Poštnina plačana v gotovini
ŽIVLJENJE
25. KNJIGA
ST. 9. LETO Xl!l.
IN SVET
1 9
LJUBLJANA
3 9
Življenje in svet"
Ilustrirana revija za poljudno znanstvo, leposlovje in javna vprašanja.
Izhaja dvakrat na mesec. — Celoletna naročnina 84 din, polletna! 42 din, četrtletna 21 din, mesečna 8 din. — V Italiji 48 lir, v Franciji 50 frankov, drugod v inozemstvu 2l/2 dolarja. — Naročnina se plačuje vnaprej. — Posamezni zvezki po 3 din.
Številka čekovnega računa pri Poštni hranilnici v Ljubljani 10.540.
Urejuje in za uredništvo odgovarja IVAN PODRŽAJ
Uredništvo ne vrača rokopisov, ki jih ni naročilo. — Dopisi za uredništvo naj se pošiljajo na urednikov naslov: Ljubljana I, predal 171. Uprava: Ljubljana, Aleševčeva ulica 16.
Oglasi po dogovoru
Izdaja za konzorcij Iv. Podržaj. — Tisk Tiskarne Slatnar d. z o. z. (Vodnik in Knez), Kamnik.
VSEBINA ŠT. 9:
Naročniki, berite! — Veliki nauk — O poteh našega jezikoslovja (Stanko Bunc) — Mnogorodnost (A. D.) — Gosli, 23 žensk in satan (B. Borko) — Albanija (Gradivus) — Parcela 32 (Ernest Perochon) — Iz dežele gugalnic (dr. Anton Debeljak) -— Na Holandskem (D. A.) — Penang, biser iztoka (N. K.) — Dosmrtno kodranje (N. K.) — Latinska hvalnica na Francoze v Afriki (A. Debeljak) — Usoda nemštva (Iko) — Norvežan, individualist (NK) — Sodobni Edip na pošti (k) — Naš pes (kg)
Naslovna slika: Niko Pirnat, Mati
t
V prihodnjih zvezkih bodo poleg že naznanjenih izšli naslednji prispevki: Upton Sinclair, prijatelj gozdov — Nov stolpec časopisom! -— K stoletnici poštne znamke — Ankara, turška prestolnica — Misleči stroj — Hipnotera-pija — Ali so sove pametne? i. dr.
Naročniki, berite!
Ko smo se ob koncu prvega četrtletja novega letnika obrnili na naše cenjene naročnike in naročnice, smo odprlo povedali, da imamo na žalost tudi celo vrsto naročnikov, ki v redu prejemajo revijo, pa ne čutijo dolžnosti, da bi brez opominov in nepotrebnih stroškov poravnali tekočo naročnino, ki se mora itak plačevati vnaprej. Rekli smo, da velja tudi pri nas: Kar prejemaš, to si radi svoje časti dolžan plačati! Naš opomin, žal, ni imel pri vseh zaželenega uspeha. Morali smo ustaviti pošiljanje obzornika vsem onim, ki niso poravnali naročnine, ki nam jo dolgujejo.
To smo morali storiti, kajti naša revija n i nikako pridobitno podjetje, ampak temelji edino in izključno samo na redno vnaprej plačani naročnini, ki je glavni pogoj za obstanek vsakega resnično neodvisnega časopisa.
Odprto povemo tudi, da je večina naših naročnikov po novem letu iz vrst intelektualnih slojev, katerih gmotni položaj nikakor ni sijajen, ki pa kljub temu čutijo potrebo po svobodoumni in neodvisni reviji. Kolikor nam bo dopuščal prostor, bomo o priliki objavili nekaj najznačilnejših izjav, ki smo jih prejeli od naših naročnikov in ki bodo povedale več nego bi mi sami. mogli in hoteli povedati. S črtanjem prej omenjenih »naročnikov«, s katerimi smo seveda računali, smo v resnih skrbeh — tudi to povemo iskreno — za nadaljnji obstoj revije, ki mora sproti plačevati visoke tiskarske in druge stroške.
Zato se obračamo na svoje zveste naročnike in naročnice s prošnjo, da skušajo pridobiti v krogu svojih prijateljev in znancev vsaj vsak po enega stalnega naročnika in obstoj revije bo zagotovljen. S tem bodo tudi pripomogli k izboljšanju in pocenitvi našega obzornika. Obljubljamo jim, da bodo v primeru ugodnega uspeha prejeli za svoj trud primerno plačilo.
Ob tej priliki sporočamo našim naročnikom v blagohotno upoštevanje nasvet nekega intelektualca, ki je nas naročnik že od začetka in ki nam piše med drugim: »Svetujem Vam, da se obrnete na svoje naročnike s prošnjo in pozivom, da prispevajo po svojih močeh v tiskovni sklad »Življenja in sveta« ki je v novi obliki tako potreben slovenskemu človeku .. . Po želji bi lahko objavili imena onih, ki bodo prispevali v ta zares potrebni sklad v teh časih . .. Svoj prispevek v iznosu trikratne celoletne naročnine sem nakazal po položnici ...«
Od vas, cenjeni naročniki in naročnice, je odvisen nadaljnji obstoj in razvoj revije.
»ŽIVLJENJE IN SVET«
Veliki muk
Stari Grki so bili nedvomno eden izmed najkulturnejših narodov. Vzlic temu si niso znali ustvariti močne skupne države. Posebnost zemljepisnega položaja njih dežele ni mogla imeti pri tem odločilne vloge, saj so se zbrali iz najbolj oddaljenih krajev, kadar je šlo za skupno proslavo olimpijskega boga ali kakega drugega božanstva. Vse njih prizadevanje, da se zedinijo v močni skupni državi, je bilo zaman, kajti kljub vsej kulturi niso bili dovolj civilizirani. Celo najkulturnejši del med njimi — atiški, ki je stremel pod svojim prosvetljenim državnikom Periklejem po zedinjenju, je hotel biti prvi s svojo hegemonijo. Toda tako civilizacija kakor demokracija ne poznata prvenstva, ampak samo enakost. Zato je moralo prepasti atensko, spartansko in tebansko stremljenje po zedinjenju Grkov, ker je imelo svoj vir v težnji po gospostvu.
O pofeh našega jezikoslovja
Stanko Bunc
Jezikoslovje, veda o človeški govorici, se kakor vsaka druga panoga udejstvovanja človeškega duha dinamično menja po metodah in principih raziskovanja. Mir vlada v neki znanstveni panogi samo tedaj, ko ena znanstvena metoda obvlada vse delovanje. Kadar pa se dve ali več metod bori za priznanje in se postavljajo novi principi, je v vedi navidezno brezvladje oziroma mnogovladje, v resnici pa napreduje veda s hitrimi koraki.
Jezikoslovje ali lingvistika (filologija ni isto!) je prešlo postopoma več razvojnih fraz: od grške gramatike, preko aleksandrinske filologije in indo-evropske primerjalne slovnice do najnovejše strukturalne lingvistike.
Najstarejše jezikoslovje tvorijo gramatični popisi antičnih jezikov, grščine in latinščine. Cilj grških gramatikov je bil zgolj normativen: podati pravila, kako je ločiti pravilne pismene oblike od nepravilnih. Šablona teli starih gramatik se je prenesla kasneje tud na vse druge jezike, četudi so po zgradbi različni. Tradicija terminologije se je ohranila, samo da je dala moderna lingvistika starim terminom povečini drugačno pojmovno vsebino.
V stari Aleksandriji se je razvila filologija, ki se goji ponekod še do danes. Filologi so primerjali med seboj tekste enega jezika iz različnih dob, se trudili čitati in razlagati stare napise, odgonetiti nejasne zapise, sipopolniti pokvarjene tekste ter poiskati individualne poteze v slogu po-edinih pisateljev. To vse jih je moglo privesti v razmišljanje o jezikovnih vprašanjih, toda svojih dognanj niso dopolnjevali in poglabljali s poznanjem žive govorice; ostali so samo pri raziskovanju pismenega jezika, in skoro samo stare grščine in latinščine.
Razvoj pravega jezikoslovja se pričenja šele v začetku 19. stoletja. Iz tesnejših odnosov med Evropo in Indijo so prišli k spoznanju, da kaže sanskrt neke. sorodnosti z glavnimi evropskimi jeziki, in jezikoslovci so začeli pojasnjevati oblike enega jezika s formami drugega. Primerjajoč sličnosti in razlike med jeziki so ugotavljali stopnje njihove sorodnosti, sledili jezike v njihove najstarejše dobe in rekonstruirali prajezike. Sodobne oblike so razlagali iz odnosa k starejšim formam in zgodovinski razvoj preiskali do najmanjše podrobnosti. Lingvistika je uporabljala metodo primerjanja in jo združila z zgodovinskim principom.
V	dobi razmaha prirodoslovnih ved in pod vplivom njihove evolucijske ideologije so začeli jezikoslovci smatrati jezik za živ organizem, ki se razvija po svojih notranjih zakonih, ki ima svoj početek, dobo razcveta in dobo upadanja. Oprijeli so se empirične metode: zbirali in sestavljali fakta ter ugotavljali pravilnost v njihovem razvoju. Postavili so svojo najvažnejšo tezo: zakon o brezizjemnosti glasoslovnih zakonov. Do te trditve jih je privedlo uspešno in plodonosno raziskovanje romanskih — pa tudi germanskih in slovanskih —■ jezikov, katerih razvoj je bilo mogoče sledili v detajle, ker so imeli na razpolago obilo literarnih dokumentov in je bilo znano izhodišče —- latinski jezik.
V	zadnjih desetletjih 19. stoletja je vladal mir v evropskem jezikoslovju. Popolna gospodarica je bila genetična (evolucijska) ali historična smer, ki jo je privedla na vrhunec šola mladogramatikov (Brugmann, Jespersen itd.) Doktrina mladogramatikov, katerih delo je usmerjeno v zgodovino, kjer iščejo spremembe in zasledujejo njihov razvoj, temelji na tezi o stalnosti glasoslovnih zakonov, po katerih je bil neki določeni glas, nahajajoč se v enakšnem položaju, podvržen v vseh besedah brez izjeme enakim spremembam.
To šolo označujejo rigorizem metode fanetičnih zakonov, zato je glavno njihovo raziskovalno področje glasoslovje, ki ima glavno besedo tudi v obravnavanju oblikoslovja. Besede in posamezne oblike so podrejene zakonom logike, ki zaklepa razvoj besede v slovnične kategorije, in presoja pojave razumsko, iztrgane iz resničnosti v svet abstraktnosti. Raziskovala je usodo samo po enega elementa skozi več vekov, a to brez ozira, na usodo drugih pojavov, dasi so povezani s prvimi. Njihovo delo se je nehalo pri ugotovitvi razvojnih zakonov in njihovih fizioloških pogojev. Na analogijo so gledali z omalovaževanjem in preziranjem, češ da samo ruši zakone. Navidezne izjeme so skrbno razlagali iz postavljenih pravil. Teh izjem pa se je pojavljalo vedno več, in ker niso mogli najti; zanje pravih zakonov, se je lingvistika znašla v neki zagati.
Čimbolj pa so se začeli bližati realnosti, tembolj eo odstopali od svoje strogosti in postavili manj dogmatični princip, po katerem fonetični zakon ne zadeva vseh primerov naenkrat, ampak se eni razvijajo silno hitro, drugi zelo počasi, tretji pa se krčevito upirajo in kljubujejo slehernemu poskusu spremembe. Sprevideli so, da svobodno uveljavljanje zakonov moti delovanje analogije, dalje mlajše izposojenke in novotvori. Na tem spoznanju slone nadaljnji napori, ki jih vrše lingvistični geografi.
Lingvistična geografija se izredno malo bavi s čisto etimologijo (z izvorom besede), rajši naglasu je važnost zgodovine besed, kar sicer tudi prej niso zanemarjali, toda sedaj ta moment posebej poudarjajo in ga raziskujejo po novih vidikih. Vsaka oblika ali beseda ima svoj iposebni razvoj, ki ga določujeta čas in prostor. Zato ugotavlja nova smer zlasti prostorsko razmestitev besed in njihovo razsežnost, zasleduje njih preseljevanje, širjenje in zamiranje ter preiskuje srečavanje, križanje in pretvarjanje, ki nastopa na potovanju besede skozi vekove in razne kraje. Vse to si pomaga ponazoriti na kartah in gradi ogromne jezikovne atlante (francoski, italijanski, nemški, slovenski o dvojini itd.).
Ta preorientacija mladogramatične šole pomeni sicer korak dalje, a rezultati niso mogli zatreti vseh dvomov v veljavnost postavljenih principov. Pojavili so se novi problemi, ki jih njihova doktrina ni mogla razjasniti. H. Schardt, Berdinand de Saussure in Jan Baudouin de Courtenay so začeli odpirati nova pota, postavili nove principe in uvedli analitično ali statično metodološko smer.
Jezik je produkt skupnega duha dane socialne skupine, izrazilo duševnega življenja človeka, zato je človeški duh povzročitelj in gibatelj jezikovnih pojavov. Zavoljo tega postaja cilj jezikoslovja raziskovanje, kako se v jeziku javlja človek kot individuum in kot družabni člen. Ne zanimajo več toliko obči pojavi, temveč mnogo bolj govor poedinca, ki ga vodijo emocionalne prvine.
Jezik je tudi nadvse važen socialni činitelj. V njem se odraža socialna razvrstitev na sloje in razrede, zato moderni jezikoslovec marljivo opazuje argot, jargon in slang, lokalna narečja in vpliv kulturnih središč. Skrbno razločuje obliko razgovornega jezika od oblike pismenega jezika. Jezikovne priče iz minulih dob niso popolne in točne; za njihovo razjasnjen je je treba poznati današnje jezike, kajti le ti so zgrajeni v popoln sistem, ki ni v ničemer razbit. Jeziki se obravnavajo statično, sinhronično in ne historično. Ti izsledki dopolnjujejo in v mnogočem pojasnjujejo rezultate generičnega, historičnega in diahroničnega gledanja. V ozir se jemljejo tudi tista jezikovna dejstva, ki niso med seboj sorodstveno povezana, da bi se tem jasneje pokazali tipični znaki jezikovnega sistema. Jezik ni le slučajni skupek poedinosti, ampak sistem, urejen z notranjimi zakoni svoje zgradbe.
Na teh osnovah je vzrasla pred dobrimi desetimi leti nova lingvistična šola, ki ima svoje središče v Pragi v Praškem lingvističnem krožku, a pristaše že po vsej Evropi. Imenuje se strukturna lingvistika.
Danes spoznavamo veliko bolj kot kdaj prej, da so besede, oblike in razne govorne zveze navezane na prostor in čas, da se ne vodijo boji, ki jih med seboj bojujejo posamezni pojavi, v oblakih metafizike, ampak vj tej ali oni pokrajini in v tem ali onem času. Zato zasledujemo njihovo življenje ob odkrivanju potov velike trgovine ter pomikanju in spreminjanju tokov socialnega življenja, ki jih povzroča moderna civilizacija.
Splošni principi nove lingvistike se dado ujeti v dve skupini: najprej negativni principi, ki podirajo prejšnjo znanost, nato pozitivni, ki grade ogrodje nove stavbe. Negativni principi so osredotočeni na: eno samo točko, na reakcijo zoper strogost glasoslovnih zakonov mladogramatikov. Pozitivni pa v prvi vrsti prinašajo življenje.
Za novo smer so značilne tele posebnosti: Jezik je določen sistem vnanjih znakov ali simbolov, ki jih uporabljamo za predstavo predmetov in pojmov. V določeni dobi in na določenem prostoru ima jezik neko urejeno strukturo. V sistemu te zgradbe so vsi poedini jezikovni elementi v medsebojni zvezi. Zato se študira usoda poedinih elementov samo v odvisnosti s celim sistemov, katerega del so. Veljavo imajo le tisti jezikovni fakti, ki imajo v tem sestavu funkcijsko vrednost. Vse to se presoja z vidika enega časa, torej sinhronično in statično.
Strukturalist odmetuje naturalistično pojmovanje jezika, ki vidi v besedi le prostorsko-časovno realnost (fiziološke pojave) in psihologizem, ki mu je individualna govorica jezikovna vrednost (Baudouin). Strukturalist pozna razen glasu, ki je fizično-fiziološki pojav, in črke, ki je pisani znak za glas, še fonem — nedelitve.no predstavo glasu, glasovno zmožnost, ki eksistira in potentia in je dana le sistemu. Poleg fonema imamo morfem, to je fonem s semantično-morfološko funkcijo.
Strukturalista zanimajo predvsem razlike, ki jih med seboj primerja, a brez ozira na jezikovno zgodovinsko sorodstvo. Zato postavlja nasproti slovanski, romanski in germanski sorodstveni jezikoslovni skupini nove jezikovne grupe, ki jih ne določa sorodstvo iz preteklosti, ampak skupno življenje v sedanjosti. Tako imamo: 1. B a 11 s k o grupo, ki obsega jezike ob Baltskem morju (litovski, latvijski, sev. kašubski, sevnem. dialekte,
danski, norveški, švedski, livonski in estonski jezik). Genetično ti jeziki niso povezani, druži pa jih enotnost prostora in skupno življenje, v katerem se je razvil pojav politonije. 2. Kavkaška zajema kavkaške, turške in razne indoevropske jezike. 3. Balkanska šteje bolgarski, romunski, novogrški, albanski jezik in macedonsko-srbsko narečje. 4. Srednjeevropska pozna evropsko mentaliteto, jeziki se evropeizirajo v vseh načinih izražanja. Sem gredo: češko, poljsko, slovensko, hrvatsko, nemško, francosko, angleško in špansko jezikovno območje. 5. Evrazijska v Rusiji, itd.
Nova smer se loči po metodah in principih, pozna nove probleme, prihaja do novih zaključkov in postavlja nove nazore o jeziku, zlasti tudi v pojmovanje književnega jezika. V presojanju lepote in pravilnosti je opustila prejšnje mnenje, da je tem lepši in pravilnejši jezik, čim starejši je, in da so vsi novi pojavi le nepotrebne stvari, ki kazijo jezik. Odločujoči moment je funkcijska smotrnost. Šele z vidika sinhroničnosti in funkcionalnosti se nam kaže jezik v vsej polnoti svojih prvin. To gledanje pa si utira pot že tudi v filozofijo, zgodovino, literaturo itd. in nam vzbuja najlepše nade za prihodu jost.
NEKAJ POUKA ZA POSAMEZNA VPRAŠANJA NAJDEŠ V TEHLE KNJIGAH:
F. de Saussure, Cours de linguistique generale, Pariš 1916. — H. Schuchardt-Brevier, Halle 1022. -— J. Baudouin de Courtenay, Szkice jQzykoznawcze, Varšava 1910. — O. Jespersen, Die Sprache, Heidelberg 1925. — A. Meillet, Introduction a 1'etude comparative des langues indo-europeennes, Pariš 1922'. — J. Vandryes, Language, Pariš 1921. — A. Dauzat, La geographie linguistique, Pariš 1922. — L. Tcsniere,. Les formes du duel en slovene, Pariš 1925 (z atlan(om). — F. N., Fink, Die Sprachstanune des Erdkreises, Leipzig 1909. — W. Schmidt, Die Sprach-familien und Sprachkreise der Erde, Heidelberg 1926. — J. Rozwadowski, O zjawiskaeh in rozwoju ji^zvka, Krakov 1921. — A. Gavvroriski, O bl^dach jc;7.ykowyrh, Krakov 1922. — K. Sandfeld, Linguistique balkanique, Pariš 1930'. — B. Havranek in M. Weingart, Spisovna čeština a jazykova kultura, Praga 1932. — Travaux du Cercle linguistique de Prague, Praga 1929. — F. Oberpfalcer, Jazykopyt, Praga 1932 (prinaša tudi sezname obilne literature). — S. Živkovič, Uvod u opču lingvistiku, Zagreb 1933. To je osamelo delo v jugoslovanski znanosti.
Mnogorodnost
Zadnje čase se pogosto razpravlja po francoskem tisku o rojstvih. Kažejo na Rim, ki se je premalo množil in so ga svoje dni zasedli barbari. Za izpodbuden zgled navajajo Poljsko, ki je I. 1929. štela 30,403.247 duš, a 1. 1931. že 32,133.500. Nipon je imel v 6 letih skoraj 5 milijonov glav prirastka, brez priključenih ozemelj. In neki tuji narodopisec je trdil, da bi mogla Francija spričo stalnega bogastva ter ugodnega podnebja preživljati 60 milijonov prebivalcev.
Ali pa je za vsako državo mnogorodnost zveličavna? se vprašuje G. de la Rochefoucauld v J. d. D. (21. I.). Ne, izjavlja ta publicist. Ako je dežela siromašna, si ne sme privoščiti številnih, vedno številnejših družin. Saj bi prepičla hrana bila usodna za naraščaj. Slabo rejen človek je kakor konj, ki bi žrl edino seno: njegova zmogljivost zavisi deloma od njegovega živeža. Ubožna dežela bo morala venomer večati svojo vojsko. Po številu pojde to lahko, težje bo za kadre in zaloge. Današnja armada ni sestavljena iz tolpe srčnih ljudi, oboroženih s palico . . . Rusi so to poskusili 1. 1914.
Oprema države je torej posledica vztrajnosti in časa. Oprema gre urneje od rok po metropolah nego po kolonijah. Za zgled navaja naš avtor pokrajino Niger v Francoski Zapadni Afriki, kjer je Francija dosti potrošila za gojenje bombaža in za živinorejo. Dolga leta so potekla, znatne glavnice je bilo treba vložiti, preden je drzni podjetnik Marcel Hirsch utegnil pokazati nekaj uspehov, a še dolgo ne pričakovanih. Takisto mine precej let, preden morejo poslati pribitek podmladka iz prestolnice v naselbine. Pomnožitev stanovništva ni splošna panaceja, ni zanesljiv vselek: neredko vodi v zagato.	A. D.
Pristna sreča leži v tem, da se lahko poboljšaš, kar je dano vsakemu človeškemu bitju.	Nino Salvaneschi
Gosli, 23 žensk in saian
B. Borko
V prvi polovici devetnajstega stoletja so si Italijani laskali z rekom, ki je odmeval tudi v drugih deželah: Najslavnejši možje stoletja so Napoleon, Rossini in Paganini. V drugi polovici stoletja je slava skladatelja »Seviljskega brivca« in še bolj slava demoničnega goslača Paganinija močno obleaela, tako si danes, ko se zopet uveljavljajo ljudje napoleonskega tipa, težko zamišljamo, kako so mogli nekoč virtuoza Paganinija primerjati z Napoleonom. In vendar nas življenjepis tega Genovežana prepričuje, da je imel Paganimi nekako pred sto leti le enega ali dva tekmeca v mednarodni slavi. Časi, ko si je mogel glasbenik pridobiti tolik sloves, so se morda precej razločevali od časov, ko se svet boječe klanja ljudem smele volje in močne roke.
Oslepeli italijanski pisatelj Nino Salvaneschi, pisec življenjepisa »II t or m en to d i Chopin«, je svoje novo literarno delo posvetil Paganiniju (Un violino, 23 donne e il diavolo. La vita ardente di Niccolo Paganini. Edizioni Corbaccio, Milano, 288 str.) Stoletnica smrti Niccola Paganinija bo prihodnje leto in Salvanesehijev zajemljivi poskus gotovo ne bo ostal osamljen, kakor je že imel dokaj predhodnikov. Kakor knjiga o Chopinu, je tudi življenjepis Paganinija zgrajen na isti čuvstveni in miselni osnovi, ki označuje ves Salvanesehijev odnos do sveta. Odkar je namreč pisatelj kot 36 letni mož oslepel, išče novega ravnovesja med seboj in svetom. Človek ga zanima v zvezi s svojo usodo pred ljubeznijo in bolestjo, s svojim notranjim junaštvom, ki spreminja trpljenje v posebno moralno energijo, išče sreče v odpovedi in hrepenenju, odkriva z notranjim, od fizičnega vida nezavisnim očesom svet skrivnosti in lepote, ki mu je prej izginjal v poplavi luči in življenjske radosti. Chopinov in Paganinijev življenjepis razodevata Salvaneschijevo duhovno sorodnost 8 postavami; romantikov in z vsem tistim, kar je v njih značilnega in večnega, namreč s tem, kar jih označuje kot osnovni človeški tip, pojavljajoč se v vseh časih in v vsakršnem okolju.
Paganini daje z vso svojo usodo hvaležno gradivo piscu s takimi stremljenji, kakor jih ima N. Salvaneschi. Življenje tega Genovežana je že samo po sebi roman, ki ga nosi visoki val romantičnega nastroja. Paganini je bil eden resničnih »junakov svojega časa«, človek po okusu Byrona in njegovih romantičnih posnemalcev. Salvaneschi ni spisal biografskega romana, marveč življenjepis, ki pa mu je dal posebno obliko. Pisec pripoveduje o Paganini-jevem življenju mladi prijateljici Doris, ki je morda samo poosebljenje romantične duše in ki -—• kakor vidimo ob koncu knjige — spominja po duševnosti in po življenjski usodi na Moussjo, na Marijo Baškirčev. Ta diskretna spremljava razumevajoče, vendar v glavnem pasivne osebe, omogoča piscu živahnejši zaplet in razplet poglavij ter povečuje čuvstveni učinek njegove življenjepisne kompozicije o zagonetnem čarovniku glasbe, Ligurčanu Paganiniju.
Življenje tega, nekoč tako slavnega umetnika, ima svojo tragično osnovo. Že v uvodu pravi pisec: »Vsi ali skoraj vsi ljudje imajo svojo bolj ali manj intimno žaloigro, toda pri umetnikih se le-ta spreminja v plamen, ki jim pomaga ustvarjati in ki jih hkrati žge in ugonablja.« Paganini je bil polbog, ki je moral naposled spoznati svojo osamljenost med ljudmi in svoj padec v nižino vsega človeškega, ničemurnost zemeljske slave, minljivost vseh slasti in večno zmagovitost bolesti, v kateri se rodimo in s katero odhajamo iz življenja.
Niccolo Paganini, rojen 1. 1782. v Genovi, mestu Krištofa Kolumba, je bil čudežen otrok, čigar prihod je naznanil materi v sanjah angel, kakor je srečna roditeljica pripovedovala potem, ko je bil Niccolo že slaven mož. Že kot osemletni deček je zložil prvo sonato in nastopil na javnem koncertu. Poslej se dviga njegova slava vedno više, kakor sonce na obzorju. Množica nori za njim. Z lahkoto si osvaja virtoznost na gitari in violini, toda intimna pričevanja kažejo, da tudi neumorno vadi, zakaj »genij je pridnost«. Odlikuje ga močna volja, ta čudežni motor človeškega dejanja in nehanja. Njegov telesni lik poprijemlje oblike, ki mu v moški dobi pripomorejo do nezaslišne slave: v tem od sile suhem človeku se pod črnimi lasmi bliskajo zagonetne, magične oči, obraz je bled in za nekatere lep, za druge grd, za vse pa čudno privlačen, demoničen, skrivnosten. V dobi, ko je bila elektrika še problem in čudo, govore o Paganiniju, da prihaja od njega elektrika, magnetična moč. To je pozneje mnogo pripomoglo, da so ga imeli praznoverni ljudje za satanovega zaveznika, ki je za slavo in moč svoje umetnosti prodal gospodarju pekla svojo dušo. Učinek njegovega igranja je bil tolik, da je svet strmel in si ni mogel naravno razložiti umetnosti tega Italijana, ki je prekosil vse druge virtuoze in napravil iz svojih gosli čarobno godalo, iz katerega sta zvenela pekel in nebo.
Paganini je kot človek in kot umetnik igraje, osvajal ženske in prišel na glas kot don Juan z violino. Lahko bi nudil avtorju »Kreutzerjeve sonate« dokaz, da glasba vzburja človeško naravo tja do skrivnih virov erotičnih sanj in seksualnega sladostrastja. Paganinijeva ljubica je bila Napoleonova sestra Eliza, vojvodinja iz Lucce, in verjetno tudi druga sestra »božanska Pavlina«. Če ne štejemo neštetih priložnostnih odnosov z ženskami, je šlo skozi njegovo naročje triindvajset lepotic. Mnoge so bolj ali manj navdihovale njegove skladbe in mu s sladkim plamenom erotičnega ognja prilivale moči za genialne glasbene improvizacije, v katerih je bil nedosegljiv mojster. Prav kot impro-vizator pa je potreboval množico, stotine, tisoče pogledov, ki so zasledovali magične gibe njegovega loka in katerih skrivni tok se je tako prelival vanj, kaikor je iz njega tekel v razvneta srca poslušalcev očarljiv, bleščeč hudournik harmoničnih zvokov.
Salvaneschi je tega »polboga« z violino, novega Orfeja in demonskega gospodarja zvočne lepote, prikazal v borbi med dvema, mitološko poosebljenima življenjskima načeloma: Erosom in Paleniosom, polbogom ljubezni in polbogom boja, ter včlenil v konflikt teh dveh sil vso njegovo osebno in umetniško rast. Z napetostjo sledimo virtuozu, ki igra z enakim mojstrstvom na štirih, dveh ali samo na eni struni — igra tako, da občinstvu zastaja dih in da dobivajo histerične poslušalke privide in napade. Pisec nas mimogrede seznanja tudi z drugimi velikani te dobe, ki goje na vseh svojih duhovnih gredah modri cvet romantike: s sladokuscem Rossinijem, z Lisztom, čigar ljubica je bila med drugimi tudi »dama s kamelijami« Alphonsina Plessis, z Byronom, ki je v Firenzi prerokoval Paganiniju, stoječim pred viškom svojega vzpona, tragični konec slave in ga opozarjal na ničemurnost in praznoto vsega, kar je zvezano z ljudmi.
Paganinijevih uspehov na Dunaju, v Pragi, v nemških mestih, v Varšavi, zlasti pa v Parizu in v Londonu, ni moči primerjati z nobenim prejšnjih ali poznejših triumfov kateregakoli umetnika. Povsod so se ljudje pulili za to, da bi ga videli. Dunajski kočijaž, ki je po naključju vozil in spoznal čarobnega goslača, je delal zlate dobičke s svojo »kočijo Nikole Paganinija«, kajti premnogo ljudi je mastno plačevalo, da so smeli sesti tja, kjer se je košatil Paganini. V Nemčiji so mu podelil dedni baronat. V Parizu je priredil 1. 1831.
enajst koncertov z visokimi vstopninami. Samo tretji koncert mu je vrgel 21.895 frankov, vsota, ki je za tedanje razmere vprav kneževska in ki je mogla že sama vzbujati črno zavist. Paganini je obogatel v večkratnega milijonarja. Zavistneži so ga v listih napadali kot skopuha in izkoriščevalca. »Courier« je objavil, da je v Winchestru zaslužil v 28 minutah 200 sterlingov, kar je pomenilo za skrbnega meščana že majhno premoženje, ki je moral zanj dolgo časa trdo delati. Vsi napadi pa so nekaj časa samo poveličevali Paganinijevo popularnost. Na višku moči in slave se je razširil glas, da je prodal dušo satanu. Zdi se, da je Paganini sam najel satana za svojega impresarija, to se pravi, da je namenoma širil legendo, ki ga je delala skrivnostnega in nepremagljivega.
Sonce Paganinijeve slave pa se počasi niža k zatonu. Bolezen mu vedno bolj izpotljeda telesne in duševne moči, slabi voljo, jemlje njegovemu obrazu (lemonično masko in riše vanj poteze bolečin, znake razkroja. Njegova poslednja velika gesta je dar 20.000 frankov mlademu, nadarjenemu skladatelju Berliozu, poznejšemu avtorju »Faustovega pogubljenja«. Čakajo ga dolgi meseci bolezenskih muk, počasnega telesnega in duševnega razkroja. Ne več kot virtuoz, marveč kot bolnik potuje iz kraja v kraj. Razpršile so se vse iluzije, minula je vsa neizmerna slava, ostal je človek, samo človek s svojo tragično usodo. Od vseh slasti mu je ostal en sam plod: sin Ahil, ki ga je splodil s pevko Antonijo Bianchi, s katero se je seznanil v Trstu in se ločil od nje na Dunaju. Temu sinu je bil tak oče, kakor le redko kdo svojemu sinu, zakaj Paganini je imel v nasprotju z Bvronom odličen očetovski čut.
Že nekaj časa pred smrtjo ni mogel več govoriti. Ko je prišel k njemu spovednik, ga je baje zavrnil, češ da se bo rajši pogovoril o svojih grehih z njegovim šefom v nebesih. To je najbrž le anekdota. Po drugi verziji ga je župnik od Sante Reparate v Niči osebno mrzil in ni bil dovolj obziren, ko je prišel po škofovem naročilu spovedovat barona Paganinija. Baje je hotel svoje grehe napisati na ploščo, a tudi do tega ni prišlo. Ko je 27. maja 1. 1840. izdihnil, ga niso smeli pokopati v blago lovi jeni zemlji. Škof v Niči je začel proces zoper njega zaradi krivoverstva in zvez s samim satanom. Razvila se je dolga in zapletena afera. Naposled je papež odredil, da preišče posebna komisija zadevo moža, ki je bil po smrti obtožen protiverskega zadržanja, čeprav je v oporoki izročil svojo dušo »alla immensa miserecordia del suo Creatore«, neizmernemu usmiljenju svojega Stvarnika in plačal kapu-cinom sto maš za pokoj svoje duše. Njegov sin si je mnogo prizadeval, da bi dosegel dostojno počivališče za nesrečnega očeta in zapisane so celo legende o usodi Paganinijevega trupla. Štiri leta po smrti je dal sin Ahil izkopati rakev in jo je na skrivaj prepeljal po morju v bližino Genove. Naposled je papež dovolil pokop v Perusi. Tako se je razprostrlo odpuščanje nad enim najslavnejših mož ponapoleonske Evrope, nad najbolj romantičnim glasbenikom Italije, nad čarovnikom violine. In kdor pride kdaj v njegovo ponosno Genovo, si lahko ogleda v mestni hiši violino, s katero je Paganini osvajal Evropo in ki jo je v oporoki zapustil rojstnemu mestu kot trajno pričo minljive slave.
Njegov rod še živi in varuje spomine na slavnega prednika. Med njimi je tudi čepica, ki jo je nosil mojster na višku svoje slave. Med glasbeniki, ki so češče praznoverni ljudje, je razširjena vera, da dobi Paganinijevo umetniško moč, kdor se pokrije s tem »berrettinom«. Kubelik, Vaša Prihoda, Hubermann in drugi so jo že imeli na glavi, toda čarobna moč in magični vpliv Paganinija sta ostala edinstvena. Okrog njegovega imena se spleta še vedno temni venec legend.
Alba nija
^lekdanja država Epirotov in njih kralja Pira je večidel gorata. Gorovja segajo čez 2000 m visoko in se vlečejo od severa proti jugu. Kdor jih vidi z morja, se mu zde nepristopna in nepremagljiva. Med njimi se pretakajo reke Vojuca, Semeni, Škumbi ter najsevernejša in največja med njimi Drina. Na gorovjih je kljub izsekavanju in škodi, ki so jo povzročile ovce in koze, še vedno dovolj gozdov, ki so posebno dragoceni za Italijo. Po dolinah in ravninah je še primitivno poljedelstvo, ki so ga skušali Italijani že v zadnjih letih povzdigniti z ustanovitvijo vzornih kmetij.
Albanska trgovska bilanca doslej ni bila posebno ugodna. Uvoz v iznosu kakih 15 milijonov zlatih frankov je bil dvakrat večji od izvoza. Polovica izvoza, oziroma uvoza odpade na Italijo. Albanci so izvažali skoraj izključno živalske proizvode, govedo, kože in za evropski okus nekoliko preoster sir. Bogastvo Albanije je v bavksitu, asfaltu, železu in bakru, predvsem pa v petroleju. Koliko sta udeleženi na petroleju Anglo Persian Company in ameriška Oil Standard, še ni točno znano. Italijani so začeli izkoriščati 75 km severnovzhodno od Valone ležeče izvire ob reki Devoli, kjer so ustanovili velikopotezno podjetje AIPA (Azienda Italiana Petroli Albania). Električne črpalke zajemajo petrolej iz 250 izvirov, odkoder so napeljali 74 km dolg cevovod v Valono. Ti izviri bodo po italijanskih podatkih dali Italiji v doglednem času 100.000 ton bencina, t. j. eno petino italijanske potrošnje.
Dve leti pred svetovno vojno je bilo| v vsej Albaniji samo deset poštnih uradov. Ko so Italijani gospodarsko zavzeli deželo, je bilo v Albaniji 1. 1935. nad 60 poštnih uradov, 300 km telefona in 3000 km telegrafa. Dolžina cest se je od 1. 1921. do 1. 1934. zvišala od 1000 na 3350 km. Pred dobrimi desetimi leti v Albaniji skoraj niso poznali avtomobila, letos na pomlad pa jih je bilo nad 3000.
Italijani so tudi v prosvetnem oziru skrbeli za napredek. Ustanovili so več postaj za zatiranje malarije (ki se od maja do septembra redno pojavlja po dolinah), bolnic in šol.
Kralj Zogu, ki se je uveljavil s pomočjo Italije, se je liotel kmalu otresti svojih zaščitnikov. Že 1. 1931. se je pridružil onim Albancem, ki so začeli voditi politiko po geslu: »Italijani nas lahko objemajo, ne smejo pa nas zadušiti.« Odpustil je skoraj vse italijanske častnike, ki so ustvarili kakih 15.000 mož močno albansko vojsko. Hotel je dodeliti Italijanom vlogo zamorca, ki mora iti po opravljeni dolžnosti.
Sedanja zasedba Albanije po Itali ji ni bila izvršena toliko iz gospodarskih kolikor iz vojaško strategičnih in političnih ozirov. Po rapallski pogodbi z Jugoslavijo (v novembru 1920.) je označil italijanski admiral Akton strate-gični položaj na morju z besedami: »Položaj se je v severni Adriji zboljšal, v srednji je ostal nespremenjen, v južni pa se je poslabšal.« Zdaj obvladajo Italijani s Santi Quaranta, z Valono in z otokom Saseno 73 km široko Otrant-sko ožino, ki zapira vhod v Jadransko morje. Dva vratarja ob istih vratih si ne moreta biti posebno prijazna. Zato je bila Otrantska ožina v vseh časih sporni objekt med gospodarjem italijanskega obrežjal in gospodarjem albanskega obrežja. Najprej so Piroti s svojim kraljem Pirom segali po Italiji, pozneje pa Rimljani še pred drugo punsko vojno po Albaniji. Nato so skušali isto Normani z italijanske strani in pozneje Turki z albanske strani.
Z zasedbo Albanije je stopila Italija prvič naravnost na balkanska tla. Albanija, ki ima v svoji najdaljši širini komaj 150 km zračne črte, ima na kopnem dolge meje z Jugoslavijo in Grčijo. Albanska vzhodna meja se dotika
jugoslovanske in grške Makedonije. Oddaljena je od bolgarske meje samo 150 in od Soluna samo 200 km zračne črte. Albanija je potemtakem izvrsten temelj za gospodarsko prodiranje na Balkan. Italijani nameravajo zgraditi železnico vzdolž stare rimske ceste iz Drača v Solun, kjer naj bi se priključila prog Solun—Carigrad.
Italijansko vojno brodovje razpolaga zdaj z albanskimi petrolejskimi ležišči, tudi z onimi, ki so še v angleški in ameriški posesti. Ni še znano, če bo Italija uporabila Albance v vojaškem oziru. Albanci so bili doslej zvesto vdani le orožju in vojni ter so bili nekoč jedro turške vojske. Albanskega pokoljenja je tudi sedanje egiptska vladarska hiša. Italija si je znala v Libiji iz domačinov v kratkem času napraviti dobro vojsko. Dve diviziji te vojske sta se borili tudi v Abesiniji.
Gradivus
NAŠ ROMAN
PARCELA 32
Ernesl Perochon
IV
nedeljo zjutraj je Honore govoril z Evelino. In ni govoril slabo z njo. Seveda lepi Mavricij se ne bi nikoli potrudil, da si poišče tako vrlih in nežnih besed obenem! Tako je bilo Evelini prav za prav, težko jeziti se nad njim.
»Evelina,« je začel, »nisem eden izmed onih mladih nepridipravov, ki jih lahko vidimo povsod, kako blebetajo mladim dekletom lahkomiselne besede in dekleta jih poslušajo v svojo lastno škodo. Že dolgo mislim vse dneve samo na vas.. . nisem pa hotel prej govoriti z vami, ker sem hotel priti svojemu srcu do dna in ga preizkusiti. Zdaj pa vam morem reči, da bi zaman tu ali kjerkoli drugod iskali med revnimi ali bogatimi moža, ki bi vas tako zvesto in prisrčno ljubil kakor jaz.«
Stala sta si nasproti v sobi. Evelina ga je poslušala z mrtvaško bledim obrazom. »Evelina,« je rekel, »vidim, da vas je moja prošnja ganila, toda vaše oči so žalostne .. . Ali sem vas morda razjezil? Ali mi ne boste odgovorili, Evelina?«
Ni mu odgovorila. Lahko bi mu rekla: »Razjezili me niste, toda zadeli ste moje srce. Oni, ki sem mu ga podarila, ah, ne vem, kaj namerava zdaj z njim ... In vendar je še zmerom njegovo.«
Honore pa je v svoji odkritosrčnosti nadaljeval: »Morda sem prišel prepozno?« Potlej je pristavil z glasom, ki je razodeval lahno ljubosumnost: »Mogoče pa ljubite že koga od onih tam na fronti? Ah, Evelina, prej pa le niste bili tako žalostni. Ali ste morda koga ljubili, ki je že padel? Če je tako, ne bom govoril več. Čakal bom, da ozdravi vaše srce.«
Najraje bi jokala in prosila za milost, toda njene oči so bile uprte v vogal mize, kjer se je še vedno videla sled očetove surove kretnje. Čutila je vso moč njegove volje na sebi. Zelo se je silila in na njenih licih se je prikazal reven smehljaj. »Mnogo hočete vedeti hkrati,« je: dejala, »če bi vam hotela na vse po pravici odgovoriti, bi preteklo precej časa ... in pravkar slišim mlekarjev glas.«
Ker je njegov klic že utihnil, je urno stekla ven. Po mlekarjevem odhodu se je še za trenutek obotavljala na dvorišču, čeprav je dobro vedela, da se mora vrniti v hišo.
Honore je sedel v kot ob kaminu. Zdaj je pričela ona govoriti. Pripovedovala je s prisiljeno veselostjo o prepiru med pismonošo in mlekarjem, kajti ta dva se ob vsakem srečanju obmetavata s hudimi žalitvami.
»Torej pismonoša je prišel... davi je prišel s kolesom ... v zadnjem času ima namreč kolo ... in mlekar mu je kakor vedno zastavil pot. Ta je zatrjeval, češ da je to storil njegov mezeg, ki hodi svoja pota ... in to je že res ... prejšnji teden je prevrgel tudi meni ročko ... Pismonošaf je moral s svojega stroja, in potem sta se ozmerjala! .. . Da ste ju le slišali!«
Honore se je prijazno smehjal. Ni bili eden tistih, ki se dajo premotiti. Evelina ni mogla več dolgo sama govoriti. Za oba je nastal neprijeten molk.
Evelina se je hotela izmuzniti.
»Boste že oprostili,« je rekla »če vas pustim za trenutek samega. Na vrtu imam razobešeno perilo, in ta veter mi ga bo razgnal do oblakov, če ne pazim nanj.«
Toda Honore je takoj vstal. »Nočem ostati sam tu, kajti zdaj zjutraj nimam nobenega opravka več pri vas, Evelina. Če bi kdo slučajno prišel sem, bi bil to le povod za opravljanje .. . Grem domov k svojim staršem, ki so, kakor veste, na pol gluhi. Odhajam z žalostnim srcem, ker mi niste odgovorili.«
Pogledala ga je. Ni bil videti posebno pogumen. V njegovih tudi sicer ne preveč drznih očeh je bil žalosten blesk. Mali, drobni mož je bil videti, kakor da bi zares trpel. Evelini se je zdelo, kakor da se mu tresejo roke. Zato se je nenadno začutila močnejšo ter mu je rekla celo nekaj prijaznih besed: »Nisem vam nasprotna, Honore, in če sem vam storila kaj slabega, se to ni zgodilo hote.«
živahno je odvrnil: »Vem, da ste dobri, Evelina. Drugače ne bi z vami govoril tako, kakor sem pač govoril. Vendar sem pričakoval mnogo od vas. Od vas pričakujem veliko radost svojega življenja.«
Napravila je nejevoljno kretnjo. Približal se ji je in jo prijel za roko.
»Pričakoval sem od vas veliko radost svojega življenja, vi pa mi je niste dali. Prišel sem k vam kot berač in vaše oči se me niso usmilile.«
Lahen nasmešek ji je zaigral na obrazu. »Z berači, kakršni ste vi, ni treba imeti usmiljenja. Vašega imena ni v seznamu ubožcev, za katere skrbi občina.«
»Saj tega niti ne pravim, Evelina, in to sami dobro veste. Prosil sem vas za vaše prijateljstvo in vam ponudil svoje. Govoril sem, kakor mi je velelo srce in ne kakor trgovec. Vem, so dekleta, ki slišijo raje žvenk tolarjev nego pastirjevo pesem. Vi pa niste taki, Evelina, in nisem razgrnil pred vami vse sreče, ki bi vam jo lahko dal s svojim denarjem.«
Ni se mogla premagati. Krepko je ugovarjala: »In vendar ste to zadnjič storili. .. Ko ste zadnjo nedeljo sedeli na tem mestu, nam pač niste peli pastirske pesmi!«
Honore je rahlo zardel. »Da, toda govoril sem pred vašim očetom, ki je človek praktičnih misli. Evelina, vi ste mladi in vam ni treba skrbeti za svojo prihodnjost... Jaz imam žal par let več .. . Poznal sem jih, ki so se poročili brez pare v žepu. Nočem reči, da niso storili prav ... toda slednjič jih je le obiskalo pomanjkanje. Trpeli so s svojimi otroki vred .. . Morda so se celo kesali.. . Mladost je kratka, nadloga pa trpi včasi vse življenje.«
Nekoliko tiše je nadaljeval: »Jaz sam ne potrebujem mnogo za življenje. Če bi me vi ljubili tako, kakor vas ljubim jaiz, bi mi premoženje, ki so mi ga zapustili moji predniki, napravilo slednjič veliko veselje. Bilo bi vaše in vi bi razpolagali z njim po svoji želji... Ko bo konec vojne, se bo vrnila na zemljo tudi sreča. Potem bo zopet prostora za vesclost, za praznovanje in za razvedrilo mladine. Vi pa boste med vsemi srečni in od vseh spoštovani.«
Izpulila je roko, ki jo je še zmerom držal v svoji. Zdaj je vprašal naravnost: »Jaz vam pač nisem všeč, Evelina?« »Ne!«
Izustila je besedo proti svoji volji, toda glasno in razločno.
Odmaknil se je za korak in sklonil glavo. »Morda sem za vas prestar? Toda srce ne pozna nobene starosti, to mi lahko verjamete ... Če bi bili pri meni, bi bilo vaše življenje brez skrbi. Vsaj to mi recite, da boste o tem še enkrat razmišljali?«
»Ah, vi me mučite,« je dejala, »svoj čas zapravljam z vami. Moram iti...«
»Dobro, Evelina, ne bom vas več mučil. Nc pridem več k vam, ker na vsak način hočete, da odidem.«
Za trenutek je pomislila, nato pa je rekla: »Nisem huda na vas, o tem ste lahko prepričani. Mirno lahko pridete k nam.«
»Ne! Bilo bi preveč strašno videti vas sleherni dan. Takoj bom govoril z vašim očetom, ki mora na povratku iz Querellesa itak mimo moje hiše. Povem mu, da zaradi vas ne morem več k njemu, ker ste me zavrnili.. . Seveda bom delal zanj, če to želi. Orj to lahko zahteva, to je njegova pravica ... Toda vašega kruha ne bom jedel. Svoje kosilo bom zaužil pri meni doma ali zunaj na polju, ob kakem starem zidu, kot zapuščen potepuh. Zbogom, Evelina!«
Obrnil se je in je bil že pri vratih . .. Evelina se je tresla po vsem životu in solze so ji zalile oči.
Ne da bi se zavedala, kaj počenja, je skočila k njemu in vila roke.
»Ne!« je vpila, »ne povejte tega mojemu očetu!... Ni res, da sem vas zavrnila.«
Začudeno jo je gledal, ona pa je z nasmehom, ki je vseboval neke vrste gnusno koketnost, pristavila: »In mirno lahko pridete sem, če vas veseli, Honore. Le pridite, me bo zelo veselilo.«
Honore ni preveč računal s tem, da bo uslišan že prvič. Evelinino zadržanje, njene prve besede in njene solze so ga premotile, toda to njeno vabilo je delovalo nanj liki balzam, in zadovoljen je odšel.
Z veselim obrazom je stopal skozi vas, in ko ga je stara) dekla pokarala zaradi njegove dolge odsotnosti, ji je zavpil na uho: »Šel sem, da ti poiščeni mlado gospodarico!«
Ker starka še zmerom ni razumela, se je začel krohotati. Mlado gospodarico! Stvar še ni bila tako daleč, toda bilo je veliko upanje.
Seveda se ne more zahtevati, da bi ga že zdaj ljubila. On je imel štirideset let, ona pa petindvajset... Če bi ga na primer že zdaj ljubila, bi bilo to vseeno nekoliko čudno, in on bi dvomil ... ne, ni ga še ljubila. Naj bo! Toda sovraži ga tudi ne. Počasi se bo v njenem srcu že razvila poštena in pametna naklonjenost.
Z očetove strani ne bo prav nobenih težav, to ne! Mazureau ni mož, ki bi zavrnil zeta z najboljšimi njivami, z najlepšimi travniki in z najlepšim drevjem v vsej okolici. Honore je predobro poznal strast dobrega starca, njegovo nenavadno ljubezen do zemlje in njegove častOakomne sanje. Poznal pa je tudi njegov osorni ponos in njegov odpor zoper vsako tujo pomoč. Mazureau je sanjal samo o kupljenih njivah, ni pa imel mnogo denarja ter si ni hotel izposoditi denarja pri nobenem, ki ni bil iz njegove rodbine .. . Honorejeva igra zares ni bila težka, kajti če bi hči omahovala, bi bil oče njegov vztrajni in zanesljivi zaveznik.
Ko sta Mazureau in Bernard stopila na prag Velike kmetije, ju je Honore veselo in vljudno sprejel.
Dekla je mrmraje prinesla kozarce. Honore pa je stopil po steklenko. Nato je povzdignil svojo čašo, postajal počasi živahen in je pripovedoval šaljive zgodbe. Mazureau se mu ni pridružil v veselosti, Bernard pa je pazljivo opazoval.
Slednjič je Honore vprašal: »Ali nista videla izvedenca?«
Mazureau je odvrnil: »0, pač, videl sem Boutina, ki pa ni bil sam. Pred njegovo hišo je bilo danes kakor pri procesiji.«
»Upam, da ste pošteno govorili z njim zaradi parcele, ki meji na vaše njive.«
»Da, govoril sem z njim. Sicer pa nisem bil prvi. Sikot mu je že sporočil svojo ponudbo.... In še nekdo je, neki mladenič, mislim, da je iz Querel-lesa . .. Menim, da se mi tega ni treba preveč bati . . . Nasprotno pa Sikota .. .«
Honore je resno odgovoril: »Sikot ne bo storil, kar bi rad. To sem vam že povedal, Mazureau, in se lahko zanesete name! Njegova najemninska pogodba se mora letos obnoviti. AJi bo čisto miren, ali pa mu jo podkurim!«
Mazureau je zmajal z glavo. »Poznam ga! Nič ga ne bo oviralo, in če ima denar, bo pač kupil!«
»Da, Mazureau, kar se denarja tiče, bomo imeli več denarja nego on, če bom pri vas!«
Starec je vrgel nagel pogled na Honoreja in v njegovih očeh je začela tleti iskra ošabnosti. Njegove misli so hitele v prihodnjost in že je videl v mislili dan, ko bo Mazureau s svojim lestvenim vozom peljal z enega konca na drugi čez Brulons — čez zopet pridobljeno zemljo.
In je rekel mlademu: »Jaz sem zate, kakor si ti zame. In ti lahko računaš na mojo pomoč, kadar ti bo potrebna.«
»O, pomoč je potrebna vedno,« je pristavil Honore.
Vstali so in šli na dvorišče. Ker je stopal Bernard pred njima, je rekel Honore tiho: »Govoril sem z Evelino.«
Mazureau je odvrnil v prepričevalnem tonu: »In ti je odkrito odgovorila . ..«
Honore se je nekoliko obotavljal, nato pa je nadaljeval: »Mislim, da je bila nekoliko presenečena . .. Pametno dekle je in jaz si moram stvar dobro premislili. Pa tudi ne bi bilo po mojem okusu, če bi mi bila dala lahkomišljen odgovor kakor kaka deklina, katere misel se obrne s prvim vetrom.«
Mazureau je nagrbančil čelo. »Dobro, toda ali je rekla da ali ne?«
»Rekla je, naj pridem še, in tega se veselim,« je odvrnil Honore.
Mazureau mu je podal roko: »Tudi jaz se veselim,« je rekel.
Poslovili so se in vsak je imel svojo vrtajočo misel v glavi.
Medtem je Evelina sedela doma in pisala Mavriciju. Zavedala se je, da to kar dela, lahko stori le dekle brez ponosa.
Ker ni mogla ničesar mirno premisliti, ga je prosila pomoči in ga rotila, naj je ne zapusti in naj ji vsaj piše. Razgrnila je pred njim vso nesrečo svojega srca in mu ponižno pisala: »Samo to Te prosim, da mi zdaj pa zdaj napišeš kako besedo, ki me bd opogumila. Dan in noč sem v skrbeh za Te, ker vem, da je Tvoje življenje v nevarnosti. Tu ni nikogar, ki bi mi govoril o Tebi, niti ni nobenega, ki bi mi povedal, če sploh še živiš! Pri nas so ljudje, ki žive prav tako, kakor da ne bi bilo vojne, in so surovi in zviti povrhu ... Ah, Mavricij, tu so ljudje,) ki se jih bojim, in nimam nobenega človeka, ki bi me ljubil in tolažil. ..«
Njena notranja razgibanost je bila tako velika, da ni slišala očetovega prihoda. Ko je vzdignila glavo, je bilo že prepozno. Mazureau je stal vzravnan in grozeč na pragu.
Počasi je stopal k njej, vzel pismo, ga pogledal za trenutek in ga potem vtaknil v žep. Nato je zaklenil črnilnik in preostali papir v miznico ter vzel ključ.
Ko se je to zgodilo, je rekel hladno: »Pojdi, hitro prinesi kosilo, lačna sva!«
Na Bernardovem obrazu se je pojavil zaničljiv nasmeh.
Dalje prihodnjič
Iz dežele gugalnic
Dr. Anton D e b e I j a k
Stojte ob napevu mojem:
morje v lizav med prepojem,
ribe bodo iz obale,
slad izvrsten morske skale,
ocet bo iz nabrežine,
prod se spremeni v cekine .. .
(Estonska narodna pesem)
Estonska (Eesti Vabariik) je ljudovlada med Pejpuškim jezerom, Riškim in Finskim zalivom, 47.549 kv. kilometrov, nad 1 milijon 200 tisoč duš. Glavno mesto Tallinn (Reval). Pokrajina je obilo pokrita z gozdi in šteje okoli 200 jezer. Goji rž, oves, ječmen, lan, krompir. Leta 1219 je bila danska, 1346. zemlja Nem. viteškega reda, 1721. ruska provinca, 1918. samostojna republika.
Kakor so maloštevilni ti sorodniki Fincev, tako so Estonci marljivi za delo in tudi za petje. Samo v župniji Kuusalu na Ruskem so zadnje čase nabrali več tisoč inačic, objavljenih pod naslovom: Herbert Tampere, VANA KANNEL III, str. 502, Eesti Rahvaluule Arhiiv, Tallinn 1938.
Občina Kuusalu redi 10.330 ljudi, ki so po večini ribiči ali pomorci. Položaj njih ni ravno najbolj sijajen. Za kratke švedske vladavine se jim je dobro godilo. Ob proglasitvi novih kmetskih postav 1858. so nastali nemiri, ki jih je Rusija rezko potlačila. Razburjenje ljudstva je nudilo ugodna tla ustanovitelju nove verske ločine, »preroku Maltsvetu«. Napetost je ponehala šele po množestveni izselitvi na Krim v 1. 1861.—1862. Večje skupine so se pozneje izselile okoli 1880. proti Kavkazu, v Ingermanland in na Finsko.
Sedaj kakor nekdaj je Kuusalu prosvetno najbolj napreden predel v severni Estoniji, čeprav je šolstvo imelo večje težave tu nego drugod. Obrež-niki so si s tihotapstvom med Estonsko in Finska prislužili toliko, da so se v 19. stoletju lotili raznih podjetij: opekarne, ladjedelnice, tvornice za konserve.
Med razvedrili estonskih seljakov navajata domača raziskovalca Poldmae & Tampere v knjigi »Izbor estonskih narodnih plesov« (Valimik Eesti Rah-vatantse, Tartu 1938) stare navade, vmes rajanje. Poleti poskakujejo pod milim nebom na »utru« — tolminski izraz za pohojena in utrta tla — blizu gugalice. Skoro slednja vas premore svojo kolavsnico ali ujčkalnico, zbirališče za mladino. Tod se je razvila posebna gugalniška omika. Naraščaj se je pogosto shajal okrog močne nihalke na sviranje, petje, pripovedovanje. Duhovne stvarnje so se tu dedovale od roda do roda. Vzniknil je seznam pozibavank ali zazibalk, a tudi drugačne popevke so se glasile okoli gugal-nice. V južnem delu pokrajine so bili manj vneti za ujčke, zato pa so si
pripravili izrazitejša plesišča (tsooriplats), steptana gumna s klopmi, obdana z ograjo ali živo mejo. Verniki so v ujckalnicah videli često kraj zmot in grehot. Zato so pač tu pa tam katero izpodkopali, čeprav obmorci vobče niso bili nikoli svetohlinci.
V zbirki Vana Kannel III. naletiš na več motivov o gugalnici. Naj obnovim vsebino pesmi, ki predočuje krasotico na gugalniskem griču:
Gugelj, zanihaj visoko, da me na daleč vidijo! Če sama ne svetim, se pa blešči venček na glavi. Če sama ne vihram, pa mi frle laneni lasje. Če sama ne žarim, se mi pa svetlika verižica za vratom, novec na prsih in prstan na roki. Tržniki in tržnice v Rigi so se pričkali, je li sonce, mesec, mavrica ali nebesna zvezda, toda moj ženin je odgovoril: »Ni sonce, ni mesec, ni mavra niti nebeška zvezda -— to je moja zaročnica. Venec ima na glavi ko sonce, penez na nedrih ko luno, obroček n^ prstu ko zvezdo in verižico ko božji lok.«
Tod so se kajpada razlegale vsakovrstne druge pesmi, zlasti ljubavne in zakonske. Poglejmo snov o čisti mladenki:
šla sem, da si iz gozda prinesem metlo, in prispela na Sulevov breg. Na njem je stal Sulevovič in hotel poljuba od mene. Poljubila ga nisem — pri sebi sem imela oster nož in sem z njim prebodla Sulevoviču krasno telo. Sama sem krenila domov in jokala. Mati mi je z očetom prišla naproti in vprašala, zakaj ihtim. Povedala sem vso zgodbo. Mati je rekla: »Bodi zdrava, ker si čast otela in velikega psa ubila!«
Kakor je že v starini Sapfo tožila: Ego de mona katheudo, tako se tudi srčkani Estonki ne prileze samovanje ponoči:
Temna noč napoči« mama gre v posteljo k oči, sestra gre s svakom, brat pa z nevesto. — Jaz pa sama noč prebijem in v hladu ždim. Če se okrenem, na mrzlo zadenem. Če pleča obrnem, trčim na zid. Tedaj nagovarjam bolho, s stenico se pošalim, vendar bolha je ošabna, stenica pa plitka — te dve se ne menita in šal ne zbijata.
Kakšne vraže so na severu še doma, naj pokaže mornarska: Pomorščakov sin sedim na robu čolna in si po telovniku uši obiram. Večje si vtikam v usta, manjše mečem v morje — tam se razrastejo v ribe in tulene.
Da vidite merilo izvirnika in zaslutite jezik, naj navedem krajše besedilo v estonščini (str. 213):
t)KSI
Mina iiksi kui sie iitti;	Mina iiksi kui eie tetre;
ei ole iitti aeva iiksi —	ei ole tetre aeva iiksi —
viel on iitil toine iitti.	viel on tetrel teinepuoli.
Mina iiksi kui sie parti;	Mina iiksi kui sie kurgi;
ei ole parti aeva iiksi —	ei ole kurgi aeva iiksi —
viel on pardil paarimiesi.	viel on kured kuuegeste ...
To se pravi: Sama sem tako sloka. Toda sloka ni čisto sama —- sloka ima drugo sloko. Sama sem ko raca. Toda raca ni čisto sama — raca ima za-ročnika. Sama sem ko ruševka. Toda ruševka ni čisto sama — ruševka ima ruševca. Sama sem ko žerjav. Vendar žerjav ni docela sam — žerjavov je po šestero.
Navedeni vzorec bi kazal na razmeroma mehek jezik. Zato morda preostro sodi o njem M. Bedel (Naša volja, 15.11. 1939). Sicer pa se ga ne boste učili, saj se lahko za silo sporazumete s svojo materinščino, vsaj na železnici. Tako je razglasil naš radio 12. I. t. 1., da so ondotni sprevodniki razumeli Srba Hrvoja Macanoviča, ker so dobro znali rusko. Iz Jugoslavije so vedeli za Punčeca in Palado.
Na Holandskem
iNazne vesti v zvezi z nedavnimi dogodki so obrnile pozornost marsikoga na to deželo, ki jo dostikrat zamenjujemo z Nizozemsko. Holandija, t. j. Holzland, gozdna dežela, ki je dobila svoj naziv po lesoviti pokrajini okoli Dordrechta, čeprav je ostali, večji del' pokrajine, zlasti ob morju, siromašen s šumami — tvori samo del Nizozemske.
Prav te dni mi je prišel v roke potopis gospe Demiano-d'Archimbaud-ove »En Hollande«, iz katerega naj poberem nekoliko ocveb.
Promet po severnih Benetkah, kakor pravijo Amsterdamu (prvotno Am-steldam, t. j. jez v reki Amsleli), je jako živahen. Posebno kolesarstvo. Po najprometnejših ulicah utegneš videti mater, ki vozi svoje dete na biciklu. V pregovor je že prišlo tamkaj, da se otroci rodijo s kolesom med nogami, kar seveda znatno olajša materinski napor.
Hoteli so kakor iz škatlice vzeti. Sicer so postelje trde kakor v Belgiji in v Luksemburgu, toda na priposteljnjaku imaš telefon, ki ga rabiš kadarkoli brez vsakršne odškodnine. V pisarni sedi spodaj človek vsevedec, ki ti da pojasnila v vseh možnih jezikih: francoščini, italijanščini, portugalščini, nemara celo v kitajščini.
Pisma oddaš kan v tramvaju, ki gre na železniško postajo: vsak tak voz cestne železnice ima nabiralnik za pisma in ob vsaki postaji sprejema potnike kakor tudi pošto.
Holandci so mirni, nad vse prijazni. Pač zato, ker se čutijo zares doma in na svojem. V Parizu je toliko tujstva, da se domačini čutijo nekam ogrožene, zato morda včasi vljudnost peša.
Holandec je delaven. Tu pa tam se sliši, da petdeset milijonov zamorcev dela za 7 ali 8 milijonov holandskih gospodarjev. Otroško naziranje! Ali veste, koliko je treba organizacije, vodstva, popravil za daljne čete rabotnikov?
Ozračje je nekako zavito v skrivnost — ostrih senc ni, vse je omiljeno, svetlo, temno. Sami hlapovi. Malo se oddalji od obrežja, pa se ti bo »Johan van Oldenbarnevelt«, največji holandski parnik, zazdel pošastna ladja.
Kakor opaziš že sedaj velikanski tehnični napor po tej nizki deželi: osuševanje Zuiderskega jezera, rekordna zatvornica (ecluse record), tako nameravajo izkopati predor pod kanalom reke Y nasproti železniški postaji.
Z otokov pripeljejo ladje vsak dan cvetja, ki se prodaja po vseh kotih in potih. Holandec ne strpi brez tega okraska. Tako mu je potreben kakor tehtne skrbi njegovega trgovskega življenja.
Ljudstvo je precej naklonjeno Francozom. Hudo boli Holandca, kadar ga imajo na njegovem potovanju skozi Pariz za Nemca. Oba jezika — nizozemščina in nemščina — imata morda glasovne podobnosti, ali srca so drugače ubrana! Francoski prosvetni vpliv je bil zlasti močan v 17. in 18. stoletju. Do 1. 1870. so pogosto mislili na Francijo, saj je bila reka Ren obema državama skupna. Med 1. 1870. in 1914. so se bili Holandci nekako odtujili Franciji zaradi njene verske politike. Zanimanje za religiozna vprašanja je razvidno iz tega, da imajo 76 priznanih protestantskih sekt, ki se krhajo katoličanstvu v prid. Nadalje iz poslovice: En Holandec — poštenjak, dva Holandca — verski prepir, trije Holandci — razkol.
Že na zunaj ločiš katoličanko, ki nosi gladko počesane lase, medtem ko jih ima protestantovka visoko nafrfuljene. Katoličan si potiska klobuk nizko na čelo, protestant ga pomika nazaj na glavo.
Značaj ljudstva je blag. Hudodelstev, tatvine in podobnih grdobij zaslediš malo med dnevnimi dogodki. Zato ni čudno, da so komunistični nemiri pred leti izzvali veliko razburjenje med prebivalstvom.
Porodov je dosti. Ako mlada katoliška zakonca eno leto ali dve ne dobita novega prirastka, se neredko oglasi vrli župnik v hiši in vpraša, kako in kaj.
Splošno zelo pazijo na ptičji zarod, tako potreben za narodno gospodarstvo. Ker so krilatci mnogo trpeli zaradi svetilnikov — na stotine se jih je pobijalo ob njih, so uvedli neke blagodejne spremembe v luči. Tudi so jim postavili tu pa tam po sipinah kole s strehami, ker ni drevja za zavetje ob hudi uri.
Marsikatera hiša je pravi muzej: toliko umetnin hrani med svojimi stenami. Avtorico je zlasti zbodla obilica dragocenih starinskih stolov iz kordov-skega usnja, kakršne so uvozili portugalski Židje.	D. A.
Penang, biser iztoka
^^tok v bližini severnega Malaja je zemski raj za potnika, ki prihaja iz nemirnih predelov Skrajnega iztoka. Na Penangu ni potresov, povodnji, morskih poplav, tajfunov. Ozračja ne prepletajo plovci neznane ali kar sovražne narodnosti, ne zamolklo grmenje topov niti jasno tiktikanje strojnic. Puške in bodala niso ljubeznivo naperjene proti vam. Tod ne srečujete nepreglednih vrst rakev, niti trupel gnijočih po polju ali plavajočih po rumenih oziroma zelenkastih vodah. Nenadno vas ne zaskočijo razbojniki. Tod ni lakote niti okužene vode, tod ni ljudomornih sadežev ali salat. Tod ne vedo za smrtonosno kužnino, za bubonsko kugo, gobe, legar, koze, kolero. Ne poznajo celo najlažje močvirske mrzlice, čeprav besno divja po sosednem otočju.
Kako prijetno žive domačini. Tla jim dajo dovolj hrane, a da se jim ni treba truditi. Nekaj »centov« si nabereš tu ali tam, pa si zagotovljen za ta dan! Obleka? Je ni treba. Čemu bi se potil v njej? Penang je prirodno pristanišče prvega reda, trgovina gre kakor po maslu. Prestolnica istega imena kakor otok šteje 160.000 duš. Bujnejšega rastja si ne moreš predstavljati: drevje kaže neverjeten razseg, palme so tako raznotere, da nudijo očesu venomer vilinski razgled.
Pokrajino krase mnoge gore drznih, a skladnih potez. Raz vrhunec najvišje gore (800 m), kamor vleče vzpenjača v dveh odsekih, se odpira pogled na pradžunglo, na gladko obrežje, kamor se bo mesto lahko še razširilo, na moderno letališče, na celotni ostrov in okolico. Bolj ko se vzpenja žičnica, bolj prihaja potovalec k sebi: vročina postaja znosna in celo kak vetrič jame norce briti. Pahljačo zapreš in se zadnjič obrišeš. Čudoviti skoki topline, ki jih mora prenesti ahasver v nekaj dneh ali celo nekaj urah, ako se premika z veliko brzino, predočujejo pač največjo preskušnjo. Na vrhu te gore stoje lahne, lične letne hišice (bungalo), pa tudi evropski hotel »Crag«« (čer, greben, kleč), priljubljen prijateljem svežine. Ponoči zdrkne toplomer včasi' na +18 stopinj, kar pomeni vsekakor višek — prav za prav nižek -— po teh krajih. Nepotrebno je omeniti, da se goje v tej višini tisočere cvetice.
Tujcem, ki imajo rajši večno turško kopel, daje nižina v uporabo dva hotela, čarobno urejena na morski obali: »Runnymede« in »E and O« (East and Oriental).
»Tempel kač« in Ayer Itam« sta dve mičnosti v Penangu, ki pritegneta največ inozemcev. V prvem se svete kače po svoje, pogosto brez spoštovanja plazijo budham po glavi. V drugem, ki se po naše imenuje »Raj«, z inačico tudi »hram tisočerih stopnic«, je edinstven zunaj Tibeta in osrednje Kine. Švicarka Isabelle Derban, ki ga je večkrat obiskala, ni nobenkrat utegnila prešteti stopnic. Ko korakaš po njih navzgor, srečuješ ves čas ob strani skoro nage berače in beračice, ki kažejo svoje rane polne muli ali gole kosti in kožo.
Ko si se povzpel nad ribnik želv, kjer po človeškem zgledu velike teptajo po malili, nad ploščad cvetlic, ki omogoča kratek oddih, nad sobano režečili duhov, groznih buidh in posvečenih zveri, kjer mladi bonzi z obrito glavo uganjajo neznansko godbo, dospeš naposled na pagodo, veličastno stavbo, kjer ee šele pričenja pravo plezanje. Malo izletnikov si privošči to poslednjo preskušnjo, četudi uživaš z najvišje točke razgled, ki te obilo nagradi za napor. Po svoji zgradbi, hriboviti pokrajini in bohotni rašči spada ta stolp med najodličnejše spomenike sveta.
Najlepši biser nižave je za mnoge posetnike botanični vrt, negovan s prevejano mojstrijo. Tu srečaš razkošje drevja, rastlin in cvetic iz najmič-nejšili vrst. Najbujnejši, najbrstnejši, najbohotnejši pa je del, kjer puščajo naravi prosto roko. Le ozko stezico so napravili skozi mrgoljavo plezalk, ovijalk, ogromnih listov ko dežnik, orjaških palmovcev in še drznejših dreves. Malokje se prikrade sončni žarek do prehodnika, ovzdušje preraz-gretega rastlinjaka omamlja šetalce.
Škržati pojo, murni svirajo, komarji pikajo in ob robu te prirodne džungle vas čakajo cele čete opic, ki se drže kaj čemerno, če jim ne prinesete običajnega šopa banan, od katerih stane najdražji kvečjemu 25 centov. Baje so krotke, toda najstarejši samec, očka brezbrižnih ako ne zaničljivih potez, kar pobesni, kadar jih hoče kdo fotografirati brez navadne desetine. Opice posnemajo človeškega trgovskega duha.	N. K.
Dosmrtno kod ran je
P
• arkers Landing je vas, ki šteje 875 duš. Med njimi je najslavnejši brivec Kenneth Christy. Temu lasnemu umetnjakarju se je sreča nasmehnila ravno na dan, ko mu je tovorni avtomobil na pol zmečkal sina. Ubogemu dečku je zlomilo nogo in lasišče popolnoma zrezljalo z ranicami, katere je povzročilo steklo voza.
Obvezal ga je njegov oče, opravljajoč tudi posle ranocelnika in padarja. Čez nekaj tednov je ves osupel opazil, da je sin dobil čisto kodraste lase: pred nezgodo ravne ščetine so kazale velikolcpne valove. Naš »brilbar« je takoj sklepal, da mora biti vzročna zveza med urezi v lasišču in naravnimi kodri. In ker je družina Christy podjetna, se je nje poglavar postavil z britvijo pred ogledalo in se začel sekljati po glavi. Uspeli ni bil sijajen. Nazadnje mu je še žena pomagala pri tej operaciji. Po letu dni, ko je brivec sekljal lasišče svoji ženi, trem hčeram in obema sinoma, se je pokazal zaželeni učinek. Naklon zareze v lasišču, nje globina, gostota, tankost — vse to je navedlo Qiristyja, da je iznašel poseben glavniček-nožiček, pravo kirurgovsko orodje, ki omogoča primerne vreze.
Ob koncu lanskega leta je naš izumitelj skodral že vso vas. Pri tem dobiva po dvesto pisem na dan in njegov salon je venomer poln. Uspehi so odlični. Parker8-landinški kodralec je tako sfrkal dlačivo dojencu in ščetine 88 letniku. 0 božiču je naš lasničar podelil dovoljenje za svedrenje nestrpnim tovarišem, ki bodo po vseh Združenih državah širili število Christyjevih kodrežev. Saj Parkers Landing ne more dati pristrešja tisočerim mladenkajn in še mnogoštevilnejšim mladeničem, ki prihajajo po dosmrtne oporke ali kuštre in ki Christyjevo iznajdbo bolj cenijo nego vse Edisonove oziroma Teslove. Cena trajnim nabrancem znaša 50 dolarjev. To je malenkost. A pristojbina se bo povišala, kadar postavijo Cliristyjev kodralnik pod zdravniško nadzorstvo, kakor to predlaga državno tajništvo za javno zdravstvo.

»Lasje, ki so se skodrcili po »kristiziranju«, kažejo celo pod drobnogledom isto valovitost kakor naravne kodrice. Sicer pa so kuštravi lasje zgolj posledica nedostatne razvrstitve lasnih gomoljev ali čebulic. Bolezen to ni, kakor bi gladkolasci to radi natvezli, pač pa enostavna anormalna tvorba brez nevarnosti. To anomalijo ali nepravilnost oponaša ameriški kodralec po golem naključju, kakor je velik učenjak zasledil statično elektriko gredoč na žabolov. Edina razlika je v tem, da ima poslednji izumek dosti večji pomen v očeh naših sodobnikov... Parkers Landing, ki je zaslovel na dan, ko so mu pogoreli vsi petrolejski vrelci ter uničili mesto, je prišel zopet do časti zaradi svojega lasarja.	/V, K.
MALI OBZORNIK
Latinska hvalnica na Francoze v Afriki
L. 1839., torej pred sto leti, je A. Cabasse v Kpinalu založil latinsko pesnitev, ki jo je zložil tamkajšnji civilni sodnik Delorme: 14 kitic v molierščini, vzporedno pa vergilski šestomeri. Oda se pričenja z vzvišenim uvodom:
Aequora de turri subigebas fronte superba
Algerium! ...
t. j. morje si s stolpa ovladoval s ponosnim čelom, Alžir!
Stant inter populos, hostes pallore gravati,
Francia! conciliis livent, moert'ntque triumpho.
Al reperis laurum vegetam, seu fronde virentem?
Radix vermiculos crescens dormitavit edaces...
Francija je porušila bejevo trdnjavo, Husein je zmagan, ocean oproščen. Ob tem uspehu bledijo zavistni narodi, nevoščljivi zavoljo njenih naklepov. Ali pa najdeš čvrst lovor z zelenimi vejami, čigar odrastki ne bi bili kljubovali napadom črvov?
Kako se je izvršila zasedba? Imejte zaupanje, davku podvrženi narodi! Za francosko zlato zamenjujte svoje pridelke. Podjarmljeni ste, postajate nam bratje ... Malo dalje pa izraža željo, naj bi francoska oblast neokrnjena trajala skozi vekove:
... floreseat Franca potestas!
De Ponto usque Alpes, de Rheno pene Pyreneos,
Jura dein semper vigeant intacta per aevum!
A. Debeljak
Usoda nemšfva
Hans Henning je pri Scbonfeldu v Berlinu 1. 1938. objavil debelo knjigo s slikami. Das Schicksalsbuch des deutschen Volkes, kjer prikazuje naddvatisočletno valovanje nemškega ljudstva. Globoko ne sega po vzrokih, ker hoče biti privlačen celo za preprostega čitatelja. Glavni namen je kajpada pouk. Nemško ljudstvo, ki je po avtorjevem naziranju radi zemljepisnega položaja prisiljeno »nevarno živeti«, se mora zavedati svoje namenlbe. Nalik rdeči niti se vleče skozi vso knjigo misel o dveh velikih dednih napakah nemškega rodu: prvo zlo se imenuje partikularizem (razcepljenost, posamstvo), drugo pa večno nasprotje med obema veroizpove-dima, »nasprotje, ki je bilo drugim narodom prizanešeno«... O tem partikularizmu bi morali razmišljati 10 krat bolj slovanski rodovi! ... Henning baron Grotc pa na drugi plati razpreda, kako je germanska zavest za Hermana He-ruska prvič pobijala obe starodedni hibi in kako je slednjič dozorela današnja Nemčija.
Iko
Norvežan — individualist
Nedavno je bil zopet izvoljen C. J. Hambro v predsedstvo norveškega storthinga (narodnega predstavništva ali parlamenta, ki obsega 1 a g t h i n g ali visoko zbornico in o d e 1 s -t h i n g ali ljudsko zbornico). Letos so se nasprotniki ostro borili proti njegovi kandidaturi z razlogi, ki pa so rodili vprav obratni učinek. Hambro je predsednik odseka vnanjih zadev v storthingu. Dolga leta je že zastopnik v DN, kjer kot naslednik Osuskega predseduje Kontrolni komisiji.
Norveški značaj je preveč oseben, individualističen, da bi mu mogell |kdo naprtiti strankarsko strogorednost alf disciplino. To se je zdaj pokazalo. Isto misel je Hambro nedavno do
podrobnosti razvijal v dveh knjigah. Prva, Portreti in Profili, predočuje vrsto politikov, zanimivih osobito za norveško občinstvo. Draga, Moderna Miselnost, odgrinja prav široke vidike. Glavno mesto zavzema v njej sodobna mladina. Pisec pozna Veliko Britanijo prav tako kakor Združene države, kjer se je mudil lansko poletje, Francijo kakor Skandinavijo. Neutrudljivi Hambro čila vse socialne razprave in romane, ki mu dajejo pobudo za številne članke v jutrnjiku »Morgenbladet«. Ako je nacizem mogel prevzeti skupinico naraščaja v severnih deželah (trdi Hambro), Skandi-navec vendar ne izgubi svoje osebnosti in se ne da uspavati samemu nauku, poedincu: noče korakati v množici, vselej si pridrži pravico do lastne, nezavisne sodbe.
Norveška kakor francoska mladež pa se mu zdi malodušna, razdražena. Rada bi se oprijela kake ideje in se boji hlada samote. Ta negotovost je deloma učinek prepadlih naziranj prejšnjega pokolenja. Danes je treba demokracijo utrditi in jo braniti. Rojstno mesto Bergen, tako pomešano s tujo krvjo, mu je dalo dediščino: delavnost in duhovitost, dar govora in hitre odločitve.	NK
Sodobni Edip na pošti
Albert Fabregues, imenovan top (homme-ca-11011), služi v pariški Osrednji pošti kot iskalec. Od zore do mraka popravlja naslove nedostat-nih pisem. Možak se je sijajno izpopolnil z dolgoletnim delom. Danes jc prav za prav bit-iMca (baterija), saj vodi oddelek najumnejšili reševalcev ugank, kar jih premore francoska P. T. T. Uspehi njegovih raziskav so odlični. Tako pride pisemce: Gospa Ksaver Ipsilanti, hotel Rome, ulica Garennes, Pariz. V prestolnici take ulice ni. Fabregues popravi: ulica Canettes, kajti hotel takega imena stoji ob tej cesti. Dopisnica za gospo Nekogovičevo, ul. Threnaudot, kar naš razluščevalec urno pretvori v Theophraste-Re-naudot. Gospa Kajvemčigava naj prejme zalep-ko na Rue de la Revolution, Pariš. Tukaj ni take ulice, pač pa v Montreuilu, itd. Moderni ugankar ima še trše orehe, na pr. čudni ovitek:
Monsir Oualali Bel Kacem 12 ru 1'autre dam arsain Titien Noir Remettre a Berabaz Bel Kacem
V nekaj minutah spravi skupaj naslednji nad-pis: Monsieur Oualah Bel Kacem (za Berabaz Bel Kacema) 12, Rue Notre-Damc, Sain-ti fitienne, Loire. Pismo z naslovom: M. Bernard, sultan de Crete, Mediterranee, je prišlo v roke gosp. Bernardu, mornarju na ladji »Tanerede«, Sredozemske eskadre (sultan de C.
se razreši: sur le Tancrede), Toulon. Takih zabavnih zastavic bi mogli našteti ničkoliko. Raz-reševalni oddelek dobiva po 4000 pisem na dan. Tri četrtine se mu jih posreči dostaviti naslov-ljencu . .. Pismopisci pa neredko namenoma po-tvarjajo imena, tako stoji: cesta Oženjencev namesto Mučenikov itd.	k
Malajsko časopisje
Na Javi (Nizozemska Indija) izhaja pet časnikov v malajščini. Največji med njimi »Sipata-luma«, ki je bil ustanovljen pred 16. leti, si je pričel v Bandungu, kjer izhaja, graditi lastno moderno založniško poslopje.	th
Iveri
Mnogi ljudje so prisiljeni široko razpreti oči, da vidijo. Sam sebi moram priznati, da še nikoli nisem videl tako izvrstno, kakor odkar sem oslepel. In šele sedaj sem opazil, da velik del človeške sreče leži v tem, da vsako stvar vidiš od dobre strani.
Prav mnogi ljudje so z največjo skrbjo opremili svojo vnanjo hišo, nikdar pa se niso zmenili za notranjo hišo. In kadar jih kakršen koli dogodek primora, da zapuste lepo hišo, narejeno za telesne oči, in se zateko v notranjo, stoje nasproti velikemu neznancu: sebi samemu.
Nino Salvaneshi, Breviario della felicita.
■lili (I
Nega zob Narava je poskrbela, da ostanejo psom v normalnih razmerah zobje do pozne starosti. To je pa le tedaj mogoče, če ima pes vedno dovolj take hrane, kakor mu jo je določila narava.
Pes je mesojedec, ki ne uživa samo mesa, ampak! s svojimi krepkimi čeljusti in močnimi zobmi razgrize tudi kosti, s čemer si čisti zobe in jih tako ohrani zdrave. Ako pes nima dovolj možnosti, da bi si na ta način čistil zobe, mora pač njegov lastnik skrbeti za primerno čiščenje.
Nečiščeni zobje povzročijo prekomerno nabiranje zobnega kamna, kar dovede do omaja-nja in končno do izgube zob. Pogosto opazimo pri psu neprijeten ustni duh. V večini primerov gre za zobni kamen in za njegove posledice.
Skrb za zobe je potrebna že pri enoletni živali, kajti pomanjkanje zob je pri psu v poznejših letih lahko zelo škodljivo, česar noben lastnik ne želi svoji živali.	kfi^r^AtjS,
Obvestila uprave
Prosimo naročnike, ki še niso izpolnili svoje dolžnosti, da blagovolijo čimprej poravnati zaostalo naročnino. Poslužijo naj se zadnjič priložene položnice ali pa naj si preskrbe položnico Poštne hranilnice in naj vpišejo nanjo številko našega čekovnega računa 10.540 ter ime računa: »Življenje in svet«, uprava, Ljubljana.
Iz četrte serije naših nagrajencev objavljamo naslednja imena: Turk Fortunat, Ormož; Uršie Anton, Horjul; Vimpolšek Anton, Sevnica; Volk Viktor, Rakek; Vrtovec Ciril, Zidani most; Zaič Ivanka, Bled; Žolnir Bogdan, Slovenjgradec.
Kdor ne prejema revije v redu, naj nam takoj blagovoli sporočiti vsako poman jkljivost.
Uprava »ŽIVLJENJA IN SVETA«
Hrapavost in rdečica izgine
ELI DA
SANATORIj V MARIBORU
Tyrževa ulica 19 • Telefon 23-58
je najmoderneje urejen za operacije. Zdravilni aparati: ENTEROCLEANER za črevesne kopeli; DIATERMIJA za električno pregrevanje v globini; TONIZATOR za poživljanje udov: ŽARNICA „HALA" za akutna vnetja; VIŠINSKO SONCE za obsevanje. Oskrbnina: I. razred 120 din, II. razred 80 din na dan.
Pri p
oroca se
€tefan Kraut
iT carinski posrednik
v Mariboru, Aleksandrova cesta 51
(nasproti glavnega kolodvora) Telefon št. 23-03
V carinsko špediterski stroki sem si pridobil v teku dvajsetih let bogatih izkušenj, zato vam lahko najboljše postrežem. Informacije dobite brezplačno
Najbolj radioaktivno kopališče v srednji Evropi (467 03 Machovih enot) z mineralno vodo 59'3°C. Znamenite blatne kopeli z originalnim blatom (šoto)
Banovinsko
da I ■ v v
k a v i I i s c e

Kopališčna sezona se prične prvega aprila in traja do konca oktobra. Glavna sezona od petnajstega junija do enaintridesetega avgusta
DUBROVACKA PLOVIDBA A. D.
DUBROVNIK Brzojavi: „Dubrop!ov" - Dubrovnik
Pofujte na jugoslovansko riviero
preko Sušaka, Benetk in Splita v Crikvenico, Rab, Sibenik, Hvar, Makarsko, Korčulo, Dubrovnik, Hercegnovi, Kotor in Budvo z luksurioznimi parniki ,.KRALJ ALEKSANDER I" - „KUMANOVO", „DEDINJE"
Brze proge: od 1. aprila do 15. oktobra
Odhod iz Benetk: torek in petek ob 24.00 uri ,, ,, Sušaka: sreda in sobota ob 16.00 uri „ ,, Splita: četrtek in nedelja ob 9.45 uri
torek, sreda in nedelja ob 21.00 uri Povratek iz Dubrovnika: ponedeljek in četrtek ob 8.00 uri petek in nedelja ob 22.30 uri
TuristiŽna proga: od 15. maja do 30. septembra
Tedenska sedemdnevna potovanja iz Benetk in Sušaka do Kotora in nazaj. Odhod iz Benetk v nedeljo ob 22.00 uri, iz Sušaka v ponedeljek ob 10'30 uri, povratek iz Dubrov-nika v petek ob 2.00 uri
Informacije in brezplačni prospekti se dobe pri potniških uradih ali pri ravnateljstvu družbe
v Dubrovniku
Naročniki in čitatelji!
Tvrdke, katerih oglase prinaša revija „Žirljenje in svet", so v vsakem ozira priporočljive. Zato krijte svoje potrebe pri njih. Pri vseh naročilih se sklieujte na ^Življenje in svet", tako boste koristili sehi in svoji reviji!