1994-
sfti KRONIKA èM^
-21 Al
Časopis za slovensko krajevno zgodovino
Žarko Lazarevič
KMEČKI DOLGOVI OB SEVERNI MEJI 1918 - 1945
(od Rateč do Hodoša)*
Kakor nam pove naslov, bomo v razpravi
obravnavali kmečke dolgove ob severni sloven-
ski meji v letih prve jugoslovanske države. Že na
začetku moramo opozoriti, da tu ne gre za kakšen
geografsko, politično ali gospodarsko zaokrožen
teritorij, temveč za prilagoditev materije nosilni
temi letošnjega zborovanja. Obenem velja opo-
zoriti tudi na omejitve v globini obravnave
opredeljene snovi, saj trčimo na vrzel, kako opre-
deliti obmejni pas, oziroma do kod le-ta seže v
notranjost Slovenije. Pri razrešitvi te dileme se
nam ponujata dve možnosti, ali obravnavati ob
meji ležeče politične občine ali pa okraje. Pri
pregledovanju ohranjenega gradiva se izkaže, da
dileme pravzaprav ni, saj podatkov, ki bi nam
nudili vpogled v občinske razmere, žal ni ohra-
njenih. Torej nam ni preostalo drugega, kot da se
prilagodimo naravi ohranjenega gradiva in kmeč-
ke dolgove obravnavamo na nivoju obmejnih
okrajev. S tem pa naletimo na drugo čer, ker so ti
okraji segali tudi globoko v notranjost Slovenije
in torej niso zajemali samo obmejnega pasu.
Vendar moramo tudi ta pomislek odmisliti, ker
ni možna druga pot kot podreditev strukturi
virov. Tako bomo v naši razpravi obravnavali ob
meji ležeče okraje: Radovljico, Kranj, Gomji
Grad, Dravograd, Maribor levi breg, Ljutomer in
Mursko Soboto. K naštetim bomo pritegnili še
okraj Kamnik, ki resda ni ležal neposredno ob
meji, vendar lahko njegov sevemi del brez dvo-
ma uvrstimo v obmejni pas, in iz spoštovanja do
gostiteljev še okraj Slovenj Gradec.
Dolgov ob meji ni mogoče obravnavati loče-
no od splošnega gospodarskega razvoja v Slove-
niji oziroma Jugoslaviji, saj so tudi kmetje s tega
področja delili enake tegobe kot drugi. Zato si je
nujno ogledati še širši okvir naše problematike.
V novonastalo jugoslovansko državo so slo-
venski kmetje stopili tako rekoč brez dolgov, saj
je v teku prve svetovne vojne in neposredno po
njej prišlo do samodejne razdolžitve kmetov, kar
je bila posledica visokih medvojnih kmetijskih
cen in povojne inflacije. Žal je bil to za večino
kmetov le kratkotrajen predah, ker so se dolgovi
kmalu začeli ponovno kopičiti, na kar je opo-
zarjalo skokovito povečevanje števila prisilnih
izterjav oziroma dražb.' V prvi polovici dvajsetih
let je bilo zaradi inflacijske vladne politike, ki je
bila v tedanjih razmerah neurejene državne
zgradbe opravičljiva, denarja v izobilju, obrestne
mere pa so bile nerealne, kar je vzpodbujalo
najemanje novih in novih posojil tako za po-
trošnjo kot tudi za financiranje tekoče proiz-
vodnje ali novih investicij.^ Tedaj so bili kmečki
dolgovi še majhni in v narodno gospodarskem
oziru še prav nič zaskrbljujoči. Po približnih
ocenah naj bi se v štirih letih od nastanka države
povečali s 16 na 50 milijonov dinarjev.^ Zato ne
preseneča, da so bili daleč od oči in zanimanja
javnosti. V času gospodarskega poleta in vse-
splošnega optimizma pač nihče, razen zelo red-
kih posameznikov, ni opazil naraščajočega pro-
cesa nove zadolženosti kmetov.
V drugi polovici dvajsetih let so se gospo-
darske razmere temeljito spremenile, saj ta leta
zaznamuje omejevalna denarna politika in zapi-
ranje zahodnoevropskih kmetijskih tržišč. Zaradi
monetarističnih ukrepov so začele inflacijski rasti
prilagojene cene padati, vendar ne samo
kmetijske, čeprav v večji meri kot industrijske,
kar je znižalo kupno moč kmetov. Ob zmanj-
šanem dohodku in s tem realno povečanimi ob-
remenitvami, kmetje sčasoma niso več zmogli
pokrivati vseh svojih izdatkov, npr. za servi-
siranje inflacijskih dolgov, za nove investicije in
marsikdaj tudi za nakup vsakdanjih potrebščin.
Zato so se kljub povečanim obrestnim meram,
kot posledici restriktivne monetarne politike,
zatekali v zadolževanje.'' Ravno v drugi polovici
dvajsetih let so slovenski kmetje ustvarili večino
* Referat z XXVI. Zborovanja slovenskih zgodovinarjev
v Slovenj Gradcu, 29. 9. 1992.
'   Alojzij Trstenjak: Zadolževanje na kmetih v Sloveniji,
Sociabia misel št. 7-8/1926, str. 159.
^   Nikola Vučo: Agrarna kriza u Jugoslaviji, Beograd,
1968, str. 111-112; Fran Gabrovšck: Kmetijski kredit,
Za izboljšanje življenjskih pogojev našega kmetijstva
I, Ljubljana, 1938, str. 90-91.
3   Kmetijski list, 14. 5. 1924.
* Vučo, nav. delo, str. 68-71, 84 in 112.
41
1994 ■
vi»i KRONIKA ^
-2/42
Časopis za slovensko krajevno zgodovino
svojih dolgov.^ V teh letih so dolgovi s svojo
višino in številom dolžmkov že opozarjali jav-
nost nase. Po anketi ministrstva za trgovino in
industrijo so v letu 1927 kmečki dolgovi v državi
dosegli že skoraj 3 milijarde dinarjev, zadolženih
pa je bilo nekaj čez 400.000 kmetov.*' Vendar so
bili to samo dolgovi pri denarnih zavodih, med-
tem ko so glede celotne višine, vključujoč tudi
privatne upnike, postavljali le domneve. V Slo-
veniji so se po teh podatkih dolgovi krepko po-
večali. Samo pri denarnih zavodih naj bi se
kmetje zadolžili za skoraj 216 milijonov dinar-
jev,' celoten dolg pa so cenili med 600 in 700
milijoni dinarjev.* Ti podatki so vznemirili jav-
nost in vzpodbudili številne razprave. Predlagane
so bile različne rešitve,^ vendar problem v na-
rodno gospodarskem pogledu še ni bil tako izra-
zit, da bi vlado navedel k odločnemu ukrepanju.
Razmere in spoznanje o nujnosti odločnega
državnega ukrepanja je dozorelo v prvi polovici
tridesetih let, ko so kmečki dolgovi z vso silo-
vitostjo opozorili na razdiralne učinke velike
gospodarske krize, ki je najprej pokazala zobe v
kmetijstvu. Gospodarski položaj kmetijskih
dejavnosti se je zaradi katastrofalnega padca cen
radikalno poslabšal. Kmetijske cene iz leta 1932
so predstavljale le še dve tretjini tistih izpred
šestih let. V primerjavi z letom 1926 seje doho-
dek v kmetijstvu kar prepolovil.i° V tem letu so
dolgovi v državi pri 700.000 kmetih dosegli že
slabih 7 milijard dinarjev, torej so se v petih letih
kar podvojili. Slovenski "kmetovalci" so k temu
prispevali 1,2 milijarde dinarjev. Med najbolj
zadolžene so sodili ravno kmetje iz Dravske
banovine, kjer je bila več kot tretjina vseh
kmetov prezadolžena, kar je pomenilo, da bi
odplačevanje ogrozilo njihovo eksistenco. Veči-
no najetih kreditov so lanetje porabili za nepro-
duktivne namene. Neugodna je bila zlasti
neenakomerna zadolženost, saj so male kmetije
(do 10 ha zemlje) ustvarile kar dve tretjini dol-
gov. O težavnosti položaja govori tudi dejstvo,
da je bila kar polovica dolgov ustvarjena pri
privatnih upnikih." V takih razmerah, ko so
dolgovi v pretežno agrarni državi postali akuten
ekonomski problem, ker so pretili povzročiti
zlom finančnega sistema v državi, kmetje pa
socialno - političnega, je bila odločna in temeljita
državna intervencija več kot nujna. Zato je vlada
po vzoru nekaterih evropskih držav s podobno
gospodarsko strukturov aprilu 1932. leta pro-
glasila moratorij za kmečke dolgove. Le-ta naj bi
veljal le kratek čas, do izdaje zakona o konverziji
kmečkih dolgov, vendar se je zaradi nespretnega
ukrepanja podaljšal kar za štiri leta. V tem času
ga je vlada z različnimi dopolnitvami in novimi
uredbami le podaljševala.
Po štirih letih in pol so jugoslovanski finančni
krogi in z njimi tudi zadolženi kmetje končno
dočakali, da je vlada Jugoslovanske radikalne
zajednice končno izdala Uredbo o likvidaciji
kinečkih dolgov,!'* na osnovi katere so izvajali
konverzijo kmečkih dolgov in sanacijo kmetovih
upnikov, to je denarnih zavodov, kar je bil
prvenstveni cilj konverzije. Po določih te uredbe
je Privilegirana agrarna banka prevzela vse
kmečke dolgove pri denarnih zavodih, nastalih
do proglasitve moratorija, in jim njihove terjatve
izplačala v bonih in obveznicah, če so upniki
presodili, daje to ugodneje za njih, kot pa čakati
na obročno odplačevanje. Kmetom so na breme
države in upnikov znižali dolgove za polovico,
jim znižali obrestno mero in podaljšali odplače-
vanje na 12 let po posebnem odplačilnem načrtu.
^ To potrjuje tudi raziskava o zadolžcvanjuu kmetov,
opravljena na primeru intabulacij v zemljiško knjigo.
Več o tem glej Žarko Lazarevič: Analiza kmečkih dol-
gov v Sloveniji 1918-1941, Prispevki za novejšo zgo-
dovino št. 2/1989, str. 357-370.
^ Stanje seljačkih dugova u Kraljevini Srba, Hrvata i
Slovenaca, Bankarstvo št. 1/1928, str. 38-39; Milan
Komadinič: Problem seljačku dugova, Beograd, 1934,
str. 37.
'   Prav tam.
8   Vclimir Bajkič: Seljački kredit, Beograd, 1928, str. 24.
' O posameznih zakonskili projektih za razdolžitev kme-
tijstva glej Komadinič, nav. delo, str. 28-30; Vladimir
Puženjak: Razdolžitev kmečkega stanu. Domoljub št.
34/1928, str. 525-529; isti: Ali je kmečki stan v naši
državi prezadolžen?. Domoljub št. 36/1928, str. 565;
Bajkič, nav. delo, str. 83-93; Bankarstvo št. 7 in
12/1928, str. 292-296 in 401-404.
1" Vučo, nav. delo, str. 200; Ivan Bratko: Gibanje cen in
naše kmetijstvo. Obzorja 1938, str. 352; Maksim
Goranovič: Položaj seljaka u Jugoslaviji, Beograd,
1938, str. 7-8.
11 Komadinič, nav. delo, str. 40-71.
1^ O ukrepih za obvarovanje posameznili kmetov in kme-
tijstva kot panoge pred razdiralnimi učinki gospo-
darske krize v teh letih glej sintetično razpravo v Bil-
tenu Privilegirane agrarne banke št. 15-16/1935 (Prilog
br. 13: Kako su zemljoradnički dugovi regulisani na
stremi), ki je bila napisana na njenem študijskem
oddelku za potrebe bančnih direktorjev v polemikah o
obliki razdolžitve jugoslovanskih kmetov.
1^ Glej Službeni list Kraljevske banskc uprave za Drav-
sko banovino št. 33/1932, 85/1932, 104/1932, 72/1933,
97/1933, 72/1934, 13/1935, 51/1935 in 36/1936.
!■* Službeni list, št 79/1936, str. 752-760.
42
1994-
vi^ KRONIKA èM^
-2/42
Časopis za slovensico Icrajevno zgodovino
ki je predvideval odplačevanje vseskozi enakih
anuitet, pri čemer se je znotraj anuitete spremi-
njalo razmerje med zneskom za obresti in plačilo
dolga. S polovičnim odpisom dolgov so želeli
uskladiti višino dolgov s plačilno sposobnostjo
kmetov, ker se je dohodek v kmetijstvu glede na
predkrizna leta prepolovil. Predvidevali so, da bi
na začetku anuitete kmetom predstavljale
precejšen izdatek, kasneje pa vedno manjšega -
zaradi pričakovane gospodarske konjukture.
Izterjavo anuitet so poverili davčni upravi,
kmetje pa so v letu 1936 morali plačati le obresti.
Prvi dve anuiteti so kmetje poravnali uspešno, že
pri tretji pa se je zataknilo. Po nekaterih
mnenjih'* so bili temu vzrok previsoko določeni
obroki in slabe letine. Velja poudariti, da so bili
slovenski kmetje najboljši plačniki v državi, ki
so le v letu 1939 nekoliko "zatajili", ko so plačali
"le" tri četrtine predpisane anuitete, medtem ko
so v prejšnjih letih poravnali svoje obveznosti v
celoti. Za druge predele Jugoslavije tega ni moč
trditi, saj so beležili zelo nizek delež vplačil
glede na predpisane vsote, kar zelo nazomo kaže
spodnja tabela, izdelana na osnovi uradnih po-
datkov Privilegirane agrarne banke (PAJ3).
Tabela 1: Odplačevanje anuitet kmečkih dolgov
v Jugoslaviji 1937-19401Ö
podružnica PAB	A	B	C	D	E
Beograd	96,6	78,9%	78,2%	32,8%	29,6%
Zagreb	33,3	22,6%	57,7%	27,3%	21,9%
Sarajevo	24,4	38,0%	39,3%	18,6%	13,1%
Ljubljana	26,9	114,1%	97,8%	73,2%	89,2%
Po seznanitvi s širšim ozadjem, ki je botro-
valo zadolženosti kmetov in s shematičnim ori-
som razdolževanja v obliki konverzije, lahko
preidemo na obravnavo kmečkih dolgov ob
sevemi meji. Podatki, ki bi nam osvetljevali
razmere v celotnem obdobju, žal niso ohranjeni.
O stanju dolgov so nam voljo samo zbimi po-
datki na nivoju okrajev, ki jih je po naročilu
vlade zbrala Privilegirana agrarna banka z obsež-
no anketo v letu 1932. Le-ta je, za razliko od
anket iz dvajsetih let, temeljila na zbiranju infor-
macij neposredno pri dolžnikih in ne, kakor prej,
pri upnikih. Tako so zajeli tudi dolgove pri za-
sebnikih oziroma privatnih upnikih. V tedanjem
času so menili, da je bila anketa uspešna, ker je
prikazala realno stanje kmečke zadolženosti.
Uspeh je bil razumljiv, saj so ji pripisovali velik,
čeprav različno komentiran pomen, kot npr.
vzpodbujanje pričakovanj o črtanju dolgov,'' kar
je kmete nedvomno motiviralo prijavljati vse
svoje dolgove. Anketni obrazci bi predstavljali
neprecenjiv vir za spoznavanje strukture dolž-
nikov in pokrajinskih razlik v Sloveniji, a žal
niso ohranjeni. Po izteku ankete so jih poslali
beograjski centrali Privilegirane agrarne banke,'*
kjer so jih v osmem oddelku, ki so ga imenovali
kartotečni, razvrstili v dve kartoteki dolžnikov. V
prvi so bili razvrščeni v abecednem vrstnem redu
za celo državo skupaj, v drugi pa po davčnih
upravah, občinah in vaseh. Na vsaki kartici so
bili zapisani dolžnikovi osebni podatki, višina
dolga, anuiteta, upniki, intabulacije in premo-
ženjsko stanje. '^ Zal je ta žlahtni material delil
usodo arhiva Privilegirane agrarne banke, ki je
zgorel ob nemškem bombardiranju Beograda v
aprilu 1941. leta.^" Pri vsem skupaj je srečna
okoliščina vsaj to, daje zbirne podatke za okraje,
vendar žal ne tudi strukture dolžnikov, objavil v
letu 1934 Milan Komadinič, čigar študija
Problem seljačkih dugova ima zaradi odsotnosti
originalnega gradiva že značaj vira,^' saj seje pri
pisanju naslanjal na statistično gradivo Privile-
girane agrarne banke.
Iz nadaljevanja je razvidno, da je obravnava
kmečkih dolgov povezana z obilico podatkov, ki
jih je bilo zaradi številčnosti nujno stmiti in uredi-
'* Vučo, nav. delo, str. 208.
'^ Preračunano po podatkih Biltena Privilegirane agrarne
banke št. 3-4/1937, 22-23/1938, 1-2/1940, 23-24/1940;
Jutro, 16. 1. 1941; Slovenec, 5. 11. 1939.
" Podrobneje o metodologiji in izvajanju glej Koma-
dinič, nav. delo, str. 38; Vučo, nav. delo, str 200-201;
Jože Lavrič: Organizacija statistike v Jugoslaviji, Čas
1934/35, str. 85.
'* Arhiv Slovenije (AS): Kmetijski oddelek, Indeks za
leto 1932/33, 7125/1-PAB Beograd.
'^ AS: Ministrstvo za finance Ljudske republike Slove-
nije, fase. 50, Osnovna organizacija za sprovodenje
poslova po uredbi o likvidaciji zcmljoracbiičkih du-
gova.
Mihajlo Vučkovič: Istorija zadružnog pokreta u Jugo-
slaviji 1918-1941, Beograd, 1966, str. 80.
^' 2^ime podatke za Dravsko banovino na nivoju okrajev
išči v prilogah k navedenemu delu.
43
1994-
^ KRONIKA èM^
-2/42
Časopis za slovensko krajevno zgodovino
ti ter predstaviti v pregledni obliki. To
smo storili s petimi tabelami, iz katerih je
razvidna stopnja zadolženosti, povprečna
velikost zadolženih kmetij, struktura
upnikov, višina dolgov, zemlja in pre-
bivalstvo na zadolženih kmetijah v ob-
mejnih okrajih. Zatem bomo prešli na
komentiranje prezentiranega statističnega
gradiva, pri čemer se bomo izognili
citiranju, saj bo vsak pozoren bralec
našel podatke in njihov izvor; na te po-
datke se bomo sklicevali v tabelah.
i
Tabela 2: Kmečki dolgovi ob
severni meji v letu 1932^2
okiaj	A	B	C	D	E	F
Radovljica	653	8,2%	1,1%	26.871	1.994	6.699
Kranj	1.585	133%	2,6%	26.925	2.063	7.551
Kamnik	2.120	27,5%	3,4%	19.688	2.368	9.019
Gornji Grad	984	29,4%	1,6%	28.312	1.327	7.453
Dravograd	1.297	20,5%	2,2%	39.160	1.683	6.494
Maribor l.b.	3.502	32,0%	5,6%	21.145	2.968	5.339
Ljutomer	1.151	13,4%	1,8%	13.905	3.514	4.044
M. Sobota	5.948	59,6%	9,6%	9.493	1.527	2.226
S. Gradec	1.513	27,3%	2,4%	26.565	1.846	14.606
A - število zadolženih kmetij.
B - delež zadolženih kmetij v številu gospodinjstev.
C - delež zadolženih kmetij v okraju v skupnem štcvulu
zadolženih v Sloveniji.
D - povprečni dolg na kmetijo v din.
E - povprečni dolg na hektar zemlje zadolženih kmetov v
din.
F - povprečni dolg na hektar obdelovalne zemlje zadol-
ženih kmetov v din.
Tabela 3: Struktura kmečkih dolgov ob severni
meji leta 1932"
okraj	A	B	C	D	E	F	G
Radovljica	17,5	1,3	-	34,46	21,86	3,01	40,67
Kranj	42,6	3,2	0,07	31,46	21,44	1,49	45,54
Kamnik	41,7	3,1	-	37,12	16,59	2,52	43,77
Gornji Grad	27,8	2,1	-	30,88	12,42	0,59	56,11
Dravograd	50,7	4,0	-	32,03	14,23	6,56	47,18
Maribor l.b.	74,1	5,7	0,28	21,21	12,77	2,88	62,86
Ljutomer	16,0	1,2	1,38	30,75	13,96	2,75	51,16
Murska Sobota	56,4	4,3	0,44	23,73	15,42	14,62	45,15
Slovenj Gradec	40,1	3,1	0,72	18,30	23,87	6,22	50,89
A - vsota kmečkih dolgov v milijonih din.
B - delež okrajenih kmečkih dolgov v slovenskih dolgovih
v%.
C - delež terjatev DHB in PAB v %.
D - delež terjatev kreditnih zadrug v %.
E - delež terjatev regulativnih hranilnic v %
F - delež terjatev bank v %.
G - delež terjatev privatnih upnikov v %.
Tabela 4: Zemlja in prebivalci na zadolženih
kmetijah ob severni meji v letu 1932 v
povprečjih2''
okraj	A	B	C	D
Radovljica	13,47 ha	4,01 ha	5,40	3,17
Kranj	13,05 ha	3,75 ha	5,95	2,93
Kamnik	831 ha	2,18 ha	5,84	2,67
Gornji Grad	21,33 ha	3,79 ha	6,49	336
Dravograd	23,26 ha	6,03 ha	6,77	3,91
Maribor l.b.	7,12 ha	3,96 ha	5,74	3,21
Ljutomer	3,96 ha	3,47 ha	5,42	3,03
Murska Sobota	6,21 ha	4,26 ha	7,10	3,25
Slovenj Gradec	1439 ha	1,82 ha	6,65	3,42
A - povprečna velikost zadolžene kmetije.
B - povprečje obdelovalne zemlje na zadolženo kmetijo.
C - povprečno število prebivalcev na zadolženo kmetijo.
D - povprečno število za delo sposobnih na zadolženih
kmetijah.
22 Komadinič, nav. delo, Priloge-Dravska banovina.
2^ Prav tam. Vsoto dolgov po okrajih smo izračunali sami
s pomočjo podatkov o povprečnem dolgu na kmetijo in
o številu zadolženih. Pri prikazovanju deleža terjatev
posameznih upnikov je Komadinič navajal številke, ki
marsikdaj presegajo ali ne dosegajo 100%. Takih
napak nismo mogli popravljati, ker ne vemo, kateremu
upnik bi morali povečati oziroma zmanjšati delež. Te
na|>ake tudi niso bistvene, ker ne postavljajo pod
vpraSaj v tabeli navedenih razmerij.
2'* Prav tam.
44
1994-
^ KRONIKA ^
-2/42
Časopis za slovensico krajevno zgodovino
Tabela 5: Prebivalstvo v okrajih ob sevemi meji^*
okraj	A	B	C	D	E	F
Radovljica	36.322	37,0%	13.439	3.562	9,8%	26,5%
Kranj	36.487	48,6%	17.732	9.430	25,8%	53,2%
Kamnik	38.683	6U%	23.712	12.380	32,0%	52,2%
Gomji Grad	17.584	70,1%	12.326	6.386	36,3%	51,8%
Dravograd	33.144	59,4%	19.687	8.780	26,5%	44,6%
Maribor l.b.	54.315	79,1%	42.963	19.155	35,2%	44,6%
Ljutomer	41.381	80,6%	33.353	6.238	15,1%	18,7%
M. Sobota	52.597	87,2%	45.864	42.230	803%	92,1%
S. Gradec	28.800	63,9%	18.403	10.061	34,9%	54,7%
A - število prebivzilcev v okraju.
B - delež kmečkega prebivalstva.
C - število kmečkega prebivalstva.
D - število prebivalstva na zadolženih kmetijah.
E - delež zadolženega prebivalstva v prebivalstvu okraja.
F - delež zadolženega prebivalstva v kmečkem življu okraja.
Tabela 6: Zemlja zadolženih kmetov ob sevemi meji^^
okraj	A	B	C	D	E	F
Radovljica	101.388	8.796	38.085	2.618	8,6%	6,8%
Kranj	58.997	20.684	45.461	5.658	35,0%	12,4%
Kamnik	57.945	17.617	26.117	4.622	30,4%	17,7%
Gomji Grad	52.792	20.989	19.248	3.729	39,7%	19,3%
Dravograd	70.390	30.168	25.637	7.820	42,8%	30,5%
Maribor l.b.	58.503	24.934	35.694	13.867	42,6%	38,8%
Ljutomer	42.490	4.558	29.425	3.994	10,7%	13,6%
M. Sobota	59.626	36.937	41.229	25.338	61,9%	61,4%
s. Gradec	48.427	21.772	22.469	2.754	44,9%	12,2%
A - površina okrajev v ha.
B - zemlja zadolženih kmetov v ha.
C - rodovitna zemlja v okraju v ha.
D - rodovitna zemlja zadolžeiuh kmetov v ha.
E - delež zemlje zadolženih kmetov v okrajni površini.
F - delež rodovitne zemlje zadolženih kmetov v okrajni
količini rodovitnega sveta.
Obravnavani okraji so z izjemo radovljiškega in
kranjskega, ki sta imela razvito mdustrijo, imeli
pretežno agrarni značaj. Skupen delež kmečkega
prebivalstva je znašal kar dve tretjini. Tu pa se
skupne značilnosti tudi končajo, saj geografska
danost loči ob sevemi meji ležeče okraje v dve
skupini, in sicer na gorate in ravninske. V
pretežni meri gorati okraji, če jih lahko tako
imenujemo, pri čemer imamo v mislih radov-
ljiškega, kranjskega, kamniškega, gomjegraj-
skega, dravograjskega in slovenjgraškega, so bili
obsežnejši in redkeje poseljeni. Ti okraji
so imeli nižji delež kmečkega prebivalstva
in zaradi geografskih značilnosti so v njih
prevladovale večje kmetije, predvsem na
račim gozda in pašnikov. To seveda po-
meni tudi pretežno usmerjenost kmetij iz
teh okrajev v živinorejo in gozdarstvo. Za
ravninske okraje, med katere smo uvrstili
okraje Maribor levi breg, Ljutomer in
Murska Sobota, pa je poleg manjšega
obsega značilna tudi gostejša poselitev in
temu primeren višji delež kmečkega pre-
bivalstva. Slednji je v mariborskem in
ljutomerskem okraju dosegal približno
80%, v soboškem pa celo 87%. Torej ni
presenetljivo, da v teh okrajih tudi ni bilo
večjih kmetij in da so tu beležili najvišjo
gostoto kmečkega prebivalstva tako na
kvadratni kilometer obdelovalne kot tudi
vse kmetijske površine.^''
Po teh uvodnih opozorilih se lahko lotimo
predstavitve kmečkih dolgov na tem
področju. V teku anketiranja v letu 1932
so kmetje iz teh okrajev prijavili za dobrih
367 milijonov ali 28% vseh tedaj v Slo-
veniji ugotovljenih dolgov. Na tak ali dm-
gačen način je bilo zadolženo 18.753 kme-
tov, kar je predstavljalo slabo tretjino vseh
slovenskih dolžnikov. Zaradi različne
gostote prebivalstva in strukture kmetij ni
presenetljivo, da je v treh ravninskih okrajih
živela dobra polovica zadolženih kmetov, med
katerimi so prevladovali mali kmetje. Tako je
povprečna zadolžena kmetija v mariborskem in
soboškem okraju dosegala med 6 in 7 hektarjev,
v ljutomerskem pa le 4. "Le" smo zapisali zato,
ker so v gorskih okrajih med zadolženimi, kakor
sicer na Slovenskem sploh, prevladovali srednji
in veliki kmetje, na kar nas opozarjajo povprečne
velikosti zadolženih kmetij, ki so se gibale od 13
do 23 hektarjev.
Primerjava deleža zemlje in prebivalstva za-
dolženih kmetij, kar je bilo odvisno od deleža
kmečkega prebivalstva, ne kaže velike in ne-
pričakovane razlike. Tako je zemlja zadolženih
kmetov predstavljala 30% vse površine obrav-
navanega področja. V nasprotju s pričakovanji je
stanje v ljutomerskem okraju, kjer je med zadol-
ženimi prevladovalo veliko število majhnih s
podpovprečnim številom prebivalcev. Na drugi
strani so bile osupljive razmere v soboškem okra-
Prav tam; Splošni pregled dravske banovine, Ljubljana,
1939, Ilešič: Agrarna prenaseljenost Slovenije, Teh-
nika in gospodarstvo št. 3-4/1940, str. 62-63. Do vred-
nosti, ki jih najdemo v tabeU, smo prišli tako, da smo
križali raznovrstne podatke iz navedenih del in jih nato
z ustrezno računsko operacijo pretvorili v želj eno
vrednost.
26 Prav tam.
Več o gostoti kmečkega prebivalstva po slovenskih
okrajih glej Ilešič, nav. delo, str. 62-63.
45
1994-
^ KRONIKA
-2/42
Časopis za slovensko krajevno zgodovino
ju, kjer je na zadolženih kmetijah živelo kar 80%
okrajnega prebivalstva. V primerjavi s številom
kmečkega življa je bil delež še bolj zaskrbljujoč,
saj je prebivalstvo z zadolženih kmetij pomenilo
kar 92% kmečkega življa. V preostalih okrajih, z
izjemo radovljiškega, je bil delež zadolženega
kmečkega prebivalstva znatno nižji, a vendarle še
vedno visok. Dosegal je približno polovico od
kmetijstva odvisnega prebivalstva.
Drugačno sliko pokaže stopnja zadolženosti,
kjer so opazne precejšnje razlike med obema sku-
pinama okrajev. Kmetje iz goratih okrajev so
imeli, z izjemo kamniškega, neprimerno višje
dolgove kot v treh ravninskih okrajih. Tako je
dolg na kmetijo iz prve skupine okrajev znašal
od 26.000 do slabih 40.000 dinarjev v dravograj-
skem okraju. Istočasno so v treh ravninskih okra-
jih ugotovili med 10.000 in 20.000 dinarji dolga
na kmetijo. Ta razlika je razumljiva, če si prikli-
čemo v spomin podatke o povprečni velikosti
zadolženih kmetij, in upoštevamo dejstvo, da je
bila zemlja več ali manj edino kmečko premo-
ženje, ki so ga zastavljali pri najemanju posojil.
Trditev o večji zadolženosti kmetov iz goratih
okrajev potrjujejo tudi podatki o vsoti dolga na
hektar zemlje v lasti zadolženih kmetov, tako vse
kot tudi obdelovalne. Vsota dolga na hektar zem-
lje sicer ni ravno najbolj posrečena primerjava
zaradi različne geografske strukture okrajev, kije
tudi opredeljevala strukturo kmečkih gospodar-
stev. Kljub temu so dolgovi zaradi manjših kme-
tij in večje poseljenosti in temu primernim do-
hodkom kmetom v ravninskih okrajih realno ver-
jetno predstavljali večje breme kakor v goratih.
Zanimivo je tudi vprašanje, pri kom so se
kmetje zadolževali. Ob pogledu na ustrezno
tabelo ugotovimo, da so kmete, tako kot drugod
v Sloveniji, najbolj izdatno kreditirali privatni
upniki. Vendar je to samo en del odgovora, saj
nam ne pove, kdo se skriva pod tem poime-
novanjem. Manjkajoči del odgovora najdemo v
zemljiški knjigi, iz katere lahko razberemo, daje
bilo med njimi največ posestnikov, gotovo iz vrst
premožnejših na podeželju, trgovcev in odvet-
nikov.28 Delež terjatev privatnih upnikov je bil
odvisen od prisotnosti kreditnih zadrug, hranilnic
in bank, vendar se v nobenem okraju ne spusti
pod 40%, v mariborskem pa je celo presegal
60%. Široko razpredena mreža kmečkih kreditnih
zadrug je kmetom omogočala sorazmerno lahek
dostop do posojil. O njihovi pomembnosti priča
dejstvo, da so kmetje pri njih najeli kar tretjino
kreditov. Sledile so jim regulativne ali mestne
hranilnice, vendar njihov pomen ni dosegal
zadružne vloge. Zanimivo je, da so slovenske
banke zelo pičlo kreditirale kmete, očitno so bile
naložbe v industrijo in trgovino bolj mikavne. V
tem pogledu je izjema Prekmurje, kjer je delež
bančnih terjatev med kmečkimi dolgovi dosegal
skoraj 15%, ob tem pa je bil sorazmerno nižji
delež privatnih upnikov. Državne banke kot sta
bili Državna hipotekama (DHB) in Privilegirana
agrarna banka (PAB) slovenskih kmetov tako-
rekoč nista kreditirali. Njun delež je bil namreč
tako malenkosten, da ga lahko brez škode zane-
marimo. Privilegirana agrarna banka je v Slo-
veniji pridobila na pomenu šele po letu 1936, ko
je prišlo do konverzije kmečkih dolgov.
Fran Trček, tedanji ravnatelj liberalno usmer-
jene Zveze slovenskih zadrug, trdi, da je bil
kredit v vseh letih prve jugoslovanske države
drag. Po ceni denarja naj bi izstopali mestni za-
vodi, ki da se niso zadovoljili samo z zaslužkom
za pokritje režijskih stroškov, temveč so prven-
stveno zasledovali dobiček. Zlasti je izpostavil
prekmurske kreditorje, katere je dobesedno
obtožil oderuštva. Medtem ko je bila pri vaških
kreditnih zadrugah razlika med aktivno in
pasivno obrestno mero od poldrugega do 3%, so
mestni zavodi zaračunavali tudi dvakrat toliko.
Obrestne marže za posojila pri podeželskih
zadrugah so tedaj znašale od 4 do 10%, v mestih
pa od 5 do 18%,25 pač v odvisnosti od gos-
podarskih razmer.
Vsaka anketa o zadolževanju bi ostala nedo-
rečena, če ne bi ugotavljali tudi vzroke tega po-
java. Podatkov, ki bi odkrivali vzroke zadolžitve
v obravnavanih okrajih, ni na razpolago. Pri
Privilegirani agrarni banki so jih izmed vseh
slovenskih okrajev raziskali samo v novomeš-
kem. Če smemo tamkajšnje razmere posplošiti,
potem lahko zapišemo, da je kar polovica
kmečkih dolgov nastala zaradi neproduktivnih
namenov. Izstopale so zlasti dote in dediščine, ki
so botrovale kar četrtini dolgov. Delež nepro-
duktivne zadolžitve je bil verjetno še višji, saj
posojila za zidanje poslopij (23%) in nakupo-
vanje zemlje (16,9%) še ne prinašajo dohodka
sama po sebi. Ravno ti dve postavki sta bili
precej visoki. Prava investicija za povečanje pro-
izvodnje in dohodka bi bila v kombinaciji z
2* Ve6 o tem glej Lazarevič, nav. delo, str. 375.
2^ Fran Trček: Kmečki dolgovi v preteklosti, Kmečki glas
št. 43/1963.
46
1994-
vÌ»Ì KRONIKA
-2/42
Časopis za slovensko krajevno zgodovino
Zgornjima dvema, nakup živine, orodja in
strojev. Takih investicij pa je bilo bore malo.
Očitno je, da velikost lonetije opredeljuje
kvaliteto zadolževanja. Preprosto rečeno to po-
meni: majhna kmetija, velik delež neproduktivne
zadolžitve in obratno.^"
Ob prenosu dolgov na Privilegirano agramo
banko so obravnavani okraji, oziroma njihovi
deli, za nekaj časa izstopili iz sivine slovenskega
dolžniškega povprečja. Vzrok temu je bila
uredba s predzadnjega dne leta 1937, ki je
določila, da se tudi gozd šteje za obdelovalno
zemljo.31 Zaradi tega je v Sloveniji nad 3.000
kmetov izgubilo status "zaščitenega kmeta" in
ugodnosti povezane s tem, ker so njihove kmetije
z gozdom vred presegale cenzus 50 hektarjev
obdelovalne zemlje. To je povzročilo obilo
razburjenja in zahtev po odpravi uredbe, ki niso
bile uslišane. V zahtevah po odpravi takih določil
je malo pred tem ustanovljena Kmetijska zbor-
nica opozarjala vlado na "katastrofalne posledice,
ki jih bo uredba imela v nacionalnem ozim na
naši sevemi meji". Na tem področju naj bi bilo
največ takih primerov ob Dravi, kjer so kmetje
imeli le malo ome zemlje in resda nekoliko več
gozda, ki naj bi bil daleč proč od prometnih poti
in že zato veliko manj vreden kot v dmgih krajih.
Obenem so ministra za kmetijstvo in pravosodje
prepričevali, da so zadolženi kmetje gozdove
pretežno že izsekali. Z izgubo zaščite naj bi padli
pod vpliv "tuje propagande" (beri nemške!, op.
Z. L.). Ko z zahtevami po anuliranju uredbe niso
uspeli, so želeli doseči vsaj spremembo, da bi se
8 hektarjev gozda štelo za hektar obdelovalne
zemlje. Vendar tudi tokrat z merodajnih mest
niso bili deležni dmgega kakor molka.^2
Ob koncu se v naši razpravi ne smemo ogniti
vprašanju, kako so zadolženi kmetje odplačevali
dolgove. Podatki o tem so ohranjeni za davčne
okraje do leta 1939. Da jih poznamo, se moramo
zahvaliti uradništvu davčnih uprav, ki je na os-
novi uspešno izterjanih anuitet terjalo posebne
denarne nagrade za svoj tmd. Uspešnost njihove-
ga dela in predvsem volje ali bolje rečeno zmož-
nosti kmetov odplačati dolgove je razvidna iz
spodnje tabele. V njej so poleg političnih nave-
deni še davčni okraji, saj se niso vedno pokrivali.
Tabela 7: Odplačevanje kmečkih dolgov ob
sevemi meji 1937-1939"
pol. okiaj	davčni okraj	1937	1938	1939
Radovljica	Radovljica	91%	88%	68%
Kranj	Kranj	97%	88%	82%
Kamnik	Kamnik	91%	91%	51%
Gomji Grad	Gomji Grad	100%	88%	73%
Dravograd	Dravograd	95%	88%	65%
Maribor l.b.	Maribor okol.	92%	91%	75%
Ljutomer	G. Radgona	100%	97%	75%
	Ljutomer	88%	77%	57%
M. Sobota	M. Sobota	89%	83%	64%
S. Gradec	S. Gradec	100%	79%	53%
	Šoštanj	92%	77%	60%
Kot smo poudarili, so slovenski kmetje disci-
plinirano odplačevali dolgove. To velja tudi za
zadolžene kmete ob sevemi meji. Nizek delež
vplačil na račun tretje anuitete je razumljiv, saj se
je izterjava komaj dobro začela, pa tudi dmgače
so takrat kmetje najmanj plačali, le tri četrtine
predpisanega.
Dosedanje razpravljanje lahko sklenemo z
ugotovitvijo, da so kmetje iz okrajev ob sevemi
meji po stopnji zadolženosti, merjeni z vsoto
dolga na kmetijo in na hektar zemlje, tako vse
kot tudi obdelovalne, presegali slovensko pov-
prečje. Ko primerjamo obmejne okraje med se-
boj, se izkaže, da so bile razmere kritične zlasti v
ravninskih okrajih, kjer je ekonomski propad
grozil veliko vtójemu številu kmetov in prebi-
valstva kakor v goratih okrajih. To prebivalstvo
seje v pretežni meri preživljalo z delom na malih
kmetijah, tako da manjša stopnja zadolženosti na
kmetijo ni pomenila tudi realno manjše obre-
menitve razpoložljivega dohodka.
Kmečki dolgovi so bili aktualni tudi v letih
dmge svetovne vojne, saj so dolžniško-upniška
razmerja ostala še nadalje v veljavi. Ob okupaciji
so okraji ob sevemi meji, razen soboškega, ki so
si ga vzeli Madžari, pripadli Nemcem. Skladno s
teritorialnim razkosanjem Slovenije so si okupa-
torji razdelili tudi jugoslovansko državno premo-
ženje na slovenskem ozemlju, kamor so sodile
tudi terjatve Privilegirane agrarne banke, ki je,
kot že vemo, po letu 1936 prevzela kmečke
dolgove pri denarnih zavodih.
Podatke o vzrokili zadolževanja in porabi posojil išči v
delili Ivana Bratka: Kmetski dolgovi. Tehnika in gos-
podarstvo, str. 232, in Komadiniča, nav. delo, str. 51.
Uredba o izpremembah in din dopolnitvah Uredbe o
likvidaciji kmečkih dolgov, Službeni list, št. 2/1938,
str. 8-10.
AS: Kmetijska zbornica, neurejeno. Dopis predsednika
Kmetijske zbornice za Dravsko banovino Martina
Steblovnika ministroma za kmetijstvo in pravosodje z
dne 14. 10. 1938.
AS: Dravska finančna direkcija, neurejeno. Nagrade za
uspešno izterjavo kmečkih dolgov - Poročilo ministru
za finance, oddelku za državne dolgove in kredite,
Beograd, z dne 2. 3. 1940.
47
1994
K§fi KRONIKA èM^
-2/A2
časopis za slovensico Icrajevno zgodovino
Nemci in Italijani so se po delitveni kon-
ferenci v Ljubljani (22. in 23. januarja 1942)
sestali 3. junija v Rimu in sklenili dogovor, ime-
novan Zaupni protokol (Vertrauensprotokoll), s
katerim so med drugim določili, da se delitev
premoženja Privilegirane agrarne banke izvede
ločeno med okupatorskimi državami glede na
stanje z dne 31. decembra 1941. Mesec dni kas-
neje so to dali vedeti tudi svojim zainteresiranim
zaveznikom na berlinski konferenci.^'*V našem
primeru nas zanimajo samo tiste terjatve, ki sta
jih prevzela nemški in madžarski okupator. Pod
nemško upravo je ostalo približno dve tretjini
zadolženih kmetov, dolgov in upniških institucij.
Madžarskim okupacijskim oblastem pa je pri-
padla desetina dolžnikov in približno 7% dolgov
in denarnih zavodov, ki so svoj portfelj kmečkih
zadolžnic predali Privilegirani agrarni banki.^^
V skladu z rimskim in berlinskim dogovorom
je morala ljubljanska podružnica Privilegirane
agrarne banke, ki je svoje delo opravljala še
naprej, a le v Ljubljanski pokrajini, vse svoje
dolžnike izven jurisdikcije italijanske okupacij-
ske uprave izročiti Nemčiji in Madžarski. To
delo so v Ljubljani začeli že v septembru 1942.
leta, vendar je potekalo silno počasi. Za nemško.
področje vemo, da so do pomladi 1944. izročili
Landes-Hypothekenanstaltu v Gradcu in Celov-
cu, ki sta prevzemala dolgove kmetov iz Gorenj-
ske, Štajerske in Koroške, le tretjino dolžniških
listin, pretežno za davčne okraje ob sevemi
slovenski meji. Obenem se v vsem tem času
sploh še niso lotili urejanja dokumentacije za
prekmurske dolžnike. Bančno vodstvo je počas-
nost opravičevalo s pomanjkanjem ustrezno
usposobljenega osebja,^^ kar je bilo le malo
verjetno. Bližje pravilnemu odgovoru smo, če
sklepamo, da je bila počasnost posledica zavest-
nega odlašanja. Z dolžniki iz teh krajev banka
namreč ni imela neposrednega stika. Do julija
1944 je od kmetov iz nemškega okupacijskega
območja in po analogiji najbrž tudi iz mad-
žarskega, zahtevala odplačevanje anuitet v goto-
vini neposredno pri banki ali preko klirinškega
nakazila. Izjemoma, ko je kliring odpovedal, so v
banki dovolili plačilo anuitete pri bivši upniški
ustanovi ali njeni zakoniti naslednici. Kakršno-
koli drugo nakazilo pa v ljubljanski Privilegirani
agrarni banki niso priznali kot poravnavo
terjatve.^^ Skladno s takimi nemogočimi zahte-
vami je razumljivo, da večina dolžnikov izven
Ljubljanske pokrajine enostavno ni plačevala
anuitet. Ker so bile zahteve banke tudi v nas-
protju z italijansko-nemškimi dogovori iz Rima
in Berlina, so Nemci posredovali in vodstvu
banke ukazali, naj vse dolžnike z nemškega
področja opozorijo, da morajo zapadle anuitete
obvezno nakazovati na račun Landes-Hypothe-
kenanstalta v Celovcu oziroma Gradcu, kjer so
jih knjižili na posebnem računu Privilegirane
agrarne banke pri njih. Vendar omenjena zavoda
nista izdajala pobotnic za odplačane dolgove,^^
kar se je po letu 1945 izkazalo za precej po-
membno. Mnogi kmetje izven Ljubljanske po-
krajine so pohiteli izkoristiti inflacijske razmere
in so na poziv nemških oblasti v prvih mesecih
1945. leta v celoti ali v pretežni meri poplačali
svoje dolgove. Ker pri tem niso dobili pobotnic
in obenem niso v vseh točkah zadostili zahtevam
povojnih prepisov o likvidaciji kmečkih dolgov
izpred druge svetovne vojne,^^ je veliko teh
kmetov moralo svoje dolgove plačati še enkrat,
saj jim nova "ljudska oblast" ni priznala med
vojno plačanih obrokov.'*" Resnici na ljubo je
potrebno povedati, da jim to, glede na medvojno
razvrednotenje denarja, verjetno tudi ni bilo
težko. Oblasti najbrž tudi ne bi predpisale
polletnega roka zapadlosti plačila, če bi šlo za
zelo velike vsote.
^'^ AS: Ministrstvo za finance LRS (MF LRS), fase. 50,
Bericht üeber die Tätigkeit der Privilegirten Agrar
Bank A.G., Zweigstelle Laibach seit Kriegsausbruch
bis zum 6. april 1944., str. 4-9.
V številkah izraženo je to pomenilo, da je na nemškem
okupjicijskcm področju živelo 23.248 zadolženih kme-
tov, ki so imeli zadolženice pri 333 denarnih zavodih.
Pod Madžari pa je pri 39 finančtdh zavodih bilo
zadolženo 3.761 kmetov. Podrobneje glej Bilanco Pri-
vilegirane agrame banke za leto 1944, str. 3-4.
AS: MF LRS, fase. 50, Bericht üeber die Tätigkeit....,
str. 9; Poročilo o delu na obračunavjinju in predaji
materiala za dolžnike, ki bivajo na Štajerskem in Go-
renjskem, na dan 5. aprila 1944.
Prav tam.
Pravo tam.
Več o likvidaciji predvojnih kmečkih dolgov po komu-
nističnem prevzemu oblasti v Jugoslaviji glej razpravo
Žarka Lazarcviča: Usoda predvojnih lanečkih dolgov
po letu 1945, Zgodovinski časopis št. 2/1990, str. 268-
269.
O tem pričajo številne pritožbe na obračun dolgov pri
Republiški komisiji za likvidacijo kmečkih dolgov. V
teh pritožbah so kmetje navajali, da so dolgove že
odplačali, a pri tem niso dobUi pobotnic. Ne smemo
izključiti možnosti, da so mnogi pri tem tudi
špekulirali, vsi pa zagotovo ne. Natančneje o tem
problemu glej Arhiv Inštituta za novejšo zgodovino:
Ministrstvo za finance LRS, zavitek št. 17, Prošnje za
likvidacijo kmečkih dolgov.
48