Učbenik češčine za Slovence
Boris Urbančič, Alois Jedlička, PfemysI Hauser -Češčina, Založba Obzorja, Maribor 1980.
Izid novega učbenika češkega jezika želi ustreči današnjim težnjam po kulturnem in siceršnjem sodelovanju z deželo, s katero smo v preteklosti imeli živahne medsebojne stike in potemtakem v svojem poslanstvu odpiranja češki kulturi navezuje na učbeniško tradicijo od druge polovice 19. stoletja (Slovnica češkega jezika Fr. Marna, 1867) in na obdobje med obema vojnama (slovnica J. Vuge 1918, Orožnov učbenik češkega jezika 1928, Ovnov Češki učbenik 1937, Češčina za samouke J. Šedivega 1938). V desetletjih po vojni so bili starejši učbeniki na slovenskem trgu težko dosegljivi in spričo razvoja obeh knjižnih jezikov že tudi zastareli. Potrebam po novem učbeniku, ki bi seznanjal uporabnike s sodobnim češkim jezikom, je zadnja leta vsaj deloma želela ugoditi knjižica Pavla Rostoharja, Češki pogovori za popotno rabo iz leta 1969. Rostoharjev informativni pripomoček ima praktično sporazume-valne cilje in posreduje slovenskim turistom nekaj primerov češko-slovenske konverzacije.
146
Učbenik češkega jezika, ki ga je letos spomladi izdala založba Obzorja v Mariboru, je delo treh avtorjev in zgleden primer sodelovanja domačih in tujih strokovnih moči. Potrebo po tovrstnem povezovanju strokovnjakov narekuje značaj samega priročnika, kajti gre za učbenik tujega jezika, ki na prehodu dveh kultur v svoji kompleksnosti združuje dokaj zahtevno problematiko, npr. obvladanje norme tako češkega kot slovenskega knjižnega jezika, sodobno lingvistično teorijo, metodiko tujih jezikov, splošno kulturno sporočilo, ki je v besedilih zajeto itn. Zasedba avtorjev je glede na omenjena gledišča primerna. O zanesljivosti učbenika z vidika norme sodobne češčine jamči prisotnost dveh čeških jezikoslovcev. Alois Jedlička, profesor na Karlovi univerzi v Pragi, je skupaj z umrhm akademikom Bohus-lavom Havrankom soavtor čeških normativnih slovnic zadnjih let in kot poznavalec češkega knjižnega jezika v sodobni komunikaciji je v uvodnem delu podal v strnjeni obliki nekaj osnovnih značilnosti češke jezikoslovne situacije. Drugi češki avtor je PfemysI Hauser, docent češkega jezika na univerzi v Brnu. Ker je bil tri leta lektor češčine na ljubljanjski filozofski fakulteti in je tudi sicer seznanjen s problematiko jezikovne vzgoje, se je ustrezno lotil predstavitve leksikalnega sistema češkega jezika v obUki krajših besedil in vaj, ki jih v skupno metodično enoto povezuje tematika. V poglavju Besedotvor-je je PfemysI Hauser, izhajajoč iz razvojnih zakonitosti, predstavil produktivne primere tvor-jenja novih besed v sodobnem češkem jeziku.
Najobsežnejši del je v pričujočem učbeniku prevzel domači avtor Boris Urbančič, dolgoletni lektor in predavatelj češkega jezika na ljubljanjski univerzi. Njegova so poglavja o glasovnem ustroju češčine in o posebnostih češkega pravorečja in pravopisa ter poglavja o oblikoslovju in nekaterih vprašanjih češko-slovenske skladnje. K opisu gramatične zgradbe sodobnega jezika je B. Urbančič dodal tudi posebno poglavje iz češke zgodovinske slovnice. V češko-slovenskih slovarčkih, ki so zasnovani z različnih zornih kotov, in v prevedenih slovničnih primerih pa se potrjuje odgovorna vloga prevajalca kot nosilca norme knjižne slovenščine. Slovenskemu avtorju gre tudi pobuda in vsa organizacijska skrb pri izidu novega učbenika češkega jezika.
Delo, v katerem se obravnava gramatični ustroj češčine, je namenjeno študentom slovanskih jezikov in kaže knjigo presojati kot visokošolski učbenik, v svojem drugem delu, naslovljenem Besedila, pa se obrača tudi k množičnemu uporabniku, ki bi se hotel na Češkem sporazumeti v vsakdanjih življenjskih situacijah. Avtorji so sistem češkega jezika osveÜiH v vseh njegovih
ravninah in so svojemu delu dali ustrezen naslov Češčina.
Osnovno metodološko izhodišče, ki je bilo pri snovanju učbenika upoštevano, je soočenje dveh sorodnih slovanskih jezikov. Kontrastivna metoda se uveljavlja pri opisu vseh sistemov jezika in sega zlasti na tista problemska področja, pri katerih sta češčina in slovenščina krenili po drugačni poti. Obravnava razločkov med jezikoma je postavljena v ospredje in je v celoti obhko-vala nekatera poglavja, npr. slovarček na zadnjih straneh knjige. Tudi pri opisu skladnje se izbor problematike omejuje na razhke med jezikoma. Za poglobljene oblike konfrontacije gre v primerih sistemskega presajanja jezikovnih prvin iz enega jezika v drugega; v tem pogledu so najbolj prenosljiva lastna imena V Urbančiče-vem prikazu čeških sklanjatev so našteti primeri slovenskih lastnih imen (npr. Andrej, Jože, Kovač; Soča, Idrijca itd)., ki jih češčina prepušča po različnih sklanjatvenih vzorcih. Opisi češke gramatike (obhkoslovja in skladnje) ter besedotvor-ja mestoma že preraščajo v tipološko analizo obeh jezikov, tako da prinaša učbenik nekatere ugotovitve, ki bi jih mogle nadaljnje poglobljene raziskave temeljiteje osvetliti.
Predstavitev slovničnega ustroja je zajela največji obseg knjige. V besedilu B. Urbančiča so za vsakim razloženim poglavjem češke slovnice uvrščene tudi vaje za preverjanje in utrjevanje snovi. Podoba kaže, da je pri osvajanju češčine za Slovenca najtežje obvladljiva gramaučna snov. Poleg gramatičnih morfemov se je treba pri pregibanju čeških besed naučiti tudi bogate mor-fofonemske vrste v okviru ene paradigme, tako sklonske kot spregatvene, npr.: n - n, t -1, d - đ, r - f, k - C, h - z, ch - š itd. Izhajajoč iz svojih pedagoških izkušenj pri učenju češkega jezika, je avtor upošteval pri opisu obhkoslovja predvsem vidik pregibnosti besednih vrst Opozarja na gla-soslovne zakone v zgodovinskem razvoju češčine, ki so vphvah na morfološki ustroj in v primerjavi s slovenskim oblikoslovjem stopnjevali pregibalni značaj češkega jezika. Odvisnostim med fonološkim in morfološkim sistemom z vidika diahronije je B. Urbančič namenil samostojno poglavje, ki bo zanimivo za študente primerjalnega slovanskega jezikoslovja. Pomembnost nekaterih temeljnih razločkov med obema jezikoma je slovenski avtor naznačil s tem, da je izbral češko besedišče, ki ima glede na slovenščino drugačno gramatično podobo, in je razločevalno lastnost poimenoval v naslovu slovarčkov. Tako so po abecednem redu zbrani poleg glagolov, katerih vezljivost je drugačna od slovenske, tudi tisti, ki so v enem jeziku refleksivni in v drugem ne (npr. jet - peljati se, hodit se - ustrezati). Z ena-
147
ko skrbnostjo je zbrano v slovarčku tudi besedje (lastna imena, mednarodne tujke in pogosto rabljeno besedišče), ki ima v slovenščini drugačen spol in število in se drugače sklanja. Oba slovarčka bosta olajšala učni proces in kot gradivo služila pri kontrastivnih raziskavah obeh jezikov.
Drobnogled kontrastivnosti'sledi v prikazu čeških sklanjatvenih vzorcev tudi nekaterim pomenskim premikom oblik, ki so glede na slovenski jezik prevzele drugačno funkcijo. Ker se je gramatična snov začela avtorju razraščati, je pri ponazoritvi glagola prej omenjena temeljitost nekoliko oslabljena {npr. ne dovolj nazorno predstavljen prihodnji čas in v tej zvezi glagolski vid, ki je postal v češkem jeziku poleg leksikalne tudi gramatična kategorija; oblike, ki jih slovenščina ni razvila, niso izpisane v polni paradigmi - kdybych, kdybys, kdyby: kdybychom, kdybyste, kdyby). Pri karakteristiki nepregibnih besednih vrst se glede na njihovo skladenjsko funkcijo uveljavljajo poleg gramtičnih tudi pomenski kriteriji. Tako se pri predlogu poleg pomenov in vezave upoštevajo še skladenjska vprašanja. Našteti so tudi pogosto rabljeni predložni izrazi s pubhcističnega in strokovnega stilnega področja, ki izražajo bolj zapletena miselna razmerja (npr. v souhlasu s nečim - v skladu s čim, v rdmci nečeho - v okviru česa) in imajo podobno vezlji-vost kot v slovenskem jeziku. Če bi želeli temeljiteje predstaviti členek in medmet, ju bi bilo treba pomensko klasificirati in nastati bi mogla seveda spet dva nova slovarčka. Verjetno se je avtor tega zavedel in ob bogato izpričanem slovarskem gradivu v učbeniku to možnost opustil. Nemalo truda je vloženega v zbranem češkem besedišču, ki bi utegnilo spričo slušnih oz. vidnih interferenc med obema jezikoma vzbujati varljivo predstavo o hitri umljivosti blizke češčine. Pri metodiki sorodnega tujega jezika so izpostavljeni pomenski in stilni premiki besedišča, ki ima enako aU podobno glasovno podobo kot materinščina. Prevedeni slovarček češke gramatične terminologije želi pomagati bralcu izvirne češke jezikoslovne literature. Pri nekaterih prevodih strokovnega izrazja je opaziti drugačne ustrez-nike, kot jih najdemo v strokovni slovenistični literaturi (prim. češ. zjišlovaci otdzka - ugotovitveno vprašanje, v Slovenski slovnici 1976 odloče-valno vprašanje). Podobno je najti v slovničnem slovarčku in v prevodu Jedličkovega članka termin vsakdanja govorica (češ. bežne mluveny jazyk), ki v češki jezikovni situaciji označuje neknjižne govorne vrste - pogovorno češčino in druge nadnarečne oz. narečne oblike češkega jezika. Glede na zunanjo podobnost češke in slovenske jezikovne situacije (knjižni jezik - pogovorni jezik - narečje) pokriva Urbančičev prevod češkega strokovnega izraza kot nadrejeni
pojem obe neknjižni govorni vrsti slovenščine, narečje in pogovorni jezik. Slovenistična literatura izraza vsakdanja govorica še ni ustrezno terminologizirala.
Drugi del češkega učbenika predstavlja sistem jezika v njegovi ubeseditveni pojavnosti. V tematskih enotah, ki so pojmovno bogato razčlenjene, je zajeto izredno živo besedišče češkega vsakdana. Pri besedilih Pfemysla Hauserja so upoštevana taka upovedovalna stališča, ki ponujajo avtorju kar največjo možnost poimenovanja. V daljših uvodnih sestavkih se uveljavlja opis posameznih tematskih področij (npr. naša družina, stanovanje, naš jedilnik, nakupovanje, šport itd.), v katerih se definirajo pomeni posameznih besed. Z vidika gramatičnega časa so ti sestavki pomaknjeni v brezčasnost, z vidika na-klonskosti pa bi v njih prevladovali povedni stavki. Bolj modalno razgibani so dialogi, ki so si-tuacijsko vezani na mesfa, na katerih mora potnik v tuji deželi najprej spregovoriti (v restavraciji, v trgovini, na pošti, v informacijski pisarni). Poimenovanja pridobiva avtor tudi z opisom sÜ-ke (naša hiša, človeško telo) ali pa z naštevanjem pojmovne vrste, kjer nam pomene vzbudi gibljiva vzmet asociacij (npr. saläty - okurkovy, hläv-kovy, bramborovy, zelny). Obisk veleblagovnice omogoča našteti vsemogoče vrste potrošniškega blaga, na železniški postaji pa avtor iznajdljivo prepiše naslove uradovakiih prostorov in imenuje vrste vlakov oz. železniških vagonov. Tudi v vajah, kjer so napotki v konverzacijo, ki širi pomenske kroge določene teme, najdemo krajše sestavke (npr. naša šola, recept za češke cmoke) in cele vrste poimenovanj, ki jih učenec v obliki zastavljenega vprašanja spravlja v določeno pomensko polje (npr. o čeških denarnih enotah, kaj si lahko kupimo v mlečni restavraciji). Živahne in domiselne vaje usmerjajo uporabnike v samostojno iskanje informacij v češkem jeziku in k branju literature (prim. vprašanja: Katera dela češke književnosti poznate? Katera dela čeških skladateljev poznate?) Hauserjev prispevek Besedila skupaj s poglavjem o besedotvornih načinih v češkem jeziku daje začetnikom dovolj solidno leksikalno osnovo, iz katere je mogoče poimenovati tipične življenjske položaje. Zahtevnejša hotenja pa učbenik te vrste že ne more vsebovati, saj gre pri vsakem dvojezičnem priročniku za takšen ali drugačen izbor snovi.
Kar zadeva današnjo stilno razčlenjenost češkega jezika, o kateri je govor v uvodnem besedilu A. Jedličke, je v učbeniku za Slovence prikazana knjižna oblika češkega jezika v skladu s celotno zasnovo knjige in stilističnimi vidiki - tujce seznanjati na začetni stopnji z reprezentativno vrsto narodnega jezika. Uvodoma smo že po-
148
udarjali kulturni pomen novega učbenika, ki želi tudi v današnjem času potrjevati plodno sodelovanje s češkim narodom. V izpolnjevanju zgodovinskega dolga bo treba v prihodnosti predstaviti slovenskemu človeku v sistematični in celoviti obliki tudi izročilo češke književnosti.
Albinca Lipovec Filozofska fakulteta v Ljubljani
149