LETO X.
1. JTJi'f IJ A 1957.
ŠTEV.214T
NA POMOČ
Ko je Karde3.j kot Titov zunanji minister po vojni rohnel in grozil angloame Niškim "kapitalistom'1 s popolnim uničenjem in so Titovi piloti uprizarjali hajke ha zavezniška letala, ki so vzdrževala zvezo med armadami v Italiji in Avstriji, se Titovi vladi in "španskim" generalom niti sanjalo ni, kako bodo samo nekaj let kasneje zaviseli ravno od pomoči teh "kapitalistov" v svojem odporu proti sovjet skim in satelitskim "socialističnim" grožnjam. Za' cevmi Titovih tankov, naperje= himi na angloameriške posadke v Trstu, so se košatili mogočni brki strica Stali= ha, ki so greli objestne titovske peteline. Pohod na Rim je bil samo še vpraša = hje časa.. .
Toda Stalinu so hodile po glavi druge stvari in si ni niti najmanj želel za leteti v odprt spopad s svojimi medvojnimi zavezniki. V deželi Danski je pričelo smrdeti že med vojno in Kremelj je potreboval časa, da stvari postavi ponovno na svoje mesto. Titovi petelini so imeli za strica Jožefa, ki je bil že za časa Troc kega velik zajec v pogledu svetovne revolucije, prevelik greben. S svojimi neod= govornimi napadi na zahodne kapitaliste so mu mešali štrene in onemogočali mirno izgraditev sovjetskega imperija v srednji Evropi. Tega Stalin ni mogel dopustiti* jJ°polna podreditev interesom sovjetske zunanje politike je bila nujno potrebnain Lhezpogojna. Nerazumevanje Titovcev za te potrebe je sprožilo srd Kremlja, ki se 3o odločil, da stopi Titu za vrat in mu zlomi tilnik.
Titova usoda bi bila takrat zapečatena, da niso bili zahodni zavezniki briht ^sjši.od Stalina. Angleško-ameriško-francoska pomoč Titu je rešila nele Jugosla= vijo pred sovjetsko-satelitsko okupacijo, ampak je tudi pripravila pogoje za ka= ehejši razvoj dogodkov v srednji Evropi. Titovcem ta pomoč ni bila všeč, čeprav s° jo krvavo potrebovali, saj je postavila na glavo nele njihovo zunanjo, marveč tudi notranjo politiko. Možnost sporazuma s Sovjeti po Stalinovi smrti in Hrušče vem obisku v Beogradu ter Titovemv Sovjetski zvezi je odprla nove perspektive za bodočnost Titovega režima. Ko so Amerikanci 15. oktobra, lansko leto zaradi tega ^stavili nadaljno vojaško pomoč Jugoslaviji, je Titov obrambni minister Gošnjak Prezirljivo povedal zvezni skupščini, da Jugoslavija te pomoči itak ne potrebuje, so se odnosi z Vzohodom pričeli normalizirati.
Toda Titovci so se znova zaleteli. Cim je Jugoslavija ponovno postala "neod ^isna" od Trojne pomoči, je Kremelj znova pokazal zobe. Stare obtožbe so se pri Gele ponavljati po vzhodno-komunističnem časopisju in zahteva po podreditvi sov= Jstski politiki je, bila spet in spet poudarjena. Titovsko stališče v dobi madžar fkih dogodkov je prililo petroleja temu plamenu protijugoslovanske propagande na ' ^zhodu. Tito se je umaknil.
Položaj, v katerem so se znašle med tem Titove vojaške sile zaradi objestno 5ti napram ameriški vojaški pomoči, je sedaj vse prej kot rožnat. In znova so ti Zahodni "kapitalisti" prihiteli Titu na pomoč. l4.maja je ameriško zunanje mini= s,trstvo izjavilo, da bodo Združene države znova pričele pošiljati Titu vojaški j tl;iterijal, vključno jet-letala, "Sovjetsko ogrožanje načela nacionalne neodvisno ^ti v vzhodni Evropi, ki vodi k ponovnemu nadlegovanju Jugoslavije, terja,da Zdru 2ene države vztrajajo pri svoji politiki pomoči tistim deželam, ki'se žele uprc= ti sovjetskemu pritisku," pravi izjava. Pomanjkanje ameriškega materijala oneno= S°ča vežbanje jugoslovanskih vojakov, mornarjev in letalcev, a letališča, ki so “ila zgrajena z velikimi stroški za jet-letala, leže zanemarjena... Na to izjavo ^ Titov predstavnik Draškovič izjavil, da bo jugoslovanska vlada ameriško ponud b° "proučila"... A da si ne bi Amerikanci kaj domišljali, bo Gošnjak na povabilo Seh. Žukovav kratkem obiskal Sovjetsko zvezo!	Urednik
(Pre.jeli smo:)
OB OBLETNICI TRETJEGA MAJA
Dne tretjega maja 1945 je naš narod stavit zmago nad fašističnimi in nacističnimi okupatorji, konec druge svetovne vojne in svoje osvoboj enj e.
Zgodovinski sktepi Slovenskega Parlamenta na Taboru v Ljubljani ostanejo trajen dokaz kako so tedaj Slovenci hoteli urediti svoje državno življenje: Svobodna Združena Slovenija v demokratični Jugoslaviji kot zvezi narodnih držav na slovanskem jugu Evrope.,
Novo komunistično nasilje, ki je še strašnejše, kot je bila nacifašistična okupacija, je začasno uničila upe in načrte, a izbrisati jih ne more.
Državni tajnik Združenih .Ameriških Držav je dne 22, aprila 1957 izjavil: lfMt hočemo svobodo podjarmljenih narodov in delamo za njihovo osvobojenje: ne da bi hoteli Rusijo obkrožiti v kakem sovražnem namenu, ampak zato, ker je mir ogrožen in svoboda je samo navidezna dokler niso nasitno razdeljeni zopet zedinjeni in podjarmljeni zopet svobodniu.
Ves svet ve, da so med podjarmljenimi tudi narodi Jugoslavije.
Da bi mogli ti narodi odstraniti vsiljeno diktaturo in uvesti v svoje državno življenje demokratične ustanove, morajo združiti svoje moči. To je očevidno nujen predpogoj vsakega možnega uspeha.
Narodni Odbor zato tudi letos - kot že tolikokrat - ponovno prosi in poziva, da bi vsi, ki žele srečno bodočnost sedaj podjarmljenih narodov Jugoslavije v svobodi, vztrajno gradili njih složen nastop za osvobojenje.
Zal smo tudi v minulem letu morali ugotavljati, da mnogi pisci in javni delavci v emigracijskih skupinah še vedno izgubljajo čas in tratijo moči za ugotavljanje minulih napak in krivic ter za širjenje nasprotovanj in sovraštva.
Vse tako delo jev našo skupno škodo. Po naravi smo sosedje, živimo neposredno drug ob drugem, deloma celo na skupnem, mešano naseljenem ozemlju» Po krvi, zgodovini in izročilu smo narodi skupnega slovanskega porekla. Narodna in državna neodvisnost je in vedno bo potrebovala našo skupno obrambo. Gospodarski in prometni interesi ukazujejo, da iščemo najboljše sporazumne rešitve. Šele s tako rešitvijo bomo mogli vzbuditi zaupanje velikih demokratičnih sil. Šele s tem bi nastopiti kot sposobni branilci reda in miru in zanesljivi pospeševalci dobrega sosedstva in blagostanja v tem delu Evrope.
Slovenci ob vsakoletnem spominu 3.maj a 1945, vpričo nepozabnih žrtev, ki jih je tirjala borba za osvobojenje, kakor tudi tistih, ki jih naš narod še prenaša v odporu proti komunističnemu nasilju,slovesno obnavljamo sklepe našega narodnega parlamenta. Smatramo, da vse težke izkušnje od tedaj do sedanjih dni dokazujejo, da je složno nastopanje vseh demokratičnih sil narodov Jugoslavije predpogoj za vsako uspešno uveljavljanje demokratičnih ustanov v našem državnem življenju» Prizadevanja za sporazum v ta namen branimo in pospešujemo, nasprotovanja, ki ta razvoj ovirajo, obžalujemo in obsojamo.
Narodni Odbor čestita Slovencem praznik tretjega maja z željo, da bi zarja svobode čim preje zopet zasvetlila in stalno ostala nad našo domovino.
V Washingtonu, 3.maj a 1957	Za Narodni Odbor
za Slovenijo
Dr.Miha Krek, predsednik,
Dr.Bogumil Vošnjak, podpredsednik.
PREZRTE MISLI
Že pred meseci, pred svojim odhodom v Ameriko, je g.Desimir To = šid,ki pripada "Zvezi srbskih zadrug Osvobojenje" v Parizu, Imel na dveh mestih v Angliji predavanje o "Domovini, emigraciji in novih vpra šanjih". Na celo stvar je seveda gledal predvsem iz srbskega vidika, kar je tudi jasno označil, toda pri tem je nanizal vrsto točk,ki zade vajo v enaki ali dokajšnji meri tudi Slovence in Hrvate.
Samo predavanje je bilo kočljivejše,kar zadeva domovino; predava tel j se je včasih spustil daleč in je'bil zato kasneje z madžarsko re volucijo tu in tam tudi zavrnjen, v kolikor je seveda mogoče ta ogrski nauk prenesti na vse komunistične režime in narode,ki jim te rdeče ko mandature komandirajo. Vendar pa g.T0šid ni prikrival, da je težavno in kočljivo podajati sodbo o razvoju v domovini, vsaj v gotovih ozinh.
Zato šemi zdi njegovo razpravljanje v istem predavanju o vpraša njih emigracije boljše in močnejše,ker vendar to emigracijo vsi doživ Ijamo, četudi premnogi zapirajo oči pred stvarnostjo. Iz tega razloga se mi zdi škoda, da s-h-s tisk ni več poročal o tem predavanju, Öe ni? drugega, je g.Toäic vendar nakazal vrsto činiteljev, ob katerih je vredno razmisliti. Tistim nojem, ki venomer tišče glave v pesek, je nekoliko razpihal pesek, da bi mogli videti žarko luč novega dne..
"Emigracija in nova vprašanja"
Predavatelj je pričel s trditvijo,da običajno vse emigracije,ki teže za povratkom na staro, smatrajo sebe kot cilj, domovino in narod v njej pa kot predmet. To je seveda zmotno,kajti osvoboditev naroda v domovini mora biti naš cilj, emigracija pa ostaja samo sredstvo,ki se more uporabiti za osvoboditev domovine. Pa še to sredstvo je le; delno, kajti veliki deli emigracije se vključujejo v okolje, v katerem biva= jo in sploh ostajajo za vedno v tujini. Seveda lahko tudi taki deli sodelujejo pri osvobojevanju, toda sebe morajo predvsem smatrati le kot sredstvo v borbi za osvoboditev.
Emigracija je činitelj, toda samo v tem primeru,- je poudaril g. Tošič,- če je obrnjena proti domovini, če sodoživlja vprašanja rodne zemlje. Prav to smo podcenjevali ali sploh zanikali v prvih letih po vojni še posebej; zato smo zdaj tako zelo pozni. Zgodovina našega na roda nastaja doma, ne v emigraciji. Ce to upoštevamo, potem bomo tudi Pravilno pojmovali pomen politične emigracije.
Toda politični emigrant ni že vsakdo,ki živi izven svoje domovi= ne in ki se še ni vključil, vtopil v tujo narodnost. Državljanstvo pd vsem tem čisto nič ne odloča.
Po predavatelju je politična emigracija izredno stanje; zato ima tudi emigrantska politična akcija nenaravno obliko, v večini primerov obliko brezplodne manifestacije in v velikem številu zgodovinskih pri merov celo obliko brezuspešnosti. Prepogosto pozabijamo,pravi g.Tošid, da je.emigracij a mnogo bolj odvisna od zunanjih činiteljev kot pa od lastnih sil. Da emigranti ne morejo oblikovati v domovini zakonov raz voja, je razumljivo. Toda tega ne morejo niti v sami emigraciji,ker Pač ne žive v eni deželi, ker niso zbrani na enem mestu. Geografsko so razbiti po kontinentih,kjer pač vsaka dežela zase postavlja svoje Pogoje.
Toda kolikor dlje traja emigracija, toliko več je primerov odklo na, diskvalifikacije; dejansko že nekateri pričenjajo zapuščati emi = gracijo in trgati vse stike z njo. Tako dezertirnnje je moč vršiti tako pod naprednimi kot pod reakcionarnimi gesli. To pa ni odločilno? ni niti važno. Inteligenca je prva, ki je pripravljena zapustiti bor= bo, dezertirati, opravičujoč se,da je pač emigracija "slaba,nesposob= na,neuporabna".
Računati moramo, ponavlja g.T0ši<5, da živi emigracija in da dela v izrednem stanju, v tujem okolju, v nenaravnem redu stvari, v preobr njenem sistemu osebnih in skupinskih odnosov in da inteligenca,ki pr= venstveno in najprej sprejema vplive od zunaj,zato tudi prva podleže.
Značilnosti emigracije:
Naša emigracija je mas o v n a.Inteligenca more tu vplivati, toda emigrantske mase ne more odvreči, ne more ignorirati dolge vrste nekdanjih kmetov - današnjih delavcev, 'nekdanjih inteligentov - seda= njih delavcev.Poskusi, da bi ohranili emigracijo v gospodarskem oziru - tehnično in psihološko - pa agrarni stopnji, so že zdaj in bodo še bol j' brezuspešni v bodoče.To "proletariziranje", da: tako rečem, se vr ši tako doma kot v emigraciji,pod vplivom in v okolju industrijskega zapada.
Pač pa' ima emigracija prednost: pomlajuje s e.Toda to pomlajevanj e, ta stalni dotok novih in mladih beguncev - nikakor ne prinaša dejanskega pomlajevanja,najmanj celo politično pomlajevanje. Novi emigranti se namreč ne mešajo s starimi,se ne vključujejo v druž beno dejavnost starih.	c
Naša emigracija je dolga. To-pomeni,da prihaja do denaciona lizacije,do umiranja, starih generacij,do pojava vedno več družbenih organizacij in vedno šibkejše- politične akcije. Skratka, to pomeni -depolitizacijo., emigracije.- Zanimivo je, da se - iz različnih vzrokov seveda - ta depolitizacija istočasno razvija v domovini in v emigra= ciji. V pogledu politične kulture smo na poti nazaj. Res, mnogi posa mezniki in tudi celi deli te emigrantske množice se politično kulti\i rajo pod vplivom okolja; toda vse to se dogaja v odnosu na politične ustanove v tujini inne v odnosu na samo domovino.
Še vedno traja politična in moralna dezorientacija v emigraciji. Stotine beguncev še vedno sodelujejo v mnogih brezplodnih organizaci= jah. Še vedno vzdržujejo medvojno mitologijo,dasi so ,že minula leta ia 1 e ta...	■
Dve zlasti priliki smo zamudili: za' prvo smo bili krivi sami,ko bi se namreč v prvih letih, pd 1945.do 1948.mogli'materialno in poli tičpo hitro znajti.Toda tedaj se je vztrajalo na ostajanju v taboriš= čih. Nikdar več se ne bo povrnil za izgubljeni čas. Drugo priliko pa smo izgubili po letu 1948.,kar pa je bilo bolj odvisno od mednarodnih činiteljev kot pa od nas samih. -Toda tudi mi se ;v tej dobi nismo izka zali in nismo izkoristili'prilike,da bi se predstavili mednarodnim Či niteljem kot ustvarjalna-politična sila bodočnosti; Zapadu smp dobe = sedno presedali s svojimi pogledi,ki! so vlekli v minulost, k restav = racijj/starega družabnega reda, v državljansko nacionalno in politično vojno. In po vsem tem še zdaj ni videti’ drugega,ekäkor da(emigracija ne pozno druge politike kot politiko tretje svetovne vojno.
.( Vsaka emigracija odpira nova vprašanja: misliti je treba na last no družbo, na oblikovanje srbske družbeVminijaturii na družbo, ki bo razvila svojo znanost, literaturo,svojo politično akcijo, svoje vodstvo, svoje stalne mednarodne zveze,Svojo notranjo disciplino.Brez tega se bomo znašli v zmedi.	; r
Pesem o slogi
Več kot deset let smo se izgubljali v popevkah o edinosti in slo gi.Toda to je vprašanje,o katerem se sploh ni treba baviti.oaj vendar nihče ne zahteva od nas,da zberemo čim več Soldatov in da tako vojsko naredimo edinostno. Prav narobe: taka vojska bi nas resno ovirala v tujini in pred domovino. Poleg tega je to tudi neostvarljivo,kajti po leg "srbske edinosti" sme potem obstojati tudi slovenska,hrvatska in muslimanska edinost... Ali je potem mogoče kaj narediti iz takih edi= nostnih emigracij,ko pa vendar lahko samo neko skupno jugoslovansko telo deluje na mednarodnem polju. •	.
Naše vprašanje ni v bistvu stvar edinosti ampak vprašanje 03tva= ritve gotove politike. Te nimamo. Nimamo je niti kot Srbi niti ne kot državljani Jugoslavije. Pa nimamo samo skupne politike; celo skupnega mišljenja nam nedostaja. Enostavno ni moč razumeti,koko mislijo naši velmožje za vsako priložnost drugače' in menjajo svoje miši jcnj e,kakor pač piha veter. Kako naj potem obstoja nacionalna politika,ko pa naši srbski prvaki nimajo niti političnega mišljenja?!
Tujini hooetno govoriti, pa nimamo niti enega časopisa za tujino.
In sicer ne le v tujem jeziku,ampak predvsem nimamo lista »pisanega v političnem jeziku dotičnega tujega naroda,ki mu naj bi bil namenjen. Prevajamo predpotopne nacionalistične tirade in smo prepričani,da Angb sasi in Francozi to radi prebirajo... Še huje je,da ne sodelujemo v mednarodnih organizacijah. Imamo nekaj internacional.Toda koliko Sr= bov sodeluje pri tem poslu? V mednarodnih organizacijah deluje samo 1% jugoslovanske emigracije, 99$ Pa noče o njih nič Čuti,ker vodijo te organizacije borbo proti komunizmu na idejni in ne na nacionali = stični osnovi. Nikakor ni d.ovolj,da. le nekaj naših "predstavnikov" sodeluje v njih.
Z dolgo emigracijo pa je treba računati tudi s pojavom defetiz= ma.V raznih oblikah: dvom v zmago, dvom v;'osvoboditev, kar ne pred = stavlja le zatajitve nacionalnosti v formalnem pogledu ampak tudi opustitev vsakega zanimanja za svoj narod. Še hujše bo,ko se bo poje vil defetizem v obliki ogorčenja proti tistim silam v svetu,ki more= jo biti edini naš zaveznik v tej borbi.
' Desetletje smo preživeli Srbi in Jugoslovani, razmišljajoč o tretji övetövrii;'vojni, o državljanski vojni med-Srbi in-'-Örvati, o dr= žavl'jahski Vojni med komunisti'in nekomunisti. Za nikohar od nas ni hila drug'h^MVetbVn'e0'‘V0ijh'h*':kon'čohhH''Vsak • jo ’ je^ho-tel nadal j evati, če = Prav je imel örd take!ga "nadhljevanja" samo zgubo. Vsak je upal v svo jo zmago v bodočnosti; Toda čas postavlja pred nas nekaj novegarorga niziranje pasivnega odpora ;v sami Jugoslaviji. 0 tem je treba razmi = šiiti. To bo pa zahtevalo Več žrtev in dela kot kdo misli.
"Ni preteklost th,!ki nam pomaga razutoeti sedanjost, ampak je živ 1 j en j e naše sedanjosti to,kar nam pomaga razumeti zgodovino." Ta reče niča francoskega Akademika bi mogla biti motto belotnega Tošičevega izvajanja.	^ ^
USTAVNA VPRAŠANJA
Časopisa KLIC TRIGLAVA in NASA REC sta skupno objavila članek g.Lovrenca "Jugoslovanska ustavna vprašanja'^ (KT 203) in članek g.L.Jereba "Misli ob 1u= stavnih vprašan jih1(KT 206). NAŠA REC (April 1957) je poleg tega objavila še en članek dr.StoVana žavadinovića pod naslovom'* NNaši nacionalni : in ustavni pro bleriii".'-	• ' • " •	AR o;. a	"i . ' 1
Ni dvoma, da je vprašanje, ali ima sploh' smisla-razpravijati o "ustavnih vprašanjih" v emigraciji tako podrobno, kot se to dela, sporno. Obstoja mišlje nje, da je danes V'emigraciji nesmiselno razpravljati o bodoči "ustavi" Jugo slavije - o samem načrtu, ako niso najprej razčiščene gotove "bistvene" stva= ri. Pri tem pa izgleda, da ni docela jasno, kaj je prav za prav "bistveno".Po drugi strani pa je razprava o "ustavnih vprašanjih" lahko zelo koristna, ker se more iz nje, morda docela nenamerno, izkristalizirati to, kar je zares "bi stveno".
Pri tej razpravi o "ustavnih vprašanjih" zaenkrat sodelujejo samo Sloven ci (gg.Lovrenc in Jereb) in Srbi (gg. dr.Kešeljevid in dr.Eivadinovic) brez Hrvatov. Zato je njena vrednost omejena, kajti vsi pisci izhajajo iz te ali o= ne predpostavke o stališču Hrvatov napram Jugoslaviji. Poleg tega je jasno,da je njihovo stališče osebno stališče, s katerim se ne bodo morda soglasili niti- mnogi Slovenci, niti mnogi Srbi.
V svojem prispevku k razpravi izraža dr.Živadinovic nekaj prav zanimivih misli in je škoda, da se skuša postavljati v nekakšen "očetovski o.dnos" napram ostalim piscem, "predstavnikom naše mlajše generacije". Njegov namen je - kot pravi tudi sam - da poda nove ustavne predloge, ki predstavljajo nekakšno sin tezo med regionalnim (šest federativnih edinic) in nacionalnim principom fede racije (tri federativne edinice). Zamerja dr.Kešeljevicu in g.Lovrencu, da ni sta v svojih člankih jasno nakazala, kaj bi morala biti, osnova za skupno živ= Ijenje. "To je osnovno vprašanje," pravi dr.Živadinovic, "ki enako zahteva o= snoven odgovor. A naša dva avtorja v glavnem poudarjata težave razmejitve med Srbi in Hrvati. Zanju bi bila Jugoslavija najboljša rešitev zato, ker so Srbi in Hrvati med seboj tako pomešani, da je razmejitev med njimi samo delno možna
... Težave razmejitve so vsekakor lahko eden izmed argumentov za skupno živije nje, toda to je drugorazreden argument in sicer negativnega značaja. Razlogi za skupno življenje v isti državi morajo biti, pozitivnega značaja in fundamental= ni. Po mojem mišljenju... prava in idealna osnova za.skupno življenje bi morale 'biti iskrene medsebojne simpatije in volja za skupno življenje.. . "Po 'nojem mi= šljenju bi pomenilo graditi bodočnost zaje.dnic.e naših narodov naj težavah, razme jitv.e isto kot, polagati upe v bodočnost. neko. poroke zarajdi .težav ločitve.
G.;dr.Livadinovic zanika trditev g.Lovrenca^ .da 'Hrvatskemu Saboru iz leta 1918... "ni mogoče .oporekati značaja predstavniškega, telesa hrvatskega naroda". Z.anj ta trditev ne odgovarja stvarnosti, ker da je vloga Hrvatskega Sabora iz 1918.leta pri ustvarjanju Jugoslavije eno izmed najspornejših vorašanj naše zgo dovine. "Mnogi hrvatski politiki odločno zamikajo, da je imel1 Sabor iz 1.1918. predstavniški značaj. Pri tem se ne sme pozabiti tudi raznih mišljenj o prav = nem značaju saborske odločitve, kakor tudi ne dejanskih okolnosti, v katerih je bila sprejeta," pravi pisec. Toda v tem pogledu obstojajo tudi docela napprot na mišljenja hrvatskih politikov, ki se strinjajo z mišljenjem g.Lovrenca in ni zato čitatelju niti najmanj jasno, čemu bi morala biti trditev g.dr.Živadinovi ca točna, a trditev g.Lovrenca' netočna - razen ,ako se spustimo v legalistično dlakocepstvo, ki pa ne vodi nikamor. Ako bi bili Srbi in Hrvati voljni, da to in podobna sporna vprašanja predložijo kakemu nepristranskemu,, sodišču nezain= teresiranih tujcev, bi se ta vprašanja mogoče dalo rešiti enkrat za vselej; ta ko pa gre zaenkrat samo za "mišljenja".
V svojem članku napravlja dr.Živadinovic tudi nekaj čudnih zaključkov. Do besedno recimo pravi: "...niti srbski niti hrvatski nacionalizem ni osnova srb sko-hrvatskega spora. Nobenega dvoma ni, da srbski, nacionalizem ne predstavlja nikakršno nevarnost za Hrvate... česar se. Hrvati bojijo, so hegemonistiche ten dence gotovih srbskih krogpv, to je srbskih teženj, ki prehajajo okvir nacioha lizifla. Prav tako ne predstavlja hrvatski n'aciönalizem nikakršno, nevarnost za Srbe - razen kadar si privzame šovinistične in totalitarne- oblike". Predpostav Ijam, da dr .Živadinovic misli, pri tem-na to, kar posamezni .pisci .imenujejo f-'böl ni in zdravi-nacionalizem".
Pisec smatra, da mora biti vsakomur, ki se bavi z ustavnimi vprašanji Jugo slavije, jasna ena stvar, in sicer, "da je.prva-dolžnost pravnega ustroja naše z'ajednice, da v polni meri zagotovi svoboden in pravilen razvoj naših narodov in njihovih nacionalnih ideologij... Razumeti moramo, da mora biti Jugoslavija, ne glede na njeno razdelitev, ako želi biti srečna država, predvsem zajednica srečnih narodov. Z drugimi besedami, narodom je treba, ne glede na razdelitev v državi, priznati ue' samo nekatere naravne pravice, marveč tudi gotove osnov ne funkcije v državi".
Po vsem tem podaja dr.Živadinovic svojo zamisel reševanja ustavnih vpra = šanj. Zanj bi razdelitev na šest federativnih edinic imela naslednjo posledico za nacionalno življenje poedinih narodov, a zlasti za srbskega: "Nacionalna 0= dinica Slovencev bi bila popolna. Hrvati bi dobili svojo nacionalno edinico,ki bi bila nepopolna - Srbi pa bi bili razdeljeni na več edinic... Na ta način bi prišlo do razdelitve, pri kateri bi bile slovenske in hrvatske nacionalne, aspi racije v glavnem zadovoljene, srbske pa ne. Vprašanje je zato, kako spraviti v sklad razdelitev na šest ustavnih edinic in načelo narodnosti? To se da na= praviti na zelo lep način. Poleg razdelitve na šest ustavnih edinic... bi lahko obstojala tudi razdelitev na tri nacionalne edinice, ki bi imele ustavodajno moč, kakor tudi pravico nacionalne samoopredelitve, vključno pravico do odcepi tve... pri tem bi razmejitev med Srbi in Hrvati ne bila nikakršna težka opera= cija, ker ne bi bila dejansko izvedena, to je administrativno. Ta razdelitev bi v glavnem veljala v volilne svrhe za nacionalne ustavodajne skupščine... Njen namen bi bil predvsem dati našim trem narodom možnost, da svobodno izražajo svo jo narodno voljo..."
Prednja ideja g.dr.Zivadinovica bi bila zelo dobra s predpostavko, da gre za družbo, ki je statična in ki se ne razvija ter se med seboj ne meša. Toda že sedaj imamo n.pr. v Jugoslaviji precejšnje število ljudi, zlasti bosanske musli mane, ki se smatrajo za Jugoslovane. Mar jih bo dr.Živadinovic prisilil, da se izpremenijo v Srbe ali Hrvate? Dr.Živadinovic morda ne vc, da se je in se še do gaja, da kak Srb poroči Hrvatico, Hrvat Srbkinjo, Srb Slovenko itd. itd. Mar bodo njihovi otroci imeli zato pol glasu v "hrvatski nacionalni edinici" a pol v srbski, ali pa se bodo morali brezpogojno opredeliti bodisi za eno bodisi za drugo stran?
Na koncu članka so dr ,Zivadinovic/ dotakne Makedoncev in-pravi» da bi usvo=
'KLIC TEIGLAVA
Stran 7.
?.
'tev.214.
jitev njegovih načel ne predstavljala nikakih "pravnih problemov", katere nebi bilo mogoče razčistiti, in da je Malcedonce možno smatrati z "znanstvenega vidi ka" za posebno nacionalno skupino.
Iz članka dr,’Živadinovica se vidi docela jasno, in to še bolj kot iz član . kov o "ustavnih vprašanjih" omenjenih piscev, da vsi skupaj smatrajo, da se da "pravnim potem" in z "znanstvenega vidika" rešiti probleme, katerim je zelo težko dati neko pravno obliko ali pa podvreči neki znanstveni analizi. Vsi pi= sei izhajajo iz predpostavke, da je narod, vsak narod Jugoslavijo, nekakšna or ganska celota, ki ima glavo, telo, roke, noge, drobovje, želodec in morda tudi rep in da so zato geografsko nepremakljivi in psihološko statični ter da obsto jajo med njimi takšne biološke razlike, da jim ne dovoljujejo medsebojno meša= nje. Niti dr.Zivadinovica, niti ostale pisce ne- zanima svoboden in pravilenraz voj ter sreča kakega Trajka, Jovana, Juraja, Mehmeda in Janeza. Posamezniki za nje niso važni in jim zato tudi ne posvečajo nobene pozornosti. Z drugimi bese dami, ni jim jasno, zlasti ne dr.Zivadinovicu, da je morda najvažnejši problem ravno rešitev odnosa med posamezniki in da bo odnos med narodi nato sam po se= bi rešen. Naravno, gotova pravna forma v odnosih med posamezniki in odnosih med narodi je gotovo potrebna, toda. te ne bomo našli s krojenjem "pravnega prisil= nega jopiča", ki bi onemogočil vsako kretanje.
Vsa razprava o "ustavnih vprašanjih" zavisi v mnogočem od raznih definicij, kot n.pr. od definicije pojma "narod". Dr.Živadinovič očividno razpolaga z "znan stveno definicijo" tega pojma, čeprav obstojajo različna mišljenja o tem, ka= bera definicija - in teh je precej - je znanstvena. Definicija cinika je kljub bemu, da je cinična, še precej verjetna, namreč: "Narod je skupina ljudi,ki jih veže med seboj ista pripovedka o svojem poreklu in enakem sovraštvu napram so= sedom."
S.LEBARIČ
OPRAVIČILO
Tiskarski škrat nam ga je pri prejšnji številki (KT 213) temeljito zagodel pri članku "BIKA ZA ROGE?". Na ^.strani je izpustil eno celo besedo in prizadeti sta.vek bi se moral glasiti takole: "Le= to 1918. ni začetek nekega poskusa, am= Pale je srečni zaključek razvoja in napo :t'a južnih Slovanov od l8,stoletja skozi 19.stoletje, da po modernih pojmih neki nacionalizem ustvari gotovo državo."
Na 5«strani je škrat odrezal zadnji zlog in napravil iz "srbsko-hrvatskega izrazoslovja" samo "izrazoslov",
Na 6.strani bi moralo pravilno stati: "Bosna in Hercegovina predstavljata oči ten dokaz, nemočnosti (in ne kot je bilo objavljeno: možnosti) in poraza dveh propagand: nacionalistične srbske in hr
vatske."
In končno na isti strani je škrat iz= maličil grški rek "Gnothi s'auton" -"Spoznavaj samega sebe" v "nothi s' au= ton".
Avtorju članka in čitateljem se za ne ljube napake iskreno oproščamo.
Uredništvo
BM/TRIGLAV LONDON, W.0.1.
Izhaja vsako prvo in tret jo'soboto v me seču. Naročnina znaša 24/- letno; 6/-četrtletno, odn. protivrednost v drugem denarju.
RAZPIS KNJIŽNIH NAGRAD SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE V BUENOS AIRESU
Kakor prejšnja leta, razpisuje Sloven ska Kulturna Akcija tudi letos knjižne nagrade v znesku 10.000 argentinskih pe sov (5.000, 3*000, 2.000). Ostali pogo= ji, sestava žirije, itd. so kakor lani.
Novo je le to, da letošnje nagrade ni so omejene samo na leposlovna dela (ro= man, povest, drama, zbirka pesmi, novel ali črtic), ampak so razširjena tudi na znanstvene- razprave iz slovenskih domo= znanskih področij, humanističnih ved,pa tudi na drugačne izsledke slovenskih znanstvenikov.
Rokopise je treba poslati do 31.okto= bra t.l. v dveh, na stroj pisanih izvb= dih na naslov "Slovenska kulturna akci= ja, Alvarado 35^, Ramos Mejia, Prov.Bue nos Aires, Argentina".
PAVELIČ POBEGNIL
Po poročilu agencije FRANCE PRESSE je Ante Pavelič, katerega izročitev je za= htevala Titova vlada, pobegnil iz svoje ga stanovanja, kjer je bil pod nadzor= stvora argentinske oolicije. Pavelič je baje pobegnil v trenutku, ko so ga hote li aretirati. Po nepotrjenih vesteh je argentinski notranji minister ukazal po liciji naj Paveliča takoj aretirajo,čim ga izsledijo. Zadeva je sedaj menda pre puščena pristojnemu sodišču.
■ r .1	,
KLIC TRIGLAVA

Štev.214. ’ '
________
v
OB VII.KONGRESU ZKJ
V prejšnji številki KT sem poročal o nekem govoru, ki da ga je baje imel Ti= to l.maja, v katerem je obsodil maščeva nje nad pristaši predvojnih jugoslovan= skih režimov. Sedaj pa sem ugotovil, da je bila ta izjava podana v razgovoru z Ivo Sarajčicem in Jožetom Smoletom ob priliki l.maja. V tem razgovoru je Tito popisal frakcionaškc. borbe v jugoslovan ski kompartiji do leta 1937* > ko je bil. iz njenega vodstva odstranjen Gorkič in jo Tito postal generalni sekretar, ka= kor tudi nadaljni razvoj partije in po= men dosedanjih kongresov.
0 VII.kongresu, ki se bo vršil leto = šnjega lovembra, je Tito izjavil, da bo ta kongres ''pomenil nadaljno krepitev enotnosti v Partiji na višji stopnji, s tem pa tudi naše množične organizacije Socialistične zveze delovnega ljudstva Jugoslavije".
Po tem ko je poudaril nujnost monolit nosti komunistov, je Tito udaril po "nekaterih anarhičnih pojavih", za katere je d'.jal, da "niso nekakšen poseben pro blem, toda proti njim se je treba odloč no boriti". "Odstraniti je treba vse ti sto, kar je negat ivno, napačno pa bi bi lo, če bi iz tega povzeli sklep, da na= meravamo nategniti vajeti. Mi odločno ubiramo pot nadaljnega razvijanja socia listične demokracije in zato je tembolj potrebna monolitnost komunistov kot us= menjajoče sile našega razvoja," je rekel Tito.
Poleg tega bo kongres "dal tudi idej'= no pobudo, da bi na svetu opustili neka tere- stare nazore in metode. Nujno po = trebno bo, da bomo na kongresu na idej= nem področju stvari zaokrožili, da bomo upostavili določeno celoto, kajti tak = šno idejno razčiščevanje v večjem obse= gu j>. za nadaljni razvojn nujno potreb^ no".
Tito je poudaril, da je napačno gleda ti stvari skozi stare, okostenele dogme. Treba j^. videti sedanje življenje. Bilo bi skrajno nedialektično misliti, da se v oblikah in načinu obravnavanja družbe nih problemov ni nič spremenilo. Omenil je, da je napačno videti v diktaturi pro letariata samo nasilje in obravnavati jo na dogmatičen način. Stvari se razvi jajo. Toda tisto, kar je bistveno v dik ta.turi proletariata, je "oblast ljud = stva". Da bi bila diktatura proletaria= ta čvrsta, da bi bila ljudstvu razumlji va, mora uživati njegovo dejansko pod= poro, mora biti predvsem globoko preže= ta s humanizmom. Ne gre torej za to, da
VEGESLA VILDER: BIKA ZA ROGE
Nov doprinos k razumevanju jugoslovan skih problemov. Knjiga obsega 200 stra= ni v latinici. Naročite jo lahko pri za ložbi Demos, Dunst.er Kouse, Mark Lane, London E.C.2. in Horvat Dušan, 198 Bal= san Ave.,S.Hamilton, Ont., Kanada.
se komunisti, ko pridejo na krmilo, ma=' ščujojo predstavnikom starega režima.Groza to, da razvijajo nove odnose. Tito je pri tem omenil, da je njegov režim dal pokojnine tudi pripadnikom starega režima, pa se zato bistvo diktature pro letariata ni nič zmanjšalo.
"Mi nismo nikoli govorili proti dikta turi proletariata, zmerom pa smo poudar jali, da smo proti temu, da bi videli v diktaturi proletariata nasilje. V našem sistemu so nedvomno elementi diktature proletariata in vloga Partije je pri nas zelo velika. Toda ta vloga izvira odtod, da uživa Partija velik ugled med ljud = stvom in da dela po metodi potrpežljive ga prepričevanja ljudstva. Čvrstost na= šega sistema je v tc-m, da je izraz ljud skih teženj, da predstavlja oblast de = lovnega ljudstva," je- dejal Tito.
Zdelo se mi je potrebno, da sporočim te Titove besede čitateljem KLICA TRI= GLAVA, ki se ravno te dni spominjajo komunističnih grozodejstev med vojno in po vojni, zlasti pa ob prevzemu oblasti pred 12 leti. Mlajša generacija v Jugo slaviji, ki je dorasla šele po vojni,se teh grozodejstev malo ali nič ne sporni nja in zato tudi ne ve, kako veliko laž predstavljajo te Titove izjave - razen seveda, da je režim dal ubožne pokojni no "pripadnikom starega režima", o ka= terimi nekateri ne morejo niti živeti niti umreti. Pri vsem tem Titovem besedičenju pa se mi dozdeva, da bi se Ti= to rad predvsem opravičil članom Parti je, da ni več možno nadaljevati z neto dami pokoljev, nočnih racij, ljudskih sodišč in podeljevanjem predpravic biv šim partizanom. Tito kliče sedaj na po moč humaniste in celo "reakcijo",.da dajo podporo "diktaturi proletariata", ko ta diktatura postaja najboljša šala in norčija, ki so si jo komunisti lah= ko privoščili na račun delavskega raz= reda v dobi strela v tilnik. Ni dvoma, da bo moral VII.kongres Zveze Komuni = stov "idejno razčistiti" in "zaokroži= ti" ter morda celo na novo napisati zgo dovino jugoslovanskih komunistov,da bi jugoslovanski narodi še nadalje prena= šali Titov režim.	(ds)
KLIC TRIGLAVA izdaja SLOVENSKA PRAVDA. Njeno mišljenje predstavljajo samo oni prispevki, ki so podpisani od izvršnega odbpra.