GLAS
LETO XXII. ŠT. 39 (1054) / TRST, GORICA
ČETRTEK, 2. NOVEMBRA 2017
NOVI
CENA 1,20 EVRA 
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale
D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46)
art. 1, comma 1, NE/PD
ISSN 1124 – 6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA
UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY
Uvodnik
Jurij Paljk
Živi pokopani
  b prazniku Vseh svetih in Dnevu mrtvih
bi morali pisati o tem, kar po navadi vsako
leto pišemo ob tem času, o naših rajnih, ki
so odšli v večnost, o spominu nanje, o tem, ka-
ko kristjani verujemo v večnost, o tišini cipres
nad grobovi vseh, ki so padli za našo svobodo,
o zamolčanih žrtvah, o našem odnosu do smrti
in posmrtnega, o tem, pred kaj človeka posta-
vlja zadnje dejanje vsakega izmed nas, ko se
sreča sam s smrtjo.
A dolžni smo napisati nekaj skromnih besed, z
veliko težavo in nelagodjem jih pišemo!, o
živih pokopanih med nami, če lahko tako
rečemo, o vseh tistih številnih revežih torej, ki
prenočujejo v predoru v Gorici, a tudi o tistih,
ki spijo po naših mestih na prostem, v skla-
diščih, na pločnikih, drugod, gotovo ne v člo-
veka vrednih prostorih.
Govorimo o prebežnikih, revežih, prišlekih,
migrantih, vseh tistih, ki prihajajo trumoma k
nam in nas postavljajo vse pred hudo preiz-
kušnjo, saj se šele v odnosu do njih vidi, ali smo
še ljudje ali smo že tako otopeli v svoji sebično-
sti, da nas nič več ne gane, kar se nas neposred-
no ne tiče.
“To je onkraj roba pameti”!, mi je dejal zrel
mož, ki ga cenim, nevernik, a človek, ki je več
noči zapored nosil čaj premraženim prebežni-
kom iz Afganistana in Pakistana, mladeničem,
a ne samo, ki prenočujejo in tudi čez dan jejo,
živijo, spijo v goriškem predoru.
Travnik jih je poln, ko se prikaže sonce, nek-
danji mejni prehod v Rožni Dolini jih je poln
ves dan, ker jim tam podaljšujejo, urejajo do-
kumente za bivanje pri nas. Polno jih je. Samo
tisti, ki jih noče videti, jih ne vidi!
Skrušeno je še dodal, da je noro, kar se dogaja.
Svojo nemoč je pokazal tako, da je umolknil.
In to je seveda velika sramota za vse nas!
Tudi cinizem ne pomaga, recimo cinizem ko-
lege, ki mi je dejal, naj jih peljem domov, dva,
tri, če se mi že tako smilijo, kot tudi ne pomaga
sovražnost do Cerkve, ki je ni malo niti med ti-
stimi prostovoljci, ki stihijsko vsak večer skušajo
pomagati revežem v predoru, ker je krajevna
cerkvena organizacija Karitas dobesedno na-
polnila vse svoje razpoložljive prostore z reveži.
Stališča župana so jasna, preveč jih je, pravijo,
da ni prostora, baje prihajajo s severa Evrope,
kjer jim ne dajejo več političnih zatočišč, zato
se zgrinjajo sem.
Karitas naredi, kar more, tudi med prostovoljci,
ki ponoči in zvečer, čez dan manj, pomagajo
tem revežem, ni enotnosti.
/ str. 2
O
foto JMP
www.noviglas.eu
Svet okrog nas2. novembra 20172
Povejmo na glas
Le dobro je luč v prihodnost
Podpora ZNP, DNS in SNS katalonski javni RTV
“Javni mediji ne delujejo v imenu
vlade, ampak v imenu javnosti”!
  lovenske novinarske or-
ganizacije podpiramo av-
tonomno in neodvisno
katalonsko javno RTV.
Izražamo solidarnost s kolegi
na katalonski javni televiziji
TV3, javnem radiu in tiskovni
agenciji, ki jim je španska vla-
da v soboto zagrozila z odvzemom samostoj-
nosti. Zaposleni v omenjenih medijih so že na-
povedali, da ne bodo spoštovali vsiljenih na-
vodil in vodstev, ki ne bodo imenovana po vel-
javnih postopkih in s podporo katalonskega
parlamenta.
Opozarjamo, da javni mediji ne delujejo v ime-
nu vlade, ampak v imenu javnosti. Prav zato
je izrednega pomena, da se vodstvo in nadzor-
niki imenujejo po demokratičnih postopkih,
ki ščitijo novinarje in medijske ustvarjalce pred
političnimi pritiski. Politično obvladovanje
javnih medijev je v svojem bi-
stvu nedemokratično in ne-
varno za samo demokracijo.
Napovedan grob poseg v ne-
odvisnost javnih medijev bi
pričakovali kvečjemu v kaki
nedemokratični državi, ne pa
od vlade, članice Evropske
unije. V primeru, da bo španska vlada poli-
tično prevzela katalonske javne medije,
pričakujemo, da bo Evropska zveza novinarjev
(EFJ) od Evropske komisije, Evropskega parla-
menta in Evropskega sveta, kakor tudi od Sveta
Evrope, zahtevala, da ukrepajo proti Španiji.
Svoboda tiska in javnega izražanja je namreč
ena temeljnih človekovih pravic in osnov
evropskega povezovanja.
Združenje novinarjev in publicistov
Društvo novinarjev Slovenije
Sindikat novinarjev Slovenije
S
SKGZ, SSO, Glasbena matica, SCGV Emil Komel
Za rešitev je potrebnih več
dejavnikov in pojasnil!
  Tumovi dvorani go-
riškega KB Centra sta se
srečali predstavništvi
vodstev Glasbene matice in
Centra za glasbeno vzgojo Emil
Komel, ki sta ju vodila predsed-
nika Milena Padovan in Blaž
Kerševan. Srečanja sta se ude-
ležila tudi predsednika SKGZ
Rudi Pavšič in SSO Walter Ban-
delj. Sestanek je sledil avdiciji,
ki so jo predstavniki obeh gla-
sbenih ustanov imeli na seji
deželne posvetovalne komisije,
na kateri je odbornik Gianni
Torrenti pozval šoli, naj
poiščeta primerno rešitev.
Predstavniki so na srečanju
ugotovili, da je potrebno
upoštevati več dejavnikov, saj
združitev dveh šol na Go-
riškem oziroma nastanek no-
vega glasbenega subjekta, ki ga
V predvideva deželna norma,zahteva celovito oceno in stro-kovno rešitev, torej ni primer-
no doseganje ciljev z vsiljevan-
jem ali finančnimi pogojevan-
ji. Deželna norma predvideva
ustanovitev novega glasbenega
subjekta, ki bi prejemal vsa raz-
položljiva sredstva v primeru,
da šoli ne bosta našli rešitve v
zelo kratkem času, kar predsta-
vlja precedens, ki nosi v sebi
veliko upravičenih vprašanj in
dilem. Po drugi strani pa se
morata šoli in z njima vsi ostali
dejavniki v manjšini potruditi,
da manjšina ohrani potrebno
subjektiviteto in najde naj-
boljšo ter najprimernejšo
rešitev na področju glasbene
ponudbe.
Ocenjene so bile različne
možnosti, od ene same glasbe-
ne šole na deželni ravni s po-
sebno pozornostjo do goriške
bipolarne stvarnosti, do na-
stanka novega deželnega gla-
sbenega subjekta, ki bi skrbel
za poučevanje, medtem ko bi
Glasbena matica in Center Ko-
mel skrbela pretežno za kon-
certno dejavnost. Tem predlo-
gom so se dodali še drugi, ki so
izraz razmišljanja, nastalega v
okviru obeh upravnih svetov.
Preden bodo predstavniki gla-
sbenih ustanov in krovnih or-
ganizacij nadaljevali delo pri
skupnem delovnem omizju,
potrebujejo še dodatna poja-
snila, ki niso prišla do izraza na
avdiciji v deželni posvetovalni
komisiji. V tem smislu so pisali
odborniku Gianniju Torrentiju
in ga zaprosili za dodatno
srečanje.
  ar nekaj izvedencev ugotavlja, da človek
današnjega časa vse bolj občuti nelagod-
je pred prihodnostjo, kjer že lahko go-
vorimo o zaskrbljenosti in celo strahu. Prihod-
nost naj bi videli, tako prispodoba, skozi mot-
no steklo, zaradi česar smo negotovi in nekako
ne vemo, kaj bo in kaj vse se utegne zgoditi.
Navedeno stanje prav gotovo ni ugodno, in če
nič drugega, se v takšnih pogojih ustavljamo,
težko sprejemamo primerne odločitve, če jih
sploh sprejemamo. Kot da bi imeli pred seboj
veliko oviro, zid, zaradi česar ne stopamo več
naprej v koraku s časom, ampak ta kopiči na
nas težave in nas pogostoma obrača nazaj. Ta-
ko postaja vse močnejša preteklost in v njej ne-
razrešeni problemi vdirajo v našo zavest, da se
v preveliki meri ukvarjamo z njimi. In prihod-
nost kot zid, ki nam zapira pot, ni neka iz-
mišljotina ali posledica prebujnega razmišljan-
ja, vse bolj neprijetna prihodnost ima razloge
v sedanjosti: to so brezposelnost in vse manj
delovnih mest za nedoločen čas, skrb za naše
potomce, kaj bo z njimi in kako se bodo mogli
osamosvojiti, podnebne spremembe, katerih
posledice so vse bolj vidne in razdiralne,
rožljanje z atomskim orožjem ter ne nazadnje
pribežniki kot problem, ki ga rešujemo, a ne
moremo zadovoljivo rešiti. Pri tem je zanimi-
vo, da se je strah pred njimi kljub njihovemu
močno upadlemu prihajanju še povečal in pre-
senetljivo ne zmanjšal, kar lahko pripišemo na-
raščanju naše splošne negotovosti. In tu se je
mogoče vprašati, kako se izviti iz začaranega
kroga: prihodnost je videti vse bolj nejasna in
s tem obremenjujoča, kar poraja tesnobo in
strah, še večja tesnoba in strah pa nam vse bolj
odvzemata moč in pogum za naprej. Za naprej,
se pravi za tisto spodbudno prihodnost, ki bi
nam dajala zagona, da bi ji šli naproti z novimi
in novimi načrti. In za kaj takega sta tesnoba
in strah zelo slaba popotnica, s tesnobo in stra-
hom v prihodnost sploh ne moremo, vsaj tako
ne, kot bi si želeli. Osrednji nasprotnik, srž vseh
težav, je potemtakem strah in še enkrat strah,
in če se tega strahu ne rešimo in ga ne prema-
gamo, bomo v vse težjem položaju. In kateri
je tisti pristop, ki ni strah in ki zdaj zastrto pri-
hodnost lahko odpre, potem ko postaja ta v
naših očeh vse bolj neprijazna in manj obvla-
dljiva, vsekakor škodljiva? Namesto da se boji-
mo pribežnikov, torej tujcev, bi jih lahko ne-
posredno spoznali, se vživeli v njihov položaj
in poskrbeli zanje. Pri tem bi se gotovo zavede-
li, da brezposelnost in s tem stiske naših mla-
dih ter njihovih staršev niso tako brezupne, kot
jih sicer doživljamo. Varovanja okolja bi se lah-
ko učinkovito lotili, ko bi opustili tekmovalni
boj med narodi v spoznanju, da smo vsi eno
in da velja v interesu vseh končno skupno
ukrepati. Atomsko orožje bi kot vsako orožje
morali odpraviti, kot bi morali odpraviti
vsakršno nasilje na mednarodni in osebni rav-
ni, ker zanj ni opravičila. In tako bi lahko pre-
vladalo dobro in nam pot v prihodnost odprlo
na stežaj.
Janez Povše
K
  goriškem predoru res
smrdi, v goriškem predo-
ru so res tudi garjavi ljud-
je, bolniki, v goriškem predoru
so drugačni, na rob potisnjeni
ljudje, a vedno ljudje.
Nemoč in občutek, pravzaprav
dejstvo, da je državni aparat od-
povedal, nam vsem velevajo, da
V
se vsaj vsi mi obnašamo
kot ljudje.
Zase radi rečemo, da
smo kulturni, in prav je,
da smo!
“Držati moramo skupaj. Kultura
pomeni združevati in ne ločeva-
ti”! je bil jasen pred dnevi veliki
kardinal Gianfranco Ravasi, ko
je prejel nagrado Montanelli za
svoje časnikarsko delo.
Goriški predor z živimi pokopa-
nimi sredi nas pa govori, narav-
nost kriči o ločevanju!
  Škrbini pri Komnu bo
11. novembra že 20.
spominska svečanost,
posvečena primorskim padal-
cem. Preprosta komemoracija
pred ploščo, ki spominja na ju-
naško in tragično zgodbo teh
primorskih domoljubov, za
katero je dal pobudo rajni an-
gleški časnikar in veteran John
Earle (1921-2013), se je z leti
obogatila in je prerasla v
občuten sklop srečanj tudi z
mednarodno udeležbo. Pri
njih namreč sodelujejo tudi
britanski in ameriški diploma-
ti ter dijaki Jadranskega zavoda
Združenega sveta iz Devina.
Prirejata pa jih Vaška skupnost
Škrbina in Občina Komen.
Že v sredo, 8. novembra, bo ob
18. uri v Kosovelovi knjižnici
v Komnu večer z naslovom
Partizani, padalci in zavez-
niške misije na Koroškem.
Gost večera bo muzejski svet-
nik iz Koroškega pokrajinskega
V muzeja v Slovenj Gradcu zgo-dovinar dr. Marjan Linasi, ki jepred kratkim izdal svojo naj-
novejšo knjigo Koroške vojne
zgodbe. Nekaj utrinkov iz let
1938-1945. V njej je eno izmed
poglavij posvečeno usodi bri-
tanskega “majorja Cahusaca”
(to je bil Alfgar Hesketh Pri-
chard iz misije Clowder), ki ga
je na Koroškem decembra
1944 doletela
enaka usoda
kot pozneje
več primor-
skih padalcev
– “likvidaci-
ja”. Pogovor z
dr. Linasijem
bo vodil Ivo Jevnikar.
V soboto, 11. novembra, bo v
cerkvi sv. Antona v Škrbini ob
10. uri maša zadušnica, ki jo
bo daroval vojaški duhovnik,
ob 11. uri pa bo pred ploščo v
spomin na primorske padalce
na Fakinovi domačiji žalna
slovesnost z nagovori, pola-
ganjem vencev in glasbenimi
točkami.
SSk še vedno kritična do novega italijanskega volilnega zakona
Vsedržavne stranke bodo odločale,
kdo naj zastopa Slovence
  talijanski parlament je iz-
glasoval nov volilni zakon,
ki vodstvom redkih in ve-
likih vsedržavnih strank de-
jansko omogoča prosto ime-
novanje večjega dela parla-
mentarcev. Splet enomandat-
nega in proporcionalnega si-
stema se po prvih javnom-
nenjskih raziskavah in
statističnih analizah že izkazu-
je kot zelo tvegana rešitev tudi
za samo levosredino, ki kon-
kretno v naši deželi tvega po-
raz na celi črti v enomandat-
nih okrožjih in sorazmerno
zelo skromen rezultat v pro-
porcionalnih. Tu so redka me-
sta zato že zakoličena. V teh
bodo parlamentarci vsekakor
izvoljeni na osnovi vrstnega
reda na kandidatnih listah, to-
rej brez možnosti oddajanja
preferenčnih glasov. Vlada bo
zarisala volilne okraje in dva
– za senat in poslansko zbor-
nico - naj bi zaobjemala ob-
I močje, kjer živimo Slovenci.Okrožja pa bodo vsekakor ševedno tako obsežna, da bosta
teža in vpliv slovenskih glasov
še vedno neodločilna. Ponov-
no se zato vsiljuje retorično
vprašanje: kdo bo potemta-
kem izbiral slovenske pred-
stavnike v parlamentu? In še:
na osnovi katerih računic
nam sploh lahko zagotavljajo
izvolitev slovenskega kandida-
ta?
Tako imenovani 'olajšani'
dvajsetodstotni vstopni volil-
ni prag na deželni ravni za li-
ste jezikovnih manjšin, ki je
približno desetkrat višji od
naših realnih zmogljivosti,
slovenski narodni skupnosti
onemogoča, da predstavi svo-
jo listo in svobodno, transpa-
rentno in suvereno izbira svo-
je zastopnike v obe veji itali-
janskega parlamenta. Za fran-
cosko in nemško manjšino je
bilo poskrbljeno, za Slovence
v FJK ne.
Popravki, ki jih je predlagala
stranka Slovenska skupnost,
so naleteli večinoma na pre-
zir, sicer pa je glasovanje z
zaupnico sploh onemogočilo
meritorno razpravo. Dosegljiv
vstopni prag z dvema, posebej
zarisanima volilnima okraje-
ma za senat in poslansko zbor-
nico bi edini zajamčil
možnost gotove in svobodne
izbire slovenskih zastopnikov
v okviru obstoječe ustavne
ureditve. Parlament se je
odločil drugače. Na obzorju
pa so že novi prizivi na Ustav-
no sodišče, ki je doslej razne
volilne svinjarije že dvakrat
zaporedoma razveljavilo.
Vsem pomislekom naj doda-
mo tudi vprašanje grobega
onemogočanja priznani in
zaščiteni narodno-jezikovni
skupnosti, da demokratično
izvoli svoje zastopnike v
državno zakonodajno telo.
ZSKP / Poklon vojnim žrtvam
Polaganje vencev v Gonarsu in Viscu
  sako leto se Zveza slovenske kato-
liške prosvete iz Gorice pokloni voj-
nim žrtvam. Predstavniki te krovne
kulturne organizacije obiščejo spomenik,
v katerem so posmrtni ostanki tistih, ki so
umrli v fašističnem taborišču v Gonarsu.
Med njimi je največ Slovencev, posebno
žensk in otrok, ki so tam umrli zaradi sla-
bih
življen-
jskih po-
gojev, la-
kote in
bolezni.
Pri spo-
meniku
so položili
venec in
zmolili za
pokojne.
Iz Gonarsa so se nato odpravili v Visco,
kjer je bilo tudi italijansko taborišče, ki
še vedno ni urejeno, in tudi tam položili
venec. Zveza je to pietetno dejanje opra-
vila v nedeljo, 29. oktobra 2017.
DP
V
S 1. strani
Živi pokopani
V Škrbini
Pred 20. spominsko prireditvijo
za primorske padalce
Pred spomenikom v Gonarsu (foto DP)
Pred spomenikom v Viscu (foto DP)
Aktualno 2. novembra 2017 3
  Erika Jazbar
Srečanja pod lipami in
njihove raznolike tematike
POGOVOR 
  aja letos so
Srečanja pod lipa-
mi zabeležila stoti
večer. O uspešnem nizu
nam je spregovorila časni-
karka, članica odborov
Krožka Anton Gregorčič in
Kulturnega centra Lojze Bra-
tuž ter ena glavnih pobud-
nic Srečanj, Erika Jazbar.
Kdaj in kako se je pravza-
prav začelo?
Prizadevanja, da bi tudi v
Gorici prirejali redne večere
o aktualnih temah, segajo
že precej nazaj v čas. V od-
borih Krožka A. Gregorčič in
Kulturnega centra LB smo o
tem veliko razpravljali.
Večere smo dotlej seveda
imeli tudi pri nas, a ne v red-
ni in organizacijsko opredel-
jeni obliki. Večeri, ki smo
jih prirejali pri Krožku A.
Gregorčič pred kakim dese-
tletjem, so bili občasni in v
glavnem vezani na trenutno
politično dogajanje.
Srečanja nam je uspelo izvesti
poleti leta 2013, ko smo sicer
brez posebnih načrtov priredili
štiri uspešne večere. Naneslo je,
da so naše povabilo sprejeli štirje
“težki mitraljezci”, to so bili Jože
Možina, Igor Omerza, Jože
Dežman in Janez Janša.
Kakšni so bili prvi odzivi?
Tisto poletje je bilo vroče, večeri
so bili množično obiskani in s ta-
kimi gosti ni moglo biti drugače,
kot da so bili tudi vsebinsko
učinkoviti. Dotikali so se tema-
tik, ki so bile na Goriškem v zad-
njih desetletjih v zatišju, tako da
je bil to za nekatere, no, lahko
rečemo kar za številne, šok v ma-
lem. Zato smo bili kaj kmalu de-
ležni kritik in grobih napadov,
tako pri nas kot tudi iz Slovenije,
posredno so tudi strašili s krčen-
jem prispevkov KCLB. Namen je
bil seveda ta, da bi se take vsebi-
ne ne ponovile in da bi takih go-
stov ne vabili več. Ker pa je pred-
sednica KCLB gospa, ki ji je ime
Franka Žgavec in ima trdo kožo
in je v svojem večdesetletnem
delovanju okusila že marsikaj, ni
bilo nevarnosti, da bi se (ona ali
kdo od nas) ustrašil, tako da smo
nadaljevali po začrtani poti. Na-
padajo nas še danes, a to je ver-
jetno bolj nekaj dolžnostnega,
saj mislim, da so dojeli, da ni
učinka.
Kako je prišlo do imena
“Srečanja pod lipami”?
Morda bo zvenelo hecno in zelo
malo ljudi ve, da nam je ravno
eden izmed tistih, ki je naše
večere napadal - mimogrede
prav ta nastopa tudi v dokumen-
tih, ki jih objavlja v svojih knji-
gah Igor Omerza -, nehote nav-
dihnil ime, ko nas je označil za
“tiste, ki se srečujejo pod lipa-
mi...  
Kako pogosta so srečanja?
Večerov bi bilo lahko veliko več,
a so vključeni v delovanje Kultur-
nega centra Lojze Bratuž, v kate-
rem se čez leto res veliko dogaja,
in zato smo v mesecih “klasične”
sezone od septembra do junija
vezani na razpoložljivost prosto-
rov, pa tudi na natrpanost prire-
ditev. V tednu, ko je v KCLB na
programu kak pomemben dogo-
dek, naši večeri utihnejo. Fe-
bruarja in marca pa prireja Skup-
nost družin Sončnica kakovo-
stna predavanja v Močnikovem
domu, tako da tudi v tistih ted-
nih mirujemo. A nikoli ne preki-
M
nemo. Naša Srečanja se vrstijo
vsak teden poleti, ko drugih de-
javnosti ni. Poletni večeri na od-
prtem, dobesedno pod lipami,
na dvorišču KCLB, so od junija
do polovice avgusta res nekaj po-
sebnega.
Kakšnih tem se dotikajo pre-
davanja?
Teme so raznovrstne, dotikajo se
vprašanj zgodovine, družbe, po-
litike, gospodarstva, krščanstva,
slovenstva. Veže jih skupna nit
povezovanja treh Slovenij, saj se
lotevamo vprašanj, ki so aktual-
na pri nas oz. med manjšinskimi
skupnostmi, v matici in zdom-
stvu. Pravzaprav smo med redki-
mi pri nas, ki ne pozabljajo na
zdomstvo in mu priznavajo po-
membno vlogo, npr. tudi z go-
stovanji slovenskih maturantov
iz Argentine. Ne odpovedujemo
se niti verskim vsebinam. Stalni-
ce so duhovna misel za Božič in
Veliko noč, januarja posvečamo
večer katoliškemu tisku, čez leto
imamo več gostov, ki spregovo-
rijo o Cerkvi in duhovnosti. Gle-
de politike pa izhajamo iz demo-
kratične tradicije.
Nekateri nam očitajo, da se lote-
vamo le tematik, ki domujejo v
Sloveniji in ki pri nas razdvajajo.
To še zdaleč ni res! Po eni strani
smo prepričani, da manjšinska
skupnost živi le, če utripa z ma-
tico. Po drugi strani pa so neka-
teri matični gostje verjetno taki,
da izstopajo, ker jih pri nas ne va-
bijo v nobeno drugo sredino. Če
pa boste preleteli seznam
večerov, boste lahko prebrali ve-
liko imen “naših obrazov” in ve-
liko je tudi tem, ki se tičejo Slo-
vencev v Italiji.
Se je kaj spremenilo od leta
2013?
Da in ne. Kot vsaka živa zadeva,
se tudi naši večeri spreminjajo,
rastejo, se obnavljajo. Glede vse-
bin nismo odstopali, glede same
organizacije in zunanjega videza
pa. Nimamo več predavateljske
mize, ampak stole, ki omogočajo
bolj sproščen klepet. Srečanja
snemamo in so na voljo na
našem you tube kanalu, organi-
zatorjem se pridružujejo tudi
druge sredine, to poletje se je na
koncu vsakega večera predsta-
vljal in ponujal svoja vina do-
mači briški vinar. Da ne pozabim
omeniti tudi organizacijo obi-
skov vsakoletne svečanosti v
Kočevskem rogu in Romanja treh
Slovenij na Sv. Višarje. Bili smo
tudi na Teharjah in še
bi lahko naštevala.  
Srečanja privlačujejo
tudi številno publiko
iz Slovenije.
Prav gotovo. Imamo
to prednost, da se ne-
katerih gostov in te-
matik v matičnem de-
lu Goriške ne lotevajo,
saj ostajajo še vedno
vezani na dinamike iz
preteklosti in zdi se, da
v prihodnje ne bo
prav nič drugače. A ne
samo. Mnogi obisko-
valci iz matice priha-
jajo k nam tudi zato,
ker se počutijo bolj
sproščeni.
Zadnja leta prirejate
tudi proslavo ob oblet-
nici slovenske samo-
stojnosti.
Tako je. Vključili smo
se v pot, ki jo je začrtal
Marjan Terpin kot
predsednik Svetovnega sloven-
skega kongresa za Italijo, ko je
dve desetletji na svoji domačiji v
Števerjanu prirejal slovesnost.
Proslavo prirejamo zadnja leta v
KCLB v tandemu s SSK, ki mu da-
nes predseduje Karlo Brešan. To
seveda nameravamo nadaljevati,
saj je že vrsto let žal edina to-
vrstna proslava, ki se je ohranila
med Slovenci v Italiji.
So vam morda katera izmed
srečanj ostala posebno pri srcu
ali dala posebno zadoščenje?
Vsak večer je zgodba zase. V sto-
tih večerih smo imeli celo morje
odličnih gostov in prvovrstnih
ne le intelektualcev, ampak
predvsem prijateljev. Osebno me
je zelo obogatil ravno jubilejni
večer o Milanu Komarju. Zaradi
Milana Komarja in njegove na-
vezanosti na Gorico, zaradi go-
stov, zaradi vsebin, zaradi pove-
zave z Ljubljano. Res enkraten.
Posebno zadoščenje je zame
predstavljalo soočenje med Pe-
trom Sušnikom in Jožetom Pir-
jevcem v vročem julijskem
večeru. A če izpostavim ta dva,
bom krivična do ostalih, saj smo
imeli Pedra Opeko, Alenko Pu-
har, Rosvito Pesek, Franceta Pi-
bernika, Katico Cukjati, Gorazda
Kocjančiča, nadškofa Zoreta in
Cvikla, Toma Križnarja, skratka
do danes 111 krasnih večerov.
Nam lahko že napoveste neka-
tera naslednja srečanja?
Program je do konca leta začrtan,
januar se že polni. Naslednji
večer bomo posvetili 40-letnici
delovanja Ljudskega radia, nato
bo večer o našem šolstvu, no-
vembra pride med nas ambasa-
dor Andrej Rahten s knjigo o
Majniški deklaraciji, decembra se
bomo spomnili 40-letnice smrti
drugega velikega duhovnika,
msgr. Rudolfa Klinca, božično
misel nam bo tokrat izrekel upo-
kojeni koprski škof Metod Pirih,
s katerim se bo pogovarjal naš vi-
kar Karel Bolčina. Za mesec ka-
toliškega tiska vabimo nove od-
govorne pri tedniku Družina, do-
govarjamo se za večer z vedno
odličnim in jasnim Ivanom Štu-
hecem in še bi lahko naštevala.
Torej srečanj ne bo zmanjka-
lo?
Gotovo ne. Tematik je še in še, pa
tudi prijateljev, tistih, ki pri-
skočijo na pomoč, tistih, ki pre-
dlagajo, tistih, ki delajo, in tistih,
ki nas imajo radi.
MČ
Rim / V senatu posvet o vlogi psihologa v šoli
Predsednik SSO Walter
Bandelj o slovenski šoli
  ladi in njihova pri-
hodnost: Zakaj psiho-
log v šoli (Giovani a
misura di Futuro: perche' lo
psicologo nella scuola) je bil
naslov strokovnega posveta v
rimskem senatu v dvorani
Knjižnice Giovannija Spadoli-
nija, na katerem je dejavno na-
stopil tudi predsednik Sveta slo-
venskih organizacij Walter Ban-
delj, ki je spregovoril najprej v
slovenščini in nato prisotnim
šolnikom in predvsem politi-
kom predstavil izzive slovenske-
ga šolstva, še posebej pomen
šole s slovenskim učnim jezi-
kom, a tudi izzive, ki so pred
dvojezično šolo v Špetru in šti-
rijezičnim poučevanjem na
Trbižu. Na posvetu so iztočnice
najprej podali senatorka Laura
Fasiolo, ki je prva podpisnica
predloga novega zakona o po-
klicnem psihologu v šoli, Cri-
stina Aguzzoli, ki je spregovori-
la o dobri praksi “sistema Wha-
t's up”, prof. Giovanni Coglian-
M dro o vlogi psihologijein pedagogike v šoli,senatorka Elena Ferrara
o t. i. “cybernadlego-
vanju” (Cyberbulli-
smo) in o tem, kako ga
odpraviti v šolah, ter
prof. Fulvio Giardina,
ki je predstavljal
vsedržavno združenje
italijanskih psihologov.
Posveta v rimskem se-
natu se je udeležilo več
poklicnih šolskih psi-
hologov, ki so s svojimi
pričevanji govorili o
tem, da je svetovni
splet prinesel vrsto do-
brega, na področju na-
silja in nadlegovanja pa
je omogočil anonimno nadle-
govanje tudi fizično šibkejšim
in predvsem ženskemu spolu,
česar doslej še ni bilo. Predsed-
nik SSO Walter Bandelj je z za-
dovoljstvom prisluhnil izve-
dencem, ki so povedali, da je si-
stem slovenskih šol aktivno
soudeležen pri preventivi splet-
nega nasilja, predvsem pa je
poudaril, da je prav, da se šolo s
slovenskim učnim jezikom
umešča v vse državne povezave,
ki nudijo oporo šolnikom ter
staršem in seveda šolarjem.
JUP
Debatni večer Slovenske skupnosti v Trstu
Kakšno je stanje
slovenske šole v Italiji?
  ako utrjevati in prenoviti
poučevanje slovenščine,
kako povečati krog govor-
cev slovenščine. To so vprašanja,
ki so si jih postavili razpravljalci
minuli petek, 27. oktobra, na de-
batnem večeru z naslovom
Vzgojno-izobraževalna in kultur-
na ponudba v luči izoblikovanja
jutrišnje podobe slovenske na-
rodne skupnosti v FJK, ki je bil v
Wilfanovi dvorani v Trstu.
Dobro obiskani večer, ki ga je or-
ganizirala stranka Slovenska
skupnost v sklopu priprav na
programski kongres, je potekal v
soorganizaciji Krožka za družbe-
na vprašanja Virgilij Šček.
Moderatorka debatnega večera
prof. Maja La-
pornik je pova-
bljenim preda-
vateljem posta-
vila iztočna
vprašanja, ki so
bila ob koncu
večera predmet
debate.
Pri okrogli mizi
so sodelovali
Sara Brezigar,
Ksenija Dobrila,
Marij Čuk, Alek-
sander Koren,
Marijan Kravos, Ivan Peterlin in
Jernej Šček.
Predavatelji so v posameznih go-
vornih nastopih predstavili stro-
kovni in osebni pogled ter kon-
kretne izkušnje o obravnavanih
izhodiščnih temah o šolstvu in o
položaju Slovencev v deželi FJK.
Spregovorili so tudi o predlogih
za dobro izobraževalno ponudbo
za Slovence v Italiji.
Med okroglo mizo so predavatel-
ji v presojo naperili kar nekaj
puščic. Namen okrogle mize je
bil predvsem spodbuditi razpra-
vo o stanju slovenskega šolstva v
Furlaniji Julijski krajini in o po-
trebnih premikih, od tradicio-
nalnih k inovativnim praksam v
šolskem prostoru.
Predsednica Slovenskega razisko-
valnega inštituta Sara Brezigar je
K izpostavila smiselnost učenja slo-venščine z uvedbo novih in so-dobnih didaktičnih pristopov.
Književnik Marij Čuk je v svojem
posegu izrazil kritičnost do od-
nosa, ki ga po njegovi oceni ima-
jo nekateri do narodne zavesti in
jezika. Čuk trdi, da je materni je-
zik, v tem primeru slovenščina,
relevanten element subjektivne
in narodnostne istovetnosti, ki
vpliva na zavedanje narodne pri-
padnosti.
Šolnica in predsednica paritetne-
ga odbora Ksenja Dobrila je svoja
razglabljanja namenila predv-
sem delu in vlogi, ki jo ima šola
za Slovence v Italiji. Izpostavila
je potrebo pridobivanja novih
govorcev slovenščine v trenutku,
ko primanjkuje preudarna jezi-
kovna politika. Med možnimi
rešitvami je omenila potenciran-
je števila učnega osebja iz Slove-
nije na slovenskih šolah v FJK, iz-
menjavo s šolami iz matične do-
movine in ustanavljanje zaseb-
nih otroških vrtcev v mestu.
Omenila je tudi odprto vprašanje
palače Narodnega doma v Trstu
in opozorila, da bi moral ta pro-
stor postati stičišče narodnosti v
Trstu.
Aleksander Koren, odgovorni
urednik Primorskega dnevnika,
je na začetku svojega posega pou-
daril, da se strinja z izjavami Do-
brilove. Koren je izpostavil pro-
blem migracije in dejal, da je po-
jav preseljevanja aktualen tudi
pri nas, kajti mladi odhajajo iz
naših dežel in se selijo v razvi-
tejše evropske države, ki omo-
gočajo boljše življenjske razmere.
Nazadnje je odgovorni urednik
spregovoril še o medijih in pri-
pomnil, da v našem prostoru
moramo vlagati čim več v medi-
je, kajti le tako bomo lahko za-
gotovili, da bodo bolj kakovo-
stni.
Marjan Kravos, ravnatelj večsto-
penjske šole Sv. Jakob, je mnenja,
da je potrebno nuditi pomoč
otrokom v šoli, tudi če le-ti ne
izhajajo iz slovenske narodne
skupnosti. Povedal je, da se dija-
ki, ki izhajajo iz slovanskih
družin, prej vključijo v naš izo-
braževalni sistem. V takih prime-
rih imamo priložnost posredova-
ti naš jezik in identiteto. Kravos
je še poudaril, da kakovostna šola
sloni na dobrih učiteljih in da lik
dobrega pedagoga ni strog
učitelj, ampak učitelj, ki si res
želi, da se dijaki od njega kaj
naučijo.
Predsednik
Združenja slo-
venskih športnih
društev v Italiji
Ivan Peterlin je v
svojem posegu
izhajal iz dejstva,
da slovenska na-
rodna skupnost
ni zmožna
načrtovanja in da
se vsega loteva
mimogrede. Po-
slušalcem je pre-
dlagal, da bi bilo
potrebno postaviti v ospredje
strokovne osebe, ki so sposobne
inovatinega razmišljanja.
Najmlajši predavatelj okrogle mi-
ze je bil Jernej Šček, profesor zgo-
dovine in filozofije na liceju
Franceta Pešerna v Trstu. Šček je
poudaril smisel dojemanja vred-
nosti delovnega mesta v šoli, v
kateri bi morale poučevati le take
osebe, ki ljubijo poklic pedagoga.
Po Ščekovih besedah šola ne bi
smela biti neke vrste čakalnica.
Na koncu je postavil vprašanje,
čemu potrebujemo klasično
smer na višješolski izobraževalni
stopnji, če na odgovorne po-
ložaje postavljamo povprečne
osebe. Debatni večer je sklenila
razprava v viziji izoblikovanja ju-
trišnje podobe.
Marko Manin
Foto JMP
Kristjani in družba2. novembra 20174
Jezus v valovih sodobnega časa
Zanimivo se je pogovarjati z različnimi ljud-
mi o Jezusu. Za tiste, ki imajo še nekaj
krščanske tradicije in vrednot, je bil Jezus do-
ber človek, ki je pomagal ljudem, zdravil nji-
hove bolezni, izganjal hudiča in celo obujal
od mrtvih. Za nekatere je Jezus človek s po-
zitivno veliko energijo in
dobroto, ob njem se po-
mirijo in duhovno napol-
nijo. Zopet drugi vidijo Je-
zusa kot mitično osebo, ki
je nekoč vlekla neuke
ljudske množice, danes pa
je njegova vloga obledela,
ker ljudje sami poskrbijo
za svojo usodo. V šoli so
nas učili, da je vera opij za
ljudstvo. Ta miselnost se
je zarila v vzgojne sisteme.
Ker po tolikem času ne
morejo več operirati s to
ideologijo, segajo po dvo-
mu in posmehu vsemu,
kar je presežno in neob-
vladljivo. V podobni sme-
ri delujejo tudi mediji, ki
se marsikdaj posmehujejo
iz osebnega odnosa do Je-
zusa in njegovega oznani-
la. Novinarji pravijo, da je
Velika noč krščanski praz-
nik, ko naj bi Jezus vstal od mrtvih, ali pa da
kristjani tako verujejo. V opombo pa dajo,
nas ozaveščenih in pametnih pa se to ne tiče.
Podobno pot kot marksizem in nemška libe-
ralna filozofija je tudi filozof Friedrich Nietz-
sche kritično nastopil do krščanstva. Pouda-
ril je, da krščanski nauk obljublja srečo in
večno življenje za izkoriščane in tlačene, za
izkoriščevalce pa večno trpljenje. Verniki
zaustavijo voljo do moči in s tem tudi proces
razvoja od živalske sfere do nadljudi. Nietz-
sche je bil zelo nasproten krščanskemu
usmiljenju. Zavračal je krščansko krotitev
strasti in žrtvovanje, ker je predstavljalo od-
poved sebi za drugega, in poudarjal pomen
človekove samouresničitve. Pri tem je zapisal
znano frazo, da je Bog mrtev. Z njo je želel
povedati, da je prišlo človeštvo do take stop-
nje, da je govorjenje o Bogu brez pomena.
Tako je napovedal pot bodočega nihilizma
in brezčutnosti, ki je sesula vse dotedanje
vrednote, in sebe postavil za modernega Me-
sijo, ki postavlja no-
vo moralo in ta mo-
rala je on, človek.
Boj proti krščanstvu
se mu je tako obrnil
v napoved novega
obdobja vernosti,
kar je končni rezultat
nihilizma. Nietzsche
je dal pobudo za bu-
dizem, krščanstvo pa
stopa skozi stopnje
nihilizma v novo ob-
dobje religioznosti
in zanimanja za du-
hovno. Religija se je
vrnila celo med na-
predne mislece in v
kroge, ki so jo
odločno zavračali.
Luce Irigaray pravi:
“Roža religije je eden
najlepših cvetov v
našem postmoder-
nem cvetniku”.
Tudi v katoliški Cerkvi nastajajo prenovitve-
na gibanja. V Južni Ameriki sta sredi
prejšnjega stoletja nastali teologija osvobo-
ditve in teologija ljudstva, ki sta dali ljudem
moč za povezovanje življenja in za novo
upanje v Jezusu. V protestantskem in kato-
liškem svetu obstajajo skupine karizmatične
prenove, ki se odpirajo Jezusovi moči ozdra-
vljenja na duši in na telesu. Papež Janez Pavel
II. je poudaril Jezusovo odrešilno vlogo v
svetu, Benedikt XVI. je naglasil njegovo lju-
bezen, ki izvira iz samih globin Boga,
Frančišek pa je Jezusu blizu z izredno
občutljivostjo za uboge in s poslanstvom
usmiljenja.
ZAKAJ PRAV JEZUS? (2) PRIMOŽ KREČIČ
  redi oktobra 2017, ob ro-
manju v Campobasso, kjer
je bil konfiniran Filip
Terčelj; v San Giovanni Roton-
do, kjer smo sv. Pija prosili za Fi-
lipa Terčelja; na Monte Sant'An-
gelo, kjer smo svetega nadange-
la Mihaela prosili za ponovno
ureditev svetišča v Jami sv. So-
cerba, in v Manopello, kjer smo
S počastili “Veroniko” - resničnoKristusovo ikono, ki je v soz-vočju s Turinskim prtom in
prtom v španskem Oviedu, sem
odkril še eno zanimivost.
Sedem cerkva, ki so posvečene
sv. nadangelu Mihaelu, se na-
haja v ravni črti med Irsko in
goro Karmel v Izraelu. Vnesel
sem jih v google maps, ki po-
kaže, da bi romar hodil peš
1022 ur in pri tem prehodil
6561 km, seveda ne v ravni črti,
potreboval bi tudi trajekte … Po
legendi ta črta predstavlja uda-
rec sv. nadangela Mihaela z
mečem, ko je v nebeški bitki
premagal Luciferja – Satana in
ga s tem poslal v pekel. Ta linija
nas opozarja, da je potrebno
spoštovati Božje zapove-
di in hoditi premočrtno
proti Bogu. Med sve-
tiščem Mont Saint Mi-
chel v Franciji in sve-
tiščem La Sacra di San
Michele v Val di Susa, ki
je osrednja točka te lini-
je, je 1000 km, kolikor
jih je tudi med tem sve-
tiščem in svetiščem na
Monte Sant’Angelo na
Garganu v Apuliji. Poleg
tega je linija sv. nadan-
gela Mihaela v popolni
skladnosti z zahodom
sonca ob poletnem sončnem
obratu.
1. Skelling Michael – Pečina sv.
Mihaela (Irska). Svetišče je na
otoku, 17 km od obale Kerryja.
Na tem mestu je okoli leta 588
nastal samostan, ki je zelo špar-
tanski, kar je znamenje askeze
in rigoroznosti prvih menihov.
Samostan spada med dediščino
človeštva, ki je pod zaščito Une-
sca.
2. Saint Micheal's Mount (Kor-
novalija, Anglija). Otoček na-
sproti mesta Marazion. Ob ose-
ki je otok povezan s kopnim. Po
izročilu se je tu sv. nadangel Mi-
hael, leta 495, prikazal skupini
ribičev. Od samostana sta ostali
le cerkev in obednica. Na mestu
samostana je bila v XVI. st. zgra-
jena utrdba.
3. Mont Saint Michel (Francija).
Ena izmed najbolj obiskanih tu-
rističnih točk ob obali Norman-
dije v Franciji. Po izročilu se je
leta 709 tu sv. nadangel Mihael
prikazal škofu Avranchesu. Be-
nediktinski menihi so tu začeli
gradili samostan l. 900. Svetov-
Skrivnostna povezava sedmih cerkva
Linija sv. nadangela Mihaela
na dediščina pod zaščito Une-
sca.
4. Sacra di San Michele (Italija,
Piemont, Val di Susa, Monte Pir-
chiriano) se nahaja 1000 km od
Mont Saint Michel v Franciji.
Velik samostan, katerega grad-
nja se je začela okoli l. 1000. Be-
nediktinski menihi so tu zgra-
dili tudi hišo za goste - foresteri-
jo, ker so tu mimo hodili božje-
potniki, ki so se odpravljali na
slavno “via Francigena” - staro-
davno rimsko cesto in romarsko
pot, ki je vodila iz angleškega
mesta Canterbury, skozi Franci-
jo, preko Švice v Rim. Po tej poti
so se romarji iz Anglije, Švice,
Francije, Italije … podajali, pre-
ko Monte Sant' Angelo in mi-
mo Brindisija, tudi v Jeruzalem.
5. Santuario di San Michele Ar-
cangelo (Italija, Puglia, Garga-
no) se nahaja 1000 km od Sacra
di San Michele v Val di Susa v
Piemontu. Po izročilu se je tu sv.
nadangel Mihael prikazal sv. Lo-
renzu Maioranu. Cerkev, po-
svečena sv. nadangelu Mihaelu,
je v kraški jami. Začetek svetišča
sega v l. 490, ko se je sv. nadan-
gel Mihael prikazal prvič.
To svetišče spada med dediščino
človeštva, ki je pod zaščito Une-
sca.
6. Samostan Symi (Grčija, na
otoku Symi) hrani 3 m veliko
podobo sv. nadangela Mihaela.
Zgrajen je bil v XII. st.
7. Stella Maris na gori Karmel
(Izrael, Karmel, v bližini Hajfe).
Samostan sv. nadangela Mihae-
la na gori Karmel je začel nasta-
jati v XII. st.
Sveta linija nadangela Mihaela
je nerazvozlana skrivnost, ki
kaže na vero in na češčenje sv.
nadangela Mihaela v preteklo-
sti. Kaj takega ni moglo nastati
slučajno. So načrt naredili
častilci nadangela sv. Mihaela
ali pa je zamisel samega nadan-
gela Mihaela, ki se je prikazal na
teh mestih? Glede na več tisoč
kilometrsko razdaljo in na dej-
stvo, da se je gradnja samosta-
nov na posameznih točkah
začela v različnih stoletjih, je
druga teza bolj prepričljiva.
Bogdan Vidmar
Če se peljete po deželni cesti iz Gorice proti Trstu,
ali obratno, greste skozi naselje Palkišče, kjer je
ob cesti  cerkev, posvečena Fatimski Marij i .
Posvetil jo je goriški nadškof p. Antonio Vitale
Bonmarco  pred dva jset imi  le t i .  Letos  se
spominjamo tudi 100 let fatimskih prikazovanj. V
Dolu pa obhajamo še eno obletnico. Pred 70 leti
je bila darovana prva sv. maša. Zaselki v Dolu so
do 15. septembra 1947 spadali pod župnijo Opatje
selo. Ob razmejitvi smo pogrešali cerkev. Tako so
naši predniki na pobudo tedanjega g. župnika iz
Jamelj, g. Bernarda Špacapana, imeli prvo mašo
prav na tistem kraju, kjer je danes cerkev, tedaj je
bil to prazen senik. Dokler ni bila zgrajena sedanja
cerkev, smo imeli mašo v šoli. Pred dvajsetimi leti
je bila cerkev dograjena in posvečena tudi v
zahvalo Fatimski Mariji, ki nas je obvarovala grozot
druge vojne.
V spomin na vse te tri dogodke je v nedeljo, 15.
oktobra 2017, naš g. župnik Ambrož Kodelja
daroval v naši doljanski cerkvi zahvalno sveto
mašo. Petje je spremljal Dario Bertinazzi. Pridružili
so se nam tudi pevci iz Doberdoba in Jamelj in
skupaj smo še zapeli litanije Matere Božje.
Po slovesnosti je član ŽPS Zdravko Leghissa orisal
zgodovino nastanka cerkve in življenja v Dolu,
potem pa podelil priznanja. Najprej gospe Mariji
Peric, ki je najstarejša pevka v zboru, nato bratoma
Marcu in Thomasu za sodelovanje pri sv. maši, g.
Zorki Marušič za novi klekljani prt, ki ga je izdelala
in darovala za to priložnost, in gospodu Neviu
Nacin i ju  za vzdrževanje in  skrb pr i  cerkv i .
Slovesnost smo končali z lepo pesmijo v čast
Fatimski Mariji.
Nato smo se zbrali v bližnji okrepčevalnici ob
okrepčilu in prijetnem klepetu. Fatimska Marija
naj nas varno vodi na naši življenjski poti!
Ana Frandolič
V soboto, 21. oktobra 2017, je goriški nadškof
msgr. Carlo Roberto Maria Redaelli v cerkvi sv.
Andreja apostola v Štandrežu pri Gorici podelil
zakrament sv. birme sedemnajstim mladim iz va-
si Pastoralne enote Soča-Vipava. To so Nikolaj, Ca-
milla, Nicola, Kevin, Janiki, Goran, Sara, Erik, Iris,
Jan, Enrico, Januš, Lara, Filippo, Valentina, Alex
in Sibilla. Nadškof se je v homiliji ustavil pri evan-
geliju, o katerem je že spregovoril tudi na srečanju
z birmanci. Jezus je vprašal, čigava je podoba na
kovancu. Ker je cesarjeva, naj gre njemu, kar je
njegovega. Katera podoba pa je za Boga, je
nadškof vprašal birmance. Ti so pravilno odgo-
vorili: “Naša podoba, kajti ustvarjeni smo po Božji
podobi”. Če torej darujemo kovanec cesarju, Bo-
gu darujmo sami sebe. Ker nosi vsakdo izmed nas
Božjo podobo, je msgr. Redaelli na vigilijo misi-
jonske nedelje še dalje razčlenil evangeljsko misel,
moramo biti tudi misijonarji in evangelizatorji.
To pa ne v smislu, da kam gremo koga učit; zave-
dati pa se moramo, da, če smo podoba Boga, kdor
nas vidi, vidi, kakšen je Bog. Če vidi, da smo slabi,
bo rekel, da je Bog slab; če vidi, da smo dobri, bo
rekel, da je Bog dober. Na koncu je nadškof še de-
jal, da smo sicer vsi kristjani misijonarji že po
krstu. Vendarle potrebujemo tudi posebne misi-
jonarje - duhovnike. Zato je pri maši, ki jo je po-
pestrilo zborovsko, ljudsko in otroško petje, mla-
de pozval, naj velikodušno sprejmejo to povabilo
in službo, če čutijo Božji klic. Naročil jim je, naj
ne zaprejo ušes in srca, če jih bo Gospod klical v
duhovniško ali redovniško službo.
Sv. birma v Štandrežu
Praznovanje v Dolu
Kristjani in družba 2. novembra 2017 5
Po 8 letih izkopavanja in več zapletih 
Pokop žrtev iz Hude
Jame je končan
  ristojne službe in izvajalci
so v teh dneh končali ure-
janje vojnega grobišča Bar-
bara rov v Hudi Jami, vseh 1416
najdenih žrtev pa pokopali v Spo-
minski park Dobrava pri Maribo-
ru. Ob koncu je mariborski
nadškof Alojzij Cvikl v navzočno-
sti predstavnikov slovenske države
in svojcev opravil še blagoslov.
Vojno grobišče Barbara rov v Hudi
Jami je bilo odkrito 3. marca
2009. Izkopavanje posmrtnih
ostankov so spremljali številni za-
pleti, v določenem času je delo
povsem zastalo, a je bilo po osmih
letih vendarle končano.
Vse od odkritja so potekali razpra-
ve in usklajevanja med različnimi
državnimi organi, komisijo vlade
za reševanje prikritih grobišč, stro-
kovnjaki, lokalnimi skupnostmi
in civilnimi združenji o primer-
nem mestu za dostojen pokop.
Septembra 2015 je bilo sklenjeno,
da bodo žrtve pokopane zunaj
rudnika. Predvsem v krogu pred-
stavnikov slovenske države je pre-
vladalo stališče, da je najprimer-
nejša lokacija v pokopnem polju
na območju Spominskega parka
Dobrava pri Mariboru, v nepo-
sredni bližini kostnice in spome-
nika, postavljenega žrtvam povoj-
nih pobojev.
Slovenski škofje so sprva naspro-
tovali pokopu na Dobravi in žele-
li, da bi žrtve iz Hude Jame poko-
pali v Teharjah. A ljubljanski
nadškof metropolit Stanislav Zore
P
  velikim zanimanjem sem
prebral misli spoštovane Ja-
dranke Cergol, ki jih je PD
objavil dne 13. oktobra v rubriki
Žarišče, katerim si dovolim dodati
kakšno svojo. Vesel sem bil vabila
in se le-temu pridružim, “naj se
starši ne bojijo vpisati otroka k
nauku za pripravo na zakramente,
če... je to za otroka dobro”. In še,
“da starši redno pospremijo otro-
ke k nedeljski službi božji” … saj
“nikoli ne veš, kdo lahko koga na-
govori s primerno besedo”. V tem
vabilu se namreč zrcalijo tri pri-
ložnosti: duhovna rast otroka, du-
hovna rast staršev ter po njih po-
zitivna oploditev družbe.
Uvodoma Jadranka ugotovlja, da
se starši “znajdejo nekoliko v za-
gati”, ker bi otroka radi vpisali k
pripravi na zakrament (e), ko pa
sami “svete maše že dolgo časa ne
obiskujejo”, in se bojijo reakcije
kateheta. Verjetno se res dogaja,
da je kakšen župnik ali katehet ne-
jevoljen ali oster, nisem pa še iz-
vedel za takega, ki otroka ne bi
sprejel - saj gre v prvi vrsti za otro-
ka, le-ta pa za opuščanje (ali greh)
staršev ni nič odgovoren. Lahko
torej razumemo željo staršev v do-
bro otroka kot izraz lastnega hre-
penenja in želje, da bi se ponovno
približali božjemu, kajti hrepe-
nenje po Bogu nam je zapisano v
srce, kot piše v Katekizmu Kato-
liške Cerkve (KKC) na začetku
(KKC 27).
Ne vem pa, kako utemeljiti ugo-
tovitev, da, če se “velika večina
prebivalstva ima za katoličane, pa
seveda ne preseneča dejstvo, da
svojega verskega prepričanja ne iz-
kazujejo javno, vsaj tako, da bi se
redno udeleževali nedeljske sv.
maše”. Zame je to veliko prese-
nečenje - od kod pa potemtakem
to močno prepričanje, da se izjavi
velika večina za katoličane?
KKC (2180 in dalje) jasno navaja,
da je dolžnost vsakega vernika,
pripadnika katoliške Cerkve, se
redno udeleževati svete maše. Če
pa nočemo toliko podčrtati pravi-
la, najdemo nekaj kar zdaleč pre-
sega to dolžnost: hrepenenje po
božji bližini, po milosti, ki nam jo
Cerkev posreduje v praznovanju
evharistije in pri delitvi zakramen-
tov. Kaj pa je lepšega kot prazno-
vati, obhajati in častiti vstajenje,
okusiti večno svatbo že na zemlji?
Da se “klopi v cerkvi ob nedeljah
praznijo”, bo lahko res za nekatere
Z župnije, za druge mogoče pa ne.Tem gotovo ne botruje neka na-mišljena “zaprtost Cerkve”, ki naj
bi sprejela samo “pravoverne” ka-
toličane. Ali to pomeni, da bi mo-
ral človek prej postati “pravoveren
katoličan”, preden lahko dejansko
vstopi v katoliško Cerkev? In kako
naj bi to šlo brez pomoči Cerkve?
Ali mora človek prej opraviti zre-
lostni izpit (maturo), da se lahko
vpiše v prvi razred osnovne šole?
Saj namen Cerkve ni toliko
usmerjen v “pravovernega” člove-
ka, ampak v grešnika, ki hrepeni
po tolažbi, odpuščanju in božji
ljubezni. Jezus se ni družil s fari-
zeji, duhovniki in “pravoverni-
mi”, ampak s cestninarji,
prešuštnicami in drugimi grešni-
ki, da bi sprejeli Božjo besedo, se
spreobrnili in “ne grešili več”.
“Nova evangelizacija” ni nova iz-
najdba, ampak pot, na katero se je
Cerkev napotila z drugim vatikan-
skim koncilom in po kateri še ho-
di. Namen koncila ni bil toliko
osredotočen na razčiščevanje ve-
likih teoloških vprašanj, ampak je
bil zelo jasno evangelizacijski in
misijonski. Cerkev se je zavedela
nuje obnove znotraj nje (oživljati
znanje o izhodiščih Cerkve, cer-
kvenih učiteljev, liturgije in večjo
vključitev vernikov v aktivno in
zavestno sodelovanje), s ciljem, da
bo tako okrepljena lahko šla ven,
v moderni svet, ne da bi sama po-
stala kot moderni svet, ampak da
bi se naučila novih razmer in
načinov, da bi znala na nove izzive
odgovoriti ter svet prepojila in
evangelizirala. Izredno zanimivo
mi je v zadnjih letih odkrivati, ka-
ko si evangelizacija utira pot tudi
po t. i. novih medijih (splošno in-
ternet, pa razna spletna mesta,
YouTube …)  (rad poslušam in be-
rem pomožnega škofa iz Los An-
gelesa Roberta Barrona, ustanovi-
telja WordOnFire. org, The Bible
Project - kar verjetno ni izrecno
katoliško, ali canon J. John - an-
glikanskega pastorja, poslušam in
berem pa v knjižni obliki dela
konvertitov-katoličanov Jimmyja
Akina, Scotta Hahna in Trenta
Horna, ki vsi sodelujejo s Catholic
Answers na catholic. com) - kar je
brez dvoma v skladu s pripo-
ročilom svetega papeža Janeza Pa-
vla II., ki je govoril v zvezi z novo
evangelizacijo o novi gorečnosti,
novim izražanjem (biti kreativni
v komunikaciji, privlačni in ne
kaznivi) ter novimi metodami
(kot npr. nove tehnologije za ko-
munikacijo, kot so socialna om-
režja). “Nova evangelizacija” torej
ne pomeni “novi nauk”, prilago-
ditev ali omilitev npr. moralnih
vrednot (tudi te so človeku zapi-
sane v srce, poznamo jih kot “naša
vest”) na spremembe v družbi,
kajti nauk Cerkve je ta, že 2000 let.
Za obnovo in širjenje vere bo po-
treben nov pristop, in to lahko sa-
mo pozdravimo. Obenem se mo-
ramo zavedati, da ne bo šlo iz-
ključno na ramenih duhovnikov
in škofov, mimo evharistične
skrivnosti in mimo KKC, kot pra-
vilno ugotavlja Slovenska škofov-
ska konferenca v dokumentu
usmeritve pastorale na Sloven-
skem “Pridite in poglejte” (iz leta
2012). Nov način pripovedovanja,
poglobljena kateheza in strožja
merila za podelitev zakramentov
so lahko orodja, ki pomagajo ver-
nikom na novo odkrivati vero in
se prepustiti Božji ljubezni, milosti
in odrešenju ter delovati misijon-
sko. Verno občestvo je poklicano,
da podpira Cerkev, ne samo gmot-
no, ampak predvsem v tem, da je
luč sveta in sol zemlje v svojem
vsakdanu in da tudi v družbi za-
govarja svoja krščanska stališča.
Jadranka pravilno nadaljuje, da
otroci doživljajo svet “preko oči
staršev in njihovega zgleda”. Vtis
imam, da to ni več tako preprosto,
kot je bilo mogoče pred 50 leti, ker
se sekularizacija dokaj uspešno
vriva v družinsko vzgojo še kar
zgodaj. Vsekakor je zgled bistven!
Naj v tolažbo staršem povem, kar
sem nekoč slišam na nekem pre-
davanju: starši sejemo, kako in
kdaj pa v otroku vzklije, je zadeva
Svetega Duha. Starši pač ne vidi-
mo sadove tako hitro ali v taki
obliki, kot to pričakujemo. Ni pa
naša naloga, da žanjemo! Mi smo
sejalci. Zgled pa se ne konča, ko
prestopimo prag cerkve po nedel-
jskem bogoslužju (“uf, pa smo od-
pravili za ta teden”), kajti mašnik
- pro Christe capite - nas pošlje na
pot evangelizacije v družbo, v
svet, v naše družine: “Pojdite v mi-
ru! Maša se nadaljuje v življenju”!
To lahko prav tako razumemo kot
poziv k “novi evangelizaciji”,
evangelizaciji, ki se začne v lastni
družini.
Oktober in maj sta meseca po-
svečena Materij Božji in starši lah-
ko dajemo zgled, ko doma moli-
mo rožni venec, ko ob začetku
obedov skupaj molimo in se za
dobrote zahvalimo, ko otrokom
pripovedujemo o življenju
kakšnega svetnika. Starši lahko
evangeliziramo, ko za darilo izbe-
remo knjigo ali film z versko vse-
bino (in ne samo za svoje otroke),
ko se udeležimo romanja. Tako
kot otroci doživljajo svet preko oči
staršev, mi starši lahko gledamo
na svet preko oči Nebeškega očeta
in Nebeške matere. In Cerkev
nam pri tem pomaga. Kdo pa je
Cerkev? To smo mi, verniki, po-
svečene osebe, duhovniki, škofje,
papež, Cerkev smo mi in Jezus je
naša glava, mi pa njegovi udje, po
katerih Sveti Duh deluje. Ne mo-
remo se več zanesti na
“množično” ali “tradicionalno”
praznovanje nekaterih praznikov
v upanju, da bo to v nas ali otrocih
vžgalo ljubezen. Samo to, kar ima-
mo (starši), lahko podarimo in po-
sredujemo (otrokom in tudi od-
daljenim od vere). Nova evange-
lizacija se tako sicer začne v sa-
mem jedru Cerkve, ki se krepi
vedno znova v praznovanju evha-
ristije (in sicer ne samo ob nedel-
jah), naj bi pa po svojih udih
je po srečanju s predsednikom re-
publike Borutom Pahorjem, ki
mu je pojasnil razloge, zakaj po-
kop na Teharjah ni mogoč, te
sprejel v vednost in kot rešitev
sprejel dejstvo, da
bodo posmrtni
ostanki pokopani
v Spominskem
parku Dobrava.
Marca 2016 je mi-
nistrstvo za delo
objavilo javni raz-
pis za izbor naju-
godnejšega izva-
jalca za izkop in
pokop posmrtnih
ostankov. Pripra-
vljalna dela za ure-
ditev grobišča so
se začela avgusta
2016. Dne 3. okto-
bra lani so začeli prenos prvih po-
smrtnih ostankov iz začasne ko-
stnice v Hudi Jami, pokop pa
končali 27. oktobra, ko je na Do-
bravi potekala tudi žalna slove-
snost.
Dela so nadaljevali z izkopom
žrtev, ki so se še vedno nahajala v
rudniškem jašku, z njihovim pre-
nosom in pokopom v spomin-
skem parku Dobrava. Skladno s
pravili forenzične stroke so bili
shranjeni tudi vzorci za morebit-
no naknadno DNK analizo.
Po navedbah ministrstva je iz pre-
liminarnih podatkov, ki jim jih je
posredoval izvajalec prekopa in
pokopa, razvidno, da je bilo v Bar-
V župnijski cerkvi sv. Nikolaja v Mavhinjah je
bila v nedeljo, 29. oktobra, 17. revija cerkvenih
zborov nekdanje devinske dekanije. Nastopilo
je sedem zborov od Zgonika do Devina, sam
koncert pa so uglasili na Marijine pesmi. Do-
mači župnik g. Janko Hajšek je uvodoma izpo-
stavil pomen in vlogo cerkvenih zborov ter de-
jal, da je koncert tudi poklon ob stoletnici Ma-
rijinih prikazovanj v Fatimi. Koncert se je sklenil
z nastopom vseh sodelujočih zborov, v imenu
Zveze cerkvenih pevskih zborov pa jih je na kon-
cu nagovorila Berta Vremec in sodelujočim v
poklon izročila zbirko svetih pesmi na besedilo
Filipa Terčelja.
izžarevala v svet kot žarki, ki na
monštranci obdajajo Kristusovo
telo.
Predstavljam si, da veliko število
trinajstletnih otrok pozna Vojno
zvezd ali Gospodarja prstanov in
bi lahko povzeli zgodbo od začet-
ka do konca, mogoče bi znali še
našteti kakšne stranske zgodbe, ki
so vpletene, in poznali ali spoznali
Obi Wan Kenobi, R2D2 ali Gan-
dalfa in Golluma. Ali bi znali pov-
zemati tudi zgodbo Odrešenja, od
stvaritve do razodetja, ter se spom-
nili Ruth, Nebukadnezarja in Juda
(ne Iškarijota) in jih pravilno
umeščati v Sveto pismo? Mogoče
način, kako pripovedovati to veli-
ko zgodbo, se da še izboljšati. In
mogoče bo potem vse bolj jasno
in privlačnejše.
Naj se še enkrat vrnem na očitek
zaprtosti Cerkve in na dilemo
staršev: “Vendar pa je potrebno,
da na Božjo velikodušnost človek
odgovori s svojo svobodno privo-
litvijo. Ravno to velikodušno pot
so prehodili tudi tisti, ki jih danes
častimo kot svetnike. Pri krstu so
prejeli svatovsko oblačilo božje
milosti, ga ohranili čistega ali ga v
času življenja očistili s pomočjo
zakramentov. Zdaj se udeležujejo
poročnega slavja v nebesih. Evha-
ristija, h kateri nas Gospod vsak
dan vabi, da se je udeležujemo v
svatovskem oblačilu njegove mi-
losti, je vnaprejšnje okušanje
večne gostije v nebesih. Če z gre-
hom umažemo ali celo raztrgamo
to oblačilo, nas Božja dobrota ne
zavrne ali celo prepusti naši usodi,
temveč nam ponudi z zakramen-
tom sprave možnost, da spet v ce-
loti pridobimo svatovsko oblačilo,
ki je potrebno za praznovanje”.
(Benedikt XVI. o priliki o pova-
bljenih na svatbo med homilijo
na dan razglasitve štirih blaženih
za svetnike, 12. oktobra leta
2008).
Jezus je ustanovil Cerkev prav s
tem namenom, in sicer spreje-
manja grešnikov, podaritev milo-
sti po zakramentih - potrebna pa
sta svobodna privolitev in sodelo-
vanje. Privolimo in sodelujemo
tako, da pridemo v Cerkev, da pri-
demo k sveti maši, da se aktivno
vključimo v življenje verske skup-
nosti in da to, kar dobimo pri
evharistiji, delimo z drugimi v
življenju.
Igor Pavel Merku'
bara rovu pri prvem izkopu leta
2009 najdenih 769 žrtev, v letu
2016 pa 647, skupaj torej 1416
žrtev. Od tega žensk ni bilo več kot
12, prav tako nobena žrtev ni bila
mlajša od 17 let. Iz poročila je raz-
vidno, da gre glede na najdena in
ohranjena oblačila
verjetno večinoma za
pripadnike obo-
roženih sil Neodvisne
države Hrvaške, med
žrtvami pa so lahko
tudi Slovenci, so zapi-
sali na ministrstvu.
Navajajo še, da so od
začetka odkritja gro-
bišča ter za gradnjo
kostnice do konca leta
2011 namenili
317.950 evrov. Dodat-
nih 260.102 evrov so
namenili v letih 2014
in 2015 za sanacije
rudniškega jaška na
podlagi odločbe ru-
darske inšpekcije. V le-
tih 2016 in 2017 pa so
porabili še dodatnih
1.028.545 evrov za
pripravljalna dela v rudniku, iz-
kop, arheološka ter antropološka
dela, prenos posmrtnih ostankov
z ureditvijo pokopnega polja in
vzpostavitev prvotnega stanja na
območju rudnika.
Onečaščeni trije križi na povojnih
grobiščih
Vladna komisija za reševanje pri-
kritih grobišč je v sredo, 25. okto-
bra 2017, prijavila Policijski upravi
Maribor onečaščenje treh grobišč
poleg pokopališča Dobrava pri
Mariboru.
Gre za grobišča izvensodno umor-
jenih žrtev iz časa komunistične
revolucije. Neznani storilci so po-
rušili usmerjevalno tablo in tri
križe, ki jih je komisija nedavno
postavila v spomin na žrtve. Poli-
cija je omenjeni dogodek zabe-
ležila in sprožila postopke zoper
neznane storilce.
foto Večer
Cerkev in vera
Ob začetku veroučnega
leta: nekaj dodatnih misli
Goriška2. novembra 20176
  Cerkev Marije Pomočnice: blagoslov novih orgel  
Naj zvenijo Bogu in Mariji v čast!
JAZBINE 
  raznično so pozvanjali zvo-
novi lične cerkvice Marije
Pomočnice na Jazbinah v
soboto, 28. oktobra 2017, popol-
dne, ko so vaščani slovesno pro-
slavljali dva zelo pomembna do-
godka: sedemdesetletnico prve sv.
maše na Jazbinah in blagoslov
novih orgel. 70 let je minilo od
tistega 15. septembra 1947, ko je
državna meja globoko zarezala v
tukajšnje kraje in odtrgala od cer-
kvenega zalednja, od župnije Gor-
nje in Dolnje Cerovo, zaselke Jaz-
bine, Dolgi breg, Trebež, Kobrišče
in prevalsko ravnino. Slovenska
verska skupnost na italijanski stra-
ni meje je ostala brez cerkve, a je
kaj kmalu poskrbela, da je dobila
nov prostor za bogoslužje.
Družina Carollo je namreč odsto-
pila del kletnih prostorov, ki so jih
nato vaščani preuredili v bogo-
služne namene. Tu so bili verski
obredi devet let, do dograditve
nove cerkvice l. 1955. Za njeno
gradnjo ima veliko zaslug g. Albin
P Martinčič, ki je bil kot cerovskidomačin tu duhovni upravitelj inje kasneje poskrbel tudi za name-
stitev zvonov. Te in še druge po-
datke je zapisal v drobno knjižico,
ki je izšla ob tej slovesni priložno-
sti, Zdravko Klanjšček, pevec, pe-
vovodja in organist, ki že dolga
desetletja vodi na Jazbinah cer-
kveno petje in ima veliko zaslug
tudi pri tej novi pridobitvi. Dolga
desetletja je namreč v njem in
pevcih tlela želja, da bi postavili v
cerkvici nove orgle. Končno se je
to uresničilo, tudi zaradi veliko-
dušnosti domačinov, ki so prispe-
vali v ta namen. Približno eno le-
to je orgle izdelovala orglarska de-
lavnica Zanin iz Codroipa, v ne-
kaj tednih pa so jih postavili na
kor cerkvice na Jazbinah. Za slo-
vesni dogodek so medse povabili
msgr. Oskarja Simčiča, ki je bil kar
nekaj let župnik v Števerjanu in
je maševal tudi na Jazbinah. Prav
on je pred sv. mašo, ki jo je daro-
val za vse žive in pokojne Jazbin-
ce, blagoslovil no-
ve orgle, ki bodo
bogatile ta skupni
božji hram in sla-
vile Boga. Nato je
prav ob spremljavi
novih orgel mo-
gočno zapela pe-
sem Slava Bogu na
višavah. Msgr.
Simčič je zaželel,
da bi te orgle s svo-
jim glasom razode-
vole, da je krščan-
stvo vera miru in
ljubezni. “Njiho-
vim piščalim pri-
družimo še naš
glas, naj se vse zlije
v skupno harmo-
nijo”, je rekel
msgr. Simčič. V teh
orglah, ki niso se-
veda nastale same
od sebe, je dejal, ždi toliko želja,
truda, zamisli, dela, umetniškega
čuta, tehnične iznajdljivosti in
prepotrebnih darov. Zato je pova-
bil vernike, naj se prisrčno zahva-
lijo Bogu za vse. Med homilijo pa
je opozoril, navezujoč se na evan-
gelij 30. navadne nedelje, da je
najbolj pomembna ljubezen do
Boga, ki žal v današnjem času vse
bolj ugaša. Z besedami sv. Avgušti-
na je nato naglasil, naj hvalimo
Boga, in sicer z vsem bitjem, ne
samo z jezikom, ampak s polno
zavestjo, z dejanjem in življenjem.
“Bog posluša slavospev tvojega
srca. Božja ušesa slišijo naše mi-
sli”, je poudaril msgr. Simčič, s ka-
terim je somaševal števerjanski
župnik Marijan Markežič, saj Jaz-
bine spadajo v števerjansko žup-
nijo. Markežič se je med drugim
zahvalil vsem radodarnim daro-
valcem, ki naj jim Bog bogato po-
vrne, in se jim obenem še pripo-
ročil. Orgle so zapleteno, drago
glasbilo, ki zahteva veliko ročne-
ga dela. Te, ki so izdelane po meri
za jazbinsko cerkev, so stale pri-
bližno 60.000 evrov. Dve tretjini
te vsote so že izplačali z darovi in
drugimi prispevki, ostaja pa še
17.000 evrov dolga, ki ga morajo
pol poravnati čim prej, ostalo pa
do prihodnjega marca. Zato se na-
birka za orgle še nadaljuje.
Mašno daritev je na koru ob
spremljavi novih orgel, na katere
je igral g. Mirko Butkovič, sprem-
ljal priložnostni zbor. Pri maši, pri
kateri je bilo eno berilo, pa še kaj,
tudi v italijanskem jeziku, je vse
izzvenelo kot srčna zahvala Bogu
za novo pridobitev in za teh se-
demdeset let bogoslužja na Jazbi-
nah.
Po maši je g. Francesco Zanin
predstavil orgle, pri načrtu kate-
rih je bil svetovalec g. Mirko But-
kovič, ki ga poznamo kot dobrega
organista.
G. France-
sco Zanin,
čigar
družina se
z izdelo-
vanjem
kraljice
glasbil uk-
varja že
od l. 1827,
- v cerkvi
sta bila
prisotna
tudi nje-
gov oče
Gustavo
in sin Car-
lo, pred-
stavnik
osme ge-
neracije. Vsi so pomagali pri izde-
lavi orgel. Orgle družine Zanin so
posejane povsod po naši deželi,
so npr. v goriški stolnici, v cerkvi
sv. Ignacija... Povedal je, da so bile
načrtovane prav za to enoladijsko
cerkev na Jazbinah in njeno aku-
stiko. Primerne so za liturgično pa
tudi koncertno rabo. “Imajo dva
manuala in pedal, drugi manual
je v žaluzijah, kar omogoča
zmanjšanje zvoka v nekaterih li-
turgičnih trenutkih ali pri pev-
skih in orgelskih skladbah. Trak-
tura je mehanska, tipke so iz
pušpana in ebenovine, pedalna
klaviatura in sapnice pa iz hrasta.
Pročelne piščali so iz kositra
(95%) in svinca (5%).  (kot zani-
mivost naj povemo, da imajo tudi
tako napravljene piščali, ki z do-
tikom z vodo ali oljem zapojejo
kot slavček). Vseh piščali je 576 in
so različne velikosti in izdelane iz
različnih materialov, vidnih pa je,
v zunanjosti, le 25. Orgle merijo
približno 2 m v dolžino in 1,4 v
globino, orgelska omara je iz je-
senovine. Vse je ročno izdelano v
Zaninovi delavnici po stoletni tra-
diciji.
Zahvalni pesmi, ki so jo zapeli
verniki - cerkvica je bila tako na-
trpana, da je marsikdo moral
spremljati bogoslužje zunaj -, in
priložnostnim nagovorom (nekaj
misli je prebral tu-
di števerjanski
podžupan Robert
Prinčič) in zahva-
lam - Klanjšček je
izrekel zahvalo tu-
di Združenju cer-
kvenih pevskih
zborov in Zvezi slo-
venske katoliške
prosvete za pomoč
pri izdaji drobnih
publikacij (v sobo-
to sta bila prisotna
predsednik ZCPZ
Dario Bertinazzi in
predsednica ZSKP
Franka Padovan) je
sledil kar dolg, a
podoživet in teht-
no izveden kon-
cert. K novim, lepo
zvenečim orglam,
katerih zvok se har-
monično razliva
po notranjosti skrbno urejene in
za to priložnost okusno okrašene
cerkvice, je sedla organistka Nina
Frank, ki od l. 2009 deluje na kon-
servatoriju za glasbo in balet Lju-
bljana, v letošnjem šolskem letu
pa tudi na glasbeni šoli v Novi
Gorici. Koncert, ki je obsegal dela
skladateljev iz 18., 19. in 20. sto-
letja (Johann Ludwig Krebs, 1713-
1780, Dietrich Buxtehude, 1637-
1707, Alessandro Poli, 1932- 2014,
Stanko Premrl, 1880-1965, Jakob
Frančišek Zupan, 1734-1810, je
začela in končala z Johannom Se-
bastianom Bachom (1685-1750),
čigar skladbe so pravi užitek tudi
za ušesa in srca nestrokovnjakov.
Nina Frank je študirala orgle na
salzburškem Mozarteumu pri
prof. Hanfriedu Luckeju, študij je
nadaljevala na Kraljevi danski
akademiji za glasbo v Kobenhav-
nu ter na Visoki šoli za glasbo v
Freiburg. Magistrski študij orgel
in instrumentalne in pevske pe-
dagogike pa je končala na Akade-
miji za glasbo v Ljubljani. Veliko
je že koncertirala doma in v tujini
in prejela več nagrad. Njen kon-
cert v jazbinski cerkvici je spadal
v Kaiser Karl Festival, katerega
umetniški vodja je Roberto Squil-
laci, tudi sam organist, ki je o tem
festivalu spregovoril nekaj besed.
Ta čezmejni festival, posvečen
blaženemu cesarju Karlu za mir
med narodi, ima “kot edini cilj
kulturno rast”.
Kot je navada pri nas Slovencih,
se je slovesen večer nadaljeval v
prijetnem vzdušju pod šotorom,
nameščenem ob cerkvi, kjer so z
žlahtno kapljico udeleženci slavja
nazdravili novim orglam in se
zaustavili v prijateljskem klepetu.
Nedelja, 29. oktobra
Slavje v jazbinski cerkvici, ki je s
Čemažarjevimi poslikavami in se-
daj še z odličnimi orglami pravi
biserček, se je nadaljevalo tudi
dan kasneje, v nedeljo. V popol-
danskih urah je namreč bil na
sporedu bogat koncert. Tudi to-
krat je o novem instrumentu in
njegovih lastnostih, pa še o
značilnostih različnih registrov
uvodoma spregovoril Francesco
Zanin; med drugim je poudaril,
da imajo cevi različnih piščali ra-
zlične zvoke oz. zvočne barve - kot
člani nekega zbora. V koncer-
tnem delu je na orgle zaigral ne-
kaj del F. Mendelssohna Barthol-
dyja, J. Brahmsa, J. Pachelbela in
J. S. Bacha g. Mirko Butkovič, pra-
vi orgelski mojster, ki odlično ob-
vlada “kraljico vseh glasbil”. Zbo-
rovski del pa je oblikoval Cerkve-
ni pevski zbor Jazbine-Pevma pod
vodstvom Zdravka Klanjščka in
ob orgelski spremljavi Damijane
Čevdek Jug. Dolgoletni dirigent
in strastni pevec, idealni dedič ve-
likih primorskih glasbenikov
naše polpretekle zgodovine, je za
to zanj posebno pomembno pri-
ložnost (največ zaslug za nove or-
gle ima gotovo on!) izbral čudovit
šopek najlepših cerkvenih pesmi
ljubega prof. Mirka Fileja, Vinka
Vodopivca, Lojzeta Mava, ki jim
je - med Marijinimi - dodal še Ar-
cadeltovo Ave Marijo in vedno le-
po Gruberjevo Sonce že zahaja.
Poleg zborovodje, ki vselej poje z
dušo, sta se kot solista izkazala tu-
di sopranistka Alessandra Schet-
tino in bariton Martin Srebrnič.
Pred zadnjo orgelsko točko je bil,
kot je tradicija, blagoslov z Naj-
svetejšim, ki mu je sledila mo-
gočna Zahvalna pesem. Ljud-
sko petje je sklenilo slavje z
nepogrešljivo Marija skoz'
življenje.
Tretji in sklepni del letošnjega
slavja bo na zahvalno nedeljo,
5. novembra, ko bo ob 15. uri
pel Moški pevski zbor Mirko
Filej (dir. Zdravko Klanjšček);
Sonja Mlejnik in Peter Simo-
niti (člana Ljubiteljskega gle-
dališča Teharje, Celje) pa bo-
sta recitirala Venec spominčic
možu na grob pesnice Ljubke
Šorli v poklon Lojzetu Bra-
tužu ob 80. obletnici njegove
smrti; za orgelske vložke bo
poskrbel Roberto Squillaci.
Toplo vabljeni! / IK-DD
(več fotografij na www.noviglas.eu)
Malčki iz vrtca Ringaraja na ogledu razstave v
Kulturnem centru Lojze Bratuž
V ponedeljek, 30. oktobra, je skupina petletnih otrok, ki obiskujejo
otroški vrtec Ringaraja v Gorici, v spremstvu učiteljic Verene Čevdek
in Darje Sfiligoj prišla v Kulturni center Lojze Bratuž na ogled
razstave del Alberta Sirka. Otroke je v galeriji sprejela Tamara Kosič,
ki je malčkom predstavila najprej lik Alberta Sirka, nato so otroci
spoznali različne slikarske tehnike in kaj potrebujemo, da
pripravimo lepo razstavo. Malčki so z velikim zanimanjem in
navdušenjem sodelovali med razlago, ob koncu pa so v zahvalo
gospe Tamari zapeli še dve pesmici.
Po ogledu so se otroci pomaknili v sosednje prostore, kjer so še
sami postali likovni ustvarjalci in sami narisali umetnino. Risbice
bodo obesili v prostorih vrtca, tako da bodo tudi v vrtcu imeli svojo
“galerijo”.
Pravljična urica v Katoliški knjigarni
Skupina otrok vrtca Čriček iz Doberdoba v spremstvu staršev in
vzgojiteljic je v petek, 27. oktobra, obiskala prostore Katoliške
knjigarne na goriškem Travniku in se seznanila s slovenskimi
knjigami, ki so primerne zanje. Vrtec iz Doberdoba se je vključil v
državni projekt za pospeševanje kulture branja. Projekt je namenjen
zbiranju knjig in bogatitvi šolskih knjižnic, da bi razpolagale s čim
večjim številom knjig, namenjenih najmlajšim in tudi odraslim
učencem. Projekt predvideva, da kupijo starši knjige in jih podarijo
šolski knjižnici. Združenje italijanskih založnikov bo prispevalo za
vsak vrtec ali šolo toliko knjig, kolikor so jih starši ali druge ustanove
kupili. Po ogledu knjig so otroci strumno odkorakali do prvega
nadstropja v deželo pravljic, kjer jim je pravljičarka Majda Zavadlav
predstavila pravljico o sončku. Otroci so zelo lepo sodelovali in za
konec tudi navdušeno zapeli. / DP
Kratke
Foto DP
Cerkveni pevski zbor Jazbine-Pevma na nedeljskem koncertu (foto dd)
M. Srebrnič, D. Čevdek Jug, M. Butkovič, A. Schettino, F. Zanin in Z. Klanjšček (foto dd)
Msgr. Oskar Simčič blagoslavlja nove orgle
Goriška 2. novembra 2017 7
  Koncert “Zapojmo skupaj - Pesem v srcih obudimo”
Poseben poklon zamejskim
skladateljem
ŠTEVERJAN 
  Vrabčevo Zdravljico, ki
so jo skupno zapeli člani
Mešanega pevskega zbora
F. B. Sedej iz Števerjana, Zbora
Jacobus Gallus iz Trsta in
Mešanega pevskega zbora Obal-
ca iz Kopra, se je v petek, 27. ok-
tobra, končal zadnji izmed treh
Z koncertov iz cikla z naslovomZapojmo skupaj - Pesem v srcihobudimo. Kot je povedal Tadej
Lukman, povezovalec pestrega
glasbenega večera v števerjan-
skem Sedejevem domu, je šlo za
projekt, ki je nastal v organiza-
ciji zbora Obalca s finančno
podporo Urada vlade za Sloven-
ce v zamejstvu in po svetu, Me-
stne občine Koper in Luke Ko-
per.
Del naslova Zapojmo skupaj na-
kazuje na sodelovanje treh zbo-
rov in instrumentalistov iz Slo-
venije in zamejstva ter na na-
daljnje povezovanje omenjenih
društev. Pesem v srcih obudimo
pa razkriva pomen projekta,
obujanje dediščine slovenskih
skladateljev, rojenih ali delu-
jočih na Tržaškem in Goriškem,
in na osveščanje publike oz.
oživljanja kulturnega delovanja
med mlajšo populacijo. Trije
zbori so namreč za koncert iz-
brali skladbe iz bogate zaklad-
nice že preminulih in še živečih
slovenskih skladateljev iz za-
mejstva, kot so npr. Ubald Vra-
bec, Stanko Jericijo, Pavle Mer-
ku', Ivan Grbec, Marij Kogoj,
Walter Lo Nigro, Hilarij La-
vrenčič in Patrick
Quaggiato.
Prvi je na oder stopil
domači zbor F. B. Se-
dej, ki ga vodi Patrick
Quaggiato. Za njim je
pod taktirko Sonje
Mezgec nastopil krep-
ki zbor Obalca Koper,
ki namenja posebno
pozornost slovenski
ljudski pesmi in pri-
morskim skladatel-
jem, njegov repertoar
pa obsega skladbe iz
različnih obdobij in
slogov. Poseben inter-
mezzo sta ponudila
odlična in zrela gla-
sbena interpreta, violinist Leo-
poldo Pesce in harmonikar Go-
ran Ruzzier, ki nastopata kot
Duo Pesce&Ruzzier: v Ruzzier-
jevi priredbi sta izvedla Nigun
di Solitudine e Abbandono
Marca Sofianopula in suito so-
dobnega finskega skladatelja
Mattija Murta. Naposled je na-
stopil še zbor Gallus pod taktir-
ko Marka Sancina, ki je znan po
tem, da predstavlja in goji zlasti
slovensko glasbeno kulturo na
Tržaškem. Kot smo že omenili,
so trije sestavi kronali večer s
skupno pesmijo. / DD
PD Štandrež / Mladinski dramski odsek  
V soboto nova premiera
Ogledalo, povej ...
  rosvetno društvo Štandrež
si je zmeraj prizadevalo, da
bi navdušilo tudi mlade za
dramsko dejavnost, ki je v Štan-
drežu že nad petdeset let nepre-
kinjeno živahno prisotna zaradi
zelo trdoživo zagnanega in
uspešnega dela dramskega odse-
ka. Tako si je v tem dolgem ob-
dobju sledilo kar nekaj uprizori-
tev, ki so jih na oder postavili tudi
mladi igralci. V lanski sezoni so
tako uprizorili Butalce v režiji ne-
pozabnega Emila Aberška, ki je
prezgodaj moral za vedno zapu-
stiti gledališko delo z mladimi, ki
mu je tako močno priraslo k srcu.
Aberšek jim je posredoval svoje
obširno znanje, pa tudi ljubezen
do gledališkega ustvarjanja.
Naučil jih je še marsičesa drugega
za življenje. Gotovo je mlade
Štandrežce “okužil” s svojim nav-
dušenjem za gledališko umetnost,
saj so se letos spet vneto lotili de-
la. Kot je zapisal v gledališko zgi-
banko Pietro Grauner, odgovoren
za mladinsko dramsko dejavnost
v PD Štandrež, se je njihova mla-
da gledališka skupina letos okre-
pila z novimi silami in tako pri-
dobila novo svežino in ustvarjal-
no moč. S požrtvovalno mentori-
co Danielo Puja, ki jo vsi dobro
poznamo kot dolgoletno članico
dramskega odseka PD Štandrež,
so se mladi spet začeli zbirati na
vajah in se na njih učili nastopan-
ja pred občinstvom, plesa in pet-
P ja. Iz tega se je porodila misel zanovo predstavo. Tokrat so poseglipo pravljični vsebini, ki je sicer
malce drugačna. Odločili so se,
da bodo uprizorili parodijo sve-
tovno znane klasične pravljice o
Sneguljčici, Ogledalo, povej... av-
torja Stefana Joba. Vzklila je nova,
zabavna predstava, kot zatrjujejo
sami ustvarjalci, ki bo premierno
zaživela v soboto, 4. novembra
2017, ob 20. uri v župnijski dvo-
rani Anton Gregorčič v Štan-
drežu. Prva ponovitev bo že v ne-
deljo, 5. novembra, ob 17. uri kot
nagradna predstava za abonente
Abonmaja ljubiteljskih gleda-
liških skupin Štandrež 2017. Tekst
je za svoje “varovance” priredila
Daniela Puja, ki se podpisuje tudi
pod režijo. S strokovnimi nasveti
sta ji stala ob strani Maja Nemec,
članica igralskega ansambla SNG
Nova Gorica, in Božidar Tabaj, ki
je kar nekaj svojega življenja po-
daril odrskim deskam. V predstavi
bodo igrali Ester Sclauzero, Ca-
milla Komic, Lara Proderutti, Erik
Lutman, Lorenzo Marussi, Pietro
Grauner, Alberto Medeot, Janoš
Koglot, Nicola Grauner, Cristian
Zei in Alex Devetak. Za glasbo in
luči je zadolžen Simon Florenin.
Za kostume je poskrbela Nevenka
Tomašević, vodja šiviljske delav-
nice SNG Nova Gorica, sceno sta
izdelala odrska mojstra Joško in
Franko Kogoj.
IK
Po sto letih v noči pred 12. soško bitko 
Spominski utrinek 
v Doberdobu
  ponedeljek, 23. okto-
bra, se je v parku v Do-
berdobu okrog 22.30
zbrala manjša množica ob spo-
meniku padlim slovenskim vo-
jakom v prvi svetovni vojni.
Društvo Hrast si je zamislilo
kratek in neobičajen, a pomen-
ljiv dogodek: spominski utri-
nek v noči pred 12. soško bitko,
ob stoletnici dogodka. Ob siju
nekaj bakel in svetilk je pred-
sednik društva Cristian La-
vrenčič povedal, da se je 24. ok-
tobra 1917 okoli 2. ure po pol-
noči z močnim topniškim in
plinskim napadom začela zad-
nja, dvanajsta soška bitka, zna-
na kot čudež oz. preboj pri Ko-
baridu, ki se je končala 28. ok-
tobra istega leta. Znana je bila
tudi po uporabi nove vojne tak-
tike bliskovitega napada, za ka-
tero mnogi zmotno mislijo, da
je izum druge svetovne vojne.
Taktika je temeljila na uporabi
topništva in hitrem napredo-
vanju pehote, katere cilje je bil
prebiti nasprotnikovo obram-
bno linijo na najbolj izposta-
vljenem mestu ter ga nato ob-
koliti. Posledično je bojišče
zahtevalo razmeroma zelo niz-
ko število žrtev, a visoko število
ujetnikov, “zaradi tega –
V čudež”, je dejal Lavrenčič. Av-stro-ogrskim in nemškim eno-tam je uspelo prebiti italijansko
fronto med Bovcem in Tolmi-
nom. V nekaj dneh po ofenzivi
je razpadla celotna italijanska
fronta med Švico in Tržaškim
zalivom, zaradi česar se je mo-
rala italijanska vojska umakniti
na reko Piave in postaviti novo
bojno črto. S tem je bilo bojev
v Posočju konec. Po 885 dneh
hudih bojev, več kot 300 tisoč
pokojnih vojakov, je zadnja
soška bitka pustila za sabo mir.
Ob spomeniku padlim sloven-
skim vojakom naj toplo petje
obeleži začetek in konec zadnje
soške ofenzive, žrtve in, še po-
sebno, mir, ki ji je nasledil, je
sklenil predsedenik.
Pevci Mešanega pevskega zbora
Hrast so pod vodstvom Hilarija
Lavrenčiča občuteno in zbrano
odpeli pesmi Oblaki so rdeči v
dirigentovi uglasbitvi, de Mar-
zijevo Signore delle cime in, na
koncu, nepogrešljivo Oj, Do-
berdob. Zbrani – med njimi sta
bila tudi župan Fabio Vizintin
in goriška občinska svetnica
Marilka Koršič – so jim v hlad-
ni noči toplo zaploskali. / DD
(več fotografij, avdio in video
posnetek na www. noviglas. eu)
Obvestila
Društvo Tržič in Ženski pevski zbor iz
Ronk, ob pokroviteljstvu občine
Tržič, vabita v soboto, 4.
novembra, ob 16. uri v Turistično
središče Konver ob Prelosnem
jezeru v Tržiču na prireditev Prosit
Kaiserin; izoblikovala jo bosta
igralec Daniel Dan Malalan in
zbor Kraški dom pod vodstvom
Vesne Guštin. Vstop prost.
Društvo slovenskih upokojencev za
Goriško sporoča, da bo za
martinovanje v soboto, 11.
novembra, odpotoval avtobus ob
16. uri iz Gorice s trga Medaglie
d'ore - z Goriščka z običajnimi
postanki do Doberdoba, od koder
bo nadaljeval pot v Tricesimo.
PD Rupa-Peč vabi izletnike na
srečanje in ogled slik z letošnjega
izleta po Grčiji. Dobimo se 14.
novembra 2017 ob 18.30 v
društvenih prostorih v Rupi.
Javni razpis - 14. priznanje Kazimir
Humar. Predloge za priznanje je
treba oddati do 31. decembra
2017 na naslov: Zveza slovenske
katoliške prosvete – 34170
Gorica-Gorizia, Drevored 20.
septembra, 85, s pripisom na
ovojnici: “Predlog za priznanje”.
V ulici San Giovanni 9 v drugem
nadstropju, zraven cerkve sv.
Ivana, dajemo v najem trisobno
stanovanje. Za informacije tel.
0039 347 6921591.
“Male oglase” najdete v posebni
rubriki na našem novem portalu
www. noviglas. eu desno spodaj.
RADIO SPAZIO
Vrata proti vzhodu
(od 3. 11. 2017 do 9. 11. 2017)
Radijska postaja iz Vidma oddaja
na ultrakratkem valu s
frekvencami za Goriško 97.5,
91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7,
103.9 Mhz; za Kanalsko dolino
95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo
dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo
97.4, 91, 103.6 Mhz; na
internetu www. radiospazio103.
it. Slovenske oddaje so na
sporedu vsak dan od 20.00 do
21.00. Spored:
Petek, 3. novembra (v studiu Niko
Klanjšček): Zvočni zapis:
posnetki z naših kulturnih
prireditev - Glasba iz studia 2.
Sobota, 4. novembra (vodi Ezio
Gosgnach): Okno v Benečijo:
oddaja v benečanskem, terskem,
rezijanskem in ziljskem narečju.
Nedelja, 5. novembra Ponovitev
oddaje Okno v Benečijo.
Ponedeljek, 6. novembra (v studiu
Ilaria Bergnach in Carlotta
Nanut): Prazne buče močno
donijo.
Torek, 7. novembra (v studiu
Matjaž Pintar): Utrinki v našem
prostoru - Glasbena oddaja z
Matjažem.
Sreda, 8. novembra (v studiu
Danilo Čotar): Pogled v dušo in
svet: Vabilo na kavo - Izbor
melodij.
Četrtek, 9. novembra (v studiu
Andrej Baucon): Četrtkov večer z
glasbo - Zanimivosti, obvestila in
humor.
Mladi štandreški igralci v predstavi Butalci
foto dd
foto dd
Kultura2. novembra 20178
Govor Paola Rumiza ob 100-letnici italijanskega poraza pri Kobaridu
Kaj prinese ljubezen do svoje
zemlje ob spoštovanju spomina
  dločitev, da ste v Kobarid
povabili Italijana za go-
vornika ob 100-letnici
najbolj razburljivega italijanskega
vojaškega poraza, ki se je zgodil
prav na teh bregovih v groznem
letu 1917, lahko razumemo na
dva nasprotna načina: to je lahko
past ali pa pogumno dejanje fair
playa.
Zame, ki poznam vsebino univer-
zalne etike, “pietas“ bi rekli Latin-
ci, značilne za ta muzej, in narav-
nanost ljudi, ki so ga zasnovali in
ga vodijo, ni dvomov: vaše pova-
bilo je znamenje velike vljudnosti
in obenem velike odprtosti v
evropskem smislu.
To mestece ob Soči je odličen
kraj, kjer bi lahko postavili spo-
menik ponižanju Italije in re-
vanšizmu narodov nekdanjega
avstro-ogrskega cesarstva, začenši
s slovenskim narodom. A ni bilo
tako.
Kobarid je grozno ime, idealno za
ustvarjanje ločevanj in mi vemo,
v kakšni meri politika – posebno
v mejnih krajih – rada spodbuja
zamere namesto povezovanja. Tu
teče stoletna meja med latinskim
in slovanskim svetom. Na tem
mestu je tako v prvi kot v drugi
svetovni vojni prišlo do spopada
med dvema svetovoma. A tu, kjer
so utrdbe hladne vojne postavlje-
ne med bunkeriji iz prve svetovne
vojne, prav tu, je bil po zaslugi ne-
katerih oseb odprtih pogledov za-
snovan izjemen kraj srečevanja
med narodi, ki poziva vse k skup-
nemu razmišljanju o tragedijah,
ki so narode ločevale v nadalje-
vanju kratkega stoletja.
Ustvarili ste edinstven prostor, ki
terja pravico do spomina brez vsa-
ke retorike ali revanšizma. In to
preprosto s pripovedjo zgodb lju-
di, ki bi jih prva zverinska vojna
hotela spremeniti v gole številke,
vendar tu zaživijo kot posamezni-
ki. Kot ljudje s svojo zgodovino, s
svojimi koreninami, s svojimi člo-
veškimi vezmi.
Sem Tržačan, pankrt meje kot
mnogo drugih iz teh krajev. Ded
po materi se je vojskoval v avstro-
ogrski vojski in moj oče, Furlan
po rodu, je bil častnik italijanske
vojske v drugi svetovni vojni, tako
O da pri nas doma, ko je bil govor ovojni in je kdo rekel “naši”, ni bi-lo nikoli jasno, ali je šlo za Italija-
ne ali Avstrijce. Že kot otrok sem
se trudil razumeti svoje tako za-
pletene korenine. Leta in
leta sem blodil po krajih
med Redipuljo in majhni-
mi pokopališči, ki jih je
Črni križ upravljal na Krasu
v okolici mojega mesta. In
to z edino željo, da bi vzpo-
stavil posmrtno premirje
med padlimi iz nasprotu-
jočih si okopov. In da bi pri-
povedoval o tragediji, ki je
zlomila vse nas, brez izje-
me, začenši z letom 1914.
To je bil samomor Evrope.
Kot novinar sem v obdobju
pred stoletnico vojne 1914-
18 prepotoval vse fronte ve-
like vojne. Videl sem krva-
vo luno Galicije, ne-
skončno blato zahodne
fronte, vrtoglave povezo-
valne hodnike v Dolomi-
tih, gozdove Karpatov, posejane s
križi, krvno rdeče zore na brego-
vih Drine.
Pisal sem o velikih počasnih re-
kah, ki prečkajo staro rusko fron-
to in se spuščajo do Črnega mor-
ja, o krvavo rdečih borovnicah na
bojiščih Romunije, o kostnicah
Francije, nad katerimi leta na sto-
tine divjih gosi, o snegu, polede-
nelem zaradi vetra v Ukrajini, o
strmih skalnatih obalah Darda-
nel, ki ob zatonu sonca rdečijo.
Ob koncu oktobra leta 2013,
točno pred štirimi leti, prav v tem
letnem času, na predvečer dneva
mrtvih, sem bil na Poljskem, kjer
sem prižgal sveče v spomin na pa-
dle Tržačane, ki so tam pokopani.
Zaigral sem zanje na svoje orglice,
prebral na glas njihova pisma,
opravil pitno daritev v njihovih
pokopališčih. Vreme je bilo čudo-
vito. Zdelo se je skoraj, kot da bi
se odprlo nebo na drugi svet, zato
da bi se lahko pogovarjal s Senca-
mi. No torej, po vseh teh poto-
vanjih sem prišel do preprostega
sklepa: mir branimo, s tem da
ohranjamo strah pred vojno. Nič
ni bolj zdravega od strahu za
ohranjanje človeškega rodu. Spo-
ročilo zgodovine je jasno: če se je
Evropa vrgla v brezno in je v stan-
ju, da se obnaša kot mesečnik, se
je to zgodilo zato, ker je pozabila
na vojne iz preteklosti.
Od tod izhaja prepričanje, da se
mir lahko opira le na našo
pošteno sposobnost gojiti
spomin in preprečiti, da
naše praznine v spominu
zapolnijo zlonamerni sejal-
ci razdora. Z veliko za-
skrbljenostjo opažam, da ta
sposobnost peša. Prav med
svojimi potovanji po vojnih
frontah sem namreč prvič
zaznal prve znake škripanja
evropske hiše. V Evropski
zvezi nekaj ni delovalo že
takrat, tik pred letom 2014.
V Bruslju niso znali izkoristiti iz-
jemne priložnosti, da bi ponovno
strnili Evropejce, s tem da bi jih
opomnili na tragedije, ki so v pre-
teklosti povzročile ločevanja. Ni
bilo takrat slišati visokih govorov,
ki bi bili sposobni se dvigniti in
leteti nad posameznimi narodi in
njihovimi pristranskimi interesi.
Slišati je bilo le neuglašen kon-
cert: francoske godbe na pihala in
molk Nemcev, evforijo Poljakov
za njihov narodni preporod in za-
mero Madžarov zaradi njihove li-
liputanske države. Belgijci proti
Nemcem, Hrvatje proti Srbom,
zbegane Angleže, ujete v bolno
nostalgijo za izgubljenim imperi-
jem in že pripravljene na izbiro
Brexita. In v Bruslju so bili zme-
deni, diplomatsko tihi, da ne bi
razburili te ali one nekdanje voj-
skujoče se države.
Začela se je oblikovati velika
vrnitev k secesijam, ksenofobi-
jam, žičnim oviram in mejam.
Zaradi vsega tega sem prišel do
nekaterih praktičnih sklepov.
Pomislil sem, da je za rešitev
Evrope potrebno poživiti spo-
min na prvo svetovno vojno. A
kako? Sit sem bil spominskih
slavij in proslav. Godbe na pi-
hala in dviganje zastav niso več
služile ničemur. Žive priče do-
godkov so umrle, kolektivni
spomin se je skrajšal in mladi-
na ima na razpolago revolucio-
narna komunikacijska sred-
stva, ki jih je treba upoštevati.
Potreben je bil nov način pri-
povedovanja. A kateri?
To sem razumel neko noč med
nevihto, ko sem spal v majhnem
šotoru prav tu, na tej gorski fronti
nad dolino Lepene. Rumeni,
rdečkasti, zeleni bliski so razsve-
tljevali prostor med Krnom in Ka-
ninom, vlekla jih je neizmerna
gmota starega železa, ki še vedno
leži pod zemljo na obeh bregovih
Soče. Gromi so bobneli kot to-
povski streli in odmev jih je po-
stoteril. Medtem ko je deževalo,
tudi v moj šotor, sem ponovno
prebral pisma takratnih vojakov
in se zavedel, da so mi veliko več
pomenila kot takrat, ko sem jih
bral zaprt v svoji knjižnici.
Na tistem mestu sem razumel, kaj
je manjkalo spominu. Ni dovolj
Boris Cavazza je prejemnik nagrade bert  
“Sam o sebi nikoli ni govoril v
presežnikih in naučenih frazah”!
  oris Cavazza je dobitnik
nagrade bert za
življenjsko delo na
področju filmske igre. Od leta
2014 jo podeljuje Društvo
slovenskih režiserjev.
Vsi tisti, ki smo spremljali in še
spremljamo skoraj
petdesetletno ustvarjalno pot
Borisa Cavazze v gledališču, na
filmu in televiziji, smo izjemno
veseli, da je letos to nagrado, ki
jo je kot prva prejela igralka
Štefka Drolc, letos aprila pa jo
je društvo posmrtno namenilo
igralki Ivi Zupančič, prejel prav
Boris Cavazza. Tu na Goriškem
ga imamo malce za svojega, saj,
čeprav se je rodil v Milanu
italijanskemu očetu (leta 1939),
se je družina preselila v
Slovenijo, ko mu je bilo devet
let. Njegova mati je bila
namreč iz Solkana, kjer je tudi
B preživel kakšno leto svojegaživljenja. Po osnovni šoli se jeleta 1956 vpisal na Pomorsko
šolo v Piranu. Od leta 1960 do
1963 je plul po morju in tam
videl marsikaj, se marsičesa
naužil in si nabral ničkoliko
izkušenj. Tudi zaradi tega je
lahko potem tako pronicljivo
in z veliko občutljivostjo
vstopal v svoje vloge. Leta 1964
se je namreč vpisal na
Akademijo za gledališče, radio,
film in televizijo (AGRFT) v
Ljubljani. Po študiju je delal v
Slovenskem stalnem gledališču
v Trstu, leta 1971 se je zaposlil
kot igralec v SNG Drama
Ljubljana. Med letoma 1985 in
1988 je bil zaposlen v
Slovenskem mladinskem
gledališču, nato se je vrnil v
ljubljansko Dramo. Kot gost pa
je s svojo močno odrsko
razumeti z umom. Treba je čutiti,
s telesom. Tista vojna je človeške-
mu telesu povzročila nekaj, česar
ni nikoli prej doživel. Zato je bilo
potrebno obuti tiste gojzarje in
obleči tiste uniforme, se povzpeti
na tiste bregove, na njih spati, po-
kriti z neprimernimi platni, nositi
težo, ki so jo imeli na ramenih ti-
sti fantje, približati se fronti na ti-
stih železnicah in nato nadaljeva-
ti peš z muko. Poslušati tišino
Zemlje brez tabličnega računalni-
ka in električne luči.
Preprosto rečeno, bilo je potreb-
no zamenjati spominske proslave
z nečim starejšim, da prikličem
njhove sence, in to do skrajne
meje avtosugestije. Vživeti se in
sklicati na zbor sence.
Tiste fante iz prve vojne, vam pri-
segam, sem slišal, in to večkrat.
Slišal sem jih v Ypresu, na belgij-
ski fronti, kjer vsak večer točno
ob osmih trobentači zaigrajo
Tišino pod ogromnim lokom vrat
Menin, v katera so vklesana ime-
na 120 tisoč britanskih vojakov,
trupla katerih so izginila v blatu
Flandrije. Med tistim preprostim
obredom so vsi osuplo molčali in
na koncu le s težavo prihajali k za-
vesti, tolikšna je bila ganjenost, ki
so jo doživeli.
Slišal sem jih na
pokopališčih v
Karpatih, kjer se
je zdelo, da jih
okrog pokopa-
lišč poslušajo
vojske bukev, ja-
vorov, brez, jelš,
postavljene v po-
zor kot grenadir-
ji in s korenina-
mi, zaritimi v te-
lesa naših dedov.
Slišal sem jih tu-
di tukaj, v tej do-
lini med Tolmi-
nom in Julijski-
mi Alpami, kjer vse, od cerkvice
na Javorci do Ruske kapele, od
majhnih lesenih mostov čez Sočo
do strelskih jarkov na Kolovratu,
opozarja na skrb za vzdrževanje
krajev ter na intimen in ganljiv
odnos domačinov do spomina.
Slišal sem jih predvsem v tem ma-
lem muzeju, ki je spremenil uso-
do celotne doline, saj bi brez nje-
ga ostala neznano obrobje.
To je časovni stroj, premestitev v
zgodovino, prostor, kamor je tre-
ba vstopiti oprezno v znak spošto-
vanja do Senc, ki tu bivajo. Če bi
sam ostal čez noč v muzeju, sem
prepričan, da bi slišal tiho šušljan-
je v številnih jezikih, šuštenje vo-
jaških plaščev, premikanje naboj-
nic in lahko topotanje gojzarjev
po suhem jesenskem listju ali po
skorji snega ob koncu zime.
Videl bi iti mimo češke ključav-
ničarje, pastirje iz Abrucev, trgov-
ce s konji iz Hercegovine, sibirske
gozdarje, piemontske železničar-
je, židovske izvoščke iz Galicije,
kmete iz Emilije, dalmatinske čol-
narje in še rudarje iz siciljskih
rudnikov žvepla, samotarske hri-
bovce Hutsule, ciganske jezdece.
V muzeju je niša, v kateri je re-
konstrukcija alpina v kaverni. V
njej je lutka v vojaški uniformi, ki
piše očetu. Slišita se njen glas in v
ozadju pesem Stelutis alpinis v
znak spoštovanja do vojakov, ki
so padli na bregovih. Rekonstruk-
cija je strašno vznemirljiva. Videl
sem nekatere Nemce, ki so iz tiste
sobe prihajali s solznimi očmi. Na
ta načim gradimo Evropo. Bolj
uspešno kot z govori stotih poli-
tikov.
Moje srce je polno hvaležnosti do
ljudi, ki so znali premostiti velik
začetni skepticizem in so hoteli to
ustvariti. V prvi vrsti sem hva-
ležen Zdravku Likarju, nekdanje-
mu načelniku upravne enote Tol-
min, ki je razsvetljen človek in po-
budnik muzeja, ravnatelju Jožetu
Šerbcu, ki me je prijazno pospre-
mil iz tolminske ravnine do gre-
bena Kolovrata, Željku Cimpriču,
podravnatelju muzeja, nedose-
gljivemu zbiralcu zgodb, ki danes
opremljajo razstavo ob stoletnici.
Gre za zgodbe, kot je tista o stot-
niku bersaljerjev, ki se je odločil,
da ne bodo streljali na avstrijski
oddelek, ki so ga zagledali skozi
meglo, ko je brez vsake zaščite
mukoma napredoval v svežem
snegu. Ali za zgodbo vojaka, ki
piše: “Kako je prijetno spati na
tleh po večdnevni neprekinjeni
hoji”. Ali pa za nemške Schutze-
ne, preoblečene v Bosance, s fe-
som na glavi, zato da ne bi razkrili
Italijanom svojega prihoda v Bo-
vec, in ki so ob sebi imeli celo
muezina, ki je dvakrat na dan kli-
cal k molitvi.
Moral bi se zahvaliti vsej dolini.
Izraziti svojo hvaležnost Branku
Medvešu, lastniku kmečkega tu-
rizma, za skrbno očiščenje itali-
janskih jarkov, ki so okrog njego-
ve hiše. Ali Stanku Šekliju, ki je na
lastne stroške obnovil hišo, kjer
je Rommel prespal nekaj ur pred
zavzetjem Matajurja.
Ta skupnost, ki živi ob bregovih
najbolj bistre evropske reke, nam
dokazuje, koliko bogastva, moral-
nega in materialnega, lahko pri-
nese ljubezen do svoje zemlje ob
spoštovanju spomina.
prisotnostjo požlahtnil
marsikatero predstavo v skoraj
vseh drugih slovenskih
gledališčih. Vzporedno z
odmevnimi gledališkimi
vlogami je namreč ustvarjal na
filmu, začenši z manjšimi
vlogami, a vedno bolj
vraščajoče in nepogrešljivo v
slovenski filmski svet, pa tudi
jugoslovanski. Sodeloval je tudi
v nekaj mednarodnih
koprodukcijah.
Kot so zapisali v utemeljitvi,
Cavazzi maske veličine ni bilo
nikoli treba nadevati ali
odlagati, ker je nikoli ni
potreboval - največji vedo, da
zadošča, če si samo človek s
človeškim obrazom.
V utemeljitvi so izpostavili tudi
igralčevo “neverjetno
senzibilnost, s katero blesti na
platnu”. Zapisali so tudi, da je
Cavazza postal “naš filmski
maček - kot Belmondo, a boljši
igralec; kot Brando, a bolj
zdrave pameti; kot Steve
McQueen, a ni bil ne junak ne
antijunak, predvsem pa sam o
sebi nikoli ni govoril v
presežnikih in naučenih
frazah”.
“In če sploh kdo, je lahko prav
Boris Cavazza brez skrbi, da ga
čaka še ogromno filmskih
izzivov, in to po petdesetletni
karieri na filmu (in seveda v
gledališču, na radiu in na
televiziji), ker še vedno deluje
povsem brezčasen, skoraj
samoumevno vitalen, kot da je
v njegovem pogledu nešteto
ključev za vse duše, v katere
vstopa, ko ga gledajo”, so še
zapisali v Društvu slovenskih
režiserjev. Cavazza, ki mu je
nagrado bert Društvo
slovenskih režiserjev namenilo
dva tedna, potem ko je na
Festivalu evropskega in
mediteranskega filma v Piranu
prejel nagrado za igralski
prispevek k slovenskemu
filmu, je zaigral npr. v filmih,
Muke po Mati, Vdovstvo
Karoline Žašler in To so gadi,
pa v novejših filmih Primer
Feliks Langus, Kratki stiki,
Piran, Osebna prtljaga in v
mnogih kratkih filmih.
Utemeljitev so v društvu
režiserjev sklenili z besedami:
“In kljub mnogim filmom, v
katerih si nastopil, je še vedno
premalo slovenskih filmov z
Borisom Cavazzo, enim in
edinim”.
Boris Cavazza je prejel številne
nagrade, med njimi nagrado
Tantadruj za življenjsko delo,
Borštnikov prstan,
Župančičevo nagrado,
Prešernovo nagrado in nagrado
Prešernovega sklada ter več
Borštnikovih nagrad.
Slavnostna podelitev nagrade
bert bo 23. novembra v
Slovenski kinoteki. Pred
podelitvijo bodo prikazali film
po nagrajenčevem izboru, Leta
odločitve režiserja Boštjana
Vrhovca.
Iva Koršič
Kultura 2. novembra 2017 9
V NUK so na ogled upodobitve slovenskih
krajev iz sredine 19. stoletja
V Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) so odprli razstavo
Podoba Slovenije v obdobju narodnega prebujenja - upodobitve
slovenskih krajev iz sredine 19. stoletja. Postavitev, ki prinaša
kolaž najlepših vedut iz sredine 19. stoletja, so pripravili ob
istoimenski monografiji raziskovalca upodobitev slovenskih
krajev Ivana Stoparja.
Razstava predstavlja zadnjega v seriji topografsko-vedutnih
albumov, ki je nastal po zamisli umetnostnega zgodovinarja
Ivana Stoparja in založnika Primoža Premzla ter s sourejanjem
umetnostnega zgodovinarja Igorja Sapača.
Monografija, ki je izšla lani novembra, prvič doslej celovito
predstavlja vse na slovenski prostor vezane vedute, ki so okoli
sredine 19. stoletja
izšle v okviru grafičnih
serij.
Sredina 19. stoletja je
namreč pomenila pravi
razcvet vedutnega
slikarstva na
Slovenskem. Takrat so
nastale številne
grafične mape s
kakovostnimi litografskimi upodobitvami naših
najpomembnejših urbanih središč, krajinskih in arhitekturnih
zanimivosti.
Posebno mesto med njimi zavzemajo Wagnerjeve vedute
Kranjske in Koroške, pa tudi Kuwassegove vedute z območja
slovenske Štajerske, tem pa se pridružujejo tudi številne vedute
naših zdravilišč, zlasti Rogaške Slatine, Bleda, Dobrne in
Rimskih Toplic, ki so takrat slovela po vsej srednji Evropi.
Natanko 100 grafičnih del, nastalih med letoma 1836 in 1860,
motivno prikazuje upodobitve naravne in kulturne krajine od
Štajerske in Koroške mimo zaselkov ob Savinji do Zasavja,
Posavja k Notranjski na Primorsko. Vsebinsko zajema čas pred
začetkom industrializacije in obenem obdobje, ko je izum
prenosne aparature s Francoskega med nenavadnosti
včerajšnjega sveta potisnil vedutiste.
Knjiga poleg bogatega slikovnega gradiva vsebuje avtorjevo
študijo, ki v uvodnem delu predstavi topografsko ustvarjalnost
na slovenskih tleh od 17. do druge polovice 19. stoletja. Ta čas
so ob podpori kupcev oz. mecenov zaznamovali Janez Vajkard
Valvasor, Georg Matthäus Vischer, Carl Reichert in številni
drugi.
Celota pa odraža čas, v katerem je vznikala in se prebujala
narodna zavest, ob korenitih spremembah komunikacijskih in
prometnih ureditev, bivanjskih načinov, vsakdanjih navad ter
poti.
Nekaterim že znanim vedutam iz domačih in tujih grafičnih
zbirk so dodane reprodukcije unikatov iz zasebnih zbirk;
nekatere od teh so še zlasti pomembne, saj se je po smrti
lastnika zbirke v tujini za njimi izgubila vsaka sled, a so dela k
sreči ostala evidentirana in so zdaj prvič predstavljena javnosti.
V poklon latinskemu pesniku Ovidu ob
2000-letnici smrti
V mrzlem Pontu na obali Črnega morja je pred dva tisoč leti v
izgnanstvu ugasnilo življenje latinskega pesnika Ovidija. Njegov
glas pa je še dalje zvenel v umetniških stvaritvah pesnikov,
pisateljev, slikarjev in glasbenikov, vse do današnjih dni. Njemu
bo posvečen dogodek Veličastna predstava oblik, ki ga v
sodelovanju z Videmsko univerzo prirejata Klasična liceja Dante
Alighieri in Primož Trubar. Hommage sulmonskemu pesniku,
ki se je proslavil kot glasnik ljubezni in se v evropsko kulturno
zakladnico zapisal s tematizacijo odnosa narava-umetnost, bo
priložnost za pogovor o poeziji, ki kljub času ohranja neokrnjeno
sposobnost ustvarjanja in poustvarjanja resničnosti.
O pripovednih in dramskih prvinah v Ovidijevi ljubezenski elegiji
bo razmišljal Marko Marinčič, redni profesor na Oddelku za
klasično filologijo na Univerzi v Ljubljani in prevajalec Ovidijevih
verzov, prvič gost v Gorici. Chiara Battistella z Videmske
univerze bo analizirala Kiklopov prizor v Metamorfozah v luči
spajanja treh pesniških zvrsti, epike, elegije in pastirske pesmi.
Profesor latinske književnosti na Videmski univerzi Marco
Fucecchi bo predstavil razmerje med umetnostjo in oblastjo in
opozoril na preobraževalni učinek, ki ga umetnost udejanja
nad stvarnostjo. Ovidijev glas bo neposredno zazvenel v
odlomkih, ki jih bodo prebrali dijaki obeh licejev ob glasbenih
točkah svojih sošolcev.
Veličastna predstava oblik vabi v petek, 3. novembra, ob 18.
uri v dvorano Palače De Bassa, Prehod Edling (na vogalu z
ulico De Gasperi) v Gorici.
Kratke
  redi oktobra je bila v Sloven-
skem narodnem gledališču
Nova Gorica tretja uprizori-
tev letošnje abonmajske sezone. V
intimni zbranosti malega odra je
v še enem izvirnem gledališkem
tolmačenju zaživel Don Juan, ki
ga je v dramsko, a tudi življenjsko
brezčasnost odel eden izmed naj-
večjih komediografov vseh časov
Jean Baptiste Poquelin Moliere
(1622-1673). Po tragikomediji
Don Juan, ki je bila prvič uprizor-
jena l. 1665 v gledališču Palais Ro-
yal in je dvignila kar nekaj prahu,
večkrat segajo tudi gledališke hiše
na Slovenskem, saj se ob uprizar-
janju tega nebrzdanega, brezve-
stnega zapeljivca, pa tudi lažnivca,
ki je za potešitev spolne sle pripra-
vljen tudi ubijati in se pri tem prav
nič ne kesati, vsakič odpirajo nove
interpretativne možnosti. Takšne-
ga človeka, ki ga nikoli ne zapeče
vest, ko za svoje nizkotne cilje
uporablja vse mogoče nakane, z
lahkoto najdemo tudi v našem da-
našnjem razčlovečenem svetu,
kjer se marsikdo požvižga na vred-
note in medčloveške odnose, le da
sam doseže to, kar si želi, ne da bi
se oziral na sočloveka in njegova
čustva. Don Juan (v tekočem, so-
dobno zvenečem prevodu Pri-
S moža Viteza), ki nam ga je v svojirežijski viziji, ob dramaturški po-moči Nine Šorak, predstavil zelo
mlad režiser Daniel Day
Škufca, se niti za trenutek
ne pokesa svojih grehov
in zablod, niti takrat ne,
ko se na pokopališču po-
smehuje iz Komturja, ki
ga je umoril, da bi se lah-
ko spečal z njegovo hčer-
jo, niti ne, ko povabi izzi-
valno in porogljivo kip
na večerjo. Nič ga ne pri-
zadene, niti ko ta sprejme
povabilo in res pride, in
niti ne takrat, ko se sam
pogrezne v žrelo pekla. Iz
Don Juana vejejo le izzi-
valnost, sarkazem in tisto, na tre-
nutke že odvratno poželenje, ki ga
žene k nebrzdanemu osvajanju
žensk. Da doseže cilj, se poslužuje
tudi poroke, saj so zanj zakramen-
ti, Bog in vse, kar je božjega, deve-
ta briga. Celo krepostno donjo El-
viro povleče iz samostana in se po-
roči z njo, da bi jo seveda ob prvi
skomini po drugi ženski takoj za-
pustil. Kot tak je lahko enkraten
vzor tudi za današnje osvajalce ali
pa morda njegovo ravnanje nevar-
no privlačuje tudi ženski svet? Za-
kaj pa Don Juan sploh počenja to,
kar počenja? Kakšna
je tista sila, ki ga neu-
stavljivo vleče v ta
nemoralna dejanja?
In kje so meje njego-
ve svobode, ki z lah-
koto potepta svobo-
do sočloveka? Novo-
goriška uprizoritev
izziva gledalca, naj
premisli o vsem tem, preden brez-
pogojno obsodi Don Juanova de-
janja. Trezen človek bi sicer s
težavo lahko odobraval njegovo
početje. To obsoja tudi njegov zve-
sti služabnik Sganarelle, ne sicer
očitno, ker se boji, da bi izgubil
službo in s tem denar, če bi javno,
drzno očital gospodarju njegovo
neetično ravnanje. Don Juan za-
radi svojih dejanj zdrvi naravnost
v peklensko brezno, sicer s poro-
gljivim smehom na obrazu. Ne
boji se božje jeze. O kakršnemkoli
katarzičnem vzgibu ni ne duha ne
sluha. Uživač je do konca, brez
globin, brez kakršnegakoli čustve-
nega nagiba. Takega Don Juana,
duševno praznega, ki tudi iz dol-
gočasja počenja, kar se mu za-
hoče, je po režijski zamisli Škufce
orisal mladi igralec Matija Rupel v
mladostniški vihravosti, ki misli,
da mu je vse dovoljeno, in zdi se,
da mu je res. Njegova očitajoča
vest naj bi bil Sganarelle, a je
prešibak, da bi mu kljuboval.
Uslužnega slugo je v brezmejno
predanost, pa tudi oportunizem
odel Žiga Saksida. V Komturjev
kip, ki je v predstavi manj strašljiv
oz. “onstranski”,
kot smo ga bili va-
jeni videti, se je z
imenitno izdela-
nim “kamnitim ko-
stumom” kostu-
mografa Andreja
Vrhovnika prelevil
Radoš Bolčina
(prav tako odlična
oblikovalka maske
Tina Prpar). Več
drugih nastopa-
jočih likov so pre-
pričljivo izoblikova-
li Liza Marija Grašič
- zelo radoživa kot Karlina – Arna
Hadžialjević, učinkovita še poseb-
no v vlogi jezne, užaljene, preva-
rane Elvire – Miha Nemec in Žiga
Udir. Predstava se vije v hitrem, di-
namičnem ritmu na okusno izde-
lanem scenskem prizorišču Urše
Vidic, ki se je navdihovala tudi pri
iluzionističnem slikarstvu. Opaz-
no je tudi delo oblikovalke giba
Evin Hadžialjević. Posebno
vzdušje je z osvetljevanjem posa-
meznih prizorov kot vselej moj-
strsko ustvaril Samo Oblokar.
Iva Koršič
JEZIKOVNICA
Vladka Tucovič
Ločilo tri pike
Pogosto se pogovarjam s kom, ki je povsem prepričan, da
kakšno ločilo rabi pravilno, potem pa se kar ne more
načuditi, da se je motil. Učimo se, dokler živimo, in vsak,
ki dela, dela tudi napake, to je povsem naravno.
Naj nam ti dve resnici pomagata pri vprašanju o rabi treh
pik. Ponavadi jih rabimo, ko želimo
nakazati zamolk ali nedokončano
misel (Ne vem, kaj bi ti rekel …). Po-
gosto z njimi pokažemo, da se našte-
vanje še ni končalo (Kupil je jabolka,
hruške, marelice …). Kadar jih posta-
vimo v oglate ali poševne oklepaje
[…], /…/, predstavljajo izpust črke,
besede ali več besed, npr. v citatih:
“Ločila so lahko končna ali ne-
končna […], poznamo jih več vrst”.
Ni pa ustrezno, da tri pike postavimo
na začetek ali konec citata: “ […] poz-
namo jih več vrst”, sodijo zgolj na mesto, kjer je kaj iz-
puščeno.
Zdaj pa k podatku, nad katerim so uporabniki jezika naj-
bolj začudeni. Tri pike so namreč nestično ločilo, kar po-
meni, da mora biti med besedo, za katero postavimo tri
pike, in tremi pikami – presledek. Prav je torej: Vidimo
gozdove, polja, reke … Narobe pa: Vidimo polja, gozdove,
reke… Tri pike se namreč po slovenskem pravopisu ne
smejo držati spredaj stoječe besede. In še ena malenkost,
ki marsikoga začudi: pred tri pike ne postavimo vejice.
Prav je torej: Prebrali smo romane, pesmi, kratke zgodbe
… Narobe pa: Prebrali smo romane, pesmi, kratke zgodbe,
… Če v takem primeru pred tri pike postavimo vejico, smo
se zapletli v hiperkorektnost, v lastnost torej, da popravlja-
mo kaj, kar ni narobe,
ali da dodajamo kaj,
česar ni treba. Seveda
pa drži tudi, da bomo
marsikje, v javnih na-
pisih oz. obvestilih vi-
deli napačno rabo.
Pogostost napačne ra-
be pa (zaenkrat) še ne
upravičuje njene pra-
vilnosti, zato kar po-
gumno drugič naredi-
te presledek, ko vas bo
zamikalo, da bi tri pike priključili besedi pred njimi.
Doc. dr. Vladka Tucovič na Oddelku za slovenistiko Fakul-
tete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Ko-
per) izvaja pravopisne in lektorske vaje. Jezikovna
vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko
pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na ured-
ništvo Novega glasu.
27
SNG Nova Gorica / Premiera: Don Juan  
Hedonistični uživač,
ki mu ni nič sveto
Kopica smeha ob humornih utrinkih
Abonenti abonmaja ljubiteljskih gledaliških skupin Štandrež 2017, ki ga
od l. 2000 neprekinjeno prireja PD Štandrež pod domačim zvonikom, v
župnijski dvorani Anton Gregorčič, so se na drugem srečanju s
komedijskimi predstavami, v nedeljo, 29. oktobra 2017, zabavali in
nasmejali ob komičnih trenutkih, ki so jim jih podarili igralci Gledališke
skupine KD Dekani s Koprskega. Tretjič so prišli k nam v goste in tokrat
so prikazali vrsto kratkih
prizorov pod naslovom Revija
najboljših skečev. Kot je pred
predstavo povedal vodja
skupine Boris Piciga, se njihovo
gledališko delovanje od drugih
ljubiteljskih odrov razlikuje po
tem, da sami nastopajo le z
lastnimi teksti. Pri pisanju le-
teh navadno uporabljajo
primorsko narečje. Ena izmed
prednosti skupine, ki bo
prihodnje leto zabeležila dvajsetletnico delovanja, je namreč tudi ta, da
ohranja živo domačo govorico, ki je sočna, pojoča in seveda polna sonca
in iz roda v rod prenaša zdrave, modre misli ljudi, ki so bili povezani s
kraško zemljo in seveda navezani nanjo. Tudi v tem šopku skečev – vsak
je imel svoj naslov, npr. Med prijatelji, Na tržnici, Božično kosilo, Vnuk na
obisku pri nonotih..., ki jih je vsakič napovedal Piciga, je bilo kar nekaj
narečno obarvanih – nekateri so bili celo v rimi! Prav zaradi sočnosti
izražanja je vsebina vzbudila še več smeha. Gledališka skupina Dekani,
ki šteje sedem članov, je te vedre prizore ponovila že 350-krat! Nič
čudnega ni, če povsod naletijo na odobravanje občinstva, saj so
protagonisti skečev navadni ljudje s svojimi slabostmi in napakami, te
pa so bile že od nekdaj najbolj priljubljena tema komedij. Tudi odnos
med žensko in moškim, ki je navadno opisan kot manj bister
in bolj neroden ter naiven od ženske, vzbuja v gledalcih smeh,
kot tudi odnosi med mlajšimi in starejšimi, ki mladine ne
razumejo, ker se pač veča razkorak med generacijami. V
smešnih situacijah, vzetih iz vsakdanjega življenja, gledalci
zlahka prepoznajo tudi lastne nerodnosti in podobnosti, zato
pa vzbujajo še več pristnega smeha.
Kot po navadi je Božidar Tabaj izrekel dobrodošlico gostom in
zvesti publiki, ki je tudi tokrat popolnoma zasedla štandreško
župnijsko dvorano. Gledalce je povabil na nagradno
predstavo, ki bo v nedeljo, 5. novembra 2017, ko bodo na
štandreškem odru nastopili igralci Mladinskega dramskega
odseka PD Štandrež z novo uprizoritvijo Stefana Joba Ogledalo, povej...
Naslednja abonmajska predstava bo v nedeljo, 12. novembra 2017. V
goste bo prišlo Gledališko društvo Kontrada - Kanal s predstavo Vaja
zbora Vinka Möderndorferja. Ker je to Martinova nedelja, bodo prireditelji
poskrbeli za prijetno druženje ob pečenem kostanju in novem vinu. / IK
PD Štandrež / Abonma ljubiteljskih gledaliških skupin
Foto DP
Arna Hadžialjević, Matija Rupel, Liza Marija
Grašič (foto SNG Nova Gorica /Peter Uhan)
Tržaška2. novembra 201710
DSI / Eno leto po izidu knjige Martina Breclja
Obračun Anatomije
političnega zločina
  ani je založba Mladika iz-
dala knjigo Anatomija po-
litičnega zločina, ki so jo
predstavili v Tržaškem knjižnem
središču TS360 in je močno od-
mevala v slovenski javnosti. Na-
letela je na veliko zanimanje, a
bila je deležna tudi kritik in po-
mislekov. Društvo slovenskih
izobražencev je povabilo njene-
ga avtorja, tržaškega novinarja
Martina Breclja, da leto dni po
izidu spregovori o predstavitvah
in odmevih nanje.
Knjiga obravnava trojni umor v
Rossettijevi ulici 31, ko so 10.
marca 1944 izgubili življenje dr.
Stanko Vuk, njegova žena Dani-
ca Tomažič in dr. Drago Zajc, ki
se je takrat mudil pri njiju na
obisku. Martin Brecelj se je lotil
raziskovalnega dela, saj je ugoto-
vil, da je bilo o trojnem umoru
že veliko napisanega, a ga ni
L nihče podrobno raziskoval zzgodovinskega vidika in zbrskanjem po arhivih. Zato je
najprej skušal zbrati že znane po-
datke o umoru trojice in prido-
biti čim več novih. Raziskoval je
po javnih in zasebnih arhivih v
Trstu, Gorici, Novi Gorici, Lju-
bljani in Rimu. V knjigi navaja
vire iz 27 arhivskih fondov in iz
osmih drugih zbirk; o dogodku
je zaslišal sorodnike žrtev in nji-
hove znance ter našel deset
pričevalcev. Pri raziskovanju se
je posvetoval tudi z zgodovinarji,
ki so se že ukvarjali s tem dogod-
kom. Predavatelj je najprej pov-
zel glavne cilje, ki si jih je zasta-
vil, in temeljne izsledke, do ka-
terih se je dokopal.
Povzel je svoje pisanje v drugem
delu knjige, v katerem je kritično
analiziral prispevke piscev, po
katerih so zločin zagrešili na-
sprotniki OF, ne glede na to, če
so bili četniki, domobranci ali
pripadniki drugih oboroženih
sil na nemški strani. Ugotovil je,
da njihove rekonstrukcije ne
zdržijo analitične kritične preso-
je. V tretjem delu je obravnaval
prispevke piscev, po katerih je
trojni umor treba pripisati ko-
munističnim voditeljem OF, in
spet ugotovil, da marsikatera ra-
zlaga ne zdrži kritične presoje.
Obenem je razvil svojo rekon-
strukcijo dogodka in jo povzel v
štirih tezah.
Trojni umor so izvedli trije pri-
padniki Varnostno-obveščeval-
ne službe OF (VOS), in sicer njen
načelnik na Južnem Primor-
skem Vidko Hlaj ter varnostnika
Albert Gruden in Slobodan
  ponedeljek, 16. oktobra 2017, je po
jutranjem vodenem obisku grajske-
ga parka v Miramaru v sklopu okro-
gle mize Thinking Miramare v reprezen-
tančni dvorani deželne palače na Velikem
trgu v Trstu potekal še strokovni posvet.
Na konferenci je sodelovalo več mladih ar-
hitektov in strokovnjakov iz Italije in Av-
strije. Dogodek, ki ga je organizirala direk-
torica Miramarskega grada in parka Andrei-
na Contessa, je bil namenjen propada-
jočemu stanju grajskega parka oziroma šte-
vilnim posegom, ki jih bodo morali v par-
ku izvesti.
Vse navzoče goste je na začetku pozdravila
predsednica dežele Debora Serracchiani, ki
je novi direktorici Miramarskega gradu
zaželela, da bi grajski park čim prej zaživel
z nekdanjim sijajem.
Prvi del konference je bil namenjen mla-
dim inženirjem in arhitektom, ki so svoje
diplomske naloge na tržaški univerzi na-
menili ravno Miramarskemu parku. Štu-
dentje so med drugim izpostavili dejstvo,
da se v 22 hektarjev velikem parku nahaja-
jo razne neizkoriščene točke, ki bi z načrto-
vanimi novimi posegi lahko ponovno
zaživele in služile didaktičnim, rekreativ-
nim, botaničnim in morsko raziskovalnim
namenom. Po mnenju mladih izvedencev
bi bilo treba poskrbeti tudi za funkcional-
no razsvetljavo, ki bi bila napeljana po
vsem parku. Opozorili so tudi na dosedanje
pomanjkljive orientacijske table. V možni
projekt so vključili tudi prenovo raznih
zgradb, ki so poleg poznanega malega
dvorca, imenovanega “Castelletto”, med
zidovi romantične habsburške rezidence.
Po prepričljivem posegu mladih izveden-
cev je sledil nastop direktorice Miramar-
skega avtonomnega muzeja Andreine Con-
tesse, ki se
je zavzela,
da bi grajski
park ponov-
no zaživel
in bil na
razpolago
vsem obi-
skovalcem, predvsem pa Tržačanom. Pove-
dala je, da predstavljata Miramarski grad in
park dva neločljiva simbola tržaške kulture,
vezana na habsburško monarhijo, na kate-
ra so vsi Tržačani izredno ponosni. Izjavila
je, da je izrednega pomena, da se z medna-
rodno priznanimi strokovnjaki pogovori-
mo o prihodnjem dolgoročnem načrtu, ki
bo parku omogočil preživetje.
Med najvidnejšimi izvedenci, ki so preda-
vali na okrogli mizi, namenjeni miramar-
skemu parku, lahko ome-
nimo Brigitte Mang, direk-
torico avstrijske kulturne
fundacije Dessau-Worlitz,
nekdanjo direktorico ce-
sarskih Schönbrunskih
parkov na Dunaju, Maria
Turetto, direktorja Savoj-
skih kraljevih rezidenc,
med katerimi izstopa Ve-
naria Reale, in arhitekta
Andreasa Kiparja, predsed-
nika podjetja Land srl in
člana upravnega odbora
Miramarskih muzejev. Ti
so na podlagi delovnih iz-
kušenj občinstvu posredo-
vali možne smernice za na-
zorno ureditev Miramar-
skega grajskega parka. Andreina Contessa
je razložila, da naj bi v enem letu dokončali
načrtovanje “novega” parka, medtem ko
naj bi konkretna dela stekla proti letu 2019.
Priznala je, da ima novonastali avtonomni
miramarski muzej pereč problem poman-
jkanja osebja, kajti prej so bili uradi pove-
zani s spomeniškim varstvom v Trstu, zdaj
pa ima grad okrnjeno administrativno
osebje.
Beseda je tekla tudi o različnih rastlinskih
vrstah, ki jih je nadvojvoda Maximilijan
Habsburško-Lotarinški prinesel z raznih
potovanj v daljnih deželah in ki jih danes
v parku ni več. V parku je še na začetku 20.
stoletja uspevalo preko 250 vrst rastlin, da-
nes pa jih uspeva le še 40. Nekateri izve-
denci so s starinskih fotografskih posnet-
kov lahko ugotovili, katere rastlinske vrste
so gojili v parku. Vodstvo Miramarskega
parka si želi vsaj v delni obliki ponovno
posaditi nekatere rastline, ki so na do-
ločenih krajih v grajskem parku že uspeva-
le.
Posvet je sklenila daljša razprava z občin-
stvom, med katerim je bilo kar nekaj ugled-
nih tržaških zgodovinarjev, inženirjev in
arhitektov, med njimi je sedel tudi sloven-
ski arhitekt Vladimir Vremec.
Marko Manin
V
Mednarodni posvet o Miramarskem grajskem parku
Prenova naj bi mu
povrnila nekdanji sijaj
Šumenjak. Nekateri informatorji
VOS so v svojih poročilih pri-
morskemu in osrednjemu vod-
stvu VOS in Komunistične par-
tije Slovenije (KPS) prikazali zla-
sti Stanka Vuka v negativni luči.
Naročnike umora je treba iskati
med člani Centrane komisije
VOS in komunističnimi voditel-
ji, ki so nadzirali delovanje VOS
na primorski pokrajinski ali višji
ravni. In četrta točka, glavna
tarča trojnega umora je bil Vuk.
Hoteli so se ga znebiti, ker je bil
v njihovih očeh moteči element.
Danica pa je padla zaradi moža,
ker je bila politično “kompromi-
tirana”. Dr. Drago Zajc je bil za-
pisan kot politično problema-
tična oseba pri OF.
Martin Brecelj je za omenjeno
knjigo prejel priznanje Boruta
Meška 2016, ki ga podeljuje
Društvo novinarjev in publici-
stov Slovenije, z utemeljitvijo, da
gre za pomemben prispevek pri
razkrivanju slovenske polprete-
kle zgodovine. Založba Mladika
jo je dala ponatisniti, o njej pa je
poročala glavnina slovenskih
medijev.
V drugem delu večera je Brecelj
povzel kritike in pripombe zlasti
štirih piscev: generalmajorja v
pokoju Marijana F. Kranjca, Jolke
Milič, dr. Bojana Godeše in Ravla
Kodriča. Glavna kritika je predv-
sem ta, da so njegove teze neza-
dostno utemeljene. Z vrsto do-
kazov in s podrobnimi informa-
cijami je Brecelj dokazal nasprot-
no. Analiziral je takratne po-
ložaje znotraj VOS-a in sestavil
poročilo o treh osumljencih – Al-
bertu Grudnu, Vidku Hlaju in
Slobodanu Šumenjaku.
Ob koncu je Brecelj omenil še
kritike ljubljanskega zgodovinar-
ja dr. Bojana Godeše, ki se je ob
knjigo obregnil na predstavitvi
na knjižnem sejmu v Ljubljani,
v daljšem zapisu v Primorskem
dvevniku in v prispevku O pri-
morskem antifašizmu v zborni-
ku TIGR. Na vsako kritiko je od-
govoril s tehtnimi dokazi. Dejan-
sko so knjigo pred objavo prebra-
li trije zgodovinarji – dr. Jože Pir-
jevec, dr. Renato Podbersič in dr.
Boris Mlakar, ki niso imeli nobe-
ne pripombe. Kot je dejal Brecelj,
je njegova rekonstrukcija trojne-
ga umora še bolj veljavna in
trdnejša, saj je prestala nekaj
preizkušenj. Obenem je javnost
pozval k nadaljnjemu razisko-
vanju.
Metka Šinigoj
  soboto, 28. oktobra 2017, je
glasbena skupina Ano ur'co
al' pej dvej predstavila svojo
novo zgoščenko, že četrto po vrsti,
ki nosi naslov Za zmjer'n.
Ansambel je tržaški publiki že do-
bro poznan, saj
deluje skoraj
dvajset let. Ima
pa to poseb-
nost, da izvaja
pretežno slo-
venske tržaške
narodne pe-
smi, nastopa v
narodnih
nošah in je edi-
na skupina v
zamejstvu, ki se
predstavlja na
tak način. S
svojo dejavno-
stjo skuša ohra-
niti in ovrednotiti slovensko ljudsko
izročilo. Organiziral je že več samo-
stojnih koncertov in se udeležil raz-
nih prireditev v Sloveniji, Italiji in
Avstriji, sodeloval je tudi v raznih
radijskih in televizijskih oddajah in
nastopil na različnih festivalih v
Sloveniji, s katerih je vedno odnesel
kakšno nagrado.
Skupino sestavljata pevski kvartet in
instrumentalni trio. Marta Fabris,
Sara Jablanšček, Boris in Igor Košuta
skrbijo za ubrano štiriglasno petje,
ki ga spremljajo harmonikar Alek-
sander Ipavec, kitarist Igor Starc in
kontrabasist Peter Kuk.
V polni dvorani Prosvetnega doma
na Opčinah so predstavili veliko pe-
smi, ki jih lahko poslušamo na novi
zgoščenki: Naša burja, Draga Pri-
morska, Morje se smeji, Adijo Ma-
rička... Posebnost nove zgoščenke
je, da je to avtorski projekt skupine.
V njej so zbrali vse svoje avtorske
skladbe, med njimi je tudi veliko ta-
kih, ki so bile nagrajene na Večeru
narečnih viž v Škofji Loki. Na
zgoščenki je tudi letošnja zmagoval-
na pesem Zbug'n lastovca.
Za pesmi, ki so posnete na novem
CD-ju, je besedila napisalo veliko
zamejskih avtorjev: Igor Košuta,
Ljubica Berce' Košuta, Tullio
Možina, Armando Škerlavaj, Marko
Lupinc, Aleksij Pregarc, Majda Artač
Sturman, Atilij Kralj in Igo Gruden,
za ostale tekste pa sta poskrbela Ivan
Sivec ter Franc Ankerst. Uglasbili so
jih Tullio Možina, Aleksander Ipa-
vec, Marko Lupinc in Stane Malič,
večino aranžmajev je napisal Alek-
sander Vodopivec, nekaj pa jih je
prispeval Aleksander Ipavec.
Na predstavitvi si je občinstvo lahko
ogledalo tudi nekaj videospotov, ki
jih je snemala skupina: Kolesarji,
Kriški ribič, Ognjeni ruj... Na odru
sta se predstavila tudi gosta: pevka
Nadia Fabris, ki je na začetku tudi
pela v skupini, in pianist,
maestro Aleksander Vodopi-
vec, ki je priredil večino pe-
smi za ansambel. Pri dveh pe-
smih je skupino na harfi
spremljala Erika Bersenda.
Sledilo je tudi žrebanje, s ka-
terim so trem srečnim nagra-
jencem podarili najnovejši CD.
K uspehu sobotnega večera je pri-
pomogla seveda tudi tehnična eki-
pa, Marco Civardi in društvo Foto-
video Trst 80 za projekcijo videospo-
tov, cvetličarna Ada, ki je poskrbela
za cvetje, ki je krasilo oder, in
Tomaž Tozon ter Jani Rednak
za snemanje CD-ja. Spored je
povezovala Maruška Guštin.
Publika je bila nad koncertom
navdušena, kajti glasbeniki so
znali pritegniti pozornost, nji-
hove pesmi pa so v glavnem ze-
lo živahne in sproščujoče. Po-
leg tega je bila celotna priredi-
tev zelo raznolika, ker so se pre-
pletale pesmi v živo, videospoti
in nastop gostov.
Dolg aplavz ob koncu koncerta
je izzval še dodatek, za katerega
so nastopajoči izbrali hudo-
mušno priredbo narodne pe-
smi Bolhe.
Zgoščenko bodo predstavili 4. no-
vembra tudi na Goriškem, in sicer
v Kulturnem centru Lojze Bratuž v
Gorici ob 20.30.
Urška Petaros
V
V dvorani Prosvetnega doma na Opčinah
Predstavili so avtorski CD
skupine Ano ur'co al' pej dvej
Kontovelci so veliko prispevali v boju zoper
nacifašizem
Sekcija Vsedržavnega združenja partizanov Italije Prosek-Kontovel je v nedeljo,
29. novembra, v sodelovanju s kontovelskimi društvi priredila svečanost ob
70-letnici postavitve spomenika padlim v NOB na Kontovelu. Spomenik, med
najbolj značilnimi tovrstnimi obeležji na Tržaškem, je bil postavljen v znak
hvaležnosti do slovenskih partizanov, ki so se bojevali na območju od Triglava
do Jadrana. Med njimi je bila tudi vrsta mladih, ki se na svoj kontovelski dom
niso nikoli več vrnili.
Kontovelci so se pred 70 leti med prvimi na Tržaškem oddolžili spominu na
svoje padle. Postavili so ga namreč 2. novembra 1947. Slavnostna govornica,
domačinka Marta Verginella, je v svojem posegu obnovila zgodovinski okvir
tedanjega dogajanja in predstavila pozitivne demokratične vzvode povojne
evropske družbe. Posvarila pa je tudi pred nevarnostjo sedanjih revizionističnih
teženj, ki poskušajo izneveriti doprinos partizanskega gibanja. Simbolni domet
kontovelskega spomenika pa je potrebno nujno aktualizirati zaradi družbenega
neskladja sodobnega sveta, je dejala.
Slovesnost se je končala z odkritjem spominske plošče v Parku miru, ki leži za
spomenikom. Sam spomenik stoji na zasebni lastnini, grobovi na pokopališču.
Tako je med Kontovelci padla odločitev, da uredijo prostor, ki gleda na morje in
gore, na kraj trpljenja velikega števila naših mladih. Za spomenikom so zasadili
gozd, uredili poljano, prostor obdali z ograjo. Zemljišča za Park miru so odstopili
domačini, pred nekaj leti pa je padla odločitev, da skrb za ta prostor prevzame
Jus Kontovel, ki idealno predstavlja celotno vaško skupnost. Prav v teh mesecih
poskušajo dokončno rešiti lastninsko vprašanje.
Kontovel / Ob 70-letnici postavitve 
spomenika padlim v NOB
Foto damj@n
Tržaška 2. novembra 2017 11
Obvestila
Marijanska pobožnost v
Marijinem domu v ul. Risorta 3,
s shodom članic Marijine
družbe Marije Milostljive, bo v
nedeljo, 5. nov.; začetek ob 16.
uri v domski kapeli; vabljeni vsi
Marijini častilci.
Mesečna maša v slovenskem jeziku
v domu ITIS, ul. Pascoli 31, bo
v torek, 14. nov., ob 16.30 v
cerkvi v I. nad.  (z dvigalom na
oddelek Margherita, nato levo);
vabita Področni svet
Pastoralnega središča in
Vincencijeva konferenca.
  onzorcij za tržaško indu-
strijsko cono bo lahko za
prvo štiriletje štel pet
upraviteljev, medtem ko je do-
sedanja norma omogočala le
tričlanski upravni svet. “S tem
popravkom omogočimo, da bo
v upravnem svetu industrijskega
konzorcija sedel tudi zastopnik
Občine Dolina, tako kot bosta
po en zastopnik za Milje in Trst
ter dva predstavnika pristaniške
oblasti”, je z zadovoljstvom ko-
K mentiral deželni svetnik SSkIgor Gabrovec, ki je vložil in za-govarjal zahtevo po soudeležbi
tudi najmanjše od treh občin pri
upravljanju gospodarske usta-
nove. S samo tremi člani bi Do-
lina gotovo izostala, je izpostavil
Gabrovec, in to kljub temu da
ima na svojem ozemlju pomem-
bne industrijske dejavnosti, od
tovarne Wärtsilä pa vse do veli-
kih naftnih rezervoarjev. Svoj
popravek je Gabrovec zagovarjal
Popravek deželnega svetnika SSk Igorja Gabrovca 
V Konzorciju za tržaško industrijsko
cono bo tudi zastopnik občine Dolina
V znani tržaški kavarni Cafe' San
Marco v Trstu je bilo v soboto,
21. oktobra 2017, izjemno dobro
obiskano kulturno srečanje, na
katerem je znana tržaška univ.
prof. Cristina Benussi predstavi-
la romaneskni prvenec naše so-
delavke in znane slovenske lite-
rarne poznavalke, kritičarke,
prof. Tatjane Rojc. Pred časom je
namreč pri založbi La nave di Te-
seo, ki jo vodi Elisabetta Sgarbi s
sodelavci, izšla knjiga z naslo-
vom La figlia che vorrei avere, v
italijanščini, seveda (Hčerka, ki
bi jo želela imeti).
Prav o tej knjigi so spregovorili v
tržaški kavarni, kjer se je zbralo
veliko tržaških izobražencev in
ljubiteljev knjige, tako sloven-
skih kot, predvsem teh!, italijan-
skih. Že dolgo nismo bili priča
tako odmevni knjižni predstavit-
vi in tudi ne tako množični ude-
ležbi, saj se je na predstavitvi do-
besedno trlo ljudi.
Prof. Cristina Benussi, ki velja za
veliko ter odlično poznavalko
sodobne književnosti, je že takoj
v začetku in brez nepotrebnih
ovinkov dejala, da gre pri pisanju
Tatjane Rojc v bistvu za njeno av-
tobiografsko zgodbo, napisano
v italijanščini, ki ni njen materin
jezik, kar je po njenem mnenju
samo dokaz več, da si je avtorica
zadala, da se bo, kolikor je
možno, oddaljila od same sebe
in tako v tretji osebi boljše napi-
sala zgodbo o sami sebi, juna-
kinji Sanji, njeni teti, o njenem
možu in seveda o Borisu, izo-
bražencu, v katerem vsi takoj
prepoznamo Borisa Pahorja, ki
ga Tatjana Rojc že vrsto let
proučuje, o njem pa je napisala
tudi zajetno knjigo za Cankarje-
vo založbo in v italijanščini dru-
go prav za urednico Sgarbijevo.
Tatjana Rojc izjemno dobro poz-
na Borisa Pahorja, sama pa tudi
priznava, da je nanjo zelo vpli-
val, kot so nanjo vplivali tudi
drugi dejavniki, kot so mesto
Trst, kraška gmajna, sredi katere
je rojena, burja in pa seveda šir-
no morje, ki ji pomeni življenje
in svobodo. Vse to pride do izra-
za pri njenem pisanju v knjigi La
figlia che vorrei avere. Sama Tat-
jana Rojc je na predstavitvi priz-
nala, da se je za tretjo osebo in
junakinjo Sanjo odločila predv-
sem zato, da bi naredila čim
večjo razdaljo med seboj in ju-
nakinjo, razdaljo, ki ji pri pisanju
uspe narediti, saj nikjer ni cene-
no čustvena ali strogo osebna,
čeprav nenehno piše, kot vsi pi-
satelji, o sebi.
Zakaj pa italijanščina?
Preprosto zato, ker je skušala na-
govoriti italijanske prijatelje, so-
sede, someščane, italijanski na-
rod z vsebinami, ki so njej in
vsem nam lastne, s slovensko in
univerzalno zgodovino, ujeto-
stjo in danostjo tu in zdaj, s San-
jo in njeno zgod-
bo seveda, a
predvsem preko
sebe in svojega
dolgoletnega
spoštljivega,
večletnega, stro-
kovnega in prija-
teljskega spozna-
vanja Borisa Pa-
horja.
V Sanjini zgodbi
Tatjana Rojc de-
jansko govori o se-
bi, a ne samo, prav
to je poudarila
prof. Cristina Be-
nussi, ki je dejala,
da so se ženske
včasih spreneve-
dale in prilagajale,
da pa danes rade
in nekompromisno pišejo o se-
bi. Vseeno pa je lik Sanje za Tat-
jano Rojc dovolj dober filter, da
lahko v tretji osebi govori stvari,
ki bi jih sicer lahko v prvi osebi,
a to ne bi bilo literarno močno.
Če je Sanjo osvojil zrel moški,
Italijan Leone, s katerim gre živet
ob ljubljeno morje v Barkovlje,
pa je le ni osvojil v polnosti, dal
ji je sicer gotovost, ne more ji pa
dati vsega tistega, kar Sanja naj-
de v Borisu, ki ji daje odgovore
na nemir, ki ji osmišlja življenje.
Tatjana Rojc je na predstavitvi
poudarila, da so vsi liki dejansko
sestavljenka, mozaik iz več
življenj različnih oseb, da je
združila v en lik več usod, več
trpkih in polnih življenj. Mimo-
grede je tudi priznala, da je veli-
ko časa namenila razmišljanju o
smrti; tako je lik Sanjine tete No-
re, ki stori samomor, samo sim-
bol za vse tiste predčasne in sa-
movoljne odhode, ki se nas in so
se Tatjane Rojc še kako dotaknili.
So resnična sol na rano življenja,
kot je smrt sestavni del vsakega
od nas, istočasno tudi konec
življenja, a pred smrtjo je vsakdo
sam in vsaka smrt se dotakne ti-
stih, ki jo pobliže doživimo, saj
nas postavlja pred večno
vprašanje o nesmrtnosti vseh
nas.
In za Sanjo, se pravi za Tatjano
Rojc, je bilo srečanje z Borisom
(Pahorjem) bistveno, ob njem je
duhovno zrasla, pomeni ji naj-
prej moškega, do katerega čuti
spoštovanje, kasneje ga dobro
spozna, prijateljuje z njim in se
ob pogovorih z njim tudi sama
osvobaja, razmišlja, duhovno ra-
ste, tudi v smislu zavedanja po-
membnosti in nezamenljivosti
slovenskega jezika zanjo in za
ves njen svet, ki ga Leone od-
klanja.
Prof. Cristina Benussi je bistro
opozorila avtorico Tatjano Rojc,
da bi bilo dobro, če bi se posve-
tila še bolj odkrivanju slovenske-
ga sveta v Trstu, v mestu, a bral-
ka in bralec njene knjige bosta
sama spoznala, zakaj so opisi
Krasa in morja toplejši, bolj do-
delani: zato ker je tu Tatjana Rojc
rojena, zato ker jo morje od ma-
lega označuje in osvobaja
istočasno.
Jurij Paljk
Predstavitev v tržaški kavarni  Cafe' San Marco
Tatjana Rojc v svoji knjigi o
našem svetu, o vseh nas
Tatjana Rojc in Cristina Benussi (Foto JMP)
4. festival poživljajoče pijače 
Trst – mesto kave
  d 29. oktobra do 5.
novembra 2017 pote-
ka v Trstu 4. festival
kave – Trieste Coffee Festival.
Glavna lokacija festivala te
priljubljene pijače je palača
Gopčevič v Trstu, najra-
zličnejši dogod-
ki pa so
razpršeni po ce-
lem mestu in
okolici. Festival
kave ni pri-
ložnost le za vse
oboževalce tega
napitka, a tudi
za take, ki bi radi
pobliže spoznali
nekaj zgodovine
oz. tehničnih
značilnosti, ka-
ko pride od
zrnca kave do
vznemirljivega
napitka. V ne-
deljo, 29. oktobra, so imele
nekatere tržaške pražarne
dan odprtih vrat, med temi je
bila tudi firma Primo Aroma,
ki jo vodi rojak Fabrizio Polo-
jaz. On je tudi predsednik
Tržaškega združenja kave (As-
sociazione caffe' Trieste) –
izredno staro združenje, saj
so ga ustanovili leta 1891.
Trst že nekaj stoletij imajo za
mesto kave, sčasoma je svojo
vlogo v trgovanju surove ka-
ve in proizvodnji pražene ka-
ve vedno bolj utrjeval in
večal. Festival kave želi pri-
bližati to pijačo najra-
zličnejšim radovednežem, ki
želijo poglobiti znanje o na-
pitku, ki tisočletja navdušuje
sladokusce; kavo marsikdo
pije ne le iz užitka, ampak tu-
di kot naravno poživilo.
V nedeljo smo lahko pri pod-
O jetju Primo Aroma (družbaima sedež na Proseški postaji– Stazione di Prosecco 36/B,
v občini Zgonik, na tržaškem
Krasu) poslušali izredno zani-
mivo predavanje o kavi, in si-
cer njeno pot od sadeža do
priprave čim boljše skodelice
navdušujočega napitka. Pred-
stavniki pražarne so najra-
zličnejšim skupinam po-
slušalcev izredno natančno
in na zanimiv način razlagali
vse, kar bi o kavi želeli izve-
deti. Publika je z zanimanjem
in radovednostjo sodelovala
z mnogimi vprašanji in po-
zorno spremljala izvajanje
predavateljev. Tako smo na
primer lahko izvedeli, da ni
vsaka mešanica kavnih zrnc
primerna za katerikoli način
pridelave dobre skodelice ka-
ve: za turško kavo, za espres-
so, za domačo kavo iz “mo-
ke”, vsaka ima posebno
mešanico in tudi mletje mo-
ra biti temu prilagojeno. Ob
poslušanju so se prisotnim
razblinili marsikateri dvomi
in odkrili so mnogo zanimi-
vosti. Fabrizio Polojaz in Cor-
rado Bassanese, prava kavna
obrtnika – umetnika, ki s svo-
jimi izkušnjami skušata nudi-
ti odjemalcem najboljšo
mešanico za pripravo odlične
skodelice kave, sta očarala
poslušalce. Dan odprtih vrat
je odlično uspel.
Prireditve ob festivalu kave se
vrstijo cel teden. V ponedel-
jek, 30. oktobra, so program
nadaljevali
v palači
Gopčevič s
kreativnimi
delavnica-
mi in preda-
vanjem o
blagodejnih
učinkih ka-
ve tudi v
kozmetiki.
V torek je
ilustratorka
Dunja Jo-
gan v slo-
venščini ra-
zlagala otro-
kom skozi
likovno govorico zgodovino
in najrazličnejše pripovedke
in legende o kavi. Možni so
tudi vodeni obiski po sledeh
kave v mestu, ponudbe so
lahko tudi v angleškem ali
nemškem jeziku. Zadnji dan
festivala, 5. novembra, se bo
končal s tekmovanjem v pri-
pravi najboljšega “kapučina”;
strokovna komisija bo ocen-
jevala najboljše pripravljeno
kavo prijavljenih barmanov.
Obisk pražarne Primo Aroma
(naj spomnimo, da podjetje
velikodušno ponuja svojo ka-
vo tudi ob literarnih srečan-
jih ob kavici, ki so v Tržaškem
knjižnem središču, pa tudi v
Katoliški knjigarni v Gorici)
je bil izredno poučen in zani-
miv. Kultura uživanja ob pit-
ju dobre kave se s takimi po-
budami nedvomno zelo dvi-
guje, zato so take prireditve
izredno dobrodošle. Podro-
ben program o letošnjem fe-
stivalu kave v Trstu si lahko
vsakdo ogleda na spletni stra-
ni www. triestecoffeefestival.
it
MAP
z utemeljitvijo, da zaščitni za-
kon 38/2001 v 21. členu izrecno
izpostavlja soudeležbo
manjšine pri upravljanju nase-
litvenega območja. “Deželni od-
bor ni hotel sprejeti splošne nor-
me, vseeno pa s prehodnim do-
ločilom vsaj za prvo obdobje za-
gotovimo aktivno soudeležbo
tudi najmanjše občine, ki je
hkrati edina večinsko sloven-
ska”, je dejal deželni svetnik SSk
Igor Gabrovec.
Z istim jesenskim rebalansom je
Deželni svet potrdil porazdeli-
tev postavke 5.300.000 evrov za
obnovitvena dela na imovinah
slovenske manjšine, in sicer:
500.000 evrov za stavbo, v kateri
ima sedež Primorski dnevnik,
2.500.000 evrov športnemu
društvu Bor za obnovo objekta
Stadion 1. Maj, 600.000 evrov za
Kulturni dom v Gorici,
1.000.000 evrov za sedež Slo-
venskega stalnega Gledališča v
Trstu in 700.000 evrov KTD-ju v
Gorici za obnovo stavbe na Pla-
cuti. Isti zakon namenja tudi
1.114.000 evrov Narodni in štu-
dijski knjižnici za dokončanje
obnovitvenih del na stavbi
Trgovskega doma v Gorici, kjer
bo domovala knjižnica.
“Kako mladi slovenski rojaki iz Italije
občutijo matično Slovenijo in kako bi
lahko mlade bolje povezali z matično
domovino”?
Zadruga Zadružna kraška banka, ulica del Ricreatorio 2,
Opčine, prireja v petek, 10. novembra 2017, ob 16.00
simpozij. Njegov namen je ugotoviti, koliko danes mladi še
cenijo “slovenskost”. Pod tem razumemo pripadnost
slovenski kulturi, njenemu jeziku, povezovanju z rojaki v
drugih državah. Radi bi ugotovili, kaj so glavni razlogi za
povezovanje med mladimi in v kolikšni meri razumejo ali
ocenjujejo takšno povezovanje za koristno oz. smiselno.
Simpozij bo pripomogel k oblikovanju predstave, ki jo imajo
mladi rojaki v Italiji o Sloveniji. Oblikovali bomo predloge o
tem, kako bi mladim lahko bolj približali Slovenijo in na
katerih področjih bi lahko naredili več, da bi bila Slovenija
sama bolj prepoznavna med mladimi in bi jo mladi
prepoznavali kot bolj zanimivo – zaradi dogodkov v Sloveniji,
zaradi morebitnega nadaljevanja študija ali kasnejše
zaposlitve.
Ob 16.00 uvodni pozdravi, ob16.15 uvodna predavanja:
- dr. Devan Jagodic, Slovenski raziskovalni inštitut
- Andreja Duhovnik Antoni, višja svetovalka za slovenske šole
v Italiji, Zavod RS za šolstvo
- Ivan Peterlin, Združenje slovenskih športnih društev v Italiji.
Ob 17.00 razprava:
moderator: Ivo Jevnikar
- Lucija Tavčar, Mladi v odkrivanju skupnih poti, Mladi ZKB
- Andrej Marušič, Rod modrega vala
- Peter Spazzapan, Slovenska zamejska skavtska organizacija
- Martin Lissiach, Slovenska kulturno-gospodarska zveza
- Walter Bandelj, Svet slovenskih organizacij
- Valentina Sancin, Zveza slovenskih kulturnih društev
- Karen Ulian, Zveza slovenske katoliške prosvete Gorica
- Andrej Gruden, Projekt Starter ZKB za Start-up podjetja
19.00 Zaključki
14. strokovno – znanstveni posvet 
“Ko ni več meja”
Videmska / Aktualno2. novembra 201712
TAKI SMO (14)Katja Ferletič
Razstava 111 pomenljivih modnih stvaritev
Večkrat govorimo o tem, kako se v svetu mode
stvari zelo hitro spreminjajo, nekateri predmeti že
z novo sezono zastarijo, drugi gredo kmalu v po-
zabo, obstajajo pa vendar tudi modni kosi, ki so
brezčasni, ki so na modnem seznamu vsako sezo-
no, ki zaradi svoje priročnosti in neminljivosti vsa-
ko leto znova kraljujejo v omarah modnih pozna-
valk.
V muzeju sodobne ometnosti MoMA v New Yorku
so 1. oktobra odprli razstavo z naslovom Items. Is
fashion modern? – Predmeti. Ali je moda moder-
na? Postavitev prikazuje 111 modnih kosov,
oblačil in dodatkov, ki so zaznamovali ne samo
modo, ampak tudi kulturo in celotno družbo v
20. stoletju in ki so še danes sodobni. Razstava, ki
jo je postavila italijanska arhitektka Paola Anto-
nelli, se zgleduje po svoji predhodnici iz leta 1944,
ki je imela naslov Are Clothes Modern? – So
oblačila moderna? Takrat je MoMA prvič med
svojimi pomembnimi umetnostnimi deli imel v
gosteh oblačila. Kustos razstave Bernard Rudofsky
je v polnem vojnem času vabil k razmišljanju tako
o konformiz-
mu kot o eksce-
sih in od-
večnem. Raz-
stava je bila te-
daj priznanje
pomembni
vlogi, ki jo je
moda sčasom
prevzemala v
družbi in kultu-
ri.
Letošnja razsta-
va se dotika
drugačnih te-
matik: vabi k razmišljanju o sodobnem upoda-
bljanju ženskega telesa, o globalizaciji in pomem-
bnem doprinosu tehnologije k razvoju novih ma-
terialov. Fokus je na predmetih kot takih, na od-
nosu med oblačili in estetiko, kulturo, ekonomijo
in tehnologijo in ne na pomembnih imenih mod-
nih ustvarjalcev. Govorimo o oblekah, urah,
čevljih, o predmetih, iz katerih je razviden družbe-
ni razvoj zadnjih 200 let in ki so še vedno kultni
kosi ženske garderobe.
Naj omenimo najprej majhno črno obleko, ki je
postala slavna z igralko Audrey Hepburn in kako
se je splošen simbolni pomen črne barve pri
oblačilih spreminjal. V povojnem času je bila to
barva žalovanja, kasneje pa so iz praktičnih razlo-
gov bile tudi uniforme delavcev v tovarnah Ford
črne, tako da je ta barva začela spominjati tudi na
delo in tehnološki napredek. Leta 1926, po zaslugi
madame Coco Chanel, pa je prvič postala črna
barva sinonim za pravo eleganco. Njena črna
obleka je na newyorški razstavi postavljena zraven
modernih prototipov iz tehnološko inovativnih
materialov, ki nas v mislih peljejo v prihodnost.
To je samo primer o tem, kar lahko najdemo na
razstavi. Imamo modne kose, ki so zelo vezani na
znamko, kot so npr. kavbojke Levi’s 501, telovadni
copati All Star in Nike, modrčki Wanderbra, druge
pa, ki izkazujejo pripadnost določenemu narodu,
kot so sariji in kefije.
Med kosi pomembnih modnih ustvarjalcev, ki so
tako ali drugače zaznamovali določen trenutek v
zgodovini, so krasne stvaritve visoke mode iz ate-
liejev Christiana Diora, Huberta de Givenchyja in
Italijanov Armanija in Versaceja. Veliko je modnih
dodatkov, kot so tudi znani Louboutinovi čevlji z
rdečim podplatom ali tisti Manola Blanhika in
Jimmyja Chooja, ki so zasloveli s televizijsko na-
daljevanko, katere zgodbe se razvijajo prav v New
Yorku, in pa kravat, plaščev in seveda torbic. Na
razstavi si lahko preberemo tudi zgodovino pred-
metov in anekdote, zaradi katerih so postali slavni
in si jih vse ljubiteljice mode želijo v svoji omari.
Pomembno poglavje je namenjeno Hermesovi
torbici Birkin, o kateri kroži veliko legend, znana
pa je še posebno tista, ki govori o Jean-Louisu Du-
masu, pokojnem šefu Hermesa, in o tem, kako se
mu je porodila ideja zanjo. Dumas je na letalu Pa-
riz-London srečal igralko in glasbenico Jane Bir-
kin, ki je skušala svojo torbo stlačiti v zgornji pre-
dal letala in ji je pri tem padla na tla, njena vsebina
pa se je raztresla vsepovsod. Birkinova je pri tem
izjavila, da še ne obstaja prava torbica zanjo, tako
jo je Dumas nagovoril in skupaj sta narisala pro-
totip perfektne torbice. Družina Hermes je od leta
1837 oskrbovala
evropske kraljeve
dvore z jahaško
opremo, Dumas,
ki se je s podjet-
jem začel ukvar-
jati leta 1978, je
skušal znamko
pomladiti z novi-
mi izdelki in jo
pripeljati na
ameriški in azij-
ski trg. Uspelo
mu je s torbico
Birkin, ki je po-
stala eden največjih Hermesovih uspehov. Danes
jo izdelujejo v štirih klasičnih velikostih, številnih
barvah in materialih. Stane približno štirikrat več
kot druge kultne torbice in je preglasila sloves prve
znane Hermesove torbice, izdelane leta 1935, ki
je naknadno dobila ime Kelly po monaški kne-
ginji Grace Kelly. Kneginja si je leta 1956 z njo
skušala zakriti nosečniški trebušček, zaradi česar
se je torbica znašla na naslovnici revije Life.
Gotovo je veliko lažje dodati v svojo garderobo ka-
terikoli drug modni kos, ki ga lahko najdemo na
ameriški razstavi, kot pa ti dve torbici. Zelo verjet-
no imamo doma čevlje Dr. Martens, ortopedske
čevlje, ki pa so postali simbol punk in grunge gi-
banja, ali pa majico polo Lacoste ali še telovadne
copate Adidas.
Antonellijeva je dolgo časa pripravljala razstavo.
Bilo je sicer skupinsko delo, pri katerem je sode-
lovalo veliko modnih kritikov, ustvarjalcev in zgo-
dovinarjev. Nekaj je bilo tudi svetovalcev za indij-
sko in islamsko kulturo, ki so pomagali pri izbiri
pomembnih etničnih oblačil. Od začetnih 500
znamenitih modnih kosov jih je tako sestavljena
komisija zbrala končnih 111. Razstava, ki se razte-
za po celotnem šestem nadstropju muzeja, hoče
prikazati vlogo, ki jo ima moda v kompleksnem
sistemu, v katerega spadajo tudi kultura, tehnolo-
gija, politika in ekonomija.
Vse znamenite predmete si lahko ogledamo do
28. januarja 2018, torej smo še v času, da si kupi-
mo letalske karte!
Lig / Predstavitev knjige Zorana Jerončiča
Pravce in zgodbe med Idrijo in Sočo
  inulo nedeljo, 29.
oktobra 2017, je
bila na Ligu, v
osrčju lepe, a vedno bolj
samotne doline Idrije,
predstavitev knjige Pravce in
zgodbe med Idrijo in Sočo,
ki jo je po posredovanju
očeta, Franca
Jerončiča, zlil
v besedo in
spisal Zoran
Jerončič.
Prisotne je
pozdravil
župan občine
Kanal, ki je
poudaril, da
sta krajana, ki
objavljata že
tretjo zbirko
pripovedi o
življenju pod
Kanalskim
Kolovratom, ponos celotne
občine, kako priljubljeno je
njuno delo, pa je pričala
prepolna dvorana.
V svoji knjigi je Zoran
Jerončič podal
petinsedemdeset zgodb, ki
se, kot je poudaril avtor
spremne besede, profesor
Adrijan Pahor, zlivajo v
celovito pripoved o
zgodovini in življenju na
bregovih in obronkih nad
Idrijo. Gre za popolnoma
pozabljen kotiček Slovenije,
ki je bil od nekdaj in je še
vedno, kljub temnim letom
meje in železne zavese,
tesno povezan s sosednjo
M Benečijo in je tako jezikovnokot kulturno del nje. Vpotrditev smo lahko
poslušali simpatično zgodbo
o Zoranovem stricu Antonu,
ki je ob sobotah s pološčeno
Škodo hitel na trg v Čedad.
Zoranu je bil stric Anton od
nekdaj tudi vzor in mentor
pri pisanju. Brez njegove
pomoči pravi, da bi nikoli
ne znal pisati. Kot je
poudaril Adrijan Pahor, je
povezanost z Benečijo stalna
nit Jerončičevega dela.
Benečani so bili in so, pravi
avtor, nepogrešljiv sestavni
del slovenskega jezikovnega
in gospodarskega prostora,
ki se mu Slovenija ne more
dopovedati. “So živa veja na
drevesu, če bi vejo odžagali,
bi bilo ranjeno tudi drevo
samo”.
Franc Jerončič, ki je sicer
ravno pred dnevi slavil
petindevetdeseto obletnico
rojstva, še vedno živi sam,
kuha in nabira kostanj pod
Kolovratom, je občinstvu
povedal še dve kratki
zgodbi. Sin pravi, da je
nepopravljiv
pripovedovalec. Ko je bila
knjiga že v tisku, mu je
namreč nekega
dne, ob
prihodu
domov, veselo
dejal, da mu je
pozabil
povedati še
kakih petnajst
“pravc”.
Knjigo, ki je za
branje nadvse
prijetna in
privlačna za
vsakogar, je
izšla pri založbi
a-media, za
ilustracije pa so poskrbeli
Barbara Kožin, Neja Nedoh,
Gregor Jerončič in Lidija
Jerončič. Ilustracija na
platnici je izpod svinčnika
pripovedovalca samega, ki je
pri vojakih upodobil mater,
ki zaman čaka pogrešanega
sina, partizana. Upodobitev
skice na platnicah je, kot je
povedal Zoran Jerončič,
darilo in presenečenje za
očetov rojstni dan.
Predstavitev je z glasbenimi
utrinki popestril moški zbor
Srečko Kumar iz Kojskega
pod vodstvom Bogdana
Kralja.
Suzi Pertot
Tradicionalna prireditev tokrat na Opčinah
Odličnjaki v šoli in športu
  ot že po tradiciji sta
pred dnevom
varčevanja ZSŠDI in
zdaj že edina slovenska za-
družna banka prav v prosto-
rih ZKB na Opčinah podelila
nagrade Šport in šola. Priz-
nanja, katerih pobudnik je
bil športni pedagog in trener
Franko Drasič, podeljujejo že
od leta 1991. Kriteriji za so-
delovanje na razpisu so sred-
nja ocena vsaj 8, nastopanje
na deželni ravni in najmanj
trije treningi tedensko.
Za podelitev je bila konfe-
renčna dvorana openske
banke nabito polna, našteli
smo celo vrsto uglednih go-
stov: med drugimi so bili
prisotni predsednika krov-
nih organizacij SSO Bandelj
in SKGZ Pavšič, deželna svet-
K nika Gabrovec in Ukmar,predsednik rajonskega svetaza Vzhodni Kras De Luisa,
prvi mož ZSŠDI Ivan Peterlin
in najvišja predstavnika
enotnega bančnega zavoda
Kovačič in Devetta. Vse to
kaže, da je dogodek zelo
občuten, tokrat so ga začinili
tudi s predvajanjem kratkega
filma o spojitvi zadružnih
bank in z nastopom mlade
glasbene skupine Love Guns.
Slavnostni nagovor vsakič
zaupajo nekomu, ki je bil v
preteklosti večkrat nagrajen
s priznanjem Šport in šola.
Letos je bil to tržaški poli-
tični delavec Iztok Furlanič,
maturant pred natanko dvaj-
setimi leti, ki je celo življenje
že vezan na odbojko. Za
prejšnje šolsko leto in špor-
tno sezono 2016/2017 je na-
grado prejelo 34 dijakov
višjih srednjih šol z Goriške-
ga (10) in Tržaškega (24), 22
deklet in 12 fantov. Zastopa-
na je cela vrsta različnih
športnih panog, odlične re-
zultate v šoli dosegajo zaradi
izrazitih delovnih navad, or-
ganizacije časa, pa tudi bi-
strosti in sposobnosti tudi
športniki, ki tekmujejo na
zelo visoki ravni in torej ve-
liko trenirajo. Na primer
atletinja Mara Lavrenčič, ki
je nastopila tudi na član-
skem državnem prvenstvu,
jadralki evropskega formata
Giorgia Sinigoi in Sara Zup-
pin, Jadranova košarkarja Si-
mon Cettolo in Samuel Zida-
rič, Krasov nogometaš Ivan
Kocman, smučarka Katrin
Don, rokometašica Martina
Bearzi in karateistka Mija Uk-
mar, ki tekmujejo na državni
in mednarodni ravni.
Nagrajenci so prejeli denar-
no nagrado, ček zadružnih
bank, ter umetniški fotograf-
ski izdelek, ki so ga izdelali
Valentina Cunja, Jasna
Košuta in Danilo Pahor. Že
drugič so podelili posebno
priznanje dvema dijakoma,
Emilu Antonuttiju in Neži
Zobec, ki sta poleg na šol-
skem in športnem pokazala
posebno delavnost tudi na
kulturnem področju.
HC
Einspielerjeva nagrada 2017
Prejemnica je dr. Martha Stocker
  arodni svet koroških
Slovencev (NSKS) in
Krščanska kulturna
zveza (KKZ) podeljujeta
letošnjo Einspielerjevo
nagrado deželni svetnici Južne
Tirolske dr. Marthi Stocker kot
zahvalo za njen dolgoletni
trud za potrebe narodnih
skupnosti na mednarodni
ravni, prav posebej še za
prizadevanja za koroške
Slovence in dobro sodelovanje
z njimi.
Podelitev bo v ponedeljek, 20.
novembra 2017, ob 19. uri v
Tischlerjevi dvorani
N Mohorjeve v Celovcu(10. -Oktoberstraße25/I). Slavnostni
govornik bo dr.
Valentin Inzko.
Od leta 1988 dalje NSKS
in KKZ podeljujeta
Einspielerjevo nagrado,
da počastita osebnosti
iz večinskega naroda, ki
so si pridobile zasluge
tako za slovensko
narodno skupnost na
Koroškem kakor tudi za
vsestransko sodelovanje
med Koroško in
Slovenijo.
Foto damj@n
Slovenija 2. novembra 2017 13
Štandreški igralci na 25. Novačanovih
gledaliških srečanjih
Na odru gledališča Zarja Celje v kulturnem domu v Trnovljah
pri Celju je tekmovalno predstavo letošnjih 25. Novačanovih
gledaliških srečanj odigral tudi dramski odsek Prosvetnega
društva Štandrež. Izmed petih predstav, ki jih je med številnimi
prijavljenimi izbral selektor, dramski igralec Domen Valič, so
gledališčniki iz Štandreža predstavili komedijo Dohodnina
francoskega avtorja Jeana-Jaecquesa Bricaira v režiji Jožeta
Hrovata. Komedija je, 27. oktobra, pošteno zabavala številno
občinstvo, ki je do zadnjega sedeža napolnilo dvorano
kulturnega doma v Trnovljah. Komisija občinstva je za igralko
večera izbrala Polono Cijan (na sliki), ki je odlično odigrala
vlogo Vendeline, ženske z več obrazi. Poleg priznanja je prejela
še umetniško sliko znanega celjskega slikarja Vlada Geršaka
starejšega. / DP
Cerkveni zbor iz Ljubljane v štandreški
cerkvi
V nedeljo, 29. oktobra, je na koru štandreške cerkve med sveto
mašo mogočno zadonelo petje mešanega župnijskega zbora
p. Hugolina Sattnerja, ki navadno poje v cerkvi Marijinega
oznanjenja pri frančiškanih v Ljubljani. Zbor vodi Matjaž Barbo,
organistka pa je Ana Kresal. Solistične dele sta odpela
sopranistka Pia Brodnik in tenorist p. Vid Lisjak.
Zbor je izvajal Mašo sv. Katarine Vinka Vodopivca. Župnik Karel
Bolčina se je zboru zahvalil za lepo petje in sodelovanje pri
mašnem obredu, predstavnica zbora pa je izrazila zadovoljstvo,
da so lahko peli v lepi, akustični in prostorni cerkvi v Štandrežu.
Po sveti maši so pevci nadaljevali na prostem s posvetnim
programom in prijetnim druženjem. / DP
Kratke
  olitika in z njo vsa
posvetna dejanja so se ob
praznikih Vseh svetih in
Spominu vernih rajnih, 1. in 2.
novembra, umaknili
razmišljanju o našem bivanju,
življenju, smrti in pričevanjem
o večnem življenju. Dr. Franc
Kramberger, mariborski
nadškof v pokoju, je v časniku
Naša družina, mesečni prilogi
katoliškega tednika Družina,
zapisal, “da je naše življenje
Božji dar, zaupani talent, da z
njim pridobimo še večji dar –
zveličanje. Bog ima z nami svoj
načrt, ki ga moramo kot
kristjani uresničiti, izpolniti.
Naše življenje je delavnik,
sodelovanje z Bogom je naša
priprava na večno nedeljo, na
večni praznik vseh svetnikov.
Smrt ni padec v nič, je prehod
iz začasnosti v večnost, iz
umrljivosti v neumrljivost, je
dokončna izročitev samega
sebe Bogu, je nov začetek, je
najbolj osebno in najbolj
zaslužno dejanje, če ga
opravimo v povezanosti s
Kristusom. Nadaljnja resnica,
ki jo osvetljujeta oba praznika
ali spominska dneva, je večno
življenje. Če ne bi bilo življenja
po smrti, bi bili ljudje najbolj
nesrečna bitja na zemlji, bolj
nesrečni od vsake živali in
vsake stvari, ker bi se zavedali
svojega konca, praznine in
niča. Smrt Kristusa je smrt
naše smrti. Življenje se s
smrtjo samo spremeni, ne pa
P uniči. Ustvarjeni smo za večnoživljenje”.Tudi akademik, pisatelj in
vsestranski raziskovalec časa in
razmer, Alojz Rebula, je ob
praznikih Vseh svetih in
Spominu vernih rajnih svoj
redni komentar v tedniku
Družina namenil
človekovi minljivosti.
Zapisal je, “da z
ugašanjem vere seveda
ugaša tudi vera v
vstajenje. To ugašanje
utegne postati usodno
celo za politično
demokratične sisteme.
Demokracija, omejena
zgolj na potrošniško
obzorje, se utegne sama
sebi zagnusiti in
razočarani človek bi začel
misliti na kakšne rešilne
diktature. Tudi
demokracija se brez
obzorja nadnarave, se
pravi Boga, utegne
izpriditi”.
Stanko Praznik, župnik
župnije Marije, Matere
Cerkve na Pobrežju, kjer
je največje mariborsko
pokopališče, navaja, “da
so Vsi sveti praznik
veselja. To ni dan za črnino, za
žalost, obup, ampak je praznik
luči, sijaja, božje veličine. Res
je, da se na grobu zavemo
minljivosti zemeljskega
bivanja, vendar praznik Vseh
svetih oznanja novo rojstvo v
življenje, ki ne bo nikoli
minilo”.
V našem posvetnem življenju
pa je zdaj aktualna obravnava
predsedniških volitev in
kandidatov za drugi krog
glasovanja, Boruta Pahorja in
Marjana Šarca. V prvem krogu
je volilo samo 43,6 odstotka
upravičencev, se pravi 746.830
volivcev. Doma pa je ostalo kar
okoli milijon volilnih
upravičencev, kar vzbuja
zaskrbljenost celotne slovenske
politike in civilnodružbenih
organizacij. Po mnenju
nekaterih so volitve v Sloveniji
zaradi
upadanja
udeležbe
postale
neligitimne,
to je
neupravičene.
Teolog,
publicist in
analitik časa
in razmer, dr. Ivan Štuhec, je v
kolumni, objavljeni v
družbenopolitičnem tedniku
Demokracija, zapisal, da je
Slovenija postala okupirana
država, kjer se volivci
vzdržujejo glasovanja. Meni,
“da je razlogov več. Prvi in po
moji oceni glavni je, da nihče
ne posveča nobene pozornosti
domovinski vzgoji in
pripadnosti slovenstvu, saj je
na primer vsak ameriški šund
več vreden kot slovenska
pesem. Glede drugega kroga
predsedniških volitev, ki bo v
Svojo dediščino moramo ohranjati!
Sveta bendima
  ežko bi v tej deželi našel
kaj lepšega, kot je bendi-
ma. Trgatev, bi prevedli v
zborno slovenščino. A prevod ni
povsem pravilen. Trgatev je
namreč lahko še kaj drugega kot
bendima. Je veliko širši pojem.
Trgatev imajo tudi Štajerci. In
Dolenjci, pa čeprav cviček urad-
no sploh ni vino. Bendimo ima-
mo samo na Primorskem.
Štirideset let že hodim v bendi-
mo. Včasih je bilo drugače. Le-
seni sodi, čebri, plavniki, leseni
vozovi. A spomin na to je zelo
bled. Uorenc, lesenih
čebrov, se spominjam
predvsem zaradi prsta na
nogi, ki mi je zakrvavel, ko
mi je med vožnjo na vozu
polna uorenca poskočila
nanj. Kljub vsej krvi pa ni-
mam nobenega slabega
spomina. Mi pa še vedno
zadiši pršut, ki smo ga po
opravljenem delu jedli na
dvorišču stare vrhpoljske
kmetije. Tudi petja ni man-
jkalo. Kot v kakem televi-
zijskem oglasu.
Dandanes je, kajpada, dru-
gače. Grozdje že desetletja
nabiramo v plastične kan-
te, ki jih potem pretresamo
v zabojčke. Vse drugo pa je
ostalo precej nespremenjeno.
Zbere se vsa žlahta. Ženske prev-
zamejo kuhinjo in trgačem pri-
našajo vodo, vino, sok. Moški
med trganjem kakšno po moško
rečemo. Rešujemo vse probleme
sveta in domovine. Med obilnim
kosilom še toliko bolj. Pijemo
najboljše vino, saj ga gospodar
vsako leto prihrani prav za ta na-
T men.V bendimo vedno jemljem otro-ke s sabo, saj gre za starodavno
tradicijo, ki ohranja našo kultu-
ro, pa tudi samo slovenstvo. Se-
veda morajo otroci ves dan ben-
dimati. Ne dovolim jim, da bi se
igrali in lovili. Ne le zaradi po-
moči, ampak še bolj zaradi iz-
jemnega občutka, ki bi ga sicer
po opravljenem delu bili oropa-
ni. Večerja jim ne bi šla tako v
slast, da celodnevnega posto-
panja in spraševanja “tata-kdaj-
bo-že-konec”, niti ne omenjam.
Priznam, to ni najlažja pot. Po-
sebej ne, če otrokom drugih go-
stov v bendimi ni treba delati.
Letos sem bil v bendimi prvič v
življenju na Krasu. Kar obstal
sem, ko sem videl dva traktorja,
vsak s svojim lesenim vozom,
polnim ornic. Ornic! Ki jih še v
kakem hramu kot okras nisem
videl že leta! Moj prijatelj jih že
nekaj let išče in odkupuje po vsej
Vipavski, da bi mu uspelo nare-
diti en komplet. Tu pa kar dva!
Gospodar mi je povedal, da je tu-
di uslužbenka, ki redno obiskuje
vinograde med bendimo, tistega
jutra obstala začudena, ko je zju-
traj uzrla uornce. Nič čudnega
potem, da prav teran iz teh uo-
renc dobiva leto za letom priz-
nanja za najboljši teran. Prav je,
da povem tudi ime gospodarja.
Zavedajoč se, da mu delam re-
klamo, saj si to zasluži. Kdor ima
s tem problem, naj naslednji sta-
vek izpusti. Bojan Vovk iz Duto-
velj.
Bendima je velikokrat družinski
praznik. Bendimati pridejo nam-
reč otroci in vnuki, ki so se raz-
selili. Če izvzamemo abrahame,
poroke in pogrebe, se le redko-
krat zbere skupaj toliko sorodni-
kov.
Turistične agencije jeseni vodijo
Slovence v delto Neretve v Her-
cegovino, kjer obirajo mandari-
ne. Plačajo izlet, da lahko potem
zastonj obirajo mandarine. Ra-
zumljivo – obiranje mandarin je
nekaj posebnega, južni kraji so
topli, v bližini so turistično zani-
mive točke. Zakaj pa turistični
avtobusi ne vozijo tudi v bendi-
mo? Ali na Vipavskem ni v pri-
merjavi s Kranjsko prijetno to-
plo? Ali na Primorskem ni zani-
mivih turističnih krajev? Seveda
so. A treba je, če se izrazim z
modno frazo turističnih pozna-
valcev, narediti zgodbo. Zgodbo,
ki je lepa in ki se prodaja.
Vsekakor pa bi bendimo najprej
morali razglasiti za živo de-
diščino in jo vpisati na Unescov
seznam. Tudi bi morali kaj nare-
diti župani in minister.
Spominjam se, da smo v osnov-
ni šoli šli v bendimo. Spomin-
jam se, da smo v drugem razredu
osnovne šole v
učbeniku barvali
brentač, brento in
čebre. In vse to poi-
menovali ter se be-
sed naučili. Spomin-
jam se, da smo v
gimnaziji, v vipav-
skem semenišču,
vsako leto šli v ben-
dimo. In potem tudi
na martinovanje. Ki
nam je sicer, mla-
dim juncem, bilo
veliko ljubše od sa-
mega trganja.
Danes se mi zdi, da
otroci o bendimi v
šoli ne izvedo kaj
dosti. In če že, je to
učenje na pamet. Kar je velika
škoda. Svojo dediščino moramo
ohranjati, tako s šolo kot s turi-
stično industrijo. Sicer bo vse šlo
še bolj v pozabo.
Kruh je svet. Slovenski jezik je
svet. Sveta nam mora biti tudi
kultura. Zato je tudi bendima
sveta.
Tino Mamić
Ob praznikih tudi o tem, da smo ustvarjeni za večno življenje 
Zaradi nizke volilne udeležbe
ogrožena demokracija!
nedeljo, 12. novembra, pa je
Borut Pahor v bistveno težjem
položaju kot pa njegov
izzivalec Marjan Šarec. V
državnem zboru namreč zdaj
poteka razprava o napačni
politiki Boruta Pahorja, v času,
ko je bil predsednik vlade.
Marjan Šarec pa ima dve
možnosti. Če zmaga proti
Borutu Pahorju, bo predsednik
Slovenije, če volitve izgubi, pa
bo domnevno ustanovil svojo
novo politično stranko, ki se
bo pripravljala za uspeh na
parlamentarnih volitvah leta
2018. Marjan Šarec, župan
občine Kamnik, sicer
neprestano ponavlja
geslo o svoji novi
politiki, a še ni
povedal, kaj s tem
misli”.
Tudi dr. Ivan Štuhec
je zaskrbljen zaradi
razmer v Sloveniji.
Poudarja, “da smo v
stanju, ko je oblast
prevzela ena sama
politična opcija na
vseh ravneh
odločanja. In tudi v
medijskem sistemu
je tako. In to je za
demokratično
družbo,
demokratično
državo nevzdržno.
To je nekaj, zaradi
česar bi v Sloveniji
morali biti plat
zvona”.
Svoje mnenje o tem,
ali nizka volilna
udeležba ogroža demokracijo v
Sloveniji, ima tudi Janez Janša,
predsednik SDS, največje
opozicijske stranke. Poudarja,
da je nizka udeležba značilnost
skoraj vseh naših volitev.
Navaja teoretike, ki pravijo, “če
je v državi volilna udeležba
pod polovico upravičencev,
potem je vprašanje, ali ima
Slovenija sploh delujočo
demokracijo. Pri tem pa ljudje
sploh ne verjamejo, da tisti, ki
na volitvah kandidirajo in so
izvoljeni, nato tudi odločajo.
Lahko se bo zgodilo, da bo
novi predsednik države
izvoljen z manj kot 25, ali celo
z manj kot 20 odstotki glasov
vseh volilcev”.
V novi številki
družbenopolitičnega tednika
Demokracija je objavljen tudi
intervju s Franko Žgavec,
neumorno in uspešno
kulturno, javno in
narodnoobrambno Slovenko v
Gorici. V svojem razmišljanju
in odgovorih časnikarki je bila
jasna, iskrena, odločna in
temeljita. Franka Žgavec je že
skoraj trideset let predsednica
Kulturnega centra Lojze
Bratuž, med drugimi
vodilnimi funkcijami pa je tudi
predsednica Zadruge Goriška
Mohorjeva, ki izdaja Novi glas.
V pogovoru je opozorila, kako
Slovenci iz matične domovine
malo poznajo zamejstvo, in
dejala, da Slovencem v
zamejstvu nikoli ni bilo nič
podarjenega, za vsako
slovensko besedo, za vsak
kažipot se morajo tudi zdaj
boriti. Franka Žgavec pa je v
pogovoru za znani in razširjeni
slovenski tednik Demokracija
tudi opozorila, “da v Sloveniji
manjka narodnega ponosa. Ni
dovolj, da smo ponosni samo
ob športnih uspehih,
pripadnost našemu narodu,
pokončnost in zvestoba
morajo biti vsakodnevne. Tako
Slovenijo si želimo in na tako
Slovenijo, našo matično
domovino, bomo ponosni tudi
zamejci”.
Marijan Drobež
Foto DP
Marjan Šarec in Borut Pahor
Aktualno2. novembra 201714
NATUROPATSKI NASVETI (174)Erika Brajnik
Anksioznost in stres - naturopatska pomoč (4)
DEPRESIJA IN NATUROPATIJA
Časopis Delo navaja, da je bilo v povprečju v zad-
njih sedmih letih izdanih receptov za anksiolitike
in antidepresive za četrtino slovenske populacije.
V zadnjih sedmih letih je bilo izdanih antidepre-
sivov s Sloveniji za 23 odstotkov slovenskega pre-
bivalstva. Lansko leto so zdravniki napisali
525.000 receptov za antidepresive, kar je družbe-
na anamneza, ki jo Delo navaja za populacijo Slo-
venije. Seveda prednjačijo
ženske.
V svoji sprejemnici lahko
to trditev samo potrjujem,
kajti veliko žensk v tretjem
življenjskem obdobju jem-
lje antidepresive. Ob
vprašanju, zakaj jih jemlje-
jo, je bil najpogostejši od-
govor posameznih ta, da je
bila utrujena, je slabo spala
in je takrat prešla tudi v menopavzo.
Znano je, da določena živila spodbudijo bioke-
mijske procese, ki vplivajo na razpoloženje, in da
lahko depresijo izboljšamo, če se izogibamo in-
zulinskim nihanjem. S hrano lahko obvladujemo
depresivno stanje telesa oziroma spodbujamo
srečo in veselje do življenja. Predvsem je pomem-
bno, da se sladkorju izogibamo po kosilu, popol-
dne in zvečer in iz prehrane popolnoma odstra-
nimo mlečne izdelke.
Ko uživamo preveč sladkorjev in ogljikovih hi-
dratov, sprožimo v telesu inzulinsko nihanje, po-
sledično postane naše telo bolj utrujeno in raz-
dražljivo. Leta 2005 so na Finskem objavili študi-
jo, ki potrjuje povezavo med depresivnim stan-
jem in inzulinskim nihanjem. Študija navaja, da
več kot je inzulinskih nihanj v telesu, bolj so očit-
ni znaki depresivnega stanja.
Do mene je prišla gospa, ki je povedala, da jemlje
antidepresive že pol leta in da bi se jih rada zne-
bila. Vprašala sem
jo, zakaj je tablete
sploh začela jemati,
odgovorila mi je,
da jih je zdravnik
predpisal, ker je sla-
bo spala, bila je ne-
mirna, se je zredila
in je prešla v meno-
pavzo. Še vedno se
je počutila utruje-
no in se ji v življenju nič več ne da. Z njo je bil
tudi njen mož, ki je bil vidno žalosten in potrt,
saj sta pred depresijo z ženo živela popolnoma
drugače, aktivno – veliko sta kolesarila, planina-
rila, smučala, pohajkovala, zdaj pa samo še živo-
tarita.
Gospo sem pregledala, njen iris je govoril o veli-
kem deficitu ledvic, tudi njeno telo je enako go-
vorilo, bila je hladna, koščena, drobna, nemočna.
/ dalje
  ladina trasa nove enotir-
ne proge do Divače je na-
stala v dogovoru med Ita-
lijo in Slovenijo o izgradnji hitre
proge Trst/Koper-Divača kot dela
5. koridorja, na podlagi smernic
EU za obnovo jedrnega vseevrop-
skega železniškega omrežja. Slo-
venija je sicer predlagala, da bi se
oba odseka nove hitre proge
združila po najbolj naravni poti
nekje ob Črnem kalu, in sicer ko-
prski odsek prek Rižanske, tržaški
pa prek Osapske doline, vendar
je Italija izsilila, da je prišlo do
združitve nižje, bliže italijanski
meji. In tako je nastal zloglasni
zavoj koprske trase v Osapski do-
V lini, s katerim se je Slovenija pri-bližala italijanski meji na 50 m,si nakopala dva odvečna predora
v skupni dolžini okrog 10 km in
prav toliko ubežnih predorov ter
zraven tega še dva viadukta v
skupni dolžini okrog 1,1 km, kar
je podražilo projekt za nekaj sto
milijonov evrov. Ostale alterna-
tivne variante so se namreč ogni-
le Osapski dolini in s tem tudi od-
večnim predorom in viaduktom
ter so zato, kot bomo videli v na-
daljevanju, tudi za več sto milijo-
nov cenejše, celo tiste dvotirne.
Izgovor, da je bil naveden zavoj
potreben za premagovanje višin-
ske razlike s še sprejemljivim na-
klonom 17 promilov, drži le del-
no, ker se je npr. alternativna Var-
lova varianta tudi izšla z naklo-
nom 17 promilov, in to brez na-
vedenega zavoja.
Zakaj je trasa nove enotirne pro-
ge Divača - Koper sporna?
Italija je namreč leta 2010 izsto-
pila iz skupnega projekta z izgo-
vorom, da je gradnja nove proge
Trst / Koper - Divača zaradi pre-
majhnega prometa za zdaj neu-
pravičena, in je vse svoje energije
in sredstva usmerila v posodobi-
tev svojega priključka na perspek-
tivnejšo pontabeljsko progo in
novo nastajajočo hitro progo Ce-
lovec - Gradec. Ob hitro rastočem
NA BOŽJO POT PO EVROPI SEM IN TJA (73) Mariza Perat
Naj še omenim zloglasno taborišče Osviecim – Au-
schwitz, kjer je bilo pomorjenih brez števila Judov,
pa tudi drugih. Tu sta dala življenje sv. Maksimili-
jan Kolbe (1894-1941), frančiškan minorit, ki se
je prostovoljno podal v smrt namesto svojega to-
variša, ter sv. Edith Stein (1891-1942), danes cer-
kvena učiteljica, Judinja
po rodu, ki je sprejela ka-
toliško vero in postala kar-
meličanka.
Tudi v času, ko so sosednje
države Poljsko razkosale in
si jo razdelile, so Poljaki
ostali zvesti svojim koreni-
nam in ohranili svojo vero
in svoj jezik. K temu je iz-
datno pripomogla tudi
njihova navezanost na Ja-
sno Goro in na Jasnogor-
sko Gospo, Kraljico in Zavetnico Poljske.
Jasna Gora je tudi danes trdno zasidrana v zavesti
Poljakov. Tu je njihovo versko in duhovno središče,
kar dokazujejo njihovi množični shodi na tem mi-
lostnem kraju. Tako je bilo tudi letos 26. avgusta,
na praznik Čestohovske Matere Božje, ko se je na
Jasni Gori zbrala milijonska množica Marijinih
častilcev in skupaj z njenim praznikom počastila
tudi tristoletnico njenega kronanja ter tako znova
potrdila svojo zvestobo do vere in domovine.
Božje poti po Evropi sem in tja so se tako končale.
Skupaj z našimi domačimi božjimi potmi
združujejo vse nas, romarje na poti življenja, pri
Mariji, naši skupni Materi.
Konec
VIRI:
Klinec Rudolf: Na božjo pot, Trst
1965
Lavtižar Josip: Pri severnih Slo-
vanih, Družba sv. Mohorja v Ce-
lovcu, 1906
Rihar Franc: Marija v zarji slave,
Družba sv. Mohorja v Celovcu,
1909
Rozanow Zofia in Smulikowska
Ewa Il sanutario di Czestochowa nella cultura po-
lacca, Edizione Interpress, Varsavia 1979. Prevod:
Alina Addeo
Sienkiewicz Henrik: V službi Najsvetejše, Sigma,
Soc. Editrice Gorizia, 1938
Wojcik dr. Giuseppe: La Madonna di Czestochowa
agli arresti domiciliari. Prevod: Edoardo Ravaglia
Sv. Edith Stein
Jasna Gora
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednica Franka Žgavec
Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 - št. ROC 3385
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks  0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu  
Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu
Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks  0481 548276, e-mail uprava@noviglas.eu
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, 
tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it 
LETNA NAROČNINA: Italija 50 evrov, Slovenija 50 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493
PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov
Bančni podatki: IBAN: IT 61 H 0892812400013000730643, SWIFT ali BIC koda: CCRTIT2TV00
naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 – 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Publistar, ul. Treppo 5/B – Videm. 
Tel. št. 0039 0432 299664 – Faks 0039 0432 512095 – E-mail info@publistarudine.com
Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo 
zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo 
za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu
Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 31. oktobra, ob 13. uri
prometu v Luki Koper ter že da-
nes prepeljanih 90 do 100 vla-
kih dnevno pa naveden izgovor
ne prepriča ter je bolj verjetno,
da za Italijo v tem trenutku slo-
vensko zastarelo železniško om-
režje, kljub morebitni novi hitri
progi Trst / Koper – Divača, ni
bilo zanimivo. Kakorkoli že, je
Italija pustila Slovenijo na cedi-
lu z nesrečnim zavojem vred, ki
v novih pogojih ni imel nobene-
ga smisla več. Tudi Janša je ob ne-
ki priložnosti dejal, da je trasa
prek Osapske doline
imela smisel, dokler
je bila Italija zraven.
Z njenim izstopom
pa bi morali projekt
revidirati, a se sedem
let po izstopu Italije
nobena vlada tega ni
lotila. Pri skupnem
projektu je namreč
šlo za meddržavno
progo, ki je po pravi-
lih EU imela pravico
do 40 % nepovrat-
nih evropskih sred-
stev. Z izstopom Ita-
lije pa je proga posta-
la notranja slovenska proga, ki ji
pripada le še 20-30 % navedenih
sredstev. Tako je tudi zaradi tega
postal dragi zavoj prek Osapske
doline ekonomsko neupravičen.
Vendar je bil v okviru medvladne
italijansko-slovenske komisije
podpisan sporazum (4. 10. 2014),
da se delo na gradnji hitre proge
Trst / Koper - Divača prekine ter
se ga nadaljuje po letu 2030, če
bo to potrebno. Dotlej pa bosta
državi reševali svoje prometne za-
gate skladno s svojimi možno-
stmi. To bi lahko pomenilo, da
smo se s sporazumom obvezali,
da bomo s koprskim odsekom
prihodnje nove skupne hitre pro-
ge Trst / Koper - Divača ostali v
Osapski dolini, da bi se lahko, na
osnovi skupnega projekta, čez de-
setletja priključil nanj tudi tržaški
odsek, če se jim bo to zdelo po-
trebno. Zadeva ni niti malo ne-
dolžna ob izjavi Zvoneta Černača
na NOVA24TV, da bo namreč nji-
hova stranka (SDS), če bo ob na-
slednjih volitvah prišla na oblast,
ustavila postopke v zvezi z grad-
njo drugega tira, si vzela pol leta
časa, skupaj s stroko poiskala op-
timalno varianto trase ter nato
pospešeno pognala izgradnjo,
vendar dvotirne proge. To bi lah-
ko pomenilo, da nalaga zdajšnja
vlada zelo grdo breme prihodnji,
ki po rezultatih javnomnenjskih
raziskav ne bi smela biti več Ce-
rarjeva, in da se zgodba o drugem
tiru z dobljenim referendumom
šele pošteno zapleta, ne pa rešuje.
Kaotične izjave predstavnikov
vlade v zvezi z vrednostjo investi-
cije v drugi tir Koper - Divača
Prvotna uradna ocenjena vred-
nost investicije v drugi tir, ki jo je
vlada predstavila javnosti, je
znašala 1,4 milijarde. Naj za ilu-
stracijo navedemo tudi vrednost
ostalih variant, in to iz “Primer-
jave variant železniških tras Ko-
per - Divača”, ki so jo dali v pro-
met pobudniki referenduma, in
sicer: Varlova enotirna, z dvojni-
mi predori, 1 milijarda evrov, Jaz-
binškova, dvotirna (!), 1,1 mili-
jarda evrov, in Duhovnikova, tudi
dvotirna (!), 800 milijonov evrov.
K temu lahko dodamo tudi novo
kombinirano dvotirno (!) varian-
to Varl - Duhovnik-Josipović, ki
je ocenjena na 700-800 milijo-
nov evrov. Vendar, čim se je po-
javila grožnja referenduma ter so
bile predstavljene javnosti inve-
sticijske vrednosti ostalih variant,
ki so bile bistveno nižje od vladi-
ne, so predstavniki vlade pred
očmi osuple javnosti začeli pa-
nično stresati na dan vsakršne
številke in se z njimi tudi zaple-
tati v protislovja. V Demokraciji
(21. 9. 2017) npr. lahko prebere-
mo, naj bi Cerar v DZ na vprašan-
je poslanca SDS Ljuba Žnidarja
zatrdil, da bo celotna investicija
kar naenkrat stala zgolj 729 mili-
jonov evrov. Ena od poslank vla-
dajoče SMC pa naj bi na seji in-
frastrukturnega odbora DZ deja-
la, da bo drugi tir stal 980 milijo-
nov, in podobno tudi minister
Gašperšič. Metod Dragonja pa
naj bi na seji komisije za nadzor
javnih financ predložil doku-
mentacijo, iz katere je izhajalo,
da bo drugi tir stal nič manj kot
1,7 milijarde evrov.
Zbegano tavanje vlade med eno-
tirno in dvotirno progo
Železničarski strokovnjak prof.
dr. Bogdan Zgonc je v Dnevniko-
vem Objektivu (16. 9. 2017)
odločno pribil, “da je danes po-
polnoma absurdno graditi eno-
tirno progo” ob izjemno po-
večanem prometu v Luki Koper
in ob povsem iztrošeni sedanji
progi, “na kateri se ne da narediti
popolnoma nič več” in ki bo zra-
ven tega “prihodnje leto
povsem zasičena”. Poleg te-
ga pa spremenjeni evropski
predpisi zahtevajo, “da se
ob enotirni progi naredijo
t. i. servisni predori, na-
menjeni reševanju potni-
kov v primeru nesreče. In
ker imamo pri 27 km eno-
tirne proge kar 20 km pre-
dorov, moramo zgraditi še
20 km vzporednih predo-
rov za reševanje, kar pa je
skregano z zdravo pametjo
in tudi zelo podraži pro-
jekt”, je še dodal Zgonc. Za-
to je po njegovem mnenju
edina prava rešitev nova dvotirna
proga, tudi zaradi evropskih stan-
dardov, po katerih mora biti pro-
ga, ki povezuje pristanišče, dvo-
tirna. To se je na koncu pod pri-
tiskom javnosti končno posvetilo
tudi vladi, vendar je bil sedanji
projekt narejen za enotirno pro-
go ter mora tako vlada dvotirno
šele sprojektirati, pripraviti vso
dokumentacijo, predložiti fi-
nančno konstrukcijo zanjo itn.
Zato Zgonc ne verjame, da bo
projekt začela graditi ta vlada,
kajti morebitna “izgradnja do-
voznih cest ali poskusnih vrtin”
brez vseh navedenih predpriprav
in jasne finančne konstrukcije
“še ne pomeni začetka izgradnje
tako pomembnega projekta”. Ta-
ko smo, kljub po hitrem postop-
ku sprejetem zakonu o drugem
tiru, neuspelem referendumu in
vsakršnih zagotovilih vladnih
predstavnikov o skorajšnjem
začetku gradnje, spet na samem
začetku. Da ne omenjam pri tem
možne polomije, ki bi jo sedanja
vlada doživela, če bi naslednja
ustavila vse postopke in v sode-
lovanju s stroko izbrala novo, pri-
mernejšo in cenejšo varianto, ali
pa groženj, ki ob teh 'koloboci-
jah' visijo nad Luko Koper in slo-
venskim gospodarstvom.
Milan Gregorič
Ob vseh zmešnjavah in menjavah mnenj spet na začetku
Je mar zgodba o spornem
drugem tiru res že končana?
Aktualno 2. novembra 2017 15
  ostanj spada v magični
otroški svet. K tistim čarob-
nim, malim trenutkom, ko
se otrokom prižgejo iskrice v očeh.
Tako nekako se ga spominjam tudi
jaz. Ne vem točno, kdaj sem kot
deklica v rokah prvič tiščala vroči
kostanj. Zagotovo nisem imela te
sreče, da bi si ga sama nabirala.
Živeli smo namreč v mestu, pa tu-
di v okolici, na Krasu, kostanja ni
bilo. Mama ga je zato kupovala na
tržnici. Spominjam se, kako me je
utrujeno vlekla za roko po ogrom-
ni in hrupni pokriti tržnici v Trstu.
Mama je vedno preverjala cene, si
ogledovala razstavljeno blago in
nato še barantala z branjevkami,
vendirigole smo jim rekli v tistih
časih in jim še tako pravijo, po vsej
verjetnosti. Le jaz ne kupujem več
na tržaški pokriti tržnici, pa niti na
Rusem mostu. Niti kostanja, niti
ostale zelenjave.
Kostanj je bil v tistih časih za nas
prava dragocenost. Od nekdaj je
bil namreč drag, menda v časih,
ko sem bila otrok, še bolj, saj tedaj
svežega sadja in zelenjave še ni-
smo uvažali iz Kitajske. Ravno zato
ga nismo jedli vsak dan. Tudi ma-
ronijev mama ni kupovala. Naj-
večkrat sva s tržnice domov prine-
sli majhno vrečko drobcenega ko-
stanja, ki ga je mama potem olu-
pila in ga z lovorjevim listom sku-
hala, da je prijetno zadišalo po
našem malem predmestnem sta-
novanju. Pekli smo ga malokdaj,
včasih se je tega lotil oče, a mama
se je vsakič pritoževala, da v hiši
smrdi in da pečen kostanj za otro-
ke sploh ni zdrav. Seveda sem ime-
la jaz najraje pečenega, pa tudi
smrdel mi ni. Pečen kostanj opoj-
K no diši in je ob njem prijetno indomače. To je vonj po jeseni, povlažnih, zlatorumeno obarvanih
dneh, ki počasi postajajo vse
krajši, in po dolgih večerih, ko je
najlepše posedati za mizo ob peči.
Kostanj daje vsebino tišini, kostanj
združuje otroke in odrasle. Ko po-
ka in se počasi opojno kadi, kot bi
se ustavil čas v žalostnem, včasih
tudi opojnem, mirnem, nostal-
gičnem utripu jeseni. In kostanj
zna zadišati po prostranih gozdo-
vih, po megli in mahu, ki se spa-
jata v objem, po tišini in listju, ki
počasi trohni. Že sam vonj pečene-
ga kostanja je pesem. Pesem jeseni
v toplem naročju varnega doma.
Pesem družinskih večerov in pre-
teklosti, ki počasi polzi. Pesem
drobcene, komaj zaznavne sreče.
Za otroke in sanjače je to veliko.
Največ pečenega kostanja sem kot
najstnica pojedla na mestnih uli-
cah. S prvim denarjem, ki sem si
ga prislužila s študentskim delom,
sem si ga kupila. Mama mi ga ni
nikoli, kajti zanjo je bil odločno
predrag. Saj tudi je. Več kot tisoč
lir je stal tedaj, nekaj evrov v da-
našnjih časih. Majhna papirnata
vrečka pečenega kostanja, maro-
nov pravijo, ki največkrat niso ma-
roni. Veliko sadežev je tudi črvi-
vih. A kaj, ko je tako prijetno v
mrazu in vlagi vzeti v roke to to-
plo, dišečo vrečko, ki greje prem-
ražene dlani in zadiši nekje tam,
čisto na dnu duše. Maroni na ulici.
Povsod. V Trstu, Ljubljani, še v
bližnji Avstriji jih prodajajo, tako
da celo mesto, ki ga jaz sicer nikoli
nisem ljubila in ga še vedno ne
maram, postane bolj človeško in
bolj prijetno. Kot bi se prikradla
vanj skrivnostna iskrica je-
senskih gozdov in utrip dav-
nih, pozabljenih časov, ko
smo si še znali vzeti čas za ko-
stanj in posedanje.
Mama prodajalcev z ulice ni
marala. Morda tudi zato, ker
je kostanj najraje jedla doma. V
kuhinji, na večer, ko je oče zamu-
jal in sva bili čisto sami, ga je ku-
hala, lupila in mi pripovedovala.
O dedku, o svojem otroštvu, o
tem, kako so ji enkrat na leto iz
mesta prinesli kak bombon. Ko-
stanja v tistih časih ni bilo, vsaj na
Krasu, kjer so pekli kvečjemu
krompir, v žerjavici. Rada sem po-
slušala in tiho sedela v pričakovan-
ju, da mi bo mama podala sladek,
še vroč kostanj. Kako lepo je, ko se
na večer dan umiri in sedeš za mi-
zo. Lupljenje, ličkanje, luščenje...
Vse je nekak izgovor, da si skupaj
in nizaš spomine in pripovedi.
Otroci in odrasli. Od nekdaj. Od
tistih davnih pozabljenih večerov,
ko je čas še tekel počasi in so ljudje
radi posedali ob mizi. Ne kot dan-
danes, ko neštetokrat večerja vsak
zase, morda celo pokonci, morda
v kakem bifeju z mrzlim prigriz-
kom. In smo vedno bolj sami.
Kostanj. Kostanj se peče in lupi
počasi. Kostanj so jesenski večeri.
Iskanje topline. In priložnosti, da
si skupaj. Ravno včeraj sta naju pri-
jatelja, Moreno in njegova žena
Tuuli, povabila na kostanj. Tako le-
po zveni, ko te kdo povabi, da ga
skupaj pečeš, in veš, da se bodo rja-
vi sadeži najprej dolgo obračali na
štedilniku in bo njih vonj opojen
in mamljiv. Potem pa klepet in
mir večera, ko jemlješ v roko sadež
za sadežem, ga počasi lupiš in obe-
nem pripoveduješ. O sebi, o prija-
teljih, o poteh, o načrtih. Zunaj pa
je tema in zima že preži za poza-
bljenimi večeri.
Tu v Benečiji je kostanj 'središče
vsega'. Pokrajine in neštetih poti,
ki so poleti hladne v senci mo-
gočnih krošenj, jeseni pa zažarijo
v mogočnosti barv in obilja. Ko-
stanj postane tu burje. In oktobra
te od vsepovsod in vsi vabijo na
burnjak, na praznik kostanja, ki
postane priložnost za srečanje, ve-
selje in ga vedno spremljajo har-
monike. Kostanj in harmonike so
duša Benečije.
Spominjam se tistih daljnih let, ko
sem kot študentka prišla na Mlado
Briezo, da sem otroke učila slo-
venščine. Menda je bilo to prvič,
ko sem šla sama od doma, in
prvič, ko sem slišala za Benečijo.
Tam, med zvezdami, razgledi in
kitaro, sem vzljubila to pokrajino
in te ljudi. In te bohotne kostanje-
ve gozdove, ki so se mi zdeli, me-
stnemu otroku, brez konca. Pove-
dali so mi, da je jeseni polno Go-
ričanov in Tržačanov, ki hodijo
sem in nabirajo kostanj. Ne da bi
sploh vprašali, ali smejo. Ne da bi
se ozirali na ljudi, ki jim je burje
pomemben vir zaslužka. Sama
sem si od nekdaj želela, da ne bi
bila podobna tem vsiljivim
meščanom. Saj po duši sploh ni-
sem meščan. Samo popotnik sem,
brez korenin. Od nekdaj sem se
počutila tujko med ulicami in do-
mača v teh gozdovih, kjer tišino
moti le glas harmonike. Zato sem
odločila, da kostanja ne bom po-
birala. Ne bom kradla. In bom v
teh gozdovih samo molčeč gost.
Toliko denarja zapravimo vsepov-
sod, da ni težko najti tistih pet
evrov za kilogram kostanja. In v
zameno dobiti še nasmeh in pri-
jazno besedo.
No, sicer kostanja ponekod, kjer je
strmo in zaraščeno in kjer je robi-
de več kot dreves, ne pobira nihče.
Zadnjič, ko sva se z možem spet
odpravila na krožno pot po naši
prelepi Idrijski dolini, sva srečala
priletnega možakarja, ki je z vnu-
kom čistil pot in krčil grmovje. Da
bodo lahko ljudje prišli do reke,
nam je pojasnil in povedal še, ka-
ko je v nedeljo reševal izletnika,
ki se je s terencem zagozdil v
blatu, spodaj ob Idriji. Midva
teh težav nimava, ker v te ne-
skončne gozdove zahajava sa-
mo peš. Povedal nam je, da so
ti gozdovi njegovi, da pa ko-
stanja ne pobira več. Hrbet ga
daje. “Kar vzemita ga, če želita,
debel je in dober”. Zahvalila sva
se mu in res nabrala nekaj ko-
stanja. Ne veliko, ker je bila
pred nama še dolga pot do reke
in nato strmo navkreber do
Klobučarjev, jaz pa sem bila s
fotoaparatom na lovu za jesen-
skimi utrinki.
Te doline, ta zelena pobočja in
orjaški kostanji postajajo počasi
del mene. Vse težje sem brez njih.
Zadnjič, na Burnjaku v Gorenjem
Tarbiju, sem z veseljem ugotovila,
da mi ta svet sploh ni tako tuj. Na
anketo o kostanju v Benečiji, ki so
jo pripravili otroci, sem namreč
uspešno odgovorila. Ugotovila
sem, da sploh veliko vem. O ko-
stanju. Burje, mu pravijo Be-
nečani. Kraj, v katerem živim, mi
je počasi prirasel k srcu. In z njim
njegovo življenje. Pa kostanj in
harmonike. Oktober se bliža kon-
cu in v modrino neba se bodo raz-
tezale le gole veje, potlačeni ježki
pa bodo pokrili travo in kamenje
na tisočerih poteh. Harmonike
bodo počasi utihnile, zlato rume-
ni objem pa bo počasi zamenjala
sivina pozne jeseni, dokler ne bo-
do spomladi travniki in gozdovi
spet zaživeli v modri preobleki
cvetočega žafrana. In bomo vsi
čakali, da kostanji ponovno zacve-
tijo.
Suzi Pertot
  četrtek, 26. oktobra 2017,
so veliko dvorano goriške-
ga Kulturnega doma po-
polnoma zasedli dijaki Višješol-
skega centra iz Nove Gorice. V go-
riški kulturni hram so si prišli
ogledat muzikal Briljantina, ki ga
je ob koncu lanskega šolskega leta
na oder postavila skupina mladih
višješolcev iz Gorice in sred-
nješolcev iz Nove Gorice, v bistvu
vrstnikov, ki obiskujejo novi Mla-
dinski center. Ta ima sedež v stav-
bi na dvorišču goriškega Dijaške-
ga doma, saj deluje ravno pod
okriljem Dijaškega doma Simon
Gregorčič v Gorici in združuje
mlade s tostran in onstran nek-
danje meje, ki pa je žal še zmeraj
prisotna med nami. Mladinski
center je nastal prav po želji in
spodbudi nekdanjih učencev Di-
jaškega doma in s podporo Di-
V jaškega doma, ki ga že vrsto let vo-di ravnateljica Kristina Knez. Vnjem se mladi predajajo gleda-
liški umetnosti, plesu in petju.
Njihovi strokovni mentorji so An-
dreja Benedetič, Damjana Go-
lavšek in Franci Vaupotič. Prav
pod njihovim vodstvom sta v lan-
ski sezoni nastala dva muzikala,
Briljantina in Alica v čudežni
deželi. V letošnjem šolskem letu
se je dejavnost Mladinskega cen-
tra začela prav s ponovitvama
muzikala Briljantina. Prva pono-
vitev je bila v sredo pod večer za
širšo publiko, v četrtek pa je bila
zaključena predstava za mlade di-
jake iz Nove Gorice. Po legendar-
ni izvedbi z Johnom Travolto je
ta posrečeni muzikal, poln petja
in plesa in mladostniške vedrine,
prevedla in glasbeno priredila
Damjana Golavšek, pri kateri se
mladi učijo petja.
Plesne korake, ki raz-
gibajo muzikal, so
mladi vadili pod
strokovnim vod-
stvom Francija Vau-
potiča. Pod skrbno in
dovršeno režijo in
domiselnim scenarijem se je pa
podpisala Andreja Benedetič. Na-
stala je očarljiva, zelo dinamična,
živahna predstava, prepojena s
popularno glasbo in plesom, ki
takoj osvoji gledalca in poslušal-
ca. Vse je dodelano in dovršeno.
Mladi pojejo v živo – sicer so tudi
posneli zgoščenko, kot je poveda-
la v četrtek pred predstavo ravna-
teljica Dijaškega doma Kristina
Knez -, zraven pa še gibko plešejo
in seveda igrajo. Vsi so se zelo po-
trudili pri izoblikovanju dodelje-
nih vlog, pri nekaterih pa se vid-
no kaže ustvarjalna nadarjenost.
Znana vsebina - prve ljubezenske
izkušnje mladih najstnikov, ra-
zočaranja, upi, mladostniške
skrbi in sanje - se je radoživo ra-
zlivala po odrskem prostoru, ki so
ga sproščeno obvladali nastopa-
joči, tako da jih je bilo pravi
užitek gledati in seveda poslušati
njihove lepe glasove. Mlada
višješolska publika je izvajalce kar
nekajkrat nagradila z aplavzi kar
med prizori, ob koncu pa s toplim
dolgotrajnim ploskanjem. Dobro
zamišljena je tudi scena, ki nas ob
tipičnih reklamnih oglasih popel-
je naravnost v petdeseta leta
prejšnjega stoletja, katerega
vzdušje poustvarjajo tudi barviti
kostumi, široka nabrana krilca de-
klet in črni usnjeni jopiči fantov.
Menjave scenskih elementov ob
prizorih so hitre in nemoteče,
scenski elementi pa funkcionalni
in učinkoviti.
/ str. 16
IK
V iskanju domačnosti in topline
Kostanj ... ali burje
Kulturni dom Gorica / Ponovitvi muzikala Briljantina  
Radoživ nastop mladih
pevcev, igralcev in plesalcev
Aktualno2. novembra 201716
Končali so se 18. Primorski dnevi na Koroškem
Odlična priložnost za
medsebojno spoznavanje
  soboto, 28. oktobra, so se
končali 18. Primorski dne-
vi na Koroškem. To je
sklop prireditev, ki jih na avstrij-
skem Koroškem prireja Krščanska
kulturna zveza (KKZ) v sodelovan-
ju s sorodnimi slovenskimi pro-
svetnimi in kulturnimi društvi v
Italiji. Tako že 34 let predstavljajo
Slovenci izven matičnih meja
drug drugemu svojo bogato kul-
turno dejavnost, saj se izmenično
(od leta 1983, ko so se na srečanju
v Ukvah zmenili za redno kultur-
no sodelovanje med manjšinama)
predstavljajo koroški Slovenci na
Primorskem, naslednje leto pa pri-
dejo na kulturno izmenjavo Pri-
morci na Koroško. Prireditelji te
dolgoletne izmenjave so Krščan-
ska kulturna zveza (KKZ) iz Celov-
ca, Slovenska prosveta iz Trsta,
Zveza slovenske katoliške prosvete
iz Gorice in Slovensko kulturno
središče Planika iz Ukev.
Letos so Primorski dnevi na Ko-
roškem vključevali skupno osem
prireditev; o prvih dveh, ki sta bili
v petek, 20. oktobra, smo že obšir-
no pisali v prejšnji številki Novega
glasa. Na sporedu pa je bilo še kar
nekaj zanimivih dogodkov, ki so
prispevali k temu,
da so Korošci lah-
ko bolje spoznali
naše kulturno pri-
zadevanje na raz-
nih področjih.
Knjiga Draga Što-
ke
V ponedeljek, 23.
oktobra, so v far-
nem domu v Se-
lah predstavili
knjigo Draga Što-
ke Koroška v mo-
jem srcu, v kateri
avtor navdušeno
pripoveduje o lepotah koroške po-
krajine, o njenih ljudeh in
doživetjih, ki so mu ostala v ne-
pozabnem in lepem spominu.
Goste iz Primorske je pozdravila
predsednica domačega društva
Pavli Čertov. Za glasbeni okvir je
poskrbel MePZ Sele. Na predsta-
vitvi sta poleg koroških predstav-
nikov bila prisotna tudi Franca Pa-
dovan, predsednica Zveze sloven-
ske katoliške prosvete iz Gorice, in
predsednik SSO Walter Bandelj.
Avtorja je predstavil in diskusijo
vodil dr. Karel Hren, ravnatelj Ce-
lovške Mohorjeve, ki je izdala knji-
go. Sledilo je prijetno in domače
družabno srečanje ob briški kaplji-
ci (Vogrič) iz Števerjana in kuhani
primorski šunki.
Tri knjige
Naslednjega dne, 24. oktobra, je
bil zelo bogat spored: zjutraj so se
v Tischlerjevi dvorani v Celovcu
srečali predstavniki primorskih za-
ložb in spregovorili o publikaci-
jah, ki so imele v zadnjem letu
večji odmev. Za Goriško Mohor-
V jevo družbo je dr. Damjan Paulinpredstavil najnovejšo knjigo dr.Draga Štoke Po stezicah in brez-
potjih, v kateri se avtor sprehodi
po strmih stezicah od domačega
Kontovela do morja, kjer je bilo v
njegovih otroških letih še veliko
slovenskih ribičev. V knjigi opisuje
svoje kulturno udejstvovanje in
politično delo v štirih mandatih v
deželnem svetu FJK. Marij Maver
je za založbo Mladika predstavil
avtorja raziskovalnega dela Anato-
mija političnega zločina dr. Mar-
tina Breclja, ki je vzbudilo veliko
zanimanja in tudi polemičnih
časopisnih zapisov. Av-
tor je povedal, da se je
srečal s tistimi, ki so izra-
zili pomisleke ob njego-
vih raziskavah, a od njih
ni slišal nobenih otiplji-
vih dokazov, ki bi ovrgli
njegove teze o usmrtitvi
v ulici Rossetti v Trstu.
Revolverski streli so leta
1944 pretrgali življen-
jsko nit dr. Stanka Vuka,
doma iz Mirna, njegove
žene Danice Tomažič in
dr. Draga Zajca, ki je bil
na obisku pri Vukovi
družini. Odmev tistih strelov se do
danes še ni polegel. Na podlagi
poglobljene zgodovinske raziska-
ve, pregledov razpoložljivih doku-
mentov in pričevanj Brecelj ugo-
tavlja, da so strele sprožili pripad-
niki Varnostno-obveščevalne
službe Osvobodilne fronte. Dr.
Stanko Vuk, politik in pesnik, je
bil zelo vpliven predstavnik
krščanskih socialcev in, ko se je
odločil, da se pridruži partizanske-
mu gibanju, so ga komunisti
usmrtili, ker so se bali, da bi mladi
krščanski socialec negativno vpli-
val na partizansko komunistično
monolitnost.
Dr. Rafko Dolhar je povedal, da je
knjigo o Kanalski dolini napisal,
ker se je čutil dolžnega, da zabeleži
pomembnejše dogajanje v svojem
rojstnem kraju, ki je vedno bolj
pod udarom raznarodovalnega
pritiska in slovenski jezik skoraj ni-
ma prostora v šolah. Knjiga je dvo-
jezična, čeprav se avtor ne nav-
dušuje za dvojezična besedila. Na-
pisal pa jih je, da bi tudi italijanski
prebivalci Kanalske doline spoz-
nali značilnosti kraja, ki ima v
vseh ledinskih imenih očitne slo-
venske korenine. Predstavitvam je
sledila poglobljena razprava, ki se
je osredotočila na šolsko proble-
matiko, uporabo narečja in slo-
venskega jezika ter narodne zave-
sti. Na predstavitvi, ki jo je mode-
riral Martin Kuchling, je bil priso-
ten tudi generalni konzul RS Mi-
lan Predan. Po predstavitvah so or-
ganizatorji poskrbeli za enourni
program, ki ga je neposredno od-
dajala državna radijska postaja v
slovenskem jeziku: pri oddaji sta
sodelovala Marij Maver in
Damjan Paulin.
Razstava in koncert samospe-
vov
Istega dne so zvečer v Domu
prosvete Sodalitas v Tinjah od-
prli razstavo znane tržaške ke-
ramičarke Gabrijele Ozbič. Od-
prtje je oplemenitil koncert sa-
mospevov tržaških skladateljev,
ki sta ga izvajala pevka, sopra-
nistka Tamara Stanese in pia-
nist Tomaž Simčič. Na sporedu
je bila tudi predstavitev umetnice
in njenih izvirnih izdelkov, v ka-
terih prevladujejo cvetlični moti-
vi, povzeti po kraški naravi. Bese-
dilo je napisala likovna kritičarka
Jasna Merku', prebral pa ga je
predsednik Slovenske prosvete iz
Trsta Marij Maver.
Radijski oder
Naslednjega dne, 25. oktobra, se
je v dvorani Mohorjeve družbe v
Celovcu predstavil Slovenski oder,
to je gledališka skupina Radijskega
odra iz Trsta, kajti člani Radijskega
odra ne nastopajo samo pred ra-
dijskimi mikrofoni in izvajajo
predstave le v etru, ampak se ne-
kateri izvajalci večkrat preselijo tu-
di na odrske deske. V dveh izme-
nah so 25. oktobra predstavili slo-
venskim celovškim otrokom (iz
vrtca in osnovne šole) znano pra-
vljico bratov Grimm, Žabji kralj.
Igro je priredila in režirala Lučka
Susič. Kot navadno je bil igralski
ansambel dokaj pester: ob odra-
slih igralcih, ki sta zaigrala kralja
(Mitja Petaros) in varuško (Mani-
Tomaž Simčič in Tamara Stanese (foto M. Maver)
ca Maver), so nastopali tudi mladi
izvajalci: kraljevič Žarko, ki je tudi
upravljal žabjo lutko (Boštjan Pe-
taros), dvorni služabnik (Nejc Kra-
vos), princeska Otilija (Lara Bearzi)
in dvorjanki Lara in Mara (uprizo-
rili sta ju Vida in Neža Petaros). Z
odrskimi lučmi, zvočnimi efekti
in glasbo, ki jo je izvirno za to
predstavo napisal in snemal Aljoša
Saksida, se je ukvarjal Erik Geletti,
scenografijo je prispevala likovni-
ca Magda Samec. Gledališko sku-
pino in spremljevalce so izredno
lepo sprejeli,
dr. Karl Hren
je predstavil
delovanje Ce-
lovške Mohor-
jeve družbe in
vso kulturno
ponudbo, ki
jo premorejo
Slovenci v ko-
roški predstol-
nici, ponudili
so jim tudi vo-
den ogled po
mestu Celo-
vec s posebnim poudarkom na
znamenjih slovenske zgodovinske
prisotnosti v mestu. Skupino je
spremljala tajnica KKZ Zalka Ke-
lih-Olip.
Konec
Letošnji 18. Primorski dnevi na
Koroškem so se končali v soboto,
28. oktobra, s slovensko večerno
sv. mašo v Bilčovsu, ki jo je obli-
koval Cerkveni pevski zbor iz
Ukev, maši je sledil koncert
Ukovških fantov, ki jih vodi
Oswald Errath. Istega dne je bilo
zvečer veselo v farni dvorani v
Globasnici, kjer sta člana dramske
skupine Prosvetnega društva Štan-
drež, Majda Zavadlav in Božidar
Tabaj, uprizorila vedro
igro Gremo v teater v
režiji Janeza Starine. Pu-
blika je z velikim nav-
dušenjem spremljala
dogajanje na odru in
nagradila nastopajoča z
burnim ploskanjem.
Uvodoma je predsedni-
ca domačega društva
Marija Markitz pozdra-
vila nastopajoče in se
zahvalila Krščanski kul-
turni zvezi za sodelo-
vanje pri uspešni kulturni izmen-
javi. V imenu primorskih organi-
zatorjev je Damjan Paulin pozitiv-
no ocenil potek letošnjih Primor-
skih dnevov, ki utrjujejo kulturna
prizadevanja v skupnem koroško-
primorskem prostoru.
Slovenci, ki živijo v mejah Italije,
so tako tudi letos med 20. in 28.
oktobrom predstavili rojakom po
številnih koroških krajih izbor
svoje izredno razvejene in razno-
like kulturne in umetniške dejav-
nosti. To je res odlična priložnost
za medsebojno spoznavanje in iz-
menjavanje najrazličnejših iz-
kušenj med manjšinci!
MAP/DP
S 15. strani
Radoživ nastop mladih
pevcev, ...
  amjana Golavšek je
mojstrsko prevedla
songe oz. pesmi, ki
zazvenijo povsem domače, pa
še dogajanje je prestavila na
naša tla v goriško višješolsko
središče. V začetku projekcija
valujočega morja na plitki
D peščeni obali gledalca z rahlonostalgijo pospremi v brez-skrbni poletni čas. Sploh je v
muzikalu poleg dinamične ve-
drine in mladostniške razigra-
nosti nekaj prav lepih liričnih
trenutkov. V glavnih vlogah
nastopata Tomaž Bone kot
Danny Zucco, ki se pred fanti
postavlja kot nenadkriljiv “fra-
jer”, v bistvu pa je do ušes zal-
jubljen v Sandy Dee, ki jo je ze-
lo prepričljivo in z občutkom
za romantične sanje neiz-
kušenega dekleta ob prvi zal-
jubljenosti odigrala Petra Ušaj.
Ostale like so prav tako dobro
osvetlili Ariel Custrin (Sonny),
Jacopo Komic (Doody), Jurij
Drgan (Keneckie), Patrick Gla-
vina (Putzie), Ana Košuta
(Marty), Rebecca Fierro (Jana),
Marija Poša (Franchy) in Lea
Školaris (Betty).
Slovenski oder iz Trsta pred knežjim kamnom v Celovcu (foto MAP)
S predstavitve knjig (foto M. Maver)
Veseloigra Gremo v teater (foto DP)