17
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jarosia v. 244.
1. Iskanje in sekanje kinovcev; nošnja lubja.
Pariški prirodoslovec Weddell je bival 1847. 1. v peruvanskih gozdih, in popisal nam je sekanje kinovcev tako le:
„Zadnje dni mesca junija 1847. 1. sem odpotoval v pokrajino Casabava. To pokrajino so razdelile Kordiljere na dva jasno razločena kraja : jeden je visoka ravnina, jeden cela vrsta izporednih dolin. Te doline dado največjo množino kinovega lubja, ki se danes izvaža s peruvanske republike. Ni moči narisati popolne slike o prirodnem bogastvu, katero se krije v teh samotnih krajih. Nekdaj je pohlepa po zlatu obl,udila kraje, ali gozd je z novega tu razprostrl svoje gospostvo, in samo sekira „cascarillerova': moti danes to tihoto.
„Cascarillero" se veli človeku, kateri po gozdu ki-novce seka. Ti ljudje so odrasli pri tem težkem delu. Oni so izredno vešči, ne zgube se v največjej gošči. Brez sleharnega ravnala rijejo po prečudnih labirintih tropskega gozda. Mnogi drugi delavci, kateri niso odrasli pri tem delu, zgubili so se v pragozdu in žalostne smrti umrli.
Drvarji ne iščejo in ne sekajo kinovcev na svoj račun. Navadno jih najme podjeten trgovec ali podjetno trgovsko društvo, in ž 'njimi pošiljajo vsak pot v gozd zanesljivega človeka, kateremu vele „majordom." Prva skrb njemu, kateri se loti takega posla v nepoznanem in nepreiskanem kraju je ta, da mu vešči cascarilleri okolico pregledajo in prouče. Drvarji morajo prodirati skozi goščo
na vse strani ter preudariti, do katere meje je vredno, da se gozd v delo vzeme. To proučavanje je najvažnejši del vsega podjetja. Ljudje, kateri se na ta posel pošiljajo morajo biti zanesljivi in potrpežljivi, ker so po njihovem izvestju delajo računi, kako hoče celi posel uspevati. Ako se ogled povoljno izvrši, potem je prva skrb, da se naredi steza do tistega mesta, katero hoče biti središče daljnega posla. In od tega časa postane ves obljižnji gozd, po katerem steza vodi, tako rekoč lastnina tistega delavca, in nobeden drug cascarillero ne sme tam delati.
Ko majordom s svojimi drvarji dospe v bližino tistega kraja, kjer se hoče delati, koj odbere prikladno mesto, kjer napravi potrebno naselišče. Gleda pa, da bi se nastanil, če le kaže, blizu studenca ali potoka. Tu dade koj postaviti kolib, v katere zloži hrano in potem tudi lubje. Ako vidi, da bode treba vstati dalje časa na istem mestu, koj prekoplje toliko prostora, da posadi koruze in sočivja. Skušnja je pokazala, da delo najuspešnejše napreduje, če imajo delavci vedno dovelj živeža pri roki. Drvarji se razkrope po gozdu, in vsak nosi seboj živeža za več dnij, pa tudi odejo mora seboj jemati. Ti ljudje dosta trpe, v enej roki drže sekiro ali dolg nož, da si pot klestijo, ali premagujejo druge zapreke, ker nevarnosti jim groze od vseh stranij.
Kinovci navadno raztreseni rasto, le tu pa tam se dobe večje ali manje skupine. Zato je pa težava drvarju preden osledi pojedine kinovce mej gostim drevjem. Ako drevo stoji na takem mestu, da mu more krošnjo opaziti? potem je že poišče. Na roko mu gre lahno svetlikanje, ki je imajo nekatere vrste kinovcev, nenavadna boja perja, pa silna množina cvetja. Ako pa oko ne more videti krošnje, potem drvar ogleduje debla, in po skorji pogodi drevo. Drugokrat drvarja pripelje na sled listje, katero po tleh leži. Zanimivo je motriti Indijanca pri tem poslu, kako lazi po ozkih presekah, kako z očmi bode po perju, kako voha po zemlji, kakor zver po plenu, in kako naposled začne poskakovati, kedar se mu zdi, da je našel zaželeno drevo. No ni vsak pot cascarillero srečen pri iskanju. Dosta potov se vrača prazen domov, ker mu je živež že pošel. Drugokrat naleti že na robu gozda sledove drevju, ali kaj, ko ga od drevja deli silno brezdno, ali brza reka. Pridejo celi dnevi, preden pride do zaželenega predmeta.
Da delavec dobi več in boljega lubja poseka drevo prav pri korenini, in pazi, da se mu nič ne poškoduje. Ker je najbolje lubje tisto, katero je bolj pri tleh, zato delavec odkoplje prst okoli drevesa. Če je tudi drevo posekano, vender koj ne pade na tla, ker je v višini drže mnoge plezalke in krošnje sosednih dreves. Jaz sam sem posekal lepo drevo, da bi dobil njegovo cvetje, in četudi sem posekal še tri sosedna drevesa, vender se kinovec ni premaknil Kedar drevo pade, oklesti se, otolče in skorja s četkami očisti. Potem se zarežejo zareze, da se ve, na koliko jermenov ali ploč se bode deblo ogulilo.
Sušenje lubja je dvojno. Drobno lubje z vej in drobnih debel, katero prihaja na trg z imenom „canuto/
Poučni in zabavni del.
I8
polaga se kar na solnce, kjer se samo ob sebi zvije kakor cev. Lubje od debelejih debel prihaja na trg v obliki ravnih ploč, katerim vele „tabla," :ali „plancha". Tako lubje pa se mora posušiti pod pritiskom, ker bi se sicer tudi kolikor toliko zvilo. Zato je najpreje za malo časa na solnce pokladajo, a potem v kupe zlože in ob-lože. Drugega dne se ploče zopet polože na solnce, in potem v kupe; tako delajo več dnij.
Kedar je lubje posušeno, cascarillero še ni gotov s svojim delom, sedaj še le ga čaka najhujše delo, ker se mora lubje znositi v mesto. Drvarji s težavo ležijo po po ozkih presekah, in človek si še misliti ne more, ako ni videl, kako utrudi tako delo. Videl sem kraje, kjer so lubje nosili po 15 do 20 dnij, in ko sem videl plačo, katero so delavci za delo prejeli, nisem se mogel naču-diti, da se sploh more dobiti delavec za tako težko delo in tako pičlo plačo.