244
Pavlina Pajkova: Aforizmi o ljubezni.
Aforizmi o ljubezni.
Berilo gospe" Pavline  Pajkove dne" 9. prosinca  1892. leta v  »Slovenskem klubu«
na Dunaji.
revzela sem nalogo, da vas za pol ure zanimljem, častita gospoda! Ali dosežem ta namen, tega ne vem; prisotni gospodje ste večinoma učenjaki in strokovnjaki, toda jaz sem preprosta ženska, katera zna povedati in popisati samo to, kar je čutila, videla in kar je skrbno opazuje- in nekaj tudi po svojih izkušnjah nabrala in shranila v svojo last. Samo to so viri oskromne moje vednosti. To menda prizna vsakdo, ki je kdaj čital le vrstico mojih spisov.
Tudi za nocojšnje berilo sem si izbrala predmet, o katerem utegne po moji sodbi ravno rajresničneje soditi ženska, ker tiči vsa modrost njegova v čustvu in srci, o čemer je ženska najzvedenejša. Popisati vir, vrednost, moč in vpliv ljubezni bodi tedaj namen mojemu čitanju. Častite gospode pa že sedaj prosim potrpljenja, zakaj me ženske čutimo in sodimo, kakor sploh o drugih stvareh, tako zlasti o ljubezni različno od moških.
Ljubezen! Imenitna beseda, v kateri p61je morje čustev, ki ustvarjajo ali nebesa, ali peklo v prsih človeških ! In vender, kdo bi mogel malovažno ali celo zaničljivo izpregovoriti to besedo ? Predno premišljujem dalje o tem zanimljivem čustvu, rešim naj, kolikor moči, važno in težavno vprašanje: Kaj je ljubezen? Odkod izvira?
Bog, vir vsega stvarstva, vir je tudi ljubezni. Iz njega izvirajo kakor iz neusahnega vrelca čustva vsakeršne ljubezni, tolažeče, blažeče in osrečujoče človeštvo v vseh neizogibnih bedah in nadlogah. Bog in nikdo drug je ustvaril ljubezen; ona je blagodejni žarek njega svetlobe, ki razsvetljuje in ogreva vesoljno stvarstvo. Temen, pust, grobu podoben bi bil svet, da ne vladajo v njem glasovi srca. Da, ljubezen je največja dobrotnica človeštvu. Sam6 ona nam nekoliko uglaja trnjev pot življenja, po  katerem mora hoditi slčharni zemljan.
Navedimo nekoliko primerov! Mož in žena, ki se ljubita, srečna sta; v hiši, kjer otroci ljubijo roditelje in roditelji otroke svoje, biva pokoj, tudi kadar se naseli žalost in nesreča vanjo. — In prijateljstvo, katero teši dve nežni duši, in domovinska ljubezen, ki hrabri, navdušuje junaka, in ljubezen do rodne zemlje, od katere se topi sladko ginjeno   cel6   najtrše  srce,   in   sveta  ljubezen   do  Boga,   goreča  lju-
Pavlina Pajkova: Aforizmi o ljubezni.                                       245
bežen do vere, vzvišena ljubezen do človeštva ? — In še druga čustva ljubezni, niso li to zgolj dokazi one neizmerne skrivnosti, onega nebeškega žara, ki druži različne podlage življenja ? — Vsekakor: ljubezen, bodi ji podoba kakeršnakoli, lepa je, nežna, sveta! Hvaljen On, ki je početek in konec vsake prave ljubezni!
Kadar dospe človek v ono dobo, ko se zaklepajo brezskrbna otroška leta in se odpirajo duri ognjenih mladostnih let, tedaj ga vabi nekova tajna moč k oni svetlobi, katera sije na človeško žitje, odkar je Adam ljubil Evo v jasnem raji. Hitra, usodna je ona doba, ko zahrepeni srce po sočustvu, kakor hrepene pluča po čistem zraku, kakor iščejo oči svetlobe. Takrat ljubi človek, sam6 da ljubi: brez premisleka, brez preračunjanja in čestokrat tudi brez — upa. To potrebnost ljubezni je izrazil Viktor Hugo jako poetično. Mlado srce primerja trsu, ki se ovija vsega, do česar ga nanese slučaj, bodisi marmornatega stebra, bodisi grčavega lesenega kola. Kadar človek hrepeni po sočustvu, tedaj ljubi prvi prijetni prikaz, katerega slučajno ugleda, ne vprašuje, ali je predmet njega ljubezni vreden sočustva ali ne. Srce ima svojega čarovnika, vzor, kateri mu kaže ljubljeno osebo, ne kakeršna je res, temveč prestvarja jo po svojem ukusu, diči jo z lepoto, obseva z lučjo vseh popolnostij. Zato se nap6sled celo dogaja, da ljubi človek samo stvor svojega domišljanja, nikar da bi ljubil živo osebo.
Zdi se mi prav zato jako težavno, obče in določilno soditi o ljubezni, ki je in bode največja skrivnost vseh skrivnostij človeških. Stoletja in stoletja razpravljajo in razmotrivajo pesniki in pisatelji ta predmet, in vender je stara resnica vedno nova, ta namreč, da je na konci vseh preiskav ljubezen venderle največja  uganka.
Prva ljubezen, ako je prava, ta je človeku navadno usodna. Iz-premeniti mu utegne mišljenje in navade, prestvariti mu tako rekoč značaj. Ljubeči človek, zamaknjen v ljubljeno Osebo, ima jo za vzor popolnosti — saj vemo, da je ljubezen slepa, da zmanjšuje in po-žlahtnuje tudi najhujše slabosti! — Ljubeči človek se torej trudi, da bi bil do cela podoben vzoru svojemu. Ko bi mogli vzbujati ljubezen samd blagi značaji, tedaj bi ljubezen nekamo prestvarjala dušo in ozdravljala vse človeške slabosti. Ali žal, vsak človek, pošten .alt nepošten, blag ali neblag, hrepeni po ljubezni in ljubi; to pa je ravno, kar tolikanj neizmerno izpreminja način in značaj ljubezni.
Sv. Avguštin je tudi tega mnenja, trdeč, da se iz čiste in podle ljubezni rode dobre in slabe navade.
16
246                                       Pavlina Pajkova: Aforizmi o ljubezni.
Prva ljubezen, ako je prava, mogočna je časih tako, da se ne izpremeni do konca dnij,<da je ni moči  pozabiti niti v starosti.
Vender vsakemu človeku ni vselej prva ljubezen najmočnejša. Ljubiti, iskreno ljubiti, more človek tudi dvakrat, trikrat in še večkrat — ali bodisi prvič, bodisi drugič ali večkrat, samo jedenkrat se oglasi to čustvo v njem tolikanj silno, da proti njemu omedle vsa druga prejšnja ali poznejša čustva.
Nezvestoba utegne razrušiti to globoko ljubezen, smrt utegne razvezati nje vezi, čas zaceliti srčne rane, dani obet je moči pozabiti vzpričo nove in iskrenejše zaveze, vender se nobeno prejšnje ni poznejše čustvo ne da primerjati prejšnjemu. In ta ogenj, ta iskrenost, ta skrivnostna moč, ta je povod,  da je ljubezen večna!
V čem se loči prava ljubezen od neprave?
Ljubezen, ki se vzbudi, da ne vemo kdaj in kako, ljubezen, katero vzgoji spoštovanje in češčenje, ljubezen, ki ne pozna sebičnosti, ki vse žrtvuje, vse odpušča, vse daruje; ljubezen iskrena in čista, katera kar najviše vznaša mišljenje in čustvovanje naše, katera zaradi popolnega svojega zatajevanja ne uživa samo nebeških sladkostij, temveč tudi zemeljske bolečine, ker se nobeden zemljan ne more do cela iznebiti svoje nravi — takšna ljubezen je prava in sam6 takšna more biti tudi večna.
Naj podam še j eden primer prave ljubezni. Ako se v dveh srcih, katerima so znane nerazrušne zapreke, vender porodi prostovoljna, nepremišljena ljubezen in ako se srci bojujeta proti temu čustvu, toda njiju ljubezen navzlic vsemu boju in trudu venderle rase in plameni — tedaj smemo trditi, da je njiju sočustvovanje pravo, odkritosrčno, vzvišeno! Vprašati je samo, ali utegne tudi takšna mogočna ljubezen biti večna. Po mojem mnenji,  ženskam da, moškim ne.
Žensko srce je rahločutnejše nego moško; ženska čuti globočje, ljubi iskreneje; nje življenje je menj razmišljeno, nje duh bolj zbran, in zato si ustvarja iz sočustva do oboževanega malika nekakšen majhen svet, nekov višji vzor, nekova svetla nebesa! Ker se popolnoma uda temu snu, zato je do cela umevno, da ne more več prezreti ni pozabiti, kar se je toli močno utrdilo v nji. In tako ostane zvesta tej prazni mladostni senci do zadnjega diha.
Od moža ne moremo pričakovati kaj takega, in ako bi se tudi našli taki slučaji, izvestno jih je le malo.
Mož je menj občuten od ženske, ima premnogo posla, ima prijatelje, svoj   poziv,  politiko   in razne druge   stvari, ki mu jemlj6 čas,
Alenka:  Razvila se je roža .  .  .                                           247
da bi premišljal svoje srce. In tako se ljubezen, katero je menda nekdaj čutil živo in resnično, polagoma ohlaja, dokler popolnoma ne otrpne. Končno, po nekaterih letih se iz težka še spomni ženske, katero je nekdaj ljubil; in ako se je spominja, domišlja se je kakor že davno preminulega pokojnika, po   katerem žaluje le dokaj hladno.
Ljubezen, katera ni prava, poraja se navadno iz zavednih omam telesne lepote; in kakor dobiva prava ljubezen hrano od notranjega vzajemnega sporazumljenja, od vzajemnega spoštovanja in češčenja, tako živi neprava ljubezen samo ob zunanjem blesku. Takšna ljubezen zagori navadno kar čez noč, toda prav tako nenadoma tudi ugasne. Nje ogenj, nikar da bi blagodejno grel, pokončuje vsa čustva, kakor uničuje huda burja najcvetnejše drevo. Spoštovanje, ki se šele poraja iz ljubezni, to je malo vredno; zakaj ko zamre ljubezen, prestane tudi spoštovanje, in slabosti ljubljene osebe, katere nam je prej ljubezen prikrivala, zmanjševala, oblaževala tako modro, prikažejo se še večje. Zgodi se potem preslepljenemu zaljubljencu kakor otroku, katerega je omamila svetla kresnica: kadar jo po velikem trudu ujame, ugleda — nelepega  črva!
Takšna ljubezen traja navadno jako kratko, in kdor tako ljubi, izpreminja svoje vzore, kakor menja mesec na nebu podobo svojo. Takšna ljubezen je podobna cvetici, katero držimo nekaj časa lepo in dišečo v roki in jo potem zavržemo, ne da bi količkaj žalovali po nji, ker smo ugledali krasnejših.
Sicer pa bi se takšno čustvo niti ne smelo imenovati ljubezen. Hipna trma, izvirajoča iz razgrete domišljije, zunanjega bleska, gmotnega dobička in drugih neblagih okolnostij, ne pa iz srca, čustvo, ki utegne samo za nekaj časa mamiti srce in glavo, potem pa ugasne — to ni čustvo ljubezni, temveč slabost, brezumna trma, pregreha! Prava ljubezen se ne omadežuje nikdar!                              (Konec prihodnjič.)
Razvila  se je roža . ..
,JL\azvila se je roža,                                          Zvenela roža v noči,
Ko bil pomlajen svet;                                 Zbledel je moj  obraz  —
Razvil se meni  v  duši                                  Strupen je mraz prirode,
Ljubezni mlade cvet.                                    Strupen življenja mraz !
Alenka.

16*
300                                       Pavlina Pajkova: Aforizmi u ljubezni.
prav tisto knj*ižico, o kateri se je ondan izrazil tolikanj prezirno. Umel ni do cela, kako li ga je že spotoma obšla želja po onih poezijah, želja, zaradi katere je celo pospešil svoje korake. Saj se žive dni ni menil za pesmi, ali danes se mu ni videlo bas napačno, ako bi prečital nekatere. Kaj pa hoče tudi ? Časopis je čudno suhoparen, in zato je res treba citati kaj drugega, kar ne bistri samo uma, nego tudi izraža čustva tak6, kakor jih ne more navadna beseda! . . .
Umolknila sta končno oba, zlati žarki pa so sijali po odprtih trgovskih knjigah, v katerih so se danes kazale čudne bele praznine ! Delala sta tisto popoldne jako malo, prav za prav ničesar. In ko je naposled minilo nekaj ur in je mladi tovariš vrgel pero na mizo, češ, da nikakor ne more več prebiti v tej duplini, dejal ni gospod Gre-gorij ničesar, nego vzel je klobuk in palico, potisnil knjižico v žep in odšel malone tako hitro kakor Vode. Samo še nejevoljno je pogledal ona neodprta trgovska pisma, katera so ga precej razločno opominjala zanemarjene uradne dolžnosti. Dolžnosti? Tlačanil je dovolj dolgo, da sme oditi nekoliko pred uro, in ako bi komu ne ugajalo, nič se ne ve, kaj se utegne zgoditi. Hvala Bogu, njega razmerje je takšno, da se lahko zdajci postavi na svoje noge, ako je treba. Klanjal pa se ne  bode   nikomur!   —                                                         (Konec prihodnjič.)
Aforizmi o ljubezni.
Berilo gospe" Pavline  Pajkove dne" 9. prosinca  1892. leta v  »Slovenskem klubu«
na   Dunaji.
(Konec.)
rava ljubezen je nebeška rosa, ki ohlaja srce!«  poje Dante. Da, krasna je, pristavljam jaz.   Ona je nekovo trepetanje stvarstva, svetloba solncu, vonjava cvetki, tolažba v vseh nezgodah.   Ona je, ki nam manjša sleharno zlo, krepi, kar je dobro, dviguje in čisti človeka.
Prava ljubezen more človeka le poboljševati, vzviševati, blažiti — pohujševati nikdar.
Plutarh pravi, daje prava ljubezen učiteljica vseh krepostij, dočim mčni Dante, da je ljubezen vir krepostim in pregreham.
Oba govorita resnico.
Pavlina Pajkova: Aforizmi o ljubezni.
301
Res, mnogo žalosti in pregreh izvira tudi iz ljubezni, ki je časih prava tragedija življenja; vender ljubezen sama na sebi ni kriva teh nesreč. Poleg ljubezni odločuje sto drugih slučajev, kateri ustvarjajo iz najblažjih čustev najhujša zla.
Ljubezni čustvo je vedno blago; ljubeče osebe so, katere ga večkrat oskrunijo. Zato ni ljubezen nikdar slabost, kakor bi kdo menil. Ljubezen se utegne izpremeniti v največjo bol, v najhujšo strast, v brezupnost — ali nravna slabost nikakor ni.
Ljubezen je človeku prijateljica ali sovražnica, kakor nanese usoda. Srečen, komur je prijazna, ali gorje njemu, komur se ljubezen prikaže sovražnica! Prazno, tožno, brez sreče in brez veljave mu poteče življenje!
Kdor ne veruje v blaženost ljubezni, ta tudi nikdar ne bode ljubil. Brezsrčen pa je, kdor nedolžnemu srcu zastrupi vero v ljubezen, kdor brani verovati, da je ljubezen neizmerna, vzvišena, večna! Vzvišenost je navdušenje nežnih in blagih duš; vzvišenost ni prazna pena! Bedak, kdor se upira temu, kdor si upa izruvati to blago kal iz duše človeške! Prava ljubezen, jedina ki je vredna tega imena, ljubezen, ki prebije čas, razdaljo, vse človeške izpremembe, da, cel<5 smrt, ona še živi, kakor je vedno živela, in bode tudi živela, dokler se svet ne poruši.
Sicer pa nezaupnost v ljubezen ni prirojena, niti se ne nauči, niti se komu ne usiljuje; plod je samo izkušnje in prevare. Ljudje so, kateri izgube popolnoma vero v ljubezen, ako prebijejo v nji bridko prevaro. Kakor so prej silili v ljubezen, tako se ji sedaj upirajo.
Koliko se tedaj greši proti temu čustvu; kolika krivica se mu godi 1
Ljubezen utegne roditi solze, ker je srčna stvar in ker srce ni vedno veselo; vender ne mislimo, da so one solze, katere provzroča ljubezen, tudi vselej izvir ljubezni, ki je sicer sestavljena samo od svetlobe in sreče. Ljubezni jok je temveč prepogostoma nasledek drugih čustev, ki se kar najtesneje družijo z ljubeznijo, n. pr. ljubosumnosti, zavidnosti, sebičnosti in sto drugih neprilik, katere so bolj naslednice človeškega značaja nego njega čustvovanja.
Ne zamenjujmo čustva s strastjo, ljubezni ne s slučaji, ki spremljajo  ljubezen!
Ljubezen sama na sebi je kraljica vseh zemeljskih lepot; ljubezen je božji blagoslov celo tedaj, kadar nam jo zamori katerikoli nesrečni slučaj. V takih razmerah moramo žalovati po nji, kakor žalujemo po izgubljeni   sreči;   spominjati   se  moramo   prebitih   srečnih   trenutkov takisto   milo,   kakor si navadno   predstavljamo   podobo   drage osebe,
302                                       Pavlina Pajkova: Aforizmi o ljubezni.
katere ni več. Ali zavreči, zanikati jo, to ni ne blago, ne prirodno ; sosebno ne za žensko srce, katero živi bolj ob čustvih nego moško. Ali zanikujemo morda materino ljubezen, ker nam mater, ko smo jo ljubili, častili, obožavali, nenadoma odtrga smrt ? Ali odrekamo iskrenost domovinske ljubezni, ker smo v svoji domovini in od svojih rojakov želi zgolj nehvaležnost ?
Ljubezen je možu nekaj izbornega, ženski pa pomeni ves obstanek; ona je nje ponos, nje življenje, rekla bi skoro, nje vzve-ličanje!
Poznala sem moške jako pogrešne, brez vere, brez nravnosti, neza-upne; toda ko jih je navdihnila prava ljubezen, bilo jih ni več poznati.
Poznala sem deklice lahkomiselne in ohole, ki so se posmehovale temu čustvu; ali ko so same ljubile in bile ljubljene, izpremenile so se v najkrepostnejše žene in vzorne  matere.
Res, ko je Bog zanetil v človeškem srci iskro ljubezni, vedel je zakaj!
Kako lep, kako resničen je izrek: »Kdor ni ljubil, ni živel;« in jaz si ne morem misliti moža ali ženske, blagih v pravem pomenu te besede, ako nista ljubila.
Voltaire trdi, daje ljubezen najmočnejša vseh strastij, ker omamlja srce, tel6 in glavo zajedno.
Tako si tolmačim, zakaj utegne biti ljubezen, ki poraja nežna in plemenita dejanja, ki reže kruh siromakom, ki podpira žensko v težavnih nalogah, ki navdušuje umetnika, ki je sreča življenja — zakaj utegne biti tudi najhujša nesreča.
Pregleduje povestnico, premišljuje človeško srce in vsakdanje življenje, vidimo, da je ljubezen vir brezkončnih prestopkov in sramot, neizmernih bolestij in trpljenj, neoprostnih nesramnostij, neumevnih zablod.
In vender je ljubezen najsvetejša stvar. Celo tragedije ljubezni, bodisi igrane v gledališčih ali v sodiščih, vzbujajo resnobo.
Ako se človek umori zaradi denarja, žaljene časti ali iz kateregakoli brezumnega vzroka, tedaj nas obhaja stud, ne usmiljenje; ako se pa dve ljubeči osebi, ki ne moreta biti združeni, brezupni usmrtita — kak6 sočutno nam zatrepeče srce 1 Njiju dejanja sicer ne odobru-jemo, toda obsojati ju ne moremo.
»Mnogo se oprosti njemu, kdor je mnogo ljubil,« pravi ce!6 naš Rešitelj. Kak6 ubožni bi bili, da se nam vzame ta tolažba! In ko bi tudi ljubezen imela več bridkostij nego veselja, ko bi tudi bila slabo   vračevana —- zato   je  ni  smeti  poniževati.   Podobna je v tem
Pavlina Pajkova: Aforizmi o ljubezni.                                       303
slučaji  demantu,   zakopanemu  v zemlji,   čegar cena in vrednost je še vedno tista, kakor je bila tedaj,  predno se je izgubil v zemlji.
Prava ljubezen, vračevana ali ne, to je blago čustvo, kateremu naj bi se vselej klanjali spoštljivo. Dasi ni vselej razumna, zato je še ni zaničevati; tedaj se moramo prepričati, da je nepopolnost usoda vsega človeškega mišljenja,   čustvovanja in dejanja.
Ali se moreta ljubiti osebi, kateri se nista nikdar videli ? — Da, ali njiju ljubezen je domišljena, ne prava. Takovo čustvovanje se vzbudi navadno iz vnete domišljije, iz spisov, iz pozvedovanja, iz poetiških sanj. Ali takšna ljubezen ni trajna, nego živi sam6, dokler traja dopisovanje, dokler ne mine sen. Ko bi se pa ona človeka videla le jedenkrat, utegnila bi zdajci izginiti njiju  ljubezen.
Zato mislim, da se tako sočustvovanje ne more imenovati prava ljubezen. Utegne biti iskreno prijateljstvo, spoštovanje, češčenje, nagnjenje, ali prava ljubezen ne! Največ platonska ljubezen; zakaj ljubezen, katera se vzbudi, ne da bi se bile srečale oči, ta je popolnoma prazna. — Se jedno važno vprašanje o ljubezni, in potem nečem dalje truditi častitih poslušalcev. Kdo ljubi stanoviteje, moški ali ženska ? Dasi je ženska nrav izpremembnejša, nestanovitejša od moške, vender ljubi ženska stanoviteje nego on. Najsi mož iskreno ljubi izvoljenko svojo, vender se ne more ustavljati lepoti druge lepe ženske, katera ga utegne tako omamiti, da se malone nevede izneveri ljubezni svoji.
Moški so sploh jako slabotni proti ženski lepoti; tudi jih predolga ljubezen utrudi. Ženska pa, ki ljubi resnično, druži s svojo ljubeznijo čislanje in vero ter je tako prevzeta od ljubezni, da je slepa za vse, kar se ne dostaje nje vzora. Ženska mora vedno ljubiti. Menjati utegne svoj vzor,   nikdar pa ne opusti češčenja.
v
Ženska je porojena, da ljubi; nji je dano netiti sveti ogenj v duši; kadar ugasne ta ogenj v jednem kotičku duše, vzplamti v drugem.
Žensko srce je že samo na sebi podobno majhnemu svetu. Premnogo bojev vihra v njem, dokaj žalostnih spominov ga prešinja, ali zastava z geslom: »Ljubi!« ne povesi se nikdar! Ženska živi za ljubezen cel6 tedaj, ko ji je zastrupila srce.
Tak6 smo videli, da je ljubezen sreča in trpljenje, da je življenje in luč človeške duše in da nihče prej ali slej ne ubeži temu prirod-nemu zakonu. Srce mora prehajati svoja pota kakor mesečna luč, ki svoj čas rase in svoj čas pojema; pokoriti se mora zakonom teh iz-prememb.
304                                      Pavlina Pajkova:  Aforizmi o ljubezni.
Sklep mojega premišljanja o ljubezni je ta: Ljubezen, dasi je sladka in radostna, vender ne more osrečiti popolnoma. V te sladkosti, tudi če je ljubezen srečna, silijo nehote bridkosti in dvojbe, katere dovolj  mučijo dušo.
Kadar namreč zatrepeče srce od ljubezni, kadar se nam zdi, da je vse naše bitje zavisno od drugega milega bitja, tedaj se nam topi srce od sladkosti, ali skoro potem se nam krči od bolečine, zakaj dvojba, in bodisi najmanjša, to je največja muka ljubečemu srcu.
Vender: rajši nego nezmerne praznote duše, želeti si je hude prevare, ki nas spominja, da smo bili ljubljeni, da smo uživali trenutke nebeške slasti! In ko bi tudi srce sovražilo zaradi ljubezni, bolje mu bode, nego bi bilo prazno in mrtvo.
»Sred je prazno, srečno ni!«
toži naš Prešeren. Da, v sovraštvu tiči takisto življenje, in dokler živi v srci tudi to čustvo, tli v njem prav tako še iskra upa!
v
Človeško srce je največja uganka vsega stvarstva. Preiskovati njega skrivnosti, to bi bilo toliko, kakor predirati v skrivnosti življenja samega. Ako je življenje trpljenje, zakaj se rodimo? Ako je dobrota, zakaj nam smrt utrga nit življenja ? — Človeštvo prihaja od Boga in se vrača k Bogu. Življenje ni zmoter našemu bitju, ampak prehod je samo k neznanemu  zmotru.
Prav tako ljubezen. Ako je ljubezen sreča, zakaj ni večna ? Ako je nesreča, zakaj se nam vzbudi ? Čemu ljubimo iskreno, požrtvovalno, zakaj smo tedaj srečni, blaženi, tega ne vemo — zakaj smo nesrečni, brezupni — to si moremo še menj raztolmačiti. Vender to je gotovo, da bi človek silno žalostno prebil vrsto trudapolnih let, ako bi ne ljubil.
Ljubezen s svojimi domišljenkami, s svojo vero, s svojim upanjem v boljšo bodočnost; ljubezen s svojimi radostimi in solzami, ona je jedini vzrok, da nam je življenje znosno,   celo zanimljivo.
Zato mislim, da ne morem bolje skleniti razpravljanja svojega, nego da se sklicujem na največjega nemškega pesnika, kateri sicer tako kratko, toda izvrstno označuje ljubezen:
»Venec življenja, Sreča brez pokoja, To,   ljiibav, je usoda tvoja!«