K JEZUSU
Dr. A. K.
Kako je bilo pred 400 leti
Živa vera
V srednjem veku je bila verska zavest silno živa. Katoliška vera je imela globoke korenine. Vse, kar je kdo delal, je delal za večjo čast božjo. Včasih se je ljudskih množic polastilo tudi nenavadno versko navdušenje, tako na primer ob križarskih vojskah, ko so se tisoči in tisoči vitezov dvignili, zapustili dom in premoženje in se podali na dolgo pot v Sveto deželo, da bi jo iztrgali iz rok nevernikov, kar se jim je tudi posrečilo. Ljudje so radi hodili na božja pota v Rim, v Jeruzalem, na Špansko k sv. Jakobu in na Nemško v Kolin. Za vero so bili res lepi in mnogoobetajoči časi.
Ljuljka
Toda hudobni duh je kmalu zasejal slabo seme med to bujno rast duhovnega življenja. Najprvo so se pojavile razne krive vere (valdenci itd.), ki jih je pa Cerkev razmeroma lahko premagala. Ko tri ni bilo uspeha, je satan zastavil svoje sile drugod. Vstali so ljudje, ki so začeli odkrivati napake v cerkvenem življenju. Žal, da je bilo marsikaj resničnega. Krivda za to pa ne zadene toliko Cerkve kot razne vladarje, ki so grdo zlorabljali svojo oblast. Ugnezdila se je bila namreč v teku časa grda in pogubna razvada, da so župnike, škofe, opate in druge cerkvene može imenovali vladarji in ne pristojna cerkvena oblast. Će bi vladarji pri imenovanju gledali na resnično sposobnost predlaganih oseb, na njihovo pobožno življenje, bi dobra stvar ne trpela. Vladarjem pa ni bilo za čed-nostno življenje, bogoslovno znanje in za druge potrebne duhovniške lastnosti, temveč so oddajali take službe tistim, ki so več plačali in ki včasih niti duhovniki niso bili in niso imeli potrebne izobrazbe. Taka reč se pa vedno maščuje. Če ni duhovnikov ali če so duhovniki nevredni, trpi versko življenje. V začetku je škoda majhna, v teku stoletij pa zazija globok prepad verske nevednosti, malobrižno-sti, ki ga je potem težko premostiti.
Prekrščevalci
Ce pa je ljudstvo malo ali nič poučeno v pravi veri, postane dostopno za razne vraže in krive vere, kajti človeška narava je taka, da brez vsakršne vere ne more biti. Ni čudno torej, če so se ljudje oprijeli raznih zablod in verskih novotarij. Tako beremo v starih knjigah o prekršče-valcih, ki so dobili svoje ime od tod, ker so vse odrasle ljudi, ki so k njim prestopili, še enkrat krstili. Razen krsta niso priznavali nobenega drugega zakramenta in tudi duhovnikov in cerkvenih oblasti niso hoteli imeti. Že 1. 1529. se je akvilejski arhidiakon Ivan Schwab zanimal za prekr-ščevalce. Državna oblast pa jih je preganjala, zapirala in pošiljala v Trst za veslače na galejah (ladjah). Na Goriškem o teh kri-
vovercih ni bilo slišati, mnogo pa jih je bilo po Kranjskem in Štajerskem.
Skakači
Za prekrščevalci so se pojavili tako zvani skakači, ki so se obdržali dalj časa. Bili so to ne kakšni zamaknjenci, zastopniki neke čudne in napačne mistike. Teh pa je bilo tudi pri nas mnogo, saj se je to gibanje prav za prav pričelo na Tolminskem in se je od tod razširilo po drugih slovenskih deželah. V začetku so bili skakači redki posamezniki, potem se je ta blaznost polastila celih množic. Skakači so se mučili in se bičali. Trdili so, da so zamaknjeni in da "v zamaknjenosti vidijo Devico Marijo, kakega svetnika ali svetnico. V »zamaknjenosti« so tekali po vaseh od cerkve do cerkve kakor obsedeni ali brezumni ter so poskakovali ali se valjali po tleh. Tudi skakači so bili nasprotniki duhovnikov in duhovskega stanu sploh. O skakačih poroča oglejski pomožni škof Pavel Bisanzio, ki jih je 1. 1583. v Kanalu sam nekaj zaslišal. Ti čudni ljudje so se pokazali tudi pri Sv. Luciji, v Prvačini in drugod.
Luteranstvo
Največ škode pa je napravilo luteranstvo. Nemški menih Martin Luter je bil zelo učen, a tudi zelo ošaben človek. Videl je nekatere resnične napake v življenju Cerkve. Trdil je, da jih bo popravil. Napuh pa ga je zapeljal na kriva pota, gnal ga je vedno globlje v zmoto, dokler ni prišel tako daleč, da ni mogel več nazaj.
Lutrov nauk je hitro segel tudi k nam. Oklenili so se ga plemiči, meščani in tudi nekateri duhovniki. Luteranski pridigarji so napadali nauke in obrede katoliške Cerkve. Trdili so, da maša nič ne velja, da Device Marije ni treba častiti; norčevali so se iz litanij in procesij, češ da je vse to malikovanje. Mnogo lute-ranov je bilo v Idriji. V Vipavi je bila naklonjena novi veri zlasti grajska rodbina Lanthieri, a tudi mnogo tržanov je bilo osumljenih, da so Lutrovi pristaši. Nekaj plemiških družin v Gorici je poklicalo posebnega protestantskega pridigarja, a se ni izkazal. Močna luteranska občina je bila v Rihenberku. Rihenber-žani so L 1571. z oboroženo silo zabranili papeškemu vizitatorju grofu Porcia vstop v cerkev. Posamezni luterani pa so bili tudi v Šentpetru pri Gorici, v Kanalu, v Volčah, v Kobaridu in Tolminu. Ugodne razmere za razvoj nove vere so bile pa zlasti v Trstu, ki je imel živahne trgovske zveze z Nemčijo.
Tako je Luter napravil mnogo škode zdravemu verskemu življenju in treba je bilo pozneje desetletja delati, preden so se kvarni vplivi nove vere izločili irt preden so ljudje pozabili na pogubne Lutrove nauke.
Bog pa svoje Cerkve in njenih otrok ni pozabil. Ko je bila
sila največja, je bila božja pomoč najbližja. Poglejmo samo pri nas. V času naraščajoče moči lutrovske vere se je začela svetogorska božja pot. Ljudstvo je zagledalo svetlo točko — Mater božjo — v katero je v telesnih in duševnih stiskah lahko uprlo oči. Luterani so poznali pomen vsake božje poti in prav nič čudno ni, če so v svojih pridigah in spisih divjali proti »novemu malikovanju.« Tudi svetogorsko
božjo pot so napadali in odvračali so vernike od češčenja Matere božje.
Da se odpravijo napake v cerkvenem življenju, je papež sklical vesoljni cerkveni zbor v Tri-dentu. Tam so škofje in znameniti cerkveni učenjaki položili temelj za obnovljeno strogo krščansko življenje, ki se je po zmagi nad luteranstvom res začelo in je bilo lepše ter živahnejše kot kdaj prej.
Zaprte duhovne vaje
Že nekajkrat ste brali v tem listu naznanila, ki se tičejo tako zvanih zaprtih duhovnih vaj. »Zaprte« se imenujejo, da jih razlikujemo od duhovnih tri-dnevnic ali kratkih ljudskih mi-sijonov, ki se tu pa tam prirejajo za versko in duhovno obnovo ljudstva. Pravilneje bi bilo, ako bi naziv duhovnih vaj dajali samo zaprtim duhovnim vajam, kajti duhovne vaje, ki niso zaprte, se sploh ne smejo imenovati duhovne vaje v smislu ekzercicij po metodi njihovega začetnika sv. Ignacija. Prav za prav so že tridnevne duhovne vaje le nekak nadomestek za 30-dnevne ali vsaj 8-dnevne duhovne vaje po načinu velikega reformatorja duš iz Lojole.
Kaj so duhovne vaje?
Bistvo duhovnih vaj je v tem, da se za nekaj časa umakneš v samoto in tam resno premišljuješ, kak je namen tvojega življenja in kako tvoje življenje dejansko temu namenu odgovarja.
mišljujemo vzvišeno osebnost Sina božjega, ki je postal človek, da bi mi postali otroci božji. Nič koristnejšega si ne moreš misliti, kakor je resno in globoko premišljevanje življenja, trpljenja in nauka Jezusa Kristusa. Pri duhovnih vajah, ko si v sveti samoti in odtrgan od vseh posvetnih skrbi, se moreš poglobiti v najvažnejše resnice in zlasti v osebnost Gospodovo kakor komaj kdaj sicer.
Duhovne vaje so posebno važne za tiste, ki bi radi kaj dobrega storili za svojega bližnjega s krščanskim apostolatom. V duhovnih vajah se jim versko prepričanje poglobi in ljubezen do Boga in duš silno vname.
Ker so duhovne vaje najizdat-nejše sredstvo za poglobitev verskega življenja, ni nič čudno, da je sedanji sv. oče 20. 12. 1929 izdal posebno okrožnico, v kateri na vso moč priporoča duhovne vaje. Ko boš kdaj slišal, da sv. oče piše kako encikliko, vedi, da gre za zelo važno stvar. Vedi tudi, da se take okrožnice ne
Udeleženke dekliških duhovnih vaj 1938
Če si doslej živel v navzkrižju z namenom, ki ga je tvojemu življenju določil vrhovni Gospodar življenja, se odločiš, da odslej svoje življenje popraviš. Če si že doslej prav živel, skleneš, da boš še popolneje živel, da boš le še bolj iskal božjo čast in svoje ter svojega bližnjega posvečenje.
Važnost duhovnih vaj
Če ljudje neumno živijo in sebi ter bližnjemu življenje grenijo, prihaja to po večini odtod, ker premalo mislijo in zlasti malo mislijo, da so stvari božje, ki bodo morale nekoč Bogu dajati strog odgovor od vsega svojega dejanja in nehanja. 'Otrok božjih nevredno pa živimo zlasti tedaj, če premalo pre-
pišejo kakor kako zasebno pismo in tudi ne kakor kak član-čič za dnevno časopisje; tu gre vedno za zelo tehtne reči, ki se napišejo le po mnogih molitvah, posvetovanjih in predvsem na podlagi dolgih izkušenj svete Cerkve.
Vprav radi prevelike važnosti duhovnih vaj za ohranitev in poglobitev pravega duha morajo vsi duhovniki in redovniki po predpisih cerkvenega prava v določenih časih delati duhovne vaje.
Ker pa svetost ni monopol duhovščine in redovništva, boš pač razumel, da se ta reč tiče vseh vernikov, ki jim je do globokega verskega življenja. Zato se povsod grade domovi duhovnih vaj,
zato sili vse k duhovnim vajam v deželah in krajih, kjer je verska zavest močna.
Kei delajo ljudje pri duhovnih vaj< h?
1. Molčijo in se v duhu krščanske samozataje in discipline natančno drže predpisanega reda. 2. Pazno poslušajo 4 pridige na dan, duhovno branje in tudi kako spodbudno berilo pri mizi. 3. Kar so slišali, premišljujejo in si tudi kako dobro misel ali božji navdih zabeležijo. 4. Poleg tega opravijo skupno ali zasebno razne pobožnosti, ki so tako razvrščene, da udeležence bolj razvedrijo ko utrudijo. 5. Preteklo življenje uredijo s spovedjo, kakršna se more opraviti redno le pri duhovnih vajah, ki nudijo zanjo nenavadno resno pripravo. 6. Bodoče življenje se nasloni na resne sklepe, ki so zrasli iz gledanja življenja v luči večnosti.
Kakšni se ljudje vražsjo od duhovnih vaj?
To zavisi predvsem od njihove dobre volje. Kdor gre brez pravega namena in tam tudi ostane brez resnega truda, se bo kajpada tudi vrnil brez pravega sadu. Kdor se pa odpravi z resnim namenom in se na duhovnih vajah nekoliko potrudi, se gotovo vrne s polnimi rokami sadov. Tak se prepriča, da denarne in druge žrtve za duhovne vaje prinesejo človeku mnogo več koristi kakor žrtve za izlete, romanja, letovišča in vse drugo, kar si ljudje izmislijo za duševno ali telesno razvedrilo.
Pisec teh vrstic je pridigal že petintridesetkrat zaprte duhovne vaje in tako more opirati svoje trditve na marsikatero osebno izkušnjo. Pogled na udeležence ob sklepu duhovnih vaj je glasen dokaz, da duhovne vaje delajo ljudi srečne in jim nudijo srečo in veselje, ki ga morejo občutiti samo duše, ki žive v Bogu. Od udeležencev duhovnih vaj prihajajo pogostoma pisma, ki pričajo, kako nedopovedljiva sreča so za marsikoga dnevi svete samote.
Ko bi ljudje vedeli, kolika dobrota so zanje zaprte duhovne vaje, bi se kar trgali zanje in duhovniki bi le težko mogli ustreči željam vseh.
Hudobni duh s sto zvijačami, najbolj poklicani s svojo nedoslednostjo, marsikdo s svojo ne-hvaležnostjo, predvsem pa sodobni materializem, ki vse meri po tvarni koristi, in tista nemarnost, ki tudi verne in sicer dobre ovira, da se ne marajo in ne marajo dvigniti nad povprečnost in ne marajo tudi drugim dajati dober zgled, čeprav Bog vprav tega predvsem od njih pričakuje ... vse to bo povzročilo, da ne bo prevelikega navala in bo tudi zate pri duhovnih vajah še kak kotiček.
Letos bodo duhovne vaje za dekleta še enkrat od 18.—22. septembra, za može in fante pa od 16.—20. oktobra.
Pridite in prepričajte se, kako dober je Gospod!
Povejte s svojim zgledom Bogu in ljudem, da je tudi med nami še nekaj ljudi, ki jim ni vse le posvetno blago in veselje ter ničemurnost tega sveta.
Mons. Hugo Camozzo
novi reSki škof
Iz Castelgandolfa je prišla 18. avgusta vest, da je sveti oče imenoval za reškega škofa peniten-ciarja patriarhalne bazilike sv. Marka v Benetkah, ki mu je ime Hugo Camozzo.
Novi škof se je rodil v Benetkah 1. 1891., v duhovnika je bil posvečen 1. 1915. Kardinal La Fontaine je tako visoko cenil mladega duhovnika, da si ga je izbral za osebnega komornika. Kot tak je nadaljeval svoje študije in je postal doktor cerkvenega prava, nakar ga je beneški patriarh in kardinal imenoval za svojega osebnega tajnika. Isti, zdaj že preminuli kardinal ga je leta 1931. imenoval za kanonika penitenciarja svoje bazilike.
O novem škofu piše časopisje, da je velik ljubitelj in vzgojitelj mladine, plodovit pisatelj in prevajalec vzgojnih del ter za duše tako vnet, da mora biti reška škofija res srečna, da ji je sv. stolica dala takega pastirja. Njegovo znanje raznih jezikov in zanimanje za duhovne plodove drugih ljudstev mu bo gotovo zelo pomagalo, da bo mogel v vsem obsegu vršiti svojo pred Bogom in dušami zelo odgovorno in vzvišeno nadpastir-sko službo.
Novega reškega škofa naj Bog podpira, da bo zrastel v ljudstvo, ki mu ga je izročil!
Shod Marijinega imena bo v Mariji« nem Celju kakor navadno v nedeljo po Marijinem rojstvu, letos 11. septembra. Ko je Jožef II. zatrl božjo pot na Sv. gori, so za cerkev v Marijinem Celju kupili svetogorski glavni oltar in takrat je tudi ta cerkev zaslovela in so romarji začeli "prihajati v velikem številu na božjo pot v prijazno cerkvico na lepem gričku nad Ligom.
Sv. oče je odlikoval s posebnim odio» kom g. Alojzija Filipiča, dekana v Gr» garju, katerega je imenoval za papeške» ga komornika z naslovom monsignor. Odličnemu sotrudniku našega lista in vnetemu delavcu v vinogradu Gospodo» vem iskreno čestitamo, saj je to pri« znanje res zaslužil kot dolgoletni upra« vitelj 2 duhovnij, ki jim je zgradil in lepo opremil cerkvici, kot neumorni po» močnik, pridigar in spovednik na Sv. gori in kot dobro znan in goreč pridigar misijonov, tridnevnic in duhovnih vaj po vsej deželi. Naj ga to visoko prizna» nje podžiga, da bo še dolgo vztrajal v tako plodonosnem delovanju za slavo božjo, za čast svetogorske Matere božje in za posvečenje našega ljudstva.
Nova sv. maša v Idriji. V nedeljo 10. julija je pel svojo prvo sv. mašo v Idriji salezijanec g. Karel Jereb. Novomašnik je idrijski rojak, nečak vipavskega de« kana, študiral je pri salezijancih, sedaj biva na Rakovniku pri Ljubljani-.
Tridesetletnico mašništva je 19. julija obhajal g. Ignacij Breitenberger, dekan v Vipavi. Na slavljenčevo željo se je proslava obletnice izvršila povsem na tihem, samo pri sv. maši je prepeval cerkveni pevski zbor. Želimo mu še mnogo blagoslovljenih let v vrtu Go» spodovem!
Štiridesetletnica. Dne 20. juliia ie praznovala lepa vrsta slovenskih in ita» lijanskih duhovnikov štiridesetletnico mašništva. Izmed Slovencev so štirje, ki še z vso vnemo izvršujejo svoj dušno« pastirski poklic, in sicer gg. Ivan Ko» šir, župnik v Vedrijanu, Henrik Črni« goj, župnik v Lokavcu, France Franke, župnik v Oseku in Valentin Zega, žup» nik v Gabrijah pod Sv. Mihaelom. Tem štirim in tudi vsem ostalim kličemo: Bog daj še dolgo vrsto srečnih let!
Petindvajsetletnica mašništva. G. Pe« ter Butkovič, župnik v Sovodnjah, ki je kot pisatelj znan pod imenom Domen, je 31. julija obhajal 25 letnico maš« ništva. G. župnik Butkovič je sovodenj« ski rojak, zato so Sovodenjci smatrali za svojo posebno dolžnost, da svojega rojaka, ki ima ime tudi v umetniškem svetu, ob njegovem slavju počaste. To so tudi zelo prisrčno izvršili. Mi mu že« limo obilo božjega blagoslova pri duš« nopastirskem delu in mnogo lepih uspe« hov pri njegovih umetniških prizade» vanj ih.
Duhovniške vesti. Msgr. Anton Rutar, prof. v Gorici, je imenovan za župnega upravitelja v Pevmi. G. Ivan Pišot, žup« nik na Planini, bo začasno upravljal tu» di Ustje, g. Edko Ferjančič, župnik v Šlovrencu, pa Gradno. G. Mirko Filej, kaplan v Idriji, je imenovan za vikarja v Mavhimjah. — Novomašnik g. Jože Petiič je postal kaplan v Cerknem, no« vomašnik g. Oskar Kogoj je imenovan za kaplana v Št. Petru pri Gorici, novo« mašnik g. Dušan Bratina je postal vikar j pri Sv. Tomažu na Vipavskem, novo« mašnik g. Jože Žorž gre za kaplana v Komen, novomašnik g. Ladko Piščanc je nameščen kot kaplan pri goriški žup« ni cerkvi na Travniku, novomašnik gi Anton Šatej je nastavljen kot kurat v Štanjelu na Krasu in novomašnik g. Loj« ze Ličen gre za kaplana v Idrijo. G. Ar« tur Zaletel, kaplan v Komnu, je imeno» van za žup. upravitelja v Vojščici in bo j oskrboval tudi Temnico.
t
Smrt kosi. Dne 8. VII. je poklical Vse« i mogočni k Sebi g. Vinka Aljančiča, žup« j nika v Kredu. Pokojnik je že dlje časa i bolehal na težki bolezni na hrbtenici. Ker so zdravniki nad njim že skoro obupali, se je poslovil od svoje župnije in se preselil v Kranj k sestri. Od tam se je na pobudo zdravnikov šel zdravit v ljubljansko Leonišče, toda bilo je pre» pozno; njegove moči so bile izčrpane in ni več zdržal silnih bolečin. Odpeljali so ga zopet v Kranj, kjer je umrl. Zad« nji počitek je našel na pokopališču roj« stne župnije v Kovorju na Gorenjskem, kjer počivata tudi njegov oče in njego« va mati. Njegovi rojaki, katerim so se pridružili tudi naši izseljenci, so mu priredili veličasten pogreb. Rajnki g.
župnik se je rodil 6. jan. 1890 v Kovorju v bližini Tržiča na lepem Gorenjskem.
V	mašnika je bil posvečen 10. julija 1914. Služboval je v Bovcu, v Logu, na Srpenici, najdalje pa v Kredu. Bil je ži« vahen gospod, vedrega, a odločnega zna« čaja. Kdor ga je poznal, ga je imel rad. Kot duhovnik je vzgledno vršil svoje dolžnosti in so ga farani spoštovali in ljubili. Njegova prezgodnja smrt Je za« sekala v itak redke vrste naših dušnih pastirjev težko vrzel. Naj mirno in slad« ko počiva v domači zemlji!
Smrt treh vzglednih mater. V Višnje« viku v Brdih je umrla v 72. letu staro» sti gospa Regina Kristančič, vdova po znanem posestniku in gostilničarju. —
V	Dornbergu je zatisnila po dolgi in mučni bolezni svoje trudne oči gospa Viktorija Mrevlje, stara 65 let. — V Mirnu pri Gorici je za vedno zapustila svojo še nedoraslo družino gospa Olga Marmolja, hčerka pokojnega deželnega odbornika in dolgoletnega župana v Podgori g. Antona Klančiča.
Strele in hudega vremena, varuj nas, o Gospod! Na Vrsniku pri Ledinah je 2. avgusta divjala huda nevihta. Posest« niča Frančiška Podobnik, stara 43 let, mati številne družine, je sedela z majh« nim otrokom v naročju pri odprtem oknu. Nenadoma se zabliska, nesrečna mati se pa zgrudi, zadeta od strele, mrtva na tla. Otročiček je čudežno ostal nepoškodovan. — V Sp. Kanomlji pri Sp. Idriji je strela udarila v hlev po« sestnika Luke Velikanje, ubila enega vola in zažgala poslopje, ki je v par urah zgorelo. Ker je bilo na hlevu okrog 100 kvintalov sena in ker je zgorela tudi sosedna kašča, ima kmet, ki v svojo dvojno nesrečo ni niti zavarovan, groz« no škodo.
Ne želi tujega blaga/ V Podselih, tam, kjer delajo veliki jez za elektrarno v Doblarju, so delali tudi trije mladi de« lavci iz videmske pokrajine. Pri nekem kmetu so videli drevo obloženo s cim« berji. Zahrepeneli so po njih. Gospodar jih je opazil in je začel nanje kričati. Fantje so se prestrašili in zbežali. Lete» li so pa preko strmih skal tako nepre» vidno, da so se vsi trije ponesrečili. Dva, ki sta odnesla bolj lahke poškod» be, so odpeljali v goriško bolnišnico, tretji, neki Luigi d'Angeli, je pa tako težko padel, da je obležal na mestu mr« tev.
Bogu v čast in slavo. V Sp. Idriji so na praznik 15. avgusta, ko je tudi naj» večji praznik pri »fari«, blagoslovili no« ve orgle. Njih pomen in ustroj je raz» lagal stolni dekan dr. Kimovec.
Hitimo k nebeški Materi — naši Po« močnici. V soboto 6. in v nedeljo 7. av« gusta se je vršilo veliko romanje Gori« čanov na Sv. Višarje. Preko 300 pobož» nih vernikov se je pod vodstvom č. g. Reščiča udeležilo obiska pri višarski Po» močnici. — V nedeljo zvečer, nekaj ur po odhodu Goričanov, je prihitelo na Višarje 219 romarjev iz Komna in oko» lice. Do Zabnic so se pripeljali na pe» tih, nalašč za taka romanja opremi je« nih kamjonih in .so bili z vožnjo prav zadovoljni.
+ France Svet. Dne 20. julija je umrl na svojem rojstnem domu v Kočah pri Slavini g. France Svet, žup. upravitelj
v Trnju pri Št. Petru na Krasu. Podle» gel je zahrbtni bolezni po komaj eno» letnem dušnopastirskem delovanju. Po» koj njegovi blagi duši!
Zahvala. Gospa Karla Pavletič se v
hvaljuje g. župniku Jožefu Kocijanu in g. dekanu Jožefu Aničiču in vsem dru» gim, ki so njenemu rajnemu bratu Iva« nu Flegu, župniku in dekanu v pokoju, v bolezni stali ob strani ali ga spremili
svojem in svojih sorodnikov imenu za» i k zadnjemu počitku.
Močna zena
Kdor daje, naj gleda, da prav daje;
kdor prejema, naj grleda, da prav prejema.
Lakomnež in skopuh najde vsa pota in sredstva, da zbira, a tudi vse izgovore in zvijače, da mu ni treba dajati. Med poglavitnimi grehi se vsi laglje odene-jo v oblačilo čednosti kakor lakomnost; ta se razkrinka na vsak korak. A tudi njej nasprotne
čednosti radodarnosti in usmiljene ljubezni najponižnejši človek ne more skriti: njen glas gre daleč naokrog.
Cilkina darežljivost je bila vsem znana, čeprav ne moremo reči, da bi bila razsipna, kar ni čednost, in čeprav ni prišel vsak na svoj račun, ki bi rad živel od tujega dela. Njena hiša je bila dom popotnikov, beračev in tudi ciganov. Kdo bi naštel vse, ki jih je prenočila, nasitila, napojila in tudi za prvo silo oblekla? Zgodilo se je, da je vsega umazanega in ušivega berača temeljito očedila vse nesnage in golazni ter ga po prenočitvi in pogostitvi poslala z oprano in lepo zakrpano obleko na nadaljnjo pot. Med popotniki, ki so v dolgih letih uživali njeno gostoljubnost, so se pa našli .tudi pravi potepuhi, ki so poplačali njeno dobroto s tem, da so ji to in ono odnesli iz hiše. Toda taka razočaranja ji niso vzela veselja do izkazovanja usmiljene ljubezni. Prijateljem, ki so ji svetovali, naj bo bolj previdna v dajanju miloščine, je navadno odgovorila: »Jaz dam z dobrim namenom iz ljubezni do Boga.
Kdor pa sprejme, naj gleda, da prav sprejme in dobrote ne zlorablja.« Res ne bi bilo prav, ako bi hoteli podpirati pohajače, toda Cilkino stališče je brez dvoma bolj krščansko kakor stališče tistih, ki mislijo, da jim neznatna miloščina kakih 10 stotink daje pravico, sesti na sodni stol in presoditi vso sedanjost, preteklost in morda tudi bodočnost tistega, ki jih pomoči prosi.
Z darežljivo ljubeznijo je nenavadno lepo združevala hvaležnost. Ta je gotovo ena izmed čednosti, ki jo najdemo lepo razvito le pri najblažjih značajih. Med številnimi dobrotami, ki jih je v življenju izkazala, gotovo niso zadnje tiste, ki jih je skozi dolga leta naklanjala obubožani plemkinji, svoji nekdanji gospodinji. Z vsem jo je zalagala in večkrat smo si mislili: malo je ljudi, ki bi bili zmožni take velikodušne hvaležnosti za pomoč, ki jo je nekoč prejemala le s trdim delom. »Kaj hočete, nič ne vemo, kaj nas čaka, drug drugemu si moramo pomagati,« tako je govorila in delala.
S hvaležnimi besedami in, če je bilo treba, tudi z dejanji se je vedno spominjala vseh, ki so jo kdaj v življenju kakorkoli podpirali in ji pokazali dobrohotno srce.
Bila je zelo podobna tudi tistim svetopisemskim ženam, o katerih beremo, da so bile Jezusu zelo hvaležne za besede življenja in so mu zato z največjim veseljem stregle s svojim imetjem. Cilka se nikoli ni izpraše-vala, ali je kje kaj zapisano in ali je morda navada, da dušnega pastirja s tem in onim podpirajo. Tudi ni bila med tistimi, ki mislijo, da je duhovnik dolžan deliti ne le duhovne, ampak vsem in vedno tudi telesne dobrote, pa se nikdar ne sprašajo, odkod naj vzame, če mu nihče ne da. Navadno stavijo na duhovnika največje zahteve vprav tisti, ki mu najbolj zavidajo, ako se kdo najde, ki mu v dobre namene kaj da na razpolago. Mimo vseh navad in pisanih dolžnosti, ki jih v njeni duhovniji ni bilo in ni, je našla številne prilike, da je svojim dušnim pastirjem dejansko pokazala, kako visoko ceni njihovo skrb in delo. Njena hiša je bila za duhovnike vso hvalo presegajoča gostoljubna Betanija. V njeni hiši so bili vsi pošteni ljudje dobro-
Julij Zeyer (Poslovenil Marko Kranjc)
Vrt Marijin
Pesem o Materi
(Nadaljevanje.)
V. VEJA, KI JE VZCVETELA.
Ko je dete dorastlo v devico, so se duhovni in pismarji posvetovali o njeni bodočnosti ter poslali dva zaupnika k njenim staršem, ki bi jim naj povedala tako: »Že je prišel čas, da odločite, kaj se naj zgodi z Marijo. Vaša dedna hči je, ker nima bratov; vse vaše premoženje bo torej njeno in ž njim blagoslov in velika obljuba, ki je delež rodu Davidovega. Čas je, da ji izberete moža iz rodu Davidovega.«
Ana se zamisli in zaglobi v spomin na svoje preroške prikazni. Vsa je zmedena. Saj je zmerom mislila, da naj živi Marija brez moža; in vendar se ji je zdela jasna ona velika obljuba, da iz njene hčere vzide Odre-šenik. In ni vedela, kako razvozlati to zagonetko. Reče tedaj: »Bodi volja božja! Po svoji volji bi Marije ne omožila.« In Joahim pristavi: »Prav praviš, Ana! Volja božja se zgodi! Bog nama gotovo da znamenje, kako ravnati; v to zaupaj!«
In sli so bili istih misli in so se vrnili k njim, ki so jih bili poslali. Tudi Ana se je odpravila na pot in obiskala v templju svojo hčerko ter ji povedala vse,
kaj so sklenili in kaj se naj zgodi. Marija je čudeč se poslušala, nato pa rekla naravnost: »Bogu sem se obljubila in vem, da je Bog uslišal mojo obljubo. Kako morem torej biti moževa? In kaj naj storim, da bom poslušna tebi in vendar ostala zvesta sebi?«
Ana reče: »Bog sam pokaže pot!«
Med tem so bili duhovni razposlali sle po Izraelu in pozvali vse Davidovce na določen dan v tempelj. Sešlo se jih je enajst. In pismarji so jim razložili, da je dedna hči iz rodu Davidovega dorastla v devico in da je prišel čas, da se zaroči možu iz njihovega rodu, ki je bil tudi njen rod. Med ženini je bil visok in izredno lep mladenič, ki mu je bilo ime Agab in je izhajal iz mesta Betlehema. Bil je pobožen in njegova duša je koprnela po Mesiji in njegovem prihodu. Videl je zdaj Marijo, kako je pod pajčolanom, v deviški milini, čista kakor beli cvet, stopala z materjo po zračnem stebrišču tempeljskega preddvora. In ker ni vedel, da je ta sveta posoda od vekomaj od Boga odločena, da v slavo deviškemu materinstvu vlada v nadzvezdnatem svetu angelom, je dejal Agab v svoji duši: »O da bi Bog dopustil, da bi bil jaz izvoljen zanjo! O da bi ji smel na veke dati v dar svoje srce, ki je čisto! Jasno čutim in za gotovo vem, da se za vselej odrečem vsaki ženi, če ona ne bo moja.«
Med tem je ukazal veliki duhoven, naj si vsak izmed Davidovcev odlomi vejo in nanjo pritrdi listek s svojim imenom. Potem je zapovedal, naj položijo veje pred oltar; izvoljeni ženin pa bo oni, iz čigar veje med molitvijo požene cvet. In vsi so vroče molili in
Boga prosili, da z znamenjem razodene svojo voljo... In glej, niti ena izmed vseh vej ni pognala cvetu! Vsi so razočarani molčali.
Tedaj se v preddvoru pojavi mož, že postaren, ter pravi, da se je zakesnil, da je Davidovega rodu in ubog tesar in da se živi z delom svojih rok nedaleč od Samari je. In vprašal je, čemu so ga poklicali. Duhoven mu pojasni ter ukaže, naj vejo, ki jo je slučajno držal v roki in ki si je z njo na poti senčil oči, položi pred oltar. Toda tesar, Jožef po imenu, reče: »Staram se že in sem živel dozdaj brez žene in brez žene sem hotel umreti. Moje srce in moja duša in vse moje življenje je posvečeno Bogu. Pa, sami boste videli, da mi ni odločeno, da bi bil mož Marije iz Nazareta.«
In položil je svojo vejo pred oltar in duhoven je pomolil. Jožef je stal mirno v tihi ponižnosti, imel oči povešene in niti gledal ni k oltarju, kamor so željno zrli ostali. Tedaj se nakrat razlegne vzklik začudenja: Glej, iz veje je vzcvetel bel cvet, kakor zvezda blesteč in z vonjem napolnil ves prostor. In bela golobica je plula nad oltarjem in po zraku je zvenelo kakor ubrani glasovi mnogih harf.
Tedaj zakliče veliki duhoven: »Jožef, izvoljen si! Bog te blagoslovi!« In vsi so strmeli, najbolj Jožef sam. In rekel je duhovnu: »Čudovito! Saj sem že star in ubog! Res sem iz rodu Davidovega, toda slava moje rodovine je ugasla kakor blesk bisera, pogaženega v prah. O, gotovo nisem odločen, da jo zopet obudim!«
Tako je govoril Jožef. Duhoven pa mu odvrne: »Bog ni izbral hiše Davidove za to kraljevsko slavo;
došli in gostoljubno sprejeti, če je pa prišel duhovnik, se je čutila nad vse počeščeno in zdelo se je, da bi rada prinesla na mizo ves hram in vso klet. Kolikokrat je morala slišati rahlo grajo: »Marta, Marta, veliko, preveč si prizadevaš, v hišo nas nista privedla ne lakota ne žeja, ampak spoštovanje do krščanske žene!« Nekajkrat se je zgo-
dilo, da je njeno hišo posetilo po več duhovnikov hkratu, med njimi častiti stolni kanoniki.
Po domače so ji pravili »nuna« Cilka. Nuna ali nunca pravijo birmskim in krstnim botram. Kolikokrat je bila Cilka »nuna« v tem smislu? Velikokrat, toda natančnega števila nam ni bilo mogoče ugotoviti. Tudi to spada v poglavje lju-
bezni, ki bi bilo prav, da se v novejših časih spet bolj goji. Prošenj za botrstvo naj bi preveč ne odklanjali, pa tudi tisti, ki prosijo, naj dandanes od botrov preveč velikih materialnih žrtev ne pričakujejo, marveč v duhu Cerkve naj gledajo rajši na to, da bo otrok imel v botru moralno in versko oporo za življenje.
(Nadaljevanje prihodnjič.)
Iz svetogorske zgodovine
Dr. Egidij:
Urško zaprejo v ječo. Mati božja jo trikrat čudežno reši iz nje
Preprosta deklica hiti izpolnit ukaz Matere božje. Po Gorici, po okolici, po bližnjih vaséh prav živo pripoveduje nebeško novico strmečemu ljudstvu. Ker se pa moč čednosti preizkuša in se resnica utrdi in razjasni v ognju -zaprek, če se ji nasprotuje, je morala tudi Uršika v ognjeno peč preizkušnje, da si je pridobila stanovitnost in se je utrdil in osvetlil čudež. Ker je napravilo Urškino razglašenje velik hrup po okolici in so obilne množice prihajale gledat kraj nebeške prikazni, ukaže svetna oblast deklico prijeti in jo zapreti v Gorici v ječo, da se natanko preišče, ali je njena prikazen sad možganskih motenj, ali zvito napeljana sleparija, ali pa resnična, nenavadna milost iz nebes. Ustno izročilo trdi, da se je plašna pastirica vpričo Matere božje izgovarjala, da ji bo težko izpolniti naročeno povelje, ker ji ne bo nihče verjel, in da bi jo utegnili vreči še v ječo. Mati božja jo je i>ajé osrčevala in ji obljubila, da ji tudi v ječi ne odtegne svoje pomoči. Zaradi tega se Uršika mirno vda v voljo božjo in trdno pričakuje pomoči od svoje mogočne Zavetnice.
Nebeška prikazen s Skalnice tudi res ne pozabi zaprte deklice; izpelje jo iz ječe skozi zaprte duri in mimo straže ter jo postavi vrh Skalnice k njeni čredi. Iščejo in iščejo ubežno deklico in jo najdejo na vrhu milostnega hriba, zamaknjeno v vročo molitev. S tem je že dobil dvom prvi udarec; toda resnica je morala biti še jasneje izpričana. Znabiti je Urški pomagal pobegniti kak jetniški služabnik, ali pa kak drug prijatelj. Zaprejo jo v drugo, zaprejo jo v tretje. V drugo in v tretje jo reši mogočna Devica. Močnejši zapahi, pomnožene straže niso mogle Materi božji zastaviti poti do izvoljene pastiričice. Novi čudeži so potrdili prvega. Zmagala je resnica. »Prst božji je tukaj!« se oglasijo vsi. »Čudež! Čudež!« zakliče kmet in gospod, preprosti in učeni. »Na goro! Na sveto goro! Da bomo videli posveče-
(Nadaljevanje.)
no mesto, kjer se je zemlje dotaknila Mati božja, da poljubimo ta kraj, da ga s solzami namočimo, da si milosti izprosimo!«
Vrh Skalnice sezidajo krasno cerkev in jo posvetijo v čast Materi božji (1540-1545)
Potem ko je bilo nebeško poslanstvo Urškino tako sijajno izpričano, so vreli na milostni hrib duhovščina, plemstvo, mestni oblastniki, množice goriškega in bližnjega ljudstva. Vsi znojni plezajo po skalah, se praskajo po trnju in robidovju. Vsak bi rad prvi videl in počastil izvoljeno mesto; vsak ima že pripravljeno prošnjo, ki bi jo rad predložil milostni Kraljici na milostnem kraju.
Duhovščina in mestni starešine natanko zaznamujejo mesto, kjer se je bila prikazala nebeška Mati z Jezusom, in sklenejo ograditi ga za silo in začasno z majhno kapelico, potem pa izpolniti čimprej povelje Matere božje in ji postaviti primeren dom.
Bržkone je stala že istega leta (1539) kmalu po prikazni na mestu sedanjega prezbiter j a neznatna kapelica in v njej začasen lesen oltar, na katerega so postavili lesen kip Matere božje z Jezusom v isti podobi, kakor se je bila Urški prikazala. Seveda je bilo to prvo stanovanje sveto-gorske Kraljice le preprosta kapelica, podobna menda tistim, ki so bile pozneje postavljene poleg poti na Sveto goro. Moralo se je namreč kolikor toliko začasno uslužiti navdušenim množicam, ki so se ob prvem vtisu čudne prikazni nepretrgoma gnetle k posvečenemu mestu, posebno pa vprav v prvem letu (1539), ko je bila v naši deželi nenavadno slaba letina in velika draginja.
Med tem se pa neutrudljivo posvetujejo in pripravljajo, da bi Materi božji postavili na teh skalnatih višinah dostojen tempelj. Kot voditelja in pokrovitelja tega težavnega podjetja izberejo goriški »stanovi«, ki so bili nekako to, kar pozneje deželni zbor, Ulvina grofa Attemsa, si-
na glavarjevega namestnika Friderika Hieronima. Obilni darovi prihajajo od vseh strani. Bogatin poklada od svoje obilnosti na oltar Matere božje, kmetič deli z njo svojo pičlo gotovino, berač priprošene solde. Kdor nima ne tega, ne onega, ponudi žuljave roke v službo Marijino.
(Nadaljevanje prihodnjič.)
Molitev na poklonih
Pozdravljena bodi, Marija Devica, pozdravljena tisočkrat, gorska kraljica! Hvalite jo, hribje, veliki in mali; med njimi najbolj naj jo Skalnica hvali! Hvalite Jo, trate in gorske ravnice, po njih pa vse travce in nežne cvetice! Hvalite jo, pašniki, gozdi košati, drevesa, živali, vsi pevci krilati! Hvalite Marijo, potoki in reke, studenci, jezera in morja na veke!
Pozdravljena bodi, Marija Devica, pozdravljena tisočkrat, gorska kraljica! Naj hvali Te jasno nebo nad gorami, Marija, najlepša med vsemi ženami! In sonce in luna in zvezde na nebi blišče naj, o sladka Devica, le Tebi!
Pozdravljena bodi, Marija Devica, pozdravljena tisočkrat, gorska kraljica! Hvalite Marijo, otroci človeški, hvalite v višavah jo kori nebeški! Saj hvali jo tudi Trojica presveta, ki z zlatom Jej glavo častit o opleta!
Pozdravljena bodi, Marija Devica, pozdravljena tisočkrat, gorska kraljica!
\
Zvezdnato nebo oznanja slavo božjo

(Nadaljevanje)
Teža nebeških teles
Kdor ne pozna čudovitega orodja, s katerim razpolaga, in občudovanja vred» nih računskih metod, ki se jih poslužuje sodobno zvezdoznanstvo, bi mogel mi» sliti, da je nemogoče tehtati zvezde. Solnce je 150 milijonov kilometrov da» leč od nas. Vlak z brzino 100 km na uro bi prišel na solnce komaj v 173 letih. Ta zvezda je en milijon in tristotisočkrat večja od naše zemlje in ne moreš gleda* ti nekoliko sekund vanjo, ne da bi osle» pel. In to ogromno žareče telo naj človek tehta? Zares, marsikomu se zdi že sama ta misel blazna. In vendar se je človeškemu umu s pomočjo zakonov privlačnosti in matematike posrečilo najti način, da more tehtati luno in zemljo, po kateri lezemo ljudje kakor neznatni črvički, in solnce in druga še neprimerno večja in bolj odddaljena ne« beška telesa. In učenjaki so pretehtali številna taka ogromna telesa s tako go» tovostjo in natančnostjo, kakor da bi jih bili položili na decimalno tehtnico.
Vse zvezde, tudi tiste, ki so razmero» ma zelo majhne, n. pr. luna, imajo vpraij nepojmljivo težo. To ti pojasnim s pri» mero.
Kubični decimeter (kocka dolga, širo» ka in visoka 10 cm) odgovarja enemu li» tru vode in tehta 1 kg. Kubični meter ima 1000 kubičnih decimetrov in tehta torej 1000 kg (eno tono). Kubični kilo» meter pa ima 1000 milijonov kubičnih metrov in tehta torej 1000 milijonkrat tisoč kg, kar je isto kot en bilijon kg. Na splošno si pa ljudje komaj pred» stavljajo, kako ogromna količina je en bilijon, t. j. milijon milijonov. Milijon (tisočkrat tisoč) je lepa številka. Kako
silno zavidajo lakomni ljudje milijo» narjel Toda milijon v primeri z bilijo« nom je prava ničla, je tako malo kakor en sam kilometer v primeri s petindvaj» setkratno dolžino ravnika, ki meri 40.000 km. Malo ljudi ve, da odkar bi» va človeštvo na zemlji — približno 60 stoletij? — še ni minila niti ena petin» ka enega bilijona sekund, čeprav je se» kunda le trenutek, le utripljaj srca. Mi» nuta ima 60, ura 3600, dan 86400 in eno samo leto 31 milijonov 536 tisoč, torej približno 32 milijonov sekund. Zato bi morala preteči petkratna doba človeške» ga rodu na zemlji (300 stoletij), da bi se prelil en bilijon sekund v večnost. Ali vzemimo človeka, ki rad in spretno šte» je denar, in mislimo si, da bi v vsaki se» kundi naštel po dve liri.. Ta mož bi mo» ral šteti neprenehoma več ko 157 stole« tij, da bi naštel en bilijon lir. Če bi bil ?ačel šteti ob Adamovem stvarjenju in bi štel do danes in bi nadaljeval nepre« nehoma dan in noč še 1800 let, bi naštel komaj polovico enega samega bilijona. In zdaj vedi, da en sam kubični kilome» ter tehta en bilijon kg.
Lunina snov pa je povprečno 3.3 krat težja od vode in odgovarja najtršemu granitu na zemlji. Zato tehta en kubični kilometer lunine snovi 3 bilijone in 300 milijard kg. Ker pa luna meri več ko 22 milijard kubičnih kilometrov, je njena teža 75 trilijonov ton (vsaka tona 1000 kg) ali 75000 trilijonov kg. Ali veš, ko» liko je en trilijon ali milijon bilijonov? To je tako grozovita številka, da je en milijon v primeri z njo tako neznaten kakor en kilometer v primeri s 6600 kratno oddaljenostjo solnca od zemlje, k; predstavlja 150 milijonov H'i metrov. Če bi vsako sekundo štel dve številki, bi
moral šteti dan in noč skozi 15 milijard let, da bi naštel en trilijon. Teh trilijo» nov kg šteje že sama »mala« luna 75 ti» soč! Vse najbolj presenetljive teže na tem svetu soi v primeri s to težo prave igrače in le kapljice v brezmejnem ocea» nu. Nihče med nami si zdaleka ne more predstavljati niti 75 bilijonov kg, in to je, kakor smo videli, le milijontinka lu» nine teže.
Snov naše zemlje pa ima povprečno gostoto jekla in zato je zemlja SO krat težja od lune, čeprav je glede obsega le 50 krat večja. Naša zemlja tehta 6 ti» soč trilijonov ton.
Solnce je 1 milijon in 300 tisoč krat večje od zemlje, pa je le 333 tisoč krat težje, kajti njegova snov je štirikrat lažja in ima približno povprečno gosto» to naše opeke. Solnce tehta torej 2000 kvintilijonov ton ali 2 sekstilijona kg. Sekstilijon je milijon kvintilijonov, ta milijon kvadrilijonov, ta spet milijon trilijonov in ta milijon bilijonov. Videli smo že, kako gorostasno število je bili» joo, toda v primeri s sekstilijonom, ki ga pišemo z 32 ničlami, je tako neznat» no kot milimeter ali komaj vidna pika v primeri z nezaslišano daljavo tiste zvezde, katere svetloba rabi (čeprav z brzino 18 milijonov kilometrov na mi» nuto) do naše zemlje 100.000 let.
Ker so vsa druga solnca v vsemiru — na stotine bilijonov — povprečno 60 krat večja od našega, sledi, da tehta vsako izmed niih vsaj 120 sekstilijonov kg. Pač bo odveč navajati še druge, vse človeške pojme daleč presegajoče števil» ke, ki značijo teže tistih solne, ki so na stotine, tisoče in milijone kratov večje od našega.
Če bi končno hoteli sešteti težo vseh solne in vseh tisočev bilijonov premič» nie, ki krožijo okrog njih: lun, planetov, repatic itd. — kak kup v brezmejnost pomnoženih milijonov bi dobili — pač število, ki pomeni za našo omejeno pa»
dim je vsa slava. Tudi pred Bogom nima veljave škrlat kraljevski, nego le škrlat ljubezni, ki v njem žari srce človekovo. Zato je tudi govoril Bog po ustih prero-kovih, da pride odrešenje v rodu Judovem tedaj, ko bo žezlo od Juda. odvzeto. Rod Davidov je poln gre-liote in ne le ljudem, tudi Bogu samemu je bil nadležen, kakor vsakdo ve. Ne torej po zaslugah, marveč po milosti ga je Gospod blagoslovil. Žezlo mu je odvzel, a ni mu vzel obljube, da najde človeštvo v njem odrešenje. Ta obljuba je vse — žezlo nič. Kaj je tedaj pred Bogom tvoje uboštvo in da je izginila nekdanja slava Davidova? Kaj žezlo Judovo? Kaj krona?«
Tako je govoril duhoven in prišla je v preddvor Ana z Marijo. In Ana reče: »Bodi volja Gospodova!« In Joahim, ki je pristopil k njim, pristavi: »Po postavi ti dam svojo hčer, čisto kakor zvezda na nebu.«
Marija pa je stala čista kakor lilija pod svetlobo nebes in Jožef se je dobrohotno ozrl nanjo ter rekel Joahimu in Ani: »Zaročim se z njo, ker tako ukazuje Gospod. Kakor hčerka mi bo Marija in varoval jo bom pred vsakim zlom i v sveti zakon stopim z njo, v spojitev duš brez teles.«
Tako je rekel Jožef ter podal Mariji svoj zlati prstan. In tako sta bila zaročena. In Ana je vzela svojo hčerko ter rekla: »Marija gre zdaj v hišo svojih staršev. Pojdi v miru in čez leto pridi po nevesto!«
Agab je stal na strani, vzel svojo vejo ter jo prelomil in rekel tiho svoji duši: »Tako je zlomljena moja mladost! Tako je strto moje življenje! Toda v moji žalosti je neizrekljiva sladkost! Za vekomaj me je pre-
šinil žarek čistosti!« In odšel je v sveti odpovedi, šel na goro Horeb, kjer je bil sprejet med brate.
VI. »ZDRAVA MARIJA, MILOSTI POLNA!«
Z Marijo je šlo še pet devic iz templja v Nazaret, njene mlade družice. Pred odhodom jim reče duhoven: »Določeno je, da se stke nova zavesa za tempelj Gospodov in naročam vam, Marija, tebi in tvojim družicam, da predete doma za to zaveso svilo, tančico, hijacint, bager, lan in kraljevski škrlat.« Sefora, enaj izmed deklic, pravi: »Z veseljem sprejmemo nalogo, vendar blagovoli določiti, kaj naj katere prede.« — »To določite med seboj z žrebom!« reče duhoven.
In deklice so sedle pod palmo ter žrebale. Naloga, da prede škrlat, je pripadla Mariji. V svoji mladostni prešernosti so se deklice zasmejale in Sefora je rekla: »Marija je najmlajša med nami, pa je njej odmerjeno najodličnejše delo. Škrlat kraljevski bode predla, tedaj kraljica morda je med nami?« In smejoč se, so se začele Mariji priklanjati ter klicale: »Zdrava, devica kraljica!« — Tedaj jih je hipoma kakor po čudežu prevzelo globoko spoštovanje in zdelo se jim je, da izhaja od Marije nadzemeljski sij in vsaka je jasno zaslišala v srcu glas, govoreči: »Vaša beseda, izgovorjena v šali, je resnica in prerokba, ker pred vami stoji kraljica devic in angelov!«
Smeh je potihnil in deklice so se zdaj resno klanjale še niže. Toda Marija je v svoji preprosti ponižnosti imela vse zmerom za šalo, ki jo je sprejemala s tihim smehljajem. Med tem so bila tovorna živin-
četa pripravljena in Joahim in Ana sta se odpravila s svojo hčerko in njenimi družicami na pot v rojstno mesto Nazaret.
Marija je živela zdaj svoje dneve v hiši očetovi v sveti preprostosti, tihem delu in goreči ljubezni duše do Boga.
Predeč škrlat za tempeljsko zaveso je sedevala v senci na pragu svoje ozke sobice, bele, preproste, napolnjene z nardino vonjavo, ki je prihajala z vrta, preplavljenega z zelenim mrakom visokih, starih dreves. Bila je sanjava pomlad, prastara zemlja je razodevala večnomlado nežnost. S praga druge sobice se je videl skozi drevesa široki pas obnebja z obrisom modrih gora.
V kaki krasoti je žarel veličastni zaton solnca!
Koliko topečega se zlata je bilo tam razlitega in škrlata!
In predeč škrlat se je Marija zamišljena v žaru neba zatapljala v misli o Mesiji, ki je po njem njena duša neizrekljivo goreče hrepenela. In v svojem snivanju je to sijajno plamtenje večernega obzora često-krat primerjala blesteči krasoti kraljevskega plašča, ki bo nekdaj z njim knez miru ogrinjal ves svet! Kedaj pride željno Pričakovani?
Nekoč je v globokem koprnenju povzdignila svoje s hrepenečimi solzami zalite oči k nebu in njena duša je šepetala prej ko drhteče ustnice: »O Bog, bodo-li moje oči videle Njega, ki nas naj kot od tebe mazi-ljeni Kralj odreši? O da bi smela v svoji nizkosti pro^ siti, da mi odgovoriš z znamenjem!«
met in domišljijo pravo neskončnost, če» prav tudi to število ni nič v primeri z božjo večnostjo in tudi nič v primeri z večnostjo, ki čaka nas onstran groba.
Ob takem premišljevanju obide naše« ga duha prava groza; čutimo se zbega» ne in strte v nič.
Zdaj pa še pomislimo, da vsa ta silna telesa vise v prostoru in plovejo s tako lahkoto po eterju kakor lahni balončki v zraku, ki se ž njimi otroci igrajo, do» čim bi vsi inženirji in stavbeniki od za» četka do konca sveta skupaj vzeti ne mogli pripeti na nič izven atmosfere niti lahkega lastavičjega gnezda.
Tu se res vidi in otiplje prečudovita in neskončna moč, veličina in modrost Njega, ki je o Njem že kraljevski prerok na zlati harfi pel: »Na solncu si je po» stavil svoj dom« in spet: »Dela njego» vih rok oznanja nebes« — Njega, ki vse strogo urejuje po meri in teži in ki ga je slavni poganski filozof Seneca rad imenoval »Najvišjega in večnega geo» metra, matematika in arhitekta.«
(Nadaljevanje sledi.)
Kotiček resnice
brez rokavice
»JE VSE NARAVA.«
1.	Bravo! Sedaj bomo lahko živeli ka» kor bomo hoteli! Saj se še ni slišalo, da bi sonce ukazovalo: »Ne kradi!« Ali da bi mesec klical: »Posti se!« Ali da bi morje zapovedovalo: »Ne pričaj po kri» vem!« Ali da bi ogenj dajal postavo: »2ivi čisto! Ne nečistuj!« Ali da bi zrak zahteval: »Ne skruni božjega imena!« Ali da bi zemlja zapovedovalno klicala: »Bodi ob nedeljah pobožno pri sveti ma» ši!« Ali da bi skale določevale: »Spovej se svojih grehov!« Ali da bi meglice in tiče in cvetice postavljale zapovedi: »Ljubi svojega bližnjega kot samega se» be... Potrpi... Zadeni križ... Odpusti!«...
Da, tako naravo si želiš, ki je muta» sta, ki je nerazumna, ki ne vidi nič, ne sliši nič. To pa samo zato, da bi lahko živel brez odgovornosti, v nasladah in strasteh! Ali ni res tako?
Prav zato pa bežiš pred Bogom, pred tistim Bogom, ki vse vidi in vse ve; ki dobro plačuje in hudo kaznuje. Bežiš pred njim kot neposlušni prerok Jona. Toda kakor on ni ubežal, tudi ti ne boš!
Delaj dobro, pa ti ne bo treba bežati in se bati.
2.	Ali si že videl voznika, ko je šel kovat konje? Je mar kovačnica sama ko» vala? Klešče in kladivo in žeblji in ogenj?
Morda bi bilo dobro tako kovanje za voznika. Nič bi mu ne bilo treba plača» ti. Komu naj bi pa tudi plačal? Kladi» vu? Kleščam? Žebljem? Ognju? Komu, če gospodarja, če kovača ni?
Jasno vidiš, da take kovačnice ni in tudi biti ne more. Ves svet je silno ve» lika »kovačnica.« V ti svetovni kovač» niči se kuje sreča, kuje se tudi nesreča. Kdor posluša njenega Gospodarja, prav kuje. Gospodar mu bo še plačal. Tiste»
ga pa, ki ne posluša Gospodarja ln se vede kot da ga ni, bo Gospodar kazno» val zavoljo motenja posesti. Dušne in telesne zmožnosti — ki so vse božja last — zlorablja namreč v greh in upor proti Bogu.
3. O nekem bogotajcu Whytneym so svoj čas v Ameriki mnogo govorili. Ka» kor je poročal newyorški Herald (dee. 1904.), je ta Whytney v neki gostilni
tajil Boga. »V dokaz poživljam tega Vsemogočnega, ki ga ni, naj me takoj na mestu ubije.« Komaj je to bogo» kletje izgovoril, se je mrtev zgrudil. Amerikanski časopisi so mnogo pisali o ti očividni kazni božji.
4. Prva stran in prva vrsta sv. pisma ti jasno pove, da je Gospodar nad vso naravo Bog: »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo.«	Srečko
TO IN ONO
Kje je našel srečo
Dijak Lacosta je v vatikanski knjiž« niči prebiral stare knjige. Kar najde v eni izmed njih listič, na katerem je bilo napisano, naj se najditelj zglasi na za» puščinskem sodišču in zahteva akt s to in to številko. Presenečenemu dijaku so povedali na sodišču, da je podedoval tri milijone lir. Učenjak je namreč do» ločil, da dobi dedščino, kdor bo prvi prečital knjigo, katero je pred 150 leti podaril vatikanski knjižnici. Fant je po« stal čez noč bogataš. — Listaj temelji« to po katekizmu in dosegel boš neiz» merno večjo srečo!
Prokletstvo mamona
Leta 1910. je umrl brez testamenta cunjar Anton Curani. Njegova dva ne» čaka Lovrenc in Janez sta si mirno raz» delila tistih par lir, ki so ostale v hiši po stricu. Dve leti pozneje se je ugoto» vilo, da je stric zapustil tudi neka zem> Ijišča v Aleksandriji. Nečaka sta svet prodala in skupiček 60.000 lir po bratov« sko razdelila. Janez je za majhen denar kupil stričevo bajto. Pa je te dni pose» gla oblast vmes in ugotovila, da je bajta nesposobna za bivališče. Županstvo je naročilo Janezu, naj bajto poruši. Pri podiranju je našel železno skrinjico, v njej pa listek, ki ga je lastnoročno pisal stric, s sledečo vsebino: »Velika noč 1908. Testament Antona Curani. Vse, kar po» sedujem, zapuščam izključno nečaku Ja» nezu, in sicer zemljišča v Aleksandriji in 145 tisoč lir, ki jih hrani notar X v Torinu.« Janez teče k notarju. Ta mu prizna, da hrani določeno vsoto. Sedaj zahteva Janez na podlagi testamenta od svojega brata Lovrenca 30.000, ki jih je prejel od prodanih zemljišč. Lovrenc se je temu uprl in zahteval polovico od shranjenih 145.000 lir, ker testament ni veljaven, ko manjka stričev podpis
Mir med brati je pokopan. Začele se bodo pravde in kdo ve, kje se bo vse končalo.... Prokletstvo mamona!
Vse do svoje mere
Na kongresu brezbožnikov, ki se je vršil pred kratkim v Leningradu, se je dogodil za brezbožnike neprijeten pri» petljaj. Poslušalci, ki so bili večinoma vojaki ondotne garnizije, so se nad bo» gokletnimi besedami nekega govornika tako razvneli, da so se dvignili proti njemu in mu grozili. Policija, ki je po»
sredovala, ni mogla doseči drugega, ka« kor da je s težavo rešila bogokletneža pred jezo vojakov, ki so hoteli z njim na licu mesta obračunati.
„Od nje nas ne odkup* jo kupi zlata"
Pred nekaj meseci je izginil brez sle» du večkratni milijonar Apostol Kuschu« las il Galvestona v Združenih državah. Ko ga njegovi prijatelji nekaj časa niso videli, so ga začeli iskati, ali zaman. Ba« li so se, da so ga ujeli roparji. Nazna« nili so zadevo policiji. Ta je natančno pregledala vse kotičke milijonarjeve hi« še. Nazadnje so odprli njegovo vel.ko jekleno blagajno. Kako so se začudili in zgrozili, ko so našli bogatina s svežnjem vrednostnih papirjev v roki — mrtvega in že razpadajočega. Nesrečnež, zami« šljen v svoje bogastvo, ni niti opazil, ka» ko so se vrata blagajne zaprla. Kako pa ti, prijatelj: »Odprta noč in dan so gro« ba vrata!«
Roosvelt hvali frančiškane
Predsednik Združenih držav je po» slal frančiškanskemu glasilu v Ameriki »Franciscan Herald« sledeče pismo: »Prepričan sem, da slava frančiškanske» ga reda skozi stoletja, odkar je sv. Frančišek red ustanovil, izvira odtod, ker je vedno znal čutiti s srci in z du» šami onih, ki jim je hotel služiti. V uboštvu in veselju je ključ do pravega frančiškanskega duha. Zakaj sv. Fran» čišek, ki je svoje učence vabil, naj se odrečejo zlatu in srebru in naj nimajo nič razen miloščine, je postavil sebi in svojim bratom za življenjsko pravilo tudi »veselje v Gospodu«. Slišim, da mi« slijo očetje frančiškani proslaviti 80»let» nico svojega delovanja v dolini Missis« sipi. Ljubo mi je, da morem po Va« šem listu vsem očetom izraziti svoje srčne čestitke in topla osebna voščila. L'pam, da bodo oo. frančiškani tudi v bodoče postavljali človeštvu pred oči visoke vzore asiškega ubožca.«
Drobiž
Škofija Barbastro v Španiji je bila pred kratkim osvobojena rdeče straho« vlade. Leta 1936 je štela 152 duhovnikov in 154 župnij. Danes je ostalo pri živ» ljenju le še 31 duhovnikov t. j. 17%.
Nedavno posvečena katedrala- v Ka» tovicah na Poljskem je prva ondotna cerkev, ki nima zvonov. Namesto teh ima zvočne plošče, s katerih se oglaša zvonjenje. Ta naprava, ki jo posnemajo tudi drugod, se je dobro obnesla.
Na Brezijah se je zbralo 24. julija 12.000 deklet, k.er v^ se pri Materi božji navduševale za dosledno krščansko živ» ljenje.
V Kavnasu v Litvi je prišlo 45 000 ka« toliških kmečkih fantov na kongres, ki je sijajno potekel.
Sv. oče je pri nekem sprejemu romar« jev z močnim poudarkom obsodil preti» rani nacionalizem — in je dejal, da je kratkomalo nezdružljiv z našo vero. Da bi si ves svet to reč k srcu vzel.
V Avstriji so uvedli obvezno civilno poroko. Obenem so tudi dovolili za gotove slučaje razporoko. Kdor se poro« či prej v cerkvi nego izvrši civilno ce» remoni j o, zapade hudim kaznim. — Sv. zakon je zakrament, ki ga je Jezus izro» čil Cerkvi. Te ne bi smel nihče motiti pri njenem vzvišenem poslanstvu. — V Inomostu je bila ukinjena slavna bogo» slovna fakulteta, ki so jo vodili učeni patri Družbe Jezusove.
V Reimsu na Francoskem so na novo posvetili starodavno stolnico, ki je bila med svetovno vojno porušena. Stolnica je velika umetnina. Slovesnosti posve« titve se je udeležil sam predsednik repu« blike z uglednim spremstvom. Sv. oče je poslal svojega zastopnika.
20.000 mož raznih stanov se je udele« žilo procesije, ki jo je priredila bratov« ščina presvetega imena Jezusovega v newyorski nadškofiji.
Vojaško poveljstvo v Nemčiji je na« ročilo vojakom bivše Avstrije, da mo» rajo zapustiti verske družbe (Marijine družbe i.t.d.), ki so bile prej vojakom dovoljene.
Češki duhovnikDvornik, sloveč zgo«-dovinar, je bil imenovan za člana bel*^ gijske in romunske akademije znanosti-
Nemška vlada je ukinila vsa udruže« nja katoliških visokošolcev na ozemlju [ bivše Avstrije. (V Nemčiji so bila že prej prepovedana.) Zaplenila je tudi vse 1 društveno premoženje.
V Clevelandu v Združenih državah so obhajali teden krščanske dobrodeh nosti. Sodelovalo je 73.000 dijakov in 14.000 odraslih, razdeljenih v 271 žup« nijskih odsekov. Uspeh je bil ogromen. »Bil sem lačen....«
V Avstriji je država ukinila društvo katoliških učiteljev, ki je imelo 10.000 članov. Zaplenila je tudi zbirko za usta« novitev katoliškega vseučilišča v Sol« nogradu. Ob nedeljah onemogočuje učencem udeležbo pri sv. maši s tem, da jih kliče na razna zborovanja in te» lesne vaje.
V Torinu je bil posvečen za mašnika. nek bivši delavec. Že mlad je čutil po*^ klic za duhovniški stan, vendar ma okolnosti niso pustile, da bi se takoj odzval. Moral je mlad v tovarno. Svo«= jega krščanstva se ni nikjer sramoval. Zato pa je moral prenašati razne napa«--de in žalitve od strani brezbožnežev. S svojo dobroto je prisilil nasprotnike^ da so ga vsi zelo spoštovali. Bil je tudi vojak. Nazadnje je stopil v red sahzi* jancev, kjer je postal duhovnik.
Svetogorski meh za uganke in za smeh
Rešitev Konjička iz zadnje številke
Tiskarski škrat, ki se kar nič ne razume ne na ugankarstvo ne na šahovstvo, se je zadnjič pre-drznil dajati ključ za rešitev Konjička. Enako nevednega bi njegove pripombe spravile na popolnoma napačna pota. Toda Hilarka Mišigoj iz Višnjevika je vkljub temu pognala konjička kakor kak mojster na šahovskem turnirju od prvega štiri-kota s črko »o« na desno in levo, gor in dol, dokler ni na svoji drzni poti pravilno zvez ali vse zloge v sledeči stavek:
O Marija, Jezusu reci v milosti svoji, da smo mi fvmjji,, naj odpusti.
Črkovni
ca
M	I	L
M	I	L
0	G	L
S	M	A
0	S	T
E	J	N
T	I	B
N	0	P
A	N	A
0	(j	U
A	!	_
Z dovoljenjem cerkvene oblasti.
Uredništvo in uprava: CONVENTO MONTE SANTO.
Odgovorni urednik: P. GUGLIELMO ENDRIZZf Tiska:
Prem. Stab. Tip. L. Lucchesi • Gonai*.
In vse njeno bitje se je treslo in v svoji ponižnosti je bila v strahu, da je njena vroča molitev, ki ji je sama od sebe privrela iz duše, bila presmela. Vstala je, odložila vretence ter vzela posodo, da zajame vode za lilije, ki so dehtele v sobi pred lèsenim omrežjem okna in bile žejne. Ko pride k studencu, vidi nedaleč stoječo neznano ženo, oprto ob smokvino deblo. Bila je nad mero visoke postave. Gosta koprena jo je zagri-njala vso od glave do nog, se vlekla za njo po travi in skozi njene gube so se videle nejasne poteze obraza, negibnega, kakor da je izklesan iz kamena. Oči te žene so planitele kakor v vročici, toda dolgi, beli lasje, valujoči ji do kolen, so dajali njenemu sicer grozljivemu obličju častitljivost.
Presenečena pozdravi Marija neznanko, zajme vode ter dvigne posodo k starki in ji ponudi piti. Toda tujka z mirno kretnjo roke pijačo odkloni in reče z glasom, tihim, globokim, ki se je zdelo, da prihaja iz osrčja zemlje: »Ne žeja me po vodi... Je še druga žeja — in ti jo poznaš, žeja po uri odrešenja vseh narodov. Ura, ko se izpolni božja obljuba, stoji že na pragu sedanjosti. Slišala sem težki korak njenega prihoda. Kakor v vročici z vsakim trenutkom raste pričakovanje Izraelovo in hitreje utripajo pobožna srca. In srce pobožnih src v Izraelu si ti, Marija!«
Zavzeta nad temi besedami reče Marija, ne brez zmedenosti: »Odkod mi taka hvala? Nikdar te nisem videla, Skrivnostna, niti ti mene in poznaš moje misli in moje ime?«
Izpod pajčolana je pridušeno in zateglo ter slovesno prihajal glas, govoreč: »Predno si bila spočeta v telesu svoje matere, sem vedela zate. Predno te je krilo žene rodilo, sem te poznala. Že takrat si bila posvečena, že takrat si bila zaznamovana kot blagoslovljena med ženami!«
Marija se silno prestraši teh besed. Prešine jo doslej nepoznano navdušenje: bilo ji je, kakor da ji duša plove kvišku, tja do globočine brezdna najvišjih nebes. Toda njena ponižnost se je upirala tem hvalospevnim besedam in z rdečico oblita zašepeče z drhtečim glasom: »Ne osramočaj me s čezmerno hvalo... Kaj pomenijo tvoje besede in kdo si?«
Ne zmeneč se za ta vprašanja je tujka pod smokvo ob ugašujoči večerni zarji v rastočem mraku nadaljevala: »Zemlja drhti od radosti v svojih prastarih temeljih, ker kmalu bo hodil po njej On, ki pride v imenu Gospodovem. Nastane kraljestvo, ki bo trajalo na veke vekov. In vse vesoljstvo se napolni z globokim, svetim, najslajšim mirom. Preroki božji zdrobe meč svoje viharne zgovornosti, ker vse bo napolnjeno s prerokbami. O sveti mir božji! Jagnjeta in volkovi, kozlički in tigri se bodo pasli na eni poljani in levi bodo hodili mirno tik drobnice... in le Dete jih bo vodilo ... Vidim ga ležečega v jaslih... O, radujte se, deklice si-jonske! Glejte, ena izmed vas, svetomila, kraljica, je izvoljena med ženami! On, ki je ustvaril zemljo in vsa nebesa, ji da v delež blaženost brez konca! Svoj šotor bo imel v njej in spočet bo v njej sveti, sladki mir!...«
In po mračnem vrtu je šepetalo sto skrivnostipol-nih glasov: »Amen! Amen!«
Marija, kloneča se pred svetimi skrivnostmi, stopi korak bliže k tujki ter jo tiho vpraša: »Povej, kdo si in zakaj mi tako govoriš?«
Že z izmučenim glasom reče tuja popotnica: »Kmalu razumeš besede, ki ti jih je povedala starka vekov, Sabata, Sibila hebrejska ... Ustnice, svetejše od mojih, ti vse pojasne.«
Tako govoreč Sibila okrene z roko in z vlečnimi, toda velikimi koraki počasi odide, stopi z vrta ter izgine v padajoči temi...
Izza tmin nebes je tiho vzšla bela, velika zvezda in svečano zrla Mariji v oči.
Vso noč in ves naslednji dan je bila Marija v doslej nikdar poznanem valovanju duha. Bilo ji je, kot da živi zunaj zemlje, v nepoznanem življenju je plula kakor v žaru, ki jo je hkrati opajal z vonjavo. Bilo ji je, kakor da stoji pred zaveso, ki se skriva za njo sveta, globoka skrivnost, in kakor da čaka, da se zavesa odgrne in bo oči v oči stala pred velikim razodetjem. In vendar je bil v njej hkrati tak mir! Mir, večji nego ga more dati zemlja in življenje človekovo. Mir gotovosti in resnice brez dvomov! In če se je spomnila Sibile in njenih besed, ji je bilo kakor prebujeni iz sanj, z dojmom sanj, ki izgube jasnost, ko se spomin zaman trudi, da bi jih obnovil. Le eno je pomnila jasno: da je ta čudna žena govorila o prihodu Me-sijevem, o bližajoči se uri, in da je njena prerokba spajala s tem prihodom njo, Marijo samo.
Tako je premišljevala o tem ves dan, vendar je opravljala svoje navadne posle, dasi v nezavestnem za-maknjenju. K večeru pa je dopredla svojo škrlatno prejo, jo s tihim zadovoljstvom zložila in shranila v cedrovo skrinjo. Nato je dala sveže vode lilijam, ki so dehtele v stari posodi iz žgane gline in s svojim čistim, angelskim vonjem prevevale malo sobico, tako belo, hladno, preprosto. In najčistejša lilija, Devica Marija, sede poleg njih na tla, na snežnobelo, doma tkano preprogo, in v odpočitku sklene roke, v nezavestni molitvi govoreč: »O, Večni v nebesih! Skoraj z gotovostjo čutim zdaj, da se moje oči ne zapro prej, dokler ne vidijo Njega, ki po Njem koprni moja duša in moje ljudstvo! O, daj, da bi mogla biti ponižna in zadnja dekla nje, ki bo izvoljena, da ga porodi...«