173
Predpomlad
Lili  Novy
Tiha, hladna predpomladna noč diha mi v obraz nekdanje sanje. Vedno glolblje vodi pot me vanje, vse je, kakor je bilo nekoč.
Skritih čarov teh polnočna moč vliva v mojo dušo čudno znanje, vseh stvari  razumem vzdihovanje, vse nas veže žgoč, svetal obroč.
Tenke veje dviga zdaj drevo, sega v lahno luč iz senčne teže, sega po oblakih, ki gredo,
kakor nežne in srebrne mreže... Vrgel jih je čez nebo nekdo, ki, kar hrepeni, od vekoiV veže.