INTERVJU NASA TEMA AKTUALNO Ivo Umek, glasbenik, producent in dobitnik ■o ■-slim IT"- im ■vi im -r- zlatega celjskega grba Str. 22-23 Turisti na Celjsko prihajajo Zvečer na kres, zjutraj po mir str. 12-13 budnica str. 2-3 novi tednik Tednik za Savinjsko regijo / št. 18 / Leto 78 / 4. maj 2023 / Cena 3,50 EUR / www.novitednik.si Mozirski fantje plezajo na mlaje že več kot 120 let Mozirjani vsako leto pripravijo tekmovanje v plezanju na mlaj, ki ga prireja etnografsko društvo Mlajevci Mozirje. Ob dogodku je mogoče čutiti nekaj tekmovalnega naboja, a v glavnem prevladata dobra volja in veselje. Letošnje tekmovanje je bilo sicer enaindvajseto, a mozirski fantje na mlaje plezajo že več kot 120 let. Tokrat na tekmovanju niso sodelovali le domačini, ampak so se pridružili tudi tekmovalci iz Primorske in Maribora. Med mlajšimi je prav na vrh splezal prvošolec Žan Verbuč. Str. 2-3 Foto: Andraž Purg PRILOGA «a CELJE CELJSKO Ustvarjalno za zaporniškimi zidovi Str. 7 Psom neprijazni prevozniki Str. 9 TV spored: Andrej Hofer »Naj slišijo ljudje, J da sem tudi jaz krvav pod kožo!« rnica: »Lahko se zdi, da sem vedno npak v resnici sem zgolj človek.« 2 AKTUALNO ZADETKI »Ko so nas domačini v Srbiji spraševali, od kod smo, smo rekli, da iz >Cjela<. >lz kojeg sela? < (Iz katere vasi?) jih je zanimalo ...« Ivo Umek, glasbenik in producent, letošnji dobitnik zlatega celjskega grba Z ženo sva se pogovarjala, kako hvaležna sva lahko, da se imamo v naši družini tako lepo in da vsem ni dana takšna sreča. To je bila iztočnica za premislek, kaj lahko naredim, da pomagam drugim.« Simon Jecl, pobudnik dobrodelnih dražb in športni navdušenec »V delavnicah za praktični pouk že imamo nekaj opreme, veliko je še potrebujemo. Sploh vrhunska kmetijska mehanizacija, ki izstopa od tiste, ki jo lahko mladi vidijo doma na kmetijah, je tisto, kar jih pritegne.« Branko Šket, direktor Šolskega centra Šentjur in ravnatelj Višje strokovne šole »Moj poklic grafičnega oblikovalca se precej prepleta z mojo naklonjenostjo do starih vozil. Pri obnovi sem pozoren na videz, barvne sheme, položaj morebitnih nalepk.« Boris Klavžar, ljubitelj sta-rodobnikov »Zdrobila sem si ličnico, imela pretres možganov, spahnjeno ramo in prete-gnjena vretenca v vratu. Sem se pa takrat v bolnišnici naučila ročnih del (smeh).« Gelca Gajšek, kmetovalka kljub invalidnosti ČETRTEK PETEK 23 7 SOBOTA NEDELJA Mlaj za velike in majhne Mozirski fantje plezajo na mlaje že več kot 120 let Mozirjani vsako leto pripravijo tekmovanje v plezanju na mlaj. Prireja ga etnografsko društvo Mlajevci Mozirje, ki ga že osem let vodi Marjan Orel. Ob dogodku je mogoče čutiti nekaj tekmovalnega naboja, a v glavnem prevladata dobra volja in veselje. Letošnje tekmovanje je bilo sicer enaindvajseto, a mozirski fantje na mlaje plezajo že več kot 120 let. Tokrat na tekmovanju niso sodelovali le domačini, ampak so se pridružili tudi tekmovalci iz Primorske in Maribora. seveda bolj veseljaški pridih, spremlja ga predvsem veliko smeha, gledalci glasno navijajo za vse tekmovalce. A športni in tekmovalni duh kljub temu ostaja. JANŽE FRIC Preteklo soboto je bilo sejmišče v Mozirju dobro napolnjeno, organizatorjem tekmovanja je šlo na roko tudi vreme, predsednik Mla-jevcev pa je opozoril: »Veliko ljudi je na dopustu. Če bi tekmovanje organizirali na drug dan, bi bil obisk še večji.« A mize na sejmišču so bile vseeno polne, gledalci so tudi stali in spremljali spektakel. Fantje so se nekoč - in se še vedno - radi postavljali pred dekleti, zato so plezali na mlaj, da so jim pokazali svoj pogum, neustrašnost in moč. Danes ima tekmovanje Vsi mlajši tekmovalci na kupu Zvečer na kres, zjutraj budnica t * i /4 # f»T * 5. -J' Na kresovanju na celjski Špici se je zbralo približno tri tisoč ljudi. (Foto: Andraž Purg) liko drugačni. Velik mlaj je bil letos dva metra višji od lanskega, visok je bil kar 20 metrov, venec pa je visel na osemnajstih metrih. Mlaj za otroke je meril devet metrov, venec na njem je visel meter nižje. Mlaja sta postavljena tako, da imajo gledalci in navijači neoviran pogled na oba, a je višji vseeno v ospredju. Na njem se dogaja najbolj zanimiv del tekmovanja. Tudi letos so se po Celjskem vrstila kresovanja in tradicionalna druženja ob praznovanju prvega maja oziroma praznika dela. Med drugim so na predvečer praznika kres zakurili tudi na celjski Špici, kjer sta približno tri tisoč obiskovalcev zabavala skupina Jadranski maestrali in Nenad Vetma. Kmalu po končanih kresovanjih se je na Celjskem začelo prvo dejanje praznika dela - prvomajske budnice. Rekord kresa, ki so ga pred šestnajstimi leti postavili v Bo-štanju in je vpisan tudi v Guin-nessovo knjigo rekordov, visok je bil skoraj 43 metrov in pol, tudi letos ni bil presežen. So pa na Celjskem kljub temu pripravili številna kresovanja, kresovi so tako zagoreli na celjski Špici, AKTUALNO 3 Najprej so na vrsti otroci Od 21 prijavljenih tekmovalcev je bilo 15 otrok, od tega tudi dve dekleti. Ker je najpomembnejši del tekmovanja dobra volja, prijave sprejemajo kar sproti, vsak, ki se želi preizkusiti v plezanju na mlaj, se lahko. Marjan Orel pripoveduje, da se je že zgodilo, da so mimo sejmišča prišli pohodniki, ki so se v Zgornjo Savinjsko dolino pripeljali z avtobusom. Eden od njih se je želel preizkusiti v plezanju, zato so ga drugi nato dve uri čakali, da se je tekmovanje končalo. Marjan Orel je že osem let predsednik etnološkega društva Mlajevci Mozirje. Kot vsako tekmovanje ima tudi to svoja pravila. Vsak tekmovalec ima na voljo tri minute, zmaga tisti, ki v tem času spleza najvišje. Če do vrha spleza več tekmovalcev, zmaga hitrejši. A Marjan Orel dodaja: »Če gre komu dobro ali bi rad plezal dlje, mu tudi dovolimo. Pomembno je, da uživamo.« 15 otrok se je torej preizkusilo v plezanju na mlaj, zmagovalec je bil Žan Ver-buč, prvošolec iz Lepe Njive, ki je splezal čisto do vrha. Neustrašen šestletnik je letos prvič plezal na mlaj in premagal konkurenco, ne da bi se nehal smejati. Odnesel jo je skoraj brez poškodb, dobil je le manjšo odrgnino na spodnjem delu noge. Pravi, da se niti najmanj ne boji višine. Njegov oče Miran, ki se je tudi pomeril v plezanju, pravi, da Žan zelo rad pleza in da je doma preplezal že vsa drevesa. Miran Verbuč sicer ni zmagal v konkurenci odraslih, splezal je devet metrov visoko. Kot se je pošalil: »Ravno toliko kot sin.« Cena uspeha so odrgnjene roke Letos je bila konkurenca odraslih nekoliko okrnjena, tekmovalo jih je le šest. Navadno je tekmovalcev več, med njimi tudi ni bilo lanskega zmagovalca Petra Tro-garja. Tudi zasedba je bila za razliko od otroške izključno moška, a so v preteklosti tekmovale tudi ženske. V društvu Mlajevci razmišljajo, da bi v naslednjih letih uvedli še tretjo kategorijo, posebej za ženske. Med odraslimi je letos najvišje splezal Maks Brezovnik, ki je letos tekmoval že tretjič. Kljub zmagi z rezultatom ni bil zadovoljen, ker ni splezal do vrha. Od dvajsetih metrov mu jih je uspelo preplezati »le« 13, za to višino je porabil tri minute in 22 sekund. Krivdo za to, da ni priplezal do vrha, pripisuje pomanjkanju motivacije, saj na dogodku ni bilo Petra Tro-garja, s katerim se navadno »udarita« za prvo mesto. Če je bil zmagovalec med otroki le malo poškodovan, to ne velja za 22-letnega Maksa, ki se je z mlaja vrnil s podrgnjenimi rokami. A očitno je to cena, ki jo je treba plačati za zmago. Zmagovalca obeh kategorij obljubljata, da se bosta na tekmovanje vrnila naslednje leto, ko bosta poskusila ubraniti naslov najboljših. Tudi za varnost je poskrbljeno Zadnja leta so plezalci pripeti na vrv, ki visi z vrha mlaja, za vsak primer je na prizorišču tudi reševalna ekipa. A ni bilo vedno tako. Marjan Orel: »Včasih smo plezali na mlaj brez varovalne opreme. Gor sicer ni težko splezati, precej težje se je spustiti nazaj na tla.« A se k sreči kljub temu ni nihče nikoli poškodoval. Tekmovalci so imeli zelo različno opremo, a za pravilno izbiro so se izkazale kar kavbojke, ki jih je nosil Maks Brezovnik. Predpisane opreme sicer ni, a vsega organizatorji tudi ne dovolijo. Marjan Orel se spominja, da so tekmovalci že preizkušali različne načine, s katerimi bi si izboljšali možnosti za zmago, pred leti je eden na čevlje namestil žeblje, da bi mu plezanje šlo bolje od nog. A se je zanj tekmovanje končalo, še preden se je začelo, saj mu niso dovolili na mlaj. Foto: Andraž Purg 1. maj na Celjski koči Delavske pravice niso samoumevne Množica ljudi se je na praznik dela odpravila tudi na Celjsko kočo, kjer so tradicionalno praznovali prvi maj. Zbrani so zapeli Internacionalo, nagovorili pa so jih Mojca Stropnik, predstavnica Območne organizacije Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) Savinjska, Frančišek Verk, predsednik Sindikata državnih organov Slovenije, in celjski župan Matija Kovač. Govorniki so se zavzeli za ohranjanje pravic delavcev in hkrati opomnili, da v nekaterih vidikih na področju delavskih pravic celo nazadujemo. JANŽE FRIC Preden so celjski godbeniki prišli na Celjsko kočo in za uvod govornikom zaigrali himno vseh delavcev Internacionalo, se je zbrana množica že lahko okrepčala s tradicionalnim prvomajskim golažem. Kljub bolj muhastemu in za ta čas precej hladnemu vremenu se je pod Tolstim vrhom zbralo precej ljudi. Napolnili so ploščad pred hotelom, tudi na golaž je bilo treba malo počakati v vrsti. Veliko obiskovalcev je izkoristilo priložnost za rekreacijo in se je na praznovanje praznika dela na Celjsko kočo odpravilo peš. Prvi maj je praznik vrednot Čeprav je na prvi pogled bilo videti bolj izletniško sliko pod smučiščem, veli- Celjski godbeniki so Celjane zbujali pa tudi v Zabukovici, Gaber-kah, Štorah, Laškem in še kje. Budnica za vstop v praznični dan Kot je v navadi, so jutro po kresovanju navsezgodaj prebivalce Slovenije zbujale prvomajske budnice. Več kot stoletje staro tradicijo so slovenski godbeniki nadaljevali tudi letos in v številnih krajih na Celjskem ter po Sloveniji zbujali sokrajane. V Celju so se godbeniki zbrali še pred zoro, naredili krog po mestu in se vmes ustavili v vsaki mestni četrti ter zbujali prebivalce. Pot so končali skoraj sedem ur po zboru, ob enajsti uri na Celjski koči. ko zbranih je bilo namreč v pohodniški opravi, nekateri so si tudi pogrnili odeje po smučarski progi, je bilo kmalu jasno, čemu je bilo to zborovanje v resnici namenjeno. Prvomajskemu praznovanju dela in delavskih pravic. »Prvi maj je praznik dela, je praznik vrednot. Prav prvomajske delavske demonstracije so pripeljale do tega, da se je geslo >človek živi za to, da dela< obrnilo in postalo >človek dela za to, da živi<.« Tako je zbrano množico nagovorila predstavnica ZSSS Mojca Stropnik in vsem delavkam in delavcem čestitala ob prvem maju. Opomnila je tudi, da smo skupaj močnejši in da »ni delavske pravice, ki bi bila podarjena, in ni delavske pravice, ki bi bila večna. Naj bo prihodnost boljša in dostopnejša, bolj solidarna in pravična za vse«. Zahvalila se je tudi vsem tistim, ki so na praznik dela morali delati. Ko je napovedala naslednjega govorca, celjskega župana Matijo Kovača, je opomnila, da je prvi celjski župan po dolgem času, ki se je odzval na povabilo na prvomajsko praznovanje na Celjski koči. »Sindikatom in organiziranemu delavstvu se lahko zahvalimo, da smo danes, kjer smo. Imamo številne priborjene pravice, redna usklajevanja minimalne plače, sem spada tudi nedaven dvig plačnih razredov v javnem sektorju. Vedno pogosteje se tudi pogovarjamo o skrajšanju delovnega časa v nekaterih poklicih,« je zbrane opomnil župan Mestne občine Celje Matija Kovač. Opozoril je tudi, da delavstvo ni nikoli na povsem zmagoviti strani, saj se mora neprestano soočati z novimi težavami in izzivi. Pri tem je opomnil na naraščajoče število delavcev, ki nimajo organiziranih sindikatov in se znajdejo v netipičnih oblikah zaposlitev. Predvsem je izpostavil prekarne delavce in tujce na začasnem delu ter poudaril, da moramo tudi za te delavce poskrbeti. »Skupnost je močna le toliko, kolikor so močni njeni posamezni členi,« je še dodal župan. Pri doseganju blaginje je izpostavil pomen lokalne skupnosti, predvsem pri zagotavljanju kakovostnega in dostopnega izobraževanja, zdravstva, komunalnih storitev ter kakovostnih javnih površin. »Zelo pomembno je tudi, da pomagamo zagotavljati ustrezne pogoje za razvoj gospodarstva, ki zaposluje in ustvarja,« je še poudaril župan. Tretji slavnostni govornik »Mladi bodo dvignili raven politične kulture v času, ko sta se kultura in iskrenost med ljudmi tako skrivnostno porazgubili,« je opozoril slavnostni govornik Frančišek Verk, predsednik Sindikata državnih organov Slovenije. Izpostavil je, da moramo poskrbeti za slovenskega delavca, da bo dostojno živel. »Vem, da marsikdo, ki ga danes ni z nami, nima niti razloga niti veselja, da bi bil danes tukaj. Ker nima sredstev, da bi lahko praznoval, in nima česa praznovati,« je nadaljeval temo, ki jo je pred njim že načel celjski župan. Opozoril je tudi na boj proti korupciji, ki vsem v državi zmanjšuje blaginjo ter kakovost življenja in dela: »Vsega bi bilo dovolj za vse, če ne bi toliko denarja protipravno pristalo v žepih posameznikov.« Temu je dodal, da moramo vsi kritično gledati na dogajanje in na svet okoli sebe. »Zadnji čas je, da se postavimo na noge in zahtevamo, da naša država, družba in gospodarstvo gospodarijo pravično in ne znižujejo cene slovenskega delavca. Le s skupnimi močmi bomo dosegli perspektivo naše Slovenije, ki je zelo lepa, a vedno bolj žalostna,« je še povedal pred koncem. Vsi govorniki so svoje govore končali z geslom: »Naj živi prvi maj!« Foto: Andraž Purg Slavnostni govornik Frančišek Verk, za njim Mojca Stropnik 4 GOSPODARSTVO Leto novih projektov doma in v tujini Cetis še nikoli tako uspešen Celjska družba Cetis je lani v primerjavi z letom 2021 podvojila prihodke od prodaje in čisti dobiček povečala za kar petkrat. Tolikšne višine prihodkov v svoji zgodovini še ni zabeležila, a je bila glede na poslovne rezultate v prvem polletju, ko je že ustvarila več prometa kot v celotnem letu 2021, rast pričakovana. Cetis je bil uspešen tako na domačem trgu, kjer je imel veliko dela zaradi množične zamenjave osebnih dokumentov ter lokalnih, parlamentarnih in predsedniških volitev, in tudi v tujini. Večje projekte na področju varnostnih tiskovin in rešitev za upravljanje identitete ter izdajo dokumentov je uspešno izvedel v 22 državah na štirih celinah. JANJA INTIHAR Cetisu je v letu 2022 kljub težavam na nabavnem področju ter visoki rasti cen materialov in energentov uspelo zagotavljati nemoteno proizvodnjo, nadaljevati dogovorjene projekte ter podpisati nekaj novih pogodb. Ustvaril je 62,7 milijona evrov čistih prihodkov od prodaje, kar je 32 milijonov evrov več kot predlani. Ob koncu leta je imel 18,7 milijona evrov čistega dobička. Leta 2021 je čisti dobiček znašal 3,6 milijona evrov. Tako kot matična družba je lani visoko rast zabeležila tudi celotna Skupina Cetis, v kateri je že devet podjetij, ki delujejo na trgu rešitev varnostnih in komercialnih tiskovin ter embalaže. Imela je malo več kot 119 milijonov evrov prihodkov od prodaje, kar je 40 milijonov evrov več kot v letu 2021. Leto je sklenila z 19 milijoni evrov čistega dobička. šale so se tudi napovedi v državah, ki so si lani zagotovile visoko zalogo dokumentov in jih letos ne bodo potrebovale. Na raven običajne prodaje dokumentov se bodo vrnili tudi v Sloveniji. Upravni odbor Cetisa bo svojim lastnikom predlagal, naj lanski bilančni dobiček pustijo nerazporejen. K temu bo pripomoglo tudi priznanje, ki ga je marca letos dobil na konferenci v Abu Dabiju. Strokovna komisija mednarodnih strokovnjakov s področja varnostnih tiskovin in identifikacijskih dokumentov je namreč slovensko osebno izkaznico izbrala kot najboljšo novo nacionalno osebno izkaznico za območje Evrope, Afrike in Bližnjega vzhoda. Več v Afriki kot doma Zaradi množične zamenjave osebnih dokumentov in volitev je Cetis lani v primerjavi z letom 2021 prihodke od prodaje varnostnih tiskovin v Sloveniji povečal za 76 odstotkov in presegel načrte za 28 odstotkov. Prihodki, zasluženi doma, so znašali 21,8 milijona evrov, kar je 36 odstotkov vseh prihodkov, ustvarjenih s prodajo varnostnih tiskovin. V Afriki je bil Cetis je v zadnjih desetih letih za naložbe namenil 34 milijonov evrov, največ za nakup nove programske opreme. Do leta 2027 napoveduje še za 58 milijonov evrov naložb. Stolno prebj( fsoÄUL, lc Of Slovenia OSEBNA IZKAZN/CA Identity Card Л Priimek /Surname VZOREC Ime/Gi name/s) JANA Spol/Sex Ž/F ■v----*:?--'-'' Držav/j, si Vanstw/Natbnality ^Ч/ЊсеоШ», Sl ~ LJUBLJANA Mt, 28.06.1985 gÄf« 28-03.2022 ftsišssr Cetis v letu 2022: 62,7 milijona evrov čistih prihodkov od prodaje 38,5 milijona evrov vrednost izvoza 20 milijonov evrov čistega dobička 22,7 milijona evrov EBITDA 126 tisoč evrov bruto dodana vrednost na zaposlenega 232 redno zaposlenih Cetis je lani v Sloveniji končal vsebinsko zelo zahteven projekt - uvedbo nove biometrične in elektronske osebne izkaznice, ki jo je mednarodna skupina strokovnjakov razglasila za najboljšo nacionalno osebno izkaznico na območju Evrope, Afrike in Bližnjega vzhoda. (Foto: Cetis) Vir: Letno poročilo Cetis Prvič presegel mejo 60 milijonov evrov »V letu 2022 smo razvojne dejavnosti usmerili predvsem v nadgradnjo obstoječih in razvoj novih varnostnih elementov na dokumentih ter nadgradnjo in širitev celovitih rešitev na področju upravljanja identitete in izdaje dokumentov. Za domače in tuje kupce smo razvijali nove varnostne dokumente, usmerili smo se zlasti v biometrične in mobilne rešitve,« je v poslovnem poročilu razloge za lanski uspeh nanizal predsednik upravnega odbora dr. Peter Groznik. Podjetje je bilo uspešno tudi zaradi naložb v razširitev strojne opreme, z optimizacijo poslovanja je povečalo zmogljivost, kakovost, storilnost in avtomatizacijo. Cetis je lani prvič presegel mejo 60 milijonov evrov prihodkov. Kot navaja dr. Gro-znik, se je kar nekaj ključnih projektov med letom nepredvideno izredno povečalo, podjetje je pridobilo tudi nekaj novih. V Sloveniji je končal vsebinsko zelo zahteven projekt, uvedbo nove biometrične in elektronske osebne izkaznice s kvalificiranim potrdilom za elektronski podpis. Razvojno delo pri tem projektu mu bo v prihodnosti zagotovo odprlo nove možnosti na globalnem trgu. ta delež nekoliko višji, znašal je 37 odstotkov ali 22 milijonov evrov. V Južni Ameriki je s prodajo ustvaril malo več kot 11 milijonov evrov prihodkov, preostanek v državah Evropske unije, Balkana in Bližnjega vzhoda. Od leta 2018 je Cetis prodajo rešitev varnostnih tiskovin na tujih trgih povečal za kar 200 odstotkov. Najbolj je bil uspešen lani, ko je s povečanjem prihodkov pri obstoječih projektih in s pridobitvijo dveh novih ustvaril malo več kot 38 milijonov evrov prometa. Med drugim je poslal potne liste v Nigerijo in Honduras, izdelal biometrične ovitke za mehiški potni list ter izvajal dogovorjene projekte za Niger, Liberijo, Gvinejo Bissau, Maldive, Gam-bijo, Ekvatorialno Gvinejo in Burundi. V Poljsko je poslal certifikate za dokazovanje državljanskega statusa in v Brunej nove osebne izkaznice. V Liberiji je pridobil nov projekt izdelave dovoljenj za delo tujcev, v Bosni in Hercegovini pa za izdelavo sistema digitalnih tahografov. Rast se bo umirila V Cetisu pričakujejo, da se bo letos rast prodaje na tujih trgih umirila. Zaradi zahteve o zelo visoki naložbi je prekinil pogodbo v Nigeriji, zmanj- Cetis je lani v primerjavi z letom 2021 podvojil prihodke od prodaje in čisti dobiček povečal za kar petkrat. k» 1 L-r ' ; GOSPODARSTVO 5 Zaradi višjih cen več prihodka Unior lani povečal prihodke za petino, višji tudi dobiček Unior v letu 2022: Napovedi uprave Uniorja, da bo družba v letu 2022 ustvarila rekordne prihodke od prodaje, so se uresničile. Po 21-odstotnem upadu prometa v letu 2020 in po izgubi, ki je znašala malo manj kot osem milijonov evrov, ter po predlanskem ponovnem izboljšanju poslovnih kazalcev, ki še nekoliko zaostajajo za rezultati, ki jih je dosegla pred epidemijo, je zreška družba lani presegla mejo 200 milijonov evrov prihodkov od prodaje. A kot v poslovnem poročilu navaja uprava, rast prihodkov ni bila posledica večjega obsega proizvodnje in prodaje, ampak višjih cen izdelkov. 204,6 milijona evrov čistih prihodkov od prodaje 183,1 milijona evrov vrednost izvoza 5,1 milijona evrov čistega dobička 12,9 milijona evrov EBITDA 42.237 evrov bruto dodana vrednost na zaposlenega 1.634 redno zaposlenih Vir: Letno poročilo Unior JANJA INTIHAR Unior, ki je pomemben dobavitelj avtomobilske industrije in večino svojih izdelkov proda na tujih trgih, je v letu 2022 ustvaril 204,6 milijona evrov čistih prihodkov od prodaje, kar je 35,6 milijona evrov ali približno petina več kot predlani in tudi več kot je načrtoval. Čisti dobiček je znašal 5,1 milijona evrov in je za 2,3 milijona evrov presegel dobiček iz leta 2021. Čeprav je torej Unior v primerjavi s predkoronskim letom prihodke od prodaje povečal za 30 milijonov evrov, poslovni izid še vedno zaostaja za letom 2019. Razlog so bili višji stroški za energijo, materiale in storitve ter za delo. Lani je čiste prihodke od prodaje povečala tudi Skupina Unior, ki jo sestavlja več podjetij doma in v tujini. Njeni prihodki so znašali 287,7 milijona evrov, kar je 20 odstotkov ali 48 milijonov evrov več kot v letu 2021. Čisti dobiček skupine, ki je znašal 10,2 milijona evrov, je bil od predlanskega nižji za 859 tisoč evrov. Pripravljeni za električna vozila Unior je lani zabeležil rast v vseh treh proizvodnih programih. Najvišja je bila, tako kot že vsa leta, v programu Odkovki, s katerim podjetje ustvari največ prihodkov. Kljub občasnim krizam v avtomobilski industriji, ki so bile med drugim tudi posledica vojne v Ukrajini, so bila naročila za ta program stabilna. So se pa, navaja predsednik uprave Darko Hrastnik, za cene morali ves čas pogajati s svojimi dobavitelji materialov, ki so se prav tako soočali z visokimi stroški poslovanja, in s kupci, ki so višanje cen na začetku težko sprejeli. Dodatni izziv so predstavljali še inflacija in pomanjkanje delovne sile ter s tem povezani višji stroški dela. »Kljub mnogim izzivom smo z ustrezno cenovno politiko ob nekoliko nižjem obsegu proizvodnje zaradi višjih prodajnih cen dosegli prodajo, ki je presegla načrtovano. Avtomobilski industriji dobavljamo ojnice skoraj izključno za bencinske motorje, ki jih tovarne vgrajujejo tudi v hibridna vozila, katerih prodaja se je lani povečevala. Zaradi rasti prodaje električnih vozil znižanja naročil ojnic za zdaj nismo zaznali, a smo pripravljeni na spremembe. Naša prednost je, da proizvajalci avtomobilov odkovke za krmilne mehanizme vgrajujejo v vse tipe vozil, ne glede na njihovo vrsto pogona,« je v poslovnem poročilu zapisal Hrastnik. Zaradi potreb avtomobilskih tovarn, ki pospešeno izdelujejo električna in hibri- dna vozila, je Unior v svojem obratu v Vitanju začel razvijati proizvodni programu za preoblikovanje aluminija. Pri banki SID je najel 5,7 milijona evrov posojila za postavitev prve od dveh kovaških linij, ki bo končana letos. Drugo kovaško linijo bo kupil v letih 2025 in 2026. Prve serije odkovkov iz aluminija je že izdelal, s tem svojim novim programom pa naj bi leta 2027 ustvaril že približno 18 milijonov evrov prihodkov. Večja od načrtovane je bila lani tudi prodaja v programu Ročno orodje, čeprav se je podjetje tudi pri tej proizvo- V Uniorju sledijo vedno večji prodaji električnih vozil. Lani so 14 odstotkov prihodkov v dveh programih, ki dobavljata ojnice in druge sestavne dele za avtomobilsko industrijo, ustvarili s prodajo izdelkov za električna in hibridna vozila. Za letos napovedujejo, da bo ta delež 16-odstotni. dnji soočalo z višjimi cenami vhodnih stroškov, zastoji pri dobavah ter z motnjami v prodajni mreži na nekaterih trgih. S podobnimi težavami se je srečevalo tudi v programu Strojegradnja, kjer že nekaj časa beleži manjši obseg naročil. Kljub temu so bili poslovni rezultati tega programa dobri, saj se je prilagodilo razmeram na trgu ter povečalo prodajo strojev za električno mobilnost in industrijo tovornih vozil. V prvem četrtletju presegli načrte Uprava Uniorja načrtuje, da bo matična družba v letu 2023 ustvarila malo več kot 208 milijonov evrov čistih prihodkov od prodaje in bo tako že drugo leto zapored presegla tudi prihodke, ki jih je imela v letih, ko turistična družba Unitur še ni bila samostojna in je delovala kot njen četrti program. V prvih treh letošnjih mesecih je Unior imel 54,6 milijona evrov čistih prihodkov, kar je 9 od- stotkov več kot v enakem lanskem obdobju in 7 odstotkov več, kot je načrtoval. Zaradi višjih stroškov ter bojazni, da bodo nepredvidena in negativna nihanja v svetovnem gospodarstvu povzročila zmanjšanje naročil, uprava ocenjuje, da bo čisti dobiček nižji od lanske- ga. Znašal naj bi 3,6 milijona evrov, kar je 1,5 milijona evrov manj kot v letu 2022. Tako kot matična družba naj bi letos rast zabeležila tudi Skupina Unior. Ustvarila naj bi malo manj kot 296 milijonov evrov čistih prihodkov od prodaje in 11 milijonov evrov čistega dobička. 3 UMOR Unior je lani zabeležil rast v vseh treh proizvodnih programih. Najvišja je bila v programu Odkovki, dobro sta poslovala tudi programa Ročno orodje in Strojegradnja. (Foto: Unior) Še sedem let miru Unior in njegova hčerinska družba Unitur sta konec aprila s konzorcijem bank, ki ga sestavljajo NLB, NKBM, Banka Intesa Sanpaolo in Gorenjska banka, podpisala pogodbo o reprogramiranju posojil. Unior bo v treh obrokih dobil 97 milijonov evrov posojila, Unitur pa v dveh obrokih 11 milijonov evrov. Družbi morata denar vrniti v sedmih letih. Z refinanciranjem si je Unior zagotovil vračilo glavnice dosedanjega sindiciranega posojila, ki ga je najel leta 2016. Posojilo v višini 112,8 milijona evrov so mu zagotovile NLB, Abanka, Nova KBM, Gorenjska banka, Banka Koper in Sberbanka. Z njim je poplačal 100 milijonov evrov starega posojila, preostanek denarja je porabil za financiranje obratnih sredstev. V skladu s pogodbo bi zreško podjetje do leta 2023 z letnimi zneski približno sedem milijonov evrov moralo vrnil malo manj kot 51 milijonov evrov dolga, letos pa še preostalih 62 milijonov evrov. V Uniorju pravijo, da jim bo refinanciranje omogočilo stabilno poslovanje, poleg tega so pridobili dodatna sredstva za obratni kapital ter si zagotovili financiranje potrebnih naložb v obnovo in povečanje proizvodnih zmogljivosti. Zaradi pogojev, ki jih določa kreditna pogodba, bodo morali v Uniorju prilagoditi dividendno politiko. O novi dividendni politiki bo nadzorni svet razpravljal predvidoma konec maja, kakšne bodo spremembe, uprava še ne navaja. Delničarji Uniorja so dividende nazadnje dobili leta 2008. Podjetje je namreč po tem letu zašlo v velike finančne težave in si nakopalo izjemno visok dolg, ki ga je konec leta 2016 omililo z bolj ugodnim sindiciranim posojilom. Zaradi dogovora z bankami, čeprav je imelo dobiček, izjema je bilo leto 2020, ni izplačevalo dividend. Lani je sicer vodstvo napovedalo, da predvideva izplačilo dividend od vključno leta 2023. JI Poštna palača še čaka na kupca Pošta Slovenije ni dobila nobene ponudbe za nakup poslovne stavbe, ki jo ima na Krekovem trgu v Celju. Čeprav je napovedala, da bo v primeru, če zbiranje ne-zavezujočih ponudb ne bo uspešno oziroma ponudbe ne bodo takšne, kot jih pričakuje, odločitev o nadaljnjih postopkih prodaje sprejela v februarju, v družbi zdaj pravijo, da takšne odločitve še niso sprejeli. Ob objavi, da prodajajo svojo stavbo v Celju, so v Pošti Slovenije navedli, da želijo z njo samo preveriti trg. V preteklosti naj bi bilo za nakup kar nekaj zanimanja. Očitno ga zdaj ni ali pogoji za nakup in cena, ki jih je postavila pošta, niso dovolj privlačni. Zneska, ki ga pričakuje za celjsko poštno palačo, pošta doslej ni razkrila, povedala je le, da pričakuje ponudbe v okviru tržnih cen. Na dveh nepremičninskih portalih, ki sta oglaševala prodajo, je bilo navedeno, da znaša cena za zgradbo 3 milijone evrov. Celjska poštna palača, ki je bila zgrajena leta 1898 in je razglašena za zgodovinski spomenik ter za kulturni spomenik lokalnega pomena, ima v kleti, pritličju, dveh nadstropjih in mansardi malo več kot 3.660 kvadratnih metrov prostorov. Večinoma jih zaseda Pošta Slovenije, malo manj kot 600 kvadratnih metrov pisarniških prostorov imata v najemu dva najemnika, ki naj bi v njih ostala tudi po prodaji stavbe. Prav tako bo v stavbi ostala poštna poslovalnica, ki ima v pritličju 225 kvadratnih metrov prostorov. Pošta je kot enega od pogojev prodaje namreč navedla, da bo moral novi lastnik z njo skleniti dolgoročno pogodbo o najemu teh prostorov, mesečna najemnina, ki jo bo plačevala zanje, bo znašala 8 evrov za kvadratni meter. V Pošti Slovenije so ob prvi objave prodaje napovedali, da bodo v stavbi ostali do konca prodajnega postopka oziroma še najdlje leto po prodaji, ko se bodo preselili drugam. Zdaj na Krekovem trgu dela šestdeset uslužbencev pošte in njene hčerinske družbe IPPS. Število zaposlenih v poštni poslovalnici, ki bo tudi po prodaji ostala v stavbi, bo ostalo nespremenjeno. JI 6 IZ NAŠIH KRAJEV Z obnovljenimi prostori se lahko pohvali tudi srednja poklicna strokovna šola, kjer so bili različnih posodobitev nedavno deležni prostori za mehanično, vulkanizersko, strojno, kovinarsko delavnico in varilnico. (Foto: SHERPA) ŠENTJUR - Šolski center deležen obnovitvenih del, v načrtu tudi telovadnica Dijaški dom in praktične učilnice po meri dijakov V Šolskem centru Šentjur (ŠCŠ), kjer dijake in študente izobražujejo za poklice s področja prehranske verige, imajo obnovljeno nadstropje dijaškega doma. V zadnjem času, ko beležijo izjemno zanimanje za vpis v program mehanik kmetijskih in delovnih strojev, so zelo dobrodošle obnovljene delavnice za praktični pouk. Dolgoletna težava je izvajanje športne vzgoje, saj center nima svoje telovadnice. Zato upa na uspešno pripravo občinskega podrobnega prostorskega načrta. TINA STRMCNIK ŠCŠ se ponaša z obnovljenima zgornjima nadstropjema dijaškega doma, ki je bil zgrajen leta 1983. Vse sobe v teh dveh nadstropjih so povsem osvežene, v najvišjem nadstropju sta v vsaki sobi po dve postelji. Direktor centra mag. Branko Šket je dejal, da je tovrstna naložba zelo pomembna za dijake oz. študente, center pa obnovljene prostore s pridom uporablja tudi, kadar gosti udeležence mednarodnih projektov oz. izmenjav. Maja bodo na primer v sobah nameščeni gostje iz Francije. Sobe v spodnjih nadstropjih dijaškega doma so opremljene s tremi posteljami, kar pomeni, da lahko v domu naenkrat prenoči 110 oseb. Zanimanje za bivanje v domu je, odkar je center uvedel program veterinarki tehnik, spet precejšnje, a ne tako veliko, kot je bilo nekoč, ko so bile slabe prometne povezave tudi med bližnjimi kraji. V domu trenutno bivajo 55 dijakov in dva študenta iz bolj oddaljenih koncev, med drugim iz Zgornje Savinjske doline in Posavja. ŠCŠ se za denar, potreben za obnovo še enega nadstropja, v letošnjem šolskem letu poteguje na razpisu pristojnega ministrstva. Sanitarije in kopalnice so še vedno skupne za vsako posamezno nadstropje, saj so bile napeljave tako urejene ob gradnji doma. Direktor ŠCŠ pravi, da bi bila preureditev prevelik zalogaj, čeprav so v preteklosti razmišljali tudi o tem. Obnovljeni prostori za praktični pouk Z obnovljenimi prostori se lahko pohvali tudi srednja Direktor Šolskega centra Šentjur in ravnatelj Višje strokovne šole mag. Branko Šket (Foto: Andraž Purg) poklicna strokovna šola, kjer so bili različnih posodobitev nedavno deležni prostori za mehanično, vulkanizersko, strojno, kovinarsko delavnico in varilnico. »Prostori, v katerih bo praktični pouk za programa mehanik kmetijskih in delovnih strojev ter kmetijskopod-jetniški tehnik, so bili nekoč v lasti Meje Šentjur. Postopek vračanja zemljišč in stavb ob šoli ter oblikovanja našega Mag. Branko Šket: »Obnovljeni prostori vsekakor pripomorejo k večjemu navdušenju dijakov. V delavnicah za praktični pouk že imamo nekaj opreme, veliko je še potrebujemo. Sploh vrhunska kmetijska mehanizacija, ki izstopa od tiste, ki jo lahko mladi vidijo doma na kmetijah, je tisto, kar jih pritegne.« »Težava izvajanja športne vzgoje se vleče že vrsto let, izvira še iz časov moje predhodnice. Na to temo smo imeli že precej pogovorov,« pravi direktor. posestva je trajal nekaj časa in je bil povezan z ureditvijo potrebne dokumentacije,« je dejal Šket. Dodal je, da so prostori z učilnicami za praktični pouk dobili novo kritino, lani so dobili novo fasado, asfaltirane so bile nekatere zunanje površine pred delavnicami. Vodstvo centra tam načrtuje še dodatna obnovitvena dela. Letos je bilo razpisanih 26 mest za program mehanik kmetijskih in delovnih strojev, za to srednjo šolo pa se je prijavilo kar 44 mladih. Zato bo ŠCŠ ministrstvo zaprosil za odobritev dodatnega oddelka tega programa. Šket je povedal, da tovrstnih kadrov močno primanjkuje, delodajalci zelo povprašujejo po njih. Vpis v ta triletni program med drugim zanima učence z izjemno dobrim učnim uspehom. Bo tokrat le uspelo? Že vrsto let se šolski center sooča s težavo, ker nima na voljo svoje telovadnice. Dijaki imajo pouk športne vzgoje v telovadnici Osnovne šole Hru-ševec. »Izvedba športnih dni in izvajanj testiranj za športno-vzgojni karton na bolj oddaljenem mestu ni težava. Zelo velika težava pa je izvajanje vsakodnevne športne vzgoje,« je poudaril Šket. Rešitev vidi v gradnji telovadnice ob šoli, in sicer v bližini športnega igrišča. Zato je cilj centra pripraviti vse potrebno, Dodatne izposojevalnice koles PODČETRTEK, ROGAŠKA SLATINA - Kolesa v sistemu Mobilno Obsotelje so bila zdaj na voljo na šestih postajah. V občini Rogaška Slatina je odslej izposoja možna še na štirih dodatnih postajališčih. Samopostrežni dostop do koles Mobilno Obsotelje deluje v občini Rogaška Slatina pod imenom Slatna kolesari. Doslej si je bilo kolesa možno izposoditi pri Poslovnem centru Vrelec, na Pegazovi ploščadi in pri trgovini Spar. Občina Rogaška Slatina je v sistem dodala še štiri postaje, in sicer pri krožišču za stavbo Medical centra, pri Grand hotelu Rogaška, v Športnem centru Rogaška Slatina in na parkirišču P+R. V občini Podčetrtek, kjer je izposoja koles na voljo pod imenom Via Obsotelje, si je kolesa možno izposoditi pri tamkajšnjem turističnoinformacijskem centru, pri hotelu Breza in v Aqualuni. Kot doslej je registracija mogoča s pomočjo mobilne aplikacije Mobiln.si, v prostorih Javnega zavoda za turizem in kulturo Rogaška Slatina ali na sedežu Turizma Podčetrtek, Bistrica ob Sotli in Kozje. TS Obnovljeni prostori dijaškega doma Šolskega centra Šentjur (Foto: SHERPA) da bi bil za območje sprejet občinski podrobni prostorski načrt. Če bo sprejet, bo treba nato čim prej zagotoviti potrebno dokumentacijo in denar. Zato je ŠCŠ glede naložbe že v stiku z ministrstvom za vzgojo in izobraževanje. V občini Podčetrtek je ena od postaj za izposojo koles pri tamkajšnjem turističnem centru. (Foto: Mobilno Obsotelje) ŠCŠ je imel še leta 2020 v svoji lasti približno deset hektarjev površin, od leta 2021 obdeluje že 50 hektarjev površin. Širitev pripomore k samooskrbi, zaradi povečanja obsega površin je center začel kupovati tudi več živine. Center se ponaša s precej drobnice, v hlevu so tudi telice za pitanje, dva krškopoljska prašiča in dva lipicanca. Ponos šole sta še dva čebelnjaka. Eden stoji na ekološkem posestvu, drugi je učni čebelnjak Čebelarske zveze Slovenije za celotno savinjsko regijo. Nova stanovanjska soseska ŠMARJE PRI JELŠAH - Občina je objavila javno naročilo za komunalno ureditev stanovanjske soseske Dobrava. Vrednost komunalne ureditve je ocenjena na približno 800 tisoč evrov. Komunalna ureditev bo zajemala ureditev elektrifikacije, od-vodnjavanja, vodovoda in možnost priključitve na plin. Glavni vodi so že v povezovalni cesti, občina želi zdaj poskrbeti za sekundarne vode, da bodo graditelji nanje lahko priključili svoja gospodinjstva. Vodja oddelka za investicije v šmarski občinski upravi mag. Anita Reich je povedala, da dva vlagatelja v soseski že gradita nepremičnini. Občina Šmarje pri Jelšah je lastnica osmih zemljišč, eden od zasebnih vlagateljev na svojih zemljiščih načrtuje gradnjo več večstanovanjskih stavb. TS Občina prepredena z gradbišči ŠTORE - V občini gradbeni stroji brnijo na različni koncih. Že nekaj časa je obnove deležna državna cesta, ki vodi od Štor proti Svetini. Po prvomajskih praznikih bo zaradi del sledila popolna zapora v Toplici. Kmalu pa bodo asfaltiranja deležni še odseki cest, kjer je bila urejena nova kanalizacija. Na odseku ceste proti Svetini, kjer so se delovni stroji zadrževali v zadnjem času, so dvakrat presenetile najdbe bomb. Župan Občine Štore Miran Jurkošek upa, da takšnih presenečenj ne bo več, saj so zemeljska dela končana, asfaltiranje je predvideno v začetku maja. »Po prvomajskih praznikih nas čaka popolna zapora ceste v Toplici, kar bo onemogočilo vožnjo iz smeri Laške vasi, Pečovja in Kompol skozi ta zaselek, a drugače ne gre.« Štorski župan je omenil, da je predvidena gradnja novega mostu čez Topliški potok, izvajalec bo zgradil več opornih zidov. Vsa dela na odseku naj bi bila končana predvidoma do septembra. »Po koncu obnovitvenih del bodo razmere bistveno boljše. Odsek je bil namreč v zelo slabem stanju, problematične so bile med drugim ožine, medtem ko bo po novem cesta bistveno širša,« je dodal. Po kateri cesti? Na območju občine trenutno nastajajo metri nove državne kolesarske poti, izvajalci končujejo še gradnjo kanalizacijskega omrežja. Jurkošek je dejal, da je ureditev kanalizacije med drugim predvidena še na delu odseka proti Pečovju, nato bo sledilo asfaltiranje odsekov cest. »Štorovčani že skoraj ne vemo več, po kateri cesti naj se vozimo, ali naj gremo proti Celju čez Pečovje in Zagrad ali naj gremo čez Kompole v Prožinsko vas. Upam, da bodo obnove in gradnje končane do poletja in da bodo ceste potem spet normalno prevozne,« je poudaril. Občina načrtuje še obnovo odseka ceste v Laški vasi, do konca junija želi končati še projekt z naslovom Ko zadišijo zeli. Pod njegovim okriljem želi obnoviti krajši odsek ceste in pešpoti. Še en projekt se dotika ureditve pešpoti do cerkve sv. Janeza in razgledne ploščadi v Šentjanžu, kjer bo lep razgled možno spremljati tudi ob pomoči daljnogleda. TS IZ NAŠIH KRAJEV 7 CELJE - V celjskih zaporih prireditev Pr' Starem piskru Ustvarjalno za zaporniškimi zidovi iktor Tomaž Bračko je izpostavil pomen sodelovanja zavoda z lokalnim okoljem. V Zavodu za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje so s kulturno prireditvijo Pr' Starem piskru počastili več praznikov, ki so se zvrstili to pomlad. Obsojenci so dokazali, da je tudi življenje za zaporniškimi zidovi lahko ustvarjalno. Pripravili so likovno razstavo in izdali časopis Novičnik iz piskra, v katerem so strnili svoja občutja in razmišljanja o prestajanju zaporne kazni, ki jo doživljajo kot priložnost za osebnostno spremembo. BARBARA FURMAN Obsojenci so v časopisu Novičnik iz piskra v besedi in risbi predstavili življenjski utrip v zavodu. In svoj pogled nanj. Eden od njih je med drugim zapisal: »V zaporniški celici imam dovolj časa za temeljit premislek o sebi, kako postati boljši človek, z ljubeznijo v srcu in ne s sovraštvom. Še nekaj let bom moral skozi rešetke gledati svobodo in naravo, kako se spreminja. V srcu pa je upanje na lepšo prihodnost.« Vodja sektorja za tretma Jerica Lipec je med drugim zapisala: »Želim, da bi zaprte osebe spoznale, da je čas, ki ga preživljate v zaporu, predvsem priložnost, da naredite nekaj zase - da delate in se izobražujete, se naučite živeti tako, da se boste počutile dobro.« Sodelovanje z okolico Na prireditvi je zbrane pozdravil celjski župan Matija Kovač, ki je obsojencem čestital za ustvarjalnost ter prizadevnost pri urejanju podobe mesta, saj pomagajo v čistilnih akcijah, pri sajenju dreves in podobnih opravilih. Po besedah direktorja celjskih zaporov Tomaža Brač- ka je za njihov zavod zelo pomembno, da sodeluje z lokalnim okoljem. Obsojenci »Poleg večnamenske dvorane bomo letos prenovili vhod v zapor, prostor za obiske, sobo za pridržanje in videonadzorni center,« napoveduje Tomaž Bračko. tako pridobivajo veščine, pomembne za njihovo ponovno socializacijo, saj temeljijo na novih oblikah vedenja in vrednotenja. Ob tem je direktor napovedal, da bo naslednja prireditev v prenovljeni večnamenski dvorani. »Poleg večnamenske dvorane bomo letos prenovili vhod v zapor, prostor za obiske, sobo za pridržanje in videonadzorni center. Prav zdaj prenavljamo bivalne prostore na oddelku za pripor in obsojeniškem oddelku ter pisarne inštruktorjev v delavnicah. Pred kratkim smo prenovili pralnico in kopalnico na odprtem oddelku. Prostore zavoda prenavljamo glede na finančne zmožnosti.« Prazniki Sicer pa so v kulturnem programu prepletli glasbo, petje in recitacijo ter vmes izpostavili pomen več aprilskih in majskih praznikov, od dneva zdravja (7. april), svetovnega dneva Romov (8. april), dneva uprave za izvrševanje kazenskih sankcij (9. april), praznika Mestne občine Celje (11. april) do dneva Zemlje (22. april), dneva knjige (23. april), dneva upora proti okupatorju (27. april) in praznika dela (l. maj). Socialna pedagoginja v celjskih zaporih Ti-jana Deljić je obudila spomin na čas delovanja kaznilnice oziroma zaporov Stari pisker. Priznanje Darji Srebot »Želim, da bi zaprte osebe spoznale, da je čas, ki ga preživljate v zaporu, predvsem priložnost, da naredite nekaj zase - da delate in se izobražujete, se naučite živeti tako, da se boste počutile dobro,« je izpostavila Jerica Lipec. Med drugim je spomnila, da je nemška okupacija leta 1941 v Stari pisker pripeljala eno najtemačnejših obdobij na Celjskem, saj je postal mučilnica in morišče številnih Slovencev. Po osamosvojitvi Slovenije je v njem Zavod za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje, kamor so napotene večinoma mlajše osebe do 26. leta, zato v zavodu veliko pozornosti namenjajo izobraževanju obsojencev. Foto: SHERPA SLOVENSKE KONJICE -Tri desetletja je Darja Srebot že uspešno prisotna v podjetniških vodah, zato je prejela priznanje Obrtno-pod-jetniške zbornice Slovenske Konjice. Ni Konjičana, ki ne bi vsaj nekajkrat obiskal njenega cvetlično-darilne-ga butika v konjiškem Starem trgu, to pomlad pa je v Zečah odprla še vrtnarski center, s čimer si je izpolnila dolgoletno željo. Nov izziv je prinesel nov delovni zagon, pravi. Pred tridesetimi leti je Darja Srebot v Slovenskih Konjicah odprla Cvetlično-darilni butik Darja in ustanovila podjetje Dar-denj. Pravi, da se je na podjetniški poti soočala tako z vzponi kot s padci. »Najtežje je bilo med prenovo konjiškega starega mestnega jedra, saj je bil dostop do trgovin na tem območju oviran. Zato nam je promet občutno padel. Prihodki so se občutno zmanjšali tudi med epidemijo. A smo krizne trenutke v kolektivu uspeli premostiti, ob tem smo se še bolj povezali. O številnih sončnih in senčnih plateh moje dosedanje podjetniške poti bi lahko napisala zanimivo knjigo,« pravi dobitnica priznanja Obrtno-podjetniške zbornice Slovenske Konjice. Ob tem poudarja, da ji ne bi uspelo, če ji ne bi pomagali tudi domači. »Zelo sem hvaležna očetu, ki mi je bil v veliko pomoč že pri odprtju cvetličarne, pomagal mi je tudi pri urejanju novega vrtnarskega centra v Zečah. Ves čas so mi v oporo tudi mož ter sinova. V posebno čast si štejem, da je ob meni v cvetličarni že od vsega začetka sodelavka Tatjana, sodelavka Alenka pa je nepogrešljiva pri delu v vrtnarstvu.« Darja Srebot še pravi, da z odprtjem vrtnarskega centra v Zečah začenja novo po- Darja Srebot s priznanjem Obrtno--podjetniške zbornice Slovenske Konjice (Foto: osebni arhiv) glavje v podjetništvu. Poleg pestre ponudbe, od balkonskega cveta in grmovnic do raznovrstne zelenjave, želi svojim strankam posredovati tudi znanje o vrtnarstvu, ki ga je pridobivala vrsto let. ; --"tM Z odprtjem Vrtnarstva v Zečah ie uresničila svoio dolaoletno želio. (Foto: osebni arhiv) 8 IZ NAŠIH KRAJEV VOJNIK - Kaj Vojničanom prinaša popravek letošnjega proračuna? polovica Za naložbe proračuna Občinski svetniki so na seji minuli teden sprejeli rebalans letošnjega proračuna. Velik vpliv nanj imajo spremembe na področju plač v javnem sektorju. V času od sprejema proračuna konec leta 2021 do danes je namreč prišlo do več sprememb, ki vplivajo na odhodke za plače ter tudi na odhodke na področju družbenih dejavnosti (financiranje šol, predšolske vzgoje, glasbene šole, domske oskrbe, pomoči na domu). Za to področje je v popravku proračuna namenjenih 4,5 milijona evrov. »Kar nekaj denarja bomo namenili za športne naložbe. Med pomembnejšimi so ureditev igrišča na Frankolovem, nov športni park v Arclinu, prenova igrišč v Vojniku,« našteva Branko Petre. BOJANA AVGUŠTINČIČ Prihodki se s popravkom proračuna zvišujejo za 600 tisoč evrov in znašajo 10,7 milijona evrov. Odhodki so višji za 3,2 milijona evrov in znašajo 14 milijonov evrov. Največja sprememba v proračunu je na področju komunale. Odhodki na tem področju so z rebalansom višji za 1,5 milijona evrov in skupno znašajo 5,6 milijona evrov. Med drugim se za približno pol milijona povečujejo sredstva za prenovo asfaltnih cest, skupno bo letos za to namenjen približno milijon evrov. Sredstva za gradnjo pločnikov in kolesarskih poti se povečujejo za 73 tisočakov na 294 tisoč evrov. Dodatne naložbe so nujne tudi na področju kanalizacije in vodovoda. Odhodki za požarno varnost so z rebalansom višji za sto tisoč evrov. Ta denar bo občina namenila za nakup avtocisterne za potrebe PGD Frankolovo. Urejanje igrišč Kot pravi župan Branko Petre, proračun ostaja zelo naložbeno naravnan, saj bo za različne projekte namenjena skoraj polovica proračunskih sredstev. »Kar nekaj denarja bomo namenili za športne naložbe. Med pomembnejšimi so ureditev igrišča na Frankolovem, nov športni park v Arclinu, prenova igrišč v Vojniku,« našteva. V Arclinu je vojniška občina kupila zemljišče za predvideno gradnjo skate parka, otroškega igrišča ... Površino za športne dejavnosti namerava občina urediti tudi ob vrtcu in šoli v Socki. Širitev šole V Vojniku se pripravljajo tudi na večji projekt, to je razširitve osnovne šole. Trenutno je v pripravi idejna zasnova. Vojniška osnovna šola se namreč sooča s prostorsko stisko. Rešiti jo nameravajo z nadzidavo šolske zgradbe in z gradnjo prizidka. Predvideni so tudi razširitev in tehnološka posodobitev šolske kuhinje, delna prenova sedanjih prostorov, obnova in dograditev komunalne, energetske in prometne infrastrukture ter zunanja ureditev okolice šole. Po izdelavi idejne zasnove projekta bo sledila priprava projektov za pridobitev gradbenega dovoljenja. Dograditev šole je predvidena v več korakih. Najprej naj bi za dodatno nadstropje zvišali del šolske stavbe. S tem bi pridobili osem učilnic. Drugi korak predstavljata porušitev montažnega dela šole, kjer je zdaj razredna stopnja, in na istem mestu gradnja novega stolpiča, v katerem bosta poleg učilnic tudi nova kuhinja in jedilnica. Rešiti bo treba tudi prometne težave oziroma dostop do šole, v katero vsakodnevno prihaja približno 700 otrok, med njimi je približno 400 vozačev. Če ne bo zapletov, bi se lahko v Osnovni šoli Vojnik dodatnih prostorov razveselili v naslednjih štirih letih. Župan upa, da se bo pokazala tudi priložnost za pridobitev evropskih ali državnih sredstev. Laščane vabijo k objavljanju Plečnikovih del Občino zanimajo želje prihodnjih stanovalcev Spomenik NOB v Laškem je delo Plečnikove študentke Marjetice Pirkmajer. (Foto: SHERPA/arhiv NT) LAŠKO - Arhitekt Jože Plečnik se je podpisal pod številne arhitekturne stvaritve. Njegova celostna ureditev mesta Ljubljana je ena od treh stvari v Sloveniji, ki je umeščena celo na Unescov seznam kulturne dediščine. A Plečnik ni ustvarjal le v Ljubljani. Njegovi mostovi, stavbe, stoli, lestenci, cerkve, stebri, spomeniki in obeležja so po vsej Sloveniji in sooblikujejo bogat kulturni prostor mest in podeželja. Delo mojstra Plečnika bogati tudi občino Laško. V Laškem je Jože Plečnik posredno sodeloval pri dveh projektih. Cerkev blaženega Antona Martina Slomška v Laščane pozivajo, da na družbenih omrežjih objavijo fotografije lokalnih Plečnikovih stvaritev. Zgornji Rečici je delo njegovega asistenta na fakulteti Janeza Valentinčiča, spomenik NOB v Laškem je delo njegove študentke Marjetice Pirkmajer. Plečnikova naj bi bila tudi vremenska hišica, vendar v ljubljanski Plečni- LAŠKO - Občina na območju Ceste v Rečico v Debru načrtuje novo večstanovanj-sko gradnjo. Občinski svetniki so marca sprejeli odlok o spremembah in dopolnitvah zazidalnega načrta, ki bo omogočal gradnjo stanovanj v omenjeni soseski. Dokument je tudi osnova za sprejem koncesijskega akta o javno-zasebnem partnerstvu in za izbor zasebnega vlagatelja za izvedbo tržnega dela projekta. Občino Laško zanimajo tudi potrebe in želje potencialnih kupcev in najemnikov novih tržnih stanovanj. Zato je objavila spletni vprašalnik o tem, kakšna stanovanja si prihodnji stanovalci želijo. Na območju Debra je predvidena gradnja kompleksa večstanovanjskih stavb, in sicer dveh večstanovanjskih zgradb, ki bosta povezani z vmesno poslovno stavbo. Gre za tri sklope, ki predstavljajo ločene, a zaključene celote z lastnimi vhodi ter brez možnosti prehajanja med njimi. V manjši stanovanjski stavbi je predvidena gradnja dvajsetih nizkoenergijskih javnih najemnih stanovanj (10 dvosobnih in 10 trisobnih stanovanj). V drugi, večji stanovanjski zgradbi je predvidena ureditev približno 40 tržnih stanovanj. Ta naj bi zgradil in uredil zasebni partner. Občina Laško želi s projektantom in morebitnim vlagate- ljem tržnega dela gradnje preveriti potrebe in želje kupcev in najemnikov tržnih stanovanj. Zato je pripravila spletni vprašalnik o načinu bivanja oziroma o tem, kako velika stanovanja bi si novi lastniki oziroma najemniki želeli in kaj naj bi stanovanja nudila (število sob, kopalnic, razporeditev prostorov, pričakovana nakupna cena stanovanja ...). Po optimističnih napovedih bi se dela morda lahko začela že konec letošnjega leta, je ob sprejemu sprememb zazidalnega načrta dejal župan Marko Šantej. A še prej bo treba najti investitorja, pri čemer je občina že oddala pobudo na Stanovanjski sklad RS, da bi prispeval del sredstev. BA kovi hiši, kjer imajo večino njegove dokumentacije, tega podatka nimajo. V Mestnem muzeju Ljubljana je še do konca avgusta na ogled razstava Plečnik: metropola, kraj, vrt, ki obravnava Plečnikov brezčasen in aktualen opus. V spomin nanj v okviru razstave pozivajo tudi občane Laškega, da na družbenih omrežjih Facebook in Insta-gram delijo oziroma objavijo fotografije lokalnih Plečnikovih stvaritev. V začetku junija bodo v Mestnem muzeju Ljubljana med njimi izžrebali nagrajence. BA IZ NAŠIH KRAJEV 9 Psom (ne)prijazni prevozniki CELJE - Na vlaku so lahko, na avtobusu ne Pred časom smo gledali posnetke psov, ki so sodelovali v reševalnih akcijah po potresu v Turčiji. Njihova vloga pod vodstvom vodnikov je bila neprecenljiva in zato je bilo logično, da je bilo zanje poskrbljeno kar najbolje tudi med prevozom. Na letalu jih niso ločili od vodnikov in so lahko sedeli v potniški kabini. Tudi marsikje v tujini je dovoljena vožnja psov na avtobusih, vlakih in v mestnem prometu, v sosednjih državah je psa mogoče srečati celo med sprehodom po nakupovalnih središčih. Pri nas so na tem področju še številne omejitve in nič ne kaže na spremembe. . Večji pes se lahko pelje z vlakom, a mora imeti nagobčnik in biti na vrvici, medtem ko na'avto-busih Nomaga to ni dovolj. (Foto: Andraž Purg) Zakon o zaščiti živali v 13. členu ureja samo prevoz z javnimi sredstvi za pse vodnike in pomočnike slepih in invalidov. Tem je omogočen vstop v sredstva javnega prevoza. Za vse ostale pse ni posebnih zakonskih določil, pravijo na Upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin in dodajajo, da niso zaznali nobenih pobud, ki bi zahtevale sistemsko in zakonsko ureditev tega področja. TATJANA CVIRN Bralka je napisala, da se je nedavno brez težav s psom pripeljala z vlakom iz Ljubljane do Celja. Tudi po Ljubljani pri vožnji z mestnim avtobusom ni bilo ovir. Zapletlo se je, ko je hotela z avtobusom Nomaga iz Celja do Velenja. Voznik naj bi ji rekel, da pes ne more na avtobus niti z nagobčnikom, češ da je prevelik (ima približno 20 kg). Sicer je po njenih besedah miren, prijazen in ubogljiv, s seboj je imela tudi vse dokumente o cepljenju. Zakaj takšna omejitev in ali razmišljajo o spremembi, smo vprašali v družbi Nomago, ki je eden največjih prevoznikov v državi in izvaja avtobuse prevoze tudi v regiji in lokalne prevoze s Celebu-som. Večji pes ne sme na avtobus V Nomagu se sklicujejo na splošna pravila javnega prevoza, ki so objavljena na spletni strani podjetja, in tudi vozniki avtobusov imajo navodila, pod kakšnimi pogoji lahko prevažajo živali. Vožnja s psi je omejena le na manjše živali, ki se lahko peljejo brezplačno, a morajo biti v posebnih potovalnih torbah. Večji psi na povodcih torej ne morejo na njihove avtobuse in kot kaže, niti ne razmišljajo o spremembi. Kot pravijo v družbi, gre za ukrepe, ki so v prvi vrsti namenjeni zagotavljanju varnosti v prometu, pri čemer lastnik za prevoz svojega psa prevzema vso odgovornost. V Nomagovih avtobusih se lahko prevažajo policijski psi in psi gorske reševalne službe, ki morajo biti v spremstvu vodnika, na vrvici in z nagobčnikom, prevažajo se lahko psi vodniki za slepe in drugi psi pomočniki invalidov, ki za vstop na avtobus ne potrebujejo nagobčnika. Prevoz teh psov je brezplačen. Če je vozilo prezasedeno, se zaradi zagotavljanja varnosti udeležencev v prometu psi ne smejo prevažati, pravijo v Nomagu, kjer dodajajo, da veljajo podobna pravila tako za medkrajevne prevoze kot tudi v primeru mestnega potniškega prometa v Celju. V Ljubljani in na vlaku drugače Očitno prevozna podjetja samostojno odločajo o tem, kako bodo uredila to problematiko, ki zakonsko ni opredeljena. V Ljubljanskem potniškem prometu tako velja, da je prevoz psov (razen službenih, psov vodnikov in psov pomočnikov) dovoljen zunaj prometnih konic in pod pogojem, da je pes čist, zdrav, na vrvici, da ima nagobčnik ter dokazilo o cepljenju pro- ti steklini. Prometne konice med delavnikom so od 6.30 do 9.30 in od 13. do 17. ure. Psi vodniki in psi pomočniki so pri prevozu v mestnem prometu lahko brez nagobčnika v skladu z Zakonom o zaščiti živali. Na vlakih Slovenskih železnic se lahko vozijo tako manjši kot večji psi. Prvi imajo brezplačen prevoz, če so zaprti v kletke ali košare in je te mogoče namestiti kot osebno prtljago. Majhne pse lahko lastniki tudi držijo v naročju. Večji psi morajo imeti nagobčnik, biti na vrvici ter ležati na tleh, tako da ne ovirajo drugih potnikov. Zanje je treba v notranjem prometu plačati polovično ceno vozovnice za drugi razred potniškega vlaka, v mednarodnem prometu pa polovično ceno vozovnice po mednarodni potniški tarifi. Prevoz večjih psov (nad 30 cm) zaradi omejenega prostora ni dovoljen z nagibnimi vlaki ICS. Izjema so le spremljevalci slepih in invalidnih oseb. Pri tem morajo biti potniki s psom uvidevni do drugih na vlaku, saj vsi niso ljubitelji živali. Ob vstopu v vagon morajo sopotniki soglašati s prisotnostjo večjega psa. Če temu nasprotujejo, naj bi sprevodnik poskrbel za ustrezno namestitev takšnega para. Več kot jih boste pripeljali, več boste NAR0CILNICA ZA Ime in priimek: Naslov: Telefon: Datum naročila: Naročnino bom plačeval: □ mesečno П na 3 mesece П na 6 mesecev Dietno □ Soglašam s prejemanjem računov na elektronski naslov (e-mail)_ S podpisom potrjujem naročilo Novega tednika do pisnega preklica, vendar za najmanj 12 mesecev. Pogoji in spletna prijava: https://www.novitednik.si/postanite-narocnik Novi tednik naročam na predlog (ime, priimek in telefon oz. e-mail): za vsakega novega naročnika prejmete darilni bon planeta tuš celje vvrednosti20 evrov. bone v vrednosti 20 evrov prejme tudi novi naročnik! 1 naročnik = 20 eur 2 naročnika = 40 eur 3 naročniki = 60 eur 4 naročniki = 80 eur 5 novih naročnikov = 100 eur ... ZA VAS JE PRIPRAVLJENIH 1000 EVROV www.novitednik.si Akcija traja od 16.3. do 31.5.2023 oz. do podelitve bonov v skupni vrednosti 1000 eur. Bon v vrednosti 20 eur prejmeta predlagatelj in naročnik po plačilu trimesečne naročnine naročnika. Število novih naročnikov na posameznika ni omejeno. novi tednik Vedi/io? 2 шту. 10 IZ NAŠIH KRAJEV SLOVENSKE KONJICE - Turistični biser Dravinjske doline ponuja nova doživetja Nekaj več in veliko bolje Obisk Žičke kartuzije v konjiški občini se povečuje. Nekdanji kartuzijanski samostan je spomenik državnega pomena, ki poleg pomirjujoče tišine v osrčju odmaknjene doline sv. Janeza Krstnika ponuja tudi izjemno kuliso za različne dogodke. Po lanskem odprtju prenovljene cerkve s pomično streho in z razgledno ploščadjo zagotavlja dodatno turistično ponudbo. Kot pravijo v Turistično-informacijskem centru (Tic) Slovenske Konjice, je Žičko kartuzijo lani obiskalo približno 16 tisoč obiskovalcev, kar je več kot minula leta, a želijo številko v naslednjih letih še povečati, predvsem pa obiskovalcem zagotoviti kakovostna doživetja. Pri tem sledijo sloganu - nekaj več in veliko bolje. BARBARA FURMAN Žička kartuzija, ki je bila zgrajena v začetku 12. stoletja, je doživljala vzpone in padce. Za krajše obdobje je postala celo evropski kulturni in politični epicenter na naših tleh. Ponašala se je s knjižnico, ki je štela več kot dva tisoč knjig, v njej so skoraj štiri stoletja nastajali znameniti srednjeveški rokopisi. Kartu-zijani so se ukvarjali tudi z zdravilstvom, lekarništvom, mlinarstvom, opekarstvom ter s steklarstvom in podobnimi rokodelskimi dejavnostmi, ki so omogočale preživetje skupnosti. Redovno življenje v tej dolini je zamrlo, ko je Žičko kartuzijo z dekretom leta 1782 ukinil cesar Jožef II. Od takrat je bil kartuzijanski kompleks prepuščen propadanju. Število prodanih vstopnic: Leto 2018 2019 2020 2021 2022 % SKUPAJ: 12.841 14.360 11.659 11.039 15.910 + 44 % Na razgledno ploščad Danes Žička kartuzija doživlja ponoven preporod. Že skoraj štirideset let v njej pod nadzorom spomeniške stroke potekajo obnovitvena dela. »Med zidovi nekdanjega samostana deluje zeliščna lekarna, v rokodelski delavnici ustvarja lončar, v kleti zorijo penine konjiškega podjetja Zlati grič. Pred kartuzijo so urejeni zeliščni vrtovi, iz Gastuža, ki velja za najstarejšo gostilno na Slovenskem, ponovno vedno pogosteje diši po raznovrstnih jedeh. Danes so v kartuziji na ogled štiri stalne razstave o življenju kartuzijanov, njihovem ustvarjanju ter konjiški zgodovini in obnovi kartuzije, urejena sta dva začasna lapidarija,« pravi Žička kartuzija kot oaza miru in tišine zagotavlja sprostitev. (Foto: Tic Slovenske Konjice) vodja konjiškega tica Tjaša Kangler, pri čemer kot novost izpostavlja dvižno streho na prenovljeni cerkvi svetega Janeza Krstnika. »Cerkev je obnovljena in bistveno bolj zaščitena pred vremenskimi vplivi, cerkvena ladja je postala izjemen prostor za posebne dogodke, tudi poroke ali nastope komornih zasedb. Obiskovalcem omogočimo vzpon na razgledno ploščad s steklenim razglediščem. V ticu smo oblikovali butično vode- nje za manjše skupine. Gre za posebno doživetje z izjemnimi pogledi na Žičko kartuzijo ob spremljavi gregorijanskih ko-ralov in 18-minutnem dvigu ter spustu strehe. Snujemo še nova doživetja v sodelovanju z drugimi ponudniki v Žički kartuziji.« »Olla podrida« Pred Žičko kartuzijo je gostilna Gastuž, v kateri se obiskovalci, pohodniki in kolesarji lahko okrepčajo. Ponuja jedi na žlico s sladico, po predhodni najavi pripravijo tudi obilnejša kosila in drugo hrano. Obiskovalcem toplo priporočajo, da poskusijo »ollo podrido«. Gre za špansko enolončnico, ki je bila že med kartuzijani menda zelo priljubljena. »Olla podrida« je narejena iz čičerike ali fižola ter različnih vrst mesa in zelenjave, kot so korenje, por, zelje, krompir in čebula. V glinenem loncu se kuha več ur. Letos je v drugem nadstropju Gastuža vrata odprla restavra- cija Spargus, ki ponuja vrhunsko kulinariko. Pripravlja jo chef Andrej Smogavc s soprogo Matejo. Skoraj šestnajst tisoč Kot je še povedala vodja tica Tjaša Kangler, je bil lanski obisk Žičke kartuzije glede na število prodanih vstopnic v primerjavi z letom 2021 višji za 44 odstotkov, načrtovali pa so 29-odstotno povečanje. Z lanskim obiskom so zelo zadovoljni, takšne ali še boljše sezone se nadejajo tudi letos. »Toda naš cilj ni usmerjen le v povečanje števila obiskovalcev, ampak želimo gostom zagotoviti čim bolj izvirno, pristno in kakovostno doživetje. Naša ključna usmeritev bo torej delo v skladu z novo strategijo slovenskega turizma 2022-28, ki se glasi nekaj več in veliko bolje.« Dnevi odprtih vrat Trikrat na leto v Žički kartu-ziji pripravljajo dneve odprtih vrat, in sicer 8. februarja na Prešernov dan, 18. maja na mednarodni muzejski dan in 27. septembra na svetovni dan turizma. »Takrat na stežaj odpremo svoja vrata in ob nekaterih urah izvajamo vodene oglede. V Žički kartuziji se torej veliko dogaja. Vse dogodke, vsebine in produkte pripravljamo in oblikujemo v skladu s kartuzijanskimi vrednotami ter kartuzijansko miselnostjo, saj se zavedamo, da nam je v upravljanje zaupan neprecenljiv pomnik zgodovine, ki si zasluži vse naše spoštovanje,« še poudarja sogovornica. Na širšem Konjiškem bodo spodbujali podjetništvo med mladimi. (Foto: Dravinjski poslovni klub) Pokliča nasledil Slapnik SLOVENSKE KONJICE - Dravinjski poslovni klub, ki povezuje in združuje podjetnike, vodstvene delavce in obrtnike v Dravinjski dolini, ima novo vodstvo. Člani skupščine so za predsednika izvolili Tadeja Slapnika, direktorja podjetja Hashnet, ki je vodenje kluba za dve leti prevzel od direktorja podjetja GKN Driveline Slovenija Andreja Pokliča. Novi predsednik je med prednostna prizadevanja uvrstil razvoj centra kreativnosti, inovativnosti in novih tehnologij. Dravinjski poslovni klub v občinah Slovenske Konjice, Vitanje in Zreče že več let spodbuja gospodarski razvoj in inovativnost ter promovira podjetništvo med mladimi. Novoizvoljeni predsednik Tadej Slapnik je med prednostne naloge poslovnega kluba v novem mandatu od leta 2023 do 2025 uvrstil organizacijo lokalnega razvojnega foruma ter izobraževalnih dogodkov s področij zelenega dogovora, krožnega gospodarstva, digitalne transformacije, spodbujanja ino-vativnosti, kreativnosti in podjetništva med mladimi. »Predvsem želim poudariti prizadevanja za razvoj centra kreativnosti, inovativnosti in novih tehnologij, s katerim želimo nadgraditi dejavnosti v projektu Think XR, ki jih izvajajo partnerji pod vodstvom Šolskega centra Slovenske Konjice-Zreče. Tako bomo spodbujali delovanje zagonskih podjetij in podjetništvo med mladimi. Organizirali bomo nagradni natečaj za najboljše poslovne ideje mladih podjetnikov. Pri razvijanju idej jim bodo med drugim pomagali tudi člani našega poslovnega kluba. Posebno pozornost bomo namenili sodelovanju podjetij na področju spodbujanja športnih dejavnosti med mladimi, zato se bomo še dejavneje vključili v akcijo Mladi športni upi, s katero Lions klub Konjice zbira denar za perspektivne mlade športnike iz socialno šibkih družin v Dravinjski dolini,« je poudaril Tadej Slapnik. Sicer pa v Dravinjskem poslovnem klubu napovedujejo krepitev sodelovanja s poslovnimi klubi iz Slovenije in tujine, saj želijo tako povečati poslovne priložnosti za člane kluba in možnosti njihovega sodelovanja v evropskih in nacionalnih razvojnih projektih. BF Štiri desetletja Uniorja v Beli krajini ZREČE - Pred štirimi desetletji je zreško podjetje Unior v Starem trgu ob Kolpi odprlo obrat za izdelovanje ročnega orodja in tako v Beli krajini, ki jo je takrat pestila visoka brezposelnost, omogočilo nova delovna mesta. V obratu se je zaposlilo 36 domačinov. Nekateri so bili prisotni na slovesnosti ob štirideseti obletnici delovanja obrata, ki je po besedah predsednika uprave Uniorja Darka Hrastnika še vedno zgled dobrega sodelovanja in družbene odgovornosti. Pred približno štiridesetimi leti je bila v Beli krajini zaskrbljujoče visoka brezposelnost, zato je takratni tehnični direktor Petrola Jože Butala navezal stike s tedanjim generalnim direktorjem Uniorja Marjanom Osoletom. Dogovorila sta se, da bo Unior postavil obrat v Starem trgu in tako pomagal krajanom do zaposlitve, Zreče pa so v zameno dobile bencinsko črpalko. Zahvala in pohvala Zreško podjetje Unior sodi s programi Ročno orodje, Odkovki ter Sintrani izdelki in namenski stroji med najpomembnejše predstavnike predelovalne industrije kovin na svetu. »V Uniorju smo ponosni, da smo Staremu trgu ob Kolpi omogočili gospodarski utrip in ljudem zaposlitve. Obrat Stari trg je lepa zgodba o sodelovanju in družbeni odgovornosti, ki jo v Uniorju ude- janjamo že vrsto let,« je ne slovesnosti poudaril predsednik uprave Uniorja Darko Hrastnik in dodal, da je ponosen na ekipo sodelavcev, ki s svojim strokovnim delom in predanostjo omogočajo, da so Uniorjeva orodja po vsem svetu simbol kakovosti in zanesljivosti. Zahvalil se je Petru Madroniču, ki je obrat vodil od ustanovitve do leta 2011, ter Francu Fortuni, ki je vodenje Uniorjevega obrata v Starem trgu prevzel pred dvanajstimi leti. Razvoj orodij Zbrane je nagovoril tudi direktor Uniorjevega programa Ročno orodje Danilo Lorger, ki je pohvalil delavnost, vztrajnost, inovativnost in pripadnost sodelavcev ter njihovo pripravljenost za sodelovanje. »Znajo in zmorejo sodelovati. Ne le zato, ker tukaj druge možnosti ni, ampak predvsem zato, ker so naši sodelavci v obratu Stari trg topli in srčni ljudje, ki jim ni nič težko. Zato lahko v tem obratu uspešno razvijamo nova specialna orodja.« V obratu Stari trg poleg vodoinštalaterskega orodja izdelujejo tudi specialna orodja iz kolesarskega in moto programa. Na slovesnosti, ki so jo s kulturnim programom popestrili učenci Osnovne šole Stari trg ob Kolpi, je bili prisoten tudi črnomaljski župan Andrej Kavšek, ki je med drugim dejal, da je Uniorjev obrat Stari trg za občino Črnomelj še vedno izjemnega gospodarskega in družbenega pomena. BF Na slovesnosti so bili tudi upokojeni delavci obrata Stari trg. (Foto: Unior) KULTURA 11 V SPOMIN Ljudmila Conradi (1942-2023) Bili so letošnji prvi pomladanski dnevi, ko smo se v petek, 24. marca, zbrali na celjskem mestnem pokopališču, da bi nemo pospremili k zadnjemu počitku Ljudmilo Conradi, našo Milko, katere ime bo za vedno zapisano na kulturnem zemljevidu Celja. Zima se je letos prav počasi poslavljala in leden veter je še vedno vel okoli voglov ter se nas dotikal s svojim hladom. Naše misli in naša srca pa so bila v tem trenutku z našo Milko, našo zato, ker nas je posvojila s svojo ljubeznijo, toplino in srčnostjo, da smo čutili, kot da smo njena razširjena družina. Življenje je kot knjiga, polna zanimivih in lepih dogodkov, ki srce radosti-jo in dušo bogatijo, včasih tudi tistih manj lepih in bolečih, ki brazgotine pustijo. In tako iz dneva v dan obračamo list za listom v knjigi življenja vse do zadnje strani. In v nedeljo, 19. marca, se je obrnil zadnji list tvoje knjige življenja, spoštovana Ljudmila. Navedena prispodoba s knjigo ni naključna, kajti naši Milki je bila knjiga, kot radi rečemo, položena v zibelko. Ves čas je bila njena sopotnica v profesionalnem in vsakdanjem življenju. Poklic učiteljice ji je bil pisan na kožo. Poučevanje slovenskega jezika v osnovnih šolah, nazadnje v Osnovni šoli Frana Roša Celje je bilo njeno poslanstvo, ki se je jasno izražalo v ljubezni do literature, pisane in govorjene besede, tudi skozi njene številne druge dejavnosti. Kot literarna ustvarjalka, pisala je poezijo in kratko prozo, se je leta 2001 zapisala med ustanovne člane Celjskega literarnega društva, kjer je bila dejavna do svojih zadnjih dni in kjer je redno objavljala v literarni reviji Vsesledje in tudi drugje, zadnje njene objave so v knjigi Pisateljski izzivi, ki je izšla leta 2022 pri tem društvu. Samostojno je izdala prozo: Podivjana reka (2011), Če bi molčala (2014), Pri sveti Barbari (2014) in Tekmovanje slikanic (2015). Ljubezen do lepe slovenske besede je Milka z velikim žarom vedno rada delila tudi drugim na številnih literarnih delavnicah: starejšim v Domu ob Savinji in najmlajšim pri Medobčinskem društvu prijateljev mladine Celje, kjer jih je spremljala tudi na počitnikovanja. Kot pedagoginja in mentorica se je leta 1986 vpisala med soustanovitelje srečanja najboljših literarnih ustvarjalcev 8. in 9. razreda slovenskih osnovnih šol Roševi dnevi. Od ustanovitve je 18 let literarno delovala v Združenju prijateljev slepih Slovenije, kjer je bila tudi članica upravnega odbora. Bila je tudi častna članica Društva upokojenih pedagoških delavcev Slovenije in nepogrešljiva pri vseh njegovih kulturnih dogodkih. V njeni knjigi življenja se je novo poglavje odprlo, ko je na novo življenjsko pot stopila s sorodno dušo Žarkom Conradijem. Z njim je poleg tople družine s sinovoma Alešem in Primožem radosti delila tudi pri ustvarjanju lepe govorjene slovenske besede na odrskih deskah v Ljubiteljskem gledališču Petra Simonitija Celje, kjer je bila dejavna vseh 30 let od ustanovitve, njen Žarko pa je bil dolgoletni predsednik. Ob tem se spominjamo njene izjemne vloge tašče Noeme v igri Leta nič, en dan potem Zorka Simčiča in nepozabnega gostilničarja ter njegove žene, ki sta ju z Žarkom odigrala v Treh tičkih ... Da, naše Milke se bomo spominjali po številnih dejavnostih, pa naj bodo to pisanje proze ali časopisnih člankov v tedniku Celjan, vodenje literarnih delavnic, delo v društvih ali zavzeto prostovoljno delo. Za svoje delo je prejela številna priznanja. Milka ni dajala samo kot ustvarjalka, še več je dajala kot človek. Znan ameriški vojskovodja in politik Albert Pike je dejal: »Kar smo storili le zase, umre z nami; kar smo storili za druge in za svet, ostane nesmrtno!« In tega je bilo pri Milki veliko, preveč, da bi jo lahko pozabili. SONJA MLEJNIK, ŽIVKO BEŠKOVNIK Knjižnica Rogaška Slatina obeležila 20 let delovanja Za mnoge priljubljeno v ■ v v zatočišče Dvajset let delovanja je zadnji aprilski ponedeljek obeležila Knjižnica Rogaška slatina. Prireditev v Aninem dvoru je spremljala množica tistih, ki se v to ustanovo ne zatečejo le po knjige, ampak tam najdejo možnost izobraževanja, povezovanja in zanimive kulturne vsebine. TINA STRMCNIK Dejavnost knjižničarstva omenjajo že zapisniki sestankov sokolskih društev v Rogatcu. Po drugi svetovni vojni so v Rogatcu in Rogaški Slatini delovale društvene knjižnice. Slednje so se leta 1974 povezale v občinsko knjižnico Šmarje pri Jelšah, knjižnici v Rogaški Slatini in Rogatcu sta bili njeni enoti. Občini Rogaška Slatina in Rogatec sta leta 2003 ustanovili Knjižnico Rogaška Slatina, ki ima svojo enoto v Rogatcu. Ustanovitev nove knjižnice je prinesla obsežnejše financiranje in posledično večji nakup gradiva, je povedala direktorica te ustanove mag. Nataša Koražija. »Naša knjižnica se zdaj samostojno prijavlja na razpis ministrstva za kulturo, kjer uspešno pridobiva sredstva. Prav tako s sodelavci pridobivamo denar za spremljevalne dejavnosti. Osamosvojitev knjižnice je zato vsekakor spodbudila večji razcvet naše dejavnosti na našem območju.« Petina vseh občanov V knjižnico je včlanjenih približno dvajset odstotkov B I V I • • v • »Naša knjižnica se zdaj samostojno prijavlja na razpis ministrstva za kulturo, kjer uspešno pridobiva sredstva. Prav tako s sodelavci pridobivamo denar za spremljevalne dejavnosti. Osamosvojitev knjižnice je zato vsekakor spodbudila večji razcvet naše dejavnosti na našem območju,« pravi mag. Nataša Koražija. občanov obeh omenjenih občin. Direktorica slatinske knjižnice je dejala, da članstvo ni na zavidljivi ravni. Sodelavci tega kulturnega hrama opažajo, da si več članov družine izposoja gradivo s pomočjo ene članske Utrinek s prireditve ob 20-letnici knjižnice izkaznice. Uporabnikov knjižnice je po njenih besedah vsekakor več. »Ocenjujemo, da gre približno za štirideset odstotkov občanov. Takšne podatke nam pokažejo vsakoletne raziskave, ko pregledamo izposojo gradiva in obisk dogodkov. Odmevnejše dogodke z zanimivimi gosti radi obiskujejo tudi domačini, ki morda drugače redno ne zahajajo v knjižnico.« Kaj šteje več kot statistika? Nekateri uporabniki radi obiščejo čitalnico, drugi v knjižnico zaidejo zaradi možnosti dostopa do svetovnega spleta, starši se s svojimi otroki radi igrajo na otroškem oddelku, je naštela direktorica. Sodelavcem knjižnice se zato zdi pomembno, da lju- dje knjižnico prepoznajo kot prostor, kjer imajo možnosti za izobraževanje, druženje in kjer najdejo priljubljene kulturne vsebine. »Za mnoge ljudi je knjižnica kot zatočišče. To šteje več kot statistika o članstvu. In ne glede na razlog obiska so vsi ljudje pri nas zelo dobrodošli.« Nataša Koražija: »Za mnoge ljudi je knjižnica kot a V • V V M V g • zatočišče. To šteje več kot statistika o članstvu. In ne glede na razlog obiska so vsi ljudje pri nas zelo dobrodošli.« Poklon preminulim članom velenjski godbeniki so 15. abonmajsko sezono pred dnevi končali s spomladanskim koncertom. Posvetili so ga preminulim članom, ki so pomembno zaznamovali uspešno delovanje Pihalnega orkestra Premogovnika velenje. Orkester neprekinjeno deluje že 104 leta. V Marinovi dvorani Glasbene šole Frana Koruna Ko-željskega Velenje so z glasbo obudili spomine na mag. Ivana Marina, Lojzeta Kričeja, »Kako zelo je bila godba del njihovega vsakdana, se je vedno znova pokazalo na vseh dogodkih orkestra, še posebej ob stoti obletnici delovanja našega orkestra,« je poudaril dr. Gregor Jeromel. Bineta Žagerja in Albina Plambergerja. Vsi štirje so bili steber rudarske godbe in mentorji mladih godbenikov. »V orkestru so s svojim predanim delom pustili neizbrisen pečat. Kako zelo je bila god- ba del njihovega vsakdana, se je vedno znova pokazalo na vseh dogodkih orkestra, še posebej ob stoti obletnici delovanja našega orkestra,« je poudaril predsednik Pihalnega orkestra Premogovnika Velenje dr. Gregor Jeromel in dodal, da so bili vsi štirje prisotni na vseh petih svetovnih prvenstvih, na katerih so godbeniki osvojili zlato medaljo. »Bili so tesno vpeti v vse dogodke, ki smo jih pripravili, za kar smo jim neizmerno hvaležni.« Kot solist se je na koncertu predstavil Anže Plazl smolnikar na evfoniju. Znano je, da so bili v krajih, kjer je bilo prisotno premogovništvo, tudi pihalni orkestri. Velenjski premogovnik je star več kot 148 let. Čeprav za uradni začetek delovanja Rudarske godbe Velenje šte- jejo leto 1919, so prepričani, da začetki organiziranega godbeništva v Šaleški dolini segajo še precej dlje v preteklost. To je potrdila tudi avtorica diplomskega dela o Pihalnem orkestru Premogovnika Velenje Andreja Glavač, ki je veliko informacij dobila v pogovoru z dolgoletnim dirigentom mag. Ivanom Mari-nom. BF 12 NAŠA TEMA Manjši turistični ponudniki so dodana vrednost slovenskega turizma Privabljajo goste koncev sveta Čeprav veliko ljudi ob besedi dopust najprej pomisli na morje, je vedno več tistih, ki se raje odločajo za odkrivanje bolj odmaknjenih in mirnih kotičkov v naravi ob spoznavanju lokalnih zgodb in raznovrstni kulinarični ponudbi, ki temelji na domači hrani. Tudi v naši regiji priložnosti za vse to ponujajo manjši turistični ponudniki, predvsem turistične kmetije. Pot do njih so kljub njihovi majhnosti našli celo gosti iz najbolj oddaljenih koncev sveta. Zakaj? BARBARA FURMAN, JANŽE FRIC V Združenje turističnih kmetij Slovenije je včlanjenih več kot štiristo kmetij, ki se ukvarjajo z dopolnilno turistično dejavnostjo. Lanski podatki so spodbudni. »Na turističnih kmetijah po vsej Sloveniji so leta 2022 gp^J zabeležili porast domačih gostov, po dveletnem zatišju zaradi pandemije so se začeli vračati obiskovalci iz tujine. Ker smo državljani prejeli turistične bone, so bile turistične kmetije tudi med pandemijo zelo dobro obiskane, saj so počitnikarji iskali bolj odmaknjene in manjše turistične ponudnike. Ker je tovrstna ponudba v Sloveniji pestra, so našli, kar so želeli. Zato so bili zadovoljni tako gostje kot ponudniki,« pravi specialistka za turizem na kmetijah Renata Kosi. Zakaj prihajajo? Turistične kmetije so bile dobro obiskane med minulimi prvomajskimi prazniki, obeti glede obiska so dobri tudi za prihajajočo poletno turistično sezono, saj so mnogi dopust že rezervirali. Med tistimi, ki so za letošnji poletni oddih izbrali turistično kmetijo, prevladujejo tujci. Po podatkih Združenja Ribolov v Savinji privablja zahodnjake Reka Savinja je v svojem zgornjem toku najbolj čista in neokrnjena, bogata je s kisikom in hrano za ribjo populacijo. Zato ne preseneča, da privablja tudi ribiče oziroma ljubitelje mu-harjenja iz Nemčije, Italije, Francije, Avstrije, Anglije, Madžarske in skandinavskih držav. Tudi z Aljaske prihajajo. Po podatkih Slovenske turistične organizacije so ribiški turisti eni najboljših pri nas, saj v Sloveniji letno zapravijo približno 3,5 milijona evrov. Ribiči iz tujine so, kot pravi predsednik Ribiške družine Ljubno Gregor Križnik, prijetno presenečeni, da delo v ribiški družini temelji na pro-stovoljstvu. »Tujci odhajajo domov s prijetnimi vtisi, zato se nekateri že več let zapored vračajo, pridejo tudi večkrat na leto. Med tistimi, ki nas pogosto obiščejo, je strasten ribič iz mesta Anchorage na Aljaski. Pravi, da se za ribolov pri nas odloča zaradi bogatega ribjega življa, neokrnjene in čiste narave ter pristnega podeželskega okolja. Navdušuje ga tudi naša gostoljubnost. Ribiči iz tujine prav tako pogosto pohvalijo našo kulinarično ponudbo. Do danes še nisem slišal, da bi se kateri gost domov vrnil nezadovoljen. Pohvale obiskovalcev so dobrodošla motivacija za prizadevanja naše ribiške družine tudi v prihodnje.« Ključna je neokrnjena narava Po besedah Križnika imajo v njihovi ribiški družini edini v Sloveniji strogo nadzorovan ribolov, saj lahko na 15-kilo-metrskem odseku Savinje, od Luč do Ljubnega, lovi največ 20 ribičev dnevno. Na območju od Logarske doline do Luč pa samo pet. »Dovolilnice ribičem izdajamo po elektronskem sistemu. Povpraševanje po njih je precejšnje, saj jih zelo hitro prodamo, tudi za leto dni vnaprej. Ob izrednih razmerah, kot je bila lanska suša, ribolov prepovemo. Naša čuvajska služba je pri nadzorih neizprosna, saj v naši ribiški družini na prvo mesto postavljamo skrb za naravo, reko in živelj v njej,« poudarja Križnik. »Med tistimi, ki nas pogosto obiščejo, je strasten ribič iz mesta Anchorage na Aljaski. Pravi, da se za ribolov pri nas odloča zaradi bogatega ribjega življa, neokrnjene in čiste narave ter pristnega podeželskega okolja,« pravi Gregor Križnik. Ambasadorka ZDA Jame L. Harpootlian med muharjenjem v Savinji na Ljubnem (Foto: RD Ljubno) i . t ... turističnih kmetij Slovenije tujci poletni dopust zelo radi preživljajo na turističnih kmetijah, medtem ko se Slovenci v poletnih mesecih odpravimo na morje, turistične kmetije pa raje obiščemo med velikonočnimi in prvomajskimi prazniki. Poleg turističnih kmetij z nastanitvenimi zmogljivostmi imamo pri nas še izletniške kmetije, na katerih sprejemajo enodnevne goste. Prihajajo predvsem spomla- di in jeseni. V letih pred pandemijo je bilo na turističnih kmetijah kar osemdeset odstotkov gostov iz tujine, med njimi so prevladovali Italijani, Avstrijci in Nemci, veliko je bilo tudi Hrvatov, Čehov in Francozov. Na izletniških kmetijah so prevladovali domači gosti. Kot še pravijo v Združenju turističnih kmetij Slovenije, pozorno spremljajo vtise gostov na turističnih kmetijah. »Ti pravijo, da so najbolj navdušeni nad pristno ponudbo ter gostoljubjem družine, ki vodi turistično kmetijo. Prav tako pohvalijo urejeno okolje in okusno ter zdravo domačo hrano in neokrnjene kotičke narave, mir ter obdelano kulturno krajino podeželja. Kot dobrodošlo popestritev omenjajo tudi stik z živalmi na kmetiji,« še poudarja sogovornica. I Gost iz Nemčije z ujeto postrvjo velikanko (Foto: RD Ljubno) -У^В * Г \ " .J* ' . Zvesta jim ostaja že trideset let Na turistični kmetiji Urška s Križevca pri Stranicah so se s turizmom začeli ukvarjati pred več kot tremi desetletji. Ponaša se s številnimi priznanji za kakovostno ponudbo, ki je okolju prijazna. Gostom ponujajo nastanitev s polpenzionom, kosila, velnes in raznovrstna doživetja na kmetiji. Ena tistih, ki jih obiskuje že trideset let, je Polonca Kovačič iz Nove Gorice. S poletnega dopusta se vedno vrača s prijetnimi vtisi. »Pri družini Topolšek Planinšek se počutim izvrstno. Člani družine so prijazni in ustrežljivi gostitelji. Pri njih si res odpočijem od vsakodnevnega vrveža in stresa v šoli, kjer sem zaposlena,« ne varčuje s pohvalami in dodaja, da gostiteljici Vilma in njena hči Urška vsako jutro poskrbita za prijeten začetek dneva z odličnim zajtrkom. Gostja iz Nove Gorice se ob visokih poletnih temperaturah osveži v njihovem bazenu, med poležavanjem ob njem prebira knjige. V okolici je veliko zanimivih kotičkov, zato se rada odpravi na izlet. »Pogosto se odpeljem na bližnjo Roglo, na 1.715 metrih nadmorske višine, kjer se sprehodim do slikovitih Lovrenških jezer. Na daljši sprehod vabita tudi Brinjeva gora pri Zrečah ali Stari grad v Slovenskih Konjicah.« Vsak večer gospodinja Vilma postreže specialitete. »Vsa njena družina se trudi, da se ljudje, ki se odločijo preživeti dopust pri njej, res prijetno počutijo. Teden dopusta mi zelo hitro mine. Popolnoma se strinjam z mislijo - vedno znova pridem in odidem, da bi se vrnila.« Poleti tujci, zunaj sezone domačini Turistična kmetija Urška sočasno lahko sprejme dvajset oseb. Turiste gosti celo leto, največ jih je v času šolskih počitnic, saj se k njim po sprostitev rade zatekajo predvsem družine. »Če so med počitnicami pri nas družine z otroki, pa med letom, predvsem ob koncih tedna, gostimo veliko parov, željnih okusne domače in kakovostne hrane, velnesa in miru v naravi. V času poletnih počitnic je sedemdeset odstotkov tujih gostov, zunaj sezone prevladujejo slovenski dopustniki,« poudarja Urška Topolšek Planinšek. Otroci lahko pri njih na zanimiv način spoznavajo življenje na kmetiji. »Navdušeni so, ko pobirajo jajca, ki jih znesejo kokoši. Kokoši lahko hranijo, prav tako zajce in druge živali. Odrasli gosti ne skoparijo s pohvalami na račun naše kulinarične ponudbe. To nas veseli. Velikokrat z gosti postanemo prijatelji,« dodaja Urška, ki napoveduje, da bodo ponudbo še dopolnjevali in nadgrajevali. Pri tem bodo pazili, da bodo tudi nove pridobitve v skladu s trajnostno in z ekološko zgodbo, ki jo skrbno negujejo že približno desetletje. NAŠA TEMA 13 »Rezervirajte mi, prosim, Kutino« ob robu Pomona je rimska boginja sadja. In nanjo se je Janko Zupanec spomnil, ko je pred leti izbiral ime za svoje posestvo v Zgornjem Se-čovem. Zato tudi vsaka od osmih sob za goste nosi ime po sadju. Ne le ime, sadež narekuje tudi opremljenost sobe. Tako so stene v sobi Marelica na primer marelič-ne barve, v njih visijo slike marelic, ta sadež je izvezen tudi na prtičkih. A Pomona je več kot to. Pomono, približno tri kilometre oddaljeno od Rogaške Slatine, obiskujejo tako domači gosti kot obiskovalci iz tujine. Janko Zupanec pravi, da je v turistični dejavnosti našel izzive, ki jih z veseljem in predano uresničuje. Osrednja stavba na kmetiji je stara kmečka hiša, ki jo je podedoval in temeljito obnovil. Za nastanitev je uredil osem sob, ki nosijo ime po sadju. Nekateri gosti, ki se vračajo, ga pokličejo po telefonu in rečejo: »Rezervirajte mi, prosim, Kutino.« Približno polovica gostov na Pomoni je Slovencev, a so bili pred pandemijo v manjšini. »Takrat je bilo pri nas več kot devetdeset odstotkov tujcev, skoraj dve tretjini iz ru- sko govorečih držav. Danes gostimo obiskovalce s številnih koncev sveta. Pri nas so bili tudi Iračani in Brazilci. Vsakega gosta, od blizu ali daleč, smo zelo veseli.« Adam iz Poljske, ki je v Pomoni bival letos, je navdušen: »Posestvo ponuja izvrstne pogoje za sprošču-joč dopust in kakovostno preživljanje časa z družino. Lastnik Janko Zupanec je prijazen gostitelj. Raznovrstna ponudba vam ne bo dovolila, da bi se dolgočasili. Zato posestvo Pomona za preživljanje dopustniških dni priporočam tudi znancem in prijateljem.« In tistih, ki se radi vračajo v Pomono, ni malo. »Pri številnih ponovnih obiskih naš gost ni več le gost, ampak se med nami razvijejo tudi pristna prijateljstva. To je zagotovo dodana vrednost manjših turističnih ponudnikov. Gostom za preživljanje prostega časa ponujamo velnes, fitnes in biobazen ter sprehod po učni poti, na kateri lahko krmijo krškopoljske prašiče,« še pojasni Janko. Turistično ponudbo ves čas dopolnjujejo. Letos poleti bo goste pričakal nov razgledni stolp, visok 25 metrov. * '''i .vi »Pri številnih ponovnih obiskih naš gost ni več le gost, ampak se med nami razvijejo tudi pristna prijateljstva,« pravi Janko Zupanec. 4,. i л M Ji.; , j Biobazen ■ in Ježajniki/ki so videti kot čebelnjaki,' ko^Se^ziožiio. iFotOpl^ Facebook Pomona) Vem, kam na naslednje počitnice Priznam, da se (še) ne morem pohvaliti z dopustovanjem na slovenskem podeželju, ki ga spoznavam le na enodnevnih izletih in potepanjih. A bo odslej drugače, sem se odločila med pripravo tega prispevka, saj sem spoznala več kot dovolj razlogov za večdnevni obisk bodisi katere od turističnih kmetij bodisi kampa ob jezeru ali reki daleč od množic in vsakdanjega hitenja v osrčju neokrnjene narave. Takšno počitnikovanje, prepričana sem, izpolnjuje pričakovanja starejših in mlajših, ponuja možnosti za izlete peš ali s kolesom, odkrivanje pokrajine, ki ne skopari s čudovitimi razgledi na skoraj vsakem koraku. To pa še zdaleč ni vse. Prijatelji, ki imajo izkušnje s takšnim načinom dopu-stovanja, pravijo, da so med bivanjem na turistični kmetiji našli kotičke miru in sprostitve, otroci pa igrišče brez meja z doživetji, ki jih v mestu ni. Navezali so pristne stike s domačimi in z njimi pogosto klepetali ob okusnih jedeh iz tradicionalne slovenske kuhinje, od žgancev in ajdove kaše, kisle juhe, bograča do jote, ričeta, njokov, žlikrofov, matevža in štrukljev. In dragoceno je, da turistični ponudniki pri svojem delu postavljajo na prvo mesto trajnost in zeleno miselnost. Imam predlog! Ko bomo razmišljali o naslednjih počitnicah, ne pozabimo na slovensko podeželje, velja? BARBARA FURMAN K njim celo gosti s Havajev V Trobnem Dolu pri Šen-trupertu je pred osmimi leti vrata odprlo vedno bolj priljubljeno posestvo Na Ška-luc z enaindvajsetimi prenočišči. Gosti so nastanjeni v različnih bivalnih okoljih, tudi v glampingu. Slednji je za goste, ki prihajajo z vsega sveta, še posebej zanimiv. Obisk pri njih se iz leta v leto povečuje. Lastnik posestva Peter Hrastelj pravi, da so v minulih osmih letih gostili obiskovalce iz sedemintridesetih držav, med njimi je bilo največ Nizozemcev, Belgijcev, Angležev in Skandinavcev. »K nam so pripotovali celo gostje s Havajev. To je zanje povsem drugačno okolje. Navdušeni so. Sicer pa vsi dopustniki pri nas uživajo v pomirjujoči naravi, pri čemer posebej cenijo zasebnost. Naše posestvo je ograjeno, sprejemamo pa le goste, ki so pri nas sklenili rezervacijo.« Vtise z obiska Na Škaluc je Kate iz Velike Britanije tako strnila: »Slovenija je čudovita dežela. Upam, da se Slovenci tega zavedate. Na Škaluc je zelo lepo urejeno posestvo s kakovostno ponudbo. Je svojevrstna oaza miru. Peter in njegova žena sta zelo gostoljubna in ustrežljiva gostitelja.« Rekorden obisk med epidemijo Na Štaluc lahko prespite na kozolcu, v drevesni hiški ali lovskem stolpu. Te nastanitve so namenjene predvsem parom, glamping pa družinam. »V zimskih mesecih se gosti pri nas lahko razvajajo v savnah in masažno-plavalnem bazenu, poleti v zunanjem bazenu, iz katerega se razprostira čudovit razgled na okolico. Zadnjih osem let se obisk nenehno povečuje, rekorden je bil med epidemijo, tudi zaradi turističnih bonov. Takrat smo bili po več mesecih popolnoma zasedeni, kar je bilo za nas nekaj povsem novega,« se obdobja turističnih bonov spominja lastnik. Odprti so celo leto, največ gostov imajo v poletnih mesecih, ko gostijo predvsem družine. Prevladujejo tujci, domačih gostov je le za vzorec. »Pozimi je drugače. Takrat nas obiskujejo predvsem pari, največ je Slovencev, nekaj gostov v zimskih mesecih pride s Hrvaške ter iz držav severnega dela Evrope.« Glede prihodnosti posestva je nekoliko skrivnosten: »Ponudbo nameravamo dopolnjevati z novostmi. Za eno že pridobivamo potrebna dovoljenja. Za kaj točno gre, še ne izdam, a bo zelo privlačno.« »Slovenija je čudovita dežela. Upam, da se Slovenci tega zavedate,« pravi Angležinja Kate. V Zgornji Savinjski dolini je največ N izozemcev V Kampu Menina na Rečici ob Savinji obiskovalcem iz Slovenije in tujine že 23 let zagotavljajo pestro preživljanje počitnic v naravi. Prihajajo predvsem gosti, ki ne marajo ležernosti, ampak se raje prepuščajo adrenalinskim doživetjem. Po besedah Urše Fürst lahko v Kampu Menina sočasno sprejmejo 1.300 gostov. »Po dveh letih pandemije se obisk ponovno povečuje. Predvsem v poletni turistični sezoni. Med gosti prevladujejo družine, prihajajo skupine iz osnovnih šol in vrtcev ter iz različnih podjetij. V poletni sezoni pri nas prevladujejo tujci, največ jih je z Nizozem- ske. Pravijo, da radi prihajajo zaradi osebnega pristopa in raznovrstne ponudbe storitev na enem mestu. Poleti je pri nas res živahno. Prizadevamo si, da bi imeli več gostov v pomladnih in jesenskih mesecih.« Počitnikarji pri njih lahko bivajo bodisi v šotoru bodisi v glamping hiški, v kateri je gostom med drugim na voljo savna. V kampu ponujajo športne dejavnosti, od plezanja, pohodništva in kolesarjenja do doživetij na vodi. Nekateri izberejo vožnjo s kajakom, bolj pogumni rafting ali kanjoning. Gostom so na voljo bellyak ali aqutracking in adrenalinski park. Nekateri dopustniki si dneve popestrijo s sproščanjem v ledeni kopeli ali ob meditaciji in jogi. Vsako leto v Kampu Menina poskrbijo za kakšno novost. Letos so zagotovili dodatna otroška igrala ter mini adrenalinski park za otroke do petega leta. Nabavili so nov prireditveni šotor, obnovili nekatere objekte in postavili dodatne lesene hiške. Med tujimi gosti je v Kampu Menina največ Nizozemcev. (Foto: Kamp Menina) 14 KRONIKA Previdno v gorah! Pomlad v dolini, v visokogorju še vedno zimske razmere Tudi ekipa policijskega helikopterja je v tej sezoni pripravljena, če bo morala pomagati ob reševanju v slovenskih gorah. (Foto: GPU) Maj bo v gore zvabil ogromno ljudi. Ti morajo pred odhodom v gore ali hribe pot nujno načrtovati. V nahrbtniku mora zato biti vedno obvezna planinska oprema. Od osebnega kompleta prve pomoči, naglavne svetilke z rezervno baterijo, vreče za toplotno zaščito v primeru nesreče do zemljevida in kompasa ter zadostne količine hrane in pijače. Celjski gorski reševalci so morali letos v gorah in višjih legah zaradi nesreč posredovati že petkrat, tri nesreče so se zgodile med hojo po planinskih poteh, ena med hojo po brezpotju, ena med plezanjem. Ponesrečenci, vsi so bili lažje ali huje poškodovani, so bili stari od 55 do 70 let. Tako policija kot Planinska zveza Slovenije opozarjata, da so visokogorje in osojna pobočja še vedno pokriti s snegom, zato še vedno, če se ljudje odpravljajo v višje lege, veljajo priporočila za zimsko obiskovanje gora. SIMONA SOLINIC »Planinci morajo izbrati pot, ki so ji kos po znanju in izkušnjah, potrebujejo zimsko opremo in znanje, posebno previdnost zahtevajo tudi klože, pomrznjen sneg in snežišča. Izkušnje in primerno opremo prav tako zahteva obisk zavarovanih plezalnih poti oziroma ferat. Kljub pomladni situaciji niso izključeni plazovi mokrega snega, najbolj nevarno je trenutno zapadno kamenje. Če načrtovana pot poteka pod stenami, priporočamo, da se v območju sten zadržujete zgodaj zjutraj,« pravijo v Planinski zvezi Slovenije. Zaradi vremenskih razmer, ki so v višjih legah drugačne kot v dolini, je sneg v visokogorju zjutraj trd in pomrznjen, predvsem na prisojnih legah se lahko že zgodaj dopoldne nekoliko stopi. Zato je treba vzpon v območju strmih pobočij in zasneženih grap opraviti v zgodnjih jutranjih urah, saj se lahko sneg zmehča do te mere, da cepin in dereze niso tako učinkoviti. »V mislih je treba imeti tudi čas vrnitve. Za varno vrnitev s strmih zasne- ženih terenov moramo nevarnejši del ture zaključiti v času, ko je sneg še trd. V lepem in toplem vremenu je to lahko že v poznih jutranjih urah. V preteklosti je bilo prav to razlog za več nesreč, tudi s hujšimi in tragičnimi posledicami,« še pravijo v planinski zvezi. Nevarnejša so predvsem strma pobočja v visokogorju, kjer je več snega, tudi napihanega, ter strma travnata pobočja, kjer je še dovolj snega. Tam so možni talni plazovi mokrega snega. Večja pozornost je potrebna predvsem v grapah in pod ste- nami, kjer lahko plazovi sežejo tudi nižje od snežne odeje. Neizkušeni planinci naj izberejo lažje in manj izpostavljene poti, lahko si zagotovijo pomoč licenciranih planinskih in gorskih vodnikov. Seznam teh je objavljen na spletni strani Združenja gorskih vodnikov Slovenije. Licencirani vodniki morajo imeti glede na svojo usposobljenost vedno pripravljen tudi rezervni načrt. Na policiji dodajajo, da je tudi varen kos opreme lahko zelo nevaren: »Pri mokrem snegu ob nepravilni uporabi postanejo izredno nevarne tudi dereze. Te namreč povsem izgubijo svojo vlogo, če se pod njimi nabere sneg, kar se običajno zgodi pri hoji po vlažnem snegu, ki je nesprijet in se >lepi< na dno derez. Ko gornik s sprijetim snegom pod derezami pride na trd sneg ali led, zdrsne, ker se le-te s svojimi zobmi ne morejo zariti v podlago. Dereze naj ljudje uporabljajo v kombinaciji z alpinistično čelado in s cepini. Čeprav imajo v dolini mnogi že kratke hlače, so v gorah še vedno priporočljive dereze ... (Foto: GPU) Kaj je bil vzrok za požar v bloku? V torek pozno popoldne je zagorelo v enem izmed stanovanjskih blokov v Opekarniški ulici v Celju. Dve osebi so morali reševalci odpeljati v celjsko bolnišnico. Vzrok za požar naj bi bila sveča. »Ob 17.23 uri smo bili obveščeni o požaru v stanovanju v tretjem nadstropju stanovanjskega kompleksa Opekarniška cesta 12c. Poklicna gasilska enota je bila na terenu s tremi gasilskimi vozili in 8 gasilci. Sočasno so bili aktivirani tudi gasilci Prostovoljnega gasilskega društva Celje Ga- berje, ki so bili na terenu z dvema gasilskima voziloma,« nam je dejal direktor PGE Celje Boris Žnidarko. Gasilci so morali sočasno gasiti požar in reševati osebe. »Dve osebi sta bili rešeni, oskrbela ju je ekipa Nujne medicinske pomoči Celje, ki ju je nato prepeljala v celjsko bolnišnico. Deset oseb pa je bilo treba evakuirati na prosto, saj so bile izpostavljene dimu, drugi stanovalci so bili do konca intervencije na varnem v svojih stanovanjih. Gasilci so celoten kompleks prezračili, preverili morebitne kon- centracije strupenih plinov, izvajali so tudi gasilsko stražo. Požar je bil lokaliziran ob 17.45 uri, stanovanje pa je ogenj v celoti uničil. S pravočasnim klicem in hitrim posredovanjem je bil preprečen razvoj požara po drugih stanovanjih, predvsem po navpičnici,« še dodaja Žnidarko. Kot so sporočili s celjske policije, je bil vzrok za požar sveča, ki se je prevrnila. Policija bo zoper eno osebo podala tudi kazensko ovadbo zaradi povzročitve splošne nevarnosti. Foto: NC, PGE Močno si je zaželel e-skiro V Celju so policisti pri tatvini e-skiroja zalotili 23-letnega Celjana. E-skiro so mu zasegli in ga vrnili lastniku. Še isti dan je 23-letnik pred enim izpred nakupovalnih centrov v Celju spet poskušal odtujiti e-skiro. Tokrat pa so mu načrte prekrižali varnostniki in ga zadržali do prihoda policistov. Tudi ta e-skiro so mu policisti zasegli in ga vrnili lastniku. V Celju so bili v času preteklega konca tedna izpred nakupovalnih središč ukradeni še trije e-skiroji. Policisti bodo s preiskavo ugotovili, ali je 23-letnik osumljen tudi teh tatvin. Po končani preiskavi ga bodo kazensko ovadili. Foto: Pixabay Vlamljali v vozila Policisti iščejo neznanca, ki je na parkirišču pred gostinskim lokalom v Slovenskih Konjicah vlomil v dva osebna avtomobila. Iz prvega je bila ukradena denarnica s karticami in z gotovino, iz drugega pa so bila ukradena darila. Vlom v kar štiri avtomobile so obravnavali šentjurski policisti. Vozila so bila parkirana pred gostinskim lokalom na Proseni-škem. Storilec je na vseh štirih vozilih z vlomom povzročil škodo, iz enega vozila je bila odtujena denarnica z dokumenti in gotovino. V Celju je bilo vlomljeno v parkirano kombinirano vozilo, iz katerega je bilo odtujeno orodje. Foto: Arhiv NT ŠPORT 15 Naslov podprvaka zdaj v rokah (in nogah) celjskih nogometašev v< šeč njegov drugi gol Aljoši Matku je bil bolj Lestvica 1. SNL OLIMPIJA 33 23 4 6 58:33 73 CELJE 33 16 10 7 47:33 58 MARIBOR 33 6 10 64:40 57 KOPER 33 8 11 43:33 50 DOMŽALE 33 13 9 45:38 46 MURA 13 8 43:39 46 KALCER 14 12 31:52 35 BRAVO 7 17 31:38 34 GORICA 12 17 27:51 24 TABOR 13 17 27:60 22 V IV mtf Ш m * « ^ ^ a a ■ K Avtocenter A2S Izidi 33. kroga: Domžale - Gorica 1 : 1, Mura - Bravo 0 : 1, Celje - Maribor 3 : 1, Tabor - Kalcer 1 : 2, Olimpija - Koper 3 : 2. Aljoša Matko je pri svojem prvem golu »položil« dva gostujoča branilca. Nogometaši Celja so po zmagi v 111. štajerskem der-biju s 3 : 1 skočili na drugo mesto na lestvici in so imeli tri kroge pred koncem 1. SNL lepe možnosti, da ga tudi obdržijo. Včeraj so gostovali v Novi Gorici, zadnjo domačo tekmo bodo odigrali s Koprčani, 20. maja pa bodo gostovali pri prvakih Ljubljančanih. Pod vodstvom tujih lastnikov so se prvič uvrstili v evropsko tekmovanje. DEAN ŠUSTER Pred več kot 1.500 gledalci sta bila strelca za Celje dva nekdanja člana vijoličastih. Na kratko v podrejeni vlogi Najprej se je v kazenskem prostoru Maribora odlično znašel branilec Damjan Vu-klišević - po vratarjevem odbitku je žogo pospravil v mrežo. Manj uspešen je bil v 59. minuti, ko je dopustil, da ga je preskočil Žan Vipotnik (1 : 1). Le štiri minute kasneje je nekdanji napadalec konjiške Dravinje imel v nogah žogo za morebitno zmago. Njegov strel je zamajal prečko, žoga ni bila daleč od črte vrat. Le malce kasneje je na sceno stopil Aljoša Matko, ki se je med imenitnim prodorom otresel dveh branilcev in spretno premagal vratarja Bergsna. Lanski državni prvaki so vse moči vložili v napad, Matku pa je v sodniškem dodatku uspel še en krasen zadetek: »Kateri mi je bil bolj všeč? Odločil bi se za drugega!« Dodal je: »V podrejeni vlogi smo bili le od 10 do 15 minut v drugem polčasu.« »Osvobodimo ga težkega dela« Trener Roman Pilipčuk je ob bok zadnji predstavi svojih varovancev postavil še nekaj zmag: »Pred kratkim smo zamenjali postavitev, zdaj je naš sistem 4-2-3-1. Ko se branimo, se postavimo v sistem 4-4-2. S tem Denisa Popovića osvobodimo težkega dela. Zato je bolj ustvarjalen, ko pridobimo žogo.« V taboru Maribora so poudarili, da si je celjsko moštvo bolj želelo zmago. Pilip-čuk očitno ob koncu sezone zelo spretno krmari s svojo ekipo: »Zasluge imajo igralci. Mislim, da smo jim uspeli dopovedati, kaj pričakujemo od njih.« Bodo s tem konkurenčni v evropskem tekmovanju? »Pričakovati, da bomo zmage nizali tudi proti tujim tekmecem, je zabloda. Pri Mariboru je manjkalo nekaj vrhunskih igralcev, naši tekmeci v Evropi pa bodo najbrž kakovostnejši od večkratnega slovenskega prvaka.« »Celje se nam je ponudilo« Je bil trener Maribora Josip Krznar zelo kritičen do svojih igralcev, ker želi obdržati napetost v končnici sezone? »Seveda. Čeprav nas je le malenkost ločila od vodstva, moram reči, da si je Celje zaslužilo zmago. Moji fantje so bili prepočasni, neodločni. Tudi zato se žoga ni odbila od prečke v mrežo. Celje se nam je ponudilo, saj se je po 1: 0 povleklo v obrambo. Iličić še ni bil pripravljen, čeprav bi bil danes enako hiter kot soigralci. Želim si, da se spremo in da bolečine po porazu ozdravimo z zmagami.« Ve-zist Marko Božić je izpostavil: »Vipotnikova žoga za vodstvo 2 : 1 ni hotela v mrežo. Domačini so nato izkoristili dva protinapada. Bolj so si želeli zmago od nas. V Celju želimo osvojiti na- Matku je druga mojstrovina uspela v sodnikovem dodatku. slov pokalnega prvaka.« Finale z Olimpijo bo v soboto. ш: Srabotnik zunaj reprezentance Po štirih izbirnih tekmah kajakašev in kanuistov, dveh v Tacnu in dveh v poljskem Krakovu, sta se v slovensko reprezentanco uvrstila dva predstavnika KKK Nivo Celje, dvajsetletna Lan Tominc in Jan Ločnikar. Tominc je med člani osvojil drugo mesto, zaostal je zgolj za legendarnim 39-letnim Petrom Kauzerjem. Udeležil se bo petih tekem za svetovni pokal, evropskih iger v Krakovu in svetovnega prvenstva v Londonu. Tam se bodo delile vozovnice za olimpijske igre v Parizu. Ločnikar in Tominc sta se uvrstila tudi v reprezentanco mlajših članov (U23). Tekmovala bosta na evropskem prvenstvu v Bratislavi in na svetovnem prvenstvu v Krakovu. Žal se najboljši celjski ka-jakaš zadnjih let Martin Srabotnik, ki je lani osvojil sedmo mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala, ni uvrstil v člansko reprezentanco Slovenije. V tekmovalnem smislu je sezona zanj izgubljena, obenem skoraj nima možnosti za nastop na olimpijskih igrah v Parizu. DŠ 16 ŠPORT Zbiralke pokalov neutrudno Z leve stojijo predsednik Borut Kop, pomočnik trenerja Jure Krajnc, Mojca Jelene, Ula Krenk, Ana Stvarnik, Kim Žibert, Lea Debeljak, Sara Loomis, Sophia Gbemuotor, Ana Nuša Anžič (ni igrala zaradi poškodbe kolena), fizioterapevtka Althea Gwashavanhu in trener za telesno pripravo Benjamin Ograjšek, v prvi vrsti pa so trener Damir Grgić, Blaža Čeh, Taylah Simmons, Maruša Seničar, Lea Bartelme in Zoja Štirn. Celjske košarkarice že devetnajstič najboljše v državi Še enajstič zapovrstjo so igralke Ženskega košarkarskega kluba Cinkarna Celje dobile finalni niz državnega prvenstva brez poraza. Vedno so bile podprvakinje košarkarice Triglava. Celjanke so prvo tekmo dobile z 69 : 48. V Kranju so povedle z 2 : 0, ko so slavile s 77 : 53, toda predvsem na račun izjemne zadnje četrtine, ki so jo dobile s 25 : 5. S statističnega vidika je bila najboljša igralka tekme Sophia Gbemuotor, ki je 13 točkam dodala osem skokov in še štiri pridobljene žoge. Sara Elizabeth Loomis je dosegla 19 in Taylah Rose Simmons 15 točk. DEAN ŠUSTER V petek je bilo vse pripravljeno za novo slavje. Zaradi prazničnih dni je bilo uglednih gostov manj, kar niti zdaleč ni pokvarilo vzdušja. Cinkarna je zmagala z 72 : 52. »Čustveno smo vpleteni« Vodstvo Košarkarske zveze Slovenije je kot podeljevalca v Celje poslalo podpredsednika Gašperja Kromarja. Predsednik ŽKK Cinkarna Borut Kop je s cmokom v grlu poudaril: »Sezona je bila polna pretresov. Vsi so dobro seznanjeni o odnosu med osrednjo zvezo in klubi in o vsem, kar se dogaja pred evropskem prvenstvom v zvezi z Niko Barič. Ni nam lepo. Pri vseh zgodbah smo čustveno vpleteni. Skoraj vse reprezentantke so bile članice našega kluba. Zelo nas je strah za prihodnost. A ne mislim na evropsko prvenstvo, ki bo v Ljubljani, temveč na prihodnost ženske košarke pri nas.« Je naporno voditi igralke, trenerje in druge člane kluba? »Včasih vse skupaj meji na malo umetnost. A če sta prisotni vizija in energija, ni posebej težko povezovati kakovostnih ljudi.« V celjskem klubu so se včasih pri iskanju okrepitev odpovedali dobri igralki, če so ugotovili, da značajsko ni primerna. Trud in napredek Trener Damir Grgić je v celjski klub prišel leta 2007. Prvi dve sezoni je vodil mlajše klubske selekcije in je bil pomočnik trenerja članic Željka Ciglarja. Zadnjih 14 sezon vodi člansko zasedbo Cinkarne, s katero je osvojil kar 26 lovorik (12 naslovov državnih prvakinj, 11 naslovov pokalnih prvakinj in tri naslove prvakinj v mednarodni ligi Waba). Grgić se je podpisal tudi pod vse največje uspehe različnih slovenskih reprezentančnih selekcij. Kot prvemu trenerju mu je uspelo žensko člansko reprezentanco popeljati na evropsko prvenstvo (leta 2017 v Češko, 14. mesto). Kasneje je izbrano vrsto popeljal tudi na evropski prvenstvi v Srbijo (2019, 10. mesto) in Francijo (2021, 10. mesto). Z reprezentanco do 20 let je na evropskem prvenstvu leta 2017 na Portugalskem osvojil srebrno odličje, z mladinsko selekcijo je na evropskih prvenstvih divizije A osvojil 4. mesto (2010 v Popradu) in 5. mesto (2015 v Celju). S Cinkarno je podaljšal pogodbo za dve leti, po zadnjem de- janju v tej sezoni je dejal: »Zadovoljen sem s trudom igralk in z njihovim napredkom. Izjemno delo so opravili sodelavci v strokovnem štabu in vodilni možje kluba, pohvalil bi tudi naše čudovito občinstvo. Igrali smo v lepem vzdušju, ponosen sem na celotno dogajanje.« Ekipo bosta zapustili dolgoletna kapetanka Maruša Seničar in Lea Debeljak. »Upam, da se bo celjska pravljica nadaljevala. Tudi sam sem v Celju izjemno zadovoljen. S sodelavci smo dokazali, da poznamo pot do uspehov,« meni Grgić. Sezona po željah Gledalci so stoje pozdravili odhod Maruše Seničar z igrišča nekaj minut pred koncem tekme. »Tokrat smo bile bolj prepričljive na tretji tekmi kot v prejšnjih letih. Lepše sezone si sploh nismo mogle želeti. Moje koleno je sicer zdržalo, a me neprestano boli. Rada bi se čim prej vrnila pod obroče. V Celju mi je bilo izjemno lepo. Čaka me nov izziv, preizkusila se bom v tujini,« je poudarila kapetanka. Pet sezon je celjski dres nosila Lea Debeljak: »Nikoli ni lahko zmagati s 3 : 0. Vsako tekmo smo začele, kot da je naša zadnja v sezoni. Plod našega odličnega razumevanja na igrišču in druženja zunaj njega so odlični rezultati. V Celju sem bila izjemno sprejeta, tu sem imela svojo drugo družino. Po evropskem prvenstvu se bom odpravila v tujino.« Tujki izpolnili nalogo Za najbolj koristno igralko v državnem prvenstvu je bila izbrana Američanka Sara Loomis: »Zelo sem hvaležna, da sem lahko igrala v tej ekipi in pod vodstvom trenerja Damirja Grgića. O celjskem klubu imam zelo dobro mnenje. Zdaj razmišljam le o poletnih počitnicah v ZDA. Če se bom vrnila? To je odvisno od klubske ponudbe.« Še enoletno pogodbo ima Avstralka Taylah Simmons, ki je dobila priznanje za najboljšo igralko finalnega niza: »Vsaka tekma s Triglavom je pomenila novo bitko. Zavedale smo se, da se bomo morale stalno bojevati. Sezona je bila naporna, a zelo uspešna. Ponosna sem na našo ekipo.« Po vrnitvi v Avstralijo bo igrala še v tamkajšnjem prvenstvu. Na zadnji tekmi je Nigerijka s slovenskim potnim listom Sophia Gbemuotor dosegla 12 točk in je bila druga najboljša strelka tekme (Sim- mons 16). Čeprav je priljubljena Sofi precej neopazna med napadalnimi akcijami, je bila po učinku povsem blizu Avstralki: »Težko najdem besede ob svojem veselju. Imamo izjemnega trenerja. Z odlično igro v obrambi smo mlele tekmice.« Morda bi si zaslužila povabilo na priprave reprezentance, po drugi strani pa je obremenjena s šolskimi obveznostmi. Foto: SHERPA ŠPORT 17 Zmago celjskih košarkaric je pozdravil tudi Marko Božiček, novi sekretar Športne zveze Celje, sicer serijski osvajalec medalj na atletskih veteranskih prvenstvih. 13k. Vodstvo ŽKK Cinkarna Celje je prijetno presenetilo z odločitvijo, da bo zlate medalje podelil tudi Radiša Kočevar (v objemu z Mojco Jelenc), najzvestejši navijač celjskih košarkaric. Medalje je podeljeval tudi Alen Obrez, svetovalec župana Mestne občine Celje. жегес soma V^y m .fO 10 1И •iš 18 NAPOVEDNIK Kulturne prireditve ČETRTEK, 4. 5. 18.00 Galerija Velenje Odtenki temine Javno vodstvo po razstavi; po razstavi bo vodila umetnica Cvetka Hojnik 19.00 Koncertna dvorana Glasbene šole Celje Zaključni recital Nastopata: Tia Maučec (violončelo) in Beatrice Kastelic (harfa). 19.30 Gledališče Celje PONEDELJEK, ČAROBNA OTOKA ZANZIBAR IN PEMBA 8. maj, Potopisno-rastlinsko predavanje Lorete Vlahovič. ob 17.30 V okviru Univerze za tretje življenjske obdobje. Študijska čitalnica Ikigai Avtorski projekt PETEK, 5. 5. 19.00 Galerija Kvartirne hiše Celje_ Slikarska razstava iz depoja kolonije Primoža Trubarja Moravske Toplice otvoritev razstave 18.00 Knjižnica Radeče S kolesom okrog Slovenije potopis Silva Jakopca 19.30 Gledališče Celje_ Ikigai Avtorski projekt 20.00 Cerkev sv. Marjete na Polzeli Ljubljanski madrigalisti: EGO - ovira Koncert TOREK, 9. maj, ob 18.00 SREDA, 10. maj, ob 11.00 SREDA, 10. maj, ob 17.00 ČETRTEK, 11. maj, ob 17.30 ZELENI TORKI: PLODOVKE Spomladanski cikel vrtnarskih predavanj. Oddelek Glasba-film PEŠ PO DOMAČIH KRAJIH: POPOTNI DNEVNIKI ALME M. KARLIN 1934-1936 Odprtje razstave bo na Krekovem trgu. KAKO JE EVROPA DOBILA IME? V okviru projekta Poleg s knjigo. Primerno za otroke od 4. do 8. leta starosti. Knjižnica pri Mišku Knjižku BRALNO-POGOVORNA URICA Biblioterapevtsko srečanje s Silvom Purom. Oddelek Glasba-film 19.30 Gledališče Celje SOBOTA, 6. 5. 10.30 Dom kulture Velenje Pekarna Mišmaš Premiera gledališke predstava za otroke Gledališča Velenje Podatkeza napovednikjezbralaTea Podpečan. Ikigai Avtorski projekt NEDELJA, 7. 5. 18.00 Dom kulture Velenje Večerja za generala Komična skica Gledališča Velenje; Nedeljski gledališki abonma in izven 15.00 Kulturni dom Mozirje Družinsko petje Narodopisna prireditev Odprtje občasne v Muzeju novejše v četrtek, 11. 5. razstave zgodovine Celje , 2023, ob 18. uri. ГПП7Г muzejnovejšezgodovine|celje PONEDELJEK, 8. 5. 17.00 Dom kulture Braslovče Palčica Otroška igrana predstava v izvedbi Gledališča Ku-kuc 17.00 Kulturni center Laško Pogovor z zdravnikom Davidom Zupančičem, avtorjem knjige Življenje v sivi coni TOREK, 9. 5. 19.00 Ipavčev kulturni center Šentjur F. A. Y. N turneja med knjigami Avtorica Maja Monrue se bo pogovarjala s Kristijanom Crnico. SREDA, 10. 5. 11.00 Krekov trg, Celje_ Peš po domačih krajih: popotni dnevniki Alme M. Karlin 1934-1936 Odprtje razstave dr. Alenke Hren Medved o novo odkritih popotnih dnevnikih Alme M. Karlin Druge prireditve ČETRTEK, 4. 5. 19.00 Občinska knjižnica Prebold Osnove zdrave hrbtenice in sproščanje Strokovno gibalno predavanje s Stanislavo Martinšek Murgelj 18.00 Osrednja knjižnica Celje Zakaj ZDA nimajo ministrstva za kulturo Predstavitev knjige Blaža Kosovela SOBOTA, 6. 5. 8.00-10.30 Dolenja vas, Prebold Kmečka tržnica 18.00 do 14.00 Titov trg Velenje Pomladni sejem ODPIRALNI CAS: INFORMACIJE: TOREK-NEDELJA WWW.POKMUZ-CE.SI 10.00 -18.00 MUZEJ@POKMUZ-CE.SI 03/42 80 962 PONEDELJEK, 031 612 618 PRAZNIKI ZAPRTO JAVNO VODSTVO celjski strop s " kulturnozgodovinsko razstavo Nedelja, 7. maj 2023, ob- 11.00, KNEŽJi DVOR. NEDELJA, 7. 5. 10.30 Cerkev sv. Mohorja in Fortunata, Stopnik Florjanova maša PGD Prekopa-Čeplje-Stopnik PONEDELJEK, 8. 5. 18.00 Osrednja knjižnica Celje Čarobna otoka Zanzibar in Pemba Potopisno-rastlinsko predavanje Lorete Vlahović TOREK, 9. 5. 11.00 Glavni trg Celje Evropska vas 2023 17.00 Knjižnica Ponikva Ura pravljic SREDA, 10. 5. 17.00 Knjižnica pri Mišku Knjižku, Celje Kako je Evropa dobila ime? V okviru projekta Polet s knjigo bo pravljično urico izvedel Kristjan Veber. Razstave Pokrajinski muzej Celje - Stara grofija: Žovneški postanejo grofje Celjski; do 30. 9., Lončar. Pečar. Umetnik. Franjo Felicijan; do 31. 8., razstava Naj med!, na ogled 3D KRANJICA - čebela velikanka; do 15. 5. Knežji dvorec: LJUBIJA, zaklad pod skalo, Od groba do groba -načini pokopa skozi čas, do nadaljnjega Muzej novejše zgodovine Celje: Obrazi; do konca leta 2023, Hermanov bonton; do konca leta 2023, Lepota je ženskega imena; do 27. 10.; spletne razstave: Biti ženska v času korone, Njena zgodba o vojni; do nadaljnjega Otroški muzej Hermanov brlog: Hermanov bonton; do konca leta 2023; Galerija sodobne umetnosti Celje: razstava Vrata, celjskega kiparja in slikarja Ervina Potočnika; do 26. 6. Krekov trg Celje: Češke sledi v Sloveniji; do nadaljnjega Osrednja knjižnica Celje: razstava Rudolfovi in njihove literarne sledi, avtorici: Ana Miličevič in Tina Esih; do 25. 5. Knjižnica Šentjur: razstava fotografij Biodiverziteta - umetnost življenja 2022; do 31. 5. Mestna galerija v Kulturnem centru Rogaška Slatina: likovna razstava Med volkovi in gradovi, avtorice Sonje Zorko; do nadaljnjega Anina galerija Rogaška Slatina: razstava Prikazni, avtorja Tomaža Milača; do 14. 5. Grad Podsreda: razstava Igrače Hermana Lisjaka; do 30. 6. 2024 Dom kulture Slovenske Konjice: razstava Brinove jagode, avtorice Agate Pavlovec; do 30. 4. Muzej na Velenjskem gradu: Lejga kamerat! Ne vštic, to naj gre gor, na star' grad!; do 1. 9. Galerija na prostem in razstavišče Standard Velenje: Z dobro energijo naprej!, razstava najpomembnejših projektov za lokalno skupnost MOV; do 30. 9. Podhod Pesje: razstava Škale, ki jih ni več; do 31. 7. Velenjski grad: razstava ob 65-letnici Muzeja Velenje »Lej-ga, kamerat! Ne v štirc, to naj gre gor, na star' grad!«; do 1. 9. DOMEN KUMER ŽELITE BITI RAZSTAVLJALECNA FESTIVALU? KONTAKTIRAJTE NAS NA TEL.: 070637611 Podjetje NT&RC, d.o.o. opravlja časopisno-založniško, radijsko in agencijsko-tržno dejavnost Naslov: Prešernova 19, 3000 Celje, telefon (03) 42 25 100, fax: (03) 54 41 032. Direktor: Drago Slameršak Tisk: Salomon, d. o. o. Novi tednik sodi med proizvode, za katere se plačuje 5-% davek na dodano vrednost. NOVI TEDNIK Odgovorna urednica: Manca Mirnik E-mail uredništva: tednik@nt-rc.si RADIO CELJE Odgovorna urednica: Saša Pukl E-mail: radio@nt-rc.si, v studiu: info@radiocelje.com UREDNIŠTVO Bojana Avguštinčič, Tatjana Cvirn, Barbara Furman, Janja Intihar, Špela Ožir, Eva Rudman, Tina Strmčnik, Simona Šolinič, Dean Šuster AGENCIJA Opravlja trženje oglasnega prostora v Novem tedniku in Radiu Celje ter nudi ostale agencijske storitve. Telefon: (03) 42 25 100 Fax: (03)54 41 032, (03)54 43 511 Sprejem oglasov po elekt. pošti: agencija@nt-rc.si Vodja marketinga: Bojan Kunc NAROČNINE Telefon: (03) 4225 171 E-pošta: narocnine@nt-rc.si Mesečna naročnina je 13,71 EUR (4 izvodi) oz. 17,16 EUR (5 izvodov). Za tujino je letna naročnina 363,96 EUR. Številka transakcijskega računa pri NOVA KBM: SI56 0400 1005 0141 617. Nenaročenih rokopisov in fotografij ne vračamo. MALI OGLASI, OSMRTNICE IN ZAHVALE Telefon: (03) 4225 144, e-pošta: oglasi@nt-rc.si Vsak obiskovalec gostinske verige Mediabar z nakupom pijače, ne pa hrane in cigaret, prejme določeno število točk, za katere lahko dobi brezplačen izvod revije, časopisa ali križank. Vsak tiskan izvod ima na naslovnici označeno vrednost v točkah. Za vsak porabljen evro stranka pridobi eno točko. Več informacij o gostinski verigi Mediabar na www.mediabar.si. MALI OGLASI/INFORMACIJE 19 V pralnici zaposlimo mlajšo upokojenko za 4-urno delo trikrat na teden. Delo je v dopoldanskem času na Polzeli. Stimulativno plačilo. Več informacij: 041 329 345 Simona Sever, s.p., Dvojna ulica 10, 3313 Polzela od ponedeljka do petka ob 18.30 in 22.15 ШЛ f™fmi telemach 1 ■= kanal 673 kanal 306 kanal 271 kanal 152 OSTALO PRODAM VLEČNO kljuko za megan sedan, strešne prečke za suzuki vitaro, vrtalni stroj s stojalom, oljni gorilnik in stroj za rezanje keramičnih ploščic zelo ugodno prodam. Telefon 041 858-725. 288 STREŠNO opeko Bobrovec, 5.500 kosov, prodam. Telefon 041 976-6 68. 290 KOKOŠI, mlade, za začetek nesnosti, prodajamo na farmi Zg. Roje, Šempeter v Savinjski dolini; aurokane in raznovrstne jarkice v sredini maja. Sprejemamo naročila za enodnevne in večje piščance za dopitanje. V ponudbi kakovostna krmila za kokoši in piščance. Vsak delavnik in sobote. Telefon (03) 700-1446. p PRODAM PEČ na olje, za centralno ogrevanje, z go-rilcem, in bojler, 200 l, lepo ohranjeno, poceni prodam. Telefon 041 264-132. 284 PRODAM SENO v rinfuzi ugodno prodam. Telefon 041 518-421. 282 STROJI PRODAM NAKLADALKO Sip, 19 cm3, lepo ohranjeno, bila je vedno pod streho, prodam. Telefon 041 901-315. 279 ŽIVALI PRODAM NESNICE rjave, grahaste, črne, pred nesno-stjo, prodamo. Brezplačna dostava po celotni Sloveniji. Vzreja nesnic Tibaot, telefon (02) 582-1401. n KOKOŠI nesnice jarkice, rjave in grahaste barve, pred nesnostjo, prodamo, pripeljemo na dom. Telefon 070 545-481. p TELIČKO simentalko, staro štiri mesece, prodam. Možna menjava. Telefon 031 515-187. 289 KUPIM DEBELE, suhe krave in telice za zakol kupim. Plačilo takoj + davek. Telefon 041 653286. p PITANE krave in telice za zakol, po širši Štajerski, kupim. Plačilo takoj + davek. Telefon 040 647-223. p STE osamljeni? Stopite bližje in pokličite, v dvoje bo lepše. Sem starejši, a še aktiven. Telefon 041 976-668. 290 Mesec maj -obletnica tvoje smrti. Mesec maj nas spominja na dan, ko smo te za vedno izgubili. Počivaj v miru! Naj ti bo lepo nad mavrico! V SPOMIN 9. maja bo minilo devet let od tvojega odhoda, ADOLF DEŽELAK z Vrha nad Laškim (29. 3. 1934-9. 5. 2014) Hvala vsem, ki mu prižigate svečke in se ga spominjate. Vsi njegovi V J Veseü s teboj smo živeli, žalostni, ker teveč ni... Ostali so živi spomim. Z nami potuješ vse dni. ZAHVALA V 72. letu se je poslovila naša draga mama, žena in babica SILVA MASTNAK rojena Štravs iz Slivnice pri Celju Iskreno se zahvaljujemo vsem sorodnikom, prijateljem, sosedom in znancem za izražena sožalja, besede tolažbe ter darovane svete maše, sveče in cvetje. Hvala duhovniku za opravljen obred, pevcem, govornici, trobentačema in pogrebni službi. Hvala vsem, ki ste jo pospremili na njeni zadnji poti. Ohranili jo bomo v najlepšem spominu. Žalujoči: vsi njeni V SPOMIN 3. maja 2023 mineva eno leto, kar si nas zapustil, naš dragi ALOJZ VUKMANIČ (rojen 6. 4. 1948) Za tabo so ostali velika praznina, žalost in sledovi dela tvojih pridnih rok. Zelo te pogrešamo, vedno boš v naših srcih. Počivaj v miru! Žalujoči: žena Mira ter sin Robert in hčerka Mojca z družinama V SPOMIN Jutri bo minilo leto dni, kar nas je zapustila draga VIDA HERCOG iz Gozdeca 4, Laško Vsem, ki se je spominjate in ji prižigate svečke, se iskreno zahvaljujemo. Žalujoči: vsi njeni SLOVENSKA družina išče kmetijo brez naslednikov. V zameno ponujamo dnevno oskrbo, pomoč pri opravilih in plačilo mesečnih stroškov na kmetiji. Zaželena je gorska kmetija, 8+ ha in lastno vodno zajetje. Informacije po telefonu 040 488629, Urban. p p L 21 Z SUPER ŠPORTNA KOMBINACIJA Za vsak nakup nad 10 EUR prejmete na blagajni en izvod dnevnika Ekipa BREZPLAČNO. ZVEZD« STOPAJO V §ШШТ~ i DNEVNIK EKIPA BREZPLAČNO Aktivnost poteka samo v izbranih trgovinah Mercator od 24.4. do 12.5.2023 (razen ob sobotah) oziroma do razdelitve zalog. Ne velja v spletni trgovini Mercator. Več na www.mercator.si. r* Mercator moj najboljši sosed 20 INFORMACIJE Ted ni ko ve л zgodbe Št. 18 / Leto 78 / Celje, 4. maj 2023 Simon Jecl, pobudnik dobrodelnih dražb in športni navdušenec »Ne morem rešiti sveta, a lahko pomagam sočloveku« Zakaj ne bi pomagal, če lahko? Tako razmišlja Šen-tjurčan Simon Jecl, ki je doslej organiziral dve dražbi predmetov vrhunskih športnikov. Izkupiček prve dražbe je Občinska zveza prijateljev mladine Šentjur namenila več družinam v stiski. 7.500 evrov donacij, ki so jih ljudje prispevali na zadnji dražbi, bo pripomoglo, da bosta primeren dom dobila deček in njegova mama, ki živita v težkih razmerah v občini Dobje. TINA STRMČNIK »Z ženo sva se pred leti decembra okoli božičnih praznikov pogovarjala, kako hvaležna sva lahko, da se imamo v naši družini tako lepo in da vsem ni dana takšna sreča. To je bila iztočnica za premislek, kaj lahko naredim, da pomagam drugim,« pravi Jecl. Prvo dražbo predmetov vrhunskih športnikov, ki ji je nadel ime Božič za vse, je organiziral konec leta 2019. Za takšen način zbiranja denarja se je odločil, saj se je tudi sam že v rani mladosti zapisal športu. Žoga, smuči, kolo in tekaški copati so njegovi najljubši predmeti, odkar pomni. Do petindvajsetega leta se je aktivno ukvarjal s smučanjem in z nogometom. Bil je član državnih alpskih reprezentanc, tri sezone je nastopal na tekmah svetovnega pokala in se nekajkrat uvrstil med dobitnike točk. Med drugim je Slovenijo leta 2009 zastopal na svetovnem prvenstvu v smučarskem krosu na Japonskem. Na svoji športni poti je spoznal številne vrhunske športnike. Ko jih je poklical ali jim poslal kratko sporočilo, je naletel na prijazen odziv in številni so mu za dražbo podarili drese, žoge, čelade, kopačke in podobno. Na lov za izdelki so se podali tudi njegovi prijatelji, povezani s športom. Na prvi dražbi so bili tako med drugim na voljo predmeti kolesarja Primoža Rogliča, nogometašev Jana Oblaka, Josipa Iličića, košarkarja Marka Miliča ... Smučarka Mikaela Shiffrin je odstopila svojo podpisano čelado. Sklenjen krog Pobudnik dražbe, ki je pred tedni prejel priznanje Občine Šentjur za prostovoljce, starej- Zakaj ne bi pomagal, če lahko, pravi Simon Jecl. Zaradi športa je našel številne prijatelje in prepotoval svet, za kar je zelo hvaležen, predvsem staršem, ki so ga ves čas podpirali. Zdaj svoj čas najraje posveča ženi Mireli, štiriletni hčerki Liani ter enoletnemu sinu Tristanu. »Z ženo sva se decembra okoli božičnih praznikov pogovarjala, kako hvaležna sva lahko, da se imamo v naši družini tako lepo in da vsem ni dana takšna sreča. To je bila iztočnica za premislek, kaj lahko naredim, da pomagam drugim.« še od 31 let, ki delajo z otroki in mladino, ugotavlja, da takšna dobrodelna akcija ni zgolj poziv k darovanju denarja, ampak se z njo sklene krog med športniki in navdušenci nad njihovimi uspehi. »Športniki z veseljem oddajo svoje predmete, ponosni so, da lahko pomagajo pomoči potrebnim. Tisti, ki predmet kupijo, naredijo nekaj za dober namen, hkrati pridejo do izdelka, ki jim veli- ko pomeni. Med dražitelji so tudi zbiratelji, ki lahko pridejo do novega predmeta za svojo zbirko,« je pojasnil. In dodal, da tovrstni predmeti med športnimi navdušenci dosegajo visoke cene in so zato lahko tudi dobra naložba. Glas se je razširil med zbiratelji Tudi pri organizaciji zadnje dražbe so šentjurskemu prosto- voljcu pomoč ponudili prijatelji in znanci, ki so s pomočjo svojih poznanstev priskrbeli več mamljivih izdelkov. Urban Ferenčak, ki je domač v kolesarskih vodah, je na primer pridobil drese vrhunskih kolesarjev, kot sta Matej Mohorič in Jan Tratnik. Skupno je bilo na dražbi več kot 50 izdelkov. Veliko dražiteljev je za predmete ponudilo več sto evrov. Na voljo je bil dres motokrosista Tima Gajserja. Precej zanimanja je bilo na primer za drese hokejista Anžeta Kopitarja, dvakratnega zmagovalca lige NHL, košarkarja Vlatka Čan-čarja, ki igra v NBA, nogometaša Marcosa Tavaresa, ki je igral za Nogometni klub Maribor, ter za rokometnega reprezen- tanta Gašperja Marguča. Svoje predmete so za dober namen odstopili še deskar na snegu Tim Mastnak, alpski smučar Martin Čater in smučarska skakalka Nika Križnar. »Glas o dražbi se je hitro razširil med zbiratelji športnih predmetov iz vse države. Več izdelkov je na primer kupil znan celjski zdravnik. Če je kdo od ponujenega zneska odstopil, ni bilo nič hudega. Priložnost za nakup je dobil naslednji dražitelj v vrsti,« je razložil Jecl. Da človek v stiski ne ostane sam Nekdanji profesionalni športnik, ki je zdaj poklicno vpet v prodajo pri eni od svetovnih korporacij s športnimi oblačili Šentjurčan pravi, da vsekakor ni organiziral zadnje dobrodelne dražbe. Novo bi rad še nadgradil ali jo povezal s kakšnim dogodkom. in z drugimi izdelki, se zaveda, da s svojim dobrodelnim poslanstvom ne more rešiti sveta. A poudarja, da lahko komu na socialnem robu denar, zbran s pomočjo dražbe, korenito spremeni življenje. Sredstva, ki so bila zbrana leta 2019, so bila tako med drugim namenjena za plačilo terapij dečka s cerebralno paralizo, mama samohranilka s tremi otroki je prejela pralni stroj in štedilnik, družina s trojčki je na primer prejela bon za nakup plenic. Simon se o tem, kako razdeliti zbran denar, posvetuje s predsednico Občinske zveze prijateljev mladine Šentjur Albino Karmuzel. Izkupiček zadnje dražbe v vrednosti 7.500 evrov je bil namenjen dečku iz Dobja, ki z invalidno mamo živi v težkih razmerah. »Kot sem izvedel od Karmuzlove, ima deček, odkar so ljudje opazili njegovo stisko, več volje, dober uspeh v šoli. Zato menim, da lahko s pomočjo majhnih dejanj korenito pomagamo posameznikom, ki bi se sicer skozi življenje prebijali mnogo težje.« Foto: Andraž Pure Štore zrasle z Všeč mu je starejša Neverjetna gospa udarniškim delom klasika Str. 27 Gelca iz Vrbnega Str. 28-29 22 INTERVJU Ivo Umek, glasbenik, producent in organizator, letošnji dobitnik zlatega celjskega grba Brez prijateljev bi bil izgubljen Ivo Umek je zgovoren in družaben človek, ki mu ne zmanjka zanimivih spominov in anekdot. Zato je tudi njegov krog prijateljev širok. Srečanja in praznovanja običajno popestri z igranjem na klavir, če je ta pri roki. Verjetno tudi zato rad prihaja v celjski lokal Pri lažnivi priči, kjer to lahko naredi. Tudi pred najinim pogovorom se ni izneveril tradiciji in zaslišala se je melodija znane zimzelene skladbe Ne prižigaj luči v temi. Na vprašanje, kaj bo storil z denarjem, ki ga je nedavno prejel ob podelitvi celjskega zlatega grba, odgovori, da bo večji del namenil fundaciji Barbare Celjske. Istoimenski rotary klub, katerega ustanovni član je, namreč podeljuje iz tega sklada štipendije posebej nadarjenim mladim. »Nekaj denarja sem že in ga še bom porabil za pogostitve prijateljev,« prizna. TATJANA CVIRN Celjan Ivo Umek je igral že v gimnazijskih letih. Med študijem se je pridružil legendarni slovenski skupini Bele vrane in nato skupini Šok. Prav zato ga je Jure Robežnik leta 1972, ko je Ivo zaključeval študij, povabil v takrat na novo ustanovljeno Založbo kaset in plošč Radiotelevizije Ljubljana. Najprej je bil honorarni producent za rokovsko in pop glasbo, pozneje za vse zvrsti, vključno z narodnozabavno. Veliko je snemal z revijskim orkestrom RTV Slovenija in sodeloval z največjimi glasbenimi mojstri tistega časa. Med letoma 1994 in 2007 je bil direktor Založbe kaset in plošč RTV Slovenija. Je tudi ustanovni član Rotary kluba Celje Barbara Celjska. Klub v dobrodelne namene prireja ples in koncert, za kar v organizacijskem smislu vedno skrbi Ivo Umek. Ob tem velja izpostaviti njegovo neumorno pomoč pri organizaciji glasbenih prireditev pri sv. Jožefu z Andrejo Zakonjšek Krt, s Primožem Krtom in skupino Fantje s hriba. (Iz utemeljitve za zlati celjski grb) »Problem Celja smo Celjani, ker smo tako zaprti v svoje vrtičke, premalo hodimo okrog in se družimo...« Junija prihodnje leto bo Ivo Umek dopolnil osemdeset let. Njegova življenjska pot je zanimiva, saj se je vitalni Celjan družil z vsemi, ki so v slovenski glasbi kaj pomenili. Že desetletje in pol je upokojen, a mu ne zmanjka obveznosti. S članstvom v Rotary klubu Celje Barbara Celjska je prevzel skrb za prireditve, pri čemer mu pomagajo prav poznanstva z odličnimi glasbeniki, s katerimi se je srečeval že v času svoje glasbene poti kot član legendarnih Belih vran, nato kot gostujoči član orkestra RTV Slovenija in kot producent ter dolgoletni direktor Založbe kaset in plošč RTV Slovenija. Na predlog njegovih prijateljev rotarijcev mu je Mestna občina Celje 11. aprila podelila zlati grb za prispevek k razvoju popularne glasbe in h kulturno-družabnemu življenju v mestu ter k promociji Celja. Ko sva se dogovarjala za srečanje, je omenil, da namerava v Ljubljano na koncert zasedbe Laibach. Zanimivo, da je založba, ki jo je vodil, posnela ploščo zasedbe v časih, ko še ni bila znana, medtem ko zadnja leta z njo sodeluje sin Luka. Ta je pred leti tudi deloval v glasbenih vodah kot član zasedbe Nude. Končal je likovno akademijo in živi v Berlinu ter se ukvarja z oblikovanjem vizualnih podlag za različne naročnike. Na katere koncerte običajno hodite? Pred dnevi sem bil v enem večeru kar na dveh koncertih. Najprej je bil v Domu sv. Jožefa, kjer tudi pomagam pri organizaciji dogodkov, nastop Zbora Slovenske filharmonije in nato v Plesnem forumu Celje še koncert Andreja Šifrerja. Pripravil sem darilo zanj, cviček, ki ga ljubi, ker je imel 1. maja rojstni dan. Poznava se še iz časa njegovih začetkov. Takrat sem bil urednik za rokovsko in pop glasbo pri ZKP RTV Slovenija, najprej honorarno, saj sem še študiral. Kot član Belih vran sem veliko nastopal po nekdanji Jugoslaviji in takratni šef Jure Robežnik je menil, da bi lahko pridobil za snemanje veliko glasbenikov, ki sem jih poznal. Ko je slišal, da nekdo poje o zobozdravnici, mi je naročil, naj poizvem, kdo je to, da bi pesem posneli in jo izdali na plošči. Poslal me je v hotel Turist, ki je bil takrat zbirališče ljudi z RTV. Andrej je takrat pisal prispevke o glasbi za revijo Stop in organiziral koncertno turnejo Aleksandra Mežka po Sloveniji. Nanj sem naletel v kavarni in ga vprašal, ali ve, »Ker živim blizu sv. Jožefa, pomagam pri tamkajšnjih prireditvah. Eno leto sem bil celo govornik za kulturni praznik, ko je odpovedal prvotni govornik... Usmeril sem se v kulturo v glasbi. Bilo je malo drugače, so me pohvalili, saj sem še malo zaigral.« kdo poje skladbo o zobozdravnici. Ko je odgovoril, da on, sem mislil, da se šali. Hitro sva se dogovorila za snemanje, glasbenika iz Anglije, ki sta spremljala Mežka, sta se naučila glasbeno spremljavo in pesem smo posneli. Takšnih dogodkov je bilo veliko. Dolgčas ni bilo nikoli. Verjetno so vas izvajalci množično zalagali s posnetki. Je bilo težko zavrniti tiste, ki niso bili dovolj dobri, in pri tem pozabiti na lasten glasbeni okus? So poskusili tudi z »modrimi kuvertami«? Ne, nikoli ni bilo poskusov podkupovanja. Bolje je bilo izvajalcem pošteno povedati, da nekaj ni dobro. Občasno smo naleteli tudi na kaj neobičajnega, pri čemer smo presodili, da bo to komercialno uspešno. Takšen je bil primer skladbe Jožica, kje si bla Marijana Smodeta. S prihodki od takšnih glasbenih izdaj smo pokrili druge projekte, saj vemo, da na primer klasična glasba ni bila nikoli zelo prodajana. Včasih je ministrstvo pokrilo vsaj del stroškov za izdajo tovrstnih zgoščenk, kar se mi zdi, da je bilo prav. Imel sem tudi lep odnos do narodnozabav-ne glasbe. Tudi v tej zvrsti nastopajo šolani glasbeniki, nekateri so pravi virtuozi, medtem ko so bili včasih večinoma samouki, a so igrali s srcem. INTERVJU 23 Tako so ga presenetili prijatelji iz Rotary kluba Celje Barbara Celjska, ki so plakat obesili v njegovem najljubšem lokalu. »Dokler sem še zdrav, bom pomagal, čeprav zastoji so že... Prsti me ne ubogajo več povsem ...« Doživeli ste razvoj produkcije glasbe od gramofonskih plošč in kaset do zgoščenk ter današnjega spleta, kjer je na voljo vse, kar si človek zaželi. Ali je bilo težko slediti vsemu temu skokovitemu napredku? Razvoj je bil res neverjeten. Spominjam se zlatih časov izdaje plošč, ko smo jih prodali po sto tisoč, in tudi tistih časov, ko so naklade padle, saj je bilo mogoče glasbo presnemavati neomejeno. Bilo mi je v veselje, da sem lahko vse to doživel in srečal veliko dobrih ljudi, ne le glasbenikov, ampak tudi številnih drugih, ki so sodelovali pri izdaji plošč. Na podelitvi grbov ste povedali, da ste končali študij arhitekture in da ste bili povabljeni za urbanista v občino, a na srečo tega vabila niste sprejeli in tako niste naredili škode. Zanimivo, da ste se odločili za ta študij, čeprav ste bili ves čas zelo povezani z glasbo tudi v krogu družine ... V Ljubljano sem šel študirat arhitekturo, ker je bilo v njej tudi nekaj umetnosti. Po diplomi me je res poklical takratni predsednik skupščine občine Tone Zimšek in me povabil, da bi prevzel vlogo urbanista, a se nisem odločil za to. Ko mi je na podelitvi zlatega grba župan, ki je tudi arhitekt, rekel, da v obrazložitvi ta diploma ni omenjena, sem se odločil, da bom to takoj popravil. Najprej sem mislil, da bi govor navezal na obletnico smrti Majde Sepe in omenil njenega moža Mojmirja, ki je bil Celjan, ter zaigral Poletno noč. A bi bilo tega preveč in nisem hotel »težiti.« Še dobro, da ste ob vsem glasbenem delovanju sploh uspeli dokončati študij arhitekture, ki je vendarle zahteven . Res je, trajalo je malo dlje, a sem ga končal z oceno devet. Ni mi žal, da sem vmes počel marsikaj zanimivega. Glasbenika sta bila že moj oče, ki je imel svoj ansambel Čin bum in je igral bobne ter harmoniko, in tudi ded. Moj oče je bil sicer električar in je skrbel za javno razsvetljavo v mestu, ljubiteljsko je igral z ansamblom na velikih plesih v Narodnem domu v Celju, kot so bili Valčkov in Ditov ples ter maškarade ... Zasedba je nastopala v baru ob robu plesišča, kjer je bilo vzdušje najboljše in je bila zabava največja. Sam sem igral z očetom, ko je potreboval kitarista, sicer sem končal šest razredov klavirja. Moj brat Avgust je igral trobento z zasedbo Nočna izmena, a je žal prekmalu umrl. V Ljubljani sem začel kmalu igrati z ansamblom Šok na različnih plesih. Ko sem postal član Belih vran in urednik v založbi, sem si kupil orgle Hammond. Z njimi sem sodeloval v Revijskem orkestru Radia Lju- bljana pri snemanju številnih popevk z mojstri, kot so bili Jože Privšek, Mojmir Sepe, Jure Robežnik in Ati Soss, ter z Bojanom Adamičem in Urbanom Kodrom, ki sta zasnovala veliko filmske glasbe. Nisem bil zelo izobražen glasbenik, a sem bil spreten. Ko je bilo te kariere konec, sem hodil kot založnik na festivale po Sloveniji in Jugoslaviji, sodeloval v žirijah ... V govoru ste poudarili tudi svojo rotarij-sko dejavnost. Očitno se vam zdi pomembna pomoč, ki jo vaš klub nudi mladim. »Zdi se mi, da smo imeli dobre odnose v okviru RTV in nekdanji sodelavci se bomo maja srečali v Celju. Razmišljam, kaj bi jim v mestu pokazal, da bo zanimivo.« Vsekakor. Rotarijci so me tudi predlagali za občinski grb. S klubom si štejem v čast, da sem prejel to priznanje. Ker sem po upokojitvi leta 2007 imel čas, so me povabili, ko so ustanavljali Rotary klub Celje Barbara Celjska, češ da lahko pomagam pri prireditvah, ker poznam veliko glasbenikov. Še vedno skrbim za koncerte. Zato sem v zahvali na odru prebral ganljivo pismo, ki ga je klubu napisal Jon Kanjir, nekdanji dijak Gimnazije Celje - Center, ki je bil poleg Lovra Drofenika lanski prejemnik nagrade Barbare Celjske za odličnost. To je štipendija, ki je podpora našega rotary kluba mladim nadarjenim, nadpovprečno uspešnim ljudem. Iz časa nastopov z Belimi vranami in kasneje z orkestri imate zagotovo veliko prigod. Lahko poveste katero? Ene so tudi žalostne, ne le smešne. Spomin iz Opatije, kjer sem na festivalu igral orgle v orkestru, ki je spremljal pevce, je tragičen. Mojmirja Sepeta so zvečer, ko se je vračal iz restavracije, napadli in mu izbili zobe, zato je moral nehati igrati trobento ... Potem je več skladal, postal je vodja glasbenega programa na radiu ... Tam je takrat delal tudi Dejvi Hrušovar, ki v Celju na primer ni opravil sprejemnega izpita za glasbeno šolo, češ da nima posluha, nazadnje pa je prav on največ doprinesel k štiriglasnemu petju Belih vran. Poleg Dejvija so peli še Bor Gostiša (oba sta igrala tudi kitaro), Doca Marolt in Ditka Haberl, Djuro Penzeš je igral bas kitaro, Boba Bračko in kasneje Mišo Gregorin sta igrala bobne, sam pa sem bil na klaviaturah. Ko so nas domačini v Srbiji spraševali, od kod smo, smo rekli, da iz »Cjela«. »Iz kojeg sela?« (Iz katere vasi?) jih je zanimalo ... Glasbeniki so bili pri dekletih vedno priljubljeni. Kako je bilo pri vas? Rad sede za klavir in zaigra kakšno zimzeleno melodijo. Otroške vragolije »Bili smo >fakini<,« se spominja časa bivanja v bližini gledališča. Nasproti Kina Dom je bila slaščičarna Kosta. Zvečer jo je lastnik zaprl s pomočjo kovinske tirnice in drsnih vrat, ki jih je čez dan zataknil s to tirnico. Ko nam je bilo dolgčas, smo dvignili zatič, da je tirnica padla na tla. Zaropotalo je zelo, lastnik je pritekel ven, a ni vedel, katerega od nas bi lovil, saj smo se razbežali na vse strani,« se spominja sogovornik, ki pravi, da so kdaj tudi kukali k dekletom skozi skozi okna javnega kopališča za gledališčem. Nekoč je gostilničarka iz okolice Celja prišla na tržnico, ki je bila takrat na območju sedanjega sodišča, in Ivu ter njegovemu prijatelju naročila, naj ji pazita kolo. Ko se je vrnila, jima je dala bankovec in rekla, naj si ga razdelita. »Bedaka sva ga pretrgala in vzela vsak pol .« To sodi zraven ... Zena Gita mi je večkrat rekla, da me je ves čas čakala. A kdor čaka, dočaka . Kako ste se našla? Skupaj sva bila že v gimnaziji in še vedno sva. Še igrate v kateri zasedbi? Pred časom sem še igral v Celjskem dixieland ansamblu, zdaj občasno zaigram v zasedbi Bubble, ki jo imamo v rotary klubu. sin ženine sestre z družino, na vrhu hiše sva midva z ženo in počasi razmišljam, za kateri dom bova dala vlogo ... A za zdaj je vaš urnik še vedno zelo poln. So druženja za vas zelo pomembna? Ta morajo biti, brez prijateljev bi bil verjetno izgubljen. Ob ponedeljkih se dobivam s prijatelji pri Belem volu, kjer si povemo, kaj je novega, nato grem v lokal na tržnico »po drugo mnenje«, saj se tam srečujem z zdravniki, »Ko so nas domačini v Srbiji spraševali, od kod smo, smo rekli, da iz >Cjela<. >Iz kojeg sela? < (Iz katere vasi?) jih je zanimalo ...« Imeli smo že koncert pri sv. Jožefu in smo želeli naštudirati ciklus ljubezenskih pesmi, a je vmes udarila korona. Mogoče bomo to še storili. Zanimivo, da se nikoli niste preselili v Ljubljano, čeprav ste delali tam in ste se vsa leta vozili. Kaj vas veže na rojstno Celje? Veliko sem se vozil z avtom, na srečo so bili kasneje na voljo tudi vlaki, kar je bilo lažje. Na njih smo se družili, imeli so tudi bife, kjer smo lahko kaj spili in kadili. V Ljubljani sva z ženo kupila stanovanje, kjer sem lahko prespal, če se je kakšna stvar zavlekla. A dom je bil vedno v Celju. Rodil sem se na Teharski cesti 1, in sicer 2. junija 1944. Ata je na dan mojega rojstva tekal okrog in iskal babico, medtem ko je mama vse sama uredila. V Celju je bila znana, ker je v kinu prodajala karte. Potem smo živeli na takratnem Šlandrovem trgu 3 pri gledališču. Nas, otroke, so kdaj tudi uporabili v kakšni predstavi. Nato smo se selili v Vrunčevo ulico 1. Na vrhu stavbe je bila takrat postavljena antena Radia Celje, zraven sem imel sobo in zagotovo je bilo sevanje močno, a se za to takrat ni nihče obremenjeval . Moji starši so nato postavili hišo na Cesti na grad, jaz sem se priženil h Kopačem. Oče moje žene je bil znamenit partizanski zdravnik Ivan Kopač. Njegovo partizansko ime je bilo Pavček, vrsto let je bil direktor celjske bolnišnice. Njegov vnuk je odličen saksofonist Jaka Kopač. Hiša, kjer živimo, je kot komuna ... Spodaj ima stanovanje Jaka, ko pride z družino v Celje, nadstropje višje živi kot so Čajavec, Janjić .... Ob torkih dopoldne hodim že nekaj let na Ljudsko univerzo Celje, kjer spoznavam pametni telefon in računalnik, da lahko sploh kaj naredim. Ob sredah se dobivam s prijatelji, s katerimi sem včasih smučal, ob četrtkih grem spet na tržnico in malo naokrog, ob petkih pridem v lokal Pri lažnivi priči, kjer pozdravim gospe, ki se tu srečujejo, in jim kaj zaigram ... Ob sobotah je obvezno spet treba na tržnico. Vmes so še koncerti . Celje je ima veliko prireditev, le obiskovati jih moramo. Se strinjate? Problem Celja smo Celjani, ker smo tako zaprti v svoje vrtičke, premalo hodimo okrog in se družimo . V govoru mi je zmanjkalo časa, da bi povedal še to. V Celju tudi nimamo ustrezne dvorane, le dve iz predvojnih časov. Narodni dom je na proslavi za praznik pokal po šivih. Če bi imeli dvorano za več sto ljudi, bi bila ob enem dogodku polna, pri mnogih drugih pa verjetno tudi prazna. Poslušate radio? Je glasba po vašem okusu? Ves dan imam prižgan prvi program slovenskega radia, saj ima največ takšne glasbe in vsebin, ki me zanimajo. Si poleg zdravja želite še kaj posebnega? Uživam, ko z nečakovo hčerko Izo, ki hodi v tretji razred in odlično igra kitaro, včasih kaj skupaj zaigrava. Ker obdelujem vrt, sadovnjak in vinograd, upam na letošnjo dobro letino. Zelim si tudi, da bi konec avgusta uspel koncert s pevko Nino Strnad in z Jako Kopačem pri sv. Jožefu. Foto: SHERPA 24 BRSKANJE PO ARHIVIH S pomočjo arhivskih dokumentov o preteklosti Štor Zrasle z železno voljo in udarniškim delom »Na fotografijah, v zapisnikih, načrtih in drugih dokumentih marsikdo prepozna sebe ali svoje znance. Ko dokumente prikažemo na razstavi, se približamo kraju, ki ga predstavljamo. Po drugi strani z razstavo spodbudimo vse, ki hranijo gradivo, da nam ga predajo v hrambo, kjer bo zanj ustrezno poskrbljeno,« pravi Jazbečeva. Da bi Štore, če tam ne bi bila vzpostavljena železarna, imele povsem drugačno podobo, kot jo imajo danes, je eno od sporočil razstave, ki jo je Zgodovinski arhiv Celje pripravil na podlagi dokumentov, ki so shranjeni v njegovih zbirkah. Železarna je namreč podpirala gradnjo stanovanj, kulturnega doma, prispevala je za delovanje številnih društev. V Štorah so nekoč imeli svoj kino, svojo vlečnico in celo mrtvašnico. Sonja Jazbec, arhivska svetovalka v Zgodovinskem arhivu Celje in avtorica razstave TINA STRMČNIK »Ko sem začela pripravljati razstavo, sem mislila, da ne bom veliko poudarka namenila železarni, o kateri je bilo že ogromno napisanega in razstavljenega. A med raziskovanjem gradiva sem videla, da je to nemogoče,« pripoveduje arhivska svetovalka v Zgodovinskem arhivu Celje in avtorica razstave Sonja Jazbec. Razstava, ki je nastala tudi ob sodelovanju Občine Štore, prikazuje, da je železarna neizmerno vplivala na razvoj kraja, vseh tamkajšnjih dejavnosti in na način življenja prebivalcev. Omenjena tovarna je licenco za obratovanje dobila leta 1850, kar je spodbudilo iskanje delovne sile in priseljevanje delavcev. O takratnem obdobju priča načrt za gradnjo delavskih stanovanj iz leta 1892. Še nekoliko starejša sta načrt starega mlina iz leta 1856 in načrt za gradnjo hiše brez ustreznega gradbenega dovoljenja iz leta 1859, zaradi katere si je lastnik prislužil kazen. Po besedah Jazbečeve o Štorah obstaja ogromno starih razglednic. Ena od prikazanih na razstavi pripoveduje o rudarski preteklosti kraja. Na drugih so med drugim že upodobljene šola, železniška postaja in železarna. Jazbečeva je izpostavila, da na razglednicah vse do leta 1904 ni bilo prostora za besedilo, ampak le za podatke naslovnika. Kasneje so ljudje nanje že lahko zapisali sporočilo. »Razglednice so zelo pomembne za razumevanje lokalne zgodovine. Ljudje z njih razberemo, kako se je spreminjal kraj, kako so rasle ali izginjale stavbe in podobno.« Obnova opustošene tovarne Po osvoboditvi leta 1954 je bila železarna izropana. Novo vodstvo je vse moči usmerilo v obnovo tovarne. Medtem ko je bilo leta 1954 v njej približno 270 zaposlenih, se je njihovo število že leto kasneje povečalo na več kot 700. To je narekovalo ureditev umivalnic, tušev, garderob, prostorov za počitek, ki jih prej sploh ni bilo, in obnovo sanitarij, ki so bile ponekod v žalostnem stanju. Medtem ko so bili utrinki železarne skozi zgodovino, njena zunanjost in plavži že velikokrat predstavljeni v različnem gradivu, je avtorica tokratne razstave v zbirkah Zgodovinskega arhiva Celje med drugim izbrskala fotografije novih sanitarnih prostorov in jedilnice. Zanimivo je, da je v sklopu železarne v petdesetih letih delovala tudi mrtvašnica. Slednjo so potrebovali za zaposlene, ki so se ponesrečili pri delu. Neprimerno stavbo, ob kateri je bilo skladišče za bencin, so nato podrli in na stroške železarne povečali mrtvašnico na Teharjah. Razstava, ki je trenutno objavljena le virtualno, v Štorah pa bo gostovala v dneh ob občinskem prazniku, omenja dolgoletno željo domačinov in železarne, in sicer gradnjo ceste Štore-Svetina-Celjska koča. Dovoljenje za gradnjo deset-kilometrske povezave je bilo izdano leta 1954. Gradili so jo prostovoljci, predvsem delavci štorske železarne. Cesto so čez travnike in njive umeščali tako, da so najprej pripravili kamnito podlago, na katero so posipali manjše kamenje in pesek, to pa so utrdili s težkimi valji. Namenu so jo predali leta 1959. Takrat je bilo po besedah Jazbečeve veselje nepopisno, krajani so razdaljo premagovali peš, s kolesom in z avtobusom. Delavci železarne so imeli v Počitniškem domu na Svetini, ki je prav tako zrasel ob pomoči te tovarne, celo poseben popust za tamkajšnje gostinske storitve. Ko je šport bolj škodil kot koristil Vedno večja potreba po delavcih v železarni je narekovala, da so se z njimi v kraj priseljevale tudi njihove družine. Soglasje za zazidalni načrt za naselje Lipa je bilo izdano leta 1964. V njem je bila med drugim prepovedana gradnja odprtih športnih stavb. Območje je bilo takrat namreč zaradi dima iz železarne in celjske industrijske cone tako onesnaženo, da je sanitarni Razglednica Štor iz leta 1898, kjer so v kolaž razporejeni motivi kraja - železniška postaja, ljudska šola in obrati Delavci med gradnjo ceste Štore-Svetina leta 1957. Cesto so gradili prostovoljci, predvsem štorski železarji. železarne. Nastop pionirk na proslavi ob jubilejnem letu Zveze komunistov Jugoslavije leta 1959 »Če bi lahko, bi ljudem rada predstavila vso zanimivo dokumentacijo, povezano s preteklostjo njihovega kraja. A vedno je tako, da je treba za razstavo narediti izbor, kar je precej nehvaležno delo,« pravi sodelavka Zgodovinskega arhiva Celje. Gradivo na razstavi je iz različnih fondov, ki jih hrani Zgodovinski arhiv Celje. Avtorica razstave je zanimive utrinke preteklosti našla v arhivih s področja uprave, gospodarstva, kulture, šolstva in v fototekah Novega tednika, Josipa Pelikana in Milana Božiča. Sonja Jazbec: »Res uživam, ko se >zakopljem< v arhivsko gradivo. A za opravljanje takšnega poklica moraš biti pravi človek. Marsikomu bi se takšno delo zdelo dolgočasno, meni pa se zdi izjemno zanimivo.« Ena od štirih stolpnic na Lipi BRSKANJE PO ARHIVIH 25 inšpektor odsvetoval izvajanje športa na prostem, saj je to imelo več škode kot prednosti za zdravje. Najprej so na Lipi zrasli »četvorčki«, nato so se jim pridružili 16- in 18-sta-novanjski bloki. Ko je bila leta 1982 končana še gradnja štirih stolpnic, je bilo v tem naselju skupno približno 380 družbenih stanovanj. Železarna je bila naklonjena tudi želji domačinov po gradnji kulturnega doma, namenjenega za kulturne in prosvetne prireditve. Leta 1953 je bilo slovesno odprtje novih prostorov z bogatim spremljevalnim programom. Železarna je podpirala še razvoj gasilskega društva, in sicer vse od njegove ustanovitve leta 1946. Vodstvo železarne je med drugim gasilcem kupilo črpalko, tlačne cevi in gasilski avtomobil. Najprej je bilo v vrstah omenjenega društva le osemnajst članov. Skoraj vsi so leta 1953 sodelovali pri udarniški gradnji novega gasilskega doma, v katerega so vložili več kot sedem tisoč delovnih ur. Približno desetletje kasneje se je število članov približalo številki 90. Nepogrešljivo udarniško delo Štore so imele v preteklosti pester društveni utrip. Zelo močna je bila kegljaška sekcija, katere člani so najprej kegljali v Celju. Do svojega tristeznega kegljišča so prišli leta 1962. »Med delavci je bilo zanimanje za kegljanje zelo veliko. Sodelovali so v medobratnih tekmovanjih. V društvo so se povezali tudi navdušenci nad strelstvom. Najprej niso imeli denarja za nakup potrebne opreme. Člani društva so z udarniškim delom zgradili zasilno strelišče in nabavili osnovne pripomočke za vadbo. Kasneje so si z udarniškim delom zgradili sodobnejše strelišče. Čast odprtja je pripadla takratnemu glavnemu direktorju železarne, ki je izstrelil tri častne strele,« je povedala Sonja Jazbec. To še zdaleč nista bili edini športni dejavnosti v Štorah. V tem kraju je leta 1965 začela delovati vlečnica na Svetino. Za to naložbo je bilo zagotovljenih milijon dinarjev, vsa potrebna dela so opravili prostovoljci. Zgodovinski arhiv Celje med drugim hrani gradivo o položitvi temeljnega kamna za zdravstveno postajo ter o zgodovini vrtca in osnovne šole. Vrtec je bil najprej v obnovljeni Čeče-vi vili, nato je prostore dobil v teharski šoli, leta 1975 je dobil nove prostore ne Lipi. Osnovna šola v Štorah je bila zgrajena leta 1891. Šlo je za dvorazredno nemško šolo za otroke nemških nameščencev železarne, medtem ko je bilo izobraževanje za slovenske otroke organizirano na Teharjah. V obdobju, ko je število otrok močno naraslo, je železarna za delovanje šole odstopila celo del svojih prostorov. Novo šolo na Lipi so začeli graditi leta 1965, vrata je odprla dve leti kasneje. Kasneje je bilo treba dodatne prostore zagotoviti s prizidkom. Od praznovanj do stavkovnih zborovanj Veliko ljudi se je v Štorah zbralo leta 1959 na prireditvi ob jubilejnem letu Zveze komunistov Jugoslavije in Zveze komunistične mladine Jugoslavije. Dogodka so se udeležili domači in tuji gostje, nastopali so cicibani, pionirke, mladinke, manjkala ni niti povorka. Avtorica razstave je nanjo uvrstila še fotografijo slavnostnega dogodka ob 30-letnici samoupravljanja Železarne Štore leta 1980. V začetku devetdesetih, ko so v železarni prepolovili zmogljivost proizvodnje in število zaposlenih, o vzdušju v tovarni pripoveduje posnetek stavke zaposlenih. Razstava omenja še, kako je bila v kraju nekoč razvita obrt. Leta 1950 so tam na primer delovali čevljar, slaščičar, mlinar, krojači, pletilja in več gostilničarjev. Nekaj let kasneje je bil v register gospodarskih organizacij vpisan Kino Svoboda Štore. Velika pridobitev je bilo odprtje marketa na Lipi leta 1969. Šlo je za poslovno enoto trgovskega podjetja Merx iz Celja. Market je bil na istem mestu, kjer je trgovina še danes. Foto: SHERPA in Zgodovinski arhiv Celje Razstava z naslovom Štore v dokumentih Zgodovinskega arhiva Celje je četrta razstava po vrsti, s katero celjski zgodovinski arhiv opozarja na zanimivo preteklost krajev po regiji in hkrati predstavlja, kaj vse je shranjeno v njegovih zbirkah. Doslej so bile tako predstavljene občine Bistrica ob Sotli, Luče in Dobrna. Razstava o Štorah je trenutno na ogled virtualno, na panojih bo predstavljena ob tamkajšnjem občinskem prazniku. Sonja Jazbec naslednjo takšno razstavo pripravlja še o Slovenskih Konjicah. Gradnja novega gasilskega doma se je začela 1. oktobra 1953, pri njej so sodelovali skoraj vsi člani gasilskega društva, ki so opravili približno sedem tisoč prostovoljnih delovnih ur. 26 ŠPORTNIK OD GLAVE DO PET Z naravno prehrano do mogočnih in predvsem učinkovitih mišic Iztok Kočevar ostaja najmočnejši Celjan V športni dvorani v Kidričevem je bilo osmo državno prvenstvo v klasičnem powerliftingu oziroma triatlonu moči. Celjan Iztok Kočevar je ubranil naziv najmočnejšega Celjana in stopil na drugo stopničko odra za zmagovalce. DEAN SUSTER Iztok Kočevar je nekdanji košarkar, igral je do 28. leta. Deset let je bil član Košarkarskega kluba Celje, nato je tri leta nosil dres Košarkarskega kluba Terme Olimia iz Podčetrtka v 2. slovenski ligi. Lanska izkušnja kot dodaten motiv Po mnenju vodilnih predstavnikov Powerlifting zveze Slovenije (PZS) je bilo državno prvenstvo v Kidričevem največji dogodek v zgodovini powerliftinga pri nas. Udeleženci tekmovanja, med katerimi je bilo kar 35 žensk in 79 moških, so se pomerili v treh dvigih palice z utežmi, počepu, potisku s prsi in mrtvem dvigu, pri čemer se pri skupnem seštevku upošteva najtežji od treh poskusov posameznega dviga. Vzporedno s tekmovanjem znotraj težno-stnih kategorij se tekmovalci potegujejo tudi za mesta v absolutni razvrstitvi po točkah, ki predstavljajo relativno moč posameznika glede na telesno težo. Moška kategorija do 93 kilogramov je bila po oceni strokovnjakov iz PZS zagotovo eden od vrhuncev tekmovanja, za katero se je Celjan Iztok Kočevar po lanski diskvalifikaciji zaradi neuspešnih treh poskusov pri potisku s prsi še toliko bolj pripravljal. S prsmi 130 »kil« Leta 2021 se je Kočevar prvič preizkusil v troboju moči in svojo začetniško srečo, tako pravi sam, okronal s prvim mestom v kategoriji do 93 kilogramov. Letos je v izjemno napeti in izenačeni tekmi v isti kategoriji osvojil drugo mesto in ubranil neuradni naziv najmočnejšega Celjana. Skupno je dvignil 680 kilogramov, in sicer 255 kilogramov iz počepa, 130 kilogramov s prsmi in 295 kilogramov iz mrtvega dviga. V absolutni razvrstitvi po točkah je Kočevar osvojil peto mesto. Zanimalo nas je, kaj je mrtvi dvig. »Mrtvi dvig ali poteg s tal je dvig uteži s tal do stoječega položaja oziroma do iztegnitve v vseh sklepih spodnjih okončin. Za razliko od mnogih drugih vaj se pri mrtvem dvigu takoj začne faza krčenja mišic, pri večini drugih vaj pa se najprej začne razteg mišic,« je pojasnil Kočevar, ki je bil lani diskvalificiran. »V treh poskusih potiska s prsmi nisem imel niti enega uspešnega in zato nisem prišel do seštevka vseh treh vaj, ki prinese skupek dvignjene teže, ki je pogoj za uvrstitev.« Podobnosti z olimpijsko panogo 36-letni Kočevar je v merjenju moči začel tekmovati leta 2016, ko se je prvič udeležil tekmovanja, ki pa ni bilo pod okriljem Powerlifting zveze Slovenije. Pred dvema letoma se je pridružil tovrstnim tekmam, ki so tudi uradne za uvrstitev v državnem prvenstvu. Le tako se lahko tekmovalci kvalificirajo na evropsko in svetovno prvenstvo v powerliftingu po standardih IPF, torej mednarodne powerlifting zveze. Kolikšna je podobnost z olimpijskim dvigovanjem uteži? »Podobnosti so le najbolj osnovne. Pri obeh panogah dvigujejo in dvigujemo uteži, obstajajo težnostne kategorije in dobimo seštevek dvignjene teže. Pri dviganju uteži tekmujejo le v dveh različnih dvigih in pri obeh morajo tekmovalci dvig končati s težo nad glavo. Pri powerliftingu imamo počep, kjer težo nosimo na hrbtu, potisk s prsmi, kar mnogi poznajo pod nazivom >bench<, kjer leže težo spustimo do prsi in dvignemo v prvotni položaj, ter mrtvi dvig, kjer težo s tal dvignemo do stoječega položaja,« pravi Kočevar. Vadi tudi druge Univerzitetni diplomirani profesor športne vzgoje in osebni trener po FZS (Fitnes zveza Slovenije) je zagovornik uživanja naravne hrane: »S tem imam v mislih hrano, ki ni predelana. Še bolj poenostavljeno - jem vse, kar lahko človek pridobi iz narave. Izogibam se sladkarijam, sladkim pijačam in večini predelanih živil. Predvsem je moja hrana takšna, da mi zagotavlja čim boljšo oporo in vse potrebno za telesno obnovo po vseh naporih.« Ko-čevar še naprej naporno trenira v celjskem Top-fitu, kjer je tudi osebni trener. »Med varovanci pri osebnih trenin- gih so bili ali so še košarkarja Luka Lapornik in Daniel Vu-jasinović, rokometaša Žiga Mlakar in Blaž Blagotinšek, zdravnik rokometne reprezentance in celjskega kluba Sašo Djurić, tekmovalka v konjeniškem preskakovanju ovir Nina Pangeršič in še kdo bi se našel,« je našteval Iztok, ki se bo zagotovo udeležil naslednjega državnega prvenstva v powerliftingu. Foto: osebni arhiv Skupna ali absolutna razvrstitev na tekmovanju je določena s točkami, ki jih tekmovalci prejmejo glede na že vnaprej določene koeficiente moči mednarodne powerlifting zveze. Točke so pokazatelj relativne moči tekmovalcev. "1 Miril X ,Ux V M - r Priprava na izjemen napor ... STARODOBNI LEPOTCI 27 »Oba z bratom imava rada starodobnike. M kdaj vsa vozila uspela pospraviti pod skupn zasnovati pravi moški kotiček. Zraven bi točilni pult.« sod orda bova o streho in il še kakšen K / m MB07VEDL Boris Klavžar nas je popeljal v svojo garažo Všeč mu je klasika Ko prestopi vrata garaže, se odklopi od vsakdanjih skrbi. Z nakupom vsakega novega starodobnika se zanj začne nov ustvarjalni projekt. »Ker tudi po celovitem restavratorskem posegu še obstajajo možnosti izboljšav, je obnova avtomobilov starejših letnikov nikoli končana zgodba.« Tako pravi Boris Klavžar, ki izvira s Kozjanskega in v Celju že vrsto let vodi podjetje za grafično oblikovanje. TINA STRMCNIK Kot študent si je želel, da bi bilo prvo vozilo, ki bi ga kupil, starodobnik. Umislil si je rumenega »hrošča« 1200, saj se mu je ta model zdel zelo ikoničen. Ker vozilo, izdelano leta 1975, ni bilo v najboljšem stanju, se je odločil, da ga bo razstavil in ga s pomočjo družine obnovil do zadnjega vijaka. To je bila pogumna odločitev, glede na to, da ni imel nobenega znanja o obnovi starih vozil. Nasvete je iskal s pomočjo svetovnega spleta. Včlanil se je v forume, kjer so mu pomagali navdušenci nad volkswagni - in teh v Sloveniji ne manjka. Prvi garažni projekt je trajal približno leto. Dolgo so ga navduševali različni mo- starejša deli volkswagnov. Tako je na primer kupil še model 1302 iz leta 1972. Veter v laseh bo lahko, ko bo avto restaviran, njegov lastnik občutil med vožnjo golfa Mk1 cabrio GTI. Že zdaj uživa v patini avto-doma T3 Syncro, prepričal ga je tudi manjši Volkswagnov jekleni konjiček Polo 6N. Sčasoma je »oko vrgel« še na druge znamke. Zadnja leta je svoji zbirki dodal dva merce-desa. Model W114 250CE iz leta 1970 s svojo uglajenostjo pritegne marsikateri pogled, saj gre za precej redko klasi-ko. Model W201 iz leta 1992 spada med tako imenovana vozila »jungtimer« in je zelo priljubljen med mladimi. Po naključju se je v garaži znašel nissan 280ZX turbo, ki je na slovenskih cestah prava redkost. Družbo mu dela prvi serijski opel s sprednjim pogonom Opel Kadett D. Omenjenim primerkom družbo dela še nekaj starih motorjev Tomos, najstarejši med njimi je iz leta 1957. Po Borisovih besedah je pika na i motorno kolo Honda Goldwing GL1000 K3. Izvirni deli so najboljši Avtomobili so mu v veselje, so njegov konjiček. Doslej se je poslovil le od enega. Vsak nov nakup se izkaže kot svojevrsten projekt, kako staro-dobnika prilagoditi po svojem okusu. Pri obnovi ima rad vse niti v svojih rokah, je pojasnil. »Drugim ne zaupam preveč. Ker za restavriranje skrbiva sama z bratom Bojanom, sva bolj pomirjena, da bo avto na cesti zanesljiv. Ko pri jeklenem konjičku nekaj izboljšava, zgodba še ni končana. Vedno so možnosti za izboljšave. Enemu od mer- cedesov sem se ob pomoči družinskih članov na primer pod črto posvečal sedem let. A vmes sem se nekajkrat »Moj poklic grafičnega oblikovalca se precej prepleta z mojo naklonjenostjo do starih vozil. Pri obnovi sem pozoren na videz, barvne sheme, položaj morebitnih nalepk.« preselil, zato je delo v garaži malo počakalo.« Zadnja leta stremi k temu, da vsak avto restavrira čim bolj v skladu z njegovo izvirno podobo. Če avto prebarva, ga odene v odtenek, ki so mu ga izbrali že v tovarni. Kupuje izvirne nadomestne dele, prisega na rabljene. »Iskanje i M BV65-SSM, Klavžar se je nekaj časa poklicno ukvarjal s fotografijo, ki je zdaj njegov konjiček. Prosti čas med drugim posveča igranju kitare v rokovski zasedbi Piksel Prfekt. »Še kaj bi se našlo, saj me zanima veliko stvari,« pravi. Boris Klavžar je mladost preživel na Kozjanskem, poslovno je vpet v širše celjsko okolje, v zadnjem času pa živi v Račah, kjer z bratom Bojanom uživata v delavnici, ki sta jo poimenovala garaža Go Vintage. Ker za restavriranje skrbita sama z bratom, sta bolj pomirjena, da bo avto na cesti zanesljiv. 1 izvirnih delov je sicer bolj zamudno. A ob uporabi novih nadomestnih delov, večinoma izdelanih na Kitajskem, sem spoznal, da lahko rja na plan pokuka že zelo kmalu. Čeprav je kakšen nadomestni del star trideset let, je pogosto še zelo kakovosten.« Izvirni deli so najboljši Vsa vozila so vozna. Včasih se z njimi odpravi po vsakdanjih opravkih. Posebno veselje občuti, ko ključ v volanu obrne ob koncu tedna in se odpravi na izlet ali na srečanje starodobnikov. Dopusti v družbi avtomobili-stičnih dosežkov iz različnih obdobij zgodovine so sploh pravi balzam. S »hroščem« je prevozil celo nekdanjo skupno državo in vso Evropo. S volkswagnom T3 syncro, ki ima štirikolesni pogon, se rad poda v odmaknjene kotičke, kjer lahko prespi v naravi. »Starodobnike uporabljam, kolikor le lahko. Ker se z njimi vozim, manj propadajo in ostajajo v boljši kondiciji.« S starinskimi vozili doslej ni imel večjih križev. Le »hrošča«, ki ima zračno hlajen motor, je moral enkrat potisniti čez mejo v Črni gori in poskrbeti za menjavo enega od delov. Za vožnjo sicer izbira predvsem dneve z dobro vremensko napovedjo. A čeprav na katerega člana v njegovi »floti« pade kakšna kaplja dežja, zaradi tega ni konec sveta, se nasmeji. Pozimi se na cesto odpravi le z volkswagnom na štirikolesni pogon, po vrnitvi pa poskrbi za pranje vozila. Zmagovalna klasika Sestavil si je seznam modelov, ki bi jih rad vozil, in tega zapisa se drži. Nekatere avtomobile je nanj uvrstil, saj so se mu izjemni zdeli že v otroštvu. Za nekatere se je navdušil ob ogledu katerega od kultnih filmov. Čeprav je v garaži Go Vintage devet jeklenih konjičkov, še ni izčrpal vseh svojih želja. Če bi nenadoma zadel na loteriji, bi se morda z veseljem lotil restavriranja kakšnega porscheja 911 starejšega letnika ali športnega Volkswa-gnovega modela SP-2, ki je bil izdelan za brazilski trg. »Moje želje niso nič kaj eksotične. Večji superavtomobili me ne zanimajo, všeč mi je starejša klasika.« Foto: SHERPA 28 NAVDIHUJOČA ZGODBA Če imaš voljo, lahko narediš vse Neverjetna gospa Gelca Bil je lep dan, ko smo se pripeljali v Vrbno, vasico, ki leži tik nad Šentjurjem pri Celju. Pred vrati kmetije, obdana z bujno rastočimi rastlinami v cvetličnih loncih, nas je na invalidskem vozičku pričakala 70-letna Angela - Gelca Gajšek. Zmotili smo jo pri čiščenju semen korenja. Vse, kar pridela na vrtu in njivi, je zraslo iz njenih semen. »Vzgoja lastnih semen in pridelava svoje hrane postaja čedalje pomembnejša. Sama semena vzgajam že od nekdaj, tudi moja mama jih je. Brez lastnih semen ne moremo pridelati kakovostne hrane.« Ljudem, ki tarnajo, da / je hrana draga ter nimajo časa in zemlje, Gelca svetuje, naj zelenjavo posadijo vsaj v cvetlične lonce. »Tako lahko vzgojimo marsikatero zdravo zelenjavo.« »Včasih smo se veliko družili in si pomagali, danes pa ti ljudje samo še od daleč pomahajo.« v BIBA JAMNIK VIDIC Gospa Gelca, ki je na invalidskem vozičku že 22 let, je lahko marsikomu v navdih, da je mogoče marsikaj, če ima človek voljo. Ona zares počne marsikaj, veliko več kot večina njenih zdravih vrstnikov. Še vedno dela na vrtu in njivi, skrbi za kokoši in zajce, pripravlja hrano za prašiče, kuha, čisti, lika, pere. Ob vsem tem najde čas za ročna dela, vodi tudi delavnice. Aktivno sodeluje v upravnem odboru društva Vizija Slovenske Konjice za gibalno ovirane ženske, je članica društva pa-raplegikov ter Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov. Poleg vseh opravil in druženj najde čas še za izobraževanje. Zdaj se uči računalniških veščin in uporabe pametnega telefona, od letos sodeluje v gibanju Oskrbi-mo Slovenijo - štafeta semen. Trnova pot, prežeta z bolečinami Ko je Gelca hodila v četrti razred osnovne šole, je zbolela. »Imela sem hude bolečine v hrbtu, nog nisem čutila. Ker oče ni pustil mami, da bi me peljala k zdravniku, je šla mama po pomoč k prijateljici zeliščarici. Ta ji je dala neke žavbe in z njimi me je masirala.« Pomagale so in Gelca se je spet postavila na noge. Je pa od takrat imela ves čas težave pri hoji. Tudi po svoji poti ji ni bilo dano hoditi. Čeprav je osnovno šolo končala s prav dobrim uspehom, ji oče ni pustil, da bi se vpisala na srednjo vrtnarsko šolo, kamor si je neizmerno želela. Morala se je zaposliti. »Pri sedemnajstih sem začela delati v tovarni Toper. 14 let sem hodila v službo. Po poroki sem ob službi pomagala na kmetiji družine mojega moža.« Do taščine smrti je bila delavka in kmetica. »Ko je tašča na hitro umrla za rakom, sem morala pustiti službo. 30 let sem potem aktivno delala na kmetiji, vozila traktor, bila na kosilnici, tudi ravnanje z motorno žago mi je bilo domače.« Nikoli se ni pritoževala. Tudi ko se je pri 25 letih hudo poškodovala v delovni nesreči in so bolečine postale njene stalne spremljevalke, ne. »Zdrobila sem si ličnico, imela pretres možganov, spahnjeno ramo in pretegnjena vretenca v vratu. Sem se pa takrat v bolnišnici naučila ročnih del (smeh).« Ko je bila stara 47 let, so se bolečinam v hrbtu pridružile še tiste v trebuhu. »Po ginekološki operaciji sem začasno ohromela. Ko se mi je stanje počasi izboljšalo, je sledil nov šok. Čez dve leti sem dobesedno čez noč popolnoma ohromela.« Skoraj pol leta v bolniških posteljah Gelca se še vedno živo spominja 4. junija 2001, ko je bila zaradi težav v črevesju naročena na pregled v bolnišnici Celje. »Ker niso mogli ugotoviti, kaj mi je, so mi med drugim slikali hrbtenico. Zdravnik se je začudil, kako lahko s tako poškodovano hrbtenico sploh hodim. Z gastro oddelka so me prestavili na ortopedski oddelek. Bilo je s četrtka na petek, v bolnišnici sem bila od torka, ko sem se okoli polnoči s pomočjo trapeza nad posteljo hotela premakniti, pa nisem mogla dvigniti rok. Zjutraj sem medicinski sestri povedala, da ne morem premakniti telesa. Spodnji del telesa sem imela čisto trd, nog nisem čutila. Bolečine so bile neznosne. Potem je šlo samo še na slabše. Skrivilo mi je usta, nisem jih mogla več odpreti, niti oči. Povedali so mi, da sem doživela kap hrbtenjače.« Okrog Gelčine postelje se je vsak dan drenjalo več zdravnikov. »Nisem jih videla, sem pa slišala, da so razburjeni. Potem so sklicali posvet, poleg ortopeda je prišel še nevrolog. Meni pa se je stanje še kar slabšalo. Dobila sem še krče v prsnem košu, začelo me je dušiti. Zdravniki so se nazadnje odločili, da me prestavijo na nevrološki oddelek.« Preiskave so se vrstile. »Potem so opazili nekaj na pljučih. Povedali so mi, da sumijo na pljučno embolijo. Ves čas so me spraševali, ali kaj ka-šljam.« Čeprav do takrat ni, je naenkrat začela izkašljevati kri. Iz bolnišnice Celje so jo odpeljali na pljučni oddelek v bolnišnico Topol-ščica. Tam je preživela šest najhujših tednov v življenju. »Pregledi, ki so jih opravljali, so vedno znova pokazali, da je z mojimi pljuči vse v redu. Jaz pa sem imela ves čas povišano temperaturo, zraven pa sem se tako močno znojila, da je kar lilo iz mene. Še vedno sem izkašljevala kri. Da ne bi umazala postelje, so mi prinesli kar plastični lonček, v katerega sem jo pljuvala. Za nameček se nihče ni kaj dosti ukvarjal z mojo higieno. Dobesedno prositi sem morala, da so mi prinesli malo vode za umivanje zob. Skopali in pošteno umili me niso niti enkrat.« Nazadnje je na pobudo medicinskih sester in fi-zioterapevtk zahtevala, da j| jo pošljejo še I na kakšen te-meljitejši pregled. »Poslali so me na globinsko slikanje pljuč v Slovenj Gradec. Enajst dni sem čakala na izvide, saj so jih nekje založili. Ko H - V- I • iS 11 f Nakvačkala je grb šentjurske občine, za kar je porabila kar nekaj časa. ШШи Ђхшт&Лм i '9/Фп'Џ'в-џ Шшшг/ШФ mwwMfwM ШтШ'### ШШт ШШШ шшш «ОДНЕ mm mfjffi шшш ftffiaj NAVDIHUJOČA ZGODBA 29 »Zdrobila sem si ličnico, imela pretres možganov, spahnjeno ramo in pretegnjena vretenca v vratu. Sem se pa takrat v bolnišnici naučila ročnih del (smeh).« so končno le dobili sliko mojih pljuč, so mi povedali, da mi ne morejo povedati nič, saj zna sliko odčitati le onkolog, ki k njim prihaja iz Ljubljane.« Takrat se je Gelca prvič zares razjezila. »Zdravniku sem rekla, da če mi ne znajo pomagati, naj me pošljejo domov umret. Jaz v tej vaši svinjariji ne želim umreti!« Nazadnje so se dogovorili, da jo premestijo v Maribor, in tam so ji potem operirali tumor na pljučih. Čeprav ni bil rakav, ima Gelca danes le še tretjino desnega pljučnega krila. »Iz Maribora so me prestavili nazaj na nevrološki oddelek v Celje. Tam sem bila še šest tednov. Potem sem šla še za tri tedne v zdravilišče Laško. Domov sem prišla 19. novembra, točno na svoj 49. rojstni dan.« Mesec dni je ostala doma, potem pa bila še šest mesecev v Soči. Tam so ji s terapijami pomagali, da danes zmore stopiti na noge, uspe ji celo narediti kakšen korak. Aktivna kljub zdravstvenim težavam Gelca ima cel kup diagnoz. Poleg diagnoze spastična tetrapareza ima hude težave zaradi hernije diska, močno ima obrabljeno tudi hrbtenico, zraven pa še osteoartrozo, kronično bolezen sklepov, za katero je značilna dege-neracija sklepnega hrustanca. »Prste na rokah imam čisto zvite, še posebej na desni roki.« Od kod ji torej volja in energija, ki pa ju ima obilo? »Že vse življenje sem zelo delavna. Z delom se zamotim, da lažje prenašam bolečine, ki jih imam ves čas. Moja zdravnica pravi, da če ne bi bila taka, kot sem, me že dolgo ne bi bilo več.« V veliko veselje so ji tudi ročna dela: kvačkanje, klekljanje, pletenje, dokler je imela še spretnejše prste, je tudi vezla. Od pomladi do pozne jeseni pa veliko časa preživi na vrtu in njivi. Pri delu si pomaga s posebnim stolčkom. »To je plastičen stol, približno deset centimetrov nižji od običajnega, ki ima samo dve nogi, podobno kot pručka. Oblikovan je tako, da si z njim lahko pomagamo pri vrtnarskih opravilih. Pod sedalom ima predal, kamor lahko spravimo orodje, ob njem pa držali, za kateri se lahko oprimemo. Lahko ga obrnemo na glavo, sedalo je na spodnji strani oblazinjeno, tako da lahko nanj tudi pokleknemo. Stolček ima enaki držali, kot sta ob sedalu, tudi na dnu nog, da si z njima pomagamo pri vstajanju.« Stol ji pomaga, da se premika po gredicah, in sicer tako, da se z nogama odriva od tal in s stolom vred potuje vzvratno po vrtu. Tako sadi, okopava, pleve in pobira pridelke. »Čeprav sva z možem kmetijo predala sinu, še vedno skrbiva za vrt, sadovnjak in njivo, na kateri gojiva fižol, krompir ter hrano za prašiče.« Gelca skoraj vse še počne sama, edino za živino ne more poskrbeti. »Tudi na traktor ne morem več. Zelo ga pogrešam.« Na kmetiji z možem živita sama. »Sin, ki živi nekaj kilometrov stran, na naši drugi kmetiji, pa pride vsak dan poskrbet za krave in prašiče. Jaz mu prej pripravim hrano zanje. Moja skrb so tudi krave, ki telijo.« Njena vsakodnevna obveza in veselje je še skrb za zajce in kokoši. »Z vozičkom se pripeljem do mreže, naredim nekaj korakov, potem nekam sedem in poskrbim, da niso lačni in žejni.« Roćna dela jo veselijo in ohranjajo pri močeh. Kjer je volja, tam je pot - to še posebej velja za Gelco Gajšek. Ročna dela kot terapija Ročna dela, pove Gelca, ji pomagajo raz-gibavati prste. »Ob njih se hkrati sprostim in zbistrim um.« Še posebej je ponosna, da je pred dvema letoma sodelovala v projektu Slovenija kvačka, ko so kvačkali grbe občin. Ko je ugotovila, da njihova občina še nima kandidatke za ta projekt, se je nemudoma odzvala. »Z možem sva bila v mestu in sem ga prosila, naj me zapelje do občine, da grem vprašat, ali se lahko prijavim. Kmalu so mi sporočili, da so me izbrali, in mi poslali načrt, navodila in material.« 15. septembra 2021 se je lotila dela. »Ker sem morala zaključiti do 15. decembra, sem vstajala ob štirih zjutraj in zvečer delala, dokler sem lahko.« Čez dan zaradi drugih obveznosti za to ni imela časa. V treh mesecih je nakvačkala grb, velik 1,10 metra krat meter in pol. »Je bil kar zahteven projekt. V eni vrsti se je tudi po 12-krat zamenjala barva. Veliko novega sem se naučila, tudi obupovala sem, pa nasmejala sem se tudi.« Gelca pove, da se zelo rada uči in spoznava nove stvari. Ko so ji v društvu paraplegikov povedali, da obstaja Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov, se jim je najprej pridružila na duhovnih vajah. Potem so jo povabili še na tečaj klekljanja. Tako sem je pred desetimi leti začela voziti na tečaj na Zaplano. »Ko je naša učiteljica umrla, so se odločili, da bomo imeli tečaj le še enkrat na leto, teden dni skupaj. Super se imamo!« Štafeta semen Ko sta na začetku januarja z možem obiskovala računalniški tečaj, je predavatelj tečajnike povabil še na popoldansko predavanje Irene Rotar iz Eko civilne iniciative Slovenije. »Rotarjeva nam je predstavila projekt Oskrbi-mo Slovenijo - štafeta semen. Ker sama že od nekdaj pridelujem semena, me je projekt zelo zanimal.« Rotarjevo pa je navdihnila gospa Gelca: »Navdihujoče je, ko spoznaš ljudi, ki še vedno pridelujejo večino hrane. Medtem ko nekateri tarnamo, če nas kaj boli, smo zaradi tega pod stresom, drugi pa čakajo v vrstah za pomoč, kljub temu da ima marsikdo možnost, da bi si lahko kaj pridelal sam ali šel pomagat na kmetijo, sta gospa Gelca in njen mož Branko še vedno aktivna. Od gospe Gelce smo za Izmenjevalnico semen dobili semena motovilca, ki obilno raste na njeni kmetiji. Vsakemu udeležencu projekta Oskrbimo Slovenijo - štafeta semen bomo podarili 11 zrnc njenega motovilca.« Tako bodo Gelčina semena združevala in hranila ljudi po Sloveniji. V današnjih časih je pomembno, poudari Gelca, da se ljudje spet začnemo povezovati med seboj. »Včasih smo se veliko družili in si pomagali, danes pa ti ljudje samo še od daleč pomahajo.« Foto: Mateja Jordovič Potočnik »Že vse življenje sem zelo delavna. Z delom se zamotim, da lažje prenašam bolečine, ki jih imam ves čas. Moja zdravnica pravi, da če ne bi bila taka, kot sem, me že dolgo ne bi bilo več.« Pridelava lastnih semen je pomembna za samooskrbo. Še vedno sama poskrbi za zajce in kokoši. I 30 GLASBA IN VINO Prva irokeza Slovenije želi postati sommelier »To je recept za dolgo in srečno življenje!« »Trenutno sem ponosni tečajnik prve stopnje tečaja za vinskega sommelierja in verjamem, da bom že čez tri mesece postal sommelier master 1. stopnje.« Priljubljeni glasbenik Dejan Krajnc, ki nastopa pod imenom Dejan Dogaja, uresničuje svojo novoletno zaobljubo, da bo še letos postal vinski svetovalec. Od kod ljubezen in strast do vina, pa tudi do mode, njegovega drugega hobija? EVA JANDL Vsestranski glasbenik Dejan Krajnc je sicer doma iz Laškega in zato na njegovih nastopih ne zmanjka piva, ki ga za pogasitev žeje rad spije tudi sam. A še bolj kot pivo Dejan obožuje vino iz domače dolenjske zidanice, rad odpre kakšno buteljko in z njo nazdravi, saj sam sebe poimenuje kar vinoljub. »Dobri prijatelji, sladko vino in okusna hrana, to je recept za dolgo in srečno življenje,« pravi in zdaj to tudi uresničuje - ponosno je povedal, da trenutno obiskuje prvo stopnjo tečaja za sommelierja in bo že čez tri mesece postal sommelier master 1. stopnje. Ljubitelj žlahtne kapljice Nad vinom se je navdušil, ko so igrali na bolj elegantnih koncertih, kjer se je, radoveden kot vedno, pogovarjal s kuharji, chefi in natakarji ter jih spraševal o vinih, jih pokušal in vonjal. Nato si je nekoč kupil tudi dražjo buteljko, to se je nadaljevalo in postal je ljubitelj vin. »Doma imam zdaj tudi vinsko vitrino in nekaj sto steklenic kakovostnega buteljčnega vina,« nam je povedal pred časom. Najraje ima suha vina, še posebno navdušen pa je nad vini iz Goriških brd, še pove o svojem hobiju, ki ga je v zadnjem času popolnoma prevzel. Oblačila prekroji kar sam Ne le vino, Dejana navdušuje tudi moda. Poleg svoje značilne visoke pričeske je vedno tudi izbrano in trendo-vsko oblečen ter za svoj slog poskrbi čisto sam. Kakšen kos oblačila celo sam prekroji, saj, kot pravi, bi se počutil izjemno neugodno, če bi bil pod odrom kak fant oblečen tako kot on. Zanj je namreč biti glasbenik poslanstvo, dar. »Pravi umetnik, glasbenik, ki je javno znana osebnost, ne gre neurejen niti v trgovino - to, kar mi počnemo, je slog življenja in ne služba.« Foto: Rok Deželak in os. arhiv Substrati Humovit so na vol. ) v trgovinah mas ) SiM Tehnika in v izbranih kmetijskih zadrugah. 1873 - 2023 MLADA PESNICA 31 O minljivosti in odnosu do materinščine n.V° H 4 tr S? N» ч\° \p <ДР лР as* v V* Pesem Najine globine, s katero je pesnica osvojila 2. mesto na natečaju Josipine Turnograjske. »Nikoli ne pišem, ko najbolj čutim. V tem primeru pišem dnevnik. Ko tam predelam svoja čustva in si odgovorim na vsa vprašanja, napišem pesem. Spomin je še dovolj svež, čustva pa se toliko ohladijo, da o njih lažje razmišljam.« »Ob Cankarju sem spoznala smisel svojega življenja« V družini naravoslovcev je srednješolka Ana Kumperger ljubiteljica umetnosti. Obožuje slikanje z akvarelnimi barvami, igra klarinet in klavir, nič pa je ne prevzema tako kot pisanje poezije. Je njen pobeg v vzporedni svet, njena terapija, način soočanja s čustvi in z občutenji sveta okoli nje. A če se marsikatera terapija dogaja za zaprtimi vrati in njena intimna vsebina ostane svetu skrita, Ana svojo deli v pesmih. Sodeluje na tekmovanjih, natečajih, pri pesnjenju pa je vedno bolj uspešna. Pri osemnajstih letih razmišlja o minljivosti, smislu življenja in ve, kaj hoče - že od petega razreda. Strastna oboževalka slovenskega jezika je tako še eno upanje za ohranitev slovenske besede. »Pesem napišem v desetih minutah ali dveh mesecih. Edini stalnici sta prostor, kjer pišem -moj kotiček je moja pisalna miza - in klasična glasba, ki jo ob pisanju poslušam.« EVA RUDMAN Ano Kumperger knjiga spremlja od malih nog. Čeprav je njena mama v času šolanja tudi pisala in danes z Ano z veseljem govori o njenih delih, je oče tisti, ki ji je vsak večer prebiral pravljice. Čeprav jih je oboževala in jo knjiga Ti si moje srce Neže Maurer spomni na otroštvo, se je njena velika ljubezen do poezije rodila v petem razredu osnovne šole: »Z Malim princem Antoinea de Saint--Exuperyja, ki sem ga prebrala v petem razredu, se mi je odprl nov svet. V sedmem razredu me je prevzelo delo Patricka Nessa Sedem minut čez polnoč.« Največji vpliv na Anino doživljanje poezije je imelo delo Ivana Cankarja Podobe iz sanj. Pravi, da ji je Cankar >presekal< svet, ki ga je poznala do tedaj: »Ob Cankarju sem spoznala smisel svojega življenja. Zame je to odkrivanje sebe, svoje duše, kopanje po svojih čustvih. Iščem, kar je v meni, se spopadam s svetlimi trenutki in z bolečino. Učim se, da so vsa čustva del mene, in z njimi rastem.« Minljivost Ana pri rosnih osemnajstih letih največkrat piše o minljivosti. Na prvi pogled temačne teme obravnava kot del življenja in jih pogosto oriše s podobami narave. Tudi delo, s katerim je razkrila največ sebe, obravnava minljivost: »Naslov pesmi je Brazgotina. Pesem govori o začetnicah, ki jih je oseba vrezala v deblo drevesa, ki ga zdaj prerašča bršljan. Drevo tako celi svojo brazgotino, a bršljan, ki jo prerašča, jo skriva le do neke mere. Čeprav bolj plitva in skrita, vreznina ostaja.« Mlada pesnica je sicer vedro dekle z mnogimi konjički in veliko radostjo do življenja. Vendar največkrat posega po nekoliko mračnih temah, kot je minljivost, predvsem zaradi svoje življenjske izkušnje, ki jo je močno zaznamovala. Kakšna je? Tega ne pove, to ostaja skrivnost. Mlada pesnica rada posega po slovenski literaturi, prevzamejo jo pesniki Mila Kačič, Vinko Möderndorfer in še posebej Dane Zajc. Čaka jo še neosvojena mala Veronika Tema minljivosti prežema veliko Aninih del. Vseeno to ni edino, kar jo pri pisanju navdihuje: »Navdih so lahko mimoidoči neznanci, to je čista impresija, impresionizem mi je najbližji.« A tudi pesnje-nje ima svoja pravila, strukturo, slog, tudi pesnjenja se učiš. Za znanje, usmerjanje in navdih je izjemno hvaležna mentorici, profesorici na Gimnaziji Celje - Center Ljubi Koprivc Bertoncelj: »Ne le da pesmi prebere in popravi, ampak jih z mano soustvarja. Pomaga mi pri osebnostni in pesniški rasti, hkrati mi daje možnost, da sama utiram svojo pot. Za to sem ji zares hvaležna.« Tudi ona je tako posredno zaslužna za Anine mnoge osvojene uspehe in nagrade. Kar nekaj jih mlada pesnica že lahko naniza: »Sem letošnja finalistka za malo Veroniko, izbrana med petimi najboljšimi, finalistka sem bila tudi lani. Lani sem s pesmijo Najine globine osvojila drugo mesto na natečaju Josipine Turnograjske za najboljšo ljubezensko pesem, pred mesecem pa še prvo mesto na natečaju Mlade oči v pesmih pomladi. Tudi v OŠ sem osvojila kar nekaj nagrad in priznanj.« »Izdala bom pesniško zbirko« Ana, dijakinja tretjega letnika Gimnazije Celje - Center, trenutno avtorica približno dvesto pesmi, se bo prihodnje šolsko leto vpisala na fakulteto. Ze zdaj je izbrala ljubljansko filozofsko fakulteto, dvopredmetno smer slovenistike ter pedagogike in andragogike, postala bo profesorica: »Če mi bo dano, bi želela še več dajati mladim in še bolj vplivati nanje - želim biti mentorica, predajati svojo ljubezen do pisane besede.« Eden njenih jasnih ciljev je tudi izdaja lastne pesniške zbirke. Kdaj? »Nekega dne,« odgovarja Ana. Do takrat bo skrbela za ohranjanje tako ljubega slovenskega jezika s pisanjem pesmi, z uporabo slovenščine tudi v pogovoru s prijatelji, ob rojstnih dneh pa bo še vedno podarjala knjige - prozo in poezijo, odvisno od tega, komu ju bo podarjala. Foto: Andraž Purg 32 MED KOCKAMI Ekipa v polni zasedbi, s prepoznavnimi belimi klobuki. »Zdaj ko gremo tekmovat v tujino, razmišljamo tudi o tem, da bi v barvne sheme uvrstili tudi barve slovenske zastave, belo, modro in rdečo,« pravijo tekmovalci. Letošnji in prejšnji robotski dnevniki, ki bodo v pomoč tudi prihodnjim generacijam Black&White. Roboti, vetrnice, pingvini in kisle kumarice Naslednja postaja: Maroko Marca je Black&White, ekipa petih učencev iz I. osnovne šole Celje, zmagala na slovenskem državnem prvenstvu in regionalnem prvenstvu Adria, zato bo v drugi polovici maja odpotovala na mednarodno tekmovanje v Maroko. Tekmujejo v tekmovanju First Lego League (FLL), tekmovanju, v katerem se mladi z vsega sveta merijo v programiranju robotov. Marca so podrli rekord in edini osvojili 400 točk. »Osvojili bi lahko še dodatne točke, a našim nasprotnikom ni uspelo končati skupne naloge, zato smo dobili le del možnih točk,« je povedala Maša, ki je del ekipe najdlje. Kasneje so drugi člani ekipe še dodali, da bi lahko osvojili še točke, ki jih niti ustvarjalci igre niso predvideli, a so se odločili, da bi bil ta manever preveč tvegan. Že samo to oriše zagnanost in iznajdljivost ekipe. JANŽEFRIC Ekipo Black&White, ki letos praznuje deseto leto delovanja, v trenutnem šolskem letu poleg Maše Žlavs, ki je najstarejša in obiskuje osmi razred, sestavljajo tudi sedmošolki Brina Hus in Neja Vogelsang ter šestošolca Julija Farč-nik in Tjan Prtenjak. Vse poteka pod budnim očesom mentorjev Žana Močivnika in Ingrid Zupanc Brečko. Seveda tekmovalci niso ves čas isti, ampak se menjujejo. Vsaka generacija za seboj pusti nekaj za tiste, ki pridejo za njo. V prvi vrsti seveda ime in maskoto, a tudi dokumentacijo za robota, programe in podobno, da lahko nasledniki gradijo naprej. Otroci so tekmovanju in treningu izjemno predani. Žan Močivnik se spominja, da je pred leti domov hodil, ko je bila zunaj že tema. »S to generacijo smo se malo bolje organizirali in intenzivno treniramo med drugo in četrto vsako popoldne, razen ob ponedeljkih. Čeprav večkrat podaljšamo.« Ker so treningi naporni, pogosti in dolgi, se člani Black&White vmes tudi okrepčajo s čajem in piškoti. Tekmovanja FLL Ta tekmovanja spodbujajo sodelovanje med ekipami in širjenje znanja. Slovensko vejo tekmovanj FLL organizirajo v Zavodu Super Glavce, tekmovanja pa podpira tudi veliko uglednih ustanov in posameznikov. To so različne fakultete in profesorji, v ZDA na primer univerzi Harvard in Massachusetts Institute of Technology. Tekmovalci FLL so zelo zaželeni, prestižni univerzi jih »lovita« in jim podeljujeta štipendije. Žan Močivnik dodaja, da so tekmovalci v FLL tako perspektivni, da jih podjetja, ki se ukvarjajo s tehnologijo, sprašujejo: »Kaj boste študirali? Ker mi bi vas zaposlili.« FLL sicer ni samo tekmovanje robotov, pri njemu so zelo pomembne tudi temeljne vrednote tekmovanja, ki se predvsem vežejo na sodelovanje znotraj ekipe in med ekipami. Tekmovalci se zavedajo, da lahko skupina doseže več kot posameznik. Imajo skupne cilje, med seboj učinko- »S to generacijo smo se malo bolje organizirali in intenzivno treniramo med drugo in četrto vsako popoldne, razen ob ponedeljkih. Čeprav večkrat podaljšamo,« pravi mentor Žan Močivnik. vito komunicirajo, znajo reševati probleme in se odlično časovno organizirati. Člani izkazujejo medsebojno spoštovanje in spoštovanje do drugih ekip. Poleg tega morajo tekmovalci pripraviti tudi inovativen projekt. Letošnja tema FLL je energija, predvsem zelena, zato so Black&White zasnovali Dveternico. To je vetrna elektrarna, ki ima namesto ene dve vetrnici, ki med seboj sodelujeta, da lahko proizvedeta čim več energije. Zaradi tekmovanj so v šoli tudi prespali. Ko so med epidemijo sodelovali na tekmovanjih v Avstraliji, so ta bila na daljavo, kar je pomenilo, da so morali bedeti ponoči. Ker Black&White ne bi bili Black&White, so se morali med spanjem v šoli v spalnih vrečah tudi zabavati, zato so se v njih po tleh plazili kot črvi. Pingo, Pingo in Piškot Black&White imajo ime za vse. Tudi za svojega robota, ki si ime deli z maskoto. Oba sta poimenovana Pingo. Oba sta črno-bela tako kot ime ekipe in pingvini, Piškot pa je rezervni robot, popolna kopija robota Pinga. Robota sta enaka v vseh pogledih, razen glede barve. Ravno barve so tiste, ki nosijo velik pomen. Ničesar ne prepustijo naključju, zato so tudi nastavki za robota razdeljeni po barvah. Tekma robotov, ki je eden od štirih delov FLL, je sestavljena iz štirih krogov in za vsakega imajo pripravljene svoje nastavke za reševanje nalog, ki jih namestijo na robota. »Nastavki za prvi krog so rumeno-modri, v barvah celjskega grba in celjske zastave, za drugi krog so sivi, za tretjega rdeči. Zato, ker v tretjem krogu vročina tekmovanja narašča, kar rdeča barva dobro simbolizira. Nastavki za četrti krog so v naših barvah, so črno-beli,« so razložili. Njihov mentor je dodal: »Zdaj ko gremo tekmovat v tujino, razmišljamo MED KOCKAMI 33 Nakupovalni seznam za Maroko, domotožje ne bo preveliko. tudi o tem, da bi v barvne sheme uvrstili tudi barve slovenske zastave, belo, modro in rdečo.« Ime ekipe in maskota sta nastajala sočasno. »Želeli smo univerzalno ime, ki ga ne bo treba prevajati za mednarodna tekmovanja, hkrati smo se za maskoto pogovarjali o pingvinih, za katere so prvi člani ekipe menili, da dobro predstavljajo njihove vrednote: medsebojno pomoč, sodelovanje, vzdržljivost,« je razložil mentor. Tako črno-beli pingvin Pingo že desetletje predstavlja ekipo FLL v I. osnovni šoli Celje. Na poti v Afriko Mašo, Brino, Nejo, Julijo in Tjana 17. maja čaka pot v Maroko, kjer bodo od 18. do 21. maja tekmovali na mednarodnem tekmovanju FLL Morocco Open Invitational 2023. Ker tekmovanja v tujini niso poceni, Black&White zbirajo tudi prostovoljne donacije. Vsi, ki bi j(VVv\^c -ftex tfi/lello. Lrrulr» 5<л\(л)MPs Ker tekmovanja v tujini niso poceni, Black&White zbirajo tudi prostovoljne donacije. Vsi, ki bi jim radi pomagali, lahko pošljejo sporočilo OBJEM5 na 1919 in tako prispevajo 5 evrov. jim radi pomagali, lahko pošljejo sporočilo OBJEM5 na 1919 in tako prispevajo 5 evrov. Maroka se seveda zelo veselijo, a so si pripravili tudi nakupovalni seznam, da bodo s seboj odnesli tisto, kar bodo najbolj pogrešali. To je predvsem hrana, za vsakega je nekaj, prva stvar na seznamu so kisle kumarice. Sledijo jim suha salama, pašteta, kokošja za otroke in tunina za mentorja, in koruzni kosmiči. Kot zadnje seveda tudi kruh. Žan Močivnik v šali razloži, da je namen te hrane: »da bomo olajšali hrepenenje po domu skozi trebušček«. Za mednarodno tekmovanje je treba prilagoditi tudi vso dokumentacijo za robota, ki vsebuje kar 70 strani, raziskovalno nalogo, dolgo 40 strani, in drugo literaturo. To pomeni prevajanje v angleščino. Tu jim pomaga mentorica in učiteljica angleščine Ingrid Zu-panc Brečko, a kot pravi, pri tem nima veliko dela, saj večino naredijo otroci sami. Foto: Andraž Purg Plakati s projekti in najnovejši pokali z državnega in regijskega tekmovanja. Žan Močivnik: »Tekmovalci v FLL so tako perspektivni, da jih podjetja, ki se ukvarjajo s Pingo še v večji različici Mentor Žan Močivnik in Maša med programiranjem robota, z maskoto Black&White Pingom Predstavili so tudi potek tekme robotov. Najnovejši Ш шМз^јрЈЈГ f. .г^*" . т i I •V f* чјЈ^, ■ • ' Ш \ V r 7* i 'S™,: . * -j* • '<-, IP™W (i;, Ni, фт •4 Л^дЈ 34 BRALCI POROČEVALCI V Provansi na evropskem vrtnarskem seminarju V francoski Provansi je bil od 11. do 15. aprila 17. seminar evropskih učiteljev vrtnarstva. Udeležilo se ga je 50 učiteljev iz 13 držav in 22 različnih šol Evrope. Iz Šole za hortikulturo in vizualne umetnosti Celje sva se seminarja udeležili Danica Korošec in Lidija Oblak. Provansa je geografska regija na JV Francije, katere največje mesto je Marseille z malo manj kot milijon prebivalci. Regija ima vroča in suha poletja ter tople in vlažne zime. Ugodno podnebje omogoča gojenje rož in sivke ter posledično razvoj industrije parfumov. Tri prepoznavne cvetoče rastline so mak, sivka in sončnica. Trenutno smo lahko občudovali cvetoči mak. Zaščitni znak Provanse so tudi oljke in olive. Pokrajina slovi tudi po odličnih vinih. Prvi dan seminarja je bil namenjen prihodu udeležencev in otvoritveni slovesnosti. Drugi dan seminarja smo si ogledali podjetje Duplan de Provence, ki je specializirano za razmnoževanje zelišč in vzgojo mladih rastlin. Po ogledu smo se sprehodili skozi del posestva šole gostiteljice Campus Ventoux Provence v mestu Carpentras. Za kampus je značilna bogata dediščina. Izobražujejo za številne poklice na področju vrtnarstva, cvetličarstva, krajinarstva, gozdarstva, vinogradništva, sadjarstva, konjeništva ... Njihova učilnica na prostem obsega kar 37 hektarjev in vključuje nasade sadnih vrst starih sort (češnje, jablane), vinograde (namizno grozdje, matične trte), poljščine, učni poligon za traktorske vožnje, gozdne površine ... Posestvo je v celoti opremljeno z najnovejšo kmetijsko opremo. Sola ima ob vhodu tudi svojo butično prodajalno, kjer prodajajo jabolka, grozdje, češnje, čiče-riko, sadni sok, marmelade, vina . iz lastne proizvodnje. Nato smo obiskali oljarno La Balmeenne, v kateri stiskajo olivno olje že od leta 1925. Predstavljen nam je bil način hladnega stiskanja olja, ki je hkrati tudi najstarejši način pridobivanja olja z dvema kamnoma. Raziskovanje primerov dobrih praks smo nadaljevali v podjetju Gontard Freres, ki je specializirano za vzgojo sadik vinske trte, pridelavo jedilnega grozdja in predelavo grozdja v vino. Tretji dan je bil namenjen generalni letni skupščini učiteljev vrtnarstva, na kateri so člani upravnega odbora predstavili finančno poročilo, pregled in načrt dela, prikazali spletno stran združenja ter predstavili iztekajoče se in aktualne projekte Erasmus+. Obisk smo nadaljevali v rozariju lastnice Roseline Gi-orgis. Njen vrt je napolnjen z obiljem vrtničnih grmov in divjih rastlin, ki rastejo v naravnem okolju z aromatični-mi zelišči. Pot smo nadaljevali do kraškega izvira Fontaine de Vaucluse, zanj je značilno, da voda iz velikih globin pod pritiskom po strmih kanalih priteka na površje. Zadnji dan smo raziskovali Avignon, ki leži na levem bregu reke Rone in šteje približno 90 tisoč prebivalcev. Od leta 1309 do 1377 je bil v Avignonu sedež papežev v izgnanstvu. Oglede smo končali v vrtnem centru Les Jardins de Provence Truffaut. Bogato založen vrtni center ponuja vse, kar si ljubitelj narave lahko zaželi, od cvetočih rastlin, zelišč, vrtnin, drevnin, semen, substratov orodja. Na seminarju smo izmenjali koristno in dragoceno znanje ter si ogledali številne primere dobrih praks. Cilj vsakoletnih seminarjev v tednu po veliki noči je ohranjati stike ter ustvarjati nove priložnosti za učitelje in dijake hortikulturnih šol po vsej Evropi. DANICA KOROŠEC, LIDIJA OBLAK Žalski filatelisti izdali svoje glasilo Že nekaj časa se je porajala potreba, da bi eno najdejavnejših filatelističnih društev izdalo lastno društveno glasilo. Res je, da slovenski filatelisti, člani FZS, prejemajo vsako leto po štiri številke revije Nova filatelija, ki na 48 straneh prinaša novice in strokovne članke, pomembne za vse slovenske ljubitelje znamk in poštne zgodovine. V Žalcu so pogrešali, da bi v glasilu lahko prebrali predvsem o delovanju lastnega društva ter o fi-lateliji, povezani z lokalno domoznansko povezavo. Tako sem se letos Veni Fe-rant, urednik Nove filatelije, odločil, da je po približno petih letih urednikovanja čas, da uredim še vse potrebno za izdajo lastnega društvenega glasila. Glasilo, morda skromno po obsegu (8 strani), a vendar bogato po vsebini, je prišlo na plan v začetku aprila 2023. Ker ni naprodaj, je izšlo v nakladi 60 izvodov, na voljo bo tudi v elektronski obliki in se ga bo dalo tudi natisniti doma. Bralci so bili presenečeni nad uspehi društva v preteklem letu, ki so opisani v glasilu. Preberejo lahko tudi, kaj načrtuje društvo v tem letu, predvsem o veliki raz- stavi razglednic z naslovom Savinja nas povezuje, ki bo 6. junija ob 18. uri v Žalcu. Temu je namenjena tudi naslovnica glasila. Na koncu je na dveh straneh še zanimiv domoznanski članek o duhovniku, ki je na dopisnici leta 1877 pisal v Gradec in se zanimal za zdravilne cigarete proti astmi. Več lahko preberete v društvenem glasilu, ki ga najdete na spletni strani https://fd-zalec.org/. Naslednja številka bo izšla jeseni letos in bo zagotovo bo postregla z novimi zanimivostmi in uspehi Filatelističnega društva Žalec. VENI FERANT VSAK PETEK LETNIK I.. ŠTEVILKA 1 ŽALSKI FILATELIST Anril 7