^m-
&14fa tefrM
& Jr <&'&■'&
liy jP
V tem zmešanem času, ko se razblinjajo iluzije o demokraciji in kakovosti strankarskega pluralizma, ko se slovenska vlada poslužuje boljševističnih metod uveljavljanja svoje dominacije nad parlamentom, ko očitno ne zna izmeriti pravega razpoloženja med delavci, ki vse težje preživljajo svoj vsakdanjik, se bojijo za skorjo kruha, in to črnega, ki jim še ostaja, če so v službi in morebiti niso ravno na spisku presežnih delavcev, svobodnim sindikatom ni preostalo drugega, kot da za 10. september skličejo splošno stavko vseh slovenskih delavcev. Na 3. seji sveta ZSSS so razčlenili gmotni in socialni položaj slovenskega delavstva, njegovo bedo in črno perspektivo, če bo slovenska suverena država delala tako, kot je delala doslej. (Stališča in ugotovitve objavljamo na 4. strani.) Dejstvo je, da sindikalne zahteve, pa naj gre za kolektivno pogodbo, za urejanje delovnopravne zakonodaje, za sindikalno lastnino in tako naprej, zaradi nenormalne geografije slovenskega parlamenta v ta dom, ki povsod po svetu velja za resno in avtoritativno inštitucijo, ne morejo. Odločitev svobodnih sindikatov, da slovenske delavce pozove k splošni stavki, je zato povsem razumljiva in pričakovana poteza, ki bo bržkone mnogim v tej družbi odprla oči in jim dokazala, da je teoretiziranje o legitimnosti jalov posel.
Marjan Horvat
Glasilo Svobodnih sindikatov Slovenije
Glavni urednik Franček Kavčič Odgovorni urednik Marjan Horvat
Ljubljana, 20. julija 1990 številka 30, letnik 49, cena 9 dinarjev
Demosova oblast se utrjuje
stran 3 Doklej krošnjarjenje namesto programov
Bodo bedne plače omogočile razvoj	3	Kdo (ne) vlada v Lendavi	8-9
Celo najbolj okoreli kapitalisti ne delajo tako	4	Na lažeh se ne gradi politike	11
Akrobacije s pokojninskimi zakoni	6	Borza dela	14
Svet Zveze svobodnih sindikatov Slovenije je na svoji 4. seji dne 17. julija 1990 ob obravnavi ekonomskega, gmotnega in socialnega položaja
________	_________ delavcev in njihove pravne varnosti v Sloveniji ocenil, da dosedanja
prizadevanja sindikatov dejavnosti Slovenije, območnih organizacij in Zveze svobodnih sindikatov Slovenije za varovanje in zboljševanje ekonomskega, gmotnega in socialnega položaja ter pravne varnosti delavcev po normalnih poteh in s sodelovanjem med državo-vlado in parlamentom, gospodarsko zbornico in sindikati kot partnerji v socialni državi niso bila uspešna oz. niso dala nobenih rezultatov. Zato svet Zveze svobodnih sindikatov Slovenije	razglaša
splošno stavko delavcev v Republiki Sloveniji
10. septembra 1990
1.
Svet Zveze svobodnih sindikatov Slovenije se preoblikuje v stavkovni odbor, ki bo skladno s stavkovnimi pravili vodil splošno stavko delavcev v Republiki Sloveniji dne 10. 9.1990.
2.
Svet Zveze svobodnih sindikatov Slovenije kot stavkovni odbor nalaga predsedstvu ZSSS:
-	da vodi organizacijsko in vsebinsko pripravo najavljene splošne stavke delavcev v Republiki Sloveniji;
-	da skupaj s sindikati dejavnosti Slovenije in drugimi oblikami območnega organiziranja sindikatov zagotovi vse potrebno za seznanitev članstva in za udeležbo v stavki;
-	da na podlagi na tej seji sprejetih stališč in zahtev opredeli konkretne zahteve ob splošni stavki, kjer naj bodo posebej poudarjene kolektivne pogodbe, vprašanja dela in socialne varnosti ter varstva delavcev in jasno opredeljene zahteve do skupščine, vlade in zbornice.
3.
Svet Zveze svobodnih sindikatov Slovenije zadolžuje svoje predsedstvo in sindikate dejavnosti Slovenije, naj se skladno s konkretno opredeljenimi zahtevami v času do stavke pogajajo o uresničitvi posameznih zahtev z vlado, skupščino in zbornico ter o doseženem poročajo svetu ZSSS kot stavkovnemu odboru.
4.
Splošna stavka bo potekala hkrati s stavko delavcev v kovinski in elektroindustriji Slovenije.
Predsednik sveta ZSSS: Miha Ravnik
Albert Vodovnik:
Ta vlada sili
kovinarje v stavko
»Sodeč po odgovorih, ki smo jih dobili na naše pobude in zahteve, je možno samo dvoje: ali so v tej vladi resnično nesposobni ljudje ali pa gre za dejanski poskus zanikanja sindikata! Ljudje v vladi so si prisvojili oblast, o delavcu pa niti besede...
Zato smo se kovinarji odločili za stavko. Stavkali pa bomo zoper to vlado, ker zahtevamo, da v Skupščini Republike Slovenije posebej obravnavajo položaj kovinske in elektroindustrije, in zato, da omenjena skupščina umakne zakon o izplačilu osebnih dohodkov, sredstev za neposredno skupno porabo in sredstev za prehrano delavcev med delom ter omogoči podpis kolektivne pogodbe. Zahtevamo, da ustvarijo normalne pogoje, ne pa da zahtevajo nenormalno povišanje stanarin in komunalnih prispevkov.
Naša stavka je uperjena tudi proti Gospodarski zbornici Slovenije oziroma proti strokovnim združenjem, kot se zdaj imenujejo. Zahtevamo 40-urni delovni teden, 600 DEM (brez dodatkov za prevoze na delo in prehrano med delom) ter najmanj 22 dni dopusta.
To so naše osnovne zahteve, o drugih pa se lahko še pogajamo. Kaže, da nas ta struktura in ta vlada po naši oceni ne bo priznavala, dokler se ji ne bomo učinkoviteje postavili po robu. S svojim ravnanjem nas kovinarje prav sili v stavko. In če jo hoče, jo bo tudi imela...«
(iz razprave na svetu ZSSS)
js
Vladi kot
usmerle»alki plač
Novi intervencijski zakon o osebnih dohodkih, ki ga je pred kratkim sprejela zvezna skupščina, bi v Sloveniji brez našega lastnega, republiškega zakona, ki bo nekaj »pravil igre« popravil, povzročil precejšen padec plač. Tako ocenjuje slovenska vlada in dodaja, da njen zakon najslabše učinke zveznega zakona popravlja, obenem pa tako kot dosedaj bolj »mehko« prilagaja rast plač zmožnostim gospodarstva.
Slovenska vlada pozdravlja možnost, da podjetja del osebnih dohodkov izplačujejo bodisi v obveznicah ali internih delnicah (pri čemer se bolj ogreva za delnice), saj se s tem povečuje likvidnost gospodarstva in tako tudi nastajajo možnosti, da bi se restriktivna monetarno kreditna politika omilila. In še nekaj: novi intervencijski zakon je zapolnil pravno praznino, ki je zazijala, ko je prenehal veljati intervencijski zakon o plačah, uveljavljen lanskega decembra.
Opozarja pa, da je izdajanje delnic ali obveznic smotrno le, če podjetje pozitivno posluje. Vprašanje pa je, koliko podjetij bo upoštevalo to priporočilo. Izvršni svet tudi ugotavlja, da bo zakon v posameznih podjetjih zaviral samostojno vodenje politike osebnih dohodkov. Največji kamen spotike med zvezno in republiško zakonodajo pa je vsekakor previsoka rast plač v Sloveniji v preteklega pol leta, glede na zvezno zakonodajo seveda. Stvar je v tem, da je republika z republiškim zakonom dovolila, da so podjetja izplačevala zajamčene osebne dohodke; takih je bilo v maju že tri četrtine podjetij, saj so take plače od tistih, ki jih je dovoljeval Markovičev intervencijski zakon, višje za kakih 30 odstotkov. Da ne bi plače zdaj padle še bolj, kot bodo sicer, so lahko osnova za izračun poprečnega polletnega OD zajamčene plače. Toda hkrati slovenska vlada terja preprečitev nadaljnje rasti najnižjega osebnega dohodka, ki zagotavlja materialno in socialno varnost delavcev.
Republiški zakon naj bi zagotovil tudi doseženo raven plač pri izgubarjih in negospodarskih organizacijah (pri vseh, kjer zvezni zakon terja znižanje).
R. B.
Enodimenzionalni Stanič
Izjava o Kosovu
Protestiramo zaradi kršenja človekovih pravic in vrednot, teptanja dostojanstva, zaradi kršenja svobode in demokracije, zaradi preziranja pravic delavcev iz dela in delovnega razmerja, zaradi preganjanja ter šikaniranja stavkajočih in zaradi omejevanja organizacijske in akcijske svobode sindikatov, administrativne prepovedi njihovega delovanja.
Zveza svobodnih sindikatov Slovenije podpira prizadevanja in solidarizira s prizadevanji neodvisnega sindikata na Kosovu, ki skuša z legitimnimi sredstvi zavarovati človečanske vrednote, ki vzpostavljajo civilizirano in demokratično družbo ter državo.
Svet Zveze svobodnih sindikatov Slovenije
Milan Kučan, predsednik predsedstva Republike Slovenije, in člani predsedstva so sprejeli delegacijo sveta Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, ki jo je vodil sekretar Rajko Lesjak. Predstavniki svobodnih sindikatov so člane predsedstva seznanili z oceno položaja delavcev v teh vse hujših časih. Člane predsedstva so tudi seznanili z zahtevami, ki jih je sindikat postavil republiškemu izvršnemu svetu in Gospodarski zbornici. Beseda je tekla tudi o vzrokih, zakaj sindikati za 10. september napovedujejo in pripravljajo splošno stavko. Predsednik Kučan in člani predsedstva so sindikatom obljubili, da bo predsedstvo priporočilo republiški skupščini, naj obravnava stališča in zahteve svobodnih sindikatov, izvršnemu svetu pa, naj čimprej začne pogovore s sindikati.
Nenormalna
normalnost
Niti ni minilo tako veliko časa od takrat, ko smo v »Delu« lahko prebrali pogovor našega nekdanjega novinarskega kolega, sedaj pa vrhovnega oblastnega informatorja Staneta Staniča - če se ne motimo, se je pogovarjal z Vojkom Flegarjem -, v katerem je opisal svojo novinarsko pot in tožil o krivicah, ki mu jih je prizadela oblast. Ne spomnim se natančno, toda najbrž je moral Stanič kot vodja beograjskega dopisništva »Dela« ne tako dolgo tega kaj napisati tudi o enodimenzi-onalnosti resnice v Srbiji, ki jo poosebljata vodilna moža zloglasne »Politike« (nekdaj sinonima za svobodno novinarstvo, kjer smo imeli tudi Slovenci prste zraven) in beograjske televizije, Žika Minovič in Duško Mitevič.
Isti Stane Stanič, zastopnik pravih liberalcev v vladi, je na zadnjem zasedanju prve svobodno in demokratično izvoljene skupščine »mrtvo-hladno« povedal, da smo novinarji sicer res pomagali uveljavljati parlamentarne razmere, da pa smo vzgojeni v prejšnjih razmerah, zato je zagovarjal predlog zakona o dopolnitvah predpisa o pooblastilih in halogah družbenopolitičnih organizacj. Manj zapleteno povedano je to zakon, po katerem ustanoviteljske pravice do informativno političnih časopisov, katerih ustanoviteljica je bila SZDL, prenašajo na izvršne svete ustreznih družbenopolitičnih skupnosti. In še bolj preprosto: glavne urednike naj bi postavljal izvršni svet.
Če sploh prezremo zavajanje, ki je v bistvo problema mešalo delitev lastnine, je lomastenje po trgovini s porcelanom, s kakršnim nam postreže nova vlada ob vsakem skupščinskem zasedanju, nekaj, kar bi sedanja pozicija, ko je bila še opozicija, napadla s huronskim vpitjem in prepričala (konzervativno) Slovenstvo, da gre za strahotno zlorabo in manipulacijo. Danes pa so ti zapriseženi demokrati, subtilni indikatorji vseh drobnih krivic - žal moramo tudi Staniča prišteti zraven - pripravljeni pogoltniti nez-
nansko prevelike cmoke in pri tem kazati silno zadovoljen in miren obraz.
Kar je preveč, je preveč. Če gre za medijski puč, za njihovo discipliniranje, za hoteno drugačno enodimenzi-onalnost in če imajo vzroke za to, potem naj se tega nikar ne bojijo povedati. Nikar naj se ne skrivajo za prozornimi izgovori, kot je bil - na liniji istih hotenj - tisti, da predsednica vrhovnega sodišča nima doktorata! Za vrabca bi še razumeli, da hoče biti golob. Jastrebi pa nikoli niso skrivali, da so jastrebi, pa tudi če bi se hoteli delati golobe, bi jih vrabci kaj hitro spoznali.
Igor Žitnik
Kdo v skupščini v resnici predstavlja koga? Zasedanje skupščine države Slovenije je bilo še najučinkovitejše pri sprejemanju zakonov po »hitrem« postopku! O vsem drugem, tudi o dnevnem redu, so poslanci razpravljali ure in ure po načelu kdo bo koga...
JS., slike: Sašo Bernardi
Lojze Peterle, prvi mož slovenske vlade, je imel v skupščini »nekoliko nenormalen« nastop, »ker zadeve v tej deželi niso normalne«. Če bi bile, bi bil zastopal normalen program neke normalne vlade. Tako je rekel, in če bi sodili po prvem vtisu, mu celo čebelarji in tisti, ki igrajo badminton, niso pretirano zamerili, četudi jih je javno zabrisal (vse njim podobne tudi) iz programa. No, ne iz programa, iz usmeritev, ker »bi se lahko osmešili, če bi šli s podrobnostmi predaleč, ko morajo reagirati dnevno na zadeve, ki niso predvidljive vnaprej«.
Požel je simpatije, četudi so se nekateri spraševali, ali se je morda skregal s svojo lastno vladno posadko, saj je trdil, da tisti, ki radi rabijo besedo takoj ali besedo hitri postopek, z njegovim govorom ne bodo zadovoljni, ker lahko takoj naredimo zelo malo, hitro pa tudi ne prav veliko. Nekatere poteze so prinesle celo škodo, ker smo se jih lotili preveč na hitro. Iskreni »bodimo samokritični« je morda vžgal, pa ne za dolgo, saj poslanci niso mogli preprosto spregledati, da jim je prav vlada želela na hitro vsiliti kopico zakonov, tudi take, ki se na poti iz tiskarne še niso uspeli ohladiti.
Vseh zamer vlada še ni slišala, na tisto, ki je starejša od te ali one politike in ki je preživela prene-katero vlado, pa poslanci niso pozabili. Stane Kavčič jo je takole zaupal svojemu dnevniku: »Mi Slovenci pa smo mojstri dvojnega političnega življenja. Enega za boga, cesarja in kralja; drugega
zase in za svoj kruh vsakdanji; tega za stranke, onega za osebno neuradno rabo. Njim: Živio! Aleluja! Hura! Sebi: mir! Kaj hočeš, tako je pač! Taki smo, domovine sinovi! In vrag naj jih (namreč njih) vzame! Samo v izjemnih primerih, kadar prekipi, ta dvojnik odpade... Potem pa zopet naprej po starem. Recept ohranitve? Model eksistence.« Časi so izjemni, pravilo, hiti počasi, več kot na mestu, le da ga je več v govorih kot v dejanjih. Stavek »Danes gre za čas, ko se moramo pogovarjati o preživetju« je skupen tako Markoviču kot Peterletu; kaj imata sicer skupnega, lahko ugibamo. Če so se torej zlasti poslanci tistega zbora, ki se mu še kar pravi zbor združenega dela, zadrževali pri tisti tretjini programskih usmeritev, ki jo je vlada posvetila gospodarstvu, so morda nekoliko preveč zanemarili onega prvega - država Slovenija. Seveda ta ne more brez gospodarstva, brez prebivalstva, ki ve, da si bo lahko zaslužilo za kruh, ki ve, da so težave rešljive. Toda le malokdo je razvojno denarno plat medalje povezal z vprašanjem, v kakšnih okoliščinah. Prišel je čas, pa naj mu rečemo, da je normalen - konec koncev ga živimo - ali ne, ko je vprašanje scenarija in cene tisto, brez katerega ljudje preprosto ne morejo brezmejno zaupati komurkoli. Tudi svoji novi vladi, pa naj ji še tako prizanesljivo priznavajo, da se ima pravico učiti tudi kak mesec dlje, saj se je lahko tudi stara oblast učila celih štirideset
Jelka Zupančič
Kam se novi slovenski oblasti tako mudi
Slovenski vladi ali vladajoči koaliciji, ali samo nekaterim skupinam znotraj nje, skratka - slovenski oblasti se, sodeč po vrsti zakonov, ki naj bi jih sprejeli po hitrem postopku, zelo mudi. In to kljub opozarjanju predsednika vlade, da naglica ni najbolj zdrava. Ali pa ta naglica ni zdrava samo tam, kjer dokazovanje moči ni dovolj, kjer je treba pokazati tudi znanje, razum in strokovnost? Kdo bi vedel? Dejstvo pa je, da skuša vlada zdaj na hitro preprečiti tisto, kar se je že zgodilo - namreč formalno osamosvajanje medijev. In zato je hitri postopek pri tem, kot pri nekaterih drugih zakonih, nerazumljiv. Če bodo ti zakoni veljali retroaktivno, potem je pač vseeno, ali jih sprejmejo danes ali čez štirinajst dni. Ni namreč dvoma, da bi bili ti m taki zakoni sprejeti tudi v normalni proceduri, kajti Demosova klubska disciplina zgledno de-luje.
Zakaj torej taka naglica ob na videz nepomembnih zakonih in'zakaj tolikšno provociranje opozicije in dobršnega dela javnosti? Morda prav zato, da bi najbolj glasni krogi v Demosu zadrževali to disciplino. Kajti s tem, ko opozicijo silijo h glasnim protestom, s tem pa k homog .nizaciji - se homogenizirajo tudi znotraj vladajoče koalicije.
Hkrati pa lahko ti taktični manevri prinesejo še dolgoročnejšo korist, ki pa zna biti usodnejša za mlado slovensko demokracijo. Ta je mlada in nestabilna tudi zato, ker še vedno nima utrjenih univerzalnih demokratičnih pravil igre, ker ta pravila šele nastajajo. Možnosti zlorab ali »friziranja« teh pravil po lastni meri so zato toliko večje in morda se nekateri krogi znotraj vladajoče koalicije tega predobro zavedajo. Do absolutne oblasti manjka prav malo. Združevanje zakonodajne in izvršne oblasti dopušča že ustava, osvojiti je treba še sodno oblast, ki so se je lotili na samem vrhu - potem pa gre tako ali tako po teoriji domin. Na tapeti so tudi domnevno »rdeči direktorji«, pri čemer poslovni rezultati sploh niso pomembni; in da govorice o labodjem spevu novinarjev in urednikov ne bi bile izrečene v prazno, je zdaj na vrsti še zakon o prehodu ustanoviteljstva časopisov na izvršno oblast, v katerem pa lahko pričakujemo še zakon o RTV. Cilj je kajpak vpliv na medije.
Zadeva je enostavna; tri najpomembnejše stebre oblasti je mogoče zlepiti pod firmo pluralizacije, gospodarstvo in medije pa v interesu zaščite 'družbene lastnine, pa čeprav gre dejansko v prvem primeru za obliko absolutizacije oblasti, v drugem pa za privatizacijo družbene lastnine. Vse skupaj, absolutna oblast plus ekonomska moč plus mediji pa je totalitarizem, če to hočemo ali ne. Take igre so nevarne, pa naj za njimi stojijo še tako dobri nameni; tako ali drugače obarvana oblast.
Drago Balažič
Član predsedstva sveta ZSSS Jože Šketa na 4. redni seji sveta ZSSS
Preživeli bodo, če bodo oslabili moč sindikata
Z današnjo sejo Sveta ZSSS želimo opredeliti naše poglede in zahteve do socialnega in gmotnega položaja delavcev v sedanjih gospodarskih razmerah. Gospodarska gibanja, ki se kažejo v zmanjševanju proizvodnje, hitri rasti brezposelnosti, zmanjševanju kupne moči, nelikvidnosti gospodarstva, restriktivni monetarni in kreditni politiki, rasti življenjskih stroškov, povečanem obsegu števila stečajev, izgubah, nizkih osebnih dohodkih in rasti drugih negativnih pojavov in gibanj, kažejo na stopnjevanje procesa gospodarske recesije in s tem na bistveno poslabševanje gmotnega in socialnega položaja delavstva. Vse bolj se poslabšuje varnost zaposlitve, pri tem pa ukrepi tekoče ekonomske politike in nova zakonodaja vse bolj polarizirajo odnos med delom in kapitalom in postavljajo delavca v klasični mezdni odnos. Njegova pravna varnost pa se vse bolj znižuje. Prehajamo v čas in odnose, ki spominjajo na začetke zgodnjega kapitalizma, pri čemer
bomo v ZSSS opredeliti naš odnos do razmerij in položaja delavcev kot tudi načine našega delovanja, metod in pritiskov, ki jih bomo sprožali. Že danes je jasno, še bolj pa bo po uveljavitvi nove zakonodaje, da se za varovanje delavca ne bo zavzemal nihče več razen sindikata, pa še ta se bo moral za sleherno pravico trdo pogajati ali pa nastopati z drugimi oblikami pritiskov, če bo želel biti pri tem učinkovit. Zato danes ne smemo mimo ugotovitve, da je zaradi gospodarskih, likvidnostnih težav ogrožen že vsak tretji delavc v gospodarstvu Slovenije, da bo zaradi stečajev in drugih razlogov konec tega leta brezposelnih preko 60.000 delavcev, da bodo ob padcu družbenega proizvoda in proizvodnje ponovno padli realni osebni dohodki, da bo ob napovedanih, ponekod pa tudi že uveljavljenih podražitvah komunalnih storitev in stanarin dodatno prizadet standard delavcev. V takih razmerah ni čudno, da je potrpežljivost delavcev na skrajni meji tolerance, saj jih v številnih
podjetjih obremenjujeta brezperspektivnost in socialna ogroženost. Pri tern pa se deklarirano pravno, ekonomsko in socialno varstvo delavcev, ki ga je zvrhan koš v programih političnih strank in institucij države, vse bolj umika dejanski praksi brezpravnega položaja delavcev, ki ga podpirajo ukrepi tekoče ekonomske politike, program zvezne in republiške vlade, da o novi zakonodaji sploh ne govorim. Ta praksa pa je za delavca tako restriktivna, da je vprašanje, kako bo jutri živel oziroma preživel svojo družino. Na eni strani imajo avtorji novega ekonomskega sistema polna usta priznavanja trga, ki bo rešil zablode preteklosti, po drugi strani delavcu ne priznavajo cene njegovega dela, ki naj bi bila vsaj tolikšna, da bi lahko dostojno živel. Zato se plače administrativno omejujejo, zato ni pripravljenosti, da bi se za ceno dela in druge pravice delavcev pogajali, zato se zavrača legitimnost pogajalcev in kolektivnih pogodb, kljub sprejeti zakonodaji. Zakaj takšen razko-
Demosova oblast se utrjuje
Tudi sindikat soustvarja izredne razmere
Na drugem julijskem zasedanju slovenskega parlamenta smo slišali marsikaj, česar si niso želeli niti ministri Peterletove vlade niti poslanci Demosove parlamentarne večine. Besede poslancev opozicije o nezakonitostih in neustavnostih posameznih točk dnevnega reda in vsebine zakonskih aktov so bile prepričljivejše kot argumenti predlagateljev in utemeljiteljev izrednega stanja in nujnosti, da oblast ukrepa na podlagi izrednih pooblastil. Razprtije ob dnevnem redu so bile takšne, da se je v skupščinskih kuloarjih kar precej govorilo o možnostih, da vlada vzame v svoje roke nekatere zadeve, ki so zdaj v pristojnosti parlamenta.
Poslanci iz strank na oblasti in opozicije so enotno ugotavljali, da je kriza oziroma izredno stanje predvsem v gospodarstvu in deloma tudi v družbenih dejavnostih. Debata o spornih točkah dnevnega reda v vseh zborih parlamenta pa je dokazala, da vlada in njene izpostave ne izsiljujejo dnevnega reda in predpisov, ki bi urejali zadeve v gospodarstvu, temveč le ukrepe, ki bi utrdili oblast oziroma možnosti za delo protikomunističnih strank.
Zveza svobodnih sindikatov je po volitvah prvič dobila možnost udeležbe na seji parlamenta. Izprosila si jo je z napovedjo splošne stavke za 10. september (odpovedala se je zamisli o demonstraciji delavcev pred skupščinskim poslopjem) kot tudi z zahtevo za sprejem zakona o kolektivnih pogodbah in z drugimi zahtevami za večjo socialno varnost delavcev. Lojze Peterle je v svojem ekspo-zeju naštel elemente izrednega stanja, ki vladi onemogočajo, da bi pripravila pravi program, in zaradi česar je pripravila le programske smernice. Začel je z 225 podjetji, za katere so na začetku mandata zvedeli, da so pred stečajem, nadaljeval z zakonodajo, ki je bila pisana na kožo prejšnjim oblastnikom, ter poslancem omenil tudi pismo zveznega predsedstva, kjer znova grozi z varstvom
ustavnosti in zakonitosti. Zatem pa je kot element izrednega stanja omenil tudi sindikat, ki namesto tega, kar je delal prej (ozimnica, kultura, rekreacija), zahteva plače, ki jih iz svojih moči slovenska dežela delavcem ne more nuditi. Glede na to, da takšne plače zahteva le Zveza svobodnih sindikatov, je torej prvi minister sindikalistom Svobodnih sindikatov priznal, da so predstavniki edinih sindikatov, s tem pa tudi, da so edina prava opozicija oblasti, ki se še ni izkopala iz porodnih težav.
Lojze Peterle je bil v poskusu, da bi utemeljil programske smernice in nezmožnost priprave vladnega programa, toliko zmehčan, da je priznal, da je vlada delala tudi napake, ker je brez potrebe ob posameznih zadevah preveč hitela. Na to Peterletovo ugotovitev so se kasneje sklicevali poslanci, ko so kritizirali pripravo dnevnega reda zasedanja parlamenta, in Miran Potrč, opozicijski prvak, je ugotovil, da so le tri od 40 predlaganih točk dnevnega reda v skladu z normalnimi postopki v parlamentu. Vse drugo so torej vlada in nekatere njene izpostave izsilile v razpravo in odločanje, ne da bi poslanci sploh imeli možnost spoznati vsebino odločitev, ki naj bi jih sprejeli.
Najbolj kričeč primer za ravnanje vlade je dan pred zasedanjem umaknjeni zakon o razlastitvi DPO, o katerem smo pisali in protestirali že v prejšnjih številkah. Ta zakon je vlada zaradi spornosti umaknila z dnevnega reda in ga nadomestila z neznankami v dveh novih zakonih, ki pa jih poslanci sploh niso poznali in so za njihovo vsebino zvedeli iz časopisov. Tema zakonoma so poslanci nasprotovali in skušali preprečiti njuno uvrstitev na dnevni red po hitrem postopku. Opozicijski poslanci so bili uspešni le v zboru združenega dela, povsem neuspešni pa v DPZ in zboru občin, kjer samodejno deluje Demosov glasovalni stroj.
rak med deklariranim in dejanskim? Vprašanj, ki se nam pojavljajo, je mnogo, odgovor pa je samo eden. Vladavina oblasti bo preživela le, če bo razbila in oslabila moč in vlogo sindikalnega gibanja. Le tako bo lahko delavca postavila v položaj, ko bo ponižno izvrševal zaupano mu delo in bo hvaležen tistim, ki so mu ga omogočili. Pri tem pa naj bi bila kakršnakoli revolucionarnost delavcev v zahtevah za izboljšanje njihovega položaja pospremljana na cesto z delovno knjižico v roki. Da je tako, nam potrjuje obrazložitev predloga sprememb zakona o podjetjih, ki pravi, da je pomembna intencija zakona razširitev pooblastil direktorjev, odločanja na področju kadrovske politike in odprava samoupravnega odločanja delavcev. Če k temu dodam program izvršnega sveta Republike Slovenije, ki je sicer zbirka korektno zastavljenih ciljev, v kasnejši razčlembi pa ne daje odgovorov na najpomembnejša vprašanja gospodarskega in socialnega razvoja, je zaskrbljenost nad usodo delavcev toliko bolj upravičena. Iz programa ni razvidno, s kakšnimi instrumenti bo izvršni svet uravnaval učinkovit gospodarski sistem, sistem javnih financ in socialno politiko, ki se deklarira kot element razvojne politike Slovenije. Razvojna politika Slovenije ni opredeljena s predvidenimi materialnimi viri na makdo ravni, kakor tudi ne po dejavnostih. Kakšne so naše možnosti za razvoj, iz programa, ni razvidno, zato poudarjanje uveljavljanja tržnega gospodarstva v mednarodnem prostoru izzveni bolj kot pobožna želja. Lasten sistem javnih financ in spremembe
sistema nimajo, razen nekaterih delnih ciljev, nobenega realnega pokritja, zato so vprašljivi tudi predvideni učinki. Prav tako ni jasno, kako bo vsaj delno razčlenjen davčni sistem vplival na spodbujanje gospodarske rasti in blažitev socialnih pretresov. Poleg vrste drugih nejanosti pa je očitek programa upravičen, če izpostavimo dve trditvi:
1.	Pravno ureditev, ki bo temelj in pogoj za uveljavljanje tržnega gospodarstva, namerava izvršni svet izdelati v obdobju desetih let;
2.	Za prednostno nalogo je izvršni svet postavil sistem javne uprave, torej uprave pred problemi gospodarstva. Prav tako je nesprejemljiva trditev, da bo izvršni svet zahteval od gospodarstva izdelane projekte prestrukturiranja, namesto da bi se tudi sam vključil kot usmerjevalec družbenega razvoja.
Tisto kar posebej moti, pa je to, da je v programu zapisana vrsta pozitivnih načel, ki pa jih praksa zadnjih dveh mesecev povsem demantira. Na primer: na eni strani v programu deklarirane kolektivne pogodbe, po drugi strani omejitev rasti neto osebnih dohodkov ob razbremenitvah bruto osebnih dohodkov. Ob vsem, kar se dogaja, je vse bolj jasno, da moramo v ZSSS začeti sprožati aktivnosti in uporabljati pritiske, ki bodo institucije političnega sistema prisislile k drugačnemu odnosu do vprašanj, ki zadevajo delavčev gmotni, socialni in pravni položaj, in drugačnemu ravnanju. To delavci od ms tudi upravičeno pričakujejo.
V parlamentu so bile velikokrat uporabljene in zlorabljene ocene o izrednih razmerah oziroma izrednih ukrepih. Vprašati se moramo, koliko so izredne razmere, ki so najbolj konkretizirane v gospodarskem razsulu, podedovane od 45-letne neuspešne vladavine komunistov in koliko so tudi plod porodnih krčev nove oblasti in tudi njenih napak. Nekaj izhodišč za odgovor na takšno vprašanje je ponujal že nesprejeti dnevni red zasedanja parlamenta, še več pa so jih razgrnili poslanci v svojih razpravah in vprašanjih. V ta kup vprašanj zanesljivo spada zakon o moratoriju za sečnjo gozdov v družbeni lasti, ki je bil izsiljen na prejšnjem julijskem zasedanju parlamenta in katerega bo morala vlada kmalu popraviti ali plačati
Programske smernice Peterletove vlade so kljub pojasnjevanju in utemeljevanju izrednega stanja in nujnosti pragmatičnega ukrepanja ostale sporno vprašanje za poslance, ki so v parlamentu nastopali v svojem imenu, v imenu svojih volilcev in glede na razmere v svojih okoljih. Nesporne pa so seveda, ko gre za merjenje in uveljavljanje moči Demosove parlamentarne večine. Zato sprejem v dveh in nasprotovanje v enem zboru pomeni isto kot popolna podpora oziroma popolno nasprotovanje. Vlada bo, kot vse kaže, še naprej delala na podlagi predvolilnega programa in strankarskih obljub, in po programu sodeč bodo še vedno v ospredju politični cilji; glede gospodarstva in socialne varnosti pa bo okrepljena le
Na dnevnem redu parlamenta je bil tudi predlog svobodnih sindikatov za sprejem zakona o uveljavitvi kolektivnih pogodb. Izvršni svet ni podprl sindikalne pobude. Mogoče so tudi zato delegati v vseh treh zborih zahtevali umik premalo proučenega in po njihovem mnenju nepotrebnega zakona. Te zahteve so takoj uveljavili v DPZ in zboru občin, nekaj možnosti za uspeh sindikalne pobude je bilo le v zboru združenega dela. Jože Šketa je skušal poslance prepričati o potrebnosti zakona tudi s tem, da je citiral mnenje vlade o nujnosti podpisa kolektivnih pogodb. Sindikat so podrli tudi posamezni poslanci. Naj omenimo Jožeta Arzenška in Staneta Brgleza. Odločilen zasuk pa je verjetno prispeval Marjan Starc, direktor Mchano Izola, ki je dejal, da je pred nami nov inflacijski pohod in da nekontrolirane in visoke plače povsod po svetu najbolj spodbujajo inflacijo.
Glede na pogoje, ki jih je za nadaljevanje pogajanj o splošni kolektivni pogodbi postavila Gospodarska zbornica, je vse bolj jasno, da ta ne more biti podpisana. Sindikatu ostaja začasno le sindikalna lista, s katero bo zahtevala povečevanje najnižjih plač, in seveda že najavljena grožnja s septembrsko splošno stavko. Njen uspeh pa nakazujejo že stavke, ki se te dni vrstijo v številnih slovenskih podjetjih.
ceno za škodo, ki jo povzroča. Tudi kompleks vprašanj o suverenosti slovenske države, razglasitev deklaracije o suverenosti Slovenije spada med poteze, o katerih se bodo kopja še naprej lomila.
Najbolj pomenljiv dokaz je spornost sklepanja o neudeležbi slovenskih delegatov v delu zveznega zbora skupščine SFRJ, ki ga nova oblast ni upala objaviti v svojem Uradnem listu.
Utemeljitve za takšno mnenje ni treba iskati v Beogradu in v evropskih ter ameriških mestih, kjer so Peterle, Rupel in drugi pojasnjevali politiko in suverenost Slovenije. Dovolj je, da povemo, da je parlament sprejel pobudo za začetek postopka za sprejem ustave Republike Slovenije, kot jo je parlamentu predstavil Milan Kučan, predsednik slovenske države oziroma republike. Predsedniku je ploskala celotna velika skupščinska dvorana, četudi je dejal, da se nam ni treba več odločati za poteze, ki v Jugoslaviji niso sporne, in da moramo le uveljaviti suverenost, ki smo jo s septembrskimi ustavnimi spremembami dobili. Dodal je, da moramo omogočiti tudi drugim narodom, da bodo počeli isto kot mi in da se bodo z nami enakopravno sporazumevali o medsebojnih odnosih in skupnih interesih. Kučan je menil, da mora Slovenija ponuditi tudi predlog za konfederalno ureditev Jugoslavije, in Lojze Peterle, predsednik vlade, je v svojem ek-spozeju dodal, da tak projekt vlada že pripravlja. Ministrskega predsednika moramo omeniti tudi zaradi tega, ker je omenil, da bo treba plačati suverenost Republike Slovenije in vstop v Evropo.
Povedal je, da cena za oboje še ni znana. Omenil je, da bo cena za vstop v Evropo podreditev njenim standardom. O suverenosti v Jugoslaviji ali izven nje pa seveda nismo zvedeli nič več, kot je pred meseci povedal podpredsednik vlade dr. Jože Mencinger, ki pa zdaj v pogovoru za Delo že javno razmišlja tudi o možnosti svojega umika iz vlade.
tako imenovana gasilska služba. Zaradi napak in škandalov posameznih funkcionarjev vlada ne bo padla in zavarovala bo funkcionarje, ki se jim to dogaja. Demos je ta hip edina opcija in prav v njem se verjetno skriva še kaj od tistega, česar ni videti v režiji uradnih skupščinskih scenarijev in v nastopih poslancev in ministrov. Tudi v času, ko je vladala komunistična partija oziroma zveza komunistov, se je vedelo, da nekdo (z imenom in priimkom) v zakulisju odloča tudi o nerazumljivih in nesprejemljivih potezah. Zdi se, da tudi zdaj ne odločata ne Peterle ne Pirnat, še manj pa Bučar ali Pukl ali nerodni in nervozni predsednik družbenopolitičnega zbora. V ozadju je vsemogočni Demos, ki še nikoli ni imel javne seje in za katerega še danes ne vemo, ali je le gibanje za osvojitev oblasti ali sredstvo za discipliniranje novih in nebogljenih strank s strani idejnih tvorcev bivše opozicije oziroma sedanje nič kaj demokratične oblasti.
Franček Kavčič
'fai'—1|
Svobodni Sindikati W Slovenije
Novo vodstvo Gospodarske zbornice potrdilo dosedanjo politiko pri pogajanjih o splošni kolektivni pogodbi
Bodo bedne plače omogočile ____ razvoj?
V Gospodarski zbornici Slovenije je skoraj vse novo: imajo novega predsednika, novo širše vodstvo - upravni odbor, ki ni več izvršilni odbor, imajo nove predsednike strokovnih združenj in območnih enot. Toda njeno mnenje o politiki plač ali vsebini splošne kolektivne pogodbe se ni spremenilo niti za dlako. Volk je menjal dlako, ne pa svoje narave: tudi novi direktorji, ki sedijo v vodstvu zbornice, so vneti zagovorniki popravljanja razvojne usposobljenosti podjetij na račun plač delavcev. Delavcem ne bi plačali, niti če bi ti naredili več, kot je »normalno« (če bi presegli normo).
izvršilnega odbora GZ, ko je ta na zadnji seji v svojem mandatu pred dnevi obravnaval splošno kolektivno pogodbo in izdal znanih deset točk s stališči in predlogi nadaljnjih aktivnosti pri sklepanju splošne kolektivne pogodbe in kolektivnih pogodb dejavnosti. Zavrnil je predlog svojega člana Pavla Kunca (direktor Rudisa) oziroma njegovo vprašanje, zakaj naj ne bi sklepali panožnih kolektivnih pogodb. Niti podpredsednik GZ dr. Danijel Pučko ni prodrl s svojim predlogom, naj bi spremenili osmo točko stališč IO GZ tako, da bi »delavcu pripadal izhodiščni OD za normalne delovne pogoje in za normalno učinkovitost«, ne pa za povprečno delovno učinkovitost, kot je zapisano.
Izvršilni odbor je na omenjeni seji zavrnil sindikalne predloge trdeč, da splošne kolektivne pogodbe ni mogoče podpisati, ker jo je treba dopolniti s temile predlogi: da se rok za razvrščanje delavcev spričo zahtevnost tega opravila podaljša na 90 dni; presežki naj se ugotavljajo v organizacijski enoti, v kateri je presežek delavcev ugotovljen, in ne na ravni celotne organizacije. Zbornica bi rada uvedla pripravništvo tudi za dela od prve do četrte stopnje izobrazbe. Kandidat, ki ni bil izbran, naj bi smel videti od gradiva, na podlagi katerega je bila opravljena izbira, le tisti del, ki se nanaša na delovno dobo, strokovno izobrazbo in druga posebna znanja delavca. Dolžino odsotnosti delavca, ki se izobražuje v interesu podjetja, je treba uskladiti s sedanjo ureditvijo v splošnih aktih podjetij. Direktorji, člani IO zbornice, so bili tudi proti temu, da bi bili stroški prevoza na delo šteti za pravico. Hočejo, naj se ne vračajo v celoti, oziroma da so omenjeni kot možnost. Terjajo tudi, naj bi sindikat ne dajal soglasja, če bi hoteli v podjetjih zaradi slabega stanja znižati osnovne osebne dohodke za 20 odstotkov. In tu je že prej omenjena zahteva, naj pri izračunu izhodiščnega OD velja povprečna delovna učinkovitost, ter predlog splošnim združenjem, naj še ne podpisujejo panožnih kolektivnih pogodb, če to ni nujno potrebno oziroma če za to ni možnosti...
Novo vodstvo zbornice je te sklepe soglasno podprlo. Tako poskuša nadaljevati staro zbornično politiko potiskanja sindikata čimbolj na rob dogajanja, delavcem pa čimbolj priškrniti možnosti za pridobitev osnovne pravice (s kolektivno pogodbo) do kolikor toliko spodobnih osebnih dohodkov.
Je pa bilo na seji vseeno zanimivo, kajti mnenja sploh niso bila tako enotna, kot bi lahko sklepali po soglasju na koncu. Pri razpravi o izračunavanju izhodiščnega osebnega dohodka se je namreč zbor direktorjev že nagibal k sklepu - sprva ga je podprl tudi novi predsednik GZ Tomaž Košir - da bi uporabili pojem »normalna delovna učinkovitost«. Druga osnova, normalni delovni pogoji, niso bili niti za hip sporni. Toda takrat je Branka Fingušta, direktorja Metalne, ki se je prvi uprl predlogu dr. Danijela Pučka in medtem skoraj pogorel, odločno podprl Vladimir Sčurk, direktor Strojne tovarne Trbovlje, rekoč: »V kovinski industriji je položaj tak, da bi uporaba pojma 'normalni delovni učinek’ pomenila, da moramo plače dvigniti za kakih 20 odstotkov, česar pa niti zdaleč ne bi prenesli!« »Pri nas, v čevljarski industriji, je položaj prav takšen!« je dodal Franc Grašič, direktor Peka. Privid »strašnih« posledic za podjetja (in nemara tudi za položaje vodilnih v njih) je prisotne direktorje tako ohromil, da povsem razumsko reagiranje Pavla Kunca, češ zakaj bi morali nekomu, ki recimo za 15 odstotkov presega normo, plačevati, kot da jo samo dosega, ni naletelo na nikakršen odmev. Predsednik Tomaž Košir pa je pred tem že oblikovani predlog sklepa jadrno zamenjal s predlogom, da osma točka stališč zbornice ostane nespremenjena, da se torej izhodiščni OD izračunava na podlagi normalnih delovnih pogojev in za povprečno delovno učinkovitost.
Ta pa normalno niha,kot smo slišali v razpravi, od minus deset, petnajst odstotkov do plus dvajset, trideset. Razpon, pri katerem delodajalec ne reagira oziroma se plača ne spremenija, sega nekako od minus petnajst do plus petnajst, dvajset odstotkov... Skratka, še naprej bo enako, če bomo malo lenarili ali pa malo bolj^ pridno delali, kot je nujno potrebno. Direktorjem se zdi takšna toleranca precej manj nevarna kakor bolj natančno določena merila za delovni učinek.
Upravni odbor GZ je tako prepričan, da bi bila po njegovo preoblikovana splošna kolektivna pogodba sprejemljiva za vse dejavnosti, da je samo mimogrede pogledal stališče, ki so mu ga poslali svobodni sindikati Slovenije. Člani UO so bili le obveščeni, da za ZSSS predlogi zbornice niso sprejemljivi ter da sindikat meni, da je treba splošno kolektivno pogodbo čimprej podpisati. Vtis je, da zbornica čaka na alternativne sindikate kot partnerje ob ZSSS (kar naj bi uredil poseben zakon) in da ima pri tem v mislih verjetna razhajanja v sindikalnih stališčih. Nasprotnike, ki se med seboj ravsajo, je laže ukrotiti...
Podobno kot o izračunu izhodiščnega OD je tekla razprava tudi o podpisovanju ali nepodpisovanju panožnih kolektivnih pogodb. Če smo poslušali dobro, potem je glavni ali vsaj eden izmed glavnih razlogov zaradi katerega zbornica odsvetuje podpisovanje panožnih kolektivnih pogodb, preden ne bo sklenjena splošna kolektivna pogodba, denar. V panožnih kolektivnih pogodbah naj bi se sindikati borili kvečjemu za višje OD in druge pravice, kot bodo zapisane v splošni pogodbi. Kaj torej, če bi bile nemara te pravice še kaj okrnjene, panožne pogodbe pa že sklenjene na predvidoma višjih osnovah iz splošne pogodbe?!
Boris Rugelj
Stališča in zahteve sveta ZSSS, ki izhajajo iz ocene gmotnega, socialnega in pravnega položaja delavcev v sedanjih gospodarskih razmerah, ocene programskih usmeritev IS skupščine R Slovenije in nekaterih predlogov za spremembo zveznih zakonov
Celo najbolj okoreli kapitalisti ne delalo tako
I.
1.	Gmotni, socialni in pravni položaj delavcev, ki je najslabši v zadnjih desetletjih, se še nadalje poslabšuje. Izjemno neugodna gospodarska gibanja v prvi polovici tega leta in vse manjša varnost zaposlitve vse bolj poudarjajo brezizhodnost in brezperspektivnost slovenskega delavstva. Nahajamo se v razmerah, ko ob številnih stečajih in presežkih iz meseca v mesec narašča število brezposelnih, ko so realni osebni dohodki močno upadli, ko ob administrativnem omejevanju osebnih dohodkov sredstva več ne zadoščajo za kritje osnovnih življenjskih potreb, stroškov bivanja in drugih izdatkov za normalno življenje, izgube, nelikvidnost in drugi pojavi pa že onemogočajo redna izplačila osebnih dohodkov. Po zadnjih podatkih več kot polovica slovenskih družin komaj preživi od prvega do zadnjega v mesecu, 20 odstotkov družin pa »živi« pod eksistenčnim minimumom. V teh razmerah močno narašča zaskrbljenost delavcev za svoj obstoj in vse ostrejše so zahteve po celoviti gmotni, socialni in pravni zaščiti. Narašča nezadovoljstvo, ki prehaja kritično točko socialne vzdržljivosti, proces recesije pa z vso ostrino postavlja vprašanje, ali nismo pred zlomom gospodarstva, ali nismo pred neobvladljivo stopnjo brezposelnosti in pred socialnimi pretresi. Ob vsem tem pa nekateri še vedno govorijo o stavkah s političnim ozadjem, ker ne dojamejo socialne stiske vse večjega števila delavstva, namesto da bi pripravili celovite programe ukrepov, ki bi takoj in dolgoročneje ublažili gmotni in socialni položaj slovenskega delavca.
2.	V Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije ugotavljamo, da se ekonomske pravice in pravna varnost zaposlenih delavcev vedno bolj zmanjšuje. Spremembe gospodarskega in političnega sistema so tako močno posegle v položaj delavca, ki se je iz samoupravljalca spremenil v navadnega mezdnega delavca. Realno je v takem položaju tudi že, kadar dela na druž-benolastninskih podlagah, bo pa vsak čas tudi formalno v takem položaju. Predložene spremembe zakona o podjetjih in zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja skoraj vse odločanje iz delovnih razmerij prenašajo na poslovodni organ, v mešanih podjetjih pa soupravljanje delavcev in delavski svet sploh ukinjajo. S tem so poslovodni organi (v družbenih podjetjih) dejansko postavljeni v vlogo lastnika, njihova odgovornost in posledice njihovega nezakonitega in gospodarsko neodgovornega ravnanja pa niso ustrezno opredeljene in sankcionirane. Takim predlogom se moramo upreti, ti predlogi tudi niso sprejemljivi, če upoštevamo razvoj pravne ureditve položaja delavca v razviti Evropi, kjer dosledno razvijajo sistem participacije delavcev v upravljanju.
Zato predlagamo skupščini Republike Slovenije, da ne da soglasja k zakonoma o spremembah in dopolnitvah zakona o podjetjih in zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja v delih, ki še nadalje zožujeta ekonomski in pravni položaj delavcev v organizacijah in pri delodajalcih (pooblastila poslovodnemu organu za odločanje o pravicah iz delovnega razmerja, ukinitev soupravljanja delavcev in delavskega sveta v mešanih podjetjih).
3.	V zadnjem času zlasti problematika kolektivnih pogodb vnaša nemir med delavce, še posebej, ker se zavlačuje z njihovim sklepanjem, ker se oporeka njihovi zakoniti podlagi, ker se oporeka legitimnosti posameznih pogodbenih strank in podobno. Za Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije so kolektivne pogodbe najučinkovitejše sredstvo za varovanje gmotnega in socialnega položaja delavca in njegovo pravno varnost. Še posebej zato, ker je specifika naše delovnopravne ureditve (prehodnega obdobja), da določa, da je celo vrsto pravic in obveznsoti delavcev in organizacij oz. delodajalcev potrebno podrobneje urediti s kolektivnimi pogodbami. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja in zakon o delovnh razmerjih veljata in sta zakoniti podlagi za sklepanje kolektivnih pogodb. Torej na tem področju ne more biti nobenih dvoumij o zakonitosti oz. nezakonitosti dosedanjega dela in postopkov na področju kolektivnega dogovarja-nja.
Vse kar se v tem trenutku dogaja na področju kolektivnega dogovarjanja, močno vpliva na
gmotni in socialni položaj delavcev in njihovo pravno varnost. Predlogi GZS k splošni kolektivni pogodbi za delavce pomenijo še dodatno znižanje delavčeve gmotne, socialne in pravne varnosti, ki je že po sedanjem predlogu splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo komaj znosna oziroma na spodnjem minimumu. Zavlačevanje s sklenitvijo splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo ali celo njena neskleni-tev, zavlačevanje ali celo zavračanje sklepanja kolektivnih pogodb za posamezne dejavnosti pa je po svoji vsebini v nasprotju s sicer stalnim (deklarativnim?) zavzemanjem za tržno gospodarstvo.
4.	Tudi programske usmeritve izvršnega sveta skupščine Republike Slovenije na področju prenove gospodarstva, politike zaposlovanja, osebnih dohodkov, lastninjenja družbene lastnine, socialne politike, družbenih dejavnosti ne namenjajo ustrezne pozornosti ekonomskemu, gmotnemu in socialnemu položaju delavcev. Tega ni mogoče razumeti drugače, kot da si vlada predstavlja, da je mogoče nov gospodarski sistem in prestrukturiranje slovenskega gospodarstva graditi zgolj na poslušnem, discipliniranem in ustrahovanem delavcu, katerega edina pravica je delati. Motivacija in stimulacija kot pomembna subjektivna dejavnika sta v celoti zanemarjena. Celo najbolj okoreli kapitalisti spoznavajo, da zgolj materialna stimulacija za dobro delo ni dovolj, da je potrebno mnogo več, obveščenost, možnost vpliva na odločanje oz. soodločanje o vseh tistih zadevah, ki pomembno vplivajo na gmotni in socialni položaj delavcev (še zlasti to velja za pravice, obveznosti in odgovornosti
delavcev iz delovnega razmerja), soudeležba v poslovnem rezultatu, uvejavljanje solastništva pod ugodnejšimi pogoji in podobno.
5.	Predlog, da se začne postopek za sprejem ustave Republike Slovenije, določa, da »mora slovenska ustava izhajati iz ravni varovanja temeljnih pravic človeka in državljana, ki jo je že dosegla dosedanja ustavna ureditev, vključno z vsemi že uveljavljenimi socialnoekonomskimi pravicami.« V celotnem besedilu predloga pa ni omenjen delavec in njegov položaj v upravljalskem procesu, njegove pravice, da na podlagi dela sodeluje v upravljalskem procesu. Vsekakor moramo v novi slovenski ustavi definirati tak ekonomski položaj zaposlenih in njihove pravice, da bodo na podlagi svojega dela in rezultatov dela imeli pravice soupravljati in imeli pravico do udeležbe v poslovnem rezultatu (participativni model upravljanja). V ustavi je tudi treba dati podlago za socialno partnerstvo države-kapitala (delodajalci oz. gospodarska zbomica)-dela (delavci oz. sindikati); premalo je zgolj omenjati socialno funkcijo lastnine in vlogo sodobne socialne države, kar vse sicer so elementi socialnega partnerstva. V Zvezi svobodnih sindikatov dejavnosti Slovenije podpiramo predlog, da se začne postopek za sprejem ustave Republike Slovenije, hočemo pa tudi sodelovati pri kreiranju rešitev tistih njenih določb, ki bodo urejale položaj delavcev in njihove pravice ter svoboščine.
II.
Svet Zveze svobodnih sindikatov Slovenije ob obravnavi gmotnega, socialnega in
pravnega položaja delavcev sprejema naslednje
zahteve:
1.	da izvršni svet skupščine Republike Slovenije absolutno prednostno rešuje sedanji gospodarski položaj ter bremena v zvezi s tem enakomerno porazdeli med vse aktivno prebivalstvo Slovenije;
2.	od Gospodarske zbornice Slovenije zahtevamo takojšnjo sklenitev splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo in takojšen začetek pogajanj za sklenitev kolektivnih pogodb za posamezne dejavnosti;
3.	od izvršnega sveta skupščine Republike Slovenije zahtevamo takojšen začetek pogajanj o sklenitvi kolektivnih pogodb za družbene dejavnosti;
4.	da se z zakonom zagotovi, da se kolektivne pogodbe, ki so sklenjene v skladu z zakonom, izvajajo brez vsakih administrativnih omejitev;
5.	odpravo slehernega administrativnega omejevanja oblikovanja in izplačil osebnih dohodkov ter njihove rasti tudi za del zmanjšanja obveznosti iz bruto osebnih dohodkov;
6.	da se v zakonu o zajamčenem osebnem dohodku določijo tudi realni viri za njegovo izplačevanje - vključno s proračuni družbenopolitičnih skupnosti;
7.	takojšnje nadaljnje razbremenjevanje gospodarstva, ki bo temeljilo predvsem na zniževanju davkov in prispevkov ter drugih obveznosti od občine do federacije, ki bremenijo ceno dela ter enakomerno obremenitev delovno in kapitalno intenzivnih dejavnosti;
8.	sprejem ukrepov za učinkovito finančno konsolidacijo gospodarskih in drugih subjektov z aktiviranjem vseh razpoložljivih virov
(tudi rezerv bank pri NBJ) ter s tem preprečevanje stečajev in večjo varnost zaposlitve; takojšen sprejem zakona o obvezni multilateralni kompenzaciji med vsemi organizacijami in delodajalci s področja gospodarstva in negospodarstva; do sprejema ukrepov oz. multilateralne kompenzacije je treba uveljaviti moratorij za stečaje, katerih razlog za uvedbo je nesol-ventnost;
9.	Republika Slovenija mora zagotoviti ustrezne realne vire sredstev za programe prestrukturiranja podjetij in odpiranja novih delovnih mest, vključno s proračunskim zadolževanjem; takoj morata začeti delovati Agencija in Sklad za razvoj;
10.	gospodarski subjekti naj bodo deležni konkretnih materialnih olajšav pri novem zaposlovanju;
11.	takoj je treba zagotoviti učinkovito pravno varstvo družbene lastnine ter preprečiti njeno protipravno odtujevanje, s tem pa tudi ohranjanje delovnih mest, dokler se ne sprejmejo zakonske podlage za preoblikovanje družbene lastnine;
12.	Skupščina Republike Slovenije naj zagotovi sprejem predlaganih sprememb zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, ki bodo preprečile brezpravni položaj delavcev, zaposlenih v takih podjetjih, oziroma naj to zagotovi s svojimi zakonskimi akti;
13.	takojšnjo pripravo celovitega socialnega programa, ki bo zagotovil ustrezno raven socialne in gmotne varnosti presežnih delavcev, delavcev, ki so izgubili zaposlitev, in drugim iskalcem zaposlitve in ki bo vrednotil pravice socialno ogroženih ter pravice do zdravstvenega varstva, otroškega varstva, drugih oblik socialnega varstva ter iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja;
14.	da se z zakonom o zaposlovanju, zavarovanju in drugih pravicah za primer brezposelnosti zagotovijo socialna, gmotna in pravna varnost brezposelnih in pogoji za njihovo čim-hitrejšo vključevanje v delovni proces oz. pogoji za njihovo predčasno upokojitev, če so težje ali težko zaposljivi;
15.	do sprejema in uveljavitve nacionalnega programa nasprotujemo nameram izvršnega sveta Republike Slovenije za povečanje individualnih prispevkov za storitve družbenih dejavnosti (šolstvo, zdravstvo);
16.	da se politika cen stanarin, komunalnih in drugih bivalnih stroškov dosledno usklajuje z rastjo Osebnih dohodkov. Nujno je ublažiti cenzuse za subvencioniranje stanarin in zagotoviti pravice do subvencij z uveljavitvijo avto-matizma
Predsednik Sveta ZSSS Miha Ravnik
Panožne kolektivne pogodbe so potrebne
Svet Zveze svobodnih sindikatov Slovenije je na svoji seji dne 17. julija 1990 obravnaval stališča izvršilnega odbora Gospodarske zbornice Slovenije do predloga splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo z dne 18. 6. 1990 ter nadaljnjih aktivnostih pri sklepanju splošne kolektivne pogodbe in kolektivnih pogodb dejavnosti.
Sprejel je naslednja stališča in predloge:
1.	V načelu stališča in predlogi izvršilnega odbora GZS niso sprejemljivi, ker zahtevajo nadaljevanje pogajanj in ponovno odlagajo sklenitev splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo. V Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije bomo vztrajali na čimprejšnji sklenitvi in uveljavitvi splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, ker so to vse številnejše zahteve članov.
2.	Posamezne konkretne pripombe in predloge bi bilo potrebno obravnavati sicer ločeno, ker so vsebinske narave, vendar pa v osnovi poslabšujejo materialno in pravno varnost delavcev (stališča in predlogi v 3., 5., 6., 7. in 9. točki).
Glede roka za razvrščanje delavcev menimo, da ima sklenitev splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo v tarifnem delu
smisel le, če velja najmanj zadnje trimesečje tega leta.
Za predlog v 4. točki ni formalne podlage, 8. točko pa je mogoče rešiti s tolmačenjem, ker je izhodiščni osebni dohodek podlaga za določitev osebnega dohodka za pričakovano delovno učinkovitost.
3. Povsem nesprejemljiv je predlog splošnim združenjem, da naj se koletivne pogodbe za posamezne dejavnosti ne sklepajo, če to ni nujno potrebno oz. če za to ni možnosti. V Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije, še zlasti v sindikatih dejavnosti Slovenije smatramo, da so kolektivne pogodbe dejavnosti zelo pomembne in potrebne zaradi specifičnosti in narave dela dejavnosti. Splošna kolektivna pogodba ne vsebuje vseh določb, v splošnih aktih podjetij pa tudi še ni določb, ki so potrebne za realizacijo določb zakonov s področja delovnih razmerij. Vsekakor pa ocenjujemo, da je racionalneje, kar še ni urejeno, urejati s kolektivnimi pogodbami za dejavnosti kot pa s splošnimi akti oz. podjetniškimi kolektivnimi pogodbami.
Predsednik Sveta ZSSS Miha Ravnik
Svobodni Sindikati W Slovenije
Grafiki so imeli izredno sejo skupščine
Če ne gre z zbornico, neposredno z vlado
V četrtek, 12. julija, je bila v Domu sindikatov v Ljubljani izredna seja skupščine sindikata papirne, grafične in časopisno-informativne, založniške ter novinarske dejavnosti Slovenije. Na njej so izvolili. nov republiški odbor, sprejeli predlog organiziranosti in načina financiranja sindikata dejavnosti, razpravljali o podpisu splošne in panožnih kolektivnih pogodb ter sprejeli programski projekt stavbe Grafika.
O organiziranosti in načinu financiranja delovanja sindikata dejavnosti so bili delegati dokaj enotnega mnenja, da je treba dosedanji način delovanja spremeniti. Članom tega sindikata zagotovo prejšnji način delovanja ni bil všeč, je bilo rečeno, saj bi se drugače ponovno vsi vpisali v sindikat. Pa se niso, saj se je članstvo v njem skoraj razpolovilo. To je tudi eden od razlogov, da se članarina ne sme še bolj drobiti, saj bo mogoče le s skupnimi sredstvi zagotoviti to, kar želijo in so tudi obljubili svojim članom. Na ta način bodo tudi lažje zagotovili strokovnost služb, ki naj bi bile na voljo članom sindi-
kata.
Pripombo na predlagani način financiranja in delovanja je imel predstavnik Gorenjskega tiska iz Kranja, ki je zagovarjal teritorialno reševanje težav, in sicer v sindikatu na občinski ravni in ne v sindikatu dejavnosti. Pri drugih delegatih ta predlog ni naletel na razumevanje, saj so ti zagovarjali krepitev panožnega sindikata in ne njegovo slabitev. Zato je bilo tudi slišati pripombo, naj se prenehajo ukvarjati sami s seboj in začnejo reševati težave delavcev, ki jih je čedalje več. Na koncu je bil predlog o začasnem financiranju programa dela sindikata dejavnosti in o njegovem delovanju v prihodnje sprejet z veliko večino.
V točki dnevnega reda o splošni in panožnih kolektivnih pogodbah so delegate skupščine najprej seznanili s potekom pogajanj za podpis splošne kolektivne pogodbe, kjer prihaja do zastojev predvsem zaradi zavlačevanja Gospodarske zbornice in tudi vlade. Sledila je informacija, da so v pripravi tri posamezne panožne kolektivne pogodbe znotraj dejavnosti, ki bodo do konca meseca že gotove. Kako nujno je čimprej sprejeti in podpisati splošno kolektivno pogodbo, pove podatek, da ponekod tuji poslovni partnerji zahtevajo kot pogoj za vlaganje denarja tudi podpisano kolektivno pogodbo. Tako vlada in Gospodarska zbornica z zavlačevanjem podpisa v bistvu škodujeta sami sebi, ker odvračata kapital, ki je slovenskemu gospodarstvu še kako potreben. Zato so nekateri zahtevali, da bi se moral sindikat začeti pogajati neposredno z vlado, saj ta omejuje osebne dohodke in sprejema zakone. Pri tem bi za zaveznika lahko imeli dosedanjega nasprotnika, Gospodarsko zbornico, saj bi skupaj lahko nastopila proti vladi v zahtevah po razbremenitvi gospodarstva. V ta namen, je bilo rečeno, naj se tudi postavi javno vprašanje vladi o predvideni razbremenitvi, da bomo vendarle dobili jasen odgovor o tem. Če do tega ne bo prišlo in če splošna kolektivna pogodba ne bo podpisana, pa naj sindikat kot skrajno sredstvo sindikalnega pritiska za dosego tega uporabi stavko, so dejali.
Na seji skupščine so tudi izvolili nov republiški odbor (novi predsednik sindikata dejavnosti je Dušan Rebolj) in soglasno sprejeli temeljne usmeritve	gospodarjenja
z »grafično palačo«. Osnova bodo ekonomske stanarine, ki jih bodo začeli uveljavljati takoj.	Robert Peklaj
Tretja seja republiškega odbora sindikata kmetijstva in živilske industrije Slovenije
Le motiviran delavec bo...
Obravnava delovnega osnutka panožne kolektivne pogodbe je bila točka dnevnega reda, ki so ji na 3. seji republiškega odbora sindikata kmetijstva in živilske industrije Slovenije posvetili največ pozornosti.
Na osnutek je bilo sorazmerno malo pripomb. Le za nekatere člene, ki govorijo o obveznosti delavcev, so ugotavljali, da so odveč, ker so neizvedljivi ali pa so že urejeni z zakoni.
Več je bilo govora o osnovni ceni dela, ki naj bi bila 537 DEM. Kot je dejal predsednik Srečko Čater, je to tisti minimum, ki bi delavce dvignil nad suženjsko delo. Seveda so se pojavljala vprašanja, kako to doseči, saj je mnogo podjetij, ki tega ne bodo zmogla. Koliko je takih, ni podatkov. Analiz o tem ni. Pri osnovni ceni naj bi popuščali le, če je takih podjetij več kot 20 odstotkov. Sicer pa so menili, da bodo pogajanja težka in kot je
videti tudi dolgotrajna. Druga stran, to je Gospodarska zbornica oziroma Splošno združenje za Kmetijstvo in živilsko industrijo, nima svojega predloga. Ta hip pa se ukvarja skorajda izključno le s svojo reorganizacijo. Kot je povedala predstavnica Splošnega združenja, so osnutek panožne kolektivne pogodbe poslali vsem direktorjem, od katerih pa niso dobili nobenega odgovora.
Že v uvodu je predsednik Srečko Čater povedal, da so delavci, kolikor je bilo sedaj odmevov na osnutek, zadovoljni, čeprav se zavedajo, da vsega ne bo mogoče doseči. Druga stran pa se premalo zaveda, da s tako slabo motivacijo delavcev ne bomo rešili sedanjega gospodarskega položaja. Le zadovoljen in motiviran delavec bo lahko dvignil produktivnost.
Mnogi razpravijaki so ugotavljali, da ta Gospodarska zbornica, vlada in direktorji očitno zavlačujejo s podpisom
splošne kolektivne pogodbe, ker vedo, kot so dejali, da je v kalnem najlaže ribariti. Ali, kot je rekel eden do razprav-Ijalcev: »V motni vodi debele ribe lovijo samo direktorji, delavcem pa ostaja le mulj.«
Temperatura na seji se je večkrat kar precej dvignila, posebej ko so govorili o očitnem zavlačevanju podpisa kolektivne pogodbe in o nestrpnosti delavcev, ki se jim maje socialna varnost. Če kolektivna pogodba ne bo podpisana v najkrajšem času, so menili, bodo delavci spontano, brez sindikata vzeli stvar v svoje roke.
Kaj bo torej storil sindikat? Splošna stavka? Bi jo sploh lahko organizirali, so se spraševali. Vsekakor pa je treba delavce podrobno obvestiti o vsem, kar je sindikat doslej storil, in tudi o tem, kdo ga ovira. Ne nazadnje, da je to vlada, ki so jo sami izvolili. Ta namreč sedaj očitno dela po načelu »deli in vladaj«.
V preostalem delu seje so
člani ROS poslušali informacijo o izboljšanem položaju veterinarjev, ki pa zaradi nedorečene organiziranosti še vedno ni zadovoljiv, predvsem pa ne dokončno rešen.
Govorili so tudi o predlogu teritorialne organiziranosti sindikata dejavnosti, ki jo bo nujno racionalizirati in prilagoditi razpoložljivim sredstvom. Odbore naj bi združevali po območjih in naj ne bi bili več po vseh občinah.
Precej več pozornosti so posvetili problematiki vračanja zadružnega premoženja. Ugotovili so, da to le ni bila le predvolilna obljuba. Strinjali so se, da je treba krivice popraviti, vendar ne bi smeli povzročati novih. Kot kaže, bodo s tem prizadeti le delavci, ki s povojnimi ukrepi niso imeli nič skupnega. Treba bo poskrbeti za njihovo socialno varnost. Značilno pa se jim zdi, da vlada pri pripravi zakonov o denacionalizaciji ne povabi zraven sidnikata.
Andrej Agnič
SINDIKAT ZDRAVSTVA IN SOCIALNEGA SKRBSTVA SLOVENIJE V SPOROČILU ZA JAVNOST
Zdajšnja uprava »uspešno« ponavlja stare napake
Zdravstvo in socialno skrbstvo sta dejavnosti, ki delata z ljudmi in ne z mrtvo materijo. Mačehovski odnos države, ki že vrsto let administrativno in linearno reže koščke kruha izvajalcem je ponovno pripeljalo vrsto naših organizacij v izredno težke likvidnostne razmere. Zamude plačevanja storitev, določanje cen na nerealno nizkih elementih oziroma kar z indeksiranjem se sedaj izraža v tem, da ima veliko organizacij blokirane žiro račune, so praktično pred stečajem in ne bo moglo izplačati osebnih dohodkov kljub temu, da zaposleni v Republiki Sloveniji prispevajo sredstva za v Skupščini sprejet program zdravstvenega varstva in socialnega skrbstva.
Predlogi pogodb za opravljanje zdravstvenih storitev v letu 1990, ki jih je pripravila Republiška uprava za zdravstveno varstvo dokazujejo, da le-ta »uspešno« nadaljuje staro prakso indeksiranja, kar za večino organizacij pomeni, da bodo morale za mesec in pol do dva, zapreti vrata. To pomeni:
-	bistveno zmanjšanje dostopnosti uporabe storitev zdravstvenega varstva za večino prebivalcev v Republiki Sloveniji, to je daljše čakalne dobe, daljše bolezenske odsotnosti, kar posledično pomeni poslabšanje zdravstvenega stanja posameznika;
-	da bodo delavci v zdravstvu in socialnem skrbstvu na prisilnih dopustih in kasneje odpuščeni;
-	razvrednotenje cene dela delavcev v zdravstvu in socialnem skrbstvu in prenašanje celotne problematike dejavnosti izključno na njihova pleča, saj ponujene pogodbe in rebalans proračuna gradijo ceno na nižji ravni od zakonsko zajamčenega osebnega dohodka (1.870).
Zavedamo se težkih gospodarskih razmer. Zavedamo se, da je gospodarstvo preobremenjeno z dajatvami družbi. Opozarjamo pa, da naša dejavnost zahteva stabilne vire financiranja in je ni mogoče prilagajati kratkoročnim finančnim omejitvam brez hujših posledic za uporabnike. Zato ne pristajamo na kratkovidno politiko in eksperimentiranje z za človeka najvišjo vrednoto - zdravjem. Obstoječa mreža in programi zdravstva in socialnega skrbstva niso samovolja zaposlenih delavcev v teh dejavnostih, temveč so bili vedno dogovorjeni in sprejeti v najvišjih organih družbenopolitičnih skupnosti na vseh ravneh v naši republiki, nemalokrat pa so sredstva prispevali prebivalci republike Slovenije celo iz samoprispevka.
Ne pristajamo na prenos odgovornosti Skupščine republike Slovenije za izvajanje nacionalnega programa zdravstva in socialnega skrbstva in njegovega razvoja na pleča delavca v zdravstvu in socialnem skrbstvu. Sindikat zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije že dalj časa opozarja slovensko javnost in odgovorne na kritične razmere v obeh dejavnostih, kar je izrazil tudi z enourno opozorilno splošno stavko 5. aprila 1990, v kateri je sodelovala večina zaposlenih v obeh dejavnostih. Zahteve še niso uresničene, zato zahtevamo, da se z odgovornimi čimprej vzpostavi dialog za uresničitev stavkovnih zahtev delavcev v zdravstvu in socialnem skrbstvu, predvsem pa:
-	da se pripravi dolgo pričakovani zakon o zdravstvenem varstvu, predvsem pa tisti del, ki se nanaša na nacionalni program, standarde in normative za opravljanje dela in to v roku enega meseca;
-	da država preneha administrativno omejevati sredstva za družbene dejavnosti, saj niso potrošnja, ampak sestavni del gospodarstva;
-	naj se republiška uprava za zdravstvo organizira tako, da bo sposobna opravljati vse funkcije, ki se od nje pričakujejo, odbor za uresničevanje zdravstvenega varstva pa naj se zamenja s sposobnimi in strokovnimi člani.
Sindikat zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije od slovenske vlade zahteva, da pripravi taka izhodišča za oblikovanje cen storitev v obeh dejavnostih, ki bodo vsebovale realno ceno dela delavca. Zato je republiški odbor sindikata zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije že pripravil kolektivno pogodbo dejavnosti, da bi z njo prek pogajanj z vlado zagotovil zaposlenim realno ceno dela, varnost delovnega mesta v pogojih trga dela, vame delovne pogoje in pravno varnost delavca.
Sindikat zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije vabi k sodelovanju vse novo ustanovljene sindikate, ki delujejo na področju zdravstva in socialnega skrbstva v slovenskem prostoru, da se pred pričetkom pogajanj s predstavniki slovenske vlade v imenu delavca in za delavca, za danes in boljši jutri, dogovorimo o skupnem jeziku.
Sekretarka RO: Nevenka Lekše
Pokojnine po juliju 1990
Akrobacije s pokojninskimi zakoni
Spremembe predpisov, ki v Sloveniji režejo kruh 273.034 starostnim in invalidskim upokojencem ter ljudem, ki živijo od 76.097 družinskih pokojnin, postajajo farsa. Pa mi pri tem nasmeh nekako ne pride od srca. Navadili smo se na slabe novice, in kadar nimamo zanesljivih informacij, se začenjamo bati in ne upati na boljše.
Včasih si je naša država vzela čas za spreminjanje zakonov, ki tako usodno določajo materialno varnost prebivalstva. Potekale so večmesečne javne razprave, na katerih so se ljudje imeli možnosti seznaniti s predlaganimi novostmi'in o njih povedati svoje mnenje. Potem je sledil povzetek javne razprave, strokovnjaki so tehtali argumente za in proti in šele na tej podlagi pripravljali dokončno besedilo predloga zakona. Spominjam se še, da so bile najprej v razpravi teze za spremembo zakona, pa osnutek in šele na koncu dokončen predlog sprememb in dopolnitev zakona. Kolegica, ki se je lani upokojila po dolgem sindikalnem stažu, me je podučila, da so bile nekdaj spremembe zakona še redkejše in da so zato dlje zdržale. Po sprejetju zakona o združenem delu pa smo se navadili na stalno spreminjanje zakonov. Miku-ličeva zvezna vlada je Jugo-
slovane navadila (saj smo ugovarjali - pa ni pomagalo) na spreminjanje zakonov po hitrem postopku. Takrat smo prvič ugotavljali, da se le še redki zakoni spreminjajo po rednem postopku.
S krizo smo se morali navaditi tudi na hitre zakone. Zvezni zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je hotela spremeniti že Mikuličeva vlada. Pripravljenih je bilo pol ducata osnutkov sprememb, ki so bile za 2 cm papirja debele. Vsak osnutek je dvignil prah. Ker je šlo za zvezni zakon, ni bila predvidena republiška javna razprava, in po vezah in poznanstvih smo si pridobivali te osnutke in čez teden dni prebrali v časopisu, da zvezni komite kot predlagatelj umika svoj osnutek. Končno je v Poročevalcu Skupščine SRS izšel osnutek. Ta bo končno pravi! Pa ni bil! Mikuličeva vlada je padla in Markovičeva vlada je začela pisati osnutek na novo.
Bistvo težav je bilo v tem, da je bilo treba iznajti način, kako zmanjšati stroške za upokojence in invalide. Pokazalo pa se je, da to ni enostavno, in ko je končno v Poročevalcu Skupščine SRS izšel »Markovičev« osnutek, se je zdelo, da se je zopet tresla gora, rodila pa miš. Iz Beo-
grada so zopet prihajale vesti, da je bil tudi ta osnutek umaknjen, in mesece je bilo vse tiho. Toda nenadoma se je razvedelo, da osnutek ni bil umaknjen in da je že pripravljen predlog.
Predlog zakona je imel tako malo skupnega z osnutkom, da bi verjetno moral biti imenovan osnutek. Seveda smo tudi na ta predlog, kot na vse prejšnje osnutke, pripravili svoje pripombe in jih poslali zveznim delegatom. Ti so jih upoštevali ali pa ne.
Pa se je razvedelo, da je tudi predlog umaknjen. 7. junija je zvezni izvršni svet umaknil predlog iz procedure, 21. junija si je zvezni izvršni svet premislil in preklical svojo odločitev, da predlog zakona umakne. Na lastni predlog je zvezna vlada raje pripravila
pet amandmajev. Menda bo zakon že v juliju sprejet v zvezni skupščini. In nihče nas ni vprašal, kaj mi mislimo o zakonu, ki bo tako usodno urejal naše življenje. Sredi julija 1990, ko je prepozno za sklic kakršnihkoli sej in posvetovanj, smo v vednost prejeli tekst petih amandmajev.
Osebni dhodki in pokojnine
Najprej se je zvezni izvršni svet premislil glede najvišje pokojnine. V predlogu je menil, da bi pokojnina navzgor ne smela biti omejevana, če tudi osebni dohodki niso. Sedaj pa ista vlada meni, da pokojninski sistem temelji na vzajemnosti in solidarnosti, in če republike želijo navzgor omejevati višino pokojnin, jim je to treba dopustiti.
S
Drugi amandma bo prav gotovo dvignil največ prahu, saj spreminja načela medletnega usklajevanja pokojnin. Do sedaj je zvezni zakon določal, da pokojnine rastejo enako kot osebni dohodki, če se primerja njihova raven v danih obdobjih. Vsi vemo, da je bil osebni dohodek v decembru v pogojih inflacije povsem drugačen kot lanskoletno povprečje. To je pomenilo, da so upokojenci dobivali razmeroma nizko osnovno pokojnino hkrati z velikanskimi poračuni za nazaj. Višina osnovne pokojnine tako ni bila primerljiva s tekočim povprečnim osebnim dohodkom v republiki. Po novem pa naj bi bila. S tem ni nič narobe, saj bo upokojenec dobil natanko enak znesek kot prej. V bistvu smo v Sloveniji letos že uvedli tak sistem.
Kar je sporno, pa je to, da naj bi se pokojnine v prihodnje usklajevale samo še dvakrat v letu, in to 1. januarja in
1.	julija. Zvezni izvršni svet meni, da je inflacija ustavljena in da ni več potrebe po vsakomesečnih uskladitvah.
Vemo, da so osebni dohodki v prvem letošnjem polletju rasli, čeprav je inflacija menda ustavljena in čeprav so realni osebni dohodki manjši kar za tretjino. Pokojnine so seveda rasle skupaj z osebnimi dohodki. Skladno z zakonom, Šestmesečna zamrznitev bi pomenila hud padec standarda upokojencev. Republiški sekretariat za delo, ki je do pred nekaj dnevi edini v Sloveniji več vedel o vsebini amandmajev, nas je pomiril, češ da je v amandmaju varovalka, da so možne izredne uskladitve pokojnin, če bodo osebni dohodki zrasli za več kot 5 odstotkov. V resnici pa take varovalke v tekstu amandmaja sploh ni!!!
Tretji amandma se nanaša na 53. člen zveznega zakona, ki določa zajamčeno pokojninsko osnovo borcem NOV pred 9. 9. 1943. Ta naj bi bila najmanj povprečje osebnih dohodkov V SFRJ v zadnjem letu pred letom, v katerem se uveljavlja pokojnina, povečano za 60 odstotkov. Jugoslovansko povprečje osebnih dohodkov, tudi če je povišano za 60 odstotkov, ne pomeni za Slovenijo nič in zato Slovenija od federacije v zadnjem času za pokojnine borcev ne prejema refundacij. Po 101. členu republiškega zakona jim gre pri nas višja zajamčena pokojninska osnova, in to povprečni mesečni osebni dohodek v R Sloveniji v zadnjem koledarskem letu pred uveljavitvijo pokojnine, povečan za 17,65 odstotka. Najnovejši
znesek te osnove je 6.327,06 din. Toda v manj razvitih jugoslovanskih republikah je zajamčena zvezna borčevska pokojnina precej višja celo od povprečnega osebnega dohodka. Na Hrvaškem za 32,4 odstotka, na Kosovu pa 139 odstotkov. Po novem naj bi zato namesto 60 prišteli le 30 odstotkov k povprečnemu jugoslovanskemu odhodku in tako znižali zajamčeno borčevsko pokojnino.
Četrti amandma je tudi v Sloveniji že težko pričakovan. Vsi vemo, da so v Sloveniji težko živeli le upokojenci, ki so se upokojili v drugi polovici leta, saj so imeli nizke osnovne pokojnine, niso pa bili upravičeni do poračunov, ki so bili zajetnejši od osnovne pokojnine. Sedaj naj bi odpravili vzroke za takšno delitev, s tem da se kot zadnje leto dela pri odmeri upošteva le leto, v katerem je bil delavec zavarovan vseh 12 mesecev. Sprememba naj bi veljala že od 1. 7. 1990.
Prizadeti delovni invalidi
Peti amandma bo prizadel delovne invalide, ki svoje delo opravljajo s skrajšanim delovnim časom. Njihovo nadomestilo osebnega dohodka zaradi manjšega osebnega dohodka ne bo več 100-odstotno, temveč največ 85-odstotno. Zvezna vlada meni, da je bil skrajšani delovni čas s polnim nadomestilom tako privlačen za delovne invalide, da so se ti raje odločali za to kot pa za prezaposlitev na drugo lažje delo s polnim delovnim časom. Zvezna vlada pozablja, da to ni odločitev delovnega invalida, pač pa izvedenskega organa. Po mnenju sindikatov naj bi raje uredil kriterije, po katerih invalidske komisije odločajo, kot pa da z isto mero udari po vseh invalidih.
Takšne so torej načrtovane spremembe. Ali bodo zvezni delegati predlagano tudi sprejeli, je še vprašanje. Seveda pa se postavlja še vrsta drugih vprašanj. Odkar je skupščina R Slovenije sprejela deklaracijo o suverenosti, se ne ve, ali bodo delegati iz Slovenije v zveznem zboru sploh še hodili na zasedanja zvezne skupščine. Ali bo torej zakon, izglasovan brez naših delegatov, veljaven v Republiki Sloveniji?
Slovenska skupščina bo morala odgovoriti na to vprašanje!
In na koncu v grozo tistih, ki jih boli glava po tej j ari kači o spreminjanju zveznega pokojninskega zakona, še nekaj o spreminjanju republiškega pokojninskega zakona. Ko boste tole brali, bo za nami že zasedanje skupščine Republike Slovenije 18. 7. 1990. Na dnevnem redu bo tudi predlog za spremembe in dopolnitve republiškega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s predlogom zakona!
Predlog zakona naj bi bil torej na isti seji predstavljen in sprejet! Čeprav zakon pravi, da imajo sindikati na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja posebno pravico sodelovanja, sindikalna organizacija, ki predstavlja 400.000 zaposlenih v republiki, predloga zakona niti na dan pred sejo skupščine ni dobila na vpogled. Po mnenju vlade gre za področje, ki se sindikata ne tiče! Z vabilom na skupščino smo namreč prejeli zgolj gradiva k točkam, ki naj bi se nas tikale!
Zato vam o načrtovanih spremembah in dopolnitvah republiškega zakona vem povedati manj kot o spremembah zveznega. Razumite to, kot veste in znate. Svobodni sindikati Slovenije morajo zares končno učinkovito opozoriti vlado na skupno odgovornost do delavcev te države.
Lučka Bohm
Zbornični organi so se konstituirali, na vrsti je dokončna preobrazba
Nov kmtar in posadka, smer plovbe nespremenjena
Slovenska zbornica se je na novo konstituirala: ima novega predsednika, nov upravni (prej izvršilni) odbor, nove predsednike odborov sekcij, strokovnih združenj in območnih enot. Nadaljevala pa bo politiko, ki jo je začelo dosedanje vodstvo z Markom Bulcem na čelu: preobrazbo iz zbornice realsocialistične in dogovorne ekonomije v zbornico »tržnega« tipa, ki se trudi za tržno naravnanost gospodarskega sistema, za razvoj podjetništva in za odprtost slovenskega gospodarstva tako v jugoslovanski prostor (ne glede na obliko politične povezave z drugimi republikami), kot tudi z Evropo in svet.
Novi predsednik (dosedanji podpredsednik) zbornice, Tomaž Košir, je uvodoma poudaril svojo temeljno filozofijo o delovanju zbornice: ohraniti in razvijati vse tiste dejavnosti zbornice, ki so gospodarstvu v korist, druge pa opustiti. To pomeni dvoje: da se bo zbornica na eni strani skrajno nacionalizirala (in pocenila), na drugi pa bo skušala s pritegovanjem strokovnjakov najvišjega ranga za posamezna področja gospodarstva nuditi kar največ za obvezno članstvo v zbornici (zbornica nasprotuje spremembi zakona o zbornicah, kjer je govor o prostovoljnem združevanju). Hkrati bi zbornica s tako močnimi strokovnimi ekipami lahko bila enakovreden partner vladi pri izbiranju najbolj ustreznih potez gospodarske politike. Zbornica bo torej izključno organizacija, preko katere bo gospodarstvo izražalo svoje vitalne interese v dialogu z državo, zato pa morajo v zborničnem sistemu prevladati ekonomski in ne politični kriteriji, zbornica kot organizacija pa mora postati
neodvisna in nepolitična organizacija.
Koširjeva vizija je narediti zbornico zahodnoevropskega tipa, zbornico, ki bo zastopnik interesov gospodarstva nasproti državi (pravica predlagatelja zakonov in direktnega nastopanja v skupščini). Pomembna naloga naj bi bila tudi pomoč podjetjem pri vzpostavljanju novih poslovnih stikov v tujini, za promocije izdelkov in za posredovanje podatkov (Agencija za promocijo Slovenije, ki naj bi zrasla iz Centra za turistično in ekonomsko sodelovanje po dogovoru med vlado in zbornico in v katero naj bi vložila sredstva oba organa). Zbornica naj bi prevzela (to sicer že pripravlja in opravlja že dve leti) tudi pretok informacij iz sveta v Slovenijo. Skrbela pa naj bi (še naprej za izobraževanje zunanjetrgovinskih kadrov in za izobraževanje ma-nagerjev. Prav tako se bo še naprej ukvarjala z raznimi dejavnostmi, ki podpirajo boljše poslovanje (aktivnosti na področju kakovosti, industrijskega oblikovanja, uveljavljanje dobrih poslovnih običajev itd.).
Dokler ne bodo urejeni lastninski odnosi, bo zbornica morala opravljati pogajanja s sindikati kot z zakonom določen namestnik lastnikov kapitala.
Organiziranost se bo morala še bolj prilagoditi nalogam zbornice, meni Tomaž Košir in dodaja, da bodo podjetja svoje interese najbolje uveljavljala prek sekcij in panožnih organizacij (ki pa se bodo morale kar najhitreje otresti vsega odvečnega dela, ki neposredno ne služi podjetjem). Območne enote zbornice naj bi ponujale storitve, ki jih lahko zbornica opravi za gospodarstvo: od pomoči pri iskanju poslovnih partnerjev, zbira-
nja podatkov, izobraževanja do strokovne pomoči pri razreševanju konkretnih težav v posameznem podjetju.
O obveznosti članstva v zbornici (posebno vprašanje so kmetje in obrtniki, ki naj bi sami odločili, ali naj bi njihovi združenji bili vključeni v zbornico ali ne), je Košir navedel naslednje argumente (na kratko povzemam); zbornica je organizacija, preko katere gospodarstvo zastopa in uveljavlja svoje interese; opravlja tudi infrastrukturne dejavnosti za gospodarstvo (informatika, promocije Slovenije itd.); tudi v številnih drugih zahodnih državah je članstvo obvezno. Če bi v sedanjih kriznih časih prešli na prostovoljno članstvo, bi zbornica zaradi osipa razpadla, dolgoročno pa to ni dobra rešitev za gospodarstvo.
Košir se je podrobneje zadržal pri odnosu do Gospodarske zbornice Jugoslavije: slovenski predlog o zvezi zbornic za zdaj ni uspel, zato si je treba še naprej prizadevati v tej smeri. Ali pa doseči, da bo bodoča jugoslovanska zbornica opravljala le tiste naloge, za katere se bodo dogovorile republiške in pokrajinske zbornice. Če pa ne bo bistveno povečan vpliv slovenskega gospodarstva na dejavnosti jugoslovanske zbornice, meni Košir, je učinek te zbornice za slovensko gospodarstvo v zvezi s stroški zanj vprašljiv.
S takim programom je Tomaž Košir prepričal člane upravnega odbora, da so mu na tajnih volitvah dali skoraj 70 odstotkov glasov, proti kandidatu Tonetu Mastnaku, namestniku predsednika PO Poslovnega sistema Mercator, d. d., pa preostale.
Boris Rugelj
Doklej krošnjarjenje namesto programov
Odkar je val demokratizacije s severozahoda Jugoslavije pljus-nil na njen jugovzhod in z vso silo butnil tudi ob srbske državne meje, je postalo povsem jasno, da je politična popularnost Slobodana Miloševiča, ki je bila še pred enim letom na vrhuncu, začela upadati. Poleg njegovih političnih nasprotnikov, ki ga ocenjujejo kot zakrknjenega komunista in kot oviro na poti demokratičnih sprememb, so celo njegovi somišljeniki začeli nanj gledati kot na politika, ki je precenil lastne sposobnosti in naredil veliko napak. Te napake naj bi bile: lanskoletna ekonomska blokada Slovenije; poskus Srbije, da v prvi fazi prepreči ekonomski program Anteja Markoviča; Miloševičeva strategija za pripojitev Makedonije in BiH k srbski orbiti je kot uvod v prevlado nad politično sceno Jugoslavije doživela neuspeh; prav tako tudi ni uspel njegov poskus, da bi imel kontrolo nad CK ZKJ. Edini otipljiv dosežek, s katerim se Miloševič lahko pred Srbi pohvali, je ponovna vzpostavitev kontrole nad Kosovom in konsolidacija Srbije kot enotne države. Zaradi tega dosežka je Slobodan Miloševič še vedno najpopularnejši srbski politik, ki bi skoraj zanesljivo zmagal na volitvah, če bi jih razpisali že zdaj.
Z izjavo Slobodana Miloševiča, da bi Srbija v primeru konfederacije sprožila vprašanje meja, so se razlike med vladajočo srbsko stranko in opozicijo še zmanjšale. To pa pomeni, da se je predvolilni boj v Srbiji že pričel. Miloševiča najbolj moti to, da te tekme ni pričel sam, zato tudi vztraja pri sprejetju nove ustave pred večstrankarskimi volitvami. Tako bi odložil začetek predvolilnega boja in uvedel pravila, ki bi opoziciji maksimalno zožila manevrski prostor.
Njegove izjave ne smemo podcenjevati in misliti, da gre le za zbiranje volilnih glasov, kajti Miloševič misli resno. Vloga v tej hazardni igri bi mu poleg ohranitve oblasti nedvomno omogočila še večjo oblast, kot jo že ima. Bolj kot Miloševičeve besede pa zadnje čase presenečajo njegova gospodarska dejanja, ki so bistveno drugačna kot dejanja našega Demosa in njegove vlade.
Brez dela ne bo kruha
Slovenska vlada že dva meseca manevrira na napeti žici izpolnjevanja predvolilnih obljub Demosa in vzdrževanja stalne napetosti z »ostankom« Jugoslavije, istočasno pa je udvorljiva do vseh in vsakogar, če le izpolnjuje samo en pogoj - da ne prenaša niti Jugoslavije niti Slovencev niti nedavne preteklosti oz. jugoslovanskega (in slovenskega) prispevka NOB.
V času, ko propadajo INA Nafta Lendava, TAM, Iskra, Elan itd., predsednik slovenske vlade obiskuje vse sosednje države in še Ameriko, vendar nobene jugoslovanske, in ponuja opravičila za napake iz preteklosti, ne zdi se mu potrebno, da bi se normalno pogovarjal z ljudmi, ki opravljajo enako delo v njegovi državi. Ali, bolje rečeno: njegova zasebna stvar je, če misli, da ta država ni njegova. Vedeti pa bi moral, da večina ljudi, ki je zanj glasovala, misli, da je to (vsaj za zdaj) tudi njegova država.
O izgubah slovenskega gospodarstva. ki presegajo milijardo mark, slovenska vlada očitno ne razmišlja, kajti v nasprotnem primeru bi imela program, ki bi ga sprejela tudi opozicija. Takšnega programa torej nima, noče pa sprejeti programa zvezne vlade. Slovenska podjetja v svojih hol-dinških družbah v tujini prikazujejo samo dobičke in uspevajo, matična podjetja v državi pa razglašajo stečaje. Vlada to dobro ve in zato tudi lahko sprejema sklepe, ki povečujejo napetost v državi, pri tem pa se sklicuje na ustavni amandma o ekonomski samostojnosti Slovenije, ki pa je zdaj obremenjena že s 40.000 ne-
zaposlenimi, ob koncu leta pa naj bi bilo na cesti v naši republiki že 70.000 delavcev.
Ob teh »potezah« Peterletove vlade poglejmo, kako gospodarstvo rešujejo v (Miloševičevi) Srbiji.
V Srbiji dobro vedo, kaj hočejo
IS Srbije je jugoslovanski javnosti sporočil, da Srbija ne bo čakala na morebitne poteze zvezne vlade, marveč bo sama takoj začela z novimi investicijskimi naložbami, da gospodarstvo ne bo doživelo popolnega zloma. Proizvodnja v Srbiji je namreč maja padla za 15,3 odstotka. Vlada Srbije se bo osredotočila na zagotavljanje sredstev za velike investicije predvsem v infrastrukturne objekte. Vir sredstev bo ljudsko posojilo (vsega je okoli 100 mil. dolarjev) in tuja posojila, ki jih je Zahod namenil pospeševanju investicij, katerih končni cilj je prestrukturiranje gospodarstva. Na zvezni ravni bi ZIS moral zagotoviti »svež« denar na osnovi deviznih rezerv in pritegnitve sredstev tujih skladov.
V	zvezi s »prestrukturiranjem družbene lastnine« je vlada pripravila projekt zakona o republiškem skladu za razvoj in prestrukturiranje gospodarstva. Iz osnutka zakona je tudi možno slutiti usodo družbene lastnine. Del podjetij naj bi privatizirali s prodajo bodisi tujim, bodisi domačim kupcem. Denar od prodaje bo pripadal državi, ker bo šel v omenjeni sklad. Posebna vladna agencija bo ocenjevala realno vrednost vsakega pcdjetja, ki bi se odločilo za prodajo dela ali vsega svojega kapitala. V primeru prodaje pod ceno bi sodišče prodajo lahko razveljavilo.
Velik del premoženja v sedanjih »komunalijah« (komunalne službe, cestno gospodarstvo, elektrogospodarstvo...) naj bi bil skoncentriran v velike sisteme javnih podjetij (dobršen del je že) in neposredno pod nadzorom države. Podržaviti bi bilo verjetno treba tudi manj privlačna podjetja, takšna, ki jih ne bi hotel nihče kupiti. Agencija bo zlasti spodbujala tuje naložbe, namenjene za prestrukturiranje gospodarstva. Prednost bodo imela srednja in majhna podjetja.
Pri nas pa je, kot kaže, najbolj drzna poteza Peterletove vlade predlog o podržavljanju stavb bivših družbenopolitičnih organizacij !
Ali v Sloveniji sploh vemo, koliko smo dolžni tujini in koliko nam tujina dolguje?
Čimprej izterjati vse dolgove
V	Srbijo vedo! Zadnjega aprila so znašale obveznosti tujine do Srbije 481,2 mil. dolarjev. Največ neporavnanih terjatev imajo gradbinci - za končana dela je že izplačanih 233,5 mil. dolarjev, plačilo 135,5 mil. dolarjev pa je odloženo. Za izvoz blaga na kredit znašajo dolgovi tujine Srbiji 57 mil. dolarjev, za izvoz blaga za gotovino pa 37,7 mil. dolarjev.
Iz informacije za predsedstvo GZ Srbije, ki je razpravljalo o tej problematiki, izhaja, da skoraj 60 odstotkov dospelih in neporavnanih terjatev odpade na 10 držav (284,4 mil. dolarjev), od tega največ na Irak - 118,7 mil. dolarjev. Ob Markovičevem majskem obisku v Iraku so se dogovorili, da bo Irak letos z nafto poravnal 305 mil. dolarjev ali 45 odstotkov jugoslovanskih terjatev. Plačilo ostalih 373 mil. dolarjev jugoslovanskih terjatev pa je odloženo za dve leti (konec decembra 1992 naj bi plačali prvega od šestih obrokov).
Libija dolguje Srbiji 42,1 mil. dolarjev. Libijska vlada zavlačuje s priznavanjem posameznih terjatev, partnerji iz te države pa se
izogibajo konkretnim razgovorom z jugoslovanskimi organizacijami o določanju dejanskih zneskov. Aprila je sicer zasedal mešani komite, vendar brez pomembnejših rezultatov. Libija je v tem času drastično povečala ceno nafte, tako da je izostala aprilska pošiljka nafte v Jugoslavijo.
Alžirijo je svet guvernerjev NBJ uvrstil v skupino držav z oteženim načinom plačevanja, zato so ji podaljšali rok za plačilo deviznega dela dolga. Bistveno je, da je rating dolgov Libije okoli 80 odstotkov, zato se da terjatve do te države ugodno prodati na mednarodnem finančnem tržišču.
GZ Srbije od republiškega IS pričakuje, da bo pri pristojnih zveznih organih in ustanovah posredoval, da bodo sprejeli ustrezne ukrepe, s katerimi bodo pospešili odplačevanje tujih dolgov. GZ Srbije meni, da je treba podpreti predlog podjetij, ki so uporabila kredite Jugoslovanske banke za mednarodno ekonomsko sodelovanje, da bi sprejela moratorij na dospele obveznosti po dinarskih kreditih, ki so jih uporabljali za kreditiranje izvoza. Moratorij naj bi veljal do plačila dospelih in neplačanih terjatev. GZS tudi sodi, da bi si naša zunanjetrgovinska mreža, zlasti v večjih svetovnih finančnih centrih, morala bolj prizadevati, da bi začeli prodajati terjatve ali pa da bi jih poravnavali preko reeskontnih poslov ali pa preko neposrednih pošiljk blaga.
A pri nas v Sloveniji še vedno ne vemo, kje (v Avstriji?) je tistih 6 fasciklov dokumentov o poslovanju Elana s tujino.
Glavna opora (naj) bo kmetijstvo
Neresnost ravnanja naše nove slovenske vlade ob polomu slovenske industrije, kmetijstva, turizma in še kakšnega gospodarskega področja dokazuje tudi primerjava skrbi za načrtni razvoj kmetijstva pri nas in v Srbiji.
Predlog programa razvoja kmetijstva do leta 2000, ki ga je pred kratkim sprejel IS Srbije in ga poslal v javno razpravo, napoveduje, da se bo Srbija končno obrnila k svojemu naj večjemu in neizčrpnemu bogastvu - k predelavi hrane. Dva osnovna cilja v programu sta namreč: pridelava naravne in zdrave hrane in razvoj kmetijskih gospodarstev.
Tudi v najbolj neugodnih ekonomskih in klimatskih pogojih lahko Srbija pridela dovolj hrane za lastne potrebe. Zato je ključno vprašanje, kako velike agrarne možnosti izkoristiti za proizvod-
njo, namenjeno izvozu. Konkurenca je namreč zelo velika. Vendar pa ima Srbija veliko prednost, ker lahko ponudi svežo in zdravo hrano.
Srbija namerava do leta 2000 vrednost izvoza hrane s sedanjih 300 mil. dolarjev povečati na 2 mlrd. dolarjev. Zato predlaga, da naj federacija tudi v prihodnje oblikuje enotno makroekonomsko politiko države: selektivno spodbujanje izvoza najpomembnejših kmetijskih proizvodov, regresiranje dveh tretjin stroškov za obresti na kredite iz sleketivnega programa, regresi za mineralna gnojila in za sredstva za zaščito rastlin ter kvalitetna semena, olajšave za uvoz repro-dukcijsekega materiala in sprejemanje ukrepov za zaščito domače proizvodnje. Federacija naj bi v prihodnje določala zaščitne cene za pšenico, koruzo, sladkorno peso, oljčnice, tobak, riž, živino in mleko. Republiki pa bi morala priznati premije za mleko, spodbujati naložbe v urejanje zemljišč in razvoj kmetijskih služb, odobriti pa tudi davčne in druge olajšave.
Srbija tudi predlaga, naj za območje cele republike usposobijo naslednje ustanove: republiške

razvojne sklade (živinoreja, urejanje zemljišč, strokovne kmetijske službe), republiške blagovne rezerve, znanstvene in strokovne službe in specializirano kmetijsko banko Srbije.
V	Srbiji pripravljajo zakon, ki naj bi zadrugam vrnil premoženje, pridobljeno po letu 1953. Predvideno je tudi spreminjanje kmetijskega zemljišča iz družbene v državno lastnino. Nesprejemljiva pa je po mnenju Srbije revizija kmetijske reforme iz leta 1945 in sicer iz ekonomskih, socialnih in političnih razlogov.
Tudi denarna politika »po meri Srbije«?
Medtem ko v Sloveniji o državnih vrednostih papirjih še vedno le govorimo, je srbska država začela kupovati delnice pri Vojvodinski banki d. d. in Zavarovalnici Novi Sad, ves denar pa je namenjen gradnji majhnih in srednjih obratov za ponovno oživitev vasi v Vojvodini. Na ta način bodo takoj vložili 80 mil. din. Sredstva bodo lahko dobili kolektivi in privatniki. Denar je namenjen predvsem majhnim obratom, od gojenj sviloprejk in izdelave svile, gradnje ribnikov, rastlinjakov, 'perutninskih farm do razvoja živinoreje in več faz predelave sladkorja. Obresti na ta sredstva bodo simbolične, noben dinar pa bi se ne smel »izgubiti« na poti do uporabnikov, kot se je to dogajalo že pri nekaj zelenih planih.
V	Srbiji ostro kritizirajo ZIS, ker ne izpolnjuje svojih obveznosti do kmetijstva. Mlinska industrija plačuje visoke obresti za skladiščenje zalog pšenice, čeprav pšenico potrebuje cela Jugoslavija. Poleg tega pa so pridelovalci hrane za setev najeli kredit, tako da je kmetijstvo zdaj v najtežjem položaju po vojni, in več tvega, kot kdajkoli doslej.
In kaj smo za samooskrbo Slovenije s hrano doslej storili Slovenci?! Če se v naši »neodvisni, samostojni, suvereni« in še kakšni državi Sloveniji ne bomo vsaj z enako ihto kot Srbi lotili gospodarskih problemov in se ob polomu slovenske industrije in drugih dejvnosti še naprej šli »proti-boljševiške strankarske igrice«, bomo še naprej drveli v gospodarski kaos, bo še več ljudi na cesti, bo še manj kruha za še zaposlene.
Bodo pa zato vse podobe in tihožitja naših prednikov spet visela v muzejih, v zgradbah starih strank pa se vselile nove - kar je tudi nekaj vredno.
Vinko Blatnik
Slovenski lesarji ne gredo več na sejem v Beograd
Nov sejem v Ljubljani
Splošno združenje lesarstva Slovenije Les in Gospodarsko razstavišče sta v torek, 17. julija, pripravila tiskovno konferenco o ponovni obuditvi pohištvenega sejma v Ljubljani. Na njej so bili prisotni predstavniki organizatorja, Fakultete za lesarstvo in časopisa Naš dom. Pohištveni sejem je v Ljubljani že bil, saj so ga prvič organizirali že leta 1955, vendar se je kasneje zanimanje za to prireditev zmanjšalo, še posebej, ker se je po letu 1965 v Beogradu pojavil še en sejem pohištva. Petnajst let kasneje je sejem v Ljubljani ugasnil. Vse do danes so slovenski izdelovalci pohištva odhajali po priznanja na sejem v Beograd, ki pa je že izgubil svoj pomen, saj učinka od tega ni bilo. Zato so se v slovenskem združenju lesarstva in na Gospodarskem razstavišču odločili ponovno organizirati ljubljanski pohi-
štveni sejem. Ta naj bi bil od 20. do 24. novembra letos, na njem pa bodo sodelovali jugoslovanski proizvajalci pohištva, ki naj bi predstavili nove izdelke, zanimive tudi za izvoz. Sčasoma naj bi sejem postal tudi mednaroden, saj bodo k sodelovanju povabljeni tudi tuji partnerji slovenskih lesnih podjetij.
Na sejmu bodo podeljevali posebna priznanja strokovne komisije, ki bo nagrajevala inovativnost, kvalitetno porabo materialov, racionalno uporabo bivalnega prostora, itd. Poleg tega bo revija Naš dom podelila zlato plaketo za najlepše in najbolj funkcionalno pohištvo domačega proizvajalca. Z bogato gostinsko ponudbo slovenskih specialitet pa naj bi sejem postal tudi del nove turistične podobe glavnega mesta Slovenije.
Robert Pekla)
PREJELI SMO
Odgovor predsedstva Sindikata strojnega osebja Slovenije in Istre na članek v Delavski enotnosti 6. julija 1990 »Odprto pismo železničarjev republiški vladi - kdo naj bo zastopnik delavcev«
W%
indikati Slovenije w
Svobodni Sindikati Slovenije
Spoštovani sodelavci v IO sindikata železniške dejavnosti Slovenije!
Z zanimanjem, a hkrati s presenečenjem smo prebrali vaš članek v Delavski enotnosti. Z vami se popolnoma strinjamo glede posameznih trditev, kot naprimer, da smo skupno dosegli sporazum o varstvu najslabše plačanega delavca na železnici. Popolnoma druga stvar pa je trditev, da vam pripada pravica, da podpišete kolektivno pogodbo za vse železničarje, ne glede na članstvo v sindikatih.
Kot člani enega prvih neodvisnih in samostojnih sindikatov v Republiki Sloveniji vam to pravico odvzemamo, saj naše članstvo ne spada pod okrilje »Ravnikovega sindikata« ne drugih sindikatov.
Zelo smo tudi presenečni, da si sindikalni pluralizem še vedno predstavljate na tak boljševistični način, ki pa za nas nikakor ni sprejemljiv.
Prepričani smo, da boste to vašo miselno napako čimpreje odpravili.
Vsekakor pa si želimo nadaljnjega poštenega in interesnega sodelovanja z vsemi sindikati, ki so pripravljeni delovati ng demokratičnih osnovah, kar najbolje koristi članom sindikata kakor tudi celotni družbi.
V pričakovanju, da bo vaš sindikat deloval na teh osnovah in načelih, Vas in člane vašega sindikata lepo pozdravljamo.
V Ljubljani, 10. 7. 1990	Predsednik Sindikata strojnega osebja
Slovenije in Istre Slavko Kmetič
Pripis: V omenjenem sporočilu Sindikata železniške dejavnosti Slovenije ni nikjer omenjena trditev, da so lahko le oni podpisniki panožne kolektivne pogodbe, kot jim to očitajo iz sindikata strojnega osebja Slovenije in Istre. V članku pravijo dobesedno takole: »Izvršni odbor Sindikata delavcev železniške dejavnosti Slovenije zato zahteva od izvršnega sveta Republike Slovenije kot ustanovitelja slovenske železnice, naj določi legitimnega zastopnika delavcev železniške dejavnosti pri pripravi, pogajanjih in podpisu panožne kolektivne pogodbe. Pri določitvi legitimnega zastopnika železničarjev naj vlada upošteva, da ima Sindikat delavcev železniške dejavnosti Slovenije večino članstva in da deluje v interesu vseh delavcev v železniški dejavnosti.«
Kdo (ne) vlada v Lendavi
Predsednik lendavske občinske vlade, Alojz Jerebic, nam je uvodoma že povedal, naj ne pričakujemo preveč od njega, kajti zdaj se šele pripravlja na »vladanje«, zbira informacije, snuje skupaj z drugimi občinskimi veljaki programe razvoja občine, povrh tega pa je še zmeraj zaposlen v Nafti, kamor je prišel pred poldrugim letom iz Indipa. V dobri uri pogovora nam ni uspelo izbrskati iz našega sogovornika nič pomembnega, najmanj pa takšnega, da bi lahko delavcem lendavske občine sporočili, da sedanja vlada ve, kako bo razreševala ta hip žgoč problem: okrog tisoč preveč zaposlenih samo v gospodarstvu, da ne govorimo posebej o sedemsto delavcih, ki so ta čas prijavljeni na zavodu za zaposlovanje kot iskalci službe.
Lendavski direktorji pridno seštevajo, koliko delavcev imajo preveč zaposlenih, šarijo s spiski odvečnih delavcev v proizvodnji in režiji in, denimo tako kot direktor Tovarne logistične opreme (nekdaj v sestavu mariborskega Primata) na slabih dveh tipkanih straneh ponujajo rešitev za delavce brez vsakih kvantifikacij, kaj šele z zagotovilom, da bodo morda čez leto ali dve razmere boljše. Odločitve bi radi speljali po kratki poti, pogosto tudi z neverjetno aroganco in brez vsakršnega samospovedovanja (oh, kako čudno zveni taka beseda!?) o svoji odgovornosti za sedanje gospodarske razmere, za stisko ljudi zaradi bednih plač in nenehnega strahu, kakšna je njihova usoda.
Toda s tem se lendavska vlada in skupščina očitno nimata namena ubadati, kajti v ogovoru nam je Jerebic dal jasno vedeti, da se ne bodo spuščali v tiste odločitve, ki sodijo v podjetniško pristojnost. Kaj takšnega seveda nihče ne zahteva ne od Jerebiceve vlade, ne od kakšne druge, vendar pa pričakujejo, da bo znala in vsaj poskusila omiliti stisko ljudi, ne pa da si v teh katastrofalnih razmerah »privošči« podražiti denimo stanarine za 150 odstotkov pod pretvezo, da naj tisti, ki takšnega stroška ne zmorejo, zaprosijo za socialno podporo. Lendavski parlament je takšne odločitve sprejel, ne da bi se zavedal, da se kaj lahko zgodi, da bo morala več kot polovica najemnikov družbenih stanovanj zaprositi za subvencijo, denarja pa kajpak za tako veliko število prosilcev ne bo moč dobiti.
Predsednik lendavske vlade Alojz Jerebic deluje umirjeno. Očitno ga dogajanje v občini prehudo ne vznemirja, pa nam je ob našem zadnjem vprašanju o tem, koliko preveč je zaposlenih v občinski upravi, mirne duše dejal: »Do zdaj vam nisem znal dobro odgovoriti na nobeno vprašanje. Pričakujete jasen odgovor na zadnje!?«
Ne, nismo pričakovali!	Marjan Horvat
Ignac Temlin:
Kolektivna pogodba ali splošna stavka
»Zdaj ni več časa za dolgovezenje, ki naj bi bila pogajanja o pravicah, ki si jih je sindikat že izbojeval. Zdaj gre samo še za to, ali bomo končno dokazali, kaj sindikat v resnici je, ali pa svobodnih sindikatov več ne bo,« meni Ignac Temlin, sekretar Občinskega sveta svobodnih sindikatov v Lendavi.
»Če pristanemo na pobude nekaterih, ki v imenu nekih sindikatov in v interesu vlade predlagajo, da kolektivne pogodbe ne bi podpisali s svobodnimi sindikati, bodo delavci v resnici prepuščeni na milost in nemilost vodstvenim strukturam.
Po drugi strani pa ne razumem smelosti in predrznosti samozvancev, ki v imenu nekoga hite ustanavljat neke nove sindikate. Očitno je, da gre v teh primerih za poskuse razbitja svobodnih sindikatov, ki s tolikšnim številom članstva predstavljajo vladi in vodstvenim delavcem dejansko nevarnost. Očitna so tudi prizadevanja strank, da bi se vrnile v sindikate in s tem prišle do resničnega članstva in večje politične moči. Samozvanci, ki se nikoli doslej niso niti približno ubadali s problemi delavcev ali s sindikalnim delom, so ugotovili, da je pravšnji trenutek, da se ustoličijo na novem stolčku. To, kaj naj bi dosegli s peščico svojih članov in v imenu koga sploh nastopajo, je zanje postranska stvar, ker je njihov interes samo to, da sebe potisnejo iz anonimnosti na površje. K sreči naši delavci niso tako neumni, da ne bi videli, za kaj gre. Ne razumem pa, zakaj vodstvo svobodnih sindikatov še tako vdano prenaša nepoštene udarce...«
- V Lendavi prav v teh dneh vre. Po eni strani vsi vneto pričakujejo prve konkretne poteze nove občinske vlade, po drugi strani pa se seznami delavcev, ki naj bi bili tehnološki presežek, podaljšujejo čez vsa predvidevanja.
Predsednik lendavske vlade Alojz Jerebic v pogovoru z odgovornim urednikom Delavske enotnosti Marjanom Horvatom
»Nastop demokracije je naplavil na površje vrsto ljudi, ki bi se radi šli politike. Vsak izmed teh dosedanjih anonimnežev ima svoje videnje demokracije in rešitve za lendavsko občino, ki že leta drsi navzdol po slovenski lestvici razvitosti.
Vrsto let je bil utrip naše občine naravnan na Nafto. To največje podjetje je dejansko napajalo skoraj celotni občinski in še kakšen proračun. Z odločitvijo, da že kupljene nove rafinerije v Lendavi ne bodo gradili, je podjetje doživelo ekonomski udarec, ob katerem se, objektivno gledano, takšno kot danes je, ne more postaviti na noge. Gre za to, da zagon rafinerije ni samo vprašanje nakupa opreme, temveč zahteva pripravo in usposobljenost kadrov. Lendavska Nafta je kadrovala in zaposlovala tudi na račun nove rafinerije. Res pa je, da je bila Nafta podjetje z veliko začetnico, da so imeli v njej zaposleni za lendavske in pomurske razmere zagotovljene izredne osebne dohodke, da so tudi zato v Nafti morali sprejeti koga, ki ga sicer ne bi potrebovali.
Zato so težave Nafte toliko odmevne; kajti če se trese v Nafti, potem se strese še kaj več kot samo lendavska občina.«
- Ali mislite pri tem na delavce, ki prihajajo na delo iz druge republike?
»Tudi. Nafta je Jugoslavija v malem. Navzlic temu v Nafti niso imeli nikoli težav zaradi nacionalnih ali verskih vprašanj. Z odpuščanjem delavcev - proti temu pa se zdaj bori sindikat - bo nujno prišlo na površje tudi nacionalno vprašanje. Ne smemo pozabiti, da se v lendavsko občino vozi na delo iz sosednje Hrvaške okrog tisoč ljudi. Glede strukture lendavske industrije gre zvečine
za nekvalificirano delovno silo, ki je na tej strani Mure imela zgotov-Ijen in dober dohodek.
S tem ko je vodstvo v Nafti odstopilo, po mojem trdnem prepričanju v tem času ni ravnalo prav. Kolektivni odstop v tem kriznem času v Nafti ničesar ne rešuje ali pa vsaj ne prispeva k rešitvi, ker
Ignac Temlin, sekretar občinskega sveta Zveze svobodnih sindikatov Lendava
niso izčrpane možnosti za pogajanja in iskanje skupnih rešitev. Res pa je, da rešitev za Nafto ni iskati v Lendavi, temveč v republiki. Vodstvo slovenske države se mora odločiti o svojih energetskih virih in politiki. Nafta je to vprašanje dolgo reševala sama in se tudi zato toliko izčrpavala.«
- Delavci niso nezadovoljni samo v Nafti.
»Žal res ne. Na našo veliko nesrečo smo danes priče vse večjemu številu delavcev, ki morajo z zmanjšanim osebnim dohodkom ostajati doma in čakati na delo.
Pošteno povedano, tudi to ni največji problem, ker dobi delavec šestdeset- ali več odstotne osebne dohodke in doma opravlja druga dela. Toda vsi nimajo zemlje, po drugi strani pa so doma
tudi delavci, katerih redna zaposlitev ni ogrožena. Gre za psihozo ljudi pred neznanim, gre za strah, ki ga po nepotrebnem širimo med delavstvo.
Posledica kadrovske politike izpred nekaj let in pa lahkovernosti ali neznanja vodstvenih delavcev v lendavskih podjetjih, da je s postavitvijo tovarne ali prelevitvijo v več podjetij že vse rešeno, je ta, da niso poskrbela za takšne proizvodne programe, ki bi bili v resnici donosni in tržno zanimivi. Zato je vse več vesti o novih seznamih in vse večjem številu delavcev, ki naj bi bili 'tehnološki presežek’.
Vodstvo podjetij ima najprej pri roki izgovor ali recept, da je rešitev v zmanjšanju števila zaposlenih. Toda kdo je zaposloval preko mere in ekonomije?! Kdo ni poskrbel za dodatne proizvodne programe, s katerimi bi premostil morebitno krizo? V naši občini imamo v resnici le eno samo podjetje, ki pa še to ni, ker je samo obrat, LEK, ki nima tovrstnih težav.
V nekaterih podjetjih delavci niti ne vedo, kako globoko so že pod vodo, ker vodstva dejansko stanje prikrivajo, in zato ni nič presenetljivega, da celo upniki izjavljajo, kako ta vodstva niso sposobna podjetja rešiti iz težav.«
- Kaj v teh primerih lahko naredi sindikat?
»Mi nismo nikoli posegali na področje vodenja razvojne politike, ne moremo pa se sprijazniti s takšnim načinom gospodarjenja, da vodstva zaradi svoje nesposobnosti potiskajo na cesto - delavce.
Žal je svobodni sindikat edini med sindikati, ki se bojuje za delavce, preostali so obremenjeni sami s sabo in s filozofijo, kaj bi naredili, če bi naredili, oziroma izgorevajo v boju za stolčke.
Resnici na ljubo je treba priznati, da smo tudi mi še vedno obremenjeni z lastno reorganizacijo, ker ta še vedno ni povsem in tvorno zaživela. Tudi v naši organizaciji je na vodilnih mestih še nekaj takšnih, ki so s sindikatom povezani le in samo s plačo, in če bi tem plačo razpolovili, jih zagotovo ne bi več našli v sindikalnih vrstah. Pomurje ni izjema in tudi zato doživljamo vedno nove ideje in načrte o naši organiziranosti.
Žal se to dogaja v času, ki delavcu ni naklonjen, v času, ko moramo strniti vse sile in znanje, zato poudarjam, kako bistvena je kolektivna pogodba...«
Janez Sever Slika: Sašo Bernardi
»Kdo bo nalil čistega vina?«
Odgovor na članek v Delavski enotnosti 6. julija 1990
Gostinsko podjetje Figovec je s 1. 1. 1990 izstopilo iz Delovne organizacije SAP, Streliška 2. S tem smo postali samostojni in na novo ustanovljena delovna organizacija, smo morali postaviti vršilca dolžnosti za šest mesecev, in to je bil Gregor Lobe. Meseca maja je bil objavljen razpis in nanj se je javil samo Gregor Lobe. Nezadovoljstvo ljudi zaradi osebnih dohodkov, neurejenih odnosov v Gostilni Krpan, večne obljube, da bo boljše, in ker so se v Gostilni Krpan dogajale stvari, ki ljudem niso bile všeč - zaradi
vsega tega Gregor Lobe ni bil potrjen za direktorja Gostinskega -podjetja Figovec. Tukaj ni bila vzrok pijača. (Za to napako v članku se prizadetemu opravičujemo, op.p.) V Gostilno Krpan je Gregor Lobe pripeljal Bernarda Zadravca, da bi opravljal dela poslovodje. Bivši poslovodja, takšno je bilo mnenje, ni bil dovolj energičen. Bernard Zadravec je bil sprejet za določen čas. V mesecu juniju je komisija za delovna razmerja razpravljala o njegovi prošnji, da bi ga potrdili za nedoločen čas. Komisija njegovi prošnji ni ugodila, ker je bilo ugotovljeno, da ne posluje v skladu z našimi samoupravnimi akti in da tudi rad pogleda v kozarec. Personal se je pritoževal, da je z njim nemogoče delati, da preveč časti svoje kolege, da se hvali, da bo Krpan vsak čas njegov, nabavljal je pri svojih znancih ali celo sorodnikih, čeprav smo v centralnem skladišču imeli tri tisoč litrov vina, nabavljal je pršut privatno po višji ceni, kot je v mesnici. Direktor je poslovodje na vsakem kolegiju opozarjal, naj pazimo na zaloge in stroške, ker smo v težkem položaju. Bernard Zadravec je na delavski svet poslal zapisnik za odpis blaga v znesku 5.343 din. Pozneje je bilo ugotovljeno, da je s tem odpisom hotel kriti primanjkljaj. Delavski svet mu ni potrdil odpisa. Obračune za mesec april je prinesel 25. junija, za mesec maj pa nekaj dni pozneje. Pri pregledu obračunov je bilo ugotovljeno, da manjka okoli 8.800 din. Opravljena je bila izredna inventura, in to šele po
intervenciji Postaje milice Moste. Po inventuri je bilo ugotovljeno, da predlaganega materiala za odpis ni nikjer. Obveščena je UJV in te zadeve že raziskuje. Upam, da se bo s tem posegom še kaj ugotovilo in obenem tudi uredile stvari, ki so bile v naši delovni organizaciji sporne.
V. d. direktorja Flora Deleja
Obisk
Anteja Markoviča v Sloveniji
V soboto smo imeli priložnost videti, koliko smo dejansko že suvereni, ko je moral predsednik ZIS sprejeti v Skupščini predstavnike nove slovenske oblasti. Že mogoče, da jih je presenetil, ker je prišel celih deset minut prezgodaj; vsekakor pa ni presenetil Lojzeta Peterleta in Dimitrija Rupla, ki sta se ta čas mudila na veliko pomembnejšem de-
lovno-rekreativnem potovanju po ZDA in Avstriji. Tako je prav, gospodje. Če bi predsednika zvezne vlade slučajno še kdaj prijelo, da bi prišel na obisk v Slovenijo, pa lahko z njim opravi kar kakšen republiški podsekretar, saj se tako nimamo več kaj dosti pogovarjati. Nova slovenska vlada je tudi sama sposobna svoje gospodarstvo do konca zatolči, brez pomoči zvezne, kar tudi uspešno dokazuje. Ali smo ali nismo, krščen-duš?
Sicer pa mislim, da bi v fazi vsesplošnega prestrukturiranja oblasti in gospodarstva bila potrebna tudi kakšna korektura v vladi. Dimitrij Rupel naj bi namreč kot najkompetentnejši in človek z največ prakse poleg zunanjega ministrstva prevzel namesto Inga Paša še ministrstvo za turizem. Mogoče pa bi tudi formalno oba resorja združili, saj se obe področji po dosedanjih izkušnjah sodeč zelo prepletata. Prepričan sem, da bo mandatar o tem predlogu temeljito premislil!
Tugomer Kušlan Laze 72 61370 Logatec
Svobodni Sindikati W Slovenije
Ljubljana, 20. julija 1990
Delavska enotnost d
Lendava,
moja dolga vas
Lendava je imela Nafto in vzorčno dvojezično šolstvo. Danes ima cel kup strankarskih veljakov in malo sposobnih direktorjev. Celotno gospodarstvo sloni na ožemanju zastarelih proizvodnih programov in cenene delovne sile. Nova občinska vlada vidi rešitev v - kmetijstvu in turizmu...
Lendavsko gospodarstvo zaposluje okrog šest tisoč ljudi. Največji razmah industrije je doseglo pred leti z daljnovidnim občinskim vodstvom, ki je v mesto uspelo dobiti celo vrsto tako imenovanih političnih tovarn, obratov velikih slovenskih podje-: tij, kot pomoč za razvoj nerazvitih območij. Popkovina z matičnimi podjetji se je počasi sušila, novopečeni oblastniki so se namesto z novimi proizvodnimi programi bolj ubadali s kadrovanjem sebi vdanih dobro plačanih prisklednikov, proizvodnja pa je slonela na zastarelih programih, ceneni in neuki delovni sili.
V letih, ko se je sposobnost
vodstvenih delavcev merila s poslušnostjo in v tonah ter metrih, so obrati prerasli v tovarne z nekaj sto in več kot tisoč zaposlenimi. V času reform in ugašanja skrbništva matičnih delovnih organizacij so ta vodstva v zaslepljenosti z lastno sposobnostjo med prvimi pohitela z osamosvojitvami in prelevitvami v podjetja.
Lendavska podjetja danes pokajo od prezaposlenosti, najbolj črnogledi govorijo o več kot tisoč odvečnih delavcih, res pa je, da v slehernem podjetju vodilni zdaj vidijo rešitev v odpustitvi nekaj sto delavcev. Največ, okrog 400 delavcem grozi cesta v INA-Nafti Lendava, kjer je
odprodaja nove rafinerije ogrozila obstoj celotnega podjetja. Nekoč najtrdnejše lendavsko podjetje je dodatno udarila še nerentabilna proizvodnja v njihovi tovarni metanola.
V Lendavi je trenutno najhuje to, da nihče, niti občinska vlada niti zaposleni ne vedo, kakšne so dejanske razmere. Najožja vodstva podjetij tako pred Občinarji kot pred delavci skrivajo resnične podatke o gospodarjenju ter iščejo rešitve v najemanju novih dragih kreditov in v - odpuščanju delavcev.
Na nedavnem srečanju direktorjev s predstavniki nove občinske vlade so prisotni gospodarstveniki sestanek zapuščali s kaj mešanimi občutki: usmeritev nove vlade naj bi že poznali s prebiranjem dnevnega časopisja, ob-
Lendava, rimljanski Halica-nutn, v francoski dobi Lindau, je bila v 9. stoletju za časa Pri-bine in Koclja v okviru slovenske države, kasneje pa je prešla pod Madžare. Sedež fevdalne posesti je bil lendavski grad, okrog katerega je nastalo mesto, ki je 1336 dobilo sejemske pravice. Za časa turških vpadov je mesto močno trpelo, naglo pa se je začelo razvijati po letu 1867, ko je postalo sedež okraja. Leta 1890 ga je dosegla železnica, ki je povezala Čakovec prek Lendave s kraji na Madžarskem.
činska vlada se ne bo »mešala« v gospodarstvo, trenutne razmere pa direktorji tako najbolje - poznajo...
Tudi v Lendavi je zaradi peščice napihnjenih strankarskih vodij na vsakem koraku čutiti slo po vladanju. Med najglasnejšimi so tisti, ki so se iz boljševikov prelevili šele ob božiču, nekateri so stopili še korak naprej: svoje priimke spreminjajo.
Ta, doslej vzorčna nacionalna strpnost zna udariti nazaj, ker res ni bistveno, ali se dva brata od včeraj pišeta drugače, je pa nerazumljivo, zakaj naj bi bila denimo učitelja plačana različno: manjšinski bolje...
Občinsko vodstvo svobodnih sindikatov je navezalo stike s sosednjimi, hrvaškimi občinami, da bi skupaj skušali omiliti pritiske vse večjega in predvidoma še hujšega pritiska nezaposlenih. Žal se na drugi strani Mure ubadajo z enakimi težavami in z lastno brezposelnostjo, zato o problemih in opozorilih iz Lendave še tvorno ne razmišljajo, razen da opozarjajo, kako med »odpuščenimi ne smejo biti samo Hrvati«!
Tako tujca kot domačina ob prihodu v Lendavo najprej pozdravijo na drevesa in drogove pripeti plakati in napisi »Tu je SDZ« ter pročelja novih tovarn, vendar je videz lažen; Lendava je spet samo dolga vas.
J. S.
Evgen Pintarič:
Rafinerijo naj si Slovenija zatakne za klobuk
»Sindikat ni nikogar zaposloval, zato tudi nikomur ne bo dajal delovnih knjižic! Petintridest let sem pri Nafti, doživljali smo krize, vendar kaj takega, da v tako kritičnem trenutku odstopi celotno vodstvo, ne morem razumeti. Nekateri že drugi mesec doma čakajo na delo, vse delovne sobote smo nadomestili * rednim dopustom in sprejeli še deset dni neplačanega dopusta, vendar tudi to ni rešitev,« pravi Evgen Pintarič, podpredsednik občinskega sindikalnega sveta.
-	Pred nedavnim smo imeli z vami daljši pogovor in ste bili bolj optimistični.
»Medtem se v Nafti ni pripetilo nič takega, kar bi delavcu napovedalo boljši jutri. Kriza se poglablja, rešitve ni videti. Na razširjeni seji kolegija je vodstvo prišlo na dan s podatkom, da je v Nafti 374 delavcev odveč...«
-	Kaj se trenutno dogaja v Nafti?
»Vsi nestrpno pričakujemo, kaj bo z našim vodstvom. Vče-, raj je potekel prijavni rok, jutri bo komisija pregledala prijave, da bomo ugotovili, če se je kdo pripravljen spoprijeti s problemi, ki so se nagrmadili v Nafti.
Kot veste, je bil sindikat ^nenja, naj za razpisana vodilna delovna mesta ne bi več kandidirali tovariši iz dosedanjega vodstva. Najprej zato, ker so odstopili v najbolj kritičnih trenutkih, drugič pa zato, ker ekipa teh devetnajstih že doslej ni uspela uresni-citi sanacijskega programa in Podjetja rešiti iz težav.
Meni je povsem jasno, da trenutno v lendavski občini in Se daleč naokoli ni ustreznih strokovnjakov, k’ bi bili strokovno usposobljeni za vodenje Rafinerije in od nje odvisnih tovarn, zato bo po vsej verjet-hosti treba znova kadrovati samo med lastnimi strokovnjaki. Torej izbirati vsaj med temi devetnajstimi.«
- Vi ste predsednik izvršilnega odbora sindikata. Pri Nafti je trenutno zaposlenih skoraj tisoč dvesto delavcev. Po analizah in predlogih vašega vodstva, ki je sicer v odstopu, naj bi bila skoraj četrtina delavcev - odveč.
»S tem se sindikat ne strinja
in se ne bo sprijaznil. Drži, da smo pri Nafti zavestno zaposlovali večje število delavcev, ker smo jih usposabljali in bi jih potrebovali za delo pri novi rafineriji. Gre za. specifične profile delavcev, ki jih na vrat na nos ne moreš najti ali usposobiti.
Z odprodajo nove rafinerije Kitajcem - mimogrede, to nas je oškodovalo za okrog 40 milijonov dolarjev, rafinerija pa bo v prihodnjih dneh na Kitajskem začela poskusno obratovati - se je Nafta dejansko stresla do temeljev in se od takrat ne more več pobrati.
Ne samo, da govorijo o 374 delavcih, ki naj bi dobili knjižice. tudi drugih osemsto trepeta za svoj kruh, kajti bogne-daj, da bi prišlo do okvare na obstoječi rafineriji. Kot veste, gre za staro in samo pri nas še možno proizvodnjo...
Tisto novo in to staro rafinerijo naj si Slovenija zatakne za klobuk. Tisoč delavcev Nafte je leta in leta varčevalo denar za novo rafinerijo, si zanjo izposojalo mastne dolarje, jo končno kupilo in jo hranilo

PRAVNIK
SVETUJE
Vprašanje:
Dva delavca v podjetju sta prejela (skupno) odločbo, izdano dne 1. 6. 1990, s katero jima je direktor odredil — do preklica - delo v proizvodnji od 1. 6. 1990 dalje.
Sindikat podjetja sprašuje, ali gre za začasno ali trajno razporeditev, koliko časa lahko traja razporeditev, če je začasna, in ali je takšna razporeditev zakonita, četudi ne gre za izjemne okoliščine.
Sindikat podjetja je razporeditev delavcev na delavskem svetu izpodbijal, vendar mu je bilo s strani strokovne službe pojasnjeno, da je razporeditev v skladu z akti podjetja, da je potekel rok za pritožbo in delavca, ki sta bila razporejena, nista dala sindikatu soglasja za postopek na delavskem svetu.
Odgovor:
Pravilno izdana odločba o razporeditvi bi morala biti vročena (ne dostavljena) vsakemu delavcu posebej, vsebovati bi morala določilo splošnega akta kot podlago razporeditve in pouk o pravnem sredstvu.
Iz vsebine odločbe izhaja, da gre za začasno razporeditev, saj vsebuje navedbo »do preklica«. Pravna podlaga za začasno razporejanje je opredeljena v 22. členu Zakona o delovnih razmerjih, ki določa pogoje za začasno razporeditev delavca: izjemne okoliščine, določene s kolektivno pogodbo ali s splošnim aktom (npr. naravne ali druge nesreče, pri katerih je ogroženo življenje in zdravje ljudi ali premoženja), reševanje človeških življenj in zdravja, kvar surovin ali materiala, ki ima za posledice zastoj delovnega procesa, itd. V navedenih primerih se je delavec dolžan ravnati po sklepu o začasni razporeditvi, čeprav je razporejen na delovno mesto, za katero se zahteva nižja stopnja strokovne izobrazbe. Razporeditev v smislu 22. člena Zakona o delovnih razmerjih lahko traja toliko časa, kolikor trajajo izjemne okoliščine. Ugovor delavca zoper sklep o začasni razoreditvi ne zadrži izvršitve sklepa (3. alinea 1. odstavka 106. člena Zakona o delovnih razmerjih).
Razporeditev delavca je zakonita, če so kumulativno izpolnjeni vsi trije pogoji, navedeni v prejšnjem odstavku, in če je to opredeljeno tudi v splošnem aktu podjetja.
Glede sodelovanja sindikata v postopku ugovora je treba upoštevati določilo prvega odstavka 82. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ki določa, da je pristojni organ v podjetju, preden odloči o ugovoru delavca, dolžan zahtevati mnenje sindikata ter ga obvezno obravnavati in se o njem izjaviti, če ga je sindikat dal.
Na podlagi citiranega zakonskega določila lahko sindikat sodeluje v postopku pred pristojnim organom tako, da na seji pristojnega organa posreduje svoje mnenje oziroma svoje že posredovano mnenje dopolni ali obrazloži.
V	zvezi z zastopanjem delavca pa je treba upoštevati določilo 2. odstavka 82. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja: Sindikat lahko pred pristojnim organom, ki odloča o ugovoru, delavca zastopa na njegovo zahtevo ali z njegovo privolitvijo.
V	konkretnem primeru je treba ugotoviti, ali je šlo s strani sindikata za sodelovanje v ugovomem postopku v smislu 1. odstavka 82. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja ali za zastopanje delavca v istem postopku na podlagi 2. odstavka 82. člena tega zakona.
V	postopku varstva pravic delavcev je treba upoštevati zakonske roke. 80. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja določa, da ima delavec pravico, da v 15 dneh od dne, ko mu je bila vročena odločba, s katero je bila kršena njegova pravica, oziroma od dne, ko je zvedel za kršitev pravice, vloži ugovor pri organu, ki ga določa splošni akt oziroma kolektivna pogodba. Rok, ki ga določa zakon, je prekluziven, kar pomeni, da s potekom roka ugasne pravica do ugovora.
Ana Križanič, dipl. iur.
na dvorišču, ker se modro vodstvo Slovenije ni moglo zediniti, kako in kaj bi. Končno je kocka padla, prodali so jo Kitajcem, mi pa smo pokrili stroške.«
- Kaj lahko sindikat v teh okoliščinah naredi?
»Trenutno tečejo pogajanja z vodstvom v odstopu o višini nadomestil, za čas, ko delavci doma čakajo na delo. Mi zahtevamo 80-odstotna nadomestila, vodstvo pa vztraja pri izračunih, da je moč plačati le 60 odstotkov. Mi v sindikatu se s tem ne strinjamo.
Po drugi strani vodimo akcijo, da bi delavci bili pripravljeni delati tudi zastonj, seveda nekaj časa, če bi to podjetje rešilo najhujšega. Žal pa rešitev ni v naših možnostih, niti ne v rokah dosedanjega in ne bodočega vodstva! Rešitev je v rokah vodstva slovenske države. Ta mora končno povedati, kako in kaj bo z energijo. Potem bo vse veliko jasnejše.
Rekel sem že, da sindikat ni
nikogar zaposloval, zato tudi ne bo nikomur dajal delovnih knjižic. Opozorili pa smo že, da z odpuščanjem ne bo kar tako, ker vsaka delovna knjižica v resnici predstavlja dvoje, troje lačnih ust in ne ena sama; da je Nafta Jugoslavija v malem; da je v njej zaposlenih nekaj sto delavcev z druge strani Mure; da vsi delavci nimajo doma zemlje, in četudi prihajajo s kmetij, te kmetije niso njihove in oni ne gospodarji. Žal nihče nima strokovnih analiz o dejanskih socialnih razmerah naših delavcev, še manj pa kdo lahko odpuščenemu reče: tam in tam imaš novo delo. Sodeč po tem, kako se je doslej obnašala, tudi nova občinska vlada še ni dojela, za kaj gre. Delavci ne bomo več dolgo prenašali, da bi nam nekdo venomer samo mahal z delovno knjižico! In sindikat zagotovo ne bo več gasilec, o tem sem trdno prepričan.«
Janez Sever
Svobodni Sindikati Slovenije
Morske obale^samevajo. Kje so torej
na ta način krpajo svoj družinski proračun? Na poti po Gorenjski smo skušali izvedeti resnico o letošnjem poletju.
Kranjska gora je čedalje manj kranjska
Prelepo poletno jutranje sonce me je že navsezgodaj razveselilo in kazalo je, da bo tokrat sonce moj sopotnik med potjo po dolinah dveh slovenskih rek, Save in Soče. Šel sem obiskat tamkajšnje znane turistične kraje, ki svoj obstoj čedalje bolj povezujejo s prihodom tujih in domačih gostov. Med vožnjo sem dobil občutek, da se velika sezona sploh še ni začela. Nobene gneče ni bilo na cesti; povečan je bil edinole promet proti notranjosti.
Moja prva postaja je bila Kranjska gora, ki se skupaj z Bledom bojuje za turistični primat v tem delu Slovenije.
Kranjska gora ostaja še naprej kraj za elitni turizem, kjer tuji gost spodriva domačega. Razlog je čedalje bolj v ceni in ne v kvaliteti storitev. Zato ne čudi podatek, ki so mi ga dale prijazne uslužbenke Turističnega biroja Kranjske gore, da je trenutno pri njih okoli 90 odstotkov tujcev. Ti so večinoma nastanjeni v hotelih, ki pa imajo skoraj polovico zmogljivosti še nezasedene. Povpraševanje po zasebnih sobah zadnja tri leta pada. To ne čudi, saj večina gostov pride v Kranjsko goro organizirano prek turistične agencije, medtem ko se je obisk prehodnih gostov zelo zmanjšal. Morda je razlog tudi svetovno nogometno prvenstvo (ta je že sedaj, kot kaže, velik izgovor turističnih delavcev za morebitno slabo sezono!). Z upanjem pričakujejo znane italijanske avgustovske počitnice, ko naj bi vsaj Italijani delno napolnili sedanjo praznino v blagajni. Bo to rešilo ta turistični kraj, ki ima dvakrat več turističnih postelj, kot pa je prebivalcev? Verjetno ne.
Kljub temu pa le ni vse tako črno, sem izvedel iz pogovorov. V preteklih dveh letih so turistični delavci in tudi domačini veliko denarja vložili v nove gradnje, Kranjska gora se iz dneva v dan, prek noči
spreminja. Tudi gostinci so se končno zavedeli svojega poklicnega poslanstva.
Tatjano Krašovec iz Ljubljane sem zmotil pri jutranjem
Na Gorenjsko, kjer gore so
jev. Letos imajo možnost plačila v treh obrokih, prejšnja leta pa se je del sredstev pokrival iz regresa, katerega izplačila pa so nam letos ukinili. Kljub temu menim, da je cena zelo ugodna, podobnega mnenja pa so tudi naši gostje. Da pa je njihovo počutje zares dobro, nas tukaj skrbi šest zaposlenih, ki imajo vse leto dovolj dela. Trudimo se, da ga opravimo čimboljše, kar nam glede na to, da dozdaj še ni bilo pritožb, tudi uspeva. Sicer pa se večina rada vrača sem, tako da smo z nekaterimi že stari znanci. Resnično škoda, da še nihče ni prišel, da bi vam sam povedal. Upam vsaj, da bodo tudi letos tako zadovoljni, kot so bili lani.«
Kranjska gora je bila že od nekdaj priljubljeno letovišče prebivalcev iz drugih republik. Teh je sedaj iz leta v leto manj. Poleg nizkega standarda jih doma zadržuje tudi strah pred nerazumno vsakdanjo politiko življenja.
Kljub temu sem pred hote-
sprehodu s hčerko in očetom. V Kranjski gori se je dosti zgradilo v preteklem letu, med drugim tudi poslovno-trgov-ski center. Slišim pa, da je dosti prostorov še neprodanih in samevajo. Imam srečo, da sta starša tukaj doma, tako da si lahko skoraj vsak teden privoščimo počitnice v Kranjski gori. Je pa poletje v Kranjski gori veliko lepše kot zima, ko je preveč ljudi. Letos pa je vseeno očitno, da obisk poleti le ni tak, kot so napovedovali. Na ulicah je opaziti le starejše ljudi, pa še ti so večinoma tujci.«
Damjana Naglič, ki dela
Velik planinski dom na prelepem Srednjem vrhu nad Gozdom Martuljkom sameva prazen in že rahlo zanemarjen. Zakaj tega doma nihče ne vzdržuje in uporablja, se ne ve, škoda pa je, da bi ga zob časa dokončno nagrizel.
Tu se gradi naše novo okno v svet. Dela v predoru skozi Karavanke in pred njim potekajo pospešeno, zatika pa se pri gradnji jeseniške obvoznice. Zato se prav lahko zgodi, da bodo Jesenice postale novo ozko grlo naše turistične ponudbe v naslednjem letu.
v poslovalnici Generalturista iz Zagreba, mi je povedala, da že dolgo obisk v Kranjski gori poleti ni bil tako slab, kot je letos. Tako se je prvič zgodilo, da prek njihove agencije sedaj v Kanjski gori ne letuje niti en gost. Tudi njihova poslovalnica je veliko slabše obiskana, zato v glavnem prodajajo zemljevide in posredujejo informacije. Podobno je tudi na Bledu, kjer Damjana občasno dela.
Tudi v sosednjem prostoru, kjer domuje prostocarinska prodajalna Kompasa iz Ljubljane, se ne morejo pohvaliti z velikim prometom. Ta je še posebej padel takrat, ko so morali povečati nekatere davke. Glede nove možnosti povrnitve prometnega davka tujcem, ki blago odnesejo prek državne meje, pa mi je prodajalec dejal, da tujci to še premalo poznajo. Prav tako je izrazil dvom o uspešnosti take akcije v njihovi prodajalni, ker jo bodo morali kmalu zaradi še enega ukrepa zvezne vlade zapreti.
Odpravil sem se še v Železničarski dom. Pogovarjal sem se z upravnikom doma Francijem Krašovcem.« Gostov žal še ni, vendar jih pričakujem v teku dneva, saj danes ponovno odpiramo vrata doma. Zaradi evropskega prvenstva v letenju z zmaji (tukaj so namreč imeli svoje središče) smo bili nekaj časa zaprti za druge goste, tako da v bistvu z današnjim dnem ponovno začenjamo letošnjo sezono.
Dom ima 18 sob, v katerih je 54 ležišč. Je last Železniškega gospodarstva Ljubljana, sekcije za transport Ljubljana Moste. Popolnoma smo ga preuredili leta 1982 in od takrat je vse leto nepretrgoma zaseden. Pozimi imamo smučarske tečaje za otroke delavcev na železnici, v pred - in posezoni pa imamo na. programu aktivni odmor, ki so ga deležni vsi tisti delavci, ki imajo težje delovne razmere. V ta namen imamo svojega re-
prijateljih iz Kanjske gore. kamor prideta vsako leto za 20 dni na dopust. Ker sta upokojenca, si to časovno lahke privoščita, poleg tega pa n< hodita na morje, saj jirm zdravje tega ne dopušča. Ko' redna gosta tukaj pa sta tud .onadva opazila, da je z letošnjo turistično sezono nekaj narobe, saj je gostov velike manj kot lani. Kot razlog ste navedla višje cene, ki se dvigujejo kljub vsakdanjim obljubam o padanju inflacije, ir. zastrupljene medsebojne odnose, ki jih kvari politika Tako se po dolgih letih letos niso videli s prijatelji iz Novega Sada, ker se le-ti zaradi šikaniranja doma bojijo priti v Slovenijo. Obup, je dejal moj sogovornik, kam nas to pelje?
Težko je reči, kam bo to pripeljalo Jugoslavijo, mene je strma in kot kača zvita cesta pripeljala na Vršič.
Tudi ajdovska deklica sameva
Med potjo sem občudoval vse tiste pogumne in predvsem močne ljudi, ki se upajo osvojiti Vršič le s poganjanjem pedal na kolesu, saj ta nekaj kilometrov dolg in strm klanec povzroča težave celo nekaterim avtomobilom. Na samem vrhu kolesarjev sicer nisem srečal, sem pa zmotil dru-
Naše gore so še vedno lepe in vredne pozornosti. Kljub temu pa je tudi tu veliko manj turistov in v planinskih domovih se letos veliko manj ljudi okrepča in poišče zavetišče kot lani. Morda bosta lepše vreme in draginja na morski obali privlekla v avgustu na lepši zrak veliko več ljudi. Splačalo bi se!
kreatorja, ki skrbi za razgibano letovanje, enkrat na teden pa jih obišče tudi zdravnik.
Za to poletje smo zasedeni do začetka oktobra. Eden izmed razlogov je verjetno tudi nizka cena penziona, saj stane za naše delavce le 190 dinar-
lom Erika naletel na zakonski par Alivojvodič iz Zagreba. V resnici je Hrvat le on. Ona se je rodila v Novi Gorici, vendar že več kot 30 let živi v Zagrebu. Všeč jima je narava, zrak, mir in tudi ljudje, ki so taki kot povsod. Začasno prebivališče sta našla pri svojih
žino Jarm iz Trebnjega. »Tukaj smo spet po dvajsetih letih in še vedno je tako lepo, kot je bilo takrat. Drugače pa smo tukaj le na enodnevnem izletu po Gorenjski, saj nas veliki dopust na morju čaka avgusta. Presenetilo nas je, da je tako malo ljudi. Verjetno jih
bo jutri, ko bo sobota, veliko več. Vseeno pa je tudi nasploh manj ljudi, saj nam standard pada, tujcem pa je tudi že postalo predrago.«
Malo naprej so klopi pred Tičarjevim domom samevale, Prav tako je bil prazen tudi Poštarski dom, ki stoji le nekaj minut hoje naprej. K temu je pripomogla tudi opoldanska ura, saj so pravi planinci ta čas že osvajali svoje planinske vrhove. Kljub temu pa je na drugi strani, na severozahodni steni Prisojnika ajdovska deklica še bolj žalostno zrla v dolino, saj so bile njene oči navajene že drugačnih, veliko bolj veselih prizorov. Na srečo je sijalo prijetno poletno sonce, pihal je nežni vetrc, tako da sem se v prav dobrem razpoloženju spustil na drugo stran Vršiča, proti Bovcu.
Bistra si hči planin
V Trenti, najlepši dolini na svetu (Julius Kugy bi se verjetno strinjal z menoj), se je začel čisto drugačen, pravljični svet. Kjer iz skale teče vir življenja in si začne utirati svojo pot, se mimoidočim čas ustavi. Mlečna zelenomodra barva vode naredi nanj neverjeten vtis. Trento zavije v plašč tihe skrivnosti, v kateri se žuborenje vode zdi le kot šepet oddaljenih gozdov. Idilo moti le edini znak civilizacije, to je asfaltna cesta, po kateri se vozimo po dolini navzdol.
Bovec ob mojem prihodu ni bil videti čisto nič turističen. Le v središču mesteca je bilo nekaj več tujih registracij in v bližnji restavraciji se je slišala nemška govorica. So morda vsi odšli na Kanin? Odhitel sem do vznožja gondolske žičnice, da bi se tudi sam dvignil v višave in užival v prelepem razgledu na dolino Soče. Pa sem se kmalu vrnil z dolgim nosom, saj gondola vozi le ob vikendih. Vrnil sem se v Bovec in v hotelu Kanin Pobaral receptorja Janija Kravanjo o njegovi oceni letošnje sezone.« V našem hotelu, ki ima 280 ležišč in je skoraj popolnoma zaseden, je trenutno celo malo več gostov kot lani. Večinoma so to agentski gostje iz Anglije, Nizozemske in Zahodne Nemčije, medtem ko lahko naše goste Preštejem na prste ene roke. Tudi drugače upada obisk domačih gostov, predvsem iz drugih republik, ki so bili dozdaj stalni gostje pri nas. ^tanj je tudi prehodnih go-stov, ki želijo ostati le eno noč ah pa na kosilu. Pozna se, da Večina nosi hrano s seboj, kar je posledica draginje pri nas. Za večji obisk pa se moramo zahvaliti tudi temu, da je ho-tel.Alp v naši neposredni bli-zini zaprt, saj ga obnavljajo. Ta obnova traja že od novembra lani in še vedno odlašajo z odprtjem. Verjetno pa jim bo do zimske sezone le Uspelo.«
^odi me, siva pot, domov
Pozno popoldne sem zapu-stil Bovec in se spet pognal Proti izviru Soče. Pri odcepu za Predel pa sem si premislil hi zavil proti italijanski meji. Oklenil sem avtomobilu prihraniti še eno vzpenjanje po ^Šiških klancih in mu omogo-chi lažjo pot domov. Hkrati Sem želel pokukati Julijske ^hpe tudi z druge strani. Pot ho Trbiža je bila sicer lažja in hitrejša, vendar pa tistega Užitka, ki ga človek čuti pri Potovanju ob Soči, tam le ni.
Tudi Trbiž je bil že skoraj Prazen. Na parkirišču pod sej-Uiom je sameval star madžar-ski avtobus, katerega potniki si privoščili suho večerjo. Brez težav sem prišel prek ca-Lne, še enkrat šel mimo Kranjske gore in se pridružil Vsem tistim turistom, ki so hiteli proti Ljubljani in naprej Ua jadransko obalo. Kot kaže, s° le začeli prihajati!
Robert Peklaj
Posledice sklepa o moratoriju sečnje v slovenskih gozdovih bodo težke
Na lažeh se ne gradi politike
Skupščina republike Slovenije oziroma njegovi poslanci so 2. julija po hitrem postopku sprejeli zakon o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lasti in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lasti, ki je začel veljati že 10. julija. Kaj ta zakon prinaša delavcem v gozdarstvu in slovenskemu narodu nasploh, smo povprašali sekretarja Sindikata gozdarske dejavnosti Slovenije Marjana Ferčca.
Zakon je sprejet. Kaj je po vašem mnenju glavni razlog za njegovo sprejetje?
Povod oziroma pobuda za sprejetje tega zakona so bile govorice in domneve, da se je na posestvih v družbeni lasti zadnje čase pospešeno sekalo in da je bil s tem ogrožen obstoj višinskih kmetij. Take domneve odločno zavračamo, saj je gospodarjenje z gozdovi potekalo po načrtih, ki jih vsako leto potrdi republiška vlada. Ti načrti so v skladu z republiškim zakonom o gozdovih, katerega bistvo je načelo trajnosti. Ta zagotavlja, . da se na posameznih posestvih letno poseka le določen odstotek prirastka. Po tem načelu se je lesna zaloga v gozdovih povečala, ob tem pa smo z gojitvenimi ukrepi izboljšali tudi pogoje za rast.
Pa ste se v gozdarstvu držali tega načela?
Seveda smo se tega držali, saj je prejšnji izvršni svet ugotovil, da na spornih posestvih ni prihajalo do spornih sečenj, kot se nam sedaj očita. Če pa še vedno obstaja dvom, naj to razrešijo ustrezne inšpekcijske službe, ne pa da vsi trpijo zaradi tega. Ponavljam pa, da so to le neresnične domneve, ki imajo zelo trhlo podlago.
Kljub moratoriju pa ostaja last-
ninsko vprašanje še vedno odprto. Kakšno je vaše stališče do tega?
Eden izmed očitkov gozdarjem je bil tudi ta, da branimo staro oblast in da zagovarjamo nacionalizacijo gozda, ki je bila opravljena kmalu po vojni. Tudi to ni res, saj smo ves čas s slovenskimi gozdovi ravnali kot dobri gospodarji, ne glede na to, kdo je bil lastnik. Zato se zavzemamo za popravo krivic in vrnitev razlaščenih gozdov kmetom, bivšim lastnikom in vsem tistim, ki bodo z gozdom res pametno gospodarili. Bojim pa se, da bo s tem na nekaterih posestvih prekinjeno gospodarjenje z gozdom. Posledica tega je lahko ropanje gozdov.
Kaj torej moratoriju očitate?
Moratorij napadamo kot ukrep, ki ni primeren za začetek reševanja vprašanja lastnine, saj se na ta način prekinja proizvodnja. Poleg tega se izvršni svet ni zavedel posledic, ki jih lahko tak moratorij povzroči. Onemogočila se bo namreč skrb za nemoteno opravljanje nalog gozda v naravi. Poleg tega dolgoročno posledic sploh ni mogoče predvideti, saj še ne vemo točno, za katera posestva velja moratorij. Kljub temu pa je že sedaj jasno, da vseh posledic kasneje ne bo možno odpra-
viti. S tem pa se povzroča nepopravljiva škoda tej trajni dobrini slovenskega naroda.
Kaj pa delavci v gozdarstvu? Po nekaterih vaših predvidevanjih naj bi jih ostalo brez dela kar 1800!
Stališče vseh zaposlenih je, da delavci v gozdarstvu ne bodo n ošili bremena odgovornosti za nastali položaj. Zato mora vlada v času trajanja moratorija zagotoviti tako denarno nadomestilo, da ne bo ogroženo nadaljnje delo, da ne bodo trpeli kasnejši uporabniki lesa (pohištvena industrija) in da bo delavcem zagotovljena socialna varnost. Delavci zahtevajo v času moratorija poln osebni dohodek, saj v tem primeru ne gre za stečaj ali slabo poslovanje, temveč za politično odločitev vlade. Da delavci s temi zahtevami mislijo resno, govorijo tudi stališča in pripombe posameznih sindikatov podjetij, ki pozivajo na splošno stavko v dejavnosti, če ne bodo upoštevani njihovi protesti.
Podoben položaj je tudi v nekaterih podjetjih lesnopredelovalne industrije, saj jim bo s prepovedjo sečnje onemogočena dobava surovin za nemoteno proizvodnjo. Vzemimo za primer Glin Nazarje, kjer je postal vprašljiv obstoj podjetja in s tem resno ogrožena socialna varnost 1200 zaposlenih ter članov njihovih družin.
Pa je bilo doslej za te delavce dobro poskrbljeno?
Vsekakor! Družba je ogromno vložila v strokovno
Marjan Ferčec
izobraževanje slehernega gozdarja ter zagotavljanje življenjskih in delovnih razmer. Delo v gozdu ni ne enostavno
ne lahko, zato ima lahko nestrokovna sečnja zelo hude posledice. V desetih letih je bilo med tistimi, ki so sami sekali v svojih gozdovih, kar 156 smrtnih žrtev. Ta številka je med delavci v gozdnih gospodarstvih občutno manjša. Zato želimo opozoriti na to, da bo tudi v bodoči ureditvi lastninskih odnosov potrebno upoštevati strokovnost. Tu ne mislim samo na pisarniško delo in strokovni nadzor, ampak tudi na sečnjo in spravilo lesa.
Kakšni bodo vaši nadaljnji ukrepi?
Sedaj čakamo na nadaljnje ukrepe vlade oziroma na to, da vlada ta zakon spremeni ali pa doreče. Rad bi se tudi zahvalil predsedstvu Republike Slovenije, ki je edino od vseh naslovnikov javnega poziva odgovorilo na naše zahteve in pozvalo izvršni svet Slovenije, naj v okviru svojih pristojnosti zagotovi točno izvajanje in tolmačenje zakona, da ne bodo prizadeti gospodarski in socialni interesi zaposlenih v gozdarstvu, lesarstvu in celulozni industriji. Končno je cilj vseh nas, da to naravno bogastvo stalno izkoriščamo, vendar tako, da gozda ne ogrožamo.
Robert Peklaj
Svobodni Sindikati
Slovenije
Razgovor z rudarjem Rudijem Janežičem o tem, kar je, in o tem, kar sedaj doživlja zasavski rudar
Fant treh dolin in treh poklicev
»Sem knapovski otrok in preklet Zasavčan. Že v otroškiji letih sem občutil vse tegobe knapovskega poklica. Gledal sem očeta in po otroško seveda, pa vendar trpko dojemal težko delo in težko življenje knapov. No, tudi tisto drugo, kar'je težko opisati, lahko pa bi mu rekli ponos, se je začelo oblikovati v meni. Čeprav takrat še nisem vedel, kaj je to in zakaj nastaja.«
Tako je že na začetku najinega razgovora kar vzkipevajoč in z veliko grenkobo pripovedoval 48-letni rudniški delavec pa tudi dolgoletni sindikalni aktivist Rudi Janežič.
Pogovarjala sva se pri njem. V majhnem stanovanju v bloku v Zagorju. Žena Betka, ki je medicinska sestra, je nekaj časa tiho hodila po kuhinji, nama postregla s pijačo, potem pa odšla na popoldansko delo. Desetletna Blanka, ki je končala 3. razred, je nestrpno pogledovala skozi vrata. Ko pa je zanjo vse skupaj le predolgo trajalo, naju je zmotila in prosila očeta, če si lahko tudi ona kupi Cokle. Take, kot jih ima sestra. Sestra Beti, ki ima 16 let in se uči
za frizerko.
»Težko je reči otroku, da ni denarja še za bolj nujne stvari. Kako mu pojasniti, da so prišli drugačni časi. Posebno za nas rudarje. Ne vem, zakaj. Ali sedanji oblasti smrdimo, ker smo v rdečih revirjih, ali zato, ker imamo rdečo oblast. Naenkrat smo jim odveč.«
Večkrat sva tako zašla, izvedeti pa sem hotel le, kako in zakaj je postal rudar in kaj je v tem poklicu doživel. »Ne govorim rad o sebi,« je velikokrat ponovil. Pa vseeno je povedal: Rojen je bil v Trbovljah, oče je bil rudar. Tudi on naj bi postal. Pa se je nekaj sporekel z očetom in preveč je že vedel o težavah tega poklica. Za-
klel se je: knap pa ne bom, in... Starejši brat je bil steklar v Hrastniku. In po tem, kar mu je brat pripovedoval, je tudi Rudiju postal ta poklic zanimiv. V Rogaški Slatini je napravil dveletno steklarsko šolo in se zaposlil
v Hrastniku.
»Na tistih šest let imam kar precej več lepih kot slabih spominov. Delal sem kot krogličar. Delo je res naporno, je pa vseeno lepo in
zanimivo. Steklo ima neko privlačno moč, še posebej, ker ga lahko oblikuješ, vročega seveda, kakor ti hočeš. Pri delu z njim si ustvarjalen. Od tebe samega je odvisno, kaj bo iz razbeljene kroglice nastalo.
Tudi medsebojni odnosi so bili takrat čisto nekaj drugega. Lahko rečem, da smo bili kot družina. Od direktorja pa do vratarja. Inženir je bil takrat prav tak človek kot delavec. Pogosto se spominjam tudi hišnih zabav, ki smo jih prirejali. Dekleta so poskrbela za hrano, mi fantje pa za pijačo in, kar je bilo najpomembnejše, za kozarce. Te smo seveda naredili sami. Pa še to je bilo pravilo, da so morali biti čisto posebne oblike. Bilo je pravo tekmovanje, kdo bo imel boljšo idejo.
»Ja, ja, pa tudi mladi smo bili takrat.«
Tista leta je Rudi kar precej časa preživel v delovnih brigadah. Bil je na Trojanah, v Horjulu pa na avtocesti v Srbijo. Bil je tudi komandant brigade, ki je delala stadion v Radečah.
»Z veseljem smo delali, in kar je bilo zame največ vredno, ob delu in zabavi smo se med seboj spoznavali. Veliko prijateljev imam od takrat še sedaj po vsej Jugoslaviji.«
Prišlo je služenje vojaškega roka. In potem, saj veste zakaj, zakon in nova služba. Zaposlil se je na železnici v Trbovljah kot kretnik. Seveda je moral za to napraviti posebno šolo.
O tistem obdobju, tistih petih letih ni rekel ne vem zakaj, nobene.
Ločil se je. In po tistem pregovoru o zarečenem kruhu postal knap. Začel je delati v rudarski gradbeni dejavnosti. Pod zemljo seveda.
Začel je pri izgradnji podzem-
nega silosa v Trbovljah. Potem je delal na gradbišču v Idriji pri poglabljanju jaška in isto leto pri delnem zapisanju idrijskega rudnika. Od leta 1970 opravlja vzdrževalna dela v rudniku Trbovlje.
Potem, no potem je prišlo tisto, kar pravi rudnik, da rudnik dobiš prej kot kos kruha. Poškodoval si je roko in hrbtenico. Postal je invalid. Premestili so ga na zunanja dela, na Remont hidravličnega podporja.
»O občutkih v tistem času, v tistem trenutku, ko sem moral na delo v delavnico in ne več v jamo, bi težko natančno povedal. Čeprav, ko se odločiš za jamo pričakuješ še kaj hujšega, si v podzavesti prepričan, da se tebi ne more zgoditi kaj takega. Ko pa pride, je občutek najbrže čisto podoben smrtni obsodbi. Je stres, ki pušča posledice. Res je delo v jami umazano in težko, je pa tudi častno. In pri njem vlada tovarištvo, ki je težko primerljivo s čimerkoli. Naenkrat pa zveš, da te v jami ne potrebujejo več, ker za to delo nisi več sposoben. Ob tem čutiš, da ti jemljejo tudi tovarištvo, ki se je porajalo v jami. No, k sreči pa je tako, da tisto, kar se poveže v jami, drži tudi zunaj.«
Sedaj Rudi dela v skladišču rezervnih delov, ker ne more dvigovati težkih predmetov, in čaka na upokojitev. Če si je prav izračunal, bo to, kot pravi, čez tri leta. To, da čaka, zanj ne velja kot za večino, ki na to komaj čakajo. Že prej je bil, sedaj pa je še toliko bolj zagrizen sindikalni aktivist. Ima tudi več časa in možnosti za to delo. Sindikalist je postal takoj, ko je prišel med knape. Končal je enomesečni seminar v Radovljici, bil potem predsednik konference sindikata tozd Rudnik Trbovlje. Sedaj je član izvršnega odbora sindikata Rudnika Trbovlje in član ROS energetike.
»Kar zadeva sindikalno delo v rudniku, je tako, da ni časa za klepet na sestankih. Kakšni zapisniki! V jami imaš čas le, da ob malici izmenjaš nekaj mnenj. Še posebej, če so ti podgane pojedle tisti sendvič, ki si ga imel v žepu. Namesto kavice popiješ vodo, namesto ,čikpavze‘ žvečiš tobak. Ob takih ,sestankih1 mora izrečena beseda sindikalista veljati več kot pa ne vem kolikokrat podpisan zapisnik. Že dogla leta pa na takih sestankih in razgovorih zahteve rudarjev vedno enake. Želja in zahteva, da bi rudarji za pošteno in težko delo dobili tudi pošteno plačilo in da bi jim bilo zagotovljeno delo in socialna varnost.«
Ta želja in zahteva, kot je pripovedoval Rudi, je že desetletja stalnica dela in razmišljanja pod zemljo. Krize in spremembe v gospodarstvu se najprej pokažejo v premogovništvu. Občutijo jih današnji rudarji, občutili so jih njihovi očetje. Ob tem, ko so leta in leta hodili ob petkih in Svetkih v jamo, ko so bili v povojnem obdobju gonilo gospodarstva, pa današnji rudarji poslušajo, da jih je preveč.
»Pravijo, da smo ekološko nečisti, da smo finančno predragi. Naenkrat nas je preveč. Kako, hudiča! Nekateri se res igrajo z nami in s slovenskim denarjem. Še pred časom smo morali narediti ambiciozen načrt do leta 2000, ko naj
bi izkopali 2.300.000 ton premoga. To nas je menda stalo 120 milijonov dolarjev. Tudi ljudi smo že začeli izobraževati za to, sedaj pa... Najbrž se ne zavedajo, kako hudičevo drago je vsako zapiranje in odpiranje rudnika. Odpuščanje ali predčasno upokojevanje kvalificiranih delavcev, pa je siromašenje, ki je nepopravljivo.«
Njihova ladja se očitno že potaplja. Ukinjajo nočno delo. Varčevati so začeli pri papirju in lopatah. Ugotavljajo tehnološke presežke. Kar 1400 jih je menda. Delajo sezname, in to brez sindikata in za zaprtimi vrati. Nekaj delavcev, menda 167, jih že doma čaka na delo s 1.800 dinarji na mesec. Kaj jih čaka čez čas, ti delavci vedo. Ljudi postaja strah za tisti zadnji kos kruha. Že sedaj mnogi ne morejo plačevati stanovanja, ogrevanja, elektrike... Ljudje se zapirajo vase. Marsikoga je strah govoriti. Tudi zaupanje v sindikat že pada, ker se nič ne premakne.
Vendar...
»Knapi nismo na kolenih, ampak le do kolen v blatu. Kdor nam bo vzel še tisti zadnji kos kruha, mu ne bo lepo. Vzeli bomo stvar v svoje roke. S sindikatom ali brez njega. Ugotavljam, da že diši po nečem. Več ne bi govoril. Stavkovni odbor, katerega član sem, ne more prevzeti odgovornosti za posledice.«
Kar odkrita grožnja je zazvenela iz besed Rudija Janežiča. Gotovo ve zakaj. Rudarje in njihovo miselnost dobro pozna; njihovo pripadnost poklicu in njihov ponos tudi.
Veliko več mi je še pripovedoval Rudi. O dogodkih in spremembah v zvezi z današnjim položajem rudarjev. Tudi o strankah ima svoje mnenje. Sam, kot pravi, ni član nobene. In tudi za nobeno ne bi dal roke v ogenj. Nič kaj lepo pa ni njegovo mnenje o njihovih voditeljih; med njimi je mnogo takih, ki so potem, ko so nagrabili, kar so mogli, spremenili prepričanje, kot da bi zamenjali obleko.
Andrej Agnič
Pogovor z Mitjo Visočnikom o sindikalni organiziranosti mariborskih delavcev v kulturi
Kolektivna pogodba bo pokazala, koliko dejanske moči imamo
»V Mariboru nikakor ne moremo govoriti o tem, da bi delavce poskušali nasilno vključevati v sindikate. V našem sindikatu delavcev v kulturi nas je vodilo načelo, da delavce seznanimo z vsem, kar ponujajo vsi sindikati. Zato ni govora, da bi propagirali samo enega,« nam je na začetku pogovora o organiziranosti mariborskih delavcev na področju kulture povedal predsednik mestnega odbora sindikata delavcev v kulturi Mitja Visočnik.
Zato so neposredno pred kongresom svobodnih sindikatov posredovali svojim članom vsa pisna gradiva sindikatov, ki so bila na voljo, tako neodvisnih kot svobodnih. Da nismo delali propagande za nobenega posebej, je tudi jasno, je povedal Visočnik, saj tudi nam samim, sindikalnim funkcionarjem ni bilo jasno, za kaj točno gre. Poskušali so preprosto ugotoviti, kje bo največ posluha za probleme delavcev v kulturi in kje bo največ možnosti, da bi sindikat in sindikalno dejavnost oblikovali po svoji podobi in zagotovili, da bo ta začutil tudi probleme tega dela delavcev in jih vpeljeval v sindikalno dejavnost.
Največ kopij v Mariboru se je lomilo in se jih zlomilo ob kolektivni pogodbi. Od prvotnih reakcij delavcev češ, ko bo pripravljena kolektivna pogodba, bomo videli, kaj nam sindikat nudi in se bomo morda vključili vanj, so prišli do faze, ko tudi s konkretnimi predlogi in pripombami po svojih močeh prispevajo k oblikovanju kolektivne pogodbe. Regijski posvet, ki so ga o kolektivni pogodbi pripravili v Mariboru, po Visočnikovih besedah morda ni bil tako številčno dobro obiskan, bilo pa je veliko tehtnih vsebinskih prispevkov. Očitno so se funkcionarji najprej posvetovali v svojih osnovnih organizacijah, potem pa na posvetu zgoščeno posredovali svoje pripombe, tudi v pisni obliki. Interes za sindikat očitno torej je, sedaj bo pač treba ugotoviti ali pa zagotoviti, da bodo kulturni delavci imeli možnost sodelovanja.
Zaradi organizacijskih sprememb v Mariboru in prehoda na mesto, so se odločili počakati s kadrovskimi spremembami in bodo jeseni izvolili nove organe sindikata delavcev v kulturi. Na podlagi samostojne odločitve članstva bodo postavili nove organe in izbrali vodstvo; vsaj na ravni, kjer imajo neposreden vpliv, bo tako, je zatrdil Mitja Visočnik. Tako nameravajo pripraviti nekakšen predčasen »kongres« sindikalne organizacije kulturnih delavcev, ki bo poleg drugega izvolil tudi dobro sindikalno vodstvo.
Ko je pogovor stekel o vključevanju v članstvo svobodnih sindikatov, je Visočnik povedal, da so nekatere sindikalne organizacije v celoti izstopile, ali bolje, nihče ni vstopil, druge spet pa so se v celoti vključile. Zanimanje za sindikat tako torej niha od organizacije do organizacije, v precejšnji meri pa je odvisno od prizadevnosti oziroma stališč posameznikov.
V	SNG Maribor, kot največji kulturni ustanovi v Mariboru, imajo posebne probleme, ki jih na občinski sindikalni ravni bolj malo rešujejo. Ukrep družbenega varstva še traja, problemi se pač rešujejo v skladu s tem. Zanimivo je, da so v okviru gledališča organizirali samostojen sindikat odrskih delavcev (delavcev tehnike). Delujejo na interesni ravni in se ukvarjajo s svojimi neposrednimi problemi.
V	drugih kulturnih organizacijah je manj zaposlenih, do 20, le v večjih do 40. V primeru delovne organizacije oziroma ustanove,
kjer je zaposlen Mitja Visočnik, je šest delovnih organizacij vključenih v osnovno organizacijo sindikata Kulturnega zavoda. Tudi v Mariboru so delavci razmišljali o organiziranosti po dejavnostih. Mitja Visočnik ocenjuje, da je razumljiva želja po združevnaju po posameznih, ožjih značilnostih posameznih ustanov (arhivi, muzeji, knjižnice itd.), je pa po drugi strani ravno tako neizvedljiva. »Povezujemo se lahko samo na področju celotne kulture,« meni.
Za zdaj je prevladalo mnenje, da sindikat delavcev v kulturi ostaja v okviru svobodnih sindikatov Slovenije. Poskušali pa bodo čimbolj avtonomno delovati in upoštevati svoje značilnosti. Konkreten povod za to je kolektivna pogodba, ki jo je pripravil sindikat delavcev v kulturi Slovenije, saj ni znano, da bi se kdor-
Sekretarka mestnega odbora sindikata delavcev v kulturi v Mariboru, Branka Jurak nam je povedala, da je v Mariboru v enajstih osnovnih organizacijah na področju kulture zaposlenih okoli 555 delavcev. Največ jih je v SNG Maribor in na RTV Maribor (te lahko jemljemo le pogojno), delajo pa še v knjižnicah, kinematografu, galeriji, muzeju, arhivu, zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine. Zaenkrat se je v svobodne sindikate Slovenije vključilo 168 delavcev ali 30,27 odstotka vseh zaposlenih.
koli zunaj tega sindikata kakorkoli ukvarjal z eksistenčnimi problemi delavcev v kulturi. Napovedana splošna kolektivna pogodba za družbene dejavnosti pa je po Visočnikovem mnenju prišla vsaj tri mesece prepozno, saj je delo, vsaj za področje kulture, zdaj že pri koncu.
Ko nas je zanimalo, koliko so mariborske pripombe upoštevane v končni verziji kolektivne pogodbe, je Visočnik najprej ugotovil, da so bile pripombe v maris-čem kontradiktorne, tako da vseh gotovo ni bilo mogoče upoštevati. Njihovo osnovno stališče je bilo in
ostaja, da kolektivna pogodba ne bi smela maksimizirati pravic delavcev. Postaviti mora minimalne pogoje in zahteve, pod katere ni mogoče iti. Sam se strinja, da je v vmesnem praznem prostoru treba najti in iztržiti čim več, vendar naj zgornjo mejo postavlja drugi partner. Po njegovem bi morali kot izhodišče za postavljanje ciljev upoštevati standarde Unesca, ki so dovolj visoki in pomenijo veliko več sredstev za kulturo. Če so ti standardi primerni za eksotične države, potem so najbrž uporabni tudi pri nas, meni. Zato bi ti standardi morali pome-
niti naše izhodišče in cilj, ki ni nerealen. Je dosegljiv, čeprav se po zadnjih ukrepih slovenske vlade pot do tega očitno podaljšuje.
Poglavitni očitek dosedanjemu delu sindikatov bi bil po Visočnikovem mnenju ta, da se je posvečal predvsem makro problemom, na mikro raven pa se ni spuščal, vsaj na področju kulture tega ni bilo videti. Ukvarjal se je pač s takimi problemi, ki po merilih, ki za sindikalno dejavnost veljajo v svetu, ne sodijo v to dejavnost.
Osrednja naloga sindikata je po Visočnikovem mnenju varstvo pravic konkretnega delavca glede na položaj v njegovem zavodu, ustanovi. Sindikati so doslej partnerja za dogovor, manj za pogajanja, iskali v izvršnih svetih, niso pa iskali partnerjev znotraj posameznih delovnih organizacij. Tudi če so v republiki (na področju kulture na primer) prisluhnili težavam in (spet na primer) zagotovili več denarja, se to ni odrazilo v konkretnih, zaznavnih spremembah v delovnih organizacijah, ustanovah. »V moji delovni organizaciji sicer ta pripomba ne bi zdržala,« je povedal Visočnik, »drugod pa največkrat bi.« Odraz tega je končno tudi samostojna organiziranost odrskih delavcev v teatru, torej zanemarjena osnovna raven.
Sicer pa je praktično v vsaki kulturni ustanovi vsaj polovica delavcev nekulturnikov, če tako rečemo. Kaj bi se zgodilo, če bi bili tehnični delavci, zaposleni v kulturnih ustanovah, vključeni na primer v sindikat lesarjev? To je zaenkrat sicer bolj retorično vprašanje, toda katera kolektivna pogodba bi veljala zanje?
Visočnik je omenil tudi nezadovoljstvo članov oziroma potencialnih članov z republiškim sindikalnim vodstvom. Sodijo, da ob-
staja velikanski prazen prostor med velikimi obljubami in tistim, kar je bilo narejeno. Tu mislijo na kongresna stališča, čeprav so pripombe tudi veliko bolj konkretne. Na kulturnem področju pa s kongresa res ni bilo kakih velikih obljub, zato tudi uresničevanje ni problematično. Na občinski ravni so s sodelovanjem zadovoljni, spomladi so rešili tudi problem profesionalizacije sekretarke in imajo ustrezne pogoje za delo.
»Vsi čakamo na kolektivno pogodbo, takrat bomo preverili, koliko dejanske moči ima sedanja sindikalna organizacija in koliko je pripravljena sodelovati s kulturo,« pravi Mitja Visočnik. Sindikat bi moral ne le varovati pravice delavcev, predvsem bi si moral prizadevati za povečevanje pravic delavcev. To lahko doseže samo v sodelovanju s financerjem. Ker delamo še vedno po samotf-pravni zakonodaji, ki ne velja več, bo položaj precej jasnejši, ko bomo sprejeli zakon o ustanovah oziroma zavodih. Takrat tudi ne bo več praznega prostora, ko vsi govorimo, kako bo in kaj bo. Takrat se bo pokazalo, kako bo v novih razmerah deloval sindikat in kdo bo njegov partner. Ko se bo polariziral odnos med delodajalcem in delojemalcem - če bo prihajalo do zaostrovanj - bo moral sindikat bolj poseči v konkretno delo v ustanovah in najti svoj prostor v odnosu do sopodpisnika kolektivne pogodbe.
Takrat bo šlo zares in to je priložnost sindikata, da natančno ugotovi, kje so praznine, kje so pravice delavcev preskromno opredeljene, kako najti pravičnejše rešitve. Visočnik je še omenil bojazen, da se bo izkazalo, da so nekatere postavke v kolektivni pogodbi postavljene prenizko, čeprav je bilo na prvi pogled videti, da gre za fantastične številke. Precej so se na primer spotikali ob zahtevano 13. in 14. plačo za kulturne delavce. Toda v prihodnje bomo v gospodarstvu imeli javne in tajne osebne dohodke; kdo pa bo delavcem v kulturi zagotovil, da bodo njhovi osebni dohodki primerljivi s plačami v gospodarstvu? Sicer pa ostaja ugotovitev, da kolektivne pogodbe niso večne in jih bodo kmalu obnovili. Takrat pa bo najbrž šlo prekleto zares. Tudi za sindikate.
Igor Žitnik
LADISLAV ČRNOLOGAR
tehnološki presežek rdečelasa lisica in še kaj
(9)
Ladislav Črnologar je delavec jeseniške železarne in že desetletje znan kot pisatelj povesti in romanov. Pred prvim majem je pri Književni zadrugi Jesenice izšla knjiga z dolgim in nekoliko nenavadnim naslovom. Ta pa napove, da je knjiga izsek iz žive in za marsikoga krute sedanjosti. Tako kot v prejšnjih knjigah (Na gredi, Na drugem bregu, Razstreljeni bog) najdemo tudi v Tehnološkem presežku prvine ljubezenske zgodbe in kriminalnega romana, tako da bo povest zanimivo branje tudi za nezahtevne bralce, ki jih zanimajo moralni in socialni problemi, privlačijo pa napete zgodbe.
Jeseniški bralci se bodo lahko zabavali z ugibanjem in sklepanjem stav, koga je imel pisec za model pri oblikovanju glavnih in stranskih likov.
»Ne, nisem. Prosim, nehajte iskati nekaj, česar nimam, kar bi potrdilo, da nisem normalen! Lepo vam bom povedal, zakaj sem tu in potem presodite, a bojim se, da bo trajalo malo dlje,« se je odločil Janez.
»Prav, kar vzemite si čas, saj zato smo tu,« ga je presenetila zdravnica, saj je prvič srečal nekoga, ki se mu ni mudilo. »Samo najprej bova zapisala nekaj splošnih podatkov. Ste poročeni?«
»Ne.«
»Zakaj ne?
»Ženska me je razočarala in potem sem se bal, nisem več mogel nobeni verjeti.«
»Imate še starše?«
»Ne.«
Tako je psihiatrinja nevsiljivo, z vprašanji med pripovedovanjem prodirala v bistvo Janezovega življenja in iz njega izvlekla tudi tisto, kar sam verjetno ne bi povedal.
»Tako, povedal sem vse vzroke, zaradi katerih mislim, da sem tu,« je Janez čez kakšne pol ure končal svojo pripoved.
»Neverjetno,« je ušlo psihiatrinji čez ustnice. »In v tak namen hočejo izkoristiti psihiatrijo!«
Janez se je oddahnil, ker je naletel na razumevanje prav tam, kjer ga je najmanj pričakoval. S sporočilom za svojega zdravnika je oddrvel nazaj v obratno ambulanto, ker je bilo še dovolj časa do zaključka dopoldanskega ordiniranja. Spet je stal pred zdravnikom, ki je s pripombo, da je zelo pohitel, odprl kuverto.
»Torej sem zdrav in lahko grem?«
»Da, lahko greste,« je odvrnil zdravnik.
Janez je segel čez mizo, presenečenemu zdravniku iztrgal iz rok psihiatrično mnenje in ga vtaknil v žep.
»Kaj se pa greste, to je uradni dokument, ki sodi v vašo kartoteko,« je nejevoljno spravil iz sebe zdravnik, ko si je opomogel od drznosti.
»Spravil ga bom jaz, da bom imel potrdilo o pri-števnosti, če se bo še kdo spomnil česa podobnega. Vam bi ta papir bolj malo koristil in po mojih izkušnjah z današnjim poslovanjem bi se lahko kje izgubil,« je odvrnil Janez, se obrnil in odšel ter pustil zdravnika odprtih ust.
•
»Prišla sem zaradi naše uslužbenke Kristine,« je rekla Jasna socialni delavki. »Med uslužbenci se širijo vznemirljive govorice o njenem otroku...«
»Govorice so upravičene. Zapletlo se je zaradi njene šestletne hčerke Kati, pravzaprav zaradi pisma, ki ga je narekovala malo pred svojo smrtjo,« je odvrnila socialna delavka, starejša ženska.
Jasna je komaj verjela, da je res, kar je slišala.
Kristina se je s svojim možem ponesrečila v avtomobilski nesreči. Mož je bil takoj mrtev, sama pa je
za posledicami nesreče umrla čez dva tedna. Za Kati, otroka, v nadaljnjem življenju ne bi bilo težav, ker so bili moževi starši dovolj premožni, z lepo hišo na obrobju mesta, kjer so živeli skupaj. A Kristinino pismo je na prvi pogled solidne ljudi pokazalo v pravi luči. Do včeraj ljubeče stare starše je novica, da njihov sin ni bil Katin oče, tako razhudila, da niso več hoteli videti otroka ženske, ki je tako nesramno prevarala njihovega sina. Niti toliko niso hoteli počakati, da bi se uredila zadeva z njenim pravim očetom. Vztrajali so, da jo mora socialna delavka odpeljati, ob tem pa velikodušno dovolili, da deklica lahko vzame vse svoje stvari s seboj.
»Kaj je to sploh mogoče?« Jasna še vedno ni mogla verjeti, kar je pravkar slišala.
»Žal, pri našem delu se srečujemo tudi s takimi in še hujšimi problemi,« je zavzdihnila socialna delavka.
»In kaj pravi oče? je zanimalo Jasno.
»Šele danes smo mu poslali sporočilo, da naj se zglasi pri nas. Sploh ne vem, kako se bo odzval. Pozanimali smo se o njem. Za deklico ne bo najbolje, da bi živela pri njem. Ni še poročen in živi v majhni garsonjeri. Tudi sicer je zadnje čase postal problematičen zaradi nekih neurejenosti v službi, vsaj tako so vedeli povedati v njegovem podjetju,« je pojasnila socialna delavka.
»In kaj boste s punčko?«
»Ne vem, se še nisem odločila.«
»Kje je zdaj?«
»Zdaj je v prehodnem domu za otroke.«
»Kako prenaša vse to?«
»Kdo bi videl v otroško dušo. Na pogled je še dokaj mirna,« je nemočno zmignila z rameni socialna delavka.
»Mislim, da je moja dolžnost, da za deklico poskrbim, dokler se vse skupaj ne uredi. Vzela jo bom k sebi domov,« se je v trenutku odločila Jasna.
»To bi bila dobra rešitev za deklico. Najbrž je to odveč vprašanje, ali imate urejen dom.«
»Z mamo živiva sami zunaj mesta. Koristno bo, da punčka spremeni okolje in ima nekoga ob sebi. Greva ponjo?« je bila že trdno prepričana Jasna v pravilnost svoje odločitve.
»Priznam, da sem si oddahnila. Ne vem, kateri dobri duh vas je poslal. Napisala bom pogodbo o začasnem skrbništvu,« je z vidnim olajšanjem rekla socialna delavka in prijateljsko potrepljala Jasno po rami.
»Saj lahko telefoniram?« je vprašala Jasna.
»Seveda, kar izvolite!«
Jasna je poklicala v službo in sporočila, da je ta dan več ne bo, da ima dopust zaradi nekih neodložljivih opravkov. Dala je še nekaj navodil namestniku in odložila slušalko. Socialni delavki je povedala svoje osebne podatke, katere je le-ta natipkala na papir, ki ga je imela v pisalnem stroju. Listina o začasnem
skrbništvu je bila napisana. Podpisala je formular, kopijo spravila v žep in vprašala:
»Greva zdaj?«
»Greva,« se je strinjala socialna delavka, vzela jopico in odšla pred Jasno iz pisarne.
Prehodni dom za otroke je bil takoj ob postaji ljudske milice. To je bilo zelo priročno, kajti v dom so za krajši čas vodili begavčke, zadnje čase pa predvsem romske otroke, ki so jih vračale oblasti iz drugih držav, ker je z njimi cvetela prava trgovina. Brezvestneži so jih prodajali drug drugemu, da so po mestih zahodne blaginje prosjačili. Prisiljeni so bili tudi v vsa druga kriminalna dejanja. Mesto je bilo najbližje večje naselje v bližini meje, predvsem zato je imelo takšen dom za otroke.
V domu je bilo v tem času približno petnajst otrok. Jasna si jih je radovedno ogledovala, a ni .videla deklice. Našli so jo v sobi, kamor ju je pripeljala vzgojiteljica. Sedela je na postelji in pestovala punčko.
»Kako je, Kati?« je vprašala socialna delavka.
»Ste že našli mojega pravega očeta?« je čisto nič otroško in resno vprašala Kati.
Jasno je stisnilo v prsih, da je v grlu začutila grenkobo solz.
»Katica, našli ga bomo, do takrat pa boš šla s to teto. Bolje ti bo kot tu v domu. Ti je prav?« ji je pojasnila socialna delavka.
Kati je vprašujoče pogledala Jasno.
»Boš šla z mano?« je vprašala Jasna in sedla k deklici na posteljo.
»Kdo si ti?« je vprašala Kati.
Socialna delavka je rekla, da mora urediti še nekaj formalnosti v domu in da naj se ta čas pogovorita.
»Kdo sem jaz? S tvojo mamico sva skupaj delali.«
»Zakaj hočeš, da grem s tabo?«
»Ker si ostala sama in potrebuješ nekoga, da ne boš sama,« je odvrnila Jasna, čeprav bi rada rekla vse kaj drugega, a je začutila, da z usmiljenjem in jokavostjo deklici ne bo v pomoč.
»Prav, če me hočeš. Kje pa si doma?« je vprašala Kati.
»Nisem iz mesta. Boš šla na vas? Moja mama ima krave, pa tudi psa imamo, pa kokoši...«
»Si ti kmetica?«
»Sem in nisem,« ni vedela Jasna, kaj naj ji drugaga reče.
»Dobro je, da še ne hodim v šolo, ker bi potem težko šla s tabo,« je bila Kati praktična. »Pa me bo tam pri tebi našel moj pravi oče?« jo je zaskrbelo.
»Bo, bo, Kati. Kdo ti je pa povedal vse to o očetu?«
»Tista teta, ki je prišla s tabo. Rekla je, da prej ko vse vem, bolje je.«
»Saj je res tako,« se je strinjala tudi Jasna in pomislila, kako smo večinoma krivični do otrok, ker jih imamo za tako otročje, kakor si jih sami želimo.
Nadaljevanje prihodnjič
Iz litostrojskega glasila
Sindikalne zdrahe
Iz litostrojskega glasila
Zakaj je neodvisni sindikat Litostroja proti splošni stavki
Ker ni NEODVISEN!
Ker je podaljšek DEMOSA! Ker je REŽIMSKI!
Ker je na strani režima, ki nam ni sposoben zagotoviti boljšega jutri, ker izgublja preveč energije s samim seboj in z zgodovino, za gospodarske probleme pa trenutno nima ustreznih rešitev; zato se gospodarstvo podira kot hišica iz kart.
SVOBODNI SINDIKATI LITOSTROJA tega ne sprejemamo, zato menimo, da je splošna stavka NUJNA! Režim je treba prisiliti k reševanju gospodarskih problemov. To je v tem hipu najpomembnejše za naš skupni, boljši jutri. Zaupajte v SVOBODNI SINDIKAT LITOSTROJA, ki je na vaši strani, ki se resnično bojuje za interese delavcev!
Ne verjemite predstavnikom NEODVISNIH SINDIKATOV LITOSTROJA, ki niso za delavce Litostroja naredili NIČ, ki niso za svoje člane sposobni zagotoviti niti mesa, kaj šele kaj drugega - razen obljub, ki pa so prazne, prozorne, v katere še sami ne verjamejo. Želijo le požeti plodove vztrajnega in neizprosnega dela SVOBODNIH SINDIKATOV LITOSTROJA.	D .	..
Bojan Vrezovnik
V zadnjem obdobju se v Delu kar vrstijo litostrojski sindikalni pozivi, ki po mojem Mnenju bolj begajo kot pa pojasnjujejo sedanjo in bodočo sindikalno organiziranost v podjetju. V mislih imam »POZIV«, ki ga je poslal sekretar predsedstva Neodvis-nih sindikatov Slovenije (NSS) v Ptuju - podružnica Litostroj, Franc Kastelic in je Lil objavljen v Delu 8. 6. 1990. »POZIV II«, ki ga je posredo-val predsednik Zveze svobodah sindikatov Slovenije (ZSSS) Litostroj, Vasja Kreft (Delo, 9. 6. 90) in »POZIV III«, ki ga je sestavil France Tomšič, predsednik Neodvisnosti - Zveze neodvisnih sindikatov Slovenije (ZNSS), in ga je objavilo Delo 13. 6. 1990.
Vsi trije objavljeni pozivi Povedo, da ne le v Litostroju, Pač pa širom po Sloveniji v številnih podjetjih in ustanovah vlada pravi sindikalni kaos. Sindikati in zanimanje Za sindikalno organiziranje rastejo kot gobe po dežju v podjetjih, regijah, krajih, pano-gah itd. Medtem ko se Zvezi
svobodnih sindikatov Slovenije pripisujejo boljševizem, zlepljenost s starim partijskim režimom, preživelost, neučinkovitost in drugi sedaj moderni »superlativi«, se na račun sedanje strankarske obarvanosti ljudi vsiljujejo ideološke in politične konstrukcije vsak dan novih sindikatov.
Vse skupaj že močno zaudarja po sindikalnem revan-šizmu in boju za sindikalno oblast nekaterih posameznikov, predvsem nosilcev nove sindikalne ideologije, na račun delavcev, ki imajo utavno in zakonsko pravico do sindikalnih dobrin.
Zanimivo je, da različni novi in najnovejši sindikati le na papirju tekmujejo, kdo bo bolj svoboden, neodvisen in celo suveren za varstvo delavcev.
Absurdno in nesprejemljivo pri tej sindikalni zmedi je to, da mnogi samozvani sindikalni liderji govorijo in pišejo v imenu tisočih slovenskih delavcev, ne da bi jih le-ti za to pooblastili. Tako novi in najnovejši sindikati nastajajo od
zgoraj navzdol v zanesenjaških glavah posameznikov, ki z imaginarnimi obljubami in s prepričevanjem delavcev na račun dosedanjega sindikalnega boljševizma ustvarjajo vsesplošno zmedo.
Namesto da bi pripravili poštene, resnične in uresničljive sindikalne programe, uporabne v podjetjih in širše v republiki Sloveniji, ki bi težili k združevanju sindikalnih interesov delavcev na podlagi istih pravic za vse, sejejo razdor in sovraštvo med ljudmi.
Da ne bo pomote, je treba takoj povedati, da nima nihče (predvsem pa Tomšič s svojo Neodvisnostjo) pravice negirati vloge in pomena skoraj 3000-članskega sindikata Litostroja, organiziranega v okviru ZSSS, in članom očitati, da so vstopili v ta sindikat iz strahu pred izgubo delovnih mest in da ta sindikat ne more zavarovati delavcev. S to svojo tezo Tomšič nasilno zavaja javnost, saj so ga polna usta slovenskega sindikalnega pluralizma, ki v osnovi negira prav pluralizem. Če se je do
sedaj skoraj 3000 litostrojskih delavcev odločilo in vstopilo v ZSSS, jih Tomšičeve ob-
ljube, da bo rezal prenoviteljske glave poslovodne strukture, ne morejo prepričati, da
se gre nekakšen edino zveličaven nov sindikat, ki ga bo organiziral s strašenjem in negiranjem pravic 3000-članskega litostrojskega sindikata. Svoje blatenje in zmerjanje take množice sindikalistov naj raje zamenja s poštenimi in izvir-nimni dejanji, predvsem za močno skupno sindikalno gibanje v podjetju. To tezo o skupnem nastopu vseh sindikalnih organizacij je vsem drugim pošteno ponudil v »POZIVU II« predsednik sindikata Litostroj (ZSSS) Vasja Kreft. To je tudi edina sprejemljiva rešitev, ne pa prerekanje o tem, kdo je zaradi preteklosti rdečkast in kdo je pravilneje pobarvan s sedanjimi strankarskimi interesi. Ko bodo po Tomšiču različni sindikati v podjetjih uprizarjali nekakšno medsebojno tekmovanje, kdo bo bolj pluralen in pameten, se to lahko izrodi le v ukvarjanje s samim seboj in ne z uresničevanjem sindikalnih pravic delavcev.
Nihče ne oporeka, da je celo koristno v podjetjih organizirati več sindikalnih organizacij z različnimi programi, toda ne tako, da so ti sindikati med seboj sprti. Sprtost in politično intriganstvo namreč ni sindikalno delo niti po naši zakonodaji in klektivnih pogodbah niti po mednarodnih konvencijah!	x. G.
Poročilo o organiziranosti in delovanju služb pravne pomoči v Zvezi sindikatov Slovenije za leto 1989________________________________
Pripravila: Vanda Rešeta Struktura in gostota pravne pomoči tkalci pravne pomoči
Podatki za 56 občinskih svetov ZSS* ter RS ZSS kažejo, da je bilo v preteklem letu 13.517 iskalcev pravne pomoči. Od skupnega števila iskalcev je pravno pomoč pri RS ZSS iskalo 6.659 delavcev oz. 49,3%, ■661 ali 27,1 % delavcev je iskalo pravno pomoč pri mestnih oz. medob-lhskih ter občinskih svetih ZSS Nova gorica in Novo mesto (redno zaposleni), pri vseh ostalih službah pravne pomoči so nudili pravno Pomoč 3.197 oz. 23,6% iskalcem. Ti podatki pa ponovno kažejo in Pozarjajo, da se delavci največkrat obračajo na pravno pomoč tam, 'uor je le-ta stalna, bolje organizirana in celovita.
Obravnavani primeri nudenja pravne pomoči
» Vseh obravnavanih primerov v letu 1989 je bilo 15.963. Od skupnega ovila so posamezne službe pravne pomoči obravnavale naslednje števne primerov:
~ v 42 obč. svetov ZSS (pogodbeno razmerje)	4.099	25,7%
~ v 14 obč. svetov ZSS (redno zaposleni)	5.205	32,6%
I_ha RS ZSS________________________________________6.659	41,7%
skupaj:	15.963	100%
~ Za dva občinska sveta ZSS (Sevnica, Idrija) smo prejeli le pisne obrazložitve, evidence o Številu iskalcev in obravnavanih primerov pravniki niso vodili.
~ Občinski svet ZSS Ribnica ni imel organizirane službe pravne pomoči.
~ Od občinskega sveta Maribor nismo prejeli podatkov.
^■ste in oblike nudenja pravne pomoči
Glede na vrsto in obliko nudenja pravne pomči je bilo največ pravnih asvetov (11.330 oz. 70,98%), tem sledi sestavljanje vlog v pravnih Postopkih (2.345 oz. 14,69%); zastopanj pred sodišči združenega dela in ednimi sodišči je bilo 1.396 oz. 8,75 %. Primerov zastopanj pred samou-Pravnimi organi v podjetjih je bilo 471 oz. 2,95% vseh primerov, Primerov strokovne pomoči IO OO ZSS ter samoupravnim organom Podjetjih pa 389 oz. 2,43% vseh obravnavanih primerov, v primerjavi z letom 1988 se je v celotni strukturi nudenja pravne Pomoči zmanjšalo število pravnih nasvetov za 3,5 % in povečalo število ustavljanja vlog v pravnih postopkih za 1,4%. Za 1,4% se je povečalo bdi število zastopanj pred sodišči združenega dela in rednimi sodišči, '■'lede števila primerov strokovne pomoči IO OO ZSS ter samoupravnim °rganom podjetij pa v primerjavi z letom 1988 ni bistvenih razlik, tz podatkov je razvidno, da je bilo tudi v letu 1988 zelo malo primerov stopanj pred samoupravnimi organi v podjetjih ter strokovne pomoči ^moupravnirn organom podjetij in IO sindikata. Tako tudi za leto 1989 k la ugotovitev, da so se pravne pomoči premalo posluževali IO sindi-®ta ter samoupravnimi organi.
travna pomoč po področjih
s Glede na pravno naravo spornih razmerij je bilo največ primero1' ^ Področja delovnih razmerij, sledijo primeri s področja socialne^ arstva, zdravstva ter pokojninskega	" ’
Področje
(z delovnih razmerij iz stanovanjskih razmerij iz uveljavljanja pravic socialnega varstva, zdravstva, pokojninskega in invalidskega zavarovanja ^Pripombe na delo organov in organizacij
ga in invalidskega zavarovanja.
Število primerov
11.915
865
2.918
265
74,e
18,2
skupaj:	15.963	100
, Primerjava celotne strukture obravnavanih primerov z letom 1988 ?aže, da se je povečalo število sporov iz osebnih dohodkov za 1,6%, število sporov zaradi prenehanja delovnega razmeraj za 0,9% in zmanj-Salo število sporov zaradi disciplinske odgovornosti za 1,2%. Število »Porov iz stanovanjskih razmer se je v primerjavi z letom 1988 zmanj-Salo za 1,4%, kar je nedvomno pogojeno s slabim finančnim položajem P°djetij, ki pomeni manjši obseg sredstev za te namene. Posledica
takšnega stanja je tudi manjše število sporov zaradi uveljavljanja pravic za čas brezposelnosti za 1,8%.
Struktura obravnavanih primerov po posameznih področjih
- S področja delovnih razmerij je bilo največ primerov zaradi delitve osebnih dohodkov (3.781 oz. 23,69%), sledijo primeri zaradi razporejanja delavcev (1.832 oz. 11,48%) ter primeri sporov pri prenehanju delovnega razmerja (1.682 oz. 10,54%) in disciplinske odgovornosti delavcev (1.644 oz. 10,30%). Najmanj primerov znotraj delovnih razmerij je bilo s področja odškodnin za inovacijske dejavnosti (46 oz. 0,29 %).
Nudenje pravne pomoči v letu 1989
- S področja uveljavljanja pravic socialnega varstva, zdravstva, pokojninskega in invalidskega zavarovanja je bilo največ primerov zaradi pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja (2.243 oz. 14,05%). To si lahko razlagamo s tem, da se hkrati z vse težjimi družbenoekonomskimi razmerami slabša položaj invalidov in upokojencev z nizkimi pokojninami. To ugotovitev potrjujejo tudi številne pritožbe in prošnje za priznavanje varstvenega dodatka k pokojnini. (Podrobnejši prikaz obravnavanih primerov po vrstah in oblikah ter po pravni naravi spornih razmerij je razviden iz tabele 2.)	Konec
Pravna pomoč je obsegala naslednja opravila	Število primerov nudenja pravne pomoči (po področjih)																								
	Delovna razmerja												Stanovanjska razmerja			Socialno varstvo, zdravstvo in pokojninsko-invalidsko zavarovanje					Pripombe na delo organov in organiz.			SKUPAJ	£L V) S?
	sklenitev delovnega razmerja (razpisi in izbira kandidatov, poskusno delo, delo za določen čas, pripravniki)	razporejanje delavcev k delom in nalogam	razporeditev delovnega časa, odmori, počitki, dopusti	plačila OD, nadomestila OD in materialnih stroškov ter delitve SSP	disciplinska odgovornost delavcev	prenehanje delovnega razmerja	izobraževanje delavcev, štipendije in nagrade udeležencem usmerjenega izobraževanja na proizvodnem delu in delovni praksi	varstvo pri delu, odškodninska odgovornost delavcev ter OZD in priznanje odškodnin zaradi nesreč pri delu	varstvo materinstva in pravic delavcev, ki skrbijo za otroke ter varstvo mladine in invalidnih oseb	1 •sr T3 I 1 •S £ i	drugo	SKUPAJ	spori iz stanovanjskih razmerij	drugo	SKUPAJ	Uveljavljanje pravic				SKUPAJ	pripombe na delo samoupravnih organov v OZD, samovolja poslovodnih delavcev	drugo	SKUPAJ		
																iz pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja	iz otroškega varstva	za čas brezposelnosti	drugo						
Vrsta in oblika																									
1. Dajanje pravnih nasvetov	781	1.202	443	2.731	1.108	1.183	47	324	108	23	447	8.397	477	57	534	1.799	89	137	137	2.162	190	47	237	11.330	70,98
2. Sestavljanje vlog v pravnih postopkih	105	327	66	494	229	309	10	97	16	10	33	1.696	114	11	125	227	7	272	13	519	2	3	5	2.345	14,69
Zastopanje in zagovor v postopku pred:																									
1. Sodišči združenega dela	46	197	12	347	189	148	1	135		7	5	1.087	113	11	124	135	3	2	2	142				1.353	8,48
2. Sodišči	-	-	-	7	3	2	-	4	7	2	3	28	7	-	7	5	-	-	3	8	-	-	-	43	0,27
3. Samoupravnimi organi v OZD	17	47	16	113	67	22	_	33	_	3	20	338	44	5	49	66	2	6	2	76	7	1	8	471	2,95
4. Drugo	1	4	-	2	-	4	-	5	8	-	2	26	3	-	3	3	-	-	-	3	-	-	-	32	0,20
Strokovna pomoč																									
1. Izvršn. odborom OOZS konf. ZS v OZD, OSZ	43	32	11	61	41	5	6	5	6		20	230	7	7	14	1				1	2	6	8	253	1,58
2. Samoupravnim organom v OZD	10	23	13	26	7	9		_	2	1	22	113	6	3	9	7	_	-	_	7	2	5	7	136	0,85
																									
SKUPAJ	1.003	1.832	561	3.781	1.644	1.682	64	603	147	46	552	11.915	771	94	865	2.243	101	417	157	2.918	203	62	265	15.963	100
%	6,28	11,48	3,51	23,69	10,30	10,54	0,40	3,78	0,92	0,29	3,46	74,64	4,83	0,59	5,42	14,05	0,63	2,61	0,98	18,28	1,27	0,39	1,66	100	
Borza dela
Skupnost za zaposlovanje LJUBLJANA	
	
Poklic	OD Naziv delovne organizacije del.
Snažilka	2.000 ZITUS L).. Rimska 11
snažilka	3.000 Mercator-Konditor Lj. Koprska 100
snažilka	3.000 Zavod SRS za transfuzijo krvi, Lj. Šlajmerjeva 6
opr. farm. st. napr.	4.000 LEK, Lj., Tozd Farmacija. Verovškova 57
mesar sekač	3.500 Perutnina Ptuj, prodajalna Lj. Rimska 2
fotostavec	3.200 ZUSGP Lj., Tozd Učne Delavnice. Bežigrad 8
voznik avtobusa	5.000 Integral SAP, Tozd Turbus Lj.. Središka 4
natakar	4.300 Mercator hoteli, Tozd Ajdovščina. Kidričeva 1
kemijski tehnik	5.000 VDO Biotehniška fakulteta. TOZD Biologija Lj.. Aškerčeva 12
grafični tehnolog	7.300 ZUSGP Lj.. Tozd Učne delavnice Lj.. Bežigrad 8
komerc. tehnik	9.000 Veletrgovina Global. Lj. Stari trg 3
ekonomski tehnik	6.000 Donit Medvode, C. komandanta Staneta 38
administrativni tehnik	3.200 Tiskarna Ljubljana c. 42
inž. strojništva	7.300 ZUSGP Lj.. Tozd Učne delavnice. Bežigrad 8
varnostni inž.	6.800 ZUSGP Lj„ tozd Učne delavnice, Bežigrad 8
živilski tehnolog	4.700 VDO Biotehniška fakulteta. Živilska tehnologija. Lj.. Jamnikarjeva 101
sobarica	2.700 Gostinsko podj. Hotel Pugled Kočevje. Trg zbora odposlancev 64
prodajalec pripravnik	4.500 ABC Pomurka. DO Tabor Grosuplje. Adamičeva 14
komerc. tehnik pripravnik	4.500 ABC Pomurka. DO Tabor Grosuplje. Adamičev? 1 •
ekonomski tehnik ■	4.500 ABC Pomurka, DO Tabor Grosuplje. Adamičeva 14
laborant, tehnik	4.800 ŠC J. Jurčič, Tozd Srednja šola družboslovne usmeritve. Stična 17
dipl. oec. za anl. pl.	6.000 ŠC J. Jurčič. Tozd Srednja šola družboslovne usmeritve. Stična 17
prof. slov. j.	3.000 ŠC J. Jurčič, Tozd Srednja šola družboslovne usmeritve, Stična 17
prof. angl. j.	6.300 ŠC J. Jurčič. Tozd Srednja šola družboslovne usmeritve. Stična 17
prof. mat-fiz.	6.300 ŠC J. Jurčič. Tozd Srednja šola družboslovne usmeritve. Stična 17
Bona sindikalnega turizma
BORZNO SPOROČILO ŠTEVILKA 11
Borzna sporočila sprejema BORZA SINDIKALNEGA TURIZMA, Ljubljana, Dalmatinova 4, telefon (061) 326-982. 322-975, na hišno centralo (061) 310-033 ali telefaks (061) 317-298. Za vse informacije v zvezi s ponudbami na BORZI SINDIKALNEGA TURIZMA se obračajte na zgornje možnosti pisno, po telefonu ali telefaksu.
Poklic	OD Naziv delovne organizacije del.
prof. zgod.	6.300 ŠC J. Jurčič. Tozd Srednja šola družboslovne usmeritve. Stična 17,
prof. geograf.	3.100 ŠC J. Jurčič. Tozd Srednja šola družboslovne usmeritve. Stična 17
prof. filozof.	3.100 ŠC J Jurčič. Tozd Srednja Šola družboslovne usmeritve. Stična 17
prof. psiholog.	3.100 ŠC J. Jurčič. Tozd Srednja šola družboslovne usmeritve. Stična 17
prof. lik. vzg.	3.100 ŠC J. Jurčič. Tozd Srednja šola družboslovne usmeritve. Stična 17
prof. franc. jez.	3.100 ŠC J. Jurčič. Tozd Srednja šola družboslovne usmeritve. Stična 17
zidar	5.000 Komunalno podj. Vrhnika. Cankarjev trg 4
dipl. psiholog	8.500 Rep. zavod za zaposlovanje. Lj., Parmova 32
prodajalka	5.000 CEDAM Domžale, Ljubljanska 34
Republiški zavod za zaposlovanje, enota Koper, Marušičeva 5	
Zdr. teh. pripravnik	3.000 ZC Koper. TOZD Zdravstveni dom Izola. Dantejeva 1
zdr tehnik	5.000 ZC Koper, TOZD Zdravstveni dom Izola. Dantejeva 1
zdr. tehnik - pripravnik	3.700 ZC Koper. TOZD Splošna bolnišnica Izola. Polje 35
dipl. oec. za anl. pl.	7.000 Srednja gost. in turistična šola Izola. Prekomorskih brigad 7
prof. sl, j.	7.000 Srednja gost. m turistična šola Izola. Prekomorskih brigad 7
prof. iz. j.	7.000 Srednja gost. in turistična šola Izola, Prekomorskih brigad 7
prof. biologije	7.000 Srednja gost. in turistična šola Izola. Prekomorskih brigad 7
prof. fizike	7.000 Srednja gost. in turistična šola Izola. Prekomorskih brigad 7
prof. mat.	7.000 Srednja gost. in turistična šola Izola. Prekomorskih brigad 7
e) Apartma Stinice - 1 4-posteljni in 1 3-posteljni. TWC Cena:
IX./90	- od 252.00 do 420,00 din/dan/apartma
ostali meseci	- od 140.00 do 210,00 din/dan/apartma
3.	PLANINSKI DOMOVI
a) Planinski dom Bohinj - 2- in 4-posteljne sobe. skupna
ležišča, kuhinja
cene:
pred- in posezona - od 161,00 - 322.00 din sezona	- od 224,00 - 434,00 din
nesezona	- od 112.00 - 224,00 din
A. POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI JIH NUDIMO DRUGIM
1.	POČITNIŠKI DOMOVI
a)	Počitniški dom Hvar
Apartma - 2 4-postelji sobi. kuhinja z jedilnico. TWC cene:
VIL, VIII/90	- 700.00 din/APP/dan
IX./90	- 434.00 din/APP/dan
ostali meseci	- 252.00 din /APP/dan
-	2 2-posteljni sobi. TWC - na dve sobi ena kuhinja cene:
VIL, VIII./90	- 294,00 din/soba/dan
IX/90	- 210,00 din/soba/din
ostali meseci	- 126.00 din/soba/dan
b)	Počitniški dom Poreč:
-	4-posteljni apartma - TWC cene:
VIL. VIII./90	- 546.00 din/APP/dan
IX./90	- 406.00 din/APP/dan
ostali meseci	- 210.00 din/APP/dan
2.	POČITNIŠKE HIŠICE
a)	Počitniška hišica Červar -4 + 2 ležišči cene:
VIL. VIII./90	-	679.00 din/dan/enoto
IX./90	-	504.00 din/dan/enoto
ostali meseci	-	252.00 din/dan/enoto
b)	Stanovanja Novigrad
stanovanje 5 + 1 ležišče
-	garsonjera 4 ležišča
-	garsonjera 2 ležišči cene:
VII.,VIII./90	- od 238.00 do 679.00/din/dan/enota
IX./90	- od 168.00 do 504.00/din/dan/enota
ostali meseci	- od 84.00 din do 252.00 din/dan/eriota
c)	Počitniška hišica Nerezine - 4	2 ležišči
cene:
VIL. VIII./90	-	567.00 din/dan/enota
IX./90	-	420.00 din/dan/enota
ostali meseci	-	210.00 din/dan/enota
d)	Počitniška hišica Miholaščica, TWC: garsonjere cene:
VII.. VIII./90	-	od 567.00 - 679.00 din/dan/enota
IX./90	-	od 420.00 - 504.00 din/dan/enota
ostali meseci	-	od 210.00	- 252.00 din/dan/enota
b)	Počitniška hišica Velika Planina - 2 sobi, skupno 7 ležišč cene:
pred- in posezona - 392,00 din/dan/enoto sezona	-	525,00 din/dan/enoto
nesezona	-	266,00 din/dan/enoto
c)	Počitniški dom Gorjanci - 2-posteljne sobe, kuhinja, skupni prostori
cena:
od 112.00 - 224.00 din/dan - odvisno od termina
d)	Počitniška hišica Čatež - Skupno 6 ležišč. TV, Kuhinja cena:
od 343,00 din - 665.00 din/dan - odvisno od termina
Možnost obročnega odplačevanja.
4.	POČITNIŠKI DOM PORTOROŽ
termin: 22. 8. - 31. 8. 1990 - 9 sob cena po dogovoru
- Prikolice:
Stella Maris pri Umagu
termin: 1. 9. - 11. 9. 1990 - 7 prikolic
cena: za vse obdobje 1700.00 din
Lanterna Poreč:
termin:
22. 8. - L 9. 1990 - 1 prikolica L 9.- 11. 9. 1990 - 3 prikolice cena po dogovoru Mareda. Novi Grad
termin: L 9. - 11. 9. 1990 - 3 prikolice cena: za vse obdobje 1700.00 din
5.	DOM UČENCEV GOSTINSTVA IN TURIZMA IZOLA
2-. 3- in 4-posteljne sobe prehrana v samopostrežni restavraciji
cene:
v 2-posteljni sobi	- nočnina z zajtrkom 138.60 din
-	polpenzion 198.00 din
-	polni penz. (nad 3 dni) 220.50 din
v .3- in 4-posteljni sobi:	- nočnina z zajtrkom 126.00 dm
-	polpenzion 180.00 din
-	polni penz (nad 3 dni) 198.00 din
Za člane sindikatov z izkaznico Zveze svobodnih sindikatov Slovenije ali obalnega sindikata nudimo 5-odstotni popust. Otroci do 10. leta starosti 30-odstotni popust.
Cene v klasični restavraciji so 10 odstotkov višje.
6.	SINDIKALNI IZOBRAŽEVALNI CENTER - Šlandrov dom. RADOVLJICA
19 dvoposteljnih sob. 6 tri- ali štinposteljnih sob - vse sobe TVVC
Poklic	OD Naziv delovne organizacije del.
prof. psih.	7,000 Srednja gost. in turistična šola Izola, Prekomorskih brigad 7
zdravnik pripravnik	6.000 ZC'Koper. TOZD Zdravstveni dom Izola. Dantejeva 1
zdravnik pripravnik	6.000 ZC Koper, TOZD Splošna bolnišnica Izola. Polje 35
zdravnik pripravnik	6.000 ZC Koper, TOZD Zdravstveni dom Izola, Dantejeva 1
geodetski tehnik	3.200 INVEST biro Koper. Trg revolucije 12
ekonom, tehnik pripravnik	2.500 DO Preskrba Koper, tozd Soča, Gortanov trg
ekonom, tehnik.	6.500 Tovarna avtomobilov Cimos Koper, C. Marežganskega 2
varuhinja	4.500 OŠ. O. Kovačič. Škofije, Sp. Škofije 40
prof. prak. p.	5.200 Srednja kovinarska in prometna šola Koper. Izolska vrata 2
prof. strok, teorije	7..000 Srednja kovinarska in prometna šola Koper, Izolska vrata 2
prof. fizike	7.000 Srednja kovinarska in prometna šola Koper. Izolska vrata 2
ekonomski tehnik	6.000 Knjigovodski servis Piran, Savudrijska 9
Republiški zavod za zaposlovanje, enota Kranj, C. JLA 12, Kranj
pomožni delavec	2.000 Šumi Andrej, Pivnica Blegaš, Alpska 52, Radovljica
bolničar	3.500 Dom Dr. J. Benedika, RAdovljica, Šercerjeva 35
zidar	2.770 Imos SGP Gorenje Radovljica, Ljubljanska 11
kuhar	4.450 Restavracija sobe. Kampič Roman, Trubarjeva 5, Radovljica
pomožni delavec	4.000 Šinkovec Bojan, Š. Loka. Koširjeva 5
uči. raz. p.	5.000 OŠ. 1. Groharja. Škofja Loka. Podlubnik 1
snažilka	2.939 VVO T. Mokoreleve Tržič. Koroška 24. Tržič
Republiški zavod za zaposlovanje, enota Maribor, Gregorčičeva 37, Maribor
čistilka	3.500 Dom upokojencev D. Vogrinec, Maribor
avtomehanik	3.000 Slovin KK Jeruzalem. Tozd Kmetijstvo, Ormož
ždr. tehnik	5.000 Dom upokojencev D. Vogrinec, Maribor
skladiščnik	6.500 APIS. Štrihovec 15. Šentilj
inž. živ. teh.	6.000 Perutnina Ptuj, Potrčeva 10, Ptuj
računovodja	9.000 KGP Prometno podjetje, Ormoška 31, Ptuj ’
termini: druga polovica avgusta, drugi termini po dogovoru na BORZI
cena penziona: 220,00 din
BORŽA SINDIKALNEGA TURIZMA vas vabi k ponudbi počitniških kapacitet - tako ob morju kot v kontinentalnem delu za letošnjo posezono za goste iz sosednjih držav. Počitniške kapacitete naj nudijo konfort »B« kategorije, s polpenzionsko ali penzionsko uslugo.
BORZA SINDIKALNEGA TURIZMA je že prejela prve ponudbe za kvalitetne, organizirane sindikalne izlete in potovanja - vabimo tudi druge, da sporočijo svoje zamisli oziroma programe. Na BORZI bomo izbrali najzanimivejše predloge in jih objavili.
Borzni agentje vam želimo prijeten oddih, pričakujemo pa tudi kakšno sporočilo o vašem bivanju. Tudi v prihodnje bomo z vami sodelovali:
Doro Hvalica Irena Prusnik Metod Zalar - vaš borzni agent.
Vse lastnike počitniških kapacitet v Termah Čatež vabimo K podpisu pristopne izjave za članstvo v Počitniški skupnosti - Terme Čatež.
Vse organizacijske akte, sporazum o medsebojnih odnosih v Počitniški skupnosti in o sodelovanju s Termami Čatež ter vse organizacijske akte bomo oblikovali po prejemu dveh tretjin prisopnih izjav lastnikov objektov.
Pristopne izjave pošljite na Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije, Ljubljana, Dalmatinova 4, za BORZO SINDIKALNEGA TURIZMA do 15. avgusta 1990.
Koordinator: Metod Zalar
-----------------------------------------------X-
PRISTOPNA IZJAVA
Pooblaščena oseba lastnika počitniške kapacitete v Termah Čatež izjavljam, da pristopamo k oblikovanju Počitniške skupnosti - Terme Čatež.
Naziv in naslov podjetja, organizacije_________________________
Imamo naslednje počitniške kapacitete (vrsta objekta, številka objekta, oz. ime):
Soglasje o pristopu v Počitniško skupnost - Terme Čatež je sprejel
dne----------- 1990 organ upravljanja oz. lastnik objekta.
V ..	-.......dne ___________ 1990
Podpis:
Univerzalnanadstrankarska(protiboljševiška) vadnica (XXIII.)
Ob štiridesetletnici delavskega boljševizma
Odlomek iz nepodpisanega Pisma:
Štirideset let je minilo od uresničevanja načela:	»To-
varne delavcem, zemljo kmetom!« Zdaj pa takšna polomija. Zemljo bodo kmetje morda še kdaj dobili vrnjeno, delavci pa bomo morali tovarne vrniti. Komu? Menda se v vseh teh letih nismo naučili 9ospodariti in jih bodo zato spet dobili v roke gospodje. Vendar: kdo sploh so ti »gospodje«?! Kaj niso to isti »tovariši«, ki so nas s svojo nesposobnostjo spravili na beraško palico, sami pa si prigra-
bili toliko denarja, da si zdaj (iz naših žuljev!!!) »kupujejo« (prilaščajo) družbeno, to je našo lastnino. Prav ima vaš Ciril Brajer, ko piše, da drhal veselo krade naprej. In kaj na vse to pravi oblast? Družbeni pravobranilci samoupravljanja frazarijo in si iščejo službe, dr. France Bučar in Lojze Peterle pa poznata eno samo resnico in rešitev: Živeli neodvisni sindikati! Kako naj nam pomagajo ti sindikati, ki pa jih ustanavlja oblast. Vrana vrani ne izkljuje oči! Najprej mislijo vse premoženje podržaviti, nato ga razpro-
Humoreska
Cesarjeva nova oblačila______________________________________
Ko gledam intervjuje z našimi novimi in tudi starimi politiki, vam povem, da je res sreča, da imajo novinarji v rokah mikrofon. Tako vsaj vem, kdo je novinar in kdo intervjuvanec. Oba sta videti enaka, pravzaprav so novinarji včasih celo bolj okusno oblečeni.
Naši politiki so res pravi revčki proti svojim stanovskim kolegom na zahodu. Kaj je res komunizem pustil pri nas tško globoke sledi, da se ne znajo niti poklicu primerno obleči? Čast redkim izjemam. No, pa še te izjeme so v glavnem vse prebile precej časa v tujini, da jih je okužil virus okusnega oblačenja.
Poglejte Potrča, njegove obleke ■■■ saj je kakor James Bond sredi sedemdesetih let. Ali pa morda Žaklja, saj je kakor kak sindikalni delavec C'podjetju...
Žal pa Pučniku tudi tujina ni pomagala in se ne more znebiti stila univerzitetnega profesorja iz sredine šestdesetih let...
No, Zupančič že ima stil, vseeno pa postaja metuljček vse bolj obrabljen in bo moral počasi misliti na spremembo svojega imagea. Toda njemu zaupam...
Ja, res se bodo politiki morali navaditi, da so postali naša last z vsemi svojimi vrlinami in napakami, med katere sodi tudi njihovo oblačenje. Stil postaja vse bolj pomemben.
Če že stalno govorimo: V Evropo, v Evropo, v Evropo... lahko kaj tudi storimo, predvsem vi, naši dragi politiki - v Evropo tudi z oblačenjem
dati novim kapitalistom, ti pa bodo odpuščali po svoji volji.
V	službi bodo obdržali le ljudi, ki bodo trobili v njihov rog.
V	časih »boljševizma« smo imeli vsi vsaj službe in kruh, tudi sedanji ministri, ki so zdaj Demos, zdaj pa nas je vsak dan več na cesti. Eni si grabijo delnice, druge čaka knjižnica. Je to Evropa in nova demokracija?! Tudi svobodni sindikati niso takšni, kot bi morali biti. Namesto da bi končno udarili po mizi, saj nas je vsak dan več, le prijetno kramljajo z dr. Jožetom Pučnikom in hodijo poslušat Peterleta, kako imenitni da so in bodo nekoč neodvisni sindikati. Ali bodo vladi tudi svobodni le kimali?
Tako razmišlja v svojem nepodpisanem pismu »monter v novomeškem Revozu«, ki bi si tudi rad kupil kaj delnic od Francozov, če bi mu jih kdo sploh ponudil, in bi imel tako kdaj kakšen košček svoje stiskalnice v tovarni, pa kaj ko dobi denarja le za sproti in bo zato ostal do upokojitve pri stari katri, v chamadi pa se bodo še naprej veselo vozili novi gospodje, to je včerajšnji tovariši.
Odgovorite mi na vse to iskreno, ne flancati! je še pripisal.
Odgovor:
Temeljni interes delavcev in vseh ljudi je nedvomno, da bi bolje živeli. Pri tem pa so dokaj nemočni, saj jim življenjske razmere pretežno določa nekdo drug. Niti niso gospodarji rezultatov svojega dela niti ne odločajo o razmerah svojega dela. Živijo vse slabše namesto vse bolje! Zato niso samo jezni, ampak ponižani in razžaljeni. Njihove reakcije so pogosto neracionalne, delujejo tako, kot vedo in znajo. Protestirajo proti svojemu po-
Gospodje, tovariši, kolegi, svet se postavlja na glavo. Poglejte: včasih smo imeli policaja v sindikatu, sedaj pa imamo sindikat v policiji. Ali pa: včasih so bili lepo tiho, sedaj pa sprejemajo deklaracijo o suverenosti.
Ja, saj res. Tudi meni, ljudje božji, se je ona, ki ima za svoja leta še kar dobro federacijo, povzpela na vrh glave. Vprašam vas, a je to sploh še kakšno življenje, samo daješ in daješ, pa nobene hvaležnosti. Človek mora vendar imeti svoj mir pa od časa do časa za kakšen pir. Dovolj mi je tudi našega nerazviteža, ki študira že deveti semester prvega letnika, pa dovolj mi je tudi očitkov, da drugi s honorarji več zaslužijo kot jaz s plačo, ker so eni seveda sposobni, drugi pa mislijo samo na mir in pir, in tako dalje in tako naprej.
Prekipelo pa je zadnjič, ko je sosedov mulček izjavil:
»Mi imamo pa nov avto. Moj oči je kupil čisto novega uvoženega micipobuči - colta. Kaj imate pa vi?«
Mi imamo seveda avto, uvožen le iz druge republike. Pa še tega takega bolj majhnega. In spet sem poslušal lajanje o svojih sposobnostih, pa o miru in piru, pa da imajo sosedje tudi vikend na morju, mi pa le star šotor. Moji protiargumenti, da je sosed pijanec in babjek, jaz pa nisem ne eno ne drugo, niso bili upoštevani, ampak uporabljeni kot dodaten dokaz moje (ne)sposobnosti (hja, za osvajanje žensk so vendar potrebne posebne sposobnosti!).
Bemtisveca, vsaka mera je enkrat polna. Zbral sem po vseh dolgih letih takega življenja zakrnelo korajžo in ne preglasno zavpil: »Dost mam, jaz hočem svoje pravice, ali pa se bom odcepili« Dost mam, sem še enkrat pribil sam pri sebi in bolj na rahlo s pestjo treščil po mizi. Da ne bi mislili, da se hecam, sem dol sedel in odločno zapisal naslednjo deklaracijo:
1. člen
Izhajajoč iz mojih pravic v Ustavi in Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah (to se dobro sliši, a ne?), razglašam to mojo izjavo o samostojnosti, neodvisnosti in suverenosti.
2.	člen
V skladu s 1. členom mi morajo vsi, s katerimi imam kakršne koli zveze, zagotoviti, da s svojim denarjem razpolagam sam, za skupne potrebe pa prispevam dogovorjeno kotizacijo v skupen proračun.
3.	člen
Moj mir in moj pir sta moja neodtujljiva pravica, ki mi je ne sme nihče kratiti na kakršen koli način.
4.	člen
Za nerazviteža preneham kotizirati s 1. 1. 1991.
5.	člen
Če te moje zahteve ne bodo uresničene, zahtevam pravico do odcepitve z možnostjo združitve s kakšno drugo, ki ima tudi dobro federacijo.
A kaj je bilo potem, sprašujete? Ja, potem smo imeli dvotedensko črno mašo za zaprtimi vrati, ker ni bila za javnost. Podrobnosti vam ne bom razlagal, povem vam le to, da tam nisi več dobro razločil, kaj je bila pridiga in kaj govor. Bilo je tudi veliko joka, stoka in kesanja (zakaj nisem vzela raje Hinka), pa priseganja na krvno maščevanje in take reči.
A kako se je vse skupaj končalo, sprašujete? Ja, s spravnim dejanjem, seveda. Ko je ta hudo popustilo, je ona, ki ima še kar dobro federacijo, neizpodbitno izjavila:
»Ne pustim (aha, nočemo dozvolitil), da bi te kakšna druga zmerjala, žalila, zafrkavala, v nič deva/a, zapravljala denar. Saj imaš vendar mene.«
Ob takih argumentih bi še Litva preklicala svojo deklaracijo, kaj šele jaz, ubogi človek v Kristusu, nekrščen, nespovedan in neobhajan.
Nerazvitež pa se je veselo režal. Seveda, sedaj bo lahko v miru študiral deseti, enajsti in dvanajsti semester prvega letnika.
Gospodje, tovariši, kolegi, je čas boja in je čas miru. Zame prihaja čas (dolgotrajnega) boja. Amen.
Marjan Zupan
ložaju s stavkami, neuspelimi referendumi, političnimi demonstracijami, itd. Za izboljšanje svojega položaja uporabljajo pač edino sredstvo, ki jim je še preostalo: svoje delo. V takih razmerah jih je pogosto lahko zavesti tudi na napačno pot. Zato je odgovornost tistih, ki vedo več in vidijo dlje, še toliko večja. »Dogajanje ljudstva« je mogoče pojasniti tudi na ta način. Vidijo, da je njihovo delo vsak dan manj vredno. Posebej v primerjavi z razvitimi drža-
■	SREDIŠČE DALMACIJE	UGODNO PISMENO MNENJE	POTRDILO 0 PREJEMU. PREJEMNICA	REKA V ZRN. PRITOK FULDE	JOSIP STRITAR	PRIVRŽENEC ETATIZMA	SOD. SLOV. MLADINSKI PISATEU (VITAN)		SPLETKE	PALICA BOGA BAKRA	BOLEČINE V BEDRNEM ŽIVCU	SILVO TERŠAK	GAMAŠA	ZBOR DEVETIH PEVCEV
spreje- manje								SINTET. PREPROGA SLOV. MATEMATIK (ALOJZIJI						
ZASTOP- STVO. FILIALA														
DEL OBRAZA					MESTO V ITALIJI, PRI RIMU IRIDIJ							OSEBNI ZAIMEK NASPROTJE ZNANJA		
HUD BOJNI STRUP							ŠPORT NA LEDU OSEBNI ZAIMEK							
KANON				REKA NA ‘ KAVKAZU						PENEČE SE VINO NEKO. ŠVEDSKI ANSAMBEL				
	ROMAN INTIHAR HRV. AVTOR RISANIH FILMOV			ŽICA ZA L0TANJE	ČISTOČA						ZVONE AŽMAN FINSKI ARHITEKT AALT0			AVTOR KRIŽANKE R. NOč
PROMETNI OBJEKT					NERODEN ČLOVEK SLOVANSKO DREVO								FRANC. PISATEU (ANDRE)	REKA V SZ. PRITOK VOLGE
ANTON ČEHOV			IVAN LEVAR BEZANJE			KONJSKI TEK .	MESTO V BOSNI. OB IAŠVI. ROJSTNI	GLAVNI ŠTEVNIK	ROBA, TKANINA NEVARNO OBOLENJE					
BAZEN ZA SOJENJE RIB							KRAJ Pl-SATEUA ANDRIČA TOMISLAV NERALIČ							
EGIPČ. KRALJICA, CEZAR- JEVA LJUBICA										VRSTA ŽITA				
K0NS0- NANT										NEM. ŠVIC. FILOZOF (PAULI				
vami. Vendar si ga niso razvrednotili sami!
Ni dvoma, da je nujno samoupravljanje očistiti sestavin, ki ne pospešujejo gospodarskega razvoja. Glede na trenutni gospodarski položaj ima gospodarska -uspešnost nedvomno izrazito prednost. Vendar pa ne kaže obenem zavreči tudi tistih sestavin samoupravljanja, ki lahko največ prispevajo prav k doseganju gospodarske učinkovitosti. To je mobilizacijska moč samoupravljanja, sproščanje množične iniciativnosti za doseganje boljših gospodarskih učinkov, ustvarjanje razmer za svobodo in avtonomijo vsakega delavca, itd. To bi motiviralo ljudi za uspešnejše delo. Zgledujmo se tudi v tem pogledu po razvitejših! Časi, ko
so družbene in gospodarske krize lahko reševali posamezni pametni vladarji, so mimo, danes jo lahko reši le resnična ustvarjalna angažiranost množic. To pa je bistvo prav samoupravljanja. Zato naj tistih, ki še verujemo v samoupravljanje, kljub trenutni nekonjunkturnosti ne bo sram uporabljati to besedo.
Vir: dr. Bogdan Kavčič: Somrak samoupravljanja?, Teorija in praksr št. 6-7, str. 863, Ljubljana 1989.
Tistim strankam na Slovenskem, ki še vedno iščejo svojo »socialno bazo«, pa tudi tistim, ki so jo po nemarnem izgubile in zdaj s pomočjo političnega marketinga skupaj s konkurenco rinejo v Evropo, uredil ta izobraževalni kotiček	vaš Janko Špiček
GRADNA KRIŽANKA TEVILKA 30
NA
STI
Rešitev nagradne križanke pošljite do 31. 7. 1990 na naslov: DELAVSKA ENOTNOST, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana, s pripisom na ovojnici: NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 30. Nagrade so: 500,00, 300,00 in 100,00 din.
Rešitev nagradne križanke 28
DER, ANTON, EDEM, KAIRO, FIZIKA, PIR, TORKAR, POEN, IRENA, KOMNA, ALGA, ERG, ALET, SLOVO, LAR , TAM, MAROGA, IZABELA, AN, LETAK, BARIJ, ROSTROPOVIČ, SD, ASTA, SOLINA, TA
Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 28:
1.	Fani Lekše, Prešernova 47, 61410 Zagorje ob Savi
2.	Janez Rajgelj, Žirovnica 106, 64274 Žirovnica
3.	Ludvik Glavač, Jama 19, 64211 Mavčiče Nagrade bomo poslali po pošti.
—Delavska enotnost—
Listje bil ustanovljen 20. novembra 1942.
•	Izdaja ČZP Enotnost - delovna organizacija v ustanavljanju, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 479
•	Začasni poslovodni organ in glavni urednik: Franček Kavčič, telefon 313-942, 311-956
•	Odgovorni urednik: Marjan Horvat, telefon 313-942, 311-956
•	Člani uredništva: Andrej Agnič (posebne naloge, fotografija), Sašo Bernardi (fotografija), Brane Bombač (oblikovalec), Ciril Brajer (reportaže in samoupravni odnosti), Marija Frančeškin (socialna politika in varstvo okolja), Ivo Kuljaj (ekonomska ureditev), Damjan Križnik (urednik - reportaže), Remigij Noč (urednik - drobno gospodarstvo, delavci v samostojnem osebnem delu), Boris Rugelj (komentator urednik - družbenoekonomski odnosi, delitev) Sonja Seljak (redaktorica - lektorica), Janez Sever (posebne naloge), Andrej Ulaga (turizem, rekreacija, šport in oddih), Igor Žitnik (znanost, kultura in izobraževanje), Jožica Anžel (tajnica) telefon 311-956, H.c. 310-033
•	Naročnina: 321-255
•	Posamezna številka Delavske enotnosti 9 dinarjev
•	Rokopis in nenaročenih fotografij ne vračamo
•	Poštnina plačana v gotovini
•	Tisk Tiskarna Ljudske pravice, Kopitarjeva 2
•	Žiro račun: 50101-603-46834
•	Časopisni svet: Albert Vodovnik (predsednik), Meta Benčič, Franc Berginc, Andrej Coklin, Ivo Grilc, Vlado Haas, Ivo Janžekovič, Niko Klavžar, Rajko Lesjak, Mira Maljuna, Slavko Peklar in Nada Serajnik
Pripravili: J. S, F. K. in M. H.
Naša prihodnost je jasna in naš korak strumen, zato se ji premočrtno in hitro približujemo! (Po videnju Gornjegrajčanov.)
Vsi v ravni vrsti zdaj gremo na delo...
...V tretji vrsti so pionirčki, ki mahajo s papirčki.
Slike: Sašo Bernardi
Celjska zveza
Vroča julijska klima je prinesla v javnost packarijo podpredsednika Skupščine Vitodraga Pukla in pravosodnega ministra Rajka Pirnata, ki sta kot vse kaže na svojo roko skušala zminirati predsednico Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Fraiicko Stermole-Hlastec. Za incident so javnost in tudi parlament ter vlada zvedeli iz časopisov in RTV (menda tudi vodstvo Demosa). Oba funkcionarja sta nas povabila na tiskovno konferenco, na kateri o sporni potezi nista povedala nič novega. Pukl se je skliceval na mnenje poslancev posameznikov in posameznikov iz Demosa in nas skušal prepričati, da stranke na oblasti povsod po svetu glede vodstva sodišč obravnavajo na enak način. Pirnat pa je dodal, da je udeležbo na tem pogovoru jemal kot svojo službeno dolžnost.
Ob številnih vprašanjih, ki so še brez odgovora in zaradi česar je zbor združenega dela dal na dnevni red svoje seje tudi oceno ravnanja obeh funkcionarjev, je nedvomno možno reči vsaj to, da sta oba zlorabila pooblastila, ki jih imata kot javna delavca na sedanjih položajih in da nimata kritja za svoje
France Tomšič se ne da
Samozvani in samopostavljeni predsednik sindikata nekaterih delavcev, France Tomšič, organizira novo komisijo, ki naj bi v skupščini sprožila postopek za ugotovitev celotnega premoženja nemških sindikatov, ker je pravni dedič njihovega imetja za čas, ko je bil v - Nemčiji.
Za božjo voljo, nikar
Marjan Starc, po lastnem prepričanju in vsesplošnem mnenju najboljši direktor izolske Mehanoteh-nike, se menda odpravlja k Slobodanu Miloševiču, da bi ga prepričal, kako naj za božjo voljo kaj ukrene proti temu, da bi imeli delavci v Srbiji zagotovljen dohodek preko tri tisoč dinarjev. Delavci Mehano-tehnike z napornim delom stolčejo komaj dva tisočaka. Zato je Marjan Starc tudi z vsemi štirimi proti kolektivni pogodbi.
Neodvisni hitijo s pravo baivo_________________________________
Neodvisnost, »konfederacija novih sindikatov Slovenije«, je Skupščini SR poslala ogorčen protest proti sprejetju zakona o uveljavitvi kolektivnih pogodb, ker njihov predsednik France Tomšič zaradi lastnih in organizacijskih težav še nima časa za reševanje težav delavcev. Poleg tega pa ugotavlja, »da predloženo besedilo zakona ne ureja ničesar, oziroma da sta predložena dva člena prazna in - kon-fuzna«...
Stražah ni za vsako rit
Gospod Ingo Paš, edini minister za slovenski turizem, je upošteval mnenje svoje prelestne gospe, da šotori, brunarice, kamp prikolice in sindikalni domovi s svojimi posteljami niso priporočljivi za podr-žavljenje in razvoj slovenskega turizma. Oni so njega dni poskusili tisti strožak za delavske riti, ki ga ni mogoče primerjati s kategorijo »A«.
Vitograg Pukl, podpredsednik skupščine slovenske države: »Gospod minister, in kje je Johny Walker?«
Slika: Sašo Bernardi
ravnanje ne v sklepih parlamenta in vlade in ne vodstva Demosa.
Posebej je zanimivo, da je v dokumentu skupščine Socialistične repubike Slovenije z dne 21. 6. 1989, ko je bila predsednica sodišča ponovno imenovana, dokaz, da ne držijo trditve obeh funkcionarjev, da je bila Francka Strmole postavljena na čelo sodne oblasti kot članica Centralnega komiteja. V utemeljitvi predloga za izvolitev piše, da zbor vrhovnega sodišča ugotavlja velik ugled in spoštovanje, ki ga predsednica uživa zaradi širokega strokovnega znanja, politične razgledanosti in velikih organizacijskih sposobnosti. Piše tudi, da si je prizadevala za ugled pravosodja ter da zato uživa spoštovanje v celotnem sodnem sistemu v okviru republike in širše v SFRJ. Po vsem tem lahko le ugibamo ali so resnične govorice, da je nesprejemljivo ravnanje Vitodraga Pukla, bivšega odvetnika iz Celja, povezano z zasebnimi kadrovskimi igrami. Kljub vsemu temu pa verjetno lahko pričakujemo, da bosta oba funkcionarja kljub zgražanju nekaterih pripadnikov Demosove oblasti, vseeno dobila pokritje za svojo netaktno in vsestransko sporno ravnanje.	F. K.
Nova metla
Alojz Jerebic, predsednik izvršnega sveta lendavske občine, uresničuje svojo grožnjo o uvajanju reda v tej občini pred bankrotom: menda je vložil zahtevek za prepis avtomobila na svoje ime in se odločil, da bo končno s tem v zvezi poravnal - davščine. Tudi občinske.
Poslanci nas berejo___________________
Ko smo pred dvema tednoma opozorili na kip tovariša Tita v avli Skupščine Slovenije in na njegove slike v številnih pisarnah, še nismo vedeli, da poslanci berejo tudi naše glasilo. Že na tej seji pa smo kot odmev na naše razmišljanje dobili več predlogov za odstranitev kipov in slik in tudi za zamenjavo imen podjetij, institucij in ulic, ki nosijo imena ljudi iz zadnjega revolucionarnega obdobja. Stanko Bu-
ser, poslanec zelenih, je k svojemu predlogu za odstranitev kipov in slik dodal še to, da naj se v večjih krajih določijo, mesta, kjer bodo shranjeni odstranjeni predmeti, ki imajo mogoče tudi umetniško vrednost. Upamo, da je mislil na muzeje in galerije in ne na podstrešja stavb bivših DPO, ki jih bo nova oblast na silo nacionalizirala.
fllhert Vodovnik se ne moli
Predsedstvo socialdemokratske stranke je sprejelo izjavo, s katero predlaga zvišanje zajamčenega OD na 3300 din, to je toliko, kolikor znašajo najnižje pokojnine. Izjava je dokaz o pravilnosti ugotovitve Alberta Vodovnika na zadnji seji sveta ZSSS o tem da sam odpira možnost sodelovanja le s socialdemokrati.
Ob tem pa se moramo vprašati, ali s tem Pučnikov: stranka podpira ali celo sklepa povezavo s svobodnimi sindikati, kar je možno le v primeru, če b( prerezala popkovino s Tomšičevo neodvisnostjo, ki j< do zdaj materialno in finančno vzdržuje.
Obvestilo
Zaradi pomembnosti, praktičnosti in nenazadnje pocenitve smo v uredništvu odločili izdati Splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo s komentarjem skupaj z že napovedanim priročnikom Sindikalno varstvo delavskih pravic v eni knjigi. Cena novega priročnika je 25,00 din.
— pojasnilo
Prepričani smo, da boste našo odločitev ugodno sprejeli, vendar kljub temu prosimo vse, ki so priročnik Sindikalno varstvo delavskih pravic že naročili, naj sporočijo, če želijo svoje naročilo spremeniti. Vsi tisti, ki ne bodo spreminjali naročila, bodo po izidu dobili knjigo, v kateri bosta oba dela.
PRED IZIDOM:
SPLOŠNA KOLEKTIVNA POGODBA ZA GOSPODARSTVO
s komentarjem in
SINDIKALNO VARSTVO DELAVSKIH PRAVIC v ^ ^
delo sindikalnih zaupnikov.
Vsebina:
•	splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo
•	komentar
•	zasnova celovitega sindikalnega varstva delavskih pravic, pravila in navodila za delo sindikalnih zaupnikov, pregled zakonskih odločb o vlogi sindikata pri uveljavljanju in varstvu delavskih pravic.
Cena 25,00 din
Naročila pošljite na naslov: ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, telefon 321-255, 310-033.
----------------------------------------------------------------->t]
NAROČILNICA
Pri ČZP Enotnosti, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročamo - izvodov priročnika
SPLOŠNA KOLEKTIVNA POGODBA ZA GOSPODARSTVO s komentarjem in SINDIKALNO VARSTVO
DELAVSKIH PRAVIC po ceni 25,00 din. Naročeno pošljite na naslov: ----
Ulica, poštna št., kraj: -------------------------------------------------—
Naročeno dne: ______________________— Rsčun bomo plačali v zakonitem roku.
Žig	Podpis naročnika