Novičar iz austrianskih krajev.
Iz Toplic na Dolenskem 23. oktobra —f—. Rad   bi že enkrat kaj prav veselega dopisal   našim ljubim „Novicamu,   pa   po   stari   navadi   moram   le spet v pelen pomočiti svoje pero; ter namest veselih naznanjati le žalostne novice.    Ker nam seljanom šolske oddahnice še niso potekle, sklenem   obiskati   svoj   rojstni   kraj   na Gorenskem.   Vrežem jo čez Kerško na Zidanimost  in v Ljubljano; in iz Ljubljane na svoj nekdanji dom , na Berdo. Iz Berda jo maham čez Mengeš v Kranj, Loko, in skoz Ljubljano,   Višnjogoro,   Zužemberg  spet nazaj   na svoj sedanji dom.    Kjerkoli sem bil, povsod bili bi ljudje, kakor sem slišal z letošnjo letino še precej zadovoljni, ko bi jim ajde   slana   ne   bila   posmodila,   in  ko bi se bilo tersje in sadno   drevje  kaj   bolj   obneslo.    Ali   nesrečna slana je skoraj vsim kruhek odnesla,   terta komaj polovico lanskega pridelka   znosila,   in  sadja  je le prav po malem bilo,   jabelk   skor   nič.    Je pa   letina revna,   se težko shaja,   če  tudi  nobena   posebna nesreča   ne pride na pridnega kmetovavca.    Pritisne   pa  zraven  še   kaka nenavadna sila,  in  kuga v  hlev pogleda,   povodinj   na polju razgraja,   ali   ogenj   pod   streho   divja,  je joj in gorje.    In glej!  taka  nemila  nezgoda zadela je o preteklem tednu naše Po d h oš č a ne. Prestrašim se, kosem iz svojega potovanja nazaj prišel, zagledam skor le gole razvaline ondot, kjer je poprej Podhosta stala.   V jutro 19. dne t. m. izžene neka deklica krave na pašo.   Pre-denj pa krave razklene,   vzame tlečo gobo,   da bi si ž djo na paši ogenj naredila in se grela. Tlečo gobo prinese, jo v hlevu na prag položi, krave iz hleva spusti, ter za njimi gre ,   na  gobo pa grede   pozabi.    Neznana sapa pa,   ki je pihala   tisti dan,   gobo   v  listje zanese, ter jo razpiha in   ogenj   naredi.    Ob desetih  zjutraj  jel je že hlev in o tem   trenutleju  jela je že tudi hiša goreti.    In iz hiše  nese   sapa  tleče  otrinke na druge sosedne hiše, da v eni uri do tal pogori 14 pohištev. Le tako silno   je   sapa   pihala,   in   tako   naglo  ogenj dalje gnala, da ni bilo mogoče ničesar rešiti.    Komaj,  da so preplašeni ljudje   živino   iz   hleva   izgnali,   ter jo oteli, razun treh prešičkov, ki so zgoreli.    Vse drugo je pod zlo šlo siromakom,  ki vsi zbegani  ne vedo,   kam bi se djali, in kaj bi začeli«    Stanovanje so zgubili, živež se jim je v pepel spremenil,   in  obleko jim je ogenj   vzel, Tzel vso, razun tiste9 ki so jo na sebi imeli; zavarovan (asekuriran) ni nobeden bil, in zima se bliža. Usmiljeni sosedje so jih  gostoljubno pod streho  vzeli,   bližnji dobrotniki   jim   po svoji   moči pod pazduho segli;   ali kaj, ko ne morejo vsim kaj! Kar so jim dali, bo komaj zdalo, ovarovati sirote,  da  o pervi sili  za lakoto ne poginejo. 100 revnih pogorelcov skoz celo zimo  prere-diti   bi   jim   mogoče   ne   bilo.    Peterkam toraj na serea milih  dobrotnikov,   kterim  te verstice v roke pridejo ,   prosivši   jih   pomoči   v  imenu pogorelih  revežev.
Nikar naj nam nikdo ne vzame za zlo, da se pri sedanjih mnogih odrajtvilih podstopimo milodarov prositi. Sila kola lomi. In vsak tudi naj manjši dar bomo za ljubo imeli. Kako perišče žita ali sočivja,ki ga kdo dati vterpi; kaka obnošena suknja ali zaležena srajca, ki jo ima, in mu nič več ne služi, bo nam prav prišla. Vsak tudi naj pičliši dar, bodi si v dnarju ali blagu, bomo hvaležnim sercom sprejeli, ter prosili dobrotljivega Očeta v nebesih, naj ga po verne stoterno in stoterno milim deliv-com *}.
Iz Loke na Gorenskem 23. okt. Večkrat že ste nam, ljube „Novict>a, veliko lepega in mičnega v šolskih zadevah povedale, kako napreduje slovenska mladina, zraven pa tudi niste opustile častivrednih učiteljev po vrednosti pohvaliti. Blagovolite naznaniti ljubim domorodcem, kako slovesno se je tudi tukaj šola danes začela. Da se je začetek letos nekoliko zakasnil, je vzrok temu , ker se je šolsko poslopje prezidati moglo in vse z novega narediti. Sobe so kaj lepe in prostorne, za svoj namen popolnoma primerjene. Popred je bila šola razdeljena: dva normalna razreda sta bila blizo farne cerkve, pervi pa, kjer je zdaj prenarejeno šolsko poslopje; zdej je vse v enem. Ob osmih zjutraj je bila peta maša in po nji so poklicali sv. Duha. Po končanem cerkvenem opravilu se je šolska mladina podala v šolo v lepem redu. Strel iz bližnjega grada in praznično zvo-nenje v farni cerkvi je naznanovalo to slovesnost. Pre-častiti gosp. tehant, tukajšni šolski ogleda, so blagoslovili šolo, da bi z božjo pomočjo veselo napredovala mladini v korist, starišem v veselje. Spremljala jih je duhovšina domače fare, in tudi častiti gosp. p. gvardian. Ko je vse to opravljeno bilo, so učenci prav ginljivo zapeli zahvalno pesem „Hvala bod' Gospod Bogu", po ti pa cesarsko jjBog Cesarja, Bog cesarstvo". Ko je ta slovesnost končana bila, so se gosp. učitelji podali v svoje sobe učence zapisavat za letošnje šolsko leto. Opoldan so gosp. JožefKajba imenovane duhovne gospode in učitelje v gostje povabili in tako je bil lepo začeti dan veselo sklenjen.                                        Dr. P—k.
Iz Ljubljane. Kmetijska družba je prejela te dni po gosp. grofu A. Hohenwarthu, namestniku gosp. deželnega poglavarja, posebno veliko sončnico z naročilom, naj bi se njeno seme skusilo zasejati tudi pri nas. V listih 18. in 19. letošnjih „Novica je bila popisana ^velika korist sončnice" (Sonnenblume, he-lianthas annuus} in bilo je na drobno povedano, kako saditi to oljnato rastlino, ki je res zasadbe vredna. Gosp. dr. Strupi nam je povedal, da se je na to priporočilo letos oglasilo več kmetovavcov za seme, ki so tudi obljubili, naznaniti izid svojih skušinj. Kmetijska družba je tedaj prav hvaležna za ta dar posebno zdatne sončnice, ktera je iz južno-rusovskega semena izrastla na močirnem svetu blizo Ljubljane; okrožje te rastline meri dober čevelj; seme je večje od navadne; škoda le, da ni vse dozorelo. Poslal je pa gosp. L. Gutransthal, n. predsednik cm. obl. iz Tersta to sončnico tukajšnemu gosp. deželnemu poglavarju s pismom, iz kterega sledeče v priporočbo njeno povzamemo : „Že lani sem si prizadeval v okolici tukajšni nasadbo sončnice razširiti, ker toliko oljnatega semena rodi; ob enem sem naročil naj boljega semena iz južnega Rusovskega in ga razdelil med mnoge posestnike. Od vsih strani se mi zdei naznanuje, da perva skušnja se je dobro obnesla. Da je tudi na Krajnskem to seme posebno dobro obrodilo, spričuje priložena  sončnica,  ki je blizo Ljubljane
*) Naj bi ta mili glas uslišali vsi, kterim je moč, zares ^škiljenja vrednim pogorelcom pomagati z dnarjem ah blagom. Rade bojo prejemale „Novice"; kar se naravnost na duhovne gospode v Toplice ne pošlje, in berž odrajtale njim, da bojo razdelili po svoji previdnosti ubogim.        VreoV
—    343    —
na nekem močirnem svetu izrastla, in čeravno ni popolnoma dozorela, vendar 300O zern ima. Naj bi se drugo leto več skušinj naredilo s tim semenom, da se bo zve-dilo, ali je ta rastlina tudi za Krajnsko deželo ali ne. Pri ti priliki omenim, da je na letošnji somenj v Peš t a blizo 20 centov sončničnega semena na prodaj se pripeljalo in se lahko poprodalo, in da bi marsikaka ola-rija, kadar ogeršica ne obrodi, se s tim semenom pomagala" itd. Ker je od si. deželnega poglavarstva kmetijski družbi to seme za p o skušnjo po deželi došlo, ga bo dala, kdor se za-nj pri gosp. dr. Štrupi-tu oglasi; se ve pa, da sega nobenemu ne more veliko dati; posebno pa naj bi se poskusilo na dobri, rodovitni zemlji, ker v taki naj bolje obrodi. — Unidan je razposlala kmetijska dražba (vsled poslednjega sklepa občnega zbora) po čast. tehantijah 2000 iztisov kratkega pa natanjčnega poduka, „kako umno gnojnišče naprav-Ijati in z gnojem ravnati", da bi se po vsih farah med kmete razdelil. — „Umno kmetijstvo in gospodarstvo" gosp. fajm. Zalokarja je dodelano in bo kmalu na svetlo dano. — Gosp. Valentin Konšek pride iz Marburga v Ljubljano za gimnazialnega profesorja.
—    344   —