicijo, s fragmenta- cijo, s prefinjeno erotiko itd., z vsemi elementi postmoderne. Je avtor, ki na nov način piše o starem s prefinjenim, ležernim, iznajdljivim ideološkim nabojem, kar deluje ču- dovito ironično. Z delom Proizvodni roman ( Termelési regény, 1979), s petimi romani s podnaslovom Uvod v leposlovje ( Bevezetés a szépirodalomba, 1981–1985), s Har-monio caelestis (2000), opusom magnumom, romanom izjemnega obsega in kvalitete, ter z drugimi romani, eseji, glosami se je vpisal med najboljše in spada v sam vrh ma- džarske in evropske postmoderne proze ter zaseda častno mesto ob velikih pisateljih, Musilu, Handkeju, Kišu, Brochu, Bernhardu, Calvinu in drugih. Pri poetiki Pétra Esterházyja je medbesedilno nanašanje na (paradigmatična) besedila in tematske sisteme tisti dejavnik, ki je oblikoval posebno literarno zvrst in modificiral strukturo, funkcijo, predvsem pa jezik teh besedil. S paradigmatičnima deloma Proi- zvodni roman ( Termelési regény, 1979) in Pomožni glagoli srca ( A szív segédigégi, 1985) je Esterházy povzdignil poetiko z močno notranjo medbesedilno hermenevtiko, kjer besedila nenavadno močno samorefleksivno aktualizirajo sama sebe in s tem na eni strani omogočajo koherenco, na drugi pa vedno nove kontekstualne relacije odprto- sti in lahko tudi neskončnosti. To pomeni, da so lahko teksti brani v svoji avtonomiji, obenem pa omogočajo take interpretativne možnosti, v katerih zaznavanje medbesedil- nosti omogoča globlje razumevanje besedila. Izjemen Esterházyjev roman je Ženska ( Egy nő, 1995) ki temelji na globokem premi- šljevanju erotičnega, pa tudi predsodkih o njem. »Ženska. Ljubi. Ženska. Sovraži.« Z variacijami teh incipitov se začenja roman, ki je bil izvirno objavljen leta 1995 in za katerega je takrat Péter Nádas pomenljivo zapisal, da je madžarska literatura s tem romanom postala bogatejša za eno veliko knjigo in dosegla svojo odraslost. Le koliko žensk sestavlja to tekstualno polje? Ena ali sedemindevetdeset? Roman, sestavljen iz 97 kratkih fragmentov, v katerih se avtor ukvarja z mnogoterimi platmi moško-ženskih odnosov ter njihovo zapletenostjo in preprostostjo hkrati, z različnimi izzivi in drobni- mi motečimi dejavniki razkriva prostore vsakdanjega življenja. Delo je neke vrste inti- mna izpoved, v kateri se na ravni simbolov in medbesedilnosti neizogibno pojavlja od- sev velikih zgodovinskih in političnih dogodkov, kar kaže na dejstvo, da makrokozmos človekovega bivanja nenehno oži prostor človeške zasebnosti. Inteligenten in duhovit esterházyjevski besedilni svet je neke vrste intimna biografija; frivolno (sproščeno?) 446 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 pričevanje dveh (ali več?) ljudi se vrti okoli klasične antinomije ljubezni in sovraštva, metafizični presežek pa izhaja iz dejstva, da je smrt vsepovsod prikrito prisotna. Opi- rajoč se na estetiko čutnosti govora beremo o izdaji telesa, o enostavnosti zapletenih odnosov, o (ne)moči čutnih zaznav, ljubosumju, občudovanju, strahu pred zapustitvi- jo, odpovedi politike kompromisa ... V skladu s pomenskim valovanjem besedila ter valovanjem njegovega čustvenega ozračja tudi avtorjev jezik zahteva posebno bralno strategijo; bralec, ki se skupaj s »tekstom želje in strasti« premika naprej, vendarle ne- nehno doživlja načelno nedosegljivost tako prve kot druge od njiju. Podobna tema ljubezni, zvestobe in nezvestobe, hrepenenja, trenutkov radosti, muk, zvoka saksofona, metafizike paranoičnega življenja, razkrivanja ljubezni med pisa- teljem, njegovo ženo Ano in Hrabalom je mojstrsko izbrušena v romanu Hrabalova knjiga ( Hrabal könyve, 1990), ki nas s poudarjenimi besednimi tkankami, ustvarjenimi v najbolj živi madžarščini, in s pomočjo citatov montiranega besedila spominja na Pe-nelopin pajčolan. Najbolj kodirano, samorefleksivno, zabrisano, dvoumno Esterházyjevo delo je brez dvoma Harmonia caelestis (2000), roman izjemnega obsega in kvalitete ter Dodatek k omenjeni knjigi Popravljena izdaja ( Javított kiadás, 2002). Malo je ljudi, ki znajo opraviti z bližnjo preteklostjo. Dogaja se namreč, da nas bodisi sedanjost s silo priklene nase ali pa se zgubimo v preteklosti in poskušamo, kolikor je le mogoče, spet priklicati in obnoviti, kar smo nekoč docela izgubili. Celo v velikih in bogatih družinah, ki veliko dolgujejo svojim prednikom, se utegne zgoditi, da se bolj spominjajo deda kakor očeta. Tak je moto zgodovinsko-družinskega romana, nebeške harmonije očetov in sinov, katerega osrednja figura je oče kot steber družine oz. očetje različnih generacij od 17. stoletja pa vse do sedemdesetih let 20. stoletja. Cilj romana je ustvarjanje določenih povezav med nebeškim bliščem in okusom smrti – zato je »nebeška harmonija«, ne- beško sozvočje. Harmonia caelestis, naslov je prevzet od Pála Esterházyja, ki je v 18. stoletju pod tem naslovom sestavil in uglasbil zbirko cerkvenih baročnih pesmi, delo ki kot jezikovna mojstrovina izkazuje slogovno dovršenost in izrazno inovativnost, je sestavljeno iz dveh delov. Literarni tekst je zmes realnosti in fikcije in kot tak omogoča interakcijo med danim in umišljenim. Nebeška harmonija razgrne dve zgodbi: mozaič- ne podobe očetov in zgodbo družine, ki se plete okoli osebe očeta in jo lahko dojemamo enovito. Zato v »generacijski freski prednikov« zbledi posamični značaj zgodovinskih likov, saj fragmenti prekinjajoče se pripovedi drug za drugim spodnašajo poskuse in- dividualnega sposojanja obrazov. Knjiga ima enega samega protagonista – »očeta« –, zato ponavljanje tega lika deluje kot sinkopirana sintagma. Ob branju knjige opazimo, kako nas ponavljanje te sintagme opozarja, da ne gre vedno za isto osebo, ampak za vse, ki so povezani z Esterházyjevim svetom ali imenom, tako realno kot imaginarno, krvno in duhovno. Nadalje prisili bralca, da ustvarja povezave med poteki dogajanja in Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 447 epizodami ter se tako nenehno giblje naprej in nazaj. Z drugimi besedami, da menjuje ritem branja. V tem zgodovinskem in poetičnem svetu na govor osebka, to je očeta, nakazujejo demitologizirani miti, kontrapunktirane legende in ironično razobličene predstave. Ekspli- citno podani poetika in metodologija obravnavane knjige enosmiselno kažeta na uporabo dokumentov in drugih stvarnih virov. Kako in v kolikšni meri jih uporabi Péter Esterházy – to pa je že vprašanje poetike. Prisotnost številnih znakov kulture je skrivajočega in razkrivajočega značaja. Harmonia caelestis kot fikcija, ki določa in ustvarja preteklost, in kot videnje, ki pojasnjuje kulturo in zgodovino, prinaša obilje kompleksnih referenc, ki pomenijo umetniški in duhovni izziv. V primeru Esterházyjevega romana gre namreč za »zgo- dovinski ali družinski roman«, zgodovinsko gradivo, zgodbe in mikrozgodbe, ki pričajo o svoji lastni resničnosti in v katerih vsak šiv pisateljske domišljije verificirajo odlomki iz resničnih dogodkov. Besedilo ne dokumentira, temveč samo predstavlja dokumentacijo. Dve leti kasneje avtor madžarsko javnost šokira z novo knjigo, Popravljeno izdajo ( Javított kiadás, 2002), s podnaslovom Dodatek k Harmonii caelestis ( Melléklet a Harmonia caele-stishez), v kateri razkriva spoznanje resnice o svojem očetu kot vohunu komunistične tajne policije. Mojstrovini, ki sta sintezi visoke estetike in močne etike, sta prevedeni v številne jezike, leta 2013 tudi v slovenščino, za njiju je Esterházy (2004) prejel najprestižnejšo nemško nagrado za literaturo – nagrado za mir. Péter Nádas (1942) Slogovno nekoliko drugačen predstavnik te dobe je Péter Nádas, eden najuglednejših so- dobnih madžarskih pisateljev, romanopisec, novelist, esejist, ustanovitveni član Digitalne literarne akademije (Digitális Irodalmi Akadémia, 1998), je od leta 1969 svobodni knji- ževnik. Péter Nádas se s Knjigo spominov ( Emlékiratok könyve, 1986) in z Vzporednimi zgodbami ( Párhuzamos történetek, 2005) uvršča med glavne nosilce moderne madžarske proze. Knjiga spominov je izzvala v Nemčiji in Ameriki prave ovacije – pisatelj je za njo leta 1991 prejel avstrijsko državno nagrado – in je zasedla prvo mesto na mesečnem pri- poročilnem seznamu 29 najuglednejših nemških literarnih kritikov. In če lahko rečemo, da se Esterházy mojstrsko igra z besedami, potem je Nádas z njimi zelo resen. V Knjigi spominov se prepletajo antropološke in zgodovinsko-filozofske teme, podane skozi oseb-no izkušnjo. Okvir romana je konkretna zgodovinska doba, leto 1956. Pisatelj tako v tej knjigi kakor tudi v drugih delih – Konec družinskega romana ( Egy családregény vége, 1977), O nebeški in zemeljski ljubezni ( Az égi és a földi szerelemről, 1991) itd. – piše s prefinjenim občutkom za življenjske detajle, s tenkočutno analizo plasti človeškega vedenja, njegov slog odlikuje pretanjena psihologija, spušča se v globine človeške duše, odpira teme s področja telesnosti, erotike, popiše najdrobnejša stanja ... Največkrat ga primerjajo s Thomasom Mannom in Proustom, za svojega vzornika pa imenuje Miklósa Mészölyja. 448 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Pisateljevo mračno obdobje, povezano z nizom duhovnih, moralnih in čustvenih pre- tresov je postalo osrednja nit knjige Konec družinskega romana iz leta 1972, zaradi cenzure izdane šele leta 1977. Metafizična vizija o relativizaciji človeške usode je v delu prikazana s pronicljivo in nenavadno psihološko podobo, kjer nasilno kolesje sistema povzroči tragedijo ter razpad družine glavnega junaka židovskega rodu. Če- prav je roman na mikro ravni fiktivna avtobiografija, v prvi osebi ednine povedana zgodba o usodi na začetku petdesetih let živečega Pétra Simona, najmlajšega člana na prelomu stoletij asimilirane židovske družine, je na makro ravni tabloid s tenko- čutnim prikazom, da več generacij judovskih družin na Madžarskem še vedno živi pod vplivom krutih dogodkov, posledično pa tekstualen svet na aluziven način naj- več pove o dogodkih leta 1956. Tako se roman v mreži metafor in simbolov nekako osredini na vprašanje identitete, ki ga glavni junak pridobi iz otroštva kot iz osebne družinske tradicije, stkane iz judovsko mitoloških, teoloških in psiholoških plasti predvsem starih staršev, in v katerem se zlijejo v celoto izjemno bogati, čutno-ču- stveno predstavljeni deli stvarne, referencialne mreže. Avtorjeva umetnost je v tem delu prikazana kot prostor, v katerem preživi duša celotno čutno resničnost. Lastna smrt ( Saját halál, 2004) je, kot druga v slovenščino prevedena knjiga, prav tako preplet avtobiografije/realnosti in fikcije/tekstualnosti, v kateri s tenkočutno analizo plasti človeškega vedenja razkriva svojo klinično smrt. Madžarska verzija knjige je obogatena z avtorjevimi umetniškimi fotografijami drevesa hruške. Nádas je namreč bil, preden se je posvetil samemu pisanju, fotograf, delal pa je tudi kot novinar in urednik. Vzporedne zgodbe, roman izjemnega obsega in kakovosti, Pétra Nádasa odlikujejo refleksija o nezavednem delovanju telesa, osredinjenje na dotike, boleči užitki, spu- ščanje v globine človeške duše, v njena skrajna doživetja in vse to z jezikom telesa, s katerim drzno odpira tabuizirane teme s področja telesnosti in spolnosti v madžarski ter tudi evropski književnosti. V tem vznemirljivem literarnem delu se avtor spopri- jema z vzporednim »intimnim« svetom figur, pri katerih je sleherna sled romantizma odpravljena, telesnost pa prikazana kot človeška nuja brez večjih čustvenih resonanc, pa naj gre za odnos ženska : moški, gejevsko razmerje, homo- in heteroseksualnost ... V tem do skrajnega roba prikazanem miljeju so ljudje vpeti in ujeti v večno igro pri- laščanja in izrabljanja, v imperativ vladanja in ponižanja tudi v »najgloblji« človeški intimi. Med ljudmi je le kanček psihične substance, ni kanalov sočutja in resnične ljubezni. Je le utrinek božanskih višin, in neskončna peklenska globina. Prav tako se v slovenščini brani esejistični knjigi z naslovom o Nebeški in zemeljski ljubezni (1991) Nádas dotika »metafizike ljubezni«, kjer intenzivno raziskuje du- ševne dimenzije v intimnih razmerjih, prepričan je namreč, da se najgloblja vsebina človeka razkriva prav v tem. Skozi reže arhetipov ljubezni oživi zgodbo Sokrata in Alkibiada oziroma Romea in Julije, Narcisa in Eho. Te teme niso nove samo v Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 449 madžarski književnosti, ampak se v takšni razsežnosti še niso pojavile niti v drugih evropskih romanih. György Konrad (1933–2019) To obdobje je pomembno tudi za pisateljsko delovanje Györgyja Konrada, znanega na- sprotnika Kádárovega režima (1956–1989). Zaradi izzida knjige Obiskovalec ( A látogató, 1969), ki ni kaj drugega kot komajda prikrita kritika socialističnega realizma in ki je leta 1973 izšla v nemškem ter leta 1975 v angleškem prevodu, pisatelj vse do konca osemdesetih let ni smel objavljati svojih del na Madžarskem. Veliko prahu je zbudilo tudi njegovo delo, avtobiografski roman v dveh delih, Pot in vrnitev ( Elutazás és haza-térés, 2002) in Na vrhu ob sončnem mrku ( Fenn a hegyen napfogyatkozáskor, 2003). 3 Avtorji, ki so začeli objavljati v 80. letih Sredi osemdesetih sta se v madžarskem literarnem prostoru pojavila dva pomembna avtorja, Ádám Bodor in László Krasznahorkai. Njuna dela so prežeta s primesmi ab- surdne groteske in z bivanjsko stisko, kaže pa se tudi »naracija trpljenja«, razpoka v medsebojnih človeških odnosih, kar je prikazano v psihološki perspektivi. Ádám Bodor (1936) Ádám Bodor, transilvanski/sedmograški Madžar, ki je študiral teologijo na protestant- ski teološki fakulteti na Sedmograškem, je bil pri sedemnajstih za dve leti zaprt zaradi političnega udejstvovanja. Te izkušnje opiše v knjigi Vonj po ječi ( A börtön szaga, 2001). S priselitvijo na Madžarsko in z izjemnim delom Okraj Sinisrta ( Sinistra körzet, 1992) je v ta literarni prostor prinesel nov slog pisanja; uprizarja etnično mešan svet na strahoten, grozovit način, svet, poln nočnih mor. Leta 2003 je bil roman Okraj Sinistra v Španiji razglašen za najboljši tuji roman. Bodor v ciklu 15 novel uprizarja apokaliptično vizijo brezbožnega sveta, za katerega ni kančka odrešitve. Etnično mešan svet v rajonu je svet, poln nepričakovanih strahov in nočnih mor. Kompozicijsko odprto delo je srhljiva parabola o bivanjski histeriji v okrožju. Bodorjeve novele so le rahlo spete med seboj, vsaka namreč ustvarja koheren- tno samostojen tekstualni svet, povezuje pa jih le identiteta ter motivacija ključne figu- re, Andreja Bodorja (pisateljev alter ego?!), ki išče svojega pastorka, Bélo Bundasiana, da bi ga rešil. Z naratološkega vidika sta pomembni dve ključni noveli: prvi fragment, ki je mozaični portret Okraja Sinistra, ter zaključno poglavje, ki je kaleidoskopska slika le-tega po koncu prehojene poti. Prizorišče dogodkov, označeno v naslovu, je nemo zgovorno. Pojmovno/pomenske resonance latinske besede »Sinistra« (grozilno 450 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 zlo, temna profecija, slutnja nesrečnega konca, zavest o minevanju) aludirajo na zaprto, strogo omejeno (literarno) pokrajino Ceausescove ere. Ta simbolična dimenzija je v kontekstu romana prispodoba nerešljivega zapleta med dvema svetovoma, ki v svoji nasprotnosti obstajata drug mimo drugega. Osrednja linearna nit zgodbe se skoncen- trira v prividu plavajočih razpok oblakov in spreletavanju divjih rac. V Bodorjevem Okraju Sinistra je življenje en sam histeričen molk in moralno čutno/čustven polom, v katerem vsi življenjski parametri spodkopavajo logiko, na podlagi katere naj bi se strukturiral »normalni« svet. László Krasznahorkai (1954) Podoben svet, apokaliptično vizijo brezbožnega sveta, za katerega ni kančka odreši- tve, ponazarja v svojih delih László Krasznahorkai. Pisatelj, ki od leta 1982 deluje kot samostojni umetnik, je na Madžarskem prejel vse najpomembnejše literarne nagrade, vključno s prestižno Kossuthovo nagrado leta 2004, časti pa je bil pogosto deležen tudi v tujini, od ZDA in Nemčije do Japonske. Kot pisec scenarijev sodeluje od leta 1985 s filmskim režiserjem Bélo Tarrom. S filmom po svojem istoimenskem romanu Satanov tango ( Sátántangó, 1985) in delom Melanholija upora ( Az ellenállás melankóliája, 1989) s filmskim naslovom Werckmeisterske harmonije se je zapisal tudi med velikane filmskega sveta. Njun zadnji skupni projekt je bil monumentalni film Torinski konj leta 2011, za katerega je bil na berlinskem festivalu nagrajen s srebrnim medvedom in nagrado filmskih kritikov. Melanholično in saturnovsko obarvana Krasznahorkaijeva poetika bralca z neverjetno lahkostjo potegne v najgloblje labirinte človeškega bivanja. Je poet marginaliziranih, osamljenih ljudi. Njegova poetika temelji na izgubljenosti človeka v družbi in času. S precizno kompozicijo vpenja svoje like v neskončno izčrpavajoč turobni svet eksisten- ce. Tej temačni atmosferi primerna je tudi retorika upodobitve stanja duha v artikulaciji njegovih del – to je retorika z izpusti in zamolki. Celoten Krasznahorkaijev poetični svet uprizarja posameznike oz. posebneže, izrinjene na rob družbe, na rob preživetja. S tem pričara vzdušje brezizhodnega nesmisla in prikaže obliko tiste eksistence, ki ji je danes zapisanih vse več ljudi. Krasznahorkai je leta 1985 pozornost zbudil z romanom Satanov tango ( Sátántangó, 1985), nekaj let pozneje pa je izdal Melanholijo upora ( Az ellenállás melankóliája, 1989). Slednji roman je srhljiva parabola o histeriji na podeželju, kamor prispe potujoči cirkus in jo povzroča s točko o natlačenem kitu. Že sam naslov – Satanov tango – nosi močne simbolične pomene. Aludira na korak argentinskega tanga, ki temelji na koraku naprej in nazaj. Ta vražje začarani ponavljajoči se korak tanga – zagon in stagnacija – daje narativni okvir celotnemu romanu. Figure se nahajajo v satanskem krogu, kjer ni niti obstanka niti izstopa. V njegovem delu je to ples brezupnih ljudi nekje v zakotnem, Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 451 depresivnem miljeju madžarskega Alfölda, v neki do obisti umazani gostilni, kjer druž- ba zgubljenih duš čaka na odrešenika v upanju, da s pojavnostjo preroka vstajenja pride do usodnega zasuka stanja stvari, duha in družbe v boljšo smer. Množica, ujeta v svetu, iz katerega ne vidi izhoda, ki je izgubila ves smisel, čaka na odrešenika, ki bo osmislil njihova življenja. Prerok Irimiás – simbolična podoba, ki aludira na topose iz Biblije (Jeremija) – se naposled pojavi. Ljudje mu brezpogojno verjamejo, mu sledijo, dokler ne ugotovijo, da je tudi on samo prevarant in izkoriščevalec njihove ranljivosti in človeške degradiranosti. In prav ta nenadna in nenavadna sreča, ki je priletela kot božji dar, jim daje jasen kažipot, možnosti izhoda iz sicer brezupnega in neznosnega sveta. Zatorej duše, vajene tesnobe, kar naenkrat zaužijejo obljubo (lažne) prostornosti. Irimiás kratkotrajno sicer spremeni njihova zaznavanja, stanja njihovih zavesti, kajti figure v bedi brezperspektivne, nemočne preteklosti se hitro prepustijo upom na boljšo prihodnost. Irimiás ni nič drugega kot manipulator človeških duš, ki dobro ve, kako de- lati z ljudmi, ki so izgubili vse človeško dostojanstvo in so potisnjeni na rob preživetja. Takih ljudi ni težko izigrati, ni jim težko obljubljati lepote sveta in jim vzbujati lažne upe na lepšo prihodnost – če se bodo le uklonili. Ker se figure romana gibljejo na dveh narativnih ravneh – na ravni degradacije na eni strani in na ravni čakanja na čudež na drugi strani – Satanov tango bravurozno pleše na plesišču bipolarnosti, ki je hkrati znak upanja in nezaupanja. Tudi bravurozna knjiga Vojna in vojna ( Háború és háború, 1999) nas zapelje v temač- ne globine bivanja, tokrat v življenjski labirint arhivarja dr. Györgya Korima, ki pride na svoj štirideseti rojstni dan do usodnega spoznanja, da ne razume niti sebe niti sveta. Realnost mu v hipu postane zaskrbljujoče težka, še posebej, ko v arhivu naleti na skriv- nostno nenavaden rokopis. V iskanju smisla življenja in v želji po dekodiranju besedila se poda na pot. Po njej ga vodi grški bog Hermes, skrivnosten, neoprijemljiv, temačen gospod. Tako nas Krasznahorkaijev roman mistike in skrivnosti razburljivo popelje v vse globlje p(l)asti romana. Korimov načrt, da bi zaradi nesmrtnosti rokopisa besedilo prepisal in objavil na internetu, se lahko uresniči le, če se bo podal v središče (interne- tnega) sveta, v New York. Prepisovanje kot akt razlage in razumevanja ga privede do spoznanja, da delo skriptorja, tega neznanega avtorja, govori tudi o njem, da je tudi on del te zgodbe oz. da v tej zgodbi bere svoje življenje. Vojna in vojna tako postaja roman v romanu, ki s pomočjo magične igre podvoji fiktivni svet. Korim med prepisovanjem rokopisa torej ugotovi, da obstajajo vzporednice med tekstualnim svetom in realnim svetom, ki ga obdaja. Vsi štirje angeli kot glavni junaki rokopisa se namreč v različnih zgodovinskih obdobjih in krajih bojujejo za isto stvar in hrepenijo po isti stvari kot sedaj on: po miru, spokojnosti in lepoti. Vsem štirim pa kot senca sledi Mastemann, angel strahu, duh uničenja, princ teme. Korim v umetnosti – v zapisovanju na internet z naslovom War and war – najde izhod iz neznosnega zunanjega sveta. 452 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 4 Avtorji, ki so začeli objavljati v 90. letih László Márton (1959) V začetku devetdesetih prihaja na madžarsko literarno sceno nova generacija avtorjev. Med prvimi László Márton z baročno obarvanimi deli, v katerih je največji poudarek na iskanju identitete, zavestnosti. Leta 1997 je ugledal luč sveta roman Resnična zgodba Jacoba Wunschwitza ( Jacob Wunschwitz igaz története, 1997), v katerem se avtor v veliki meri opira na resnični svet, osnova romana so mesto Gauben in zgodbe o njem iz 16. stoletja. Tudi v delu Senčna glavna ulica ( Árnyas főutca, 1999) avtor na podlagi resničnih fotografij in spominskih pisem opiše življenjsko pot dveh Židinj. Delo na koncu privede do madžarske Soe in vse do današnjih dni boječe omenjenih posledic. Endre Kukorelly (1951) Endre Kukorelly je bil znan že s svojimi pesniškimi zbirkami, s pesmimi v prozi (ena najboljših je iz leta 1998 z naslovom H.Ö.L.D.E.R.L.I.N. ), bil je eden tistih, ki je s posebnim govornim načinom – hkrati igrivim in resnim – izvedel najuspešnejši preobrat v poeziji po ironiji, ko je leta 1990 pritegnil nase pozornost še s kratko prozo v zbirki Obrežje spomina ( A memória-part, 1990). Knjiga s sto poglavji, lesen naslov, nedoslednosti v besedilu, in to namerne, minima- listična proza, dnevniški utrinki, pesmi v prozi, pisal je Madžar ... Kdo bi to prebavil? A hkrati knjiga leta takoj po izidu, knjiga, ki jezi, frustrira, spravlja v jok, krohot, ki izziva zgražanje, ki meče iz tira, in provocira, ki ZARES daje misliti, ki pove toliko, kot bi imela petsto poglavij, knjiga, ki ne zna dolgočasiti, in knjiga, ki – poglejte obseg, potem, ko jo boste prebrali – je znotraj večja kot zunaj! Vsekakor gre za eno najbolj ne- navadnih knjig, ki so v tem desetletju učakale slovenski prevod, in avtorju bi storili kri- vico, če bi njegovo delo odpravili z oznako: pesniški zapiski intelektualca, ki odrašča v sodobni Budimpešti. Če je v atomu res moč razbrati vzorec vesolja in če vzamemo, da knjige povedo o življenju toliko kot atomi o vesolju, ima Obrežje spomina vsekakor bogato molekularno sestavo! Njegova besedila so provokativna in se distancirajo od transcendentalnih razlag, med- tem ko se pred nami odpira globoka bivanjska situacija, stiska. Osnovna karakteristika zbirke: kratka besedila, osnovno besedje, minimalistična proza, preprosta retorika, zre- duciran jezik. Tudi njegova naslednja lakonična knjiga Ruševina: zgodba Sovjetske zveze ( Rom: a szovjetónió története, 2000) je polna posmehovanja, knjiga, ki jezi, frustrira, izziva zgražanje. Je provokacija časa. V ospredje je postavljen čas komunizma, svet materialnega in duhovnega razpadanja s primesmi lastnih izkušenj. Vso življenjsko snov iz omenjenega romana očarljivo obdela na novo v najnovejšem in najobsežnejšem in celo najboljšem delu, v nežno erotičnem romanu Pravljična dolina ali O skrivnostih Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 453 človeškega srca ( Tündérvölgy avagy Az emberi szív rejtelmeiről, 2003). Naslov si je izposodil od »praromantičnega« madžarskega pesnika Mihályja Vörösmartyja. Iz devetih poglavij – vsako je razdeljeno še na devet – sestavljen roman postavlja v ospredje življenje avtorja in njegovo ljubezen/ljubezni, zanimivo, da se vseh devet žensk na koncu zlije v eno z imenom C (kot Cordelia pri Kierkegaardu). Tudi v tem delu so v ospredju pisateljevega zanimanja razpoke v medsebojnih človeških odnosih, predvsem med žensko in moškim, kar prikazuje pripovedno zgoščeno v ironični perspektivi. Vsa- ko poglavje uvajajo citati iz drugih del, kar dokazuje, kako veliko vlogo igrajo medbe- sedilne navezave, ki razgledanemu bralcu ponujajo več. Lajos Nagy Parti (1953) in László Garaczi (1956) Največja madžarska avtorja, katerih značilnost poetike so besedne igre, nenavadne asociacije, parodična pretiravanja, sta Lajos Nagy Parti in László Garaczi. Za zbirko poezije Grafitnesz (2003), napisane v tem slogu, je Nagy Parti leta 2003 prejel najpomembnejšo madžarsko nagrado za literaturo. Že sam naslov je besedna igra: grafit, pisanje, pa fitnes, gibanje, vaje itd. Podoben je njegov roman pod psevdonimom Jolán Sárbogárdi: Angel telesa ( Sárbogárdi Jolán: A test angyala, 1997). Tudi Garaczi fantastično uporablja v svojih delih različne jezikovne registre, slengovske izraze, tudi v uspešnem romanu Pompozno potujemo z avtobusom! ( Pompásan buszozunk! , 1998). Zsuzsa Rakovszky (1950) Žensko perspektivo v madžarski literaturi posreduje znana pesnica Zsuzsa Rakovsz- ky, ki je leta 2002 izdala prvi roman z naslovom Senca kače ( A kígyó árnyéka). Delo ustvarja fiktivno avtobiografijo. Glavna junakinja Ursula Lehman oziroma Orsolya po smrti očeta apotekarja, ki umre zaradi epidemije kuge, napiše svoje spomine. Nena- vadna izpoved hčerke, ki postane suženj lastnih nagibov, postane predmet očetovega telesnega nagnjenja. Zatorej kača iz naslova, ki ni samo simbol lekarne, ampak obenem prispodoba zapeljevanja in intrige, znane iz raja. Pál Závada (1954) Tudi tema obsežnega romana avtorja Pála Závada (dobitnika vileniškega kristala) je krvoskrunstvo. Gre za t. i. roman dnevnik Jadvigina blazina ( Jadviga párnája, 1997), kjer potekajo vzporedno z »osnovnim« tekstom zapiski z opombami, popravki. Zapiske začne András Osztati na predvečer poroke z (ni izključeno, da s krvno sestro) Jadvigo Palkovits. Po njegovi smrti zapiske nadaljuje s svojo razlago sama Jadviga, na koncu pa k napisanim doda še svoje pripombe njen zunajzakonski sin Marci. Celotna zgodba je postavljena v čas od leta 1915 do konca vojne v vasico na jugovzhodnem 454 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Madžarskem, kjer živi slovaška manjšina. Podobna je tema romana Milota, izdanega leta 2002, ki je kronika življenja, družinskih dogodkov in ljubezni Györgyja Milote. Závada je s tema deloma postavil spomenik madžarskim Slovakom, saj opisuje številne trenutke iz njihove zgodovine v 20. stoletju, ko so bili po drugi svetovni vojni izseljeni iz države. V romanu Potomstvo fotografa ( A fényképész utókora, 2004) pa se Závada ukvarja s problematiko židovstva prav tako kot Gábor Németh v delu Si Žid? ( Zsidó vagy? , 2004). László Darvasi (1962) V to pisano literarno mrežo se uvršča Darvasi, ki pripoveduje zgodbe o življenju in ga z grenkim humorjem ter tenkočutno ironijo tudi nadvse uspešno demistificira. V njegove novele se vrivajo primesi pravljičnega, magičnega ter simbolnega. Resničnost v nje- govih delih postaja tako le del imaginarnega in fiktivnega sveta in le njegova zunanja podoba. Literarni svet Darvasijevih novel, ujet v prvinskost fantastike, se tako v marsičem na- vezuje na magični realizem. Veliko skupnega najdemo z južnoameriškimi avtorji, še posebej z Mariem Vargasom Llosom. Tudi novela Eva Rajnak iz zbirke Dobiti žen- sko ( Szerezni egy nőt, 2000) citira določene prizore iz Llosove Pantaleon in tolažnice. Zgodbe uporabljajo diferentnost fabule in sižeja, s pomočjo tega vzbujajo v bralcu občutek pomanjkanja, deficita, zanikajo možnost tradicionalno zaokrožene zgodbe. Zgodbe nekako prehajajo druga v drugo, odpirajo se kot v krožnem gibanju spirale ter sesedejo v odprtost neskončnega. Pisateljevo pomembno leto je 1993, ko izda zbirko novel z naslovom Veinhagenska grmovlja vrtnic ( A veinhageni rózsabokrok, 1993) in se z njo vpiše med najboljše ma-džarske pripovedovalce zgodb, to postane tudi kasneje njegov zaščitni znak. Njegove zgodbe pripovedujejo o tragičnih in žalostnih dogodkih, njegovi liki so skrivnostni, izobčenci s sporno eksistenco, s transcendentnimi, nezemeljskimi izkušnjami, požrešni in okrutni, z nenavadnimi značajskimi lastnostmi. Glavni junaki bolehajo za duševnimi in telesnimi boleznimi, tudi po zunanjosti so posebneži. Tudi junak omenjene zbirke je sirota, plešast, neroden, štorast, svojo nedolžnost izgubi na nenavaden in zelo čuden način ... Njegova novelistika je podobna verižni mreži, kjer se atmosferično ponavljajo živi motivi, jezik, situacije, kot da bi bila vsaka nova zbirka s starejšimi besedili v re- fleksivnem odnosu. Darvasi v zbirki novel Dobiti žensko ostaja zvest intonaciji večine svojih doslejšnjih proznih del, ostaja blizu vsega tistega, kar je z imaginacijo in z značilnim slogom v risu svoje umetnosti zgodbe razkril že doslej. Edini odmik se kaže v tem, da se v tem delu nekoliko oddaljuje od domačih pokrajin, prizorišče nove mitologije najde na področju Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 455 nekdanje Jugoslavije, v balkanski vojni. Dobiti žensko je zbirka novel o vojni, v prvi vrsti o balkanski vojni iz devetdesetih let, oziroma delo, ki reflektira to dogajanje v umetniški, literarni obliki. Bližnja preteklost omenjenega ozemlja ni prinesla na plano samo konkretnih politično-ideoloških nazorov, stališč, marveč je izsilila veliko število, v literarni obliki, estetsko vrednih produktov. Novele so prežete z ostro kritiko člove- ških pomanjkljivosti in zablod. Darvasijeva zbirka je literarni primer odzivanja na ne- smiselnost vojnega početja. Osnovna problematika zbirke je kompozicijsko in miselno podana v podnaslovu in vsebuje vojne novele. V kakšnem pomenu lahko govorimo a vojnih novelah? Pravzaprav kaj je vojna novela? Heterogene novele, rahlo spete med seboj, prikažejo portret šestnajstih žensk, pred tem pa lahko kot kakšen predgovor be- remo Schreiberjevo mnenje o vojni. Novele izžarevajo specifično poetiko, ki tudi tu občasno potegne na magični realizem, kot je recimo »prefinjeno«, pa tudi »vulgar- no« erotizirano besedilo, uprizarjanje tako realne situacije (Elena Snee v gosteh) kot mitične (Julija Sunce, ki se nikoli ne prebudi oziroma samo takrat, ko nikoli speči pripovedovalec zadrema), večkrat ponavljanje določenih junakov (Carica Milenka), enak čas in prostor, stalen način pripovedovanja: moški z Balkana pripoveduje svoje dogodivščine, prepletene z resničnimi in mitičnimi elementi z žensko iz naslova. Pripo- vedovalčev glas, ki je označen z imenom Schreiber, kjer se glede na kompozicijo (mise en amybe) pojavi tudi v osrednji noveli (Elena Snee), samega sebe pojmuje, označi kot (možnega) pisca besedil. On je na eni strani zunanji pripovedovalec, za katerega se zdi, da se je poistovetil z avtorjem. Schreiber se umika od vrednotenja vojn, te namreč ni mogoče povzeti v besede, o njih govori skozi zgodbe, vendar niti sam niti drugi ne ra- zumejo njegovih zgodb. Ker je težko ubesediti neubesedljivo, so potemtakem zgodbe v določenem pogledu nerazumljive, čutom nedostopne, transcendentalne, morda je pogoj za njihovo razumevanje pomanjkanje koherentnega značaja. Razumevanje govora o vojni skriva v sebi po Schreiberju nerazložljivost, neizrecljivost. Razlaga vojne, njiho- vo ovrednotenje je neuspeh, poraz besede. Darvasijeva poetika se s tem razširi v etično dimenzijo. S tem je avtor pomanjkanje globoke izkušnje odkril s pomočjo virtuozne in bujne fantazije. Vojna ni bitka besed, ki se odvija na bojišču teksta, vojna je realnost sama v sebi in ni mogoče govoriti o njej, tako ima razumevanje določene ovire. 5 Zamejski madžarski avtorji Ottó Tolnai (1940) Pri tem kronografu ne smemo pozabiti na zamejske madžarske pisatelje, ki prispevajo k celovitosti madžarske literature in so njen organski del. Najbolj zastopani so slovaška Lajos Grendel in Árpád Tőzsér, transilvanska/sedmograška István Szilágyi ter Zsolt Láng in vojvodinska László Végel in Ottó Tolnai. 456 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Slednji, dolgo časa glavni urednik legendarne jugoslovanske madžarske revije Új sym- posion, je eden najizvirnejših ustvarjalcev sodobne madžarske poezije. Do njega, ki se je na videz oddaljil od nadrealizma, je bilo javno mnenje precej skeptično. Ko skozi poezijo govori o pisanju poezije, je Tolnai mojster presenetljivih podob, ki so še posebej impresivne, ker jih prikliče s preprostim jezikom in varčno uporabo pesniških sredstev. Za najnovejše delo, t. i. roman v obliki radijskega intervjuja Pesnik iz svinjske masti ( Költő disznózsírból, 2004), je prejel največjo in najuglednejšo madžarsko nagrado za literaturo. V ozadju umetnosti (zbirka Kratki rezi, Babica v Roterdamskem gangsterskem filmu) vojvodinskega avtorja, Otta Tolnaija se skriva globok hedonizem »svoje« kulture. Moč njegovih besedil se večinoma izraža v subtilnih praskah in razpokah, v katere svobodno prodirajo bogate izkušnje nekdanje jugoslovanske kulture. Ta zgodo- vinska, (več)kulturna baza s svojo bujno, prepleteno kompleksnostjo preseneča, hkrati pa bralce dela plodno negotove. V njegovih delih se še kako pokaže, da imata njegova prozaistika in poezija madžarske tradicije in da nastajata v okviru madžarske in srbske oziroma ex-jugoslovanske kulture, zaradi česar sta po svoji naravi medkulturni, saj se skozi načine ustvarjanja kaže sočasna povezava z več kulturami. Ta medkulturnost izhaja iz zgodovinskega položaja regije in pomeni, da se nahaja med različnimi literatu- rami, kar daje umetniškemu delu neverjetno odprtost in prenos. Umetnost Otta Tolnaija prežema ta odprtost, suverena svoboda prehoda med državami, pokrajinami, kulturami in tradicijami. Njegovo življenjsko delo črpa in izbira elemente iz madžarske in (nek- danje) jugoslovanske intelektualne dediščine, mnogih elementov moralne in politične tradicije. Tolnai kaže povezovalni vpliv »povezovalne strukture« kulture na družbeni ravni in v časovni dimenziji, v kateri se serije del združujejo v prepoznavne vzorce kot podrobnosti identifikacije skupne kulture. Tolnajski izkustveni prostor se uresničuje skozi preteklost in živo sedanjost kulture. 6 Nobelov nagrajenec za književnost Imre Kertész (1929–2016) Krona sodobne madžarske proze pa je nedvomno Imre Kertész, Nobelov nagrajenec za literaturo leta 2002, njegova trilogija: Brezusodnost ( Sorstalanság, 1975), Kadiš za nerojenega otroka ( Kaddis a meg nem született gyermekért, 1990) in Poravnava ( Felszámolás, 2003) in njegov celotni opus, ki je v bistvu raziskovanje anatomije holokavsta, raziskovanje o ideji človeka kot o realizaciji materije, zasnovani na svoji, do zdaj najbolj brutalni obliki, na logiki individualnega časa, namreč v njegovi poetiki je individualni, končni čas arhitekt romanesknega sveta. V Brezusodnosti nas pripo- vedovalčev pogled popelje skozi stopnje zavesti, ki zlagoma odkriva blazno bližino smrti, torej brezusodnost vseskozi limitira k niču. Kertész se loteva teme holokavsta z malce drugačnega zornega kota – določa jo tudi osebna usoda, saj je preživel strahote v koncentracijskem taborišču v Buchenwaldu in Auschwitzu – tako kot prvoosebni Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 457 pripovedovalec v romanu, ki postane po izkrcanju iz vagonov na postaji Birkenau del velike nacistične uničevalne industrije. Knjiga je niz slik, ki se sčasoma pletejo v vse temačnejši kalejdoskop usod in zgodb, zapisanih z naravnim glasom, brez patetike in obtoževanja. Svet, ki ga požre totalitarni sistem, v katerem vladajo nerazumni, samo- voljni zakoni skrivnostne oblasti, kjer obtožijo vsakogar, ki še ni izgubil vere v indivi- dualnost in svobodo in ki ni sposoben dojeti mehanizma oblasti. 7 Sodobna madžarska književnost Krisztina Tóth (1967) Med najbolj brane in priljubljene sodobne avtorice na Madžarskem sodi Krisztina Tóth. Študirala je kiparstvo in književnost, v času študija je dve leti preživela v Parizu. Prevaja francosko poezijo, poučuje kreativno pisanje. Objavila je deset pesniških zbirk in šest proznih del. Roman Akvarij ( Akvárium) je bil leta 2019 uvrščen na seznam prestižne nemške literarne nagrade Internationaler Literaturpreis. V otroški literaturi je nase opozorila z nenavadnimi tematikami, s humornim glasom, ki lahkotno obdeluje tabu teme. Trideset kratkih zgodb, ki jih je objavljala kot podlistke v tedenski prilogi časopisa Népszabadság, je leta 2011 združila v knjigo z naslovom Piksel ( Pixel, 2011). Pri tem si je zamislila zaporedje, ki ga tematsko določajo deli telesa in s pomočjo tega vodila izoblikovala strukturo, pri kateri že obravnavani, »uporabljeni« deli, podobno kot pri sestavljankah, vnaprej zarisujejo še manjkajoče elemente. V kratkih, zgoščenih zgodbah Krisztina Tóth premore izredno socialno občutljivost; opazuje, zbira, beleži, fotografira posameznike, ki so drugačni, marginalizirani, ožigosani. Te nenavadne, za- nimive, drugačne ljudi združuje neki manko, ki ga zapolni le fiktivni besedilni svet. 8 Sklep Kronograf madžarske književnosti se je osredotočil le na paradigmatična besedila, ki so omogočila velik preobrat v madžarski literaturi in izrisal njen razvojni lok od konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se s t. i. »novo prozo« začne notranja prenova celotnega madžarskega literarnega prostora do danes. Ker ima madžarska književnost zelo bogato zgodovino, saj prvi zapisi segajo v leto 1055, sem tokrat obravnavala le obdobje zadnjih petdesetih let, pri tem izpostavila najizrazitejša in literarno-estetsko najprodornejša dela madžarskih avtorjev ter njihove tematske, po- etološke, idejne, kulturnozgodovinske in filozofske aspekte. Pomembno se mi zdi, da je treba umetnost in literaturo v njuni prostorski, zgodovinski in kulturni drug(ačn)osti razkleniti za razumevajočo prisvojitev in s tem pritegniti v dialog estetske komunikaci- je. Saj se s poznavanjem madžarskih literarnih del in avtorjev dinamika medkulturnih stikov še bolj poglablja. 458 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 pRevodi MadžaRske pRoze v slovenščino Bodor, Ádám, 2008: Okraj Sinistra. Prev. Gabriella Gaál. Ljubljana: Modrijan. darvaSi, László, 2005: Dobiti žensko. Prev. Marjanca Mihelič. Ljubljana: Beletrina. esteRHázy, Péter, 1989: Pomožni glagoli srca: Uvod v leposlovje. Prev. Jože Hradil. Ljubljana: Cankarjeva založba. esteRHázy, Péter, 2011: Ženska. Prev. Gabriella Gaál. Ljubljana: KUD Apokalipsa. esteRHázy, Péter, 1993: Hrabalova knjiga. Prev. Marjanca Mihelič. Celovec: Založba Wieser. esteRHázy, Péter, 2013: Harmonia caelestis. Prev. Mladen Pavičić. Ljubljana: Beletrina. keRtész, Imre, 2003: Brezusodnost. Prev. Jože Hradil. Ljubljana: Beletrina. keRtész, Imre, 2003: Kadiš za nerojenega otroka. Prev. Jože Hradil. Radovljica: Didakta. kRasznaHoRkai, László, 2015: Vojna in vojna. Prev. Marjanca Mihelič. Ljubljana: Cankarjeva založba. kukoRelly, Endre, 1998: Obrežje spomina. Prev. Gabriela Zver. Maribor: Založba Obzorja. nádaS, Péter, 2018: Vzporedne zgodbe. Prev. Marjanca Mihelič. Ljubljana: Beletrina. nádaS, Péter, 2012: O nebeški in zemeljski ljubezni. Prev. Marjanca Mihelič. Ljubljana: Mladinska kniga. nádaS, Péter, 1999: Konec družinskega romana. Prev. Jože Hradil. Murska Sobota: Pomurska založba. nádaS, Péter, 2007: Lastna smrt/Skrbna opredelitev kraja. Prev. Jože Hradil. Ljubljana: Študentska založba. nádaS, Péter, 2011: O nebeški in zemeljski ljubezni. Prev. Marjanca Mihelič. Ljubljana: Mladinska knjiga. ottlik, Geza, 1995: Šola na meji. Zbirka XX. stoletje. Prev. Marjanca Mihelič. Ljubljana: Cankarjeva založba. tolnai, Ottó, 2018: Kratki rezi. Prev. Gabriella Gaál. Ljubljana: LUD Literatura. tolnai, Ottó, 2005: Babica v rotterdamskem gangsterskem filmu. Prev. Gabriella Gaál. Ljubljana: KUD Apokalipsa. tótH, Krisztina, 2014: Piksel. Prev. Gabriella Gaál. Ljubljana: LUD Literatura. liteRatuRa Szegedy-maSzák, Mihály (ur.), 2007: A magyar irodalom történetei 1920-tól napjainkig. Budapest: Gondolat Kiadó. gintli, Tibor, scHein, Gábor, 2007: Az irodalom rövid története. II. A realizmustól máig. Pécs: Jelenkor Kiadó. kulcsáR szaBó, Ernő, 1993: A magyar irodalom története 1945–1999. Budapest: Argumentum Kiadó. Rudaš, Jutka, 2012: Kulturális intarziák / Kulturne intarzije. Pilisvörösvár: Muravidék Baráti Kör Kulturális Egyesület. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 459 Marija Bajzek Lukač Univerza Loránda Eötvösa (Budimpešta), Filozofska fakulteta, Oddelek za slavistiko in baltistiko, Katedra za slavistiko / Eötvös Loránd Tudományegyetem (Budapest), Bölcsészettudományi Kar, Szláv és Balti Filológiai Intézet, Szláv Filológiai Tanszék bajzek.maria@btk.elte.hu Veliki madžarsko-slovenski spletni slovar – prepletanje klasične in sodobne leksikografije Leta 2019 je v sodelovanju slovenistike na univerzi ELTE (Eötvös Loránd Tudomán- yegyetem) in založbe Akadémiai Kiadó v Budimpešti izšel Veliki madžarsko-sloven- ski spletni slovar, ki zapolnjuje vrzel na področju dvojezičnega slovaropisja – doslej so bili dosegljivi le priročni slovarji z omejenim številom in obsegom slovarskih sestavkov. Madžarsko besedje je bilo že zbrano in smo ga dobili od založbe, dodati pa je bilo potrebno slovenske ustreznice madžarskim iztočnicam, ilustrativnemu gra- divu in frazemom. Če se je pokazalo, da je potrebno madžarsko iztočnico ali besedno zvezo v slovenščini dodatno pojasniti in ponazoriti, smo slovarska gesla razširili z dodatnimi pomeni, pomenskimi oddelki in odtenki. Leta 2020 in 2021 smo slovar dopolnili, poiskali in zapisali pa smo tudi besedni zaklad, ki je značilen za kulturne, politične, gospodarske, narodnostne in druge odnose med Madžarsko in Slovenijo. Slovar smo dopolnjevali v času epidemije COVID-19, zato smo zajeli tudi novotvor- be tega časa ali pa smo že znanim besedam pripisali nove pomene. Slovarski sestavek obsega madžarsko iztočnico, zaglavje, pomen madžarske iztoč- nice, sopomenski niz z ustreznimi kvalifikatorji, vidske pare, podatke o vezljivosti, bogato ilustrativno gradivo, termine in frazeme. V dopolnjenem slovarju je 79.445 slovarskih sestavkov, 50.484 zgledov in 1.938 frazemov. Čeprav madžarščina in slo- venščina pripadata različnima jezikovnima družinama in različnima tipoma jezikov, to ni v veliki meri vplivalo na naše slovaropisno delo. Paziti smo morali predvsem na vezljivost, vidske pare, posamezne frazeme in iskanje ustreznih pomenov. Ne- kaj težav so nam povzročali številni madžarski deležniki, deležja in glagolniki, saj so ustrezni slovenski pomeni le sistemsko/teoretično predvidljivi, niso pa potrjeni v rabi. Podobne težave so se pojavljale tudi pri povratnih glagolih. Nekatere značilne besede, ki so povezane z madžarsko zgodovino, družbo in kulturo, v slovenščini nimajo enobesednih ali besednozveznih ustreznic, zato so v slovarju predstavljene opisno. 460 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Dvo- in večjezične slovarje uporabljajo prevajalci, tolmači in strokovnjaki teh jezikov, zato je naročnik slovarja od nas pričakoval, da se čim bolj prilagodimo potrebam upo- rabnikov. Ugledna madžarska leksikologinja Zsuzsa Fábián misli, da namen dvojezič- nih slovarjev ni protistavnost, ki bi v določenem obdobju prikazala njuno medsebojno povezanost kot primerjalni odtis neke dobe (Fábián 2011). To verjetno velja za zelo razširjene jezike, ki imajo veliko različnih slovarjev, kot glavna urednica našega slo- varja pa sem spodbujala urednike in lektorje, da so pri Velikem madžarsko-slovenskem spletem slovarju upoštevali tudi ta vidik. Prepričana sem, da je naš slovar odličen vir za protistavno raziskovanje madžarščine in slovenščine, hkrati pa je pomemben in prepričljiv dokument dveh obdobij, tj. (1) časa, v katerem je nastalo madžarsko besedje in (2) časa, ko smo pripravljali slovar. Gradivo našega slovarja je prav tako tudi zanesljiv korpus za nadaljnja jezikoslovna raziskovanja madžarščine in slovenščine. Med razpravo o upravičenosti slovarskih projektov so se pojavila mnenja, da v digi- taliziranem svetu, ki se hitro spreminja, klasični dvojezični slovarji niso več potrebni. Na svetovnem spletu je vse dosegljivo, za vse obstaja rešitev, vedno več je preva- jalskih orodij in dostopnih spletnih slovarjev. Jezikoslovci taka teoretična razmišlja- nja, ki ne upoštevajo izkustva, zavračajo in poudarjajo velik pomen znanstvenega slovaropisja, ki raste iz tradicije in sistematično pripravlja nove slovarske projekte (Jesenšek 2011: 9). Ponujale so se nam različne oblike slovarja. Odločiti smo se morali, ali želimo pripra- viti tiskani, digitalni, spletni ali korpusni slovar (Michelizza 2011: 20; Paizs 2004), odločili smo se za klasični dvojezični spletni slovar. Slovar je brezplačno dostopen na spletni strani založbe Akadémiai Kiadó, uporabni- kom pa je na voljo tudi telefonska aplikacija in uporaba slovarja v programu Word. Avtorji slovarja predlagamo, da se začnejo uporabniki dvojezičnih slovarjev sistema- tično usposabljati na srednje- in visokošolski ravni, saj se raba preusmerja od tiskanih k elektronskim in spletnim virom (Kavalir 2010). Potrebna je sodobna slovarska di- daktika (Dringó-Horváth 2017), saj se raba tiskanih, elektronskih in spletnih slovarjev močno razlikuje. Madžarsko-slovenski slovar je sicer koristen pripomoček pri učenju obeh jezikov, razumevanju besedil in prevajanju, toda slovarsko gradivo vsebuje še veliko več informacij. Sodobni uporabniki slovarjev zato potrebujejo dobro in moderno slovarsko didaktiko, ki jim bo pomagala pravilno uporabljati slovar, razumeti kvalifi- katorje, iskati pravilne pomene v obe smeri itd. Avtorji Velikega madžarsko-slovenskega spletnega slovarja so István Lukács (nosilec projekta), Marija Bajzek Lukač (odgovorna urednica), Natalija Ulčnik in Mladen Pavi- čić (lektorja), Előd Dudás, György Rágyanszki, Brigitta Soós, Alma Várkonyi, Tímea Tomka (uredniki) in Zoltán Gál (programer). Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 461 Slovar je nastal na podlagi Izjave o nameri uresničevanja projekta izdelave znanstvene- ga slovensko-madžarskega in madžarsko-slovenskega slovarja in s finančno pomočjo Ministrstva za človeške vire Madžarske. viRi in liteRatuRa dRingó-HoRvátH, Ida, 2017: Digitális szótárak – szótárdidaktika és szótárhasználati szokások. Alkalmazott Nyelvtudomány (Különkiadás). . Fábián, Zsuzsa, 2011: Mi „hiba” a kétnyelvű szótárban? Adalékok a kétnyelvű lexikográfia és szótárkritika elméletéhez és gyakorlatához. A 2011. nov. 8-án az MTA „Lexikográfia és nyelvtechnológia” című tudományos ülésén elhangzott előadás elektronikusan publikált változata. . jeSenŠek, Marko, 2011: Izzivi sodobnega slovenskega slovaropisja. Marko Jesenšek (ur.): Izzivi sodobnega slovenskega slovaropisja. (Zora 75.) Bielsko Biała, Budapest, Kansas, Maribor, Praha: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. 9–11. kavalir, Monika, 2010: Raba eno- in dvojezičnih slovarjev med študenti anglistike. Vestnik za tuje jezike 2/1–2. 83–91. . MicHelizza, Mija 2011: Sodobno slovaropisje in splet. Marko Jesenšek (ur.): Izzivi sodobnega slovenskega slovaropisja. (Zora 75.) Bielsko Biała, Budapest, Kansas, Maribor, Praha: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. 19–37. pajzs, Júlia, 2004: A korpuszalapú szótárírás alternatívái. Szergej Tóth, Csaba Földes, Ágo- ta Fóris (ur.): Lexikológiai és lexikográfiai látkép: problémák, paradigmák, perspektívák. (Fasciculi Linguistici, Series Lexicographica). Szeged: Generália. 134–141. . Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 463 Éva Schwetter Madžarski Kulturni Inštitut – Kulturni center Veleposlaništva Madžarske / Magyar Kulturális Intézet, Magyarország Nagykövetségének Kulturális Központja, Ljubljana schwettereva@gmail.com Miha Sušnik Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša miha.susnik@zrc-sazu.si Tamás Kruzslicz Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za primerjalno in splošno jezikoslovje tamas.kruzslicz@ff.uni-lj.si Blaž Božič Ljubljana blaz.bozic.bosko@hotmail.com Peter Černe Ljubljana petercerne2@gmail.com Nove poti do znanja madžarskega jezika: Učbenik in Delovni zvezek madžarščine za Slovence 2 Madžarščina je za Slovence sosedski jezik ter jezik narodne manjšine v Prekmurju, pa ven- dar za mnoge predstavlja nekaj oddaljenega, tujega, nedosegljivega. V prispevku zato najprej odgovarjamo na vprašanje, zakaj je madžarščina Slovencem zanimiva in katere značilnosti madžarskega jezika so Slovencem blizu. V nadaljevanju sta predstavljena Učbenik in Delovni zvezek madžarščine za Slovence 2 , nadaljevanje prvega visokošolskega učbenika madžarščine kot tujega jezika za začetnike v slovenskem jeziku. 1 Zakaj je Slovencem madžarščina zanimiva? Madžarščina Slovencem predstavlja tako jezik sosednjega jezikovnega območja kot tudi materni jezik madžarske narodne manjšine v Prekmurju. V največji meri se za madžarščino zanimajo tisti, ki imajo sorodnike oz. prednike iz teh območij, mnogim pa je madžarski jezik zanimiv zaradi velike mere privatnega ali službenega stika z Madžarsko, npr. obiskovanje madžarskih toplic. V nekoliko manjšem številu privlači 464 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 tiste, ki se želijo naučiti česa bolj »eksotičnega«, ali redke, katerih cilj je naučiti se vse jezike, ki se govorijo v Sloveniji. Madžarskemu jeziku in kulturi se imajo študentje možnost posebej posvečati na dveh univerzah v Sloveniji (v Ljubljani in v Mariboru, gl. tretje poglavje). 2 Katere značilnosti madžarskega jezika so Slovencem blizu? Madžarščina se na prvi pogled zdi popolnoma drugačna od slovenščine in ostalih in- doevropskih jezikov v njeni okolici, kar pa je posledica njenega ugrofinskega izvora. Čeprav to lahko daje vtis, da se je madžarščino težko naučiti, ima madžarski jezik s slovenskim nemalo podobnosti; to lahko ponazorimo z nekaj primeri. Mnoge glasove madžarskega jezika pozna tudi slovenščina, npr. c [c], sz [s], cs [č], s [š], kar se najlep- še vidi pri besedah, ki so si podobne v obeh jezikih, npr. csokoládé ‘čokolada’, sonka ‘šunka’, szoba ‘soba’. Več sto besed iz različnih področij kulture je v madžarščino prevzetih iz slovanskih jezikov, npr. szerda ‘sreda’, kolbász ‘klobasa’, unoka ‘vnuk’, király ‘kralj’, rend ‘red’, szabad ‘svoboden’. Z vidika slovnice je obema jezikoma skupno sklanjanje (skupni skloni so npr. imenovalnik, dajalnik, tožilnik, orodnik) ter razli- kovanje med dovršnimi in nedovršnimi glagoli. Včasih je madžarščina preprostejša od slovenščine: nima dvojine in slovničnega spola, npr. ő Péter ‘on je Peter’, ő Júlia ‘ona je Julija’, ter ima veliko manj ujemanja kot slovenščina. 3 Zasnova in namen Učbenika madžarščine za Slovence Skozi večletne izkušnje lektorjev za madžarski jezik na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje na Filozofski fakulteti v Ljubljani se je pokazalo, da je Slovencem najlažje približati madžarščino s poudarkom na zgoraj omenjenih skupnih značilnostih ter z razlago razlik, ki temelji na perspektivi govorca slovenskega jezika. Lektorat za madžarski jezik in kulturo, ki deluje na Oddelku, študenti splošnega jezikoslovja obi- skujejo v sklopu obveznega seznanjanja z neindoevropskim jezikom, vendar je kot iz- birni predmet na voljo tudi študentom drugih študijskih programov na fakulteti. Zaradi odsotnosti učbenika, ki bi znanje madžarščine podajal z vidika slovenskega jezika, je nastal Učbenik madžarščine za Slovence 1, prvi visokošolski učbenik madžarščine v slovenskem jeziku. Ker v zadnjih letih vse več študentov madžarski jezik vključuje v svoje poklicne načrte, pri čemer lahko gre za raziskovalno delo ali za prevajanje oz. tolmačenje, in ker od štu- dijskega leta 2018/2019 študenti splošnega jezikoslovja lahko izberejo madžarščino tudi v drugem semestru, se je pojavila potreba po učbeniku tudi za ta semester. Idejo drugega učbenika za madžarščino sta podprla bivša predstojnica prof. dr. Tatjana Marvin in seda- nji predstojnik Oddelka za primerjalno in splošno jezikoslovje doc. dr. Luka Repanšek. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 465 Učbenik madžarščine za Slovence 2 je zastavljen kot nadaljevanje Učbenika madžar- ščine za Slovence 1, dopolnjuje pa ga ločeni Delovni zvezek madžarščine za Slovence 2, kar je sprostilo prostor za več druge vsebine v učbeniku, delovni zvezek pa sedaj vsebuje večjo količino vaj kot prvi učbenik. Študent lahko po predelanem drugem učbeni- ku doseže jezikovno znanje na nivoju A2 Skupnega evropskega referenčnega okvira za jezike. Tudi pri pripravi drugega učbenika je bila posvečena posebna pozornost temu, da je učbenik primeren tudi za samostojno učenje. Učbenik je v uporabi tudi na drugih organiziranih tečajih madžarskega jezika, in sicer na tečajih madžarščine na Madžarskem kulturnem inštitutu v Ljubljani ter na Oddelku za madžarski jezik in književnost Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, koristen pa bi lahko bil tudi za poučevanje madžarščine na tistih območjih Prekmurja, ki so izven dvojezičnega območja. Po zakonu je namreč v Sloveniji glede na potrebo oz. zanimanje možno madžarščino kot drugi tuji jezik poučevati tudi na osnovnih šolah izven dvojezičnega območja. 4 Priprava učbenika in delovnega zvezka, potek dela Učbenik madžarščine za Slovence 2 je bil v primerjavi s predhodnikom pripravljen v razširjeni zasedbi, in sicer skupaj s trenutnim lektorjem za madžarščino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani Tamásem Kruzsliczem ter študentom splošnega jeziko- slovja Petrom Černetom. Vsebino in strukturo učbenika sta določila lektorica in lektor na osnovi dolgoletnih izkušenj poučevanja madžarščine kot tujega jezika na lektoratu oziroma tudi na drugih tečajih. Podlago za posamezno enoto sta lektorica in lektor pri- pravila v madžarskem jeziku, njun predlog pa je nato bil deležen skupnega pregleda in diskusije, čemur je sledila prestavitev besedila v slovenski jezik. Ostali soavtorji so bili zadolženi predvsem za jezikovno in jezikoslovno ustreznost besedila ter za primernost razlag glede na izhodišče učečega se kot govorca slovenskega jezika. Vaje za delovni zvezek sta prav tako pripravila lektor in lektorica, te pa so bila deležne komentarjev na podlagi izkušenj treh sedanjih in bivših slovenskih študentov jezikoslovja, ki so ma- džarski jezik več let intenzivno študirali. 5 Zgradba učbenika in delovnega zvezka V učbeniku je zajeta snov, ki naj bi jo študent usvojil v drugem semestru študija. Te- matska členitev dela ustreza 15-tedenski strukturi semestra. Na začetku vsake enote je navedeno priporočeno število ur za posamezno enoto. Knjiga je zastavljena tako, da je celotno vsebino možno predelati v 60 kontaktnih urah. Prva enota je v celoti namenjena ponovitvi snovi prvega učbenika ob uporabi oz. po- navljanju že znanega besedišča. Vsaka nadaljnja enota študenta uvede v določene 466 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 slovnične strukture madžarskega jezika, ki so prikazane ob jezikovnem gradivu. To gradivo je opremljeno s slovenskim prevodom samo, kadar je to potrebno; prevodi novih besed in besednih zvez se sicer nahajajo v seznamu besed na koncu enote. Ti seznami skupaj predstavljajo slovar, ki vsebuje celotno besedišče učbenika skupaj s slovenskimi ustreznicami. Pri obravnavi madžarske slovnice je posebna pozornost namenjena zlasti značilnostim madžarskega jezika, ki jih slovenščina ne pozna. Za- ključna enota nudi sistemski in razširjen pregled nad doslej obravnavano madžarsko slovnico. Drugi učbenik v primerjavi s predhodnikom skladno z napredovanjem študentovega znanja madžarskega jezika polaga vedno večji poudarek na branje besedil. V novi učbenik so tako na koncu vsake enote vključena daljša ali krajša besedila oz. primeri dialogov v madžarščini, v katerih študent poleg rabe predstavljenih slovničnih struk- tur spozna tudi besedišče dane enote, umeščeno v različne govorne situacije. Drugi del učbenika kot novost dopolnjuje delovni zvezek, v katerem študent s po- močjo slovničnih vaj utrjuje poznavanje slovnice in besedišča, ki jih spoznava v uč- beniku. Za razliko od predhodnika vsebuje tudi naloge, ki se navezujejo na besedila v učbeniku in s katerimi študent izboljšuje bralno razumevanje. Novost predstavljajo tudi naloge odprtega tipa, ki jih lahko učitelj uporabi pri pouku, hkrati pa razvijajo veščino pisnega izražanja. Tudi v delovnem zvezku je na koncu vsake enote seznam besed, s pomočjo katerega študent ponovi že poznano besedišče iz učbenika (tj. seznam dopolni s prevodi madžarskih besed) in se seznanja s pomenom neznanih besed, ki se pojavljajo v delovnem zvezku. Samostojno učenje madžarščine s pomo- čjo učbenika in delovnega zvezka olajšajo rešitve nalog na koncu slednjega. Zadnja enota tudi v delovnem zvezku služi ponovitvi in povzetku naučenega; študent se preizkusi z vajami, ki zahtevajo pregled nad vso obravnavano snovjo v učbeniku in delovnem zvezku. 6 Sodobni pristop: poudarek na komunikaciji in spoznavanju madžarske kulture Učbenik in delovni zvezek vsebujeta besedila in vaje za utrjevanje praktičnega jezi- kovnega znanja, ki ga je možno uporabiti v vsakodnevni komunikaciji. V ustni ko- munikaciji se študentje naučijo na primer razumeti in dajati navodila za pot, prositi za pomoč, povabiti koga na dogodek, pohvaliti sogovorca ipd., v pisni pa komunicirati z uporabo sodobnih pisnih oblik, npr. z elektronsko pošto. Vsebina besedil in dialogov skupaj z relevantnim uporabnim besediščem predstavlja različne vidike vsakodnevne madžarske kulture, npr. kulinarika in tradicionalne jedi ter recepti, navade v različnih govornih položajih, npr. obdarovanje, ter predstavitev večjih madžarskih kulturnih dogodkov; kulturne teme so posebej izbrane glede na izraženo zanimanje Sloven- cev tekom večletnega poučevanja madžarščine. Hkrati vsebino učbenika Slovencem Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 467 približa vključevanje drobcev slovenske kulture, npr. omenjanje znamenitosti Slo- venije, znanih Slovencev, sosednjih držav ter njihove geografije, Celjskih grofov, športnih aktivnosti v naravi itn. 7 Novo hungaristično jezikoslovno izrazje v slovenščini Opisovanje oz. razlaganje madžarske slovnice zaradi globokih razlik v slovnični strukturi v primerjavi s slovenščino prinaša različne jezikoslovnoterminološke dile- me. Z njimi smo se soočili že pri pripravi prvega učbenika ter se odločili za uvedbo novega hungarističnega jezikoslovnega izrazja v sodelovanju z jezikoslovci na Filo- zofski fakulteti Univerze v Ljubljani, pri čemer so nam v posebno pomoč bili dr. Sašo Živanović, dr. Matej Šekli in dr. Luka Repanšek. Tudi drugi del vsebuje nekaj novih terminoloških rešitev, med katerimi je najpo- membnejše izrazje za slovnične pojave, povezane s svojilnim razmerjem, tj. asime- trično razmerje med t. i. lastnikom in lastnino (npr. sln. dekličin zvezek, madž. a kislány füzete). Zaradi ujemanja sln. ta zvezek je moj = madž. ez a füzet az enyém smo se za podčrtana zaimka odločili obdržati v slovenščini ustaljeni izraz svojilni zaimek, na tej podlagi pa smo pridevnik svojilni razumeli kot označujoč oblike, kjer je svojilno razmerje označeno na lastniku, prim. az övé ‘njegov, njen’ , a kislányé ‘dekličin’ (ter sln. ta zvezek je dekličin in dekličin zvezek); tukaj gre torej za svojilne oblike, tvorjene s svojilno pripono -é. Nasprotno je v zgradbah tipa a kislány füzete razmerje označeno na lastnini (takih zgradb v slovenščini ni, saj v teh primerih uporabljamo svojilne pridevnike: dekličin zvezek). Za poimenovanje teh oblik smo privzeli nova izraza svojinska oblika oz. svojinska pripona -e v zgradbi a kislány füzete. 8 Dopolnitev dela Glede na odziv uporabnikov smo se odločili oba učbenika dopolniti tudi z avdio materiali, kar bo v posebno pomoč samostojno učečim. Posnetki tako za prvi kot drugi učbenik ter delovni zvezek so na voljo brezplačno na spletni strani Lektorata za madžarski jezik in kulturo.1 9 Sklep Učbenik madžarščine za Slovence 2 je posebej prilagojen za pridobivanje znanja ma- džarskega jezika z vidika slovenščine, saj gradi na podobnostih med jezikoma, raz- lagam razlik pa posveča posebno pozornost. Učbenik ob sistematičnem poučevanju slovnice razvija tudi besedišče in bralno razumevanje, pečat sodobnega pristopa pa 1 < https://psj.ff.uni-lj.si/lektorat-za-madzarski-jezik-kulturo>. 468 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 mu daje vključevanje komunikacijskih vaj ter postopno seznanjanje učencev z vsako- dnevno madžarsko kulturo. Primeren je tako za delo v okviru jezikovnega lektorata na univerzitetnem študiju kot za druge vrste jezikovnih tečajev ter za samostojen študij. Vsebino učbenika in delovnega zvezka je možno predelati v 60 kontaktnih urah, predvidena dosežena raven znanja po Skupnem evropskem jezikovnem okviru (SEJO) je A2. Učbenik za nekatere pojave v madžarski slovnici uvaja novo hungari- stično jezikoslovno izrazje. viRi in liteRatuRa BalázS, Géza, 2011: Nyelvünk múltja, jelene és jövője. A. Bognár, Gy. Szondi (ur.): Magyar Kulturális Kalauz. Budapest: Napkút Kiadó. 13–30. kollátH, Anna, 2019: Madžarski jezik: vzhodni sosed slovenskega jezika. Matej Šekli, Lidija Rezoničnik (ur.): Slovenski jezik in njegovi sosedje. Ljubljana: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije. 48–57. kRuzslicz, Tamás, 2019: Poučevanje madžarščine kot tujega jezika na Filozofski fakulteti Uni- verze v Ljubljani. Tatjana Balažic Bulc, Jana Kenda, Meta Lah, Vesna Požgaj Hadži (ur.): Poti in stranpoti poučevanja tujih jezikov v Sloveniji. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 155–165. scHwetteR, Éva, sušnik, Miha, Božič, Blaž, 2018: Učbenik madžarščine za Slovence 1. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. scHwetteR, Éva, sušnik, Miha, kRuzslicz, Tamás, Božič, Blaž, čeRne, Peter, 2020: Učbenik madžarščine za Slovence 2. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. scHwetteR, Éva, sušnik, Miha, kRuzslicz, Tamás, Božič, Blaž, čeRne, Peter, 2020: Delovni zvezek madžarščine za Slovence 2. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. scHwetteR, Éva, 2020: „Slovenski sosed, avagy a szlovén szomszéd” – a magyar mint idegen nyelv tanítása szlovéneknek. . Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 469 Sodobna slovanska kratka zgodba Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 473 Đurđa Strsoglavec Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slavistiko durda.strsoglavec@ff.uni-lj.si (Ne)moč besed v kratkih zgodbah Tanje Mravak, Lamije Begagić in Davida Albaharija Prispevek 1 predstavlja kratke zgodbe hrvaške avtorice Tanje Mravak, bosansko-hercegovske avtorice Lamije Begagić in srbskega avtorja Davida Albaharija, v katerih se veliko govori (v dialogih in monologih), besede pa so pogosto nemočne in ne zmorejo doseči sogovornika, do-sežejo pa bralca. 1 Kratka zgodba in njen status V južnoslovanskem prostoru je zadnja desetletja 20. stoletja izrazito zaznamovala iz- kušnja kratke zgodbe. Kratka zgodba je bila kvalitativno in kvantitativno pred drugimi proznimi oblikami. Še več, kot pravi Krešimir Bagić (2005: 303) »postala je presečišče različnih pisateljskih strategij in prerasla v omnižanrski prostor, ki ga zaznamujejo go- spodarnost v predstavitvi teme, pripovedovalčeva selektivnost, usmerjenost v resnič- nost ter razmeroma pogosta uporaba pesniških in dramskih učinkov«, predvsem napet dialog. Poleg tega je, kot poudarja Bagić (2005: 306), tako v zavesti pisateljev kot v zavesti bralcev »iz obrobnega žanra prerasla v prestižen žanr« in »z množitvijo oblik in načinov komunikacije, z informatizacijo sveta in fragmentacijo izkušnje postajala vse bolj primeren prozni okvir za senzibilnost sodobnega človeka«. Izbrane kratke zgodbe Pšanc Tanje Mravak iz zbirke Morava se pogovoriti ter Edin: Sejo, ne jezi se in Sejo: Zajtrk pri Barneyju Lamije Begagić iz zbirke Obletnica mature se kažejo kot omenjeni »prozni okvir«, kratka zgodba Esej Davida Albaharija, ki je sicer izšla že pred letom 1990, pa je paradigmatsko »presečišče pisateljskih strategij« in prikaz rabe literarnih sredstev za »preslikavo nastajanja literature same«, kot pravi Aleš Debeljak (Albahari 2007: zavih). 2 Potreba po besedah Tanje Mravak oziroma Morava se pogovoriti »In je začela jokati, vedel pa sem, da bo [...] Samo nisem vedel, kaj bi moral zdaj storiti. Najbrž jo objeti. Ampak potem bi moral tudi kaj reči. Samo kaj?« (Mravak 1 Prispevek je nastal v sklopu raziskovalnega programa št. P6-0265, ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. 474 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 2012: 22) premišljuje pripovedovalec naslovne zgodbe zbirke Morava se pogovoriti Tanje Mravak, soočen z ženino (zanj nerazumljivo) zahtevo po pogovoru. Kaj reči – in zakaj, navsezadnje, ko pa je težave pogosto lažje rešiti z molkom, z nedrezanjem v bo- leča mesta medsebojnih odnosov. Naslovna besedna zveza dobro povzame (sodobni) način komuniciranja, ko se pravzaprav kar veliko pogovarjamo, izgovarjamo cel kup besed, vendar z njimi ne izrečemo nič pomembnega, govorimo drug mimo drugega, v komunikacijskih kanalih je vse polno šumov – tako tudi v zbirki kot izrazno sredstvo prevladuje dialog. Kljub temu pa so zgodbe hrvaške avtorice Tanje Mravak polne ti- šine, neizgovorjenega, pometenega pod preprogo, potlačenega in v skrajnem primeru izdavljenega bodisi skozi solze bodisi skozi stisnjene zobe zaradi nemočne jeze, žal pa sogovornik takrat gleda televizijo, posluša glasbo, premišljuje o sodelavkinem telesu, se pretvarja, da bere časopis, ali mora nujno telefonirati. Se zdi znano? Precej. Podobno kot obsedenost z najnovejšo, najboljšo in v vseh spe- cializiranih revijah priporočeno avdioopremo, kot psihično in fizično nasilje v družini, odnosu, službi, kot limanice trgovskih verig in njihovih kartic zvestobe, kot dolga leta gojena zamera, katere vzroka se niti ne spomnimo več, kot apatija, v katero sta zdr- snili simpatija in empatija, kot roke, ki bi rade objele, pa nimajo koga (niti kaj), ker je prepozno, ker je molk zarisal neprestopljivo črto, kot cela vrsta najpogosteje majhnih vsakdanjih nesporazumov, ki se ponavljajo in množijo in prerastejo v tako velike, da nam na koncu preprosto zmanjka moči (in volje), da bi se z njimi spopadli – da bi po- gledali tudi vase. Hrvaška proza je po kar dolgem obdobju nemimetične naravnanosti zaradi zunajlite- rarnih okoliščin, predvsem vojne ob razpadu Jugoslavije in tranzicije v 90-ih letih 20. stoletja, znova postala precej mimetična in literarna kritika (tudi zgodovina) ji je v želji, da bi jo označila, poimenovala, našla njen skupni imenovalec oziroma skupno poetično podlago, nade(va)la različna poimenovanja, na primer (nova) stvarnostna proza, socialni mimetizem, novi naturalizem, neorealizem, kritični mimetizem, novi žurnalizem (ker je veliko hrvaških prozaikov pisalo za časopise in revije; kolumne in članki so postajali vse bolj literarizirani in proza vse bolj žurnalizirana; žanrski sinkretizem je zajel tako literarni kot neliterarni diskurz), posttranzicijska proza (pripovedovanje se je z »velikih stvarnostnih« tem preusmerilo k majhnim, intimnim zgodbam posameznikov), urbana proza (tematiziranje povojnega in posttranzicijskega »tukaj in zdaj«), trdo kuhana proza (po analogiji z angleško oznako hard-boiled prose kot oznako za hiperstvarnostno, brezkompromisno in izjemno mimetično prozo) in podobno. Tudi za prvenec Morava se pogovoriti Tanje Mravak2 velja, da tematizira »tukaj in zdaj« hrvaške stvarnosti in hkratne posledice te stvarnosti na vsakdanjik ljudi, predvsem 2 Zbirka je izšla leta 2010, v slovenščini (prev. Đurđa Strsoglavec) pa leta 2012. Tanja Mravak je objavila še zbirko Naša žena (2018). Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 475 zaprtost oziroma ujetost v začarani krog neizživetega življenja. V zgodbe bralec stopi in medias res, ko se je vse, kar je pripeljalo do trenutka, dogodka, težave, nesporazuma ..., ki jih zgodba tematizira, že zgodilo, zdaj lahko literarne osebe samo še poskušajo zamašiti kakšno luknjo, da ne bi prišlo do (uničujoče) poplave. Vendar največkrat neu- spešno in/ali nerazumljeno, kar drugi vpleteni radi pospremijo z »vzpodbudnim« odzi- vom, na primer: »Ti tud znaš vse zasrat.« (Mravak 2012: 102), kakor se ob sina obregne oblastni in molčeči oče, ker mu je v bolnišnico prinesel knjigo, ki govori o vojni. Tanjo Mravak, zaposleno v Centru za avtizem Split, v intervjujih pogosto vprašajo, v kolikšni meri delo v takšni ustanovi vpliva na pisanje (predvsem zato, ker zgodba Ime mi je Davor, s katero je zmagala na natečaju Ekran priče 2005, tematizira avtizem). Mravakova odgovarja, da ne v veliki meri, da je to delo prednjo postavilo predvsem vprašanja, ali se med seboj resnično razumemo, ali je popolna iskrenost ključ za razu- mevanje, ali resnično razumemo tujo potrebo po skoku s padalom, pletenju ali vsak- danjem desetkilometrskem teku, če tudi sami nimamo te potrebe, ali dejansko čutimo drugega. Meni, da lahko sprejemamo, toleriramo, poskušamo razumeti, vendar ni pov- sem prepričana, v kolikšni meri razumevanje dejansko obstaja. To seveda velja, če smo iskreni. Ko se začno zamolčevanja, preračunljivost in laži (začno pa se, paradoksno, da bi odnos ohranili!), razumevanje izgubi še tiste drobne možnosti, ki jih je imelo na začetku. Tudi v izbrani zgodbi iz zbirke, Pšanc, se razumevanje policijskega inšpektorja za te- žave trpinčene ženske in njenih telesnih poškodb umika nenehnemu premišljevanju o sodelavkinem telesu: Po hodniku je šla Stela. Stela Si-es-aj. Srajce v vseh odtenkih sive. Zgornji trije gumbi nikoli uporabljeni. Od pet do sedem centimetrov petk. Črne hlače dobrih krojev, včasih na njih tanek rdeč pas. In nekaj sivih in črnih kril enake dolžine. Pri hoji do kolen, v sedečem položaju ravno prav. (Mravak 2012: 120) 3 Album Lamije Begagić oziroma Obletnica mature Kljub temu da je tudi Obletnica mature prvenec,3 zbirko odlikujejo zrela pisava, občutek za zaokroženost, učinkovito prepletanje perspektiv in prepričljiv jezik. Virtualna, tj. neubesedena (in neuresničena) rdeča nit zgodb je (deseta) obletnica mature, na kateri nekdanji dijaki 4. b sarajevske gimnazije pripovedujejo kratke reze iz svojega življe- nja. Vendar ne gre za klasične zgodbe, ki se pripovedujejo na obletnicah, gre za od- lomke iz življenj, kratka potovanja skozi stanovanja, spalnice, otroške sobe, postelje, 3 Zbirka je izšla leta 2006, v slovenščini (prev. Đurđa Strsoglavec) pa leta 2011. Prevod zgodbe Rane strasti Aide Lončarević, ki je nastal v prevajalski delavnici Kaj? Što? Ča? v okviru festivala Mesta žensk, je pred tem izšel v reviji Apokalipsa leta 2007. Lamija Begagić je objavila še zbirko Jednosmjerno (2010) in leta 2016 roman V coni, ki je v slovenščini izšel leta 2019 v prevodu Tatjane Greif. 476 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 avtomobile ... nekdanjih sošolcev, ki zdaj živijo v povojni Bosni in Hercegovini ali so se izselili. Vsi se dobro spominjajo vojne ob razpadu Jugoslavije, vendar vojne ne tematizira nobena zgodba, bolj gre za njene posledice oziroma zaznamovanost z njo, kajti globoke rane, ki jih je povzročila, še dolgo ne bodo zaceljene. Pečejo in skelijo in opominjajo, da bi lahko bilo drugače. Zbirka Obletnica mature vsebuje triindvajset podobnih, hkrati pa povsem različnih zgodb, ki jih zaokrožata izbrani prva ( Edin: Sejo, ne jezi se) in zadnja zgodba ( Sejo: Zajtrk pri Barneyju). Prvo pripoveduje Edin, ki živi v Seattlu, zadnjo pa Sejo, ki živi v Bostonu. V gimnaziji sta se dogovorila, da bosta nekoč drug drugemu poročna priča. Ko je njuna domovina pokala po šivih in skoraj izkrvavela, sta se izselila. Po štirih letih sta se prvič slišala po telefonu, ko je Sejo poklical Edina in ga prosil, naj mu gre za pričo. O istem telefonskem pogovoru pripoveduje Sejo v zadnji zgodbi zbirke in tako se zapre album te obletnice mature, v katerem je malo fotografij srečnih odraslih ljudi in veliko bolečine, posledic zgrešenih odločitev in pridušenih solz besa in nemo- či, veliko molka. »Treba je samo še poudariti, da so vse osebe v tej zgodbi resnične, da resničnejše ne morejo biti ...« (Begagić 2011: 117), kot preberemo v zgodbi Feđa: Podnajemniki, kakor pač na vsaki obletnici mature, ko nekdanjim sošolcem po nekaj popitih kozarcih z obrazov spolzijo maske, ki so si jih nadeli na začetku srečanja, ma- ske idealiziranega vsakdana. Zbirka Obletnica mature Lamije Begagić je izšla leta 2006 najprej pri beograjski za- ložbi Rende (z letnico 2005), nato pa istega leta še pri sarajevski založbi Omnibus. V Omnibusovi izdaji najdemo dodatek VOKABU LAMIJAR, v katerem avtorica v svo-jevrstnem osebnem vokabularju pojasnjuje nekatera gesla, povezana z zbirko in z njo samo, npr. naslov zbirke, jezik, zgodba, vojna, Bosna in Hercegovina, avtobiografija, ljubezen ... Pri geslu zgodba pravi takole: Kakor je za glasbenika vse glasba, tudi mačje zavijanje februarja ali žvižg izstreljene granate, tako je tudi za pisatelja vse zgodba. Seveda se vsake zgodbe ne da literarizirati, ampak ko najdete tisto, ki je vredna tega postopka, ste opravili svojo tajno misijo. Litera- rizacije si ne zasluži samo nenavadna zgodba, tudi iz povsem navadnega dneva, iz jelena na cesti sredi snežne noči ali iz nenavadno grdega otroka lahko naredite zgodbo, ki bo antologijska. Veliko je odvisno od gradiva, še več pa od brušenja. (Begagić 2006: 95) To stališče je uresničeno v zbirki Obletnica mature, v zbirki zgodb, ki so kot gradivo navadne, kot literarizirane pa posebne ravno zaradi pripovednega načina. Izseke, kratke reze iz življenj pripovedovalcev in drugih literarnih oseb Lamije Begagić spremljamo predvsem skozi mono- in dialoge, ozadje je po navadi skrito med vrsticami in se v ma- niri tipične kratke zgodbe razkrije šele na koncu. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 477 Pri geslu Bosna in Hercegovina pravi takole: Jaz imam dve Bosni, ena je tista, ki je vplivala na moje odraščanje, zorenje, identiteto na način, kakor nas vzgaja in usmerja veliko zunanjih dejavnikov. To je neka sproščena Bosna, čisto brez stresa, naglice in akcije, prijateljska, prijetna in mirna. Druga je ta današnja, ta okrog nas, posiljena Bosna, od zunaj in od znotraj, Bosna pod pritiskom, Bosna v krču, podobna kakšnemu velikemu preveč napihnjenemu balonu. Zaradi prve ne bi rada živela nikjer drugje na svetu, zaradi druge bi zaprosila za azil čez lužo. In še dlje ... (Begagić 2006: 99) Podobno čutijo tudi njeni Edin, Muki, Hana, Jaca, Tarik, Azra, Feđa, Aida, Sejo ..., zaznamovani z vojno in povojnim časom, v katerem se ljudje vse prevečkrat vprašajo, kje so tisti (boljši) časi, in pri tem mislijo na čas med vojno. Oziroma kot pravi Lamija Begagić pri geslu vojna: Bilo je bolje, ker smo se več smejali, ker smo bili pogumnejši, ker smo cenili drug drugega, ker nismo bili pohlepni, ker smo si delili tisto malo, kar smo imeli, ker smo brali, ker smo se pogovarjali in poslušali drug drugega ... Danes smo škrti, agresivni, pohlepni, sarkastični, razočarani, mizantropi. Za to nismo krivi sami ali smo krivi zelo malo. Ko pasjega mladiča odvržete v gozdu in čez pet let zraste v volka, ga ne morete kriviti. Lahko je izbiral med smrtjo in življenjem, živel pa je lahko le tako, da se je prilagodil divjini. (Begagić 2006: 97) Eno pogostejših vprašanj, ki spremlja zbirko Obletnica mature, je, ali gre za avtobiografsko prozo, zato je geslo avtobiografija v dodatku Omnibusove izdaje pričakovano: Avtobiografije je v mojih zgodbah toliko, kolikor je v njej biografije ljudi, ki me ob- krožajo. Prijatelj, ki se druži z veliko pisatelji, mi je rekel, da ga kar naprej kdo ukrade in ga postavi v svojo zgodbo. Ukradla sem ga tudi sama, zavestno ali podzavestno, nekajkrat, kakor sem ukradla tudi svojega fanta ali svojo najboljšo prijateljico; ti Edini, Lane, Asje, Mirze, ki so iz njih nastali, so se znašli v enakih življenjskih situacijah kot resnične osebe, vendar so se z njimi različno spopadli. (Begagić 2006: 101) Album Lamije Begagić je montažen mozaik o preživljanju (in preživetju), o sklepanju kompromisov – s samim sabo, z drugimi, z življenjem – in o ne glede na vse nikoli usahnjenem upanju, da bo enkrat, nekoč, nekje bolje, samo »[n]ajprej je treba počistiti ves ta nered« (Begagić 2011: 136), kot se s Sejevo mislijo sklene zbirka. 4 Besede so nekaj drugega oziroma Esej Davida Albaharija Leta 1973 se je na takratni jugoslovanski literarni sceni pojavila odmevna prozna zbir- ka Družinske zgodbe, ki se je ukvarjala predvsem z vprašanji odnosa med zgodbo in stvarnostjo, odnosa do fikcionalne/prikazane stvarnosti ter odnosa do pripovedovanja zgodbe o tem. Status stvarnosti v zgodbi, okrog česar se vrtinčijo zgodbe v prvi zbirki, je rdeča nit, ki se vije skozi (skoraj) vse naslednje proze Davida Albaharija, srbskega prozaika in prevajalca ter vileniškega nagrajenca (2012). Izkušnja, ki jo želijo upovedati 478 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 različni Albaharijevi pripovedovalci, je po navadi neločljivo povezana z zgodbo, zato o njej ne morejo pričati kot protagonisti dogajanja, o katerem pripovedujejo, temveč samo kot pripovedovalci – njihova »življenjska« izkušnja se stakne z zgodbo šele v poetoloških komentarjih. Na kratko: pripovedovanje zgodbe o pripovedovanju zgodbe, kot v izbrani zgodbi Esej. Demistificiranje in razgaljanje literarnega postopka je še temeljitejše v naslednji zbirki, Opis smrti (1982), najbrž najbolj znani in nagrajevani Albaharijevi knjigi. Nekaj zgodb iz te zbirke prinaša tudi slovenski izbor Besede so nekaj drugega 4 (npr. antologijski Esej in Poskus opisa smrti Rubena Rubenoviča, bivšega trgovca z blagovi). V dvain-dvajsetih zgodbah se bralec sprehodi od Zemuna, Albaharijevega nekdanjega srbskega doma, prek Jeruzalema do Olimpijskega trga v Calgaryju, njegovem poznejšem kanad- skem domovanju, in se ves čas zaveda, da so »[b]esede nekaj drugega« (Albahari 2007: 51), da so »zgodbe o jeziku in besedah zgolj oblika maščevanja; kopičiš jih zato, da bi pokazal, kako navzlic obilici ničesar ne pomenijo, da so prazne v morju praznine« (Albahari 2007: 29), da je kljub večkrat ponovljenim potrditvam zgodbenih resnič- nosti morebiti vse skupaj resnično le izmišljija, kajti dejanska resničnost je drugačna in resničnejša, k čemur ga nagovarjajo tudi pripovedovalci z napotilom, da ne gre za vprašanje, kaj je resničnost, temveč za vprašanje, ali obstaja resničnost. Albaharijeva proza zna biti hermetična, nedoumljiva na prvo žogo, mestoma nepri- vlačna za današnjega instantnega bralca, ker se v njej na prvi pogled skoraj nič ne dogaja – ni zapleta, ni akcije, ni ljubezenskih trikotnikov, ni obračunavanja z vsem in z vsemi, ni intrig, zarot in ni politike. Pravzaprav gre za nekaj drugega, za iskanje odgovora na zagatno vprašanje: ker so vse prave zgodbe že povedane, ni več kaj povedati, brez pravih zgodb pa ta svet nima več smisla – nam potem preostane samo proces pripovedovanja ali še obstaja zgodba, ki ne bo nujno zgodba o zgodbi, ki ne bo nujno metafikcija? Albaharijeve zgodbe kot odgovor »izrisujejo umetniško resnico 'neme pesmi', nedosegljive popolnosti, v kateri besede niso več premalo, ampak že odveč«, kot meni Aleš Debeljak (Albahari 2007: zavih), ki je izbral zgodbe za zbirko Besede so nekaj drugega. »Veliko je nedorečenega, prepuščenega bralcu. Temu Albahari na pripovednem krožniku namreč ne postreže z vsem, stalno ga postavlja pred prekorače- vanje mej in zapolnjevanje vrzeli, česar pa ne počne le z znotrajbesedilnimi izraznimi sredstvi, ampak tudi z izbiro kontekstov«, kot je zapisal Andrej Blatnik (2012: 13) ob podelitvi mednarodne nagrade vilenica, ki jo je David Albahari prejel leta 2012. 4 Zbirka je izšla leta 2007. Zgodbe iz različnih Albaharijevih zbirk je izbral Aleš Debeljak, prevedla jih je Sonja Polanc, ki je prevedla tudi njegova romana Vaba (2008) ter Götz in Meyer (2013). Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 479 5 Sklep »Zdaj se sprašujem: Kaj sem izbral? In ne znam najti pravega odgovora. Edino, kar zmo- rem, najsi stojim pred oknom ali hodim po neskončnih ulicah ali se opazujem v ogledalu, je molk.« (Albahari 2007: 115), pravi pripovedovalec v Albaharijevi zgodbi V srebrni mesečini. Kratke zgodbe Tanje Mravak, Lamije Begagić in Davida Albaharija pred bral- ci ne molčijo in bralec ne more molčati pred njimi – kakor povedno ne molčita Lana in Srđan v zgodbi Tekmovalni duh Lamije Begagić: Leživa drug zraven drugega in tekmujeva, kdo bo povedal zanimivejšo časopisno zgod- bo. Zanimivo pa je lahko marsikaj. Na primer: Ikea se je pred kratkim javno opravičila Nemcem, ker je otroško posteljico poimenovala gutvik, kar v nemščini pomeni nekaj podobnega kot dober seks. Predstavljava si obraze nemških staršev, ko si ogledujejo posteljice v trgovini s pohištvom, in se zlobno smehljava. Seveda ni šlo za švedsko podlost, temveč za jezikovno naključje. Gutvik je švedsko mestece, nič drugega. (Be- gagić 2011: 99) Leživa v trdnem, potnem objemu in tekmujeva, kdo se bo spomnil povednejšega be- sedila rockovske pesmi. Povedno pa je lahko marsikaj. Na primer: 41 Shots Brucea Springsteena. V nekega nesrečneža, ne krivega ne dolžnega, so 41-krat ustrelili samo zato, ker je pred policijo iz žepa potegnil denarnico. Niso ustrelili v zrak, kot opozorilo, niso ustrelili v nogo, kot opozorilo, temveč 41-krat naravnost v njegove prsi. (Begagić 2011: 99–100) Leživa, dotikava se s hrbti in tekmujeva, kdo bo povedal bolj žalostno resnično zgodbo. Žalostno pa je lahko marsikaj. Na primer način, kako se ljudje nimajo radi. Način, kako se niti ne pretvarjajo več, da se imajo radi. Način, kako se izogibajo sprotnih dotikov. Način, kako drug drugega nenadoma nehajo spraševati, kakšen je bil dan. Način, kako drug drugega nehajo spraševati, ali pride domov do kosila. Način, kako nehajo načrto- vati nakup novih rolet za spalnico. (Begagić 2011: 101) Leživa skoraj združena drug z drugim. Tekmujeva, kdo bo bolj uspešno pozabil izgo- vorjeno. S prstnimi blazinicami preiščem vsak delček njegovega telesa, kakor da bi iskala skrite sledi. To je to. Način, kako drug drugemu zapolnjujeva praznine. Način, kako zdrsne v vsako mojo rano, kakor frnikola v jamico. Preprosto se ugnezdi. To je to. Način, kako drug drugemu ustvarjava samote in jih pozneje izpolnjujeva. Zamašiva s prstnimi blazinicami. Zabetonirava. Zamrzneva. (Begagić 2011: 104) 480 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 ViRi in liteRatuRa AlBaHaRi, David, 2007: Besede so nekaj drugega. Izbrane kratke zgodbe. Prev. Sonja Polanc. Ljubljana: Center za slovensko književnost. Izbral Aleš Debeljak. AlBaHaRi, David, 2021: Esej. Prev. Sonja Polanc. Ljubljana: Znanstvena založba FF (e-viri). . Bagić, Krešimir, 2005: Proza urbanega pejsaža. Prev. Đurđa Strsoglavec. Krešimir Bagić (ur.): Golo mesto, antologija hrvaške kratke proze. Ljubljana: Beletrina. Begagić, Lamija, 2006: Godišnjica mature. Sarajevo: Omnibus. Begagić, Lamija, 2011: Obletnica mature. Prev. Đurđa Strsoglavec. Ljubljana: Družba Piano. Begagić, Lamija, 2021: Obletnica mature (dve zgodbi iz zbirke). Prev. Đurđa Strsoglavec. Ljubljana: Znanstvena založba FF (e-viri). < https://doi.org/10.4312/ILUQ2087>. Blatnik, Andrej, 2012: David Albahari, nagrajenec Vilenice 2012. Tanja Petrič, Gašper Troha (ur.): Mednarodni literarni festival Vilenica 2012. Ljubljana: Društvo slovenskih pisateljev. Mravak, Tanja, 2012: Morava se pogovoriti. Prev. Đurđa Strsoglavec. Ljubljana: eBesede. Mravak, Tanja, 2021: Pšanc. Prev. Đurđa Strsoglavec. Ljubljana: Znanstvena založba FF (e-vi-ri). < https://doi.org/10.4312/CUAJ3455>. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 481 Namita Subiotto Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slavistiko namita.subiotto@ff.uni-lj.si Motiv preobrazbe v kratki zgodbi Vinska mušica Venka Andonovskega Prispevek obravnava kratko zgodbo Vinska mušica Venka Andonovskega, čigar pisava je v makedonski literarni vedi prepoznana kot izrazito postmodernistična. Da bi slovenski bralec lažje razvozlal večpomenskost besedila, so v prvem delu orisane literarne predloge in pojasnjeni nekateri namigi na zunajbesedilne prvine, povezane z makedonsko kulturo, na katere se kratka zgodba nanaša, v drugem delu pa so nakazane možnosti za obravnavo njenega osrednjega motiva – motiva preobrazbe. Blanka Bošnjak, ki v prispevku Motivacija za branje s kratko prozo začrta zanimive iztočnice za uresničevanje motivacijskih strategij in priporočil za branje v smislu med- predmetnih povezovanj, meni, da je pri izbiri bralnega gradiva treba upoštevati tudi dolžino besedila in da so za to primerna prav kratkoprozna besedila (novele in kratke zgodbe), »saj jih je mogoče zaradi kračine prebrati v enem branju« (Bošnjak 2020: 4). B. Bošnjak v prispevku predlaga nabor kratkoproznih besedil iz slovenske književnosti in nakaže, kakšne bi lahko bile konkretne snovne povezave s predlaganim povezanim predmetom (npr. zgodovino, geografijo, likovnim poukom), v okviru zahtevnejše ravni motiviranja za branje v srednji šoli pa predlaga tudi vključitev besedil v tujih jezikih in prevodov v slovenščino. Da bi imeli učitelji priložnost za vključitev kratkoproznih besedil tudi iz slovanskih književnosti, smo s kolegi pripravili e-berilo s sodobno slo- vansko kratko prozo, v kateri makedonsko književnost zastopa kratka zgodba Vinska mušica Venka Andonovskega, ki jo predstavljam v tem prispevku. Venko Andonovski je literarni teoretik in profesor južnoslovanskih književnosti na Filološki fakulteti Blažeta Koneskega Univerze v Skopju, ter esejist, literarni kritik, predvsem pa odličen romanopisec, dramatik in avtor kratke proze, ki jo lahko beremo v zbirkah Kvart lirikov ( Kvartot na liričarite, 1989), Freske in groteske ( Freski i groteski, 1993) in Udomačevanje psice ( Pripitomuvanje na kučkata, 2018). Za svoje delo je prejel nekaj mednarodnih (Balkanika, Kočićevo pero, Jurga) in vse državne nagrade za prozo, dramatiko in kritiko, med katerimi izpostavljam Racinovo priznanje za najboljše prozno delo, ki ga je prejel za prozni zbirki Freske in groteske ter Udomačevanje psice. Njegova proza je na moč šarmantna, zapeljiva, Andonovski s svojim delom vabi bralca, da pogleda, kaj se skriva za videzom stvari, da radovedno pokuka pod pokrov sveta, da 482 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 odkrije tudi druge, sprva nevidne plasti in tako restavrira fresko, obnovi ali sestavi zgod- bo, razreši uganko. Obseda ga borgesovska cikličnost časa, ponavljanje istih zgodb v raz- ličnih časovnih intervalih in tkanje čarobnih niti med njimi. Proza Venka Andonovskega je v makedonski literarni vedi prepoznana kot izrazito postmodernistična,1 to je literatura, narejena iz literature, pisanje, ki je hkrati branje literature, drugih umetnosti in zgodovine. Njegova specialiteta je preobleka mitov, aktualizacija privlačnih zgodovinskih utrinkov, osvetlitev profilov velikih osebnosti, ki so zaznamovale svoj čas. Andonovski ima izre- den občutek za ravnotežje zgodbe, zdi se, da vse, tudi izbiro in karakterizacijo likov, gradi na kontrastu, na nekakšnem dualizmu, iz katerega vrejo vprašanja o etičnosti in moralno-sti človekovih postopkov ter manir in o spreminjanju, nemara dekadenci vrednot v novih časih. (Subiotto 2008: 306–307) V slovenščini lahko beremo njegova romana Azbuka za neposlušne (Ljubljana: DSP, 2007, zbirka 100 slovanskih romanov, prev. N. Subiotto) in Popek sveta (Ljubljana: Cankarjeva založba, 2013, zbirka Moderni klasiki, prev. Sonja Dolžan), iz zbirke Freske in groteske pa kratke zgodbe Evtihijeva smrt in Soba za dušo v antologiji Kar vidijo mačke: makedonska kratka proza (Ljubljana: Študentska založba, 2008, prev. N. Subiotto) ter Averoesova napaka in Svetovid v antologiji V mesečini svet: makedonska kratka fantastična proza (Ljubljana: Oddelek za slavistiko, Filozofska fakulteta, 2007, prev. Jernej Urh in Željko Mikloš). Prevod zgodbe Vinska mušica je prvič objavljen letos v e-publikaciji Sodobna slovanska kratka zgodba.2 Kratka zgodba Venka Andonovskega Vinska mušica je umeščena v zbirko Freske in groteske, ki namiguje na naslov prozne zbirke Edgarja Allana Poeja Groteske in arabeske ( Tales of Grotesque and Arabesque, 1840). Freske in groteske so bile prvič objavljene leta 1993, ko je makedonsko prozo zaznamoval razcvet postmodernistič- ne pisave. Zbirko uvaja metafikcijsko poglavje ali predbesedilo Navodilo za branje fresk in restavriranje poškodovanih mest, pod katero se je avtor zbirke podpisal kot urednik, ki nagovarja bralca, mu razkriva najdišče fresk:3 »Freske iz te zbirke sem odkril v votlinah zavesti.« (Andonovski 2001: 3) in sugerira način branja oziroma 1 Prim. Zupan Sosič (2018: 355): »Postmodernistično literarno besedilo je dialog literature z literaturo ter medbesedilna mreža elitnih in trivialnih besedil. Ko ukinja formalne in žanrske meje ter nenehno avtorefleksivno opozarja nase, ozavešča svoje lastne ubeseditvene postopke. Ker postane osrednja tema postmodernistične književnosti sama književnost, so meje med resničnostjo in fikcijo zabrisane, spremenjen je tudi odnos do resničnosti. Postmodernističnemu besedilu se izmikata tako zunanja kot notranja resničnost, zato preostane le avtorefleksivnost (samonanašalnost). Pomembna postopka p. sta metafikcija in medbesedilnost.« 2 . 3 V okviru postmodernistične proze lahko govorimo tudi o t. i. palimpsestu kot tipični borgesovski metodi, katere bistvo je v nenehnem, kontinuiranem nadgrajevanju kulturnih slojev minulih obdobij v umetniški tradiciji. Po borgesovskih principih se fakti zgodovine združujejo v literarno alkimistično delavnico s fakti fantazije nekega pisatelja. Tu se spremeni tudi vloga pripovedovalca, ki zdaj postane »le« urednik besedil. Prozna tehnika »odkritega rokopisa« je v makedonski literaturi posebno prisotna prav v prozi Venka Andonovskega. (Kapuševska Drakulevska v Subiotto 2007: 31) Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 483 napeljuje na pomembno vlogo bralca, ki lahko s pomočjo domišljije prebere tudi tisto, kar je skrito: Te freske, kot tudi vse druge, pričajo o odsotnem, o tistem, kar ne obstaja, četudi je morda kdaj obstajalo. Skozi stoletja prenašajo sporočila, ki jih ta doba noče razumeti. Kakorkoli že, nekatere freske so resno poškodovane. Na nekaterih mestih je njihova slikovitost zabrisana; to so temna mesta, prekrita s težkimi sloji pozabe. A prekinitve, razpoke v besedilu fresk so pravo bogastvo za vse tiste, ki jih vidijo, saj odpirajo besedilo partiture za nove dogodke, za vklop bralčeve domišljije. (Andonovski 2001: 3, poudarki N. Subiotto). V tem navodilu lahko prepoznamo Ingardnovo in Iserjevo kategorijo zapolnjevanja praznih mest, ki je Andonovskemu kot literarnemu teoretiku vse prej kot neznanka, Alojzija Zupan Sosič (2017: 383) pa jo definira takole: Ingarden je trdil, da je literarno besedilo večpomenska tvorba, za katero je povsem običaj- no, da ima poleg jasnih in logičnih mest tudi veliko nejasnih, nedoločnih ali praznih mest, ki jih zapolnjuje bralec. Posebnost literarnih besedil je prav v tem, da sama zgradijo svo- jo realnost, v posebnem razmerju z objektivno resničnostjo. Literarna dela namreč niso realna, temveč kvazirealna, saj se utemeljujejo v procesu branja in ne v realnem svetu. Ker je stvarnost v delu kvazirealnost in se ne prekriva niti z objektivno stvarnostjo niti z bralčevo izkušnjo, se pojavljajo v literarnem delu mesta nedoločenosti (Unbestimmtheits- stellen), ki omogočajo prilagajanje dela individualnim nagnjenjem bralca. Na Ingardna se navezuje Iserjeva trditev, da se predmet književnega dela oblikuje na podlagi shema- tiziranih aspektov, zato ta ni nikoli do konca določen. Na tistih mestih, kjer se različna aspekta združita, se pojavi zareza, praznina ali prazno mesto (Leerstellen), ki omogoča bralcu različne interpretacije. Iser je jasno izrazil svojo naklonjenost praznim mestom: ta niso primanjkljaj, bralec jih običajno sploh ne opazi, mu pa pri vnovičnem branju omo- gočajo drugačne vtise, posledice različnih realizacij praznin. Vsako besedilo v osrednjem delu zbirke, naslovljenem Freske, ima nekakšen predna- slov, sestavljen iz zaporedne številke kratke zgodbe, poimenovane freska, imen prota- gonistov in podnaslova, ki spominja na naslove srednjeveških religioznih likovnih del, tudi fresk. Zadnji del zbirke pa nosi nadnaslov Restavracije. V njem najdemo besedila v obliki opomb, ki se nanašajo na temno obarvane fragmente iz posameznih zgodb (»temna mesta« iz Navodila) in se večinoma razvijejo v nove zgodbe, ki dopolnjujejo osrednjo. Besedilo Vinska mušica uvaja prednaslov »OSMA FRESKA / Konstantin, Slave / Dio- nizova spremenjenja«, temno obarvanih fragmentov pa ne vsebuje, torej ne vsebuje niti restavracij, a kljub temu v sebi skriva plasti iz makedonske in svetovne literarne zgodovine in kulturnega spomina. Besedilo vsebuje dovolj znakov, ki služijo kot gumb za odkri- vanje teh plasti, da ga lahko prebere in razume tudi bralec, ki ni podrobneje seznanjen z makedonsko kulturo, če se le poglobi vanje. Z njihovim razbiranjem se pri branju poveča estetski učinek besedila. 484 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Kratka zgodba Vinska mušica vsebuje tudi moto, zapisan tik pod naslovom besedila, in sicer: » Po Marku Cepenkovu«. Marko Cepenkov (1829–1920) je eden najplodnejših zbiralcev makedonskega ljudskega slovstva, po njem so poimenovane ulice in insti- tucije, tudi državni inštitut za folkloro v Skopju, pred kulturnim domom v njegovem rojstnem Prilepu pa stoji njegov kip iz marmorja. Cepenkov je pri zapisovanju ustnih pripovedk zaradi lastnih posegov vanje razvil poseben slog, v katerem nekateri literar- ni zgodovinarji prepoznavajo približevanje postopkom umetniške proze. Antologija makedonske kratke proze 20. stoletja Skrivnostna soba ( Tajna odaja: antologija na makedonskiot raskaz na XX vek, 2000), ki jo je uredila literarna teoretičarka Katica Ḱulavkova, se začenja ravno z najdaljšo in eno najlepših makedonskih ljudskih pripo- vedk Siljan štrk ( Siljan štrkot), ki jo je zapisal Marko Cepenkov, v antologiji obravnavan kot avtor. In prav ta pripovedka, ki jo od leta 1964 lahko beremo tudi v slovenskem prevodu Nade Carevske ob čudovitih ilustracijah Jovana Petrova, služi kot predloga, ki jo sproži uvodni moto. Novo besedilo se na predlogo navezuje predvsem v motivu preobrazbe (v Siljanu štrku se samovoljni in neubogljivi mladenič zaradi starševske kletve preobrazi v štrka in po prestani pokori ter kesanju spet nazaj v človeka) in v parafraziranih replikah (očetovega svetovanja, ki naj bi neposlušnega sina vrnilo na prava pota, Siljanovega jadikovanja ob ugotovitvi, da ga je zadela kazen, ter kesanja ob ponovnem srečanju z domačimi), na predlogo pa se besedilo Andonovskega navezuje tudi jezikovno in slogovno, saj v preostalih replikah protagonista Slaveta Ǵ. D., ki lite- rarno upodablja sodobnega makedonskega pesnika Slaveta Ǵorǵa Dimoskega (1959), poustvari za Cepenkova značilni slog, ga s tem parodira in povzroči humorni učinek. V Vinski mušici je torej očitna postmodernistična medbesedilnost, ki po definiciji »samonanašalno komentira resničnost, pa tudi samo sebe s citati, parafrazami, parodijami, aluzijami, izposojami, variacijami, montažami, tako da predloge ne ohranijo prvotnega pomena, ampak do njega vzpostavijo humorno-ironično razdaljo.« (Zupan Sosič 2018: 236). Če se vrnemo k prednaslovu, vidimo, da sta osrednji literarni osebi v Vinski mušici Konstantin in Slave, besedilo pa vsebuje dovolj znamenj, iz katerih lahko razbere- mo, da gre za literarno upodobitev dejanskih oseb, ki opravljata enak poklic (učitelj in pesnik), vendar v različnem zgodovinskem obdobju. Slave Ǵorǵo Dimoski4 je torej sodobni pesnik, ki plodno ustvarja tudi danes, Konstantin Miladinov (1830/31–1862) pa je preporoditelj, romantik (Prešernov sodobnik), zbiralec ljudske poezije in začetnik makedonske lirike, čigar veličina v makedonski kulturi je primerljiva s Prešernovo pri nas, čeprav njegov pesniški opus obsega le 14 pesmi. Besedilo Vinska mušica vsebu- je tudi nekoliko bolj skrit namig na naslov ene izmed pesniških zbirk Slaveta Ǵorǵa Dimoskega, in sicer Hladen piš, v izvirniku Studen poriv (1985), ter eksplicitni citat: 4 V besedilu je njegov priimek zapisan samo z začetnicama, ob tem pa sta podana še njegov rojstni kraj (Velestovo) in poklic, zato celega imena ni težko razvozlati. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 485 celotno pesem Konstantina Miladinova Ne nepijan ( Ne nepijam), ki je nastala sredi 19. stoletja, ki pa je njegova manj znana pesem in je v učne načrte makedonskih šol redkeje umeščena ali pa sploh ne. Njegova najbolj znana in antologijska pesem je namreč Tož- ba po jugu ( T'ga za jug), ki jo recitirajo vsako leto na odprtju največjega makedonskega mednarodnega pesniškega festivala s šestdesetletno tradicijo, imenovanega Struški večeri poezije. Festival so prvič priredili v Strugi ob Ohridskem jezeru, rojstnem kraju Konstantina Miladinova in njegovega starejšega brata Dimitrija, ob stoti obletnici izida njunega zbornika ljudskih pesmi, ki velja za eno najpomembnejših publikacij v zgodo- vini makedonske književnosti, zanimivo pa je, da je približno polovico zbornika samo nekaj let po izidu v slovenščino prevedel primorski duhovnik, jezikoslovec, pisatelj, bibliotekar in zgodovinar Štefan Kociančič (1818–1883).5 Na Struških večerih poezije vsako leto dodelijo mednarodno nagrado zlati venec poezije, ki jo je leta 2009 prejel tudi slovenski pesnik Tomaž Šalamun, ter državno nagrado za najboljšo pesniško zbir- ko, objavljeno med dvema festivaloma, ki je poimenovana prav po bratih Miladinovih. Venko Andonovski je svojo zgodbo Vinska mušica prostorsko umestil prav v Strugo (delno tudi v vas Velestovo in mesto Ohrid), časovno pa kot nenavadni preplet dveh obdobij: sodobnosti,6 v kateri poteka omenjeni pesniški festival, ter sredine 19. stole- tja, ko je Konstantin Miladinov pisal svojo pesem Ne nepijan. Ta tematizira popivanje in odstira zaničevalni odnos družbe do vinjenega lirskega subjekta, ki se tej isti družbi upira z nekakšno apoteozo vinski kapljici. In prav ta pesem je v besedilo Venka Ando- novskega umeščena kot citat, ki, kot ugotavlja Loreta Georgievska Jakovleva (2008: 157), omogoča preplet obeh obdobij. Že zgoraj sem omenila motiv preobrazbe v ljudski pripovedki Siljan štrk, ki jo Ando- novski vplete v Vinsko mušico preko namiga v motu »Po Marku Cepenkovu«. Avtor pa tudi v podnaslovu Dionizova spremenjenja ( Preobraženija Dionisovi) nakaže, da je osrednji motiv v Vinski mušici prav motiv preobrazbe. Podnaslov v sebi provokativno združuje dva pojma: prva beseda označuje Dioniza kot boga trgatve, pridelave trte in vina, rodovitnosti, sadovnjakov in sadja, rastlinstva, neprištevnosti, obrednih noro- sti, verskega zanosa, veselice in gledališča v starogrški religiji in mitologiji, druga pa namiguje na Kristusovo spremenjenje (tudi preobraženje, preobrazba), v pravoslavni religiji kot preobraženie Hristovo, ki se praznuje 19. avgusta, približno takrat, ko se začne festival Struški večeri poezije. Sicer pa je v besedilu najočitnejša preobrazba literarne osebe Slaveta Ǵ. D., ki se, potem ko tri dni v romantičnem svetobolju trmasto čemi v sodu, polnem vina, preobrazi v vinsko mušico. Ob tem se preobrazi tudi mesto Struga: »To ni nova Struga, pač pa stara« (Andonovski 2021: 4). Po uspešno opravljeni 5 Več o tem v Subiotto 2018. 6 Če sklepamo po prvem izidu zbirke Freske in groteske, bi lahko rekli, da gre za konec osemdesetih ali začetek devetdesetih let 20. stoletja, če pa upoštevamo še skriti naslov pesniške zbirke Slaveta Ǵ. D. in repliko enega od članov pisateljsko-politične delegacije: »Prav smo naredili, da smo mu dali nagrado. To je človek, ki zna vrniti uslugo. Menda je ja ne bomo dali vaškemu učitelju, bemti!« (Andonovski 2021, poudarki N. Subiotto), pa da gre prav za leto 1986. 486 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 nalogi Slaveta – vinske mušice: preobrazbi slabega vina v močno kapljico, ki preobrazi počutje in vedenje Konstantina Miladinova ter njegovo umetniško krizo spremeni v navdih za dokončanje pesmi Ne nepijan, se vinska mušica vrne nazaj v Slavetovo člo- veško telo, vendar pa se po tej neverjetni izkušnji preobrazita njegov značaj in odnos do sveta ter ljudi: »Sprevidel sem, da je človeški svet resnično lep! V nekem drugem času sem bil in videl, da vse na tem svetu človeku služi in ugaja, da bi srečen bil, da bi sladko vince pil« (Andonovski 2021: 7). Istočasno pa se Konstantin Miladinov, potem ko nevede pogoltne vinsko mušico in posledično ostane brez navdiha, v romantičnem razočaranju zbaše v sod vina. Preobrazb je torej več, kar spet nakaže že podnaslov be- sedila v množini: Dionizova spremenjenja. Pri branju in obravnavanju kratke zgodbe Vinska mušica Venka Andonovskega bi bilo gotovo zanimivo besedilo primerjati tudi z drugimi literarnimi besedili iz svetovne književnosti, ki vsebujejo motiv preobrazbe, od Ovidijevih Metamorfoz pa do Preobrazbe Franza Kafke. Zanimivo bi bilo komentirati tudi odnos družbe (v 19. stoletju in sodobnosti) do umetnosti ter še posebej literarnih umetnikov, ki ga v svojem besedilu Andonovski prikaže predvsem v pikrih izjavah anonimnih vaščanov in meščanov, pa tudi s perspektive vsevednega pripovedovalca, ki takole spremlja opitega Konstanti- na: »Negotovo je stopal, padal in se pobiral, nehvaležno in neprosvetljeno ljudstvo pa se je privoščljivo posmehovalo človeku, ki ga je kot treznega čislalo in malikovalo« (Andonovski 2021: 5). Nič manj pomemben ni opis pisateljsko-politične delegacije, ki se vede in izraža naravnost prostaško, v popolnem nasprotju z lirsko intoniranim notranjim monologom Slaveta Ǵ. D., ki ga družba dojema kot navadno pijanduro in sramoto za učiteljski poklic. Dijakinje in dijaki bi se na koncu lahko preizkusili tudi v kreativnem pisanju in poustvarili kratko zgodbo Vinska mušica, tako da bi v njej upodobili slovenske literarne ustvarjalce (ali slikarje, glasbenike) in jih postavili v slo- vensko okolje. ViRi in liteRatuRa AndonovSki, Venko, 2001: Vinska mušička. Freski i groteski. Skopje: Tabernakul. AndonovSki, Venko, 2021: Vinska mušica. Prev. Namita Subiotto. Ljubljana: Znanstvena založ- ba FF (e-viri). < https://doi.org/10.4312/YPPU6971>. BoŠnjak, Blanka, 2020: Motivacija za branje s kratko prozo. Jezik in slovstvo 65/1. 3–15. Brenkova, Kristina idr. (ur.), 1964: Siljan štrk: makedonska ljudska pravljica. Prev. Nada Care-vska. Ljubljana: Mladinska knjiga. Cepenkov, Marko, 2000: Siljan Štrkot. Katica Ḱulavkova (ur.): Tajna odaja: antologija na makedonskiot raskaz na XX vek. Skopje: Tri. 3–22. GeorgievSka-Jakovleva, Loreta, 2008: Likot na Konstantin Miladinov vo raskazot »Vinska mušička« od Venko Andonovski. Jovanka Drugovac (ur.): Dimitrija i Konstantin Miladi-novci: (140 godini od smrtta). Skopje: Institut za makedonska literatura. 156–159. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 487 SuBiotto, Namita, 2007: Vodnik po labirintu makedonske fantastične proze. Živa Černec, Želj- ko Mikloš (ur.): V mesečini svet: makedonska kratka fantastična proza. Ljubljana: Oddelek za slavistiko, Filozofska fakulteta. 7–35. SuBiotto, Namita, 2008: O makedonski kratki prozi in o tem, kar vidijo mačke. Kar vidijo mač- ke: makedonska kratka proza. Izbrala in prevedla Namita Subiotto. Ljubljana: Študentska založba. 286–309. SuBiotto, Namita, 2018: Prevajalski in leksikografski podvig Štefana Kociančiča na relaciji makedonščina-slovenščina. Urška Perenič, Aleksander Bjelčevič (ur.): Starejši mediji slo- venske književnosti: rokopisi in tiski. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 119–126. Zupan sosič, Alojzija, 2017: Teorija pripovedi. Maribor: Litera. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 489 Blaž Podlesnik Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slavistiko blaz.podlesnik@ff.uni-lj.si Kristalni svet Viktorja Pelevina: kratka zgodba, v kateri se nekaj dogaja in nič ne zgodi ter v kateri se zgodi vse, ker se v njej zgodi literatura (ali Zakaj bi morala biti tudi proza o drogah – če ne beremo, da bi prebrali, temveč zato, da beremo – obvezno srednješolsko branje) Prispevek 1 je v osnovi kulturno- in literarnozgodovinski komentar kratke zgodbe Kristalni svet Viktorja Pelevina, zato je kot besedilo smiselno le v paru z obravnavanim literarnim delom (to je dostopno na https://doi.org/10.4312/SKMR4724). Ponuja informacije o kontekstih, ki so ključ- ni, da Pelevinova zgodba sploh začne zares delovati kot literarno besedilo, ob tem pa se bolj kot na potencialne interpretacije besedila osredotoča na posamezne vidike njegove literarnosti. 1 Zakaj prav Pelevinov Kristalni svet Zakaj v zbirko sodobne slovanske kratke proze, ki naj bi predvsem mlajšim bralcem odkrivala pestrost, ki jo k sodobni globalni kulturi lahko prispeva slovanski svet, vklju- čiti kratko zgodbo, ki na prvi pogled ne govori o klasičnih kulturnih vrednotah, za povrh pa z letnico izida – izšla je leta 1991 – pravzaprav ni zelo sodobna? Če bi na to vprašanje odgovorili res na kratko, bi dejali, da zato, ker zgodba v resnici govori o kla- sičnih kulturnih vrednotah, čeprav so morda slednje vanjo vpisane bolj kot vprašanje in manj kot odgovor. In ker bo – če jo boste seveda preb(i)rali – nedvomno sodobna, ker se literatura ne dogaja v literarnozgodovinskih pregledih, temveč vedno tukaj in zdaj. A žanr literarnozgodovinskega komentarja od nas zahteva več kot stavek, zato najprej nekaj o sodobnosti besedila. Ko smo organizatorji projekta, ki naj bi mlajši populaciji približal manj poznane slo- vanske kulture skozi krajša prozna besedila, obdobje sodobne proze zamejili z letom 1990, smo – domnevam – sledili predvsem logiki razvoja slovanskih kultur, ki so se prav ob začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja soočile z novimi družbenimi razme- rami: pri večini je utrujene socialistične družbene sisteme zamenjal prekrasni novi svet kapitalizma, bolj ali manj represivni enopartijski režimi so se z več ali manj težavami 1 Razprava je nastala v okviru raziskovalnega programa P6-0239, ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. 490 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 reorganizirali v »mlade« demokracije. Zadnja tri desetletja so bila v slovanskem svetu sicer zelo raznolika, marsikje je bil prehod v novo stvarnost povezan s težkimi družbe- nimi pretresi, nasiljem in vojno, in nastala je sodobnost, ki – sicer z vedno bolj grote- sknimi potezami – še vedno traja. Zame je obdobje po letu 1990 tudi biografska sodobnost. Rojen sredi sedemdesetih let v SFRJ, sem, ko so nas starejše tete in predvsem strici besno osamosvajali, prav leta 1991 začel osamosvajati samega sebe: vpisal sem se na srednjo šolo in se – kot slehernik v tem življenjskem obdobju – začel prvič zares spraševati, kdo sem. Medtem ko sem se jaz trudil z izumljanjem samega sebe, so znanstveniki izumljali internet, in čez kaka štiri leta, po vpisu na fakulteto, smo lahko takratni študenti prek piskajočih telefonskih modemov že šarili po postopno razraščajočem se medmrežju ... A v začetku devetdesetih so bili glavni viri, na katere smo se opirali pri samoizumljanju, še pretežno analogni – moda, filmi na filmskih trakovih v kinodvoranah, muzika na kasetah in na takrat še ne zapisljivih zgoščenkah ter na redkih za mlade zanimivih radijskih postajah in ... knjige ... Ne, ne bom moraliziral, kako smo takrat vsi veliko brali, večina jih – kot danes – knjige ni niti povohala, a za tiste, ki so iskali malce bolj individualne odgovore onkraj izbire stila oblačenja ter najljubše glasbene skupine, knjige v začetku devetdese- tih niso bile ena od možnosti, kot so danes – bile so praktično edina možnost. In brali smo seveda vse tisto, česar ni bilo med obveznim gimnazijskim čtivom, od filozofov do pisateljev, pri tem pa je bil eden od glavnih kriterijev poleg tem, ki so vznemirjale naše s hormoni prepojene glave, ta, da gre za avtorja, o katerem je uradni gimnazijski učni program molčal. Pelevin sicer Slovencem ni neznan avtor. V zadnjih dveh desetletjih so v prevodih Boruta Kraševca izšli štirje njegovi romani ( Omon ra, Čapajev in praznota, Čelada groze, Sveta knjiga volkodlaka) in tri zbirke kratkih zgodb ( Življenje žuželk, Puščavnik in Šesteroprst, Rumena puščica), zato slovenski bralci tega sodobnega klasika ruske književnosti že dobro poznajo. A obenem gre za avtorja, ki je še daleč od enoznačne šolske kanonizacije in ki na zanimiv način združuje klasično literarno tradicijo s so- dobno žanrsko prozo. Ko sem torej iskal besedilo, s katerim bi lahko mlajšim slovenskim bralcem nekoliko razširil pogled na rusko kulturo ter kanoniziranim ruskim literarnim velikanom, s kate- rih so se pogosto prisiljeni potiti ob ocenjevanjih in vodéni maturitetni izkušnji, dodal nekaj novega, sem izbral delo, ki bi me – domnevam – nagovorilo v gimnazijskih letih. Če bi bilo ob izidu v začetku devetdesetih dostopno tudi v slovenskem prevodu, bi se ob njem bržkone ustavil, saj gre za tipično zgodbo o drogah in rokenrolu, ki s pridihom zgodovinske mistike pripoveduje veliko več, kot pove na prvi pogled. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 491 2 O drogah in ljudeh ... Kdor je imel 24. oktobra 1917 priliko snifati kokain na neobljudenih in nečloveških petrograjskih ulicah, je – če sledimo logiki zgodbe – na koncu pristal na efedrinu. Kot so nas svarili starši in učitelji ... začne se s travo in tabletami, potem se nekaj časa snifa, na koncu pa pristanemo na igli. Morda res ..., a res je tudi, da efedrin ni heroin: nepo-svečenemu bi ga še najlažje predstavili kot polizanega piflarskega bratranca metamfe- tamina, s katerim sta si tudi kemijsko podobna do te mere, da je prav efedrin glavna surovina garažnih laboratorijev, iz katerih se po vsem svetu proizvaja metamfetamin. Efedrin res ni snov, s katero bi se danes omamljala ali poživljala uporniška mladina, še najpogosteje njegovo poživitveno delovanje v obliki shujševalnih tablet zlorabljajo nji- hove mame, spodobne gospodinje srednjih let v lovu za konfekcijsko številko poznih dvajsetih. Če je s kokainom na prvi pogled vse jasno, se torej ob efedrinu pojavlja kup vprašanj, h katerim se bomo še vrnili. A začnimo povsem na začetku. Kdo je imel priložnost snifati kokain na ulicah ruske prestolnice oktobra 1917? Marsikdo ... V Rusiji, kot drugod po Evropi, je bil čas na prehodu iz 19. v 20. stoletje čas popularizacije kokaina. Najprej je bil v lekarnah na voljo v prosti prodaji, kasneje so njegovo dostopnost omejili in ga je bilo mogoče kupiti le na recept, a zdravniki so ga z navdušenjem predpisovali za celo vrsto zdravstvenih težav, zato je bil premožnejšemu mestnemu prebivalstvu zlahka dostopen. To je bil glavni razlog, da se je v Rusiji pred prvo svetovno vojno zelo razširil med intelektualci, umetniki in estradniki, kjer je veljal za prefinjeno rekreativno drogo elite, medtem ko je imel alkohol status vse- ljudskega nacionalnega razvedrila. To se je delno spremenilo ob začetku prve svetovne vojne, ko je carska oblast – da je lažje zagotavljala disciplino med naborniki – uvedla stroge omejitve pri prodaji alkohola. Prepovedali so prodajo žganih pijač, vina in kasneje celo piva (izjema je bila prodaja vin v elitnih restavracijah, kar pa so si lahko privoščili le res premožni) ter celo prodajo denaturiranega medicinskega alkohola v lekarnah. To sicer ni izkoreninilo zlorabe alkohola. V obdobju prohibicije med letoma 1914 in 1920 so nekateri ob doma destiliranih zvarkih pili celo kolonjsko vodo in topila za barve na bazi alkohola, a kot osnovna substanca za kemijsko sproščanje je alkohol za povprečnega mestnega prebivalca postal zelo težko dostopen. Ob dejstvu, da je bila celo prodaja medi- cinskega alkohola v lekarnah prepovedana, kokain pa je bilo mogoče dobiti na recept, je ob začetku vojne zaradi povečanega povpraševanja eksplodiral tudi črni trg kokaina. Na mestne ulice se je stekal iz medicinskih zalog, v velikih količinah pa so ga prek baltskih dežel tihotapili tudi iz Nemčije, kjer so ga v industrijskem obsegu izdelovali v kemijskih tovarnah. Vrhunec naj bi kokainski bum dosegel prav v revolucionarnem letu 1917, ko naj bi zaradi dostopnosti ob domišljiji dekadentnih umetnikov in estradnikov podžigal tudi revolucionarna čustva upornih mornariških vojaških enot iz vojaške baze v Kron- štatu ter bojni duh njihovih nasprotnikov, ki so boljševikom skušali preprečiti prevzem oblasti (podr. gl. Сидоров 2012: 150–152). 492 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Snifali seveda niso čisto vsi – kokain si je bilo treba priskrbeti, kar je pomenilo, da ste morali zanj nameniti denar ali vpliv, sicer vam je preostalo le upanje, da vas kdo pogosti. Na povsem konkretni petrograjski ulici v noči s 24. na 25. oktober 1917 je imel bise- rovinasto škatlico s prvovrstnim kokainom junker Jurij Popovič, njegov spremljevalec Nikolaj Muromcev pa se je na isti ulici znašel brez kokaina, a z očitno željo po dozi ... 2.1 Junkerja Muromcev in Popovič ter tretji Kdo so torej glavni junaki dogajanja na Špalerni ulici? Dva junkerja in tretji, ki jima je pot prečkal trikrat oz. štirikrat. Vsak ruski bralec ter vsakdo, ki ga zanima evropska zgodovina, seveda nemudoma prepozna datume, povezane z oktobrsko revolucijo – ta se je začela prav v noči s 24. na 25. november 1917 po starem ruskem julijanskem koledarju. Vsakdo, ki je hodil v šolo v Sovjetski zvezi pred letom 1990, pa se je ob omenjenem datumu in omembi Špalerne ulice spomnil na eno od temeljnih ideologem, na katerih je sovjetsko zgodovinopisje gradilo kult Lenina kot genialnega stratega bolj- ševističnega prevzema oblasti. Slika 1: Špalerna ulica na zemljevidu Sankt Peterburga s konca 19. stoletja. Lenin, ki so ga v skrbi za njegovo varnost pred tem umaknili iz prestolnice, naj bi se v omenjeni noči – kljub temu da so mu partijski soborci to odsvetovali – v nemirni pre- stolnici v spremstvu finskega revolucionarja prebil po dolgi Špalerni ulici od Litejnega mostu do Smolnega inštituta, v katerem so boljševiki organizirali svoj štab. Prav pri- sotnost Lenina, ki je v Smolnem zahteval, da boljševiki z vojaškimi odredi nemudoma Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 493 aretirajo člane začasne vlade ter prevzamejo nadzor nad ključno infrastrukturo v me- stu, naj bi bila ključna za uspešno izvedbo revolucije, boljševistična revolucija pa prvi korak v oblikovanju bodoče Sovjetske zveze. Zgodbo o neustrašnem Leninu, ki se po Špalerni prebija do svojih soborcev v Smolnem, so otrokom na urah zgodovine v šoli pripovedovale učiteljice, o njem so pisali v otroških knjigah: Lenin in njegov spremljevalec Eino Rahja sta se naprej odpravila peš, šla sta mimo patrulje na Litejnem mostu ter se odpravila naprej po dolgi Špalerni ulici ... In tu se je skoraj zgodila nesreča: izza vogala je prijahala konjeniška patrulja. – Kam gresta? Pokažita prepustnico! – je zakričal poveljnik patrulje. – Pojdite naprej, tovariš Lenin, – je Leninu šepnil Eino – sam pa jih bom pokušal za- plesti v pogovor. Zibaje se, kot da bi bil pijan, se je opotekel na sredo ulice in se začel prepirati s patruljo, ob tem pa je ves čas držal roko v žepu, kjer je imel skrit revolver. A patrulja ni imela časa, da bi se ukvarjala z okajenim delavcem. Poveljnik patrulje je zamahnil z roko in odjezdili so naprej. Kmalu zatem je bil Lenin že v Smolnem in vse niti oborožene vstaje so bile v njegovih rokah. (Савельев 1967: 31) Da je tisti tretji res Lenin, bo pomislil tudi bralec, ki je že morda pozabil šolske ure zgodovine ali knjige, ki jih je prebral v otroštvu, saj je avtor v govoru lika poustvaril znamenito Leninovo pogrkovanje, tako da o identiteti tretjega – civilne kurbe, ki je Muromcev in Popovič ne smeta spustiti do Smolnega, besedilo ne pušča veliko dvoma. Oba junkerja, o imenih katerih uradna boljševistična zgodovina revolucije molči, sta kot literarna lika še bolj zanimiva. V kontekstu v zgodbi upodobljenega kraja in časa je njuna osnovna vloga sicer na prvi pogled povsem jasna. Junkerji so bili gojenci vojaških častniških šol, ki so izobraževale bodoče častnike carske armade. Ob koncu leta 1917, ko so redne vojaške enote v mestu in okolici ob agitaciji revolucionarjev vse pogosteje prestopale na stran različnih revolucionarnih skupin, so bile čete junkerjev pravzaprav edina vojaška opora začasne vlade, ki si je po carjevem odstopu prizadevala vzpostaviti in ohraniti red v mestu in državi. Junkerja Muromcev in Popovič sta torej konjeniška patrulja, ki ji v tej zgodovinsko usodni noči ni uspelo preprečiti Leninovega prihoda v Smolni ter s tem revolucije. A zakaj sta le dva, zakaj se tako besno zadevata in ali je tretji njun prijatelj, kot napove epigraf iz pesmi na začetku zgodbe, ali junkerjem in staremu redu sovražna civilna kurba, kot naj bi nas učila zgodovina ...? 2.2 Dva konjenika V literaturi ime pogosto ni zgolj ime ... Če tretji verjetno z namenom ostane brez ime-na, junkerja Nikolaj in Jurij v zgodbi dobita celo priimka, ki – podobno kot datumi 494 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 in Špalerna – v besedilo prinašata očiten asociativni niz: Nikolaj Muromcev in Jurij Popovič sta sodobni različici legendarnih ruskih srednjeveških ljudskih junakov, kate- rih junaštva so opevale vzhodnoslovanske ljudske epske pesmi. Nikolajev priimek nas spomni na legendarnega Iljo Muromca, kmečkega sina z vzhodnoslovanskega seve- rovzhoda, ki se je po čudežni ozdravitvi odpravil na jug, v Kijev, služit legendarnemu knezu Vladimirju ter se nato proslavil s številnimi junaštvi. Po podobni asociativni poti nas vodi tudi priimek drugega junkerja – Popovič, saj ga povezuje z drugim znanim li- kom vzhodnoslovanske srednjeveške epike – z mlajšim kolegom Ilje Muromca Aljošo Popovičem. Slika 2: Dobrinja Nikitič, Ilja Muromec in Aljoša Popovič (od leve proti desni) na sliki Bogatirji (1898) Viktorja Vasnecova. Takoj seveda postane jasno, da v zgodbi manjka lik, ki bi bil povezan s tretjim legen- darnim srednjeveškim junakom – z Dobrinjo Nikitičem. Trojica ljudskih junakov je v sodobnih predstavah o vzhodnoslovanskem srednjem veku tako rekoč nerazdružljiva. Kje je torej v zgodbi Dobrinja Nikitič? Ob tem verjetno ni nepomembno, da je prav Dobrinja tisti srednjeveški junak, ki v ljudskih pesmih navadno premaga zmaja ter torej v svetu epske preteklosti uspešno opravi nalogo, ki je v Kristalnem svetu spodletela sodobnima Muromc(ev)u in Popoviču. Če Dobrinje Nikitiča v Pelevinovi zgodbi ni, morata njegovo nalogo na svoja pleča prevzeti preostala dva junaka, in več kot očitno je, da je avtor po svoje preoblikoval tradicionalna razmerja med njimi. V srednjeveški epiki Iljo Muromca odlikuje nenava- dna, skoraj nadčloveška telesna moč, ki so jo bolehnemu in slabotnemu sinu preprostih kmečkih staršev že kot odraslemu možu čudežno naklonili starci ali čarodeji. Mlajši kolega Muromca – Aljoša Popovič – se v srednjeveških zgodbah ni odlikoval s telesno močjo, prej nasprotno. Navadno je izpostavljena njegova telesna inferiornost v odnosu do nasprotnika, a to slabost v celoti nadomesti s spretnostjo in zvijačnostjo, pogosto pa se loti tudi podvigov, ki niso povsem v skladu s tradicionalnimi predstavami o juna- škem vedenju (ena najbolj znanih tovrstnih zgodb govori o tem, kako je Aljoša Popovič Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 495 svojega starejšega pobratima Dobrinjo Nikitiča razglasil za mrtvega, ker se je zagledal v njegovo lepo ženo). Prav ta mlajši, dvoumen, lik v Pelevinovi različici prevzame vlogo vodje v junkerskem paru. Ni naključje, da nosi ime Jurij – ime krščanskega svetnika, s katerim se je ob kon- cu prvega tisočletja začela povezovati legenda o junaškem spopadu z zmajem – in da je bila, kot bomo videli v nadaljevanju, ravno Juriju Popoviču najprej odkrita resnica o zgodovinskem poslanstvu glavnih junakov. Ne le, da je v paru jezdecev on tisti, ki ima mamila, obema junkerjema se tudi zdi, da je on tisti, ki ima odgovore na pomembna življenjska vprašanja. Med junakoma v zgodbi je vzpostavljen tipičen odnos učenec – učitelj, ki je tudi sicer stalnica avtorjeve proze (podr. gl. Javornik 2009: 3–17), a kot se za dobro zgodbo o drogah in rokenrolu spodobi, je učitelj v tem primeru izkušenejši in z robo bolje zalo- ženi vrstnik. Če so v srednjeveški epiki Iljo Muromca na pot njegove resnične usode s čudežno ozdravitvijo poslali modri starci, se Nikolaj Muromcev vprašanja svojega resničnega poslanstva loteva v družbi vrstnika z mamili, ki več bere ... 3 In rokenrol? Naslov pesmi Seks, droge in rokenrol je konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja v treh točkah povzel temelje sleherne mladostniške subkulture, ki z uporom proti vre-dnotam staršev išče svojo lastno identiteto. S seksom, kjer mladina raziskuje meje raz- vijajoče se telesnosti, so stvari bolj ali manj ves čas enake. Droge, ki jim pomagajo raziskovati mejna področja duševnosti, se z razvojem kemije in farmakologije sicer spreminjajo, a osnovni cilj – izstopiti iz starševske normalnosti v svoj svet – je tudi tu vedno podoben. Še najbolj se iz generacije v generacijo razlikuje rokenrol, s čimer ne mislimo konkretne zvrsti popularne glasbe, temveč celoto glasbenih, besedilnih, vizualnih in oblačilnih tekstov, ki jih konkretna subkultura uporablja za vzpostavljanje občutka skupnosti ter za iskanje odgovorov o smislu življenja in lastnega mesta v svetu. Kakšen je torej rokenrol junkerskega para v Kristalnem svetu? Kaj so glavni teksti, ob pomoči katerih se skuša dokopati do odgovora na vprašanje o lastnem poslanstvu? Nikolaj je na začetku precej zmeden: v njegovi glavi se vrtijo slaboumnost in vul- garnost reklamnega plakata za limonado, revolucionarni politični letaki in plakati ter mistične in znanstvene razlage pojavov onkraj materialnega sveta (slednje je Peter Uspenski nekaj let prej združil v brošurici z naslovom Četrta dimenzija – gl. Успенский 1914). Zdi se torej, da bodoči junak Nikolaj najprej išče svoje poslan- stvo izgubljen med možnimi potmi družbenega razvoja Rusije na začetku 20. stole- tja (pot v plehki in vulgarni meščanski kapitalizem, pot v revolucijo, ki je obljubljala izgradnjo novega sveta tukaj in zdaj), ter potjo, po kateri je rešitev iz slepe ulice 496 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 v tem času iskal del ruskega razumništva – potjo v misticizem in transcendenco. Alternativa, ki jo ponuja v teh vprašanjih bolje podkovan vrstnik Jurij, pa je najslav- nejše delo Oswalda Spenglerja Zaton zahoda z osnovno tezo, da je evropska ozi- roma zahodna kultura v zadnji fazi svojega razvojnega cikla ter na začetku svojega neizogibnega propada. Jurij Nikolaju razloži osnovno Spenglerjevo idejo ter mu situacijo v ruski prestolnici v revolucionarnem letu 1917 predstavi kot agonijo ali celo začetek razkroja kulture. Nikolaj je zmeden, nikakor si ne more zapomniti avtorjevega priimka, namesto, da bi se ukvarjal z bistvom Jurijeve razlage, se mu v glavi vrtijo razni nemško zveneči priimki in pojmi. Na tej točki jezdeca prvič srečata tretjega, ki pogrkuje, in mu uspe- šno preprečita pot do Smolnega. Takoj zatem Jurij in Nikolaj vrneta k pogovoru. Če si je Jurij pri odgovoru na vprašanje o tem, kaj se dogaja v svetu, pomagal s Spen- glerjem, ima za vprašanje o vlogi in poslanstvu posameznika v času razkroja kulture najprej pripravljeno zabavno zgodbico o neukem pastirju in švedskem kralju, nato pa ob pomisleku, ali je sploh mogoče izvedeti, kaj je človekovo poslanstvo, omeni drugo nemško zveneče ime – priimek utemeljitelja antropozofije Rudolfa Steinerja. Ker Jurij najprej ne želi pojasniti Steinerjeve vloge, Nikolaj na konju zadrema in ob kratkih sanjah o temnem oblaku z zahoda ter dveh bojevnikih se mu za trenutek zazdi, da sta dva skrivnostna bojevnika onadva z Jurijem. Ko se predrami, se mu nočna Špalerna zazdi kot preddverje pekla, a nato znova zadrema, dokler ga po dremežu brez sanj ne zbudi skrivnostna glasba. Kasneje se izkaže, da gre za valček Na gričih Mandžurije (1906) v spomin padlim vojakom v rusko-japonski vojni (1904–1905), ki prihaja skozi okno častniškega stanovanja. Pogovor z Jurijem in Nikolajeva mistična sanjska izkušnja sta očitno zbližala oba konjenika, zato Jurij ob naslednjem snifanju ponudi kokain tudi vrstniku. S poži- vljenimi nosnicami sta nato pripravljena, da drugič ustavita tretjega – tokrat v podobi močnejše ženske, ki jo je Nikolaj s konjem skoraj pomendral. Ko ženska izgine, Jurij opazi, da je – podobno kot gospod pred njo – pogrkovala. Vzorec se mu zdi poveden, zato se znova spomni na Steinerja in njegovo misel, da so ponavljajoči se dogodki znak višjih sil. Nikolaj je še vedno zmeden – oba priimka mu delata težave, ne ve, kaj uči Spengler in kaj Steiner, zato mu – preden se znova okrepčata s koka- inom – Jurij pove, da je s Steinerjem povezan nauk o posameznikovem poslanstvu in da je v Švici v antropozofskem centru v Dornachu poslušal njegova predavanja. Druga (oz. za Jurija tretja) doza kokaina junaka iz skrivnostne temačne ulice, na kateri oživijo pročelja hiš in svetilke, znova vrne v konkreten prostor in čas – na Špalerno v usodni peterburški noči. V tem trenutku ju obišče patrulja, ki jima prinese tri stvari: informacije o treh truplih na Litejnem prospektu, žepno uro z nemškim napisom, ki igra Beethovnovo Apassionato, in efedrin, ki ga je eden od junkerjev v patrulji prinesel Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 497 Juriju kot plačilo za kokain. Ko se ulica po odhodu patrulje kapitana Prihodova znova spremeni v preddverje pekla, sta junaka pred tretjo preizkušnjo – iz uličnega mraka se jima znova približuje tretji, tokrat molče, na invalidskem vozičku in v spremstvu medicinske sestre ... 3.1 Komu igra rokenrol, kdo ga posluša in kdo zares sliši? Na tej točki se v zgodbi prvič očitno loči raven razumevanja različnih tekstov, s kate- rimi oba junaka skušata osmisliti sebe in svet, ki ju obdaja. Bralec seveda ve več od obeh junakov od vsega začetka, saj pozna zgodovinsko vlogo tretjega, a prav na tej točki postane očitno, da tudi v kontekstu njunega prostora in časa junaka ne zmoreta jasno povezati posameznih informacij in idej v celovito smiselno podobo sveta. Na ravni zunanjega dogajanja je to očitno iz njune nezmožnosti, da bi povezala informa- cijo o truplih na Litejnem s pojavom medicinske sestre in vojnega veterana invalida. Profana, vsakdanja, starševska razlaga, kako sta se pred njima pojavila zgovorna sestra (preoblečeni finski revolucionar Eino Rahja) in molčeči invalid (ki ga je že dvakrat izdalo »nemško« pogrkovanje), ju ne zanima. Par je brez prepustnice sicer sumljiv, a predvsem zato, ker jima namesto prepustnice ponuja niz tekstov, ki naj bi potrdili njuno zgodbo o vojnem veteranu, ki gre na obisk k tovarišu: najprej je tu koračnica Preobraženskega polka, ki jo na mistično zveneči bakreni balalajki z odprtino v obliki pentagrama igra invalid, nato list z ukazom napada, ki naj bi dokazoval, da je veteran res sodeloval pri eni največjih ruskih vojaških zmag v prvi svetovni vojni, nazadnje pa še ura z generalovim posvetilom. Ob vseh teh tekstih se junkerjema zdi, da je v vsakem od na prvi pogled banalnih dokazil nekaj enigmatičnega. Ker poznata Steinerja, vesta, da naključij ni in da so ponavljajoči se dogodki pravzaprav mistični znaki višjega reda, zato se ob uri z ruskim posvetilom spomnita na drugo žepno uro z nemškim posveti- lom, ki jima jo je prinesel kapitan Prihodov. Ko ta ura zaigra Beethovnovo Apassionato ter tako odgovori zvokom koračnice iz invalidove balalajke, se tretji in njegova spre-mljevalka poženeta v brezglavi beg, ki ga junkerski par pospremi s streli, ti pa razbijejo stekleno vitrino frizerskega salona. Junkerja očitno ne želita ali zmoreta »prebrati« dejstev zgodovinske realnosti jesenske peterburške ulice: neskladja ju sicer vznemirjajo (npr. da Preobraženski polk ni sode- loval v znameniti bitki), obenem pa spregledata očitne logične povezave (zadavljena trupla in nenavadno močna jeklena verižica ure), s katerimi bi lahko pojasnila nenaden panični beg lažne sestre in invalida v konkretnem zgodovinskem prostoru in času. Kot da junaka ne vidita stvari, ki so v kontekstu opisanega dogajanja očitne: morilca sta v uri prepoznala lastno morilsko orožje, ki je ostalo na kraju zločina, ter se – v strahu, da bosta razkrinkana – pognala v beg. Hkrati seveda ne moreta videti vsega, kar lah- ko s časovno in besedilno zunanje perspektive vidi bralec, ki je tretjega že zdavnaj 498 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 identificiral kot Lenina. Znamenita Apassionata namreč ni samo eno od velikih del klasične glasbe, temveč ima – podobno kot Špalerna in pogrkavanje – za bralca, ki je obiskoval sovjetske šole, tudi znano mesto v Leninovem kultu. Tja jo je v svojih spo- minih o Leninu, ki so nastali ob politikovi smrti, vpisal Maksim Gorki: Nekega večera, ko je v Moskvi v stanovanju J. P. Peškove poslušal Beethovnove sonate v izvedbi Isaja Dobrovejna, je Lenin dejal: – Ne poznam ničesar, kar bi bilo boljše od Apassionate. Lahko bi jo poslušal vsak dan. Izjemna, nečloveška glasba. Z morda naivnim ponosom razmišljam: poglej, kakšne čudeže lahko ustvarijo ljudje! Nato je priprl oči, se posmehljivo nasmehnil in žalostno dodal: – A glasbe ne morem poslušati prepogosto. Preveč deluje na živce. Zahoče se ti, da bi govoril nežne neumnosti in pobožal po laseh vse te ljudi, ki so – čeprav so živeli v umazanem peklu – lahko ustvarili takšno lepoto. A danes ne smemo nikogar božati po laseh, ker nam bodo le odgriznili roko. Treba je mlatiti po glavah, neusmiljeno mlatiti, četudi smo v idealu zoper sleherno nasilje nad ljudmi. Hmm, peklensko težka služba. (Горький 1974: 42) Junkerja torej ne sprejmeta razumske, logične razlage dogajanja. Glasba in besedila, ki ju spremljajo v tem nenavadnem nočnem svetu, jima – tako se jima vsaj zdi – o bistvu dogajanja govorijo več kot hladne racionalne razlage, a ima vsaj Nikolaj ves čas občutek, da rokenrola, ki ga sliši, ne razume povsem. Bolj ko se Jurij trudi, da bi Nikolaju z razlagami filozofov in antropozofov osvetlil globlje bistvo, bolj jasno je, da rokenrol zgolj posluša, a ga zares ne sliši tudi on sam. Po tretjem srečanju s tretjim, ko Jurij Nikolaju razodene lastno poslanstvo stražnika pred demonom (zmajem, kačo), kot mu ga je v Dornachu po predavanju razkril Rudolf Steiner, bralec spozna, da je Jurij v Dornachu sicer poslušal Steinerja, a ga ni zares slišal. Jurija in Nikolaja tudi ob tej resnici obhajajo dvomi, a je Nikolaj tisti, ki je ob rokenrolu sicer precej bolj zmeden, a hkrati očitno vidi več. Prav Nikolaj je namreč po prvi omembi Steinerjevega imena še pred prvo dozo v kratkih mističnih sanjah videl oblak z zahoda ter Jurija in sebe kot neka dva bojevnika. Čeprav sta v tretjem spopadu z demonom zmagala, ne vesta, kako in zakaj so tretjega ob glasbi izdali živci, niti da naj bi bilo po Steinerjevem razodetju prav streljanje za medicinskimi sestrami njuno resnično poslanstvo. V Pelevinovi parodični interpretaciji je več kot očitno, da se njun nasprotnik – vitez teme dialektičnega materializma – resničnega rokenrola boji, saj ve, da ga nerazložljiva čarobnost glasbe in besed lahko zapelje v pomirjenost z nepravičnim buržoaznim svetom, ki si je kot vodja svetovne proletarske revolucije ne more privoščiti, oba junkerja pa se – čeprav ne najbolj uspe- šno – po odgovore na vprašanja o smislu zgodovinske situacije in lastnem poslanstvu zatekata prav k skrivnostno zvenečemu rokenrolu filozofije, duhovnosti ter – kot bomo videli v nadaljevanju – literature. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 499 3.2 Rokenrol in ... efedrinski solo Pripadniki rokovskih subkultur druge polovice prejšnjega stoletja vedo, da sta bila ri- tem pesmi in uporniško, pogosto enigmatično besedilo za mnoge obiskovalce kon- certov le uvertura, ki je ogrevala za vrhunec – za mojstrski kitarski solo, v katerem je prvi kitarist benda kot mag s tisočerimi prsti iz strun električne kitare, stopalk z efekti in ojačevalca čaral neverjetne zvoke. Ob njih sta se krčila in raztezala čas in prostor, oboževalci pa so padali v trans, v katerem so – tako so verjeli – videli vse tisto, kar je bilo povsem nedosegljivo njihovim v banalnost ujetim staršem. Nekaj podobnega – da- siravno vzpodbujeno z drugo kemijo – so mladi na plesnih zabavah naslednjih genera- cij verjetno doživljali ob elektroniki, v rokenrolu dveh Pelevinovih junakov pa je solo namesto na struni električne kitare zazvenel na igli šprice z efedrinom. Dva centigrama efedrina in Nikolaju se vsi drobci prej slišanih razlag in mističnih sanj- skih prividov sestavijo v kristalno jasno sliko njunega resničnega poslanstva. Nikolaj in Jurij sta junaka, ki sta poklicana v obrambo svete Rusije, ki jo v efedrinski halucinaciji predstavlja podoba legendarnega mesta Kitež iz srednjeveških legend. Samo onadva stojita med Rusijo in pošastjo popolnoma nejasnih obrisov in velikosti, med Rusijo, ki se junaku kaže kot krhki kristalni svet, in brezobličnim vrtincem praznote, ki izžareva ledeni mraz. Kako efedrinski solo zazveni Juriju, bralcu ostane skrito, izve le, da Jurij ob dveh cen- tigramih začne recitirati pesem ruskega simbolista Aleksandra Bloka: Prižemam k bergli svoji s tožno se roko. Prijatelj moj živi za lunino ukano. Ob poti čaka – tretji. Drug moj, si ti to, kositrni pogled pod kapo razcapano? In v troje tavamo. Okrog prahu plasti. Vse prazno je – tu, tam – in vse ječi v vročini, plotovi so kot krste. V jarkih tvar trohni. Vse, vse pokopano je v brezljudni bolečini. Potrkamo. V domovih žalost, v rakvah smrt. V dver plaho šepetamo: »Ni umrl, spi vaš ljubi ...«, a starka v avbi s čelom, zmrščenim v dve gubi, kriči: »Pojdite proč! Ne skrunite nam krst!« In tavamo naprej. Med hišami se vzpenja prastara igra predvečernega drhtenja. 3. julija 1904 (prev. A. Zebra) Ko solo odzveni in se koncert zaključi, za Jurija in Nikolaja sledi postevforična kriza. 500 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Streznitev se po Špalerni pripelje kot četrti prihod tretjega: kot voziček z limonado, v katerem finski revolucionar tihotapi vodjo svetovne proletarske revolucije. Nikolaju se je med efedrinsko ekstazo sicer razodela vsa zgodovinska resnica trenutka ter la- stno poslanstvo v njem (v zadnjih izdihljajih omame vidi celo uro začetka bojev med junkerji in boljševiki za pomembne objekte v mestu naslednje jutro), a je – ko kemija obmolkne – v mračni realnosti ulice znova slep za očitno. Čeprav limonadarsko pod- jetje nosi ime znanega nemškega komunista in ropot steklenic v vozičku nenavadno spominja na pogrkovanje, Jurij in Nikolaj ne najdeta moči, da bi pogledala v voziček. Tretji tako nadaljuje svojo pot v Smolni, da bo tam udejanjil svoje zgodovinsko poslanstvo, junaka pa se spomnita, da bi efedrinskega mačka lahko pozdravila s preostankom Jurijevega kokaina. Nekaj belega prahu na nemirnih konjskih hrbtih in znova se zdi, da je vse po starem. Jurij znova vse ve ter Nikolaju razlaga ideje »nemških« filozofov od Strindberga do Spenglerja, Nikolaj ima še vedno težave z nemškimi priimki, ki se začenjajo s črko s ... Kot da nočna varuha kristalnega sveta – ob vsem, kar sta to noč slišala in videla – bistva ne moreta zares dojeti, čeprav je tudi tokrat Nikolaj tisti, ki je kljub izgubljenosti in zmedenosti očitno bližje njegovemu spoznanju. Nikolaj je namreč ob svojem efedrinskem prividu, ki se je razblinil v nič, slišal verze Blokove pesmi, ki jo je recitiral Jurij, in očitno intuitivno dojel, da se ključ do bistva v zgodbi upodobljenega dogajanja skriva prav v zgoraj navedeni Blokovi pesmi iz leta 1904. Jurij na Nikolajevo prošnjo pove zadnja dva verza in zgodba, ki se začne z epigrafom pesmi, se sklepnimi verzi pesmi konča. 4 Literatura, droge in rokenrol? Ko v znamenito subkulturno triado na mesto seksa postavimo literaturo, bi morali biti starši in učitelji pomirjeni. S seksom naj mladina kar lepo počaka, da bo dovolj zrela, z literaturo pa se lahko opismeni, spozna različna zgodovinska obdobja in tuje kulture, ponotranji pozitivne vrednote ... Kakšna je torej literatura Pelevinove zgodbe in kaj nas lahko (na)uči takšna literatura? Najprej povejmo, da se literatura pravzaprav šele zares začne na koncu besedila. V zgodbi nas avtor na to opozori, ko nas konec zgodbe z Blokovimi verzi vrne na začetek – k epigrafu. V tem vračanju ponovno prebiramo vse že prebrano, motivi, dogodki in junaki ob njem dobivajo vedno nove pomene ter nas silijo v nenehno preosmišljanje smisla celote. Tako praktično ves čas beremo v obeh smereh (od začetka proti koncu besedila in nazaj), dejanski proces osmišljanja literarnega besedila – namesto branja bom tu zavestno uporabil večpomensko prebiranje – pa se lahko začne šele, ko se skozi besedilo prebijemo do njegovega konca. Ves čas besedilo beremo tudi na različnih ravneh: literarna – torej v besedilu upodobljena dejanskost – je načeloma ločena od Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 501 dejanskosti, v kateri avtor piše (in bralec prebira) besedilo, a kot literatura od nas priča- kuje, da bomo brali hkrati v dveh smereh, so tudi meje teh ravni dejanskosti prepustne in se globlji smisel upodobljenega pogosto razkriva v na prvi pogled naključnih pove- zavah ... Zveni znano? Kaj že je rekel Steiner Juriju glede naključij? 4.1 O konjih in zgodovini Eno takih navideznih naključij so konji v zgodbi o dveh konjenikih ... Že v prvem odstavku in nato skozi celotno zgodbo nemirna konja jezdecema otežujeta uživanje mamil, tretji, ki bi po analogiji moral biti – kot tretji epski junak Dobrinja Nikitič – prav tako na konju, pa se v zgodbi dvakrat pojavi peš, nato na invalidskem vozičku, četrtič pa še v vozičku za limonado ... Ko mora Jurij ob za bralca prvi (za junaka pa – če Ni- kolaj šteje prav – peti) dozi kokaina smrdljive konjske vajeti prijeti z zobmi, nam pri- povedovalec predstavi konja kot nevarnost grozeče neotesanosti in nesramnosti, pred katero je svaril že Dmitrij Merežkovski. Merežkovski je v času prve ruske revolucije objavil razpravo Prihajajoči Ham ( Грядущий Хам 1906), kjer je z imenom Noetovega sina Hama, ki naj bi po biblijskem izročilu kršil najpomembnejše kulturne zakone, označil meščanstvo. Avtor meščanstvo razume kot vulgarno omejenost in pritlehnost, kot slepoto za resnično duhovnost, ki naj bi bila neločljiv del kulture, in zato je za Merežkovskega meščanstvo največja grožnja kulturi. V Rusiji naj bi bila v preteklosti obraz te meščanske neotesanosti duhovno prazna in z zunanjim bliščem obsedena Cerkev, v sedanjosti – samodržavje in »mrtvi pozitivizem uradništva«, a najstrašnejši naj bi bil »prihodnji obraz neotesanosti [...], ki prihaja od spodaj kot huliganstvo, siromaštvo in pogromi« (Мережковский 1906: 37). Ob revolucionarnem vrenju v letih 1905–1907 je ruski pisatelj in mislec v izbruhih na- kopičenega nezadovoljstva nižjih slojev prepoznal grožnjo neotesanosti neizobraženih množic in pozval k preporodu ruskega razumništva, ki naj prepreči katastrofo. V revolucionarnem letu 1917 je bilo od februarskih nemirov naprej jasno, da je bilo rusko razumništvo v tem neuspešno. Neotesanost od spodaj je zavladala na petrograj- skih ulicah in – kot nas z aluzijo na Merežkovskega opozori pripovedovalec – prav to je nemirni konj, ki ga neuspešno ves čas skuša umiriti Jurij. Jurij seveda misli, da razume situacijo, in se – s citatom iz Puškinove pesnitve Bronasti jezdec – sam postavi v vlogo oživelega spomenika Petra Velikega, človeka, ki mu je v začetku 17. stoletja s trdo roko uspelo obrniti tok ruske zgodovine. A avtor vidi širšo sliko, in ko Jurij skuša dvigniti konja na zadnje noge, je jasno, da junak ni dorasel tej vlogi. V Puškinovi pe- snitvi je namreč ena od osrednjih podob carja Petra ikonična podoba reformatorja, ki je s svojo samovoljno evropeizacijo spremenil tok zgodovine ter Rusijo – kot jezdec konja – dvignil na zadnje noge na robu brezna (odlomek navajam v izvirniku, ker je v Župančičevem prevodu, ki je v opombi, motiv konja na zadnjih nogah umanjkal): 502 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Куда ты скачешь, гордый конь, И где опустишь ты копыта? О мощный властелин судьбы! Не так ли ты над самой бездной На высоте, уздой железной Россию поднял на дыбы? (Пушкин 1960: 297, podčrtal B. P.)2 Juriju v podobnem poskusu konj počepne in se začne ritensko pomikati proti izložbeni vitrini, polepljeni s plakati za limonado. Na plakatih, ki pritegnejo pozornost Nikolaja, je parodično upodobljena zgodba, ki se bo šele zgodila: steklenice z limonado, junak z odlikovanjem Svetega Jurija, dve lepotici ... Jurij, ki misli, da razume, ne vidi plakata in ne ve, da stoji s hrbtom obrnjen proti popačenemu zrcalu, ki odraža vulgarno me- ščansko različico njegovega poslanstva ... Že tu Nikolaj vidi več, in ko se – z mislijo na Uspenskega – odpre četrti dimenziji, vidi tudi v prihodnost, vidi razplet, saj uzre konj- sko zadnjico, ki se dvigne iz praznine in zbije limonado iz rok utrujenega bojevnika. Jurij sicer s pomočjo kokaina in nemške filozofije zaenkrat ostaja v sedlu, a je njegova ježa – kot izvemo v nadaljevanju – bolj podobna vožnji izkušenega kolesarja, ki konja vodi kot dirkalno kolo. Kot zvest dedič idej Petra I. skuša dogajanje okoli sebe razlo- žiti z zadnjimi dosežki germanske filozofske misli, a ne čuti, da sedi na konju ruske zgodovine, ki se bo čez nekaj ur znova strgal z vajeti v revolucionarnem nasilju in ne- opisljivem barbarstvu, zato je njegova misija, da ustavi neizogibno, vnaprej obsojena na propad. Njegov nasprotnik Lenin se je konju odrekel. Če so eseri (socialisti-revolucionarji), ki so bili glavni konkurenti boljševikov za prevzem oblasti, računali na revolucionarni potencial ljudstva, ki ga morajo revolucionarji le vzpodbuditi, so boljševiki iz izkušenj preteklih revolucionarnih vrenj izpeljali doktrino, da je neuko preprosto rusko ljudstvo nesposobno uresničiti revolucionarne spremembe, ki naj vodijo v pravičnejšo družbo, zato mora to za njih storiti majhna skupina dobro organiziranih in brezkompromisnih revolucionarjev, ki naj z nasiljem prevzame oblast in nato v boju z vsemi potencialni- mi nasprotniki od zgoraj navzdol uresniči revolucionarne ideale marksizma-leninizma. Rusija je bila zanje le prva faza svetovne proletarske revolucije, ki ji je vseeno, ali mora obrzdati neotesanost ruskih ali katerih koli drugih neukih množic, zato so Leninova prevozna sredstva v zgodbi utilitarno-pragmatična, hkrati pa tretji tudi ni povezan z legendarno rusko srednjeveško tradicijo. In Nikolaj? Nikolaj se v sedlu počuti bolj domače, v svoji nevednosti in iskanju smisla je precej bližje ljudstvu, bližje neotesanosti, ki prihaja od spodaj (mimogrede, ime Nikolaj je sestavljeno iz dveh starogrških besed: νῑκάω – zmaga, λᾱός – ljudje). 2 Kam skačeš, ti ponosni konj? / Kje se ti ustavijo kopita? / O, močni urokom gospodar! / Nisi tako ti iznenada / Rusije v diru tik prepada / z železno brzdo ustromil mar? (Puškin 1970: 178). Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 503 Pelevin v likih obeh junkerjev torej poustvari eno glavnih dilem ruske kulture, ki se po Petrovi evropeizaciji vse 19. stoletje sprašuje, ali je ruska kultura zahodna kultura, ki malce zamuja v razvoju, ali pa ima svojo zgodovino in lastno razvojno pot, ki jo je Pe- ter I. z evropeizacijo prekinil in zapeljal s prave poti. Za Jurija o tem ni dileme, Nikolaj pa se še vedno sprašuje, a da bomo nazornejši, se od konja in jezdecev znova vrnimo k rokenrolu in mamilom. 4.2 Knjige, muzika in mamila, ki niso zgolj to, kar se zdijo Naša zgodba o rokenrolu in mamilih se je neločljivo prepletla že v poglavju o efedrin- skem solu, zato nadaljujmo v tem duhu. Če konji niso zgolj konji, potem tudi kokain ne more biti zgolj kokain. Res je, da je bil kokain na ulicah Petrograda zgodovinsko dejstvo, a na jesenski Špalerni ga Jurij lahko dobi iz treh virov: prvovrstnega eserovskega, s kakr- šnim se krepčajo teroristi pred napadi, v Smolnem ga – skupaj z v tem času nezakonitim špiritom – ponujajo boljševiki, tretji diler s kokainom, ki sumničavo nadzira konkurenco na domačem ozemlju, pa je kar neposredni nadrejeni obeh glavnih junakov – vodja jun- kerske patrulje kapitan Prihodov. Prav v priimku slednjega se skriva ključ za osmišljanje kokaina na tej drugi ravni besedila, saj ima beseda prihod ob pomenu, ki ga ima tudi v slovenščini, v ruščini še dva zanimiva pomena: prvi je tradicionalen – s to besedo v rušči-ni poimenujejo faro (torej cerkvenoupravno krščansko skupnost, zbrano okoli farne cerkve), drugi pa sodoben: uživalci mamil z isto besedo označujejo občutek, ki ga uživalec doživi takoj po uporabi substance. Prihodov pazi na konkurenco, ki bi lahko prodajala svoj kokain v njegovi skupnosti, al- ternativni ponudniki pa so eseri in boljševiki. Na tej drugi ravni zgodbe kokain seveda metaforično predstavlja glavne konkurenčne politične ideje, ki so se borile za prevlado v prelomnih dneh oktobra 1917. Vodje junkerjev propagirajo ohranjanje temeljnih družbe- nih razmerij in postopne reforme, eseri teroristično nasilje zoper predstavnike elit, ki naj vzpodbudijo resnično ljudsko revolucijo, boljševiki pa – kot rečeno – revolucijo, ki naj jo z vsemi sredstvi (tudi z mešanjem napol legalnega kokaina in prepovedanega alkohola) izpelje partijska elita. Kljub temu da vsak hvali svojo robo, gre v vseh treh primerih za približno enak kokain – za preprost in enoplasten odgovor na precej bolj zapletena vprašanja. Jurij in njegov varovanec Nikolaj na nočni Špalerni iščeta odgovore, del iskanja je tudi eksperimentiranje z enostavnimi odgovori, a Jurij, ki se postavi v vlogo izkušenejšega vrstnika, ve, da so enostavni odgovori lahko nevarni, zato Nikolaju prvo dozo ponudi šele potem, ko ga na to pripravi s Spenglerjem. Za Jurijevo razumevanje situacije je Spenglerjeva knjiga Zaton zahoda ključnega pomena, hkrati pa je samo delo tudi svo- jevrsten ključ za branje Pelevinove zgodbe. Najprej je to knjiga, ki je še ni, poleg tega pa je v času, upodobljenem v Kristalnem svetu, to v najboljšem primeru šele pol knjige. Naj pojasnim: da se junak sklicuje na knjigo, ki še ni izšla, nas v zgodbi opozori sam 504 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Jurij, ko kot svoj vir omenja rokopis, pretihotapljen iz Nemčije, hkrati pa je to tudi av- torjevo opozorilo bralcu, da je čas izida omenjenega dela pomemben. Če je Jurij jeseni 1917 bral rokopis, je lahko – kot pove sam Spengler v predgovoru k prvemu delu knjige (2009: 9) – bral le prvi del knjige. Ta je v knjižni obliki izšel 1918, a je bil napisan pred začetkom prve svetovne vojne, dopolnjena različica rokopisa, ki je bila kasneje natisnjena, pa je bila dokončana spomladi 1917 in bi v rokopisu lahko našla pot na petrograjske ulice. Nikakor pa Jurij ne bi mogel brati drugega dela knjige, ki je nastal šele pet let po usodni petrograjski noči – leta 1922. In zakaj je to pomembno? Prvi del Spenglerjeve knjige se ukvarja s splošnim konceptom zatona evropske civilizacije, in Juriju, ki Rusijo vidi kot del zahodne evropske civilizacije, dogajanje v revolucionar- nem Petrogradu razloži kot začetek konca te kulture. Če bi Jurij lahko prebral drugi del Spenglerjeve knjige, bi videl, da isti avtor Petrovo evropeizacijo Rusije obravna- va kot različico zgodovinske psevdomorfoze, ki je le zunanje evropeizirala slovanski vzhod, medtem ko naj bi bilo pristno rusovstvo ves čas sovražno vsemu evropskemu (gl. Spengler 2010: 254–260). Jurij torej ni mogel prebrati Spenglerja do konca, da bi ga nato šele zares začel prebirati, kar bi ga lahko vodilo k spoznanju, da gleda nekaj drugačnega od propada utrujenega zahoda. Ujet v prepričanju, da v Petrogradu gleda zaton zahoda, ne vidi stihijskega upora proti elitni evropeizirani kulturi, ki prihaja od spodaj, ne dojame, da sedi na nemirnem konju, in ne na kolesu. Ne le, da naša junaka debatirata o knjigah, ki jih še ni, na nočni ulici poslušata tudi glas- bo z besedili, ki še niso bila napisana. Ko Nikolaja po kratkem spancu prebudi valček Na gričih Mandžurije v običajni pihalni izvedbi, ki zveni s častniškega okna, smo na prvi pogled v pravem času in prostoru. Omenjena skladba, ki jo je avtor napisal v spo- min padlim tovarišem v rusko-japonski vojni, je bila v naslednjem desetletju izjemno priljubljena, pravzaprav gre za eno prvih pravih gramofonskih uspešnic, ki so jo na ploščah v velikih nakladah izdali tako v instrumentalni izvedbi kot v izvedbi z različ- nimi besedili (gl. Тринеева 2020: 100). Prav lahko bi torej instrumentalna različica na gramofonski plošči v omenjeni noči zvenela z okna častniškega stanovanja, a besedilo, ki ga ob zvoku plošče poje častnik, je že iz nekega drugega časa. Izjemno priljubljeno skladbo je po revoluciji posvojila tudi sovjetska kultura, v dvajsetih letih je proletarski pesnik in avtor besedil Aleksej Mašistov napisal novo besedilo, ki vojaške žrtve v Mandžuriji že predstavi kot žrtve, ki so tlakovale pot revoluciji. Kasneje, po drugi svetovni vojni, je valček dobil še eno besedilo, ki je opevalo žrtve rdeče armade v bojih z japonskimi okupatorji Mandžurije v zadnji vojni, a besedilo, ob katerem se Nikolaj v zgodbi spomni na svoje prijatelje, je nekoliko spremenjena zadnja kitica prve sovjetske različice Mašistova iz dvajsetih let, v kateri se prvič pojavi motiv nočnih polj sirka. V prizoru, ki spominja na skrivnostno gledališče senc (vrteča se silhueta vojaka na pre- barvanem oknu), torej Nikolaj in Jurij slišita glas iz prihodnosti. Nenavadno naključje jima za trenutek ne namigne le na njuno poslanstvo, temveč kar na usodo vseh junakov Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 505 ruske zgodovine 20. stoletja: tragično smrt in nato slavljenje trpljenja s ciljem utrje- vanja ideologije. Ker junaka stojita na nočni ulici oktobra 1917, ne moreta do konca besedila, torej v leto 1991, in ne moreta začeti prebirati vsega, kar jima govori literarna dejanskost, a tudi tu je med obema junkerjema pomembna razlika: Nikolaj je tisti, ki ob besedi prijatelji pomisli na svoje prijatelje ter tako intuitivno zazna usodo vseh mladih fantov svoje generacije, ki bodo v prihodnjih desetletjih prisiljeni igrati vloge junakov na različnih straneh v krvavih dogodkih revolucije, državljanske vojne, stalinističnega terorja in še ene svetovne vojne. Nekaj podobno nenavadnega se v zgodbi dogaja tudi z mamili. Že dvakrat obravna- vanega efedrina – podobno kot Spenglerjeve knjige in besedila valčka Mašistova – na Špalerni v dani noči sploh ne bi smelo biti. Čeprav so izvlečke iz rastline Ephedra sini- ca v tradicionalni medicini uporabljali več tisočletij in so japonski znanstveniki efedrin kot snov izolirali že leta 1885, je bil ta na začetku 20-ih let na zahodu še praktično neznan in so ga začeli uporabljati kot zdravilo za astmo šele konec dvajsetih let (Lee 2011: 80). Ampule z efedrinom, ki ga je mogoče vbrizgati, je Vaska Sievers – zanimi- vo, še en Nemec na s ... – torej prinesel iz prihodnosti, s tem pa nenavadne zgodbe v zgodbi z efedrinom še ni konec. Zgodba o odkritju efedrina je neločljivo povezana z zgodbo o odkritju druge droge, metamfetamina, ki ga je japonski kemik Akira Ogata leta 1919 sintetiziral prav iz efedrina. Tudi metamfetamin so nato preskušali kot zdra- vilo, v začetku tridesetih so z njim zdravili astmo in zaprtje, njegov resnični potencial pa so zares odkrili šele nemški kemiki pred drugo svetovno vojno, ko so ga v obliki tablet s komercialnim imenom Pervitin uporabili kot doping nemškega vojaškega stro- ja (Vearrier 2012: 39–40). In zakaj je to pomembno za našo zgodbo? Prvič zato, ker so halucinacije, ki jih je ob efedrinskem solu doživel Nikolaj, z efedrinom nemogoče, so pa – čeprav metamfetamin ni halucinogena droga – pogoste ob dolgotrajni rabi ob predoziranju z metamfetaminom, pa tudi zato, ker je omenjena snov, ko se je v drugi polovici 20. stoletja širila na ulice kot rekreativna droga, uveljavila z uličnim imenom kristalna meta oz. v izvirniku crystal meth ... Zveni znano? Mimogrede, v izvirnem naslovu Pelevinove zgodbe je aluzija še bolj očitna ( crystal meth → Hrustal’nyj mir), a tudi v slovenskem prevodu naslova imamo v tem pogledu srečo ( crystal meth → Kristalni svet). 4.3 Ko zadene literatura S čim se torej na tej drugi ravni Pelevinove zgodbe zadevata junkerja Popovič in Mu- romcev, ko skušata svet, ki ju obdaja, osmisliti drugače in globlje? Najkrajši odgovor 506 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 bi bil – s kulturo, kjer je kar koli lahko droga ali rokenrol. Kokain ideologije z enostavnimi političnimi rešitvami ju vedno znova vrača v konkreten prostor in čas Špalerne na predvečer revolucije, kjer opravljata svoje poslanstvo v trenutnem političnem spopadu za oblast, v katerem skušata ustaviti civilno kurbo in tako spremeniti tok zgodovine, a ker smisel ne more biti tako profan, je treba dogovore iskati globlje. Jurij verjame, da se ti odgovori skrivajo v filozofiji, v najnovejših zahodnih idejah, da je priča nekakšnemu koncu zgodovine, v katerem skupaj z Evropo počasi umira tudi ruska kultura, zato sam – kljub temu da je on tisti, ki je priskrbel skoraj vse droge in večino rokenrola – do konca ostaja gluh za večino nenavadnih naključij, ki v teh tekstih zvenijo. Njegov varovanec Nikolaj pa se v tej racionalni razlagi ne najde, ob pojasni-lih, ki mu jih ponuja Jurij, ves čas prebira tudi nočno ulico, ki se mu – v duhu stoletne tradicije t. i. peterburškega teksta (podr. gl. Podlesnik 2019) – kaže kot prostor na meji med sanjami in budnostjo, prostor, ki ves čas niha med mistično fantazijo in realnim prostorom in časom. V takšnem mestu, ki je mesto ruske književnosti 19. stoletja, ulice nikoli niso zgolj ulice in stavbe ne zgolj stavbe, zato se v Nikolajev rokenrol vpletajo tudi teksti, ki jih Jurij sploh ne opazi (reklamni plakat na začetku, besedilo valčka ...). Ker učenec ni prepričan o tem, kaj dejansko prebira, vidi več kot njegov učitelj, ki je prepričan, da ve. V tem pogledu je izgubljeni Nikolaj neprimerno bližje avtentični ruski kulturni izkušnji, razpeti med zunanjimi evropskimi kulturnimi formami in lastno tisočletno srednjeveško tradicijo, zato lahko Nikolaj na koncu ob pomoči kristalnega sveta/ metamfetamina uzre eno raven bistva v zgodbi upodobljenega dogajanja: v vsej jasnosti zagleda njuno vlogo varuhov tradicije ter – ob efedrinskem mačku – tudi spozna, da bo kristalni svet ruske kulture petrovskega obdobja končal v črepinjah. Nikolaj spozna, da je tokratni boj proti brezobličnemu vrtincu praznote, ki izžareva ledeni mraz, izgubljen ter – ob črepinjah razbite vitrine – da sta z Jurijem pri tem s svojim streljanjem za medicinskimi sestrami celo sodelovala. Na višji ravni besedila se globlji smisel izmuzne tudi Nikolaju, a za razliko od Jurija Nikolaj ob svoji negotovosti zasluti, da lahko literatura ponuja tudi odgovore na vpra- šanja, ki jih niti sami nismo sposobni zastaviti. Ko zasliši Blokove verze, ki jih Jurij seveda zna na pamet, intuitivno začuti, da se v verzih, ki so bili napisani leto dni pred prvo rusko revolucijo, skriva različica zgodbe o tem, kar z Jurijem pravkar doživljata: Nikolaj kot romar, ki opiraje se na berglo išče pot, ob tem pa ga spremlja Jurij, ki ga je zaslepil lunin sij bleščeče zahodne kulture, ter tretji, ki ga srečata ob poti in ki se na prvi pogled zdi prijatelj (ideologija), a je le množična nekulturna stihija, ki bo po razrušenju starega lahek plen nove ideologije. Če je Blok leta 1904 simbolno upodobil dogodke leta 1917, lahko Pelevinova zgodba enako univerzalno govori tudi o času razpada Sovjetske zveze, ko se je v črepinje sesu- val še en imperij in še en kristalni svet – tokrat sovjetske – kulture. Za Pelevina je bila Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 507 to leta 1991 seveda pomembna tema. Pa najbrž tudi za nas, ki živimo z apokaliptičnimi napovedmi neizogibne okoljske katastrofe planetarnih razsežnosti v zadnjih izdihljajih imperija globalne ideologije z nedolžnim imenom gospodarska rast, a o tem ob kaki drugi priložnosti ... 5 Ja, in? Pelevinov Kristalni svet je torej tudi zgodba o literaturi, predvsem zgodba o njeni moči in nemoči, a predstavljenih nenavadnih naključij te zgodbe nisem povezal z namenom, da bi učil, kako jo prebrati, temveč predvsem zato, da bi pokazal, kdaj in kako je zares vredno prebirati literaturo. Res je, branje je koristno za marsikaj (opismenjevanje, utrjevanje vrednot, razvijanje empatije in strpnosti ...), a za človeka v nastajanju, ki sebe in svet, ki ga obdaja, nenehno skuša ujeti v neko končno ubesedeno resnico, je največja čarobnost literature prav v njeni izmuzljivosti. Manj ko ste prepričani, da ste nekaj prebrali, več vam bodo o vas in svetu pripovedovala literarna besedila. Paradoks je, da morate zato, da vam zares spregovorijo, že nekaj vedeti, predvsem pa se morate biti pripravljeni nenehno učiti. Literarna besedila nas ne nagovarjajo le v naravnem jeziku, temveč s kompleksno znakovno stvarnostjo celotne kulture, zato so ključi – sploh v besedilih tuje kulture – pogosto težje dostopni, a eno nenavadno naključje vas navadno vodi do drugega, in na stvareh, ki so se vam zdele očitne, se pojavijo sence dvoma, nove povezave ... Prav zato se je po res zanimivih tekstih mogoče naprej in nazaj ter navzgor in navzdol sprehajati večkrat in v različnih življenjskih obdobjih, tekst pa se vam po plasteh vedno znova odpira kot matrjoška, za katero veste, da se njene figurice manjšajo v neskončnost. viRi in liteRatuRa Горький, Максим, 1974: Полное собрание сочинений. Художественные произведения в 25 томах. Том 20. Москва: Наука. Мережковский, Дмитрий Сергеевич, 1906: I. Грядущий хам. II. Чехов и Горький. Санкт-Пе- тербург: Издание М. В. Пирожкова. пушкин, Александр Сергеевич, 1960: Собрание сочинений Том III. Поэмы, сказки. Мо- сква: Государственное издательство художественной литературы. савельев, Леонид Савельевич, 1967: Ленин идёт в Смольный. Ленинград: Детская лите- ратура. сидоров, Александр Анатольевич, 2012: На Молдаванке музыка играет: Новые очерки о блатных и уличных песнях. Москва: ПРОЗАиК. тринеева, Инна Михайловна, 2020: Музыка вальса (из истории создания вальса «На соп- ках Маньчжурии»). Вестник Дальневосточной государственной научной библиоте- ки 89/4. 97–101. 508 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 успенский, Пётр Демьянович, 1914: Четвертое измерение. Обзор главнейших теорий и попыток исследования области неизмеримого. Изд. 2-е, перераб. и доп. Санкт-Пе- тербург: Новый человек. < http://books.e-heritage.ru/book/10073493>. javornik, Miha, 2009: Postmodernistični prerok Viktor Pelevin. Primerjalna književnost 32/1. 1–24. lee, M. R., 2011: The history of Ephedra (ma-huang). J R Coll Physicians Edinb. 41/1. 78–84. < https://doi.org/10.4997/JRCPE.2011.116>. pelevin, Viktor, 2021: Kristalni svet. Prev. Jani Rebec. Ljubljana: Znanstvena založba FF (e viri). < https://doi.org/10.4312/SKMR4724>. podlesnik, Blaž, 2019: »Peterburški tekst« ruske književnosti kot ruska različica zgodbe o pro-storskem obratu. Ars & Humanitas 13/2. 11–25. < https://doi.org/10.4312/ars.13.2.11-25>. puškin, Aleksander Sergejevič, 1970: Pesnitve, pravljice. Prev. Oton Župančič, Jože Udovič, Tit Vidmar in Mile Klopčič. Ljubljana: DZS. spengleR, Oswald, 2009: Zaton zahoda. Oris morfologije svetovne zgodovine. 1. del. Ljubljana: Slovenska matica. spengleR, Oswald, 2010: Zaton zahoda. Oris morfologije svetovne zgodovine. 2. del. Ljubljana: Slovenska matica. vearrier, David et al. , 2012: Methamphetamine: History, Pathophysiology, Adverse Health Effects, Current Trends, and Hazards Associated with the Clandestine Manufactu-re of Methamphetamine. Disease-a-Month 58/2. 38–89. . Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 509 Jana Šnytová Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slavistiko jana.snytova@ff.uni-lj.si Kratke zgodbe Jana Balabána v kontekstu razvoja kratkega pripovedništva v češkem okolju Članek prinaša strnjen pregled češke kratke zgodbe, ki se je razvijala v tesnem odnosu z romanom. Podrobneje predstavi kratko pripovedništvo zadnjih tridesetih let, in sicer na primeru proznih del Jana Balabána, čigar kratke zgodbe veljajo za vrhunec sodobne češke literature. Na primeru interpretacije kratke zgodbe Silvester Svinov bomo prikazali posebnosti Balabánovega ustvarjanja in splošne probleme sodobne češke družbe, na katere avtor opozarja v svojih proznih delih. 1 Specifike razvoja češkega kratkega pripovedništva Kratka zgodba se je v kontekstu češke literature razvijala pod vplivom velikih evrop- skih literatur, zlasti nemške, francoske in ruske, vseeno pa sta njen razvoj in položaj povezana z določenimi narodnimi posebnostmi. Pri tem je še posebej pomemben njen konkurenčni odnos do romana, ki je imel v češkem okolju vedno privilegiran status. Pisanje kratkih zgodb je pogosto veljalo za »vajeniško« obdobje pisateljevega ustvarja- nja, ki naj bi mu sledilo obsežno »mojstrsko« delo (Pilař 2008: 8). Šlo je torej za neka- kšno začetno stopnjo romana, s katero je avtor dokazoval svoje sposobnosti in talente.1 Po drugi strani pa v 19. stoletju za roman še ni bilo zadostne založniške strukture, pa tudi bralsko občinstvo še ni bilo pripravljeno na tovrstna dela, zato so se tudi v češki literaturi v tem času razvijale prav krajše prozne oblike. Kratko pripovedništvo je tako postalo bistveno za razvoj češke proze in je do danes med svojim razvojem šlo skozi več pomembnih stopenj. 1.1 Češko kratko pripovedništvo v 19. stoletju Začetki kratke pripovedne proze na Češkem segajo v 19. stoletje. Ni šlo za nenadno kvalitativno spremembo, temveč za postopen proces preoblikovanja proznih oblik prejšnjih obdobij, predvsem t. i. ljudskih knjig, pri katerih je šlo za zabavno branje s pestrimi zgodbami, ki se prenašajo še iz obdobij renesanse in baroka (Mocná 2004: 517). Pomembno vlogo pri oblikovanju češke kratke zgodbe je imela tudi prevajalska 1 Večina literarnih teoretikov se strinja, da je imela v češki literaturi predvsem v 20. stoletju kratka zgodba obrobni položaj (prim. Opelík 1970; Pilař 1994: 15; Mocná 2004: 516). 510 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 dejavnost, posebno prevodi iz nemške in francoske literature. Tudi tu so prevladovali prevodi pustolovskih in sentimentalnih zgodb, saj bralec tistega časa ni bil pripravljen na bolj zahtevna dela. V prvi tretjini 19. stoletja je bila zelo priljubljena zgodovinska kratka zgodba, ki se je navezovala na viteške zgodbe iz ljudskih knjig, hkrati pa je začela poudarjati pomen narodne zavesti in vzgajati k domoljubnosti. Uveljavljati so se začele tudi teme iz sodobnega življenja. Vrhunec prve tretjine 19. stoletja je kratka zgodba Marinka (1834) Karla Hynka Máche, ki združuje romantično razklanost pri- povedovalca z opisom življenjskih pogojev v revni praški četrti. Od štiridesetih let da- lje se uveljavljajo umetniško dovršene črtice reportažnega in dokumentarnega značaja Karla Havlíčka Borovskega in Božene Němcove, slednja se nedvomno uvršča med naj- bolj znane in izvrstne avtorje kratkih zgodb sredine 19. stoletja. Čeprav si je generacija avtorjev, ki je v češko literaturo vstopila na koncu petdesetih let, za cilj zadala tvorbo in razvoj romana, se je v svoji produkciji nato posvečala krajšim, predvsem realistično naravnanim proznim oblikam. Mejnik so Nerudove Malostranske pripovedke (1878),2 ki s svojo poetičnostjo napovedujejo moderno kratko zgodbo 20. stoletja. Hkrati se je z razvojem časnikarstva pojavila potreba po krajših proznih oblikah, zato so v zadnji tretjini 19. stoletja nastajale v velikih količinah. Pomembna je bila tudi zgodovinska kratka zgodba Aloisa Jiráska, Zikmunda Winterja ter kratke zgodbe z vaško tematiko Karoline Světle ali črtice, ki prikazujejo sodobno vsakdanje življenje. Razvoj češke kratke zgodbe po nastopu modernističnih smeri v zadnjem desetletju 19. stoletja – za razliko od poezije – stagnira, izjema so samo dela Fráňe Šrámka in Antonína Sove, ki pod vplivom impresionizma ustvarjata subjektivno usmerjeno lirizirano prozo (Mocná 2004: 519). 1.2 Češko kratko pripovedništvo v 20. stoletju V 20. stoletju se kratka pripovedna proza izredno razvija. Jiří Opelík (1970: 91) kot še posebej pomembna izpostavi tri obdobja: dvajseta leta, začetek štiridesetih let in pre- lom petdesetih in šestdesetih let. Vendar tudi že prvo desetletje ponuja zrele prvence kratkih zgodb, katerih avtorji kratko pripovedništvo razvijajo in kultivirajo tudi ka- sneje, kontinuitete pa presenetljivo ne pretrgajo niti pomembni zgodovinsko-politični mejniki v letih 1914–1918. Mednje uvrščamo na začetku meditativno prozo Josefa in Karla Čapka,3 neoklasicistične kratke zgodbe Františka Langerja,4 humoristične zgod- 2 Prvi slovenski prevod kratkih zgodb Jana Nerude z naslovom Malostranske pripovedke je izšel že leta 1886 (prev. L. Furlani); sledita še dva prevoda: leta 1936 (prev. Janko Liška) in leta 1959 (prev. Viktor Smolej). 3 Prelomno zbirko Čapkovih kratkih zgodb Zgodbe iz enega in drugega žepa (1928–1929, slov. 2013) je v slovenščino prevedla Nives Vidrih. 4 V slovenščino je prevedena zbirka kratkih zgodb Filatelistične zgodbe (izšla 1964, pisana že v 30. letih, slov. 1973 v prevodu Otona Berkopca). Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 511 be Jaroslava Haška5 in Karla Poláčka, pa tudi ekspresionistično subjektivizirano prozo Richarda Weinerja. Časnikarstvo, ki se je takrat razvijalo, je prednost razumljivo dajalo kratkim proznim oblikam in tako do določene mere vplivalo na beletristično tvorbo prozaikov-novinarjev in jih posredno usmerjalo v kratko pripovedno prozo (Opelík 1970: 91). O izraziti hegemoniji romana v tridesetih letih priča tudi anketa »Zakaj se pri nas ne pišejo kratke zgodbe?« iz leta 1936.6 Kot odziv na precenjevanje romana je mogoče razumeti dva fenomena iz štiridesetih let: na eni strani nastanek t. i. okvirnih novel (npr. Františka Kubke in Eduarda Bassa), ki so s svojo zgoščenostjo in obsegom lahko konkurirale romanu, in na drugi strani objava več kolektivnih antologij kratkih zgodb, ki so bile tesno povezane z manifestacijskimi nastopi umetnikov v podporo češkemu narodu na začetku fašistične okupacije (Opelík 1970: 92). Povojno obdobje ni bilo naklonjeno kratkemu pripovedništvu, saj je samo roman veljal za zvrst, ki zmore prikazati gradnjo socialistične družbe, kot je to pričakovala takratna ideologija. Na prelomu petdesetih in šestdesetih let 20. stoletja skupaj z odklonom od socialistično-realistične poetike pride tudi do sprememb v zvrstni hierarhiji. Roman so začeli »dojemati kot obliko, ki je pretesno povezana z apriornimi zahtevami glede načina prikazovanja in vrednotenja življenja«, zato so »priložnost za navezovanje ne- posrednega stika z življenjsko resničnostjo (in podajanje bolj analitične ali ravno na- sprotno, bolj spontane in čustvene izpovedi o njej) iskali in odkrivali v krajših zvrsteh« (Janoušek 2008a: 304–305). Med literarne dogodke tega obdobja spada prozni prvenec Milana Kundere (trije zvezki Smešnih ljubezni, 1963, 1965, 1968)7 in prva izdaja proznih del Bohumila Hrabala ( Pabitelji, 1964; Oglas za hišo, v kateri nočem več živet, 1965),8 spregledati pa ne smemo niti kratke proze Ladislava Fuksa, Ivana Vyskočila in Věre Lihartove. 9 V času t. i. normalizacije v sedemdesetih in osemdesetih letih kratki zgodbi ni uspelo ohraniti njenega privilegiranega položaja, vseeno pa nastajajo pri bral- cih dobro sprejete zbirke (Ota Pavel: Smrt krasnih srnjakov, 1971) kot tudi novatorska dela (npr. Alexandra Berková: Knjiga z rdečimi platnicami, 1986).10 5 Zbirko kratkih zgodb Poveljnik Bugulme (1921, slov. 1976) je v slovenščino prevedla Zdenka Škerlj Jerman. 6 Anketa je izšla v reviji Přítomnost in v njej so sodelovali vodilni avtorji kratkih zgodb tistega časa: Josef Čapek, Karel Čapek, Jaromír John, Josef Kopta, Karel Poláček, Anna Maria Tilschová. 7 Prev. Dušan Baran in Aleš Jesenik, 1974. 8 Izbor kratkih zgodb z naslovom Oglas za hišo, v kateri nočem več živet (2008) je pripravila in v slovenščino prevedla Nives Vidrih. 9 V slovenskem okolju razmah češke kratke zgodbe 60. let reflektira antologija Čas nespečnosti: izbor sodobne češke kratke proze (1967), zbirka vsebuje 17 kratkih zgodb reprezentativnih avtorjev: Ludvík Aškenazy, Josef Škvorecký, Milan Smolík, Karel Misař, Milan Kundera, Hana Prošková, Karel Michal, Josef Podaný, Věra Linhartová, Ivan Vyskočil, Bohumil Hrabal; kot prevajalci so sodelovali Božidar Borko, Ada Muha, Tomo Korošec. 10 Prev. Tatjana Jamnik, 2016. 512 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 1.3 Češka kratka zgodba v zadnjih tridesetih letih Demokratična revolucija leta 1989 je izrazito vplivala na pogoje za izdajanje proznih del in na njihovo podobo. V prvem desetletju so se povezali trije komunikacijski krogi, ki so nastali kot posledica posegov oblasti v obdobju 1968–1989 (literatura v eksilu, samizdat in uradna literatura). Bralci so bili tako deležni starejših del avtorjev, ki so bili pred tem prepovedani, kot tudi njihove novejše tvorbe, hkrati pa tudi del avtorjev nove generacije. Izrazito so na knjižni trg začeli vplivati ekonomski dejavniki, pojav tržnega gospodarstva pa je omogočil nastanek velikega števila zasebnih založb, ki so izdajale knjižno produkcijo različne kvalitete. Drug pomemben dejavnik, ki je vplival na umetniško ustvarjanje, je bil konec politične in družbene vloge literature, pa naj gre za dela, ki so bila v skladu s komunističnim režimom, ali pa so nasprotno izražala pro- test in nestrinjanje s takratno ideologijo. Z zvrstnega vidika so vodilno vlogo ohranili romani, ki so se tematsko navezovali predvsem na zgodovinske dogodke 20. stoletja, ki jih je bilo končno mogoče obdelati na neideološki način, značilna pa je bila tudi težnja po družbenem romanu. Kljub temu pa je najpogostejša žanrska oblika postala novela, po obliki manj obsežna kot roman in z omejenim številom literarnih oseb, okolij in zapletov (Klíčová 2020). Kratko pri- povedništvo se je še naprej razvijalo, vendar je bilo ponovno razumljeno kot dodatek k avtorjevi tvorbi romanov. Kot primer lahko navedemo Jiříja Kratochvila, ki je v svo- jih delih razvijal postmodernistični navdih, ki je bil značilen za zadnje desetletje 20. stoletja. Kljub temu pa se je na prelomu stoletja pojavilo nekaj pomembnih prvencev kratkih zgodb, na primer cikel kratkih zgodb Želary (2001) Květe Legátové, ki prika- zuje predvojno in vojno obdobje, pri bralcih pa so bile dobro sprejete kratke zgodbe sodobnih avtorjev Ivana Krausa, Petra Šabacha, Tereze Boučkove in drugih. Od druge polovice devetdesetih let so se izrazito uveljavljali avtorji, ki so v svojih proznih delih v intimnejšem tonu prikazovali duševno razpoloženje svojih junakov, pa tudi stanje češke družbe (Fialová 2015: 8). Zbirko kratkih zgodb Hane Andronikove Srce na trnku (2002) sestavljajo osebne izpovedi različnih likov, ki vrednotijo svoje življenje in se spopadajo z osebno krizo. Leta 1995 je debitiral Jan Balabán, avtor specifične poetike, čigar delo velja za vrhunec sodobne kratke proze. 2 Upanje in obup v prozi Jana Balabána Prozaist Jan Balabán (1961–2010) v češkem okolju velja za mojstra kratke zgodbe in avtorja z izjemnim talentom, ki je daleč presegel povprečje češke proze.11 V svojem ustvarjalnem obdobju je objavil pet zbirk kratkih zgodb in tri daljša prozna besedila na meji med novelo in romanom. V svojem kratkoproznem prvencu ( Srednji vek, 1995), 11 Prim. npr. Jungmann 2007; Merenus 2007; Klíčová 2020. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 513 ki je sicer pisan v bolj tradicionalni obliki, pa vendar z izrazito sanjskimi, celo fanta- stičnimi podobami, je avtor izpostavil obrise svojega proznega sveta, ki jih je razvijal tudi pozneje: odtujenost, nezmožnost medsebojne komunikacije, občutke osamljenosti in tesnobe človeka srednjih let. V svojem raziskovanju človeške eksistence je nada- ljeval v tridelni lirski prozi Božja vrv (1998) in v prvem vrhuncu svojega ustvarjanja, zbirki kratkih zgodb Počitnice (1998).12 V obeh delih najdemo izrazite avtobiografske prvine in občutek za zgodbo preprostega človeka (Hruška 2008: 285). Zbirki kratkih zgodb, ki sledita, Mogoče pa odhajamo (2004) in Tukaj smo (2006) ter novela Kod je šel angel (2003), so hkrati povezane z industrijskim okoljem mesta Ostrava na severnem Moravskem, ki soustvarja specifično zadušljivo vzdušje z občutki brezizhodnosti. Balabánov prozni opus zaključi roman o refleksiji umiranja in smrti Vprašaj očeta (2010). Pozabiti ne smemo niti na Balabánovo izvirno pripovedno tehniko: kratki, jedr-nati stavki, večinoma brez prilastkov, ki spominjajo na izjavo, so v kontrastu z lirskimi odlomki s subjektivnimi izpovedmi. Dela Jana Balabána prikazujejo tipe antijunakov – outsiderje, obupance, posameznike, ki jih je življenje razočaralo –, ki se pravkar nahajajo v nekakšnem trenutku vrednote- nja, refleksije svojih življenjskih poti in neuspehov, vendar še vedno v ozadju čutimo, da iščejo smiseln ali pa vsaj znosen način življenja. Kot navaja B. Kostřicová (1999: 11), je zanje značilno »iskanje smisla življenja, sprejemljivega Boga in poti (naprej), iskanje vere, odnosa, življenjske filozofije, lastnega mesta na svetu«. Deziluzija torej ni uničujoča, temveč odpira možnosti za upanje in nadaljnji razvoj. 2.1 Jan Balabán: Počitnice Šestnajstim kratkim zgodbam iz zbirke Počitnice ni skupen samo občutek praznine13 in nesmiselnosti, temveč tudi dve glavni literarni osebi z avtobiografskimi značilnost- mi – Pavel Nedostál in Ivan Satinský. Oba vrednotita svoji življenjski poti, sta ljubeča očeta, čeprav njun zakon ni bil uspešen in kljub vsemu hrepenita po izpolnitvi svojega življenja. Zgodbi obeh protagonistov predstavljata dve osnovni pripovedni liniji zbirke. Vanjo so vključene kratke zgodbe, pri katerih je pozornost usmerjena na druge like, ki so jima večinoma sorodni – Pavlov oče, Ivanova partnerka Taťána, skupni sošolec z univerze idr. In ravno na ta način odkrijemo plastično podobo njunih življenj. Časovno se zgodbe odvijajo v roku enega leta, vendar ne gre za zaključen kronološki razvoj. Like srečujemo v določenem trenutku, v neizogibni zastavitvi ali iztrganju časa iz nje- govega teka – pri razmišljanju med nočno nespečnostjo, v gostilni med brezdomci, na silvestrskem sprehodu po negostoljubni pokrajini itd. Tako se jim bralec lažje približa 12 V slovenščini so dostopni prevodi Balabánovih del: izšla sta zbirka kratkih zgodb Počitnice (slov. 2004, prev. Bojana Maltarić) in roman Vprašaj očeta (slov. 2013, prev. Peter Kuhar); revijalno sta izšla prevoda dveh kratkih zgodb iz zbirke Morda pa odhajamo: Diana (2010, prev. Eva Grosek) in Triceratops (2010, prev. Korana Hollan, Špela Petric). 13 V izvirniku praznino evocira že naslov zbirke, ker je beseda prázdniny 'počitnice' izpeljana iz besede prázdný 'prazen'. 514 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 in se z njimi poistoveti. Pri tem mu pomaga tudi usmerjanje na literarno osebo skozi njeno ime, po navadi ga najdemo že v naslovu zgodbe ali v njenih prvih stavkih. Tomáš Kubíček opozarja, da je »Balabánov način poimenovanja likov del strategije, ki lik po- stavi v presečišče pogleda pripovedovalca in bralca« (Hruška 2008: 475). 2.2 Silvester Svinov Podobno tudi v kratki zgodbi Silvester Svinov 14 bralca takoj potegne v dogajanje. S pro-tagonistom Pavlom Nedostálom se sreča že v uvodnih stavkih zgodbe in takoj začuti turobno družinsko vzdušje na zadnji dan leta, ko namesto priprav na silvestrsko zabavo prevladujejo nervoza, napetost in utrujenost: Zrak v stanovanju je dušeč že od jutra, zgostila ga je utrujenost od življenja, ki se je tu ustavilo. Prepir je pred vrati. Vsi so živčni, tudi otroka, celo pes se zbegano vrti okrog in se skriva pod mizo. Dana jezno hodi po stanovanju sem ter tja in Pavel ve, da bi si morala nekaj pomembnega povedati. Pa si ne povesta. Pustita to za prihodnje leto, tako kot že vrsto let. (Balabán 2004: 26) Nezmožnost prave komunikacije med zakoncema je poudarjena z enim samim dialo- gom v besedilu. Za razliko od tradicionalnega pripovedovanja tu dialog nima vloge dogajalnega elementa, s katerim bi se zgodba pomikala naprej, nasprotno, pri Balabánu se »čas preko njega ustavlja in postaja predmet raziskovanja, pogovori pa vedno bolj postajajo notranji monologi, ki kažejo na cikličnost in brezupnost doživete situacije« (Kubíček v Hruška 2008: 474). Periferija industrijskega mesta, kamor se je Pavel s svojimi otroki odpravil na sprehod in ki izmenjuje zaprto okolje stanovanja, v besedilu nima vloge kulise, temveč sou- stvarja pripovedno linijo. V zapuščenih kotanjah in na blatnih zanemarjenih travnikih, ki ustvarjajo kontrast z veseljem razigranih otrok, se zgodi nesreča. Protagonistu v kritični situaciji uspe najti takojšnjo rešitev: Še vedno je klel, toda malce ga je tudi veselilo, ker zdaj ve, kod in kam. Vedno nekako gre, si je rekel Pavel Nedostal in obračal mokra oblačila nad plameni. Če ničesar ne bi bilo, bi ravno tako morali nekako preživeti. Spati v gnezdu, loviti žabe in si jih peči na ognju. (Balabán 2004: 28) 14 Obravnavana kratka zgodba je objavljena v zbirki Sodobna slovanska kratka zgodba: < https://doi.org/10.4312/ JGAT7852>. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 515 Izlet se zaključi v bifeju v zgradbi železniške postaje. Človeška solidarnost oseb z roba družbe, ki so našle zavetje v odstavljenem vagonu v bližini postaje, ustvarja kontrast s podobo negostoljubnega doma družine z nefunkcionalnimi odnosi: Na odstavnem tiru stojijo stari bivalni vagoni, v katerih živijo neki ljudje. Iz cevi di- mnikov se kadi, slišati je glasbo z radia in hrupne pogovore. Verjetno že proslavljajo silvestra. Takšen vagon bi bil za nas čisto dovolj, a ne oči. (Balabán 2004: 29) Skepsa in deziluzija pa nista absolutni, protagonisti ne obupujejo, upanje pa ustvarja tudi močna očetovska ljubezen do otrok. 3 Sklep Iz navedenega je razvidno, da je kratka zgodba gonilna sila v razvoju češke literature, njen konkurenčni odnos do romana pa je določal dinamiko sprememb v pripovedni prozi. Kratko pripovedništvo je v 19. stoletju pomembno prispevalo k oblikovanju mo- derne češke proze. Vrhunec ustvarjanja so v dvajsetih, tridesetih in šestdesetih letih 20. stoletja doživeli svetovno znani prozaiki, kot so bili Karel Čapek, Jaroslav Hašek, Milan Kundera in Bohumil Hrabal. Ne zaostaja niti sodobna literatura in kljub dejstvu, da so danes bralci in založniki bolj naklonjeni predvsem daljšim proznim tekstom, je kratka pripovedna proza zadnjih tridesetih let prinesla pomembna dela. Kratke zgodbe Jana Balabána poskušajo opisati in diagnosticirati življenjske občutke na začetku 21. stoletja in čeprav so postavljene v industrijsko okolje severnomoravske metropole, nji- hov pomen presega regionalno in domačo literaturo. viRi in liteRatuRa BalaBán, Jan, 2004: Počitnice. Prev. Bojana Maltarić. Ljubljana: Društvo Apokalipsa. BalaBán, Jan, 2010: Povídky. Brno: Host. BalaBán, Jan, 2021: Silvester Svinov. Prev. Bojana Maltarić. Ljubljana: Znanstvena založba FF (e viri). . Fialová, Alena idr. (ur.), 2014: V souřadnicích mnohosti: česká literatura první dekády jednad-vacátého století v souvislostech a interpretacích. Praha: Academia. Fialová, Alena, 2015: Česká próza po roce 1989. Praha: Středisko společných činností AV ČR. HRuška, Petr idr. (ur.), 2008: V souřadnicích volnosti: česká literatura devadesátých let dva-cátého století v interpretacích. Praha: Academia. janoušek, Pavel idr. (ur.), 2007–2008: Dějiny české literatury 1945–1989; 2007a, svazek I (1945–1948); 2007b, svazek II (1948–1958); 2008a, svazek III (1958–1969); 2008b, svazek IV (1969–1989). Praha: Academia. jungMann, Milan, 2007: Deset Balabánových povídek. Tvar 18/6. 2. 516 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 klíčová, Eva, 2020: Současná česká povídka aneb Co přišlo, když Jan Balabán odešel. České literární centrum. < https://www.czechlit.cz/cz/feature/soucasna-ceska-povidka-aneb-co- -prislo-kdyz-jan-balaban-odesel/>. kostřicová, Blanka, 1999: Dvakrát Jan Balabán. Literární noviny 9/3. 11. MeRenus, Aleš, 2007: Světliny v krajinách deprese. Tvar 18/6. 2. mocná, Dagmar, 2004: Povídka. Dagmar Mocná, Josef Petreka (ur.): Encyklopedie literárních žánrů. Praha–Litomyšl: Paseka. 515–522. opelík, Jiří, 1970: Povídka v románových časech. Česká literatura 18/1. 88–94. pilař, Martin, 1994: Pokus o žánrové vymezení povídky. Ostrava: Sfinga. pilař, Martin, 2008: Podoby českého povídkového cyklu ve XX. století. Ostrava: Filozofická fakulta Ostravské univerzity. říHová, Zuzana, 2006–2013: Jan Balabán. Michal Přibáň idr. (ur.): Slovník české literatury po roce 1945. . Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 517 Špela Sevšek Šramel Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slavistiko spela.sramel@ff.uni-lj.si Literarna pot z vlakom: o evropskosti kratke proze Pavla Vilikovskega Kratka zgodba ima v slovaški literarni tradiciji osrednje mesto vsaj od začetka 20. stoletja. Ponuja namreč prostor tematskim, jezikovnim in narativnim inovacijam. Izbrana kratka zgodba Pavla Vilikovskega Vse, kar vem o srednjeevropejstvu (z malo prijateljske pomoči od Olomouca in Camusa)1 odpira vprašanje vloge intelektualca v družbi, kolektivnega spomina in identitete v resnem, posmehljivem in samoironičnem načinu pripovedi. Rdeča nit zgodbe je mistificirano srečanje slovaškega pisatelja s francoskim eksistencialistom na železniški postaji v Brnu. 1 Slovaški literarni kontekst Specifiko slovaške kulture od razsvetljenstva do začetka 20. stoletja je nujno razumeti v tesnem prepletu aktualnih političnih, socialnih in narodnostnih vprašanj. Javni pro- stor udejstvovanja na literarnem, publicističnem in znanstvenem področju je bil del ali sredstvo uradne državne politike (Kamenec 2009: 99). Kultura se skozi 20. stoletje izrazito diferencira na nivoju nazorske, konfesionalne, ideološke, generacijske in estet- sko-nazorske pripadnosti. Eno od ključnih vprašanj, ki mu lahko sledimo do sodobnosti in ima vzporednico tudi v slovenskem prostoru, je odnos do zahodnih (tujih) elementov in domače tradicije, pri čemer je bilo tudi tu pomembno razlikovati, katera tujina in katera domača tradicija. Pisatelj kot zastopnik kulture je imel v javnem diskurzu vse do prevrata leta 1989 prestižen položaj, po tem pa se je moral znajti v novi vlogi. Poseb- nost slovaške identitete in odnosa do tujega, ki prihaja z njim v stik, je prepoznavna v kategorijah literarnega kanona, odnosa do jezika in do sprejemanja idejnih in estetskih stališč. Slovaški literarni in širši kulturni prostor je tudi po letu 1918, v novih političnih in družbenih razmerah, tesno navezan na regionalno in jezikovno bližnji češki kulturni svet, nadalje pa so bili pomembne vzpodbude iz francoske, nemške, angleške, ruske in poljske književnosti, tudi preko prevodov. Položaj kratke pripovedne proze v slovaški književnosti 20. stoletja do sodobnosti je ustaljen. Kratka zgodba namreč v ključnih obdobjih vse od moderne do konca stole- tja zaseda osrednje mesto. Predstavlja prostor inovacije in eksperimenta, programski odmik od velikega narativa in družbene vloge književnosti, odzivna je na aktualne 1 Obravnavana kratka zgodba je objavljena v zbirki Sodobna slovanska kratka zgodba: < https://doi.org/10.4312/ TXFH1270>. 518 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 uresničitve v tujih književnostih (L. Tolstoj, F. Kafka, E. Hemingway, J. L. Borges). Že konec 80. let 20. stoletja je prav kratka zgodba tista, kjer na račun odmika od zgodbe- nosti prihaja v ospredje subjektivizacija in subverzivnost. Produkcija kratke zgodbe v devetdesetih letih je diferencirana generacijsko, stilno in idejno. Govorimo lahko o treh tendencah: persiflažno-ironična, ki se na novo sooča z nacionalno identiteto in literarno tradicijo, ta linija postane transparentna za celotno desetletje (prim. Barborík 2014: 50). Ob njej prepoznamo še linijo poetike coolnes in prozo vsakdanjika z majhnimi subjektivnimi perspektivami v pokrajinsko zaznamovanem okolju, pogosto prepleteni s fantastičnimi motivi (Dušan Dušek, Václav Pankovčín). Po letu 2000 je prepoznaven dogajalni prostor kratkih zgodb tujina, ki izhaja iz avtobiografskih izkušenj avtoric in avtorjev, pripovedi se osredotočajo na teme drugačnosti, samorefleksije v tujem okolju, zgodbe pogosto obravnavajo medgeneracijske in partnerske odnose, poleg prevladujo- čega sodobnega mestnega načina življenja postaja za avtorje proze navdihujoča vrnitev v tradicionalno, vaško okolje z vsemi specifikami. Kratka zgodba je vse do sodobnosti ohranila status prestižne zvrsti tako v stilistični inovaciji kot zavezanosti zgodbenosti, zato jo lahko označimo za izrazito produktivno in živo zvrst avtorjev in avtoric različ- nih generacij.2 2 Pavel Vilikovský: Vse, kar vem o srednjeevropejstvu Pavel Vilikovský (1941–2020) je odraščal v učiteljski družini v Bratislavi in je bil od študijskih let zavezan zahodnoevropski, predvsem angleški in ameriški literarni tradici- ji. Svoj prvenec je objavil že v zgodnjih šestdesetih letih kot predstavnik nove genera- cije, večina njegovih del pa je izšlo šele po letu 1989. V njegovem obsežnem proznem opusu se vztrajno prepletajo vprašanje osebne identitete in kolektivnega spomina ter avtobiografskost. Njegova literatura je deležna velike pozornosti raziskovalcev, poi- menovali so ga avtor telesa in čustev in lirik med prozaisti, pa tudi postmodernist. V nekaterih njegovih delih je mogoče razbrati uporabo tipičnih postmodernističnih po- stopkov, obenem pa je izrazita zavezanost osebni izkušnji življenja v konkretni družbe- ni stvarnosti, kar T. Beasley Murray imenuje uporniški postmodernizem. Od njegovega prvenca dalje pa lahko prepoznamo lirizacijo in esejizacijo proze. Od njegovih lite- rarnih botrov velja izpostaviti avtorje, ki jih je prevajal, med njimi so Virginia Woolf, William Faulkner, Kurt Vonnegut in Joseph Conrad. V slovenski literarni prostor je stopil kot prejemnik nagrade Vilenica leta 1997. V slovenskem prevodu so izšli zbirka kratkih zgodb Kruti strojevodja, novela Večno je zelen ... (1998, prevod Andrej Rozman) in zbirka kratkih zgodb Čarobni papagaj in ostali kič (2017, prevod Špela Sevšek Šramel). 2 O raznolikih poetikah in tipičnih tendencah slovaške kratke zgodbe zadnjih 25 let se lahko slovenski bralec prepriča ob branju reprezentativnega izbora Zgodbe iz Slovaške (ur. Andrej Pleterski, Ljubljana: Sodobnost, 2016). Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 519 Izbrana zgodba Vse, kar vem o srednjeevropejstvu ponuja večplastno branje. Poskusila bom prikazati, da ga lahko beremo kot literarno igro ali esejistično zgodbo v smislu bralskega užitka. Lahko pa jo izkoristimo tudi za razlago nekaterih kulturnih in zgo- dovinskih realij in nanašalnic, s pomočjo katerih prepoznavamo prvine kolektivnega spomina slovaške kulture. Izpostavljena bo perspektiva, da je pisatelj kronist svoje dobe, zavezan pričevalec, ki pa z enako resnostjo sprejema zunanji, realni svet kot tudi tistega napisanega, literarnega. 2.1 Dialog z eksistencializmom in filozofijo absurda Zgodba Vse, kar vem o srednjeevropejstvu (z malo prijateljske pomoči od Olomouca in Camusa) je osnovana na dialogu med tujcem Albertom Camusem in prvoosebnim pripovedovalcem, ki se odvija na železniški postaji v Brnu in njuni skupni poti v Olo- mouc.3 Njun pogovor, poln esejističnih zastranitev in neizgovorjenih replik, omogoča avtorju, da vzpostavi napetost v obliki nasprotij: tuje – domače, zahod – vzhod, provin- cialno –mednarodno in tudi racionalno – čustveno, fiktivno – faktografsko: »Ko človek stopi na deske, ki mu pomenijo svet,« sem rekel – tuji jezik me je zgrabil za lase in me vlekel, kamor se mu je zahotelo – »se najprej razgleda po odru, da bi ugotovil, v kateri igri bo igral. Na naši zemljepisni širini zadošča, da se samo za hip posvetite osebnim stvarem, si na primer zavežete vezalke na čevljih, ko dvignete glavo, ugotovite, da je medtem nekdo zamenjal kulise.« (Vilikovský 1998: 11)4 Avtor preigrava tudi časovno dimenzijo: fiktivno srečanje s Camusem (1904–1960) je postavljeno v sredino šestdesetih leta 20. stoletja, dogajanje pa vzpostavlja tudi stik z zgodovinskim Camusevim časom, ko je potoval po Češkoslovaški (1937), in časom nastanka zgodbe v devetdesetih letih. Pogovor dveh neznancev poteka v navideznem zanimanju tujca za življenje ljudi na Češkoslovaškem oz. širše v tem delu Evrope. V kratki zgodbi o osebnem pogledu na svet t. i. velike zgodovine ima Camus kot lite- rarni lik vlogo tujca, ki želi spoznati, začutiti ozračje tukajšnjega življenja, specifične lastnosti tega prostora in tako tudi domačinu odpreti oči. Iz junakovega samospraševa- nja tako izvemo, da je to dežela, kjer je tujec »sorazmerno redka žival«, kjer je posa- meznik skromno ponosen na svojo identiteto, kjer se ne gre posvečati osebnim, ampak kolektivnim zadevam. Camusa pa zanimajo malenkosti iz vsakdanjika: 3 Motiv velikega pisatelja, ki se po naključju znajde na železniški postaji zanj neznanega mesta, ima vzporednico v slovenskem prostoru. Iz dnevniških zapiskov oz. biografije sta izpričana prizora Jamesa Joycea v Ljubljani (1904) in Alberta Camusa v Brnu (1937), oba ponujata izhodišče literarne upodobitve. Prim. antologijo kratke zgodbe Noč v Ljubljani, ur. T. Virk, M. Kos (Ljubljana: LUD Literatura,1994). V njej je objavljenih 12 kratkih zgodb, ki so napisane po naročilu na motiv prihoda Jamesa Joycea v Ljubljano. 4 Vsi navedeni citati so iz slovenskega prevoda Andreja Rozmana v izdaji Kruti strojevodja, 1998. 520 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Bil je, če lahko rečemo, zgodovinar tega, kar nima zgodovine, drobtinic, ki neopazno padajo pod mizo zgodovine. Da bi samo te, neopazne, neevidentirane trenutke znal ob- čutiti kot življenje? Dandanes, ko imamo opraviti s pravo poplavo pomenov, da imamo zanje premalo resničnosti, danes ga, mislim, razumem. Mojbog, kako sovražim zgodo- vino, ta življenjepis človeštva! (Vilikovský 1998: 12). Skozi celotno pripoved postopoma razbiramo interpretacijski ključ zgodbe, ki je v var- nem, distanciranem pogledu na svet: Vilikovský podaja sliko konkretnega prostora in časa skozi oči dvomljivca. Nezaupanje v zgodovino kot zaporedje prelomnih dogodkov ali veliko kolektivno zgodbo z junaki preusmeri na individualno, subjektivno dojema- nje resničnosti ter na iskanje majhnih resnic, razpoloženja ali drobtinic, iz katerih lah- ko zaznamo duh časa. Drug odmik je trpko-posmehljiv, samoironičen pogled na svoj narod, ki ga določa vztrajnost, trpljenje in zgodovinska smola. Camusevo sporočilo je naslednje: človeški spomin bledi, zgodovina ni stalna, čas odteka, kar ostaja ali je gotovo, je »golo telo življenja«. Ali kot nam pove že v naslovu: srednjeevropskosti ne jemljem resno, vse, kar vem o tem pojmu je to, da sem izkusil življenje na tem mestu. Drugo ravnino branja pa predstavljajo medbesedilne replike na Camusevo literarno dediščino. V zgodbi bomo tako našli eksplicitne in bolj prikrite navezave na roman Kuga (1947), Mit o Sizifu (1943), dramo Nesporazum (1944) ter dnevniške Zapisnike 1935–42. Posredno nas avtor opozarja na zvrstni dialog: z esejizacijo proze spominja na Camusevo filozofijo v literaturi, z avtobiografskim motivom preminulega očeta se sklicuje na dnevniško zvrst, dramatiko vpeljuje skozi Shakespearjeve citate in temo igre in maske v vsakdanjiku posameznika. Bolj kot filozofijo eksistencializma pa v zgodbi prepoznamo Camuseve nazore o absurdnosti človekovega položaja v svetu kot temeljnem občutenju sodobnosti. Te avtor subtilno sopostavlja z občutenjem sprija- znjenosti z usodo posameznika v socialistični ureditvi: »Ko vas takole poslušam, ne boste doživeli velikih uspehov,« je rekel Camus in mojo situacijo primerjal s Sizifom, ki potrpežljivo potiska skalo proti vrhu [...] »Na naši zemljepisni širini, kjer nekaj damo na gotovost,« sem rekel, »bi Sizif nazaj grede nesel skalo na hrbtu, da se mu ne bi bognedaj odkotalila predaleč; kaj bi počel brez skale z zavoženim življenjem?« (Vilikovský 1998: 13) Besedilo pa nas z uvodnim in zaključnim citatom usmerja k ponovnem branju Camu- seve Kuge, te univerzalne pripovedi o trivialnih malenkostih življenja in stremljenju k duhovnemu svetu tudi v ekstremnih situacijah. 2.2 Dialog s srednjeevropskimi sodobniki Zgodba Vse, kar vem o srednjeevropejstvu je sicer knjižno izšla leta 1996, napisana pa je bila leta 1993 za tematsko številko češke revije Scriptum o takrat aktualni srednjeevropski identiteti. V mednarodno diskusijo o srednjeevropskosti, ki se je začela že sredi Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 521 osemdesetih let, so posegli s svojo izkušnjo tudi vidni češki, avstrijski, madžarski, slo- venski pisatelji v začetku devetdesetih let.5 Pavel Vilikovský se povedno ni odločil za razpravljalno ali publicistično obliko pripovedi, temveč je raje esejiziral kratko zgod- bo. Vanjo je s pomočjo citatov povzel tri temeljne problematike tega diskurza. V moto je postavil citat Györga Konráda, ki srednjeevropskost razume kot svetovni nazor; s po- močjo češkega pisatelja Ludvíka Vaculíka je izpostavil etično dilemo pri vrednotenju disidentov in njeni glorifikaciji; tretja pa je Handkejeva misel o srednjeevropskosti kot edinole meteorološkem pojmu. Vilikovský je poleg medbesedilnega dialoga skozi lite- rarni lik pisatelja srednjeevropski diskurz izkoristil za misel o evfemizaciji v jeziku. Če namreč Camus ponavljajoče komentira deželo, ki jo spoznava, s komentarjem »kako tipično srednjeevropsko«, pa pripovedovalec uporablja manj zaznamovan izraz zemlje- pisna širina: »Ne, naša zemljepisna širina je bil psevdonim, neoporečen pojem za dolo- čen družbeni red ali kakor smo temu tedaj priljubljeno rekli ureditev [...]« (Vilikovský 1998: 11). Vilikovský se je tako z zadržano, skeptično držo posmehljivo distanciral od diskurza o srednjeevropski identiteti. Srednjeevropskosti je priznaval določeno težo iz zunanje perspektive, obenem pa je izpostavil, da je to identiteto težko opisati drugače kot s subjektivnim doživljanjem, občutenjem posameznika. Če se ozremo na njegov celotni prozni in esejistično-publicistični opus, ga lahko mirno sopostavimo z Milanom Kundero, Györgyom Konrádom ali Witoldom Gombrowiczem, torej pisatelji, ki so jih na zahodu označili kot tipične predstavnike srednjeevropskega prostora. 2.3 Vprašanje slovaške identitete Posebno pozornost znotraj celotnega opusa P. Vilikovskega si zasluži izbira realnih krajev in mest. Motivi pokrajine namreč niso nezaznamovani, ampak usmerjajo pozor- nost iz dogajalnega prostora v doživljanje in čutenje junakov, obenem so to tudi pro- stori kolektivnega spomina. Brno in Olomouc sta mesti na Moravskem, katerima je v zgodbi odmerjen majhen, a ne nepomemben prostor: »Morava, kolikor jo poznam, teče počasi in z okna vlaka je tako lena in sladka. Medena. Zlepila mi je usta.« (Vilikovský 1998: 14). Opis lahko primerjamo s Camusevim dnevniškim zapiskom: »Mehke in lene planjave Moravske. Pretresljiva čemerna in daljna slivova drevesa.« (Camus 2012: 36– 37). Tej čutni perspektivi pa dodaja Vilikovský še zanj pomembne biografske podatke, da so z Moravsko povezani Sigismund Freud, Jean Genet ali Ludvík Vaculík. Prostor Moravske in Brna pa je v zgodbi povezan z epifaničnim spominskim trenutkom: »Kar se mene tiče, imam do Brna poseben odnos. To je v vsej Moravski in tudi na Češkem edino mesto, kjer mi je umrl oče.« (Vilikovský 1998: 9). 5 Prim. avstrijsko monografijo Aufbruch nach Mitteleuropa (1986). V slovenskem prostoru velja omeniti zbornik Srednja Evropa (ur. P. Vodopivec, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1991) in Disput ali kje smo in kam gremo? pogovor o srednjeevropskih književnikih in emigraciji , v katerem sodelujejo Drago Jančar, Adam Michnik in Niko Jež (Celovec: Wiesser, 1992). 522 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Če se poskusimo ozreti s širše perspektive na zbirko Kruti strojevodja in avtorjev prozni opus, lahko kot eno od stalnic prepoznamo polemičen in parodičen odnos do slo- vaške identitete. Znotraj te se nanaša na kulturni model naroda, specifični odnos do zgodovine in literarne tradicije 19. stoletja in pogled na drugega. Te elemente Viliko- vský prefinjeno oživlja v svojih besedilih, kjer literarne like slovaškega kanona postavi v nov čas, da postanejo ranljivi in izgubijo mitološki pridih. Na drugi strani je zadržan do nacionalnih konstruktov in stereotipnih podob o Slovakih, kot so neprepoznavnost, hlapčevska preteklost, poveličevanje naroda kot svetinje ipd. Kot primer lahko služi pogovor v zgodbi Vse, kar vem o srednjeevropskosti, v katerem pripovedovalec zase- da vlogo razlagalca svoje kulture: »Poskusil sem mu pojasniti, da na naši zemljepisni širini pri lepotnem tekmovanju ne pojmujemo ženske kot predmet, kot skupek slučaj- nih, vendar privlačnih oblik. [...] Če se ženska posreči, pooseblja razen sebe same tudi nekaj drugega, neko višjo duhovno vrednoto.« (Vilikovský 1998: 13). Avtorjev po- gled na neosebni svet kolektivne zgodovine se torej kaže z uporabo ironije in literarne igre, k vprašanjem osebne identitete in smisla bivanja pa pristopa skrajno občutljivo in osebnoizpovedno. 3 Sklep Znotraj razmisleka o evropskosti slovaške književnosti je proza Pavla Vilikovskega povedna z več strani. Ta zastopnik malega naroda generacije druge polovice 20. stole- tja in začetka 21. stoletja je vznemirljiv in zahteven avtor, ki se je v svojih zadnjih delih bolj intenzivno vrača k avtobiografskim temam, v vlogi esejista in pripovednika se distancira od konstruktov nacionalne in srednjeevropske identitete. Kot pisatelj vidi svojo vlogo kot kritični, občutljiv in duhovit opazovalec, ki razbira zgodovinske procese v luči posameznikovih etičnih odločitev, pri čemer manjšo vlogo igrajo zunanji dejav- niki, večjo pa notranje doživljanje literarnih likov. Kot avtorja, prevajalca in urednika ga moramo šteti med vplivnejše in modernizmu zavezane evropske premišljevalce, ki so svoj izraz iskali v modernistični in postmodernistični pisavi. Ta pa je pogojena z izkušnjo bivanja na Češkoslovaškem v drugi polovici 20. stoletja in potovanj; izkušnja pa je bodisi doživeta bodisi posredovana iz literature. ViRi in liteRatuRa BarBorík, Vladimír, 2014: Vývin slovenskej prózy po roku 1989. Bratislava: Univerza Komen-skega. CaMus, Albert, 2020: Kuga. Ljubljana: Beletrina. Prevod: Jože Javoršek. Darovec, Peter, 2008: Pavel Vilikovský. Bratislava: Kalligram. KoS, Janko, 1965: Albert Camus in filozofija absurda. Albert Camus: Tujec, Kuga. Ljubljana: Cankarjeva založba. 5–37. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 523 PaSSia, Radoslav, Taranenková, Ivana (ur.), 2014: Hľadanie súčasnosti. Bratislava: Literárne informačné centrum. 81–100. PleterSki, Andrej (ur.), 2016: Zgodbe iz Slovaške. Ljubljana: Sodobnost. Spremna beseda D. Hučková. SevŠek Šramel, Špela, 2010: Med družbenim in individualnim. Slovenska in slovaška kratka proza po letu 1989. Alojzija Zupan Sosič (ur.): Sodobna slovenska književnost (1980– 2010). (Obdobja 29.) Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 269–274. VilikovSký, Pavel, 1998: Kruti strojevodja. Prev. Andrej Rozman. Ljubljana: Cankarjeva za-ložba. VilikovSký, Pavel, 2021: Vse, kar vem o srednjeevropejstvu. Prev. Andrej Rozman. Ljubljana: Znanstvena založba FF (e viri). . Zajac, Peter, 2005: Od totálnej citovosti k autobiografickej pamäti. Pavel Vilikovský: Prózy. Bratislava: Kalligram, USL SAV. 815–873. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 525 Lidija Rezoničnik Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slavistiko lidija.rezonicnik@ff.uni-lj.si Poljska kratka proza: Olga Tokarczuk in Bizarne zgodbe Prispevek v prvem delu predstavi zgodovino poljske kratke proze in njene najbolj znane avtorje in avtorice, nato pa se osredotoči na kratke zgodbe Olge Tokarczuk. Avtorica je v Nobelovem predavanju izpostavila potrebo po novem načinu naracije za sodobnost in prihodnost – univer-zalnem, celovitem, vključujočem, takšnem, ki se vrača k mitom in fikciji. V prispevku obravnavana zbirka Bizarne zgodbe predstavlja poskus tovrstnega načina pripovedovanja, kratka zgodba Transfugij pa je predlagana kot izhodišče za razpravo o prihodnosti v svetu tehnološkega napredka. 1 Historiat poljske kratke zgodbe Sodobna poljska kratka zgodba izhaja iz literarne tradicije kratkih proznih oblik, uve- ljavljenih zlasti v okviru realistične poetike v obdobju t. i. pozitivizma, obdobja v polj- ski književnosti, ki ga literarna zgodovina umešča v čas med letoma 1864 in 1890. V drugi polovici 19. oz. na začetku 20. stoletja so izšle zbirke kratke proze prozaikov Henryka Sienkiewicza (1846–1916), Bolesława Prusa (1847–1912) in Elize Orze- szkowe (1841–1910) ter pesnice in avtorice novel Marie Konopnicke (1842–1910). Tudi Władysław Stanisław Reymont (1867–1925) in Stefan Żeromski (1864–1925), avtorja sledečega obdobja, imenovanega mlada Poljska (1890–1918, primerljivo s slovensko moderno), sta poleg romanov pisala kratko prozo, ki je pri Reymontu na- turalistično, pri Żeromskem pa družbeno-politično obarvana.1 V obdobju medvojnega dvajsetletja sta klasično strukturo kratke proze zlasti z vse- binskega vidika prenovila Bruno Schulz (1892–1942) z dvema zbirkama, ki pred- stavljata njegov celoten opus ( Cimetove prodajalne, 1934, in Sanatorij Pri peščeni uri, 19372) in v katerih pripoved v iskanju »pramita« vseskozi prestopa mejo med resničnostjo in sanjskostjo, ter Witold Gombrowicz (1904–1969), ki je debitiral z 1 Dela omenjenih avtorjev so bila pogosto prevajana v slovenščino (med njimi je Sienkiewicz do danes najbolj prevajan poljski avtor v slovenščino, prim. Snoj 2020: 107), vendar gre zlasti za prevode romanov. V obliki samostojne zbirke so v slovenščini izšle le Sienkiewiczeve novele ( Novele, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1975, in Zgodnje novele, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1979, oboje v prevodu Janka Modra), kratka proza ostalih omenjenih avtorjev pa je izhajala v okviru izborov novel različnih avtorjev in avtoric oziroma revijalno. 2 Cimetove prodajalne (izbrano delo) je v slovenščino prevedla Katarina Šalamun-Biedrzycka (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1990), Sanatorij Pri peščeni uri (in druge spise) pa Jana Unuk (Ljubljana: Beletrina, 2017). 526 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 zbirko kratkih zgodb Spominska knjiga iz časa odraščanja (1933, kasneje v delno spremenjeni obliki izdana pod naslovom Bakakaj, 19573). Po letu 1945 so kratkoprozne oblike omogočale izpoved o vojnih letih, med drugim zlasti o delovanju koncentracijskih taborišč in življenju (preživetju) v njih. Prav kratka zgodba je po mnenju Michała Głowińskega (2005: 11) tista pripovedna zvrst,4 v kateri pripoved o doživetjih posameznika steče naravno, prevladujoča prvoosebna naracija pa omogoča, da – podobno kot v dokumentarnih žanrih – bralec sliši glas pripovedovalca in začuti njegovo perspektivo. Tadeusz Borowski (1922–1951), ki je preživel taborišči Auschwitz in Dachau, ne pa tudi življenja po tem (leta 1951 je storil samomor), v svojih kratkih zgodbah taborišča opisuje kot žive strukture, vpete v gospodarski sistem (proizvodnja dobrin), kjer se kljub trpljenju odvija neke vrste družabno življenje. Ob tem razmišlja o posamezniku v ekstremnih pogojih, v katerih se humanistične in etične vrednote največkrat podredijo nagonu po preživetju. Ida Fink (1921–2011) opisuje intimne delčke spominov, občutij in čustev iz obdobja vojne, njene kratke zgodbe o holokavstu pripovedujejo fragmen- tarno, zadržano in brez patosa, z željo po ohranitvi spomina na preteklost.5 Obliko izrazito kratke zgodbe za opis holokavsta uporablja Hanna Krall (1935), ki je sicer prepoznavna po literarni reportaži.6 Zofia Nałkowska (1884–1954) je vojno preživela med civilisti, kot članica komisije za odkrivanje vojnih zločinov pa je slišala pričevanja pre- živelih in jih zapisala v obliki kratkih zgodb v zbirki Medaljoni (1946).7 Antisemitizem v svojih povojnih kratkih zgodbah tematizira tudi Jerzy Andrzejewski (1909–1983) (npr. zgodba Veliki teden,8 1945), Jarosław Iwaszkiewicz (1894–1980) pa v kratki pro- zi univerzalizira problematiko zla, ki ga prikaže z metaforo (npr. v noveli Mati Ivana Angelska,9 1946), še pogosteje pa se oddaljuje od druge svetovne vojne in se loteva motivov človekove usode in smisla njenemu zoperstavljanju, minljivosti in soočenja s smrtjo (npr. v zbirki zgodb Gospodične z Wilka, 1932). Po letu 1989 in koncu cenzure so lahko tudi uradno začele izhajati pripovedi (in spomini) o sovjetskih taboriščih, npr. Gustawa Herlinga-Grudzińskega (1919–2000), ter kratka proza poljskih avtorjev, ki so delovali v emigraciji, npr. že omenjenega Gombrowicza. 3 V slovenskem prevodu Jane Unuk je zbirka izšla leta 2008 (Ljubljana: LUD Šerpa). 4 V članku je uporabljena terminologija (hierarhija): vrsta - zvrst - žanr. 5 Kratke zgodbe Ide Fink so v slovenskem prevodu Jane Unuk izšle pod naslovom Moj prvi konec sveta (Ljubljana: LUD Literatura, 2011). 6 V slovenščini so njene zgodbe v prevodu Jane Unuk izšle v knjigi Navzočnost, v kateri so objavljene še reportaže in kratek roman (Ljubljana: Cankarjeva založba, 2010). 7 Zbirko je v slovenščino prevedla Rozka Štefan (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1963). 8 V slovenščino je zgodbo prevedel Bruno Hartman in jo zvrstno opredelil kot povest (Maribor: Obzorja, 1977). 9 V slovenščino jo je prevedel France Vodnik in jo zvrstno opredelil kot povest (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1965). Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 527 Kratka zgodba se po letu 1989 tematiki holokavsta posveča z nove perspektive, manj avtobiografsko zaznamovano, zlasti ko gre za mlajše generacije avtorjev in avtoric, ki nimajo neposredne izkušnje vojnega časa. Zavedanje o nezmožnosti celostne pripovedi o tematiki, ki je zaznamovala življenja toliko ljudi, sodobno kratko prozo vodi k post- modernističnim postopkom ter uporabi metafor in metonimij za holokavst. Magdalena Tulli (1955) v zbirki kratkih zgodb Italijanski salonarji (2011),10 npr. opisuje travma-tično odraščanje ob čustveno hladni materi, ki je potlačila spomin na čas, preživet v koncentracijskem taborišču. Kljub temu da poljsko kratko zgodbo tematika holokavsta zaznamuje vse do danes, se- veda ni edina. Med drugim se je (sodobna) poljska kratka proza uveljavila v žanrskem okvirju znanstvene fantastike, ne samo popularne, temveč tudi tiste, ki izpolnjuje viso- ke estetske kriterije. Stanisław Lem (1921–2006) je v petdesetih letih 20. stoletja začel izdajati znanstvenofantastično prozo, do danes prepoznavno in cenjeno na Poljskem in v svetu, posledično tudi pogosto prevajano.11 Med popularno fantastično kratko prozo imajo pomembno mesto dela Andrzeja Sapkowskega (1948), ki je v devetdesetih letih ustvaril fantastični lik Čarovnikarja ( Wiedźmin). Literarna saga z elementi slovanske in nordijske mitologije o lovcu na pošasti in popotniku, ki za zaslužek pobija nevarne stvore, vključuje dve zbirki kratkih zgodb in šest romanov (prevod v slovenščino ka- terega izmed avtorjevih del zaenkrat še ni na voljo). Prozo Sapkowskega so bralcem približale računalniške igre,12 nastale na podlagi literarne predloge, nato pa še serija.13 Nekoliko mlajši predstavnik znanstvenofantastičnega in fantazijskega žanra je Jacek Dukaj (1974), ki teme razvoja, tehnološkega in znanstvenega napredka, virtualne re- sničnosti in umetne inteligence prepleta z globljimi ontološkimi, etičnimi in metafizič- nimi vprašanji (npr. zbirka zgodb V deželi nevernikov,14 2000). Avtorji in avtorice sodobne poljske kratke proze – med drugim Antoni Libera (1949), Jerzy Pilch (1952–2020), Paweł Huelle (1957), Izabela Filipiak (1961), Natasza Goerke (1962), Inga Iwasiów (1963), Manuela Gretkowska (1964), Wojciech Kuczok (1972), Michał Witkowski (1975), Justyna Bargielska (1977), Jacek Dehnel (1980) – poleg sodobnosti, tehnološkega napredka, na drugi strani pa odtujevanja in dehumanizacije, problematizirajo tudi ustaljene kulturne vzorce, tradicije, patriotizem, spolne normati- ve, patriarhalno ustrojeno družbo, ekologijo in odnos do živali, opisujejo svet literarnih 10 Zbirko je v slovenščino prevedla Jana Unuk (Ljubljana: LUD Literatura, 2017). 11 Po statistikah naj bi bil Stanisław Lem najbolj prevajan poljski avtor v tuje jezike. V slovenščini je (poleg romanov) izšla Lemova zbirka kratke proze z naslovom Kiberiada v prevodu Nika Ježa (Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2014). 12 Zaradi velike priljubljenosti je prva različica videoigre iz leta 2007 dobila še dve nadaljevanji, in sicer leta 2011 in 2015. 13 Serija je dostopna v okviru spletnega videa na zahtevo (Netflix). Prva sezona je bila premierno na ogled konec leta 2019, druga sezona je načrtovana za december 2021. 14 V slovenščini je zbirka izšla v prevodu Jane Unuk (Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2021). 528 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 likov, ki prestopajo in se zoperstavljajo uveljavljenim normam, v zgodbe vpletajo av- tobiografski diskurz, zgodovinske elemente, sanjsko motiviko itd. V slovenskem pre- vodu so v revijalnih objavah dostopne posamezne kratke zgodbe omenjenih pisate- ljev in pisateljic, v knjižni obliki pa so izšle zbirke Dukla 15 (1997) Andrzeja Stasiuka (1960), ki je leta 2008 prejel mednarodno nagrado vilenica, zbirka zgodb Adama Wie-demanna (1967) Prizori iz postelje 16 (2005) in Bizarne zgodbe 17 (2018) Olge Tokarczuk (1962), ki je nagrado vilenica prejela leta 2013. Nobelovi nagrajenki za književnost za leto 2018 in izbrani kratki zgodbi iz njene zbirke Bizarne zgodbe se članek posveča v nadaljevanju. 2 Olga Tokarczuk in sodobna kratka zgodba Olga Tokarczuk je v prvi vrsti prepoznavna kot avtorica romanov,18 vendar ji je blizu tudi oblika kratke zgodbe, s katero je leta 1979 debitirala. Poglavitne značilnosti te literarne zvrsti so po njenem mnenju zgoščenost, premišljenost in poanta v zaključku. Dobra kratka zgodba naj bi bralca pustila v nekakšnem stanju zmedenosti, s številnimi odprtimi vprašanji in ga s tem spodbudila k razmisleku in iskanju različnih možnosti interpretacije (Tokarczuk 2018: splet). 2.1 Pozorni pripovedovalec Ključni element sodobne književnosti je za Olgo Tokarczuk razmislek o novih načinih pripovedovanja in iskanju naracije za sedanjost in prihodnost, čemur se je posvetila v Nobelovem predavanju z naslovom Czuły narrator oz. Pozorni pripovedovalec 19 (Tokarczuk 2020b: 136–159): Tukaj se ves čas sprašujem, ali je danes mogoče najti temelje za novo univerzalno, ce- lovito, neizključujočo zgodbo, zakoreninjeno v naravi, bogato s konteksti in hkrati razu- mljivo. Ali je mogoča takšna zgodba, ki bi izstopila iz nekomunikativne ječe lastnega »jaza«, razkrila večje območje resničnosti in pokazala vzajemne povezave? Ki bi se znala distan- cirati od shojenega, očitnega in banalnega centra »splošno veljavnih mnenj« in bi zmogla na zadeve pogledati eks-centrično, iz položaja zunaj centra? (Tokarczuk 2020b: 154.) 15 Prevedla Jana Unuk (Ljubljana: Beletrina, 2015). 16 Prevedla Tatjana Jamnik (Ljubljana: LUD Šerpa, 2007). 17 Prevedla Jana Unuk (Ljubljana: Cankarjeva založba, 2020). 18 V slovenščino je doslej prevedenih pet njenih romanov: Pravek in drugi časi (prev. Jasmina Šuler Galos, Maribor: Študentska založba, Litera, 2005), Dnevna hiša, nočna hiša (prev. Jana Unuk, Ljubljana: Apokalipsa, 2005), Beguni (prev. Jana Unuk, Ljubljana: Modrijan, 2010), Pelji svoj plug čez kosti mrtvih (prev. Jana Unuk, Ljubljana: Cankarjeva založba, 2019) in Jakobove bukve (prev. Jana Unuk, Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2017). 19 Poljski pridevnik »czuły« ima široko pomensko polje in poleg »pozoren« pomeni tudi »ljubeč«, »nežen«, »skrben«, »občutljiv«, »čuteč«. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 529 Sodobno gledanje in pripovedovanje (ne le v književnosti, temveč tudi v vsakdanjem življenju, npr. na družbenih omrežjih) zaznamuje naracija v prvi osebi in antropocen- trična perspektiva. Vendar četudi prvoosebna pripoved s pogostimi avtobiografski- mi elementi v središče postavlja posameznika, bralec pa se z njo – kot je ugotavljal Głowiński (2005: 11) – najlažje poistoveti, »je bralska izkušnja presenetljivo pogosto nepopolna in nas razočara, ker se izkazuje, da ekspresija avtorskega ʻjazaʼ ne zago- tavlja univerzalnosti« (Tokarczuk 2020b: 140, 141). Umanjka splošnost, parabolična razsežnost zgodbe, kjer bi se bralec z junakom samo delno poistovetil, saj bi slednji presegal svoj zgodovinski in zemljepisni okvir in postal slehernik, njegova izkušnja pa univerzalna. Poleg tega se pri sodobnem bralcu pojavlja nezaupanje do fikcije, zlasti kot posledica preobilja informacij in lažnih novic, zaradi česar se toliko bolj uveljavlja literatura non-fiction. Sklenjeno naracijo (in recepcijo), pa tudi fragmentarno pripovedovanje v 21. stoletju nadomešča nov način pripovedovanja, t. i. fabula interrupta, ki je seveda znana že npr. iz mitov, homerskih zgodb, zgodb 1001 noči, v sodobnosti pa jo je uveljavila filmska serija. Zgodba v manjših odmerkih, ki dovoljuje nove zaplete, gledalca/bralca pa zasvoji na ta način, da želi slediti nadaljevanjem, je po mnenju Olge Tokarczuk zgodba, ki je prirejena novi resničnosti – svetu ekranov, aplikacij, tri- oz. štiridimenzionalnosti – je naracija prihodnosti.20 Sodobni, pozorni pripovedovalec naj bi torej na svet gledal s širše perspektive in z raz- ličnih zornih točk, presegel antropocentričnost, pokazal čut za celoto in vanjo sestavil fragmente, v pripoved vrnil mitskost in fikcijo ter ohranil bistvene značilnosti (literar- nega) ustvarjanja: eksperiment, transgresijo in ekscentričnost. 2.2 Bizarne zgodbe V zbirki Bizarne zgodbe (2018), ki je v slovenskem prevodu Jane Unuk izšla leta 2020, avtorica obravnava teme, značilne za njen celoten ustvarjalni opus: nestalnost sveta in življenja, detabuiziranje starosti in smrti, refleksija odnosa med centrom in obrobjem, fluidnost spola, feminizem, empatija do živali in narave, ekološka osveščenost in skrb za okolje (Unuk 2020: 159). Ob tem izhaja iz tradicije kratke zgodbe 19. in začetka 20. stoletja, navdihuje se pri zgodbah Julia Cortázarja in Antona Pavloviča Čehova, zanima jo tradicija nenavadnih, čudaških zgodb, preplet realizma, fantastičnih, znan- stvenofantastičnih, futurističnih motivov in groteske. Da bi poudarila nenavadnost in sodobnost zgodb, je v naslovu zbirke uporabila poljščini nedomač pridevnik »bizaren« (Tokarczuk 2018: splet). Z izjemo zgodbe Zelena otroka, ki se vrača v preteklost, v 17. stoletje, so v zgodbah obravnavane sodobne teme. Nekatere so povezane z razvojem tehnologije in medicine, 20 Tovrstni – nelinearni, polifonični – način pripovedovanja avtorica uresničuje tudi v svojih romanih, ki jih imenuje »konstelacijski romani«. V njih niza krajše pripovedne fragmente, ki se v celoto sestavljajo v bralčevi zavesti. 530 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 s čimer odpirajo vprašanja oz. preigravajo možne scenarije sledečih generacij: bo člo- veštvo v prihodnosti živelo robotsko življenje, kjer bo posameznik opravljal samo iz- brane dolžnosti, ob preutrujenosti se bo mogoče izklopiti, medčloveški odnosi pa bodo postali breme ( Obisk), ali se bo človek lahko transformiral v žival ali drugo živo bitje ( Transfugij), kako daleč se bo razvila genetika, bo kloniranje otrok, načrtovanje njihovih sposobnosti in značaja postalo nekaj samoumevnega ( Gora vseh svetih). Nena- vaden v zgodbah je preplet futurističnih elementov s preteklostjo. Medtem ko npr. na švicarskem inštitutu na »gori vseh svetih« pripovedovalka izvaja moderne teste psiho- loških značilnosti otrok, ki so najverjetneje del procesa kloniranja, se v svojem prostem času zadržuje v samostanu iz začetka 17. stoletja, kjer prebivajo ostarele sestre. Njihov rutinski način življenja, v katerega tehnologija še ni zares prodrla, je v nekaterih plasteh vendarle prilagojen sodobnosti, denimo ko gre za okolje in strogo ločevanje odpadkov. Presenetljiv, »bizaren« element življenja redovnic je njihova vsakdanja skrb za samo- stansko relikvijo, svetega Oksencija, ki je v samostan prispela kmalu po ustanovitvi, v času trgovanja z relikvijami. Sestre imajo do Oxija, kot ga kličejo, nenavadno sproščen odnos, zanj kvačkajo oblačila in okraske, za zunanje obiskovalce pa so ti rituali grote- skni: »Pred menoj je bilo človeško telo, pravzaprav skelet, prevlečen s kožo, človeška mumija, mrlič, ki so ga postavili pokonci in lepo okrasili.« (Tokarczuk 2020a: 103). 2.3 Transfugij Kratka zgodba Transfugij 21 skozi tretjeosebno pripoved, ki privzema perspektivo Re-natine sestre, pripoveduje o Renati, ki se je tik pred svojim šestdesetim letom in kljub medli podpori družine odločila za preobrazbo v volka. To ji je omogočil sodobni in »eden izmed največjih transmedicinskih centrov na svetu« (Tokarczuk 2020a: 76). Ob glavni temi transformacije človeka v drugo živo bitje, se v zgodbi pojavljajo motivi, ki jih je mogoče povezati v dva sklopa. Prvi se nanaša na najmodernejšo tehnologijo: samovozeči oz. avtonomni avtomobili, ki komunicirajo z uporabnikom – izpolnjujejo njegove želje glede temperature v avtomobilu, glasbe, odišavljenosti, v ceno vožnje imajo celo vključen pogovor na določeno, strokovno temo; sposobnost optične kamu- flaže sten medicinskega centra Transfugij; skeniranje obrazov pred vstopom v stavbe; meso iz inkubatorjev, vzgojeno iz tkiv živali darovalk; podoba (kloniranih, gensko načrtovanih?) »ljudi prihodnosti«, npr. uslužbencev v medicinskem centru, ki so »za- posleni sami s seboj in svojim telesom, od rojstva popolni, načrtovani skoraj do zadnje podrobnosti, inteligentni in zavedajoči se svoje premoči« (Tokarczuk 2020a: 76). Na drugi strani je »tradicionalnejše« življenje: motivi družinskih odnosov, strahu pred neznanim, osamljenosti, čustvene potrebe po bližini, objemu in »klasičnem« pogovoru 21 Slovenski prevod kratke zgodbe je dostopen v zbirki Sodobna slovanska kratka zgodba: . Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 531 (z bližnjo osebo in ne s psihologi), alkoholizem. Ovidijeva knjižica Metamorfoz, ki je gostom Transfugija na razpolago v vsaki hotelski sobi, pa se navezuje na literarno tradicijo in dejstvo, da ideja o preobrazbi človeka ni ničesar novega. Spremenilo pa se je človekovo poznavanje drugih živih bitij in neurbaniziranega sveta: »Kaj je tam?« [...] »Divji svet. Brez ljudi. Ne moremo ga videti, ker smo ljudje. Sami smo se ločili od njega, in da bi se vrnili tja, se moramo spremeniti. Ne morem uzreti nečesa, kar me ne vsebuje. Ujetniki samih sebe smo. Paradoks. Zanimiva spoznavna perspektiva, vendar tudi usodna napaka evolucije: človek vedno vidi samo sebe.« (To- karczuk 2020a: 77, 78.) Zgodba o procesu transfugacije in tehnološko naprednem svetu v soočenju s človeko- vimi čustvenimi potrebami ponuja številna izhodišča za razpravo, ki so nemara blizu tudi mlajšim generacijam, zlasti ko gre za tehnološke inovacije. Ob prebiranju kratke zgodbe med poukom ali v okviru bralnih krožkov lahko bralce k diskusiji spodbudimo z vprašanji: − Zakaj se je Renata želela spremeniti v volka, kaj v njenem na zunaj urejenem življe- nju bi jo lahko privedlo do tako radikalne odločitve? − Kako poteka proces transfugacije, kako izgleda vrnitev v divjino, kdo so ljudje, ki izvajajo preobrazbo? − Premislite, v katerih literarnih delih ste se že srečali z motivi preobrazbe. Primerjajte Renatino transformacijo s preobrazbo Gregorja Samse v noveli Preobrazba Franza Kafke. − Kaj menite o paradoksu kratke zgodbe: vrhunska tehnologija in z njo medicina se je razvila do te mere, da človeku omogoča vrnitev v divjino, nekam, kjer je v prete- klosti že bil. − Znanost omogoča kloniranje, bo lahko omogočila tudi preobrazbo človeka – meta- morfozo oz. neke vrste reinkarnacijo, kot jo poznajo indijske religije, le da načrtova- no in umetno sproženo? − Katere izmed opisanih tehnoloških inovacij so aktualne dandanes? Predstavite še druga najnovejša tehnološka odkritja, načrte. Kakšne so vaše futuristične ideje? − Kakšno mesto imajo v tehnološkem svetu klasičen način življenja, čustva, človeška bližina? − Olga Tokarczuk v Nobelovem predavanju govori o novih načinih pripovedovanja, ki bi se približali sodobnemu bralcu. Kako to uresničuje v kratki zgodbi Transfugij? Kakšen način pripovedovanja pritegne vas, kako vi vidite sodobnega pripovedovalca oz. pripoved? 532 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 3 Sklep Zbirka Bizarne zgodbe je tretja samostojna zbirka kratkih zgodb Olge Tokarczuk. Av- torica jo je napisala po tem, ko je izšel monumentalni, več kot devetsto strani dolg roman Jakobove bukve, ki govori o verski sekti frankistov iz 18. stoletja. Od izrazito dolge prozne oblike in zasledovanja relativno neznane zgodovinske teme se je avtorica vrnila h kratki formi ter temam o sodobnosti in prihodnosti. V zbirki nadaljuje s svojim značilnim polifoničnim pripovedovanjem, vendar v zgoščeni in kratki obliki, kjer ob osrednji zgodbi niza drobce motivov bralcem v razmislek. Ob tem preizkuša načine pripovedovanja, kot jih je opredelila v Nobelovem predavanju: »pozoren« pripovedo- valec oz. pripovedovalka predstavi fragmente zgodb, skuša nanje gledati z različnih perspektiv in jih sestaviti v celoto, ob tem prestopa meje resničnosti in fikcije, opisuje čudaške reči ter bralca poskuša spodbuditi k čutečnosti in občutljivosti na spremembe v sodobnem svetu. Kratka zgodba Transfugij nakazuje mogoče smeri razvoja sodobnega sveta. Nekatere tehnološke novosti, kot so avtonomni avtomobili, skeniranje obrazov za preverjanje identitete, meso iz laboratorija, so v trenutnem svetu že realnost, čeprav še niso splošno razširjene. Spet druge so plod fikcije, ki lahko postane realnost. Zgodba tovrstni svet inovacij sooča s »klasičnim«, manj stehniciranim svetom, ob čemer odpira številna vprašanja, ponuja različne možnosti interpretacije, predvsem pa napeljuje k razmisle- ku. Če je prozni opus Olge Tokarczuk do Bizarnih zgodb usmerjen bolj v opisovanje sedanjosti in preteklosti, le posredno pa prihodnosti, se avtorica v tej zbirki, zlasti pa v zgodbi Transfugij, usmerja naprej. Tako kot je v drugi polovici 20. stoletja Stanisław Lem v svoji znanstvenofantastični prozi opisoval s takratnega vidika precej nedoumljive novosti, za katere se je izkazalo, da so v 21. stoletju postale samoumevni del vsak- danjosti – npr. razvoj umetne inteligence, digitalizacija, e-knjige, tablični računalniki –, tudi Olga Tokarczuk v obravnavani zgodbi preigrava vizije prihodnosti. viRi in liteRatuRa Głowiński, Michał, 2005: Wprowadzenie. Michał Głowiński, Katarzyna Chmielewska, Kata- rzyna Makaruk, Alina Molisak, Tomasz Żukowski (ur.): Stosowność i forma. Jak opowia- dać o Zagładzie? Kraków: Universitas. 7–20. Głowiński, Michał, Kostkiewiczowa, Teresa, Okopień-Sławińska, Aleksandra, Sławiński, Ja- nusz, 2010: Słownik terminów literackich. Wrocław: Zakład Narodowy im. Ossolińskich. Snoj, Janž, 2020. Translating Ideology with Ideology: The Case of Sienkiewicz’s Novel In Des- ert and Wilderness and Its Slovenian Translations. Anne Ketola, Tamara Mikolič Južnič in Outi Paloposki (ur.): New Horizons in Translation Research and Education 5. Tampere: Tampere University. 101–123. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 533 TokaRczuk, Olga, 2018: Opowiadania bizarne. Pogovor z avtorico ob izidu zbirke kratkih zgodb. Wydawnictwo Literackie. Realizacja: Anu Czerwiński. 23. 5. 2018. . TokaRczuk, Olga, 2020a: Bizarne zgodbe. (Zbirka Moderni klasiki.) Prev. Jana Unuk. Ljubljana: Cankarjeva založba. TokaRczuk, Olga, 2020b: Pozorni pripovedovalec. (Nobelovo predavanje.) Prev. Jana Unuk. Literatura 343–344/32. 136–159. TokaRczuk, Olga, 2021: Transfugij. Prev. Jana Unuk. Ljubljana: Znanstvena založba FF (e-vi- ri). . Tomczok, Marta, 2015: “Opowiadanie jest stałym bytu cieniem”: kilka uwag o kanonie Zagłady w literaturze najnowszej. Narracje o Zagładzie 1. 75–95. Unuk, Jana, 2020: Pripoved o spreminjajočem se svetu. Olga Tokarczuk: Bizarne zgodbe. (Zbirka Moderni klasiki.) Prev. Jana Unuk. Ljubljana: Cankarjeva založba. 147–159. O staroindijski, starogrški in rimski književnosti pri pouku slovenščine Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 537 Luka Repanšek Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za primerjalno in splošno jezikoslovje, Katedra za indoevropsko primerjalno jezikoslovje luka.repansek@ff.uni-lj.si Očrt staroindijske književnosti Prispevek sežeto podaja oris staroindijske književnosti (tako sanskrtske kot prakrtske), ki jo časovno razplasti, zajame njene splošne značilnosti in značilnosti posameznih kronoloških od-sekov oz. literarnih korpusov, seznani z žanri in predstavi najpomembnejše literarne spomenike vsakega od obdobij. Razvojni lok in glavne značilnosti staroindijske književnosti Staroindijska književnost je oznaka za literarni korpus, ki je neprekinjeno nastajal med (približno) 15. stol. pr. n. št., ko pričnejo nastajati himne, tri stoletja kasneje zbrane v zbirki z imenom Rgvéda, in 12. stol. n. št., ki ga zaznamuje islamizacija Indijske podce-line (kronološko gre torej za književnost starega in srednjega veka). Po najpreprostejši kronološki delitvi staroindijske književnosti je mogoče govoriti o treh obdobjih, ki pa se deloma časovno prekrivajo. To so vedsko obdobje (15. stol. pr. n. št. do 5. stol. pr. n. št.), v katerem nastane vedski korpus staroindijskih besedil, epsko obdobje (med 4. stol. pr. n. št. in najkasneje 4. stol. n. št., v katerega sega končna redakcija), ki je sprovedlo oba predklasična epa Ramájano ( Rāmāyaṇa) in Máhabhárato ( Mahābhārata), in klasično obdobje (zanesljivo že od 1. stol. n. št., vendar so tudi tu zametki tradicije verjetno vsaj kaki dve stoletji starejši), skozi katerega nastaja klasična staroindijska književnost ali kávja ( kāvya, dobesedno ‘pesništvo’). Tako vedsko kot klasično obdobje se da kronolo- ško notranje nadalje razplastiti, in sicer vedsko na staro- ali zgodnjevedsko (15.–10. stol. pr. n. št.), srednjevedsko (10.–6. stol. pr. n. št.) in poznovedsko obdobje (6.–4. stol. pr. n. št.), klasično pa na zgodnjeklasično (od začetkov do 4. stol. n. št.), ki ji sledi t. i. zlata doba klasične književnosti (4.–8. stol. n. št.), in poklasično obdobje (9.–12. stol. n. št.) (v sanskrtu se sicer sporadično ustvarja tudi še po tem obdobju, vse do danes). Ločnico med predklasično in zrelo klasično književnostjo (sedaj osredinjeno na dvorsko in mestno izo- bražensko okolje) podčrtuje bistveni premik v njenem namenu: književnost tega obdobja je naposled strogo leposlovna oz. besednoumetnostna in v službi estetskega užitka. Tako vedska kot epska književnost nastajata pod okriljem tradicije brahmanizma oz. hinduiz- ma in predstavljata glavni vir, iz katerega motivsko in tematsko črpa književnost klasične dobe. Ob vsem tem že zgodaj pričneta nastajati še dva, od prvega religijsko in nazorsko ločena korpusa staroindijske književnosti, in sicer budistična in džajnistična književnost, 538 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 obe od 5. stol. pr. n. št., v katerega sega učenje ustanoviteljev budistične in džajnistične tradicije, Buddhe ( Buddha) in Máhavíre ( Mahāvīra). Pri tem je pomembno poudariti, da so ne glede na snov tudi nekateri budistični (kasneje pa tudi džajnistični) avtorji ustvarjali v izrazito klasičnem stilu (zgodnjega klasičnega obdobja) in tako poglavitno prispevali k razvoju klasičnega pesništva (prvenstveno klasičnega epa) in klasične dramatike. Vsa obdobja poznajo tako leposlovno kot strokovno književnost ali šástro ( śāstra) (k slednji štejejo tudi filozofsko-religijska besedila), čeprav čisto po oblikovnih merilih v okviru staroindijske književnosti med enim in drugim žanrom pogosto ni bistvene razlike (znanstvena besedila in filozofski teksti so npr. bolj pogosto kot ne pisani v verzih, saj je táko podajanje snovi veljalo za najučinkovitejše pri pomnjenju in omogočalo zgoščenost izraza, ki jo ta vrsta indijske književnosti še posebej ceni). V okviru besednoumetnostne književnosti staroindijski literarni korpus pozna epsko pesništvo, lirsko pesništvo, didak- tično poezijo, pripovedno književnost (slednjo zlasti, čeprav ne izključno tudi v vlogi didaktične književnosti), ki vključuje kratko klasično prozo (praviloma povezano v cikle z okvirno pripovedjo) in roman, ter dramatiko. Začetki lirskega pesništva segajo že v zgodnjevedsko obdobje, vendar brez vidne konti- nuitete vse do klasičnega obdobja, ko je ta žanr v polnem razcvetu. Pripovedna književ- nost ima svoje zametke sicer že v srednjevedskem obdobju, vendar to žanrsko in temat- sko vsekakor ni tista književnost, katere logični naslednik bi bil pričakovan v pripovedni- štvu klasičnega obdobja (prva svoj odmev najde zlasti v epiki, najizraziteje v puránah, o čemer gl. spodaj). Zlasti klasična kratka proza ima svoj logični vir v zgodnji budistični in džajnistični didaktični književnosti, v kateri pa se dejansko zagotovo skriva ljudska pri- povedniška tradicija. Epska književnost korenini v zagotovo že vedski tradiciji opevanja junaških podvigov, vanjo pa se vpletajo številni miti in legende. Zanjo je ob dokaj pre- prostem in poslušalcu zlahka dojemljivem jeziku značilen velikanski obseg, ki je seveda naravna posledica dolgega obdobja, skozi katerega so epi dobivali svojo končno podobo. Produkt predklasičnega epskega pesništva sta epa Ramájana in Máhabhárata. Ob tem se v klasičnem obdobju izoblikuje še klasični ali dvorski ep, t. i. máhakávja ( mahākāvya), ki v tematiki in zasnovi črpa iz epske tradicije, vendar to pač počne z izrazili, značilnimi za kavjo. Tudi puráne ( purāṇa), ki so sicer (vsaj v redakciji, v kateri so ohranjene) precej mlajša dela od jedra obeh predklasičnih epov (najstarejše segajo nekje v 3. ali 4. stol. n. št.), žanrsko morda še najbolj sodijo v epsko književnost, čeprav tematsko in po samem cilju dejansko niso primerljive z deli epske tradicije – gre za širokopotezno, enciklopedič- no zasnovana besedila o izvoru stvarstva in vsega v njem, ki združujejo v cikle povezani mitski in didaktično-diskurzivni material. Prav v puranah živi mnogo mitološkega narativnega gradiva, ki ga prvič srečamo že v srednjevedskih teoloških tekstih. O dramatiki pred zgodnjim klasičnim obdobjem ne moremo govoriti, čeprav se skuša njene zametke prepoznati v t. i. dialoških himnah Rgvede. Roman, ki pa je žanrsko dejansko zelo šibko zastopan, je sorazmerno pozna invencija, ima pa svoj logični vir v ciklični pripovedi. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 539 Oblikovna posebnost staroindijskega pripovedništva (z izjemo romana stricto sensu, ki je pisan ali izključno v prozi ali pa sestavljen v verzih) in dramatike je sobivanje nevezane in vezane besede, pri čemer je slednja pri pripovedi primarno v vlogi sežetega podajanja didaktične komponente zgodbe (za zgled naj služi spodnja epizoda iz zbirke zgodb in basni Hítopadéša ( Hitopadeśa)), v dramatiki pa prvenstveno namenjena ubeseditvam refleksij, občutij, vtisov ali spoznanj (za primer gl. spodnji odsek iz prvega dejanja Bhásove drame Abhišékanátaka ( Abhiṣekanāṭaka)): V pokrajini Kaljáni je prebival lovec Bhájrava (Strašni). Nekega dne je lovil divjad v gozdovih Víndhje. Ko je ubil neko zver in si jo oprtal ter odšel proti domu, je zagledal strahotnega merjasca. Ubito divjad je vrgel na tla in merjasca ranil s puščico. Ta pa je iz sebe spustil grozovit in globok krik ter lovca zadel v moda, da je kot preklano drevo padel na tla. Namreč če smrtnika doletijo voda, ogenj, strup, orožje, glad, bolezen, padec z gore, poslovil se bo od življenja. Ob prepletanju njunih nog je bila nato ubita še kača. Kmalu zatem je mimo prišel šakal z imenom Dírgharáva (Dolgotulež), ki je iskal hrano. Ko je videl mrtvo žival, lovca, kačo in merjasca, je sam pri sebi pomislil: »Ho! Velika pojedina mi je prišla na pot. No, kot nepričakovano človeka doleti nesreča, tako, si mislim, tudi sreča, ko obrne se usoda. Dobro, z vsem tem mesom bom ugodno živel tri mesece: človek mi bo za en mesec, za dva merjasec in žival, kača za en sam bo dan, pojedel danes bom tetivo. Ko me bo prvič prijela lahkota, bom pojedel tole tetivo, napeto na lok, brez okusa in sladkobe, kot pač je.« Ko je tako sklenil, je pregriznil tetivo in lok, ki ga je pri tem razgnalo, mu je prebodel srce. Zato vedno pravim: Treba je imeti zalogo, a nikoli ni dobro preveč; šakala, ki rad je grmadil, ob življenje spravil je lok. (Nārāyaṇa, Hitopadeśa I.6; prev. L. Repanšek.) 540 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 RaMa: Poglejte ga, Válina! Ustne grize, kruto mu oči rdé, čvrsta mu je pest, spodvihnjena čeljust, rjoveč se v bitki opičjak zdi strašen, kot ogenj pogibéli vse požgal bi. LákšMana: A glejte le Sugrívo! Oči rdečih kot lotosi brsteči, roké otekajo mu prek zapestnic zlatih, po bratu udari, kot lastna nrav veli mu, čeprav dejanjem dobrim s tem se izneveri. Sugríva je padel pod roko Válinovo! HánuMan: Ojé! Za božjo voljo! ( Hitro steče k Rami): Zdravstvúj, Rama! Glej, kaj mora utrpeti, saj opičji je kralj močan in moj gospod zelo šibak; opomni naj te to gorje, da si prisegel mu pomoč! RaMa: Ne zganjaj no panike, Hánuman! Stvar je tako rekoč urejena! ( Izstreli puščico): Na, tu imaš! Ha, Válin leži zadet! LákšMana: Le glej ga zdaj: V krvi udi mu cvetó, oči mu krvavijo, mogočne roke drevené, hoteč v deželo mrtvih, pa vendarle napada še, telo za sabo vleče, prebodeno s puščíco že počasnega je giba ... (Bhāsa, Abhiṣekanāṭaka, iz. 1. dejanja; prev. L. Repanšek.) Avtorstvo besedil vedskega obdobja je v najstarejšem obdobju vezano na posame- zne pesnike vidce v okviru pesniških družin, od srednjega vedskega obdobja da- lje pa na posamezne šole ali veje, vse to izključno v okviru brahmanskega, tj. sve- čeniškega/učenjaškega sloja družbe. Sestavljavci del epskega obdobja so dvorski pesniki bardi ali sute ( sūta) (tipično iz nebrahmanskega sloja kšátrij, tj. bojevniške kaste) in potujoči pesniki, tako da šele v klasičnem obdobju zares zaznamo avtorski individualizem, ko se pojavi institut poklicnega (dvorskega) »pesnika«, (ep Ramája- na se sicer pripisuje Valmíkiju, vendar utegne biti to le ime končnega kompilatorja) – praviloma o avtorju sicer ne (iz)vemo drugega kot imena in mnoge izmed njih je mogoče absolutnokronološko umestiti le na podlagi zelo posrednih družbeno- zgodovinskih ali literarnozgodovinskih dejstev in s pomočjo relativne kronologije. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 541 Za efektiven zgled poudarjene izrazito individualistične stvariteljske vloge avtorja lah- ko služi prolog h Kálidásovemu epu Rághuvámša ( Rághujeva rodbina), ki si za nalogo zadaja upesnitev zgodovine Sončeve dinastije, od Dílipe do Ráme in nato njegovih potomcev do Ágnivárne: 1. Molim k staršema sveta – h gospodu Šivi in družici Párvati, ki par sta tak kot smisel in beseda, da prav smisel in beseda bi se mi razkrila! 2. Ker kaj, poglej, je Sončeva rodbina, kaj pa le moj ubogi um! Zdi se, da poskušam v zablodi svoji v čolnu malem prečkati neznanski ocean. 3. Tepcu, ki želi le pesniške si slave, se mi bodo vsi smejali, ko pohlepen stegnem roke škratje k sadu, ki utrgajo lahko ga le veliki. 4. Vendar, čakaj, vendarle obstaja pot do cilja, ki so prejšnji pesniki jo zame odprli: kot vrvica se zdi, nanizana skoz luknjo, ki s konico diamantno je nastala v dragulju. 5. Da, takó o Rághujevem rodu, čistem vse od rojstva, dejanj, ki ne upehajo, dokler že ne sežejo po sadu, ki vladarji so bili zemljé prav vse do oceana, njihovi vozovi pa utirali poti si k nebu, 6. ki hranili ogenj so z daritvijo, kot je navada, ki vsakemu, ki iskal je pomoč, so ustregli, a tistim, ki grešili so, ustrezno palico so našli, ki budnih misli so bili ob pravem času, 7. ki bogastvo so kopičili, da takoj bi ga razdali, ki spregovorili vedno so z resnico, ki le za občo slavo so želeli v bitko, ki ljubili so se le, da imeli bi potomce, 8. ki v mladosti rani le kopičili so znanje, ki kot mladci šli so osvajat svet in ki v starosti so modreci postali, na koncu pa življenja telo so v duhu oddali, 542 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 9. zgodbo celo vam zapel bom, četudi moja moč to komaj utegne, a njihova dejanja slavna so dosegla mi ušesa in kaprici tej upreti zdaj preprosto se ne zmorem. 10. Le tisti pa med vami jo bo slišal, ki zmožen je različiti med dobrim in med slabim, kot v ognju čistost in nečistost prozorno je zlata razkrita! ( Kālidāsa, Raghuvaṃśa, iz 1. speva; prev. L. Repanšek.) Jezik staroindijske književnosti je stara indijščina,1 kar pa je pojem, ki se nanaša na več staroindijskih in srednjeindijskih jezikov, in sicer: 1) vedsko staro indijščino, v kateri je nastal vedski korpus besedil, 2) klasični sanskŕt (ali tudi kar sanskrt ( saṃskta)), ki je osrednji jezik klasične književnosti in se je do 4. stol. pr. n. št. izoblikoval preko zavestne standardizacije sociolekta brahmanskega družbenega kroga, ki korenini v vedski stari indijščini (včasih imenovani tudi kar vedski sanskrt, saj gre genealoško za isti idiom), 3) epski sanskrt (predklasična različica sanskrta, ki je slovnično, zlasti z vidika skladnje, nekoliko bližje ljudskemu jeziku), v katerem sta sestavljena Máhabhárata in Ramájana, 4) različne prakrte ( prākta). V prakrtih (ljudskih jezikih, kakršni so po naravni poti jezikovnega razvoja, tj. brez zavestnejše standardizacije, kakršni je bil pod- vržen sanskrt, nastali iz različnih narečij stare indijščine) so v predklasičnem obdobju in v okviru budistične doktrine nastali najstarejši staroindijski napisni spomeniki (edik- ti kralja Ašóke, sestavljeni v večjem številu zgodnjih prakrtov), v zgodnjem klasičnem obdobju je v njih nastajala tako lirika (prvenstveno v prakrtu maharáštri ( māhārāṣṭrī), ki je lirski prakrt par excellence, še zgodnejše lirsko pesništvo pa je ohranjeno tudi v okviru budističnega kanona, torej v pálijščini) kot pripovedniška književnost (v prakrtu pajšáči ( paiśācī) je npr. nastala zbirka pravljic in pripovedk Bŕhatkátha ( Bhatkathā), ki sicer ni ohranjena, je pa zanesljivi vir, iz katerega črpa klasična in poklasična pripovedniška tradicija), v celotnem klasičnem obdobju so bili uporabljani v okviru drama- tike, kjer služijo karakterizaciji cele palete različnih likov, npr. žensk, otrok, pripadni- kov nižjih kast ipd. (prvenstveno prakrti máharáštri, mágadhi ( māgadhī) in šavraséni ( śaurasenī)), v njih pa je nastal tudi osrednji del tako budistične (v pálijščini ( pāli)) kot džajnistične književnosti (v prakrtu árdhamágadhi ( ardhamāgadhī), džajnistični varianti prakrta máharáštri in v ápabhrámši ( apabhraṃśa), razvojnemu členu med poznimi prakrti in novoindijskimi jeziki). Pomemben mlajši del budistične književnosti ob tem nastaja v t. i. budističnem sanskrtu (tudi hibridnem sanskrtu), ki je nastal preko sekun- darne sanskrtizacije prakrtskih predlog. 1 Genealoško gre pri oznaki »stara indijščina« za indoarijščino, tj. tisto indijščino, ki po svojem izvoru pripada indoevropski družini jezikov in je v Indiji tako sekundarna, neavtohtona. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 543 i dijsk ki zi novoin je 12. + śa ṃ a r bh pa a o 10. am + poklasičn obd. t dobje j. ba  o ob ne kn a do rtsk sič zlat kla am prakje k +4. ednsr s t nos +2. t ev ižnj o 0 rtsk e epska k aṃ eprak  obdobj -3. zgodnj s dsko de -5./4. e ša nove ni poz obdobj upa -6. ne je maahbr 7. - o obdob āk da rve vedsk džu je -8. Ja ednsr da r ve -10. va thar sko e Ada eved obdobj p Rgve zgodnj 544 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 p t ni eič t las t nok . poz vnos +9 ež vnos i vnos e slogu an e ž rom ž i . lasičnem +6 knj i o v k a ni ep na lirika ištv n sič sič dn nj ve č kla kla e ipo i knj +4. an pr s k . pur ni +3 a asič lirika t na na) aja ekl tika kl na č m rtska ak ama č i . , Ra zgodnj ep pr dr vnos +1 ata e i t ž har i t s -1. ahab s (M na) knj ni pika stič j na e udi ka a sičla ps a e budi edk lijska (b ik pr pa lir dž -4. t -5. vnose iž n dska st nj nistična je- i ma vno k nove ah a ednsr poz br knjiže ks . d -12 e- a ve dska . zgodnj ve himnik -15 Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 545 Vedsko obdobje Književnost srednjevedskega in poznovedskega obdobja je v službi religije, primar- no kot del obredja samega, nato kot podporna, v svojem bistvu pravzaprav znan- stvena literatura k izvajanju in pomenu obredja. Sem sodijo tako prozni odseki kot mantre (odseki v vezani besedi, primarno v službi obrednih izrekov) Črne Jádžurvé- de ( Kṣṇayajurveda), ki pozna štiri med seboj različne vendar soodvisne redakcije, Bela Jadžurveda ( Vajasaneyisaṃhitā) in Sámavéda ( Sāmaveda) ter nekoliko poznejše bráhmane ( brāhmaṇa), ki so v svoji srži prozna teološka besedila, ki služijo razlagi in osmislitvi posameznih komponent obredja. Pri razlagah o izvoru tu prvič srečamo številne mitološke pripovedi (upovedane še v nekoliko rudimentarnem, praviloma lapi- darnem slogu), ki se mnogo kasneje preobražene zopet pojavijo v miselnem svetu epi- ke, zlasti purán. Na brahmane se naslanjajo še trije mlajši žanri vedske književnosti, in sicer aránjake ( āraṇyaka), mistična besedila, ki vedsko obredje že obravnavajo v distanciranem, alegoričnem smislu, nato najzgodnejša že v celoti filozofsko usmerjena be- sedila upanišáde ( upaniṣad) in pa podporna besedila, imenovana Udje Ved ( Vedāṅga), ki se opredeljujejo do različnih komponent vedskih besedil, od komponent obredja samega do slovnice, metrike, glasoslovja, etimologije in astronomije. Približne datacije posameznih korpusov so 9.–8. stoletje pr. n. št. za prozna besedila Črne Jadžurvede, 7. stoletje za najstarejše brahmane in 6.–5. stoletje za najstarejše upanišade. V starovedsko obdobje medtem sodita dve zbirki himn, in sicer starejša Rgvéda ( gveda), ki je nastajala skozi daljše obdobje približno tristotih let, in sicer od prihoda Indoarijcev v območje zgornjega porečja reke Ind do 12. stoletja pr. n. št., v katerega sodi končna redakcija teh besedil, in mlajša Athárvavéda ( Atharvaveda), ki kronološko spada nekje v 12.–10. stoletje pr. n. št. Prva vsebuje 1028 himn, druga 730. Atharva-vedske pesnitve za razliko od rgvedskih niso namenjene svečani liturgiji, pač pa pri- ložnostnim magičnim obredom, najsi bo dobrohotnim ali škodoželjnim, in tako sestoji primarno iz urokov (za zdravljenje bolezni, za uspeh v vojni in ljubezni, za dobrobit v vsakodnevnem življenju, ob tem uroki za zaklinjanje in maščevalni uroki ipd.): 1. Kot drevce popenjavka prav tesno je objela, ogrni s svojim me objemom, da ti me boš ljubila in nikdar proč odšla! 2. Kot s perutmi, ko vzletava, bije jastreb po zemljíci, pribijam nase tvojo misel, da ti me boš ljubila in nikdar proč odšla! 546 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 3. Kot Zemljo in Nebo iz dneva v dan obhaja Sonce, obkroža moja tvojo željo, da ti me boš ljubila in nikdar proč odšla! ( Atharvavedasaṃhitā VI.8; prev. L. Repanšek.) Čeprav tudi Rgveda (s polnejšim imenom Rgvédasánhita (gvedasaṃhitā)) sama vsebuje nekaj podobnih besedil, je njena himnika prvenstveno namenjena čaščenju božan- stev in tako jedrni del svečane, javne liturgije vedskega obdobja. Večina himn ima takó sicer izrazito ritualno namembnost, najsi bo da gre za povabila bogovom k žrtveniku oz. besedila, ki spremljajo posamezna obredja, vendar so v zbirko vključene tudi dialo- ške himne, izpovedne monološke himne, himne z mitološkim značajem (vendar nikdar v epskem stilu, le kot vznesene refleksije na posamezna kozmogonična dejanja) ali izrazito posvetno tematiko in tudi redke že povsem filozofsko navdahnjene pesnitve, vse te pa nosijo izjemno literarno vrednost. Za to zbirko besedil je namreč značilna iz- jemna literarna dodelanost, kakršni se po umetelnosti ob rob lahko postavita šele lirska in epska pesnitev klasičnega obdobja, in pa presunljiv duhovni svet: mnoge himne so prepolne občutenih prispodob, svežih in posrečenih opisov ter rahločutnih refleksij. Za zgled naj služi himna 68 iz desete, tj. zadnje in najmlajše knjige Rgvede, ki reflektira o podvigu vrhovnega boga Indre (tu z vzdevkom Bŕhaspáti ‘Gospodar pesmi’), ko je ta razklal skalnato gmoto Válo, v kateri je bila ukleščena luč, tu v prispodobi krav, ki so metafora za rdečino zarje: 1. Nenehno vreščeči kot divje gosi, ki pazijo druga na drugo, kot don iz oblaka, bobneči kot val je, ki lomi gorovje, napevi zveneli h Gospodu so pesmi. [...] 3. In krave gospodar je njihov zmagoviti, mogočne, lepe, zaželene, ki privabijo gostijo, Bŕhaspáti rešil iz gorá naročja, iztresel jih iz skale je, kot zrnje bi iz vreč velikih! 4. Oškropíl je z medom maternico Reda in zalučal nadnjo ogenj kot nebesni žarek – Bŕhaspáti vzel iz kamenja je krave, preklal je kožo zemlje, kot stori to zlahka voda. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 547 5. Temò pregnal z nebesnega je svoda, kot veter izkorenini plitko vodno krešo, le pobožal nežno je kamnito gmoto in dobil si krave, kakor veter, ki oblake žene. 6. Ko razklal omagano je bojevito Valo Bŕhaspáti s svojimi ognjenimi napevi, zbezal ujete krave je kot hrano, ki za zob se uklešči, razkril zaklade zakopane rdečkaste kot zarja. 7. Saj Bŕhaspáti si v spomin priklical je ime pojočih, ki poprej bilo je skrito v starem bivališču, preklal drobovje je gora, kot ptičje jajce se razpoči, sam na pašo odgnal je rdečkaste kot zarja. 8. Zagledal je medico, ki jo kamen je ukleščal, kot ubogo ribo, ki prebiva v plitki vodi, izdolbel jo je kot izgotovíl bi čašo si iz drevesa, Bŕhaspáti goro je prelomil z gromkim pokom. 9. V njej je našel zarjo, sonce, ogenj, s svojim petjem je odgnal temino, vso lepoto Vale, ki se kitila je s kravjo čredo, postrgal je, kot kostni mozeg iz trdega bi sklepa. 10. Kot gozd, ki prezgodnja mu pozeba oropala je listje, ječala Vala je za kravami, ki ukradel jih je Bŕhaspáti – dejanje to njegovo bo ostalo brez primere, doklèr se sonce izmenjuje z luno, ko vzhaja. 11. Kot temnega konjiča z biseri Očetje z zvezdami okrasili so nebesa, temò so položili v noč in luč v dan stočili – Bŕhaspáti je razklal pečino, našel je govedo! ( gvedasaṃhitā X.68.1,3-11; prev. L. Repanšek.) Rgvedska himnika pozna zlogovni/silabični verz (ime za verz je páda ( pāda), kar dobesedno pomeni ‘noga’, tj. ena noga od (običajno) štirih), v katerem je strogo določeno le število zlogov, menjavanje dolgih (težkih) in kratkih (lahkih) zlogov2 pa zlasti v začetnem delu verza dokaj prosto. Trdno metrično shemo imajo le zadnji štirje zlogi (v enajstercu) oz. zadnjih pet zlogov (v dvanajstercu) verza in jih imenujemo kaden- ca. V enajstercu in dvanajstercu kadenca tipično sledi t. i. prehodu (tudi prelomu) ali 2 Zlog je dolg, če sestoji iz dolgega samoglasnika (rečemo, da je zlog dolg po naravi) oz. dvoglasnika ali če ga sestavlja kratki samoglasnik in vsaj en dolg soglasnik (tak zlog je dolg po stavi). V vseh ostalih primerih je zlog kratek. 548 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 predkadenci, za razliko od osmerca pa izkazujeta tudi obvezno cezuro po četrtem ali petem zlogu. Posamezni verzi so se povezovali v kitice ( c), ki so vsebovale vnaprej določeno število verzov iste metrične strukture (nizi kitic so nato gradili posamezno himno ali sukto ( sūkta), ki lahko sestoji iz le ene kitice, najdaljše himne pa celo iz preko petdeset kitic). Daleč najpogostejša je kombinacija štirih verzov: v taki kitici sta prvi in drugi verz na eni strani in pa tretji in četrti verz na drugi med seboj tesneje povezana, tako da je tu mogoče govoriti o polstišju, povezanem v dvostišje. Najpogostejše so naslednje vedske metrične oblike: a) anúštubh ( anuṣṭubh ‘hvalnica’) ali osmerec se tipično pojavlja v kitični obliki z istim imenom, ki sestoji iz štirih verzov po osem zlogov in dvodelno metrično strukturo z zna- čilno jambsko kadenco: ⏒⏒ ' ⏒ b) gájatri ( gayatrī ‘pojoča’) ali osmerec se tipično pojavlja v kitični obliki z istim imenom, ki sestoji iz treh verzov po osem zlogov in dvodelno metrično strukturo z značilno jambsko kadenco (glavni tip) ali trohejsko kadenco: ⏒⏒ ' ⏒ (tip a) ⏒⏒ ' ⏒ (tip b) c) tríštubh ( triṣṭubh ‘(za) tri (zloge daljša) hvalnica’) ali enajsterec se tipično pojavlja v kitični obliki z istim imenom, ki sestoji iz štirih verzov po enajst zlogov in tridelno metrično strukturo: vhod, ki mu sledi cezura (''), nato tri- ali dvozložni prehod/predka- denca in štirizložna kadenca z značilnim trohejskim ritmičnim vzorcem: ⏒⏒ ''  ' ⏒ (tip a) ⏒⏒⏒ ''  ' ⏒ (tip b) č) džágati ( jagatī ‘gibka’) ali dvanajsterec se tipično pojavlja v kitični obliki z istim imenom, ki sestoji iz štirih verzov po dvanajst zlogov in tridelno metrično strukturo. Od tríštubha se razlikuje le z eno trohejsko stopico več v kadenci, ki pa je dejansko posledica prestrukturiranja prej odločno trohejske kadence v kadenco, ki ima sedaj izrazito jambski značaj (gre tako rekoč za križanje tríštubha z jambskim tipom gájatri): ⏒⏒ ''  ' ⏒ (tip a) ⏒⏒⏒ ''  ' ⏒ (tip b) Znotraj posamezne štiriverzne kitice se tríštubh in džágati pogosto tudi sopojavljata oz. menjujeta. Neobvezna sestavina vedskega verza je bila tudi njegova akcentska (naglasna) she- ma, pogojena z razporeditvijo iktov (besednih poudarkov), tako rekoč torej njegova Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 549 »melodija«. Naglasna shema se je uporabljala predvsem za trdnejše notranje povezo- vanje med posameznimi verzi ali polstišji ali celo kiticami, kadar te uporabljajo refren. Na primer: nsad āsīn nó sád āsīt tadnīṃ Tedaj bilo ni tistega, kar je, in niti česar ni, nsīd rájo nó víyomā paró yát / bilo neba ni in niti onkraj svoda nič. kím varīvaḥ kúha kásya śárman Kaj se gibalo je sem ter tja? V zavetju koga ali česa?            ( gvedasaṃhitā X.129.1a-c; prev. L. Repanšek)                       Epsko obdobje Oba literarna spomenika, ki sta produkt epskega obdobja, torej epa Máhabhára- ta ( Mahābhārata ‘Vélika (vojna) Bháratovih potomcev’), ki sestoji iz osemnajstih knjig ali párvanov, dob. členov ( parvan ‘člen’), s preko sto tisoč kiticami in je s tem najdaljša epska pesnitev svetovne književnosti, in Ramájana ( Rāmāyaṇa ‘Rámovo življenje’), ki obsega okrog štiriindvajset tisoč kitic v sedmih knjigah ali kándah ( kāṇḍa ‘člen’), sta nastajala skozi daljše obdobje in zato ob jedrnem delu pripovedi vsebujeta še številne pripovedne in poučne (tudi versko-poučne) vložke in zastrani- tve, ki jim glavno dogajanje služi kot okvirna zgodba. Najbolj izrazito so naknadne interpolacije zaznavne v Máhabhárati, ki ji ta sekundarni material mestoma že sko- raj do nerazpoznavnosti prerašča vodilno nit. Najbolj znani taki vložki v Máhab- hárati, ki pa se jih lahko kot čisto samostojne pesnitve (kar so prvotno pred vdelavo v samo epopejo zagotovo tudi bile), so Nálopakhjána ( Nalopākhyāna) ali Zgodba o Nalu ( in Damajánti), Savítrjupakhjána ( Sāvitryupākhyāna) ali Zgodba o Savítri in pa filozofsko-religiozna pesnitev Bhágavadgíta ( Bhagavadgītā) ali Pesem prevzvi- šenega, tudi Gospodova pesem. Poleg tega epa vključujeta še celo vrsto mitoloških pripovedi, basni oz. parabol ter filozofsko-religijskih vložkov. Žargonsko epski kitici pravimo kar šloka ( śloka), ime pa je dobila po kitični obliki, ki je v sanskrtski epiki daleč najpogostejša, namreč šloki. Šloka kot kitična oblika v ožjem pomenu te oznake je v metričnem smislu naslednica vedskega anúštubha (gl. zgoraj) in sestoji iz dvostišja, pri čemer vsak del distiha, torej polstišje ali he- mistih, sestoji iz dveh verzov po osem zlogov, ki sta med seboj tesneje povezana (tako da bi lahko govorili kar o šestnajstercu), tudi ritmično: v najpogostejšem tipu šloke prva polovica vsakega od polstišij v svojem drugem delu s sinkopo ustvari ritmično napetost (⏒), druga polovica pa prinaša njen razvez in se zaključuje z 550 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 jambskim vzorcem (⏒). Med dvema polovicama šestnajsterca je praviloma zaznav- na kratka cezura, medtem ko je prelom med obema polovicama dvostišja obvezen: ⏒⏒⏒⏒ ⏒ / ⏒⏒⏒⏒ ⏒ // ⏒⏒⏒⏒ ⏒ / ⏒⏒⏒⏒ ⏒ Poleg šloke se (v sicer mnogo manjši meri) v predklasični epiki pojavljata tudi enaj- sterec upadžáti ( upajāti) in dvanajsterec vamšástha ali vamšásthavíla ( vaṃśastha, vaṃśasthavila), ki že spadata med silabično-kvantitivne metrume s hkratnim strogo do-ločenim zaporedjem kratkih in dolgih zlogov, kakršni so značilni za klasično pesništvo (gl. spodaj). Upadžáti je naslednica vedskega tríštubha (⏒  ⏒), vamšástha pa potomka vedskega metrične oblike džágati ( ''  ⏒). V tem smislu je Máhabhárata metrično pestrejše oz. manj definirano / manj ukročeno besedilo kot Ramájana, ki je pisana skoraj izključno v šlokah. Po pojmovanju staroindijske literarne teorije Ramájana za razliko od Máhabhárate po svojem stilu že sodi v kávjo, tj. klasično pesništvo, kakršno se je oblikovalo v dvor-skem in mestnem okolju, in se jo tudi označuje kot prvo delo te nove stilske usmeritve, t. i. prakavjo ( ādikāvya). Tako gledanje je do neke mere upravičeno, saj je snovno in arhitektonsko Ramájana bistveno bolj homogeno delo in bi v svojem jedru dejansko utegnila biti celo delo enega samega avtorja (po indijski tradiciji Valmíkija ( Vālmīki)), v njenem pesniškem izrazu pa je vsekakor čutiti večjo naravnanost k podajanju občutenih opisov (zlasti preko primer in metafor), kar še ni značilnost strogo predklasičnega epskega stila, ki ga srečamo v Máhabhárati. Prav tako je nespregledljiva večja stopnja negovanosti pesniškega jezika, se pa že v Máhabhárati prvič srečamo s sistematično uporabo številnih opisnih sinonimov za posamezne izraze, ki so pogosto rabljeni (npr. npati, narapati, bhūpati, mahīpati, pārthiva, pārtha, pthivīpati, bhūmipati, mahīkṣit, kṣitipati, nareśvara, narādhipa, nareśa, narendra, prajeśvara, adhipati itd. za vladarja), kar je že eden od glavnih virov osupljivo bogate sinonimije prav klasičnih sanskrt- skih (in prakrtskih) besedil. Ob vsem tem sicer Máhabhárati uspe v mnogo večji meri ustvariti prepričljivo, realistično in otipljivo, skoraj plastično podobo svojih glavnih junakov z izrazitimi značajskimi lastnostmi. Po svoji starosti je Máhabhárata v zadnji redakciji (ta sega najkasneje v 4. stol. n. št.) mlajša od Ramájane, ki je svojo končno podobo dobila že okrog 2. stol. n. št. (ta odnos je razpoznaven že iz dejstva, da Máhabhárata sama kot eno izmed vloženih pripovedi vsebuje sežeto verzijo Ramájane), vendar je njen jedrni del in tudi snov, ki jo obravnava (ta sega v samo srednjevedsko obdobje), precej starejša. Prav tako, kot že ome- njeno, ima arhaične poteze sam pripovedni slog in pa tudi nazorski svet, ki ga besedilo odraža. Vse to je skladno tudi z geografsko naravnanostjo enega in drugega epa. Če je Máhabhárata vezana na zgodovinske dogodke zahodnega dela srednjevedske Severne Indije (pokrajini Kuru in Pančála), je svet Ramájane zasidran v šele kasneje osvojenem Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 551 območju vzhodnega dela Severne Indije (pokrajini Kósala in Vidéha). Oba epa sta zrasla iz junaških epskih pesnitev, ki so nastale v službi opevanja junaških podvigov in njihovih nosilcev, pri čemer Máhabhárata v svojem jedru temelji na legendarnih zgodovinskih dogodkih, medtem ko je Ramájana bistveno bolj zakoreninjena v mito- loškem ljudskem izročilu. Glavni motiv osrednje pripovedi Máhabhárate je spor med dvema vejama vladarske dinastije dežele Kuru. Vjása ( Vyāsa), pastorek kralja Šántanuja ( Śāntanu), ki izvira iz Kúrujske vladarske dinastije (ta se je do srednjevedskega obdobja oblikovala na podlagi unije vedskega plemena Bhárata s plemensko skupnostjo Púru in predstavlja prvo zgodovinsko izpričano centralizirano politično tvorbo vedske Indije), je imel dva sino- va, Dhŕtaráštro ( Dhtarāṣṭra) in Pánduja ( Pāṇḍu). Prvi je imel sto sinov, med katerimi je bil najstarejši in s tem do prestola upravičen Durjódhana ( Duryodhana), njegov polbrat pa pet sinov, t. i. Pándujce ( Pāṇḍava), in sicer Judhíšthiro ( Yudhiṣṭhira), Árdžuno ( Arjuna), Bhímo ( Bhīma), Nákulo ( Nakula) in Sáhadévo ( Sahadeva). Po Pándujevi smrti je prestolonasledstvo prevzel Dhŕtaráštra, ki pa se je odločil kraljestvo predati Judhíšthiri in ne svojemu najstarejšemu sinu, s čimer je bilo zasejano seme uničeval- nega maščevalnega srda, ki je tudi glavno gonilo vse večjega razdora med njim in njegovimi »bratranci« Pándujci. Sprva svojega dojemljivega očeta pripravi do tega, da jih skupaj zvabita v gorečo past, a se iz te Pándujci uspejo rešiti in se nato za nekaj časa odmaknejo od dvorskih spletk. V tem času se prijateljsko povežejo z vladarsko dinastijo sosednje pokrajine Pančále ( Pañcāle), si priborijo v zakon princeso Drávpadi ( Draupadī) in se spoprijateljijo s Kŕšno ( Kṣṇa), ki se jim bo v mnogih neprilikah, zlasti pa v prihajajoči vojni, izkazal za bistvenega zaveznika. Dhŕtaráštro po svojem povratku uspejo prepričati, da svoje kraljestvo razdeli na dva dela: sam kot vladar sku- paj z Durjódhano ostane v glavnem mestu Hástinápura ( Hastināpura), Pándujci pa na južnem delu dežele ustanovijo mesto Índraprástha ( Indraprastha). Ker nevoščljivemu Durjódhani mir ni pogodu, premami Judhíšthiro v igro s kockami s svojim stricem Šákunijem ( Śakuni), v kateri Judhíšthira nemudoma zakocka celotno kraljestvo in iz- gubi še Drávpadi, ki jo Durjódhana in njegovi bratje povrh vsega nizkotno ponižajo, kar sovraštvo med njim in Pándujci dokončno zapečati. Na ukaz Dhŕtaráštre so tokrat sicer Pándujci odvezani od dolga in se smejo vrniti v svojo polovico kraljestva. Vendar Durjódhana ne odneha: ponovno zvabi Judhíšthiro v partijo, kjer so se sedaj pravila spremenila: kdor igro izgubi, mora v dvanajstletno izgnanstvo in še trinajsto leto po povratku ostati brezimen. Judhíšthira igro seveda zopet izgubi in Pándujci so izgnani v gozd, kjer jih čakajo neštete dogodivščine, vsaka od njih pa je večja priložnost za neverjetne junaške podvige. Po trinajstih letih kot odposlanca v Hástinápuro z zahtevo po tem, da se jim sedaj vrne njihova polovica kraljestva, pošljejo svojega prijatelja in zaveznika Kŕšno, vendar ga Durjódhana odslovi brez dogovora, kar dokončno pripelje do dejansko že dolgo neizbežnega boja. Mnogi zavezniki se borijo na kúrujski stra- ni, mnogi drugi na strani Pándujcev, vsega skupaj osemnajst dni krvavega bratomora, 552 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 dokler Bhíma Durjódhani ne stre lobanje in je naposled razglašena zmaga Pándujcev nad Kúrujci. Edini trije preživeli kúrujski bojevniki se nato ponoči po bitki krvavo ma- ščujejo in pokoljejo celotno pándujsko vojsko, vendar vseh pet bratov in Kršna napadu ubežijo, Judhíšthira pa je naposled okronan za kralja kraljestva Kúru in po posredo- vanju svojega starega očeta Vjáse spravljen z Dhŕtaráštro. Dvanajsta do osemnajsta knjiga pripovedujeta o posledicah strašanske vojne in nadaljnjih usodah Kŕšne in vseh petih Pándujcev, vse do njihove smrti. Ramájana pripoveduje z dogodivščinami pravljičnih razsežnosti prežeto zgodbo o kraljeviču Rámi ( Rāma), sinu Dášaráthe ( Daśaratha), kralja Kósale ( Kosala) – kraljestva na severovzhodu Indije. Ráma je reinkarnacija boga Víšnuja ( Viṣṇu), ki je na tak način sklenil ugoditi prošnji bogov, ki so se nanj obrnili v strahu pred nepremagljivim in okrutnim vladarjem demonov Rávano ( Rāvaṇa). Kot tak že kot deček izkazuje never- jetno moč in nadčloveške sposobnosti, ki z leti le rastejo. Ráma se na svojih mladostni- ških junaških pohodih, na katere se podaja s svojim polbratom Lákšmano ( Lakṣmaṇa), zaljubi v princeso Síto ( Sītā), hčer vladarja Vidéhe, sosednjega kraljestva, ki si jo tudi pridobi kot edini snubec, sposoben napeti velikanski zlati lok v tamkajšnji palači. Ko se v Ajódhji ( Ayodhyā), prestolnici Kósale, Dášarátha počasi pripravlja na predajo prestola Rámi, spletkarska dojilja Mánthara ( Mantharā) zastrupi misli Dášaráthove tretje žene in matere Rámovega drugega polbrata Bhárate ( Bharata) z nenehnim prigovarja-njem, da je pravzaprav njen sin Bhárata tisti, ki si zasluži prestol, in ne Ráma. Kajkéji ( Kaikeyī) tako od soproga zahteva, da ugodi njeni želji, saj ima pri njem še iz davnih časov v dobrem dve obljubi, in sicer naj ustoliči Bhárato, Rámo pa izžene iz kraljestva. Dášarátha, ki nima izbire, to sicer stori, vendar pri tem od žalosti umre, a Bhárata nove vloge, ki mu jo je prinesla dvorna spletka, noče sprejeti in v izgnanstvu obišče Ramo ter ga roti, naj postane kralj v Ajódhji. Ker hoče Ráma na vsak način ostati zvest želji in naročilu svojega pokojnega očeta, se prestolu brez pomisleka odpove. Z Lákšmano in Síto ostane v izgnanstvu v divjini, kjer jih čaka prenekatera dogodivščina. Med drugim nekega dne naletijo na Šúrpanákho ( Śūrpaṇakhā), sestro demonskega kralja Rávane. Ta se nesmrtno zaljubi v Rámo, vendar ko jo tako Ráma in nato še Lákšmana zavrneta, njene grožnje, da bo požrla Síto, pa jo stanejo še ušes in nosu, se odloči, da se bo hudo maščevala. Zateče se na otok Lánko ( Laṅkā) k svojemu bratu in v njem vzbudi nepo- tešljivo slast do Rámove družice. Rávana Síto ugrabi in odvede v svoje kraljestvo, kjer njeno zavrnitev pospremi z grožnjo, da jo bo, če si do takrat ne premisli, čez eno leto gladko požrl. Ráma in Lákšmana medtem vztrajno iščeta način, kako bi Síto osvobo- dila ujetništva, pri čemer jima na pomoč priskoči opičja vojska pod vodstvom opičjega kralja Sugríve ( Sugrīva) – temu poprej pomagata ubiti njegovega brata in uzurpator- skega kralja Válina ( Vālin) ter mu tako povrneta kraljestvo in z njim skleneta trdno zavezništvo. Sugríva z visoke gore preskoči na Lánko, kjer v ječi najde obupano Síto in ji prinese novice o Rámovem pohodu nad Rávano. Opičja vojska Rámi nato pomaga zgraditi velikanski most, ta kmalu odkoraka nad demonsko mesto, kjer po dolgotrajnih Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 553 bojih porazi sicer praktično nepremagljivega Rávano in osvobodi Síto. Vendar jo nato zavrže, saj ji ne zaupa, da je med ujetništvom ostala čista. Ko se užaloščena Síta skuša povzpeti v častno smrt na ognjeno grmado, jo reši sam bog ognja Ágni ( Agni) in jo z zagotovilom, da ni v tem času nikdar prelomila zakonske zvestobe, vrne Rámi. V sedmi knjigi, ki je zagotovo kasnejši dodatek, Ráma nosečo Síto po povratku v Ajód- hjo pošlje v izgnanstvo, saj ne more utišati mestnih govoric, ki ne glede na vse še vedno širijo dvom o njeni čistosti. Tam ob zaščiti modreca Valmíkija, ki mu Síta pove celotno nesrečno zgodbo, rodi dvojčka Kúso ( Kusa) in Lávo ( Lava). Brata se ob nekem prazno-vanju skupaj z Valmíkijem vrneta v Ajódhjo in pred Rámo zrecitirata Ramájano, ki jo je sestavil Sítin zaščitnik. Ko se Ráma zave, da gre za njegova sinova, dá Síto nemu- doma privesti nazaj in od nje ponovno zahteva, da zapriseže o svoji zvestobi. Obupana Síta za pričo tokrat zaprosi samo boginjo Zemlje, ki v jezi nad Rámovo krivičnostjo in nerazumnostjo Síto vzame v svoje kraljestvo, priprošenj naposled skesanega Ráme pa noče niti slišati, češ da je za spokoritev daleč prepozno. Skrušeni Ráma nato kraljestvo sčasoma preda svojima sinovoma in se v podobi Víšnuja vrne med bogove. Klasično obdobje Književnost klasičnega obdobja zaznamuje nova stilska usmeritev, ki jo, kot je bilo nakazano v prejšnjem razdelku, lahko zaslutimo že v izrazni arhitektoniki Ramájane. Zanjo je značilna močna zavest o stilski ravnini besedila in s tem povezana osredoto- čenost na način upovedovanja, torej na formo sámo in njene komponente, kakršna je bila v mnogih pogledih značilna že za rgvedsko himniko, četudi je imela ta primarno povsem drug namen kot klasična književnost. Klasična književnost ali kávja ( kāvya) se po indijski literarnokritični tradiciji deli na dela, ki se jih predvsem posluša ( śrāvya), in dela, ki se jih prvenstveno gleda ( dśya). V prvo skupino sodita lirika ali lághukáv-ja ( laghukāvya, dobesedno ‘lahkotnejše pesništvo’) in klasična epika ali máhakávja ( mahākāvya, dobesedno ‘véliko pesništvo’) na eni strani ter klasična proza ali gádja ( gadya ‘pripovedništvo’) na drugi. V dŕšjo spada dramatika kot najpopolnejša oblika kávje, saj ponuja idealen spoj vezane in nevezane besede. Pesniku, ki je ustvarjal v klasičnem slogu, so bile na voljo številne stilske figure ali okrasi ( alaṃkāra). Najpogostejše med njimi so metafora ali rúpaka ( rūpaka), primera ali upamá ( upamā), prikriti pomen oz. namerna dvoumnost ali šléša ( śleṣa) in jámaka ( yamaka), ki se igra z istim zaporedjem glasov v dveh ali več različnih pomenih. Zlasti zanimiva je staroindijska metafora, saj je ta v svoji srži drugačna od tiste, ki jo pozna zahodna književnost – im- plicitno namreč izrazi tudi sam komparand: 554 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Zvezde blešče se kot cvetki jasmina, ki padli so s čela slonici noči, ko levji jo Mesec scefral je na kosce s svoji kremplji – bleščečimi žarki! ( Abhinanda; prev. L. Repanšek.) »Ne glejmo nikar, ko kakor sonce se utrne naš dobri, preljubi brez žarkov v temì!« Kakor da bežna ta misel zagrne lokvánjem – dekličem cvetove – oči! ( Bhojarājā; prev. L. Repanšek.) Uporaba stilskih figur je v obdobju po Kálidási, zlasti v sklopu romana in klasične epike, postajala čedalje bolj umetelna in izjemno kompleksna, pogosto celo do te mere, da vse- binska raven mestoma lahko trpi pod pretiranimi pesniškimi akrobacijami na formalni ravnini. Natančno definiran, do potankosti razdelan in v službi pridodajanja k estetskemu užitku je tudi klasični verz. Prevladujoči tip je silabično-kvantitativen, pri katerem je strogo do- ločeno tako število zlogov v verzu kot tudi njihovo menjavanje. Kombinatorika striktno določenega zaporedja kratkih in dolgih zlogov različno dolgih verzov (najdaljši tip kla- sičnega verza ima kar sedemindvajset zlogov) je ustvarila ogromno število klasičnih me- trumov, pogosto pa imajo ritmični vzorci tudi simbolno vrednost oz. v ritmičnem smislu odsevajo upovedano. Kitice so lahko sestavljene iz štirih enakih verzov ali dveh enakih polovic, pri katerih je vsako polstišje sestavljeno iz dveh različnih verzov. Najpomemb- nejše oz. najpogostejše ritmične sheme klasičnega silabično-kvantitativnega verza (poleg že omenjenih upadžáti in vamšásthe, ki ju srečamo tudi v predklasični epiki) so: a) índravádžra ( indravajrā ‘Indrovo orožje’):   ⏒ (11) b) upéndravádžra ( upendravajrā ‘Višnujeva strela’):   ⏒ (11) c) šálini ( śālinī ‘prostorna’):  '' ⏒ (11) č) rathóddhata ( rathoddhatā ‘privzdignjena na kočijo’):   ⏒ (11) d) drútavilámbita ( drutavilambita ‘hiter in počasen’):  ''  '' ⏒ (12) e) praháršini ( praharṣiṇī ‘razveseljujoč’):  '' ⏒ (13) f) vasántatílaka ( vasantatilaka ‘okras pomladi’):  '' ⏒ (14) g) málini ( mālinī ‘ovenčana’):  '' ⏒ (15) h) šíkharini ( śikhariṇī ‘imenitna’):  '' ⏒ (17) i) mándakránta ( mandākrāntā ‘počasna’):  ''  '' ⏒ (17) j) šardúlavikrídita ( śārdūlavikrīḍita ‘kot tigrova igra’):  '' ⏒ (19) Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 555 Poleg tega se v okviru lirskega pesništva pojavi tudi povsem drugačna metrična oblika, ki je vezana na stopice. Posamezni zlogi (ena dolžina je kadarkoli zamenljiva z dvema kračinama) so urejeni po trajanju (tj. po številu mor ( mātra), pri čemer kračina meri eno moro, dolžina pa dve) enako dolge stopice. Te stopice so nanizane v dve zaporedni polstišji s po osem stopicami, ki sta lahko enako dolgi ali pa je eno krajše od drugega. V árji ( āryā), najpogostejšem tipu takega dvostišja, prvo polstišje zaobsega sedem stopic in pol (skupaj (7 x 4) + 2 = 30 mor), drugo pa prav tako, vendar je šesta stopica osiromašena na eno samo kračino (skupaj torej (7 x 4) – 3+ 2 = 27 mor), npr. gacchati puraḥ śarīraṃ dhāvati paścād asaṃsthitaṃ cetaḥ cīnāṃśukam iva ketoḥ prativātaṃ nīyamānasya /////// ///////⏒ Telo si moje le naprej želi, a kakor svilnata tkanina vetru srce upira se – nazaj beži! ( Kālidāsa; prev. L. Repanšek.) Taka oblika je zlasti popularna v prakrtski liriki in se je zelo verjetno razvila z oporo na instrumentalno spremljavo. Ni naključje, da tudi najstarejše ohranjeno delo, ki ima že vse lastnosti kávje, ni sestavljeno v sanskrtu, pač pa v prakrtu máharáštri ( māhārāṣṭrī), ki je bil zaradi svoje domnevne blagozvočnosti prva izbira lirskih pesnikov zgodnjega klasičnega obdobja. Gre za zbirko enokitičnih lirskih pesmi ( muktaka ‘samostojna’) Sáttasái ( Sattasaī), ki je v 1. ali 2. stol. n. št. nastala kot plod zbirateljskega in uredniškega dela kralja Hále Sátaváhane ( Hāla Sātavāhana). Ker mora biti enokitičnica ( muktaka) torej sama zase stoječa celota, ki na stilistično dovršen in eleganten, po vsebini pa domiseln, svež oz. posrečen in bistroumen način ubeseduje refleksijo na izbrano temo, se je te pesniške oblike prijelo ime subhášita ( subhāṣita), kar dobesedno pomeni ‘dobro povedana [pesem]’: Ko noč je izstradal in reke nasilno oropal vodé, zemljo izmučil in slekel odevo košatim gozdovom, sonce loveč zdaj oblaki, »Le kam se je skrilo?!«, ob soju brlivk se v iskanje podajo po svetu. ( Pāṇini, prev. L. Repanšek.) Kot dolga reka vije leno se nebo čez svod, oblaki snežnobeli so peščeni ji bregovi, pred njo lete žerjavi s tihim krikom – nato odpro pod noč na njej se lokvanjev ozvezdja ... ( Viśākhadatta; prev. L. Repanšek.) 556 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 V poznoklasičnem in poklasičnem obdobju so nastajale cele obsežne zbirke subhášita. Kot v primeru Sáttasái gre tudi tu za kompilatorska dela ( kośa ‘zakladnica’), ki so posamezne enokitičnice črpala iz sočasnih in preteklih književnih del več zvrsti (torej tudi dramatike) in jih urejala v tematske sklope. Najznamenitejša taka zbirka je Vidjákarova ( Vidyākara) antologija Subhášitarátnakóša ( Subhāṣitaratnakośa ‘Zakladnica, ki ima za svoje dragulje dobro povedane pesmi’) iz 11. stoletja in združuje okrog 1700 pesmi več kot tristo pesnikov in pesnic, ki so ustvarjali v klasičnem obdobju. V približno isti čas kot prva ohranjena zbirka prakrtske lirske poezije sodi tudi budistič- ni pesnik Ášvaghóša ( Aśvaghoṣa), ki je med 1. in 2. stol. n. št. že ustvarjal v izčiščenem elegantnem klasičnem slogu in v sanskrtu. Ohranila sta se nam dva zgodnjeklasična epa Búddhačárita ( Buddhacarita ‘Buddhovo življenje’) in Sávndaranánda ( Saunda-rananda ‘Lepi Nánda’) ter fragmenti zgodnjeklasične dramatike. Prav tako v zgodnje obdobje kávje spadajo drame pesnika Bháse ( Bhāsa), ki so utegnile nastati okrog 2. ali 3. stoletja n. št. Pripisuje se mu sicer trinajst dram, vendar s precejšnjo mero previdnosti. Najbolj dovršena in skoraj nedvomno njegova je šestdejanka Svápnavásavadatta ( Svapnavāsavadattā ‘Vásavadátta v snu’), njegova fragmentarno ohranjena Dáridra- čárudátta ( Daridracārudatta ‘Revni Čárudátta’) pa je predloga za kako stoletje mlaj- še drame, ki še zadnja sega v zgodnjeklasično dobo, in sicer znamenite Šúdrakove ( Śūdraka) Mŕččhakátike ( Mcchakaṭikā ‘Glinasti voziček’). V podobnem času je začela cveteti tudi pripovedna književnost, ki svojo snov črpa iz ljudskega pripovedništva, vendar jo predela v skrbno oblikovano prozno ali verzno pripoved, upovedano v značilnem izbrušenem klasičnem slogu. V sklopu budistične in džajnistične tradicije že precej prej začne nastajati prakrtska pripovedna proza, po kate- ri se zagotovo vsaj deloma zgleduje tudi sanskrtska. Najstarejše ohranjeno delo te zvrsti je zbirka basni in parabol Pánčatántra ( Pañcatantra ‘Pet knjig na pet tem’), ki sega nekje v 3. ali 4. stoletje n. št. in skozi pet poglavij prek zgodbic in s tem tako rekoč prek (posredne) izkušnje same poskuša priučiti veščine splošne preudarnosti in razumnosti ter izkušenost v svetu. Kot velika večina staroindijskih pripovednih del je Pánčatántra koncipirana kot okvirna pripoved, v katero je vdelanih več nivojev vloženih zgodb. Neposredna vodila so podana v obliki sentenc, sestavljenih v verzih (najraje v šloki), in zelo naravno integrirana v pripoved, tako da prehod iz vezane v nevezano besedo niti ni doživet kot stilski premik. Privlačnost tega besedila jo je že zelo zgodaj ponesla prek meja Indije: že od 6. stol. n. št. dalje so nastajali prevodi v sočasno srednjo perzijščino (ta je sicer izgubljen) in na njegovi podlagi sirski prevod Kalilag in Damnag, nato v 8. stoletju arabski, po 10. stoletju na njegovi podlagi še grški, hebrejski in latinski, staro- španski ter poznejši perzijski in poznejši sirski (vse že med 11. in 13. stoletjem). Pre- ko prevodov teh del v evropske jezike, zlasti preko nemškega prevoda starejše sirske verzije in pa nemških, francoskih, angleških, italijanskih in mlajših španskih prevodov arabske inačice, pa so v evropsko pripovedniško tradicijo, vključno z ljudsko, v kolikor Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 557 je ta temeljila na literarni predaji, začeli prodirati tudi številni posamezni motivi oz. variante posameznih zgodb. Sledeče zrelo klasično obdobje zaznamuje najpomembnejši klasični avtor Kálidása ( Kālidāsa), ki je ustvarjal nekje v 4. stol. n. št. (najkasneje v petem). Njegova dela odlikuje mojstrsko izpeljana uravnoteženost izrazne umetelnosti, ki nikoli ne zaide v slogovno in jezikovno akrobatiko, ki bi bila sama sebi namen. Ustvarjal je v vseh glavnih žanrih klasične kávje. Je avtor treh dram, in sicer so to po pomembnosti/dovršenosti Šakún- tala ( Abhijñānaśākuntala ‘Šakúntalino spoznanje’), Vikrámorvašíja ( Vikramorvaśīya ‘Úrvaši, dobljena s pogumom’) in Málavikágnimítra ( Mālavikāgnimitra ‘Málavika in Ágnimítra’), avtor estetsko neprekosljivih epov Kumárasámbhava ( Kumārasaṃbhava ‘Rojstvo Kumáre’) in Rághuvánša ( Raghuvaṃśa ‘Rághujeva rodbina’) ter vsaj ene lirske pesnitve, in sicer Méghadúta ( Meghadūta ‘Oblak glasnik’). Pripisuje se mu tudi ciklično lirsko pesnitev Ŕtusanhára ( tusaṃhāra ‘Letni časi’), vendar literarna zgodovina ugotavlja, da v tem primeru ni zelo verjetno, da je njen avtor resnično prav Káli- dása. Lirska pesnitev Méghadúta je postala celo model novega žanra, ki mu rečemo kar glasniška poezija ali dútakávja ( dūtakāvya), kjer je udeležen glasnik (oblak, veter, labod ...), ki med dvema ločenima zaljubljencema ponese sporočilo o hrepenenju. Najbolj znana pesnitev, ki sledi temu modelu, je Ghátakárpara ( Ghaṭakarpara ‘Razbiti vrč’), vendar njen avtor ni znan. Morda istočasno s Kálidáso (lahko pa tudi do dve stoletji kasneje) je ustvarjal pesnik Ámaru ( Amaru), ki nam je zapustil cikel stotih enokitičnic na temo ljubezni Ámarušátaka ( Amaruśataka ‘Sto Ámarujevih (pesmi)’). Tudi ti cikli so postali izredno popularna vrsta tematsko povezane lirske poezije. Kar se tiče dramatike, je v Kálidásovo obdobje mogoče umestiti še Višákhadátto ( Viśākhadatta), ki nam je zapustil znamenito politično dramo Múdrarákšasa ( Mudrārākṣasa ‘Rákšasov pečatnik’). V 6. in 7. stoletju je ustvarjala cela kopica izjemno pomembnih avtorjev. Pesnik Bhára- vi ( Bhāravi) je avtor klasičnega epa Kirátardžuníja ( Kirātārjunīya ‘Árdžuna in lovec’), ki uvaja mnogo slogovno inovativnega zlasti na ravni stilskega okrasja in je tako postal model za dvorski ep celotnega obdobja po Kálidási. Prvi rezultat teh naporov je Mág- hov ( Māgha) sila umetelni ep Šišupálavádha ( Śiśupālavadha ‘Uboj Šíšupále’), ki sega v sedmo stoletje. Pesnik Bhártrhári ( Bharthari) je v silno lucidnem in posrečenem slogu zložil cikel trikrat po sto pesmi Šátakatrája ( Śatakatraya ‘Tristo pesmi’). Prvi cikel govori o ljubezni ( Śṅgāraśataka ‘Sto pesmi o ljubezni’), drugi o življenjskih spoznanjih ( Nītiśataka ‘Sto pesmi o splošni modrosti’) in tretji o odrekanju in razočaranju ( Vairāgyaśataka ‘Sto pesmi o ravnodušnosti’). Izjemne literarne vrednosti je tudi Majúrova ( Mayūra) zbirka Súrjašátaka ( Sūryaśataka ‘Sto pesmi Soncu’). V istem obdobju se pojavi tudi staroindijski roman, ki sicer po sedmem stoletju ni več cvetel. Tudi tu dela, ki so nam ohranjena, odlikuje izjemna stilska dovršenost, slogov- na spretnost in prefinjena minucioznost izraza. Najimenitnejši literarni spomenik tega 558 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 žanra je Dándinov ( Daṇḍin) pikareskni roman Dášakumáračárita ( Daśakumāracarita ‘Prigode desetih mladeničev’), ob tem pa so absolutni literarni presežki tudi Subánd- hujev ( Subandhu) pravljični roman Vásavadátta ( Vāsavadattā) in Bánovi ( Bāṇa) deli Háršačárita ( Harṣacarita ‘Življenje kralja Hárše’), ki je edini ohranjeni zgodovinski in avtobiografski roman, ter v jezikovni spretnosti dejansko nepreseženi roman v verzih Kadámbari ( Kādambarī), ki pa mu je ostal nedokončan. Sam kralj Hárša ( Harṣa), ki je vladal v 7. stoletju, je domnevni avtor treh dram, med katerimi je absolutno najboljša Náganánda ( Nāgānanda ‘Kačje veselje’), ki je ena izmed silno redkih dram (take so pravzaprav ohranjene le tri), pri kateri je na odru uprizorjena smrt, kar je sicer v popolnem neskladju s staroindijsko gledališko teorijo. V 8. stoletju ustvarja dramatik Bhávabhúti ( Bhavabhūti), ki je prav tako avtor treh del in nedvomno najpomembnejši staroindijski dramatik po Kálidási. Med njegovimi deli prednjačita drami Úttararámačárita ( Uttararāmacarita ‘Poslednje Ramovo dejanje’) in desetdejanka Málatimádhava ( Mālatīmādhava ‘Málati in Mádhava’). V poklasičnem obdobju cvetita predvsem dramatika in pripovedna književnost, a tudi epika in lirika še najdeta moč za posamezne literarne presežke. Najpomembnejši dra- matik poklasičnega obdobja je Rádžašékhara ( Rājaśekhara), ki ga je mogoče postaviti na prehod iz 9. v 10. stoletje. V 11. ali 12. stoletju nastane eno najznamenitejših lirskih del sanskrtske književnosti sploh, in sicer Džájadévova ( Jayadeva) Gítagovínda ( Gītagovinda ‘Pesem o Govíndi’) v dvanajstih spevih, ki se poslužuje novih načinov upesnjevanja z novimi verznimi oblikami, celó uporabo rime, ki je starejši kávji sicer tuje ukrasno sredstvo (z izjemno jámake, o čemer gl. zgoraj). V 12. stoletje sodi tudi Šriháršova ( Śrīharṣa) veličastna epska pesnitev Nájšadhačárita ( Naiṣadhacarita ‘Življenje kralja Níšadhe’). Prav tako v ta čas spada Govárdhanov ( Govardhana) imenitni poskus izgotovitve sanskrtskega protipola stari prakrtski lirski zbirki Sáttasái. To je delo Árjasáptašáti ( Āryāsaptaśatī ‘Sedemsto pesmi v kitični obliki árja’), vendar Go-várdhanova poezija tu ne dosega dovršenosti svojega prakrtskega vzora. Kot že omenjeno, v poznem klasičnem obdobju nastanejo ena najpomembnejših del sanskrtske pripovedne proze. Najstarejša med njimi je verjetno Hítopadéša ( Hitopa- deśa ‘Dobronamerni poduk’) avtorja Narájane ( Nārāyaṇa), ki je pandan mnogo starejši zbirki basni in parabol Pánčatántri. Ne glede na dejstvo, da je kar tri četrtine njene vsebine direktno povezane s prvimi tremi knjigami Pánčatántre, vsekakor ni le njena avgmentirana predelava, pač pa mojstrsko izpeljana kompilacija besedil iz več podobnih del, ki imajo za svoj cilj poduk o veščinah splošne življenjske modro- sti. V 10. in 11. stoletju so nadalje nastale tri mojstrske predelave sedaj izgubljene- ga prakrtskega dela Bŕhatkátha ( Bhatkathā ‘Dolga zgodba’), izjemno obsežne zbirke pravljic in povesti (obsegala naj bi preko sto tisoč verzov) avtorja (kompilatorja?) Gunádhje ( Guṇāḍhya). To so – v kronološkem redu – Sómadévova ( Somadeva) Kátha-sáritságara ( Kathāsaritsāgara ‘Morje potokov zgodb’), Kšeméndrova ( Kṣemendra) Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 559 Bŕhatkáthamándžari ( Bhatkathāmañjarī ‘Šopi cvetov Dolge zgodbe’) in Búddhasváminova ( Buddhasvāmin) Bŕhatkáthašlókasangráha ( Bhatkathāślokasaṃgraha ‘Skrajšana verzija Dolge zgodbe v šlokah’). Ob tem so nam ohranjena še tri dela, ki so verjetno sicer starejša, vendar so v vseh treh slučajih originalne verzije žal izgu- bljene, tako da so do nas prišle le poznejše redakcije. To so Šúkasáptati ( Śukasaptati ‘Sedemdeset papagajevih (povesti)’), Vetálapánčavínšati ( Vetālapañcaviṃśati ‘Petindvajset vampirjevih zgodb’) in Víkramačárita ( Vikramacarita ‘Dogodivščine kralja Víkrame’). Med njimi je daleč najpomembnejša prva, ki upravičeno velja za enega najimenitnejših primerkov klasičnosanskrtskega pripovedništva nasploh. Preko prevo- da v klasično perzijščino v 14. stoletju, po katerem je tako kot v primeru Pánčatántre klicala izjemna popularnost dela, je že kmalu dosegla tudi v miselni svet evropske književnosti. seznaM nekateRiH poMeMBnejšiH viRov, ki še ponujajo vpogled v staRoindijsko književnost andRijanić, Ivo, 2019: Gramatika sanskrta. Osnove. (Udžbenici sveučilišta u Zagrebu / Manu-alia Universitats studiorum Zagrabniensis.) Zagreb: Školska knjiga. 27–49. FoRMigatti, Camillo A. (ur.), 2019: A Sanskrit treasury. A compendium of literature from the Clay Sanskrit Library. Oxford: Bodleian Library, University of Oxford. gonda, Jan (ur.), 1977–1981: A history of Indian literature. Wiesbaden: Harrasowitz Verlag. ježić, Mislav, 1987: Rgvedski himni. Izvori indijske kulture in indoeuropsko nasljeđe. Zagreb: Globus. ježić, Mislav, 2011: Amaruka: Amarukina stotina. Stotina prizora ljuvenih. Zagreb: ArTresor. Zlasti 15–156. katičić, Radoslav, 1973: Stara indijska književnost: sanskrtska, palijska i prakrtska. Zagreb: Nakladni zavod Matice hrvatske. keitH, A. Berriedale, 1956: A History of Sanskrit literature. London: Oxford University Press. koS, Janko, 22005: Pregled svetovne književnosti. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 33–39. koS, Janko, 2020: Primerjalna zgodovina svetovne literature. (Razprave in eseji / Slovenska matica 77.) Ljubljana: Slovenska matica. 74–90. [Z nekaj važnejšimi stvarnimi napakami.] macdonell, Arthur Anthony, 1900: A History of Sanskrit literature. New York: D. Appleton and Company. Mylius, Klaus, 22003: Geschichte der altindischen Literatur. Die 3000jährige Entwicklung der religiös-philosophischen, belletristischen und wissenschaftlichen Literatur Indiens von den Veden zur Etablierung des Islam. Wiesbaden: Harrassowitz Verlag. pacHeineR, Vlasta (prev.), 1966: Kalidasa: Šakuntala. Ljubljana: Mladinska knjiga. pacHeineR, Vlasta (ur., prev.), 1973: Kot bilke kot iskre. Izbor sanskrtske lirike. Ljubljana: Mladinska knjiga. Zlasti 103–119. pacHeineR, Vlasta (prev.), 1974: Kalidasa: Letni časi, Oblak glasnik. Ljubljana: Mladinska knjiga. Zlasti 77–91. 560 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 pacHeineR klandeR, Vlasta, 1982: Staroindijska poetika. Ljubljana: ZRC SAZU, Državna za-ložba Slovenije. pacHeineR klandeR, Vlasta (prev.), 21990: Bhagavadgita: Gospodova pesem. Ljubljana: Mladinska knjiga. Zlasti 107–121. pacHeineR klandeR, Vlasta, 2001: Staroindijske verzne oblike. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. pacHeineR klandeR, Vlasta (prev.), 2002: Zgodba o Savitri: pripoved vidca Markandeje iz Ma-habharate. Branik: Abram. Zlasti 57–76. pacHeineR klandeR, Vlasta (ur., prev.), 2005: Ko pesem tkem: antologija vedskih pesmi. Ljubljana: Mladinska knjiga. Zlasti 187–238. pacHeineR klandeR, Vlasta, Repanšek, Luka, ditRicH, Tamara, petek, Nina, škoF, Lenart, 2021: Razgledi po staroindijski književnost. Prevodi in interpretacije. (Studia Indogermanica La-bacensia, Series Indologica II: instrumenta, II.) Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Repanšek, Luka (ur., prev.), 2019: áva rohat y avik ná sryaḥ. Izbor iz rgvedske himnike: i prevodi in študije. (Florilegium Indogermanicum I.) Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 561 Marko Marinčič Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za klasično filologijo marko.marincic@ff.uni-lj.si Imperializem kanona? Nekaj razmišljanj v zagovor antičnih, renesančnih in svetovnih klasikov Tele šaljive verze beremo v Sholarju iz Trente (1939) Jože Lovrenčiča (1890–1952), goriškega pesnika in pedagoga, avtorja prvega integralnega prevoda Ovidijevih Metamorfoz:1 Nas Livij zgodovine uči, Vergil s Sibilo staro nam pravi čudežne reči, Horac uči nas piti, Ovid uči ljubiti, Marcijal in kompanija dovtipe z nami zbija, a s Ciceronom Kvintilijan nas stráši noč in dan. Šolski nabor avtorjev, ki ga navaja Lovrenčič, je v tedanji klasični gimnaziji nedvomno imel zavezujoč značaj. Cicero in Kvintilijan sta ga imela tudi v smislu strašečega biča, ki je lebdel nad latinskimi stilističnimi vajami. Cicero in Kvintilijan podobne avtoritete danes nimata več niti v nemški humanistični gimnaziji in v italijanskem klasičnem lice- ju. Vendar ima literarni kanon antičnih klasikov v tem tipu gimnazije podobno veljavo kot prej, tudi v slovenski različici, ki je bila ob uvedbi splošne mature priznana kot po- sebna oblika splošnega gimnazijskega programa.2 Seveda pa kanon antičnih klasikov, 1 O tragični usodi Lovrenčiča in njegovega prevoda Movrin 2017. Del njegovih Metamorfoz je bil že objavljen v več zaporednih številkah revije Keria. Prevod je tudi po zaslugi redakcije, h kateri je veliko prispevala Anja Božič, lepo berljiv, vendar – najbrž predvsem zaradi časovne oddaljenosti – slovenskemu bralcu ne more ustvariti tistega vtisa o Ovidijevi pesnitvi, ki ga ustvarita Gantarjev izbor in nastajajoči integralni prevod Barbare Šega Čeh. 2 Popolnega ujemanja ni iz več razlogov: ker se stara grščina v naših državnih gimnazijah pojavlja le v manjšem obsegu in sporadično, v večjem edino na Škofijski klasični gimnaziji, predvsem pa zato, ker klasični program nima dovolj programske avtonomije. Odsotnost programskega pristopa in smiselno organizirane raznolikosti je za slovensko gimnazijo od uvedbe splošne mature naprej tudi nasploh značilna. Očitno znamenje tega je, da je usklajevanje pouka pri predmetih z jasno kulturnozgodovinsko perspektivo (zgodovina, slovenščina, filozofija, umetnost, glasba, jeziki oz. tuje književnosti) odvisno od dobre volje vodstev in učiteljev ter projektnih povezav. Omenjene slabosti, ki škodujejo tudi razvoju klasičnega programa, sem kritično komentiral mdr. v članku Marinčič 2010 in (širše v povezavi s poukom tujih književnosti) 2020. 562 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 ki zgodovinsko izhaja iz renesančnega humanizma, zunaj omenjenih šolskih institucij že v 19. stoletju ni več imel tako središčnega pomena. Pravzaprav je Goethe prvenstvo grško-rimske »klasike« s konceptom Weltliteratur omajal, še preden se je v Nemčiji gimnazija humboldtovskega tipa sploh res razcvetela.3 Goethejeva ideja o svetovni književnosti se v časih globalizacije lahko zdi naravnost vizionarska (Juvan 2009). In vendar je svetovno književnost težko stvarno opredeliti kot celoto. Lokalni pogled zaradi vloge jezika in kulturnih razlik ostaja prevladujoč. To velja tako v primeru, ko izhajamo iz kanona »večnih umetnin« (tokrat ne več le zahodnih), kot v primeru, če se omejimo na bolj pragmatično razumevanje literature kot sistema. O kanonih svetovne književnosti je smiselno govoriti samo v množini, saj obstajajo samo v navezavi na lokalna jezikovna oz. kulturna okolja (Juvan 2009: 206) – pri nas najbolj izrazito formalno ravno v kontekstu pouka književnosti pri predmetu slovenščina.4 Harold Bloom je s svojim »zahodnim kanonom« (1994, slovenski prevod 2003) v anglofonem svetu zbudil veliko kritik zlasti zaradi domnevnega »zahodnega« imperializma, manj pa zaradi nekritičnega anglocentrizma. Še najmanj seveda zaradi dejstva, da se klasični antiki v velikem loku izogne, čeprav so zametki ideje o zaho- dni kulturi (tudi v smislu večvrednosti nad Orientom) dokazljivo v Vergilijevi Eneidi. Toda če sta bila za romanski svet temelja »zahodne« literature od nekdaj Vergilij in Dante, je za atlantskega kritika to razumljivo Shakespeare. Še preden se posvetim mestu antične književnosti v slovenski različici »svetovnega kanona«, kot se zrcali v uradnih šolskih naborih, ter smiselnosti takih preskriptivnih naborov (ki jo sam trdno zagovarjam), bi želel nekaj razmislekov nameniti konceptu kanona in procesom kanonizacije in avtokanonizacije, kot jih je poznala sama klasična antika. To vprašanje je zanimivo najprej zato, ker je grško-rimska antika idejo o nor- mativno zavezujočih literarnih zgledih sploh oblikovala; nato pa tudi zato, ker se Ri- mljani s skoraj obsesivnim pridruževanjem grškemu kanonu sami in vnaprej umeščajo v začetno točko vseh poznejših poskusov, da bi literarni kanon presegel jezikovne oz. nacionalne omejitve. Kanonizacija literarnih avtorjev se je v Grčiji prvič pojavila kot podaljšek klasifikator- skih dejavnosti, s katerimi so se od 3. stoletja pr. Kr. ukvarjali filologi v aleksandrijski knjižnici. Knjižnico so novi makedonsko-grški vladarji Egipta ustanovili kot del Muze- ja, nekakšnega dvornega znanstvenega inštituta. Sistematično zbiranje vseh ohranjenih ostankov slovstva v grščini (in deloma tudi v drugih jezikih) je porodilo potrebo po klasifikaciji. Kot najbolj uporaben kriterij se je ponudil literarni žanr, ki pa ga je bilo treba najprej sploh teoretsko utemeljiti. Nekakšna embrionalna teorija literarnega žanra 3 Pomemben idejni temelj humboldtovske humanistične gimnazije je bilo filhelenstvo, vendar je v praksi ta tip gimnazije v veliki meri ohranil tradicijo »latinske« šole, zato je latinščina še vedno opazno prevladovala nad grščino in sploh nad ukvarjanjem z antično literaturo kot literaturo; prim. Stroh 2007: 263–265. 4 Kanonizacijske učinke ima že samo dejstvo, da je pouk svetovne književnosti del tega predmeta. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 563 je prvi posredni učinek aleksandrijskega knjižničarstva. Drugi tak učinek so vredno- stna rangiranja avtorjev znotraj zvrsti.5 Najboljši primeri »samoumevnih« prvakov so Homer (epika), Arhiloh (jamb) in Pindar (lirika). Sapfo je bila deležna zgolj pomožne, simbolne kanonizacije: najbrž zato, ker je vodilno mesto med liriki zasedal Pindar, si je neznano kdo neznano kdaj domislil, da bi jo kot deseto uvrstil med Muze. Epigram Pa- latinske antologije, ki govori o tem, je pripisan kar samemu Platonu: »Nekateri pravijo, da je muz devet. Kako površno! Sapfo z Lesbosa je zagotovo deseta.«6 Prvotno jedro Palatinske antologije je zbirka grških epigramov z naslovom Stephanos (»Venec«), v katero je Meleager iz Gadar (v Palestini) ok. leta 100 pr. Kr. zbral sebi ljube pesmi drugih pesnikov in jim dodal svoje lastne. Meleagrov podvig je bil daljno- sežen. Gre morda za prvo knjigo, ki je bila izdana kot zbirka samostojnih pesmi, torej pesniška zbirka. Poezija prejšnjih obdobij, tako pripovedna kot krajša, ni bila name- njena bralcem. Avtorji so jo zapisovali, vendar so jo namenjali izvajanju pred živim občinstvom. V primeru epike je bilo to povezano že z njenimi ustnimi, predliterarnimi izvori, krajša poezija pa je bila življenjski del različnih javnih (verskih, državnih itd.), poljavnih in polzasebnih prireditev (npr. simpozij kot ključna institucija aristokratske družbe). Vso poezijo, prvotno tudi epiko, je spremljala glasba. Pesniška zbirka kot zbirka samostojnih pesmi postane smiselna šele, ko se poezija naseli v knjigi in dobi bralce. Ni naključje, da je bila prva taka zbirka ravno zbirka epigramov. Epigram je imel prvotno značaj informativnega in/ali dekorativnega napisa in ga po tedanjem razu- mevanju sploh ne bi prištevali k poeziji. Literarni značaj je dobil že pred Meleagrom,7 toda objava zbirke je ključen dogodek v zgodovini svetovne poezije, še posebno, ker je Meleagrova zamisel tesno povezana z idejo kanona. Z njo je v precej bolj šolskem smislu povezan tudi sodobni pojem antologije/florilegija kot »cvetobera«. Na te grške prakse se Horacij neposredno navezuje v sklepnih verzih prve pesmi svoje zbirke Carmina: Če me boš [tj. Mecenat] uvrstil [ inseres], med lirske pevce, bom s temenom zadel visoko ob zvezde. (35–35.)8 Horacij torej izhaja iz formalnih kanonov, ki so jih znotraj grške poezije predvideli grški gramatiki. Novo razsežnost pa ta kanoničnost dobi z dejstvom, da je za rimskega pesnika grška poezija tuja in da jo že v izhodišču sprejema kot normativni zgled. Ne 5 Temeljno pregledno delo o vseh teh temah je še vedno Pfeiffer 1968, zlasti 181 isl.; specifično o nastanku grškega lirskega kanona zdaj Hadjimichael 2019; tam tudi druga novejša literatura. 6 AG 9.506. Podobno tudi dva druga epigrama, 7.407 (Dioskorid) in AG 7.14 (Antipater iz Sidona; prevod Isak Kres 2009: 35). Splošno o kanonizaciji Sapfo Marinčič 2008: 195 isl. 7 Pregledno o tem Isak Kres 2009: 161–171. 8 Latinski inserere je, kot ugotavlja Leigh 2010, mogoče razumeti dobesedno: serere (‘nizati’) > sertum (‘venec’); o ozadjih venca kot poetološke metafore Marinčič 2008: 206, op. 11. O drugih zgledih Horacijeve samouvrstitve v kanon zdaj Sullivan 2021. 564 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 gre več za postopke filološkega razvrščanja in vrednotenja, temveč za avtokanonizaci- jo 9 znotraj literature, ki svojih lastnih kanonov še nima. Horacij si ob svoji neskromni gesti postavlja pomemben pogoj: najprej je moral ustvariti koherentno zbirko, ki oblikovno ustreza grški definiciji lirike; čeprav je Horacijeva samoupodobitev z liro skoraj gotovo zgolj simbolna (poezija je v tem času namenjena recitaciji in tihemu branju), skuša definiciji lirike slediti strožje, kot ji je sledil Katul, in s tem izkazati višjo oblikovno zavest. Prvi del Katulove zbirke sicer vsebuje kratke pesmi in celo dve pesmi v sapfiških kiticah, ki vsekakor ustrezata tradicionalnemu grškemu razumevanju lirike, vendar Katul ob teh redkih posegih h grški arhaični liriki uporablja tudi mnoštvo oblik, ki jih v Grčiji nikdar niso namenjali petju ob spremljavi strunskega glasbila. Pogoj, ki ga mora Horacij izpolniti, da postane »vreden« grškega kanona, je torej rigorozna ome- jitev na lirske oblike; jambskim, ki so jih Grki prvotno recitirali ob spremljavi flavte, zato nameni posebno zbirko z naslovom Iambi (znano pod tradicionalnim naslovom Epode). Ne le Katul, tudi številni grški pesniki v tem času jasne zavesti o zvrstnih mejnikih niso imeli; imel jo je npr. Kalimah kot pesnik-filolog, a tudi on v obujanju grške arhaične poezije ni šel tako daleč, da bi objavil zbirko v avtentičnih lirskih oblikah (sa- pfiška, alkajska strofa ipd.) in se upodobil kot pevec, ki se spremlja z liro. Horacijeva »regresija« v arhaično obdobje grške poezije, ki jo spremlja visoka zavest o oblikovnih zakonitostih te poezije, idealno ustreza definiciji klasicizma. Vzorčnost grške poezije s tem dobi povsem nov pomen. Bistveni vidik zgledovanja je zdaj strogost oblikovne artikulacije. V ospredje še bolj kot prej stopi oblika. Kaj pa epski kanon? Homerska besedila so bila temeljni predmet zanimanja aleksan- drijskih filologov, vendar je bil položaj Homerja kot začetnika vse poezije, če ne kar vse kulture, že v prejšnjih stoletjih tako samoumeven, da bi bila razprava o prvenstvu prejkone odveč. Med drugim tudi zato, ker antika ni imela jasne zgodovinske zavesti o stoletjih ustne tradicije pred Homerjem. Danes vemo, da je bil Homer predvsem zaključna točka dolgega obdobja ustne epike, ki jo je s pojavom pismenosti in krizo aristokracije doletel postopen zaton. V antiki so ta zaton povezovali predvsem z ne- presegljivostjo Homerja kot individualnega avtorja. Značilno je, da se kot Homerjev »tekmec« v apokrifni tradiciji pojavlja edino njegov mlajši sodobnik Heziod.10 Kanonizacija Vergilija, zlasti kot avtorja Eneide in s tem glasnika Avgustove imperi- alne ideje, je imela poudarjeno politično ozadje, vendar Vergilij neodvisno od tega že od začetka svoje pesniške kariere sistematično gradi strategijo tekmovanja z grškimi klasiki. Njegov opus učinkuje kot vnaprej načrtovan triptih, v katerem se pesnik v zbirki Bucolica uveljavlja kot »rimski Teokrit«, v Georgikah kot »rimski Heziod« in v Eneidi kot »rimski Homer«; v tej zadnji in najpomembnejši vlogi mora najprej izpo-driniti Enija, ki se je štel za reinkarnacijo grškega barda. Zlasti po Dantejevi zaslugi je 9 Mecenatova vloga je seveda instrumentalna, in sicer kljub temu, da gre za politično avtoriteto. 10 O ozadjih te tradicije Gantar 2009: 145–148. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 565 postal Vergilij tudi ključni zgled zgodnjenovoveške poezije, in sicer ne le v estetskem pogledu, kot altissimo poeta, temveč tudi kot domnevni poganski prerok Kristusove- ga rojstva. To dvojnost Dante pregnantno formulira z besedami »per te poeta fui, per te cristiano« ( Purg. 22.73).11 In vendar Dante ni utemeljitelj ideje o rimski klasični poeziji kot absolutni estetski in idejni normi. S tem, ko je avtor Božanske komedije toskansko italijanščino povzdignil v literarni jezik in to dejanje programsko utemeljil v delu z oksimoričnim naslovom De vulgari eloquentia (‘O ljudski elokvenci’, tj. elo- kvenci v govorjenem jeziku, 1303–1304), je latinsko klasiko »deklasiral«, še preden je sploh lahko dobila vlogo zavezujočega zgleda. Šele Petrarkovo delno vračanje k jezi- ku starega Rima, tj. zavestno posnemanje Cicerona v prozi in Vergilija v epu Afrika, je sprožilo razmah latinskega humanizma kot mednarodnega intelektualnega gibanja z izrazito elitističnim predznakom. Čeprav izraz res publica litterarum ni Petrarkov, je ravno Petrarka z obredom venčanja na Kapitolu na velikonončno nedeljo 8. aprila 1341 v vlogi triumfatorja in »obnovitelja« rimske države sprožil vznik te imaginarne, metaforične, a na povsem konkretnih osebnih in intelektualnih vezeh temelječe med- narodne »slovstvene države«. Ravno ta je ob samoumevnem prvenstvu latinščine kot uporabnega jezika visoke kulture ponovno odkrito grško literaturo uveljavila kot drugi steber »klasičnega« kanona.12 »Klasike« je torej zares iznašla šele renesansa. Še več: kot prepričljivo dokazuje Ma- rio Citroni (2006: zlasti 4–8), tudi sam izraz classicus v antiki ni tehnična oznaka za »klasičnega« pisca. Formulacija classicus adsiduusque aliquis scriptor, non proletari- us (‘prizadeven pisec prvega razreda, ki ni proletarski’) se najde na znamenitem mestu pri antikvarju cesarske dobe Avlu Geliju ( Atiške noči 19.8.15), vendar je izraz, ki ima sicer jasen razredni poudarek ( classicus je tisti, kdor je pri cenzusu v najvišji skupini), rabljen ad hoc, metaforično in v povezavi z neko povsem konkretno jezikovno rabo. Gelij torej ne namiguje na grški tip kanonizacije oz. z besedo classicus ne prevaja gr- škega tehničnega termina enkritheís (‘uvrščen po volji kritikov’) . 13 Avel Gelij je torej avtor ideje, da so merila jezikovne ustreznosti v nekem smislu razredna, vendar politič- no obremenjenega izraza ni uporabil v povezavi z nekakšnimi uradnimi merili literarne odličnosti.14 11 Še v 20. stoletju sta idejo o protokrščanskem klasiku Vergiliju promovirali tako vplivni osebnosti, kot sta bila T. S. Eliot in Theodor Haecker. 12 Nekaj več literature o Petrarkovem venčanju in o utemeljitvi Homerjevega kulta Marinčič 2021. 13 Táko je bilo dolgo splošno uveljavljeno prepričanje, ki ga je prevzel in s svojim temeljnim delom utrdil Pfeiffer 1968: 206. Skliceval se je med drugim na to, da je že Cicero, Acad. 2.73, stoiška filozofa Kleanta in Hrizipa ter nekatere mlajše v primerjavi z Demokritom razvrednotil kot »petorazredne« ( quintae classis). Vendar gre v obeh primerih za metaforično preslikavanje družbenih razmerij na vrednotenje avtorjev oz. besedil. 14 Ta zloglasni kalk, prevzet iz poslovnega jezika ( excellence > ‘odličnost’), na tem mestu uporabljam namenoma, saj mutatis mutandis ni daleč od tega, kar je hotel s svojo ad hoc metaforo povedati Gelij. 566 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Tako kot se grški kanón v stari grščini nikoli ni uporabljal v pomenu »spiska izbranih«, temveč se v približno takih pomenih najde šele v 18. stoletju (Pfeiffer 1968: 207), tudi latinska beseda klasičen v tem pomenu sploh ni »klasična«. Kljub temu bi bilo zgoraj navedenemu citatu iz Horacija mogoče dodati številne druge dokaze, da je bila antična latinska književnost polna implicitnih razmislekov o natančno rangiranih kanoničnih zgledih, ne le grških (Cicero kot novi Demosten, Propercij kot rimski Kalimah), temveč tudi latinskih. Cicero se je zgodaj uveljavil kot nepresegljivi vrh in absolutni zgled la- tinske proze, Vergilij pa v epiki kot neposnemljiva in zato dušeča patriarhalna figura.15 In vendar tovrstna neformalna ustoličenja nikdar niso obremenjevala živega razvoja literarne latinščine.16 Poleg tega se v rimski literaturi na elitizem visokih žanrov (epika, lirika) od vsega začetka skoraj v smislu estetskega kontrapunkta odzivajo satira, epi- gram in realistični roman. Celo znotraj Horacijevega opusa npr. Satire učinkujejo kot protiutež Pesmim ( Carmina): Pesmi so visok žanr, včasih s pindarskimi ambicijami, Satire pa se programsko sklicujejo na svojo prozaičnost ( Sat. 2.6.17: Musa pedestris, ‘peš muza’). Najstarejši primer uporabe besede classicus v pomenu, ki ga poznamo danes, je izpričan pri nemškem humanistu in reformatorju Melanchthonu, in sicer v nekem pismu iz leta 1519 (Citroni 2006: 5). Tudi sicer vse kaže, da je šele renesančni humanizem uveljavil tudi razumevanje antičnih klasikov kot klasikov, torej kot avtorjev, ki so v estetskem in idejnem smislu absolutno izvrstni in vzorčni. Najbolj neposredna in skrajna oblika zgledovanja je bilo seveda pisanje izvirne poezije in proze v latinščini (in včasih celo v stari grščini), vendar antični zgled ni nič manj močan v literaturi modernih, govorjenih jezikov. Poleg tega tudi izbira latinščine kot novega (ali ponovno obujenega) jezika literarne komunikacije ni enoznačno ekskluzivistična, saj lahko ta s klasiki prepojena intelektualna skupnost prav po zaslugi skupnega jezika postane mednarodna. Med latinsko pišočimi se v tem času nekateri res strogo zgledujejo po ozkem izseku avtorjev pozne republike in zgodnjega cesarstva, ali pa najrajši celo samo po Ciceronu. Vendar je prav ta hiperklasicistična omejitev naletela na kritiko pri Erazmu Rotterdam- skem ( Ciceronianus, 1528). Erazmova kritika je zanimiva zato, ker ima tudi sama ideo- loško motivacijo. Protielitistično držo mu je narekoval že krščanski angažma, vendar je latinščini tudi sicer pripisoval prav utopično široke prosvetiteljske zmožnosti. Nazoren primer Erazmovega antielitizma je ravno zbirka pregovorov ( Adagia, 1503–1533), ki je skušala v sintezo povezati, aktualizirati in popularizirati pogansko in krščansko an- tično modrost.17 15 Hardie je v vplivni kratki monografiji iz 1993 ta vpliv interpretiral deloma psihoanalitično, v duhu Bloomove »tesnobe vplivanja«. 16 Latinščina npr. ni poznala gibanja, kakršen je bil pri Grkih v obdobju rimskega cesarstva aticizem s sistematičnim obujanjem literarne grščine poznega 5. in 4. stoletja pr. Kr. 17 »Razkol« med obema strujama humanistov se posredno še vedno zrcali v sodobnih dilemah glede temeljnega Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 567 Izvrsten primer ciceronijanskega ekskluzivizma je francoski poznorenesančni literat Marc-Antoine Muret (1526–1585). Oglejmo si odlomek iz enega od njegovih govorov (govorjeno 1583; Muret 1597: 173–74): Pravijo, da sta grški in latinski jezik že davno mrtva. Jaz pa trdim, da pri polni moči živita in povrhu, če vztrajam pri tej podobi, uživata trdno zdravje šele, odkar nista več v oblasti navadnega ljudstva. Dokler jim je vladala ljudska [ popularis] oblast, to je, dokler je imelo ljudstvo, kot pravi Horacij, v posesti presojo in zakone govorjenja, sta ves čas nenehno valovila in nista imela nobene jasnosti in stanovitosti; niti za eno generacijo nista mogla ohraniti enakega obraza. Odkar pa sta se vrnila k odličnim lju- dem [ optimates, dob. ‘optimati’], odkar po njima segajo preverjeni pisci in imata jasna pravila in načela, že več generacij ostajata stalna in nespremenljiva. Če bi ostala v oblasti navadnega ljudstva, Cicerona danes ne bi razumeli, tako kot tudi v Ciceronovih časih niso razumeli zapisov iz časa Romula in Numa; malo je bilo najti celo takih, ki bi razumeli zakonik dvanajsterih plošč. Muret namenoma uporablja politično terminologijo – kot da bi latinščina (in kultu- ra) njegovega časa podoživljali politični spopad med rimskimi optimati in populari. Dodatna poanta se skriva v znanem dejstvu, da je bil Cicero po politični usmeritvi dejansko optimat. Razmisleki o Ciceronovi latinščini kot nečem potencialno večnem in nespremenljivem so na prvi pogled naivni, vendar se v njih skriva zelo zanimiv pre- blisk. Klasična rimska latinščina je v svojih izraznih možnostih objektivno bogatejša od srednjeveške, pač zato, ker je njen delokrog bistveno večji in kompleksnejši.18 Muret ne zagovarja socialnega elitizma, temveč intelektualni napor, ki ga terja branje antičnih besedil, in sicer ne le zato, ker gre za star in tuj jezik, temveč zato, ker so ta latinska besedila izrazno zahtevnejša od srednjeveških. Da gre pri tem za intelektualni elitizem, seveda sploh ni vprašljivo. Toda prav načrtno obujanje jezika visoke literature je (vključno z aktivno rabo tega jezika) pomagalo vzpostaviti že dolgo izgubljeni stik s temi besedili. Omogočilo je potopitev v njen predstavni, miselni, doživetveni svet, ko- likor je to časovna oz. kulturna bariera pač dovoljevala. To pa je spodbudilo jezikovno ambiciozne prevode antičnih klasikov v moderne jezike in je odločilno sooblikovalo tudi izrazno podobo literature v teh jezikih. Ta formativni vpliv ima po zaslugi rene- sančnega humanizma usodne učinke na vso novoveško literaturo. Prepričljiv primer simbioze in sinteze med na videz pasivnim posnemanjem Starih in ustvarjanjem radikalno novega je ravno Muret sam, in sicer kot tesen sodelavec pesnika smisla šolskega pouka latinščine: naj imajo prednost visoka literarna besedila ali bolj »vsakdanje« usedline latinščine v napisih, pregovorih, tujkah? 18 Pisec seveda zavestno pretirava, saj latinščina v srednjem veku kmalu sploh ni bila več živ jezik komunikacije, po drugi strani pa je po karolinških reformah doživela nov razmah kot jezik državne uprave, Cerkve, teologije in znanosti; učinki »karolinške renesanse« prek znanstvene latinščine segajo globoko v novi vek. Vendar shematično nasprotje, ki je v službi zaostrene poante, v osnovi drži. 568 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Ronsarda in avtor komentarjev k njegovim Les Amours.19 Ker je bil formalni komentar v renesansi pretežno pridržan antičnim klasikom (in npr. srednjeveškemu klasiku Danteju), se Muretov podvig na prvi pogled kaže zgolj kot regresivno širjenje humanistič- nega učenjaštva v območje nove literature. Toda v resnici Muret učeni žanr komentarja tokrat uporabi za promocijo modernih idej Plejade! Poučen je naslednji odlomek iz uvoda: Nepotrebno se mi zdi odgovarjati tistim, ki se jim bo zdelo čudno, da sem se lotil komentirati francosko knjigo, katere avtor je povrhu še živ. [...] A ker je v tej knjigi veliko stvari, ki jih ni najti niti pri latinskih avtorjih – kdo mi lahko očita, če sem jih posredoval v francoščini? [...] Bog daj, da bi si v časih Homerja, Vergilija in številnih drugih starih avtorjev kdo, ki jim je bil zelo blizu, vzel nekaj ur in nam pojasnil njihove ideje! (De Buzon, Martin: 9.) Cicerona se torej Muret loteva povsem enako kot sodobnika Ronsarda, le da pri prvem »spoprijateljitev« terja večji napor. Nasprotja med klasičnim in modernim ni: klasična antika, vključno s kanonizacijo à l’antique in učenim komentiranjem, je katalizator modernosti. Trije zgoraj opisani primeri kanonizacijskih prijemov in procesov imajo nekaj zanimi- vih stičnih točk. V vseh treh primerih kanonizacija, ki jo imamo navado razumeti kot učinek zunanjih ideološko-političnih in institucionalnih silnic, torej kot pasiven odraz družbenih razmerij, v resnici omogoči preboj znotraj literarnega sistema samega: Me- leager z antologijo iznajde pesniško zbirko; Horacij z anahronistično in knjižno pozo »eolskega« pevca z liro utemeljuje povsem novo poetiko in estetiko; »konservativni« ciceronijanec Muret s komentarjem k Ronsardu, ki je veljal za francoskega Pindarja in Horacija, utira pot novim idejam in estetskim nazorom. Tako v Horacijevem kot v Ron- sardovem/Muretovem primeru je prav širitev kanona (pri prvem grškega, pri drugem grško-latinskega) orodje emancipacije (latinske literature od grške, francoske od grško- -latinske). Velja pa tudi obratno, saj je učinek skupnega grško-latinskega in grško-la- tinsko-francoskega kanona oblikovanje zgodovinsko, geografsko in jezikovno čedalje širšega prostora »klasikov«. Nekakšne svetovne književnosti ante litteram. Podobnim pojavom smo priča celo v zgodnjem razvoju poezije v slovenščini. Anton Feliks Dev je v eni od svojih elegij zapozneli pojav nekoliko ambicioznejše poezije (in sploh leposlovja) v slovenščini pospremil s prerokbo novih Ovidijev in Vergilijev, ki jih kranjske muze-Modrice v narodnih nošah skupaj z novo zlato dobo, podobno Av- gustovi, obljubljajo Belinu-Apolonu: O lube naš, Belin! Goreče me lubile te vselej bodemo. Ovide in Virgile 19 O tem odnosu pregledno Silver 1966; pomembno novejše delo o širši temi razmerja med (neo)latinsko in francosko poezijo v renesančni Franciji je Ford 2013. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 569 me bomo dale ti. Us [ves] Krajnc bode vesel cel v kratkem, o Belin, tvojo lubezen pejl. Z njim vsa Lublana bo čast, hvalo tebi pejla, de zlate čase je skus te ona prejela. Nje ti tu boš, kar je bil Rimu en August, en Oče teh Modric, vsa čast nje, nje svitlust.20 Čeprav je arzenal rimskih referenc (tudi političnih!) karseda predimenzioniran, je da- nes težko presoditi, koliko (če sploh kaj) ironije vsebujejo ti preciozni verzi. Neglede na to je v njih mogoče zaslutiti prvo kal strategije, ki jo je do skrajnosti prignal šele Prešeren.21 Ta se v Gazelah prek Julije »samoposvečuje« v novega Tibula, Ovidija, Propercija in Petrarko (»bolj ko Delije, Korine, Cintije al Lavre / bi bilo pozábit’ škoda tvojega imena«), v nemških pesmih izrecno igra vlogo izgnanega Ovidija, v verzni povesti modernega tipa Krst pri Savici pa se vidno, paradigmatično naslanja na zaho- dne, latinske in italijanske »praklasike« Vergilija, Danteja in Tassa.22 Te neposredne prilastitve spremlja creatio ex nihilo koda visoke poezije v jeziku, ki ni imel ne srednjeveške in renesančne epike ne petrarkovskih sonetov. Iluzija te neobstoječe tradicije je bila lahko vidna le tistim sočasnim bralcem, ki so antične, italijanske in druge klasike in sodobnike poznali v izvirniku; veliko večjemu krogu je lahko postala vidna šele mnogo pozneje, prek prevodov, ki so nastali v 20. stoletju. Prešernove drzne in niti najmanj šolske prilastitve klasikov s svojimi kozmopolitskimi učinki preroško segajo v čas, ko se je književnost v slovenščini tudi po zaslugi prevodov res lahko začela šteti za del evropske in svetovne. Če je poldrugo stoletje po Prešernu Andrej Capuder v prevodih Danteja in Petrarke mestoma zavestno uporabil modernizirano prešernovsko dikcijo, je s tem retrospektivo udejanjal Prešernov imaginarni konstrukt. Če v 21. sto- letju Branko Madžarevič virtuozno in z zavestjo o ciceronijanskem substratu Esejev prevaja Montaignea, s tem prevajalcem rimske književnosti daje nalogo, da bi nekoč virtuozno prevedli vsaj najpomembnejša Ciceronova dela – in sonarodnjakom razkrili, kaj Montaingneov slog sploh je. In če sklenem s »princem pesnikov« Homerjem:23 20 Objavljeno v Pisanicah, 1780; Legiša 1977: 65. Prim. Juvan 1994 in Dović 2020. 21 Pri Devu je tudi prva iztočnica za ironizacijo zlate dobe, ki jo Prešeren v Novi pisariji napoveduje »rovtarskim Atenam« (Marinčič 2018: 180–181). 22 Marinčič 2011; širše o »svetovljenju« Prešerna Juvan 2012, 2016. 23 Živo se spominjam enega od navdihujočih pogovorov z Jožetom Kastelicem, ko je nastajala njegova Stara Sibila (Kastelic 2000). Čeprav je bil o pravilnosti večine svojih ugotovitev trdno prepričan in o njih sploh ni hotel polemizirati, ga je vse do oddaje rokopisa begalo vprašanje, koga ima Vodnik v mislih v znanih verzih pesmi Na sebe (!) »Mojstra pevcev na zdravico / Naj mi teče ta požir!« Kandidata sta dva: Horacij in Homer. Nazadnje sva se v tistem pogovoru iz previdnosti odločila za Horacija, ljubljenca razsvetljencev (Kastelic, prav tam: 199). Vprašanje sploh ni nepomembno: če je Vodnik pri Savici (slovenski Kastaliji) s »pitno daritvijo« častil Homerja, bi bil to prvi primer neposredne prilastitve kralja pesnikov. Poleg tega je Vodnik načrtoval epsko pesnitev; vendar v francoski in nemški poeziji, ki bi jo utegnil Vodnik imeti za zgled, doslej nisem našel prepričljivega argumenta za identifikacijo »mojstra pevcev« s Homerjem. Princeps poetarum je seveda Homer, vendar Vodnik ne govori o princu/knezu ali kralju, temveč o mojstru. Ta oznaka pa bolj kaže na Horacija kot vrhovni zgled oblikovnega mojstrstva. 570 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 prevod Iliade, ki ga je (za zdaj v odlomkih) prispevala Jelena Isak Kres, je sodobnemu slovenskemu bralcu ta hip najbrž najbolj živ dokaz, kako lahko moderna stilizacija tradicionalne oblike (heksameter) obudi preteklost, ki je nismo imeli. Pričujoči prispevek nima velikih pretenzij. Ni prispevek k teoriji kanona, tudi ne k zgodovini antičnih in renesančnih kanonizacijskih praks. Omejil sem se na tri primere, ki ob prelomnih točkah starejše evropske književnosti dokazujejo, da literarni kanoni sami po sebi niso pojav, ki bi ustvarjal in perpetuiral zgolj razmerja politično-ekonom- ske in institucionalne moči, temveč – kot je poudarjal že disident »revolucije 1968« Theodor Adorno – tudi izraz avtonomije in kritičnega odnosa do družbenega okolja, ki ga ima literatura že s tem, da sploh obstaja; politična prevrednotenja kanona, ki se ne ozirajo na zgodovinske učinke pojava in na avtonomijo umetnosti, so zgolj hrbtna stran najbolj rigidnih institucionalnih pojavov, saj jim v praksi sledijo.24 Ideološko po- larizirane razprave o literarnih kanonih, ki vprašanje podrejajo politični konjunkturi, so od vsega začetka izhajale iz Združenih držav Amerike25 in so Evropo dosegale v obliki razredčenih pljuskov, ki so povečini prihajali po akademskih poteh. Ko beremo najno- vejše ameriške prispevke k tej temi, se pogosto zazdi, da akademska skupnost nekdanje velesile na ramenih literature še vedno (ali morda najbolj ravno zdaj) bije lokalni boj s travmami ameriškega imperializma, Evropa pa v tem boju uprizarja fringe festival in s tem samozvani kulturni imperij zgledno podpira. Kako bodo ti precej amorfni politični procesi učinkovali na šolske kurikule pri pouku književnosti, je danes še težko predvideti. Najbrž bo na starem kontinentu vendarle obstalo prepričanje, da je treba pri šolskem branju svetovnih klasikov vseh obdobij vztrajati celo v časih, ko so pojmi »kanonična besedila«, »kanonična branja« in »klasi- ki« malodane žalitev za najgloblje občutke politične korektnosti. Motiv za vztrajanje ni to, da so ta besedila po nekakšni inerciji (?) že ves čas del šolskega kanona. Tudi ne, da bi bile njihove estetske in miselne odlike empirično dokazljive in univerzalne. Korist kanoničnih klasikov, v našem primeru seveda tudi slovenskih, je v kritičnem zgodovin- skem razumevanju naše lastne kulturne genealogije, stratifikacije kulturnih izkušenj, ki je pripeljala do današnjih oblik miselne in izrazne artikulacije ter do današnjih oblik literarne (in vse druge) kulture. Ravno kanonična besedila se lahko izkažejo za uporaben antidot zoper nereflektiran občutek kulturne samoumevnosti, ki ga šola vedno pogoste- je spodbuja z všečnim relativizmom in sredobežnimi, potrošniškimi izbirami lektire.26 24 Zlasti v postumno izdanem delu Adorno 1984; poskus aktualizacije Adorna in Benjamina (na temo kanona) je Dean Kolbas 2001. 25 »Odpiranje kanona« je tam sprožil konferenčni zbornik Fiedler in Baker 1981; pojem že v izhodišču sugerira politični aktivizem in ne zgodovinsko reflektirane kritične prevetritve. Zanimiv (pretežno anekdotičen) zunanji pogled je Böhler 1998. 26 S tem seveda nimam v mislih, da bi današnja šolska populacija množično in v velikih količinah brala Pindarja in Mallarméja. Kvalitetna sodobna literatura je gotovo – čeprav ne nujno v vseh primerih – boljše vabilo k branju. V mislih imam zgolj to, da je pouk književnosti v zgodovinski perspektivi, četudi v omejenem obsegu ali v antologijski obliki, Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 571 Je to intelektualni elitizem? V kakšnem kotičku splošnega izobraževanja bi se moral najti prostor tudi za to. Še posebno glede na koristi, ki jih vsaki intelektualni skupnosti, če to sploh hoče biti, prinaša kritično in zgodovinsko osmišljeno razumevanje njenih lastnih kulturnih predpostavk. Najsplošnejši demokratični namen splošnega izobraže- vanja pa je bil od nekdaj v tem, da čim širši populaciji omogoča dostop tudi do višjih sfer kulture – in to ravno v izogib socialnemu elitizmu in segregaciji. Razen če je pri- čakovanje, da naj šola med drugim kultivira mišljenje, izraz in estetsko doživljanje, za današnji občutek že preveč staromodno. viRi in liteRatuRa adorno, Theodor, 1970: Ästhetische Theorie. Frankfurt a. M.: Suhrkamp. Bloom, Harold, 1994: The Western Canon: The Books and School of the Ages. New York: Harcourt Brace. ( Zahodni kanon, prev. Nada Grošelj, Janko Lozar. Ljubljana: Literarno- -umetniško društvo Literatura, 2003.) BöHleR, Michael, 1998: Cross the Border – Close the Gap! Die Dekanonisierung der Elitekultur in der Postmoderne und die Rekanonisierung des Amerika-Mythos. Zur Kanondiskussion in den USA. Renate von Heydebrand (ur.): Kanon Macht Kultur. Theoretische, histori- sche und soziale Aspekte ästhetischer Kanonbildungen. Stuttgart, Weimar: J.B. Metzler. 483–503. citroni, Mario, 2003: Canoni di autori antichi: alle origini del concetto di classico. Polymnia. Studi di Filologia Classica 1. 1–22. (Angl. različica: The Concept of the Classical and the Canons of Model Authors in Roman Literature. James I. Porter (ur.): Classical Pasts. The Classical Traditions of Greece and Rome. Princeton: Princeton University Press, 2005. 204–234.) de Buzon, Christine, martin, Pierre (ur.), 1999: Ronsard & Muret, Les Amours, leurs Commen-taires. Pariz: Didier Erudition. dean kolBaS, Eugene, 2001: Critical Theory and the Literary Canon. Boulder, Colo.: Westvi-ew Press. dović, Marijan, 2020: Krajnskeh modric prebujenje: začetki slovenske posvetne poezije. Jezik in slovstvo 65/3–4. 85–114. FiedleR, Leslie, Baker, Houston (ur.), 1981: English Literature: Opening Up the Canon. Baltimore: Johns Hopkins University Press. FoRd, Philip, 2013: The Judgment of Palaemon: The Contest between Neo-Latin and Vernacu- lar Poetry in Renaissance France. Leiden, Boston: Brill. gantar, Kajetan, 2009 (prev., opombe in spremna beseda): Heziod: Teogonija, Dela in dnevi. Ljubljana: Modrijan. HadjiMicHael, Theodora A., 2019: The Emergence of the Lyric Canon. Oxford: Oxford University Press. HaRdie, Philip, 1993: The Epic Successors of Virgil: A Study in the Dynamics of a Tradition. Cambridge: Cambridge University Press. s splošnoizobraževalnega stališča nenadomestljiv in ga ni smiselno mešati s privzgajanjem bralnih navad kot takih. 572 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 iSak kreS, Jelena, 2009 (prev. in spremna študija): Vpletel bom belo vijolico. Antologija helenističnega epigrama. Ljubljana: KUD Logos. juvan, Marko, 1994: Slovenski Parnasi in Eliziji: literarni kanon in njegove uprizoritve. Marko Juvan, Tomaž Sajovic (ur.): Individualni in generacijski ustvarjalni ritmi v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. (Obdobja 14.) Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. 277–315. juvan, Marko, 2009: Svetovni literarni sistem. Primerjalna književnost 32/2. 181–212. juvan, Marko, 2012: Prešernovska struktura in svetovni literarni sistem. Ljubljana: Literarno- -umetniško društvo Literatura. juvan, Marko, 2016: Svetovljenje nacionalnega pesnika in asimetrije prevajanja: Prešernov primer. Marijan Dović (ur.): Kulturni svetniki in kanonizacija. Ljubljana: Založba ZRC. kaStelic, Jože, 2000. Umreti ni mogla stara Sibila. Prešeren in antika. Ob dvestoletnici pesni-kovega rojstva. Ljubljana: Modrijan. legiŠa, Lino (ur.), 1977: Pisanice 1779–1782. Ljubljana: SAZU. leigH, Matthew, 2010: The Garland of Maecenas (Horace, Odes 1.1.35). Classical Quarterly 60. 268–271. MaRinčič, Marko, 2008 (prev., komentar in spremna študija): Sapfo: Pesmi. Ljubljana: KUD Logos. MaRinčič, Marko, 2010: »Klasična izobrazba«: poskus rekontekstualizacije. Sodobna pedago- gika 61/4. 38–50. MaRinčič, Marko, 2011: Križ nad slovansko Trojo. Latinski palimpsesti v Prešernovem Krstu pri Savici. Ljubljana: Slovenska matica. MaRinčič, Marko, 2018: Farming for the Few: Early Slovenian Reception and Translation of Virgil. Susanna Braund idr. (ur.): Virgil and His Translators. Oxford: Oxford University Press. 166–182. MaRinčič, Marko, 2020: Evropska »večjezičnost« in klasična jezika. Keria: Studia Latina et Graeca 22/1. 107–124. MaRinčič, Marko, 2021: Latinska res publica litterarum pod avspiciji božanskega Homerja. Keria: Studia Latina et Graeca 23/1. 155–175. movrin, David, 2017: Zakopane Metamorfoze dr. Joža Lovrenčiča. Keria: Studia Latina et Graeca 19/2. 65–80. [MuRet, Marc-Antoine], 1597: M. Antonii Mureti ... orationum volumen secundum. Ingolstadt: D. Sartorius. pFeiFFeR, Rudolf, 1968: History of Classical Scholarship: From the Beginnings to the End of the Hellenistic Age. Oxford: Clarendon Press. Silver, Isidore, 1966: Marc-Antoine de Muret et Ronsard. Lumières de la Pléiade. Neuvième stage international d’études humanistes, Tours 1965. Paris: Vrin. 33–48. stRoH, Wilfried, 2017: Latein ist tot, es lebe Latein! Kleine Geschichte einer großen Sprache. Berlin: List. sullivan, Michael B., 2021: Horace’s Programmatic Priamel. The Journal of Roman Studies 111. 1–25. V tisku. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 573 Jelena Isak Kres Ljubljana jelena.isak.kres@gmail.com Starogrška epika v šolskih klopeh: didaktični pristop k starodavnim epom Prispevek ponuja tematske razmisleke ob Homerjevi Iliadi , ki lahko služijo kot didaktični predlogi za diskusijski pristop k poučevanju starogrške epike. Osredotoča se na možnosti pogovora o pomenu in vsebini Iliade kot ne le ključnega besedila antičnega, ampak tudi kot ene izmed najvplivnejših knjig sodobnega zahodnega sveta, s katero se začenja kanon evropske književnosti in ki je še danes aktualna. Glavni cilj prispevka, ki predlaga nekaj možnih tem za diskusijo, je motivirati mlade za branje, zato predlaga tudi nekaj konkretnih odlomkov, primernih za prvo seznanitev s tem, sicer dokaj zahtevnim besedilom. 1 Pomen Iliade Če želimo mlade ljudi motivirati za branje Homerja, se moramo najprej vprašati, ka- kšen je pomen spoznavanja teh besedil in ukvarjanja z njimi, nato pa ponuditi tudi ne- kaj praktičnih možnosti, kako mladim približati homerske epe, da jih bodo morda celo vzeli v roke. Eden od načinov, ki lahko vzbudijo zanimanje, je predstavitev besedila s pomočjo diskusije o nekaterih temah, ki so ne le teoretično privlačne ali večno aktual- ne, ampak nas lahko tudi dejansko spodbudijo k branju. Če je torej med našimi cilji na prvem mestu osvežitev in poglobitev poznavanja teh vsebin ter njihovih ključnih poj- mov, ki jih dijaki do neke mere že poznajo, pa je naša naslednja želja tudi to, da skupaj z njimi morda naredimo še korak dlje. Prva srečevanja s Homerjevo Iliado lahko na mlade, ki so popolnoma nepripravljeni, učinkujejo tudi odvračajoče, saj gre za delo, ki ne samo, da je precej obsežno in še verzno, ampak od bralca za povrh zahteva tudi določeno predhodno poznavanje mi- tološkega ozadja in vsaj nekaterih imen, ki jih nosijo protagonisti trojanske vojne. Če se branja lotijo brez vsakega predznanja, se namreč lahko zgodi, da se zaradi velike množice podatkov, ki jih zasuje že na prvih straneh, v njih vzbudi neprijeten vtis preve- like zahtevnosti in vsebinske neprivlačnosti, še posebej v današnjem času, ko sodobne elektronske naprave s svojimi spletnimi orodji pospešeno šibijo sposobnost dolgotrajne zbranosti in pozornega branja zahtevnejših besedil. Mladi bralci, pa tudi starejši, marsikatero knjigo, ki jo vzamemo v roke, začnemo brati tako, da nepotrpežljivo preskočimo uvod ali spremno besedo in se polni zaupanja v 574 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 avtorjevo veščino kar takoj prepustimo vsebini samega besedila, kar se pri denimo so- dobnem romanu ali poeziji pogosto izkaže za pravi pristop, saj tako najprej spoznamo stvar sámo, nato pa navdušenje nad spoznanim samodejno spodbudi našo radovednost, zaradi katere nazadnje preberemo ne le knjigo do konca, ampak tudi še kaj več, denimo spremno besedilo ali druge podatke o knjigi in avtorju. Pri Iliadi pa je, preden se poto-pimo vanjo, skoraj nujno poznati vsaj nekaj predhodnih podatkov, kajti sicer se lahko zgodi, da bomo že pri prvem odstavku, s katerim smo potegnjeni in medias res, obvi- seli v negotovosti in se bomo, izgubljeni sredi grškega vojaškega tabora in dogodkov izpred mnogih tisoč let, neprestano zapletali v klobčiče vprašajev in vprašanj ter knjigo nazadnje celo odložili. Kako torej motivirati mlade za branje te epsko dolge knjige? Kako doseči zanimanje, da bodo knjigo resnično vzeli v roke in je ne odložili že po prvih nekaj straneh? Tega izziva se morda lahko lotimo kar z vprašanjem: zakaj – po njihovem mnenju – je bila Iliada že v antiki tako pomembno besedilo? Kako to, da so ob njej celo majhne otroke učili branja in da je tudi pri izobrazbi starejših imela nekakšen poseben, skoraj sveti status, tako da je skozi vsa stoletja antike predstavljala temelj ne le starogrške, ampak tudi helenistične in rimske izobrazbe? Pa ne samo to, s Homerjem so se ukvarjali tako znanstveniki tedanjega časa, tj. filozofi, kakor tudi besedni umetniki, kot so dramatiki in lirični pesniki, ki so snov za svoja dela zelo pogosto črpali prav iz njegovih epov. Ajshil, kot vemo, je svoje drame imenoval »drobtinice z bogato obložene Homerjeve mize«, slikarji in kiparji so svoja dela ustvarjali po Homerjevih opisih, v Atenah pa je obstajal celo zakon, da morajo rapsodi na vsakih panatenejskih svečanostih obvezno recitirati Homerja (West 1999: 364). Epika je utelešala srž kulturnega izročila Grkov (Whitmarsh 2013: 55), preko njih pa tudi Rimljanov, Homer kot temeljni in vzorčni epik pa je zato pomembno vplival na duha in mišljenje grško-rimske kulture. Slava te znamenite knjige pa se ni ustavila s koncem antike. Delo, ki stoji na samem začetku starogrške književnosti (Latacz 1998: 15), se ni vzpostavilo le kot standard in temelj grške, helenistične in rimske izobrazbe, ampak je že od renesanse dalje imelo tako močan vpliv na vso dosedanjo evropsko kulturo, da se Iliado še danes označuje za eno od ikoničnih, če ne celo za najvplivnejše literarno delo zahodnega sveta. Zares, na svetu je malo besedil, ki so tako vplivna kot Iliada. Toda zakaj je ravno ta zgodba postala tako pomembna in znamenita? Zakaj se je denimo tudi Aleksandru Velikemu zdela tako ključ- na, da jo je imel s seboj na vseh svojih vojaških pohodih in jo je, kot pravijo legende, imel pod vzglavjem celo ponoči med spanjem? Kako to, da je v antičnem svetu predstavljala nekakšno ustreznico bibliji krščanskega sveta (Dukat 1987: 7)? Zakaj je imela znamenita Aleksandrijska knjižnica na svojih policah tako ogromno število komentarjev in študij- skih del, posvečenih izključno tej, tedaj tako zelo eminentni knjigi? In zakaj je ta dolga epska pesnitev, napisana v skoraj 15.700 strogo in natančno formuliranih heksametrih, veljala za toliko pomembnejšo od drugih del in tudi od Odiseje? Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 575 Odgovor na ta vprašanja se seveda ne more skrivati nikjer drugje kot v sami vsebini te knjige. Zato je naš naslednji korak vprašanje, o čem sploh pripoveduje zgodba, ki tako silno odmeva skozi vsa ta tisočletja? Če smo z vpraševanjem po vzrokih tolikšne- ga slovesa, kot upamo, vzbudili nekaj začetnega zanimanja, pa bomo zdaj lahko tudi preizkusili, kaj učenci o njej že vedo. Ni nam treba skrivati pričakovanj, da bodo na to vprašanje v večji ali manjši meri znali odgovoriti vsaj nekateri, če že ne skoraj vsi. Celo tisti, ki jim domače okolje ne zagotavlja dovolj spodbude pri razvijanju splošne izobrazbe, se zgodbe morda spomnijo iz šole, morda pa so kaj izvedeli tudi preko dru- gih knjig ali pa iz ogledov filmov in obiskov gledališča. Ko dijaki povedo nekaj svojih odgovorov, se lotimo še skupnega kratkega povzetka bistvenih točk, ki opredeljujejo osnovno zgodbo. 2 Kratka vsebina O čem torej govori Iliada? Od mlajših otrok, ki jim zastavimo to vprašanje, neredko dobimo odgovor, da zgodba Iliade pripoveduje o trojanski vojni. Mnogi poznajo celo predzgodbo, ki razloži, kako je do te vojne sploh prišlo: zaradi »jabolka spora«, ki ga je med svate na poroki Ahilovih staršev vrgla nepovabljena boginja prepira Erida – ker je bilo to jabolko namenjeno kot nagrada najlepši, so se zanj sprle tri nečimrne bogi- nje: Zevsova žena Hera, boginja modrosti Atena in boginja ljubezni Afrodita. Najbrž ni nikogar, ki ne bi vedel, kakšno zvezo imata to lepotno tekmovanje in zlato jabolko kot njegova glavna nagrada z začetkom trojanske vojne, pa kljub temu povejmo. Smr- tnik Paris, ki je bil izbran za razsodnika, je jabolko prisodil Afroditi, ta pa je Parisu v zahvalo omogočila zvezo z najlepšo žensko tedanjega sveta, lepo Heleno. Toda Paris je bil Trojanec, Helena pa Grkinja, ki je prebivala v Sparti in je bila že poročena, zato je moral Paris ponjo odpluti in jo ugrabiti. Ugrabitvi, kot vemo, je sledila vojna, v kateri so šli Heleninemu dotedanjemu možu Menelaju v pomoč nad Parisa in njegovo ugrabljenko kar vsi Grki, ki so nazadnje v tej vojni s pomočjo trojanskega konja tudi zmagali in požgali nesrečno Trojo. Dijaki običajno že vedo ne le, da Iliada pripoveduje o tej vojni, ampak tudi to, da se njeni dogodki odvijajo šele v zadnjem, desetem letu te vojne. Toda ko jih povprašamo, kaj točno se dogaja v tej zgodbi in kako se zadeva konča, pa se lahko zgodi, da odgovor poznajo le redki. Marsikdo je celo presenečen, ko izve, da Iliada ne le, da ne obravnava začetnih dogodkov kot sta jabolko spora in Parisova ugrabitev Helene, v njej ni niti prvih devetih let trojanske vojne, pa tudi samega znamenitega konca ni: ni trojanskega konja, ni Ahilove pete, ni goreče Troje. Iliada torej ne opisuje ne začetka ne konca, pa tudi večine desetletne trojanske vojne ne, ampak se njeno dejanje osredotoča na zgolj slaba dva meseca časovnega razpona znotraj zadnjega leta te vojne, medtem ko so pre- ostalo snov obravnavale druge, danes izgubljene pesnitve pod skupnim imenom »epski 576 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 cikel« (Cline 2013: 9). Sam naslov »Iliada«, ki pravzaprav pomeni ‘pesnitev o mestu Ilion’ oziroma ‘pesnitev o Troji’, je torej do neke mere zavajajoč, saj, kot je izpostavil že Aristotel, Iliada obravnava le manjši del same trojanske vojne (Graziosi 2016: 72). Medtem ko je bilo starogrškemu občinstvu vse to zelo dobro znano že vnaprej, pa da- našnji bralec ob prvem soočanju nujno potrebuje vsaj nekaj tega uvoda. Zgodba sama se začne s temo, ki je današnjemu času bliže, kot bi si mislili, in sicer z epidemijo kužne bolezni, ki se je v desetem letu trojanske vojne nenadoma začela širiti po grškem vojaškem taboru, utrjenem pod veličastno in že deset let vsem napadom trdno kljubujočo Trojo. To kugo spretno opiše srhljivi zaključek enega od verzov v začetku prvega speva: smrt po ljudeh je kosila. To nadlogo je, kot kmalu izvemo, nad grške vojščake sklenil poslati sam bog Apolon. Neizprosnost, s katero je bolezen po- bijala vojake, je v grških poveljnikih vzbudila strah, da se bodo zaradi nje morali prav kmalu odreči obleganju Troje in se neslavno vrniti domov. Od kod božja togota in posledična kuga Grki izvedo od svojega vedeža Kalhanta: kriv je kralj Agamemnon, Menelajev brat in vrhovni poveljnik celotne grške vojske. Kaj je zakrivil? Nespoštljivo in grobo je zavrnil ostarelega svečenika, ki je iz enega od bližnjih mest prišel z dragoceno odkupnino, da bi od Grkov odkupil svojo hčer Hrizej- do. Hrizejda je bila ena od ujetnic visokega rodu, ki so si jih grški poveljniki običajno razdelili kot nagradni plen po tem, ko so oplenili katero od manjših okoliških mest. Tudi v spopadu s samimi Trojanci se je včasih zgodilo, da je kak zajeti vojak v zameno za izpustitev zmagovalcu ponudil odkupnino. Kakor beremo v šestem spevu, Agame- mnon takim odkupom ni bil naklonjen. Pravica zavrniti tak posel je bila sicer legitimna poteza herojske etike, kjer se je uboj sovražnika zdel smiselnejši od njegove izpustitve. Toda v primeru svečenikove hčere je bilo drugače, saj je grški vedež Kalhant javno razglasil, da je bila Agamemnonova arogantna zavrnitev svečenika in njegove odku- pnine bogoskrunsko dejanje in vzrok, zaradi katerega Apolon te dni na grško vojsko strelja puščice kužne epidemije. Zato je Agamemnon primoran pokoriti se Kalhantovi interpretaciji božje volje, tako kot se ji je pokoril že nekoč, ko je še pred odplutjem na vojno žrtvoval svojo lastno hčer Ifigenijo zato, da so bogovi grškim ladjam poslali veter za pot v Trojo. Agamemnon, ki je s tem izgubil ljubljeno priležnico, je zato takoj zahteval, naj mu Grki v zameno za to izgubo podarijo katero od deklet, ki so ob delitvi plena pripadla njim. Ob tem lahko opazujemo tudi, kako je bil položaj ženske v antiki srhljivo popredmeten in izenačen tako rekoč s tržnim blagom. Ahil, najmočnejši junak in vojaški poveljnik v Agamemnonovi vojski, ki je spodbudil Kalhantovo razglasitev Apolonove volje, pa se temu upre, saj je »plen« že zdavnaj razdeljen in ga ne gre zdaj deliti znova. Takšna Ahi- lova nepokorščina je bila za Agamemnona ponižanje, še hujše od same izgube dekleta, zato se Ahilu maščuje tako, da zase vzame prav njegovo dekle Brizejdo, ki jo je tudi Ahil prejel kot častni plen po neki bitki. S tem je globoko prizadel Ahilovo čast – čast Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 577 pa je bila dobrina, ki je bila od bojevnikov cenjena bolj kakor vse drugo. Za primer: Ahil je že pred odplutjem v Trojo vedel za prerokbo, da bo, če odpluje, umrl mlad, a slaven, če pa ne odpluje, pa bo doživel visoko, a neslavno starost. Ahilove zavestne odločitve, da žrtvuje velik del življenja za to, da se o njem lahko še danes pogovarjamo, zato niti ni tako težko razumeti. Izbral je kratko, a slavno življenje. Tako se Iliada pravzaprav začne s sporom med vrhovnim poglavarjem vojske, Agame- mnonom, in najmočnejšo vojaško silo te vojske, Ahilom. Agamemnona v tem sporu pomiri šele maščevanje Ahilu, Ahil pa je posledično neutolažljivo jezen in užaljen. To je torej tista jeza, s katero se – in nikakor ne po naključju – začne znamenita prva beseda prvega verza prvega speva: Jezo, boginja, zapoj, zamero Pelida Ahila. Prav okrog te jeze se bo ves čas sukala pripoved Iliade. Užaloščeni Ahil nato sklene, da se ne bo več bojeval za kralja Agamemnona. Da pa bi njegov izstop iz boja kralja zares prizadel, ga morajo Grki občutiti. Zato se Ahil obrne na svojo mater, boginjo Tetido, in jo prosi, naj pri vrhovnem poglavarju bogov Zevsu skuša doseči premoč Trojancev. Smisel te Ahilove prošnje je seveda v tem, da bi Agamemnon spoznal, kako težko mu bo dobiti vojno, če bo v njej »stavkal« njegov najmočnejši vojak s svojo vojsko. S tem, ko je Agamemnon vrnil ujetnico Hrizejdo, so bili Grki sicer rešeni kuge, toda hkrati je nad njimi začela viseti nova grožnja, saj ne le, da se je iz boja umaknil njihov najmoč- nejši vojak, ampak bo za povrh njegova mati kaj kmalu Zevsa poprosila še za dodatno trojansko premoč nad Grki. Tetida bo namreč svojo obljubo sinu izpolnila takoj, ko se Zevs vrne iz Etiopije, kjer je – verjeli ali ne – trenutno na nekem slavju. Na kratko: Iliada se nadaljuje tako, da Zevs Tetidi ustreže in Grki začno izgubljati. Agamemnon je tako pozneje primoran pobotati se z Ahilom, toda Ahil ga zavrne. Na- zadnje gre Grkom že tako slabo, da se Trojanci v bojih nevarno približajo njihovim ladjam – če se zgodi, da jih dosežejo in požgejo, Grki ne bodo mogli več niti pobegniti domov. Zdaj je Ahil primoran popustiti in dovoliti, da se v boj podajo vsaj njegovi vojaki, če se že on sam noče. Namesto Ahila jih bo v spopad popeljal Ahilov najljub- ši sobojevnik Patroklos. Da bi dvignil moralo in prestrašil nasprotnike, se Patroklos preobleče v Ahilovo bojno opremo, a v bitki pade pod roko najmočnejšega trojanske- ga bojevnika Hektorja. Zdaj, ko je izgubil najboljšega prijatelja, Ahil doživi preobrat: njegova jeza na lastnega kralja se preobrne v jezo na Trojance. Vrne se v boj in ubije Hektorja. A to mu ni dovolj, maščevalno se znese tudi nad njegovim truplom, ki ga sklene onečastiti in – nezaslišano – pustiti brez pokopa. Toda Hektorjev oče, ostareli trojanski kralj Priam, se neoborožen pogumno odpravi do svojega smrtnega sovražnika Ahila in ga prosi za sinovo truplo. Med pogovorom z ostarelim kraljem se v okrutnem Ahilu zgodi še en preobrat, da vendarle začuti usmiljenje in očetu preda sinovo truplo. S Priamom sklene celo nekaj dni premirja, da Trojanci lahko izvedejo primeren pokop svojega najmočnejšega vojaka. Tu, kmalu po presunljivem prizoru Ahilove spreobrni- tve in po Hektorjevem pokopu, se Iliada konča. 578 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 3 Iztočnice za pogovor pred branjem Zgodba v osnovnih obrisih je torej relativno preprosta. Ahilova jeza (na kralja) in po- zneje Ahilova žalost (za prijateljem), ki se prelevi v maščevanje (nad sovražnikom) in nazadnje še v odpuščanje (sovražniku). Ključni dogodek pa je Hektorjeva smrt, ki nakaže bodoči padec Troje. Je to to? Bolj ali manj, le da je vmes ogromno bojev, ran, krvi in smrti. Bojni vozovi, rožljanje orožja, oklepov, puščic. Nekaj akcije, pa katalog grških ladij, ki so se udeležile bitke, pa nekaj prizorov iz življenja v vojaškem taboru pod mestom, pa tudi iz življenja kraljeve družine v utrjeni trdnjavi nad mestom, pa še več bojev. Sem pa tja čudovita prispodoba iz narave ali fascinanten opis starodavnega življenja, kakršen je tisti, naslikan na božanskem ščitu, ki ga za Ahila izdela bog He- fajst. Toda kaj je v tej zgodbi tako zanimivega, da jo beremo in se o njej pogovarjamo še po toliko tisočletjih? Iliada je besedilo, ki v prvi vrsti obravnava vojno in njene heroje (Silk 1987: 61). Toda čemu bi se kdorkoli hotel navduševati nad vojno, ki ji je edina vrednota uspeh v boju, vse drugo pa je zanjo bodisi bojni plen bodisi sredstvo za doseganje vojaške slave? Vojna kot žalostno stanje dolgotrajne norosti se zdi prej nekaj, čemur bi se bilo treba za vsako ceno izogibati. Iliada pa je ep, ne le prežet z vojaško tematiko, ampak se zdi nad njo tudi izjemno fasciniran. Vojna kot srž dogajanja učinkuje kot nekaj atrak- tivnega, z neverjetnim zanimanjem in navijaštvom za eno ali drugo stran jo pozorno spremljajo tudi sami bogovi, kakor da bi gledali napeto nogometno tekmo. Medtem ko drugi bogovi bodisi spletkarijo bodisi samo gledajo, je Zevs tisti, ki odloča o končnem razpletu spopadov. Kljub temu je za smrtne bojevnike vojaška slava vrlina, po kateri je treba stremeti. Najmočnejši junaki so v središču pozornosti kot nekakšni super heroji, vredni vsega občudovanja. In zagotovo je bila ena od nalog stare vojaške epike prav to: slaviti junake, ki blestijo v vojaških veščinah, pokajo od moči in poguma in s svojo okrutnostjo zase in za svoje prigrabijo kar največ plena. Med katerega, kot smo videli, štejejo celo ženske ujetnice. Zato bi bil na tem mestu morda smiseln razmislek o tem, kaj je danes drugače? Z žensko kot bojnim plenom se ni mogoče več ravno postavljati, a vojne, tudi krvave, še vedno obstajajo, pa čeprav je marsikatera vojna svoje sredstvo vojaških napadov preobrazila v zgolj finančne napade. Ali bi smrt kot posledico eko- nomskih okoliščin (npr. smrt preutrujenega tovornjakarja) lahko umestili v kategorijo vojnih žrtev finančnih bitk? Kakšna so moderna ujetništva, suženjstva? Kaj je danes bolje? Je kaj tudi slabše? In kaj je danes vojni plen? In Homer, ali pravzaprav slavi najokrutnejše značaje človeškega rodu? Četudi je danes marsikaj drugače, je mnogokaj tudi strašljivo enako kot v antičnih časih – človek se vojni še vedno ni odrekel in že samo to je ugotovitev, vredna minute molka. Še vedno divjajo mnoge vojne, za različne cilje. In enako kot se zdi nesmisel, da ljudje padajo in mesto gori zaradi nekega zlatega jabolka ali neke ugrabitve, se lahko zdi Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 579 nesmisel tudi boj iz prenekaterih drugih, enako egoističnih razlogov. In prav to je eden od ključnih premislekov, ki jih Iliada med vrsticami posreduje skozi stoletja. Njena zgodba res pripoveduje o vojni, vendar ta ista zgodba hkrati slika preštevilne grozljive in tragične posledice te vojne. Prav zato nekateri Iliado označujejo celo kot protivojno besedilo. Ob branju smo priče ogromnemu številu pobitih, ki padajo pred našimi očmi, ter srhljivo natančnim opisom puščic, ki se zarijejo v mehki vrat. Ravnica je polna trupel, po bojišču se sprehaja Smrt, do ramen poškropljena s človeško krvjo, in prek bojnega vrišča vleče bojevnike, nekatere ranjene, druge brez ran, tretje že mrtve. Vojno slavo in čast tako nenehno zatemnjuje tragedija vojne, ranjeni in mrtvi junaki, zapušče- ne žene, starši in otroci. Iliada tako vojno hkrati slavi in razkrinkava v vsej njeni bedi. Tu lahko, če imamo čas, navedemo dva primera. Prvi primer je iz enajstega speva, kjer srečamo vojaka Ifidamanta, ki se je boril na trojanski strani in ki se je spopadel z Aga- memnonom. Vojak, ki je v celem epu omenjen samo na tem edinem kratkem mestu, je v boj prišel dan po svoji poroki, da je nato lahko padel pod Agamemnonovim mečem. In takih tragičnih usod je še mnogo. Zakaj? Res samo zaradi Parisa in nekdanje Mene- lajeve žene? Ali pa so v resnici krivi bogovi, ne le boginja prepira Erida, ampak tudi maščevalno razpoloženi Hera in Atena, ki sta izgubili lepotno tekmo in zato Trojo na smrt sovražita? Pripetljaj, ki še bolj eksplicitno razgalja vso nesmiselnost vojne, najdemo v tretjem spevu Iliade, kjer smo priče presenetljivo provokativni Parisovi pobudi. Paris namreč predlaga način, kako bi vojno lahko zaključili po hitrem postopku in to prav ti, ki so zanjo direktno odgovorni. To sta seveda on sam, ugrabitelj Paris, in oškodovanec, He- lenin mož Menelaj. Kdor zmaga, naj odpelje Heleno in njeno premoženje, medtem ko naj vsi drugi hitro sklenejo mir in končajo vojno. Vojski na obeh straneh sta navdušeni, da je nastopilo premirje in da bo dvoboj prinesel konec spopadov ter odločil konec vojne. A žal se ne izteče tako. Zakaj? Zaradi bogov seveda. Kako se izteče dvoboj? Prizor tik pred začetkom z napetostjo spremljajo prav vsi, ne le vojaki ene in druge strani, ampak s trojanskega obzidja tudi sam trojanski kralj Priam. Tam je tudi Helena, ki Priamu pojasnjuje, kdo je kdo v grški vojski. Pokaže mu Agamemnona, Odiseja in druge vojake, ki jih pozna še iz Grčije. Nato se začne dvoboj med Parisom in Menela- jem. A sredi spopada očitno šibkejšega Parisa pred gotovo smrtjo v zadnjem hipu reši boginja Afrodita. Zavije ga v oblak megle in ga prenese v notranjost trojanske kraljeve hiše. Menelaj besen ostane brez nasprotnika in Agamemnon razglasi zmago. Toda bo- ginja Atena in Hera nočeta konca vojne, želita si porušene Troje. Zato Atena nagovori Trojanca Pandara, naj strelja na Menelaja. S tem je premirje prekinjeno in znova se razplamti vsesplošni boj. Tudi ta prigoda ponuja možnosti za razmislek in primerjave z današnjim časom. Iliada tu ne bi mogla jasneje prikazati žalostnega nasprotja med navadnimi smrtniki in bo- govi: v tem ko bodo umrljivi protagonisti trojanske vojne znova prepuščeni brutalnim 580 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 božjim spletkam, bodo bogovi po obnovitvi spopadov še naprej lahko uživali v navi- jaštvu za določeno stran ali za svojega človeškega favorita, še naprej bodo obiskovali svoja slavja in uživali svoja nesmrtna življenja ter krojili spopade, v katere sicer sem pa tja celo posežejo, a jih, tako kot sodobne bogate voditelje vojn, kaj hujšega v njih ne more doleteti. Iliada tako ni le knjiga o vojni, ampak je knjiga o vseh vojnah, pa tudi knjiga o lepoti, krhkosti in dragocenosti miru. Sredi krvavih spopadov nam pripoved večkrat postreže s kontrastnimi podobami idiličnega miru. Takšen je opis Ahilovega ščita, na katerem srečamo tudi opis dveh mest, eno je v vojni in drugo v miru. Podobno kontrasten je tudi prizor, ko Hektorjeva žena pripravlja kopel za svojega moža, ki pa se iz bitke ne bo vrnil nikoli več – potem ko se je Hektor od nje in sinka dojenčka že bil poslovil v ganljivem slovesu, bo kaj kmalu padel pod Ahilovo roko. Zgodba tako še zdaleč ne govori samo o vojni, ampak je Homer z njo segel na vsa po- dročja človeškega življenja – ne gre le za egoizem častihlepnega in okrutnega Ahila, ki je šele po toliko pomorjenih sovragih prvič začutil sočutje do sočloveka, nič boljši pa ni niti sam Agamemnon, ki je pri bojih zmeraj zadaj, pri delitvi plena pa mu kot kralju vselej pripade največji delež. V Iliadi srečamo različne človeške značaje, življenjske zgodbe in prijateljstva. Vojna kot strast, ki se slej ko prej izkaže predvsem kot tragedija neizmernih razsežnosti. Bogovi so po eni strani zelo človeški, saj so – če izvzamemo njihovo nesmrtnost, moč in kraj bivanja na Olimpu – ljudem skoraj povsem enaki, po drugi strani pa so od ljudi moralno celo še slabši, saj brez kančka občutka krivde odločajo o njihovem življenju in smrti in so neverjetno podobni nekaterim sodobnim, podobno vsemogočnim bogatim odločevalcem, ki se brezvestno igračkajo z usodami človeških življenj. Celo podkupovanje jim ni tuje: v Iliadi namreč ne srečamo le (p) odkupnin, ki bi jih z veseljem plačali ljudje, denimo bogati očetje za izpustitev svojih zajetih sinov ali hčera,1 ampak za svoje usluge podkupujejo tudi bogovi, spomnimo se samo Here, ki v štirinajstem spevu podkupi boga Spanca, saj si želi uspavati Zevsa, da bi sama medtem lahko pomagala Grkom. Navsezadnje so že tri boginje nekoč podku- povale Parisa. V Iliadi je vse to in še veliko več – večne teme, ki so privlačne in pomembne še po toliko stoletjih. Unikaten, tri tisoč let star način pripovedovanja v verzu kljub svojemu nenehnemu ponavljanju ni enoličen, ampak očara in začara ter nas zaprede v staro- davnost, ki je hkrati daleč in blizu. In seveda ni v središču samo vojna, ampak sredi nje kleči človeško življenje v vsej svoji krhkosti, krutosti in lepoti. Hektorjeva žena, ki v zatišju visokega doma tke lep, dvoslojni škrlat z uvezenim pisanim cvetjem in še ne ve za smrt svojega moža ter mu sklene pripraviti toplo kopel za po bitki. Tudi He- lena tik pred Parisovim spopadom z Menelajem tke dvoslojni škrlat, ki bo prikazoval spopade Grkov in Trojancev. Čudoviti prizori iz vsakdanjega življenja v miru, upodo- bljeni na Ahilovem ščitu. Slikovite prispodobe iz pradavnine, ki opisujejo lov na leva, 1 Ne le omenjeni svečenik Hrizes v prvem, ampak denimo tudi Adrestov oče v šestem spevu. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 581 hudournike, ljudi v mestu, mornarje na ladji, pastirje v gorah, bujne gozdove in še in še. Minljivo človeško življenje, podobno listju na drevju: Z rodom ljudi je tako kot z listjem, ki raste na drevju. Listje se z vetrom ospe po tleh, a brsteče vejevje znova požene se v rast, ko pride obdobje pomladi – isto je z rodom ljudi, tu raste, drugod oveneva. (6.146–159) Eno stvar pa je treba izpostaviti še bolj kot vse drugo. Čeprav je Iliada ep, v katerem spopad za Trojo spremljamo prvenstveno skozi grške oči, je junak, ki si nezmotljivo pridobi največ bralskih simpatij, Trojanec. Seveda govorimo o Hektorju, ki se bojuje za svojo domovino in nikakor ni značaj, ki bi bil predvsem sebičen, kot sta Ahil ali Aga- memnon. Hektor je dobri sin, ljubeči soprog in oče ter zvesti prijatelj. Njegova edina pomanjkljivost je morda slabša vojaška taktika (Homer 2017: 201), a še celo ta njegova šibkost skupaj z dejstvom, da v moči ni kos Ahilu, ni nič v primerjavi s tem, da so bo- govi tisti, ki so odločili, da mora Troja pasti. S Hektorjevo smrtjo je jasno, da se bo to tudi zgodilo, čeprav še ne v Iliadi. In prav v tem se skriva veličina človečnosti te knjige, namreč da bralci, ki so sicer primarno vpleteni v zgodbo napadalcev, hkrati spremljajo tudi zgodbo braniteljev. In ni naključje, da se Iliada konča prav s tem, da se največji klavec in najbolj neizprosni borec Ahil ob srečanju s trojanskim kraljem Priamom nazadnje vendarle nauči pogleda skozi oči drugega in v njem najde sebe, ko spozna, da je Hektorjev oče svoje izgubljene otroke ljubil enako kakor njegov in da vojna tudi ob zmagi ne more pomeniti uspeha in sreče, ampak samo neizmerno tragedijo. 4 Predlogi za skupno branje odlomkov Zaželeno je, da dijaki k pouku prinesejo vsak svojo knjigo. Tako jo lahko prelistamo skupaj z njimi in skupaj ugotovimo, da je Iliada razdeljena na 24 spevov. Opazujemo lahko tudi njeno verzno obliko. Tu lahko, če se nam zdi zanimivo, povemo podatek, da so najkrajši spevi obsegali malo manj kot petsto, najdaljši pa malo več kot devetsto verzov. Nato se skupaj odločimo, kateri odlomek bi najraje prebrali. Predlagamo lahko denimo sledeče odlomke (Homer 2017: 42, 81, 170, 246): − Predlog, naj se v vojni borijo le odgovorni za vojno (3. spev, verzi 15–75), − Hektorjevo slovo od žene Andromahe in sina Astianaksa (6. spev, verzi 369–502), − Podoba ščita, ki ga za Ahila izdela kovaški bog Hefajst (18. spev, verzi 478–617), − Obisk trojanskega kralja Priama pri Ahilu (24. spev, verzi 468–676). Pred branjem pojasnimo nekatere podrobnosti iz opomb, npr. da so z imenom Ahajci ali Danajci mišljeni na splošno Grki združene grške vojske, ki je odplula nad Trojo, 582 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 ali pa to, da je Atrid priimek, ki je pomenil ‘Atrejev sin’, torej je šlo lahko za oba brata, bodisi Atrida Menelaja bodisi Atrida Agamemnona. Opozorimo lahko tudi na šest poudarkov v posameznem heksametru (šestomeru), morda lahko nekaj verzov z ozna- čenimi poudarki celo zapišemo na tablo: Jézo, bogínja, zapòj, zaméro Pelída Ahíla, húdo gorjé, nič kóliko rán je zadála Ahájcem, vŕste najdŕznejših dúš je stŕpala v Hádove vêže, kúpe junáških telés pa v tŕganje psòm prepustíla, v lákomno žŕtje ujédam, saj Zévs takó je odlóčil, vsè odkàr sta se pŕvič sporêkla in spŕta razšlà se králj Atríd, vladár, in Ahíl, božánski bojévnik. (1.1–7)2 Nato skupaj preberemo katerega izmed predlaganih odlomkov. 5 Dodatek: starogrška epika na kratko Beseda ep izhaja iz starogrške besede epos, ki pomeni ‘(izgovorjena) beseda’, pa tudi ‘pripoved’. Izraz ep sicer danes uporabljamo za pripovedno poezijo z mitološko ali zgodovinsko vsebino, v starogrškem epu pa je šlo za pripovedne pesmi z junaško ozi- roma herojsko vsebino – v ospredju je torej vojna tematika (Marinčič 2002: 38). Ep je sicer lahko imel tudi poučno vsebino, poleg Homerja je najbolj znan starogrški epski pesnik Heziod, ki je poleg pesnitve o bogovih in junakih ( Teogonija) opisoval tudi človeško delo ( Dela in dnevi). Ustna pripoved je v časih še pred pisavo, knjigo in gledališčem, kaj šele filmom in dru- gimi izraznimi sredstvi, opravljala tudi pomembno performativno vlogo in je ključno omogočala oblikovanje tradicije pripovedne umetnosti (Foley 1995: 1, 29). Homerjeva epa Iliada in Odiseja sta oblikovana v formi natančno dodelanih heksametrov in naj bi nastala v drugi polovici 8. stoletja pr. Kr., se pravi ravno v času, ko naj bi se razvil grški alfabet, toda njun pripovedni izvor zagotovo sega še v čase, ko je bilo zgodbe mogoče pripovedovati predvsem ustno in po spominu. Slednjemu je bilo v pomoč tudi veliko število že vnaprej standardnih fraz in verznih obrazcev, ki so se skozi besedilo večkrat dobesedno ponavljali, kot denimo fraza ko vzšla rožnoprstna je zarja ali pa pridevki, kot jih najdemo v zvezah hitronogi Ahil, lasati Ahajci, dolgosenčnato kopje, jadrne ladje, jadrni konji, sovjeoka Atena in božanski junak Aleksander. Za oba Homerjeva epa velja, da opisujeta čas, ki sega še kakih petsto let globlje v pre- teklost, v mikensko dobo (Marinčič 2002: 38). Materialna kultura, verovanja, družbene ustanove in običaji resda odslikavajo Homerjev čas, a v besedilih so hkrati prisotni 2 Homer 2017: 13. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 583 drobci, ki kažejo na še starejše čase, čase trojanske vojne, katere zgodba najverjetneje ni samo mitološka, ampak v sebi skriva tudi reminiscence na resnične zgodovinske dogodke. Epski pevec se grško imenuje preprosto ‘pevec’ oziroma aojd. V Homerjevi Odiseji najdemo kar dve upodobitvi epskega pevca, kjer lahko vidimo, da so aojdi nastopali ob spremljavi strunskega inštrumenta.3 V poznejših stoletjih pa so epe brez glasbene spremljave ob raznih javnih priložnostih recitirali tudi rapsodi. Če je bil aojd ‘pevec’, je rapsod pomenilo ‘šivalec’. Namreč šivalca zgodb, ki je prav tako kot pevec aojd svojo pripoved sproti »šival« iz vnaprej pripravljenih delčkov zgodb (Marinčič 2002: 38; Nagy 1996: 78). Druga razlaga pa besedo rapsod povezuje s palico, imenovano rabdos, s katero si je recitator dajal takt (Bahn 1979: 7). Kakorkoli, pri epski pesnitvi je šlo za nekaj, kar je na prvi pogled podobno dolgim pripovednim zgodbam sodobnih romanov, na še sodobnejši način pa bi ep lahko opisali kot filmsko serijo, njegove speve pa kot posamezne epizode serije. Zato lahko dijakom vnaprej povemo, da ni nič hudega, če Iliade ne preberejo takoj v celoti. Vnaprej lahko celo dopustimo možnost, da je mnogi morda nikoli ne bodo prebrali in da s tem ni pravzaprav nič narobe. Heretična, kot se lahko zazdi takšna misel, je treba vendarle povedati, da je naš cilj vzbuditi zanimanje; navsezadnje so tudi rapsodi posamezne speve recitirali večer za večerom in se niso nujno skozi celoto prebili zgolj v enem samem dnevu ali noči. Vsekakor bolje, da dijaki preberejo vsaj kak odlomek, kot pa da jih odpor pred verzno vsebino in obsežnostjo knjige že vnaprej odvrne od branja. viRi in liteRatuRa BaHn, Eugene, BaHn, Margaret L., 1979: A History of Oral Interpretation. Minneapolis, MN: Burgess. cline, Erich H., 2013: The Trojan War, A Very Short Introduction. Oxford: Oxford University Press. dukaR, Zdeslav, 1987: Homersko pitanje. Zagreb: Globus. Foley, John Miles, 1995: The Singer of Tales in Performace. Bloomington: Indiana University Press. grazioSi, Barbara, 2016: Homer. Oxford: Oxford University Press. HoMeR, 1951: Odiseja. Prev. Anton Sovrè. Ljubljana: Državna založba Slovenije. HoMeR, 2017: Iliada. Prev. Jelena Isak Kres. Ljubljana: Mladinska knjiga. latacz, Joachim, 1998: Homer, His Art and His World. Prev. James P. Holoka. Michigan: The University of Michigan Press. MaRinčič, Marko, 2002: Antična poezija. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 3 Demodok na Alkinoovem dvoru pri Fajakih, gl. Odiseja 8. 62–83 in 8. 266–369 (Homer 1951: 106–107, 112–115) in Femij na Odisejevem dvoru na Itaki ( Odiseja 1.153–154, 1. 325–327, 22. 330–353 (Homer 1951: 15, 19, 318). 584 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 nagy, Gregory, 1996: Poetry as Performance, Homer and Beyond. Cambridge: Cambridge University Press. Silk, Michael, 1987: Homer, The Iliad. Cambridge: Cambridge University Press. west, Martin Litchfield, 1999: The Invention of Homer. The Classical Quarterly 49/2. 364–382. wHitMaRsH, Tim, 2013: Starogrška literatura. Prev. Nada Grošelj. Ljubljana: Modrijan. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 585 David Movrin Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za klasično filologijo david.movrin@ff.uni-lj.si Ena tridesetina: Iliada v kontekstu celotnega trojanskega mita Homerjeva Iliada postaja v zadnjih letih učiteljem in nadarjenim dijakom dostopna na povsem nov način. Najprej je tu t. i. Baselski komentar (BK), eden največjih dosežkov sodobne grecistike, mednarodni projekt, v okviru katerega bo vsakemu od Iliadinih 24 spevov posvečena posebna knjiga. Ob njem je že nekaj let na voljo tudi svež slovenski prevod, kjer Homer znova spregovori v sodobni slovenščini. Oboje ponuja ustvarjalnim pedagogom in njihovim učencem pri študiju, branju, pouku ter pisanju raziskovalnih nalog možnosti, ki jih še pred desetletjem preprosto ni bilo. Ena od njih je boljše razumevanje Iliade v kontekstu celotnega trojanskega mita. Vzgojen sem bil med klasiki in občutek literarnega užitka sem prvič odkril pri Homerju. (J. R. R. Tolkien: Pisma (142), 2. decembra 1953.) 1 Sodobno homeroslovje Ko smo se z organizatorji Slovenskega slavističnega kongresa 2021 v začetku leta po- govarjali o sekciji, ki bi predstavila novejša spoznanja o antični književnosti, in ko smo skupaj prišli do odločitve, da bo teh petnajst minut posvečenih Iliadi, sem takoj vedel, s čim bom začel; z največjim dosežkom homerskih študij (in nemara kar celotne grecistike) v 21. stoletju, s t. i. Baselskim komentarjem. Baselski komentar ( Basler Homer-Kommentar) je ambiciozno zastavljen projekt, ki si ga je konec prejšnjega stoletja zamislil grecist Joachim Latacz, profesor na najstarejši švicarski univerzi, v Baslu. Projekt se je takrat imenoval še der Neue Ameis-Hentze, ‘novi Ameis-Hentze’, po nemškem šolskem komentarju iz 19. stoletja. Ta je sčasoma prerasel v temeljni univerzitetni priročnik, seveda pa je bil ob koncu 20. stoletja že močno zastarel. Ni naključje, da je začel BK izhajati dve leti po tem, ko je bil končan veliki Cambriški komentar k Iliadi (Kirk 1985–1993).1 Čisto zavestno je namreč skušal dopolniti in nadgraditi njegovo anglosaško perspektivo, zlasti z ugotovitvami klasičnih filologov z nemškega govornega območja: »Ob bok Cambriškemu komentarju je treba postaviti tudi podoben dosežek v nemškem jeziku (ki bo kajpak gradil na njegovih 1 Prvi dve knjigi je napisal G. S. Kirk (1985 in 1990), tretjo Bryan Haunsworth (1993), četrto Richard Janko (1992), peto Mark W. Edwards (1991) in šesto Nicholas Richardson (1993). 586 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 dognanjih),«2 je v svojem očrtu tega velikanskega projekta leta 1997 napisal urednik (Latacz 1997). Leta 2000 so nato izšla Prolegomena ter tekst – ta temelji na tistem, ki ga je za založbo Teubner pripravil Martin West (West 1998–2000) – ter prevod in komentar k prvemu spevu (Latacz 2000). Do danes so tako na voljo še tekst, prevod in komentar k 2., 3., 4., 6., 7., 14., 16., 18., 19. in 24. spevu; v pripravi so še 9., 11., 21. in 22. spev, seveda pa bo komentar, ko bo končan, zajel vseh 24 Iliadinih spevov. Posebej je treba izpostaviti dejstvo, da izdaja ni namenjena zgolj poznavalcem. V sami tipografski členitvi se pojavljajo tri ravni – običajni tisk za širše občinstvo, kjer so gr- ške besede transliterirane v latinico, tako da se med njimi brez težav znajdejo tudi vsi, ki berejo samo prevod; pa nekoliko manjši tisk za tiste, ki znajo grško, z opombami, namenjenimi filologom; in še manjši tisk za specialiste. Čisto na dnu strani so osnovna jezikovna pojasnila za vse, ki želijo osvežiti svoje znanje homerskega jezika. Odziv je bil izreden. Če je BK v prvotni zasnovi skušal osvetliti predvsem objave nemško pišočih raziskovalcev, se je ta strategija zelo hitro spremenila, njegovi zvezki dejansko izražajo akademski svet, ki je iz leta v leto bolj mednaroden in bolj povezan. Kritiki poudarjajo »nenavadno razgledanost in obsežnost« tega dosežka, ki v luči raz- prostranjenosti in dolge zgodovine homerskih študij predstavlja »skorajda herkulovski podvig« (Bär 2019). Eden od recenzentov je duhovito pripomnil, kako »je BK sam po sebi dober razlog, da se naučiš nemščine« (van Emde Boas 2016). A to pričakovanje bi bilo vendarle pretirano, na založbi so se odločili za drugačno strategijo in od leta 2015 dalje izhaja tudi BKE, torej BK v angleščini. Za nazornejšo ilustracijo naj služi en primer, unus ex multis, prvi zvezek, ki je izšel v prevodu. Osnova za prevod uvodnega zvezka, Prolegomena, je tretja nemška izdaja (iz leta 2009). Prevod seveda ne ostane pri takratni ravni znanja, posodobitveni posegi so razvidni zlasti v opombah. Profesor Latacz se je vmes upokojil, njegov naslednik na grecistiki v Baslu in na položaju urednika, Anton Bierl, je posebej za angleško izdajo napisal povsem novo poglavje z naslovom Novi trendi v homerskih raziskavah (Bierl 2015).3 Ostala poglavja, Komentiranje Homerja (Latacz 2015), Zgodovina besedila (West 2015), Formulaičnost in oralnost (Latacz 2015a), Slovnica homerske grščine 2 Angleški filolog M. M. Willcock v svoji recenziji prvih zvezkov BK zelo nedvoumno pojasni, kaj je spodbudilo nastanek novega komentarja: »Presenetljiva značilnost prvega Kirkovega zvezka je bila v tem, da je izrecno omejil na minimum sklicevanje na to, kar je imenoval sekundarna literatura, in ta je po vsem sodeč vključevala vse objave v nemščini, vključno z Ameis-Hentzejem. Projekt je preprosto opredelil kot nadomestilo za Leafov komentar. Kasnejši zvezki so to omejitev izrecno ali v praksi zavrnili, vendar so prvi vtisi močni – in nemško govorečim raziskovalcem se je moral tak pristop nedvomno zdeti neznansko šovinističen« (Willcock 2002). 3 Spet drug recenzent je pred časom omenil, zakaj se mu zdi BK tako impozanten dosežek: »Prvič, uredniki in pisci serije BK vključujejo rezultate nedavnih raziskav na področju homerskih študij, do katerih je prišlo v času trajanja projekta ali celo kot rezultat projekta BK. ... Drugič, besedilo velikokrat vključuje Hinweise, osebna sporočila raziskovalcev, ki so v kolofonu komentarja nato omenjeni kot sodelavci. Ti Hinweise ponujajo enkratno priložnost, da spremljaš nastajanje komentarja s pomočjo ekipe, katere opažanja so dragocena, četudi še niso objavljena. To je zares pisanje komentarja za 21. stoletje« (Blankenborg 2017). Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 587 (Wachter 2015), Homerska metrika (Nünlist 2015), Osebe v Iliadi – bogovi (Graf 2015), Osebe v Iliadi – ljudje (Stoevesandt 2015), Struktura Iliade (Latacz 2015b), Homerska poetika v ključnih besedah (Nünlist, de Jong 2015) ter indeksi so temeljito dopolnjeni. V angleščini so poleg uvodnega zvezka izšli že tudi 3., 4., 6., 14., 16., 18., 19. in 24. spev, več jih je v pripravi, s tem tempom bo izdaja hitro ujela nemško. 2 Od študij do bralcev Naslednje vprašanje pustolovsko razpoloženih profesorjev in dijakov bo seveda pra- gmatično. Kje lahko te knjige preberemo v Sloveniji? Odgovor je od junija 2021 dalje preprost – povsod. Mrežnik, portal elektronskih informacijskih virov, za katerega skr-bi Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani (mreznik.nuk.uni-lj.si), je prav pred kratkim omogočil enoletni dostop do elektronske zbirke De Gruyter eBooks z več kot 100.000 naslovi. (Če lahko sodimo po preteklih izkušnjah, se bo ta začasni dostop v do- gledni prihodnosti prekvalificiral v trajnega; če je v tej nesrečni epidemiji kaj dobrega, je to dejstvo, da sta zaprtje knjižnic in drastičen upad fizične izposoje močno pospešila nabavo elektronskih virov.) To pomeni, da sta BK in BKE od letošnjega poletja naprej na voljo na vseh univerzitetnih računalnikih, na računalnikih v Narodni in univerzitetni knjižnici, za vse člane z urejenim oddaljenim dostopom pa celo od doma, izza domače delovne mize. Vrhunsko homeroslovje v Sloveniji še nikoli ni bilo tako zelo dostopno. Seveda ni mogoče pričakovati, da bodo po teh knjigah profesorji in dijaki posegali množično, temu tudi niso namenjene. Dijakov, ki bi jih Iliada lahko zanimala na tej ravni, je v vsaki generaciji le nekaj – vem pa, da obstajajo, ker nekatere od njih ka- sneje srečam na fakulteti, kjer se včasih začudim temu, kar so bili sposobni ustvariti že v gimnazijskih letih. Kdaj pa kdaj se pogovarjam tudi z njihovimi požrtvovalnimi profesorji slovenščine, latinščine, grščine ali zgodovine in poslušam o izzivih, ki se jih njihovi varovanci lotevajo; včasih se že spogledujejo z ravnijo, ki jo pričakujemo na dodiplomskem študiju. Tudi branje v tujem jeziku pri slovenskih najstnikih danes ni več problem. Zlahka si predstavljam dijaško-profesorski tandem, ki si za raziskovalno nalogo izbere Iliado ter potem vse leto diskutira o odkritjih, do katerih se dokoplje s pomočjo tako kvalitetne literature – in lastne radovednosti. Obstaja pa tudi način, kako dognanja iz novejših objav posredovati dijakom, ki mor- da še niso pripravljeni na strokovna besedila v tujem jeziku. Homerjeva Iliada, ki je leta 2017 izšla pri Mladinski knjigi v Kondorjevi zbirki, si zavestno prizadeva za stik s srednješolsko publiko. Novi prevod Jelene Isak Kres je s svojo živo govorico vse drugačen in bolj neposredno razumljiv od Sovretovega, ki je vendarle nastal že pred več kot sedemdesetimi leti.4 Obseg epa je v Kondorjevi izdaji z izvirnikovih 15.693 4 Povedano s simpatično formulacijo, ki si jo je pred časom privoščil eden od bralcev: »Nov prevod Jelene Isak Kres kar buhti od svežine in nam ponuja jezikovno najsodobnejšega Homerja doslej« (Ahačič 2020: 17). 588 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 heksametrov obtesan na precej bolj obvladljivih devet ključnih spevov (to so 1., 3., 6., 10., 14., 18., 19., 22. in 24. spev – bodoče pisce raziskovalnih nalog in njihove mentorje bo razveselil podatek, da sta za večino tega izbora že zdaj na voljo tudi BK in BKE). Za speve, ki jih v prevodu ni, so na ustreznih mestih povzetki, s katerimi si je mogoče ustvariti zelo dober vtis o manjkajočem besedilu in nemara vzbuditi vedoželjnost, ki utegne koga pripeljati do teh pasusov v Sovretovem prevodu. Celo vezna lista, na ka- terih je zemljevid antične Grčije s konca 18. stoletja, ponujata svojski stik z evropskim izročilom, pa tudi s čisto konkretno homersko geografijo (in z drobcem latinščine). Spremna študija v tej izdaji (Movrin 2017) skuša osrednje ugotovitve sodobnih home- roslovcev posredovati tudi gimnazijskim bralcem. S Homersko časovnico zgoščeno predstavi več kot tri tisočletja Iliadine zgodovine, od padca Troje, do katerega je po iz-ročilu prišlo leta 1184 pr. Kr., do nastanka spletišča s Homerjevim multitekstom (www. homermultitext.org) leta 2014. Slednji danes delo z najpomembnejšimi ohranjenimi rokopisi ter papirusnimi najdbami omogoča vsakomur, to raziskovalno razkošje je bilo še pred slabim desetletjem težko predstavljivo. Besedilo se dotakne tega, kakšen je bil homerski svet, o katerem beremo v Iliadi; homerskega vprašanja o tem, kdo je bil skrivnostni avtor besedila in kdo so bili njegovi številni sodelavci; po kakšnih fazah je nastajal tekst, ki ga imamo danes pred seboj; kako se v verzih zrcali zgodovina; kakšna je mitološka podlaga, na kateri temelji ep, in kako se vanjo vključuje zgodba o Ahilovem srdu; kakšna je struktura Iliade in kako jo določajo načela, kot so krožnost, avtonomija ter iluzionizem; kakšne so zakonitosti epskega sloga; ter kakšna je bila indoevropska ideologija slave in junaštva, ki jo je mogoče zaznati v Ahilovem ravnanju.5 Čisto na koncu je obsežna bibliografija za vse, ki bi radi izvedeli več, bodisi o Iliadi nasploh, o njenih izdajah in komentarjih, o jeziku in slovnici, arheologiji, dataciji, ho- merskem vprašanju, literarni interpretaciji in recepciji, celo o dokumentarnih filmih ali prevodih, ki so na voljo. Nedvomno ima tako zgoščena predstavitev svoje omejitve – vendar ima v srednješolskem kontekstu dejstvo, da je vsa ta vsebina na voljo na zgolj 50 straneh malega formata, tudi kakšno prednost. 3 Iliada in trojanski mit Naj od te pahljače tem in vprašanj zadošča en primer, ki lahko nakaže pedagoški poten- cial besedila ter snovi, zaradi katere je Iliada tako kraljevska vstopna točka v antično kulturo in zgodovino. Kakšno je razmerje Iliade do mitološkega konteksta? Znano je, da Homer ne popisuje celotne trojanske vojne, Aristotel ga je v Poetiki 8 hvalil ravno kot primer za enotnost dejanja; »kakor se Homer odlikuje v vsem drugem, tako je zadel 5 Tu ni mogoče predstaviti vseh možnosti za medpredmetno povezovanje, ki se ponujajo ob Homerju. Za okus bo dovolj ena od manj samoumevnih – povezovanje s psihologijo. Psihiater Jonathan Shay je v študiji Ahil v Vietnamu analiziral, kako se Ahilovo vedenje do podrobnosti ujema z ravnanjem veteranov vojne v Vietnamu, ki jih je zdravil za posttravmatsko stresno motnjo (Shay 1994). Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 589 tudi tu«, saj se vse dogajanje zgosti okrog ene pripovedne niti. Podobno je z enotnostjo kraja, torej Troje z okolico, in z enotnostjo časa, saj se kljub desetletnemu trajanju vojne osrednji dogodki v epu zvrstijo v samo štirih dneh. Ravno v tem je bila razlika med genialnim Homerjem in njegovimi prizadevnimi pesniškimi tekmeci, torej avtorji epskega cikla (ἐπικὸς κύκλος), ki so bili po Aristotelovi sodbi v Poetiki 23 precej povprečnejši, nič čudnega ni, da se niso ohranili. V enem od rokopisov so ohranjeni njihovi povzetki – ep Kiprija (v 11 spevih) je popisoval Parisovo sodbo in prvih devet let spopada; Etiopida (v 5 spevih) prihod Amazonke Pentesileje in Etiopca Memnona, dveh trojanskih zaveznikov, ter njuno in Ahilovo smrt; Mala Iliada (v 4 spevih) dogajanje po Ahilovi smrti ter gradnjo trojanskega konja; Padec Troje (v 2 spevih) grško zmago; Vrnitve (v 5 spevih) Agamemnonovo in Menelajevo vračanje v domovino (Odisejevo je kajpak popisala Homerjeva Odiseja v 24 spevih); zadnji od cikličnih epov, Telegoni-ja (v 2 spevih), pa Odisejevo smrt v rokah nezakonskega sina Telegona.6 Toda potreben je bil Joachim Latacz, ki je z nemško natančnostjo popisal vse elemente trojanske zgodbe, da je danes mogoče obsegu Iliade v okviru celotnega mita pripisati celo ulomek. V shemi, ki zajema celoten mitični kontekst, je zgodba o Ahilovem srdu le ena od tridesetih točk, predstavlja torej komaj eno tridesetino dogajanja. (Možno je računati tudi drugače, s časovnimi kategorijami, ki pa zgoraj nakazano poanto le še zaostrijo. Če trojanski mit zajema približno štiri desetletja, torej dvajset let pred vojno, deset let vojne in deset let po njej, in Iliada v celoti 51, v svojem jedru pa komaj štiri dni, je ta ulomek še več kot stokrat manjši, 1/3650. V tej optiki Iliada torej ne predstavlja dobrih treh odstotkov celote, temveč manj kot tretjino promila.) To nazorno shemo je Latacz objavil že v svoji študiji Troja in Homer (Latacz 2001), nato pa še večkrat, nazadnje v BKE (Latacz 2015b: 163). Elementi celotne zgodbe, ki jih v shemi navaja, so naslednji (dogodki, ki jih vsaj mimogrede omenja tudi Homer, so zapisani v kurzivi, tisti, za katere vemo zgolj iz drugih antičnih virov, pa so brez nje): I. Prolog na Olimpu 1. Zevs in Temida se posvetujeta o smotrnosti trojanske vojne. 2. Zevs spočne Heleno z Ledo (v alternativni inačici z Nemesis). 3. Zevs in Hera prisilita morsko boginjo Tetido v zakon s kraljem Pelejem. II. Dvajsetletno obdobje pred trojansko vojno 4. Zevsov vnuk Pelej se poroči z Nerejevo hčerko Tetido na gori Pelion v Tesaliji. Vsi bogovi razen Eride (Zdrahe) se udeležijo svatbe. Peleju in Tetidi se bo rodil Ahil. 5. Erida s svojim jabolkom spora zaseje med Hero, Ateno in Afrodito razprtijo o tem, katera je najlepša. 6 Odprta vprašanja teh besedil obravnavata deli Izročilo o trojanski vojni v Homerju in epskem ciklu (Burgess 2001) ter pred kratkim objavljeni zbornik Grški epski cikel in njegova antična recepcija (Fantuzzi, Tsagalis 2015). 590 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 6. Tri boginje se po razsodbo obrnejo na Parisa (Aleksandra), sina trojanskega kralja Priama in kraljice Hekabe – ter pastirja na gori Idi, kjer je bil izpostavljen kot otrok. 7. Paris razsodi, da je najlepša Afrodita. Njegova nagrada bo Helena, žena kralja Menelaja iz Sparte. 8. Paris odpluje v Grčijo in tam ugrabi Heleno. 9. Grki se sklenejo maščevati. Menelajevega brata Agamemnona, kralja v Mikenah, izvolijo za voditelja. 10. Grško ladjevje izpluje iz Avlide, vendar pristane v Misiji, južno od Troje. 11. Ahil rani Telefa, kralja v Misiji. 12. Ladjevje odpluje iz Misije v Trojo, vendar se v viharju izgubi in razkropi. 13. Ladjevje se spet zbere v Avlidi. Agamemnon ubije košuto, Artemidino sveto žival, in je prisiljen žrtvovati Ifigenijo, lastno hčer, ki mu jo je rodila Helenina sestra Klitajmnestra. 14. Telef pride v Avlido, kjer je ozdravljen. 15. Videc Kalhant napove padec Troje v desetem letu vojne. 16. Ladjevje se znova odpravi iz Avlide in pristane na Tenedu in Lemnu. Na Lemnu Grki pustijo ranjenega Filokteta. III. Deset let trojanske vojne A. Prvih devet let 17. Grško ladjevje pristane v Troadi. Protesilajeva smrt. 18. Odposlanstvo k Trojancem, ki ga vodita Odisej in Menelaj, brez uspeha zahteva Heleno in Parisa. 19. Ahil ubije Kikna. 20. Ahil zavzame 23 mest na celini in na otokih, da bi osamil Trojo. Med ujetniki sta tudi Hriseida in Briseida. Prva postane vzrok za dejanje Iliade. B. Zadnje leto 21. Dejanje Iliade (51 dni), ki je le delec v mozaiku celotne vojne, se odvije s konfliktom med Agamemnonom in Ahilom ter z njegovimi posledicami, zlasti s smrtjo Patrokla, Ahilovega najbližjega prijatelja, ter s smrtjo Hektorja, Priamovega sina in največjega junaka med Trojanci. 22. Ahil premaga kraljico Amazonk Pentesilejo. Tersit ozmerja Ahila, ta pa ga nato ubije. Etiopski kralj Memnon ubije Nestorjevega sina Antiloha. 23. Paris in Apolon povzročita Ahilovo smrt. 24. Ajant in Odisej se spreta za Ahilovo božansko orožje. Odisej zmaga, Ajant zblazni in se nato ubije. 25. Odisej prepriča Filokteta in Ahilovega sina Neoptolema, da se pridružita grški vojski. 26. Odisejeva ukana z lesenim konjem pripelje do padca Troje in smrti večine Trojan- cev, tudi Priama. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 591 IV. Deset let grškega vračanja 27. Preživeli Grki se vrnejo domov. Agamemnona v Mikenah ubije žena Klitajmnestra, ki se tako maščuje za Ifigenijino smrt. 28. Dejanje Odiseje (40 dni): Odisej se po desetih letih tavanja vrne v svoje otoško kraljestvo na Itaki, kjer ga čakata Penelopa in Telemah, ter po dvajsetletni odsotnosti spet zavlada. 29. Nova Odisejeva potovanja, na katerih ga ubije Telegon, sin, ki ga je spočel s Kirko. V. Trojansko preživetje 30. Dejanje Vergilijeve Eneide: Trojanec Enej, sin Anhiza in Afrodite, odpluje v Italijo iskat nov dom za preživele someščane, med katerimi je tudi njegov sin Askanij. Njihovi potomci ustanovijo mesto Rim. Zlitje grškega mita in rimske zgodovine. Ravno v tem, ugotavlja Latacz, je izvirnost Homerjevega prijema, to je tisto, na kar je opozarjal Aristotel v Poetiki 23: »Saj tudi trojanske vojne, ki je imela svoj začetek in konec, ni skušal obdelati v vsej celoti; čutil je namreč, da bi bila takšna pripoved ali preveč obsežna in nepregledna ali pa, če bi se skušal držati omejenega obsega, zaradi pestrosti vsebine preveč zapletena«.7 S tem, da je vzel iz širšega konteksta le en del (ἓν μέρος ἀπολαβών), je Homer uporabil in celo vzpostavil princip interpolacije, ki se kasneje v svetovni literaturi pojavlja znova in znova. Pesnik je odlično razumel, kako obrniti okoliščine ter iz svoje »manjše« zgodbe narediti »večjo«, zaključi Latacz. Zgodbi o Troji je pripisal zgolj vlogo kulise, ki pa z »zgodovinsko« globino daje pripo- vedi v prvem planu poseben in za občinstvo veljaven pomen8 – medtem ko stara zgodba o Troji pri tem dobi nov vzročni in psihološki pomen, ki presega zgolj dejstvenost, ko se zrcali v zgodbi v ospredju. »To prepletanje ozadja in ospredja se je očitno izkazalo za tako razsvetljujoče in smiselno, da se je splošni vtis prejemnikov, kako gre za delo najvišje kakovosti, okrepil tudi z vidiki njegove strukture« (Latacz 2015: 162). 4 Srednji svet in Homer Kakšen je facit zgornjih ugotovitev, če jih prenesemo v šolski prostor? Obstajata dve mo- žnosti. Ena je, da nad srednješolci dvignemo roke, češ da je vse to zanje pretežko. Najbrž za koga tudi je, nedvomno so sposobnosti v tej starosti že zelo diferencirane, ne dota- knejo se vsi predmeti vseh enako – če se nekomu zasvetijo oči ob Fermatovem zadnjem 7 Prevedel Kajetan Gantar, ki v komentarju k svojemu prevodu Poetike ugotavlja podobno: »Homer dogodkov ne pripoveduje v njihovem kronološkem zaporedju, temveč začne s pripovedjo v nekem najbolj napetem trenutku. Homerjeva pripovedna tehnika je izrazito retrospektivna: potegne nas v sredo dogajanja ( in medias res), v ospredje potisne en sam moment (v Iliadi Ahilov srd) in šele pozneje razloži vzroke in opiše situacije, ki so privedle do takšnega zapleta. Na ta način ustvari paradoks, da iz Iliade, čeprav se njeno dejanje odigra v 51 dneh, dobimo popolnoma jasno podobo desetletnega poteka trojanske vojne« (Gantar 2005: 190). 8 Nekaj podobnega ugotavlja Barry B. Powell: »Homerjeva Iliada se posveča temu, kako jeza uniči tega, ki se ji preda – pove pa nam tudi, kdo je odplul v Trojo in kdo je ubil koga« (Powell 2010: 125). 592 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 teoremu, še ni rečeno, da se mu bodo tudi ob homerskem mikrokozmosu Ahilovega ščita. Toda to ne pomeni, da je odgovor v uravnilovki. Obstaja ogromno učencev, ki jih teksti, kompleksni teksti, močno zanimajo. Najbolj nadarjeni med njimi, kot priča pisec v uvo- doma citiranem pismu, v njih odkrijejo »občutek literarnega užitka«, ki jih včasih zazna- muje za vse življenje; in nekateri na vžigalico, ki prižge ta plamen, naletijo v šoli. Če je Iliada zelo majhen, štiridneven kamenček v sklopu bistveno večjega mozaika, trojanskega mita, ki je spet samo del veliko večjega svetovja antične mitologije, potem morda ni čisto nemogoče potegniti primerjave z drugim, zadnje čase splošno priljubljenim mitičnim sistemom. Tudi Tolkienov Hobit je zgolj delec v širši zgodbi, ki jo nato razvije Gospodar prstanov; in ta je spet samo del še veliko bolj prostranega sistema, Srednjega sveta, ki ga je razdelal Silmarillion in za njim druge knjige, kot jih je že po avtorjevi smrti uredil in izdal njegov sin Christopher Tolkien. Poznam kar nekaj današnjih najstnikov, ki imajo nenavadno študiozen odnos do teh spisov, učijo se celo Tolkienovih vilinskih jezikov, očitno je, da kompleksnost v tej starosti včasih vleče. Še en takšen svet, nemara manj učenjaško aluziven, a vse prej kot preprost, je ustvarila nesojena klasična filologinja J. K. Rowling, pisateljica Harryja Potterja, z več kot 500 milijoni izvodov najbolje prodajane serije v zgodovini književnosti. A tudi če pustimo številke ob strani – strast, ki že osnovnošolce priteguje v ta besedila, je naravnost presenetljiva. Bil sem že priča njihovim vnetim, celo srditim diskusijam o relativnih prednostih in pomanjkljivostih pri Kendovem in Gradi- šnikovem prevodu enega od delov v tej sagi. Si je res težko predstavljati, da pri bistrejših gimnazijcih ta analitični um z nekaj inspirativnimi predavanji aktivnih prevajalcev (ali z nizom prevajalsko intoniranih literarnih večerov) usmerimo še kam, denimo v primerjavo metrično izbrušenih heksametrov Antona Sovreta in Jelene Isak Kres? Seveda, bo kdo pripomnil, Tolkien in Rowling sta druga zgodba, tam so zraven filmi, mo- tivacija je drugačna. A tudi ta argument ne vzdrži povsem. Če kdo v učilnici rad povezuje knjige s filmi in serijami, je pri trojanskem mitu seznam potencialnih gradiv s sijajnimi izhodišči za diskusijo resnično dolg. Trojanke s Katherine Hepburn in Vanesso Redgra- ve (1971); Kakoyannisova Ifigenija (1977); pa razvpita Petersenova Troja brez bogov, vendar z Bradom Pittom (2004). Tiste, ki imajo radi novejše žanre, bo morda pritegnila Troja: Padec nekega mesta, serija, ki jo je leta 2018 ustvarila britanska javna mreža BBC v koprodukciji z ameriškim Netflixom, kjer si je mogoče v vsakem trenutku ogledati vseh osem enournih nadaljevanj, na trenutke nenavadno natančno posnetih po različnih antičnih predlogah. Stala so 18 milijonov evrov, dva in četrt na vsako, šlo je za najdražji izdelek te televizije do tedaj. Nekateri kritiki sicer v njem vidijo za spoznanje preveč žanrskega vpliva Igre prestolov, vendar se resnici na ljubo nasilju in seksu pri tej zgodbi tudi Homer ni čisto izognil. Skratka, didaktični potencial Homerjeve Iliade je precejšen – in v tem nelahkem času nemara ni čisto nepomembno, da je s svojo filmičnostjo že prilagojen šolanju na daljavo. Iliada je diamant s tisoč ploskvami, ki vsakomur predstavlja nekaj drugega ter še po tisočletjih ohranja svoj mik za vse, ki jih pritegne branje in odkrivanje novih svetov. Pri svojem delu vedno znova ugotavljam, da takšnih sploh ni tako zelo malo. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 593 viRi in liteRatuRa aHačič, Kozma, 2020: Kozmologija. Novo mesto: Goga, 2020. Bär , Silvio, 2019: Homer’s Iliad: The Basel Commentary: Book XIV and Book XVI. [Recenzija zvezkov, ki sta jih objavila Martha Krieter-Spiro, Homer’s Iliad: The Basel Commen- tary: Book XIV (prev. Benjamin W. Millis, Sara Strack; ur. S. Douglas Olson), Boston: De Gruyter, 2018; in Claude Brügger, Homer’s Iliad: The Basel Commentary: Book XVI (prev. Benjamin W. Millis, Sara Strack; ur. S. Douglas Olson).] Boston: De Gruyter, 2018. Bryn Mawr Classical Review 2019.07.56. Bierl, Anton, 2015: New Trends in Homeric Scholarship. Joachim Latacz, Anton Bierl, Stuart Douglas Olson (ur.): Prolegomena. Boston: De Gruyter. 177–203. BlankenBorg, Ronald, 2017: Homers Ilias: Gesamtkommentar (Basler Kommentar / BK), Band IX, Sechzehnter Gesang (Π). (Sammlung wissenschaftlicher Commentare.) [Recenzija zvezka, ki sta ga objavila Anton Bierl in Joachim Latacz, Homers Ilias: Gesamtkommentar (Basler Kommentar / BK). Band IX, Sechzehnter Gesang (Π).] Boston: De Gruyter, 2016. Bryn Mawr Classical Review 2017.11.47. BuRgess, Jonathan S., 2001: The Tradition of the Trojan War in Homer and the Epic Cycle. Baltimore: Johns Hopkins University Press. caRpenteR, Humphrey, tolkien, Christopher, 1981: The Letters of J.R.R. Tolkien. Boston: Houghton Mifflin. Fantuzzi, Marco, tSagaliS, Christos, 2015: The Greek Epic Cycle and its Ancient Reception: A Companion. Cambridge: Cambridge University Press. gantar, Kajetan (prev.), 2005: Aristoteles: Poetika. Ljubljana: Študentska založba. gRaF, Fritz, 2015: Cast of Characters of the Iliad: Gods. Joachim Latacz, Anton Bierl, Stuart Douglas Olson (ur.): Prolegomena. Boston: De Gruyter. 122–139. kirk, Geoffrey Stephen, 1985–1993: The Iliad: A Commentary. 6 zvezkov. Cambridge: Cambridge University Press. latacz, Joachim, 1997: The New Ameis-Hentze: A Project Outline and Report on the Current Stage of Development. Bryn Mawr Classical Review 1997.7.12: I. latacz, Joachim (ur.), 2000: Homers Ilias: Gesamtkommentar, auf der Grundlage der Ausgabe von Ameis-Hentze-Cauer; Prolegomena. München: K. G. Saur. latacz, Joachim, 2001: Troia und Homer: Die Lösung eines uralten Rätsels. München: Koe-hler und Amelang. latacz, Joachim, 2015: Introduction: Commenting on Homer; From the Beginnings to this Commentary. Joachim Latacz, Anton Bierl, Stuart Douglas Olson (ur.): Prolegomena. Boston: De Gruyter. 1–26. latacz, Joachim, 2015a: Formularity and Orality. Joachim Latacz, Anton Bierl, Stuart Douglas Olson (ur.): Prolegomena. Boston: De Gruyter. 39–64. latacz, Joachim, 2015b: The Structure of the Iliad. Joachim Latacz, Anton Bierl, Stuart Douglas Olson (ur.): Prolegomena. Boston: De Gruyter. 151–163. movrin, David, 2017: Na Homerjevih peščinah. Homer: Iliada. Prev. Jelena Isak Kres. Ljubljana: Mladinska knjiga. 269–317. nünliSt, René, 2015: Homeric Meter. Joachim Latacz, Anton Bierl, Stuart Douglas Olson (ur.): Prolegomena. Boston: De Gruyter. 116–121. 594 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 nünliSt, René, de jong, Irene 2015: Homeric Poetics in Keywords. Joachim Latacz, Anton Bierl, Stuart Douglas Olson (ur.): Prolegomena. Boston: De Gruyter. 164–176. powell, Barry B., 2010: Trojan War. Michael Gagarin, Elaine Fantham (ur.): The Oxford En- cyclopedia of Ancient Greece and Rome 7. Oxford: Oxford University Press. 125–128. sHay, Jonathan, 1994: Achilles in Vietnam: Combat Trauma and the Undoing of Character. New York: Touchstone. StoeveSandt, Magdalene, 2015: Cast of Characters of the Iliad: Human Beings. Joachim Latacz, Anton Bierl, Stuart Douglas Olson (ur.): Prolegomena. Boston: De Gruyter. 140–150. van emde BoaS, Evert, 2016: Homer’s Iliad: The Basel Commentary; Prolegomena. [Recenzija dela: Anton Bierl, Joachim Latacz: Homer’s Iliad: The Basel Commentary. Prolegomena (prev. Benjamin W. Millis, Sara Strack; ur. S. Douglas Olson; prva izdaja 2000), Boston: De Gruyter, 2015.] wacHteR, Rudolf, 2015: Grammar of Homeric Greek. Joachim Latacz, Anton Bierl, Stuart Do- uglas Olson (ur.): Prolegomena. Boston: De Gruyter. 65–115. west, Martin L., 2015: History of the Text. Joachim Latacz, Anton Bierl, Stuart Douglas Olson (ur.): Prolegomena. Boston: De Gruyter, 27–38. west, Martin L., 1998–2000: Homeri Ilias: Vol. 1. Rhapsodias I–XII continens, vol. 2. Rhapsodias XIII–XXIV et indicem nominum continens. (Bibliotheca scriptorum Graecorum et Romanorum Teubneriana.) Stuttgart: B.G. Teubner. willcock, M. M., 2002: A New Commentary on the Iliad. [Recenzija dela Homers Ilias: Gesamtkommentar, auf der Grundlage der Ausgabe von Ameis-Hentze-Cauer; Prolegomena; I.] The Classical Review 52/2. 229–231. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 595 Brane Senegačnik Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za klasično filologijo brane.senegacnik@gmail.com Antična tragedija Prispevek obravnava pomen novih prevodov antične tragedije v slovenščino in možnosti, ki jih ti odpirajo za pouk svetovne književnosti v osnovni in srednji šoli. V zadnjih dveh desetletjih je postala grška tragedija slovenskemu bralcu dostopna v celoti, povsem novo poglavje pa se odpira s prevodi rimske. Ta besedila niso zanimiva le zaradi izrednega vpliva na evropsko literarno in kulturno zgodovino, temveč lahko s svojim poetičnim bogastvom in temeljnimi etičnimi vprašanji pomembno poglobijo humanistični vidik izobrazbe. 1 Uvod Prevajanje iz antične književnosti se je v zadnjih desetletjih izjemno dinamiziralo. Brez pretiravanja lahko rečem, da to dogajanje po razsežnostih nima primere v dosedanji zgodovini slovenske klasične filologije. In v ničemer ne zmanjšujem drugih velikih prevajalskih dosežkov tega časa, če rečem, da najbrž težko najdemo področje zgodo- vine svetovne književnosti, katerega dostopnost v slovenščini bi se v tem času bolj povečala. Vzroki za ta razmah so različni in zelo kompleksni, od najširših družbenih (državna osamosvojitev, večja intelektualna in kulturna svoboda) pa do materialno- -tehničnih (večja dosegljivost virov, lažja produkcija knjig), vmes pa so gotovo tudi povsem osebni, ki so v določeni meri tudi plod naključja (kvalitetno delo akademskih učiteljev in veliko število nadarjenih prevajalk in prevajalcev). A to je tema za kakšno drugo priložnost; tu nas bodo zanimale posledice: kako se je, če smem tako reči, po- večalo »ozemlje« antične književnosti v slovenščini; kakšen vpliv ima to na kulturo in predvsem kako bi se lahko posodobil pouk svetovne književnosti pri slovenščini, da bi se uskladil s tem novim stanjem. 2 Pomen novih prevodov antične tragedije Z novimi prevodi so se slovenskemu bralstvu odprla cela področja, ki jih je dotedaj literarna zavest komajda registrirala, nekateri temeljni, kanonski avtorji in celo žanri pa so postali dostopni v celoti. Prvo velja, denimo, za rimsko tragedijo, drugo pa za grško. Če se je prva na ta način šele zarisala na obzorju, pa je druga seveda že dolgo časa bila navzoča v sodobni slovenski kulturi in v tudi učnih načrtih za slovenščino v okvirih spoznavanja svetovne književnosti. O tem, kako pomembna je dostopnost literarnega 596 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 besedila v maternem jeziku, mi najbrž ni treba izgubljati veliko besed. Čeprav zaradi intenzivne uporabe svetovnega spleta danes učenci in dijaki na splošno morda bolje znajo angleško in so angleški prevodi antičnih tragedij lahko dostopni, to v ničemer ne zmanjšuje pomena prevodov v slovenščino. Visoko zahteven literarni jezik tragiške po- ezije je namreč zelo daleč od jezika običajne, pogosto slengovsko obarvane spletne ko- munikacije v angleščini, ki je navezana na ozko vsakdanje življenjsko okolje in največ- krat povsem pragmatičnega značaja. Bogastvo jezikovnih figur, miselna kompleksnost in poetična sugestivnost se vsakega bralca, še zlasti pa mladega, zagotovo najmočneje dotaknejo v njegovem jeziku, v jeziku primarne in sekundarne socializacije, v jeziku, v katerem misli, čustvuje, fantazira. V tem kontekstu je gotovo pomembno vprašanje, koliko je v mladih ljudeh spodbujana občutljivost za te izrazne registre jezika, tako v šolskem sistemu kot širše v kulturi, a je seveda tako obsežno, da ga lahko v okviru te razprave samo omenimo. Nesporno pa je takšna občutljivost pomembna kognitivna in osebnostna vrednota, ki ni pomembna le za sposobnost dojemanja literature, temveč tudi za lažje in kvalitetnejše udejstvovanje v širše razumljeni kulturi. Novi prevodi zahtevnih literarnih del pa so med drugim tudi eden važnih dejavnikov izboljševanja humanistične občutljivosti. Vsekakor pa je nujni pogoj za takšno učinkovanje njihova kvaliteta. Tradicija prevajanja grške tragedije je v tem pogledu postavila izredno visoka merila; njeni protagonisti, Fran Bradač, Anton Sovre in Kajetan Gantar, sodijo med osrednja imena zgodovine slovenskega prevajalstva, nekateri pa na sam vrh. Prevajalke in prevajalci današnje srednje in mlajše generacije izhajajo neposredno iz te akademske tradicije: tudi oni skoraj brez izjeme težijo k temu, da bi s prevodi ustvarili estetski ek- vivalent ali vsaj vzporednico izvirniku in se ravnajo po podobnih estetskih načelih kot njihovi akademski učitelji (prevajajo v verzih), pri tem pa seveda upoštevajo spreme- njeno podobo jezika in sodobne jezikovne norme in razvijajo lastne poetike. Resen prevod antičnega literarnega dela ni mogoč brez obsežnega poznavanja mnogo- plastnega ozadja. To sicer velja za prevajanje vseh kompleksnih in zahtevnih literarnih del, še posebej tistih, katerih izvor je zgodovinsko oddaljen. A pri antičnih besedilih je važen še en vidik: v primeru natisnjenih del dokončna oblika besedila (vsaj pravilo- ma) izhaja od avtorja, antična dela pa so ohranjena v različnih rokopisih, ki so v veliki večini primerov – tako je vsekakor v primeru tragedije – mnogo stoletij mlajši od dela samega. Vmes je dolga linija rokopisne tradicije, stoletja prepisovanja, v teku katerega so bila izvorna besedila iz teh ali onih vzrokov močno spremenjena, ohranjeni rokopisi pa so pogosto tudi poškodovani in nepopolni. Pri dokončnem oblikovanju teh besedil imajo zato veliko vlogo izdajatelji, ki so na podlagi različnih raziskav in skrbne filo- loške kritike predlagali emendacije (izboljšave) in konjekture (predloge) za številna sporna in izgubljena mesta. (V redkih primerih se celo odkrijejo papirusni fragmenti iz antičnih časov – ponavadi iz helenističnega Egipta, torej le nekaj stoletij mlajši od tragiških del – s posameznimi odlomki že znanih besedil, ki lahko filološko delo potr- dijo ali pa tudi ovržejo in sugerirajo spremembo splošno sprejete oblike.) To filološko Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 597 in izdajateljsko delo sámo predstavlja dolgo tradicijo, ki pa ni vedno nesporno pro- gresivna: včasih se tudi stoletja stari, pozneje s strani večine zavrnjeni ali spregledani predlogi, izkažejo za tehtne. Tekstnokritično težavna mesta včasih zahtevajo veliko več kot le odločitev za takšno ali drugačno slogovno fineso, njihova razrešitev je namreč lahko povezana tudi z razumevanjem psihologije likov in kdaj tudi s celotnim ustrojem sveta, ki ga prikazuje drama, zato pri tem ne gre izključno za paleografska, ampak tudi za interpretativna vprašanja. Tovrstna interpretativna vprašanja najdemo celo v najbolj znamenitih in najbolj razi- skanih tragedijah, kot je Ajshilov Agamemnon. V pripovedi zbora o Agamemnonovi dilemi, ali naj žrtvuje hčer Ifigenijo za to, da bo lahko grška vojska priplula iz Avlide pred Trojo, je slovito in v različnih ozirih – paleografskem, pomenskem, psihološkem, filozofskem – izredno pereče mesto (vv. 212–217, problem pa sega vse do v. 227), ki govori, kakor da je Agamemnon po nujnosti, ki vlada svetu, moral postati brezbožen. To je izredno nenavadno tako z antropološkega kot s teološkega vidika in zelo malo verjetno za Ajshila. Mesto je sprožilo vrsto izredno poglobljenih, a bistvu vendarle ne docela prepričljivih interpretacij in na njih utemeljenih konjektur, ki so bile osnova ne- štetim prevodom (tudi vsem trem slovenskim).1 Šele eden najvplivnejših filologov 20. stoletja, Martin West (West 1990: 178–181), je predlagal zares zadovoljivo emendaci- jo, ki pa je le priredba očitno vmes že pozabljenega predloga rešitve izpred več kot sto let (Keck 1863: 250–252). Vendar – in to je morda najbolj vznemirljivo pri filološkem delu – sploh ni nujno, da bo ta emendacija postala splošni izdajateljski standard. Podoben, morda, še bolj znan primer, so težave z atribucijo verza 572 Sofoklove An- tigone: »Kako te ponižuje oče, dragi Hajmon!« Kdo izreče te besede? Izdajateljska tradicija je razdeljena: v nekaterih izdajah je to Ismena (tako tudi v novejših slovenskih prevodih, Sovretovih in Gantarjevih), v drugih Antigona (tako je tudi v Golarjevem in Hribovškovem prevodu, pri katerih je ta verz identičen). Razlogi, ki jih navajajo eni in drugi, segajo od rokopisne tradicije do Sofoklove dramaturške tehnike (gradnja stihomitičnega dialoga) in psihološke ustreznosti te izjave posameznemu liku, končno pa je od takšne ali drugačne pridelitve odvisno, ali Antigona sploh kdaj izrazi svoje čustvo do Hajmona. Pred prevajalkami in prevajalci antične tragedije torej nista samo naloga čim natančnejšega pomenskega prenosa in estetski izziv, temveč včasih tudi odločitev glede izvirnika, ki ga navsezadnje lahko izoblikujejo tudi sami z lastnimi emendacijami. To se seveda ne zgodi pogosto, ni pa izključeno. V vsakem primeru pa novi prevodi skoraj nujno odsevajo sveža filološka in literarnozgodovinska dognanja, ki niso omejena le na prevedena dela in avtorje, ampak osvetljujejo tudi širše kulturno 1 V tiskani obliki so izšli trije prevodi Agamenona: Sovretov (1963) in Marinčičev (2008), v okviru integralnega prevoda Oresteje, prevod Frana Omerze pa je bil objavljen v raznih številkah revije Mentor, in sicer: 11 (1918/19): št. 8, str. 144–150; št. 9–12, str. 163–168; 12 (1921/22): št. 1–2, str. 6–10; št. 3–4, str. 38–42; št. 5–6, str. 73–77; št. 7–8, str. 99–109; št. 9–12, str. 133–143. 598 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 in družbeno ozadje. Komentarji in spremne študije, s katerimi so opremljeni v boljših izdajah, pogosto prinašajo podatke, ki so vitalnega pomena tudi za poznejšo literarno, gledališko, umetnostno ali idejno zgodovino. 3 Smisel branja antične tragedije v sodobni šoli V času hitrih in globokih kulturnih sprememb, ko izginjajo številne nekoč samoumev- ne predpostavke, se na novo postavlja tudi vprašanje, ki je pravzaprav osnovno in bi moralo stati na začetku: čemu sploh brati in spoznavati antične tragedije danes, še posebej pa v šoli? Grška tragedija je namreč nastala v družbi, ki je od današnje v mnogih ozirih skoraj nepredstavljivo drugačna. Razlike so tako znane in očitne, da jih je komajda potrebno omeniti: npr. legalno suženjstvo, družbena neenakopravnost spolov, neločenost državnih in religioznih institucij (kar je še posebej pomembno, ker so bile tragiške predstave del – državnega – Dionizovega kulta). Če pogledamo z materialno- kulturnega, tehničnega in sociološkega vidika, se razpoka med antično (tako atensko kot rimsko) in sodobno družbeno resničnostjo še bistveno razširi in poglobi. Besedila tako izredno oddaljenega obdobja je zagotovo zelo težko povezati s sodobnimi življenj- skim okoljem in jih predstaviti tako, da bodo pritegnile mlade ljudi. Ne da bi kakorkoli omalovaževali te pomisleke, pa je mogoče za branje (tudi šolsko) antične tragedije navesti različne argumente, ki jih slejkoprej vendarle ni mogoče ignorirati. Najprej je tu tradicionalni odgovor, ki pa kljub častitljivosti ni izgubil življenjske moči: brez poznavanja antične tragedije težko razumemo zgodovino gledališča in svetovne književnosti. Pa ne le zgodovine: v nekaterih ozirih sta tudi sodobna umetnost2 in celo kultura neizbrisno zaznamovani z antičnimi tragiškimi liki. Če se je lik Ojdipa v so- dobni percepciji nekako zožil, ko je prešel v splošno kulturno govorico preko Freudove psihoanalize, ki ga je preobrazila iz tragično nepopustljivega iskalca resnice v psihični kompleks,3 pa je »fenomen Antigona« doživel nesluteno ekstenzijo, saj danes očitno »presega Sofoklovo dramo, pa tudi prostore umetnosti: postal je tako rekoč kulturna kategorija, eksistencialna situacija in ena najpomembnejših oblik, v kateri si zahodni človek zastavlja vprašanje o lastni identiteti in etičnem obzorju« (Gantar, Senegačnik 2014: 116). In ne le zahodni, je treba dodati: Antigona v številnih preobrazbah stopa na gledališke odre širom sveta (glej Mee, Foley 2012), kot »ničelna točka etike v zgodnji evropski misli« pa predstavlja izhodišče dialoga z različnimi mitološkim tradicijami starega sveta in sodobnimi filozofijami (Škof 2018). 2 Seznam najvidnejših del sodobne svetovne dramatike, ki je tematsko in idejno vezana na antično tragedijo, je seveda predolg, da bi ga tu navajali; dovolj bo, če pomislimo na zgodovinski pomen Smoletove Antigone za sodobno slovensko gledališče in literaturo. 3 Za kritiko glej med drugim Vernant, Vidal-Naquet 1994: 59–76. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 599 Drugi odgovor pa si lahko izposodimo od sodobnega angleškega filozofa Simona Crit- chleya, ki v branju tragedije vidi zasilno zavoro v svetu nenehno pospeševanega toka informacij in tehnoloških bogov, ki nas vzgajajo za amnezijo, pozabo sveta in samih sebe: »Tragedija zaustavlja stvari,« pravi, »in poglablja naše samoobčutje in občutje globoke odvisnosti od drugih« (Critchley 2019: 11). In vse to lahko dosežemo zgolj z branjem, še pravi, z branjem del, ki niti niso dolga. Tragedija po njegovem prepričanju ni norma tradicije, temveč je pred nami kot možnost, kot povabilo. Vsaka generacija bi jo morala odkriti na novo, po svoje, v svojem eksistencialnem položaju (Critchley 2019: 16). Prav gotovo, da o tem ni lahko govoriti na način, primeren za šolski pouk, a se v tem navsezadnje vendarle skriva tudi velik izziv za didaktično iznajdljivost. Critchleyjevi stavki namigujejo na to, da družbena resničnost ni vsa resničnost in da antične tragedije ne gre brati pretesno v socioloških okvirih, pa kakorkoli že v akadem- skem svetu danes prevladujejo različne oblike tovrstnega raziskovanja.4 Seveda pa so ta besedila tudi priložnost za poglobljeno refleksijo o takšnih temah. V vsaki tragediji se srečujemo z antičnim mitom v konkretni, tako rekoč otipljivi, predvsem pa tudi bralsko privlačni obliki. Miti v atiški tragediji so bili pogosto prilagojeni tako, da so podpirali pomen atenske polis oziroma ideologijo atenskega domoljubja. To kaže, da so imeli tragiški pesniki – kot grški pesniki nasploh – veliko prostora za preoblikovanje in reinterpretacijo mitov, po drugi strani pa tolikšna navezanost tragedije na mite izpri- čuje, kako velik pomen so le-ti imeli na predstave o svetu, vrednote in smisel življenja. Če najstarejša evropska drama, Ajshilovi Peržani, prikazuje zgodovinske dogodke (po- sledice poraza perzijske vojske v spopadu z grško v bitki pri Salamini leta 480), je to zaradi izrednih, tako rekoč mitičnih razsežnosti tega spopada za Grke.5 Na to se zlahka lahko naveže premislek o (»nevidnih«, nepriznanih) mitih sodobne družbe, ki je sicer načeloma do te oblike mišljenja zelo kritična. Takšen premislek se zdi sploh izredno dragocen za razvoj resnično kritičnega in samostojnega mišljenja.6 Sodobno raziskovanje je precej spremenilo naše védenje o dimenzijah in zgradbi aten- skega (Dionizovega) gledališča, gledaliških rekvizitih, tragiškem zboru, igralcih in igralski tehniki.7 Ta stvarni vidik je seveda pomemben za razumevanje umetniškega izraza, obenem pa je tema, ki jo je mogoče pri pouku tudi zelo nazorno obravnavati, 4 Ker gre tu za splošni episetmološki trend in zelo široko (teoretično nejasno) paradigmo, je literatura tako obsežna, da je sploh ni smiselno navajati. 5 In pa seveda zato, ker so ti zgodovinski dogodki v drami predstavljeni tako, da ilustrirajo omejenost človeške moči z božjo. Zgodovinski dogodki so v tem pogledu analogni zgodbam mitičnih junakov. Človeško moč, ki jo iluzija o lastni neomejenosti žene v katastrofo, v tej drami predstavljajo Peržani. Nekateri sodobni interpreti zelo poudarjajo patriotski značaj drame, ki naj bi prehajal celo v šovinistično povzdigovanje Atencev nad Perzijci in Azijci (npr. Harrison 2000), vendar pri tem precej očitno spregledujejo pomemben del besedila (vv. 176–199), ki nedvoumno »spodmika temelj etničnemu šovinizmu« (Sommerstein 2010: 49), in leitmotiv božanske premoči nad vsem človeškim. 6 In seveda za razvijanje humanistične občutljivosti. Grki so kot zmagovalci uspeli obrniti optiko in na dogodke pogledati z druge strani. Smo tega danes sposobni? 7 Za predstavitev igralskega poklica in družbenega statusa glej Easterling, Hall 2002. 600 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 morda celo praktično nadgraditi (npr. v obliki predstav pri dramskem krožku, za kar obstajajo dobri primeri). In ki nikakor ni brez zveze z družbenim položajem in funkcijo gledališča; vse to je bilo v Atenah in Rimu močno različno. V Atenah so bile namreč tragiške predstave ves čas del Dionizovega kulta, v okviru katerega so se razvile, v Rimu pa so bile uvedene pod grškim vplivom kot spremljevalni (umetniški ali tudi politično motivirani) dogodki in so se uprizarjale v več gledališčih kot zunanja dekora- cija verskih praznikov. Izjemna velikost gledališke zgradbe8 na eni in relativno majhno število prebivalcev na drugi strani, njegova prostorska umeščenost med zgradbe najpo- membnejših državnih institucij in pomembnost tragiških dramskih tekmovanj (gr. agón ‘dramsko tekmovanje’) govorijo za to, da je bilo v Atenah gledališče eden osrednjih dejavnikov oblikovanja kulturne in družbene identitete. Še tem bolj jasno postane to na ozadju primerjave z gledališčem v sodobni družbi: atenske predstave, ki so bile so- razmerno redke, so sodile med največje dogodke v družbi, kjer ni bilo medijev in kjer je neprimerljivo manjša količina informacij krožila neprimerljivo počasneje; sodobno gledališče pa z množico drugih umetniških, kulturnih in drugih institucij tekmuje za pozornost občinstva v medijsko konstruirani in z informacijskimi ožilji gosto prepre- deni družbi. Spoznavanje teh osnovnih socioloških dejstev antičnega gledališča močno osvetli tudi položaj sodobne umetnosti, njeno družbeno umeščenost, funkcije, namene in navsezadnje tudi njen intelektualni in etični domet. 4 Dosegljivost antične tragedije v slovenščini: kratek oris stanja Antična tragedija nista samo Antigona in Kralj Ojdip. Čeprav najbrž ni realistično pri- čakovati, da se bo na seznam obveznega ali priporočenega šolskega branja uvrstilo še več antičnih tragedij, je to vseeno treba poudariti. Pod imeni treh tragedov, Ajshila, Sofokla in Evripida, se je ohranilo grških 32 tragedij in ena satirska igra,9 ter 10 rim- skih tragedij, katerih osem sodobna literarna zgodovina pripisuje Luciju Aneju Seneki, dve ( Herkules na gori Ojti, Oktavija) pa ima za delo neznanega avtorja. Šele pogled na celoten ohranjeni korpus, ki je sicer povsem neznaten delež vse tragiške produkcije, katere številke gredo v tisoče, nam odstrne umetniški, intelektualni, etični in antropo- loški horizont antične tragedije. Tudi Antigono in Kralja Ojdipa lahko zagotovo veliko bolje razumemo na tem ozadju. Danes so v slovenščini dostopna – po večini v dovolj živem in tudi umetniško oblikovanem jeziku – vsa ta grška dela in pet rimskih ( Medeja, Ojdip, Tiest, Fedra, Oktavija). V največji meri je to rezultat uvodoma omenjenih novih prevodov, med katerimi so tudi nove prepesnitve že prevedenih del. 8 Po novejših arheoloških raziskavah je bila kapaciteta sicer precej manjša, kot so ocenjevali do nedavnega: ne med 14.000 in 17.000 gledalci, temveč le med 3.700 do 6.000, a za gledališko občinstvo je to tudi po sodobnih kriterijih izjemno visoka številka (Roselli 2011: 65). 9 Danes med literarnimi zgodovinarji in klasičnimi filologi prevladuje prepričanje, da sta Ajshilu pripisani Vklenjeni Prometej in Evripidu pripisani Resos deli neznanih avtorjev. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 601 Kaj lahko štejemo za mejnike tega novega stanja? Ena od možnosti so izdaje tistih prevodov, s katerimi je postal opus posameznega trageda v celoti dostopen v sloven- ščini. To se je najprej zgodilo s Sofoklom: leta 2000 je izšel prevod še zadnje njegove neposlovenjene tragedije Trahinke (Senegačnik) skupaj z novima prevodoma Ajanta in Filokteta (Gantar).10 Prvi je bil nepogrešljiv in v nekem smislu igra vlogo prvega prevoda: nadomestil je namreč skoraj sto štirideset let star in praktično nedosegljiv prevod Matije Valjavca (1863);11 drugi pa se je postavil ob bok Sovretovi prepesnitvi (1962). Leta 2008 je bil dopolnjen Ajshilov opus v slovenščini z izdajo Pribežnic (Senegač- nik); ta knjiga prinaša tudi spremno študijo o socialnem kontekstu atiškega gledališča in uprizoritveni tehniki ter pregled vseh objav in uprizoritev Ajshila do tistega leta.12 Poseben »mejnik« pa nedvomno predstavlja prevod najobsežnejšega spomenika grške tragedije, Oresteje, ki ga je podpisal Marko Marinčič (v knjižni obliki je tudi ta izšel leta 2008). Prevod je prvotno nastal za gledališko uprizoritev, ki je bila izjemno odmevna: bila je razglašena za najboljšo predstavo leta, ustvarjalcem je prinesla vrsto nagrad, med njimi prevajalcu nagrado Dominika Smoleta. Ajshilova trilogija je s tem prevodom dobila povsem nov, sodoben izraz, ki slovenskemu bralcu razpira enigmatič- ni, paradoksni, poetično in intelektualno vznemirljivi značaj Ajshilovega sloga. Kot zadnja Evripidova tragedija je bila prevedena Andromaha: skupaj z novim prevo- dom Trojank – obe tragediji je prevedla Jera Ivanc – je izšla leta 2017. Vendar se s tem prevajanje njegovih del ne konča: leta 2018 izideta še nova prevoda Elektre (Ivanc) in Iona (Mojca Cajnko). Novi prevodi Evripida v slovenščini so sploh posebna zgodba. Do leta 2000 je bilo namreč prevedenih le deset njegovih tragedij (nekatere zgolj za gledališče), po tem pa je izšlo kar osemnajst prevodov,13 in sedem od teh je delo Jere Ivanc, ki je tako nesporno odigrala glavno vlogo. Bila je tudi spiritus agens odmevnih koncertnih branj vseh še neuprizorjenih tragiških prevodov v Mali drami SNG pod naslovom »Replike iz antike« v letih 2009–2012. Precej že prevedenih del je dobilo novo, natančnejšo in jezikovno svežo obliko. Alekstida, edini ohranjeni primerek t. i. vedre tragedije, s katero je Evripid občasno nadomestil satirsko igro, je izšla celo v dveh prevodih (Ivanc, Sunčič), ki sta se pridružila sicer že zmeraj »živemu« Sovretovemu iz leta 1960. Nič manj »živ« Sovretov prevod morda najmočnejše Evripidove drame Bakhe, ki je izšel istega leta, je dobil svoj pandan v Bakhantkah Andreje Inkret (2016). Rimska tragedija je, kot rečeno, v tem času svoje življenje v slovenskem jeziku šele začela. Tudi tu je protagonistka Jera Ivanc: njen prevod Senekove Medeje je sploh 10 Zaradi ekonomičnosti ne navajam natančnih bibliografskih podatkov knjižnih izdaj, saj so ti z lahkoto dosegljivi v sistemu Cobiss. 11 To je sploh prvi prevod antične tragedije v slovenščino. 12 Poleg študije, ki jo je objavil Kajetan Gantar ob svojih prevodih Ajshilovih Peržanov in Vklenjenega Prometeja (ta knjiga je bila ponatisnjena 2020), je to najizčrpnejši prikaz te teme v slovenščini. 13 Če k njim štejemo še Resosa, ki ga ima prevajalka Jelena Isak Kres za Evripidovo delo. 602 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 prvi prevod kake rimske tragedije v slovenščino (2008). Prevajalka ga je pospremila z obsežno spremno študijo, ki prinaša instruktiven in pregleden prikaz zgodovine te zvrsti – zagotovo najboljši, kar jih najde ta čas slovenski bralec. Rimska tragedija se je ohranila še v bistveno bolj okrnjeni obliki kot grška, v katere globoki senci je bila od časov razsvetljenstva in romantike: v 20. stoletju se je začelo počasi prebujati zanima- nje literarne zgodovine, šele v zadnjih desetletjih pa je postala predmet bolj sistematič- nega in poglobljenega raziskovanja in interpretacije. Literarna zgodovina razlikuje dve zvrsti te tragedije: prva, »mitološka« t. i. fabula cothurnata,14 je zajemala snov iz grške mitologije; druga, »zgodovinska«, t. i. fabula praetex(ta)ta,15 pa, kot se glasi običajna definicija, iz rimske zgodovine, a so njene teme pravzaprav le pogojno zgodovinske, saj so bodisi iz izredno oddaljenih, še mitičnih časov,16 bodisi iz tako rekoč žive, aktualne družbene realnosti;17 včasih pa je oboje simbolno povezano.18 Od vse produkcije pa se je ohranilo eno samcato delo neznanega avtorja: Oktavija, ki so jo nekoč pripisovali Seneki. Slovenski prevod (Ivanc) z uporabno pregledno študijo te zvrsti je izšel leta 2012. Doslej so bile prevedene štiri »mitološke« tragedije; poleg Medeje še Ojdip, Fedra (oboje Senegačnik 2011 in 2017) in Tiest (Ivanc 2015). Vse tri so nesporno Senekove. Eno najtežjih vprašanj, ki si jih zastavlja sodobna literarna zgodovina v zvezi s Seneko- vimi dramami je, ali so bile sploh namenjene uprizarjanju ali pa so bile napisane zgolj za recitacijo (za »bralno uprizoritev« in so potemtakem t. i. bralne drame) ali pa celo za branje, torej kot čisto literarna dela. Stoletja po nastanku, v renesansi, so jih vsekakor uprizarjali;19 tudi sodobni evropski in ameriški režiserji jih v zadnjih desetletjih obča- sno postavijo na oder. V slovenskih gledališčih sta bili doslej odrsko uprizorjeni samo Medeja (2014 v SNG Drama v Ljubljani) in Tiest (2016 v Mini Teatru). A kakorkoli je že s tem, so Senekove tragedije zaradi svoje izzivalne etične tematike, globoke psihične anatomije likov in predvsem zaradi poetičnega bogastva pomembno poglavje svetovne književnosti. V slovenščini ga je zaenkrat mogoče prebrati komaj polovico. 14 Dobesedno ‘zgodba, obuta v koturn’, grško obuvalo z visoko peto, ki je postalo del standardne opreme tragiških igralcev v helenističnem času. 15 Dobesedno ‘zgodba, oblečena v togo preteksto’, to je bila toga s posebno obrobo, kakršno so nosili najvišji rimski državni uradniki in politiki. 16 Npr. Romul Gnaja Najvija ali Sabinke Kvinta Enija. 17 Npr. Najvijev Klastidium ali Enijeva Ambrakija ali Pavel Marka Pakuvija. 18 Verjetno tako v Akcijevemu Brutu. Ker so ohranjeni le zelo skromni fragmenti, večinoma pa samo naslovi (pa še ti so včasih nezanesljivi), so sicer sodbe literarnih zgodovinarjev o vsebinah hipotetične. Isto velja tudi za priložnosti, ob katerih so bile te drame uprizorjene. 19 Prva antična tragedija, ki je bila uprizorjena v renesansi, je bila ravno Senekova Fedra, in sicer leta 1485 ali 1486 v Rimu (Wyles 2016: 154–155, 164–165 op. 6); predstava je bila v palači kardinala Raffaelleja Riarija, ki se je sicer v zgodovino umetnosti vpisal kot mecen in človek, ki je povabil v Rim Michelangela Buonarrotija. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 603 viRi in liteRatuRa cRitcHley, Simon, 2019: Tragedy, The Greeks, and Us. New York: Pantheon Books. eaSterling, Patricia, Hall, Edith, 2002: Greek and Roman Actors. Asepcts of an Ancient Profession. Cambridge: Cambridge University Press. gantar, Kajetan, senegačnik, Brane, 2014: Sofoklova Antigona v prevodu Ivana Hribovška. Ljubljana: Družina. HaRRison, Thomas, 2000: The Emptiness of Asia. London: Duckworth. keck, Karl H. (izd.), 1863: Aeschylos: Agamemnon. Leipzig: B. G. Teubner. mee, Erin B., Foley, Helene Peet (ur.), 2011: Antigone on the Contemporary World Stage. Oxford: Oxford University Press. <10.1093/acprof:oso/9780199586196.001.0001>. roSelli, David. K., 2011: The Theater of the People: Spectators and Society in Ancient Athens. Austin: University of Texas Press. SommerStein, Alan H., 2010: Aeschylean Tragedy. London: Duckworth. škoF, Lenart, 2018. Antigonine sestre: o matrici ljubezni. Ljubljana: Slovenska matica. vernant, Jean-Pierre, vidal-naquet, Pierre, 1994: Ojdipus brez kompleksa. Mit in tragedija v stari Grčiji. Ljubljana: ŠOU. 59–76. west, Martin, 1990: Studies in Aeschylus. Stuttgart: B. G. Teubner. wyles, Rosie, 2016: Ancient Drama in the French Renaissance and up to Louis XIV. Betine van Zyl Smit (ur.): A Handbook to the Reception of Greek Drama. Malden, Oxford: Wiley Blackwell. 154–172. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 605 Andreja Inkret Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za klasično filologijo andreja.inkret@gmail.com Antična komedija med besedo in podobo Prispevek na podlagi izbranih odlomkov Aristofanovih in Plavtovih komedij ilustrira nekate-re novejše pristope k preučevanju antične komedije, ki se zdijo v didaktičnem smislu posebej inspirativni, saj spodbujajo miselni preskok od besed k podobam. Opozori tudi na vazne poslikave iz poznega 5. in 4. stoletja pr. Kr., ki so jih našli na ozemlju južne Italije in so po novejših dognanjih povezane z atiško komedijo; te nam omogočajo, da antično komedijo ne le beremo, temveč – vsaj v zelo omejenem obsegu – tudi opazujemo. 1 Prolog Med vznemirljivejše sodobne pristope k preučevanju antične dramatike sodijo tisti, ki nas vabijo, da že med branjem besedilo ugledamo v podobah. Poudarjajoč, da so antična dramska besedila tudi (ali celo v prvi vrsti) predloge za gledališko predsta- vo, spodbujajo miselni preskok od črke k podobi, od zapisanega v dejavno, v tisto torej, kar v sebi nosi grška beseda drãma – glagol drãn ‘delati, delovati’. Branje in interpretiranje antičnih dram, ki ima za podlago njihovo celostno in svojim specifikam zavezano dramsko-gledališko pojavnost, se zdi smiselno že zaradi preprostega dejstva: antični dramatiki svojih del niso ustvarjali z mislijo na bralce, temveč za uprizoritev. Zapisane verzije dramskih besedil so v antiki sicer obstajale, a niso bile široko razširjene in tudi ne namenjene širši množici; sodobni prevodi tako nastajajo na podlagi izvirnikov, ki so plod kompleksnih načinov rokopisne preoddaje in teks- tno-kritičnega izdajanja. Na nivoju raziskovanja tovrstni pristopi pomenijo prepletanje klasične filologije, ki se osredinja na jezikovni in literarno-zgodovinski aspekt dramskih besedil, z razisko- valnimi pristopi, ki temeljijo v uprizoritvenih umetnostih. Raziskovalci se posvečajo tako antični kot moderni gledališki recepciji, a posebna pozornost velja antičnemu gledališkemu kontekstu, ki je v temelju sooblikoval sporočilnost antičnih besedil. Omejenost virov in podatkov na eni strani in na drugi dejstvo, da besedila ne vsebu- jejo izvirnih odrskih napotkov, raziskovalce postavljajo pred nelahko nalogo. Temelj za preučevanje antične gledališke reprezentacije tako predstavlja v prvi vrsti dvoje: drame same ter sekundarni viri (pričevanja o ustroju in načinu delovanja gledaliških praks), vključno z materialnimi ostanki (arhitekturni ostanki gledališč, vazne upo- dobitve ipd.). A tudi na takšni osnovi je preučevanje dramsko-uprizoritvene celote 606 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 antičnih dram postreglo z vrsto pomembnih uvidov in dognanj ter postalo eden stan- dardnih načinov interpretiranja antične dramatike. Osrednja predstavnika antične ko- medije, Aristofan in Plavt, sta se v tem oziru izkazala za posebej hvaležna avtorja.1 2 Ujeti trenutki Močno selektiven prikaz širokega spektra raziskovanj, vezanih na staro komedijo, lah- ko začnemo s pomembnim podatkom: iz antike imamo na voljo osupljiv ekvivalent fotografijam, ki nam v modernih tehnoloških časih vsaj v omejenem smislu omogočajo ujeti nepovratno minljive gledališke trenutke. Prizori iz komedij so ovekovečeni na posodah, porisanih v rdečefiguralnem dekorativnem slogu. Večinoma gre za kraterje, ki so jih ob različnih priložnostih uporabljali za mešanje vina z vodo. Takšnih poslikav je po zadnjih dostopnih podatkih vsaj sto petindvajset (Taplin 2020: 253), nastale so v obdobju med poznim 5. in 4. stoletjem pr. Kr., najdene pa so bile na ozemlju Velike Gr- čije ( Magna Graecia), v grških mestih Sicilije in južne Italije, pri čemer prednjači mesto Tarent (to je slovelo po živahnem kulturnem življenju). Podobe predstavljajo dramo v dogajanju: junake, ki jih upodabljajo igralci z maskami in v gledaliških kostumih, vidimo v najrazličnejših situacijah. Tu in tam ugledamo celo živali – igralce, oblečene v živalske kostume, ali »prave« živali. Po eni izmed njih so eno najstarejših vaznih podob tudi poimenovali ( Igra o goski, Slika 1); slednja je pomembna predvsem spričo dejstva, da prikazuje v stripovski maniri zarisan pogovor med tremi junaki. Medtem ko junak na levi (morebiti policist oziroma redar, ki je priskočil lastnici preminule gosi na pomoč) brblja v nerazumljivi »barbarščini,« ženska in starejši moški govorita v atiščini in ne v lokalnem grškem dialektu, kot bi pričakovali glede na kraj najdbe. To velja skorajda brez izjeme tudi za druge, sicer maloštevilne, napise na podobah. 1 Podčrtati velja, da imamo spričo pravega »buma« prevodov antične dramatike, ki smo mu bili in smo mu še priče v zadnjih dveh desetletjih, v slovenščini na voljo celotnega Aristofana (novejši prevodi so delo Jelene Isak Kres, Maje Sunčič in podpisane) ter skoraj že vse Plavtove komedije (za prevode slednjih je poleg Jere Ivanc in Marka Marinčiča zaslužna v prvi vrsti Nada Grošelj). Dejstvo, da imamo nekaj komedij zdaj na voljo v različnih prevodih, je seveda posebej dragoceno. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 607 Slika 1: Igra o goski. To in podobna odkritja so raziskovalce vodila v prepričanje, da se vsaj nekateri izmed teh prizorov zelo verjetno navezujejo na atiško komedijo in ne, kot je veljalo poprej, na italsko dramsko-gledališko tradicijo fliaških burk ( phlýakes); po slednjih so bile te vazne podobe tudi poimenovane.2 Podlago za poslikave naj bi tako predstavljale bodisi predstave potujočih gledaliških skupin, ki so morda z atiškimi komedijami gostovale na tem območju; bodisi morebitne italske uprizoritve (ustrezno adaptiranih) atiških ko- medij; morda pa tudi podobe na posodju, uvoženem iz Atike (tam je bil vpliv komedije na vazno slikarstvo v tistem obdobju sicer zanemarljiv) ali celo (izredno redke) kopije besedil, ki bi lahko pripotovala vse do Italije. 2 O. Taplin (1993: 52–54) meni, da prizorov na italskih vazah dolgo niso povezali z atiško komedijo zato, ker naj bi bile podobe na njih v neskladju z idejami o atenski kulturi 5. st. pr. Kr. kot vzoru klasične lepote in odličnosti, kot so se izoblikovale v devetnajstem in zgodnjem dvajsetem stoletju (o tovrstnem »osmišljanju« zgodovine gl. Whitmarsh 2013: predvsem 24–27). 608 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Slika 2: Würzburški Télef. Enega najprepričljivejših dokazov za to, da so podobe neposredno povezane s ko- medijo, kot se je izoblikovala v Atenah petega stoletja pr. Kr., predstavlja upo- dobitev na kraterju, ki so ga našli v Apuliji leta 1980 in jo danes poznamo pod imenom Würzburški Télef (Slika 2).3 Prizor se odvija ob oltarju; na njem kleči junak, ki nosi gledališko masko moškega, a brez značilne moške brade. Lase ima povezane z ženskim trakom, nosi tudi žensko obleko. Obrnjen proti nam, gledal- cem te na vrč ujete gledališke podobe, je očitno ovekovečen v kritičnem trenut- ku. Desna roka, v kateri drži meč, se še ni čisto povesila, v levici na vso moč sti- ska zgornji del čudne vreče, ki se končuje z otroškimi nogicami. Občutek, da se je ravno zgodilo nekaj pomembnega, še povečuje druga oseba z žensko gledali- ško masko in drugimi ženskimi atributi. Tudi ta se zdi v gibanju, kot bi na prizo- rišče prihitela s posebnim namenom, pri katerem ji bo služil velik vrč, ki ga drži v rokah. Poslikava dopušča le malo dvoma: prizor je iz Aristofanovih Praznovalk tezmofórij, v katerih se Evripidov sorodnik v ženski preobleki vtihotapi na ženski praznik tezmoforij, da bi pomagal svojemu slavnemu sorodniku, ki mu ženske 3 Danes splošno sprejeto interpretacijo, ki jo opisujemo v nadaljevanju, sta podala E. Csapo (1986) in O. Taplin (1987). Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 609 grozijo s smrtjo, ker jih je v svojih tragedijah tako oblatil. Ko ga ženske razkrinka- jo, v paratragični maniri eni izmed praznovalk ugrabi otroka in se zateče k oltarju (689–695): MIKA (sorodniku): Hej! Hej! Ti! Kam bežiš? Ti! Ti! Počakaj! Joj! Jojmene! Otročička mi je iztrgal od prsi in odšel! SORODNIK: Kar kriči! Tegale pa ne boš nikoli več mirila s papico, če me ne izpustite. (Z žrtvenim nožem, ki ga je vzel z oltarja, v roki) O ne! Tule, nad stegni, s tem nožem razmesarjen s svojimi rdečimi venami okrvavel bo oltar! Aristofan tako parodira občinstvu dobro poznan prizor iz danes fragmentarno ohranje- nega Evripidovega Telefa. Telef je bil mizijski kralj, ki je svojo deželo uspešno ubranil pred Grki, a ga je pri tem ranil Ahil. Ker se rana nikakor ne zaceli in bi jo po oraklju lahko zacelil le tisti, ki jo je povzročil, se Telef, preoblečen v berača, vtihotapi v grški tabor. A načrt se ne posreči, zato v obupu ugrabi sina poveljnika Agamemnona, se z njim zateče k oltarju in grozi, da ga bo ubil. Lik Evripidovega sorodnika v podobni situaciji torej imitira Telefa, pri čemer otrok, ženskemu prazniku primerno, postane ženskega spola. Še več, pojavnost dojenčice se – potem ko ženske sorodniku zagro- zijo z grmado – prilagodi naravi pretkanih in k slabim navadam nagnjenih aristofano- vskih žensk. Izkaže se namreč, da je dojenčica »perzijskim čeveljcem« navkljub zgolj – »meh, poln vina« (733–734). Slednji je seveda prav tista nenavadna vreča z otroškimi nogicami, ki je narisana na vazni poslikavi in jo v rokah drži v žensko preoblečen mo- ški – Evripidov sorodnik. Glava »dojenčice« je že končala pod ostrim mečem, Mika pa kot skrbna »mati« ravno prihiti z »žrtveno posodo,« da bi ujela vsaj »kri lastnega otroka« (754–755). Upodobitev, nastala okoli leta 370 pr. Kr. v Apuliji, se torej skoraj zagotovo navezuje na Aristofanovo komedijo, ki je bila prvič uprizorjena leta 411 pr. Kr. v Atenah. Kot zanesljivo identificiran prizor sicer predstavlja izjemo, a v kontekstu drugih vaz, ki po mnenju raziskovalcev odslikavajo atiški tip komedije in so bile najdene na tem ob- močju, postavi v drugačno luč naše védenje o antični recepciji stare atiške komedije. Čeprav se ta, kot je dobro znano, neposredno navezuje na atensko polis in sočasno politično in kulturno dogajanje v njej, je očitno dosegla precejšnjo priljubljenost tudi v južni Italiji.4 4 Tamkajšnja popularnost posodja s prizori komičnega gledališča je na vsak način vredna omembe; kot že omenjeno, je bil v Atenah vpliv komedije na vazno slikarstvo zanemarljiv. Primerljive antične ekvivalente modernim fotografijam najdemo denimo v helenističnem obdobju, s prizori iz Menandrovih komedij, ki so v obliki mozaičnih upodobitev prebivalcem širom rimskega imperija krasile domovanja in predstavljale simbol grške omike (gl. Nervegna 2014: 718– 724). 610 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 3 To geloĩon Podobe na vaznih poslikavah so v našem kontekstu zanimive predvsem kot verjetno najbolj avtentične vizualne predstave atiške komedije v odrski akciji, tistega torej, kar nam sočno opiše zbor v parabazi Aristofanovih Oblačic. Ta v avtorjevem imenu (kot je za ta temeljni del stare atiške komedije značilno) poudarja, da komedija, v kateri nastopa, nikakor ni takšna kot druge ( Oblačice, 538–542): ... ona sèmkaj ni prišla bingljat s prišitim kosom usnja, takim, ki debel in rdeč na koncu spravlja v smeh otroke, plešastim se nič ne roga in ne pleše plesa kordaks, niti starec, kadar govori, s krepelom ne udarja bližnjega samo zato, da bi prikril ničvredne šale. Aristofan povzame nekaj bistvenih elementov, ki zgornjim trditvam navkljub tudi v Oblačicah ne umanjkajo: napihnjene kostume z velikimi umetnimi falusi, včasih obscene gibe, kot jih posebno radi izvajajo pijani dramski junaki (ples kórdaks), norčevanje iz posameznikov ( Oblačice se denimo neusmiljeno norčujejo iz enega najslavnejših Atencev sploh – filozofa Sokrata), veliko fizične akcije, ki podkreplju- je šale (slane ali ne, povedane so v neponovljivi mešanici liričnega in obscenega jezika). Trdimo lahko, da nam vsaj približek vizualne podobe atiške komedije kot skupka takšnih in drugih elementov odstirajo poslikave gledaliških podob z italskih vaz: te prikazujejo junake z maskami z zevajočimi usti, v kostumih, ki zelo plastično pona- zarjajo napihnjena komična telesa junakinj oziroma (včasih golih) junakov z viseči- mi falusi, ter njihove dramatične, celo pretirane geste. Ključno vprašanje, ki sledi, je: katere značilnosti stare komedije, ki prav tako prispevajo k njeni »smešnosti« – to geloĩon,5 nam še konkretizirajo? Νa prvi pogled v prvi vrsti dvoje: povezavo komedije s tragedijo in njeno poudarjeno gledališko naravo. 5 S tem izrazom Aristotel v Poetiki opiše bistvo komedije in ga opredeli kot »vrsto popačenosti ali grdobije, ki ne povzroča bolečin ali škode« (1449 a 36). Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 611 4 Tragedija v komediji Kot je dobro znano, komediografi radi v svoja dela vpletajo tragiške navedke, paro- dirajo tragiške prizore, svojim junakom nadevajo identiteto resničnih tragiških pe- snikov, tematizirajo tragiško gledališče. Aristofanove Žabe denimo prikazujejo boga Dioniza, zaščitnika gledališča, kako se za nedavno umrlim Evripidom poda narav- nost v Had, kjer nato razsoja tragiški pesniški dvoboj med Ajshilom in Evripidom (v sklopu katerega celo tehtajo poezijo s tehtnico).6 Tudi na italskih vaznih upodobitvah ugledamo številne elemente tragiškega gledali- šča; komiške prizore včasih dopolnjujejo tragiški junaki, ob strani pa tu in tam stoji resna, eterična podoba, označena z napisom tragodós – tragiški dramatik ali igralec (slika 1). Zdi se pomembno, da so tragiški gosti narisani v drugačnem slogu od ko- mičnih junakov; predstavljeni so v maniri, kot jo zasledimo na vaznih poslikavah z mitološko tematiko. Kot opažajo raziskovalci, je način upodabljanja tragiških oseb v komediji paraikonografičen – kot komedija parodira tragedijo, tako naj bi njene upo- dobitve parodirale mitološke upodobitve, ki se očitno zgledujejo po tragediji (Taplin 1993: 37–38). Tudi parodija tragiškega prizora, ki je najverjetneje upodobljen na Würzburškem Te- lefu, je slikana na ta način. Izkazuje se namreč kot parodija vaznih poslikav, ki Telefa v isti situaciji prikazujejo v »klasični« mitološki maniri in so skoraj zagotovo nastale pod vplivom te popularne Evripidove tragedije. Danes sicer ne vemo, če je pri Evri- pidu o ugrabitvi poročal le sel ali je bila ta dejansko uprizorjena, a dejstvo je, da si je Aristofanovo občinstvo zakrinkanega Telefa, ki se v stiski z malim talcem zateče k oltarju, dobro zapomnilo.7 Podoba se je očitno ohranjala in nadgrajevala skozi raz- lične upodobitvene variacije. Eno takšnih različic so vsebovali že Aharnjani (326–337), Aristofanova prva ohra- njena komedija. Tu mali talec postane košara z ogljem, s čimer glavni junak Dikajópolis izsiljuje zbor Aharnjanov; slednji mu namreč ne pusti v miru praznovati zasebnega miru, ki ga je Dikajopolisu sredi peloponeških vojn uspelo skleniti s Spar- tanci. Paratragično izsiljevanje obenem služi kot uvertura v govor, ki ga ima kasneje Dikajopolis pred zborom, potem ko si obleče Telefov gledališki kostum (izposodi si ga od samega Evripida) in poudari (440–443): 6 Tudi vrsta naslovov danes izgubljenih komedij Aristofanovih tekmecev nam daje slutiti gledališko tematiko; Kratín, eden izmed najpomembnejših predstavnikov stare komedije, je denimo ustvaril dramo, ki bi jo lahko prevedli kot Gledališke vaje, komediograf Platon je bil avtor Scenskih rekvizitov, Nikóhar Producenta Herakla. 7 Tragedija je bila uprizorjena šestindvajset let pred Praznovalkami tezmoforij (Aristofan je bil takrat še deèek). Kljub veliki èasovni distanci so Aristofanovi gledalci referenco oèitno zlahka in brez kakršnegakoli dodatnega pojasnila prepoznali (ponovne uprizoritve so bile v tistem obdobju izjemno redke). 612 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 ... Danes moram biti ko berač; sicer sem to, kar sem, a zdeti se ne smem, da sem. Gledalci naj vedo, kdo sem, a zbor naj bedasto zija ... Izjava se zdi namig na precej tipičen element aristofanovske poetike: dogajanje, kot ga spremljamo na ravni dramske fabule, predstavlja le eno plast; druga se navezuje na realnost. Gledališki kostum tragiškega junaka, ki je bil med vsemi Evripidovimi reveži najbednejši,8 obenem pa še »jezičen in dober govornik« (429), tako ne služi le Dika- jopolisu pred bojevitimi aharnjanskimi veterani, temveč tudi, ali celo v prvi vrsti, Ari- stofanu, ki se brani pred zloglasnim atenskim politikom Kléonom; ta ga je malo pred uprizoritvijo Aharnjanov vlačil po sodišču. Ta neljubi dogodek je omenjen takoj na začetku govora (497–556); telefovski »berač« Dikajopolis več kot očitno govori v ime- nu avtorja komedije. Identiteta govornika je v tem trenutku torej na moč kompleksna; če hipoteza, da naj bi Dikajopolisa igral sam Aristofan (Slater 2002: 56, z nadaljnjimi referencami), drži, pa še poudarjeno metateatralna. 5 Metateater in Aristofanovi nepravi moški Dejstvo, da komedija – za razliko od tragedije – nadvse rada eksplicitno poudarja la- stno teatralnost, ponazarjajo tudi italske upodobitve dramskih prizorov. Te so, kot že zapisano, eksplicitno gledališke: igralce, ki v gledaliških kostumih in z maskami na obrazu upodabljajo junake, velikokrat ugledamo na dvignjenih odrih (v tem primeru se dogajanje vrši na dveh nivojih), nemalokrat je samostojno, ob prizoru, narisana gle- dališka maska (gl. sliko 1).Včasih vidimo dele scenografije, celo scenske rekvizite, ki nimajo neposredne zveze z narisanim prizorom, a so se slikarju (ali naročniku) vtisnili v spomin. Enega takšnih rekvizitov vsebuje tudi Würzburški Telef (Slika 2). Umetnik ga je na- risal nad dogajanje, predstavlja ogledalo in se po najverjetnejši interpretaciji navezu- je na enega ključnih prizorov v komediji – transformacijo Evripidovega sorodnika v žensko in s tem pripravo na igro v igri, ki sledi z njegovo infiltracijo na zgolj žensko zborovanje (212–265). Preobrazba v žensko vlogo je že na ravni zgodbe eksplicitno gledališka, saj se vrši pod budnim očesom dveh tragediografov, ki sta posneta po re- sničnih osebah – Evripida in Agátona. Ogledalo pripada Agatonu, ki je spričo svo- je poženščenosti velik strokovnjak za ženske vloge; sorodniku ga posodi, da bi ta v njem – po tem, ko se je moral v velikih mukah posloviti od simbola moškosti, svoje brade – ugledal svojo podobo. Kot piše L. Taaffe (1993: 84), je trenutek ključen; če je bil prej sorodnik v prvi vrsti poudarjeno maskuliniziran gledalec, ki se je naslajal nad 8 Prim. Žabe 1063–1064, v katerih Ajshil oèita Evripidu, da je »kralje ogrnil v cunje, da bi se ljudem zdeli usmiljenja vredni«. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 613 umetniškim performansom privlačnega Agatona, zdaj sam postane spektakelski objekt. Ko se zagleda v ogledalu, pravi, da ne vidi sebe, pač pa – Klêjstena (235), še enega priljubljenega aristofanovskega junaka, posnetega po resnični osebi. Tudi ta ni pravi moški (Aristofan se iz njega rad norčuje zaradi redke brade in pasivne vloge v seksual- nih odnosih), je pa na vsak način naravni zaveznik žensk. Prav Klejsten prihiti kasneje poročat na tezmoforije, da je Evripid tja poslal vsiljivca v ženskem kostumu. Sorodnika takrat znova postavi v fokus preiskujočih pogledov, tokrat nedvomno ženskih, ki iščejo predvsem – najbolj tipični del moškega kostuma – falus (na naši upodobitvi je ta še varno skrit pod sorodnikovo žensko preobleko). Sorodnikova gledališka metamorfoza je tako poudarjena spričo feminiziranih kategorij junakov moškega spola (to je bilo v grškem gledališču gotovo še eksponirano spričo zgolj moških igralcev), prizor pa se obenem implicitno ukvarja z vprašanjem, zapisanim v sam temelj gledališča – kdo je v fokusu pogleda in kdo je tisti, ki opazuje. 6 Eklezíja v komediji Ta metateatralno bogati prizor je uvod v kompleksno dogajanje, ki se pred očmi gle- dalcev izrisuje na ozadju aristofanovskih tezmoforij s »pravimi« ženskami (ki so jih seveda prav tako upodabljali moški igralci). Tezmoforije, ki so jih ženske obhajale v čast boginji Demetri in Perzefoni, so predstavljene kot nekakšna komična verzija eklezije, osrednjega političnega telesa atenske demokracije, ki so se ga v Atenah lahko udeleževali le moški polnoletni državljani. Kot opozarja N. W. Slater (2002: 150–180), se ob tem v ozadju izpisujejo na moč resna vprašanja: nasilno utišanje sorodnika, ki smo mu priče kasneje v komediji, načenja vprašanje in skrb glede parrhesíe, atenske različice svobode govora. Metateatrska poetika, ki občinstvo opozarja na kompleksno naravo gledališča, temelječo na prevzemanju vlog in moči spektakla, Aristofanu v tej (in dru- gih komedijah) služi tudi kot prikaz in opozorilo, da se demagoški politiki poslužujejo v temelju podobnih »gledaliških« tehnik. Eklezija je bila za atiško komično gledališče izjemno zanimiva; Aristofan jo je kot institucijo najkonkretneje vključil v komedijo z izvirnim naslovom Ekklesiázousai, kar je ženska oblika deležnika, izpeljanega iz glagola ekklesiázein, ki pomeni ‘udejstvovati se v okviru eklezije’ (izraz je v novem prevodu Maje Sunčič preveden kot Parlamen-tarke). Ženska oblika je seveda komična skovanka; opisuje junakinje, ki preoblečene v moške pod vodstvom Praksagore v ekleziji izglasujejo, da se oblast preda v ženske roke. (V grškem gledališču ženske, preoblečene v moške, seveda pomenijo – moške igralce, ki igrajo ženske, preoblečene v moške.) Atiška komedija pa se z eklezijo povezuje tudi bolj subtilno. Ta povezava je naka- zana že v Aharnjanih, in sicer na samem začetku z definiranjem prostora dramskega dogajanja. Zgodba te komedije se (tako kot vse druge dramske zgodbe v tistem času) 614 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 vzpostavlja v gledališču na prostem. Viri poročajo o statusno pisani sestavi gledalcev (med njimi so bile po vsej verjetnosti tudi ženske), a ciljno publiko, ki jo junaki nago- varjajo (ali zmerjajo),9 tvorijo atenski državljani. Prostor fabule definira Dikajopolis, ko na začetku naniza štiri realne dogodke, ki so ga razveselili oziroma razžalostili. Vsi so bolj ali manj posredno povezani z gledališčem. Dikajopolis se torej spominja svojih iz- kušenj kot gledalec in logična implikacija se zdi, da se bo dogajanje v nadaljevanju na te izkušnje navezovalo. Ko kmalu zatem postane jasno, da se dogajanje pravzaprav vrši na Pniksu, atenskem griču nedaleč od Akropole, kjer se je sestajala eklezija, je preskok veliko bolj logičen, kot se modernemu bralcu morda zdi. Po eni strani je svobodno prehajanje med različnimi prostori značilnost aristofanovske svojstvene umetniške svobode, ki ni zavezana fabuli, pač pa vselej lastni logiki; Mladen Škiljan (2004: 233) v njej prepoznava »eno temeljnih značilnosti aristofanovskega gleda- liškega »jezika«.« Po drugi strani ne gre pozabiti, da je bilo atiško (tragiško in komično) gledališče neponovljiva zmes umetniškega tekmovanja, religioznega praznika in poli- tične institucije. Grško gledališče in skupščinska zasedanja so si sorodna;10 kot poudarja Škiljan (2004: 233), je med teatrom in polis moč postaviti enačaj – in to ne v metaforič- nem temveč v realnem smislu. Staro komedijo, z njeno neposredno navezanostjo na so- časno politiko, lahko po drugi strani opišemo kot »veselo skupščino, saj so bili državljani obenem tudi občinstvo« (Sunčič 2010: 19). Na moč paradigmatično se zdi, da smo na to opozorjeni že v prvih verzih naše najstarejše ohranjene atiške komedije. 7 Metateater, Plavt in servi callidi Literarna zgodovina grško komedijo deli na staro Aristofanovo, vmesno srednjo (med prvo in drugo ni ostrega prehoda) in novo Menandrovo, ki postane podlaga rimski ko- mediji in preko nje pomembno vpliva na evropsko komedijo. Ob tem se osredotoča v prvi vrsti na razlike; stara je po zgradbi kompleksnejša, po vsebini politična in satirič- na, nova enostavnejša in po tematiki splošnejša, vezana na vsakdanje življenje običaj- nih, čeprav močno tipiziranih dramskih junakov. A če na tem mestu vendarle izhajamo iz elementov, ki povezujejo dva ključna avtorja v tem razvoju, lahko naš razmislek o aristofanovskih metateatrskih učinkih pravzaprav zelo naravno navežemo na Plavta. Plavt metateatrsko dimenzijo postavi na novo, izvirno osnovo. Ko opisuje lastni ume- tniški postopek prenosa grške komedije v rimsko gledališče, uporabi izraz vortere ‘prevesti’ (npr. Osli 11). Tega ne gre razumeti le kot prevajanja na ravni besed, temveč tudi na nivoju gledališke reprezentacije. Ko Plavt grško novo komedijo »prevede«, jo prilagodi italski gledališki tradiciji, ki je slonela na improvizaciji. Kot v vplivni študiji 9 Prim. Oblaèice 1201–1203, kjer Strepsiád ozmerja gledalce z »bedneži,« ki sedijo kot »neumni kamni, amfore na kupu«. 10 Eklezija je vèasih celo zasedala v gledališèu. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 615 opaža N. W. Slater (1985), Plavt ob tem doseže svojstven metateatralen učinek, ki ga v mnogih komedijah lahko zaznamo na nivoju celotne igre. Uvede namreč novi tip junakov, ki usmerjajo niti dogajanja in na to svojo »režijsko« sposobnost gledalce radi tudi opozarjajo. Največkrat so to pretkani sužnji ( servi callidi). V Kljukcu na primer naslovni junak v težavni situaciji razmišlja takole (394-405): KLJUKEC: ... Kljukec, sam si na bojišču. Kaj zdaj, ko si napletel kup obljub gospodovemu sinu? [...] Ne sanja se ti, kje začeti mrežo in niti, kje naj bi odrezal nit. Ampak če pesnik s tablicami v rokah išče in najde nekaj, česar ni, in laž naslika, da je kakor živa, bom pesnik zdaj še jaz: teh dvajset min bom našel, pa čeprav jih ni nikjer. Junaki kot Kljukec vešče krmarijo med dogodki in jih usmerjajo v svoj prid, ob čemer mojstrsko izkoriščajo konvencionalne, tipizirane vloge, v katere drugi udeleženci osta- jajo ujeti (zaljubljeni sinovi, opeharjeni očetje ipd.). Sami tekom dogajanja med takšni- mi vlogami prosto prehajajo in si jih nadevajo v skladu s svojo – skozi različne drama- turške prijeme poudarjano – »režijsko« vizijo. Junaki tako s svojo iznajdljivostjo, ki na videz temelji v spontanem improvizatorstvu, na neki ravni razkrivajo Plavtovo izvirno transformacijo ljudske tradicije v dramskogledališko obliko. 8 Epilog Gledališke podobe, ki so nas od Aristofana vodile k Plavtu,11 nas opozarjajo na prepro- sto, a pomembno dejstvo: besedilo je le (sicer nedvomno temeljni) del dramskoupri- zoritvene celote, ki šele v svoji celosti tvori svoj poln, zaokrožen pomen. Gledališka uprizoritev besedilo ne le prikazuje, temveč tudi interpretira. To dejstvo se zdi ključne- ga pomena; nenazadnje zato, ker se gledališko uprizarjanje v določeni meri začne že s prevodom, z odrskimi napotki, ki jih prevajalci – v skladu z moderno prakso izdajanja dramskih besedil – dopisujejo antičnim dramam. Jera Ivanc opaža (2008: 43–44), kako različne didaskalije vplivajo na bralčevo dojemanje dramskega besedila pa tudi na nje- govo domišljijo, na to, kako si določen prizor predstavlja. Poudarja, da se v širokem polju možnosti, ki jih besedilo razpira in zapolnjuje že prevod, še veliko konkretneje pa 11 O realijah Plavtovega gledališèa vemo zelo malo; iz tega obdobja namreè nimamo ostankov stalnih kamnitih gledališè (prizorišèa so bila zaèasna), vaznih poslikav ipd. 616 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 seveda gledališka predstava, razpira prostor za kreativno branje: »Vrzeli in vprašanj je veliko, še več je ustvarjalnih odgovorov.«12 Če naše razmišljanje zaključimo z enim takšnih vprašanj, se lahko navežemo na temelj- ni element gledališke uprizoritve – zasedbo vlog. Sklepamo lahko, da so antični dra- matiki dejstvo, da so igralci v okviru iste komedije praviloma igrali več vlog, skušali izkoristiti v prid večje učinkovitosti.13 Tovrstno razbiranje gledaliških interpretativnih poudarkov je danes sicer lahko le skrajno hipotetično, saj ne vemo, kako so bile vloge razdeljene med igralce. A vendar – prav rimska komedija, ki (po zgledu nove grške) rada tematizira problem identitete, se zdi v tem pogledu posebej navdihujoča. Dober primer se zdita Plavtova Dvojčka, v katerih spremljamo, kako Menajhmus II po dolgih letih iskanja svojega v otroštvu izgubljenega brata dvojčka končno pripluje v oddaljeni Drač, kjer živi Menajhmus I. Njun enak izgled in isto ime vodi v številne peripetije. Vrh komedije predstavlja trenutek, ko se brata končno srečata na prizorišču, pred gledalci (oziroma bralci), pa tudi pred očmi sužnja Meseniona, ki je z drugim Menajhmom priplul v Drač in tekom komedije večkrat postal žrtev zmešnjav. Bistveno vprašanje, ki se postavlja na tem mestu, je, v kolikšni meri zadrega, ki jo v trenutku soočenja Menajhma I in II čuti Mesenion, zadeva tudi gledalce. Se res s pozicije vse- vednega opazovalca zgolj nasmihajo ob Mesenionovi nevednosti, kateri Menajhmus je njegov gospodar? Besedilo res nakazuje takšno reakcijo: o zapletu smo (v nasprotju s sužnjem) ob branju dobro poučeni, vloge govorcev so označene, natančno vemo, kdo pride, gre, kdo kaj reče. A na ravni gledališke uprizoritve so stvari kompleksnej- še. Erica M. Bexley (2014: 468–470) opozori na zanimivo dejstvo: do tega prizora bi oba Menajhma lahko upodabljal isti igralec, saj je komedija sestavljena iz prizorov, v katerih vselej nastopa bodisi Menajhmus I bodisi Menajhmus II. Če izhajamo iz (zelo verjetne) predpostavke, da so dramatiki skušali konvencije uporabljati čim bolj efektiv- no, si lahko zamislimo tudi takšno režijsko odločitev. Zamislimo si torej, da v prizoru prepoznave v vlogi Menajhma II nastopi povsem novi igralec. Kako bi to vplivalo na gledalce? Je rekvizit, ki ga Plavt nudi kot pomoč in gledalcu pomaga pri prepoznavanju dvojčkov skozi komedijo (halja oziroma plašč, ki ga Menajhmus I ukrade svoji ženi z namenom, da bi ga podaril ljubici Erotiji, ta pa potem konča v rokah Menajhma II in nato označuje brata dvojčka prišleka), še tako zanesljiv znak identitete? Ali pa gledal- cem pri tem pomaga tudi (ali celo predvsem) zanesljivejša informacija, kot jo v prizoru pridobi nevedni Mesenion (1083–1085): 12 O vrzelih govori Ubersfeld (2002: predvsem 27–28). 13 Aristofan je imel za govoreèe vloge na voljo tri oziroma štiri igralce, gledališke skupine v Plavtovem èasu naj bi vsebovale štiri do šest èlanov. O tem, da so gledalci igralce kljub maskam prepoznali, ne more biti dvoma (nenazadnje iz obdobja antike poznamo igralske zvezde). Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 617 MESENION Menajhmus! OBA MENAJHMA Kaj? MESENION Pa ne oba. Kateri od obeh je danes z mano sem priplul? MENAJHMUS I Jaz ne. MENAJHMUS II Jaz pa. MESENION No, tebe potrebujem. Takšna zasedba vlog bi gotovo poantirala ključni prizor v komediji v ekstradramatič- nem, gledališkem smislu. Poudarimo še enkrat: z razmislekom o možnih vplivih konvencije omejenega števila igralcev na Plavtovo besedilo ne moremo preseči zgolj hipotez. A vendar nas prav to opomni na pomembno dejstvo, ki ga zapisujemo v sklep tega prispevka: branje an- tične komedije se zdi najboljše takrat, ko postane kreativen proces. Botruje mu lahko dejstvo, da ta v temeljnem segmentu – svoji prvi gledališki reprezentaciji – ostaja ne povsem neznana, a vendarle razburljivo nedorečena. viRi in liteRatuRa Bexley, Erica M., 2014: Plautus and Terence in Performance. Michael Fontainte, Adele C. Scafuro (ur.): The Oxford Handbook of Greek and Roman Comedy. Oxford: Oxford Uni- versity Press. 462–76. csapo, Eric, 1986: ‘A Note on the Würzburg Bell-Crater H5697 (‘Telephus Travestitus’)’. Phoenix 40. 379–392. csapo, Eric, Slater, William J., 1994: The Context of Ancient Drama. Ann Arbor: The University of Michigan Press. ivanc, Jera, 2009: Plavtova Dvojčka: od črke do predstave. Plavt: Dvojčka. Prev. Jera Ivanc, uvodna razlaga Marko Marinčič in Jera Ivanc. (Zbirka Klasje.) Ljubljana: DZS. nervegna, Sebastiana, 2014: Graphic Comedy: Menandrian Mosaics and Terentian Miniatures. Michael Fontainte, Adele C. Scafuro (ur.): The Oxford Handbook of Greek and Roman Comedy. Oxford: Oxford University Press. 717–734. reverman, Martin, 2006: Comic Business: Theatricality, Dramatic Technique, and Performance Contexts of Aristophanic Comedy. Oxford: Oxford University Press. Slater, Niall W., 1985: Plautus in Performance: The Theatre of the Mind. Princeton: Princeton University Press. Slater, Niall W., 2002: Spectator Politics: Metatheatre and Performance in Aristophanes. Philadelphia: University of Pennsylvania Press. sunčič, Maja, 2010: Aristofan, učitelj demokracije. Aristofan. Ekonomska komedija (politične komedije I). Prevod, komentar in spremne študije M. Sunčič. Ljubljana: ISH publikacije. Škiljan, Mladen, 2004: Ostale napomene. Aristofan: Aharnjani. Grško besedilo uredil Dubravko Škiljan, prevod, uvod in komentar Mladen Škiljan. (Biblioteka Latina & Graeca 49.) Zagreb: Izdanja Antibarbarus. 618 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 taaFFe, Lauren K., 1993: Aristophanes and Women. London: Routledge. taplin, Oliver, 1987: Phallology, Phlyakes, Iconography and Aristophanes. Proceedings of the Cambridge Philological Society 33 (213). 92–104. taplin, Oliver, 1993: Comic Angels and Other Approaches to Greek Drama through Vase-Paint- ings. Oxford: Clarendon Press. taplin, Oliver, 2020: Comic Vases and the First Spread of Greek Comedy into Italy. Almut Fries, Dimitrios Kanellakis (ur.): Ancient Greek Comedy – Trends in Classics, vol. 101 (Supplementary Volumes). Berlin, Boston: Walter de Gruyter GmbH. 253–266. uBeRsFeld, Anne, 2002: Brati gledališče. Prev. Jan Jona Javoršek. Ljubljana: Mestno gledališče ljubljansko. wHitMaRsH, Tim, 2013: Starogrška literatura. Prev. Nada Grošelj. Ljubljana: Modrijan. zeitlin, Froma I., 1981: Travesties of gender and genre in Aristophanes’ Thesmophoriazousae. Helene P. Foley (ur.): Reflections of Women in Antiquity. New York, London: Routledge. 169–217. pRevodne izdaje citiRaniH antičniH Besedil aRistoFanes, 1959: Komedije (Aharnjani, Ptiči, Lizistrata, Zborovalke). Prev. Fran Bradač in Marijan Tavčar. Maribor: Obzorja. aRistoFan, 2006: Oblačice. Prev. Jelena Isak Kres, spremna beseda Matjaž Babič. (Zbirka Iz antičnega sveta.) Maribor: Litera. aRistoFan, 2003: Praznovalke tezmoforij. Žabe. Prev. in spremna beseda Andreja Inkret. (Zbirka Kondor). Ljubljana: Mladinska knjiga. ariStoteleS, 2005: O pesniški umetnosti. Prev. in spremna beseda Kajetan Gantar. (Knjižna zbirka Claritas.) Ljubljana: Študentska založba. plavt, Tit Makcij, 2009: Dvojčka. Prev. Jera Ivanc, spremna beseda Marko Marinčič in Jera Ivanc. (Zbirka Klasje.) Ljubljana: DZS. plavt, Tit Makcij, 2010: Kljukec. Prev. in spremna beseda Nada Grošelj. (Zbirka Antika.) Celje, Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba. podatki o vazniH podoBaH Igra o goski. Pripisano slikarju Dolonu, ok. 400–390 pr. Kr. The Metropolitan Museum of Art, New York. < https://www.metmuseum.org/art/collection/search/251532>. Würzburški Telef. Apulija, ok. 370 pr. Kr. Martin von Wagner Museum der Universität Würzburg (inv. H5697). . Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 619 Književni tematski sklop na splošni maturi iz slovenščine 2022: Čudežni Feliks Andreja Hienga in Veliki Gatsby Francisa Scotta Fitzgeralda Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 623 Alojzija Zupan Sosič Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovenistiko alojzija.zupan-sosic@ff.uni-lj.si Čudežnost Feliksa in Gatsbyja Pri obravnavi dveh maturitetnih romanov – Čudežni Feliks in Veliki Gatsby – sem upoštevala štiri člene, tj. besedilo, avtorja, bralca in sobesedilo, kjer sem po načelih sodobne literarne interpretacije največ pozornosti posvetila besedilu, v okviru tega najpomembnejšega člena pa literarni osebi oziroma čudežnosti Feliksa in Gatsbyja. Če je Feliksova čudežnost motivirana z inteligenco, vedoželjnostjo (filomatija), interesno pestrostjo, (hiper)elokvenco, poliglot-stvom, procesualno identiteto, izvirnostjo določenih pogledov in pristopov ter samotno indivi-dualnostjo, lahko Gatsbyjevo čudežnost pripišemo le družbenemu kontekstu izven karakternih posebnosti, saj je tipični predstavnik ameriškega ekonomskega čudeža v t. i. dobi jazza. Poleg podobnosti obeh glavnih likov je največja razlika med romanoma prav v kvaliteti pripovedi: dinamična karakterizacija Feliksa je v romanu vzvod pomembnih zgodbenih premikov in s tem tudi dramskih napetosti, ki vnašajo v pripoved kvalitetno nepredvidljivost, temelj besedilnega in bralčevega suspenza, medtem ko je Gatsbyjeva karakterizacija pretežno statična in shematična. Voditi literarno interpretacijo1 pri pripravi na maturo iz književnosti je dinamično in od- govorno početje, saj dijakinje in dijaki ne pričakujejo samo pomoči pri literarnem branju in literarni interpretaciji, ampak si želijo ob sistematični analizi maturitetnih romanov tudi obogatiti svoj doživljajski, čustveni, estetski, intelektualni in etični svet, kar bi bolj enostavno izrazili takole: širiti svoj horizont. Da bi lažje vodili literarno interpretacijo, je potrebno najprej ugotoviti, kaj ta v novem tisočletju pomeni in kako bo sistematič- no približala oba romana bodočim maturantom. Literarna interpretacija je namreč konec prejšnjega stoletja, v t. i. interpretativnem obratu, pridobila še več veljave in tako razširila svoje določnice. Zdaj je povsem jasno, da bistvo interpretacije (Zupan Sosič 2017: 276) ni najti edino pravo interpretacijo, ampak z iskanjem smisla in doživljanjem oziroma ra- zumevanjem pomena razmišljati o književnosti in njenih prvinah ter se tako približevati besedilu po različnih poteh. Za sistematično obravnavo besedila je poleg zavedanja o njeni širini in večplastnosti priporočljivo upoštevati dve stopnji literarne interpretacije in vse procese, ki jih sestavljajo, ter štiri člene. Zaradi prostorske omejenosti se bom v svoji študiji omejila le na upoštevanje štirih členov (izpustila bom sistematično obravnavo obeh stopenj) – besedila, sobesedila, bralca in avtorja –, med katerimi bom, tako kot ostali pomembni zagovorniki interpretacije, največ pozornosti posvetila besedilu oziroma obe- ma romanoma, Čudežnemu Feliksu in Velikemu Gatsbyju. 1 Študija je nastala v sklopu raziskovalnega programa št. P6-0265, ki ga je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. 624 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Členi literarne interpretacije Vprašanje o členih interpretacije je pravzaprav vprašanje o širini in objektivnosti inter- pretiranja, zato ga bom najprej osvetlila skozi optiko univerzalnosti. Zaradi interpreta- cije ima (ne)izrazljivo v književnosti možnost, da se ozavesti, razširi območje kogni- tivnega in emocionalnega, torej vedenja in znanja ter intelektualne, čustvene, čutne in estetske občutljivosti naslovnikov. Ker obstaja več interpretacijskih pristopov, se takoj zastavi vprašanje, kako sploh izbrati ustreznega. Culler (2008: 79) predlaga pokazati na neskončnost interpretacij in argumentirati posamezne teze ter jih ponazoriti s primeri iz besedila. Tudi sama se strinjam z njegovim predlogom, saj pogosto ni pomembno, katere vrste interpretacije izberemo, pač pa bolj kako dokažemo svoje trditve, ker pri interpretaciji ni toliko pomemben odgovor, kolikor so pomembne različice odgovorov in pot, po kateri se dokopljemo do njih. Strinjam se tudi s Cullerjevim (2008: 80–82) razumevanjem pomena, ki je poleg argumentacije lastnih postopkov za interpretacije ključno. Določiti ga ni enostavno, še posebno če vemo, da je za pomen odločilno več členov, tj. besedilo, sobesedilo in bralec. Pomen izpostavlja tudi Eco (2003), ko opo- zarja, da v vsej tej neskončnosti pomenov ne smemo pozabiti na intenco besedila. Uve- ljavljeni semiotik namreč nasprotuje sodobni (presplošni) trditvi, da lahko razlagamo delo kakor koli in da lahko v njem razberemo skoraj vse. Ecov odmevni predlog – najpomembnejši je namen besedila – poudarja tudi Vernay (2016: 11), ko razpravlja o »hiperkonstrukciji«, kar je njegovo poimenovanje za plural- nost interpretacij, ki pa istočasno ne pomeni brezmejnosti interpretacije, saj se ne more interpretirati brez nekaterih smernic. Predlaga, da sledimo Ecu in spoštujemo namen besedila (text’s intention), torej besedilo, hkrati pa ne podlegamo samo analizi iz vrsti-ce v vrstico ali zgolj formalni preiskavi, ki ne upošteva ljubezni do knjig. Zdi se mu, da sodobne kritike ali študije besedilo »zaslišujejo«, namesto da bi kazale ljubezen2 do književnosti ali za književnost, ter tako upoštevajo knjigo kot »objekt«. Strinjam se z idejo Vernaya, naj literarna interpretacija ne bo zgolj formalno-empirična analiza, na kar nas napotujejo tudi sodobne teorije, predvsem postklasična teorija pripovedi z raz- iskavami pripovednih čustev, o čemer sem že pisala na več mestih, ter znanosti izven literarne vede, ki raziskujejo čustveno inteligenco. 2 Eden izmed pomembnih dejavnikov za vzbujanje zanimanja in ljubezni do knjig je tudi bralna razgledanost učiteljev oziroma interpretatorjev ter njihova promocija pestrosti bralnega seznama. V tem smislu je nedopustno, da se povzdigovanje lastne nerazgledanosti javno objavi, tu mislim na priročnik Sama Savnika Esej na maturi 2009. V njem je napisana tale izjava (Savnik 2008: 44): »Edini slovenski roman, ki sem ga vsaj petkrat prebral očaran in navdušen, ko sem imel kakih 15 let, je bil Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem. Na sploh se mi zdi, da je bilo to najbolj brano slovensko prozno delo, zato je bilo tedaj med fanti toliko Iztokov in toliko Iren med dekleti.« Tudi na splošno je priročnik pisan suhoparno in brez poznavanja osnovnih pravil literarne interpretacije. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 625 Menim pa tudi, da moramo štiri3 člene (namen, besedilo, sobesedilo in bralec), ki jih je za interpretacijo predlagal Culler, v smislu postklasične teorije pripovedi ponovno definirati oziroma dodati člen, ki je bil v času (post)strukturalizma dokaj zanemarjen – avtorja –, tako da za sodobno literarno interpretacijo predlagam štiri člene: besedilo, bralca, sobesedilo in avtorja. Namen, ki ga izpostavljata Culler in Eco, se lahko veže na vse štiri člene; najpomembnejši pa je vsekakor namen besedila. Če budno pregle- damo različne smeri interpretacije v 20. in 21. stoletju, ugotovimo, da se je vendarle največ znanstvenikov ukvarjalo z besedilom, kar tudi po historični plati potrdi besedilo kot najpomembnejši člen v interpretaciji. Dejstvo, da sta Eco4 in Culler, najvplivnejša sodobna preučevalca literarne interpretacije, izpostavila prav besedilo, je torej že zgo- dovinsko upravičeno. Glede na to, da večina raziskovalcev predlaga tri člene – besedilo, bralca in avtorja –, obstaja možnost, da se četrti člen, tj. sobesedilo, obravnava kar v okviru avtorja. Ta je namreč vedno del nekega zgodovinskega trenutka, določenega s posebno kulturo ter percepcijo sveta in umetnosti. Ker pa obdelava avtorja lahko reducira podatke zgolj na njegovo življenje, na intimne in delovne stike, je priporočljivo osvetliti tudi zgodo- vinski trenutek, v katerem je obravnavani avtor nastopil, kar je v bistvu že sobesedilo ali širši kontekst oziroma situacija, ki s svojimi (ne)jezikovnimi dejavniki vpliva na ustvarjanje ali recepcijo besedila. Sobesedilo ali kontekst (Zupan Sosič 2017: 398) je namreč niz literarnih in neliterarnih, zgodovinskih, političnih, družbenih in kulturnih dejavnikov, ki obkrožajo literarno besedilo in določajo njegov pomen. V kontekstualni5 pristop književnosti lahko prištejemo vse teorije in metode, ki izhajajo iz predpostavke, da je literarno besedilo del neke zgodovinske celote, od katere je tudi odvisno, npr. pozitivizem, marksistična teorija, novi historicizem, sistemske teorije. 3 Največ razlagalcev predlaga tri člene, tj. avtorja, besedilo in bralca. Te izpostavlja tudi Vernay (2016: 3) in jih imenuje tri poti: prva nas usmerja proti tekstu (writing-oriented), druga proti avtorju (writer-oriented) in tretja proti bralcu (reader-oriented). Dejstvo, da veliko literarnih teoretikov še vedno privilegira le en pristop, se mu zdi obžalovanja vredno, zato predlaga mešanje pristopov, kar za preteklost ni bilo običajno, danes pa postaja že pravilo. V preteklosti so namreč prevladovale usmeritve na en člen, na primer ruski formalizem in nova kritika sta privilegirala besedilo, pozitivizem in historizem avtorja, bralca pa sta preučevala recepcijska estetika in teorija bralčevega odziva. 4 Največ smernic za sodobno interpretacijo v času t. i. interpretativnega obrata ob koncu 20. stoletja, ki so tudi odmevale po svetu, je objavil Umberto Eco, filozof, semiotik, antropolog, medievalist in pisatelj, najbolj zgoščeno v svoji knjigi Interpretation and overinterpretation (1992). V tej knjigi je definiral (literarno) interpretacijo in njene člene, hkrati pa je opredelil čezmerno interpretacijo kot postopek, ko se interpretira preveč usmerjeno na (pre)malo prvin literarnega dela (o njej bolj natančno v moji knjigi Teorija pripovedi) – za čezmerno interpretacijo je izpostavil primer Gabriela Rossetija, ki je izhajal iz nepotrjene teze o Danteju prostozidarju in rožnem križarju, in v tem smislu v Božanski komediji iskal samo znake in simbole teh dveh skrivnih ločin. 5 Vernay torej predlaga, da se pri preučevanju sobesedila ne pozabi na besedilo, naj se na primer ekonomska in literarna dimenzija ne pomešata tako, da bi prevladovala zgolj ekonomska, na primer pri raziskovanju založniških razmer določenega romana, kar predlagam tudi sama za upoštevanje ostalih členov. Če se prvenstveno posvetimo avtorju ali bralcu, ne smemo pozabiti na besedilo, ki je vendarle temeljni člen v dvostopenjski interpretaciji. 626 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Povezovanje omenjenih členov, besedila, avtorja in sobesedila, v sodobni literarni in- terpretaciji vedno upošteva tudi bralca. Bralec kot člen pomeni namreč več izhodišč branja in raziskovanja: reflektiranje različnih načinov branja, pomen trenutne vloge bralca v oblikovanju literarnega smisla, odnos med konvencionalnim branjem in in- terpretacijo teksta, pozicija samega bralca. Na tej točki je treba omeniti Gadamerjevo stališče, kako mora biti interpret sposoben rekonstruirati vprašanja tako, da se zgodo- vinski horizont zlije s horizontom mnenj in predpostavk bralca, saj je po Gadamerju na- loga hermenevtike premoščanje razdalje med deli in bralci. Tudi sama bom upoštevala njegovo pomembno stališče o interpretaciji: kaj nam bo delo povedalo, je odvisno tudi od tega, kako ga bomo spraševali. Literarne osebe Pri upoštevanju štirih členov se bom tako v nadaljevanju najbolj poglobljeno posvetila besedilu, predvsem romanu Čudežni Feliks, ki ga bom interpretirala s pomočjo primer- janja z romanom Veliki Gatsby. V primerjalni analizi ne bom mogla upoštevati vseh pripovednih prvin, ampak se bom najbolj poglobljeno posvetila literarnim osebam, pri katerih bom v karakterizaciji tudi vrednotila, torej naštela pozitivne in negativne la- stnosti oblikovanja literarnih likov, ko se bom sistematično posvetila pripovedi. Osre- dotočila se bom na naslovna lika – Feliksa in Gatsbyja –, ta pa primerjala tudi s tistimi literarnimi osebami, ki so najbolj očitno povezane z osrednjima likoma: s Skobenskim, Štefanijo, Hedo in Erno ter Nickom in Daisy. Zakaj sem se odločila ravno za literarno osebo kot osišče literarne interpretacije? Ne samo zaradi splošnih razlogov, po katerih štejemo literarno osebo za pripovedni element, ki najbolj enotno povezuje pripovedne prvine med seboj (Zupan Sosič 2017: 186) in ustvarja vtis enotnosti prebranega (Chat- man 1983: 131); odločilen razlog je namreč specifično dejstvo, da gre za romane likov, kar je potrjeno že z eponimom,6 torej naslovom romana, ki je ime glavnega lika. Najbrž je eden izmed razlogov, da si like natančneje zapomnimo (kot ostale pripovedne prvine), to, da so prvina pripovedi, ki bralce najbolj usmerja k navezovanju na resnič- nost (Grdešić 2015: 61), iščoč povezave med fikcijskimi in resničnimi ljudmi s tem, ko se jih moralno ocenjuje, spekulira o njihovi prihodnosti in ugiba, kaj jih je motiviralo za določene premike ali dogodke. Ali to pomeni, da bomo Feliksa, Skobenskega in Gats- byja interpretirali le tako, da jih bomo etično vrednotili kot resnične ljudi? Tovrstna 6 Liki so vpeljani v besedilo na tri različne načine: z osebnimi imeni (npr. don Kihot; sem spadajo tudi črke in številke), z natančnimi opisi (vitez žalostne podobe) in z osebnimi zaimki (on). Osrednjost in pomembnost literarnih oseb dokazujejo tudi eponimi ali izbira junakovega imena za naslov romana (Abbott 2003: 124–125). Če je ime glavnega lika tudi naslov romana, to dokazuje, da je v tem delu prevladal lik. Eponimi so se začeli sistematično pojavljati v 17. stoletju, čeprav so bili značilni že za grške tragedije, in so do danes označili veliko pomembnih pripovedi, naj naštejem samo nekatere: Robinson Crusoe, Pamela, Tom Jones, Tristram Shandy, Trpljenje mladega Wertherja, Gospa Bovary, David Copperfield, Oče Goriot, Ana Karenina, Lolita, Gospa Dalloway; Martin Krpan, Martin Kačur, Kaplan Martin Čedermac, Filio ni doma. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 627 interpretacija upošteva le mimetično dimenzijo literarnega lika, ne pa tudi semiotične oziroma fikcijske. Če se v mimetičnih teorijah (ki razumejo književnost kot neke vr- ste posnemanje) literarna oseba povezuje z ljudmi, se v semiotičnih vedno veže le s tekstualnostjo. Kaj torej ostane? Rimmon-Kenan (1999: 33) se upravičeno sprašuje, ali sta obe različni perspektivi še sploh upravičeni, če pa vsaka po svoje negira obstoj literarne osebe. Ali jo lahko uzremo kot osebo in del oblike, v našem primeru romane- skne pripovedi, hkrati? Seveda lahko in prav to dvojnost izdajajo že različna posrečena imena, kot so ljudje na papirju, papirnata bitja, homo fictus, ustrezen pa se mi zdi tudi nov izraz dvoživka.7 Feliksa in Gatsbyja bom torej interpretirala kot »resnični osebi« v smislu preudarjanja njunih dejanj, raziskovanja njunega govora in obnašanja, hkrati pa ju bom raziskovala kot pripovedni prvini v smislu karakterizacije. Pri svoji literarni interpretaciji bom temeljila na naslednji definiciji (Zupan Sosič 2017: 339): Literarna oseba je pripovedna prvina, povezana z dogajanjem. Konstruiramo, doživlja- mo in razlagamo jo kot dvojno identiteto, tj. literarno podobo nekega posameznika, delno primerljivo z resničnimi ljudmi, hkrati pa jo razumemo kot literarni konstrukt av- torja in bralca, odvisen od dveh ključnih izvorov: od stopnje mimetičnosti ali imitacije in od jezikovnih mehanizmov oziroma od literarne norme. Feliks in Gatsby ter njuna čudežnost Kaj druži naslovna lika? Ali je to res čudežnost? V primeru Feliksa bi to lažje trdili, saj je ta pridevnik prisoten že v naslovu, medtem ko je pomen Gatsbyjevega pridevnika veliki8 znatno širši in le mestoma vključuje tudi čudežnost. Če v romanu Feliks celo sam sebe imenuje čudežni otrok, se ta oznaka v ameriškem romanu ne pojavi. Da bi bralke in bralci lažje razložili čudežnost, ob njej pa podobnosti in razlike med naslovni- ma likoma, predlagam najprej vprašanja9 zanje. Kako ste doživeli Feliksa in Gatsbyja? Ali ste razumeli njuno razmišljanje in delovanje? Katero značajsko lastnost bi pri njima posebej pohvalili in katero grajali? Zakaj? S katerim likom ste se lažje identificirali in 7 Izraz dvoživka sem uporabila v knjigi Teorija pripovedi na več mestih; v tej knjigi sem tudi natančneje razložila posebno identiteto literarne osebe. Ta izraz je rezultat razvoja postklasične naratologije in upoštevanja teorije možnih svetov. Tudi Pavlič (2020: 15) v tem smislu izpostavlja med teoretiki 20. stoletja Urija Margolina, ki je dal prednost obravnavi literarnih likov kot nedejanskih posameznikov (podčrtala AZS), ki obstajajo v možnem svetu in jim je mogoče pripisati fizične, socialne in mentalne lastnosti. K slednjim je prištel dogodke (kognitivni, emocionalni dogodki, odločanje, zaznavanje) in notranja stanja (nabori vednosti in prepričanj, naravnanosti, želje, cilji, razpoloženja, načrti). 8 Fitzgerald je želel romanu prvotno dati naslov Trimalhio, pri oddaji rokopisa pa je imel dva naslova: Veliki Gatsby in Gatsby z zlatim klobukom. V času pisanja romana je razmišljal tudi o teh naslovih: Trimalhio v Zahodnem Jajcu, Na poti v Zahodno Jajce, Visokoleteči ljubimec (Stanovnik 1970: 38). Pogovorite se o tem, kaj vam ti naslovi pomenijo in kako usmerijo vašo pozornost, nato izberite najustreznejšega in svojo izbiro utemeljite. 9 Odgovori na zastavljena vprašanja so zelo pomembni za večplastno literarno interpretacijo, saj vodena literarna interpretacija pomeni zbiranje različnih odgovorov, kar je tudi cilj demokratičnega poučevanja književnosti, ki znatno bolj motivira dijakinje in dijake kot pa zastareli način ex cathedra. Predvidevam, da bodo odgovori vsebovali pretežno mimetične oznake literarne osebe, kar ni problematično; do semiotičnih oziroma fikcijskih jih bo pa tako in tako pripeljala vodena interpretacija. 628 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 zakaj? Ali vas je pri sestavljanju podobe Feliksa in Gatsbyja kaj posebej razveselilo in/ali razžalostilo? Kako oba lika delujeta kot individualca in kako kot člena določene družbe? Kako se obnašata do svojih bližnjih? Ali sta etična? Pojasnite, kateremu izmed njih bi pripisali simpatičnost in kateremu empatičnost? Kakšne so torej podobnosti in razlike med njima? Se vam zdi, da se je na koncu romana njuno življenje upravičeno in primerno zaokrožilo? Kaj bi vi predlagali za njuno karakterizacijo na koncu romana? Svoje vtise o obeh likih poglobite s pogovorom na motivacijskem listu 1 in 2. Iz odgovorov na zgornja vprašanja razberemo veliko podobnosti in razlik med naslov- nima likoma, ki jih bom v nadaljevanju poskušala sistematizirati. Ni naključje, da se celotno dogajanje vrti okrog njiju, saj sta nenavadni literarni osebi, ki s svojimi indivi- dualnimi posebnostmi označujeta tudi tipične lastnosti dogajalnega kronotopa, na krat- ko kar duh časa. Prve pregledne informacije o Feliksu so v zadnjem romanu Andreja Hienga (1925–2000) Čudežni Feliks (1993) posredovane na desetini romana (natanč- neje na strani 48, glej motivacijski list 1), kjer se Feliksov prihod opiše kot pomemben družinski dogodek, napovedan s pismom.10 Roman je premišljeno grajen, zato pred njegovim prihodom že spoznamo celotno družino, pokojnega očeta Kalmusa, mamo Štefanijo, njuni hčeri Erno in Hedo – med vsemi pa po nenavadnosti najbolj izsto- pa mamin ljubimec Leonid Jurjevič Skobenski. Feliks je namreč pred kratkim izgubil mater in ker je njegov oče neznan, pripotuje iz Zagreba v kraj Š. k edinim še živečim sorodnikom, družini Kalmus-Missia, saj je bil umrli Kalmus Feliksov stric. To, da so sprejeli skrbništvo šestnajstletne sirote, ni bilo samoumevno, saj sta se ravno zaradi tega Štefanija in Skobenski močno sprla. Že takoj ob prihodu spoznamo nekaj Felikso- vih lastnosti, ki se ob razvoju zgodbe prepletejo še z ostalimi: inteligenca, redoljubnost, interesna pestrost, vedoželjnost, elokvenca, aroganca (razložite jih). Že v prvem opisu Feliksa (motivacijski list 1) zaznamo nekaj nenavadnih značilno- sti, izpostavljam dve: neklasična introvertiranost, prepletena z ekstravertiranostjo, in bolestna želja po elokventnem prenašanju znanja. Z nenavadnostjo je pisatelj samo nadaljeval svojo galerijo nenavadnih značajev, ljudi s temno, skrivnostno preteklostjo, v kateri se skriva uničujoča krivda, obsedencev, genijev in žrtev lastnih strasti. Hieng (Glušič 2002: 141–142) je že s svojimi proznimi skicami v Mladinski reviji (1949– 1950) z naslovom Študije o nenavadnih značajih nakazal smer svojega zanimanja, tj. posebnosti literarnih likov. Njegovi pripovedni začetki nakazujejo nekatera osnovna pripovedna načela, vidna tudi v zadnjem romanu: izbor nenavadnih motivov, moralne stiske, romantično nagnjenje k magičnosti (prikazovanje mrtvega Kalmusa in matere 10 Pismo je eno izmed pomembnih motivacijskih ali iniciacijskih tehnik v tem romanu; po priključitvi telefona pa se pomembni zasuki dogajanja zgodijo tudi zaradi telefonskih klicev. Učinkovito sredstvo dinamike je tudi prisluškovanje: Erna kar dvakrat prisluškuje pomembnim pogovorom, prvič med mamo in očetom, drugič med mamo in Skobenskim. Prvič mama očita očetu incest, zato Erna sumi, da je Feliks otrok krvoskrunstva; drugič sliši razloge maminega ljubimca, da se je nenadoma odločil za askezo zaradi spoštovanja do umrlega Štefanijinega moža, saj se mu je ta prikazal kot duh; prisluškovanje in prikazovanje duha spominja na Shakespearove drame. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 629 Skobenskega), usodna moč preteklosti, izjemne strasti, eros-tanatos, socialni motivi ... Glavna literarna oseba, najstnik Feliks, je tako kot ostali Hiengovi liki, samoten in izoliran lik, ki mora sam premagati nepredvidljive okoliščine, intimne dvome, prikrita čustva in splošno nevarnost, ki jo v tem romanu predstavlja grožnja nacizma in bliža- joče se vojne. Feliksova nenavadnost pa izvira tudi iz druženja povsem nasprotnih značajskih potez, ki delujejo dinamično. Tako je mladenič neverjetno spreten in samozavesten v salonu, kjer blesti v salonski konverzaciji in poliglotstvu (slovenski, hrvaški, nemški, francoski, angleški in ruski jezik), značilni za meščanski roman, medtem ko je zunaj, na primer na kopanju s sestričnama, večkrat nebogljen, nemočen in zato tudi tesnoben. Kako Feliksova značajska večdimenzionalnost lahko deluje ambivalentno, včasih celo dramatično, dokazuje njegov prvi »govorni nastop« in z njim tudi prvi »spopad« s Skobenskim. Takoj ob prihodu se namreč v salonu kar sproži in ne odgovori samo na vprašanje, kaj ima v aktovki, ampak gostobesedno hvali svoje risbe, opisuje služkinjo Mici, se sprašuje o vojni nevarnosti ter svojo hiperelokvenco, ki spominja na asoci- ativno vrvežavost, sam jo na drugem mestu imenuje čenčavost, zaključi s postrvmi. Njegova govorniška spretnost je zbegala Rusa Skobenskega, vajenega voditi pogovore, predvsem pa ga je razočaralo spoznanje, da ne zna odgovoriti na dečkovo vprašanje o jesetrih, ko je bil vendarle vseskozi cenjen zaradi svoje razgledanosti in učenosti. Ob prvem trku Feliks-Skobenski tudi ni povsem jasno, ali govori fant nevtralno ali pa je mogoče celo rahlo humoren, ironičen ali ciničen, na kar opozori Heda. Njena opaz- ka ni pomembna samo za to, da nas opozori na izvirnost in pogum njenega otroškega pogleda, ampak nas prepriča, kako hitro je lahko meščanski kod kršen in kako je bon- ton večkrat zgolj nepotrebna vljudnostna konvencija. Zgodbeni zasuk po tem spopadu še enkrat potrdi tezo o dinamičnem, dramsko ambivalentnem Feliksovem značaju: ko mama in Skobenski užaljena odvihrata iz salona, se fant hipoma spremeni, opusti vo- jaško držo in sprejme zabavljaško, natoči si celo konjak, čeprav ga dekleti opozorita, da konjak pijejo samo odrasli. Hitro spreminjajoča se razpoloženja še pospešijo svoj tempo s prebujanjem erotike, saj se Feliks kmalu zave, da ga usodno privlači lepa Erna, debelušna Heda pa ga navdaja z dvojnimi občutki, od naslade do odpora. Že v tem salonskem prizoru se zavedamo, da je Feliks oblikovan premišljeno in plastično, kar je Hieng utemeljil z vizualnostjo:11 Jaz sem zelo vizualen človek, zato, recimo, tudi nenehno gledam televizijo. Meni je samo slušno doživljanje sveta premalo. Vse stvari vidim v podobah in ne more se mi zgoditi, na primer, da bi opisoval neko hišo ali stanovanje, ne da bi imel popolnoma natančen tloris vsaj v glavi, včasih si ga tudi narišem. (Novak-Kajzer 1993: 231) 11 Sam pisatelj (Novak-Kajzer 1993: 231) tudi opozarja na svoje likovne zmožnosti: »Ko sem bil dvanajst, trinajstleten mulo, sem bil prepričan, da bom slikar, samo iz tega ni bilo nič.« 630 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Feliksova značajska večplastnost izvira tudi iz njegove mobilne identitete. Ne samo da večkrat na dan spremeni svoje razpoloženje in ga tako lahko spoznamo v povsem na- sprotnih pripovednih legah (kar je značilno tudi za ostale literarne osebe), tudi njegova identiteta se spreminja in gradi v povsem nepričakovanih smereh, kar daje romanu čar nepredvidljivega. Feliksova identiteta je namreč že v svojem bistvu ohlapna in proce- sualna: kot pubertetnik se šele razvija iz otroka v odraslega, kar prinaša številne draži in pasti (naštejte jih nekaj). In ravno v tako občutljivih letih mora zapustiti svoj dom, ko izgubi najbolj ljubljeno osebo – mamo, in se udinjati popolnim neznancem, saj pred njegovim prihodom v kraj Š. družine gostiteljev ni poznal. Tako le z enim dogodkom, tj. mamino smrtjo, postane prišlek in tujec, saj se preseli iz Hrvaške v Slovenijo. Kasne- je pa se izkaže, da je njegovo tujstvo še večje, saj se mu javi oče, ki je Jud – pove mu, da ga ne bi rad posinovil prav zaradi judovstva, ki ga lahko v teh težkih časih resno ogrozi, čeprav je Feliks samo »poljud«. Ahasverstvo je torej zadnja identiteta, ki jo prevzame Feliks in prav ta ga v bistvu najbolj določi, saj mora zaradi nje bežati v tujino. Ali je pravkar opisana Feliksova nenavadnost že čudežnost? Kaj jo, poleg Feliksove omembe lastne čudežnosti, ki jo ponavljajo tudi ostali družinski člani, v celotnem ro- manu sestavlja? Vsekakor je med različnimi sestavinami zelo pomembna filomatija, želja po vednosti oziroma vedoželjnost, včasih so jo imeli za sinonim filozofije ( fi- lozofija), ki pomeni željo ali ljubezen do modrosti. Vedoželjnost je pri Feliksu tako velika, da celo med počitnicami študira, se navdušuje nad novimi znanji in s strogim delovnim načrtom širi svoja obzorja (naštejte, kaj vse dela med počitnicami pri družini Missia-Kalmus). Ne samo, da Feliks z veseljem srka novo znanje, ampak ga tudi eks- tatično posreduje naprej z veliko govorniške spretnosti, ki pa večkrat zaide v baročno besedičenje.12 Poleg že omenjenih sestavin čudežnosti – inteligenca, interesna pestrost, vedoželjnost ( philomanthia), (hiper)elokvenca, poliglotstvo, procesualna identiteta, izvirnost določenih pogledov in pristopov, samotna individualnost – so v romanu priso- tne tudi Feliksove sentence13 ali modrosti, ki vsebujejo neko splošno ali moralno resni- co. Vse te lastnosti oblikujejo podobo čudežnega otroka (Wunderkind), za katerega je značilno, da ima zelo izražene določene talente (na primer za glasbo – Anić, Goldstein 2000: 1400), in je v svetovni književnosti večkrat prisoten (Oscar v Pločevinastem bobnu, Nataša v Otroštvu, Kurent v Kurentu). 12 Prav govorni odlomki, ki so glavni nosilec romanesknih informacij, večkrat tudi zgodbeni motorji s presenetljivimi zgodbenimi zasuki, se včasih zataknejo v lastno očaranost nad larpurlartizmom besedičenja. Razumljivo se zdi, da je s tem označena tudi Feliksova narcisoidnost in pubertetna zmedenost, a teh odlomkov je vendarle preveč in prevečkrat potegnejo bralca v labirint baročne elokventnosti. Tako da se na tem mestu strinjam z Vaneso Matajc (2000: 38): »v okviru družinske kronike ti dramatični dialogi, ki jim, kljub svojemu učenjaškemu eskapizmu, ne uide niti Feliks, bralcu ne pomenijo nič več ali nič manj kot viharje v kozarcih vode.« 13 Sentenca je kratek, zgoščen izrek, ki spominja na pregovor, uporablja pa se na podoben način kot pregovor: v pogovornem jeziku, kjer je lahko del večjih celot, prav tako pa deluje tudi kot samostojna enostavna forma. Feliks na primer na strani 68 natrosi kar tri sentence: »ne zaupam ljudem, ki so noč in dan prijazni drug z drugim«, »žlahta je bakterijsko gojišče sovraštva«, »zamere poganjajo človeštvo naprej«. Najprej razložite te tri modrosti, potem pa še sami poiščite Feliksove sentence, lahko pa tudi modrosti ostalih literarnih oseb. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 631 Čeprav je čudežnost večkrat sinonim za genialnost, bi Feliksu težje pripisali genialnost, to najvišjo izvorno ustvarjalno sposobnost, saj pravzaprav ni umetnik, pa tudi znan- stvenih dosežkov še nima (pisanje dnevnika in zapisovanje lastnih poskusov je lahko odskočna deska za kasnejšo ustvarjalnost), čeprav je izjemno nadarjena ali ustvarjalna oseba, ki intelektualno ali umetniško izrazito presega vrstnike. K zapredku genialnosti bi lahko prišteli še njegovo romantično uporništvo, pomembno temo že v nemški filo- zofiji, od Kanta do Schopenhauerja. To na poseben način izraža tudi Skobenski, ruski izseljenec, ki deluje v romanu kot Feliksov antipod, »starejša različica« čudežnega otroka. Celo sam Feliks prizna, da je odkril podobnost14 med njima, navzlic razliki v letih: izobrazba, pogum, pisanje dnevnika, poliglotstvo. V tem zadnjem pogovoru (Hieng 1993: 314) pa Feliks ne odkrije samo osupljive podobnosti, pač pa tudi razkrije Skobenskemu, kako ga je razkrinkal kot sleparja, ko mu je vdrl v sobo in tam marsikaj odkril. Prav zadnji »spopad« med Feliksom in Skobenskim dokazuje, da je njun odnos premišljen in literarno zaokrožen: od začetnega tipanja v (omenjenem) prvem pogo- voru se v zadnjem enakovredna nasprotnika spopadeta tako, da so posledice očitne, vezane na neizprosno trganje mask oziroma demaskiranje.15 Čudežnost Feliksa in Skobenskega je v romanu vzvod pomembnih zgodbenih premi- kov in s tem tudi dramskih napetosti, ki vnašajo v pripoved kvalitetno nepredvidljivost, temelj besedilnega in bralčevega suspenza. Kot sem že omenila, je njuna karakteriza- cija grajena premišljeno, literarno kvalitetno in učinkovito (razen nekaterih baročnih govorov), nove karakterne lastnosti so uvedene postopoma in motivirano, s pomočjo kombinirane in dinamične karakterizacije.16 Povsem drugače je s čudežnostjo17 v ro- manu Veliki Gatsby (1925) Francisa Scotta Fitzgeralda (1896–1940), prav tako tudi s karakterizacijo. Gatsby nima potez čudežnega dečka ali moškega, saj ima samo eno ambicijo, ki jo tudi izpolni: bogastvo. In prav njegovo bogastvo, zavito v tančice skriv- nosti, je temelj čudežnosti, ki mu jo pripisuje takratno okolje. Znance in naključne 14 Za lažjo primerjavo podobnosti Feliks-Skobenski odgovorite na vprašanja v motivacijskem listu 1, Pogovor 2. Zastavlja se nam tudi vprašanje, ali imata oba fotografski spomin, saj se neverjetno dobro spominjata različnih podrobnosti. Ker pomeni fotografski spomin zgolj pomnjenje vizualnih podob, bi bilo bolje oba označiti z oznako ejdetični spomin, pa še tu ne gre za dosledni ejdetični spomin, saj je ta zelo dvorezen: ljudje s tem spominom ne morejo reducirati pomnjenja (zapomnijo si skoraj vse) in imajo zaradi tega tudi motnje avtističnega spektra – najprimernejša oznaka je torej odličen spomin. 15 Kako ste doživeli demaskiranje v tem pogovoru? Kaj odkrije Feliks in kako to vpliva na njun odnos? Zakaj ga sprašuje tudi o Erni? Kako po tem prepiru reagira Štefanija? Kakšne so torej posledice tega prepira? 16 Karakterizacija (Zupan Sosič 2017: 333), tj. načini in postopki oblikovanja literarne osebe, se deli na neposredno, posredno in kombinirano karakterizacijo, hkrati pa tudi na dinamično, statično in shematično. Prva vključuje opis literarne osebe (običajno jo opisuje pripovedovalec), druga pomeni razbiranje lastnosti iz delovanja, obnašanja in govora, tretja, tj. kombinirana, pa je preplet različnih vrst karakterizacije. Med temi bi posebej omenila dinamično: ta sledi spremembam v liku oziroma dozorevanju ali razvoju literarne osebe, pri čemer se z več osebnostnimi lastnostmi izogiba popreproščeni enostranskosti ali pretiravanju. Iz romana poiščite primere za neposredno, posredno in kombinirano karakterizacijo; pri tem ne pozabite na dinamično karakterizacijo. 17 Katere poteze čudežnosti bi sami pripisali Gatsbyju? Ali deluje v odlomku (motivacijski list 2) kot čudežni moški? Kako o njem razmišljajo gostje njegovih zabav, kako pa Nick? 632 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 goste njegovih zabav, nato pa tudi Daisy in Toma, predvsem zanima izvor tega boga- stva, ki je za družbeni status zelo pomemben. Fascinirani so nad njegovimi ekscen- tričnimi in eksotičnimi zabavami, ogromno vilo v Zahodnem Jajcu (West Egg), prav tako nad namerno skonstruirano skrivnostjo njegove identitete, ki zaradi Gatsbyjeve mladosti še bolj draži radovednost in dviguje ceno njegovi čudežnosti. Čudežnost bi torej lahko iskali le v družbenem kontekstu, izven karakternih posebnosti, saj je Gatsby tipični predstavnik ameriškega ekonomskega čudeža v »dobi jazza«.18 Fitzgerald (Stanovnik 1970: 26) najbrž ni sam skoval izraza jazzovska doba, čeprav na splošno velja, da je prav on dal dvajsetim letom to ime, ki se jih je kot zelo posrečeno takoj oprijelo. Že čisto v začetku obdobja, ko je sinkopirana črnska glasba začela z neworleanskih ulic, krčem, kabaretov in predvsem bordelov, ki so po prepovedi lega- lizirane prostitucije ob koncu prve svetovne vojne morali zapreti vrata odličnim jazzo- vskim orkestrom, prodirati po Missisipiju navzgor in se udomačevati tudi v Chicagu, New Yorku in drugih mestih na severu, je pisatelj našel v jazzu prispodobo za čas, ki je prekipeval od nebrzdane vitalnosti in se ponašal s svojo bučno konvencionalnostjo. Ta čas je ujet tudi v romanu Čudežni Feliks, le da je dogajalni prostor – podeželska graščina – s svojo samotnostjo in odrezanostjo od sveta povsem drugačen, prav tako pa je pomaknjen že v bližino 2. svetovne vojne, le retrospektivno se vrača v dvajseta leta 20. stoletja, ki so dogajalni čas ameriškega romana. Kljub podeželski izoliranosti si tudi slovenska graščina privošči obdobje bučnih zabav, katerih blišč tako hitro zbledi kot v ameriškem romanu. Prav blišč in beda življenja na začetku stoletja pa je osnovna os raziskovanja ameriškega romana – primerjava različnih prispevkov o obeh romanih pokaže, da se interpretacije Velikega Gatsbyja veliko več ukvarjajo z dvema členoma, ki sta bila do tega trenutka manj prisotna: avtorjem in kontekstom, manj pa s samim besedilom. Za to raziskovalno usmerjenost predvidevam dva razloga. Prvi je splošno priznan in na več mestih potrjen, drugega dodajam kot sintezo lastnih in drugih spoznanj. Prvi vzrok je oklicanost Fitzgeralda (Stanovnik 1970: 30) za preroka ameriške mladine, saj je pravzaprav pisal o življenju, ki ga je živel, in s svojimi zgledi v pripovedi dajal smernice za življenje takratne mladine, pa tudi starejših bogatašev. Prav zaradi potrjene avtobiografskosti in s tem tudi pričevanjskosti se različne interpretativne analize niso toliko lotevale vrednotenja besedila: ostajale so pri avtorju in obdobju. Drugi razlog, ki je (implicitno) razkrit na nekaterih mestih, a je za našo primerjavo bistven, je manjša literarna kvaliteta ameriškega romana, ki je postal svetovna klasika bolj zaradi statusa uspešnice (ne pa svoje kvalitete) na začetku prejšnjega stoletja, povezane z medijsko 18 Doba jazza je izraz za poimenovanje povojnega stanja v Ameriki. ZDA (Petrič 2007:165) so leta 1917 uradno vstopile v 1. svetovno vojno, po vojni pa so bili ljudje močno razočarani, saj so se gesla in obljube izkazali za prazne puhlice. Prohibicija leta 1919 je povzročila proizvodnjo in uživanje alkohola v ilegali, preprodaja pa hitro obogatitev, kar je privedlo do številnih trenj med novopečenimi bogataši in staro aristokracijo, prav tako do hitre gospodarske rasti, blagostanja, zapravljanja čez mero, brezciljnega uživaštva, množičnih bučnih zabav in plesa ob jazzu do jutra. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 633 odmevnostjo, hkrati so na njegovo prepoznavnost vplivale uspešne ekranizacije ro- mana. V tem smislu lahko vrednotimo tudi karakterizacijo glavnega lika. Sestavljena je iz direktne in indirektne karakterizacije; to kombinirano karakterizacijo pa bistve- no določata statična in shematična karakterizacija. Gatsby je namreč oblikovan zelo enoplastno, skozi roman se ne razvija, v skladu s svojo napačno idealizacijo ljubljene Daisy na koncu predvidljivo propade. K manj prepričljivi karakterizaciji (v primerjavi s Feliksom) Gatsbyja veliko prispeva pomanjkanje motivacije.19 Pomanjkanje motivacije pri karakterizaciji Gatsbyja bi po eni strani upravičili z nje- govo (namerno?) shematičnostjo, saj je Gatsby oblikovan kot ploščata literarna ose- ba, torej kot tip, z drugimi besedami kot tipični predstavnik jazzovske dobe, po drugi strani pa zaradi »umaknjenosti« iz osrednje perspektive, saj roman pripoveduje Nick. Tipične karakterne lastnosti dokazujejo prejšnjo tezo, da izvira njegova čudežnost iz »čudežnega« gospodarskega vzpona, ne pa iz njegovih nadpovprečnih karakteristik, saj so te povsem povprečne: uglajenost, konvencionalna zadržanost, brezinteresnost (v na- sprotju z njim goji Feliks zanimanje za več področij), celo nerazgledanost, dolgočasna retoričnost, povzpetniška hladnost (mestoma že krutost), malomeščanskost (pomanj- kanje estetskega okusa). Iz njegove shematične karakterizacije se lahko poučimo, da je postala mladost20 na pragu dvajsetih let prejšnjega stoletja spet simbolična vrednota (Stanovnik 1970: 24), ki je niso poveličevali samo mladi po letih, ampak je pomenila trenutek človekovega razcveta, tudi viška, s katerega vodi pot nujno navzdol. To je mladim dajalo samozavest in s prezirom so zavračali nekdanje krščanske čednosti, ki naj bi se ravno mladini najbolj podale: skromnost, potrpežljivost, odpoved čutnim užitkom, vztrajnost pri delu. Mladina je želela zbujati pozornost in žeti uspehe takoj, in vsaj prvo se ji je vsekakor posrečilo. A če primerjamo Gatsbyjevo karakterizacijo z Nickovo,21 lahko prav tako ugotovimo, da je tudi njena temeljna pomanjkljivost umanjkanje motivacije, kar je univerzalna lastnost vseh literarnih oseb v tem romanu. Tako večkrat navaja povsem nasprotne trditve, ki jih ne more povezati, zato jih pušča neobdelane viseti v praznini, kar ustvarja 19 Kmecl (1995: 203) je motivacijo razložil kot upravičevanje literarne osebe, dogajanja, motiva, dialoga ali drugih prvin glede na celotno literarno delo. 20 Mladost kot ultimativna vrednota je prisotna tudi v današnjem času; predvsem fetišizacija mladosti je presenetljivo podobna romanesknim časom. Razpravljajte o tem, kako so si podobna dvajseta leta danes in pred stotimi leti: ne pozabite na privilegiranje bogastva in užitka. 21 Nick se sicer kot osebnost razvija, saj šele na koncu spozna, da sta prava pokvarjenca Tom in Daisy, ki sta se že rodila v bogastvu in živita v prepričanju, da lahko vedno dobita vse. Nekatere razlage (Stanovnik 1970: 42) menijo, da to ni roman o Gatsbyju, ki ostaja vseskozi enak, pač pa o Nicku, ki postopoma spoznava resnico, razsoja in na koncu spozna tudi resnico o sebi. A Nick sčasoma vidi samo idealista, pozabi pa na Gatsbyja materialista, ki je naredil veliko napak, da bi se dokopal do krivičnega denarja. Seveda pa nismo dolžni gledati na Gatsbyja z Nickovimi očmi, zato na tem mestu zastavljam par vprašanj: Kako razumete Gatsbyja? Naštejte njegove napake in odlike. Kako ga vrednotite glede morale? 634 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 vtis neizdelanosti,22 medtem ko njegova preveč pojasnjevalna poročevalnost nosi la- stnosti redundance, značilne za trivialnost. Pomanjkanje motivacije pa ni edina po- manjkljivost romana (o drugih zaradi prostorske omejenosti ne morem razpravljati), ki se je Fitzgerald najbrž ni zavedal, saj je roman vrednotil kot svoje najboljše pripo- vedno delo. Primerjava stila oziroma pripovedi obeh romanov ponuja več možnosti za vrednotenje obeh besedil, pri katerem sem sama poleg besedila, osrednjega člena za literarno interpretacijo, upoštevala tudi ostale člene, torej avtorja, bralca in sobesedilo. Vrednotenje bo tudi pomagalo odgovoriti na vrstno-žanrsko vprašanje: ali je Veliki Gatsby le preprosta romantična zgodba ali analiza propada velikega ameriškega sna v dvajsetih letih prejšnjega stoletja ali še kaj drugega? Ali je Čudežni Feliks na poseben način zasidral v slovensko romanopisje družinski roman in kako se je obogatil s premi- šljeno sinkretičnostjo družinskega, zgodovinskega in ljubezenskega žanra? viRi in liteRatuRa aBBott, H. Porter, 2002: The Cambridge introduction to narrative. Cambridge: Cambridge University Press. anić, Vladimir, goldStein, Ivo, 2000: Rječnik stranih riječi. Zagreb: Novi Liber. cHatMan, Seymour, 1983: Karakter u pripovjednom tekstu. Republika 39/10. 113–139. culleR, Jonathan, 2008: Literarna teorija. Zelo kratek uvod. Prev. Marko Cerkvenik. Ljubljana: Krtina. FitzgeRald, Francis Scott, 1970: Veliki Gatsby. Prev. Gitica Jakopin. (Sto romanov.) Ljubljana: Cankarjeva založba. FitzgeRald, Francis Scott, 2007: Veliki Gatsby. Prev. Tomaž Metelko. Ljubljana: Mladinska knjiga. glušič, Helga, 2002: Slovenska pripovedna proza v drugi polovici dvajsetega stoletja. Ljubljana: Slovenska matica. gRdešić, Maša, 2015: Uvod u naratologiju. Zagreb: Leykam international d. o. o. Hieng, Andrej, 1993: Čudežni Feliks. Ljubljana: Mladinska knjiga. Hieng, Andrej, 2008: Čudežni Feliks. Ljubljana: Modrijan. kmecl, Matjaž, 1995: Mala literarna teorija. Ljubljana: Mihelač in Nešović. matajc, Vanesa, 2000: Osvetljave: kritiški pogled na roman v devetdesetih. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura. novak-kajzer, Marjeta, 1993: Kako pišejo. Ljubljana: Mihelač. palMeR, Alan, 2004 : Fictional minds. Lincoln, London: University of Nebraska Press. 22 Že na začetku romana Fitzgerald (2007: 13) postavi dve povsem nekompatibilni trditvi, na primer da se je zapeljal na obisk k svojima starima prijateljema, ki pa ju je komajda poznal. Kako je lahko prijatelj nekdo, ki ga komaj poznaš? Tudi iz nadaljevanja opisa njihovega odnosa lahko sklepamo, da ne gre za prijatelje, pač pa samo za daljno sorodstvo. Na podoben način so predstavljana tudi druga razmerja, kar kaže na ohlapnost oziroma površnost pripovedovanja. Ker gre za tipično realistično pripoved, v kateri se upošteva mimetičnost in logična vzročnost, te nedoslednosti ne moremo razumeti kot literarne vrzeli, pač pa kot neizdelanost in delno trivialnost romana. Seveda lahko pri našem primeru – prijatelj – upoštevamo širši pomen tega izraza v ZDA, vendar pri opisu ljubezenskih in drugih prijateljskih razmerij to ni dovolj utemeljen argument. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 635 pavlič, Darja, 2020: Literarni liki v kratkih zgodbah Andreja Blatnika. Primerjalna književnost 43/1. 157–173. petRič, Jerneja, 2007: Spremna beseda. F. Scott Fitzgerald: Veliki Gatsby. Prev. Tomaž Metelko. Ljubljana: Mladinska knjiga. rimmon-kenan, Shlomith, 1999: Narrative fiction. London, New York: Routledge. Savnik, Samo, 2008: Esej na maturi 2009. Kranj: Zelolepo. Stanovnik, Majda, 1970: Od onkraj paradiža do Velikega Gatsbyja (spremna beseda). Francis Scott Fitzgerald: Veliki Gatsby. Prev. Gitica Jakopin. (Sto romanov.) Ljubljana: Cankarjeva založba. 5–44. vernay, Jean-François, 2016: The seduction of fiction. A plea for putting emotions back into literary interpretation. Cham: Palgrave Macmillan. zorn, Aleksander, 1993: Družinski roman s čudežnim dečkom (spremna beseda). Andrej Hi- eng: Čudežni Feliks. Ljubljana: Mladinska knjiga. 443–447. zupan sosič, Alojzija, 2017: Teorija pripovedi. Maribor: Litera. pRilogi MOTIVACIJSKI LIST 1: Feliks in Skobenski (Hieng 1993: 38–39 in 102–104) Feliks Ime: Feliks Edvard Kalmus Rojen, kje, kdaj: Zagreb, 12. marca 1921. (Ergo domneva gospe Kalmus-Missia, da je približno Hedine starosti, ne vzdrži preverjanja.) Status: sirota. Nezakonski sin Silve Ane Kalmus, umrle 4. junija 1937 zaradi vnetja trebušne slinavke. (Oče anon.) Šolanje: z odličnim uspehom opravljen šesti razred klasične gimnazije. Zdravje: šibke, ampak trpežne konstitucije. Nagnjenost k bronhitisom. Včasih tudi h krčem. V otroštvu prebolel morbus Perthes, posledica je komaj opazno pošepavanje. Študijska nagnjenja: naravoslovje, slikanje, bolje rečeno risanje ali prerisavanje. V na- ravoslovju: ihtiologija, sistematika. (Riboznanstvo.) Šport: brez interesa. Vozi kolo, plava, kolikor nujno potrebno. Šolske telovadbe je oproščen. Videz, posebna znamenja: majhen, morda še v rasti. Debela očala, – žensko oblikovani nohti, velikost čevljev 39. Nos kratek, a obokan. Rdeči lasje in za to starost nenavadno čista, vendar s pegami posuta koža. Hitre kretnje, sunkovita hoja. Značaj: V načelu introverten, včasih pa nepričakovano povsem odprt; v tem stanju kaže skoraj bolestno željo, da bi ljudem posredoval kako svoje spoznanje. Prijateljstev ne 636 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 išče in ne sklepa. Brez topline je izbrano vljuden. Rad se izraža v sentencah. Vzkipljiv, često nestrpen. Posebna oblika arogance. Redoljuben. Pedanten. Premoženje: brez omembe vrednega premoženja. Zaupan socialnemu skrbstvu, poseb- no po naklonjenosti materinega in vsega drugega sorodstva, ki je – glasom poizvedb – popolnoma spodobno nuditi mu finančno in moralno podporo do konca študija. Takšen bi lahko bil personalni list mladeniča, ki je lepega poletnega dne prispel v Š. in se naselil v graščini Kalmus-Missia. (Domačini so se držali imena Missia.) Dan prav- zaprav ni bil lep, deževalo je in ohladilo deželo, kar je bilo ljudem pa dolgih vročinah všeč. Povedati je treba, da so se graščinski ušteli pri vlakih, da niso šli na postajo in da se mu je torej godilo kakor pred njim Erni; tudi prtljaga je, kakor za Erno, ostala na kolodvoru. Na prečki kolesa je mladega moža pripeljal poštar Grilc, kateremu tokrat niso privoščili vina. (Beti, kuharica.) Zaradi tega prihoda, kot se je izkazalo, je bila hiša cel teden v nevihtah. Mama in Leonid Jurjevič sta se zapirala, oba sta povzdigovala glasove, ni pa bilo do- volj razločno, da bi izvedeli kaj stvarnega o besednih bojih. Očitno je on zmagal, kajti prav tisti dan, ko se je nalegel dež, je mama omahnila v joku in odpovedi. [...] Erni je razbijalo srce v vratu, saj se ji je utrnila podoba nočnega spopada med očetom in mamo; in na ognjeni sliki je bila tiha lisa, nejasno mesto: očetova sestra sredi postelje. Pogovor 1 Kako je opisan Feliks? Kako deluje na bralca to, da je opis strukturiran kot objektiv- no poročilo (imenovano personalni list), oblikovano po rubrikah? Kakšno razmerje je vzpostavljeno med športom in študijskimi nagnjenji? Katere fizične in značajske la- stnosti so izpostavljene v odlomku? Katere lastnosti pa se vam zdijo nenavadne? Nave- dite še druge Feliksove lastnosti, ki v odlomku niso omenjene, saj gre za prvi opis Fe- liksa. Ali se trditev – prijateljstev ne išče in ne sklepa – potrdi v nadaljevanju romana? Kaj pove o Feliksu dejstvo, da se je dobro znašel in hitro prispel v graščino, čeprav ga na železniški postaji niso pričakali svojci? Kako deluje na vaše doživljanje odlomka trditev pomočnice Beti (Na prečki kolesa je mladega moža pripeljal poštar Grilc, kate- remu tokrat niso privoščili vina)? Ali iz prvega opisa v odlomku že lahko sklepate, da je Feliks čudežni otrok? Katere lastnosti njegovo čudežnost v romanu najbolj potrdijo in kdaj? Kako razlagate zadnji odstavek v odlomku: kaj ve Erna in česa jo je strah? Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 637 Skobenski Ko je torej Leonid Jurjevič Skobenski pridrl pred dobrotnico in njena bratranca, sta vsaj dva mlada človeka v hiši vedela, kakšno je stanje njegove garderobe, medtem pa se je bil ostalim tolikanj zajedel v zavest deftinasti delovni suknjič, da jih je obujena eleganca osupnila. Vsa hiša je prisluškovala. Feliks se je priplazil za Rusom. Beti in kuharica sta bili za vrati jedilnice in sta izmenično pristavljali oko na ključavni- co; ker je bila kuharica starejša in preudarnejša, je opozorilno tiščala prst na usta. Dekleti sta prišli iz parka, zdaj sta sedeli na klopci pod okni salona. Bilo je zelo tiho, čevlji so bolj šelesteli, kot pa škripali, kajti Rus je s hrtovskim kora- kom plaval nad preprogo; in ko je obstal, je zašelestela Štefanijina obleka: hitro se je stegnila proti njemu, da mu je ponudila roko v poljub. Istočasno je udarila ura – vsi šumi so se stisnili ob trenutek tišine – in v klavirju je za- brnela struna, dve muhi sta se sprijeli v kotu okna, udarcev je bilo enajst, kakor neke davne deževne noči, še en list je padel v potonike na mizo, zaškrtal je beli pesek pod streho lip, kajti šempavelski Jožek je na majhnem vozičku peljal čeber s pomijami. Leonid Jurjevič se je vzravnal ob gospe Štefaniji. Zdaj je bil tudi on osvetljen. Žarek mu je razkrival gube na licih in na čelu, drugače je bil ves tak kakor zdravnik na beli ladji sredi tropskega morja. Štefanija je predlagala, da bi sedli. Prekinil jo je. Obrnil se je k bratrancema, ki sta bila takorekoč v krču, zasul ju je s plazom besed. – V čast mi je, gospoda! je govoril urno in gibko. Oh, upam, da se me spominjate, navzlic dolgi abstinenci! Ne? Obžalujem! Resnično obžalujem, meni je bilo namreč že pred leti v veliko čast in prijetnost! Zadnjikrat smo se srečali na pogrebu gospoda Kal- musa. Žalostna priložnost! To so neubranljivi udarci usode. Kaj moremo, gospoda?! Muhe smo! Mušice enodnevnice! Prah v vetru usode! [...] – Dosti! Je nenadoma na vso moč zakričal Egon Missia. Dosti, pravim! Niti besede več! Kako si drznete?! Niti ene same besede več! Kakšna svinjarija! Kakšna imperti- nenca! Prepovedujem! [...] – Kaj prepovedujete, gospod direktor? 638 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 – Prepovedujem vam, da se spakujete! je sopel Egon; zdaj je bil do kraja spremenjen. In jaz bom dosegel, kar zahtevam! Blebetate, lažete! Prepovedujem vam to hudičevo, usrano komedijanstvo! – Komedijanstvo? Joj! Joj! – Sprenevedanje! – Sprenevedanje? Oprostite, Rus sem, mislim, da ne razumem natančnega pomena te besede, saj veste, kako težko človek docela obvlada jezik. Smem prositi za pojasnilo? – Ne smete! Nič ne smete! Držite gobec, dokler vam ne bom dal dovoljenja! ... Prav dobro veste, da vemo, da ste prisluškovali tamle pred vrati! Pogovor 2 Kako in zakaj vdre Skobenski v sobo, kjer se Štefanija pogovarja z bratrancema? Za- kaj se je oblekel tako elegantno? Ali deluje v tem prizoru čudežno? Katere poteze čudežnosti ste mu pripisali v celotnem romanu? Zakaj je v odlomku tako gostobese-den? Pojasnite dejstvo, da vsa hiša prisluškuje. Kako so opisani Skobenski, Štefanija in oba bratranca? Kako pa se Skobenski odzove na očitke Štefanijinih bratrancev, da je lažnivec in komedijant? Iz naslednjih stavkov v odlomku izluščite vse podrobnosti, ki se nizajo in ustvarjajo posebno poglobljeno razpoloženje. Poskusite ta prizor zaigrati, tako da ste pozorni na vse opisane šume, ki jih tudi posnamete in potem večkrat poslušate. Kako bi ta prizor deloval v filmu? Bilo je zelo tiho, čevlji so bolj šelesteli, kot pa škripali, kajti Rus je s hrtovskim kora- kom plaval nad preprogo; in ko je obstal, je zašelestela Štefanijina obleka: hitro se je stegnila proti njemu, da mu je ponudila roko v poljub. Istočasno je udarila ura – vsi šumi so se stisnili ob trenutek tišine – in v klavirju je zabrnela struna, dve muhi sta se sprijeli v kotu okna, udarcev je bilo enajst, kakor neke davne deževne noči, še en list je padel v potonike na mizo, zaškrtal je beli pesek pod streho lip, kajti šempavelski Jožek je na majhnem vozičku peljal čeber s pomijami. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 639 MOTIVACIJSKI LIST 2: Gatsby (Fitzgerald 2007: 46–47) »Jaz sem Gatsby,« je na lepem dejal. »Prosim?« sem vzkliknil. »Oh, oprostite.« »Sem mislil, da veste, stara sablja. Bojim se, da nisem ravno najboljši gostitelj.« Uvidevno se je nasmehnil – še precej več kot uvidevno. Bil je to eden tistih redkih nasmehov s pridihom večnega zagotovila, na kakršnega morda naletiš le štirikrat ali petkrat v življenju. Za trenutek je objel – vsaj zdelo se je tako – ves zunanji svet, nakar se je osredotočil nate z neustavljivim predsodkom v tvoj prid. Razumel te je le toliko, kolikor si želel biti razumljen, verjel vate tako, kot bi ti sam verjel vase, in ti zatrjeval, da si je o tebi ustvaril prav tak vtis, za kakršnega si upal, da ga boš vzbujal na vrhuncu svojih moči. Natanko na tej točki pa je izginil – in zrl sem v elegantnega mladega robavsa, leto ali dve čez trideset, čigar izpiljena formalnost govora je bila malodane smešna. Preden se je predstavil, sem imel močan občutek, da skrbno izbira besede. [...] Ko je odšel, sem se nemudoma obrnil k Jordan – moral sem ji povedati za presenečanje. Mislil sem, da je g. Gatsby rdečeličen in rejen možakar srednjih let. »Kdo je on?« sem jo vprašal. »Mogoče veste?« »Možakar po imenu Gatsby pač.« »Mislim, od kod je? In kaj počne?« »Zdaj ste pa še vi začeli s tem?« je odgovorila z medlim nasmeškom. »No ja, meni je enkrat rekel, da je študiral na Oxfordu.« Za njim se je začelo oblikovati neko medlo ozadje, ki pa se je že ob njeni naslednji opazki razblinilo. »Ampak jaz tega ne verjamem.« »Zakaj ne?« »Ne vem,« je vztrajala, »ampak po mojem to ni res.« Nekaj v njenem glasu me je spomnilo na izjavo tistih dveh deklet, češ da je »Gatsby nekoč baje nekoga ubil«, in mi le še razvnelo radovednost. Brez pomisleka bi verjel informaciji, da Gatsby prihaja iz močvirij Louisiane ali pa s spodnje Vzhodne strani New Yorka. To je bilo pojmljivo. Ne morejo pa mladeniči – vsaj tako sem po svoji neizkušenosti sodil – mirno priti od nikoder in si ob Longislandski ožini kupiti palačo. 640 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Pogovor Kako Gatsby govori? Zakaj je v romanu tako redkobeseden? Kako bi razložili nje- govo redkobesednost v tem odlomku (»..., čigar izpiljena formalnost govora je bila malodane smešna. Preden se je predstavil, sem imel močan občutek, da skrbno izbira besede«)? Primerjajte njegovo redkobesednost z gostobesednostjo Feliksa. Kaj ugoto- vite? Zakaj je tudi pripovedovalca Nicka Gatsby naenkrat začel zanimati? Kaj mu je razvnelo radovednost? Kako bi razložili temelj njegove radovednosti: »Ne morejo pa mladeniči – vsaj tako sem po svoji neizkušenosti sodil – mirno priti od nikoder in si ob Longislandski ožini kupiti palačo«? Primerjajte kvaliteto pripovedi slovenskega in ameriškega romana. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 641 Veronika Rot Gabrovec Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za anglistiko in amerikanistiko veronika.rot@ff.uni-lj.si Rapsodija v zlatem: F. S. Fitzgerald, Veliki Gatsby V skoraj 100 letih, odkar je F. S. Fitzgerald napisal roman Veliki Gatsby , so nastale številne in raznolike interpretacije in kritiški odzivi nanj. Pričujoči članek predstavlja izbor le-teh. Ker je bil roman izbran kot eno izmed dveh maturitetnih besedil v tematskem sklopu iz književnosti za izpit splošne mature iz slovenščine leta 2022, članek ob robu ponudi tudi nekaj razmislekov, kako se romana oz. posameznih tem lotiti v razredu. 1 Odsev ameriških rjovečih dvajsetih prejšnjega stoletja In medtem, ko je sijalo sonce in je na drevju bujno in veselo poganjalo listje, tako kot stvari rastejo v filmih, me je obdajalo tisto znano prepričanje, da se s poletjem znova začenja življenje. ( Veliki Gatsby: 11)1 Na začetku tretjega desetletja dvajsetega stoletja se znova začenja življenje. Novembra 1918 se konča t. i. vélika vojna, prva globalna vojna oz. »vojna za konec vseh vojn«, kot jo poimenuje ameriški predsednik Woodrow Wilson. Dve leti zatem, leta 1920, se konča zadnji, četrti val ene najhujših epidemij v zgodovini človeštva, španske gripe. Po nekaterih teorijah naj bi bil njen izvor prav v Ameriki: na ladjah, ki leta 1918 vozijo ameriško vojsko preko Atlantika v Evropo, zboli pol milijona vojakov, zaradi bolezni po svetu v treh letih umre med 50 in 100 milijonov ljudi (Keber 2018: 72). Amerika začne doživljati skokovito rast in prvič postaja politična in gospodarska vele- sila. Z drugo industrijsko revolucijo se pripeljejo avtomobili, zgradbe se začne ogrevati centralno, tekoča voda in elektrifikacija postaneta običajni, različni gospodinjski pri- pomočki olajšajo gospodinjska dela, obenem se začne zlata doba radia (Berger 2019). Krepijo se ženska gibanja in novembra 1920 Američanke prvič lahko oddajo svoj glas na volitvah – na volišča jih odide več kot osem milijonov (Bailey 2020). Ženske so samozavestnejše: med nedavno vojno so na delovnih mestih nadomestile v vojsko vpo- klicane moške ali pa celo same aktivno sodelovale v oboroženih enotah, sedaj želijo v družbi (p)ostati vidne. To se vidi tudi navzven: stezniki izginjajo, krila se krajšajo. Za dekleta, ki se obnašajo bistveno bolj sproščeno od prejšnjih generacij, ki si postrižejo 1 V nadaljevanju VG. Če ni navedeno drugače, se vsi navedki iz slovenske izdaje knjige Veliki Gatsby nanašajo na žepnico iz leta 2013 (v prevodu T. Metelka). 642 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 lase in zaplešejo charleston ter black bottom, se uveljavi izraz flapper.2 A v dvajsetih letih prejšnjega stoletja ima večina teh vsaj na videz svobodomiselnih mladih Ameri- čank pred seboj kot cilj še vedno poroko. Veliko jih študira, le malo načrtuje kariero (Drowne, Huber 2004: 17). V tem času so vedno glasnejša tudi društva proti alkoholizmu (angl. temperance so- cieties), ki se borijo za popolno vzdržnost, kar se tiče alkoholnih pijač. Januarja 1920 Američani uradno postanejo narod abstinentov, v deželi pa se razmahne ilegalna pro- izvodnja, tihotapljenje in prodaja alkoholnih pijač (angl. bootlegging, rum-running). Veliki gangsterji letno obrnejo tudi do 100 milijonov dolarjev. Odpre se na stotine točilnic (angl. speakeasy, tudi blind pig), kjer je mogoče dobiti nelegalno pijačo (ne nujno izborne kakovosti) in poskusiti srečo pri stavah. Tu se navidezno brišejo meje med družbenimi plastmi, smetana se v točilnicah srečuje z nižjimi sloji, belci višjega in srednjega družbenega razreda začno zahajati v tradicionalno črnske predele (npr. Harlem), da zadostijo svoji želji po pregrehi (Churchwell 2013; Drowne 2005). Po drugi strani se meje med družbenimi sloji izrišejo izraziteje kot prej, ustvarjajo se tudi nove. Stare bogataške družine oz. »ugledni, premožni prebivalci« (VG: 10) imajo svoja izročila, o tistih sveže obogatelih se s pomočjo šepetanj, tračev in laži ustvarjajo novi miti. Star denar se ne meša z novim – povedano z besedami Nicka Carrawayja, med dostojanstveno homogenostjo Vzhodnega Jajca in glasno, prešerno razposajenostjo Zahodnega Jajca (VG: 43) leži vljudnostni zaliv (VG: 12). Obenem se kapitalu v obdobju, ko se krepi moč korporacij in bank, zoperstavlja vedno bolj izkoriščan, a tudi postopoma bolje organiziran delavski razred, ki véliko vojno začenja razumeti kot imperialistično vojno, ki so jo družbene elite izkoristile v svoje namene (Burcar 2014: 64). Dvajseta leta prejšnjega stoletja so torej desetletje, v katerem se ameriška družba ra- dikalno spremeni, razsloji, doživi gospodarski vzpon in gospodarski razcvet, v pozni drugi polovici desetletja pa že sluti usodne spremembe: še pred preklicem prohibicije (1933) pride namreč jeseni 1929 do zloma newyorške borze in začne se velika gospo- darska kriza. 2 Beseda izvirno prihaja iz britanske angleščine in se nanaša na mahajoče galoše, ki so bile nekaj časa priljubljene med mladimi ženskami. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 643 2 Francis Scott Fitzgerald, Cugat, Trimalhion in Veliki Gatsby 2.1 Moj novi roman izide marca: Veliki Gatsby. Predstavlja približno leto dni dela in je za kakih deset let boljši od vsega, kar sem kdaj naredil. (Iz pisma Ernestu Boydu, 1. februar 1925.)3 V letih 1922 in 1923 šestindvajsetletni Francis Scott Fitzgerald živi v Great Necku (New York) in v povprečju napiše zgolj sto besed na dan (McCrum 2014); dvajseta leta so enostavno preveč razigrana, preveč je zabav in preveč pijače. Ko se z ženo Zeldo in hčerko preselijo na francosko Riviero in kasneje v Rim, se Fitzgerald pisanju posveti bolj intenzivno. V besedilo, ki na koncu »obsega le nekaj več kot petdeset tisoč besed« (Turnbull 1963: 68), polaga veliko upov tako s finančnega vidika kot z željo, da bi se umestil med najboljše ameriške pisatelje. Tkivo za svoje besedilo Fitzgerald pobira dobesedno vsepovsod. Menda je izredno subtilen poslušalec: prepozna občut- ke sogovornika in je sposoben z njim sočustvovati, pa čeprav je pogosto sam tisti, ki ga užali ali prizadene (Mizener 1965: xviii). Piše o ljudeh, ki jih pozna. Tako npr. za Jordan v pismu Maxwellu Perkinsu napiše, da je »morda sam ugotovil, da gre za Edith Cummings«4 (Turnbull 1963: 173). Dela si zapiske; med drugim se v njegovem notesu znajde Zeldina izjava ob rojstvu hčerke Scottie: »Kaj ni bistra – kolca se ji. Upam, da je čedna in trapa – čedna majhna trapa« (Mizener 1965: 66–67). Leta 1925 Francis Scott Fitzgerald končno izda roman Veliki Gatsby. Gatsbyja pozna bolj kot lastnega otroka, napiše v pismu Perkinsu (Turnbull 1963: 173) in ko čaka na kritiške odzive, Gertrudi Stein zapiše, da ima tudi sam »kot Gatsby zgolj upanje« (Turnbull 1963: 485). Fitzgeraldov urednik in prijatelj Maxwell Perkins ob izidu be- sedilo označi za »zgodbo, ki se pne med čisto lirično lepoto in popolnoma brutalnim realizmom« (Churchwell 2013), tedanje literarne kritike pa roman razdeli. Primerjajo ga z zgodnejšimi Fitzgeraldovimi deli in z romani sodobnikov; nekateri se odločijo, da »Fitzgerald zares zna pisati«, drugi v romanu ne najdejo niti kanca magije, življenja, romantike, tretji pisatelju očitajo, da je preveč avtobiografski. Zgradba je »boleče pri- siljena«, zapišejo eni, »preveč geometrična, da bi besedilo bilo res velik roman«; drugi menijo, da je besedilo »zrelo zasnovana pripoved« (Tredell 1997: 11–13).5 Gatsby, moški »brez korenin in brez prave osebne zgodovine«, je razumljen kot prototip obi- čajnih Fitzgeraldovih neznatnih, nepomembnih literarnih oseb (Tredell 1997: 15) ali kot »skrivnostni, celo nekoliko zlovešči« opazovalec divjih zabav v lastni hiši, ki ga od 3 Turnbull 1963: 478. 4 Edith Cummings je Fitzgeraldova znanka iz študentskih let in prva športnica, ki leta 1924 pride na naslovnico revije Time. 5 Dijakom lahko kot vzporedno besedilo ponudimo tudi katero izmed zanimivejših kritik romana. Se strinjajo s poudarki in zaključki, ki jih je izpostavil kritik? Morda lahko napišejo odgovor in predstavijo svoje videnje besedila. 644 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 obiskovalcev loči posebna vitalnost, »notranji ogenj, ki ga hranijo trajne in nepokvar- ljive sanje« (Tredell 1997: 18). Roman finančno ni najbolj uspešen. Poleti 1925 v pismu piscu in kritiku Gilbertu Seldesu Fitzgerald napove, da utegne njegov naslednji roman postati njegov zadnji »za kakšnih deset let ali kaj takega – če se ne bo prodajal bolje kot Gatsby« in da se bo raje začel v Hollywoodu učiti osnov dela pri filmu (Turnbull 1963: 485). A v petdesetih letih Veliki Gatsby postane zanimiv: za formalistično novo kritiko je zgoščenost ro- mana več kot ustrezna (Tredell 1997: 51).6 Poleg tega je zanimiv tematsko: roman, ki ga kritiki sedaj označijo za značilno ameriškega, omogoča vpogled v želje, idealizem, strahove obdobja (prav tam). Primerjalne študije, ki Gatsbyja postavljajo ob že kanoni- zirane klasike ameriške literature, ugotavljajo, da je »besedilo po četrt stoletja še vedno enako sveže kot ob izidu« (Tredell 1997: 54). Podrobno raziskovanje besedila se od tedaj ne konča: številne so študije barv, rož, poudarjene so politične teme ali vprašanja spola in spolnosti, raznolike so interpretacije Nicka kot pripovedovalca in Gatsbyja kot ljubimca in/ali lažnivca (prim. Tredell 1997). Danes velja, da Veliki Gatsby predstavlja najboljši Fitzgeraldov roman (Mizener 1965: 183). Spada med klasike, umeščen je na sezname najboljših ameriških in svetovnih romanov vseh časov (Bloom 1986, 2015; Churchwell 2013; McCrum 2014). Besedilo bralci berejo kot tragično ljubezensko zgodbo, v njem iščejo avtobiografske motive, razumejo ga kot hvalnico in obenem kritiko ameriškega sna, predstavljajo kot pesem v prozi, besedilo, ki je prepleteno z jazzom. Kot zapiše McCrum (2014), vsem naštetim elementom »primešajte prohibicijo, tihotapljenje pijače, zametke zvezdništva, malo Gershwina in avtorjeve ambiciozne načrte in željo po slavi, pa boste dobili literarno Supernovo«. 2.2 Za božjo voljo, nikomur ne dajaj ovitka, ki ga hraniš zame. Vpletel sem ga v knjigo. (Iz pisma uredniku Maxwellu Perkinsu, pred 27. avgustom 1924.)7 Fitzgeraldu urednik za naslovnico novega romana predlaga skice Francisa Cugata z naslovom Nebesne oči:8 oči, ki lebdijo nad New Yorkom, so skrivnostne in zaradi golih ženskih figur v zenicah ravno prav spotakljive, usta pod očmi zapeljivo rdeča, mesto pa je zaradi bleščečih luči v ospredju skoraj zakrito in je videti kot velik zabaviščni park. Pisatelj se takoj ogreje za ilustracijo, čeprav menda vsem iz njegovega kroga 6 Novi kritiki, ki tesno povezavo med sporočilnostjo besedila in njegovo formo proučujejo na podlagi pripovednih postopkov, ritma in zvočnosti besedila, simbolike in metafor, še posebej ustrezajo krajša, zgoščena, poetična besedila, kakršno je Fitzgeraldovo. 7 Turnbull 1963: 166. 8 Celestial Eyes (prim. The Literary Shed 2017). Naslov slike lahko prevedemo tudi kot Nebeške ali Božanske oči. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 645 naslovnica ni všeč (The Literary Shed 2017). Danes se izvodi prve izdaje s Cugatovimi platnicami prodajo za nekaj tisoč dolarjev (McCrum 2014).9 2.3 Ko boš prebral knjigo, mi sporoči, kaj misliš o naslovu. Seveda ne bom mogel spati, dokler se mi ne oglasiš, a vsekakor mi sporoči vso resnico, svoj prvi vtis o knjigi, in o vsem, kar te moti. (Iz pisma Maxwellu Perkinsu, 27. oktober 1924.)10 Skupaj z naslovnico je tudi naslov vstop v besedilo: deluje kot priprta vrata, ki bralca vabijo in mu omogočajo začetni razgled (ki seveda lahko zavaja). Fitzgerald se tega še kako zaveda. Iz pisem, ki jih jeseni 1924 pošilja Perkinsu (Turnbull 1963: 168–170), je razvidno, da dolgo omahuje pri izbiri naslova, se že odloči in si spet premisli. Naj bo naslov Trimalchio in West Egg ( Trimalhion v Zahodnem Jajcu)? Samo Trimalchio ( Trimalhion)? Ali morda On the Road to West Egg ( Na poti v Zahodno Jajce)? Novembra 1924 zapiše, da je razmišljal še o dveh možnostih, Gold-hatted Gatsby ( Gatsby z zlatim klobukom) in pa The High-bouncing Lover ( Ljubimec, ki visoko ska- če), ampak »se zdita prelahkotna« (Turnbull 1963: 169). Zato ljubimca z zlatim klobu- kom, ki je za svojo izbranko pripravljen preskočiti svet, pusti le v uvodnem verzu. Tik pred izdajo knjige z brzojavko javi nov predlog: Under the Red, White, and Blue ( Pod rdečo, belo in modro).11 Fizičen odmik od dežele ameriškega sna (pot v Evropo) najbrž omogoča drugačen pogled na (nekdanje) ideale in hrepenenja naroda. Januarja 1925, ko pregleda odtis naslovnice, v pismu Perkinsu končno napiše, da je naslov The Great Gatsby šibak, ker v knjigi ni nikjer poudarjena veličina, pa tudi umanjkanje le-te ne, niti ironičnega namiga ni. Pismo kljub temu nekoliko resignirano zaključi z »A naj pač bo tako« (Turnbull 1963: 177).12 9 Ker se na spletu zlahka najde tako Cugatovo naslovnico kot tudi naslovnice kasnejših izdaj romana, tujih in slovenskih, jih je mogoče smiselno uporabiti tako za predbralno dejavnost (ob uporabljenem likovnem jeziku razmišljamo o tem, kakšno vsebino naslovne ilustracije in fotografije napovedujejo) in po branju romana (ko ugotavljamo, za kakšno interpretacijo glavne zgodbe in literarnih oseb se je odločil posamezni likovni urednik ter seveda tudi, katera naslovnica je blizu našemu branju). Že primerjava dveh različnih slovenskih izdaj, ki sta bili natisnjeni kmalu po filmskih upodobitvah romana, torej tiste, ki ima na ščitnem ovitku prizor iz filma, posnetega leta 1974, in novejše žepnice s filmskim plakatom iz leta 2013, je zanimiva. Kam in kako so postavljene osebe in kakšne medosebne odnose izdaja njihova telesna govorica, izraz na obrazu? Kakšno vlogo igrajo na naslovnici barve? Se to sklada z našim razumevanjem besedila? 10 Turnbull 1963: 168–169. 11 Slovenski prevodi avtorjevih predlogov naslova besedila so namenjeni zgolj lažjemu razumevanju Fitzgeraldovega razmišljanja pred izidom romana; ne gre za uradne, že uveljavljene prevode naslovov. 12 Vprašanje o naslovu, ki je mučilo Fitzgeralda, si lahko zastavijo tudi dijaki. Bi na podlagi lastnega branja in interpretacije avtorju romana predlagali drug(ačen) naslov? Kako bi utemeljili svoj predlog? Obenem se moramo vrniti k izbiri naslovnice: bi novo predlaganemu naslovu še vedno ustrezala uporabljena naslovnica? 646 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 3 Čarovnik z besedami Resnično sem verjel, da sem kar brez posebnega lastnega napora neke vrste čarovnik z besedami – čudna zabloda, ko sem vendar tako garal, da bi razvil močan, barvit stil proze. (Iz pisma hčerki, julij 1937.)13 Leta 1924 George Gershwin v New Yorku prvič skupaj z orkestrom Paula Whitemana zaigra svojo Rapsodijo v modrem, skladbo, ki jo sam skladatelj opiše kot »glasbeni kalejdoskop Amerike« (Houston Symphony 2018). Ko leto kasneje izide Veliki Gatsby, bi ga upravičeno lahko opisali kot kalejdoskop dobe jazza: Fitzgeraldov roman sestavi in oživi živahno prelivajoče se energije, hrepenenja, okuse, barve, ritme. Začnimo s slednjimi, saj Fitzgerald velja za nespornega mojstra besednih ritmov oz. ritmične pripovedi (Prigozy 2002: 94; Stanovnik 1970: 22; Green 2012b).14 Ritem in obenem pomenljivo vsebinsko podlago Fitzgerald v številne prizore vešče dodaja tudi s pomočjo glasbe. Na Gatsbyjevi mali zabavi ne igra le »majcena petčlanska zadeva, temveč cela množica oboj in pozavn in saksofonov in viol in kornetov in pikolov ter nizkotonskih in viso- kotonskih bobnov« (VG: 40). Ko se zberejo vsi obiskovalci, so »hodniki in saloni in verande že kičaste od osnovnih barv in od las, postriženih na nenavadne nove načine, ter ovratnih rut zunaj mejá sanj Kastilje« (prav tam). Glasbi se ob pijači pridružijo še pisani glasovi: »polno čebljanja in smeha, pri priči pozabljenih hladnih namigovanj in bežnih predstavitev ter navdušujočih srečanj med ženami, ki se ne poznajo niti po imenu« (prav tam). V opisu prizorov, ki jih ugledamo, zaslišimo in malodane fizično začutimo, je jasno tudi pripovedovalčevo (Nickovo) mnenje: megalomanski dogodek, a plitvi medosebni odnosi. Nedvoumna je tudi povezava med pesmijo Šejk iz Arabije (Snyder 1921), ki se zasliši v Centralnem parku, in Jordanino pripovedjo o Daisyjinem razmerju z Gatsbyjem (VG: 70). Bogat šejk, ki je prepričan, da mu pripada dekletovo srce, napove, da se ji bo sredi noči prikradel v šotor. Gatsby si svoj šotor, torej hišo v Zahodnem Jajcu, kupi zato, da »bi Daisy bila samo prek zaliva« (prav tam) in da bi srečanje bilo neizogibno. Ob Daisyjinem prvem obisku v Gatsbyjevi hiši (VG: 84–85) gostitelj pokliče »podna- jemnika« Klipspringerja in mu naroči, naj jim zaigra na klavir. Pianist najprej odigra Ljubezensko gnezdo ( The Love Nest, Hirsch 1920), naslednjo popevko pa tudi zapoje: gre za popularno popevko A se nimava fajn ( Ain’t we got fun, Whiting 1921). Besedili 13 Turnbull 1963: 16. 14 Green (ki trdi, da si bralec ob glasnem branju romana lahko celo z nogo udarja ritem) in ostali govorijo seveda o avtorjevem izvirnem besedilu v angleščini. Kakšen pa je ritem slovenskega prevoda? Če bodo dijaki primerjali ritmičnost ubeseditev v izvirniku in v različnih slovenskih prevodih, bodo obenem ugotavljali, kaj je s prevodom izgubljeno, kaj pa pridobljeno. Prisluhnemo lahko tudi igralcem v dostopnih filmskih upodobitvah: kako zveni besedilo v njihovi interpretaciji? Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 647 obeh popevk se vsebinsko pomenljivo navezujeta tako na skupno preteklost obiskoval- ke in gostitelja kot na trenutni prizor. Prva melodija poudari, da je med vsemi zgrad- bami, ki rastejo na svetu, med palačami, kočami, dvorci in gostišči, pač najboljša tista, ki jo je dolgo tega zgradil Jack: ljubezensko gnezdece za dva. Besedilo druge popevke vedro opisuje, kako imajo bogati še več pod palcem, revni pa vedno več otrok,15 časi so hudi in še hujši, ampak imava se fajn, zjutraj, zvečer, pozimi, poleti (Whiting 1921). Ko se spet drugič pozno zvečer k odhajajočima Daisy in Tomu iz Gatsbyjeve hiše raz- lije v dvajsetih letih zelo priljubljeni valček Ob tretji uri zjutraj, Nick poveže glasbo s sestričninimi občutki ter se sprašuje, »kaj je bilo v tisti glasbi takega, da se ji je zdelo, da jo kliče nazaj noter« (VG: 96). Glasbeno sporočilo je sodobnikom dobe jazza razumljivo: »Tri zjutraj je, preplesala sva vso noč in kmalu se bo začelo daniti. Samo še en valček s teboj, ta melodija je čarobna, ustvarjena prav za naju. Plesal v neskončnost s teboj bi, draga ...« (Robledo 1919, Terriss 1921). Tudi Mendelssohnova Poročna koračnica, ki se iz plesne dvorane sliši v apartma ho- tela Plaza, kjer so zbrani Gatsby, Nick, Jordan, Daisy in Tom, je takoj primerna iztoč- nica: najprej spodbudi spomine na Tomovo in Daisyjino poroko, nato pogovor privede do neposrednega soočenja obeh tekmecev, Toma in Gatsbyja. Ob glasbi se jasno zariše ljubezenski trikotnik med Daisy, Tomom in Gatsbyjem (VG: 111). Če o orkestrih, pojočih deklicah v parku, valčku in koračnici Nick lahko pripoveduje predvsem zato, ker je bil sam tam in je torej vse videl in osebno slišal melodije, je skladba Beale Street Blues (Handy 1916) omenjena kot zgled novih melodij, ki povze- majo otožnost in sugestivnost življenja (prim. VG: 231). Znana melodija kot nekakšen sprotni komentar iz ozadja obarva pripoved Jaya Gatsbyja. Ker je Gatsby odšel na fronto, je Daisy obupana, v novi sezoni pa vendar med tistimi, ki v srebrnih ali zlatih čeveljcih dvigujejo sijoč prah (prim. VG: 131) in predstavljajo bleščeč kontrast vsemu, o čemer poje Beale Street Blues: o nostalgiji, o ulici, kjer se da videti in slišati vse, kjer je najti tako poštene možake kot žeparje ter morilce in kjer se zgodbe o preteklosti prepletajo z otožnim bluesom sedanjosti.16 Podobno kot glasba se skozi vsa poglavja prelivajo barve. Fitzgerald pri opisih po svojem besedilu razpostavlja pridevnike in prislove, kot Gatsby po vrtu razobeša številne barvne lučke. Posebej pomembna je seveda zelena luč, tista drobna, a bleščeča, osamljena in oddaljena. Gatsby pod srebrnim prahom zvezd steguje roke proti njej (VG: 25), a ko končno ponovno sreča Daisy, zelena luč izgubi svoj pomen in svojo 15 Fitzgerald je tu uporabil različico besedila, ki omenja otroke – sam verz je bil znan, še preden je bil uporabljen v omenjeni popevki. Alternativna verzija se ne poigra z besedami, pač pa enostavno pove, da bogati bogatijo, revni pa so vedno revnejši. 16 Skladbe, ki jih omenja Fitzgerald, se da najti tudi na spletu – na voljo so celo posnetki iz dvajsetih let prejšnjega stoletja. Dijaki zato lahko brez težav sami raziskujejo in ugotavljajo, čemu je Fitzgerald za posamezne prizore izbral prav omenjene popevke. 648 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 magičnost (VG: 82–83). Hrepenenje namreč ne zadošča več: tista značilna (ameriška) vera, da vsakdo lahko uspe z lastnimi močmi, da je razcvet tako rekoč na dosegu roke, se razblini, ko Gatsby želi nadzorovati čas. Enako so izginile »mlade, zelene prsi nove- ga sveta«, ki so jih nekoč ugledali nizozemski mornarji – ko v temi Nick leži na plaži, se zave starega sveta, starih sanj, vsega, kar nam spolzi iz rok in ostaja za nami: priho- dnost ne more priklicati preteklosti in je ne ponoviti (VG: 156). Tukajšnji in posvetno rdeči so Gatsbyjevi rubini. Rdeča je barva imetja (rdeče so knjige, iz katerih se Nick uči trgovanja z delnicami (VG: 11), sprejemnica Buchananovih je rožnata, s položeno vinsko rdečo preprogo (VG: 14–15)). Rdeča je tudi barva strasti in življenjske sile – tudi odtekajoče, kot so tanki rdeči krogi v bazenu (VG: 140). Bela barva je načeloma barva čistosti, nedolžnosti, a Majda Stanovnik (1970/1987: 37) opozarja, da čiste bele v romanu pravzaprav ni. Bralec vendarle opazi, da je še zlasti prvo Nick- ovo srečanje s sestrično Daisy in njeno prijateljico Jordan obarvano belo: vrata se belo bleščijo na trato, zavese plapolajo kot blede zastave, strop Nicka spominja na poročno torto s sladkornim prelivom, beli sta obleki, ki frfotata okrog Daisy in Jordan (VG: 15). Je belina, ki jo zaznava, predvsem posledica Nickovega idealističnega pogleda na svet? Nick kmalu pove, da komunikacija s sestrično in Jordan nikoli ni pravi klepet, da je »hladna kot njuni beli obleki in njun brezosebni pogled, v katerem ni bilo prav nobenega hrepenenja« (VG: 18). Njegovo doživljanje oseb je skoraj sinestetično: Jordan je kasneje še večkrat opisana kot hladna, obvladana, morda varljivo mirna. Bralčevo slutnjo, da tu vendarle ne gre za čistost in eterično nedolžnost beline, podpre tudi izbira imena Nick- ove sestrične: pri marjetici ( Daisy – Marjeta) beli cvetni listi marjetic obkrožajo rumeno srce.17 Mnogočuten je tudi opis srajc, ki jih Gatsby jemlje iz omare in meče na ogled, da jih lahko tudi bralci skorajda otipamo (»iz tankega platna in grobe svile in fine flanele«) in občudujemo barve in vzorce (»srajce s črtastim in spiralnim in karo vzorcem v koralni in jabolčno zeleni in zamolklo oranžni in sivkini barvi«). Dotaknemo se monogramov »in- digo modre barve« na srajcah, ki v »pisanem neredu« rastejo v »mehki obilni kup«; vanj zakoplje Daisy svoj obraz, da nekoliko uduši svoj »silovit jok« (VG: 82). Zaradi omenjene gostote in slikovitosti Churchwell (2013) Fitzgeraldov stil označi za »pozlačeno opero art-deco« in pripoved opiše kot »mestoma kičasto« (kot zgled omeni npr. Gatsbyjeve rožnate obleke). Čeprav ne moremo spregledati, da se Fitzgerald prav zaradi svoje besedne čutnosti zdi uspešen pri ustvarjanju napetosti med grobimi družbe- noekonomskimi dejstvi resničnega življenja ter fantazijo in vizijami, je opis pozlačenega stila na mestu: barvno vezivo Velikega Gatsbyja sta nedvomno rumena in zlata barva. 17 Tudi mirta (kar pomeni ime Myrtle) ima bele cvetove, ki pa so lahko rahlo rožnato obarvani. Morda lahko to povežemo z življenjsko močjo oz. erotično silo, ki jo Myrtle nedvomno izžareva? Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 649 Rumena in zlata sta barvi denarja. Dvajseta leta so pač obdobje rasti, kopičenja, zapra- vljanja (in tudi zadolževanja). Bogastvo, ki se zdi Gatsbyju pogoj za dosego sreče z Daisy, je za mnoge samoumevno dejstvo. Tudi Nick pove, da sta se Tom in Daisy v prvih letih zakona »nemirno potepala sem in tja po krajih, kjer so ljudje igrali polo in bili pač skupaj bogati« (VG: 13): Buchananova sta dober zgled para, ki je tako rekoč poklicno bogat (Saunders 2018: 139). Zlato odseva s francoskih oken, ko Tom priča- kuje Nicka pred hišo (VG: 13), v sončni svetlobi se zalesketajo medeninasti gumbi na Daisyjini obleki (VG: 80). Ni naključje, da je njen mrmrajoč, očarljiv glas »poln denar- ja«, kot pove Gatsby (VG: 105).18 Želje, da bi zaslužil, ima tudi Nick, vznemirjeni povratnik iz vélike vojne. Potomec sicer uspešne družine je pripravljen na nove izzive. Želi se lotiti trgovanja z obvezni- cami in uči se posla: na knjižni polici ima že omenjene knjige, »rdeče in zlate kot nov denar iz kovnice« (VG: 11). Z zlato oz. rumeno so obsijani tudi ljudje, kraji in dogodki, o katerih piše. Poletje je in sonce sije na terase, odseva od oči, žarki padajo na žareče obraze. Če prostorov ne osvetljuje sonce, so prižgane luči: škrlatna sprejemnica pri Buchananovih se zvečer koplje v svetlobi in čez Jordanine lase, rumene kakor jesensko listje, zdrsne medla svetloba svetilke (VG: 23). Žareči so tudi dnevi in poletne noči v Zahodnem Jajcu: ljudje se stekajo na razbeljeno plažo, zvečer pa kot »vešče sredi šušljanja in šampanjca in zvezd« na razsvetljeni Gatsbyjev vrt (VG: 39), kjer plešejo dekleta v rumenem.19 A Nick zazna tudi rumeno, ki je znak spremembe, celo tragedije. Zapiše, da pred zaba- vo dostavljeni zaboji pomaranč in limon zapustijo hišo kot iztisnjene piramide polovičk brez mesa (VG: 39). Gatsbyjev avto »živo kremne barve« (VG: 58),20 ta vpadljiva »poskočna rumena stenica« (VG: 39), se iz simbola bogastva spremeni v rumeni »avto smrti« (VG: 120). Rumena barva je znak časa, ki mineva: drevje rumeni, ko se Gatsby ob koncu poletja vendarle odloči, da zaplava v bazenu. Celo v sivi dolini pepela je med oblaki prahu najti dogodkom primerno izstopajoče rumene poudarke: zgradba ob sme- tišču, kjer živi in dela Wilson, je »manjši blok iz rumene opeke« (VG: 27). Ko se zgodi usodna nesreča, je delavnica, kjer leži Myrtle, kot z odrskim reflektorjem osvetljena z rumeno lučjo (VG: 120) – na vse pa »izza ogromnih rumenih očal« gledajo (in ničesar ne vidijo) gromozanske oči doktorja T. J. Eckleburga (VG: 26).21 18 Literat Nick, ki mu je zaradi premožnih staršev bogastvo vendarle bolj samoumevno kot Gatsbyju, Daisyjin glas kasneje opiše kot »nesmrtno poezijo« (VG: 85). 19 Če bodo dijaki v besedilu gledali, kje in kako Fitzgerald obarva dogajanje, jim velja povedati, da se barve občasno (žal, a neizogibno) nekoliko spremenijo ali celo izgubijo pri prevodu. Fitzgerald npr. glasbo, ki se v nastajajočem večeru razlega na Gatsbyjevem vrtu, opiše kot »yellow cocktail music«, v slovenščini je to »melanholična koktajlska glasba« (VG: 40) oz. »mehke koktajlske melodije« v prevodu Gitice Jakopin (1987: 81). 20 V prevodu Gitice Jakopin je avto »temno bel, skoraj rumen« (1987: 100). 21 Simbolika barv je psihološko in kulturno pogojena, osebno doživetje barve pa odvisno tudi od konkretnih okoliščin, tudi naših izkušenj itd. Ko se ukvarjamo z barvno simboliko v romanu, je morda zanimivo razmišljati o drugačnih 650 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 4 Enostavno besedilo z zapleteno strukturo Hočem napisati nekaj novega – nekaj izjemnega in čudovitega in enostavnega in z za- pleteno strukturo. (Mizener 1965: 184.) Grosman (2000: 16) roman opiše kot navidezno nezapleten na dogajalni ravni, zahteven pa pri iskanju pomenov. Nick je pri svoji pripovedi selektiven, izbira pač tiste »dogodke v natrpanem poletju« (VG: 53), ki so ključni za njegovo lastno in za naše razumevanje dogajanja in ljudi. Zavedati se je treba tudi, da je Nick pripovedovalec zgodb z nekaj literarnimi izkušnjami (pove, da je bil na kolidžu »precej literarno dejaven« in je »napisal vrsto sila pomembnih opaznih uvodnikov za Yalski vestnik«, VG: 11–12). Ima načrte, da bo prebral veliko knjig in postal »vsestranski izobraženec« (VG: 12). Ob tem Grosman (2000: 21) opozarja, da njegova pripoved že sama po sebi s pogostimi opazkami in zah- tevnejšimi primerjavami kaže na Nickovo dobro izobrazbo in je zato lahko občasno manj razumljiva, še zlasti za mlajše bralce. Omenjene opazke kažejo tudi na to, kakšne bralce/poslušalce nagovarja oz. pričakuje sam pripovedovalec, Nick Carraway. Ko v svojo pripoved mimogrede vpleta imena in podatke kot nekakšne obstranske, implicirane ilustracije, očitno predvideva, da mu bodo brez večjih težav sledili. Ko se v prvem poglavju predstavlja kot bodoči trgovec z obve- znicami, napove študij »skrivnosti, ki so jih poznali zgolj Midas in Morgan in Mecenas« (VG: 11); svoje ambicije torej ponazori z namigi na kralja z zlatim dotikom, antičnega rimskega dobrotnika in pa tedaj znanega ameriškega finančnika J. P. Morgana. V dežju opazuje Gatsbyjevo hišo, spomni se na anekdoto o filozofu Kantu in razgledu na zvonik, ki ga je bil le-ta tako zelo navajen, ter nam pove, da je »pol ure strmel vanjo, tako kot Kant v svoj cerkveni zvonik« (VG: 79). Zahodno Jajce se mu v mračnih, skoraj grotesknih sanjah prikazuje kot »kak nočni El Grecov prizor« (VG: 152) in ko omenja ugašajoče luči oziroma konec zabav pri Gats- byju, vse skupaj opiše kot zaključek Gatsbyjeve »kariere Trimalhiona« (VG: 99). Z na- migom na ekstravagantnega in pogosto neokusno bahavega bivšega sužnja iz Petronije- vega Satirikona tako povzame splošno mnenje o Gatsbyju in njegovih zabavah. Nick je kot pripovedovalec torej zahteven, obenem pa tudi odprt in pošten, ko predstavi svoje družinsko ozadje, ki je deloma mit, deloma pa zgodba o prevari in uspehu (»po iz- ročilu smo potomci vojvod bucclujskih, toda dejanski utemeljitelj moje veje je bil mojega starega očeta brat, ki je sèm prišel leta enainpetdeset, v državljansko vojno poslal nekoga drugega, sam pa ustanovil trgovino z železnino, ki jo danes vodi moj oče« (VG: 10)). Pove, kaj čuti ob osebah in dogodkih, in prizna, ko mnenje spremeni. možnostih: bi bilo kaj drugače, če bi Gatsby strmel v modro/rdečo lučko na drugi strani zaliva? Kaj bi bilo drugače, če bi vse njegove srajce bile bele? Bi bilo kaj drugače, če bi očala doktorja T. J. Eckleburga bila rjavo roževinasta? Zakaj? Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 651 Kot prvoosebni pripovedovalec ima le omejen vpogled v ozadja dogodkov in v razmi- šljanja ostalih oseb, a vendar se trudi, da bi nam smiselno predstavil vse koščke sesta- vljanke – tudi zato, da bi sam razumel dogodke. Morda zato svojim bralcem pove celo za klepete, ki mejijo na opravljanje, npr. kaj v senci noči o gostitelju šepetajoče ugibajo Gatsbyjevi gosti (VG: 42–43). Občasno vključi krajše ali daljše razlage oseb, ki so bile same priča dogodkom: Jordan pripoveduje o dogodkih iz leta 1917 (VG: 67–70), Gatsby pripoveduje »sveto resnico« o svojem življenju (VG: 59–60) in o tem, kaj se mu je dejan- sko zgodilo (VG: 86–89). Nick o slišanem razmišlja in zgodbe komentira, a šele takrat, ko oz. če se mu to zazdi potrebno. Obenem pa si vzame pravico za samocenzuro in si dopusti, da se česa dotakne le bežno. Lahko celo namenoma pusti vrzel, ki jo mora bralec zapolniti sam.22 Zato Stanovnik (1970: 42–43) opozarja, da roman pravzaprav ni zgodba o Gatsbyju, pač pa prej o Nicku. Ko se Nick Carraway na začetku predstavi, obenem že deloma napove, kakšna bo nje- gova pripoved. Obrazloži, zakaj se trudi, da bi ne sodil ljudi (in s tem napove, da ne bo moraliziral); omeni očetov nasvet, ki ga je dobil v »mlajših in bolj ranljivih letih« (VG: 9). S tem predstavi svoje življenjsko vodilo, pove, da ne prihaja iz revnega okolja, da je doživel marsikaj, kar ga je utrdilo, obenem pa tudi, da s seboj nosi nauke iz preteklosti. Ko ob zaključku svoje pripovedi razmišlja o Gatsbyju in njegovi želji po nadzoru prete- klosti, nas opomni, da smo del zgodbe tudi mi: »In tako se prebijamo naprej, čolni proti toku, ki nas nenehno nosi nazaj v preteklost« (VG: 156). Carraway svoje pripovedi ne uredi kronološko – kot že rečeno, nekatere razlage ponudi šele takrat, ko se mu to zdi nujno.23 Kljub temu pa dele svoje pripovedi skrbno, skoraj kot platna shranjuje v okvire, vanje pa še dodatno razseje dogodke, predmete, osebe, ki delujejo kot vezni elementi med posameznimi deli pripovedi. Take so npr. oči za očali (če so oči doktorja T. J. Eckleburga slepe, pa njegov antipod, možak z ogromnimi očali, ki ga srečamo v knjižnici in na pogrebu, marsikaj vidi in razume). Taka je ovratnica za psa, katere nakup si Myrtle skorajda kot statusni simbol zapiše na seznam nujnih opravil (VG: 37); ko ovratnico kasneje Wilson najde v predalu, postane ta nerazumljen simbol skrivne- ga življenja njegove žene in prepada med njima (VG: 137). Taki so tudi manšetni gumbi; na prve, nenavadne, Nicka mimogrede opozori Wolfshiem (VG: 65), druge Nick ironično navede kot možen razlog, skoraj opravičilo, čemu gre Tom v draguljarno (VG: 155). Podoben okvir sestavljajo ponavljajoče se avtomobilske nezgode in nesreče. Že takoj po prvem srečanju z Gatsbyjem Nick v jarku ob cesti opazi razbit kupé z grdo odbitim kolesom; možak, ki zleze iz razbitine in je takoj deležen kritik in obtožb, ni voznik, pač pa samo zmeden sopotnik v avtu (VG: 51). Podobnost s sicer bistveno usodnejšo 22 Tak je npr. zaključek drugega poglavja (VG: 38). 23 Tudi zato Grosman (2000: 14) predlaga, naj dijaki ob in po branju ustvarijo dogajalno premico, najprej individualno, nato pa skupno. Po eni strani bodo tako uredili svoje lastne vtise in smiselno časovno razporedili dogajanje, ob razredni premici pa bodo lahko primerjali svoje bralne vtise s sošolci. 652 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 nesrečo, v kateri na cesti z odtrgano dojko obleži Myrtle (VG: 119–123), je očitna.24 Manjšo nesrečo imata tudi Jordan in Nick – Jordan rahlo zadene nekega delavca (VG: 55). »Za nesrečo sta potrebna dva,« pravi Jordan, ko jo Nick obtoži, da je strašno slaba voznica (prav tam). Na pogovor se Jordan spomni kasneje, ko z Nickom zaključujeta svoje razmerje, češ, srečala je drugega slabega voznika (VG: 153). Pogovor ob avtomobilih pred odhodom v New York (VG: 105–106) je tudi predigra končnemu soočenju Toma in Gatsbyja v hotelu in kasnejši nesreči. Gatsby ni posebej naklonjen zamenjavi, Tom pa vztraja pri vožnji »s cirkuškim vozom«, čeprav ni nava- jen vožnje z njim. Tu smo tudi priča odkritemu Daisyjinemu uporu, ko se kot sopotnica pridruži Gatsbyju. Manj opazen, redkeje omenjen, a pomemben statusni simbol, ki ga v strukturo svoje pripovedi Nick vpleta skoraj mimogrede, je marmorni plavalni bazen. Prvič ga omeni že v prvem poglavju pri opisu sosednje hiše (VG: 12), torej pri opisu kraja dogajanja. Naslednjič mu ga v petem poglavju omeni Gatsby, ko ga večer pred prvim ponovnim srečanjem z Daisy povabi na plavanje, Nick pa to zaradi pozne ure odkloni (VG: 73). Bežnima omembama (ko Gatsby Daisy razkazuje svojo posest (VG: 82) in ko Nick pri- poveduje o svoji opiti družbi na Gatsbyjevi zabavi (VG: 94)) končno sledi zgolj navi- dezno obroben pogovor, ki mu je Nick priča ob svojem zadnjem srečanju z Gatsbyjem (VG: 133). Ker vrtnar zaradi kmalu odpadlega listja pričakuje težave, namerava bazen izprazniti. Gatsby, ki obžaluje, da bazena vse poletje ni nikoli uporabil, vrtnarja ustavi. Poletje skuša podaljšati in s tem nadoknaditi zamujeno ... Bazen je končno prepoznan kot eno izmed pomembnejših prizorišč, ko Nick spet stoji ob njem ter opazuje rahlo valovečo vodo in blazino s težkim tovorom.25 24 Januarja 1925 je Fitzgerald Perkinsu pisal, da se je sicer z njegovimi splošnimi pripombami v prvih pismih strinjal, tokrat pa da vztraja pri svojem: » Hočem, da je dojka Myrtle Wilson odtrgana – to je natančno prava stvar, se mi zdi, in nočem oklestiti dobre zgodbe s preveč popravki.« (Turnbull 1963: 175.) 25 Pripoved pred tem je sestavljena iz drobcev, ki jih Nick sliši od policije, Gatsbyjevih uslužbencev in drugih, ter iz ugibanj in domnev. Dijaki v odstavkih na str. 140 zlahka sami poiščejo izraze, ki pričajo o tem, da gre za dogodek brez žive priče in za ugibanje, kaj se je dogajalo, ko je Gatsby prvič – in zadnjič – bredel v bazen ( po mojem, morda, bržčas, če je to bilo res). Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 653 5 Knjiga ... o ljudeh Priljubljenosti knjige utegne škoditi dejstvo, da je to moška knjiga. (Iz pisma Maxwellu Perkinsu, okrog 20. decembra 1924.)26 V svojih pismih uredniku Perkinsu Fitzgerald nekajkrat prizna, da se mu ženski liki izmikajo bolj kot moški.27 Žal mu je tudi, ker sta Myrtle in Jordan bolj izdelani kot Daisy; še zlasti v sedmem poglavju mu slednja povzroča preglavice.28 Po drugi strani je Fitzgerald izredno zadovoljen s Tomom Buchananom; zdi se mu, da Tom spada med tri najboljše moške like v ameriški književnosti njegovega časa (Turnbull 1963: 173). Tudi »zgodba celotnega poletja« se začne z Nickovim obiskom pri Buchananovih. Tom je nekdanji športnik, »že kar narodni junak« (VG: 13), ki prihaja iz neizmerno bogate družine in živi temu primerno razsipno. Zdi se, da mu mišice in družbeni položaj dajeta pravico, da na svoje bližnje in na svet gleda s pozicije moči: Nicka pričaka pred zlato ožarjeno hišo, razkoračen na prednji terasi, samovšečno razlaga teorijo o večvrednosti nordijcev (VG: 19), kasneje razkrije tudi svoje nasprotovanje mešanim zakonom med črnci in belci (VG: 113). Zdi se mu, da »ženske čisto preveč letajo naokoli« (VG: 91), »njegovo dekle« Myrtle pa je uporabna trofeja, ki ji brez težav laže in jo celo udari (VG: 37). Myrtle, ženska, ki čutno nosi svoje presežne kilograme in iz katere kipi življenjska moč (VG: 28), je tista, ki pri naključnem srečanju na vlaku takoj začuti Tomovo sek- sualno energijo in se ji odzove. Odnos med njima je izrazito in javno telesen. Tomu brez zadržkov sedi v naročju in se z njim umakne v sosednjo sobo (VG: 31). Oči, ki jo izza rumenih okvirjev opazujejo v domačem sivem okolju, ji ne zbujajo nobene slabe vesti. Myrtle hoče več, čuti več in konkretno seže po tistem več: ne Tom in ne Myrtle ne vijeta rok proti zvezdam in zelenim lučkam. Tudi Nick nima dekleta, po katerem bi hrepenel; kot pravi, je »počasnih misli in poln notranjih pravil«, ki mu »zavirajo hrepenenja«. Na Zahodu ima namreč prijateljico, ki ji piše enkrat na teden (VG: 55), čeprav je odločen, da se ne bo pustil zaradi morebitnih govoric prisiliti v poroko (VG: 24). Kljub temu včasih k sebi privije Jordan, dekle, ki svetu kaže hladen, predrzen nasmešek in do katere čuti »nekakšno prisrčno radove- dnost« (VG: 54–55). Po drugi strani ga njena igra jezi in ko med njima dan po nesreči zavlada molk, mu je popolnoma vseeno (VG: 135). 26 Turnbull 1963: 173. 27 Tudi Bloom (2015: 234) trdi, da so v ameriškem romanu nasploh ženski liki manj živi, manj slikoviti in manj polni življenjske energije kot moški – še zlasti naj bi to veljalo za romane moških piscev. Angleška tradicija, tako Bloom, je pri ustvarjanju ženskih likov uspešnejša. 28 Dejansko se ob primerjavi Velikega Gatsbyja s starejšo različico romana z naslovom Trimalchio – ta je prvič izšla leta 2000 – največ bistvenih razlik pokaže v šestem in sedmem poglavju, kjer je starejša različica Daisy karakterno celo izrazitejša. 654 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Daisy po lastnih besedah »na vse gleda precej cinično«, Nick pa prizna, da ji ne vidi v srce in da jo komajda pozna (VG: 13). Njeno mnenje, da je »za dekle na tem svetu najboljše, da je lepa mala neumnica« (VG: 22), je pogosto citirano kot značilno, a Daisy obenem zase pove, da marsikaj ve, in se posmehne, da je »razgledana« (prav tam). Če prisluhnemo njenim pripombam, ji lahko verjamemo: sposobna je artikulira- nega in zafrkljivega odgovora, pokaže distanco do Tomovih arijskih teorij (VG: 19) in mu »ljubeznivo« ponudi svoj zlati svinčnik, da si bo »zapisal kakšen naslov«, ko vidi, da se na zabavi vrti okrog deklet (VG: 93). Kot je Nick selektiven pri dogodkih, tudi pri vseh osebah ni enako pozoren pripove- dovalec. Poleg tega nam niti namigne ne, da bo ta ali ona izmed pravkar omenjenih oseb imela v njegovi pripovedi še pomembno vlogo, pa čeprav ima pregled nad celotno napovedjo in pripoveduje o dogodkih, ki jim je bil bolj ali manj priča (kot npr. mož s sovjimi očali, ki ga Nick sreča najprej v Gatsbyjevi knjižnici in kasneje na pogrebu). Grosman (2000: 48) zato posebej poudarja pomen stranskih oseb, nenazadnje zato, ker so tudi osebe, ki so sicer deležne manj Nickove pozornosti, izredno pomembne za zrcaljenje glavnih oseb.29 6 Skrivnosti, ugibanja, laži in iluzije Zdela se je tako blizu, kakor je zvezda blizu lune. (VG: 83.) »Ne verjemi vsega, kar slišiš,« opozori Nicka Tom (VG: 24), ko ta že ve za t. i. dru- žinsko skrivnost o butlerjevem nosu (VG: 19), za javno skrivnost, da ima Tom v New Yorku »neko žensko« (VG: 20–21), in ko se zave, da je o Jordan nekoč slišal neko »kri- tično, neprijetno zgodbo« (VG: 23). Nick, po lastnih besedah »eden redkih poštenih ljudi, ki jih [je] kdaj poznal« (VG: 55), skuša na življenje zreti sistematično in zbrano »z enega samega okna« (VG: 12) in o vsem in vseh soditi nepristransko in pošteno, a se pokaže, da je to v družbi, ki že v izhodišču živi iluzijo, zelo težko. Zvezde in luna so si bolj vsaksebi, kot bi hoteli verjeti. Ko se Nick preseli v hiško v Zahodnem Jajcu, se zazdi, da je morda najel (edini?) košček resničnega sveta. Sicer je stisnjen med ogromni hiši bogatašev, a tak, da mu po- nuja možnost »ekskurzov z zaupnimi pogledi v človeško srce« (VG: 10), ki ga kasneje tako razočarajo. Pri opisu svojega novega okolja se Nick najprej ustavi pri hiši, ki je »zvest posnetek neke normandijske Hôtel de Ville« (VG: 12), torej nova zgradba, ki bi opazovalca rada prepričala, da ima zgodovino. Tudi sosedove bučne, razsipne zabave 29 Razgovor o tem, katera izmed oseb je v besedilu najbolj zanimiva, katera najbolj skrivnostna ali pomanjkljivo opisana, bo v razredu najbrž razkril zelo različna mnenja. Dijaki naj zatorej opazujejo, kako se posamezne osebe odzivajo druga na drugo in na posamezne dogodke, obenem pa tudi, kako pripovedovalec Nick oblikuje in spreminja svoje mnenje o vsaki izmed njih. Kaj to pove o njem? Nedvomno bo zanimivo tudi primerjati mnenja, kako so knjižni predlogi pri karakterizaciji oseb sledili v obeh najbolj znanih filmskih upodobitvah iz let 1974 in 2013. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 655 so le režiran nastop za javnost. Enak občutek ima Nick o »izpiljeni formalnosti gostite- ljevega govora« in o njegovi skrbni izbiri izrazov (VG: 46–47). Po drugi strani je moški s sovjimi očali navdušen, ko odkrije, da so knjige v Gatsbyjevi knjižnici prave, »s stranmi in vsem tem« (VG: 44). Očitno se dobro zaveda, da je svet oder. Gatsbyja celo primerja z Davidom Belascom30 in se navdušuje nad doseženim realizmom ter izkazanim občutkom za pravo mero – Gatsby ve, »kdaj se je potrebno ustaviti«, in v knjigah ne razreže listov. In vendar je taisti možak po Gatsbyjevem po- grebu presenečen, ko se zave, da so bile množice obiskovalcev pravzaprav le statisti. Tudi stanovanje, ki ga imata Tom in Myrtle v New Yorku in ki se zunanjemu opa- zovalcu morda zdi kot »človeška skrivnostnost za nizom rumenih oken visoko nad mestom« (prim. VG: 36), je dejansko le priložnostni oder in ne pravo domačno okolje (VG: 31–32). Opremljeno je s prevelikim pohištvom, na steni visi težko razpoznaven in nejasno povečan portret matere gospe Wilson. Ob starih revijah in časopisih leži knjiga Simon Called Peter ( Simon, poimenovan Peter),31 s katero se skuša zamotiti Nick, ko sta Tom in Myrtle zaposlena v spalnici. Pravega bralnega užitka ni, tako kot ni pristnih pogovorov z obiskovalci, ki se kasneje naberejo v stanovanju. Fotograf ni uspešen umetnik, pes, ki si ga Myrtle nabavi »za stanovanje« (VG: 29), ni policijski pes in ne airedalski terier (vsaj ne rodovniški), poleg tega ni samec, kot trdi prodajalec, ampak samica. Tudi razlaga, zakaj se Tom ne loči, je očitno zlagana (VG: 34). Nick se zaveda lažnega videza. Dogajanje ga hkrati opaja in odbija, obenem je »notri in zunaj« (VG: 36), torej med nastopajočimi ustvarjalci predstave in med gledalci. Myrtle lahko (neprepričljivo) igra damo v newyorškem najetem stanovanju, kjer ob prihodu zamenja kostum, se afektirano pritožuje nad služinčadjo oz. »temi ljudmi« (VG: 33) in kjer igra svoje sanje. V dolini prahu, kjer živi svoje resnično življenje, je poročena z možem, za katerega se izkaže, da dejansko ni tak, kot je pričakovala (VG: 35–36). V predalu skriti odrski rekviziti (drag jermen za psa) so v tem okolju brez pravega smisla in vrednosti (VG: 137). George Wilson, njen mož, skuša preživeti ob praznih obljubah ljudi, kot je Tom. Ljudje, ki so odloženi pod pepelom in prahom, so nepomembni in njihovo upanje bledi kot reklamni plakat, s katerega velikanske oči z očali ponujajo nekaj, česar v okolju že davno ni več. Iluzij in okraskov je v dolini pe- pela in prahu malo: kraj nima niti imena (VG: 122). 30 David Belasco (1853–1931), gledališki producent, režiser in dramatik, ki v gledališče vpelje inovativno rabo odrskih luči in posebnih učinkov. 31 Gre za knjigo, ki je bila dejansko velika uspešnica v začetku dvajsetih let. Zanimiv je naslov, ki aludira na sv. Petra, nekdanjega ribiča Simona – na spremembo življenjske poti, torej. Nicku knjiga ni všeč: ni prepričan, ali je slaba knjiga ali je zaradi količine popite pijače on sam slabši bralec, vsekakor pa prostodušno pove, da ni razumel prav ničesar (VG: 31). 656 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 V svetu odrov in kulis je seveda veliko ugibanj, interpretacij, ki so preuranjene in zato pogosto napačne. Ko se po prepiru v New Yorku Tom, Jordan in Nick vračajo domov mimo Wilsonove garaže, Tom ob pogledu na avtomobile ter množico takoj napačno predpostavi, da se je zgodilo nekaj, kar bo lastniku garaže v prid (»Nesreča!« je rekel Tom. »Fino. Bo vsaj Wilson imel kaj posla.« (VG: 120)). V zmoti je tudi, ko zapuščajo dolino pepela ( » Strahopetec vražji!« je zaječal. »Še ustavil ni.« (VG: 123)) – a tudi bralci v tem trenutku še ne vedo, da je rumeni avto dejansko vozila Daisy. Zato pa poznajo resnico, ko se Nick in Tom srečata zadnjič in ko Tom še vedno krivi Gatsbyja za nesrečo – bodisi zato, ker se zavestno odloči za tako različico, bodisi zato, ker mu Daisy ni povedala resnice. Človek, ki sam aktivno ustvarja mite o svoji družini in poreklu svojega bogastva ali enostavno dopusti, da jih iz govoric sestavljajo drugi, je Jay Gatsby. Na svojo vlogo se sicer pripravlja že od nekdaj, kar kaže njegov mladostni urnik (VG: 149–150). Ker v pravem času izrabi prave iztočnice, se zdi uspešen. Po vrnitvi iz vojne se popol- noma umakne iz Daisyjinega življenja – Saunders (2018: 153) njegov umik razlaga kot pametno taktiko. Namesto, da bi bil videti kot poraženec brez moči ali nekdo, ki se obupano oklepa dekleta, kar je tisto, kar ženske načeloma pri partnerjih zavračajo, raje pripravlja presenečenje. Če se vrnemo k prej uporabljeni metafori: tudi Gatsby dograjuje svoj oder. Do nastopa izbrane glavne igralke je povsem zadovoljen s statisti, sam pa se zadržuje v zaodrju. Ko ponovno vzpostavi stik z Daisy, ugasne žaromete in poskuša preprečiti zunanje vmešavanje in opravljanja (VG: 100). A ko je enkrat z njo na odru, mora sodelovati v predstavi, kjer sam ni (edini) režiser – na to pa vendarle ni popolnoma pripravljen. Ko se pri njem oglasijo trije jezdeci in ga vabijo s seboj na večerjo (VG: 90–91), Gats- by ne prepozna neiskrenega vabila (star in nov denar se ne družita!). Po drugi strani sam skuša ostati gentleman. Ob Tomovem izzivanju glede tega, da je Gatsby »baje študiral na Oxfordu«, Gatsby še vedno skrbno izbira besede. Najprej odvrne, da »ne čisto«; ko Tom vztraja (»O, pač, bajè ste bili na Oxfordu.«), mu odgovori: »Da – bil sem tam« in potem še potrdi: »Rekel sem vam, da sem bil tam« (Jakopin 1987: 156) in se dejansko ne zlaže. Grosman (2000: 64) posebej povzema avtorje, ki v razpravah poudarjajo temo varanja in samoprevare: v hedonistični družbi, kakršna je prikazana v Velikem Gatsbyju, kjer vladata zmeda in moralni kaos, je neizogibno, da se literarne osebe izgubijo med real- nostjo in iluzijo, bralci pa pri odzivih omahujejo med sočustvovanjem in obsojanjem. Razgrinjanje zaves na odrih, ki jih postavijo literarne osebe, in razmišljanje o tem, kaj je iluzija, kaj pa (se dozdeva kot) realnost, bralca lahko pripelje bliže k besedilu. Pripo- vedovalca Nicka, po drugi strani, odgrnjen zastor prepriča, da se ne more prilagoditi ži- vljenju na Vzhodu (VG: 152): po Gatsbyjevi smrti je vzhod prepoln strahov, izkrivljen je in mračen, zato se Nick odloči za vrnitev domov na Zahod. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 657 7 Konec in nadaljevanja Mislim, da sem končno ustvaril nekaj čisto svojega, kako dobro je to »čisto moje«, pa bomo še videli. (Iz pisma uredniku Maxwellu Perkinsu, 27. oktober 1924.)32 Fitzgerald je na koncu svojega prvega romana Tostran raja ( This Side of Paradise, 1920) napisal, da se je njegova generacija bolj kot katerakoli prej bala revščine in enako predano častila uspeh. Generacija brez iluzij je prišla do spoznanja, da »so vsi bogovi mrtvi, vse vojne dobojevane, vse vere v človeku omajane«. Nekaj let kasneje je pisatelj v pismu prijatelju zapisal, da je Veliki Gatsby zgodba o »izgubi iluzij, ki dajejo življenju tako barvitost, da je človeku povsem vseeno, ali so stvari resnične ali zlagane, dokler je le v njih ta čudežna lepota« (Mizener 1965: 192). Barvita zgodba o izgubi iluzij čudežne lepote je ena izmed tistih pripovedi, h kate- ri se vedno znova vračamo. Prepripovedujemo jo in jo s tem aktivno umeščamo v svoj prostor in čas: že dan po objavi Fitzgeraldovega romana v javni domeni je izšla posodobljena in povampirjena različica z naslovom Nemrtvi Veliki Gatsby (Briggs in Fitzgerald 2021),33 na katero verjetno lahko gledamo z zadržanostjo. Z nasmeškom se spomnimo na vpliv, ki ga je imel Redfordov filmski Gatsby na (moško) modo v se- demdesetih letih (takrat se je uporabljal celo izraz Gatsbyesque, torej ‘v Gatsbyjevem stilu’). Dejstvo, da so se s prihodom zadnjega, Luhrmanovega filma Veliki Gatsby hitro pojavile primerjave s sodobnimi resničnostnimi šovi (Churchwell 2014), pa govori o tem, da je čisto Fitzgeraldovo besedilo še kako aktualno tudi sto let po svojem nastan-ku. Nedvomno bodo ob branju lahko tudi slovenski maturanti odkrivali nove, čisto svoje pomene in vidike. »Vso svojo teorijo o pisanju lahko strnem v en sam stavek. Avtor bi moral pisati za mladino svoje generacije, za kritike naslednje in za učitelje vseh nadaljnjih generacij.« (Iz pisma z naslovom Avtorjevo opravičilo zboru knjigotržcev, april 1920.)34 viRi in liteRatuRa A Kaleidoscope of America: Gershwin’s Rhapsody in Blue. Houston Symphony. 21. 12. 2018. < https://houstonsymphony.org/gershwin-rhapsody/>. Bailey, Megan, 2020: The Nineteenth Amendment. Series: Suffrage in America: The 15th and 19th Amendments. . BaRBaRič naskov, Nada, 2021: F. Scott Fitzgerald: Veliki Gatsby. Nada Barbarič Naskov, Dra- go Meglič, Jurij Novak: Esej na maturi 2022. Ljubljana: Mladinska knjiga. 8–64. 32 Turnbull 1963: 168. 33 Karen Briggs in F. S. Fitzgerald, 2021: The Great Gatsby Undead, samozaložba. Knjige namenoma ne navajam v skupnem seznamu virov in literature. 34 Turnbull 1963: 459. 658 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Berger, Michelle W., 2019: How the appliance boom moved more women into the workforce. Avtorsko urejen odlomek iz Jeremy Greenwood. Evolving Households: The Imprint of Technology on Life. Cambridge, Massachusetts: The MIT Press. 30. 1. 2019. < https://pen- ntoday.upenn.edu/news/how-appliance-boom-moved-more-women-workforce>. Bloom, Harold (ur.), 1986: F. Scott Fitzgerald’s The Great Gatsby. New York, Philadelphia: Chelsea House Publishers. Bloom, Harold, 2015: The Daemon knows. Literary Greatness and the American Sublime. New York: Spiegel & Grau. BuRcaR, Lilijana, 2014: American Literature and its Socio-Political Context. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. cHuRcHwell, Sarah, 2013: What makes The Great Gatsby great? The Guardian. 3. 5. 2013. < https://www.theguardian.com/books/2013/may/03/what-makes-great-gatsby>. cHuRcHwell, Sarah, 2014: Gatsby and the Kardashians: The missing link. BBC Culture. 21. 10. 2014. . dRowne, Kathleen, 2005: Spirits of Defiance: National Prohibition and Jazz Age Literature, 1920-1933. Colombus: The Ohio State University Press. dRowne, Kathleen, morgan, Patrick Huber, 2004: The 1920s. Westport, Connecticut, London: Greenwood Press. FitzgeRald, Francis Scott, 1931: Echoes of the Jazz Age. Scribner’s Magazine XC/5 (november 1931). . FitzgeRald, Francis Scott, 1987: Veliki Gatsby. Prev. Gitica Jakopin. Ljubljana: Cankarjeva založba. FitzgeRald, Francis Scott, 1997: This Side of Paradise. The Project Gutenberg eBook. 1. 2. 1997. . FitzgeRald, Francis Scott, 2013: Veliki Gatsby. Prev. Tomaž Metelko. Ljubljana: Mladinska knjiga. FitzgeRald, Francis Scott, 2014: Trimalchio: An Early Version of The Great Gatsby. New York, London, Toronto, Sydney, New Delhi: Scribner. Kindle Edition. FitzgeRald, Francis Scott, 2021: The Great Gatsby. The Project Gutenberg eBook. 17. 1. 2021. < https://www.gutenberg.org/ebooks/64317>. green, John, 2012a: Like Pale Gold - The Great Gatsby. Part 1: Crash Course English Literature #4. . green, John, 2012b: Was Gatsby Great? The Great Gatsby. Part 2: Crash Co- urse English Literature #5. . groSman, Meta, rot gaBrovec, Veronika, 2000: Šolska ura z Velikim Gatsbyjem. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Handy, William Christopher (glasba, besedilo), 1916. The Beale Street Blues. . HiRscH, Louis A. (glasba), HaRBacH, Otto (besedilo), 1920: The Love Nest. < https://www.you- tube.com/watch?v=kgm6xrdLiqg>. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 659 keBer, Katarina, 2018: Španska gripa leta 1918 v osrednjeslovenskem prostoru. Mojca Smolej (ur.): 1918 v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi. (Seminar slovenskega jezika, literature in kulture št. 54.) Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. MccRuM, Robert, 2014: The 100 best novels: No 51 – The Great Gatsby by F. Scott Fitzgerald (1925). The Guardian, 8. 9. 2014. < https://www.theguardian.com/books/2014/sep/08/100- -best-novels-great-gatsby-scott-fitzgerlad-robert-mccrum>. mizener, Arthur, 1965: The Far Side of Paradise. A Biography of F. Scott Fitzgerald. Boston: Houghton Mifflin Company Boston, The Riverside Press. pRigozy, Ruth (ur.), 2002: The Cambridge Companion to F. Scott Fitzgerald. Cambridge: Cambridge University Press. roBledo, Julián (glasba), 1919, terriSS, Dorothy (besedilo), 1921: Three O’Clock in the Morning. < https://www.youtube.com/watch?v=6-nr9KRzGKk>. saundeRs, Judith P., 2018: Chapter 8: The Great Gatsby: An Unusual Case of Mate Poaching. American Classics: Evolutionary Perspectives. Brookline, MA: Academic Studies Press. 138–174. Snyder, Ted (glasba), 1921, sMitH, Harry B., wHeeleR, Francis (besedilo), 1921: The Sheik of Araby. < https://www.youtube.com/watch?v=n4KPB34K6j4>. Stanovnik, Majda, 1970: Od onkraj paradiža do Velikega Gatsbyja (spremna beseda). Francis Scott Fitzgerald: Veliki Gatsby. Prev. Gitica Jakopin. (Sto romanov.) Ljubljana: Cankarjeva založba. 5–44. The Literary Shed, 2017: Book covers we love: F. Scott Fitzgerald’s The Great Gatsby – Francis Cugat (1925). . tredell, Nicolas (ur.), 1997: The Great Gatsby. Icon critical guides. Duxford, Cambridge: Icon Books Ltd. tuRnBull, Andrew (ur.), 1963: The Letters of F. Scott Fitzgerald. New York: Charles Scribner’s Sons. wHiting, Richard A. (glasba), egan, Raymond B., kaHn, Gus (besedilo), 1921: Ain’t We Got Fun. . Sprehod po Monoštru in ustvarjanje Janeza Akvile Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 663 Nikoletta Vajda-Nagy / Vajda-Nagy Nikoletta Zveza Slovencev na Madžarskem / Magyarországi Szlovének Szövetsége nikoletta.vajda@gmail.com Sprehod po Monoštru, najzahodnejšem mestu na Madžarskem in središču slovenskega Porabja Prispevek obravnava geografske in zgodovinske značilnosti mesta Monošter (Szentgotthárd), ki je center Slovenskega Porabja. Monoštrska mikroregija je pravi biser Prekodonavja. Njeno središče, najzahodnejše mesto Madžarske, je Monošter, ki ga je njegov izredni zemljepisni položaj obdaril s slikovitim naravnim okoljem, njena bogata zgodovina pa s čudovitimi arhitekturnimi mojstrovinami. Tesno sožitje med tremi narodi je vidno tudi na kulturnem in turističnem podro- čju, tako obiskovalci tukaj doživijo posebna doživetja. Regija s privlačnim naravnim okoljem, pomirjujočo kopeljo in izletniškimi točkami ponuja veliko možnosti za iskalce aktivnega oddiha in tudi za tiste, ki si želijo samo sprostitev. Mesto Monošter leži ob reki Rabi na skrajnem zahodnem delu Madžarske in je danes gospodarsko in kulturno središče Slovenskega Porabja. Po podpisu trianonske pogod- be je namreč 9 slovenskih vasi (Dolnji Senik, Gornji Senik, Sakalovci, Števanovci, Otkovci, Andovci, Verica, Ritkarovci in Slovenska ves) z Monoštrom bilo dodeljeno Madžarski, čeprav so bili podani predlogi o pripadnosti le-teh skupaj s Prekmurjem h Kraljevini SHS. A meja je bila na koncu začrtana drugače (Sedar 2019). Monošter in njegova okolica sta očarljivi destinaciji zahodnega obmejnega območja. Posebnost Monoštra je edinstvena tromejna lega: tistim, ki se potepajo tukaj, se le ne- kaj korakov stran nahajata Avstrija in Slovenija. Tesno sožitje treh narodov obljublja prisrčen sprejem in odprtost. Pa poglejmo v Monošter nekaj stoletij nazaj, na nastanek in razvoj, s poudarkom na začetku 20. stoletja, ko so Slovenci med Muro in Rabo (Prekmurci in Porabci) še živeli skupaj v eni pokrajini, od 18. stoletja naprej znani pod imenom Slovenska krajina/ okroglina. Danes živi v mestu približno 9000 prebivalcev, od tega jih je okoli 500 slovenske narodnosti. Nastanek mesta Monošter (madž. Szentgotthárd) je v tesni povezanosti s cistercijan- skim samostanom, ki ga je leta 1183 ustanovil ogrski kralj Béla III. (vladal 1172–1196), cistercijani pa so ga poimenovali po bavarskem svetniku sv. Gotthardu, po katerem se 664 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 mesto v nemščini (St. Gotthard) in madžarščini (Szentgotthárd) tudi imenuje. Sloven- sko ime Monošter pa izvira iz madžarskega poimenovanja za samostan, namreč mo- nostor. Kralj Béla III. je pri stičišču Rabe (nem. Raab, madž. Rába) in Lapinča (nem. Laafnitz, madž. Lapincs) nastanil menihe iz francoskega samostana Trois Fontaines. Pod vodstvom opata je v mesto prišlo dvanajst menihov. Cistercijani so leta 1184 začeli graditi center opatije, o čemer pričajo arheološko odkrite temeljne stene. Cistercijanska opatija je bila v začetku 18. stoletja priključena k opatiji v Heiligenkre- uzu, je pa zagotovo imela pomembno vlogo tudi za Prekmurje, saj so bile navsezadnje k njej priključene tudi nekatere slovenske vasi. Cerkev sv. Gottharda, ki je nastala na temeljih iz 12. stoletja kot trdnjava, je bila po porušenju v letu 1605 prenovljena in je do postavitve nove cerkve v 18. stoletju služila kot župnijska cerkev, konec 80. let 20. stoletja pa je bila preurejena v Gledališče Monošter (madž. Színház Szentgotthárd) in je sedaj središče mestnega kulturnega življenja. Med leti 1748 in 1779 je bila po načrtih Franza Antona Pilgrama zgrajena Cerkev Marijinega vnebovzetja (madž. Nagyboldo- gasszony Templom), ki je tretja največja baročna cerkev na Madžarskem. Temeljni kamen zanjo so položili 14. avgusta leta 1748 (Csuk 2013: 11). Robert Leeb, svetokriški (iz kraja Heiligenkreuz) opat (1728–1755) je zadolžil evrop- sko znanega, na Dunaju rojenega gradbenika Franza Antona Pilgrama (1699–1761), naj naredi načrte za cerkev. Izvajanje velikopotezne gradnje so začeli leta 1740, a je gradnja potekala zelo počasi. Cerkev je 16. marca 1779 blagoslovil prvi sombotelski škof János Szily, ki ga je nova baročna cerkev tako navdihnila, da je podobno krasno stolnico dal zgraditi tudi v Sombotelu (madž. Szombathely). Dragocenost cerkve je nedvomno freska z motivom znamenite monoštrske bitke iz leta 1664, ko so bili Turki poraženi, številni so tudi utonili v reki Rabi, vendar pa ta zmaga le ni prinesla osvoboditve nobenega madžarskega območja izpod turške oblasti. To osrednjo fresko je naslikal avstrijski umetnik Štefan Dorfmeister (1725–1797), ki je večinoma slikal na Madžarskem. Po cistercijanski tradiciji slika na glavnem oltarju pri- kazuje Marijino vnebovzetje. Slikar glavnega in vseh stranskih oltarjev je bil Matthias Gusner (1694–1772). Kipi v cerkvi so umetnine cistercijanskega kiparja Josepha Schnitzerja (1707–1769) iz Heiligenkreuza. Prve orgle v cerkvi so bile narejene v graški delavnici Ferdinanda Schwartza leta 1764. Posebno pozornost si zasluži prižnica z umetniškimi rezbarijami. Bogato okrašen kor z dvajsetimi sedeži, lepo izdelane klopi in omare za mašne oble- ke v zakristiji je 40 let izdeloval pater Kaspar Schrezenmayer. Na hodniku zakristije so v steno vzidani nagrobni kamni iz srednjeveške in renesančne dobe. V cerkvenem zvoniku visi največji zvon na zahodnem Madžarskem, ki tehta približno 4 tone (Csuk 2013: 13). Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 665 Žal so bile na tristo let starem objektu vidne posledice zgodovinskih viharjev, zato so pred nekaj leti zamenjali streho, trenutno pa poteka obnova notranjega dela cerkve. Današnji del samostana je bil dograjen okrog leta 1750, a okoli cerkve simetrično na- črtovan severni del še ni bil realiziran. Danes so v bivših sobah cistercijanov prostori mestne hiše. Iz pisarne tajništva pridemo v nekdanjo opatovo sprejemnico, kjer so na panojih digitalne kopije slik, ki jih je naslikal baročni slikar Štefan Dorfmeister. Tudi v nadstropju samostana najdemo – v izvirni obliki – družabni prostor, ki je urejen za primeren sprejem gostov. V prejšnjih desetletjih so ga uporabljali kot poročno dvo- rano, v zadnjih letih pa tu potekajo seje občinskega sveta. V pritličju se nahaja jedilnica ali refektorij. Danes jo uporabljajo kot poročno oziroma – zaradi njene odlične akustike – koncertno dvorano. Cistercijani so pri samostanu izoblikovali opatijski vrt, ki ga danes imenujejo Grajski vrt in je osrednji mestni park. Le-ta ima dva dela: razen baročnega vrta obsega še an- gleški park s številnimi redkimi rastlinskimi vrstami. Izmed monoštrskih spomenikov je najstarejši kašča, ki je trenutno gledališče. Ta zgrad- ba spremlja večstoletno zgodovino mesta. V obdobju naselitve cistercijanov so menihi sezidali veličastno cerkev, ki jo je leta 1605 cesarski kapetan Wolfgang Tieffenbach pognal v zrak, ker se je bal bližajočih se hajduških čet, ki so prihajale pod vodstvom Gergelya Némethyja. Esztergomski nadškof György Széchenyi je v letih 1676–1677 na prošnjo vernikov zgradil novo cerkev, ki jo je prior Marian Reutter med 1787 in 1790 – zaradi gospodarske dejavnosti cistercijanov preuredil v kaščo (Csuk 2013: 19). O gospodarskem razvoju Madžarske lahko začnemo govoriti šele po avstrijsko-ma- džarskem sporazumu leta 1867 in izgradnji železniške proge med Gradcem in Som- botelom leta 1873, tako tudi v Monoštru, kjer so začele obratovati različne tovarne, v katerih so se zaposlovali tudi Slovenci, tako npr. tovarna ur leta 1886, katere delavci so leta 1913 zgradili tudi mestno kinodvorano, tobačna tovarna leta 1894, tovarna svi- le 1896, tovarna kos leta 1902, tovarna igrač. Z rastjo tovarn se je izredno povečalo število prebivalstva v samem mestu Monošter, tako npr. v letih 1869–1910 z 938 pre- bivalcev na 2.618. Na drugi strani pa je to odseljevanje v mesto negativno vplivalo na demografijo prebivalstva in razvoj kmetijstva v okoliških vaseh, saj so mladi odhajali z vasi, starejši pa so le stežka opravljali vsa kmečka opravila. Gospodarskemu in socialnemu razvoju so sledile tudi družbene spremembe, kar po- meni, da so se gradile izobraževalne, zdravstvene ustanove itn. V bližini nekdanjega samostana je bila tako na današnjem Trgu Kálmána Szélla (1843–1915; notranji in finančni minister, ki je imel zelo pomembno vlogo pri gospodarskem in kulturnem razvoju Monoštra v 19. stoletju) leta 1893 zgrajena gimnazija (od leta 1947 Gimnazija Mihálya Vörösmartya), ki je tudi prva posvetna gimnazija v Železni županiji. Predlog 666 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 za ustanovitev gimnazije je bil podan leta 1890, glavna pobudnika sta bila Gábor Varg- ha in dr. Ferenc Lipp. Namen ustanovitve je bil omogočiti srednješolsko izobraževanje v treh okrajih, v Güssingu, Murski Soboti in Monoštru. V županiji sta tedaj delovali le dve gimnaziji, premontrejska v Sombotelu in benediktinska v Kőszegu. Svečana otvoritev državne gimnazije je potekala 4. septembra 1893. Vpisanih je bilo 61 dijakov, med njimi 29 z madžarskim maternim jezikom, 25 z nemškim in 7 s slovenskim ma- ternim jezikom (Sedar, 2020: 17). Gimnazija v Monoštru je bila ustanovljena kot Ma- džarska kraljevska državna gimnazija Monošter (madž. Szentgotthárd Magyar Királyi Állami Főgimnázium). Naziv se je skozi čas večkrat spremenil. Zadnje preimenovanje, Gimnazija Mihálya Vörösmartyja,1 se je zgodilo 9. septembra 1947 in to ime gimnazija nosi še danes. Parlamantarni poslanec Kálmán Széll (1843–1915), notranji in finančni minister, je imel pomembno vlogo pri ustanovitvi gimnazije ter nasploh pri gospodarskem in kul- turnem razvoju Monoštra v 19. stoletju. Doprsni kip Kálmána Szélla stoji v baročnem parku pred cerkveno stavbo, nedaleč stran pa še kip ustanovitelja mesta, ogrskega kra- lja Béle III. Prav tako so nastajale še druge pomembne zgradbe in znamenja, ki danes pomembno sooblikujejo podobo mesta Monošter. Kot je bilo omenjeno na začetku, je Monošter danes gospodarsko in kulturno središče Slovenskega Porabja, v katerem uspešno delujejo številne ustanove, ki si prizadevajo za ohranjanje slovenske narodnosti in jezika, kot npr. Muzej Avgusta Pavla (madž. Pável Ágoston Múzeum), ki je edini slovenski muzej na Madžarskem. Ta je bil odprt 29. aprila leta 1983 z imenom Krajevnozgodovinski in narodnostni muzej (madž. He- lytörténeti és Szlovén Nemzetiségi Múzeum). Ob 100-letnici rojstva Avgusta Pavla (1886–1946) – leta 1986 – je bil poimenovan po rojaku in raziskovalcu pokrajine, rojenem v Cankovi. Razisko- val je predvsem v slovenskih vaseh v okolici Monoštra ter sosednjih madžarskih vaseh v Stražni pokrajini (madž. Őrség). Pavel je veliko hodil na teren. Zbiral je predmete, zapisoval podatke o ljudskem življenju, pridobival na terenu sodelavce med izobražen- ci, skušal organizirati vaške muzeje in muzej na prostem v Sombotelu. Avgust Pavel je znan predvsem kot znanstvenik in je največji slovenski književnik na Madžarskem. Napisal je knjigo o glasoslovju cankovskega narečnega govora in več etnoloških razprav. O odprtih ognjiščih v kuhinjah Porabskih Slovencev je pisal v ma- džarščini s porabskimi izrazi o notranjosti hiš, o poimenovanjih za orodje in posode. V razpravi o lovu na brinovke pri Porabcih opisuje pripravo za lov in njegov potek tudi v porabskem (prekmurskem) narečju. Avgust Pavel je napisal več razprav o Kralju Matjažu v slovenskem ljudskem izročilu in o kulturnih stikih med Slovenci in Madža- ri. Prevedel je več slovenskih pesmi in črtic v madžarščino, med drugim Cankarjeve 1 Mihály Vörösmarty (1800–1855) je bil znan madžarski pesnik, pisec in dramatik ter zet Kálmána Szélla. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 667 povesti in romane, kot sta Hlapec Jernej in njegova pravica ter Na Klancu. Poleg znan-stvenoraziskovalnega dela je pisal tudi pesmi v prekmurskem narečju in jih objavil v Ma- rijinem listu (1907), Kalendarju (1907) in Novinah (1915–1917). Stavba muzeja, poimenovana tudi kot Štajerska hiša, je bila prvotno zgrajena za delavce tovarne kos, od leta 1983 pa sta v njej postavljeni lokalnozgodovinska razstava in zbirka slovenske narodnosti. Stalna razstava predstavlja lončarstvo in način življenja Slovencev v okolici Monoštra. Osnovni fond muzeja predstavlja predvsem zbirka osnovnošolskega ravnatelja slovenske narodnosti Karla Gašparja (1914–1982) in več manjših zbirk iz Mo- noštra in Števanovcev. V Monoštru, kjer živi približno 500 Slovencev, se nahaja tudi sedež Zveze Slovencev na Madžarskem, ustanovljene leta 1990 z namenom, da zastopa politične, kulturne, iz- obraževalne in gospodarske interese ter se bori za pravice Slovencev na Madžarskem. Takoj po tem se je začela zgodba o časopisu Porabje, saj si je Zveza med svojimi prvimi nalogami zadala, da Slovenci na Madžarskem dobijo lastni časopis. Ta redno izhaja od februarja leta 1991 in se v njem piše v porabskem narečju in slovenskem knjižnem jeziku. Leta 1998 se je odprl Slovenski kulturno-informacijski center (v katerem je tudi hotel Lipa), ki je tudi osrednji prostor narodnostnega, kulturnega in informacijskega življenja v Porabju. V tem centru delujeta tudi uredništva časopisa Porabje in slovenskega Radia Monošter. V mestu deluje tudi Generalni konzulat Republike Slovenije (od leta 1998) in druge kulturne organizacije, katerih poslanstvo temelji na ohranjanju slovenske identitete in jezika. Tudi sicer se mesto Monošter v zadnjih letih vse bolj razvija, tako turistično kot gospo- darsko, kot najbolj znana in najpomembnejša je gotovo tovarna Opel. Vodstvo mesta je spoznalo svojo zgodovinsko priložnost in začelo izvajati obsežno in- frastrukturo in program industrijskega razvoja. V devetdesetih letih 20. stoletja je bil ustanovljen čezmejni industrijski park Monošter - Heiligenkreuz, ki danes zagotavlja delovna mesta za več kot 3000 ljudi. Vzporedno z industrijskim razvojem se je širila tudi institucionalna mreža, obnovili so se izobraževalni, zdravstveni in kulturni objekti. Razcvetela se je tudi trgovina v Monoštru, v mestu in okolici je precej zraslo tudi število maloprodajnih in gostinskih lokalov. V ozadju razvoja trgovine in nekaterih storitev je bil nakupovalni turizem avstrijskih in slovenskih kupcev. Od leta 2007 v mestu deluje tudi Termalno kopališče St. Gotthard Spa&Wellness, v čudovitem mediteranskem vzdušju. Kompleks vsak dan v letu čaka kopalce z edinstvenim vzdušjem, obdan s palmami in eksotičnimi rastlinami. Pomen nakupovalnega turizma se je do danes bistveno zmanjšal. Monošter in regija se morata razvijati v smeri visoko kakovostnega turizma in drugih storitev. Za to so dane vse možnosti, saj se mesto in regija s turizmom ukvarjata organizirano. 668 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 viRi in liteRatuRa csuk, Ferenc, 2013: Magyarország kincsestára: Szentgotthárd. Szentgotthárd: Szülőföld Könyvkiadó. Sedar, Klaudija, 2020: Gimnazija v Monoštru in njen pomen za Slovence v Slovenski krajini. Murska Sobota: Pokrajinska in študijska knjižnica. Sedar, Klaudija, 2019: Monošter/Szentgotthárd v prvi polovici 20. stoletja. < https://www.ka- mra.si/hu/digitalis-gyujtemenyek/item/monoster-szentgotthard-v-prvi-polovici-20-stole- tja.html>. Szentgotthárd: Szentgotthárd és térsége turisztikai programajánló. < http://www.szerelmesek- fesztivalja.hu/data/file/2015/03/12/kilato-2015-szentgotthard.pdf>. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 669 Janez Balažic Sebeborci janez.balazic@guest.arnes.si Janez Aquila in njegova slikarska delavnica Šele v 14. stoletju so nastale ugodnejše razmere za kontinuirano umetnostno produkci- jo. Ozemlje današnjega Prekmurja je sicer bilo tedaj (in vse do 1777) razdeljeno na Slo- vensko krajino (madž. Tótság) in Prekmurje (lat. districtus Transmura nus), vendarle pa kljub temu obe upravni enoti zaznamuje bolj ali manj soroden umetnostnozgodovinski razvoj. Dušnopastir sko službo je v Slovenski krajini oskrbovala škofija v Györu, ki je tod oblikovala manjšo cerkvenoupravno enoto, t. i. belmurski arhidiakonat s sedežem v Murski Soboti (1331), civilno pa je bila podrejena gornjelendavskim (v današnjem Gradu) fevdnikom. Ravninski del (Prekmurje) je v okviru t. i. beksin skega arhidiako- nata (ta je rezidiral v Becsehelyju, Bekchynu oz. Bexinu) spadal v zagrebško škofijo. Ozemlje Prekmurja so tedaj posedovali plemiči iz mogočne rodbine Hahold-Bánfi, ka- terih sedež je bil v Dolnji Lendavi (Lendavi). Po prvem, zgodnjem valu gotske umetnostne produkcije, ki je zaobjel nastanek in preo- blikovanje nekaterih starejših, v jedru poznoromanskih cerkva (rotunda v Selu, Murska Sobota, Turnišče), so v le-teh nastale tudi prve zgodnjegotske poslikave. Tako je v selanski rotundi ok. 1300 neki spodnjepanonskemu kultur nemu prostoru pripadajoči slikar poslikal severno ostenje z motivom Pohoda in poklona sv. treh kraljev (Balažic 1992: 18). Nedolgo zatem je nastala izpod roke srednjeevropsko usmer jenega turni- škega mojstra, bržkone še v prvih desetletjih 14. stoletja, poslikava v prvotni pozno- romanski cerkvi v Črncu/Turnišču. Likovne kvalitete tega slikarja razkrivajo ubran slikarski rokopis, ki – po Steletu – odgovarja stopnji zgodnjegotskega risarskega sloga (Stelè 1969: 134). Izjemno živahna stavbna dejavnost je zaznamovala Prekmurje zlasti v tretji in zadnji četrtini 14., delno še v prvih desetletjih 15. stoletja. Tedaj je nastala ali pa je bila po gotskem okusu preoblikovana vrsta cerkva (cerkev sv. Nikolaja v Murski Soboti, Marijinega vnebovzetja v Črncu/Turnišču, sv. Trojice v Bogojini, sv. Jurija v Sv. Juriju, sv. Martina v Martjancih ter Mariji posvečena cerkev v Tišini), ki razkrivajo sorodna stavbna izhodišča in jih je že Stelè združil ter poimenoval kot »prekmurska skupi na« (Stelè 1935a: 24). Glede na značilnosti, razvoj cerkvenega prostora in stavb- nih členov jih moremo povezati v regionalno izoblikovano skupino, njen nastanek pa pripisati neki lokalni stavbarnici, katere izho dišča gravitirajo v širši srednjeevropski, zlasti češki kulturni prostor (Komelj 1973: 170). 670 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Razvoj prekmurskega gotskega slikarstva je bil v mnogočem odvisen od danega ge- ografskega položaja obeh zgodovinsko izoblikovanih, cerkveno in civilnoupravnih enot. Vpetost v srednjeevropske umetnostne tokove določa že sama arhitektu ra, stavb- na plastika, še najbolj pa stenske slikarije. Osrednji spomeniki so nastali izpod roke radgonskega sli karja Janeza Aquile, domnevno tudi stavbenika in podjetnika (Stelè 1969: 158). Iz Radgone/Radkersburga izvirajoči Janez Aquila, kot ga dokumentira na- pis v prezbit eriju župne cerkve sv. Martina v Martjancih ( Johannis•Aquile•de•Rakes purga•oriund/us) je bil najbrž rojen v desetletju pred sredo 14. stoletja. O njegovem rojstvu, mladosti in učni dobi nam ni znanega pravzaprav ničesar. Latinska oblika imena in priimka – Johannes Aquila, torej Janez Evangelist – dopušča različne možnosti interpre tacije o njegovem poreklu, bržčas pa tudi šolanju (Levárdy 1989: 31–33), dasi utegne držati, da se je Janez v mladosti šolal v kakem češko usmerjenem samostanskem skriptoriju ali slikarski delavnici. Kot že izoblikovan slikar je Aquila v letih 1377–1378 v celoti poslikal notranjščino nek- danje farne cerkve sv. Trojice v Veleméru (Höfler, Balažic 1992: 22–30, 114–117), tedaj cerkvenoupravno organizirane v okviru belmurskega arhidiakonata, civilno pa je območje župnije spadalo pod gornjelendavsko posest, katere lastnik je bil takrat do- mnevni donator poslikave ban Niko laj Széchy. Slikarski program velemérske poslika- ve se zaradi danih prostorskih možnosti ni uresničil do take mere kot v drugih, pozneje nastalih delih slikarske delavnice Janeza Aquile. Kljub temu je mojstru, ki je zvečine sam izvršil delo, uspelo zasnovati razmeroma jasno ikonografsko členitev prizorov. Na ostenjih kratkega kora je ob standardnih moti vih ( simboli štirih evangelistov), v mični kompozicijski povezavi upodobil še svetnico z modelom cerkve, Oznanjenje, sv. Apo-lonijo, angela Mihaela s tehtnico ter lastno podobo – avtoportret, ki predstavlja prvo tovrstno likovno uresničitev v zahodnoevropskem slikarstvu (Bogyay 1967: 55–56). V ladji so od zvečine fragmentira nih prizorov bolje ohranjeni ikonografsko obsežna kompozici ja Pohoda in poklona sv. treh kraljev, prostostoječa svetnika sv. Ladislav in sv. Nikolaj na slavoločni steni pa Križanje, Ana Samotretja ter Poslednja sodba. Kmalu zatem, najbrž pa ok. 1380, je Aquila pričel z delom v svojem osrednjem spome- niku, župni cerkvi Marijinega vnebov zetja v Črncu/Turnišču. Po obsežni gotizaciji, ki je zajela celostno preoblikovanje prvotne manjše romanske prostornine, gotizira- nemu koru pa so prizidali razmeroma veliko ladij sko prostornino, je Aquila skupaj s pomočniki stene nove cerkve v celoti poslikal do leta 1389. Obseg slikarij, raznoteri likovni viri in predloge, nihanja v kakovosti izvedbe in skoraj desetletje trajajoče delo v turniški cerkvi, je že doslej zastavljalo številna vprašanja o vlogi mojstra Aquile in deležu, ki so ga pri poslikavi imeli njegovi pomočniki. V zgodnejših raziskavah ma- džarskih strokovnjakov se je izobli kovalo dokaj enotno mnenje, da je Janez cerkev zvečine poslikal sam. Formalna izhodišča njegovega slikarskega sloga so iskali zlasti v tirolskem, severnoitalijanskem in nemško-češkem slikarstvu (Höfler, Balažic 1992: Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 671 10). Šele France Stelè, ki je v prezbiteriju prepoznal štiri plasti poslikave (Stelè 1969: 159–160), je turniške slikarije stilnokritično ovrednotil in jih po specifičnih likovnih vrednos tih uvrstil v gotski prostorsko plastični slog; apostole v prezbiteriju odreka Aquili in jih pripisuje nekemu slikarju, z zvezami s slikarji, ki so delali za češkega kralja Vences lava IV. (Stelè 1972: X–XI). V obsežnih slikarijah v ladji prepoznava, zlasti v Ladislavovem ciklusu, delo nekega slikarja (slikar legende kralja Ladislava), ki se je posebej opiral na rokopisno slikarstvo (Stelè 1969: 170). Kljub različnim stališčem in pogledom se kaže, da je Janez Aquila v Turnišču vendarle opravil glavnino del. Že v Veleméru izoblikovani slikarjev rokopis, ki ga odlikujejo razgibane prostorske in- scenacije, značilni okrogli, v lirsko razpoloženje ujeti obrazni tipi ter voluminozno iz- oblikovani, v plastična, mehko pregibajoča oblačila zajeti liki, kažejo na izrazita češka izhodišča. Aquila je namreč svoj slikarski izraz zgradil na temelju poznavanja češkega iluminiranega slikarstva ( Liber Viaticus, 1355–1560, Praga, Narodni muzej; Misal pro- šta Nikolaja, 1357–1360, Brno, Mestni arhiv; Laus Mariae Konrada von Haimburg / Mariale Arnesti, ok. 1360, Praga, Knjižnica Narodnega muzeja; Antifonar višebrodskega kapitlja, 1360–1361, Vorau, Samostanska knjižnica; Misal Jana iz Strede / Johann von Neumarkt, ok. 1365, Praga, Knjižnica Metropolitanskega kapitlja; Evangeliar Jana iz Opave / Johann von Troppau, 1368, Dunaj, Nacio nalna biblioteka). Seveda je na njegov slikarski slog vplivalo tudi tabelno slikarstvo ( Višebrodski oltar, 1350–1355, Praga, Narodna galerija; Morganov diptih, 1355–1360, New York, Knjižnica Pierponta Morgana (Pierpont Morgan Library)) ter stensko slikarstvo (freske v gradu Karlštejn; Katarinina kapela, ok. 1360; Marijina kapela, 1360–1352; poslikava v križnem hodniku samostana Emaus, 1365). Po skoraj desetletje trajajočem delu za plemiško rodbino Bánfi v Turnišču je slikarska delavnica poslikala kletni prostor v Radgoni/Radkerburgu (Höfler, Balažic 1992: 38, 121–122). Tam kajšnje profane slikarije, med katerimi izstopa prizor Obleganja in konjeniške bitke ter ikonografsko izjemen ciklus legende o Piramu in Tizbi, so delo vsaj dveh slikarjev, Aquile in njegovega prvega sodelavca, ki pride do veljave zlasti v Martjancih. Tretje veliko delo slikarske delavnice Janeza Aquile je bila poslikava župne cerkve sv. Martina v Martjancih. Bržkone sočasno z dokončanjem gradbenih del (1392) je bil v naslednjih letih (do 1400) poslikan tamkajšnji prezbiterij in ladja. V skladu z intencami naročnika, župnika Erazma, je nastala celostno zaokrožena likovna uresničitev, ki se v ikonograf skem pogledu podreja zamisli oz. predstavi Nebeškega Jeruzale ma. Vidno odstopanje od Aquilovih formalnih izhodišč, ki je tu očitno izvršil le del poslikave, kaže, da je šlo v Martjancih za izrazito delavniško produkcijo (Lanc 1989b: 76). Očitno je v Martjancih prišel do veljave mlajši Aquilov sodelavec, Mojster martjan- skih apostolov (Balažic 1994: 85–90). Njegova slikarska govorica temelji na novih 672 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 formalnih pobudah češkega mehkega sloga, ki jih je malo pred tem vzpostavil Mojster třebonskega oltarja (nem. Wittingauer Meister) ter slogovnih premisah iluminatorjev iz kroga, ki so delali za kralja Venceslava IV. (Végh 1990: 119–122). Po opravljenih delih v Martjancih je Aquilova slikarska delavnica, najverjetneje že po letu 1400, poslikala še radgonsko mestno župno cerkev sv. Janeza Krstnika (Höfler, Balažic 1992: 46). Tam se je na zunanjščini od prvotno gotovo obsežnejše poslikave ohranil le skromen fragment freske z donatorjem z modelom cerkve, del neke obsežnej- še kompozicije. Kot zadnje delo slikarske delavnice Janeza Aquile velja poslikava v no tranjščini nekda- nje avguštinske-eremitske cerkve v Fürstenfeldu (Lanc 1989a: 65–68; Höfler, Balažic 1992: 42–46, 126–127), kjer se v slogu slikarij razodevajo jasne češke komponente mehkega sloga, ki ga je zastopal Mojster martjanskih apostolov. Razmeroma visoka kvaliteta slikarij Janeza Aquile razodeva raznotera formalna in iko- nografska izhodišča, hkrati pa priča, da je bil mojster Janez Aquila intenzivno vpet v razgibane srednjeevropske umetnostne tokove. Ti so ravno z njim v zadnji četrtini 14. in v prvem desetletju 15. stoletja močno zaznamovali naš prostor, torej kraje v dana- šnjem Prekmurju, Turnišče in Martjance, v sosednji madžarski županiji Železno pa v Veleméru, morda tudi Köszegu, na Štajerskem, v Radgoni in Fürstenfeldu. Zagotovo pa starožitni zidovi še kje skrivajo sledove njegove slikarske govorice in duhovnega univerzalizma. Del tega je Aquila zagotovo tudi bil. Lahko ga vidimo kot tistega znanilca srednjeevropske in evropske istovetnosti, h kateri smo se, tako rekoč hlastaje, ujeli komaj v poznem 20. stoletju. Bil pa je namreč, kakor posredno potrjujejo grbovna heraldična znamenja, trije manjši beli ščitki na grbovnem polju, ki spremljajo oba ohranjena avtoportreta, lastni podobi v Veleméru in Martjancih, pospremljen s spremnimi napisi z nedvoumno samooznačitvijo predvsem pictor, slikar torej, ki mu gre v širšem geografskem miljeju Srednje Evrope posebno mesto v umetnostni produk- ciji zadnje četrtine 14. stoletja in začetka 15. stoletja. Zlasti zato, ker se je iz prislovične kolektivne anonimnosti izvil kot samozavestni, podjeten, protorenesančni predstavnik slikarskega ceha. viRi in liteRatuRa (izBoR) Balažic, Janez, 1991: Prekmurje kot ozemlje umetnostnih importov. Kronika 39/1–2. 11–15. Balažic, Janez, 1992: Starejše plasti stenskih slikarij v Prekmurju. Zbornik soboškega muzeja 2 (1991–1992). 13–26. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 673 Balažic, Janez, 1994: Stenske slikarije v stari turniški cerkvi. Marijan Zadnikar, Janez Balažic: Turnišče: Zgodovinska in umetnostna podoba farne cerkve. (Zbirka Panonika.) Murska Sobota: Pomurska založba. 41–88. Balažic, Janez, 1994: Janez Akvila in poslikava v Martjancih. Zbornik soboškega muzeja 3 (1993–1994). 77–90. Balažic, Janez, 1994: Slikarska delavnica Janeza Akvile. Diplomska naloga. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Balažic, Janez, 1995: Janez Aquila & al. Janez Höfler (ur.): Gotika v Sloveniji. (Razstavni katalog Narodne galerije.) Ljubljana: Narodna galerija. 231–236, 245–246. Balažic, Janez, 1997: Gotsko stensko slikarstvo v Prekmurju. Katalog stalne razstave. Ur. Janez Balažic, Branko Kerman. Murska Sobota: Pokrajinski muzej Murska Sobota. 79–88. Balažic, Janez, 2008: Stensko slikarstvo v dobi Luksemburžanov v zahodnem panonskem pro- storu. Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Balažic, Janez, 2009: Umetnine iz Prekmurja: Od romanike do modernizma. Razstavni katalog. Murska Sobota: Pokrajinski muzej. Balažic, Janez, 2011: Pomurje. Umetnostnozgodovinski oris. (Knjižna zbirka Podobe Panonije.) Murska Sobota: Franc-Franc. Balažic, Janez, 2012: Wall-paintings and their character in the West Pannonia milieu / Stensko slikarstvo in njegov značaj v zahodnopanonskem prostoru. Marjeta Ciglenečki, Polona Vidmar (ur.): Art and architecture around 1400: global and regional perspectives / Ume- tnost okrog 1400: globalni in regionalni pogledi. Maribor: Filozofska fakulteta. 261–270. Bogyai, Tamás, 1951: II. Koga kažejo podobe donatorjev na turniški sliki? Zbornik za umetnostno zgodovino 1. 129–138. Bogyay, Thomas von, 1967: Die Selbstbildnisse des Malers Johannes Aquila aus den Jahren 1378 und 1392. Florens Deuchler (ur.): Stil und Überlieferung in der Kunst des Aben- dlandes III. Akten des 21. Internationalen Kongresses für Kunstgeschichte in Bonn 1964. Berlin: Mann. 55–59. Bogyay, Thomas von, 1986: Der gesellschaftliche Hintergrund des Ladislauslegende von Tur- nišče (Toronyhely-Bántornya). Steven B. Vardy, Géza Grosschmid, Leslie S. Domonkos (ur.): Louis the Great: King of Hungary and Poland. (East European Monographs 194.) New York. 237–252. cerkovnik, Gašper, 2005: Poslikava župnijske cerkve sv. Martina v Martjancih. Diplomska naloga. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. cerkovnik, Gašper, 2006: Nekaj opažanj ob poslikavi župnijske cerkve sv. Martina v Martjan- cih. Zbornik za umetnostno zgodovino 42. 21–46. cevc, Emilijan, 1967: Slovenska umetnost. Ljubljana: Prešernova družba. deRcsényi, Dezsö, 1941 (1990): Nagy Lajos kora. Budapest: Akadémiai Kiadó. ernSt, Mihály, 1935: A dunántúli falfestés középkori emlékei. Budapest: Pestvidéki Nyomda Vácon. HöFleR, Janez, 1990: Steiermark und Mittelosteuropa zwischen Italien und Böhmen. Kunst- geographisches zur Malerei des späten 14. Jahrhunderts. Kunsthistorisches Jahrbuch 24. 127–132. HöFleR, Janez, 2004: Srednjeveške freske v Sloveniji IV.: Vzhodna Slovenija. Ljubljana: Dru- žina. 674 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 HöFleR, Janez, Balažic, Janez, 1992: Johannes Aquila. Murska Sobota: Pomurska založba. komelj, Ivan, 1973: Gotska arhitektura na Slovens kem: Razvoj stavbnih členov in cerkvenega prostora. Ljubljana: Slovenska matica. komelj, Ivan, 1989: Die formalen Charakteristika der Baukunst des Johannes Aquila. V: Marosi (ur.) 1989. Budapest: MTA Művészettörténeti Kutató Csoport. 54–56. kuBinyi, András, 1989: Die Komitate Vas und Zala als historische Landschaft im mittelalterli- chen Königreich Ungarn. V: Marosi (ur.) 1989. Budapest: MTA Művészettörténeti Kutató Csoport. 10–23. kuRet, Primož, 1973: Glasbeni instrumenti na srednjeveških freskah na Slovenskem. Ljubljana: Slovenska matica. lanc, Elga, 1989a: Johannes Aquila und seine Werkstatt in Radkersburg und Fürstenfeld. V: Marosi (ur.) 1989. Budapest: MTA Művészettörténeti Kutató Csoport. 62–69. lanc, Elga, 1989b: Bemerkungen zu den Werken Johannes Aquilas und seiner Werkstatt. V: Marosi (ur.) 1989. Budapest: MTA Művészettörténeti Kutató Csoport. 74–77. levárdy, Ferenc, 1989: Die Persönlichkeit des Johannes Aquila. V: Marosi (ur.) 1989. Buda- pest: MTA Művészettörténeti Kutató Csoport. 29–38. maroSi, Ernö, 1987–1988: Der Heilige Ladislaus als ungarischer Nationalheiliger – Bemerkung zu seiner Ikonographie im 14.–15. Jh. Acta Historiae Artium Hungariae 33. 211–249. maroSi, Ernö, 1989: Eine Einleitung in die Probleme um Johannes Aquila & Nachtrag. V: Ma- rosi (ur.) 1989. Budapest: MTA Művészettörténeti Kutató Csoport. 39–53. maroSi, Ernö (ur.), 1989: Johannes Aquila und die Wandmalerei des 14. Jahrhunderts. [Prispevki z zborovanja, Sombotel/Szombathely, 15.–20. oktober 1984.] Budapest: MTA Művészettörténeti Kutató Csoport. pRokopp, Mária, 1983: Italian Trecento Influence on Murals in East Central Europe particulary Hungary. Budapest: Akadémiai Kiadó. radocSay, Dénes, 1954: A középkori Magyarország falképei. Budapest: Akadémiai Kiadó. radocSay, Dénes, 1977: Wandgemälde im mittelalterlichen Ungarn. Budapest: Corvina Kiadó. romer, Franz Florian, 1874: Kirchliche Wandgemalde des XIII. und XIV. Jahrhunderts in der Eisenburger Gespanschaft. (Mitteilungen der k.k. Central Commission zur Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale. Supplementband). Wien: K. k. Central Commssion zur Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale. 203–215. Sallay, Marianne H., 1989: Probleme der Erhaltung und der Restaurierung der Wandmalereien in der Kirche von Velemér. V: Marosi (ur.) 1989. Budapest: MTA Művészettörténeti Ku- tató Csoport. 82–85. Stelè, France, 1935a: Umetnost v Slovenski krajini. Vilko Novak (ur.): Slovenska krajina. Beltinci: Konzoricij, V. Novak. 21–33. Stelè, France, 1935b: Monumenta artis Slovenicae I: Srednjeveško stensko slikarstvo. Ljubljana: Akademska založba. Stelè, France, 1951: Donatorska slika iz l. 1383 v Turnišču: I. Najdba in opis slike. Zbornik za umetnostno zgodovino 1. 119–128. Stelè, France, 1969: Slikarstvo v Sloveniji od 12. do srede 16. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica. Stelè, France, 1972: Gotsko stensko slikarstvo. (Ars Sloveniae.) Ljubljana: Mladinska knjiga. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 675 valter, Ilona, 1989: Der Wirkungskreis von Johannes Aquila als architekturgeschichtliche Lan- dschaft. V: Marosi (ur.) 1989. Budapest: MTA Művészettörténeti Kutató Csoport. 24–28. végH, János, 1989: Ungarische Aquila-Forschungen & Nachtrag. V: Marosi (ur.) 1989. Buda- pest: MTA Művészettörténeti Kutató Csoport. 57–61. végH, János, 1990: Johannes Aquila, die Wurzeln seines Stils. Kunsthistorisches Jahrbuch 24. 114–125. weHli, Tünde, 1989: Ikonographische Bemerkungen zu den Werken des Johannes Aquila & Nachtrag. V: Marosi (ur.) 1989. Budapest: MTA Művészettörténeti Kutató Csoport. 78–81. zadnikar, Marijan, 1960: Umetnostni spomeniki v Pomurju. Murska Sobota: Pomurska založba. zadnikar, Marijan, 1968: Martjanci. Murska Sobota: Pomurska založba. zadnikar, Marijan, 1992: Martjanci: cerkev sv. Martina 1392–1992. Murska Sobota: Pomurska založba. Utemeljitve priznanj Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 679 Franci Just Srednja poklicna in tehniška šola Murska Sobota franci.just@guest.arnes.si Štefan Kardoš Utemeljitev podelitve priznanja Štefanu Kardošu za posebno uspešno pedagoško delo na področju srednješolskega izobraževanja Štefan Kardoš, profesor slovenščine in sociologije, je v širšem slovenskem kulturnem prostoru dobro poznan kot pisatelj, v slavističnih krogih pa ga poznamo tudi kot sodelav- ca v različnih strokovnih skupinah in projektih in kot svojemu poklicu predanega učitelja, ki pedagoško delo razume kot poslanstvo ter v tem duhu svojim dijakom ne le posreduje znanje slovenskega jezika in književnosti, ampak jih zanju tudi navdušuje in jim z inova- tivnimi pristopi omogoča, da se ustvarjalno zbližajo z njima tudi izven učilnice. Poklicno pot je začel v knjižnici Gimnazije Murska Sobota, nato pa se je leta 1993 za- poslil na Dvojezični srednji šoli Lendava, kjer poučuje slovenščino v gimnazijskem pro- gramu in programu srednjega strokovnega izobraževanja. Ves ta čas je bil Štefan Kar- doš mentor gledališko-filmskega krožka, v katerem so z dijaki pripravili več odmevnih gledaliških predstav in filmskih adaptacij literarnih del. V letih 2004–2013 so dijaki pod njegovim vodstvom uprizorili dramski besedili Karoline Kolmanič Agencija vročih knjig (2004) in Dušana Jovanoviča Plejboji (2007) ter izvedli avtorski predstavi Kar je preveč, je preveč (2011) in Čakajoč maturo (2012) po motivih dramatike absurda. S predstavami so se redno uvrščali na območna srečanja mladinskih gledaliških skupin Gledališke vizije ter gostovali na številnih odrih. Prav tako uspešno Štefan Kardoš dijakom predaja svoje filmsko znanje in izkušnje: iz njegovega filmskega krožka izhajajo dijaki, ki so na držav- nem tekmovanju Slovenščina ima dolg jezik prejeli sedem priznanj: leta 2014 in 2019 zlato priznanje za kratka filma Croquis in Telečja pečenka, v letih 2016, 2019 in 2020 srebrna priznanja za filme Gospod stotnik (2016), Neimenovani (2019), Pogubljeni (2020) in Prepovedana ljubezen (2020) ter leta 2014 posebno priznanje za kratki film Gobice. Štefan Kardoš spodbuja ustvarjalnost dijakov tudi v okviru novinarskega in recitacij- skega krožka. Dijaki Dvojezične srednje šole Lendava so npr. aprila 2014 z novinarski- mi prispevki oblikovali rubriko Obrazi prihodnosti v ljubljanskem Dnevniku, redno pa se udeležujejo tudi literarnih natečajev za osnovne in srednje šole, ki jih v sodelovanju z murskosoboško enoto Zavoda Republike Slovenije za šolstvo razpisuje Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija. Na natečaju leta 2019 pod naslovom Jaz mladi Prekmurec – Jaz mladi Prlek – danes in tukaj je bil prispevek njegove dijakinje Lucije Šetar razglašen za 680 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 najboljšega v svoji kategoriji. Z dijaki recitacijskega krožka pa bogati ne le šolski kulturni utrip, ampak tudi kulturno ponudbo v Lendavi in okolici: zasnoval in režiral je številne recitale, ki so jih dijaki izvedli na občinskih proslavah in literarnih večerih. Iz leta v leto motivira dijake, da sodelujejo na tekmovanju za Cankarjevo priznanje in jih nanj tudi zavzeto pripravlja, tako da so na njem prejeli več bronastih in srebrnih priznanj, največji uspeh pa je bilo zlato priznanje, ki ga je leta 2014 prejel njegov dijak Andreas Sarjaš, ko je postal absolutni državni zmagovalec v kategoriji srednjih strokovnih šol z najvišjim številom točk. Tako kot svojim dijakom v krožkih je bil Štefan Kardoš zavzet mentor tudi študentkam in študentom, ki so na Dvojezični srednji šoli Lendava opravljali pedagoško prakso, ter pripravnicam in pripravnikom. Oboje je predano seznanjal s konkretnim delom učitelja slovenščine na različnih področjih in jim hkrati skušal prenesti zavest o jezikovno-kul- turnem poslanstvu tega poklica in zavest odgovornosti učitelja in šole za osebnostno in družbeno oblikovanje šolajoče se mladine. Štefan Kardoš je dejaven tudi na področju sistemskega spremljanja in načrtovanja pou- ka slovenščine ter v več projektih: od leta 2004 je član Državne predmetne komisije za splošno maturo, sodeloval je v projektu Didaktična prenova gimnazije in v medšolskem projektu Jeziki v stiku, v katerem dijaki treh slovenskih gimnazij iz jezikovno različnih okolij (Piran, Ravne na Koroškem in Lendava) izmenjujejo svoje jezikovne izkušnje. Pri snovanju in izvedbi kulturnih projektov na šoli in izven nje Štefana Kardoša poleg inovativnosti odlikuje povezovalni in vključevalni pristop, s katerim zmore navdušiti in povezati različne udeležence. Plod takšnega pristopa sta mdr. njegov igrani film In- špektor in petjezična didaktična slikanica Rija&Rus. Film so po motivih Gogoljevega Revizorja posneli na Dvojezični srednji šoli Lendava v šolskem letu 2013/2014, v njem pa so poleg dijakov nastopili tudi profesorji in zunanji sodelavci. Pri nastajanju slikani-ce pa je Štefan Kardoš povezal učenko Osnovne šole Bogojina, ki je napisala besedilo v knjižni slovenščini, in dijakinje Dvojezične srednje šole Lendava, ki so njeno besedilo ob pomoči učiteljev prevedle v madžarščino, hrvaščino, romščino in prekmurščino ter ga opremile z ilustracijami. Tako kot je Štefan Kardoš s svojim romanesknim opusom zaznamoval sodobno slo- vensko književnost, je s svojim raznolikim in ustvarjalnim pedagoško-kulturnim delom zaznamoval kulturni utrip Dvojezične srednje šole Lendava in njene širše okolice. Je zgled široko razgledanega in senzibilnega učitelja, ki zna prebujati in spodbujati jezi- kovno-kulturno ustvarjalnost dijakinj in dijakov ter za kulturno udejstvovanje navdu- šiti tudi sodelavke in sodelavce in ki s svojim delom kulturno bogati tudi zunajšolski prostor. Zato mu Zveza društev Slavistično društvo Slovenije podeljuje priznanje za posebno uspešno pedagoško delo na področju srednješolskega izobraževanja. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 681 Marko Jesenšek Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti marko@jesensek.si Marija Bajzek Lukač / Lukácsné Bajzek Mária Utemeljitev podelitve priznanja Mariji Bajzek Lukač za posebno uspešno strokovno delo na področju slovenistike Marija Bajzek Lukač, slovenska jezikoslovka, profesorica, prevajalka in pisateljica, se je rodila 24. januarja 1960 v Monoštru v družini porabskih Slovencev, kjer so se med seboj ves čas sporazumevali v slovenščini, tj. v porabskem govoru. Otroštvo in mladost je pre- živela na Gornjem Seniku, nekaj sto metrov od slovensko-madžarske državne meje. Med letoma 1966 in 1974 je obiskovala slovensko gornjeseniško osnovno šolo, leta 1974 pa je nadaljevala šolanje na srbohrvaški gimnaziji v Budimpešti (Szerbhorvát Gimnázium, Budimpešta). Leta 1978 se je vpisala na ljubljansko univerzo, kjer je študirala slovenski jezik in književnost ter srbohrvaški jezik in književnost – diplomirala je leta 1983 pri Tinetu Logarju z nalogo Govor vasi Gornji Senik v Porabju. Leta 2004 je na Filozofski fakulteti Univerze Loránda Eötvösa (Eötvös Loránd Tudományegyetem, tj. ELTE, Böl-csészettudományi Kar) v Budimpešti opravila strokovni izpit iz tolmačenja in prevajanja ter si pridobila naziv strokovne prevajalke. Na univerzi ELTE je leta 2007 tudi doktorira- la iz slavistike (ožje področje: jezikoslovje in dialektologija); leta 2010 je bila na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru habilitirana za docentko za slovenski jezik, leta 2014 pa je habilitacijo dosegla tudi na budimpeštanski Filozofski fakulteti univerze ELTE. Po diplomi je bila najprej urednica časopisa Narodne novine (do leta 1988), nato pa strokovna prevajalka za slovenski in madžarski jezik. Leta 2005 je honorarno poučevala pre- vajalstvo na Filozofski fakulteti univerze ELTE, od leta 2006 tudi slovensko jezikoslovje, nato pa se je leta 2009 na tamkajšnji Filozofski fakulteti redno zaposlila na Inštitutu za slovensko in baltsko filologijo, kjer še danes predava in vodi seminarje iz zgodovi- ne slovenskega jezika, slovenske slovnice, slovensko-madžarskih jezikovnih stikov in prevajalstva. V študijskem letu 2010/2011 je bila gostujoča profesorica na Oddelku za prevodoslovje Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Med poglobljenim študijem in nadaljnjim vseživljenjskim izobraževanjem je pridobila temeljito jezikoslovno znanje in se je razvila v izvrstno poznavalko slovanskega jeziko- slovja ter ugledno predavateljico slovenistike in dialektologije. V slovenskem in madžar- skem prostoru je prav tako poznana kot izvrstna prevajalka in tolmačka slovenskega in madžarskega jezika na najvišji ravni. 682 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Marija Bajzek Lukač je bila pobudnica in med letoma 1993 in 1999 tudi sekretarka Ko- šičevega sklada, ki je v Porabju ohranjal slovenski jezik, prirejal znanstvene simpozije, izdajal slovenske knjige in monografije ter štipendiral nadarjene slovenske porabske osnovno- in srednješolce ter študente. Marija Bajzek Lukač, ki je kot porabska Sloven- ka morala sama prehoditi trnovo pot izobraževanja v Porabju, na Madžarskem in v Slo- veniji, se je dobro zavedala, da je potrebno pomagati nadarjenim porabskim otrokom, jim omogočiti primerno izobrazbo in jih tako usposobiti za ohranjanje slovenskega jezika, literature in kulture ter slovenstva v Porabju. Med drugim je sklad izdal in po- natisnil dela znamenitega prekmurskega pisatelja, etnologa, pesnika, zgodovinarja in župnika Jožefa Košiča ter izdal znanstveno monografijo o njegovem življenju in delu, ki sta jo uredila Marija Bajzek Lukač in István Lukács. Raziskovalno delo Marije Bajzek Lukač je zelo raznoliko, najbolj prepoznavne pa so njene razprave s področja slovenskega jezikoslovja, še posebno pa dialektološke razi- skave porabščine in njenega gornjeseniškega govora. Nihče pred njo ni tako znanstve- no natančno, poglobljeno in sistematično predstavil slovenskega jezika v Porabju – pri tem še posebno izstopajo Slovar Gornjega Senika A-L in njene številne znanstvene razprave o gornjeseniškem porabskem govoru, ki jih je objavila v uglednih revijah in monografijah, npr. O zgradbi in vsebini gornjeseniškega slovarja, Slovenska zemljepisna lastna imena na Gornjem Seniku in v Porabju, Slovenska krajevna in vodna imena v Porabju in širši okolici, Glagolske predpone v gornjeseniškem govoru. Iz rojstnega Gornjega Senika je nato razširila slovenistične raziskave na slovensko Porabje in celotni madžarski prostor, npr. Življenje Slovencev med Muro in Rabo, Priložnosti za slovenščino na Madžarskem, pri tem pa se je potrdila tudi kot odlična poznavalka jezikovno-zgodovinskih razmer v Porabju in Prekmurju, npr. Položaj prekmurščine v Miklošičevem času – v senci jezikovnih nacionalizmov, kar ji je omogočilo, da je predstavila celosten pogled na Preteklost in prihodnost slovenščine in slovenistike na Madžarskem. Marija Bajzek Lukač je največja posrednica med slovenskim in madžarskim jeziko- slovjem. To poslanstvo izhaja iz njenega poznavanja jezikoslovnega, literarnega in kul- turnega posredništva Avgusta Pavla, sina dveh narodov, ki ga je predstavila slovenski javnosti v pravi luči (v preteklosti je bilo njegovo delo preslabo poznano in upoštevano pri Slovencih). V slovenščino je prevedla najpomembnejše znanstveno delo o prek- murskem knjižnem jeziku, tj. Pavlovo rokopisno slovnico iz leta 1942 Vend nyelvtan ( Prekmurska slovenska slovnica), ki jo je predstavila mednarodni javnosti tudi v znanstvenih razpravah, npr. Od rokopisa do prevoda in objave Pavlove slovnice, Pavlova Prekmurska slovnica (Vend nyelvtan), Pavlov odnos do prekmurščine na začetku 20. stoletja, Avgust Pavel in standardizacija prekmurskega knjižnega jezika (1909–1942). Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 683 Marija Bajzek Lukač je naša najboljša prevajalka slovenskih in madžarskih strokov- nih ter znanstvenih besedil, prav tako pa velja za izvrstno tolmačko – svoje praktične izkušnje v prevajalski stroki je predstavila tudi v znanstvenih razpravah o prevajal- skih vprašanjih, npr. Pasti pri prevajanju frazemov iz slovenščine v madžarščino in iz madžarščine v slovenščino, Nastajanje prekmurskega strokovnega jezika, Strokovno izrazje v slovarjih Jánosa Fliszárja, Narečni slovarji in prekmurščina v njih, Küzmi- čev prevod Novega zakona v luči prevzemanja besed iz madžarščine, Prekmurščina v slovarjih. Prevajalec potrebuje pri svojem delu dobro orodje in ker primernega, sodobnega in dostopnega madžarsko-slovenskega slovarja ni bilo, se je Marija Bajzek Lukač lotila priprave velikega madžarsko-slovenskega spletnega slovarja (glavna urednica), dela, ki ima trajno in izjemno vrednost v slovaropisju. Slovar je brezplačno dostopen na portalu szotar.net od septembra 2019. Najobsežnejši sodobni dvojezični madžarsko-slovenski spletni slovar ima okoli 74.000 gesel in velja za največji dosežek sodobne madžarske slovenistike. Marija Bajzek Lukač je najuglednejša jezikoslovka slovenistka na Madžarskem, ki je svoje znanstveno raziskovalno delo v največji možni meri posvetila slovenistiki, razi- skovanju porabskih govorov, slovaropisju in širjenju poznavanja ter ugleda porabskih govorov, slovenščine, slovenistične znanosti ter kulture v madžarskem in mednaro- dnem prostoru. Zveza društev Slavistično društvo Slovenije ji zato podeljuje priznanje za posebno uspešno strokovno delo na področju slovenistike. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 685 Monika Kropej Telban Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštitut za slovensko narodopisje monika.kropej@zrc-sazu.si Milena Mileva Blažić Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, Oddelek za razredni pouk milena.blazic@guest.arnes.si Marija Kozar-Mukič / Mukicsné Kozár Mária in Dušan Mukič / Mukics Dusán Utemeljitev podelitve priznanja Mariji Kozar-Mukič in Dušanu Mukiču za posebno uspešno strokovno delo na področju slovenistike K ohranjanju porabske kulturne dediščine in porabskega narečja sta izjemno veliko pri- spevala Marija Kozar-Mukič in Dušan Mukič s svojim delom na področju slovenistike in etnologije. Marija Kozar-Mukič, rojena v Budimpešti (1952), je leta 1978 diplomirala iz etnolo- gije ter slovenskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljublja- ni. Po končanem študiju se je vrnila na Madžarsko in se leta 1979 zaposlila kot ku- stosinja v Muzeju Savaria v Sombotelu (Szombathely). Od ustanovitve leta 1983 do 2013 je bila tudi strokovna vodja Muzeja Avgusta Pavla v Monoštru. Z možem Fran- cekom Mukičem, slavistom in znanim porabskim pisateljem, ki je postavil na noge in dolga leta vodil slovenski radio v Porabju – Radio Monošter, sta napisala knjigo Slovensko Porabje (1982). Napisala je topografijo Slovensko Porabje / Szlovénvidék (1984), leta 1988 pa monografijo Felsőszölnök / Gornji Senik, ki sta ji sledili še raz- širjeni monografiji Felsőszölnök (2000) in Doljni Senik / Unterzemming – Alsószöl-nök (2001). Enciklopedičnega značaja je dvojezični etnološki leksikon Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem / A magyarországi szlovének néprajzi szótára (1996). Objavila je številna znanstvena in poljudnoznanstvena dela in z javnimi nastopi se- znanjala slovensko in madžarsko strokovno in širšo javnost s problemi Slovencev v Porabju. Prek kulturnih in interesnih dejavnosti ter društev se udejstvuje v kulturnem življenju porabskih Slovencev in Slovencev v Sombotelu kot organizatorka progra- mov. Od 2019 je dopisna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 686 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Dušan Mukič, rojen v Sombotelu (1981), sin Marije Kozar-Mukič in Franceka Muki- ča, se je po diplomi leta 2007 iz slovenskega jezika in književnosti ( Oblikoslovje gornjeseniškega govora v Porabju) ter zgodovine ( Slovensko Porabje v 20. stole- tju) na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani kot tudi računalništva na Fakulteti za računalništvo in informatiko iste univerze ( Prevajalnik iz porabskega narečja v slovenski knjižni jezik) vrnil v Sombotel. Kot priznani slovenski novinar, pesnik, prevajalec in glasbenik si prizadeva ohraniti kulturo Slovencev v Porabju. Zaposlen je pri madžarski televiziji, kjer ureja televizijsko oddajo Slovenski utrinki in objavlja članke, pesmi, prevode in literarna dela v Porabskem koledarju. Kot novinar sodeluje tudi pri porabskem tedniku Porabje, na straneh katerega je objavil številne poljudnoznanstvene serije v domačem slovenskem narečju o občeslovenski, prek- murski in madžarski zgodovini, slovstvu oziroma pokrajinah. Aktivno se udejstvuje pri Slovenskem kulturnem društvu Avgust Pavel v Sombotelu in drugih društvih in dejavnostih, ki ohranjajo slovensko kulturo, identiteto in jezik. Marija Kozar-Mukič in Dušan Mukič sta leta 2017 za tisk in elektronsko objavo pri- pravila porabske pravljice in povedke ter drugo pripovedno izročilo Porabskih Slo- vencev z naslovom Pripovedno izročilo Slovencev v Porabju: pravljice in povedke z zvočnih posnetkov Milka Matičetovega (Ljubljana: Založba ZRC). Delo je dragoceno ne le za porabske Slovence pač pa tudi za nas v matični domovini in za širši med- narodni prostor, kar omogoča tudi klasifikacija pripovednega izročila po mednaro- dnem tipnem indeksu H. J. Utherja. Izdaja kulturne dediščine Slovencev je še toliko pomembnejša, ker so pripovedi, ki jih je davnega leta 1970 zbral Milko Matičetov v Porabju na Madžarskem, zelo kvalitetne in jih danes na terenu ni mogoče več dobiti. Obsežno gradivo, ki ga hrani arhiv Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU, je več desetletij neobjavljeno ležalo v arhivu. To gre pripisati dejstvu, da je priprava iz- daje po eni strani povezana z izredno zamudnim in napornim delom, saj že samo tran- skripcije in zvočna obdelava starih posnetkov ter preobrazba v sodobne medije zahte- vajo veliko znanja in potrpljenja. Še posebej transkribiranje gradiva s trakov, narečni zapisi in prevajanje v knjižno slovenščino so bili izjemno zahtevni in zamudni. Pomembno je, da je gradivo objavljeno v knjižni in spletni obliki ter tako na različne načine dostopno ljudem v Porabju, v Sloveniji ali kjer koli po svetu. Z znanstveno tipologizacijo krajevno določenega ljudskega pripovednega izročila je porabsko pri- povedno izročilo vključeno v mednarodno bazo ter tako raziskovalcem na voljo za primerjalne študije. Objavljeni posnetki, strokoven poenostavljen zapis in jezikovna obdelava le-teh ter dodana zgoščenka s tonskimi posnetki nekaterih pravljic predsta- vljajo dragoceno dodano vrednost publikacije tudi po dialektološki plati. Opozorjeno je na razlike med posameznimi krajevnimi govori, opisane so značilnosti ter dodan slovarček porabskega besedja, kar prispeva k ohranitvi in dokumentaciji Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 687 porabskega jezika. To je še posebej pomembno za mlade, ki pogosto ne govorijo več v svojem domačem narečju, knjižne slovenščine pa tudi ne znajo dobro. Delo je odli- čen pripomoček v porabskih šolah pri spoznavanju slovenskega jezika in kulturne dediščine. Leta 2018 sta Marija Kozar-Mukič in Dušan Mukič izdala še skrajšan prevod te publikacije v madžarskem jeziku. Marija Kozar-Mukič in Dušan Mukič sta s svojim raziskovalnim delom zelo veliko naredila za Slovence v Porabju, tako na kulturnem kot jezikovnem in literarnem področju, zato jima Zveza društev Slavistično društvo Slovenije podeljuje priznanje za posebno uspešno strokovno delo na področju slovenistike, in sicer za ohranjanje in razširjanje slovenskega jezika, literature in kulture v slovenskem Porabju, ki je relevantno tudi za mednarodni prostor. Iz delovanja zveze društev Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 691 Gorica, Guriza, Görz, Gorizia – štirje odtenki goriške jezikovne krajine1 Jezik in kultura se, vpeta v določenem času, prostoru in družbi, dogajata lokalno. To lokalno gradi regionalno in nacionalno, kar se spet vključuje v svetovno, globalno. Slovenski jezik je zgodovinsko prisoten, »avtohton« na Slovenskem, tj. na slovenskem jezikovnem prostoru, ki zaobjema Slovenijo in t. i. »zamejstvo«, tj. tudi slovensko govoreči prostor v sosednjih državah neposredno za državno mejo. Del slovenskega prostora, razdeljen med Slovenijo in »zamejstvo«, je tudi Goriška, ki pa hkrati pre- haja v sosednje svetove. V tej enkratni srednjeevropski kulturnozgodovinski regiji so se namreč skozi zgodovino srečevale romanska, slovanska, germanska in judovska komponenta. Potem ko so Slovani v drugi polovici 6. stoletja poselili poznejši slovenski prostor, se je njihov tedaj še praslovanski jezik tu srečal s staroselskim romanskim jezikom. Na sobivanje takrat še oblikujočih se furlanščine in slovenščine ob vstopu reke Soče v Fur- lansko nižino posredno pričajo npr. zemljepisna imena. V dveh darilnih listinah nem- škega cesarja Otona III. (983–1002) iz leta 1001, in sicer za oglejskega patriarha Janeza ( Johannes), izdani 28. aprila v Raveni, in za furlanskega grofa Werihena ( Uuerihen), datirani 27. oktobra v Paviji, napisanih v tedanjem jeziku učene kulture – latinščini, se med drugimi omenjata tudi kraja Siliganum [*silikānum] in vill[a] que Sclavorum lingua vocatur Goriza [*gorica] ‘vas, ki se v jeziku Slovanov imenuje Gorica’.2 Ime prvega kraja je romanskega izvora (izvira iz lat. silex, rod. ed. silicis ‘kremen’) in bi ga lahko prevedli kot npr. ‘Kreménje, Kreménik, Kreménica’, ime drugega pa slovanskega izvora in je prvotno pomenilo ‘mala gora, grič’. Imeni sta se popolnoma naravno prelili iz jezika v jezik ter se danes glasita slovensko Sôlkan [sôkan], rod. ed. Solkána [sokána] in obsoško furlansko Gurìza (knjižno furlansko Gurìze). V procesu fevdalizacije, nastajanja gradov ter ustanavljanja samostanov in mest v viso- kem srednjem veku so se iz notranjosti nemškega cesarstva tudi na območje ob srednji Soči naseljevali prišleki, po izvoru po večini z bavarskovisokonemškega jezikovnega prostora. Med plemiškimi rodbinami so tu okoli leta 1100 svoj novi dom našli tudi Meginhardinci (Majnhardinci), bavarskega izvora, tedanji grofje v Lurngauu na Koro- škem in poznejši Goriški grofje. Po svaštvu so bili preko Spanheimov, frankovskega izvora, grofov na Koroškem, preko Hedvike »iz Moše« sorodstveno povezani z grofom 1 Besedilo Gorica, Guriza, Görz, Gorizia – štirje odtenki goriške jezikovne krajine je pozdravni nagovor predsednika Zveze društev Slavistično društvo Slovenije dne 16. maja 2021 ob odprtju 30. Primorskih slovenističnih dnevov z naslovom Odtenki slovenščine, ki jih je organiziralo pokrajinsko Slavistično društvo Nova Gorica. Zaradi časovnih omejitev je bilo v nagovoru samem besedilo predstavljeno v skrajšani obliki. 2 Štih 1996: 29, 33. 692 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 Werihenom.3 Priseljenci so od tukajšnjih prebivalcev med drugim prevzeli tudi ime tedaj še vasi pod gričem, ki se je v njihovem jeziku (po t. i. srednjevisokonemškem i- -jevskem preglasu; naglašenemu o je v neposredno ponaglasnem zlogu namreč sledil i) spremenilo v Görz. Kraj je tržne pravice prejel leta 1210, mestne pa 1307. Potem ko so leta 1365 Goriški grofje postali deželni knezi, Goriška pa se je izločila iz Furlanije in postala dežela, je bilo furlansko deželno pravo ( Constitutiones Patriae Forojulii) iz latinščine prevedeno v nemščino ( Statut Puech czu Görcz),4 kar priča o tem, da je uradovalni jezik dežele postajal nemški. S širjenjem vpliva Beneške republike – ta si je leta 1420 dokončno podredila Oglejski patriarhat in postala neposredna soseda nemškega cesarstva – se je s priseljevanjem njegovih govorcev v deželo začelo širiti tudi (lagunsko, tudi benečansko) beneško na- rečje italijanskega jezika. Od druge polovice 16. stoletja je opaziti, da je nemščino pri uradovanju začela izpodrivati italijanščina (goriški urbar iz leta 1507, ki nastal po prehodu Goriškega gospostva pod Habsburžane po izumrtju Goriških grofov leta 1500, je tako npr. še napisan v nemškem, urbarja iz let 1565 in 1599 sta že v italijanskem jeziku).5 Za razliko od furlanske in nemške pa italijanska različica imena mesta Gorìzia ni bila prevzeta iz ljudskih jezikov sodeželanov, temveč je izposojena učena, latinska oblika Gorìtia, polatinjeno prvotno slovensko ime (podobno kot je po latinskem iustitia učena oblika italijansko giustìzia ‘pravičnost, pravica’, medtem ko se ljudska, podedovana oblika glasi giustézza ‘pravilnost, primernost; točnost, natančnost’). Furlansko-slovensko-nemško-italijanski jezikovno-kulturni mozaik dežele so od po- znega srednjega veka zaznamovali tudi Judje, tradicionalno imenovani Židje. V Gorici so prvič omenjeni leta 1288.6 Na goriško judovsko skupnost med drugim spominjata židovska četrt v Gorici in tej pripadajoče židovsko pokopališče v Rožni Dolini. To zadnje je še danes otipljiv primer za dejstvo, da jezikovne in kulturne pokrajine, katerih bistvene značilnosti so se izoblikovale v srednjem veku7 – čeprav danes na prvi pogled morda manj vidne – presegajo današnje (nezgodovinske) političnoupravne meje. Podobno kot v drugih zgodovinskih deželah po Evropi je bilo tudi na Goriškem pov- sem običajno in naravno, da so se deželani jezikov učili drug od drugega, in sicer tako kmet in meščan kot tudi duhovščina in plemstvo, ter imeli ne glede na svojo materin- ščino oz. svoje materinščine predvsem deželno zavest. V Gorici je dokumentiranih kar nekaj svetlih zgledov teh večjezičnih jezikovnih praks. Primož Trubar (1508–1586), te- daj superintendent v Ljubljani, je leta 1563 na Goriškem, kamor so ga povabili goriški 3 Štih 2017: 133. 4 Štih 2017: 134. 5 Pavlin 2006: 12. 6 Jelinčič Boeta 2009: 300–302. 7 Štih 2008. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 693 deželni glavar Georg von Thurn-Heiligenkreuz ter plemiča Hannibal von Eck-Unger- spach in Andreas von Attems, štirinajst dni zapovrstjo pridigal teutsch, windisch vnd walisch ‘nemško, slovensko in laško’, in sicer v Gorici ( Görcz), na gradu v Rubijah ( Rubya) in v tedanjem Svetem Križu ( Creucz), o čemer sam poroča baronu Hansu Ungnadu v pismu iz Ljubljane z dne 9. decembra istega leta.8 Podobno so Goričani no-tranjeavstrijskega nadvojvodo Karla II. (1564–1590) na slavnosti ob prevzetju njegove funkcije leta 1564 častili v treh jezikih. Poznejši apostolski nuncij Girolamo Porzia pa je leta 1567 sintetično strnil: »Im Essen, Trinken und in der Kleidung sind die Gör- zer Deutsche; allgemein werden die drei Sprachen, deutsch, slawisch und italienisch gesprochen.« ‘Glede na hrano, pijačo in oblačenje so Goričani Nemci; vsesplošno se govorijo trije jeziki, nemško, slovansko in italijansko.’9 Slovensko so govorili tudi plemiči. Svetal zgled večjezičnosti na Goriškem je tudi prvi goriški nadškof Karel Mihael Attems / Karel Michael von Attems / Carlo Michele d’Attems (1711–1774) (goriški nadškof 1752–1774), ki je v svoji nadškofiji, nastali leta 1751 po razpadu Oglejskega patriarhata – iz slednjega sta nastali dve nadškofiji: na ozemlju beneške republike videmska nadškofija, prvi videmski nadškof je bil Daniele Dolfin / Daniele Delfino (1688–1762) (oglejski patriarh 1734–1752, videmski nadškof 1752–1762), na ozemlju nemškega cesarstva pa Goriška nadškofija –, pridigal latinsko, italijansko, nemško, slovensko in furlansko. Svoje slovensko govoreče vernike je v svojih pridigah – ohranjenih je 61 Attemsovih slovenskih rokopisov – naslavljal tudi Lubesnive moje ousize.10 V podobnem duhu je decembra leta 1779 baron Giovanni Giuseppe De Grazia svojega dvanajstletnega nečaka Atanasia, ki se je šolal v latinski šoli v ogrskem Budimu ter se z domačimi dopisoval v latinščini, furlanščini, italijan- ščini in nemščini, v pismu spodbujal, naj se vadi nella lingua cragnolina ‘v kranjskem jeziku’, da ga daleč od doma ne bo pozabil, saj mu bo znanje tega nadvse koristno.11 Josip Vuk / Josef Wuk / Giuseppe Vuk (1802–1881) je bil iz Podturna (it. San Rocco, furl. San Roc) v Gorici ter je kot duhovnik služboval v Gorici in drugih krajih na Go- riškem, in sicer na različnih jezikovnih prostorih, furlanskem (Vileš/Villesse/Vilès), bizjaškem beneškoitalijanskem (Isola Morosini) in slovenskem (Prvačina). V svojem večjezičnem terminološkem slovarju Technisches Polyglott – Onomasticum oder Wör- terbuch der Namen [...] in sieben Sprachen und dem friaulischen Dialekte [...] / Onomastico Tecnico-Poliglotto ossia Dizionario de’ nomi [...] in sette lingue e nel dialetto friulano [...] (8 zvezkov, skupaj 428 strani), ki je izšel v Trstu leta 1864, je ob nemšči-ni predstavil še ostale deželne jezike (italijanščino, furlanščino, slovenščino) kot tudi francoščino in angleščino ter evropska klasična jezika, latinščino in (staro) grščino. Kot 8 Rajhman 1986: 172–176. 9 Czornig [1998]. 10 Bratuž 1993a: 90. 11 Bratuž 2008a: 16–17. 694 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 je zapisal sam je za izhodišče izbral nemščino, »la lingua Tedesca per base, essendo dessa la lingua comune di questo vasto Impero« ‘nemški jezik za izhodišče kot skupni jezik v tem prostranem cesarstvu’. Furlanščino je eksplicitno označil za narečje in ne za jezik (»in sieben Sprachen und dem friaulischen Dialekte / in sette lingue e nel dialetto friulano« ‘v sedmih jezikih in furlanskem narečju’), v slovarju pa je predstavil obso- ško furlanščino, ki jo je poznal iz Podturna (prim. izglasni -a v femina, fía pri Vuku in izglasni -e v femine, fie v osrednje-vzhodnih furlanskih narečnih govorih, narečni podstavi knjižne furlanščine). Celoten naslov Vukovega terminološkega slovarja se v nemščini in italijanščini glasi: Technisches Polyglott – Onomasticum oder Wörterbuch der Namen der geistlichen, Civil- und Militär-Würden und Chargen, der Professionisten, Künstler und Handwer- ker, der Grade der Bluts- und Eheverwandschaft, nebst andern charakterischen Ben- nenungen in sieben Sprachen und dem friaulischen Dialekte, und zwar: in der Deut- schen parallel zu der Italienischen (zu dem friaulischen Dialekte), zu der Französichen, Englischen, Slovenischen, Leteinischen und Griechischen Sprache, verfasst von Josef Wuk Weltpriester ecc. ecc. von Görz (Triest: Buchdruckerei des Österr. Lloyd, 1864); Onomastico Tecnico-Poliglotto ossia Dizionario de’ nomi delle dignità e cariche eccle- siastiche, civili e militari, de’ professionisti, degli artefici ed artieri, de’ gradi di pa-rentela, di consanguineità ed affinità e d’altre denominazioni caratteristiche in sette lingue e nel dialetto friulano: cioè nella lingua Tedesca parallelamente alla Italiana, (al dialetto Friulano), alla lingua Francese, Inglese, Slovena, Latina e Greca, compi- lato da Giuseppe Vuk Sacerdote secolare ecc. ecc. di Gorizia (Trieste: Tipografia del Lloyd austriaco, 1864). Jeziki na Goriškem so torej stoletja dolgo sobivali, se medsebojno prepletali in ozmot- sko prelivali, kar se lepo odraža tudi v prevzetih besedah, oblikovnih in pomenskih kalkih ter skladenjskih zgradbah, ki so potovali iz jezika v jezik. Slovenski jezik so tako obogatili številni nemcizmi (v Attemsovi pridigi z začetkom Bratie inu sestre iz leta 176612 se npr. pojavljajo prevzete besede iz srednje visoke nemščine kot (jezikovno gradivo je prečrkovano v bohoričico) trošt ‘tolažba’, reva ‘beda, revščina, žalost’, brumen ‘pobožen, prizadeven, vnet, vrl’, andaht ‘pobožnost’, žegen ‘blagoslov’, nuc ‘prid’, gnada ‘milost’, špiža ‘hrana’, arcnija ‘zdravilo’, gvišno ‘gotovo’),13 furlanizmi ( križ, maja, pršut) in venetizmi ( cekin, čelada, fant, pajac, panceta).14 Obratno pa so tudi nekateri slovenizmi prešli v furlanščino ( bàbe ‘klepetulja, botra; babica’, brìtule ‘nožiček’, colàç ‘presta’, còsse ‘koš, košara’, gubàne ‘guban(ic)a’, pustòte ‘ledina, pu- šča’, ‘sàve ‘krastača’)15 in tedaj že t. i. kolonialno beneško italijanščino ( bàba ‘baba’, brìtola ‘nožiček’, céspa ‘vrsta slive’, colàc’ ‘presta’, chèlnerza ‘natakarica’, gubàna 12 Bratuž 1993b: 12–23. 13 Striedter-Temps 1963. 14 Snoj 2016: passim. 15 Skubic 2006: 67–84. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 695 ‘guban(ic)a’, matavìlz ‘motovilec’, mlècherza ‘mlekarica’, prèṣniz ‘vrsta velikonočnega peciva, zavitek’, putìza ‘potica’, ṣàba ‘žaba’, ṣèmelza ‘žemlja’, ẓìma ‘hud mraz’).16 S pojavom nacionalizmov v 19. stoletju je tudi na Goriškem deželno začela vedno bolj zamenjevati nacionalna zavest; postalo je pomembno, ali si za avstrijsko, italijansko ali slovansko oz. slovensko stvar, to zadnje tudi znotraj ideje zedinjene Slovenije v okviru tedanje Avstrije. Nekdanje sobivanje je svoj dokončni zaton doživelo s koncem deže- le Goriška in Gradiška ( Görz und Gradisca) ob razpadu Avstro-Ogrske monarhije leta 1918. Evropa je namreč takrat že bila globoko v podivjanem 20. stoletju ... Nepopravljiva škoda vsiljevanja samo »svojega« in zatiranja »drugega« v novo nastalih »nacionalnih« državah po prvi oz. drugi svetovni vojni je bil skoraj popoln prehod iz množične večje- zičnosti in večkulturnosti v prevladujočo enojezičnost in enokulturnost. Slovenski jezik je v vseh svojih časovnih različicah na Goriškem torej ukoreninjen od zgodnjega srednjega veka, kjer si svoj življenjski prostor že stoletja deli s svojimi sose- di. Tu ima torej svojo domovino, seveda na obeh straneh današnje italijansko-slovenske državne meje, ki je bila med Italijo in tedanjo Jugoslavijo dokončno določena z mirovno pogodbo 10. februarja 1947. Ta nenaravna črta pa je tukajšnji slovenski jezikovni kon- tinuum razdelila na »zamejstvo na drugi strani meje« in na »zamejstvo na drugi strani meje«, za »zamejce« so namreč tisti na drugi strani »zamejci«. Odmišljanje meje med današnjima »zamejskim« in »zamejskim« ter ozaveščanje jezikovne in kulturne celote goriškega prostora kot tudi vključevalno sobivanje lokalnega, regionalnega, nacional- nega in globalnega je bilo, je in bo vedno aktualno. Predpogoj za to pa je poglobljeno poznavanje najprej svojega jezika in kulture v času, prostoru in družbi, nato sosedskih jezikov in kultur v dani kulturnozgodovinski regiji ter v globaliziranem in digitaliziranem svetu ne nazadnje tudi globalnega jezika za komunikacijo na širši mednarodni ravni. Matej Šekli predsednik Zveze društev Slavistično društvo Slovenije 16 Doria 1987: passim. 696 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 viRi in liteRatuRa BRatuž, Lojzka, 1993a: Slovenske pridige. Karel Mihael Attems. Trst: Založništvo tržaškega tiska. BRatuž, Lojzka, 1993b: Manoscritti sloveni del Settecento. Udine: Università degli studi di Udine, Facoltà di lingue e letterature straniere, Istituto di lingue e letterature dell’Europa orientale. BRatuž, Lojzka, 1996: Gorica v slovenski književnosti. Gorica: Goriška Mohorjeva družba. BRatuž, Lojzka, 2001: Iz goriške preteklosti: besedila in liki. Gorica: Goriška Mohorjeva družba. BRatuž, Lojzka, 2008: Iz primorske kulturne dediščine. Gorica: Goriška Mohorjeva družba. BRatuž, Lojzka, 2008a: Slovenščina v plemiških rodbinah / Lo sloveno nelle famiglie nobiliari. Iz primorske kulturne dediščine. Gorica: Goriška Mohorjeva družba. 11–21. carrozzo, Alessandro, 2008: Dizionari Ortografic Furlan. Udine: Serling / Informazion Furlane. cavazza, Silvano, Blancato, Sebastiano, 2010: Primož Trubar in Gorizia and Friuli. Aleksander Bjelčevič (ur.): Reformacija na Slovenskem (ob 500-letnici Trubarjevega rojstva). (Obdobja 27.) Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 547–556. cossutta, Rada, 2011: Slovenizmi v italijanskem tržaškem narečju. Koper: Univerzitetna založba Annales. czoernig, Carl von, [1998]: Das Land Görz und Gradisca. Ponatis v: Europa erlesen. Friaul. Ur. Hans Kitzmüller, Franz Marenits. Klagenfurt/Celovec: Wieser Verlag, 1998. 53–55. Europa erlesen. Friaul. Ur. Hans Kitzmüller, Franz Marenits. Klagenfurt/Celovec: Wieser Verlag, 1998. Europa erlesen. Alpen-Adria. Ur. Wolfgang Platzer, Lojze Wieser. Klagenfurt/Celovec: Wieser Verlag, 2008. jazBar, Erika, vogRič, Zdenko, 2008: Gorica: vodnik po mestu in po sledovih slovenske prisotnosti. Gorica: Zadruga Goriška Mohorjeva. jelinčič Boeta, Klemen, 2009: Judje na Slovenskem v srednjem veku. Ljubljana: Slovenska matica. Le lingue di Gorizia. Casa Ascoli, Gorizia. [Katalog k razstavi v Ascolijevi rojstni hiši v Gorici.] Ur. Ivan Portelli, Maria Chiara Visintin, Gabriele Zanello. Udin: Societât Filologjiche Furla-ne / Udine: Società Filologica Friulana, 2019. maniacco, Tito, 1985 (2007): Storia del Friuli. Roma: New Compton editori. MoRelli di scHönFeld, Carlo, 1855, 1855, 1855, 1856: Istoria della Contea di Gorizia I–IV. Gorizia: Premiata Tipografia Paternolli. pavlin, Vojko, 2006: Goriško gospostvo ob prehodu pod Habsburžane na osnovi urbarja iz leta 1507. Nova Gorica: Goriški muzej, Grad Kromberg. piRona, Giulio Andrea, 21992 (11935): Il nuovo Pirona: vocabolario friulano. Aggiunte e corre-zioni riordinate da Giovanni Frau per la seconda edizione (1992). Udine: Società Filologica Friulana. podBeRšič, Renato, 2018: Jeruzanel ob Soči: judovska skupnost na Goriškem od 1867 do danes. Ljubljana: Študijski center za narodno spravo, Gorica: Goriška Mohorjeva družba, Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga. RajHMan, Jože, 1986: Pisma Primoža Trubarja. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. roSeano, Paolo, MelcHioR, Luca, madriz, Anna, Bizjak, David, 2016: Il Nuovo Vuk: Dizionario del Goriziano. Udin: Societât Filologjiche Furlane / Udine: Società Filologica Friulana. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 697 skuBic, Mitja, 1997: Romanske jezikovne prvine na zahodni slovenski meji. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakulteta Univerze v Ljubljani. skuBic, Mitja, 2006: Slovenske jezikovne prvine v obsoški furlanščini. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakulteta Univerze v Ljubljani. Snoj, Marko, 2009: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Modrijan, Založba ZRC. Snoj, Marko, 32016 (22003, 11997): Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. stRiedteR-teMps, Hildegard, 1963: Deutsche Lehnwörter im Slovenischen. Wiesbaden: Otto Harrassowitz. štiH, Peter, 1997: Goriški grofje ter njihovi ministeriali in militi v Istri in na Kranjskem. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. štiH, Peter, 1999: »Villa quae Sclavorum lingua vocatur Goriza«: študija o dveh listinah cesarja Otona III. iz leta 1001 za oglejskega patriarha Johannesa in furlanskega grofa Werihena (DD. O. III. 402 in 412). Nova Gorica: Goriški muzej, Grad Kromberk. štiH, Peter, 2008: Alpen-Adria: die Bedeutung des Mittelalters für die Herausbildung ihrer Struk-turen. Europa erlesen. Alpen Adria. Ur. Wolfgang Platzer, Lojze Wieser. Klagenfurt/Celovec: Wieser Verlag. 231–235. štiH, Peter, Simoniti, Vasko, vodopivec, Peter, 2016: Slovenska zgodovina I–II. Ljubljana: Modrijan. Štrekelj, Karel, 1887: Morphologie des Görzer Mittelkarstdialektes mit besonderer Berücksichti-gung der Betonungsverhältnisse. Wien: Kais. Akademie der Wissenschaften. tavano, Sergio, 41986 (11980): Gorizia. Storia e arte. Reana del Rojale (Udine): Chiandetti edi-tore. In memoriam Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 701 In memoriam Zoran Božič (13. oktober 1951 – 2. junij 2021) – mnogo prezgodaj Prezgodaj je še. Pastir na paši še peče si svojo večerjo v oblicah. Prezgodaj je še. K večerni maši še ni šla iz bližnje hiše ženica. Prezgodaj je še. Še letajo ptiči iz vrabčje družine v mraku pred vrati. Prezgodaj je še oditi. Ne uniči veselja njim, ki žele praznovati. Zdaj zdaj bo tvoj sosed vstal in veselo povedal, da dolgo, dolgo še živi. A ti boš skoz okno gledal v uvelo jesensko travo na božji njivi. (Lojze Krakar: Pred jesenskim večerom) Prezgodaj je, za tiste meni drage, ki še niso prestopili meje sedmega križa, in bi lahko dali sebi in svetu še veliko ustvarjalnega. V mislih imam poleg pisca teh verzov še ljudi iz moje generacije, ki se vsak po svoje vpisujejo v novejšo slovensko literarno in kul- turno zgodovino, npr. na Jašo Zlobca, Petra Kolška, Zorana Božiča. Zoran Božič – kolega iz študentskih let in poklicnega življenja, prijatelj s smislom za humor, z blagodejno staromodnim šarmom, pošten, temeljit, s strastno delovno vne- mo, klen govorec, osebnost z občudovanja vrednim razgledom pa različnih področjih, srednješolski in univerzitetni profesor, raziskovalec, angažiran družbeno politični de- lavec, sadjar, dober človek. Ti paberki možganske nevihte, ki se priklicujejo iz spomina ob misli na Zorana, pričajo o moči in življenjskem elanu, s katerim se je Zoran neutrudno in vselej dosledno posve- čal zadanim ciljem kljub oviram ter občasnemu nerazumevanju okolice. Že kot zrel slovenist z znatnim raziskovalnim in pedagoškim opusom se je odločil za podiplomski študij in se nekega dne pojavil na moji govorilni uri s prošnjo za mentor- stvo in z jasno namero, da se po opravljenih magistrskih izpitih (po predbolonjskem študiju) poteguje za neposredni prehod na doktorat. Oba sva se tudi strinjala, da si za temo raziskave izbere Prešerna v pedagoški komunikaciji skozi čas in še posebno v sodobnosti. Naš največji »literarni svetník« je v literarni zgodovini obdelan z vseh mogočih vidikov in po vseh mogočih metodah, kako pa je poskrbljeno za njegovo 702 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 prehajanje v znanje in zavest najširših potencialnih nosilcev njegovega izročila, ki so še v šolskih klopeh, pa se raziskovalno temeljito ni lotil še nihče. Domnevala sva, da je to za »resne« raziskovalce prebanalno opravilo in da njihova sicer izdelana in nemara komu tudi prepričljiva kritična mnenja o »mrcvarjenju« Prešerna v šoli ne izhajajo iz poznavanja dejanskih sprejemnikov ter nabora pesniškega gradiva in razlag, ki so jim bile ponujene skozi čas v učbeniških virih. Zato si je zastavil dve temeljni raziskovalni vprašanji: Kako je obravnavan Prešeren kot kanonski šolski avtor skozi čas in kakšna je recepcija pesnika pri sodobnih dijakih. Zoran Božič (ZB) se je vneto lotil obeh raziskovalnih vprašanj in skladno z njima napi- sal dvodelno disertacijo Poezija Franceta Prešerna v srednješolskih učbenikih in njena recepcija (2010), ki je njegovo temeljno raziskovalno delo. V prvem delu raziskave je obdelal 56 sestavov beril (skoraj vse!) za višje srednje šole od prvega, Macunovega iz leta 1850, do sodobnosti oz. do leta 2010 ter vse srednješolske učne načrte od 1849 do 2008. Nabiranje teh gradiv je bilo že samo po sebi velik raziskovalni zalogaj. Pri obrav- navi beril je zajel osrednjeslovenski prostor, zamejstvo in izseljenstvo, celo berila, ki so jih po vojni uporabljali v begunskih taboriščih na Koroškem. Težišče raziskovanja tega obsežnega gradiva je bilo pojavljanje Prešerna kot kanonskega avtorja, za kakr- šnega velja vse od prvega Macunovega berila dalje. Hkrati pa je Zoran Božič raziskal tudi berilno pojavljanje drugih avtorjev skozi čas, opravil navzkrižne kvantitativne in kvalitativne primerjave med njimi, analiziral didaktični instrumentarij, s katerim so predstavljeni, pa raziskovalce in ocenjevalce beril, mehanizme izbiranja besedil, vpliv cenzure in samocenzure pri sestavljalcih in vplive ideologij – tu se izkaže, da so bili ti najmočnejši v stari Avstriji, v času italijanske province med drugo svetovno vojno in v času usmerjenega izobraževanja v 80. letih, ne pa tudi v celotnem povojnem obdobju, kot utegne marsikoga zavesti razširjeni stereotip. V drugem delu disertacije pa je Zoran Božič raziskal recepcijo Prešernovih pesmi pri sodobnih gimnazijcih, pri tem pa uporabil problemu prilagojene veljavne metode em- piričnega pedagoškega raziskovanja. Razumevanje in vrednotenje Prešerna je pri so- dobnih dijakih razmeroma nizko, a je dognal, da ga je z uporabo določenih izvirnih pristopov, ki jih je avtor razvil in preizkusil, mogoče precej izboljšati. Predvsem pa se pokaže, da dijaki na vrh sprejemljivosti postavljajo druge Prešernove pesmi, kot jih literarna zgodovina, po kateri se zvečine zgledujejo sestavljalci beril. Zato Zoran Božič oblikuje predlog drugačnega izbora Prešernovih pesmi v berilih. Več kot 750 strani obsegajoča disertacija, podlaga za obsežno monografijo Slovenska literatura v šoli in Prešeren (Založba Tangram, 2010) in vir gradiva za številne na- daljnje raziskave, pomeni izviren prispevek k znanstvenim disciplinam od literarne do kulturne zgodovine in didaktike književnosti. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 703 Prispevek k literarni zgodovini je v dejstvu, da gre za novo temo v okviru prešernoslov- ja, ki obravnava Prešerna kot šolskega avtorja. Avtor raziskuje pesnikovo zgodovinsko usodo v tisti vrsti komunikacije, ki se je najbolj zanesljivo za daljši ali krajši čas udele- žuje celotna populacija in je ključna tudi za splošno socializacijo. S stališča kulturne zgodovine je pomembno, da Zoran Božič vključi celoten sloven- ski kulturni prostor. Ob analizi zamejskih in izseljenskih beril oriše tudi okoliščine, v katerih so nastajala, od političnih do kulturnih in pedagoških. Opozarja na zanimivo dejstvo, da so se s sestavljanjem beril ukvarjali tudi nekateri sestavljalci, bolj znani na drugih področjih delovanja (Miklošič, Bleiweis, Janežič, Bajec, Sovre, Borštnik ...). Skozi analizo vsebine beril in ob bogatih opombah lahko posredno sklepamo marsikaj o t. i. slovenski kulturni identiteti, o tradiciji estetskih in spoznavnih vrednot za presojo literature in kulture, razkrijejo se motivi za vrednotenje Prešerna kot nacionalnega mita in pesnika ter odnos do slovenskega jezika sploh. S stališča didaktike književnosti najdemo v Božičevi disertaciji prvo pregledno sintezo historičnih informacij o dejstvih, ki so vplivala na nastajanje beril. Izvemo npr., katere splošne kurikularne okoliščine so spodbujale skozi čas nastanek novega berilnega se- stava: sprememba politične ureditve, učnih načrtov za slovenščino, konkurenčnost (ta je bila na delu že pri prvih sestavih beril, saj sta npr. Janežičev in Miklošičev sestav beril za višje gimnazije nastajala tako rekoč istočasno, v 60. letih 19. stoletja). Druga pomembna sestavina pa je historiat didaktike književnosti v smislu dinamike refleksij o didaktični strukturi pouka književnosti. Prinaša ga vsakokraten povzetek pomembnejših ocen berilnega sestava in prikaz širših literarno pedagoških razprav, iz katerih so vidne izobraževalne in literarne prioritete vsakokratnih kritikov oz. razpravljalcev. Tu je še vrsta drugih podatkov iz književnodidaktične zgodovine, ki jih bo mogoče še nadgrajevati v nadaljnjih raziskavah. Opisi učnih načrtov (UN) npr. pokažejo, da je bilo v UN iz 1948 660 ur za slovenščino v 4 letih, a le 75 za jezikovni pouk. To število se je zmanjševalo, razmerje med jezikovnim in književnim poukom pa spremenilo na 50 : 50. Primerjave s tujimi berili dajejo podatek, da naša po obsegu in strukturi nekako ustre- zajo hrvaškim, da pa obstaja analogno italijansko berilo za 4. letnik, ki ima kar 1000 strani! Disertacija je tudi Zoranu Božiču samemu omogočala nadaljnje raziskave in objave. Poleg monografije, ki ji je nekam nerazumno skromno spremenil naslov, je tu vrsta objav v domačih in tujih publikacijah. Navedimo le nekaj primerov člankov, ki jih izkazuje bibliografski izpis iz COBISS: 704 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 − World War I in secondary school literature textbooks during the interwar period. Serbian studies research 9/1. 61–68. − Besedila Ivana Cankarja na šolski klopi. Slovenščina v šoli 21/3. 2–22. − The topic of mining in secondary school literature textbooks from 1850 to 1950. Studies in English language teaching 6/3. 233–244. − Avtorice v slovenskih srednješolskih berilih. Jezik in slovstvo 62/1. 33–43. Nekateri praktični pristopi, ki jih je Zoran Božič razvijal in uporabljal ter predstavil v disertaciji in monografiji, so naleteli na mešane občutke. Njegova metoda prozifikaci- je, tj. vzporednega branja proznega prevoda in izvirnika pesmi, je naletela na nekatere dvome, češ da se s tem uničuje umetniškost pesmi. Vendar pa jo je treba razumeti kot vmesno fazo, pot do lažjega razumevanja, ki se mora končati s ponovnim branjem iz- virnika v umetniški celoti. Nekaj skepse je doživela tudi njegova metoda »učnih verig«, ko se literarno besedilo bere v krajših odlomkih ob sprotnih vprašanjih in komentarjih. A tudi ta pristop lah- ko učinkovito deluje kot stopnja celostne šolske interpretacije v fazi analize. Sinte- za in vrednotenje v didaktiki vedno pomenita povratek k obravnavi umetniške celote. Morda nesporazumi, ki so jih sprožali Božičevi inovativni didaktični pristopi izvirajo prav iz dejstva, da je premalo poudarjal njihovo vmesnost v celostni metodi šolske interpretacije. A če so mi nekateri dvomi v praktično izpeljavo didaktičnih pristopov še nekako ra- zumljivi, pa mi skepsa akademskih kolegov, izkazana posebno pri togih birokratskih zahtevah pred izvolitvijo v naziv docenta na Univerzi v Novi Gorici, ni jasna. Zoran je moral za svoj naziv objaviti serijo člankov v tujih revijah in v tujem jeziku, da je končno dosegel dovolj točk. V tem boju se je večkrat počutil poraženega, a je vedno znova zavihal rokave, našel še kakšno revijo in objavil še en članek. Tako se je moral dokazovati človek z obsežno znanstveno monografijo in s siceršnjo kakovostno znan- stveno bibliografijo o slovenski literaturi in v slovenščini, da bi dosegel nekaj, čemur se pravi »akademska odličnost«. Razumi, kdor moreš. A vendar te objave v tujini niso bile zaman. Postal je ugledno mednarodno ime s priznanji v virtualni akademski skupnosti, o čemer je že po izbruhu bolezni poročal na facebooku. Prav na zadnjem slavističnem kongresu 2019 v Novem mestu je kot vodja Sekcije za slovenščino v javnosti pri Slavističnem društvu Slovenije bil določen tudi za vodjo okrogle mize o visokošolski slovenščini, ki je bilo tedaj nadvse aktualno vprašanje in je burilo slovensko javnost za in proti. Zoranu se je zdelo umestno, da se glede tega opredeli tudi stanovska organizacija, ne le posamezniki vsak v svojem imenu. Mučno je bilo vsem prisotnim, da so vabljeni sogovorniki »na njegovi strani« tik pred zdajci odpovedali udeležbo, tako da je s svojimi idejami in predlogi ostal sam in poražen. Tudi iz publike ni doživel podpore in meni osebno bo trajno žal, da se nisem oglasila Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 705 in sem se podobno kot drugi prisotni v zadregi potuhnila nasproti suverenim nastopom drugače mislečih. Tedaj se je Zoran umaknil iz strokovnega življenja, slovenščino v javnosti pa je tako kot marsikaj drugega pobrala korona. Potem smo na facebooku lahko občudovali čudovite fotografije iz njegovega sadov- njaka Pod skalco, fotografije in komentarje lokalnih kulturnih biserov pa prisrčne fo- tografije bratov trojčkov in njihove družine ... Presunljivo je bilo njegovo javno slovo, v katerem je objavil, da mu je dano živeti le še malo časa. Ni se vdal do konca, ko je matildina kosa premagala njega, njegovo zdravstveno podporo in ljubečo družino, ki mu je do zadnjega stala ob strani. A dobro je, da je doživel uspeh sina režiserja Gregor- ja Božiča in njegovo poroko. Zoran je čisto človeško imel obdobja poraženosti, potrtosti, izgube samozavesti. Imel je obenem velike raziskovalne in poklicne uspehe ter uspehe, ki so segali tudi v širšo družbo, ko je deloval kot državni ali mestni svétnik. Imel je številne prijateljske vezi, imel je svoje ljudi, ki so ga obdajali s pozorno skrbjo do zadnjega. Knjigo je posvetil »ženi Karli, Briki s plemenitim srcem, sinu Gorazdu, gradbeniku in muzikantu, sinu Gregorju, režiserju in sadjarju«. Njegova družina je nedvomno zaslužna, da je zmogel vse naloge, sredi katerih je nenehno bil. Veliko srce je imel tudi Zoran sam. Gotovo mu je na elizejskih poljanah dodeljen udoben oblak, na katerem z novo pomirjenostjo opa- zuje pehanje ljudi pod seboj in svoje tri angelčke, žalostne ob njegovem prezgodnjem odhodu, a hvaležne, da so ga imeli med sabo. Boža Krakar Vogel Slavistično društvo Slovenije Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 707 In memoriam Andrea Trovesi (9. junij 1971 – 10. junij 2021) Con enorme dolore vi comunichiamo che è mancato Andrea Trovesi. Il 9 giugno avreb- be compiuto 50 anni. Era malato da alcuni anni, ma nessuno si aspettava una fine così vicina, precoce. Andrea ha rappresentato una figura davvero eccezionale nel firmamento della slavistica italiana. È forse l’unico nella generazione degli slavisti più giovani che può essere con- siderato continuatore della grande tradizione slavistica italiana. I suoi ambiti di ricerca infatti riguardano diverse lingue e culture slave messe a confronto, in particolare quelle occidentali e meridionali: oltre a studi propriamente linguistici sul ceco, lo slovacco, il serbo lusaziano, lo sloveno, il bulgaro e le varietà del serbo-croato, studi che costituiva- no il suo primario interesse, egli ha condotto anche pregevoli ricerche sull’interazione di lingue e culture slave dell’Europa centro-orientale e dei Balcani. Laureato in Filologia slava presso l’Università di Bergamo, si era specializzato in Filo- logia e linguistica slava presso l’Università Carlo di Praga, presso l’Istituto di Slavistica dell’Accademia delle Scienze della Repubblica ceca, e aveva conseguito un Master in studi dell’Europa dell’Est a Berlino. Nel 2002 aveva conseguito il dottorato di ricerca in Slavistica presso l’Università degli Studi di Milano discutendo una tesi sull’espressione della determinatezza, successiva- mente pubblicata come monografia ( La genesi degli articoli determinativi. Modalità di espressione della definitezza in ceco, serbo-lusaziano e sloveno, Milano, Franco Angeli, 2004). Nei suoi lavori si è occupato soprattutto di grammatica comparata e contrastiva e di contatto linguistico in area slava. Nel corso degli ultimi 15 anni ha pubblicato diversi saggi significativi sulla categoria del vocativo nelle varie lingue slave, che si preparava a raccogliere in una monografia. È coautore, insieme a François Esvan e Anna Maria Perissutti, di una Grammatica ceca uscita di recente (Hoepli 2019). Andrea ha avuto anche il grande merito di avere ripreso nel 2007, quando era ricerca- tore presso l’Università di Bergamo, la tradizione degli incontri periodici degli slavisti italiani che operavano in ambito linguistico, che avevano avuto luogo negli anni ’80 e ’90. Da allora gli Incontri di Linguistica slava sono proseguiti ininterrotti, svolgendosi a turno in diverse sedi universitarie italiane e contribuendo non poco al consolidamento degli studi linguistici slavi in Italia. Andrea ci teneva molto ad organizzare il decimo di 708 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 questi Incontri a Roma dove era approdato qualche anno fa come professore associato di lingua e letteratura slovena e di linguistica slava. Ha fatto parte del Direttivo dell’Associazione Italiana Slavisti e del Comitato di Redazi- one della rivista di Studi Slavistici. Faceva parte la Classe di Slavistica dell’Accademia Ambrosiana. Gli piaceva insegnare, era amato dagli studenti e dai colleghi. Ha vissuto gli anni della malattia con grande dignità e discrezione, cercando di non mancare ai propri obblighi istituzionali. Lascia in tutta la comunità slavistica un profondo, autentico senso di perdita e un vuoto incolmabile. Rosanna Benacchio, Lucyna Gebert, Francesca Giusti Fici Associazione Italiani degli Slavisti Z veliko žalostjo sporočamo, da je preminil Andrea Trovesi. 9. junija bi bil dopolnil 50 let. Z boleznijo je živel že nekaj let, a nihče ni pričakoval, da bo konec prišel tako kmalu, prezgodaj. Andrea je bil resnično izjemna osebnost, ki je sodil v sam vrh italijanske slavistike. In morda edini v generaciji mlajših slavistov, ki ga upravičeno lahko štejemo za nadaljevalca vélike slavistične tradicije v Italiji. Njegovo raziskovalno področje je zaobjemalo kontra- stivno primerjavo različnih slovanskih jezikov in kultur, predvsem zahodno- in južnoslo- vanskih. Poleg jezikoslovnih študij v ožjem smislu, ki so se dotikale češčine, slovaščine, lužiške srbščine, slovenščine, bolgarščine in različic srbohrvaščine ter so bile središče njegovih interesov, je objavil tudi odlične raziskave o medsebojnem vplivanju slovanskih jezikov in kultur v vzhodni Srednji Evropi in na Balkanu. Diplomiral je iz slovanske filologije na Univerzi v Bergamu, na področju slovanske filolo- gije in jezikoslovja se je izpolnjeval na Karlovi univerzi v Pragi in na Slovanskem inštitutu Češke akademije znanosti, znanstveni magisterij s področja vzhodnoevropskih študij pa je zagovarjal v Berlinu. Leta 2002 je na Univerzi v Milanu zagovarjal doktorat iz slavistike na temo izražanja določnosti, ki je pozneje izšel v obliki monografije ( La genesi degli articoli determinati-vi. Modalità di espressione della definitezza in ceco, serbo-lusaziano e sloveno, Milano, Franco Angeli, 2004). V svojih znanstvenih delih se je ukvarjal predvsem s primerjalno in kontrastivno slovnico ter jeziki v stiku v slovanskem prostoru. V zadnjih 15 letih je objavil nekaj pomembnih člankov o zvalniku v različnih slovanskih jezikih, ki jih je nameraval urediti v monografijo. Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 709 Skupaj z Françoisom Esvanom e Anno Mario Perissutti je soavtor dela Grammatica ceca, ki je izšla pred kratkim (Hoepli, 2019). Andrejeva zasluga je bila tudi, da je leta 2007, ko je bil raziskovalec na Univerzi v Ber- gamu, obnovil tradicijo rednih srečanj italijanskih slavistov, delujočih na področju jezi- koslovja, iz 80. in 90. let. Odtlej so se Incontri di Linguistica slava vrstili nepretrgoma, izmenjaje se na različnih italijanskih univerzah, ter znatno prispevali k utrditvi slovanskih jezikoslovnih študij v Italiji. Andrei je bilo veliko do tega, da bi organiziral deseto sre- čanje v Rimu, kjer je kakšno leto poprej pristal kot izredni profesor za slovenski jezik in književnost ter slovansko jezikoslovje. Bil je član upravnega odbora Slavističnega društva Italije in uredniškega odbora revije Studi Slavistici. Bil je član Razreda za slavistiko Ambrozijanske akademije. Rad je učil, študenti in kolegi so ga imeli radi. Svojo bolezen je preživljal z velikim dostojanstvom in molčečnostjo, ves čas je skušal izpolnjevati svoje poklicne in stanovske dolžnosti. V slavistični skupnosti pušča globok, resničen občutek izgube in nezapolnljivo praznino. Rosanna Benacchio, Lucyna Gebert, Francesca Giusti Fici Slavistično društvo Italije Andrea Trovesi se je rodil in živel v Bergamu. Diplomiral je leta 1997 iz jezikoslovja (ruščina in nemščina) na Univerzi v Bergamu. Specialistični študij s področja slavistike je nadaljeval na Slovanskem inštitutu Češke akademije znanosti in na Karlovi univerzi v Pra- gi. Doktoriral je leta 2002 na temo določnosti v slovanskih jezikih na Univerzi v Milanu; njegov doktorat je izšel v obliki monografije ( La genesi di articoli determinativi. Modalità di espressione della definitezza in ceco, serbo-lusaziano e sloveno ‘Geneza določnih členov: način izražanja določnosti v češčini, lužiški srbščini in slovenščini’, Milan, 2004). Od leta 2002 je predaval slovansko filologijo na Univerzi v Bergamu in slovansko jezi- koslovje na bližnji Univerzi v Milanu. Od študijskega leta 2015/2016 pa je bil profesor za slovenski jezik in književnost ter za slovansko filologijo na Univerzi La Sapienza v Rimu. Bil je član upravnega odbora Slavističnega društva Italije (Associazione Italiana degli Sla- visti), uredniškega odbora znanstvene revije Studi Slavistici in član Razreda za slavistiko milanske Ambrozijanske akademije (Accademia Ambrosiana, Classe di Slavistica). Andrea Trovesi je bil slavist v najžlahtnejšem pomenu besede s širokim razgledom po slovanskem jezikovnem svetu, aktivno je namreč obvladal večino slovanskih jezikov ter dobro poznal njihovo sedanjost in preteklost. Raziskovalno se je ukvarjal predvsem s pri- merjalno in kontrastivno slovnico slovanskih jezikov, pogosto z arealnega vidika (npr. nastanek določnega člena v slovanskih jezikih Srednje Evrope, zgodovina turcizmov v 710 Zbornik Slavističnega društva Slovenije 31 slovanskih jezikih na Balkanu, zaton zgodovinske večjezičnosti v Srednji in jugovzhodni Evropi; kodifikacija knjižne črnogorščine; zvalnik v slovanskih jezikih; raba imperfekta v italijanščini in slovanskih jezikih). Zelo je bil aktiven znotraj italijanske slavistike, leta 2007 je z organizacijo znanstvenega simpozija na Oddelku za tuje jezike, književnosti in kulture Univerze v Bergamu spet oživil tradicijo srečanj o slovanskem jezikoslovju (iz 80. in 90. let 20. stoletja) Incontri di Linguistica slava. Uredil je zbornik prispevkov s simpozija, ki je izšel leto po dogodku (prim. spodaj). (So)uredil je več zbornikov oz. monografij (z znanstvenih srečanj), npr. I serbo-lusaziani: storia, letteratura, lingua ‘Lužiški Srbi: zgodovina, književnost, jezik’ (Bergamo, 2007), Le lingue slave tra innovazione e con-servazione: grammatica e semantica ‘Slovanski jeziki med inovativnostjo in arhaičnostjo: slovnica in pomen’ (Bergamo, 2008), Langues slaves en contraste ‘O slovanskih jezikih kontrastivno’ (Bergamo, 2016), Praga–Milano. Andata e ritorno. Scritti in onore di Jitka Křesálková ‘Eno povratno vozovnico Praga–Milan: zbornik v čast Jitki Křesálkovi’ (Ales-sandria, 2020). Je soavtor češke slovnice za tujce z naslovom Grammatica ceca: fonetica, morfologia e sintassi con esercizi e soluzioni ‘Češka slovnica: glasoslovje, oblikoslovje, skladnja z vajami in rešitvami’ (Milan, 2019). Kolega Trovesi se je že od samega začetka svoje raziskovalne poti ukvarjal tudi s sloven- ščino, za svoj doktorat je namreč na terenu zbiral jezikovno gradivo narečne/govorjene slovenščine. V tesnejšem stiku s slovenskim jezikovnim prostorom pa je bil predvsem po nastopu profesure na rimski Sapienzi. V zadnjih letih je sodeloval na več znanstvenih in strokovnih srečanjih v Ljubljani oz. v publikacijah s teh, in sicer so to bili delovno srečanje za izobraževanje učiteljev slovenščine kot tujega jezika na Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (avgusta 2017), mednarodna konferenca Na vzhod! LGBTQ+ književnost v vzhodni Evropi na Filo- zofski fakulteti Univerze v Ljubljani (oktobra 2018) in monografija Rajko Nahtigal in 100 let slavistike na Univerzi v Ljubljani (Ljubljana, 2019). Matej Šekli Slavistično društvo Slovenije Predragi Andrea, dan potem, ko bi moral praznovati svoj 50. rojstni dan, nas je zadela neznansko žalostna novica. Za razliko od tebe smo bili tvoji sodelavci in študentje pre- malo pogumni, da bi zadnja tri leta sprejeli surovo resnico, s katero si se ti tako dosto- janstveno soočal do samega konca. Jokali smo zate in zase, saj je naenkrat zmanjkalo izgovorov, s katerimi smo se, tudi zavoljo tvoje skromnosti in uvidevnosti, velikokrat dobronamerno slepili glede resnosti tvoje bolezni. Nikoli nisi želel govoriti o njej in po tem, ko so te zdravniki nekajkrat uspešno vrnili med nas, smo začeli kot otroci v pravljice verjeti v njihovo in tvojo čudežno moč, ki na koncu vedno premaga zlo. Ta- kih lastnosti ti pravzaprav sploh ni bilo težko pripisati, saj si bil v vseh pogledih izje- mno in nenavadno bitje. Prekipeval si od duha – velikega, raziskovalnega, nemirnega, Slovenski jezik med slovanskimi jeziki 711 radoživega, veselega, pozitivnega, popotniškega, igrivega – in nalezljivega. Z njim si znal s tebi tako naravno lahkotnostjo navdušiti in nalesti s pozitivno in konstruktivno energijo ljudi okoli sebe. Bil si človek in učenjak v najžlahtnejšem pomenu besede. Medtem ko so te starejši kolegi cenili in spoštovali, so te študenti prav odkrito obože- vali. Po hodnikih Sapienze se je naglo širil glas o tvoji izjemni strokovni pripravljeno- sti, splošni razgledanosti, duhovitosti, dostopnosti in odprtosti, ki je znova pritegnila radovednost študentov za primerjalno slovansko jezikoslovje in slovenščino. Veljal si za zelo zahtevnega profesorja, a so te imeli za svojega vzornika. Bil si briljanten znanstvenik in rojen učitelj: tvoja predavanja so bila svojevrstne predstave, v katerih se je potapljalo v čas in potepalo po jezikovno-literarnih svetovih ter se tako velikokrat pozabilo pogledati na uro. Ne nazadnje so te vsi študentje, ki so se v zadnjih petih letih poleg (dveh) drugih vpisali na študij slovenskega jezika, izbrali za mentorja pri svojih diplomskih in magistrskih nalogah ... Zato smo bili ob novici 10. junija zelo pretreseni, žalostni ter jezni hkrati ... in smo tako vsak zase in vsi skupaj še toliko bolj obžalovali sleherni zamujeni trenutek s teboj. Za živa si bil preveč skromen, da bi nam dovolil govoriti o tem, kako pomemben si bil ve- dno za nas in kako radi te imamo. Verjetno si sploh ne bi znal predstavljati, kako veliko te je ostalo v vsakem izmed nas, ki smo te v življenju srečali. Zato se je/bo prekleto težko privaditi na preteklik ob omenjanju tvojega imena, predragi prijatelj ... In da boš po novem prihajal med nas od nekod bolj daleč od Bergama ... Sanja Pirc lektorica slovenskega jezika na Univerzi La Sapienza v Rimu Document Outline _Hlk81514794 38 _Hlk75506242 _Hlk75466403 _Hlk75466654 _Hlk75543693 _Hlk67074560 _Hlk75555634 _Hlk79503926 __DdeLink__668_885219682 _Hlk81812711 _Hlk82507161 _Hlk82507170 _Hlk81813492 _Hlk81936327 _Hlk81816382 _Hlk76461587 _Hlk76930067 _Hlk77028810 _Hlk76240364 _Hlk76153357 _Hlk76421403 _Hlk76466352 _Hlk76488081 _Hlk76417815 _Hlk74764315 _Hlk74765936 _Hlk74766085 _Hlk74766377 _Hlk74763664 OLE_LINK1 _Hlk29196780 _Hlk74776682 _Hlk74770157 _Hlk75983655 _Hlk76480081 _Hlk81038711 _Hlk82022730 _Hlk82021913 _Hlk82022736 _Hlk82112305 _Hlk82112357 _Hlk82018132 _Hlk82018067 _Hlk82019611 productTitle1 title1 productTitle11 title11 _Hlk70929645 _Hlk70684221 _Hlk71278208 _Hlk70580421 _Hlk70512508 _Hlk66341639 _Hlk70940690 _Hlk71266921 _Hlk71272689 _Hlk81328205 _Hlk81328719 _Hlk81328674 5 _Hlk82022847 _Hlk82018116 Slovenski jezik in Slavia meridionalis Petra Stankovska Slovenščina med slovanskimi jeziki – sinhroni pogled na tipologijo izbranih glasoslovnih značilnosti Tatjana Balažic Bulc, Vesna Požgaj Hadži O starih in novih identitetah: knjižni jeziki osrednjejužnoslovanskega prostora Emilija Neškoska Koncept Etimološkega slovarja makedonskega jezika Mladen Uhlik Andreja Žele Števniške zgradbe v slovensko-ruski protistavi Luka Repanšek Indoevropski prajezik, I. del: uvod in glasoslovje Luka Repanšek Indoevropski prajezik, II. del: oblikoslovje Marko Snoj Praslovanščina Vanda Babič Stara cerkvena slovanščina – ne mati, ampak mogočna sestra Matej Šekli Notranja in zunanja zgodovina slovenskega jezika v srednjem veku (ok. 550–1550) Kozma Ahačič 16. stoletje in jezikovni pouk slovenščine Metod Čepar Oris sklanjatve samostalnikov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja Andreja Legan Ravnikar Besedotvorne značilnosti knjižne slovenščine 16. stoletja v primerjavi s sodobno (knjižno) rabo Alenka Jelovšek Novi Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja in jezikovni pouk slovenščine Andreja Legan Ravnikar Ob izidu Slovarja slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja (A–D) Alenka Jelovšek Gorske bukve 1582: znanstvenokritična izdaja Marko Jesenšek Knjižna prekmurščina – stari slovenski jezik Franci Just Literarno ustvarjanje v prekmurskem knjižnem jeziku Marija Kozar-Mukič / Mukicsné Kozár Mária Slovenci ob Rabi na Madžarskem Šandor Horvat / Horváth Sándor Gradišćanski Hrvati: ukratko o povijesti, kulturi i jeziku Martina Zakocs / Zakocs Martina Jezikovna krajina slovenskega Porabja Štefan Kardoš Funkcija besede onej v krajevnih govorih Prekmurja in Porabja Valentina Novak Slovenski jezik v osnovnih šolah v Porabju Norbert Gerencsér Poučevanje slovenskega jezika na gimnaziji v Monoštru Elizabeta Emberšič Škaper / Skaperné Embersics Erzsebet Ibolya Dončec Merkli / Merkliné Doncsecz Ibolya Poučevanje slovenskega jezika in književnosti na univerzi v Sombotelu Marijana Sukič / Szukics Marianna Časopis Porabje Dušan Mukič / Mukics Dusán Bliža se tridesetletnica oddaje Slovenski utrinki, televizijskega magazina za Slovence na Madžarskem Attila Bartakovič / Bartakovics Attila Radio Monošter Imre Szilágyi Pomembni dogodki in osebe v madžarski zgodovini András Zoltán Slovanske izposojenke v madžarščini Előd Dudás Madžarske izposojenke v slovenščini Jutka Rudaš Razvojni lok madžarske proze od 60-ih let prejšnjega stoletja do danes Marija Bajzek Lukač Veliki madžarsko-slovenski spletni slovar – prepletanje klasične in sodobne leksikografije Éva Schwetter Tamás Kruzslicz Blaž Božič Peter Černe Nove poti do znanja madžarskega jezika:Učbenik in Delovni zvezek madžarščine za Slovence 2 Đurđa Strsoglavec (Ne)moč besed v kratkih zgodbah Tanje Mravak, Lamije Begagić in Davida Albaharija Namita Subiotto Motiv preobrazbe v kratki zgodbi Vinska mušica Venka Andonovskega Blaž Podlesnik Kristalni svet Viktorja Pelevina: kratka zgodba, v kateri se nekaj dogaja in nič ne zgodi ter v kateri se zgodi vse, ker se v njej zgodi literatura (ali Zakaj bi morala biti tudi proza o drogah – če ne beremo, da bi prebrali, temveč zato, da beremo – ob Jana Šnytová Kratke zgodbe Jana Balabána v kontekstu razvoja kratkega pripovedništva v češkem okolju Špela Sevšek Šramel Literarna pot z vlakom: o evropskosti kratke proze Pavla Vilikovskega Lidija Rezoničnik Poljska kratka proza: Olga Tokarczuk in Bizarne zgodbe Luka Repanšek Očrt staroindijske književnosti Marko Marinčič Imperializem kanona? Nekaj razmišljanj v zagovor antičnih, renesančnih in svetovnih klasikov Jelena Isak Kres Starogrška epika v šolskih klopeh: didaktični pristop k starodavnim epom David Movrin Ena tridesetina: Iliada v kontekstu celotnega trojanskega mita Brane Senegačnik Antična tragedija Andreja Inkret Antična komedija med besedo in podobo Alojzija Zupan Sosič Čudežnost Feliksa in Gatsbyja Veronika Rot Gabrovec Rapsodija v zlatem: F. S. Fitzgerald, Veliki Gatsby Nikoletta Vajda-Nagy / Vajda-Nagy Nikoletta Sprehod po Monoštru, najzahodnejšem mestu na Madžarskem in središču slovenskega Porabja Janez Balažic Janez Aquila in njegova slikarska delavnica Franci Just Štefan Kardoš Marko Jesenšek Marija Bajzek Lukač / Lukácsné Bajzek Mária Monika Kropej Telban Milena Mileva Blažić Marija Kozar-Mukič / Mukicsné Kozár Mária in Dušan Mukič / Mukics Dusán Matej Šekli Gorica, Guriza, Görz, Gorizia – štirje odtenki goriške jezikovne krajine In memoriam Zoran Božič (13. oktober 1951 – 2. junij 2021) – mnogo prezgodaj In memoriam Andrea Trovesi (9. junij 1971 – 9. junij 2021)