Pionirji, veselo na delo
»Pozdravljeni, 'mladi pionirji in pionirke na 18. žboru pionir-jev Jugoslavije v Kočevju.« Tako so nas na železniški postaji poz-dravili prijazni osnovnošolci in mladina občine Kočevje. Že sam sprejem je pričal, da so se krajani na ta dogodek dobro pripravili. Vodička nam je razkazala mesto, tako da smo takoj začutili njegov utrip. Pot nas je peljala mimo izložb in spomenikov. Ogledali smo si tudi zgodovinski Šeškov dom, v katerem je pred štiridese-timi leti potekal zbor slovenskih odposlancev. Po gozdni poti smo se odpravili v Dolgo vas, kjer naj bi se ob dvanajsti uri začela osrednja prireditev. Ob prijet-nem razgovoru je čas kmalu minil in približali smo se kraju prireditve. Že od daleč smo za-gledali na hribu velik napis na-šega dragega voditelja in največ-jega učitelja tovariša TITA. V dolini pa se je iz mikrofona ra-zlegala pionirska himna ter poz-dravne besede napovedovalke.
Poiskali smo določeno mesto med pionirji iz skupine II. zase-danja AVNOJ-a in čakali zače-tek programa, ki ga je otvoril pevski zbor z jugoslovansko himno. Naslednjih nekaj minut je bilo namenjenih zboru sloven-skih odposlancev, ki je. kot sem že v uvodu omenila, potekal v Šeškovem domu pod geslom: »NAROD SI BO PISAL SODBO SAM,« kar je bilo tu prvič jasno in glasno povedano. Predsednik slovenske skupščine je pionirjem, ki so prišli od Var-darja pa do Triglava, od Derdapa pa do Jadrana, govoril o potnenu zbora v Kočevju. Na kratko je označil gospodarski razvoj od takrat pa do danes. Po tem go-voru se je iz nešteto grl zlila v eno samo prijetno melodijo naša, pionirska himna.
Tu so končale svojo 2000 km dolgo pot kurirčkove torbice iz petih prog. Pionirji iz Gorenjske, Štajerske, Dolenjske, Koroške in Primorske so po poteh malih kurirčkov nosili pozdravno pismo predsedstvu SFRJ. V tem pismu so bile izražene naše želje in načrti. Še nekrat smo, kot že tolikokrat poprej obljubili, da
bomo širiji bratstvo in enotnost med narodi ter hodili po poti ve-likega revolucionarja in našega največjega prijatelja tovariša TITA. Beseda je tekla tudi o mladih kurirjih. Nismo in ne bomo jih pozabili, kajti bili so se-stavni del naše vojske.
V Kočevju pa smo tudi zaple-sali. Ne sicer vsi, kajti bila je to ena izmed točk obširnega pro-grama, vendar si zaradi tega nihče ni belil glave. Oglasila se je tudi harmonika, ki je naznanila prihod udeležencev pohoda Po poteh osvoboditve Primorske. Čeprav utrujeni, vendar nasme-janih obrazov, so prispeli na cilj. Izročili so dnevnik, ki so ga pisali med potjo, potem pa so priso-stvovali programu. Zvezi pionir-jev je predstavnik RK izročil največje priznanje te humani-tarne dejavnosti. Od tod pa je odšla na pot tudi planinska štafe-ta, ki so jo tnladi planinci po-nesb na Kurešček, kjer je bila proslava ob 90-letnici planin-skega društva Slovenije.
To bi bilo na kratko povedano o proslavi, vendar vseh pesmi, recitacij in plesov, ki so bili pred-stavljeni v poldrugourni slove-snosti, ni moč omeniti. Kdor tega ni sam doživel, si ne more misliti, kako lepo je, če zapojejo pionirji iz vse Jugoslavije kakor eden in ko zares dobiš občutek, da smo vsi eno. Tu ni razlik med Srbi in Hrvati, ne med Slovenci in Črnogorci, druži nas pesem, družijo nas pogledi v prihodnost, kajti mi smo temelji, na katerih raste mir, pravičnost, poštenost ter ljubezen do rodne grude, na-šega naroda in TITA. To je potr-dil tudi letošnji zbor jugoslovan-skih pionirjev v Kočevju. Skle-pali smo nova prijateljstva, po-govorili smo se o našem delu, si zaželeli sreče in uspehov ter se na koncu radostni in polni nepo-zabnih spominov razšli s klicem, ki je tudi geslo JPI: Pionirji, ve-selo na delo!
Didka Kastelic, 6.d
udeleženka 18. zbora
pionirjev Jugoslavije
v Kočevju