SVOBODNA SLOVENIJA
AÑO XXXVIII (32) štev. (No) 10
RSLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 22. marca 1979
„Odrešenik človeštva"
Prva enciklika Janeza Pavla II.
El llamado del Papa
Con fecha de primer domingo de cuaresma (4 de marzo) el papa Juan Pablo II dió a publicidad su primera encíclica de la cual extraemos los siguientes párrafos:
¿Progreso o amenaza?
Consiguientemente, si nuestro tiempo, el tiempo de nuestra generación, el tiempo que se está acercando al final del segundo milenio de nuestra era cristiana, se nos revela como tiempo de gran progreso, aparece también como tiempo de múltiples amenazas para el hombre, de las que la Iglesia debe hablar a todos los hombres de buena voluntad y en torno a las cuales debe mantener siempre un diálogo con ellos. En efecto, la situación del hombre en el mundo contemporáneo parece distante tanto de las exigencias objetivas del orden moral, como de las exigencias de la justicia o aún más del amor social. No se trata aquí más que de aquello que ha encontrado su expresión en el primer mensaje |del Creador, dirigido al hombre en el momento en que le daba la tierra para que la “sometiese)”. Este primer mensaje quedó confirmado, en el misterio de la Redención, por Cristo Señor. Esto está expresado por el Concilio Vaticano II en los bellísimos capítulos de sus enseñanzas sobre la “realeza” del hombre/ es decir, sobre su vocación a participar en el ministerio regio —muñas regale-de Cristo mismo. El sentido esencial de esta “realeza” y de este “dominio” del hombre sobre el mundo visible, asignado a él como cometido por el mismo Creador, consiste en la prioridad de la ética sobre la técnica, en el primado de la persona sobre las cosas, en la superioridad del espíritu sobre la materia.
„Oboroženi odnosi“
Če bi v tem trenutku Karl Marx stopil iz groba na londonskem pokopališču in bi se ozrl po svetu, bi bil strahovito razočaran. Njegova teorija o brezrazredni družbi v komunističnih državah, njegove napovedi o večnem miru na svetu y brezrazredni družbi in njegova prerokovanja o mirnem sožitju med komunističnimi državami in režimi bi se mu razblinile v nič. Ugotovil bi, kakor ugotavljajo opazovalci svetovnega razvoja, da je danes prav svobodni, demokratski del sveta tisti, kjer vojnih spopadov ni in da je prav komunistični del sveta tisti, kjer se režimi vojaško spopadajo in kjer narašča napetost med dvema orjakoma, ki prav za prav ustvarjata komumističlno svetovno politiko, med ZSSR in Kitajsko.
V glavnih obrisih je svet danes po-litično-ideološko razdeljen v tri velike bloke: v blok nekomunističnih držav, v sovjetski blok in v kitajski blok. Ta dva sta oba komunistična,, toda drug drugemu sta v laseh, tako na doktrinarnem kakor na gospodarskem/ družbenem, finančnem in vojaškem področju. V zadnji analizi je seveda gibalo vseh teh trenj med sovjetskim in kitajskim komunističnim blokom boj za oblast, najprej v vodstvu svetovnega komunizma, potem v vodstvu vsega sveta.
Marx je leta 1948 v svojem manifestu pisal: „Istočasno z nasprotjem med razredi v družbi narodov bodo izginila tudi nasprotja med narodi.“ Lenin je ponavljal Marxa, Stalin je zatrjeval, da je to „znanstvena resnica“, za njim so Marxovo prerokovanje ponavljali kakor papagaji Hruščev, Brežnjev, Tito in drugi komunistični ,,veljaki“. Pod rdečo zastavo ne bo več vojnih spopadov, kajti vojna je produkt kapitalizma, ki bo izginil. Komunizem je mir, soglasje, varnost, kapitalizem je skupek vojnih spopadov, kraje, ropov, u-morov. Za komunizem je vse, kar ni komunizem, fašizem in kapitalizem in reakcija. Komunizem pa je demokracija, napredek, svoboda.
Iz lastnih skušenj na slovenski zemlji vemo že dolgo/ kaj drži in kaj ne.
Svobodni svet, ki teh izkušenj nima, šele sedaj in še to zelo počasi ugotavlja, da so Marxove napovedi neznanstvena ropotija, utopija sanjača, a zelo nevarnega sanjača. Kljub častnim izjemam v svobodnem svetu in kljub neštetim svarilom in pouku Cerkve, šele sedaj svetovna javnost v medlih obrisih začenja spoznavati resnico.
Vojne vihre danes divjajo prav med komunističnimi državami. Vietnam je napadel in okupiral Kambodžo. Kitajska je napadla Vietnam. Kitajska se sedaj, kakor kaže, pripravlja za napad na Laos. V vseh teh deželah vladajo komunistični režimi in vse te podpirata komunistična ZSSR ali komunistična Kitajska.
Komunistični ideologi tako v komunističnih državah kakor v svobodnem svetu so v velikih zagatah, kako tolmačiti Marxa, Lenina in druge „mislece“ komunistične ideologije/ da jih ne bi postavili na laž, odn. da bi jih prilagodili stvarnosti. Večina jih molči, samo politično, ne ideološko, se postavljajo eni ob stran Moskve, drugi ob stran Pekinga.
Med komunističnimi „misleci“, ki se trudijo dialektično razvozljati razne Marxove „znanstvene“ trditve, med temi zgoraj omenjeno o nemočnosti vojne med komunističnimi državami, in jo prilagoditi povsem drugačni stvarnosti, so najbolj glasni jugoslovanski partijski ideologi. Prikrajšani ideološkega vodje Kardelja, se oglašajo manjši „strokovnjaki“, med njimi zlasti makedonski partijski veljak Aleksander Grličkov, član jugoslovanskega CKKP, ki ima na skrbi odnose z vladajočimi partijami v komunističnih državah, tako tudi s partijami v ZSSR/ na Kitajskem, v Vietnamu, v Kambodži, v Laosu.
Prav zanimivo je bilo Grličkova poslušati, kako je razvijal svojo dialektiko razvozljavanja „velikih problemov
„Odrešenik človeštva, Jezus Kristus, je središče vesolja in zgodovine“. S temi besedami pričenja svojo prvo o-krožnico sedanji papež Janez Pavel II.
Z datumom 4. marca t. L, na prvo postno nedeljo, je krščanski svet z veseljem sprejel to pastirsko pismo, ki je posnetek celotnega mišljenja papeža Wojtyle, povzetega iz pastirskih napotkov njegovih zadnjih prednikov, in dopolnjenega v prelepo enotnost krščanskega gledanja na sedanji svet, na sodobnega človeka in njegove probleme/ ki morejo najti resnično rešitev le v Sinu božjem.
S pretresljivo zavzetostjo poudarja papež zgodovinski trenutek, v katerem se nahaja človeštvo, ki vstopa v nov „Advent“ na pragu tretjega tisočletja. Zato razlaga, poziva, roti to človeštvo, naj se vendar obme v „središče“, v Odrešenika.
Enciklika je razdeljena na štiri dele. I. Dediščina; 2. Skrivnost odrešenja; 3. Položaj človeka v svetu; 4. Poslanstvo Cerkve in človek. Vsak od teh poglavij je še posebej razdeljen na več snovi, ki so tesno povezane druga z drugo.
Najprej govori papež o človeštvu, odrešenem po Kristusu, ki se nahaja v zatonu drugega tisočletja. V tem trenutku ga je Bog poklical h krmilu Cerkve. Janez Pavel II. obrazloži, zakaj je sprejel težko poslanstvo, in s katerimi besedami. Govori nato o svojih prednikih, zlasti o Janezu XXIII, Pavlu VI in Janezu Pavlu I. Izraža nato zaupanje v Duha Resnice in Ljubezni, da bo mogel obogatiti to dobo Cerkve, dobo, ki jo analizira prav v zvezi zlasti z okrožnicami Pavla VI. Govori o kolegialnosti in apostolštvu v Cerkvi in o delu in poti, po kateri naj pride do zedinjenja med kristjani.
V drugem delu proučuje papež v globino skrivnost Odrešenja. „V Kristusovi skrivnosti“ govori o napotku, naj „pase njegove ovce“, in da naj spreobrnjene „potrjuje“ v veri. Odrešenje, ki nam je dano po Kristusu, pa je nenehoma obnavljano stvarjenje. Tu papež prikaže človeško podobo Kristusa, ki se je učlovečen „združil s slehernim človekom“. Govori nato o božji in o človeški dimenziji skrivnosti odrešenja, o Kristusovem ministeriju v temelju poslanstva Cerkve in krščanstva. Ta drugi del zaključuje s primerjavo poslanstva Cerkve in človekove svobode.
Tretje poglavje (Položaj človeka v svetu) pričenja papež s ponovnim zatrdilom, da se je Kristus združil s slehernim človekom. Ne gre tu za „abstraktnega človeka“, temveč za „konkretnega“, „zgodovinskega“ človeka, kakršnega je Bog izbral, in kakršnega je Kristus odrešil. In vsak od štiri tisoč milijonov živečih ljudi je soudeležen v Kristusovi skrivnosti odrešenja.
„Vse poti Cerkve vodijo k človeku“ zatrjuje papež. Človek je, po Kristuso-
iskanja resničnih, revidiranih ali novih odgovorov na medpartijske kontradikcije“, ki jih vodijo celo „v oborožene spopade“, ki naj bi bili „zadnja stopnja konfliktov med njimi“, tudi če razložena „z novo analizo Marxovih spoznanj.“
Grličkov se je 26. februarja na federalnem zborovanju SZDL poleg zgornjih izvajanj takole skušal izmotati iz Marxovih nasprotnih trditev in jih prilagoditi sedanjim „oboroženim odnosom“ med komunističnimi državami:
„Življenje je potrdilo, da med socialističnimi državami in komunističnimi partijami obstajajo nasprotja in da morejo biti ta nasprotja — sedaj lahko govorimo bolj odkrito — po svoji naravi antagpnična. Komunisti na oblasti stojijo prčd resnično zadrego, ali naj priznavajo, da so ta nasprotja možna med njimi, ali pa ne priznati socialistične narave svojih dežel. Mi, jugoslovanski komunisti, izhajamo iz premise, da obstaja objektivni zakon o različnih
vem zgledu in navodilu/ skrb Cerkve. In ta skrb se mora izražati tudi v stvarnem delu za človeka „da bo človekovo življenje vedno bolj človeško“, človeka vredno.
iPapež se tu sprašuje, česa se boji sodobni človek. „Izgleda, kot da ga vedno ogroža isto, kar proizvaja, to je, delo njegovih lastnih rok, in še več, delo njegovega razuma“. Človek se izpostavlja alienaciji in vedno bolj živi v strahu. Janez Pavel II. govori nato o potrebi planifikacije izkoriščanja planeta, na katerem živimo, o široki pla-nifikaciji, kajti človek je izgubil stik z naravo, in jo gleda le še kot pred-m!et izkoriščanja v razne namene.
'Govori torej o moderni tehniki, in se sprašuje, ali je to „napredek ali ogrožanje“. Človek se mora zavedati, da njegov cilj ni v tem, da potom modeme tehnike poseduje vedno več dobrin, temveč da naj ima vedno več prvin, prvin duha, ne materije. Tu napelje svoje razmišljanje na dejstvo, da je tehnika razdelila ne le posamezne ljudi, temveč celotne narode na dvoje: maloštevilni bogatini in množica „ubogih Lazarjev“. Tudi napačno razumljena svoboda je človeka pripeljala v potrošniško družbo. Opominja na Kristusove besede: „lačen, sem bil...“
Papež se tudi ne izogne analizi strupenih pojavov modeme družbe: „vročica inflacije in nadloge stavk“. Sprašuje se, če so človečanske pravice ,,le črka, ali tudi duh“. In analizira razne pojave, kot poplava prodaj orožja malim in revnim državam. Z denarji, ki jih vlagajo v oborožitev, bi lahko rešili problem milijonov lačnih in zapuščenih. Omenja pa tudi versko svobodo, ki jo režimi in države tlačijo. Ne gre se tu za privilegije, temveč za eno temeljnih pravic človeške osebe. Omenja konkretno, da so kristjani v mnogih režimih le „drugorazredni državljani“ in roti k odpravi te krivice.
Kar se tehnologije tiče, da se povrnemo k eni velikih papeževih skrbi, je pravzaprav tragedija v tem, da tehnološki razvoj ni stopal skladno z moralnim, etičnim razvojem. Zato je položaj človeka v sodobnem svetu enako daleč od objektivnih zahtev za moralne principe, kot od zahtev za pravico in celo za socialno ljubezen.
Kako rešiti te pomanjkljivosti? Kaj storiti, da nas ta novi „advent“ Cerkve, ko se bliža leto dva tisoč, bolj približa večnemu Očetu? V zadnjem delu stavlja papež to vprašanje, in posreduje odgovor: nastopiti pot h Kristusu, k rešitelju človeka in rešitelju sveta. Zato četrto in zadnje poglavje govori o „poslanstvu Cerkve in usodi človeka“. Kristus, združen s Cerkvijo, katero je ustanovil, je glavna pot te Cerkve, je naša pot do Očetove hiše.
V vsakem človeku je hrepenenje po Bogu. „Za sebe si nas ustvaril...“
poteh v socializem. Zato se ne vmešavamo v druge socialistične strukture, toda če nesocialistične mednarodne strategije začenjajo direktno škodovati našim interesom, državni suverenosti in socializmu kot svetovnemu procesu, potem smatramo za svojo politično in moralno dolžnost, da to glasno povemo in storimo potrebne korake. Tako smo delali v preteklosti in tako bomo verjetno delali še naprej.“
Iz zadrege zaradi „oboroženih odnosov“ med komunističnimi državami in partijami se pač noben partijski ideolog ne bo mogel rešiti, če ne bo hotel vreči Marxovih „znanstvenih ugotovitev“ v koš. Tudi jugoslovanski oportunistični partijci in režimovci s svojim „objektivnim zakonom“ o različnih poteh v socializem, ne. Kajti potem bi bilo Manca konec in z njim marksizma. Brez tega pa ni diktature proletariata in z njo združenega neizmernega ugodja neomejene oblasti in materialnega razkošja.
povzema papež po svetem Avguštinu. Cerkev je sredstvo, po kateri naše hrepenenje najde časovno in po njej večno uteho. „Božji poklic“ človeka, piše v encikliki. Cerkev pa je tudi odgovorna za resnico, za pravo vero, ki je last Boga in jo Cerkev upravlja. In Cerkev je soudeležena v trajnem Kristusovem poslanstvu: duhovniškem, preroškem in kraljevskem. Zato pa je krščanski poklic, po Kristusovem zgledu služiti in kraljevati.
Papež Wojtyla zaključi svojo okrožnico s prelepo molitvijo k Mariji, božji
Srbsko partijsko glasilo, beograjski dnevnik Borba, objavlja serijo člankov pod zgornjim naslovom, s podnaslovom: Dokumentarna kronika o teroristični aktivnosti fašistične emigracije proti Jugoslaviji. Piše neki D. Ganovič, v stilu, ki je podoben svoječasnemu 'pisanju o tkim. črni roki na Slovenskem v slovenskem partijskem tisku.
V nadaljevanju št. 26 v Borbi z dne 25. februarja t. 1. pod naslovom „Protikomunistični borci“ piše o slovenski politični emigraciji naslednje:
„V protikomunistično in protijugoslovansko delovanje reakcionarnih sil na Zahodu je vprežena tudi fašistična emigracija iz Slovenije.
To potrjuje tudi struktura te emigracije, o kateri je dejansko možno govoriti kot skupini raznih grup fašistične emigracije z istim ciljem: uničevanje in rušenja reda v SFRJ. Sestavljajo jo ostanki fašiziranih predvojnih političnih struktur v Sloveniji, okupatorski kvizlingi tipa Ciril Žebot, pripadniki Bele garde, domobranstva in drugih vojaških in polvojaških kvizlin-ških formacij.
Kakor druge fašistične emigrantske skupinice si je tudi ta zastavila za svoj glavni cilj ,izpeljavo subverzivno-terorističnih akcij proti Jugoslaviji*. Takoj po vojni, so n pr. 20. oktobra
Svetovni
Svetovno znani jugoslovanski disident prof. Mihajlo Mihajlov, ki se trenutno mudi v ZDA, je dal ameriškemu tisku in svetovnim tiskovnim agencijam 20. februarja t. 1. naslednjo pismeno izjavo za tisk:
„Washington, 20. februarja 1979. — Iier sem zaenkrat preložil svojo nameravano vrnitev v Jugoslavijo in sem še vedno v ZDA, se čutim dolžnega dati pojasnilo.
V minulih osmih mesecih, ki sem jih preživel na Zahodu, z mnogimi javnimi nastopi, stotinami intervjujev in predavanj na raznih kongresih in zborovanjih, na potovanjih po Ameriki, Evropi in Aziji, nisem imel prilike, da bi si prislužil toliko, da bi si vsaj za gotovo dobo zagotovil obstoj v Jugoslaviji. To namreč moram storiti, kajti v Jugoslaviji mi ne dajo možnosti zaslužka za preživljanje.
Za jugoslovanske disidente je pro-
in naši materi, ki je zlasti „mati našega zaupanja“. Naj nam ona pomaga, da prejmemo Svetega Duha, da se spremenimo v Kristusove priče v vseh predelih sveta „kot tisti, ki so se razšli iz zbornice (v Jeruzalemu na binkoštni dan“.
S temi besedami zaključi papež svoje pismo; pismo ki naj prekvasi Cerkev, da prenovljena v teh novih binko-štih ob koncu drugega tisočletja prekvasi svet in človeštvo v novo božje ljudstvo, ki rcma po puščavi dvajsetega stoletja v obljubljeno večno deželo.
1946 iz Avstrije poslali v Jugoslavijo skupino 40 teroristov, ki jih je vodil bivši častnik kvizlinških vojnih formacij v Sloveniji Štefan Belobrk. Isto leto se je ilegalno vtihotapil v državo tudi terorist Ferdinand Serenc, ki je bil dejanski vodja teroristične skupine.
Diverzije in sabotaže na važnejših prometnih vozlih in drugih objektih ter atentati na vodilne osebnosti, vse to je bila naloga ilegalno vtihotapljenega terorista Janeza Topliška avgusta 1963 v Jugoslavijo. S seboj je prinesel 15 kg eksploziva, 4 pištole, 2 radijski postaji, načrte objektov in sezname oseb, ki jih je bilo treba likvidirati, kakor tudi neko količino propagandnega materiala. Organizatorji te diverzije so bili pripadniki fašistično-teroristične organizacije ,Zveza slovenskih protikomunističnih borcev*, Janez Zdešar in Ciril Turk (iz Nemčije), Franc Jeza iz Trsta in še neki drugi. (Toplišek je bil obsojen v Mariboru).
Zadnje čase se je fašistična emigracija iz Slovenije, povezana z neofašističnimi skupinami v Italiji, zoperstavila izvedbi Osimskih sporazumov.“
Poznavalec slovenske politične emigracije bo sam po sebi prišel do zaključka, da Ganovič nikakor ne pozna slovenske politične emigracije. Ali pa ima informatorje, ki ga (namenoma?) napačno informirajo.
javnosti
blem materialnega obstoja pogostokrat veliko težji kakor vsa politična in policijska preganjanja. Kampanja proti jugoslovanskim disidentom, ki se je zardela 20. decembra 1978 med drugim plenumom Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije, in zlasti ton časopisnih napadov name, ki se še nadaljujejo, ne pušča nobenega dvoma, da mi bo po vrnitvi v Jugoslavijo vzet najmanj potni list in tako ne bom mogel več potovati v tujino. Zato moram zaenkrat še ostati v ZDA, tako da si bom zagotovil obstoj po svoji vrnitvi v Jugoslavijo. Na Zahodu pa bom moral omejiti svoje javne nastope in se posvetiti dokončanju več knjig, ki bodo obenem^ s serijo predavanj na nekaterih univerzah moj edini vir dohodkov.
Mihajlo Mihajlov“
Izjava Mihajla Mihajlova ne potrebuje komentarja.

eBiiiiimianMiiniinnuniiinimHMnHianamiimniiiiiHiRHiinHuaaiiMiHaiHiiHaiunaiHa!,
Teroristi Iz šeste kolone
Goriška in Primorska
(Nad. iz 3. str.)
so pridružili še spremno pismo videmskega prefekta.
Vse te okolnosti, ki jih ni težko označiti za hud moralni pritisk, močno načenjajo verodostojnost odgovorov županov Beneške Slovenije. Župani so odgovorili negativno. Izjema je odgovor iz občine Grmek. Najbolj" pa je „originalen“ odgovor župana iz Srednje, ki odgovarja, da prebivalstvo njegove občine govori narečje, ki je zmes „slovanskega“, francoskega, italijanskega, nemškega in furlanskega izvora... Slovenskega jezika ni omenil ker to bi že bila izdaja nad Italijo: Beneški Slovenci naj bi bili le ostanki Slovanov, ,,paleoslavi“, ki naj čim manj zvedo o sebi in o svoji kulturi.
PO ŠPORTNEM SVETU
V	BUENOS AIRESU je Argentina premagala Čile v tekmovanju v tenisu za Davisov pokal. Rezultat je bil 3:2; v petek, 16. 3. je G. Vilas premagal J. Fillola, J. L. Clerc pa je izgubil s H. Gildemeistrom. V tekmi dvojic sta Vilas in Clerc premagala čilsko dvojico P. Cornejo in B. Prajusa. V nedeljo pa je v odločilni tekmi Clerc premagal Fillola in zagotovil Argentini nadaljno uvrstitev. Zadnja tekma med Gildemeistrom in Vilasom ni vplivala na izid, vendar je bila ogorčena, kajti uspeh nad Vilasom je v ponos vsakemu igralcu. Toda se ni končala zaradi slabe luči. Ker pa je moral Vilas odpotovati v ponedeljek, je igro zaradi odstopa izgubil.
LIDIJA BENEDETIČEVA je na tekmovanju v Trincu na češkoslovaškem v skoku v višino zasedla s 183 cm tretje mesto, prvo mesto je osvojila Poljakinja Kielanova s 193, kar je tudi rekord Poljske.
V	BEOGRADU sta 18. februarja član ljubljanske Olimpije Matjaž Krušeč in štirinajstletna Zagrebčanka Sanda Dubravčic ponovno obranila naslova državnih prvakov v umetnostnem drsanju,.
V	KRANJSKI GORI sta na 34. državnem prvenstvu v slalomu osvojila prvo mesto Bojan Križaj in Anja Zavadlav. Tekmovanje je bilo dokaj težko, med moškimi je obe progi od 100 tekmovalcev končalo le 30, med dama-
mi pa od 30 samo šest. Smolo je imela mladinka Metka Jerman, ki je v prvem teku postavila čas 47,55 in se uvrstila pred Zavadlavovo, ki je progo pretekla s 47,90. Jermanova se v drugem teku ni uvrstila in tako izgubila priložnošt dobre uvrstitve na tekmovanju.
V MURSKI SOBOTI so med osmimi ekipami mladi Sobočani ponovno osvojili naslov slovenskih mladinskih namiznoteniških prvakov. Na tekmovanju, ki je bilo zaključeno 18. februarja so nastopile poleg zmagovalcev še ekipe Fužinarja z Raven, Maribora, ljubljanskih Olimpije in Ilirije Nove Gorice, Triglava iz Kranja in Kočevja.
DRUŠTVENI OGLASNIK
Učiteljska seja šolskega sveta ZS' bo 28. marca ob 20. uri v Slovenski hiši.
Medorganizacijski svet se bo sestal v petek, 30. marca ob 20. uri v prostorih Zedinjene Slovenije.
OBVESTILA
SOBOTA, 24. marca:
Redni občni zbor Slomškovega doma ob 19 uri.
Sestanek SKAD-a v Slovenski hiši ob 19.15. Najprej bo skupna sv. maša, po maši pa pogovor s p. L. Tomažinom o verski in. kulturni rasti zambijske mladine.
NEDELJA, 25. marca:
Občni zbor društva Zedinjena Slovenija ob 9.30 v Slovenski hiši.
SOBOTA, 31. marca:
Redni pouk Slov. srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
NEDELJA, 1. aprila:
Mladinska maša in zvezni sestanek SDO in SFZ s predavanjem p. L. Tomažina v Slovenski hiši ob 9,30.
Roditeljski sestanek Slomškove šole
po maši.
V	Slov. domu v Carapachayu srečanje s p. Tomažinom. Ob 18. uri sv. maša, nato predavanje.
SREDA, 4. aprila:
Prvi redni sestanek Zveze slov. mater in žena v Slovenski hiši ob 17. uri. Predaval bo msgr. Anton Orehar o temi: „Vedno zvesti“.
ČETRTEK, 5. aprila:
Na Pristavi ob 15. uri redni sestanek ženskega krožka. Msgr. Anton Orehar bo imel razgovor o temi „Žena v družini“.
NEDELJA, 8. aprila:
V	Slovenskem domu v Carapachayu
tombola.
ESLOVENIA UBRE
Editor y director: Miloš Stare Redacción y Administración: Ramón L. Falcón 4158 1407 Buenos Aires, Argentina T. E. 69-9503 Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
OSREDNJA HIŠA;
LOMAS DE ZAMORA
Av. Hipólito Yrigoyen 8854/62 Tel.: 243-2291 (med Boedo in Sáenz)
Vse za dom
STARA IZMALIČENJA IN NOVE STVARNOSTI
(Nad. iz 3. str.)
zem,. bankarstvo in promet. Bil je to drzen načrt. Na pritisk Kardelja je Kavčič padel. Zdaj je Kardelj mrtev in Ljubljana se sprašuje, kako se bo oblikoval bodoči razvoj Slovenije. Vrnitev na polavtonomijo v smislu Kavčiča, ki živi sedaj kot upokojenec in se politično ne uveljavlja, ali na nekakšen separatistični kurz — po splošnem mnenju — ne pride v poštev. Časi pa tudi zakoni so se spremenili. Nekateri gospodarski problemi, kakor ha pr. udeležba na devizah, so se medtem rešili. Slovenija se čuti v Jugoslaviji nekako doma, sicer se pa ne ve, kam naj bi se obrnila. Neke vrste napadov, ki so bili prej usmerjeni na Beograd, so sedaj bolj uperjeni na sosede, kajpak v korist za skupno delo ob mejah. Nekoč ironično mišljen izraz za Kavčičevo „provincialno politiko“: „Do Bavarske gor“, je danes dobil resnično izpolnitev. Upoštevana slovenska firma „Gorenje“, izdelovavec gospodinjskih aparatov vseh vrst, je kupila na dražbi tovarno daljnogledov Korting na Bavarskem, kjer zdaj v okviru bavarskih zakonov nadaljuje z izdelovanjem daljnogledov. Franz Josef Strauss, ki ga je belgrajska Politika imenovala, da pripravlja tretjo svetovno vojno, drži skupno z gospodarskim ministrom Jaumannom nad podjetjem svojo blagoslavljajočo roko.
1.
2.
3.
4.
5.
ZEDINJENA SLOVENIJA
BUENOS AIRES
XXXII. redni občni zbor
V NEDELJO, 25. MARCA 1979, ob 9.30 v mali dvorani SLOVENSKE HIŠE, Ramón L. Falcón 4158.
DNEVNI RED:
Določitev dveh overovateljev zapisnika občnega zbora in branje zapisnika prejšnega občnega zbora.
Obravnavanje bilance za leto 1978 in poročila upravnega in nadzornega odbora.
Volitve upravnega in nadzornega odbora ter razsodišča za dve leti.
Določitev članarine za leto 1979.
Slučajnosti in predlogi.
Če ob napovedani uri ne bi bilo navzočih več kot polovica članov dni-štva, se bo občni zbor pričel eno uro potem (ob 10.30) in bo sklepčen ob vsaki udeležbi. (Čl. 16 pravil).
Ob 9.30 bo v slovenski cerkvi sv. maša, pri kateri bomo molili za žive in mrtve člane društva. Kdor se iz važnega vzroka ne bi mogel ude-ležti občnega zbora, naj pismeno pooblasti kakšnega drugega člana.
Izredne uradne nre v SLOGI
OB SOBOTAH OD 16. do 19. ure
•	SAMO ZA NALOŽBE DENARJA (Vezani in navadni deleži).
•	POKOJNINSKA POSVETOVALNICA — Vodi g. Adolf Škrjanec. (Namesto ob sredah, bo odslej ob sobotah od 16. do 19. ure).
SVOJI K SVOJIM! V SUOGI JE MOČ!
taaaaaaaaaaaaaaaawaiiMaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaBaaaaaa:
Pohištvo
aaaaNanacna ■«aaaaaaaaaaaaaaaaaai
PODRUŽNICE: EZEIZA
Ruta 205 (nasproti postaje) Tel. 295-1197
C. SPEGAZZINI
Av. 25 de Mayo 136
SAN JUSTO
Almafuerte 3230 (eno kvadro od občine)
LOMAS DE ZAMORA
Hipólito Yrigoyen in Laprida
Dekoracije
Sobratom in drugim rojakom sporočam, da je danes 19. marca 1979 po težki bolezni umrl v Los Cocos, Córdoba
prečastiti gospod dr. Rudolf Slanželič
gimnazijski profesor
Pogreb bo 20. marca 1979 v Dolores, Córdoba, kjer je organiziral dolga leta počitnice našim rojakom.
Naj mu Bog povrne, kar je storil dobrega za Cerkev in za slovenski narod, posebej še v begunstvu! Naj počiva v miru! Vsem ga priporočam v molitev.
Maša zadušnica bo v Slovenski cerkvi Marije Pomagaj, Ramón L. Falcón 4518, na cvetno nedeljo ob 9.30,
Msgr. Anton Orehar delegat
Umrl je 13. marca 1979 naš dragi mož, brat, stric in svak, gospod
Andrej Gregorčič
Pokopali smo ga naslednji dan na pokopališču Olivos. Zahvaljujemo se vsem prijateljem in znancem za obiske v času bolezni. Posebna zahvala zdravniku dr. Horvatu za vso skrb, pomoč in obiske v njegovi bolezni. Prisrčna zahvala vsem, ki ste ga prišli kropit, darovali cvetje ali ga spremljali na njegovi zadnji poti.
Žalujoči:
žena Nadica, brata Toni in Stanko z družinama.
JAVNI NOTAR
FRANCISCA RAUL
CASCANTE
Escribano Público
Cangallo 1642	Buenos Airos
Pta. baja, ofic. 2 T E. 35-8827
2^5 ti § «
©*?■&
<0
FRANQUEO PAGADO Concesión N* 5775
TARIFA REDUCIDA Concesión N? 3824
Prof. dr. JUAN JESUS BLASNIK
specialist za ortopedijo in travmatologijo
Marcelo T. de Alvear 1241, pritličje Capital Federal Tel. 393-2413
Ordinira v torek, četrtek in soboto od 17. do 20. Zahtevati določitev ure na privatni telefon 666-4366.
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 1.419.886
Naročnina Svobodne Slovenije za 1979:
za Argentino: $ 25.000.—, pri pošiljanju po pošti $ 28.000.—; ZDA in Kanada pri pošiljanju z avionsko pošto 30 USA dol.; obmejne države Argentine 25 USA dol.; Avstralija 35 USA dol.; Evropa 32 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 24 USA dol.
Talleres Gráficos Vilko SR.L., Estados Unidos 425, 1101, Buenos Aires, T. E. 33-7213.
♦ * *

KREDITNA ZADRUGA
t “SLOGA" x o. x.
4 Brit. MITRE 97 RAMOS M E JIA
T. E. 658 - 6574
URADNE URE: PONEDELJEK. SREDA IN PETEK OD 15. DO 19. URE.
KREDITNA ZADRUGA “SLOGA” z o. z.
Bine. Mitre 97	Ramos Mejia	T. E. 658-6574
Redni občni zbor članov KREDITNE ZADRUGE “SLOGA” bo v soboto 31. marca 1979 ob 20.30 uri v Slomškovem domu, Castelli 28, Ramos Mejia.
DNEVNI RED:
1.	Določitev overovatelja zapisnika in članov volilne komisije.
2.	Obravnavanje bilance, izkaza izgube in dobička in poročila Upravnega in Nadzornega odbora za 1. 1978.
3.	Volitve odbornikov za ttve reti: predsednika, namestnika tajnika in blagajnika, treh svetovalcev in enega namestnika svetovalca. Za eno leto: dveh članov Nadzornega odbora.
Občni zbor je sicer uradno sklican za eno uro preje, vendar ker ni verjetnosti, da bi bilo navzočih več kot polovico članov, smatramo, da bo sklepčen ob 20.30 uri ob vsaki udeležbi.
Kot je že v navadi, bo po občnem zboru prijateljski razgovor pri pogrnjenih mizah. Z udeležbo na občnem zboru pokažete zanimanje za svojo zadrugo in daste oporo odboru pri nje vodstvu.
V SLOGI JE MOČ!
Na praznik sv. Jožefa, dne 19. marca, je odšel k Vsemogočnemu po zasluženo plačilo duhovnik, gospod
prof. dr. Rudolf Hanželič
vzgojitelj in veliki dobrotnik slovenske skupnosti v Argentini
K večnemu počitku je bil položen na pokopališču v Dolores, y kor-dobskih hribih.
S svojimi vzgojnimi knjigami in s Počitniškim domom si je postavil trajen spomenik med Slovenci.
Spominjajmo se ga v molitvi.
Pokojnikovi sorodniki in prijatelji
Vsem, ki so bili kakorkoli včlenjeni v dolgoletnih šolskih počitniških kolonijah, sporočamo, da je odšel h Gospodu po plačilo duhovnik, profesor, gospod
dr. Rudolf Slanželič
oče in gospodar slovenske počitniške kolonije v kordovskih planinah, odličen vzgojitelj in prijatelj slovenske mladine.
Prosimo Gospoda, naj sprejme njegova dobra dela!
Praznik sv. Jožefa 1979
šolski odsek Zedinjene Slovenije referent France Vitrih
V Gospodu je zaspal 19. marca 1979 veliki dobrotnik in ljubitelj slovenske šolske mladine
dr. Rudolf Hanželič
Spoštljivo se klanjamo njegovi dobroti in ga priporočamo v -molitev in blag spomin.
ZEDINJENA SLOVENIJA, Buenos Aires
Buenos Aires 22. marca 1979
SVO.BODNA SLOVENIJA
stran 3
ru «>w m
CERKNICA — V Cerkniški občini tožijo o pomanjkanju tradicionalnih obrtnikov — krojačev, čevljarjev in šivilj ter nekaterih drugih. V tej občini je le 9 takih obrtnikov, dočim jih je povprečno v Sloveniji 20 na 10.000 prebivalcev; v Švici pa kar — 83. Občina je posvetila nerazvitosti obrti kar obsežno analizo, ki ima 50 strani. Pravijo, da morajo za rešitev sprejeti'nujne ukrepe in davčne olajšave, še posebej pa omenjajo šušmarje, ki jih menda ni malo. Ti seveda ne plačujejo davkov, zato občino skrbi razvoj obrti.
LJUBLJANA — V dvorani Slovenske filharmonije so 7. februarja podelili Prešernovo nagrado, in sicer sedem velikih nagrad in 17 nagrad iz Prešernovega sklada. Velike Prešernove nagrade so prejeli za svoje življenjsko ustvarjalno delo: skladatelj in dirigent Bojan Adamič, operna solistka Vanda Gerlovičeva, akademski slikar Vladimir Makuc, pesnik in prevajalec Janez Menart; gledališki igralec Rado Nakrst, akademski slikar Ive Šubic in televizijski režiser Fran Žižek. Nagrajenci sklada pa so igralka Pavla Brunčkova; pesnik Ervin Fritz, slikarka Zdenka Golob, režiser Aleš Jan, pisatelj Drago Jančar, režiser Dušan Jovanovič, igralec Boris Juh, umetniški fotograf Stojan Kerblec, igralka Anica Kumrova, skladatelj Pavel Mihelčič, dirigent Anton Nanut, solistka Ana Pusar-Jerič, slikarja Milan Rijavec in Evgen Sajovic ter arhitekti Studia 7 — Biro 71 iz Domžal.
V zbornični dvorani ljubljanske univerze pa so 8. februarja nagradili 12 študentov za dela, ki jih je poseben odbor priznal za pomembne prispevke k znanosti in kulturi. Nagrade so dobili Andrej Pleterski in Janez Lombregar s filozofske fakultete, Biserka Petrov-šek s pravne, Franc Malečkar s tehnološke, Jožko Strniša z elektrotehniške, 'Mihaela Humar, Živa Melik in Matjaž Šinkovec z medicinske, Gregor Serša z biotehniške, Uroš Lajevec z akademije za glasbo, Mirsad Begič, z akademije za likovno umetnost, Marko Dulmin pa s pedagoške akademije.
LJUBLJANA — V Sloveniji pride 14 telefonov na 100 prebivalcev; na priključke pa čaka okoli 100.000 prosilcev. Telefonov pa ni, ker je uradna cena priključka okoli 5000 dinarjev, „gospodarska“ pa 40.000, razliko plača pošta... in s tem veča svoje izgube.
MARIBOR —- Narodna banka Jugoslavije je odobrila mariborskemu letališču 15 milijonov dinarjev investicijskega kredita, z desetletnim rokom vrnitve. Nastal pa je zapletljaj, ker mariborski občinski izvršni svet ni potrdil jamstva za primer, če letališče ne bi zmoglo vračati posojila. Menda svet ni pristojen; prav tako tudi ni soglašal, da bi jamstvo dala Mariborska kreditna banka.
STARA IZMALIČEAJA
Dopisnik zahodnonemškega dnevnika Frankfurter Allgemeine Zeitung Viktor Meier je pred nekaj dnevi poslal svojemu uredništvu v objavo dopis iz Ljubljane pod zgornjim naslovom, kateremu je dodal še podnaslov: Legendarna propaganda namesto odprtega razgovora. Meier piše o vtisih, ki jih je dobil v Ljubljani začetkom tega meseca in jih tu povzemamo: Ljubljana, v marcu. — V nobenem jugoslovanskem mestu ne vidimo v izložbah knjigarn toliko knjig iz partizanke borbe kakor v glavnem mestu Slovenije, v Ljubljani. O vsakem odredu, o vsaki brigadi, o vsaki posamezni četi dobiš posebno „junaško knjigo“. Partizansko veteranstvo cvete; 35 let po vojni se nam ta čas zdi bliže kakor kdaj koli prej. Povodenj memoarjev ne budi samo spominov, temveč tudi nas-protstva. Slovenci, ki jih ni več kakor 1,8 milijona ljudi, torej majhen narod, ne predstavljajo samo pridnost, preudarnost in svojevrstnost. V ozkem ozračju in omejenem prostoru, se zdi, da so se v vojnem času pokazala notranja nasprotstva. močneje kakor v drugih dveh glavnih jugoslovanskih narodih, pri Hrvatih in Srbih. Djilas piše v svojih Spominih, kako tuje mu je stopilo nasproti „hrvatsko vzdušje“, ko je stopil v hrvatski glavni štab. V Sloveniji za časa vojne, se zdi, da je manjkala nadrejena nacionalna nape-
LJUBLJANA — Ljubljanska banka je med glavnimi posrednicami za prenos prihrankov jugoslovanskih delavcev v Nemčiji. Zato je tudi za letos posebno pozornost posvetila organizirani varčevalni mreži na tujem, po kateri naj bi zbrali za 260 milijonov nemških mark. Ljubljanska banka ima na tujem v devetih državah 23 informacijskih birojev in tri stalna varčevalna mesta. Na devizne račune Ljubljanske banke prihaja 30 odstotkov vseh nakazil delavcev iz tujine. Leta 1973 je bilo teh nakazil za 61,6 milijona mark, lani pa 251,3' milijona.
TRBOVLJE — Rudarji v zasavskih rudnikih niso imeli januarja prostih sobot. Treba je bilo izpolniti oziroma izboljšati izkop, predvsem pa zaradi nujne potrebe po premogu, ki so ga še kar „toplega“ pošiljali v elektrarne.
LJUBLJANA — Po statističnih podatkih je tani cena poljedelskih pridelkov porasla za 14,9 odstotka. Toda cene so rasle precej različno: sadje se je podražilo za 29,3 odstotka, zelenjava kar za 81,3 odstotka, mleko in mlečni izdelki pa so se celo pocenili za 2 odstotka.
MARIBOR — V Kino gledališču je bil 18. februarja sedmi festival amaterskega doikumentarntega filma. Na festival so poslali 93 filmov iz 28 filmskih klubov iz vse Jugoslavije.
Umrli so od 13. do 19. februarja 1979:
LJUBLJANA — Stanislav Požun, up. zlatarski mojster; Adolf Hribar, up., 80; Ivana Simončič r. Ivančič, 80; Marija Letonja r. Pretnar; Verena Kotnik r. Gaberc; Vera Oberlindtner; B. Simandl, 79; dr Franc Štular, v. pravni svetnik; Marija Vetter r. škoda, up; Antonija Uranič; Julij Šemrl, up., b. krojaški mojster; Ladislav Požar, up. učittelj glasbe, 86; Marija Gerbec; Helena Cuderman r. Primc, 89; Stanislav Černe; Alojzija Hribernik, 86; Franc Skubic, up. žel.; Jože Fine. klepar; Ferdo 'Fras, up.; Anton Šlibar, up., 89; Anton Pucihar.
RAZNI KRAJI — Janez Gnezda, up. zidar, 64; Štefan Kožuhm, 42, Borovlje; Anton ¡Zibret, up. vrtnar, Krško; Kristina Čibej, 102, Trbovlje; Marija Mueller r. Weiss, Grosuplje; Franc Ježek, up., Podgorica; Marija Mošnik, Koper; Angela Kavšek, Joškova mama iz Metnaja, Radohova vas; Pepca Janežič r. Šubic, Dolina pri Tržiču; Kristina Počkaj, Veliko Ubeljsko; Jožefa Bernik r. Babnik, Zbilje; Karel Kranjec, Litija; Alojz Gruden, up., Zg. Kašelj; Breda Kobal r. Tancik, Metlika; Terezija Zupanc, 84, 'Laško; Alojz Višnar, koroški borec, Mojstrana; Marija Selan, 93, Hrastnik; Alojz Gruden, up., Slivnica, Josipina Kramar r. Terčak, Celje; Peter Flajnik, biseromašnik, 86, Šentrupert na Dol.; Anton Semeja, u-čitelj glasbe, 78, Dob; Alojzija Mehle, Ponova vas; s. Marija Martina-Anka Stezi n ar, notredamka, Struga pri Novem mestu; Angela Smrekar r. špunt, 77, Drčarjeva mama, Ribče; Franc Grden, up. žel., šentlovrenc na Dol.; Anton Klepec, Črnomelj; Julijana Ravnik r. Foršek, Jesenice; Ivanka Kovačič r. Knez, Šmartno pri Litiji.
IN A «VE STVARNOSTI
tost. Pred vojno je v Sloveniji vodila močna klerikalna ljudska stranka pod pomembnim Koroščevim vodstvom. Povezava s katoliško Cerkvijo je bila ozka, Korošec sam je bil duhovnik. Ko so „leve“ sile pod vodstvom komunizma, tradicionalno v veliki manjšini, začele svoje partizanstvo, se jim je takoj postavilo nasproti desno krilo klerikalcev z nič manjšo odločnostjo svojih „domobrancev“, tudi „bela garda“ imenovanih.
Poraz „belih“.
Da so si nekateri „narodno osvoboditev“ prilastili zase, dočim so se drugi naslonili najprej na laško, potem pa na nemško okupacijsko silo po 1. 1943, je bilo bolj posledica konstelacij; v resnici je šlo obema za politično oblast. Ljubljanski škof Rožman je bil politični inspirator „belega“ tabora. Katoliška Cerkev je bila na ta način tudi kot institucija potegnjena v razcep. (Naša pr.: Vidi se, da je pisec to informacijo dobil pri ljubljanskih OF-arjih.) Poraz „belih“ je bil spet posledica vsesplošnega položaja. Angleži so tedaj vrnili 11.000 belogardistov, ki so se zatekli na Koroško, nazaj v Jugoslavijo komunistom, ki so jih potem vse pobili.
Mnogo Slovencev je mnenja, da sta tudi nervoznost in slaba vest vzrok, da se danes skuša ohranjati toliko tistega
SLOVENCI v
Ob zaključku lista smo prejeli iz Cordobe žalostno sporočilo, da je tam umrl prof. dr. RUDOLF HANŽELIČ, ustanovitelj slovenske počitniške kolonije v San Esteban v Cordobskih hribih. Za slovensko skupnost zaslužnega vzgojnika in pisca znanstvenih del se bomo obširneje spomnili v prihodnji številki. N. p. v miru!
Osebne novice:
Poroka: Poročila sta se 3. marca v cerkvi „Señor de los Milagros“ v Moronu gdč. Angelca Tominc in Guillermo Lombardero. Za priči sta bila nevestin oče Jože Tominc in ženinova mati ga. Olga Lombardero. Pel je Slovenski zbor „Karantanija“, ker je bila nevesta zvesta članica tega zbora. Obred je opravil g. France Himmelreich. Čestitamo!
BARILOCHE Planinska sezona 1979
V	gospodarskem pogledu lahko označimo letošnje poletje za precej revno. Saj nas splošni gospodarski zastoj ne bi prizadel tako hudo — v bistvu je dežela bogata in ljudje si radi privoščijo počitnice — da ni bilo tiste čilsko-argentinske napetosti, ki nam je vzela ves januar in usmerila množični turizem v kraje, primerno oddaljene od „pevarne“ meje.
V	raznih drugih ozirih pa se z gorskimi meseci lahko pohvalimo. Vreme se je neverjetno dobro držalo, patagonski veter si je vzel počitnice in štiri mesece smo gledali jasno nebo, se sončili In tudi kopali. Žal je suša pospeševala gozdne požare in oblasti so imele kar dovolj dela s to nadlogo, ki je zarisala široke črne lise v zelena pobočja Kordiljer.
A ne le o lepem vremenu, tudi o slovenskem andinizmu lahko kaj več povem. Ne mislim le na otvoritev Pe-tričkove koče, ki bo vsem udeležencem še dolgo ostala v spominu. Dodati moram, da so ob upadanju turizma slovenski izletniki predstavljali častno izjemo in da so prihiteli skoraj vselej v istem številu v deželo jezer na oddih. Lepe nedelje sredi februarja sem naštel Pod Skalco več kot šestdeset Slovencev in to skoraj izključno planince iz Buenos Airesa. Ker smo bili barilo-čani manj zaposleni kot običajno, smo lahko gostom posvetili tudi nekaj več pozornosti in se o marsičem pogovorili.
Poletje pa nas je poleg tega obogatilo z vrsto pomembnih planinskih tur, ki jih že dolgo ne porpmmo.
Prav gotovo je k temu izrednemu dogodku pripomoglo dejstvo, da se je „prebudil“ stari mojster Dinko Bertoncelj, čeprav je že pred tremi leti opustil potovanja v Severno Ameriko, ga je vendar do zdaj domače delo zadrževalo, da ni mogel prav v gore. Sicer je lanskega marca skočil na katedralski stolp — spremljal ga je Jože Škulj — a resnično razmahnil se je šele letos. Najprej se je 20./1. v družbi Škulja in Franceta Berganta povzpel na vrh Tronadorja. Po petnajstih letih odmora in že prileten je vendar izvedel turo čisto v mladostnem stilu: v petek popoldne do Meilingove koče, v soboto pa vrh Tronadorja — pravi vrh seveda, saj številni turisti odpravijo Tronador na malo nižjem in precej lažjem argentinskem špiku — in povratek do Jermana ob črnem ledeniku. Potem še nočna avtovožnia do Bariloč — res ni dosti mladine ki bi mu lahko konkurirala!
Samo nekaj dni kasneje je Dinko s Tončkom Arkom preplezal svojo mla-
časa. Nervoznosti zato, ker, če bi se vpeljale v Sloveniji svobodne volitve* bi katoliška krščanska demokratska stranka verjetno dobila večino. Ker pa katolika Cerkev, tudi če ne bi hotela, nezavestno velja vendarle za močnejšo silo kristaliziranja v tem smislu, zato je razmerje med državo in Cerkvijo v Sloveniji, kljub formalni korektnosti, v bistvu bolj komplicirano kot na Hr-vatskem, kjer vse leži bolj odprto. Katoliška Cerkev v Sloveniji zdaj ni v položaju, da bi mogla svojo verzijo dogodkov predložiti javnosti, predvsem, da ne more javno dokazati in demonstrirati, da je bila prav tako narodnostno usmerjena, kakor komunistična „ljudsko-osvobodilna fronta“ in da so njeni pristaši subjektivno prav tako verjeli* da se bore v korist naroda. Na eni strani mine komaj kakšen teden, da ne bi kakršenkoli časopis prinesel članek o škofu Rožmanu, oz. o „izdaji“ meščanskih katoliških predstavnikov. Na drugi strani pa skuša režim vsak poskus nasprotovanja, recimo v katoliškem listu, že v klici zatreti. Tako ostanejo razgovori in objektivno zgodovinsko dokazovanje še naprej nerešeni. V nobeni drugi jugoslovanski republiki ni toliko dokumentov iz tega časa še „pod ključem“ kakor v Sloveniji. Kar pa je bilo v inozemstvu publicirano od „belih emigrantov“, ni temu primerno tudi nič posebno objektivnega.
Vztrajna težnja držati Cerkev kot
ARGENTINI
dostno trofejo: Campanile Esloveno. Odkar sta leta 1952 Dinko in France premagljivi stolp) je prvikrat spet slo--9N) aiqjouaAuf a-uox bjbaououu venska naveza stala na vrhu, ki se Jerman uspela na špici ki se je do zdaj imenuje Slovenski zvonik. Pa še v sestavi, ki pisca teh vrstic močno spominja na slavno dobo slovenskega andinizma pred četrt stoletja, ko je naveza Dinko-Tonček (Pangerc) začrtala smeri* ki so med argentinskimi plezalci še danes v časteh.
Že naslednji dan (25./1.) sta ista plezalca (Dinko Bertoncelj in Tonček Arko) preplezala katedralski stolp in čez dober teden sta se skupno s Škuljem povzpela na Vulkan Lanin (3.774 m). Vsekakor lepa zbirka zahtevnih plezarij, za katere našemu plezalcu, ki se je lanske zime srečal z Abrahamom, lahko samo čestitamo. Povsem tudi razumemo, da je po tej seriji večjih planinskih podvigov peljal še svojega fantiča Bogdana na Lopezov Torre in upamo, da se bo dečko razvil v prav takega smučarja in plezalca, kot je oče.
Med mladimi se je Tonček Arko udejstvoval na katedralskih špicah, plezal z mlajšimi argentinskimi plezalci razne stope (Aguja Frey, M 2, Abue-lo, La Vieja itd.) in zaključil sezono s Fonrouge-Klenkovo smerjo v Torre Principal.
Ob tej nenavadni delavnosti SRD tudi Vašemu dopisniku ni ostalo drugega, kot da reče „si“ na povabilo prijatelja Carla Sonntaga, se naveže na vrv in zleze na Torre Norte v Lopezu. Slučajno sem bil zadnjikrat tam gori pred šestindvajsetimi leti prav tako v Sonntagovi družbi. Isti dan je v najini letošnji smeri vodil pokojni Tonček Pangerc Neumeyerjevo družino: doktorja, gospo in hčerko Beatriz. Tokrat ie mene in Carlita spremljal živžav mladine, ki je stare gospode sicer spoštljivo sprejela v svojo družbo, a nas v moči in spretnosti že daleč preseže, kot je to neizbežni naravni zakon. Pa sem bil vendar močno zadovoljen. V precej pisani druščini, ki se je ta dan zgrnila na skale Fila Norte* sem se namreč lahko pohvalil z najstarejšo rojstno letnico.
Zdaj bo počasi listje leng porumenelo in potem bodo zažarela pobočja v rdečih barvah, še malo kasneje bo snežna belina pokrila gore in morda nam nakloni lepo zimsko sezono. Spomladi in poleti pa bodo znova zagoreli v soncu bariloški špiki in mlado življenje hn spet ob spremstvu pojemajočih gornikov oživelo granit patagonskih gora.
V. Arko
j
BUENOS AIRES Začetek slovenskih šol
V nedeljo, 11. marca je bila v Slovenski hiši prireditev ob začetku šolskega leta slovenskih osnovnih šol.
Najprej je bila sv. maša s petjem, katero je daroval msgr. Anton Orehar. Po sv. maši je ob dvorani spregovoril pozdravne besede referent šolskega odseka Zedinjene Slovenije Franc Vitrih. Potem pa je predsednik ZS Marjan Loboda povedal otrokom nekaj lepih resnic. In nato je bila igrica. Igrala je šola dr. Gregorija Rožmana iz San Martina. Prva izvedba je bila meseca decembra 1978 v San Martinu, ko je šola proslavila 30 letnico svojega obstoja pod vodstvom ge. Katice Kovač Dim-nikove.
Petrčkove poslednje sanje
Pravljični svet palčkov in vil* ter velike materine ljubezni do svojega otroka, ki sega preko groba. V tem okolju se odigrava naša igrica. Petr-
„protinarodni element“, vpliva predvsem groteskno na Slovenskem Primorju, ki je pred vojno pripadalo Italiji. Tu so bili predvsem slovenski duhovniki, ki so ves čas italijanskega fašizma in njegove poitalijančevalne politike skušali ohranjati slovensko zavest, in so tudi Hrvatom v Istri pritekli na pomoč. Oni so tudi pozneje partizansko borbo razumeli kot „osvobodilno borbo“. Za to pa danes Cerkev ne dobi nobene besede priznanja. Ko je župnik Leopold Jurca hotel v zadnjem času izdati svoje spomine na tisti borbeni čas v Družini, je trajalo skoraj pol leta, kljub neštetim intervencijam, da je dobil predpisano dovoljenje. S prohibitivnim in spretnim, šikan polnim prometnim davkom, ki je za večino knjig te vrste odpuščen, dobiva režim učinkovito sredstvo v roke za usmerjanje tudi katoliške izdajateljske delavnosti. Tisti slovenski duhovniki, ki so v fašistični Italiji izgubili svoje pravice na penzijo, ker so, namesto da bi v cerkvah učili verouk samo v italijanščini, to učenje v slovenščini prenesli v svoja župnišča, še danes čakajo na pozitivno rešen je svojih prošenj za upokojitev pri jugoslovanski državi, oz. nje slovenski republiki.
Dvojna vloga Slovenije.
V isto poglavje spada tudi vedno na novo „majhno sovražno“ nastopanje proti posameznim pomembnejšim neko-
ček, sirota brez staršev, je bolan pri svoji babici. Sveti večer je in želi si daril, kakor jih dobijo drugi otroci. V tem zaspi in ima prelepe sanje. Obiščejo ga vile in gozdni čarodej, kateri ga popelje v spremstvu meseca v kraljestvo kralja Matjaža pod goro Peco, kjer ga lepo sprejmejo, vendar ko po prigovarjanju kraljevega poveljnika povabi kraljično Alenčico s seboj na zemljo, se vse podere in Matjaževa vojska spet zaspi stoletno spanje. Petrček zbeži s čarodejem v gozd, kjer se vsi gozdni prebivalci pripravljajo na Jezuš-čkov prihod na sv. večer. Ko Jezušček pride, ga Petrček prosi, naj ga popelje k mamici in ko mu On obljubi, se Petrček zbudi. Vročica ga spreletava in duši ga* v hudem kašlju umrje in mamica ga odpelje s seboj.
Vso skrb režije je imel Maks Borštnik in gotovo je vesel ob lepem uspehu svojega dela. Vsi se mu lepo zahvaljujemo. Posebno lepo sceno je naredil Ivan Bukovec, za kar tudi njemu najlepša hvala. Vsi igralci so lepo igrali, ne moremo pa mimo doživete igre mamice, katera ves čas v igri spremlja in tolaži svojega otroka. Podala jo je Marija Žagar. Prav tako doživeto Mir-janka Voršič, ki je zaigrala stoletno bukvo, katera se jezi na svojega moža čarodeja. Zelo posrečeno ga je podal Tomaž Voršič. — Hrast, miren, dostojanstven, gospodar gozda, ki ga je prikazal Viktor Leber. Meglico krasotico v njenem brezskrbnem plesu je prav lepo odigrala Eva Smersu. Ampak Petrček! Njega je doživeto podal Gabrijel Petkovšek. Skrbno in trpečo babico pa je predstavila Sonja Zorko. In lepe vile sta zaigrali sestri Monika in Marta Jenko.
Dvor kralja Matjaža je bila pestra slika, ki je napravila močan vtis s svojo bleščečo opremo, z vojaki in pisanim spremstvom in seveda kraljevo družino, katero so zelo lepo podali: kralj Matjaž: Janez Filipič; kraljica: Beti Rupnik: kraljična: Monika Bukovec. Vsi palčki, od malega strahopet-neža, kateri je pribežal k očetu hrastu, pa do vseh radovednežev, ki so zvedavo gledali izza smrek in prijazne gozdne živali, ki so se zbrale sredi gozda, vsi so lepo igrali in pripomogli do posebnega doživetja na sv. večer, ko je prišel Jezušček, ki ga je ljubko zaigrala Andreja Verbič. Skoraj bi pozabili na mesec. Ves večer nam je leno svetil; predstavil pa ga je Janci Kovačič.
Prav posebna hvala tudi tistim skrbnim delavkam in delavcem za odrom: šepetalki. pomočnikom za luči in glasbo, ki so tudi doprinesli svoj delež za lep uspeh prireditve.
B.
Goriška in Primorska
Narodnostno stanje v Beneški Sloveniji
Posebna komisija italijanske vlade je „raziskovala“ narodnostno stanje v Beneški Sloveniji z vprašalno polo. Seveda, vprašanje je bilo dokaj delikatno, kajti v Beneški Sloveniji je vidno narodnostno prebujanje prebivalstva. Zato je italijanska demokrščan-ska stranka pridala vprašalni poli komisije, ki so jo dobili župani, še posebno priporočilo. Župani v Beneški Sloveniji so večinoma člani demokrščanske stranke, zato so dobili v priporočilu navodila senatorja Beorchia in pa videmskega pokrajinskega tajnika stranke DC, kako naj na vprašalno polo odgovarjajo. Poskrbljeno je bilo še tudi „za vsak slučaj“ — vprašalni poli (Nad. na 4. str.)
munističnim predstavnikom, ki so sicer v narodno osvobodilni borbi sodelovali na strani komunistov. Tako napadajo na pr. levo katoliškega intelektualca pisatelja Kocbeka — tudi s sramotilnimi spisi, ki so seveda prosti davka —. Zaporna kazen grozi vsakemu, ki bi v slovenskem časopisu v Trstu kaj priobčil o dogodkih za časa vojne. Pisatelji in pesniki, ki pripadajo drugemu taboru, so tudi danes zamolčevani. Samo če gre za manjšine v inozemstvu, se ujemajo vsi v enoten zbor, ter sosede — Avstrijce in Italijane označujejo kot tlačitelje, oz. store vsaj to, da potem Tito, in prej tudi Kardelj, spregovorita kakno besedo proti. (Naša pripomba: se čuti, da piše Nemec za Nemce.)
Bistveni skupni imenovalec slovenskega „nacionalizma“ leži pravzaprav v gospodarstvu. Slovenci stoje načeloma do Jugoslavije v pozitivnem razmerju. Hočejo pa, da se upošteva njihov posebni položaj, ki ustreza srednjeevropskim razvitim deželam in da se jim ne jemlje uspeh njihovega dela. Na tej ravnini se dobe skupaj vsi Slovenci. Kako? — Le v tem si niso vsi edini. Stane Kavčič, najmočnejši republikanski politik dobe pred in po 1. 1970, je hotel Slovenijo dvigniti na višino njenih sosedov. Za Kavčiča je imel „regionalizem“ političen pomen. Za svojo dvojno vlogo naj bi se Slovenija specializirala na trgovino, turi-(Nad. na 4. str.)
f PROF. DR. RUDOLF HANŽELIČ	MEDNARODNI TEDEN
„TIHOTAPCI“ SV. PISMA ZA ŽELEZNO ZAVESO
SV. MAŠE PO SOVJETSKIH GOZDOVIH
Življenje in delo.
Na dan sv. Jožefa se je bliskoma razneslo brzojavno sporočilo iz Cordove, da je tam umrl po polletni zavratni bolezni vsem Slovencem dobro znani ustanovitelj P o č i t n iških kolonij in hiš v kraju San Esteban v k o r d o b skih hribih v bližini Capille del Monte, prof. dr. Rudolf Hanželič. 14. aprila bi končal 74 let, kajti rodil se je 1. 1905 v vasi Hardek pri Ormožu v Slovenskih goricah, v premožni hiši, kjer je bil njegov oče veljak tudi v političnem pogledu v vrstah Koroščevih kmečkih političnih delavcev na štajerskem, očetova sestra pa je bila m. Terezija, poznejša prednica usmiljenih sester v Marijanišču in v Zemunu ter končno generalka reda, ki je imel sedež v Rimu na Via dei Golli 8. Vsekakor iz ugledne, delovne in gospodarske družine, po kateri je podedoval gospodarski talent tudi on in ga pozneje v polnosti uveljavil v svoji ustanovi.
Študiral je v Ljubljani, kjer je stanoval v Marijanišču, stopil v mariborsko bogoslovje, postal mašnik 1. 1929 — letos bi imel zlato mašo! — doktoriral 1. 1934 v Ljubljani, ko je bil že profesor verouka na gimnaziji v Celju. Tam je bil do okupacije 1. 1911, ko je pribežal v Ljubljano. Živel je spet v Marijanišču in bil profesor na gimnaziji. Tam se je izpopolnjeval v svoji stroki (vzgojeslovje) in deloval tudi v podtalnem ustanavljanju Narodnega odbora za Slovenijo, v katerem je začetkoma zavzemal celo odborniško mesto.
Umaknil se je v Italijo v Rim, kjer je bil zopet gost svoje tete dokler ni emigriral v Argentino. Tu je bil najprej v dušnem pastirstvu v prov. v Mendozi, na kar je dobil mesto hišnega duhovnika, v zavodu za prevzgojo deklet v San Esteban, obenem pa je izvrševal profesorsko službo — filozofije in psihologije — na državni gimnaziji v Capilli del Monte. Od tam se je šele pred nekaj leti preselil v Lu-ján, kjer je bil profesor na maristič-nem bogoslovju vse do zadnjega, ko ga je napadla bolezen. Odprl je spet svojo počitniško kolonijo v San Esteban, z velikim upanjem, da se mu povrne zdravje, v „njegovem svetu“, pa je po par operacijah podlegel uničujočemu raku.
Taka je bila pot dr. Hanželiča kot duhovnika in kot profesorja verouka in filozofskih ved.
Toda prof. Hanželič je bil tudi praktični vzgojeslovec in organizatorski delavec v mladinskih gibanjih. Že pred vojno je pri Zvezi fantovskih odsekov izdajal list Naraščajnik in Mladec, izdal je celo Priročnik o organizaciji in ideologiji mladcev. Vsa leta se je poglabljal v študij vzgojeslovja in se pripravljal za profesuro na bogoslovju. Napisal je debelo knjigo in jo poslal Mohorjevi družbi za zbirko njene Znanstvene knjižnice. Kakor vem, je bila knjiga postavljena, pa so ves stavek uničili Nemci, tako da jo je moral pozneje novic napisati (Naše življenje).
V	času okupacije je izdal Krščansko moralko za inteligenco (1943), in 1. 1945 Družinsko vzgojo.
V	Argentini je napisal več člankov za Duhovno življenje, ter je bil poleg svojega dušnega pastirstva znan kot odličen vodja duhovnih vaj. Predvsem pa se je žrtvoval svoji koloniji, kar je poglavje zase. Toda poslednjih nekaj let se je posvečal z mladostnim elanom razširjanju in popravljanju izdaj svojega življenjskega dela o človekovi vzgoji. Pred leti je izdal v Buenos Airesu knjigo z najnovejšimi zasledki na tem polju z naslovom: Naše življenje I. del in lani njen drugi del. Letos (1979) pa je izšlo delo Družinska vzgoja. V oibeh je dosegel dr. Hanželič velik uspeh svojega znanstvenega pedagoškega dela, ki ga uvršča med kvalitetne znanstvenike naše emigracije.
Višek svoje praktične gospodarske in pedagoške delavnosti pa je dosegel s svojim res osebnim zidanjem počitniških domov, v kraju Dolores pri Capilli del Monte.
Počitniški dom
Njegova velika želja še za življenja in še tik pred smrtjo je bila, da bi se nadaljevalo pisanje vzgojnih knjig za družine in za mladino in da bi se tudi nadaljevalo delovanje Počitniškega doma. Zato je dal že pred časom pobudo za ustanovitev posebnega dobrodelnega društva, ki naj prevzame v last Počitniški dom in ga vodi tako, kot ga je'vodil on. Akcija za ustanovitev takega društva se je začela že sredi leta 1978. Vložena so bila pravila na pristojne oblasti in pričakovati je, da bo novemu društvu kmalu podeljena pravna osebnost. Dr. Hanželič je v svoji oporoki določil, da prepušča temu društvu (Asociación civil de beneficencia Hogar de descanso“) vse svoje nepremično in premično premoženje — torej ves Počitniški dom v Dolbresu z vsem inventarjem. Pri sestavi pravil za to društvo je sam označil namen društva takole: Počitniški dom mora nuditi slovenski šolski mladini — zlasti bolehni in iz manj premožnih družin — cenene počitnice v gorskem zraku: ter nuditi cenene počitnice tudi ostalim — zopet bolehnim in manj premožnim, slovenskim družinam in posameznikom. Tudi je zahteval, da se mladina v Počitniškem domu nevsiljivo versko poglablja in da goji slovensko narodno zavest.
S tem dejanjem je postal dr. Hanželič gotovo največji dobrotnik slovenske skupnosti v Argentini. Bog daj, da bi Počitniški dom v Doloresu, ki ga je dr. Hanželič ustanovil z velikimi žrtvami, še dolgo služil Slovencem v Argentini.
Bolezen, smrt in pogreb dr. Hanželiča
Pri dr. Hanželiču se je bolezen, za katero je 1'9. marca dotrpel, vidno pojavila v mesecu maju 1978. Tedaj se je moral zateči v sanatorij „San José“ v Buenos Airesu, kjer se zdravijo argentinski duhovniki. Prestati je moral težko operacijo. Po operaciji se je počutil tako dobro, da je lahko nadaljeval -pisanje svoje nove knjige „Družinska vzgoja, drugi del“, katere izid je sredi januarja še dočakal. Že pred operacijo je napisal prvi dve poglaviji (Vodilne misli, Vzgoja mora biti. vsestranska) in del tretjega poglavja (Vzgoja v poedi-nih razvojnih dobah). Mojstrsko je obdelal predšolsko in šolsko dobo. Po operaciji je še nekaj časa nadaljeval s pisanjem knjige. Ker pa so se znova pokazali znaki bolezni, je opis dobe dozorevanja (pubertete) opustil z namenom, da bo o tej dobi pozneje, ko ozdravi, napisal novo obsežno knjigo. Imel pa je glede pisanja knjig še nadaljnje načrte. Imel je namen napisati knjigo o mladosti, ki bi jo posvetil slovenski mladini, ter knjigo o duhovnih vajah za mladino.
Proti koncu leta 1978 se je moral znov zateči v bolnišnico v Lujanu, kjer je prestal lažjo operacijo. Kmalu po tej operaciji se je z zdravnikovim dovoljenjem podal v svoj Počitniški dom v Doloresu v upanju, da ga bo sveži in čisto gorski zrak pozdravil. Toda bolezen se je znova pojavila in proti koncu januarja se je moral podati v bolnišnico (Clínica Guerra v Capilla del Monte). Bil je ponovno operiran. Toda po tej operaciji se ni več opomogel. V času bivanja na omenjeni kliniki so mu slovenski rojaki in rojakinje požrtvovalno stregli in bedeli pri njegovi bolniški postelji podnevi in ponoči.
Dne 7. marca je bil prepeljan v zavod „Nuestra Señora de Lourdes“ v Los Cocos. Ker se je končala Počitniška doba v Počitniškem domu, so prihitele streči dr. Hanželiču izredno dobre šolske sestre iz San Lorenza in bratje maristi iz Lujana. Bil je tudi deležen velike pozornosti krajevne duhovščine. Redno so ga obiskovali: škof iz Cruz del Eje, župnik iz Capilla del Monte, slovenska duhovnika Kapucin Andrej Stanovnik in salezijanec France Barle ter seveda Slovenci iz Dolo-resa in drugih kordobskih krajev.
Dr. Hanželič je pri polni zavesti mirno v Gospodu zaspal na praznik sv. Jožefa — dne 19. marca, med tem, ko so prisotni, zbrani ob njegovi, bolniški postelji, peli Marijino pesem. Takoj nato je bil prepeljan v cerkev v Doloresu, kjer je bil položen na mrtvaški oder.
Novica o smrti dr. Hanželiča se je hitro razširila po kordobski okolici, kjer je bil pokojni znana osebnost.
GIULIO ANDREOTTIJU se je posrečilo sestaviti novo italijansko vlado v koaliciji z republikansko in socialdemokratsko stranko. V 21-članski vladi sedaj sedijo trije republikanci in štirje socialdemokrati, vsi ostali so demokristjani. V vladi ni socialistov in komunistov. Opazovalci dvomijo, da bo nova italijanska vlada preživela glasovanje o zaupnici, ki bo predvidoma še pred koncem tega meseca. Če socialisti ne bodo glasovali v parlamentu za vlado, bodo v Italiji spet splošne volitve v najkrajšem času.
KURDOM v Iranu se je z oboroženim nastopom proti novemu režimu svečenika Homeinija posrečilo doseči več avtonomije, kakor so jo imeli doslej. V šolah po iranskem Kurdistanu bodo odslej naprej učili tudi kurdski jezik.
NEZNANI TERORISTI so v Hagu na Nizozemskem ubili britanskega veleposlanika pri holandski vladi, 58-letne-ga Sykesa. Policija skuša ugotoviti, če je umor delo irske teroristične organizacije IRA, ker je Sykes leta 1976 vodil preiskovalno komisijo, ki je stikala za zločinci, ki so takrat ubili britanskega veleposlanika na Irskem, E-warta-Biggsa.
V RIMU je umrl zadet od možganske kapi 75-letni vodja italijanske republikanske stranke Ugo La Malfa. Pred kratkim mu je italijanski državni predsednik Pertini ponudil sestavo nove vlade, pa je La Malfa odklonil.
Kardeljeva zadnja „usluga“ Slovencem
Kakor je znano, je imel jugoslovanski komunistični diktator Tito lanskega 7. oktobra v makedonskem Skopju govor, v katerem se je med drugim dotaknil tudi problema manjšin jugoslovanskih narodov zunaj Jugoslavije. Diktator Tito je v zvezi s tem poudarjal, da je jugoslovanska zunanja politika v prvi vrteti politika federacije, se pravi politika federalne države Jugoslavije, ne politika posameznih republik, ki jo sestavljajo, če ima katera od jugoslovanskih republik manjšinski problem — tu je diktator Tito mislil na Makedonijo v zvezi z bolgarskimi zahtevami po južnem delu makedonske republike in na Slovenijo v zvezi z manjšinskim problemom na avstrijskem Koroškem in v italijanskem Primorju —' je treba ta problem na lestvici zunanje politike postaviti na drugo mesto. Na prvem mestu je in mora ostati čim boljše sodelovanje Jugoslavije s sosednjimi državami, bodisi s sovjetskimi sateliti na vzhodu kakor s kapitalističnima sosedoma Avstrijo in I-talijo na zahodu.
Titov govor je bil javen namig posameznim jugoslovanskim republikam, naj ne poudarjajo svojih lokalnih problemov in naj ne polemizirajo s sosednjimi državami. V prvi vrsti gre za Makedonce in Slovence.
Kardelj je po tem govoru pritisnil na slovenske partijske tovariše zaradi njihove agitacije - proti Avstriji in Italiji glede Koroške in Trsta. Opozoril jih je, da „nima smisla, da smo tako-rekoč z vsemi sosedi na bojni nogi“ in naj torej prenehajo z bojem za manjšine. Tako slovenska partijska vlada kakor jugoslovanska federalna vlada
Tudi je bila takoj telefonično sporočena v Buenos Aires, v Luján in v Cordobo, od koder so prihiteli pokojnikovi sorodniki in prijatelji, med njimi tudi msgr. Anton Orehar.
Pogreb se je vršil v torek, 20, marca popoldne. Pogrebno sv. mašo je daroval krajevni škof iz 'Cruz. del Eje ob somaševanju msgr. Oreharja, župnika iz Capilla del Monte ter p. Andreja Stanovnika. Po evangeliju je v vznesenih besedah orisal lik pokojnika župnik Morillo iz Capilla del Monte. Nato se je v imenu slovenske skupnosti poslovil od svojega sobrata msgr. Orehar, ki je podal prisotnim kratek življenjepis pokojnika in se obenem zahvalil škofu, duhovščini in vsem ostalim za pozornost, ki so jo s svojim velikim obiskom pri pogrebu pokazali za našega duhovnika. Po končani maši je spregovoril še škof, msgr. Orehar pa je zmolil slovensko molitev.
'Pogrebne maše in pogreba se je udeležilo izredno veliko ljudi. Prišli so poleg Slovencev profesorji srednje šole
Večino izdaj sv. pisma spravijo čez železno zaveso v komunistične države s tihotapljenjem. Nad 40 verskih organizacij v svobodnem svetu se bavi s to vrsto evangelizaeije, zlasti odkar je ZSSR zaplenila 12 milijonov knjig sv. pisma, ki jih je takoj po 2. svetovni vojni dovolila legalno uvoziti v ZSSR.
'Sv. Pismo je danes možno kupiti v cerkvenih knjigarnah na Poljskem, v Jugoslaviji, zelo težko je priti do sv. pisma v Vzhodni Nemčiji, še težje v Češkoslovaški in na Madžarskem, kjer mora kupčevo ime knjigama poslati partijski policiji, še težje v Romuniji, praktično nemogoče pa v ZSSR in Bolgariji. V Albaniji je nakup ali posedovanje sv. pisma proglašeno za pro-tidržavni zločin.
„Tihotapci“ sv. pisma v države za
Pod zgornjim naslovom je New York Post 22. februarja t. 1. izpod peresa svojega dopisnika v Beogradu Wi-lliama F. Buckleya objavil zanimivo razmišljanje o položaju v Jugoslaviji v tem trenutku, ko tudi Tito odhaja s po-zornice. Zlasti zanimivo je Buckleyevo opozorilo na koncu članka o poročilih, ki jih v Washingtonu dobivajo iz Jugoslavije. Opozarja na iranski primer, od koder je Bela hiša dobivala očndd-no povsem napačna poročila o stabilnosti šahovega režima. Buckley piše:
V	Evropi mnogo ugibljejo o prihodnosti Jugoslavije, zlasti odkar je umri domnevni Titov naslednik Edvard Kardelj. V Jugoslaviji sami pa je ugibanje o zadevi naslednika absoluten tabu. To ni nič nenavadnega. Tudi v Keniji npr. nihče ni mogel razpravljati o vprašanju Kenyatovega naslednika v zadnjih letih njegovega življenja. To „bolezen“ je pred dolgimi leti odlično označil prof. Karl Wittfogel za „megalomanijo starajočega se despota“.
Tito je divje ponosen in divje sam sebi zadostujoč. Verjetno se ta trenutek ne motimo, če rečemo, da je vodilni nar-cisist na svetu, dasi menim, da moramo majhen prostorček na tem področju pustiti tudi cesarju Bokassi. Za Tita je znano, da cele dneve in tedne preždi v ■buljenju na največje kolekcije psiho-fantskega materiala na svetu. NapoL nil bi z njimi ogromno knjižnico.
V	tej knjižnici seveda ne bi bilo izredne knjige, ki je nedavno izšla: „Patriot ali izdajalec — primer generala Mihailoviča“, izpod peresa Davida Martina (založba Hoover Institut Press). Ta knjiga poruši mit, da je bil Mihajlo-vic, ki je bil Titov tekmec v odporu protu nacistom, nacistični kolaboracionist. Tako ga je namreč označil in za to tudi usmrtil Tito v enem tistih procesov, ki so se jih od takratnega njegovega heroja Jožefa Stalina naučili komunisti po vsem svetu.
Mnogo bistrih zahodnih opazovalcev je vedelo, da je bil proces ena sama laž, toda kazalo je, da je sodišče imelo dokazni material. Poleg tega je bilo čudno pomanjkanje protidokaznega gradi-
sta v minulih tednih ustavili sleherne diplomatske korake nasproti Avstriji glede slovenske manjšine na Koroškem.
iz Capilla del Monte, kjer je bil dr. Hanželič dolga leta profesor. Prišlo je veliko število dijakov, mladina iz zavoda San Sebastian, kjer je bil pokojnik več let hišni duhovnik. Cerkev v Doloresu — stara jezuitska zgodovinska cerkev — je bila premajhna, da bi mogla sprejeti vse, ki so prihiteli na pogreb.
Pogrebni sprevod je peš krenil pod vodstvom škofa in msgr. Oreharja na slikovito pokopališče v Doloresu, kjer je bil po molitvah, ki sta jih opravila škof i(v kasteljanščini) in msgr. Orehar (v slovenščini) krsta položena v grobnico sester frančiškank sv. angela varuha, ki so dale svojo grobnico z veseljem na voljo za zadnje počivališče slovenskega duhovnika. Slovenska skupina je za zaključek zapela nekaj lepih slovenskih pesmi.
Slovenci smo s smrtjo dr. Hanželiča (zgubili izredno delovnega, izobraženega In nesebičnega duhovnika, vzgojitelja in dobrotnika. Vsemogočni naj mu nakloni večni mir in pokoj!
železno zaveso so vsi prostovoljci in mnogi pripovedujejo o zanimivih primerih. Tako se je eden od takih „tihotapcev“ znašel s svojim avtom, polnim knjig sv. pisma, sredi sovjetskih tankov ob ruski zasedbi ■češkoslovaške leta 1968. Znašel se je in kljub temu celo izročil najmanj enemu sovjetskemu tankistu sv. pismo. Pozneje je dobil iz ZSSR od neke matere pismo: „Hvaležna sem vam, da ste dali sv. pismo mojemu sinu, ko je okupiral češkoslovaško.“ Verska svoboda je v ZSSR tako okrnjena, odn. je praktično ni, da se mnogi verniki shjajo na verske obrede in sv. maše skrivoma v gozdovih, kjer se tudi deli sv. obhajilo. Ameriški reviji Time se je posrečilo dobiti fotografijo takšnega zbora vernikov v gozdu „nekje v ZSSR“, ki jo je objavila v svoji izdaji 19. t. m.
va, ki bi govorilo v prid junaštvu Mi-hajlovičevih proti-nacističnih nastopov. David Martin pojasnjuje zakaj. Zgodilo se je namreč, da je na odličnem položaju nahajajoč se komunist dobival informacije iz Jugoslavije in jih spreminjal v oddajah v London z namenom, da je pomagal komunistu Titu doseči povojno prevlado nad protikomunistom Mihailovičem.
Večina te aktivnosti je bila v letih 1943 in 1944. Martin objavlja poročila, ki so prihajala v London in katera so vplivala na Churchilla, da se je nagnil k Titu. Ta poročila o uspešnih proti-nacističnih gverilskih akcijah Mihajlo-vičevih četnikov so bila v Kairu predelana tako, kakor da je Mihajlovic kolaboriral z nacisti. Nasprotno pa so bila poročila, da je bil Tito v stikih z nacisti, da bi z njimi ustvaril proti-mihajlovičevo fronto, zadržana.
Glavni britanski funkcionar v uradu za „posebne operacije“ v Kairu je bil James Klugman. Klugman je umrl 9. septembra 1977 v Londonu. „Times“ je ob njegovi smrti zapisal: „Pripadal je mednarodnemu delavskemu gibanju in komunistični partiji, v katero je vstopil leta 1933 in ostal član do svoje smrti 9. septembra. Bil je glavni pobudnik in organizator levičarskega študentovskega gibanja v tridesetih letih. . . Po vojni se je posvetil zgodovinskemu, teoretičnemu in vzgojnemu delovanju za komunistično partijo in postal... izdajatelj .Marksizem danes'.“
Sir Douglas Howard, britanski diplomat v uradu za Jugoslavijo, je pisal Martinu, ko je pregledoval njegov material „z začudenjem. Lahko samo rečem... da če bi nam bile informacije, ki so v vaši knjigi, na razpolago takrat, bi bila, in verjetno je tako, vsa naša politika zelo drugačna."
Pred nekaj leti (dobil sfem informacijo od nekoga, ki mu verjamem) je Tito zaupal nekemu staremu prijatelju na visokem položaju v Zahodni Evropi, da je dejansko razočaran nad marksizmom. „Vse svoje življenje sem se boril za delovnega človeka," je baje dejal, „toda sedaj je prepozno odstopiti od te ideologije, dasi sem prišel do spoznanja, da komunizem ni prijatelj delovnega človeka."
Vse to ima svoj pomen. Tito je bil, kakor kaže, vedno praktičen človek. Prej, ko je kolaboriral z nacisti zaradi ■svojih posebnih ciljev, pozneje, ko je nastopil proti Stalinu, ko je spoznal, da bi satelizacija Jugoslavije pomenila njegov zaton. Menja žene pogosto, kakor jih je Henrik VIII. Disidenti, tudi njegovi stari tovariši, so dobrodošli samo v njegovih ječah. In ko je Sovjetska zveza podprla njegovega visokega nasprotnika, ga je Tito dal ugrabiti v Švici in ga vrgel v ječo.
Zadnja stvar, ki bi jo Zahod potreboval sedaj, bi bila še nova destabilizacija na Balkanu. Toda ne glede na to, da je Tito dovolil vzcveteti v Jugoslaviji srednji sloj,, ostaja ta država rodovitno polje za izvajanje Brežnjeve doktrine iz leta 1968, po kateri si Sovjetska zveza prisvaja pravico za vzpostavljanje reda v socialističnem svetu. David Martin nas opominja, da moramo skrbno proučevati poročila, ki prihajajo iz Jugoslavije o takšnih stvareh kakor je stabilnost režima, z ozirom na poročila o stabilnosti šahovega režima v Iranu in minimalnem vplivu levice v islamu.

Po Tita — negotovost