Okamenela žena.
(Stara pripovedka o materini ljubeznii.) (Poslovenil F. J.)
Bilo je v starodavnih časih, ko je na široko in dalee stala voda, ko so še ribe plavale na onem svetu, kjer danes krave mulijo travo. Tam je v tistera času stala neka hišica. V ti hišici je prebivala vdova, ki je imela dva otro-čiča. Otročdča sta bila zdrava, 1 jubka, lepa po telesu dn duši. Bila sta največje veselje svoje matere, njen najlepši kras in njeno vse. Pa ta uboga mamica ni imela na svetu drugega kakor skrbi, toliko skrbd, kot je na ribiški mreži lnkenj.
Nekega dme je sedela uboga žena v svoji hišdci pri statvah in marljivo predla. Nenadoina priteče njen mali sinček, ki se je bil zunaj pred vrati igral, na hiišnd prag in zakliče v sobo: »Maiti, mati, voda prihaja!« Mati se prestraai im steče ven gledat. In res! Voda se je približevala z velikim b«-čanjein. Nastala je namreč strahavita povodenj, ki se je že razlivala prek vse pokrajine. Slapovi in valovi ter ¦virtinci so se vse bolj in bolj priibliževalii njeni kočici. Uboga žena je nekaj časa od strahu kar oclrevenela in srepo gledala na naraščajočo vodo, potem pa se je nenadoma prebudila iz otrplosti in premišljevanja.
Skoči v sobo lin zgrabi svojo malo hčerko, ki je spala na posteljici, ter prime za roko sina in beži z njima iz hiše, da bi dosegla na.jbližnji griček. In ko vidi, da so ji Talovi že za petami, vzame oba otročiička na hrbet in beži vsa zasopla dalje.
Pa tudi voda ni ibila lena. Bežala je za njo in jo lovila za noge. Robovi njene obleke postajajo mokri in že ji brije mirzla sapa skozi kostL Mati pošilja vzdih za vzdihom v nebo Ln beži vse dalje in clalje. Že jo nekaj bode ¦ v prsih, a ona se za to ne briga. Ni časa, da bi počrivala. i\ jen obupni pogled je uprt v gniček. Še dobrih sto korakov. Vsa je že zasopla, a ne odneha prej, preden ne pride do cilja.
Ali kot led mrzla voda se dviga vse više in više. Že ji je do kolen. Njeni udje postajajo težki kot svinec. Le še polagoma se more prebijali skozi šumečo vodo, kd se ji sedaj dviga že do pasu.
Tedaj obupno zakniči njeno srce k Bogu za mšitev njenih otročdčev. To je bil krik strašnega obupa in skrbi polne Ijubezni, iki jb prevpll vse šumenje voda im se dvignil do božjega prestola.
In glej. Gospcnl Bog je uslišal dobro mater. Njeno telo je okainenelo. Res, okamenela skala je postalo ano, kar je bilo še pred minuto živo telo. A na ti visoki skali sta bila otročičika varaa pred povodnijo in sta počakala, dokler sc ni voda vTnila <v svoje bregove.
Tako ju je objranila- pri življenju maierina 1 jubezen, kateri ni nobema žrtev prevelika.
In ta skala se še dandanes imenuje »okamenela žena«.
107