73174

5

revija za tehnično
in znanstveno
dejavnost mladine

POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI • CENA 4 DIN

'


TIMOVIPATENTIMOVI

MEHANIČNA ŠČETKA ZA ČEVLJE:

OB POTEGU ZA VRVICO (1) SE ODPRE POKROVČEK NA STEKLENICI Z RUMOM (2). ALKO¬
HOLNI HLAPI (3) SE DVIGAJO IZ STEKLENICE IN SPRAVIJO MIŠKO (4) V DOBRO VOLJO,
TAKO DA ZAPLEŠE POLKO. S TEM ZAVRTI KOLUT, KI JE PREK JERMENICE POVEZAN Z ENO-
ZOB1M ZOBNIKOM (5), TA ZANIHA BAT (6), KI UDARI V KOST (7) IN JO ZBIJE S POLICE, DA
PROSTO ZANIHA. KUŽA SE VZPNE, DA BI JO DOSEGEL (8) IN PRI TEM VRTI BOBEN, TA PA
PREK POGONSKEGA SISTEMA (9) POŽENE MEHANIČNO KRTAČO (10). NAPRAVO USTAVITE
TAKO, DA SPUSTITE VRVICO IN S TEM PREKINETE DOTOK HLAPOV.

PRVI KOKAKIMMMt

O ŽIČNICAH

Ej, zima bela, kako si vesela! Kako radi
imamo tvojo belo odejo. Le vprašajte
Tomaža, če je kje še kaj lepšega, odkar
se mu je izpolnila največja želja: dobil
je smuči. Prvi dan bo ostal nepozaben.
Nove smuči je prinesel kar v kuhinjo
in jih natanko pregledal po vsej gladki
površini. Neštetokrat je preizkusil vezi in
vpel čevlje. Potem je šel na sneg. Očka
mu je svetoval, naj poizkuša najprej na
ravnem napraviti nekaj korakov. A To¬
maž je že stal na bregu, si nadel smuči
ter se pogumno spustil. Gladke smuči
so mu ušle izpod nog, da je po hlačah
pridrsel v dolinico. Kolikokrat je še pa¬
del in se pobral, a ni odnehal. Po bregu
navzgor je bilo naporno, in nič čudnega,
če si je Tomaž že kar prvi dan zaželel,
da bi ga kdo vlekel v breg. Utrujen in
premočen je pridrsal domov in še zeblo
ga je.

V topli sobi je Tomaž razmišljal: Zakaj
ga je zeblo? Ali vse smučarje vedno zebe?
Saj mu je bilo toplo, ko je šel na sneg,
ali bi to toploto lahko zadržal?

_®L

30 =

iP

20

l 0

120

I

%

31

<2

39

41

PRVA NALOGA:

POSKUSIMO ZADR2ATI TOPLOTO

V sobi je toplo, zunaj je mrzlo. Razliko
v toploti čutimo. Razliko lahko izmeri¬
mo z metrom  / s tehtnico  / s toplome¬
rom.  Toplomer imenujemo tudi milime¬
ter  / termometer.

Vsak izmed naslednjih dveh stavkov
sodi k enemu izmed toplomerov na sli¬
ki. Pripiši k slikam ustrezne številke:

1) Visi v sobi in meri sobno temperaturo

2)  Z njim merimo telesno temperaturo,
če smo bolni.

Črtice na toplomeru pomenijo centime¬
tre  / stopinje?

Ali veš, koliko stopinj je tvoja telesna
temperatura?

PRVI POSKUS: Potrebujemo dva sobna



toplomera, eno mokro in eno suho no¬
gavico. Toplomera vtaknete v nogavici

193

in čez dobro uro ugotovite, v kateri no¬
gavici je bolj toplo. K narisanima toplo¬
meroma pripišite, v kateri nogavici sta
bila: v mokri, v suhi.

DRUGI POSKUS: Potrebujemo dve stek¬
lenici, brisačo, časopisni papir in škatlo
za čevlje. Obe steklenici napolnimo z
enako toplo vodo. Eno bomo postavili
na prosto nezavito, drugo bomo zavili v

brisačo in časopisni papir ter jo še za¬
prli v škatlo in šele nato skupaj s prvo
postavili na prosto. Čez pol ure že lahko
ugotovimo, v kateri steklenici je voda
ostala toplejša.

Sedaj vemo: da nas pri smučanju ne bo
zeblo, se moramo dobro obleči in paziti,
da obleke ne zmočimo.

Pazite:  pri delu s toplomerom moramo
biti zelo pazljivi, ker je cevka steklena
in se razbije. V cevki je živo srebro, ki
je strupeno.

V zimskih počitnicah sme Tomaž na Go¬
renjsko k Polonci, Alešu in Meti. Tam
se šele prične pravo zimsko veselje. To¬
mažu so obljubili, da se bo smel voziti
tudi z žičnico. Toda, naj so Tomažu še
tako opisovali žičnico, si je le ni znal
prav predstavljati. Zato mu jo je Polon¬
ca zgradila iz Lego kock.

DRUGA NALOGA:

SESTAVIMO VLEČNICO IZ LEGO
KOCK

Polonca je sestavila iz Lego kock žični¬
co, ki vleče smučarje iz doline na hrib.
Imenujemo jo vlečnica.  Ima spodnjo in
zgornjo postajo. Med njima nepretrgoma
potuje debela žična vrv. Žična vrv je
spletena iz mnogih tankih jeklenih žic
in je zelo močna. Na spodnji in zgornji
postaji potuje vrv okoli velikega kole¬
sa. V kolesu je žleb, da vrv ne izpade.

Tako kolo imenujemo vrvenica.  Eno iz¬
med vrvenic poganja motor.

Na sliki vidite preprosto shemo Polon-
čine žičnice. Na spodnji vrvenici je s
puščico narisana smer vrtenja. Narišite
smer vrtenja zgornje vrvenice. Na žično
vrv so obešena sidra. Po eni strani potu¬
jejo vedno navzgor, po drugi strani pa
vedno navzdol. Nariši v našo shemo, po
kateri strani bi potovali do zgornje po¬
staje. Med obema postajama je lahko
več podpornih stebrov, da je vrv bolj
napeta. Polončina žičnica je zelo pre¬
prosta: zgornja in spodnja postaja sta
dva navadna stebra. Na vrhu je kolo,
kateremu je odstranila gumijast kolesni
obroč. Okoli teh vrvenic je napeljala na¬
vadno vrvico. Iz papirja je zvila sidra,
jih obesila na vrvico ter vrvico vpletla
v vlečno vrv žičnice. Kolo — vrvenico je
poganjala kar z roko.

V nedeljo je Alešev očka odpeljal vse
otroke v Kranjsko goro, kjer so se smeli
voziti s pravo vlečnico. Tomaž je bil
navdušen, a se je prvič malo v strahu
tesno oklenil sidra, da ga je na zgornji
postaji komaj izpustil. Kako hitro in brez
truda so se povzpeli na vrh! Opazovali
so tudi sedežno žičnico. Aleš se je po¬
hvalil, da se je že peljal z žičnico na
Veliko planino. Na žični vrvi visita dve
kabini, ki sprejmeta več potnikov hkrati.
Vendar nikoli nista obe hkrati na isti
postaji. Medtem,, ko ena potuje navzgor,

194

potuje druga navzdol. Na sredi poti se
kabini srečata. Delovanje take žičnice,
ki ji nekateri pravijo tudi žična železni¬
ca, se ne razlikuje mnogo od vlečnice.
Aleš se je zelo potrudil in doma iz svoje
nove sestavljanke Fischer — technik na¬
pravil model take žičnice.

TRETJA NALOGA:

NAPRAVIMO ŽIČNICO IZ SESTAVLJAN¬
KE FISCHER

Obe postaji naj bosta stebra, ki imata
zgoraj prečni drog. Na obeh krakih dro¬
ga je obešena po ena nosilna vrv. No¬
silni vrvi zgoraj pritrdite, spodaj pa ob¬
težite. Ali je to potrebno, da vrv hitreje
zamenjamo, ko se strga  ali zato, da je
vrv v vseh letnih časih enako napeta?
Vmesnih podpornih stebrov ne potrebu¬
jemo. Sestavite preprosto kabino in jo
obesite na vrv s kolesci. Ena kabina naj
bo obešena zgoraj, druga pa spodaj.
Manjka nam še vlečna vrv. Napeta je
prav tako preko vrvenic kot pri vlečnici.
Vrvenici vgradite v steber, pred steber
ali za steber. Na vlečno vrv privežite obe
kabini. Obračajte eno izmed vrvenic.
Kabini potujeta: spodnja proti zgornji
postaji in zgornja proti spodnji postaji.
Da bosta kabini zopet na svojem prvot¬
nem mestu, moramo vrvenico vrteti še
naprej v isto smer  / v nasprotno smer.

Vrvenico ste poganjali tokrat kar s pr¬
stom, kar je zelo nerodno, posebno če
ste jo vgradili v steber. Aleš je vstavil
posebno pogonsko ročico zunaj stebra,
speljal kovinsko gred pod vrvenico in
na koncu pritrdil majhno zobato kolo.
Pod vrvenico je nataknil veliko zobato
kolo. Z vrtenjem pogonske ročice je ob¬
račal vrvenico. Pogonski motor je pri
žičnici vedno na zgornji postaji, zato je
tudi Aleš opremil s pogonsko ročico
zgornjo vrvenico.

Otroci so se igrali: Aleš je bil vodja
»motorja« in je upravljal žičnico. Tomaž
je bil sprevodnik — paznik v spodnji
kabini, Polonca pa v zgornji kabini. Meta
je bila seveda potnik in se je igre tudi
prva naveličala. Ali je nujno, da naša
žičnica prevaža samo ljudi? Metka se
spominja žičnice pri Vršnem, po kateri
so spuščali seno v dolino. Aleš je že
videl, kako prevažajo rudo v vagončkih
po žičnici in Tomaž se spominja, da je
slišal, kako gozdarji iz težko dostopnih
gozdov spravljajo hlode v dolino po žič¬
nici. Nekatere planinske koče se vse leto
oskrbujejo s posebnimi tovornimi žič¬
nicami. V vseh goratih predelih naše do¬
movine bi našli katero izmed teh pre¬
prostih, a prepotrebnih transportnih na¬
prav.

Kaj pa moramo pri žičnici spremeniti, da
bo lahko služila prevozu tako različnih
tovorov? Gotovo potrebujemo za prevoz
sena drugačno nosilno napravo kot za
prevoz hlodov. No, Metka predlaga, da
si ogledamo in izdelamo prijemalno na¬
pravo, ki je obešena na vlečni vrvi žič¬
nice za prevoz hlodov.

ČETRTA NALOGA;

IZDELAJMO PRIJEMALNE KLEŠČE
ZA PREVOZ HLODOV

Hlode bi lahko zvezali z vrvjo, a med
prevozom bi gladka debla zdrsnila iz
zanke. Tudi privezovanje bi bilo zelo na¬
porno. Naprava mora biti torej taka,
da hlod prime ali stisne. Imeti mora obli¬
ko čeljusti. Tudi klešče imajo čeljusti.
Opazujmo klešče ščipalke: ko razpremo

ročaj, razklenemo tudi čeljusti, in če¬
ljusti se zaprejo, ko stisnemo ročaj.
Vstavite med čeljusti neki predmet in ga

195

skušajte dvigniti navpično navzgor. Mo¬
ramo ročaje močno stiskati, da pred¬
met ne izpade? Privežite ročaja na vrvi¬
co in dvignite predmet tako, da namesto
ročajev držite vrvico. Med ročajema to¬
rej ni potrebna posebna stiskalna na¬
prava, le ročaje s čeljustmi moramo pra¬
vilno oblikovati in spojiti.

Na priloženi sliki imate narisano obliko
ene polovice klešč. Mere niso vpisane,
zato pa je prek risbe narisana mreža.

Izdelali boste tako velike klešče, kot to
zahteva velikost vaše žičnice, zato lahko
risbo poljubno povečate ali pomanjšate.
Na svoj list papirja napravite ustrezno
mrežo in obris klešč preprosto prerišete.
Del dvakrat narišete na vezano ploščo,
dela izžagate, izvrtate luknje in obrusite.
Oba dela spojite z vijakom in matico,
na ročaja privežite vrvici in klešče obe¬
site na žičnico.

Tončka Zupančič

ABC ELEKTRONIKE

V rubriki Mladi radioamaterji sem na¬
šel načrt za najenostavnejši detektorski
sprejemnik. Vse sem naredil po načrtu
in priključil detektor na TV anteno. Moj
sprejemnik sicer dela, vendar slišim v
slušalkah program Ljubljana I in Ljub¬
ljana II, pa še neko drugo ljubljansko
postajo...«

Tako mi piše Brecelj Franci iz Polja.
Njemu in tudi drugim našim bralcem
bom poskusil pojasniti, kako nastajajo
takšni pojavi in kako se je treba boriti
proti njim.

Vsi tisti, ki so vsaj malo eksperimenti¬
rali s tuljavami na detektorskih spre¬
jemnikih, so gotovo opazili, da je selek¬
tivnost večja, če ima antenska tuljava
manj navojev. Ako za antensko tuljavo
izkoristimo del oscilatornega kroga, je
selektivnost večja, čim bliže je antenski
izvod ozemljenemu koncu tuljave. Ne po¬
zabite pa, da se spreminja tudi jakost
sprejema. Ako navijete večje število na¬
vojev, bo jakost sprejema večja, vendar
na račun selektivnosti. Sprejemnik je
selektiven, kadar oddajne postaje ne
motijo druga druge. To pa še ni vse.
Zgodi se, da izdelani sprejemnik dobro
sprejema, ko pa ga prenesete na kako
drugo mesto, se poslabša selektivnost
ali pa oslabi jakost v takšni meri, da
komaj še slišite kakšno postajo.

Vzrok je kaj preprost. Antena je pre¬
kratka ali pa predolga. Kaj sedaj?

Rekli boste: »Treba je pač povečati ozi¬
roma zmanjšati število navojev na an¬
tenski tuljavi.« Da, to je nekakšna reši¬
tev, vendar ta rešitev ni povsem zado¬
voljiva.

ZA ZAČETNIKE

Poskusimo rešiti ta problem takole: na-
motajmo na antensko tuljavo 25 navo¬
jev in naredimo odcepe na 10., 15. in 20.
navoju ali pa naredimo odcep na tuljavi
oscilatorskega kroga za priključevanje
antene na polovici, četrtini in osmini tu¬
ljave. Konce odcepov pritrdimo na po¬
sebne puše ali pa na majhen preklopnik,
s katerim bomo izbirali najugodnejši
odcep (glej sl. 1).

Ce imamo dolgo anteno, jo priključimo
na deseti navoj oziroma na osmino tu¬
ljave. Če pa je antena kratka, jo priklju¬
čimo na 25. navoj oziroma na srednji od¬
cep.

To pa ni edini način za izboljšanje se¬
lektivnosti sprejemnika. V izpopolnjeva¬
nju radijskih sprejemnikov so tovarne
našle vrsto načinov za kar najboljši
sprejem.

Za nas radioamaterje bo najboljši način
za zagotovitev dobre selektivnosti tisti,
ki ga kaže slika 2. Pri tem načinu bomo
spoj z anteno uravnavali s potenciome-

196

trom 10 KQ. Ta način ni odvisen od
frekvence. Z njim bomo lepo uravnavali
občutljivost in selektivnost pa tudi ja¬
kost sprejema.


200pF

Slika 2

/1/1 103

s! 47000
J P F

Poleg opisanih motenj bomo opazili tudi
motnje, ki jih povzroča lokalna postaja.

Filter za lokalno postajo

Pri sprejemnikih z majhnim številom
oscilatorskih krogov, kakršni so naši de¬
tektorski sprejemniki, je normalno, da
lokalna postaja moti sprejem drugih ra¬
dijskih postaj. To neprijetnost lahko od¬
stranimo z vgraditvijo filtra za lokalno
postajo. Takšen filter je lahko izdelati
in tudi ni drag. Shema je zelo preprosta
in jo vidite na sliki 3. Filter sestoji iz
tuljave in kondenzatorja. Tuljava je na¬
vita na feritnem jedru, kondenzator pa
je stirofleksni s kapaciteto 432 pF. Fil¬
ter uravnavamo tako, da premikamo fe¬
ritno jedro v tuljavi in iz nje. Tuljavo z
lahkoto vsak sam izdela.

Slika 3

Ko smo izdelali tuljavo, je treba le še
tuljavo skupaj s kondenzatorjem vgra¬
diti v škatlico, ki ne bo večja od škat¬
lice za vžigalice. Na škatlico montiramo

pušo za priključek antene in kos žice
z vtičem za priključek na sprejemnik.
Ravnanje s filtrom je preprosto. Feritno
jedro premikamo v tuljavi tako dolgo,
da izginejo motnje, ki jih povzroča lo¬
kalna postaja.

Za gradnjo tega filtra lahko uporabite
material univerzalne tuljave TN sistema.

XXX

»Rad bi sestavil radijski sprejemnik TIM,
vendar v shemi sprejemnika ni označena
kapaciteta kondenzatorja C8.« Tako piše
Mirko Jereb iz Zg. Sodražice.

Res je, Mirko. V TIMu št. 1 tekočega
letnika smo objavili radijski sprejemnik
TIM, a smo na žalost pozabili na kapaci¬
teto kondenzatorja C8. Kondenzator je
lahko od 10000 do 22000 pF.

Evgen Penko iz Ljubljane, Stare Zdrav¬
ko iz Koprivnika, Simčič Darij iz Lozi¬
ce, Rafko Gregorka iz Koprivnika in še
mnogi drugi žele razne sheme za oja¬
čevalnike, usmernike itd. Sheme bi vam
lahko poslali ali objavili, a kaj pomaga,
ko pa so vse te aparature za vas pre¬
težke in preveč komplicirane. Poleg tega
pa za nekatere aparate, recimo za štiri-
voltni stereo ojačevalnik ne morete naba¬
viti kompletnega materiala. Vsem ime¬
novanim pa tudi Andreju Knapu iz Hrast¬
nika priporočam enostavnejše gradnje iz
kompletov TN sistema.

Svetujem nakup teh kompletov:
Univerzalna tuljava za vse gradnje iz
knjige

»Mala škola elektronike« 10,00 din
Detektorski sprejemnik 26,00 din
Transistorski utripalnik 42,00 din
Ojačevalnik 5 W, komplet 288,00 din
Knjiga »Mala škola elektronike« 35,00 din

Učiteljem tehničnega pouka priporočam
najnovejši komplet RK 2161 iz TN siste¬
ma. Spajkanje tu nadomeščajo spone
(stiskalne vzmeti). Skupaj s kompletom
dobite tudi knjigo, ki vsebuje 20 shem
vezja za izdelke iz kompleta. V komple¬
tu je tudi instrument za merjenje na¬
petosti, toka in upornosti, ki je vgrajen
na sprednji strani šasije RK 2161. Glede

197

na način, kako instrument priključimo,
nam ta meri tok, upornost ali napetost.
Ta instrument še zlasti prispeva k ra¬
zumevanju velikosti napetosti, toka ali
upornosti v pripravah, ki jih gradimo,
oziroma preiskujemo.

Komplet vsebuje naslednje materiale:

1 — montažno šasijo tipa RK 2161

2 — univerzalno tuljavo RK 103

3 — stiskalne vzmeti

4 — potenciometer pd 50 KQ

5 — gumb za potenciometer

6 — zvočnik

7 — izhodni transformator

8 —• germanijevo diodo

9 — visokofrekvenčni transistor

10 — nizkofrekvenčni transistor

11 — izhodna transistor j a (par)

12 — elektrolitski kondenzator 10 pF

(2 kosa)

13 — elektrolitski kondenzator 100 |iF

14 — kondenzatorji (8 kosov)

15 — upori (15 kosov)

16 — žica za vezanje

Komplet RK 2161 skupaj s knjigo dobi¬
te v prodaji za ceno 210,00 din, knjiga
Mala šola elektronike pa stane 35,00 din.
Če želite še druge informacije ali če
želite naročiti komplete TN, pišite na¬
ravnost na naslov avtorja tega sestavka:
V. I., Ljubljana, Streliška št. 1.

V. Ivkovič

MODELARJI: rakete , rf  %
avtomobili , čolni , letala <1

RAKETOPLANI

Že leta 1957, ko je Američan Harry
Stine spustil prvo modelarsko raketo,
so se nekateri posamezniki ukvarjali z
idejo o raketnem letalu, ki bi vzletelo
vertikalno in se vrnilo kot jadralno le¬
talo. Raketne jadrilice so res že obsta¬
jale od leta 1947, ko so se pojavili v
prodaji angleški motorji Jetex, vendar
pa le-te niso in niso mogle vzletati ver¬
tikalno zaradi premajhne potisne sile
motorjev. Tudi tedaj najmočnejši Jetex
600 A Scorpion motor ni bil dovolj mo¬
čan, ker njegov potisk ni bil večji niti
od njegove lastne teže, tako da so za
prave raketoplane prišli v poštev le
standardni raketni motorčki. Osnovna
težava pa je bila v tem, da raketarji
niso bili dobri jadriličarji, letalski mo¬
delarji pa so nanje gledali tako vzvi¬
šeno, da jim niso hoteli pomagati. Tako
so se morali raketarji ukvarjati s pro¬
blemi, ki so jih letalci že zdavnaj rešili.
Prvi raketoplan z vertikalnim vzletom je
bil narejen in lansiran leta 1961 (nare¬
dila sta ga John Schutz in Vernon Estes),

198

vendar pa je bil le-ta bolj podoben ra¬
keti s krili kot pa raketoplanu. Po tem
dogodku so si »odkritja« različnih tipov
raketoplanov mrzlično sledila. Nastali so
raketni avioni s spremenljivo geometrijo
kril, z zapletenim sistemom krilc itd.,
pa tudi navadne »raketne jadrilice« tipa
Ranger, ki še sedaj zmagujejo na svetov¬
nih prvenstvih.

V glavnem ločimo dve vrsti raketopla¬
nov: tiste, ki imajo motor spredaj, in
one, ki imajo motor zadaj. Najprej bo¬
mo spregovorili o prvi vrsti, ker je lažja
za izdelavo, pa tudi zanesljivejša. Na
skici 1 si lahko ogledamo princip delo¬
vanja raketoplana. Kakor navadna ra¬
keta tudi raketoplan vzleti z rampe ver¬
tikalno in nadaljuje polet, dokler se ne
vžge obratno polnjenje, ki izvrže motor¬
ček. Olajšano letalo potem varno pri¬
leti na tla. Med vzletom velja za stabil¬
nost raketoplana isti »zakon« kot za
raketo — CG mora biti nad CP. Ko pa
se motor izvrže, se spremeni tudi CG,

Slika 2

tako da lahko raketoplan jadra. Na ski¬
ci 2 vidimo najugodnejšo lego CG za
jadranje (potem, ko že izvrže motor!).
Raketoplan pa moramo pred prvim
spustom dokončno centrirati z dodaja¬
njem in odvzemanjem uteži (le redko to
ni potrebno). Z reglažo (metanjem ra¬
ketoplana iz rok) moramo ugotavljati, če
je pravilno obtežen in koliko obtežila
mu moramo dodati v nos oziroma v rep.
Pod skico 3 vidimo let zadaj preobte-
ženega (A), spredaj preobteženega (C) in
pravilno Obteženega raketoplana (B).

Slika 3

Seveda pa je nujno, da regliramo model
brez motorja in da vstavljamo obtežilo
(svinec, žebljički) po potrebi v konico
ali v rep, ne pa v prostor za motor.

Prihodnjič: Izdelava raketoplanov

Andrej Pečjak

Raketoplan »Orbital transport« med vzle¬
tom. Kljub popolnosti je vendarle »samo«
modelarska raketa.

199

RC JADRALNO LETALO

V današnji številka TIMa pričenjamo ob¬
javljati načrt RC jadralnega letala. Na¬
menjeno je predvsem začetnikom na tem
področju, zato po svojih lastnostih ni
tekmovalno, boste pa se z njim učili
radijsko vodenega letenja. Ker se grad¬
nja RC modela bistveno razlikuje od
prostoletečih modelov, je konstrukcija
poenostavljena in bo imel model krmi¬
ljeni le smer in višino (4 kanali). V prvem
nadaljevanju bo opisana le gradnja kril
in višinskega stabilizatorja s krmilom.
Material: Za izdelavo bomo potrebo¬

vali vse vrste modelarskega materiala
od balse, vezane plošče in smrekovih
letvic, do jeklene žice različnih premerov
in medeninastih cevi. Natančnejše po¬
datke in mere boste našli v tabelah.
Orodje: Za gradnjo bomo potrebovali
pribor za obdelovanje lesa (lok, nož, ža¬
go, rašpe in brusni papir) ter orodje za
obdelavo kovin (pile, svedri).

Izdelava kril: Krila so klasično gra¬

jena, glavni sestavni del pa je balsa 1,5
in 2 mm. Ker velikost TIMa ne dopušča
merila 1:1,  so nekateri deli pomanjšani,
glavni deli pa so narisani v naravni ve¬
likosti. Zato krila narišemo na prozoren
papir, da pri izdelavi druge polovice pa¬
pir le obrnemo in ni treba risati obeh de¬
lov. Rebra 1, 2 in 3 izdelamo iz vezane
plošče, obenem izdelamo še rebri 3’ in 21,
ki rabita kot šabloni za izdelavo ostalih
reber; ostala rebra naredimo tako, da
med šablonski rebri vstavimo 17 kosov
balse ustrezne velikosti ter vse skupaj
obdelamo s fino pilo in brusnim papir¬
jem. Po enakem postopku izdelamo rebra
za drugo polovico kril. Zadnja letev je
nekoliko neobičajna, vendar ta način
gradnje omogoča zelo trdno in lahko zve¬
zo reber z zadnjo letvijo. Ker so krila
zvita (rebro 20 je zadaj dvignjeno za
3 mm), moramo izdelati pomožno letev
(glej skico), ki jo podložimo pod zadnjo
letev ter vse skupaj z bucikami pritrdimo
na šablono, na kateri je risba kril. Pred¬
njo letev pritrdimo neposredno na šablo¬
no. Nato po vrsti vlepimo vsa rebra —
lepilo je lahko Jubinol, Rivikol ali po¬
dobno. Na rebra takoj še prilepimo zgor¬

nji del zadnje letve. Ko je lepilo suho,
vzamemo krilo iz šablone in vlepimo no¬
silni letvi št. 24, ter obdelamo prednjo
letev. Sprednji zgornji del zaplankiramo
z balso 1,5 mm, ki jo prilepimo s kon¬
taktnim lepilom (Boropor), vendar naj
bodo krila trdno vpeta v šabloni, ker se
sicer lahko zvijejo. Lepilo namažemo na
obeh delih po stičnih mestih, počakamo
nekaj minut ter pritisnemo balso na kri¬
la. Lepilo takoj prime in morebitnih na¬
pak ni mogoče popraviti, zato morate biti
pri tem delu res pazljivi. Krila vzamemo
; z šablone in s finim brusnim papirjem
obdelamo prednjo in zadnjo letev. Na
zadnje rebro nalepimo kos balse (št. 27)
ter jo obdelamo do predpisanih mer. V
prva tri rebra izvrtamo dve luknji 0 6
mm, v katere vlepimo medeninasti cevki
(lepilo araldit — UHU PLUS). Nazadnje
nalepimo še balso na prvih treh rebrih.
Možnosti za prekritje kril je več: lahko
uporabite močnejši japonski papir (21
g/m 2 ), svilo (16 g/m 2 ) ali poliester (65—
75 g/m 2 ). Prednost prekrivanja s polie¬
strom je ta, da ga ni potrebno lakirati,
vendar je njegova pritrditev težja, ker ga
zalikamo z likalnikom, kar pa zahteva
precej znanja in spretnosti ter ga začet¬
nikom ne bi priporočal. S svilo ali ja¬
ponskim papirjem pa prekrijemo krila
tako, da papir položimo na krila in po
letvicah namažemo z lakom. S prsti pa¬
pir raztegujemo, da gube izginejo. Ko se
lak posuši, krila lahko lakiramo. Najprej
lakiramo spodaj, nato zgoraj. Ko je lak
navidezno suh, krila pritrdimo na šablo¬
no, sicer se le-ta lahko zvijejo. Lakira¬
mo 3—5 krat, odvisno od laka. Drugo po¬
lovico izdelamo po enakem postopku.
Višinski stabilizator s krmilom
Višinski stabilizator s krmilom je kar
najbolj preprost, zato gradnje ni potre¬
bno pojasnjevati. Paziti je treba pri grad¬
nji tečaja iz svilenega traku, sicer model
ne bo pravilno »ubogal« naših povelj.
Boljši so tečaji, ki jih lahko kupite in jih
izdeluje tovarna Graupner (Best. Nr. 51).
Tudi ročico 32 lahko kupite (Graupner
Best. Nr. 3666). Višinski stabilizator in
krmilo prekrijemo enako kot krila.

200

pomožna letev

203

SLAMNATA PUNČKA — ZA
PRIDNE ROKE V ZIMSKIH DNEH

Nešolani ljudski umetniki niso nikoli
imeli na voljo dragega materiala. Zato
so bili toliko bolj odvisni od lastne du¬
hovitosti in domiselnosti. Znali so se
ozreti okoli sebe, presoditi, s kakšnim
materialom je lahko ustvarjati, in kar je
najpomembneje, imeli so velikanski ob¬
čutek, kako ga obdelati.

Ce lahko kje dobite otep slame, si lahko
po vzoru ljudskih umetnikov naredite
slamnato punčko, fantka ali kakšno ži¬
val.

Za to delo je najbolj primerna pšenična
slama, ker je lepe zlate barve. Za plete¬
nje lahko uporabite tudi ovseno slamo,
ki je sicer nekoliko temnejša, a se pri
upogibanju ne lomi.

Štiriindvajset ur, preden začnete z de¬
lom, namočite slamo v vodo, da bo bolj
prožna. Potem odstranite liste. Za pun¬
čko, ki jo vidite na sliki, potrebujete
približno 20 stebel, dolgih 28 cm. Pre¬
pognete jih na polovico in približno
2 cm pred pregibom ovijete z močnejšo
dvojno pavolnato nitko. Tako nastane
glava. Nato s prejo predelite še telo od
krila. Krilo je narejeno iz večine zuna¬
njih bilk, ki jih skrbno naravnate in na
okroglo prirežete. Iz preostalih notranjih
bilk naredite nožiče in jih spet preveži¬
te s pavolo. Roke so narejene iz ravne
vejice, ki jo ovijete s slamo. Glavo okra¬
site s pisano rutko.

SKIBOB

Razmeroma brez težav si lahko iz starih
ali zlomljenih smuči napravite vozilo za
po snegu.

S številkami, s katerimi so označeni po¬
samezni sestavni deli na perspektivni sli¬
ki vozila, so označene tudi slike posa¬
meznih sestavnih delov.

1 — sedalo naredite iz vezane plošče
150 X 300 mm. Obložite jo s penasto gu¬
mo ali s kakšnim drugim materialom, ki
se dobro oblikuje.

2 — ogrodje je sestavljeno iz kosov lesa
preseka 20 X 50 mm, ki so z obeh strani
obiti z vezano ploščo.

3 — glavna drsna ploskev je narejena iz
stare smučke.

4 — krmilo je narejeno iz jeklenih cevi,
ki sta zviti v primerno obliko. V sredini
sta povezani s privarjeno prečko F in s
parom kotnikov A in D. Spodnja konca
sta privarjena na kotnik G. Uporabite
lahko tudi prirejeno krmilo kolesa ali
večjega skiroja.

5 — tečaj krmila kaže profilna slika. Na
ogrodje pritrdite nosilca B in G ter kot¬
nika A in D. Sestavite jih tako, da se
bodo luknje pokrivale in vstavite vijak
C (npr. vijak iz krmila na kolesu) ter ga
pritrdite z matico in protimatico.

6 — krmilna smučka je pritrjena tako,
da se pregiblje. Gibljivost omogoča zglob,
ki je sestavljen iz kotnika G in dveh kot¬
nikov H. Na kotnike H sta privarjeni
jekleni osi, na kateri se natakne kotnik
G. Na vodilni smučki je pritrjeno uho,
za katerega se zatakne napenjalo iz moč¬
ne elastične gume J (blaži tresljaje in po¬
tiska konico smučke navzdol). Guma ima
na koncih zaponki, z eno je pritrjena na
uho smučke, z drugo na kotnik D.

7 — sprednja smučka je narejena, tako
kot glavna, iz stare smučke ali iz vrha
zlomljene smučke.

8 — na noge si voznik pritrdi smučke
s poljubnimi vezmi. Služijo za lovljenje
ravnotežja pri vožnji in povečujejo špor¬
tni užitek. Dobro je, če nanje pritrdite
jeklene zobce, ki omogočajo hitro zavira¬
nje.

(Iz češkoslovaškega mladinskega glasila
ABC prevedla Cvetana Tavzes).

204

OZ 06 Ofr 01 L

1

2

3

640

500

370

PROPORCIONALNI
SERVOMEHANIZEM I.

Eden od važnih elementov vsakega siste¬
ma za daljinsko vodenje je servomeha-
nizem. Šele ta naprava omogoči, da lahko
z električnimi impulzi obračamo krmilo
v modelu. Učeno bi temu rekli: servome-
hanizem pretvarja električno energijo v
mehansko. Pri tem delu našega analog¬
nega RC sistema se zares splača pošteno
potruditi, kajti če je servomehanizem
slab, je ves ostali trud zaman. Poleg tega
pa predlagam najbolj vnetim modelar¬
jem še nekaj. Naredimo kar dva ali več
servomehanizmov! Zakaj, boste vprašali.
Navadno imamo več modelov, velikih in
malih. Ti so različni: ladijski, letalski in
morda še kakšen avtomobil povrhu. Mali
modeli imajo manjša krmila, ki jih je ve¬
liko laže obračati kot pa velika. Tu imam
v mislih predvsem manjše letalske mo¬
dele. Nasprotno pa zahteva npr. ladijski
model z lOccm eksplozijskim motorčkom
kar precejšnjo moč na krmilu, ki jo že
običajni servomehanizem težko zmore.
Tako je najbolje, da vgradimo v vsak
model poseben servo in prestavljamo sa¬
mo sprejemnik. To so še posebno izkaže
na tekmovanju, če tekmujemo z več mo¬
deli, ko smo med posameznimi starti kar
v zadregi s časom.

Delovanje analognega servomehanizma

Preden se lotimo gradnje, skušajmo raz¬
ložiti, kako takšen servomehanizem de¬
luje. V resnici sodi k servomehanizmu tu¬
di elektronsko vezje (od transistorja T5
dalje) — Elektronika servomehanizma. S
to elektroniko upravljamo elektrarno tor-

Sl. 26. Shematska podoba analognega
servomehanizma

ček, ki prek prenosa premika os, na ka¬
teri je krmilna ročica. To krmilno ročico,
seveda povežemo s krmilom.

Preden nadaljujemo, si oglejmo na sliki
26, kakšen je analogni proporcionalni ser¬
vomehanizem v shemi, kakšni so elektro¬
nika in mehanski deli.

Elektronika je v tem primeru ojačevalnik
A, elektromotorček pa predstavlja sim¬
bol, v katerem je črka M. še en pomem¬
ben elemen je tu — potenciometer P, ka¬
terega drsnik je montiran na isti osi kot
krmilna ročica. To povezavo sem nakazal
s črtkano črto. Kot smo že dejali, poga¬
nja to os prek določenega prenosa elek¬
tromotorček. Da bo predstava popolnejša,
si oglejmo še sliko 27.

krmilna ročica

Rad bi povedal še to, da je elektronika
servomehanizma na isti ploščici kot spre¬
jemnik; vse to napravo namreč poceni
in poenostavi. Vendar je na sliki 27 po¬
dana ta elektronika zase, brez sprejem¬
nika.

Ojačevalnik A je dovolj močan, da brez
težav poganja elektromotorček. Vidimo,

206

da ima dva vhoda in sicer vhod + in
vhod —. Na vezju sta to sponki 109 —
vhod + in 100 — vhod —. Izhod ojače¬
valnika je priključen kar neposredno na
elektromotorček.

Kadar je na obeh vhodih enaka nape¬
tost, ni na izhodu nobenega toka, ker tak
ojačevalnik ojači razliko obeh napetosti,
t. j. napetost na vhodu + ... U + in na¬
petosti na vhodu — ... U —. To pomeni,
da ne bo čez elektromotorček nobenega
toka in njegova os bo mirovala, če pa
nastopi razlika v napetosti, bo ojačeval¬
nik to razliko ojačil in pognal tok skozi
elektromotorček.

Preden nadaljujemo, si še oglejmo, od¬
kod dobimo obe napetosti. Napetost U +
je naša znana krmilna napetost, ki jo do¬
bimo iz sprejemnika. Ta napetost nam
pove, v kateri legi mora biti krmilna ro¬
čica servomehanizma.

Napetost na vhodu, t. j. U—, pa dobimo
iz drsnika potenciometra. Ta drsnik je
povezan s krmilno ročico, saj je pritrjen
na isto os. Tako je napetost U— takore-
koč odvisna od lege krmilne ročice, t. j.
od tiste lege, v kateri se ročica trenutno
nahaja. To je tudi razumljivo, ker je po¬
tenciometer vezan kot delilnik napetosti
(glej sliko 26 in 27).

Vemo, da krmilno ročico in tako tudi
drsnik potenciometra preko prenosa ob¬
rača elektromotorček. Upam, da nekateri
med vami že slutijo, kako vsia ta reč de¬
luje. Oglejmo si to skupaj.

Napetost U + je napetost, kjer ročica
mora biti, napetost U — pa napetost, kjer
dejansko je. če ročica ni v želeni legi,
obstaja razlika. Ta razlika se ojači, in
elektromotorček steče, vrti krmilno ro¬
čico toliko časa, dokler se napetosti U +
in U— ne izenačita. To pomeni, da je
takrat ročica dosegla - želeno lego in v
njej bo vztrajala toliko časa, dokler ne
bo prišlo drugačno povelje — druga U +.
Tu smo se srečali s tako imenovano po¬
vratno vezavo, katere glavni element je
potenciometer na glavni osi. šele tako
nam uspe, da natančno lahko preverjamo
lego krmilne ročice, saj nam napetost
U — pove v vsake mtrenutku, kje se
krmilna ročica nahaja.

Jan Lokovšek

(Se nadaljuje)

KAKO DELAMO
S POLIESTROM

Kaj je to poliester? Poliester je ena iz¬
med umetnih smol, ki jih v današnjem
času vse več uporabljamo. Nikar ne mi¬
slite, da ga še niste nikoli videli. Ste ne¬
mara že premišljevali, iz česa so športni
čolni, karoserije športnih avtomobilov,
posebno tistih formule 1, in prototipov.
Gotovo se sprašujete, kakšen je postopek
izdelave čolnov in karoserij. Zelo pre¬
prost, ko boste prebrali tale sestavek.
In veste, kako jih izdelujejo? Predstav¬
ljajte si kalup-negativ, v katerega iz poli¬
estra in steklenih vlaken naredimo pozi¬
tiv, natančen odlitek negativa-kalupa.
Preprosto ali ne, in povrhu še poceni!
Seveda, tudi mi lahko izdelujemo iz po¬
liestra modele čolnov in tudi karoserije
za radijsko vodene avtomobilske modele.
Za te potrebujemo osnovno maso, maso
za gel-coat (žarkot) in pa pospeševalec
ter katalizator. Poleg tega moramo kupiti
še steklena vlakna v obliki mata ali tka¬
nine, in pa ločilec za kalupe. K® imamo
te potrebne stvari, lahko začnemo z de¬
lom.

Najprej potrebujemo kalup, iz katerega
bomo delali pozitive. Če kalupa nimamo,
si ga bomo naredili na zelo preprost na¬
čin. Iz kosa lesa bomo naredili model za
kalup. Najbolje, če za to uporabimo bal-
so, seveda pa ga lahko naredite tudi iz ka¬
ke druge vrste lesa. Vse površine gladko
obdelamo in na koncu model prebarva¬
mo z lakom za parket, ki ga potem lahko
obrusimo z vodobrusnim papirjem.
Postopek plastifikacije je enak za izde¬
lavo kalupa-negativa in potem iz le-tega
izdelavo pozitiva — končnega izdelka. Za¬
to bom ves postopek opisal le enkrat.
Najprej model za kalup oziroma že izgo¬
tovljen kalup dobro premažemo z ločil-
cem za kalupe (temno rdeče barve). Nana¬
šamo ga z gobico iz penaste gume, in to
po vsej površini enakomerno. Pazite, da
premažete prav ves kalup oziroma model,
vključno z robovi. Preden se prva plast
ločilca posuši, začnemo nanašati drugi
premaz. Ako ne bi namazali zares celotne
površine, bi imeli hude težave pri loče-

207

vanju. Ločilec nanašamo na očiščene po¬
vršine. Zato moramo po vsaki uporabi
oprati kalup s toplo vodo in milom, da
odstranimo ostanke ločilca (ločilec se
topi samo v vodi).

Ko se ločilec popolnoma posuši, lahko za¬
čnemo plastificirati. Najprej nanesemo
plast gel-voat-a, katerega pripravimo tako,
da masi v obliki paste dodamo pigment
(barvilo) in dobro premešamo. Nato do¬
damo pospeševalec in zopet dobro preme¬
šamo, in končno katalizator, ki ga tudi
dobro vmešamo v maso. Pospeševalca in
katalizatorja vmešamo toliko, kolikor pi¬
še na navodilih, če pa teh nimate, dajte
pospeševalca 2 %,  katalizatorja pa 1 %.
Namesto pigmentov, ki so zelo dragi, lah¬
ko uporabite minij v prahu, ki se prav
odlično obnese. Nanešena plast gel-coata
se mora popolnoma strditi, nato šele lah¬
ko nanašamo plasti steklenih vlaken in
poliestra. Preden začnemo polagati stek¬
lena vlakna, si jih že poprej tako pripra¬
vimo, da jih narežemo v obliki kalupa,
ali pa v manjših kosih, ki jih potem v
kalupu sestavimo in nato prepojimo. To¬
da najprej premažemo plast strjenega
gelcoata s poliestersko smolo in šele se¬
daj položimo prvo plast steklenih vlaken.
Nato s čopičem, ki ga pomakamo v polie¬
strsko smolo, prepojimo to plast in obe¬
nem skušamo iztisniti vse zračne me¬
hurčke. Prav zaradi teh je najbolje, da
prepojena vlakna povaljamo z valjem iz
teflona ali aluminija.

Kadar potrebujemo izdelek z debelejšimi
stenami, enostavno polagamo in plasti-
ficiramo plasti vlaken toliko časa, dokler
ne dobimo želene debeline.

Ko smo končali z delom, operemo vse
orodje v acetonu ali nitro razredčilu, ki
topita še nestrjeni poliester, in ga z nji¬
ma lahko tudi redčimo, če se nam zdi
preveč gost za delo.

Še nekaj stvari, brez katerih ne boste
uspeli:

1. Kalup pred vsako uporabo dobro oči¬
stite,

2. premažite ves kalup, vključno z robovi,
z ločilcem, sicer izdelka ne boste ločili
od kalupa,

3. pospeševalca in katalizatorja ne smete
nikoli, hkrati vmešati v poliester, am¬
pak najprej enega, premešate, nato še
drugega, in zopet dobro premešate. V
gel-coat damo ponavadi 2 %  pospeševal¬
ca in 1 % katalizatorja, v maso za pre¬
poj itev vlaken pa obojega od 1— 2 %.
Vedno delaite v prostoru, kjer ni manj
kot 18° C.

Ko smo končali s plastifikacijo, počaka¬
mo vsaj nekaj ur, najbolje kar cel dan,
preden vzamemo izdelek iz kalupa. V ko¬
likor so ploskve izdelka ravne (na primer
dno brodarskega modela), ločujemo brez
vode, pri kompliciranih izdelkih pa se
ravnamo po naslednjem postopku: po
vsem robu ločimo izdelek od kalupa, in
za ta rob nato nalijemo vodo, ki v nekaj
minutah raztopi ločilec, in izdelek potem
kar vzamemo iz kalupa.

Ves material, ki je omenjen v sestavku in
ga potrebujemo pri delu s poliestrom, in
tudi poliester dobimo pri CHEMO v Mai¬
strovi ulici v Ljubljani.

Jože Senegačnik

ZAČETNIŠKI MODEL
MOTORNIH SANI

To je prav zares model za začetnike. Iz¬
dela ga lahko vsak šolar, ki ima voljo,
veselje in malo orodja. Za izdelavo je
potrebno le malo časa. Sani lahko upo¬
rabljate na snegu in ledu. Na ledu imajo

hitrost do 60 km/h, odvisno od moči mo¬
torja. So zelo stabilne. Smer lahko urav¬
navate s krilci na zadnjem delu, če pa
imate napravo za radijsko daljinsko vo¬
denje, lahko sani priredite tudi za to.

208

Izdelava:

Najprej naredite obe stranici iz 4 mm
debelega vezanega lesa, ki ga po vseh ro¬
bovih, razen na spodnjem, zaoblite s
steklenim papirjem. Za dno sani potrebu¬
jete aluminijevo pločevino debeline 2 mm.
Dno mora biti najmanj za 4 mm širše
kot premer zračnega vijaka — propelerja.
Uporabite lahko motor z žarilno svečko
od 1,5 — 3,5 cm 3  z ustreznim propeler¬
jem. Ko imate sestavljeni stranici in dno,
po merah dna naredite še nosilec za mo¬
tor, ki je iz 6 —10 mm debele vezane
plošče. V nosilcu naredite odprtino, v ka¬
tero se prilega motor. Nosilec mora biti
vgrajen tako visoko, da vijak lepo teče
in se ne dotika stranic in dna. Vse glavne
dele spojimo s kotniki iz aluminijeve plo¬
čevine in z vijaki M 3. Ščitnik, ki je na
sprednjem delu sani, pritrdite s kovica¬
mi. Sedaj potrebujete samo še rezervoar
za gorivo. Zanj lahko uporabite kovinsko
škatlico valjaste ali druge oblike. Pro¬
stornina je 10 — 20 cm 3 . Rezervoar mora
biti dvignjen na višino vplinjača. Smuč¬
ke, ki drsijo po ledu ali snegu, morate
oblepiti s hrastovim ali kakim drugim
tršim furnirjem. Sani še prebarvate, naj¬
bolje z lakom za čolne, in po svojem oku¬
su okrasite z nalepkami. S tem so sani
končane. Kakor vidite, je največji izdatek
motor, ki je drag, toda lahko ga uporab¬
ljate tudi za letala in ladjice. Zato lahko
z enim motorjem vozite pozimi sani,
spomladi in jeseni letala, poleti pa lad¬
jice. (Tak motor lahko kupite v Avstriji
in stane v dinarjih od 400 do 560 din).

Želim vam veliko sreče pri delu in ve¬
liko veselja pri spuščanju.

Kunaver Tomaž

RISANJE REBER
ZA KRILO

V prejšnji številki TIMa smo govorili o
izdelavi trupa, danes pa bomo spoznali
najenostavnejši postopek za izdelavo re¬
ber krila. To je najvažnejši del modela,
saj je od oblike reber ali od profila krila,
kot pravijo modelarji, odvisna v veliki
meri letalna sposobnost modela. Lastnosti
profilov raziskujejo različni letalski in¬
štituti po svetu in precej modelarskih
profilov so izdelali tudi posamezni mo¬
delarji v svojih delavnicah ali v sestavi
raznih inštitutov.

Podatke za profil dobimo v obliki koor¬
dinat v koordinatnem sistemu. Tako so
za profil Clark Y, ki se precej uporablja
v modelarstvu, naslednje koordinate:

»X« pomeni dolžino rebra, izraženo v
odstotkih:

Npr.: globina krila je 150 mm, kar pome¬
ni, da je 100% 150 mm ali 2,5 % je
3,75 mm, 5  %  je 7,5 mm, 7,5% je 11,25
mm, 10 % je 15 mm itd. »Yz« pomeni
zgornjo črto debeline profila, »Ys« pa
spodnjo črto profila; obe črti sta tudi
izraženi v odstotkih globine krila. V na¬
šem primeru je pri X = 2,5 (ali 3,75 mm
od sečišča osi) Yz = 6,5 (ali 9,75 mm od
X osi) in Ys = 1,65 (ali 2,475 mm od
X osi). Najenostavnejši postopek za risa¬
nje profilov je izrisanje mreže, v katero
potem nanesemo točke oziroma koordi¬
nate profila. Mrežo sestavljajo vzpored¬
ne črte, narisane vzporedno z »X« in »Y«
osjo skozi točke na »X« osi v razdalji
10'%. Izjema je samo razdelitev od 0
do 10, kjer običajno označimo še: 1,25,
2,5, 5,0, 7,5 ter 15 in 25 ter 95.

210

Na »Y« os pa nanesemo točke v razdalji
1 %  in potegnemo črte vzporedno z »X«
osjo. Glej skico I.

V tako izdelano mrežo pa lahko vrišemo
točke profila in jih povežemo med seboj
s krivuljnikom. Tako izdelan obris rebra
nam služi kot šablona za izdelavo ostalih
reber in lahko označimo utore za letvice
krila. Pri pravokotnem krilu potrebuje¬
mo samo eno rebro, ker so vsa ostala

enaka prvemu. Pri izdelavi trapezastega
krila pa moramo izdelati vsaj srednje in
končno rebro, pri elipsi pa vsako rebro
posebej. Zato modelarji največ uporab¬
ljajo krilo trapezaste oblike in je le pre¬
hod v obliki elipse. Tako je manj dela,
model pa ima kljub temu odlične aero¬
dinamične lastnosti.

Prihodnjič bomo spoznali izdelavo reber
iz lesa.

ZA BRATCA ALI SESTRICO

Mlajše brate ali sestre ali pa prijatelje
lahko ob rojstnem dnevu razveselite s pi¬
sanim pajacem iz ostankov blaga. Poleg
ostankov potrebujete še kos belega plat¬
na, žico, pet korald, vato, staro najlonko,
iglo, sukanec, predvsem pa spretne roke
in nekaj potrpežljivosti.

Blago nastrižite na trakove, dolge 18 cm
in široke 6 cm, prepognite jih in trdno
sešijte krajše stranice (sl. 1). Obrnite
jih na pravo stran. Naberite daljše stra¬
nice in jih stisnite. Tako dobite nagu¬
bane kroge z majhno odprtino na sredi
(število krogov je odvisno od želene ve¬
likosti igrače). Iz žice naredite križ (sl.
2) in začnite nabirati kroge. Roke in no¬
ge sklenite s koraldo. Ko naredite telo,
naredite na žici zanko, skozi katero po¬
tegnete osi še za noge.

Glavo naredite iz belega platna, napol¬
nite jo z vato in prevlecite z najlonko.
Zgoraj kroglico stisnite in zavežite z

močno nitko. Kapo sešijte iz dveh pisa¬
nih krožnih izsekov blaga. Glavo pritrdi¬
te na zanko iz žice, pobarvajte obraz in
pajac je narejen.

211

MEŠALEC

ZA

BETON

Sestavili bomo še boben, in skoraj vse
bo s tem že gotovo. Skoraj zato, ker lah¬
ko mešalec služi tudi brez vseh preno¬
sov, kar tak, kot je. Toda o prenosih
kasneje. Naj vam v tej številki opišem
le boben.

Vsi deli so — kot vedno — oštevilčeni
po vrstnem redu sestavljanja. Potrebno
je le, da vse natančno prerišete in skrbno
izžagate. Oba distančnika, spodnji in
zgornji, se med seboj ujemata in držita
pravilno razdaljo med obema deloma;
zato glejte, da bo vse točno. Najprej se¬
stavite spodnji del in nato še zgornjega.
Prek vseh distančnikov napnite elastiko,
ki bo držala vse skupaj in šele ko bo
vse točno sestavljeno, zalepite vse stične
dele.

KOSOVNICA

42 Dno bobna

vezan les 5 mm 1 kos

43 Srednji del

vezan les 5 mm 2 kosa

44 Zgornji del bobna

vezan les 5 mm 1 kos

45 Distančnik spodnjega dela

vezan les 5 mm 8 kosov

46 Distančnik zgornjega dela

vezan les 5 mm 8 kosov

47 Plašč bobna
lepenka 1 mm

48 Mejna ploščica

vezan les 5 mm 1 kos

49 Os bobna 0 4 X 275 mm

varilna žica 1 kos

50 Nosilec osi

vezan les 5 mm 1 kos

Ko se lepilo osuši, zgladite po dolžini
vse distančnike in nato zalepite 1 mm
debelo lepenko najprej na najširšem delu
bobna. Za to potrebujete 20 mm širok
trak lepenke. Nato zalepite še plašč na
spodnjem delu in še na zgornjem delu.
Lepenko lepite z rivikol lepilom.

Med stranice nosilca bobna, in sicer na
del št. 40, zalepite mejno ploščico tako,
da zaprete luknjo, v kateri se bo usta¬
vila os bobna. Na drugi strani osi —
potem ko ste jo že vstavili v boben —
nataknete del 50 — nosilec osi in ga
prilepite na spodnji del plošče nakladal¬
nika.

Načrt je objavljen na straneh 216, 217.
Lepa plastična kolesa prav za ta naš
mešalec imajo stalno na zalogi v trgovini
Mehanotehnike v Ljubljani v Tavčarjevi
ulici.

Tone Pavlovčič

TIM — revija za tehnično in znanstveno
dejavnost mladine.

Izdaja Tehniška založba Slovenije. Ureja
uredniški odbor: Ciril Dimnik, Vukadin
Ivkovič, Dušan Kralj, Jan Lokovšek, Drago
Mehora, Tone Pavlovčič, Lojze Prvinšek,
Marjan Tomšič, Tončka Zupančič; odgo¬
vorna urednica Anka Vesel, oblikovanje in
tehnično urejevanje Vašo Kovačič. TIM
izhaja 10-krat letno. Letna naročnina 40
din, posamezna številka 4,00 din. Revijo
naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi
pot 6, pp 541-X. Tek. rač. 50103-603-50480.
Revijo tiska tiskarna Kočevski tisk, Ko¬
čevje.

Revijo sofinancira Kulturna skupnost Slo¬
venije.

Oproščeni plačila temeljnega davka od prometa
proizvodov na podlagi mnenja Republiškega sekre¬
tariata za prosveto in kulturo SRS, št. 421-2/72,
dne 15. 8. 1972.

212

JUMBO VAM
PREDSTAVLJA

V četrti številki Tima smo vam opisali čudovito novo
igračo pod naslovom JUNIOR ELEKTRO. Kdor je za novo
ieto pregledoval trgovine z igračami, je med množico
Mehanotehnikinih igrač gotovo zasledil škatlo s pisano
pahljačo na pokrovu. Mogoče pa jo ima že kdo doma?
Stavim, da niste odkrili, kaj predstavlja pisana pahljača!
Dobro si jo oglejte, saj je na sliki v desnem kotu. Niso
to mogoče vprašaji? Kdor je prečita! prejšnji sestavek,
temu ne bo težko razložiti, da imajo ti vprašaji določen
pomen. Kjer je vprašaj, mora biti tudi vprašanje, kjer je
vprašanje, mora biti tudi odgovor. Pa smo povedali vse:
igrica sestoji namreč iz vprašanj in odgovorov in vprašaji
so popolnoma umesten naslov.

V škatli je podstavek, ki ima pri vrhu plastičen pokrovček,
pod njim pa žarnico in baterijo. Na podstavku je v dve
polovici razdeljena priloga. Vprašanja so v obliki sličic
zbrana na levi polovici, odgovori pa na desni. Vsaka
sličica ima luknjico, pod njo pa kovinsko ploščico. Ko se
s kovinskima vtikačema na žicah dotaknemo dveh pravih
sličic, zagori lučka. Povedala sem, da ima podstavek eno
prilogo z vprašanji že prilepljeno, gotovo pa bi bilo to
premalo za male radovedneže. Prav zato bodo v Mehano-
tehniki poskrbeli za priloge z najrazličnejšimi vsebinami.
Danes bi vam predstavili prilogo za najmlajše, ki še ne
znajo brati. Govorila bom torej o prilogah, na katerih so
vsa vprašanja in odgovori predstavljeni v obliki sličic.
Zagotavljamo pa vam, da o igrici danes ne slišite zadnjič,
ker nam je Mehanotehnika obljubila še obilico najrazlič¬
nejših prilog. Med njimi boste prav gotovo našli tudi
primerno zahtevna vprašanja za vašo starost, na katera
boste z veseljem odgovarjali.

Da boste laže presodili, kako pestro vsebino imajo priloge
in kako zanimivo je lahko iskanje, vam bomo dve pred¬
stavili. Oglejte si jih. Najprej bi se vprašali, kaj je skup¬
nega vsem sličicam na vprašanjih prve priloge: nekdo se
sonči v dežju, mož pelje kuro na vrvici, natakar servira
čevelj, Indijanec se pelje na mopedu, deklica se želi
kopati v obleki, mož zabija žebelj s kleščami, zopet drugi
vleče po strunah z žago, in še in še bi lahko opisovali.
Toda povsod bi ugotovili, da nekdo dela nekaj narobe.
Narobe svet bi temu rekli. Mislim, da vam ne bo težko
na desni strani najti pravilne sličice v odgovor. Vam seveda
taka vprašanja ne predstavljajo bog ve kako težke naloge.
Otrokom od 3 do 6 let, katerim je ta priloga namenjena,
pa so taka vprašanja lahko trd oreh. Otrok mora vedeti,
da zabijamo žebelj s kladivom, šele potem bo lahko kla¬
divo na drugi strani poiskal. Prav tako mora vedeti, da

se ne sabljamo z loparjem in da mora biti na strehi še
antena.

Zanimiva je tudi druga priloga: vsi na levi polovici so
nekaj izgubili, vsem nekaj manjka. Manjkajoče dele po¬
iščemo seveda na drugi strani med odgovori. Če se z
eno žico dotaknemo luknjice na sličici z uro, se moramo
z drugo žico dotakniti luknjice na sličici s kazalci, da bo
lučka zagorela. Vsi bralci naše revije zagotovo vedo, kdaj
žarnica v elektr. krogu zagori, zato bi znali sami najti
rešitev, kako je speljana vezava sličic in lučke.

Prepričani smo, da ste začudeni, ker še nismo omenili,
kaj pomeni naslov. Jumbo je seveda slonček, a kaj ima
opraviti z našo zanimivo igrico? Pozorno poglejte priloge
pa boste prav na vrhu odkrili narisanega pravega majhnega
slončka z rilcem. Slonček je znak rojstne hiše oziroma
tovarne, kjer se je rodila zamisel in so prvič izdelali našo
zanimivo igrico. Slonček je namreč zaščitni znak. Kakor
najdemo na vseh aparatih Gorenja plamen, na vseh izdel¬
kih tovarne Iskra iskrico, tako so tudi na vseh igračah
velike nizozemske tovarne igrač narisani slončki. Veselje
vam torej tokrat prinaša JUMBO.

213

RADIOAMATERJI. ‘RGE
in eiektroteihniMV.^UMb

STABILIZIRANI USMERNIK
ELEKTRIČNE NAPETOSTI

Zagrizen konjičkar je lahko prava nad¬
loga v družini. Verjamete, da lahko takš¬
no neugodno mnenje o sebi takorekoč
v hipu spremenite? Poizkusite tokrat
napraviti nekaj posebnega, recimo za
začetek nekaj preprostega, a še vedno
tudi v svoje veselje. Kaj, ko bi prihra¬
nili domačim kupovanje baterij za tran-
sistorski sprejemnik?

Potrebovali boste majhen transformator,
nekaj uporov, kondenzatorjev ter še ka¬
ko diodo in transistor. Večina transi-
storskih sprejemnikov ne potrebuje za
napajanje več kot 9 voltov, tako da bo
tisti transformator, ki ga v naših trgo¬
vinah prodajajo za pogon hišnih zvon¬
cev, kar pravšnji. Nekoliko bolj neugod¬
na bo naloga za tiste, ki imajo spre¬
jemnike s push-pull izhodno stopnjo.

Za transistorski sprejemnik BLED predla¬
gam takšno rešitev

Primorani boste delo podvojiti. TIMov
načrt bo prav slednjim v pomdč.

Princip delovanja

Omrežno napetost 220 voltov transfor¬
mator primerno zniža, recimo na 8 vol¬
tov. To izmenično napetost se nato
usmeri in delno gladi. Za to poskrbita
diodi (Dl — D4) in kondenzatorja C2
in C3. Takoj ko postane tok skozi Ze-
nerjevo diodo dovolj velik, transistor T4
primerno »pripre« ventil T3 in hkrati
vzpostavi stabilno stanje v vezju. Vsaka
sprememba izhodne napetosti se pre¬
nese ojačena v bazo transistorja T3. Na
podoben način deluje tudi napajalnik za
+ 4,5 V. Ta za referenco uporablja kar
— 4,5 V napajalnik.

Gradnja

Realizacijo seveda prepuščam vam. To¬
plo priporočam, da posebno skrbno za¬
varujete (izolirate) primarni sponki
transformatorja ali še bolje: zalepite

pokrov transformatorja. »Elektroniko«
napajalnika pa poizkusite pritrditi kar
v sam sprejemnik.

Prepričan sem, da vam ne bo težko
ugotoviti vezja za enojen napajalnik.

Seznam elementov:

R1 — R4 3,3 kQ
R5 220 Q

214

'Or

220 V
50Hz


Teoretično vezje

KONTROLA
PARKIRNIH LUCI

Voznikom avtomobila se neštetokrat do¬
godi, da pri izstopu iz avta nehote pu¬
ste goreti parkirne luči. Pri belem dnevu
tega v naglici največkrat niti ne opazimo.
Zelo nerodno pa je, če avto dlje časa sto¬
ji s prižganimi lučmi, kajti akumulator
se tako kaj hitro prazni in mu zlasti v
zimskem času kaj rada poide »sapa« za
zagon.

Temu se izognemo le z napravo, ki nas
bo pred izstopom iz avta opozorila na
našo pozabljivost. Takšnih naprav je ne¬
šteto. Žal pa je večina med njimi zelo
komplicirana in hkrati tudi draga. Zato
vam posredujemo kar najbolj prepro¬
sto napravico, ki je hkrati tudi najbolj
poceni in še zanesljiva povrhu. S tak¬
šnim darilom boste gotovo razveselili
vašega hišnega šoferja in še sami se bo¬
ste česa naučili.

215

MfSALEC ZA CEMENT BOBEN

Za napravo potrebujemo le germanijevo
ali silicijevo diodo, ki prepušča tok 1
Ampera, žarnico za 6 ali 12 V (ustrezno
akumulatorju), okov za žarnico, primar¬
no plastično škatlico, priključno žico
(pletenico), 2 avtomobilski spojki.

Iz elektrotehnike vemo, da prepušča di¬
oda električni tok samo v eni smeri; v
našem primeru v smeri x-y, ne pa na¬
robe. To pomeni, da bo signalna žarnica
zagorela le v primeru, če bomo ob
vključenem stikalu parkirnih luči (S) iz¬
ključili z avtomobilskim ključem »vžig«
oziroma vžigalno tuljavo. Če si ogleda¬
mo skico, bomo videli, da v tem primeru
resnično steče tok prek vžigalne tulja¬
ve na maso in je tako kontakt »y« v
tem primeru negativen. Dokler pa je
stikalo »K« (s ključem) vključeno, je
kontakt »y« prav tako, kakor tudi kon¬
takt »x«, pozitiven, zato toka v tem pri¬
meru ni in žarnica ne žari.

Poglejmo še, koliko časa bo žarela sig¬
nalna žarnica. Samo toliko časa, dokler
ne bomo izključili stikala S. S tem pa
bomo ugasnili tudi parkirne luči in vse
bo v redu.

Izdelava te naprave je torej zelo lahka.
Zadostuje, da okov z žarnico (katere na¬
petost mora ustrezati napetosti akumu¬
latorja) skupno z diodo montiramo na
malo izolirno deščico, ali še bolje v lič¬

no plastično škatlico. Zelo važno je pri
tem, da diodo montiramo tako, da bo
žarnica zažarela le takrat, kadar bomo
na prosti konec diode priključili + pol,
na prosti konec žarnice pa — pol. To
lahko preizkusimo z navadno baterijo.
Iz škatle izpeljemo zatem oba,priključ¬
ka, a na njuna konca pritrdimo kovin¬
ski kontakt, t.j. kovinsko spojko, kakrš¬
ne so pri drugih priključkih električne
armature v avtomobilu. Tu pa je zelo
važno, da diodni priključek priključimo
zares na tisti kontakt stikala, ki vodi
k parkirnim lučem, a žarnični priklju¬
ček na tisti kontakt glavnega stikala, ki
vodi k vžigalni tuljavi. Stvar je s tem
opravljena.

V tem primeru smo torej uveljavili svet¬
lobni signal, ki je povsem zanesljiv, ob¬
enem pa tudi najbolj poceni. Razumlji¬
vo pa je, da namesto žarnice lahko pri¬
ključimo majhen električni zvonec (za
istosmerni tok), kar pa ni najbolj es¬
tetsko. To pa v tem primeru niti ni
važno, kajti signalizacija je pri tej na¬
pravi akustična in jo zato lahko name¬
stimo celo za armaturno ploščo, medtem
ko je za žarnico pomembno, da jo na¬
mestimo na najbolj vidnem mestu ar¬
maturne plošče.

Miloš Macarol

NARAVOSLOVCI: fizika,
biologija, kemija,,.  . 0 : 19 .:

REPATICE IN EDMUND HALLEY

Najbrž ste že slišali ali pa brali v ča¬
sopisih in tudi v naši reviji, da se naši
Zemlji približuje velik komet ali repa¬
tica. Gre za komet, ki ga je odkril Lu-
biša Kohoutkov in se tudi imenuje Ko-
houtkov komet. Astronomi pravijo, da
se bo komet približal našemu planetu na
razdaljo »samo« 132 milijonov km, od
Sonca pa naj bi bil 28. decembra odda¬

ljen 18 milijonov km. Pisali so tudi, da
bo takrat svetlejši od zvezde Večernice
in ga bomo lahko opazovali s prostim
očesom in sicer v novembru in decem¬
bru kake tri ure pred sončnim vzhodom,
v januarju pa tri ure po sončnem za¬
hodu.

Kaj so pravzaprav repatice ali kometi?
V starih časih so tudi učenjaki menili,

218

da so nastali iz zemeljske atmosfere ali
iz nekakšnih zemeljskih izparin. Prazno¬
verni ljudje so bili prepričani, da pojav
kometa napoveduje velike dogodke, naj¬
večkrat velike nesreče, kot so vojne,
kuga, potresi in podobne katastrofe. V
drugi polovici 17. stoletja sta astronoma
Tycho Brahe in Edmund Halley odkri¬
la, da so kometi vsemirska telesa, ki
krožijo v velikanskih elipsah okoli Son¬
ca. (Nekateri kometi krožijo okoli pla L
neta Jupitra, ki je od zemlje oddaljen
od približno 600 do 960 milijonov km.)
Kometi so torej nebesna telesa z majh¬
no maso in gostoto. Glava kometa ob¬
stoji iz trdih delov (meteoritov) v plina¬
stem ovoju, rep, ki je lahko dolg mno¬
go milijonov km, pa ni nič drugega kot
neskončno redka plinasta snov, ki na¬
stane takrat, ko se komet približuje Son¬
cu. Seveda postane rep viden šele, ko je
osvetljen od Sonca.

Kot že rečeno, potujejo kometi v velikih
elipsah okoli Sonca. Različni kometi
imajo različno dolga potovanja. Nam
najbolj znana repatica je Halleyev ko¬
met, ki pride v bližino Zemlje vsakih
76 let. Zadnjikrat smo ga videli leta
1910, pričakujemo pa ga spet leta 1986.
Edmund Ha!ley, po katerem se komet
imenuje, se je rodil leta 1656 v Haggers-
tonu blizu Londona. Na stari univerzi
v Oxfordu je študiral matematiko in
astronomijo. Že kot dvajsetleten mlade¬
nič je izdal razpravo o ekscentričnosti
planetarnih tirnic, pozneje pa je izdal
svoj katalog zvezd južnega neba. Leta
1698 je na obalah Južne Afrike in Ame¬
rike proučeval zemeljski magnetizem.
Na temelju teh raziskav je dvajset let
pozneje izdal prvo deklinacijsko karto
Zemlje. Postal je profesor geometrije v
Oxfordu, pozneje tajnik Kraljeve znan¬
stvene družbe, leta 1720 pa je postal di¬
rektor zvezdarne v Greenwichu in dobil
časten naslov kraljevi astronom. To
znamenito zvezdarno je vodil vse do svo¬
je smrti, do leta 1742.

Halley si je pridobil pomembne zasluge
na področju astronomskih raziskovanj.
Bil je sodobnik in učenec genialnega
znanstvenika Newtona, odkritelja zakonov
težnosti. Prav na temelju Newtonovega
gravitacijskega sistema je Halley izraču¬

Edmund Halley

nal pota skoro vseh takrat znanih kome¬
tov, med njimi tudi pot znane repatice,
ki nosi njegovo ime. Predvidel je pojav
te repatice za leto 1759 in je repatica
približno v tistem času tudi res prišla.
Halleyev komet pride, kot že rečeno,
vsakih 76 let, čeprav ne prav do meseca
točno. Halley je pravilno razlagal, da so
majhne nepravilnosti v »voznem redu«
te repatice posledica gravitacije velikih
planetov. Če pomislimo, da so v njego¬
vem času tako malo vedeli o gibanju
nebesnih teles in o poteh planetov, bo¬
mo razumeli, kako pomembno je bilo
Halleyevo spoznanje, da so kometi ne¬
besna telesa, ki krožijo okoli Sonca ta¬
ko kot planeti, vendar po mnogo daljših
poteh.

Halley je tudi dokazal, da se — čeprav
neznatno — spreminja položaj zvezd
stalnic. Spoznal je tudi, da Luna pospeši
svoje gibanje v enem stoletju za 11 kot¬
nih stopinj. Izdal je izpopolnjen Ptolo-
mejev katalog zvezd (»Almagest«) in na¬
kazal možnost, da bi izračunali odda-

Halleyev komet

219

Ijenost Zemlje od Sonca s pomočjo
prehoda Venere mimo sončne plošče.
Poleg astronomskih raziskovanj je znal
Halley narediti tudi kaj praktičnega. Iz¬
boljšal je potapljaški zvon, takrat edi¬
ni pripomoček za raziskovanje pod vo¬
do. Izumil je tudi zrcalni oktant, ki je
postal nepogrešljiv pripomoček za astro¬

nomska opazovanja na morju. Seveda
pa je Halley pomemben predvsem kot
znanstvenik na področju astronomije.
Tako kot Kopernik, Kepler in drugi
je tudi Halley dal v svojem času svoj
prispevek razvoju znanosti o nebesnih
telesih.

Drago Mehora

VAS AKVARIJ —STIROPORNA STENA
IN SE KAJ

Akvarij, prezračevalnik in grelec s ter¬
mostatom že imamo. S tem smo se oskr¬
beli z osnovnimi potrebščinami za naš
akvarij. Lahko torej pričnemo razmišljati
o tem, kako bomo sedaj pripravili vse
potrebno, da bomo naš akvarij lahko
uredili.

Akvarij je pravzaprav štirikoten steklen
zaboj, ki sam po sebi ne učinkuje kdo-
vekako lepo, če ga primerno ne uredimo.
Tisto, kar pri akvariju ponavadi najbolj
moti, je gola zadnja stena. Temu se lahko
ognemo tako, da si omislimo primerno
ozadje — pravzaprav neke vrste kuliso,
ki nam zapolni to praznino. Ozadje si
lahko napravimo na dva načina. Lahko
je tako, da stoji za akvarijem, lahko pa
je v akvariju samem. Kulisa za akvari¬
jem ima veliko pomanjkljivosti. Predvsem
zavzema mnogo prostora in nikoli je ni
mogoče tako lepo urediti kakor ozadje v
akvariju. Zaradi tega je bolje, če se odlo¬
čimo za steno, ki jo primerno oblikuje¬
mo in vložimo v akvarij tako, da jo pri¬
trdimo (najbolje nalepimo) kar v notra¬
njost, na zadnje steklo akvarija. V zad¬
njem času imamo na voljo zelo primerno
snov, ki jo je zelo lahko oblikovati in
ki se zelo lepo poda v akvarij. To je sti¬
ropor — vsi ste ga najbrž že videli. Bele
plošče raznih debelin, od 1 do 10 cm v
izmerah 100 X 100 cm, lahko kupimo
marsikje. V Ljubljani jih na primer pro¬
daja podjetje GRAMEX. In kako iz take
plošče izdelamo primerno steno?

Ko si kupimo stiroporno ploščo, jo z o
strim nožem ali s kakim drugim rezilom
obrežemo natančno po notranjih merah

akvarija. Plošča ne sme biti pretenka —
njena debelina naj bo vsaj 3 do 4 cm, se¬
veda pa je lahko tudi debelejša. Ko smo
ploščo obrezali na primerno mero, jo pri¬
čnemo oblikovati. S segretim spajkalni¬
kom vlečemo po njej, pri čemer se sti¬
ropor topi, in dobimo na njem relief. Z
malo daru tako lahko zelo lepo ponare¬
dimo skalnato steno. Če želimo imeti de¬
belejše »skale«, ki molijo iz stene, pred
obdelavo nalepimo sem ter tja na steno
kose, ki so nam ostali pri rezanju plo¬
šče. Lepimo najlaže tako, da z nitro
razredčilom navlažimo košček na tisti
strani, s katero ga želimo nalepiti na
ploščo. Nitro razredčilo namreč topi stiro¬
por. Seveda moramo biti pri tem opravilu
na moč previdni. Prvič je nitro razredčilo
vnetljivo, torej tega ne smemo delati v
bližini ognja, niti ne blizu vročega spaj¬
kalnika, drugič pa moramo uporabljati
silno majhno količino razredčila, takoj
ko ga namreč nanesemo na stiropor pre¬
več, nam ga v nekaj minutah popolnoma
stopi. Topilo nanašamo z zelo rahlo ov-
laženo cunjico. Nikakor ne s čopičem!

Tako navlažen košček stiropora pritisne¬
mo na ploščo in eno do dve minuti ti¬
ščimo obe plasti skupaj. V nekaj minutah
nitro razredčilo izhlapi in koščka sta
zlepljena.

Ko smo torej s spajkalnikom izoblikovali
naše ozadje, ga moramo seveda še po¬
barvati. Za barvanje uporabimo oljnate
barve. Redčiti jih smemo le s firnežem,
nikakor ne s terpentinom, kajti tudi ter¬
pentin topi stiropor in nato posušena
barva rada z njega odstopa. Za osnovno

220

barvo je najbolje, da vzamemo rjavo ali
sivo barvo. Barva naj ne bo presvetla —
temnejše ozadje se namreč akvariju bo¬
lje poda kakor svetlo. Ko smo steno v
celoti prebarvali z osnovno barvo, pride¬
jo na vrsto podrobnosti. Sedaj vzamemo
še nekaj drugačnih barv — med njimi so
pomembne rdeča, rumena, modra, bela
in črna barva. S črno barvo barvamo tiste
dele stene, ki so poglobljeni — tako bodo
videti še globlji. Tiste dele, ki štrlijo ven,
pa barvamo najprej z modro, sem ter tja
z rumeno (tako dobimo zeleno barvo), na
vrhu pa z belo barvo. Tako so vršički
»skal« beli in izstopijo. S tem dobimo
kontrast in veliko globino reliefa. Seveda
je za tako barvanje potrebno nekoliko
daru. Mogoče se nam bo prvič stena ne¬
koliko manj posrečila, no, počasi bomo
postali pravi umetniki. Stena je lahko
precej živih barv. V vodi namreč barve
čez nekaj časa obledijo, poleg tega pa
bodo steno kmalu pričele preraščati alge,
kar bo zopet pokrilo nekaj barve. Ne
bojte se torej preveč pisano obarvane
stene! Pobarvano stiroporno ozadje mo¬
ramo toliko časa sušiti, da se oljnate bar¬
ve popolnoma posušijo. Zelo nevarno je
na pol suho steno vlagati v akvarij. Na
pol suhe barve se prično razkrajati in za¬
strupljajo živali v akvariju. Če je le mo¬
goče, posušeno steno za nekaj dni (3 do
4 dni) izpiramo v vodi. To napravimo
lahko tako, da jo z obarvano stranjo
navzdol vložimo v kopalno kad, zgoraj
primerno obtežimo (stiropor je zelo la¬
hek) in vsak dan zamenjamo vodo s sve-

Pisanci v akvariju — spredaj primeren ka¬
men, zadaj stiroporna stena. Kdo bi po¬
dvomil v pristnost »kamnitega« ozadja? In
vendar je ozadje pravzaprav — kulisa!

žo. Tako pripravljeno steno sedaj lahko
vložimo v akvarij. Ugodno je, če s spaj¬
kalnikom zadaj napravimo nekaj vzdolž¬
nih kanalov vanjo. Skozi te kanale lahko
namreč napeljemo, za steno skrite cevi
zračne napeljave.

Steno lahko na steklo nalepimo s pri¬
mernim lepilom. To je silikonbostik, ki
ga je pri nas težko dobiti, ali pa librokol.
Librokol prodajajo vse trgovine z bar¬
vami in laki. Je vodotopno lepilo, dokler
je še sveže, ko se posuši, pa je odporno
proti vodi. Ko stene z librokolom nale¬
pimo v akvarij, moramo počakati naj¬
manj dva dni, da se lepilo zanesljivo po¬
suši. Šele potem lahko v akvarij nalijemo
vodo.

Stiroporna stena ima še eno zelo dobro
lastnost. Kasneje namreč, ko sadimo
rastline v akvarij, lahko nanjo pritrdimo
marsikatero vrsto vodnih rastlin in tako
je ozadje od vrha do tal lepo zeleno za-
rastlo. Kasneje se tako rastline razra¬
stejo in nam ustvarijo sijajno zeleno
ozadje.

Ko imamo ozadje, si pričnemo nabirati
še preostali material, ki ga bomo potre¬
bovali za ureditev akvarija. Najprej je
tu podlaga. Zanjo potrebujemo šoto, ilo¬
vico in pesek. Šoto dobimo na Ljubljan¬
skem barju — lahko pa tudi v cvetli¬
čarnah. Seveda je pri šoti, kupljeni v cve¬
tličarni, potrebna previdnost. Taka šota
ima namreč v sebi že primešana umet¬
na gnojila. Enostavno jih spravimo iz
šote tako, da jo namočimo v vodo in
le-to 2 do 3-krat zamenjamo. Nikakor
ne smemo vložiti v akvarij neizprane
šote. Sploh je zelo koristno, če vsako
šoto, ki jo uporabimo za podlago v ak¬
variju, prelijemo z vročo vodo. Najbolj¬
ša je taka ilovica, ki je rumene barve
(torej že preperela). Siva ilovica, poseb¬
no če je temno siva, ni uporabna. Suho
ilovico zdrobimo na majhne koščke —
lahko tudi v prah. Sedaj si v kakšnem
potoku poiščemo še primeren pesek.
Najboljši je pesek iz potoka, ker so ka¬
menčki okrogli in naravni. Drobljeni pe¬
sek iz kamnoloma vedno učinkuje umet¬
no. Pesek ne sme biti predrobno zrnat.
Zrnca naj imajo v premeru 3 do 4 mm.
Drobna rečna mivka je popolnoma ne-

221

Na stiropor nalepimo nepravilne koščke, da
bomo kasneje lahko oblikovali police.

uporabna, saj se v akvariju preveč zbije
in v tako trdi plasti vodne rastline ne
morejo odganjati korenin — niti vanjo
do korenin ne pride tako zelo potreben
kisik iz vode. V mivki prihaja do gnitij,
ki škodujejo vodnim rastlinam, pa tudi
ribicam. Kako napravimo iz nabranega
materiala podlago, o tem se bomo pogo¬
vorili v enem od naslednjih prispevkov.
Seveda podlaga ni vse. Ko že hodimo
ob potočku, se ozremo za kakšnim pri¬
mernim, lepo oblikovanim kamnom in
ga vzamemo s seboj. Če bomo nekaj ta¬
ko nabranih kamnov vložili v akvarij na
dno med vodne rastline, bomo s tem
močno dopolnili zunanjost akvarija, kaj¬
ne? V vodi vedno ležijo tudi odmrli deli
dreves —■ razne palice in korenine. Po¬
sebno korenine so tudi v akvariju zelo
primeren material za dekoracijo. Seve¬
da pa moramo biti pri nabiranju lesa iz
vode zelo zelo previdni. Vedno moramo
namreč paziti, da pobiramo samo take
kose, ki so že dovolj dolgo v vodi. Spo¬
znamo jih po tem, da so težji od vode
in potopljeni na dnu in da so zelo tem¬
nih barv (temnorjavi do črni). Drevesna
skorja je s takih kosov že zdavnaj od¬
padla. Tisti les', ki še ima skorjo, ni
vedno uporaben. Če je namreč les že to¬
liko časa v vodi, da je z njega odpadla
skorja, potem je voda iz njega izlužila
tudi preostale organske spojine, ki bi
lahko, ko bi tak kos vložili v akvarij,

Ko s spajkalnikom obdelamo stiropor in
ga še obarvamo, dobimo ozadje, ki spomi¬
nja na kamnito steno

pričele gniti in nam pokvarile vodo v
akvariju. To bi bilo seveda kaj nevarno
za naše ribice.

Ko imamo torej pesek, šoto, ilovico, kak
primeren kamen, pa mogoče še kakšno
lepo korenino, smo v glavnem na¬
brali vse, kar potrebujemo za ureditev
našega akvarija.

In še nekaj. Marsikdo misli, da bi se v
akvarij lepo podala kakšna lupina mor¬
skega polža ali školjke, mogoče celo kak
keramičen kipec, ruševine starega gradu
ali podobna navlaka. Tak material nima
v akvariju kaj iskati. Ali ste že kdaj vi¬
deli v potoku — v sladki vodi torej —
lupino morskega  polža ali pa porce¬
lanast kipec? Seveda ne! če torej take
stvari vložimo v naš akvarij, s tem samo
dokazujemo, kako slab okus imamo.
Enako nenaravno učinkujejo prav živo
pisani kamni, razni kristali in živobarvne
rudnine. Vse take predmete imenujemo z
eno besedo —• kič. In za kič v našem
akvariju res ne sme biti prostora. Akva¬
rij bomo poskusili urediti popolnoma
drugače — tako, da bo njegova notra¬
njost čim bolj veren posnetek naravnega
okolja, v katerem ribice živijo. Naš akva¬
rij naj bo posnetek notranjosti kakšnega
potočka, izsek iz reke ali jezerca.

B. Žener

222

FOTOGRAFIRAMO

MALOSLIKOVNE KASETE

Pri nakupu maloslikovnih filmov je izbi¬
ra zelo pestra. Odločimo se lahko za
barvne diapozitive, za barvni negativ, še
posebej pa je izbira velika pri črnobelih
filmih. Vse omenjene filme lahko kupimo
v originalnem omotu, ki ga sestavljajo
kartonska škatlica, za zrak neprepustna
kovinska ali plastična škatlica, v kateri
je maloslikovna kaseta z navitim filmom
za 20 ali pa za 36 posnetkov (slika št. 1).
V kovinske ali plastične škatlice so na¬
vadno spravljeni barvni filmi, medtem
ko so črno-beli filmi zaviti samo v kovin¬
sko folijo. Nekatere filme pa lahko ku¬
pimo tudi na metre v zvitkih. Pri tem mo¬
ramo vedeti, da so maloslikovni perfo-
rirani filmi pravzaprav istih dimenzij kot
profesionalni 35 mm kinofilmi. Zato tak
zvitek lahko vsebuje tudi do 300 m filma,
ki je navadno navit na plastičnem jedru
premera 50 mm. Na zunanjem delu zvit¬
ka je konec filma zalepljen z lepljivim
trakom, film pa je zavit v črn papir. Vse
skupaj pa je spravljeno v kovinski škatli,
ki je zunaj zalepljena z lepljivim trakom.
Na tej škatli je tudi obvezna nalepka z
glavnimi podatki o filmu. Poleg imena

Slika 1. Maloslikovni barvni filmi so tako
zaviti, da jim vlaga ne more škodovati. Ko¬
vinska škatla se zapira neprepustno za zrak

proizvajalca je napisano tudi ime filma
(Agfa Isopan F, Kodak Plus X), vrsta
filma (črno-beli, barvni), na vitje filma (z
emulzijo navznoter ali navzven), dolžina,
perforacija (slika št. 2) in rok trajanja
filma. Vedeti moramo, da je življenjska
doba črno-belih filmov omejena na 2 do
4 leta, pri barvnih filmih pa celo samo
na eno do dve leti. Podatek o življenjski
dobi filma pa bi zaman iskali na nalep¬
kah profesionalnih kinofilmov. V večjih
dolžinah lahko kupimo predvsem črno-
bele filme. Barvnih obračilnih ali nega¬
tivnih filmov v Evropi ne moremo kupiti
na metre, pač pa često dobimo ostanke
kinofilmov. Ti niso več uporabni v film¬
ske namene v dolžinah pod 30 metrov,
fotografi pa jih z velikim pridom upo¬
rabljajo. Ker pridemo največkrat do
ostankov barvnega negativnega filma
Eastmancolor, moramo opozoriti na to,
da je ta film izdelan za uporabo pri ume¬
tni svetlobi. Pri dnevni svetlobi ga lahko
uporabimo le z oranžnim filtrom Wrat-
ten 85 ali z odgovarjajočim podobnim
konverzijskim filtrom.

Če želimo tak 35 mm kinofilm na metre
uporabiti za fotografiranje, ga moramo
v predpisani dolžini previti v posebne
maloslikovne kasete. Le-te nam omogo¬
čajo vlaganje filma v fotoaparat pri sve¬
tlobi, in brez njih maloslikovnega filma

Slika 2. Na 35 mm filmu poznamo več vrst
perforacij. Filmi za snemanje imajo perfo-
racijo Bell&Howell ali negativno perfora-
cijo, filmi za projekcijo pa pozitivno perfo-
racijo. Pri uporabi v fotoaparatih sta obe
perforacijski obliki enako dobri

223

Slika 3. Kovinske in plastične kasete so na¬
vadno sestavljene iz najmanj treh delov

sploh ne moremo uporabiti. Kasete so
kovinske ali plastične in so sestavljene
najmanj iz treh delov (slika št. 3). Na
jedro navit film vložimo v zunanji del
kasete, ki ima ob strani zarezo, oblečeno
po obeh straneh z žametom. V to zarezo
zataknemo prosti konec filma, ki mora
biti navit na jedro z emulzijo navznoter
v smeri urnega kazalca. Na jedro ga pri¬
trdimo z lepilnim trakom ali pa ga za¬
taknemo v posebno zarezo sredi jedra,
ki je opremljena s posebno varovalko. V
prvem primeru odrežemo film naravnost,
v drugem pa ga s škarjami tako obliku¬
jemo, da gre v zarezo (slika št. 4). Zobata
varovalka ne dopušča večkratnega vlaga¬
nja istega kosa filma, zato moramo film
ob jedru odtrgati in pri ponovnem vlaga¬
nju še enkrat obrezati.

Ker so filmi v surovem navit ju lahko na¬
viti z emulzijo navznoter ali navzven, se
moramo vedno prepričati, kakšen je po¬
ložaj emulzije. Ker navijamo filme pra¬
viloma le v popolni temi, pazimo, da se
dotikamo filma samo ob robovih. Emul¬
zije zaradi teme seveda ne moremo vi¬
deti, zato film prav na koncu otipamo.
Tista stran, ki je bolj hrapava od druge,
je navadno emulzijska stran, še bolje pa
ugotovimo položaj emulzije s tem, da na¬
vlažimo ustnici in se z njima dotaknemo
filma z obeh strani. Na tisti strani, kjer
se nam ustnica prilepi na film, je gotovo
emulzija. Kaseta sprejme 165 cm filma,
kar pomeni, da nanj lahko napravimo 36
posnetkov. Za 20 posnetkov zadostuje 100

cm filma, čeprav lahko v kaseto navije¬
mo tudi daljše konce filma, je pri tem
tveganje le preveliko. Bolj debelo zvit
film se v kaseti vrti zelo trdo in se hitro
spraska. Zaradi trdega navit ja pa se kaj
rada strga tudi perforacija. še bolj ne¬
rodno pri daljšem navitju pa je to, da ga
v navadnih razvijalnih dozah ne moremo
razviti več kot 165 cm. Vse kar je filma
več, pri razvijanju glede iz vretena raz-
vijalne doze in se zato močno spraska.

Konec filma, ki gleda iz kasete, po po¬
trebi zarežemo, kakor nam kaže slika št.
5. Pripravljeno kaseto s filmom lahko
vložimo v fotoaparat. Pri tem posebej pa¬
zimo, da film ne vlagamo pri močni
usmerjeni svetlobi ali celo na soncu. Sko¬
zi režo v kaseti, ki je sicer tesnjena z
žametom, v takem primeru le pride nekaj

Slika 4. Pri vlaganju v kaseto je potrebno
film precej natančno zarezati. Ker vlagamo
v temi, si pri zarezovanju pomagamo z ma¬
sko, ki smo si jo izrezali iz lepenke

224

Slika 5. Konec filma moramo zarezati tako,
da ga lahko zataknemo na navij alno vreteno
v kameri

svetlobe, ki osvetli film vsaj na prvih
posnetkih. Film sicer lahko vložimo v fo¬
toaparat na več načinov, vendar je le
eden pravilen (slika št. 6). V vsakem pri¬
meru pa mora emulzija (svetla stran fil¬
ma) gledati proti objektivu. Potem, ko
smo film zataknili v navijalno vreteno, se
prepričamo, da je dobro napet in da plo¬
sko leži na vodilu filma.

Včasih se nam zgodi, da nam pri vlaganju
in napenjanju film uide v kaseto. Ker pa
nekaterih kaset ni mogoče odpirati, ne
da bi uničili kaseto, si pomagamo na na¬
slednji način: Skozi režo v kaseti porine¬
mo 5 do 8 cm filma ali acetatne folije.
Dolg naj bo 15 cm, širok pa 2,5 cm. Z ene
strani nalepimo nanj lepilni trak na tak
način, da gleda lepljiva stran proti jedru
kasete. Folijo potegnemo počasi iz ka¬
sete, pri čemer se nam obrezani konec
filma zalepi na lepljivo stran folije. Če
se nam to ne posreči, vložimo folijo po¬
novno in zavrtimo vreteno kasete v smeri
urnega kazalca. S tem potisnemo film
proti lepljivi strani folije, kjer se bolje

zalepi (slika št. 7).

Pred vsako menjavo filma dobro pregle¬
damo tudi okence kamere. Na njem se
cesto zatakne las, konček filma ali celo
mrtva žuželka, ki se bo seveda kot sen¬
ca upodobila na film. Zato okence vedno
dobro očistimo z gumijasto pihalko, ob¬
jektiv pa z notranje strani obrišemo z
dobro oprano mehko bombažno krpo, ali
pa z optičnim riževim papirjem. Posebno
skrb moramo posvetiti tudi plošči, ki pri¬
tiska film na okence in je nameščena na
pokrovu kamere, če je ta zarjavela ali
umazana od emulzije, jo dobro očistimo
in spoliramo s kosom blaga. S tem se bo¬
mo izognili prenekateri praski na hrbtni
strani filma, ki nastane pri normalnem

Slika 6. Pri vlaganju filma se ravnamo po
teh navodilih:

1. kaseto vložimo pravilno tako, da gleda
emulzija filma proti objektivu,

2. film zataknemo v navijalno vreteno, per-
foracijo pa nastavimo na eno stran zob¬
nika,

3. preden zapremo pokrov kamere, navija¬
mo film toliko časa, da obe perforaciji ne
sedeta na zobnik. Šele takrat bo pomika¬
nje filma brezhibno

225

Slika 7. V kaseto pobegli konec filma lahko
ujamemo s kosom filma ali z acetatno fo¬
lijo, ki jo na eni strani oblepimo z lepljivim
trakom

transportu filma, še raje pa pri previja¬
nju filma nazaj v kaseto.

Ko smo film pravilno vložili, naravnamo
števec na fotoaparatu: Nekateri števci ka¬
žejo število opravljenih posnetkov, drugi
pa nam pokažejo, koliko posnetkov nam
je še ostalo do konca. V vsakem primeru
je nastavitev števca zelo važno opravilo,
saj bi brez podatkov s števca kaj lahko
na koncu filma potrgali perforacijo in
onemogočili previtje filma nazaj v kase¬
to. Preden dokončno naravnamo števec,
pa moramo premakniti film za tri po¬
snetke naprej. Laboratoriji potrebujejo
ta del filma, kot tudi konec filma, za oz¬
načevanje in za pritrditev v naprave za
razvijanje. Kdor hoče napraviti na film
več kot 20 ali 36 posnetkov, bo verjetno
ob pregledu razvitega filma razočaran,
saj bodo vsi tisti »prihranjeni« posnetki
manjkali.

Pri transportu filma, predvsem pa na za¬
četku in na koncu filma, moramo paziti,
da se film pravilno odvija. O pravilnem

Slika 8. Nekatere kasete so zaprte s po¬
krovčki, ki jih ni mogoče odpreti drugače,
kot s silo. Najbolj preprosta priprava za
odpiranje je odpirač za steklenice

odvijanju filma se prepričamo tako, da
film z navij alno ročico ali z gumbom za
previjanje rahlo zategnemo in pri trans¬
portu opazujemo, če se navijalna ročica
ali gumb pravilno vrtita v obratni smeri
puščice, ki je navadno narisana na tem
mestu.

Na koncu filma se često dogodi, da film
odtrgamo iz kasete. Najbolj gotovo se te¬
mu izognemo, če na kameri nikdar za
nobeno opravilo ne uporabimo sile. če
pa se film vseeno sname iz kasete, nam
ne preostane drugega kot to, da kamero v
temnici odpremo in v temi film previje-
mo v originalno ali pa v rezervno kaseto.
Pri slednji nikakor ne smemo pozabiti
označiti vrste filma.

Včasih se posnetki na filmu med seboj
prekrivajo. Krivda je v pokvarjenem
transportnem mehanizmu, še večkrat ,pa
pri slabo vloženem filmu, iz katerega
smo hoteli dobiti čim več posnetkov.

Ko smo film posneli do konca, se je v
celi dolžini previl na navijalno vreteno.
To vreteno pa ni zaščiteno pred svetlobo,
zato ne smemo odpirati kamere prej, do¬
kler filma dokončno ne previjemo nazaj
v kaseto, če smo slučajno odprli kame¬
ro, preden je bil film previt, bo seveda
ves film, ki ni bil v kaseti, osvetljen.
Film se osvetli tudi če ga previjemo pri
odprtem ali pa samo delno odprtem za¬
klopu. To se zgodi takrat, ko smo zaklop
nastavili na T ali D. Zato je vedno pri¬
poročljivo, če objektiv pri previjanju po¬
krijemo s pokrovčkom. Zelo važna pa je
pri previjanju tudi smer previjanja. Pre-
vijalno ročico ali previjalni gumb mora¬
mo vedno zavrteti le v smeri puščice, si¬
cer bomo film v najboljšem primeru sa¬
mo spraskali, lahko pa, ga na ta način
popolnoma uničimo.

Če razvijamo filme sami, imamo včasih
težave z odpiranjem kaset. Kovinske ka¬
sete imajo pokrovčke pogosto tako za¬
pognjene, da jih ne moremo odpreti kar
z roko. V takem primeru vzamemo od¬
pirač za steklenice in, kot kaže slika št.
8, kaseto brez težav odpremo. Kaseta pa
seveda po takem posegu ni več upora¬
bna.

Marjan Richter

226

IZUMITELJI in njihovi
izumi:: i^tStHSfiljS^juPvi^m

STIKALA

Ureja Marjan Tomšič

Podobno kot pri vodnem toku, lahko
krmilimo električni tok. Voda teče po
kanalu, cevi, električni tok pa teče
po električnih vodnikih. Tudi električni
tok lahko zaustavimo ali pa usmerimo
k različnim porabnikom, k eni, dvema
ali več žarnicam, k bojlerju, štedilniku,
likalniku, električnim motorjem in šte¬
vilnim drugim elek¬
tričnim strojem in na¬
pravam. Krmilna na¬
prava, ki to opravi,
se imenuje stikalo.
Preden ga bomo upo¬
rabili, si poglejmo še
nekaj drugega. Vzemi¬
mo žepno baterijo,
dve žici, dolgi po 20
cm, in žarnico. Če vse te dele med se¬
boj povežemo, )kot kaže slika, teče elek-
žtrični tok od krajšega jezička na ba¬
teriji po vodniku do žarilne nitke v žar¬
nici in jo segreje toliko, da zažari oziro¬
ma zasveti, odtod pa se po drugem vod¬
niku vrne na drugi konec baterije, na
daljši jeziček. Koncu s krajšim jezičkom
pravimo tudi pozitivna elektroda in jo
označimo z znakom +, in koncu z dalj¬
šim jezičkom negativna elektroda, ki jo
označujemo z znakom —.

V elektrotehniki pa običajno ne rišemo
predmetov tako, kot jih vidimo, ampak
poenostavljeno, s simboli,  kot pravimo.
Poskusimo sedaj s simboli narisati vse,
kar je na gornji sliki. Zadeva je veliko
bolj preprosta in pregledna. Iz risbe se
vidi, da so vse sestavine tako povezane,
da tvorijo sklenjen krog. V resnici pra¬
vimo takemu krogu električni tokokrog.
Električni tok teče le tedaj, ko je elek¬
trični krog sklenjen. Če ga na katerem
koli mestu prekinemo, tok preneha teči.
Če hočemo tak krog prekinjati in zopet
vklapljati, moramo torej vgraditi stikalo.

—(g)—

BATERIJA

ŽARNICA

I I I I t-

STIKALO

Najbolj preprosto je tipkalno stikalo;
pogosto ga najdemo v stanovanju. Tudi
sami ga lahko zgradimo, na primer ta¬
kole:

Deščica, dva kratka vijaka in listna
vzmet, in stikalo je nared. Dokler priti¬
skamo vzmet na vijak, teče električni
tok, žarnica sveti, ko spustimo, se zveza
prekine, žarnica ugasne.

Bolj zamotana so lahko vrtilna stikala,
to so vsa tista, kjer se stični, pravimo
jim tudi kontaktni, deli vrtijo in pri tem
vklapljajo in izklapljajo električni tok.
Taka stikala še lahko vidite pri starejših
hišnih električnih napeljavah. Komplici¬
rano vrtilno stikalo je v pralnem stroju.

cz;

Vklapljati iz izklap¬
ljati mora množico
električnih tokokro¬
gov, s pomočjo ka¬
terih stroj opravi
vrsto različnih de¬
lovnih operacij.

227

Pipa za toplo in hladno vodo Rokavica za levo in desno roko

VSAK MESEC DVE

228

VESELI

KONSTRUKTOR

Več »izumov« nam je poslal Igor
Stankovič iz Ljubljane, Martina
Krpana 6. Izbrali smo štiri najbolj
duhovite. Naš risar jih je lepo ob¬
delal, in tu so.

Dobili smo prvi pošiljki šal za
»VSAK MESEC DVE«. Prva, s sed¬
mimi šalami je nepodpisana, dru¬
go, z eno šalo, pa je poslala Marja¬
na Pukmajster iz Vojnika 38 a pri
Celju. Žal nobena po vsebini ne
sodi v tale naš kotiček. V začetku
smo se domenili, da morajo šale
zadevati področje tehnike, in kot
je bilo videti pri dosedajšnjih ob¬
javljenih, morajo biti brez besedi¬
la. Torej sama ideja in risba nas
morata nasmejati. Pričakujemo, da
nam boste v prihodnje pripravili
zalogo dobrih idej.

TIMOVA

NALOGA

1. Preprosto vrtilno stikalo bi gotovo
znali zgraditi. Potrebovali ga boste za
eksperimentiranje. Iz tanke deščice ali
pa lepenke narežemo tri kroge; potrebu¬

jemo še os, na katero nasadimo vse tri
plošče, pločevinast trak in nekaj vijakov
s polkrožno glavico. Mi pa prispevamo
en primer narisa takega stikala, za zelo
ustvarjalne pa najbrž še to ni treba. To
je torej prva naloga.

2. V drugi nalogi najprej predstavljamo
4 različna vrtilna stikala, seveda samo s
simboli, saj smo se v prvem delu naučili,
kaj pomenijo. Prvo je navadno, eno¬
polno stikalo.  Z njim lahko luč
prižgemo in ugasnemo.

Drugo je skupinsko stikalo.  Z
vrtenjem lahko vklopimo oziroma izklo¬
pimo posamično od obeh luči.

Tretje je serijsko  s t i k al  o. Z njim
lahko vklopimo vsako luč zase ali pa
obe hkrati. Zadnje stikalo je izmenič¬
no stikal  o. Pravzaprav sta to dve sti¬
kali: eno je na primer pri glavnem vho¬
du, luč z njim prižgemo, drugo je pa pri
vratih stanovanja, z njim lahko ugasne¬
mo luč.

Enako kombinacijo bi lahko imeli za
isto luč pri vratih in postelji. Saj veste,
kako je težko vstati iz postelje potem,
ko nam je spanec po dolgem branju že
čisto zatisnil oči.

Vaša druga naloga je napraviti vrtilna
stikala in preizkusiti delovanje.

3. Tretja naloga je pa za tiste, ki imajo
močno nakodrane možgane, torej zelo
težka. Takole se glasi: Na gredi vrtilne¬
ga stikala pritrdimo gred manjšega elek-
tromotorčka, ki bo vrtel stikalo namesto
naših rok. To stikalo pa vklaplja oziro¬
ma izklaplja motorček. V istem toko¬
krogu imamo še eno navadno tipkalno
stikalo, ki ga lahko vklopimo z roko.
Ko tipkalo tiščimo, se mora motorček
vrteti in poganjati vrtilno stikalo, ko pa
ga spustimo, se motorček ustavi. To je
naloga: motorček se mora ustaviti ved¬
no na istem mestu, torej tudi takrat, ko

GRED ELEKTROMOTOR

229

. smo tipkalo prezgodaj spustili. Skonstru¬
iraj torej vrtilno stikalo tako, da se bo
elektromotor po izklopu tipkalnega sti¬
kala vrtel še toliko časa, da se bo usta¬
vil točno na vnaprej določenem mestu.
Malo pomagamo: Na osnovno ploščo lah¬
ko pritrdimo drsne obročke, ki služijo
kot kontakti.

4. če boste tako stikalo odkrili, posku¬
šajte ugotoviti, kje bi ga lahko koristno
uporabili.

Nestrpno pričakujemo, kakšna bo usoda
tele naloge. Pošljite skice, opise, slike ali
izdelke. Ne pozabite zapisati, kateri raz¬
red obiskujete. Najuspešnejšega čaka le¬
pa nagrada.

NAŠ RAZGOVOR

V lanskem letniku smo ob¬
javili nalogo, v kateri je
bilo treba skonstruirati
ključ za zapah pri vratih.
Za ključ je bila na voljo
luknja v vratih v oddalje¬
nosti 10 cm od zapaha. Več
rešitev smo že objavili, tri
pa so še ostale.

Vilko Domanjko  iz Jenkove
23 v Mariboru je za zakle¬
panje izkoristil silo teže.
Iz omenjene odprtine je v
notranjost speljal cev. V
spodnjem delu je vrtljivo
namestil krožni odsek, ki je
ozobljen, pravimo mu tudi
zobniški segment (3). Nanj
je čvrsto pritrdil vzvod (2).
Kadar hoče vrata zakleniti,
spusti po cevi kroglico. Ta
zadene na vzvod in ga od¬
rine. Pri tem se za 90° za¬
vrti zobniški segment. Zob¬
ci segmenta so vprijeti v
zobce zobniške letve (4).
Pri vrtenju v levo odrinejo
letev navzdol, v utor na za¬
pahu. Zapaha ne moremo
tedaj premikati, vrata so na
preprost način zaklenjena.
Odklene se pa takole: na
spodnji konec cevi je pritr¬
jena tlačna vzmet. Vzmet
stisnemo tako, da skozi luk¬
njico v vratih povlečemo
vrvico, ki je pritrjena na
ploščo pred vzmetjo (7). Ko
vrvico hitro spustimo, sila
vzmeti odrine kroglico, ta
udari v segment, ga zavrti
in šine pri gornji luknjici
ven. Segment tedaj potegne
letev navzgor in zapah la¬
hko odrinemo. Originalno in
tudi uresničljivo, vendar
imeti bi morali precej težko
kroglico ali pa zelo zelo ne¬
znatno trenje. Nerodno je
le, da so takrat, ko imamo

kroglico, torej ključ, v žepu,
vrata odklenjena.

Jože Pojbič,  učenec 8.b raz¬
reda I. osnovne šole Dane¬
ta Šumenj aka v Murski So¬
boti, je poslal preprosto
konstrukcijo zapaha z jer¬
menom in tremi jermenica-
mi. Dve je namestil v bližini
zapaha, tretjo, večjo pa pred
odprtino v vratih. Jermen
je z obema koncema pritr¬
jen na zapah, desno in le¬
vo od jermenic. S ključem,
ki ima kvadratni presek,
vrti večjo jermenico in ta
premika jermen, ki je za¬
radi večjega trenja dvakrat
ovit okoli nje. Ko ključ vr¬
timo v desno, gre zapah v
desno, in narobe. Zelo pre¬
prosto, ceneno, uporabno
in zanesljivo. Ker je potre¬
ben sorazmerno kratek gib
zapaha, bi zanesljivost delo¬
vanja lahko izboljšal, če bi
jermen na spodnjem delu
večje jermenice pritrdil, lah¬
ko kar z žebljičkom.

Tretjo rešitev je poslal Aleš
Dolžan,  učenec osnovne šo¬
le v Litiji. Vrata je samo¬
voljno preluknjal za vgrad¬
njo zaskočnika in dodal za¬
rezo za brado ključa. Mi pa
smo se dogovorili, da je na
voljo samo luknjica nad za¬
pahom s premerom 1 cm.

V drugem delu pošiljke je
narisal dvigalno črpalko, ki
lahko črpa vodo iz globine,
ki meri več kot 10 metrov.
Mi pa smo pri nalogi, ki je
obravnavala črpalke, trdili,
da v praksi lahko to delamo
do globine okoli 7 metrov,
teoretično pa nekaj več kot
10 metrov. To tudi drži, kaj¬
ti sila teže zraka, ki poti-

230

sne vodo v brezzračni pro¬
stor, meri 1033 pondov na
cm 2 , ta pa je enaka teži
stebrička vode nad 1 cm 2
površine in z višino 10,33
metra.

Aleš pa je naravo ukanil.
Zaporedno je povezal tri
enake dvigalne črpalke. Naj¬
nižja črpa vodo v posodo
št. 1, recimo 7 metrov vi¬
soko, druga iz te posode v
posodo št. 2, tretja pa na
mesto, kjer odteka v poso'-
do. Vse tri bate poganjamo
z isto ročico. Tako črpalko
včasih še lahko vidite na
kmetiji, in jo uporabljajo
za črpanje gnojnice iz glo¬
bokih jam. Ponavadi so to
dvostopenjske, na Aleševi
risbi pa je tristopenjska dvi¬
galna črpalka. Sicer pa bi
se dalo tudi z eno črpalko
črpati iz globine, ki je večja
kot 10 metrov.

Razmislite, narišite in po¬
šljite!

Na vprašanje, kje bi dobil
načrt za teleskop, najdeš
odgovor že v letošnjih
številkah TIM-a, dalje ti
svetujemo, da se povežeš z
našim nagrajencem Vučki-
čem Igorjem iz Murske So¬
bote, Talanlijeva 4. V šolski
knjižnici poišči revijo Pro¬
teus in knjigo z naslovom
Astronomija pisca Freda
Hoylea, ki jo je leta 1971
izdala Mladinska knjiga. V
naši reviji pa bomo ponov¬
no objavili načrt za sa¬

mogradnjo zmogljivejšega
astronomskega daljnogleda.

Vilko Domanjko  iz Jenkove
23 v Mariboru je poslal tudi
rešitev k nalogi, kjer je bi¬
lo treba konstruirati orod¬
je za odstranjevanje izolaci¬
je z električnih vodnikov.
To ni več orodje, kot pravi
sam, temveč strojček z
vgrajenimi mehanizmi.

Stroj, ki je spravljen v za¬
bojčku, opravlja dve nalogi:
pri prvi zareže izolacijsko
plast, pri drugi pa zgrabi
odrezani del izolacije, tako
da lahko iz nje izvlečemo
žico.

Na šasijo je pritrdil tri osi
in nanje nataknil tri zobni¬
ke. Zobnik 1 je pogonski
zobnik. Poganjamo ga roč¬
no z ročico, ki je zunaj
ohišja. Ta zobnik poganja
zobnik 2 s perforirano jer-
menico, zato morata imeti
oba zobnika ob strani do¬
dana nova zobnika z zobmi,
ki se prilegajo perf orači jam
v jermenici. Drugi zobnik
tvori par z zobnikom števil¬
ka 3. Ob zobnikih 1 in 3 sta
levo in desno vprijeti po
dve zobniški letvi z utoro¬
ma, ki rabita za vodili pri
gibanju. Dve letvi imata če¬
ljusti, noža, s katerima za¬
režeta izolacijo, drugi dve
pa polkrožno oblikovani
in nasekani čeljusti, s ka¬
terima stisneta odrezani del
izolacije.

In kako deluje? Žico potis¬
nemo med prve in druge če¬
ljusti. Z ročico zavrtimo
zobnik 1 v desno. Tedaj gre¬
sta čeljusti 4 in 5, torej tisti
z nožema, skupaj, in zareže¬
ta izolacijo. Zatem zavrti¬
mo zobnik 1 nazaj. Čeljusti
z zobnikoma se razmakneta,
čeljusti 6 in 7 pa se zbli¬
žata in stisneta odrezani del
izolacije. Z roko tedaj po¬
tegnemo žico, odrezano izo¬
lacijo pa z naslednjo žico
pahnemo iz čeljusti.
Vsekakor ustvarjalno in tu¬
di uporabno, le vmesni,
drugi zobnik brez potrebe
dela gnečo in komplicira
prenos gibanja. Nasprotno
smer gibanja lahko brez te¬
žav dosežemo s parom zob¬
nikov.

Neven Smolič  iz Ljubljane,
Rašiška 5, je poslal načrt za
črpalko brez ventilov. Le¬
po narisano, toda podobne
smo že objavili.

Rafko Gregorka,  učenec 7.
razreda iz Kamnika pod

KLJUČ

231

Krimom, se je že drugič
oglasil. Poslal je opis hiš¬
nega vodovoda s tlačnim
kotlom. Podrobno je opisal
in narisal, kako lahko v po¬
sodo stlačimo vodo s tlačno
črpalko in kako delujejo na
kotlu varovalne naprave, ki
preprečujejo, da bi pri pre¬
velikem pritisku posodo
razneslo.

Danilo Muršec,  učenec os¬
novne šole Tone Žnidarič v
Ptuju, je narisal stojalo za
daljnogled in kako bi lahko
premikali tubus naprej in

nazaj s pomočjo vgrajene
zobniške letve.

Martin Miklavc,  učenec 8.
razreda osnovne šole v Že¬
leznikih, je skonstruiral pol¬
nilno napravo za olje, ki ga
pošilja Arhimedov vijak iz
skladišča do posod. V gor¬
njo in spodnjo posodo je
namestil dva plovca, ki po¬
dobno kot pri straniščnem
izplako valniku, izklapljata
in vklapljata elektromotor¬
je za pogon vijaka.

Jurij Lenče,  učenec osnov¬

ne šole Franceta Bevka
v Ljubljani, je reševal na¬
logo z vijakom. Prenos ener¬
gije od motorja na vijak
in vležajenje vijakove gre¬
di je konstruiral na način,
ki je že bil objavljen. Nje¬
gov »izum« pa je cevni vi¬
jak. Na valjasto palico je
preprosto navil gumijasto
cev, en konec potisnil v vo¬
do, zavrtel in voda bi mo¬
rala, po njegovem seveda,
priteči iz cevi na gornjem
koncu naprave, češ, saj tudi
Arhimedov vijak dela tako.
Seveda to ni isto. S prepro¬
stim poskusom bi to pač
lahko sam ugotovil. Sicer
pa pustimo tole našim do¬
pisnikom: razmislite, posku¬
site in opišite, zakaj Juri¬
jev »izum« ni »užiten«.

Viljem Gulič,  učenec 8. raz¬
reda osnovne šole Dragoti¬
na Ketteja iz Ilirske Bistri¬
ce, je poslal števec kroglic
in Arhimedov vijak. Obe re¬
šitvi sta podobni nekaterim
že objavljenim.

Od Martina Jermana  iz Tr¬
bovelj smo dobili načrt za
parni stroj, ki zanesljivo
ne bi deloval, od Branka
Vidmarja  iz Frankovega na¬
selja 70 v Škofji Loki opis
manevriranja podmornice,
z lepimi risbami, od Andre¬
ja Šemrla  iz Ulice mladin¬
skih brigad v Kranju natan¬
čen opis potapljanja in dvi¬
ganja podmornice, fizika mu
ni tuja, in od Sama Debela¬
ka  iz Stare Fužine 84 pri
Bohinjskem jezeru načrt za
svetlobni telegraf, ki je bil
dan v ustvarjalni premislek
v predlanskem letniku.

TIMOVA NAGRADA

Uredništvo je prisodilo na¬
grado za oba prispevka, ki
sta objavljena v tej številki,
Vilku Domanjku iz  Jenko¬
ve 23 v Mariboru. Za nagra¬
do bo prejel škatlo — kom¬
plet igrač za 16 iger De
Luxe Compendium, ki jo je
prispevala MEHANOTEH-
NIKA, tovarna igrač v Izo¬
li. Poslali mu jo bomo na
dom. Čestitamo!

232

TIMOVA  FANTASTIKA^

KAKO JE

ERG SAMOSPROŽILEC
BLEDIVCA PREMAGAL

Stanislavv LEM

Mogočni kralj Bolodar je ljubil posebnosti,
in vse življenje ni počel drugega, kot da jih
je zbiral ter pri tem pogosto pozabljal na
važne državne posle. Imel je zbirko ur in
med njimi so bile ure, ki so plesale, ure-
jutranja zarja in ure-oblaki. Imel je tudi vse
polno stvari z najbolj oddaljenih koncev
Vesolja. V posebni dvorani pa je imel pod
steklenim zvonom najredkejšo stvar, ime¬
novano Homos Antropos, čudno bledo, dvo¬
nogo bitje, ki je imelo celo oči, pa čeprav
prazne, in kralj je ukazal, naj vanje vtak¬
nejo dva rubina, da je Homos lahko gledal z
rdečim pogledom. Kadar se je Bolodar po¬
sebno zabaval, je povabil najdražje goste
v to dvorano in jim pokazal strašilo.

Nekoč je imel kralj v gosteh na dvoru elek-
troslovca, tako starega, da se mu je zaradi
starosti v kristalih že pamet skisala, vseka-
kakor pa je bil ta elektroslovec, po imenu
Halazon, prava zakladnica vsakršne galak¬
tične modrosti. Pravijo, da je znal nabirati
fotone na nitko, tako da je iz njih delal
ogrlice; slišati je bilo tudi, da je vedel za
način, kako bi ujeli živega Antroposa. Kralj
je vedel za to njegovo slabost in je takoj
ukazal, naj odklenejo klet; elektroslovec se
ni odpovedal pogostitvi, in ko je že malo
preveč potegnil iz leydenske steklenice in
so se čudoviti tokovi spreleteli po vsem nje¬
govem telesu, je odkril kralju strašno skriv¬
nost in mu obljubil, da bo našel zanj Antro¬
posa, ki je bil vladar nekega plemena sredi
zvezd; določil je visoko ceno: toliko briljan¬
tov, velikih kakor pest, kolikor bo tehtal
Antropos, — toda kralj ni niti trenil z
očmi.

Podal se je tedaj Halazon na pot, kralj pa
se je začel bahati pred prestolnim svetom,
kaj bo dobil, sicer pa tega tako ni mogel
skriti, saj je že ukazal, naj v grajskem par¬
ku, kjer so rasli najčudovitejši kristali, zgra¬
dijo kletko iz debelih železnih palic. Vzne¬
mirjenje je zajelo dvorjane. Ko so videli,
da kralj vztraja pri svojem, so poklicali na
grad dva modrijana homologa, ki ju je kralj
sprejel z odprtim srcem, saj je bil radove¬
den, kaj mu bosta ta vseveda, Salamid in

Thaladon, povedala o bledem bitju, česar
še sam ne bi vedel.

»Ali je res,« je vprašal, kakor hitro sta se
dvignila s kolen, ker sta mu kleče izkazala
dolžno spoštovanje, »da je Homos mehkejši
od voska?«

»Res je, Vaše Veličanstvo,« sta odvrnila oba.
»Pa je tudi res, da lahko špranja, ki jo ima
na spodnjem koncu obraza, daje različne
zvoke?«

»Tako je, Vaše kraljevsko Veličanstvo, prav
tako pa tudi to, da Homos vtika v isto
špranjo različne reči, potem pa s spod¬
njim delom glave, ki je z vezmi pritrjen k
zgornjemu delu, premika ter tako drobi
tiste reči in jih potegne v svojo notranjost.«
»Čudna navada, ki sem o njej že slišal,« je
rekel kralj. »Vseeno pa mi povejta, moja
modrijana, čemu vse to počne?«

»O tej zadevi so štiri teorije, Vaše kraljev¬
sko Veličanstvo,« sta odgovorila homologa.
»Prva teorija pravi, da počne tako, da bi se
rešil odvečnih strupenih snovi (je namreč
nezaslišano strupen). Po drugi teoriji dela
tako iz sle po uničevanju, ki je močnejša
od vsakega drugega veselja. Tretja pravi,
da je vzrok za to požrešnost, saj bi požri
vse, ko bi mogel, po četrti pa...

»Dobro, je že dobro!« je rekel kralj. »Pa
je to res, da je narejen iz vode in vendar
neprozoren kakor ta moja lutka?«

»Tudi to je res! Po sredi ima, veste, mno¬
žico spolzkih cevčic, po katerih kroži voda;
ta pa je v njem rumena, biserna, največ¬
krat pa rdeča — in ta nosi v sebi strašanski
strup, kisik imenovan, ki kot plin vse, če¬
sar se dotakne, takoj spremeni v rjo ali
plamen. Vsekakor pa ponižno rotiva Vaše
kraljevsko Veličanstvo, naj izvoli odsto¬
piti od svoje zamisli, da bi dobilo semkaj
živega Homosa, kajti to bitje je mogočno
in zlobno kakor nobeno drugo ...«

»To mi morata pa bolj natančno razložiti,«
je rekel kralj in se pretvarjal, kakor da bi
rad ubogal svoja modrijana. V resnici pa
je le hotel zadovoljiti svoji veliki radoved
nosti.

233

»Bit ja, med katera sodi tudi Homos, sc ime¬
nujejo blatnjava. K njim sodijo silikoniti
in proteidi; prvi so bolj goste zgradbe, zato
jih imenujejo tudi zakalcite ali lednikovce;
drugi, bolj redki, pa nosijo pri različnih av¬
torjih različna imena, kakor na primer: lep¬
ki ali lepljivci pri Pollomederju, blatnjavci
ali močvirjevci pri Tricephalosu Arborid-
skem, končno pa jih je Analkimander Ba¬
kreni poimenoval blatnikovce lepljivooke ...«
»Mar je res, da imajo celo oči spolzke?« je
naglo vprašal kralj Bolodar.

»Seveda, gospod. Ta bitja, na videz slabot¬
na in krhka, da zadostuje, če padejo z vi¬
šine šestdesetih korakov in že se vsako raz¬
trešči v rdeči luži, v resnici predstavljajo
zaradi prirojene zvijačnosti nevarnost, huj¬
šo od vseh vrtincev in skal Astričnega Obro¬
ča skupaj! Zatorej te še enkrat rotiva, go¬
spod, da bi glede na blaginjo države ...«

»Je že dobro, draga moja, je že v redu,« ju
je prekinil kralj. »Lahko gresta, jaz pa bom
sprejel sklep po ustreznem premisleku.«
Modrijana homologa sta se s čelom dotak¬
nila tal in odšla vznemirjena, ker sta slutila,
da kralj Bolodar ni spremenil svoje grozne
zamisli.

In kmalu je neko noč zvezdna ladja pri¬
peljala ogromne zaboje. Takoj so jih pre¬
nesli v kraljevski vrt. In glej, odprli so
pozlačena grajska vrata za vse kraljeve po¬
danike; sredi briljantnih goščav, utic, izkle¬
sanih iz jaspisa, in prečudovitih stvari iz
marmorja so zagledali železno kletko, v njej
pa bledo, krhko bitje, ki je sedelo na majh¬
nem sodčku, pred posodo, v kateri je bilo
nekaj posebnega, kar je sicer dišalo po olju,
vendar pokvarjenem, ker je bilo prežgano
na ognju, zato pa tudi ni bilo več užitno.
Vsekakor pa je bitje kar najbolj spokojno
mešalo z neko vrsto lopatke po posodi, lo¬

patko napolnilo do vrha in z oljem omašče-
no tvarino nosilo v odprtino na obrazu.
Gledalci so onemeli od groze, ko so prebrali
napis na kletki, ki je oglašal, da imajo pred
seboj Antroposa Homosa bledivca živega.
Začeli so ga dražiti, tedaj pa je Homos
vstal, zajel nekaj v sodčku, na katerem je
bil sedel, in začel brizgati po množici z
ubijalsko vodo. Eni so se razbežali, drugi
so pobirali kamenje, da bi gnusobo pokon¬
čali, toda straža je takoj razpodila vse tujce.
Za te dogodke je zvedela kraljeva hči Elek-
trina. Podedovala je očitno radovednost po
očetu, zato se ni bala približati kletki, v
kateri je stvor zapravljal čas tako, da sc
je praskal ali pa požiral takšne količine vo¬
de ali pokvarjenega olja, kakršna bi sto kra
ljevih podanikov na mestu usmrtila.

Homos se je hitro naučil razumne govorice
in si je drznil celo nagovarjati Elektrino.

Nekoč ga je kraljična vprašala, kaj se mu
to tako belo .sveti v gobcu.

»To imenujem zobe,« je rekel.

»Daj mi vsaj en zob skozi ograjo!« ga je
prosila kraljična.

»Kaj pa mi daš za to?« jo je vprašal.

»Dam ti moj zlati ključek, vendar samo za
trenutek.«

»Kakšen ključek pa je to?«

»Moj lastni, s katerim se vsak večer navija
pamet. Zato ga moraš tudi ti imeti.«

»Moj ključek je drugačen od tvojega,« sc je
izmikal. »Kje pa ga imaš ti?«

»Tukaj na prsih, pod zlatim zaklopcem.«
»Daj mi ga ...«

»Pa mi boš dal zob?«

»Bom...«

Kraljična je odvila zlat vijaček, odprla je
zaklopec, vzela ven zlati ključek in mu ga
izročila skozi ograjo. Bledivec ga je poh¬
lepno zgrabil in s krohotom stekel v ozadje
kletke. Kraljična ga je prosila in rotila, naj
ji vrne ključek, vendar zaman. Bala se je
povedati komurkoli, kaj je bila storila, in
tako se je s težkim srcem vrnila v sobane
palače. Ni storila pametno, toda saj je bila
še otrok. Drugega dne so jo sluge našli, kako
leži brez zavesti v kristalni postelji. Pritekla
sta kralj in kraljica in z njima ves dvor,
Elektrina pa je ležala, kakor da spi, in niso
je mogli zbuditi. Sklical je kralj na posvet
dvorne svetovalce-elektroslovce, medicinar-
je-zdravstvenike, ti so kraljično pregledali
in odkrili, da je zaklopec odprt, vijačka in
ključka pa ni nikjer! Velik direndaj je na¬
stal v gradu, vsi so tekali sem in tja in
iskali ključek, toda zaman. Drugo jutro so
poročali kralju, ki je bil že čisto obupan, da
hoče v zadevi izgubljenega ključka z njim
govoriti bledivec. Kralj sam se je takoj po¬
dal v park, strašilo pa mu je reklo, da ve,

234

kje je kraljična izgubila ključek, da pa mu
bo to povedalo šele tedaj, ko mu bo kralj s
svojo kraljevsko besedo obljubil svobodo in
mu podaril ladjo-vesoljarko, s katero se bo
lahko vrnilo do svojih. Kralj se je dolgo
upiral, ukazal je, naj preiščejo ves park,
končno pa je le privolil v dane pogoje. Pri¬
pravili so torej ladjo-vesoljarko za polet in
bledivca s stražo pripeljali iz kletke. Kralj
je čakal pri ladji, antropos pa spet ni ho¬
tel povedati, kje je skrit ključek, to da bo
povedal šele, ko bo na ladji.

Ko pa je prišel na krov ladje, je pomolil
glavo skozi lino, pokazal ključek, ki se mu
je svetil v roki, in zaklical:

»Tukaj je ključek! Vzel ga bom s sabo,
kralj, da se tvoja hči ne bo nikoli več zbu¬
dila, ker sem hrepenel po maščevanju za
sramoto, ki si mi jo bil prizadejal, ko si
me imel v posmeh v železni kletki!!«

Ogenj se je prikazal izpod ladje-vesoljarke
in ob vsesplošni osuplosti je ladja poletela v
nebo. Poslal je kralj na zasledovanje naj¬
hitrejše jeklene svetlobne rušilce in bliska¬
vice, toda njihove posadke so se vrnile praz¬
nih rok, kajti prebrisani bledivec je zabri¬
sal vse -sledove in ušel pred zasledovanjem.
Zavedel se je kralj Bolodar, kako napak
je bil storil, da ni poslušal modrijanov-ho-
mologov, pa je zvonil po toči. Najboljši elek-
troznanci-ključedelci so se trudili, da bi na¬
redili nov ključek, veliki kronski zlagalec,
rezbarji in orožarji kraljevski, zlatarji in
jeklarji, mojstri umetnosti in kibervilarji —
vsi so prišli, da bi preizkusili svojo umetel¬
nost, pa je bilo vse zaman. Tedaj je kralj
uvidel, da bo treba najti ključek, ki ga je
bil odpeljal bledivec, 'sicer bo tema za ve¬
dno zastrla pamet in razum kraljične.

Zato je razglasil po vsej državi, da se je
primerilo tako in tako, bledivec Homos an-
tropični je ugrabil zlati ključek in kdor ga
ujame ali pa vsaj najde to življenjsko dra¬
gotino in prebudi kraljično, tisti jo bo dobil
za ženo in sedel na prestol.

Takoj so se oglasili številni pogumneži vseh
vrst. Bili so med njimi znameniti elektro-
slovcj, prekanjeni prevaranti, astrobojniki,
zvezdolovci; na grad je prišel Stražislav Me¬
gavat, preslovuti sabljač-oscilator, s takim
okretnim in preokretnim spojem, da ga v
dvoboju nihče ni mogel ujeti za pol, potem
so prišli samotarji iz najbolj oddaljenih kra¬
jev, kakor dva Avtomateja, zmagovalci, pre¬
izkušeni v stotih bitkah, kakor Protezij,
slavni konstrukcionist, ki ni hodil drugače
kakor z dvema ščitnikoma zaradi isker,
enim črnim in drugim srebrnim; prišel je
Arbitron Kozmozofovič, narejen iz prakri-
stalov, prečudovite strelaste postave, in Pa-
libaba intelektrik, ki je na štiridesetih robo-
slih prinesel star računalnik, od razmišlja¬
nja čisto zarjavel, vendar še povsem zdrave
pameti. Prišli so trije možje iz rodu Selek-
tritov, Diodij, Triodij in ITeptodij, ki so

imeli v glavah tako popolno praznino, da
je bilo njihovo mišljenje črno kakor brez-
zvezdna noč. Prispel je Perpetuan, ves v
leydenski opremi, s kolektorjem, ki je v
tristotih vojnah čisto pozelenel, Matrici)
Perforat, ki ni preživel niti dneva, ne da bi
koga pointegriral, ta je pripeljal s seboj
na dvor tudi nepremagljivega kiberjaka, ki
ga je klical za Tokovca. Vsi so se torej
zbrali, ko pa je bil dvor že poln, se je pred
njegov prag prikotalil sodček, iz njega pa
je pritekel v obliki živosrebrnih kapelj Erg
Samosprožilec, ki je lahko prevzel kakršno¬
koli obliko.

Pogostili so se junaki, razsvetlili so sobane
gradu, da je stropni marmor zasijal rožnato
kakor oblak ob sončnem zahodu, in krenili
vsak po svoji poti, da bi poiskali bledivca,
ga izzvali na smrtni boj in našli ključek,
da bi obenem z njim dobili v posest še
kraljično in Bolodar jev prestol. Prvi, Stra¬
žislav Megavat, je odletel na Koldejo, kjer
živi pleme Žoličarjev; nameraval je namreč
med njimi najti živ jezik. Tam se je tudi po¬
tapljal v njihovem kolomazu, pot si je delal
z udarci meča, ki ga je daljinsko upravljal,
vendar ni ničesar dosegel, saj se je preveč
pregrel in se mu je ohlajanje razletelo: tako
je borec brez primere našel svoj grob sredi
tujcev, njegove junaške katode pa je za več¬
no pokopal kolomaz Žoličarjev.

Dva Avtomateja-samotarja sta prišla v kraje
Radamantov, ki gradijo svoje stavbe iz sve¬
tlobnih plinov. Sami se izparevajo v radio-

235

aktivnosti, hkrati pa so takšni skopuhi, da
vsak večer preštevajo vse atome svojega
planeta. Slabo so sprejeli stiskaški Rada-
manti oba Avtomateja, pokazali so jima
namreč brezno, polno oniksov, bakrencev,
limonovcev in spojkovcev, ko pa sta se oba
elektroviteza polakomila dragotin, so spro¬
žili nanju iz višine plaz dragih kamnov in
ju na ta način kamnali. Ko pa je ta plaz
drvel, je svetloba obsijala okolico, kakor da
bi padlo sto barvnih repatic. Bili so nam¬
reč s tajnim premirjem povezani z bledivci,
česar pa nihče ni vedel.

Tretji, Protezij Konstrukcionist, je po dol¬
gem popotovanju skozi medzvezdni mrak
prispel čisto do dežele Algonkov. Tam div¬
jajo kamnite nevihte meteorjev; v njihovo
živo steno se je zaletela ladja Protezija in s
polomljenimi krmili ga je nosilo po globi¬
nah, ko pa se je približal daljnim soncem,
je svetloba lahko nesrečnemu pogumnežu le
še tipaje šla prek oči. Četrti, Arbitron Koz-
mozofovič, je imel takoj od začetka več
sreče. Preplul je Andromedino ožino, pre¬
šel štiri spiralne vrtince Lovskih psov, za
njimi prispel spet v spokojno praznino, tako
prijazno svetlobni vesoljarki. Kakor blisko¬
viti žarek se je oprijemal krmila, puščal
sled v plamenečem repu in tako dosegel
planet Maestricijo, kjer je med meteorski¬
mi skalami zagledal razbito ogrodje ladje,
s katero se je bil podal na pot Protezij. Po¬
kopal je telo konstrukcionista, mogočno, si¬
joče in mrzlo kakor za življenja, pod grma¬
do bazalta, samo snel je z njega oba ščit¬
nika proti iskram, srebrnega in črnega, da
bi ju imel za tarči, ju namestil predse in
krenil naprej. Divja in gorata je bila Maest-
ricija, kamniti plazovi so grmeli po njej, v
oblakih nad prepadi pa je bilo gnezdišče
srebrnih bliskov. Vitez je zašel v deželo
sotesk in tam so ga napadli v zeleni mala-
hitovi globeli Palindromiki. Z bliski so se¬
kali vanj z gore, pa jih je odbijal s ščitom
proti iskram, potem pa so premaknili vul¬
kan, prestavili krater na pobočje, namerili
in užgali po njem z ognjem. Padel je vitez
in kipeča lava je vdrla v njegovo ohišje, da
je iz njega izparelo vse srebro. Peti, Pali-
baba-intelektrik, ni šel nikamor, ostal je ta¬
koj onstran meja Bolodarjevega kraljestva,
poslal svoje robosle na zvezdne pašnike, sam
pa vključil računalnik, ga naravnaval, pro¬
gramiral in tekal med svojimi osemdese¬
timi skrinjami. Ko pa so se te napojile s
tokom, da se je vključil razum, je Palibaba
začel zastavljati natančno premišljena vpra¬
šanja: kje živi bledivec? kako najti pot do
njega? kako ga prisiliti, da bi izročil klju¬
ček? Iz računalnika so prihajali nejasni in
izmikajoči se odgovori in Palibabo je popa¬
del bes, začel ga je mučiti, da je zasmrdelo
po segretem bakru, pretepel ga je in obkla¬
dal s psovkami: »Takoj mi povej resnico, ti
prekleti stari cifrač!«—- dokler se končno
vezja niso stopila in iz njih je v solzah
pritekel cin, pregorele cevi pa so s tre¬

skom popokale in Palibaba je ostal nad raz¬
žarjeno razvalino vse besen, s kijem v ro¬
kah.

Tako se je moral vrniti domov. Naročil je
sicer nov računalnik, toda videl ga je- šele
čez štiristo let.

Šesta je bila odprava Selektritov. Diodij,
Triodij in Heptodij so se drugače lotili za¬
deve. Imeli so nepregledne zaloge tritija,
litija in devterija in so hoteli z velikimi
eksplozijami forsirati vse poti, ki peljejo v
deželo bledivcev. Le enega niso vedeli: kje
je začetek teh poti. Hoteli so vprašati
Ognjenoge, toda ti so se pred njimi zaprli
med zlato obzidje svoje prestolnice in so
le pobliskavali z ognjem. Bojeviti Selektriti
so napadali, ni jim bilo žal niti devterija
niti tritija, da je pekel atomskih jeder segel
do zvezd na nebu. Obzidje gradu se je sve¬
tilo kakor zlato, saj je šele v ognju kazalo
svojo pravo naravo, spreminjalo se je nam¬
reč v rumene oblake žveplovega dima, saj
je bilo narejeno iz piritov-iskravcev. Tam
je padel Diodij, ki so ga Ognjenogi potep¬
tali in mu je razneslo pamet kakor šop
raznobarvnih kristalov, ki so mu poškropili
oklep. Pokopala sta ga brata v grobnici iz
črnega olivina in krenila naprej, proti me¬
jam kralievstva Osmoljenskega, kjer je vla¬
dal zvezdobojnik kralj Astrocid. Ta je imel
zakladnico, polno ognjenih krogel, obdanih
z belo lupino, pa tako težkih, da jih je le

236

strašna moč magneta v palači zadrževala,
sicer bi poletele proč, v globino planeta.
Kdor je stopil na ozemlje tega kraljevstva,
ni mogel ganiti niti z roko niti z nogo,
kajti silno močna težnost ga je ukovala bo¬
lje od kakršnegakoli vijaka ali verige. Tež¬
ka je predla Triodiju in Heptodiju, kajti
Astrocid je takoj, ko ju je zagledal pod
obzidjem gradu, začel spuščati proti njima
ognjene krogle in jima pošiljati ognjene
strele v obraz. In vendar sta ga premagala.
Povedal jima je, kod pelje pot proti blediv-
cem, s tem pa ju je prevaral, saj je niti
sam ni poznal, le obeh strašnih bojevnikov
se je hotel znebiti. Stopila sta torej v črno
jedro teme, ko je nekdo ustrelil Triodija z
antimaterijo iz minometa, morda je bil to
kdo izmed lovcev-Kibernosov, ali pa kakšen
samostrel, nastavljen na brezrepem kometu.
Triodij je torej tako izginil, komaj je še
utegnil zavpiti »Horuk!«, svojo priljubljeno
besedo, ki je bila bojni krik rodu. Hepto-
dij je vztrajno nadaljeval svojo pot, toda
tudi njega je čakala žalostna usoda. Njegova
ladja je prišla med dva gravitacijska vrtin¬
ca, Bahrida in Scintilija imenovana; Bah-
rida čas pospešuje, Scintilija ga upočasnu-
je, med njima pa je pas zastoja, kjer se
čas ne pomika niti naprej niti nazaj. Hep-
todij je obtičal tam in je tam skupaj z
drugimi neštetimi fregatami in galejami
astronavtov, piratov in vesoljskih potepu¬
hov, ne da bi se količkaj postaral, v tiši¬
ni in strašni nuji, ki se imenuje Večnost.

Ko se je tako končal pohod treh Selektri-
tov, bi moral na pot Perpetuan, kibergrof
Bahanski, kot sedmi, vendar dolgo ni odšel
nikamor. Dolgo se je ta elektrovitez pri¬
pravljal na vojno, nabavljal si je vedno
ostrejše konduktorje, vedno prodornejše
iskrilnice, metalce in rineže; poln pogu¬
ma je nameraval oditi na čelu zveste čete.
Pod njegovim praporom so se zbrali konkvi¬

stadorji, veliko je prišlo tudi brezrobotov,
ki niso imeli drugega dela, pa so hoteli iti
med vojake. Iz njim je Perpetuan formiral
čudovito galaktično konjenico, in sicer tež¬
ko, oklopno, ki ji pravijo kljuzarji, in nekaj
lahkih oddelkov, v katerih so služili dergon-
ci. Vendar pa je ob misli, da bo moral
vsak hip na pot in dati svoje življenje v
neznanih krajih, da se bo nemara v kakšni
luži spremenil v rjo skupaj s svojim ščitom,
ob tej misli so se torej železne goleni upo¬
gnile pod njim, zajela ga je strašna žalost
in takoj se je vrnil domov, točil od sramu
in žalosti topazove solze, kajti bil je to mo¬
gočen gospod, s polno dušo dragotin.

Predzadnji spet, Matricij Perforat, se je
stvari lotil po pameti. Slišal je o deželi
Pigmeliantov, robotnih pritlikavcev, ki nji¬
hov rod izhaja iz tega, ker se je konstruk¬
torju pisalo spodrsnilo na risalnici in so
iz matricovnice prišli vsi do zadnjega kot
grbasti mešanci, da bi jih predelali, pa se
ni splačalo in tako so ostali kar taki. Ti
pritlikavci zbirajo — tako kot drugi za¬
klade — znanje, in zato jih tudi imenujejo
lovce Absoluta.

Njihova modrost temelji na tem, da so
zbiralci znanja, ne pa potrošniki. K njim
se je napotil Perforat, ne z orožjem, am¬
pak z galejami, katerih krovi so se šibili
od prečudovitih darov. Nameraval se jim je
prikupiti z okraski, polnimi pozitronov, ki
so bili sekani v nevtronovem dežju, peljal
jim je atome zlata, velike kakor štiri pesti,
in steklenice, v katerih so se prelivale naj-
redkejše ionosfere. Toda Pigmelianti so le
s prezirom ogledovali celo plemenito praz¬
nino, izvezeno z valovi v prečudovit astral¬
ni privid; zaman jim je tudi v sveti jezi
grozil s svojim Tokovcem, češ da ga bo
naščuval nanje. Končno so mu dali vodnika,
ta pa je bil tisočroki zmešanec in je vedno
hkrati kazal v vse smeri.

Napodil ga je Perforat in spustil Tokovca
po sledi bledikavcev, toda pokazalo se je,
da je bila sled lažna, ker je namreč tam
mimo letela kalcijeva repatica, zaupljivi To-
kovec pa je zamešal kalcij s kalcitom, ki
je glavna sestavina bledivčevega okostja.
Odtod tudi napaka. Dolgo je blodil Perfo¬
rat med vedno temnejšimi sonci, saj ga je
zaneslo v zelo stara področja Vesolja.

Šel je skozi dolge vrste rdečih velikank, do¬
kler ni opazil, da se njegova ladja odbija
skupaj z nemo procesijo zvezd v spiralnem
zrcalu s srebrikastim sijajem; začudil se
je in že za vsak primer vzel v roke gasilo
Supernovih, ki ga je bil kupil od Pigme¬
liantov, da bi se branil pred prehudo pri¬
peko na Rimski cesti. Ni vedel, kaj je pred
njim; bil pa je to prostorski vozel, in sicer
v njegovi največji gostoti, ki je bila nezna¬
na celo tamkajšnjim Monoasteristom; le
toliko vedo povedati o njej, da se ne vrne
več, kdor je zašel vanjo. Do danes ni zna¬
no, kaj se je zgodilo z Matricijem v tem

237

zvezdnem mlinu; njegov zvesti Tokovec je
priletel domov sam, tiho tuleč po vesolju,
njegova safirna zrkla pa so iz strahu tako
buljila, da ni mogel nihče pogledati vanje
brez trepetanja. Ladje pa ali Matricija ni
od tistih časov nihče nikdar več videl.

Tudi zadnji, Erg Samosprožilec, je krenil
na samotno odpravo. Ni ga bilo celo leto in
še tednov šest. Ko se je vrnil, je pripove¬
doval o deželah, ki jih ni. nihče poznal,
kakor na primer o deželi Periskokov, ki
gradijo vroče brizgalne strupa; o planetu
Škrobookih — ti so se pretakali pred njim
v vrste črnih kep, tako namreč počnejo v
sili, on pa jih je sekal na dvoje, dokler
se ni pokazala kalcijeva skala, njihova kost,
ko pa je pokončal njihove mečaste gobce,
se je znašel iz oči v oči pred velikanom,
velikim kakor pol neba, in planil vanj, da
bi povprašal za pot. Pod ostrino njegovega
ognjenega meča je pokala koža in so se
kazale bele zvite niti živcev; pripovedoval
je o planetu prozornega ledu, o Abericiji,
ki drži v sebi kakor diamantna leča podobo
vsega Vesolja; tam si je zarisal pot do
dežele bledivcev. Pravil je o deželi večnega
molka, o Alumniji kriotritski, kjer je videl
samo svetlobo zvezd, ki se je odbijala od
čel obešenih ledenikov, o kraljestvu raz¬
tepenih Marmeloidov, ki si izdelujejo ki¬
peče igračke iz lave, o Elektropnevmatikih,
ki znajo zanetiti ogenj razuma v parah me¬
tana, v ozonu, kloru in vulkanskemu dimu
in se vedno mučijo le nad tem, kako bi
mislečega genija spremenili v plin. Izjavil
je tudi, da je moral v želji, da bi prišel do
dežele bledivcev, privzdigniti vrata sonca,
imenovanega Caput Medusae, ko pa jih je
spravil s ' tečajev, je ušel skozi notranjost
zvezde, vse v vijoličnem in svetlomodrem
plamenu, dokler se ni na njem oklep od
vročine zgrbančil. Kako je trideset dni
skušal uganiti besedo, ki spravlja v tek
lansirnico Astroprokiana, saj je le po njej
možen vstop v ledeni pekel blatnjavih bi¬
tij; kako se je končno znašel med njimi,
oni pa so ga skušali ujeti v lepljivo past,
mu izbiti iz glave živo srebro ali pa ga pri¬
praviti do kratkega stika; kako so ga ma¬
mili in mu kazali spačene zvezde, toda to je
bilo le lažno nebo, saj so pravo nebo zvi¬
jačno skrili; kako so hoteli z mučenjem
zvedeti od njega, kakšen je njihov algori¬
tem, ko pa je vse vzdržal, so ga dobili v
zasedo in mahnili z veliko magnetitovo ska¬
lo; on se je tedaj razmnožil na nešteto
Ergov Samosprožilcev, odvalil železen po¬
krov, prišel na površino in strogo sodil
Bledivcem celi mesec in še pet dni; kako so
v zadnjem naporu planile nadenj pošasti na
gosenicah, imenovane tankoni, pa jim vse
to ni prav nič pomagalo, ker jih je ne¬
utrudno v svoji bojaželjni ihti gnal, žgal,
sekal in jih tako premagal, da so pripeljali
lopova, bledivca, ki je bil ukradel ključek,
in mu ga vrgli pred noge. Erg mu je od¬
sekal gnusno glavo, iztresel oblačila, našel

pa le kamen, trihobrezoar imenovan. Na
kamnu je bil vklesan napis v roparski go¬
vorici bledivcev, ki je pravil, kje se nahaja
ključek. Samosprožilec je tedaj razparal in
odprl sedeminšestdeset belih, modrih in . kot
rubini rdečih sonc, preden je našel ključek.
Na prigode, ki jih je bil doživel, na bitke,
ki jih je bil moral izbojevati, ko se je
vračal, se ni hotel niti spomniti, ker je
že hrepenel po kraljični, pa tudi mudilo
se je s poroko in kronanjem. . Z velikim
veseljem sta ga kralj in kraljica odpeljala
v sobo hčerke, ki je molčala kot grob,
pogreznjena v globoko spanje. Erg se je
nagnil nad njo, nekaj pobrkljal okoli za-
klopca, nekaj vtaknil tja, obrnil in takoj je
kraljična na veliko veselje matere, kralja
in dvorjanov odprla oči in se nasmehnila
svojemu rešitelju. Erg je zaklopec zaprl, ga

prelepil z obližem, da se ne bi odpiral,
in rekel, da je vijak, ki ga je bil tudi
našel, izgubil med bitko s Poleandrom Par-
tobonom, cesarjem Jatapurgovim. Nihče na
to ni obračal pozornosti, pa škoda, saj
bi se lahko kralj in kraljica prepričala, da
ni odpotoval nikamor, saj je od malega
imel to sposobnost, da je lahko odpiral vse
ključavnice, in tako je tudi navil kraljično
Elektrino. Tudi ni doživel v resnici nobene
izmed opisanih dogodivščin, preprosto je
počakal leto dni in šest tednov, da ne bi
bilo preveč sumljivo, če bi se prehitro vrnil,
obenem pa je hotel tudi biti prepričan,
da se nobeden izmed njegovih tekmecev ne
bo vrnil. Šele tedaj se je podal na dvor
kralja Bolodarja, kraljično priklical v živ¬
ljenje, jo poročil, na prestolu Bolodarskem
vladal dolgo in srečno in nikoli ni prišla
na dan njegova laž. Iz tega pa se tudi
vidi, da smo pripovedovali resnico in ne
pravljico, kajti. v pravljicah vedno zmaga
krepost.

238

VELIKO RAZVEDRILA *
za prožne možgane<Vel&i

MAGIČNA KRIŽANKA

Pri magični križanki vpišeš vsako besedo
dvakrat v lik: enkrat vodoravno, drugič
navpično. Prva številka velja za vodoravne,
druga pa za navpične besede.

Vodoravno in navpično:  1, 7. vse, s čimer se
kuri, 7, 1. razjedanje ali razkrajanje materi¬
ala zaradi kemičnih ali elektrokemičnih
vplivov, 9, 2.-šestdeset minut, 10, 14. skandi¬
navsko moško ime (ime sedanjega norveške¬
ga kralja), 11, 3. grška črka, 12, 12. hrbet,
13, 4. pristanišče v Slovenskem Primorju s
tovarno »Delamaris«, 15, 19. kemični znak za
prvino erbij, 16, 5. poljedelsko orodje, 17, 17.
četrti rimski kralj, ki je dal zgraditi prista¬
nišče Ostio, 18, 6. ojačitev, 20, 8. pripadnice
Obrov.

SERPENTINE

Besede vpisuješ proti desni ali proti levi, ka¬
kor teče serpentina, in sicer od polja s šte¬
vilko do naslednjega polja s številko. Tako
je zadnja črka prejšnje besede istočasno za¬
četna črka naslednje. Ob pravilni rešitvi
dajo navpično brane črke v stolpcih pod tre¬
mi puščicami slovenski pregovor.

Pavle Gregorc

1. zasuk, 2. visok moški pevski glas, 3. znam¬
ka angleškega osebnega avtomobila, 4. ime
svetovnega šahovskega prvaka Fischerja, 5.
športni vaditelj, 6. kemična prvina, ki nasta¬
ja pri razpadanju radijevega atoma (Rn), 7.
obljuden kraj, zaselek, 8. ime avtorice tek¬
stov za slovenske popevke Budauove, 9. pre¬
prosta vodna rastlina, 10. ime dveh celin
(Severna in Južna), 11. vzpetina pri Beogra¬
du z mavzolejem neznanega junaka in tele¬
vizijskim stolpom, 12. tuje žensko ime (na¬
slov priljubljenega romana francoskih za¬
koncev Golon), 13. tvorec, 14. človek, ki
režira film ali dramo, 15. roževinast izrastek
na glavi nekaterih živali, 16. vrezovalec na¬
pisov ali okraskov v kovino, 17. resnost, 18.
razteleševalec, strokovnjak v anatomiji, 19.
kalnost. . -

Če ne bo šlo brez pomoči, si pomagaj z zlogi
besed, ki jih moraš vpisati  v lik:

A — a — a — al — an — av — ba — bert
— - brat — don — el — ga — ge — gra — ka

— ka — la — li — lje — me — mot — na

— na — ner — nost — o — ra — re — re —
to — tom — tor — tre — va — ver — ver

— vor — za — ži

239

PIRAMIDA

ODVZEM ČRK

Pri piramidi dobiš naslednjo besedo tako,
da prejšnji besedi dodaš novo črko (katera
je ta črka, moraš uganiti sam) in vse črke
premešaš.

1. kemični znak za kisik, 2. avtomobilska
oznaka Ko tora, 3. časovno razdobje, termin,
4. ime našega politika Gligorova, 5. pleten
izdelek, pletenina, 6. grško mesto ob isto¬
imenski ožini, ki loči Peloponez od celine,
7. pisec kronike, 8. upravitelj stroja.

ŠARADA V STAVKU

MI KROM in ETER poznamo, ti pa povej,
kako se imenuje priprava za merjenje majh¬
nih dolžin!

(Rešitev uganke dobiš tako, da združiš z
velikimi črkami natisnjene besede stavka!)

SKRIT NAPIS

LOGARITEM: 985612

Skrit napis je edina uganka, za katero ni
mogoče podati splošnega navodila za reše¬
vanje. Rešitev skritega napisa je beseda ali
stavek. Način, ki nas privede do rešitve
skritega napisa, je namreč pri vsakem skri¬
tem napisu drugačen. Ta ključ do končne
rešitve moramo vsakokrat poiskati sami.
Skrit je v uganki — v njeni obliki, razpo¬
reditvi črk ali besed in podobno — odkrije¬
mo pa ga z ostrim opazovanjem, logičnim
sklepanjem in kombiniranjem.

No, poskusite sami! Gornja uganka ni pre¬
več težka. Bo šlo?

KOBLAR ( ), VALENCIA ( ), OPREMA ( ),
VINJAK ( ), PIROGA ( ), EKLIPSA ( ), LI¬
TIJA ( ).

Vsaki gornji besedi odvzemi po eno črko, ta¬
ko da vsakokrat nastane nova beseda, katere
pomen poznaš iz znanosti in tehnike. Pri¬
mer: če besedi LISTINA odvzameš črko S,
nastane beseda LITINA. Odvzete črke vpiši
v oklepaje. Ob pravilni rešitvi dajo po vrsti
brane črke v oklepajih novejšo vedo, ki
združuje proučevanje funkcij živih organiz¬
mov in uporabo tehničnih spoznanj, pred¬
vsem na področju elektronike.

REŠITVE IZ 4. ŠTEVILKE

KRIŽANKA. Vodoravno: robot, drvar, nihaj,
Emil, Brest, boks, -e, sek, slina, mrva, MČ,
ST, krom, dioda, Tim, -e, cink, deska, rele,
ladja, kokta, argon.

PREMEŠANE ČRKE: Le vi zijate = tele¬
vizija.

PIRAMIDA: N, Ni, cin, Nica, Racin, carina,
narcisa, stranica.

SKRIVALNICA »POKLICI«: fizik, kovač,
kovinar, ličar,- livar, monter, pilot, železar.

REBUS: vodovodna cev — v (črki) O (črka)
D, (črka) O v (črki) O, (črka) D na (črki) C,
eV = narobe obrnjena črka Ve.

POIŠČI ZLOGE: ME — parmezan, Salome,
HA — harakiri, streha, NI — zanimivost,
Nikolaj, KA —* kapitan, statika. Končna re¬
šitev: mehanika.

REBUS: parni kotel — par ni (ni je prečr¬
tan znak je), kot eL.

NAGRADNA SLIKOVNA KRIŽANKA: Vodo
ravno: termograf, Argentina, ovca, Ta, bor,
Obri, KE, Ida, snet, Ora, Čad, Tom, um, Ra,
vetromer, Ankaran, SA, Ajas, rakle, liv, ena¬
kost, avla, pihalnik, kal, ati, eho, OG, čaša,
gor, vol, iks, med, me, Oceanija, es, baro-
graf, RK.

NAGRAJENCI IZ 4. ŠTEVILKE

1. Zvonko Majes, Brnica 35, 61430 Hrastnik

2. Pavel Bajc, Višnje 7, 65273 Col

3. Cvetka Majer, Jelovec 16, 68294 Boštanj
Nagrade bomo poslali po pošti.

240

A G R A D N A SLIKOVNA KRIŽANKA

Celično jedro in nevidni svet pod elektronskim mikroskopom — TUDI O TEM PIŠE
ŽIVLJENJE IN TEHNIKA

Sodeč po tem, da si naročen na TIM, lahko skupaj ugotoviva, da te zanimajo
novice s področja tehnike in znanosti. In ker je TIM revija, ki prinaša novice
predvsem iz naše ožje domovine, si gotovo želiš zvedeti še kaj več s tega
področja. Prav tu pa ti lahko priskočimo na pomoč. TIM ima namreč starejšega
brata, revijo »Življenje in tehnika«, ki prinaša vsak mesec na osemdesetih stra¬
neh novice s področja znanosti in tehnike z vsega sveta. Če te zanima vesoljska
tehnika, bitka za prostor pod nebom, kraterji v Indokini, drugo rojstvo železnice,
kaj je s presaditvijo srca, zakaj so izumrli dinozavri, kako daleč so galaksije,
pouk po televiziji, plavajoča počitniška hišica, avtomobili in avtomobilski šport,
znanstvena fantastika in še kaj, potem ne bo narobe, če se obrneš na naš
naslov in naročiš revijo »Življenje in tehnika«. Letna naročnina je 56,00 din, vsak
naročnik pa ima ob nakupu naših knjig pravico do 10 ali 20 odstotnega popusta.