Listek.                                                         519
Naša slikarica Kobilica je dovršila portret škofa Strossmaverja, ki bo dičil veliko dvorano »Mestnega doma«. Portret, izveden v oljnatih barvah v naravni velikosti, je po sodbi veščakov pravo mojstrsko delo naše domače umetnice, rojene Ljubljančanke.
Slovensko umetniško društvo v Ljubljani.   Pred  dvema  letoma je prinesel »Slovenski Narod« serijo člankov, ki so pozivali vse slovenske umetnike, naj   bi   se   organizirali  ter  v  to  svrho  sklicali   predvsem shod   vseh slovenskih  pisateljev,   slikarjev,   kiparjev,   arhitektov,   glasbenikov   in   dramatičnih umetnikov. Slovensko časopisje je takrat toplo pozdravilo to misel, in tudi »Lj. Zvon« jo je priporočal navdušeno.   Shod se je končno res vršil v ljubljanskem »Narodnem  domu«,  izvoljen je   bil  celo   odbor,   a   stvar  je   zadremala   in  je spala  do letos.   Nekateri   ljubljanski  umetniki   pa so spočetka  tekočega lefcriz-prevideli, da se treba lotiti realiziranja ideje z druge strani, ter so začeli delovati za ustanovitev slovenskega umetniškega društva.    V   Ljubljani   se je v ta namen vršilo več shodov, katerih se je udeležilo tudi nekaj umetnikov z dežele, in na katerih   so   se  sestavila pravila.   Dotična   pravila pa so bila spočetka sestavljena tako,   da bi_ mogli   biti   redni člani   bodočega društva samo takozvani obrazovalni umetniki, t. j. slikarji, kiparji in arhitekti. Na pripravljalnem občnem zboru pa se je  sprejel  predlog,   naj se ustanovi splošno   umetniško društvo, v katerem naj bi imeli svoje središče poleg imenovanih umetnikov tudi pisatelji, glasbeniki in dramatični umetniki. V tem zmislu se je načrt prvotnih pravil po-polnil,   tako   da  je   postal   smoter   bodočega   društva   pospeševanje   slovenske umetnosti sploh.   Tako   društvo   imajo tudi Hrvatje in Čehi — Slovencem pa je potrebno    tolikanj   bolj,   ker   je   število   obrazovalnih   umetnikov   pač   jako pičlo,  a   še  to   številce je  raztrošeno po svetu.    Močno   slovensko   umetniško društvo z velikim   številom   članov   je potrebno ne le iz moralnih, nego tudi iz materialnih ozirov.    Edinstvo in sloga  vladajta   vsaj na   umetniškem torišču; le ljubezen  in  bratstvo   moreta  roditi  lep   sad.   Združitev vseh   slovenskih umetnikov bode vplivala na posamezne panoge in stroke umetnosti najugodneje. To je  sijajno dokazala  zadnja  umetniška   razstava v Zagrebu.   Tam so skupno delovali obrazovalni umetniki in pisatelji; izdali so več instruktivnih brošur, napisali štiri zvezke ilustriranega »Salona« ter imeli celo vrsto predavanj o razstavi sploh in  o  posameznih  umetnikih   posebej.    Zagrebški  listi so   prinašali   dan na dan članke o umotvorih domačih slikarjev in kiparjev, s tem vzbujali, netili in širili zanimanje za razstavo in umetnike ter bistrili razum za pravo in resnično umetnost. Posledica tega požrtvovalnega delovanja hrvaških literatov pa je bil sijajni moralni in gmotni uspeh razstave.   Iste sadove  rodeva   sloga   med   pisatelji   in obrazovalnimi umetniki na Češkem, na Dunaju, v Monakovem in povsod drugod. Rodi pa jih izvestno tudi pri nas, kjer je reklame za umotvore spričo zaspanosti in nebrižnosti našega občinstva taka živa potreba kakor ribi vode.    Po teh načelih sestavljena pravila novega društva so se predložila  kranjski deželni vladi, ki jih je potrdila dne 4. m. m. z dopisom štev. 3384/pr. S tem je bilo društvo, za katero se je oglasilo že dotlej nad sedemdeset članov, ustanovljeno.
Smoter društva je: a) Pospeševanje slovenske umetnosti sploh, prirejanje slikarskih, kiparskih in drugih razstav bodisi samo domačih, bodisi slovanskih ali neslovanskih umotvorov, podpiranje mladih talentov in izvrševanje vseh po zakonu dovoljenih shodnih pravic; b) varovanje umetniških pravic   svojih   članov,   gojenje   družabnosti,   prirejanje   zabav in po-
520
Listek.
učnih predavanj, izdajanje reprodukcij, knjig, brošur in tiskovin sploh; c) sklepanje zvez z inozemskimi umetniškimi društvi in posredovanje med slovenskimi umetniki, in odbori mednarodnih razstav. Politika je iz društva izključena. Izvršujoči člani se smejo po svojih strokah deliti v posebne odseke, kateri si izvolijo svoje pododbore. Odseki pa si določajo svoj delokrog v okviru društvenih pravil. O sprejemu umotvorov v društvene razstave odloča poleg od-borovega zastopnika jury, katero volijo obrazovalni umetniki. Med izvršujoče člane pa je prištevati vsakega umetnika (slikarja, kiparja, graverja, arhitekta ali sploh obrazovalnega umetnika, nadalje pisatelja, glasbenika in dramatičnega umetnika), ki je Slovenec ali med Slovenci bivajoč Slovan.
Pripravljalni odbor je sklical za 23. m. m. I. redni občni zbor, na katerem je bil izvoljen sledeči defmitivni odbor: Predsednik ces. svetnik in profesor Iv. Franke, podpredsednik stavbeni svetnik Iv. Duffe, tajnik E. Gangl, blagajnik Fr. Gerbič, arhivar Al. Subic, odbornik Vatr. Holz, namestnika Iv. Zajec in Rih. Jakopič, preglednika pa A. Aškerc in R. Inemann. Na občnem zboru se je tudi sklenilo, da se priredi prva umetniška razstava v Ljubljani početkom prihodnjega poletja; letos na jesen se priredi Puškinov večer s predavanjem, deklamacijami in glasbenimi točkami, po zimi bode troje javnih predavanj, razen tega pa se bodo vršila predavanja za člane in za vpeljane goste na društvenih zabavnih večerih. Društvo priredi tudi nekaj večjih »besed« z literarno-muzikalnim vzporedom. Ljubljanski člani imajo vsako soboto v Aurovi gostilnici v svoji sobi redne sestanke.
S tem so dobili slovenski umetniki svojo organizacijo in svoje središče. Slovensko umetniško društvo v Ljubljani utegne postati največjega kulturnega pomena za naš narod, zato pa zasluži, da ga podpirajo in uvažujejo vsi sloji, zlasti pa vsi naši časopisi.
X.
Vzgoja in omika ali izvir sreče. Po najboljših virih in navodilih spisal Jožef Valenčič. V Ljubljani, 1899. Založil in izdal pisatelj. Tiskala »Narodna tiskarna«. —Tako je naslov lični, 154 strani obsezajoči knjigi, ki je nekak konglomerat pedagogike, etike in »bon tona«. Zlasti zadnji del, ki se bavi z omikanim vedenjem v najrazličnejših položajih življenja, je jako natančen in obširen. O knjigi izpregovorimo v prih. štev. kaj več. Danes omenjamo le, da stane gld. L80, in da jo je dobiti le pri pisatelju v Ljubljani, na Starem trgu, št. 4, III. nadstropje.
Alfred Jensen je prevedel Cankarjevi romanci: »Ob grobu tiranovem« in pa »Intermezzo v nebesih« na švedski jezik ter ju objavil v dnevniku »Han-delsoch Sjofarts-Tidning«.                                                                                   A.