Sveta Trojica, romarska cerkev v slovenskih goricah. (Spisal J. Gomilsak.} redi prelepih „slovenskih goric," kjer se križajo kantonske ceste med Mariborom, Ptujem in Radgono, stoji glasovita romarska cerkev presvete Trojice. Ni ga primernišega mesta za božji pot, in grič, s kterega gleda krasna cerkev s tremi zvoniki in samostanom daleč po deželi, vidi se kakor ves stvarjen za njo. Veliko tisoč vernikov priroma vsako leto od vseh strani, prosit si tu pomoči in tolažbe v nadlogah življenja. In zares! pisana in ustna sporo- čila pričajo, da si je izvolil troedini Bog to sveto mesto za poseben studenec svoje milosti in svojega blagoslova. Kazal je očividno tu zmerom posebno do- padenje nad molitvami in prošnjami vernih, storil je tudi dosti čudežev. In to privabi sem vsako leto velike trume Slovencev. — To svetišče ni velike sta- rosti, pred dve sto in tridesetimi leti ne najdemo mu še sledu; grič in celo okolico pokrivajo temni gozdi, iz kterih luka le tu pa tam uborna kočica. Ves kraj je spadal takrat pod staro faro sv. Lenarta, podružno admonški opatiji. Pa dosti dosti let so si že želeli verniki tega kraja bliže lastne cerkve; šteli so si v največo srečo, če bi stala med njihovimi pohlevnimi hišicami lepa hiša božja; kajti tiste čase je živela v sercih kristijanov terdnejša vera in veča ljubezen do Boga, ko dan današnji. Da je ta vroča želja po cer- kvi tudi Bogu dopadla, to je pokazal na čuden način. Prebivavci namreč so videli večkrat po noči nad hri- bom tri zvezde nenavadne svitlobe. Kmalo razumejo, da je to znamenje od Boga. Prikazen nad hribom so si razložili tako, da želi Bog tam svoj sedež imeti. Ali hrib je bil last- nina grofa Stubenberga, ki je stanoval v Cmureku. Pa slišali so davno od dobroserčnosti blagega grofa in njegove žene Krescencije, tedaj gredo ponižno pro- sit prostora za cerkev. In glejte! z veseljem jim po- dari grof ves hrib, samo s to pogodbo, da ostane on zavetnik (patron) nove cerkve. Neizmerna je bila hvaležnost in veselje pobožn'1 1 ' " hova gorečnost prav živa in stanovitna? Malo je bilo namreč takrat obdelane zemlje, bili so vsi siro- maki; s čem bi tedaj stavili hišo božjo? Pa če dela človek za sveti namen, ne upade mu serce, podpira ga viša moč. Pokazala se je tu resnica lepega prigovora: „zerno do zerna pogača, kamen do kamna palača". Z veliko vnetostjo združijo in napn6 vse svoje moči ter nabirajo milodarov tudi pri sosedih. In božji blagoslov je rosil na njih početje, na njih trud. Živo se poprimejo zdaj stavbe, in graški škof Mark polo- žijo jej pervi kamen. To se je zgodilo leta 1636, petnajsti dan meseca rožnika. Mala je bila zmožnost bogoljubnih kmetov, pa tim veča njih poterpežljivost. Krepčala je je zaved- nost, da prinašajo darove v zakladnico nebeškega Očeta, kteri jim je enkrat stoterno poverne. Radi so gibali urne roke in prelivali pot pri* težkem delu za tako plačilo. Nad tri leta so zidali cerkev, leta 1640 jo srečno do ver sij o. O koliko jim je prizadela skerbi, žulov in žertev! Pa vse to pozabijo zdaj, neizmerna je njih radost, ker vidijo spolnjene svoje želje: sredi njihovih hišic stoji visoka hiša božja. Ta je odslej njihov ponos, njihova sreča. Cerkev je bila tedanjim potrebam primerna, tedaj dosti manjša od dan današnje. Obsegala je samo Ali zdaj jih je čakala prednji del zdanjega velikega poslopja, s prednjim zvonikom. Vrata je imela na večerni strani, obernjena je bila proti vzhodu. Grofa Stubenberga je veselila gorečost njegovih podložnikov tako, da jim podari za veliki oltar prekrasno podobo sv. Trojice, — kteri so želeli — po številu treh zvezd — posvetiti cerkev. Že o začetku te podobe se pišejo čudne stvari. Ko jo je malar dodelal, zaklical je neki: „Moj Bog! ne moja, ampak Tvoja lastna roka je malala to obličje, njemu enakega še nisem doveršil v svojem življenji". Taka je bila lepota te podobe. In čuda! ta umetnik, ki je bil luteran, vernil se je kmalo potem v naročje katoliške cerkve. Berž ko so blagoslovili hišo Božjo, začelo je pri- hajati sem mnogo vernega ljudstva ; zakaj raznesel se je bil glas: „Pri sv. Trojici se čudeži godé". Pa to ni bila prazna govorica, poterdila se je z očitnimi pri- godki. In čudeži so imeli že od nekdaj čudno moč do bogoljubnih sere ; privabili so čedalje veče trume romarjev k novi cerkvi. — Pa od kraja je hodil ob nedeljah in praznikih duhoven od sv. Lenarta oprav- ljat božje službe, druge dni je ni bilo; silno je manj- kalo tedaj dušnih pastirjev. V tej potrebi je pomagal spet pobožni grof Stubenberg, največi dobrotnik nove cerkve. Ko vidi, da se množijo prebivavci in romarji od leta do leta, poganja in trudi se tako dolgo, da pridejo očetje reda sv. Avguština le-sem leta 1665. Sam graški škof Maks Gandolf je vpeljal slovesno zapuščenemu ljud- stvu nove dušne pastirje, kterim se je postavila pri cerkvi za silo mala hiša. Zdaj je bila radost vernikov popolna, in od hriba do hriba so se razlegale Bogu na čast vesele slovenske pesme. Iz te dobe izvira slava naše božje poti. Iz perva sta pastirovala zavoljo premalega sta- nišča samo dva očeta Avguštinca. Pa nabralo se je v kratkem toliko milodarov, da se postavi nov samo- stan. Leta 1667 najdemo v njem že šitri duhovnike, pod priorjem Cezarjem Šrotom, in ravno to leto na belo nedeljo je posvetil sekovski škof cerkev; popred je bila le blagoslovljena. Od tega časa je postala sv. Trojica prebivavcem slovenskih goric to, kar je Nemcem Marija Celj. Bila je ta romarska cerkev središče in ognjišče pobožnosti naših predočetov. Šte- vilo romarjev iz vseh krajev se je množilo od leta do leta tako, da je bilo 1. 1689 treba že šestih duhovnih očetov, in več posvetnih bratov. Samostan je postal pretesen, — in spet so pomagali pobožni Slovenci z obilnimi milodari. L Že leta 1691 prizidajo k staremu poslopju nov veči del, — in pokazalo se je vnovič, koliko premorejo združene male moči. — O gorečost in darežljivost nekdanjih kristijanov, da bi se naha- jala še dan današnji! Godili bi se morebiti tudi zdaj čudeži, od kterih se pripoveduje v pismih samo- stana. — Malo potem se je pridružila dobrotnikom naše cerkve grofica Elizabeta Trautmansdorfova, preblaga pobožna žena. Najpopred sporoči veliko denarja za sv. maše, potlej pa dd pristaviti na svoje stroške k cerkvi lepo lovretansko kapelico, ki še nespreme- njena zdaj stoji. Z veliko slovesnostjo, pri kteri je bilo pričujočih nad dvanajst tisoč vernikov, prenesli so v to kapelo na malo gospojnico 1694 Marijino po- dobo. In odslej je tu po presveti Trojici mati Marija pervo pribežališče grešnikov. Da bi gorela pred nje- nim oltarjem večna luč, sporočila je slednjič omenjena bogoljubna grofica tisoč goldinarjev. — V taki časti je bila cerkev pri Slovencih in sosednih Nemcih ob onem času, da zadobi od rimskih papežev več od- pustkov. Sveti oče Inocenc XII. je podelil odpustek tistim, ki obiščejo lovretansko kapelo v osmini Mari- jinega rojstva. In tako se je razširjal blagoslov od sv. Trojice daleč okrog po deželi; od ust do ust gla- sila se je slava božja in hvala tega božjega pota. Tisočkrat tisoč pobožnih duš našlo je tu, česar so iskale: mir sercA in vesti, tolažbo in pomoč. Leta 1707 spravi grof Herberstein v cerkev nov tlak iz rezanega kamna, pet let na to postavijo stanovavci tega kraja k cerkvi kapelico na čast sv. Roku, v zahvalo za rešitev ob veliki kugi. Ali že leto potem vstane spet velik pomor, in neizmerna množica ljudstva je pribežala v tej sili k sv. Trojici. Kajti najrajši se oberne človek k Bogu, kedar ga tepe nesreča. Pa čim več je prihajalo sem naroda, tim glas- nejše so se slišale želje: „Cerkev ie premala, o da bi se mogla veča postaviti!" Najbolj pri sercu je bila ta zadeva duhovnim očetom; z iskreno besedo spodbujajo svoje vernike in kmalo začn6 nabirati za ta namen milodare. V nekterih letih so jim nanesli verli Slovenci toliko, da se poprimejo prezidovanja stare cerkve. Bilo je leta 1735, pod priorjem Karoloin Gopleisom. Dozdajno cerkvino središče se spremeni v prezbiterij, in v zvezi s tem položijo na izhodni strani temelj za novo središče. Previdnost Božja pri- pelje v tem k sv. Trojici sina slavne lirovaške rod- bine, grofa Draškoviča. Obilni pomoči tega blago- serčnega gospoda gre hvala in zasluga, da se je zi- dalo novo središče tako visoko in prostorno, kakor je videti dan danes. Veliko delo se je doveršilo v štirih letih. Veličasten tempelj presvete Trojice je stal zdaj ponosno na hribu, ko terden grad svete vere je zerl daleč po deželi; in radosti je poskako- valo serce bogoljubnim Slovencem. V kratkem so se trume romarjev še veliko bolj pomnožile, in ž nji- hovo podporo so se postavili leta 1756 v cerkev novi oltarji, veliki sprednji in štirje stranski. Tudi mnogo drugega kinča sega v ta čas, kajti zalo olepšana cer- kev je vse veselila. Blizo nje se je naselilo s časom precej družin, ki so imele pd romarjev svoj dobiček; in tako je nastala lepa vas. Najlepši vnanji kinč je prineslo cerkvi leto 1780. „Da je tukaj svetišče troedinega Boga, ali bi se ne dalo to zunaj najboljše izraziti in predstaviti s tremi zvoniki?" to je bila misel za slavo božjo na- vdušenega priorja Kolumbana Svata. Kmalo vname ž njo prebivavce cele okolice, ki niso odrekli nikdar pomoči svojim duhovnim dobrotnikom. Z dohodki, kterih je imela tačas cerkev precej, in spet — z milodari postavijo v dveh letih k zadnjim vratom dva visoka krasna zvonika. Eden je že stal nad prezbi- terijem od leta 1640. Imeli so zdaj zaželene zvonike, pa ne odnehajo in ne mirujejo popred, dokler si ne spravijo v nje velikih lepoglafenih zvonov, kterih vesela pesem je raznašala slavo božjo po slovenskih goricah. Zdaj je stala veličastna hiša presvete Trojice popolnoma doveršena, in ostala je skoro enake podobe ao današnjega dne. Iz srednjega in malega Štajerskega, iz ogerske in hrovaške dežele so romale k njej verne trume. Nevtrudljivi očetje Avguštinci so jim bili učitelji, tolažniki in pridni pastirji, zares zvesti de- lavci v vinogradu Gospodovem. Menda je zvedel od njih nevtrudljive delavnosti med mirnimi Slovenci tudi cesar Jožef; kajti ni jim storil nobene krivice, — povzdignil je še sv. Trojico na far o. Poprej je bila namreč poddružna cerkev sv. Lenarta. Ločile so se za to od sosednih večih far nektere vasi. — Še zdaj se hranijo perve kerstne bukve od pervega fajmoštra Filipa Krena, ki se začno z letom 1786. Pa čas beži; kmalo je poslal Bog nad naše de- žele spet strašno šibo — boj. Med tem nastopi tudi pri sv. Trojici sprememba, ktera je bila zelo neugod- nih nasledkov. Red sv. Avguština je začel pešati zavoljo pomanjkovanja duhovnih udov; posebno Slo- vencev mu je zmanjkovalo. Stari neustrašljivi bram- bovci svete vere pa so s časom pomerli, in od leta do leta bilo jih je manj pri naši romarski cerkvi, slednjič samo dva. Pa ta nista mogla zadostiti pri- hajajočim romarskim trumam. Zgolj iz potrebe po- stavi sekovski škof leta 1810 za pomoč enega petrinarskega mašnika. In kratko potem izročilo se je po smerti zadnjega Avguštinca vse dušno pastir- stvo svetnim duhovnikom. Odsihdob sta bila vedno samo dva mašnika pri sv. Trojici, in hitro je pojemalo število romarjev; kajti nista jim mogla ustreči, posebno v spovednici ne. Cerkev je zgubila ob enem tudi precej posestva, ker so šla v zgubo dotična pisma, spričala njene lastinske pravice. Tako je prišel po nemarnosti tudi v druge roke.veči del griča, na kterem stoji samo- stan in cerkev. Sledili so zaporedoma do leta 1854 štirje farni predstojniki, ki so ljudstvu še v dobrem spominu. Pervi, Ferdinand Skočili, dal je podreti najstarši del samostana, ne ve se prav zakaj? Za njim je prišel Franc Murko, leta 1817 do 1852. Pridobil si je v svojem mnogoletnem pastirovanji dokaj zaslug za cerkev, šolo in faro; še dolgo ne bode na-nj pozabilo ljudstvo. — Za njim sta oskerbovala faro iskrena duhovnika Anton Kreft in Matija Ferk, pa skupaj samo dve leti, do 1854. Zguba, ki jo je terpela cerkev doslej zgolj iz pomanjkovanja duhovnih moči, povernila se jej je skoro preobilno. Omenjenega leta namreč nastopi prigodek, ki je bil vzrok njene nove povzdige in slave. Že od leta 1828 se je mislilo, postaviti k sv. Trojici sedanje čase tako delavne očete iz reda sv. Frančiška; ali mnogo mnogo zaprek je stalo na poti tej blagi nameri. Se le pozno, po dolgem pogajanji se je srečno to doseglo, in po najvišem dovoljenji dobe verniki svoje nove pastirje. Kako da je bilo njih veselje nad tem, kazala je velika slovesnost, s ktero so se vpeljali visokovredni o. o. frančiškani. Podložniki ne morejo svojega cesarja z večo častjo sprejeti, in zares vesela, za slovenske gorice važna je bila četerta nedela meseca julija 1854. Tolika množina ljudstva, kakor ta dan, ni se bila sešla pri sv. Trojici ne prej ne poznej. Tako so prisijali naši romarski cerkvi vnovič lepi srečni časi, postala je odslej pravo narodno svetišče. Ne bom popisoval blagonosne nevtrudljive delavnosti o. o. frančiškanov, kteri najboljša priča so velike trume letnih romarjev, ki se množijo čedalje bolj. Že leta 1856 prejelo jih je nad dvajset tisoč sv. ob- hajilo. Vedno so zdaj pri sv. Trojici štirje frančiškan- ski duhovni, ki imajo skerbi in opravil črez mero. Pervi superior bili so visokovredni oče Brunon Jesih do leta 1862, za njimi o. Benigen Andrenšek do leta 1865, in zdaj so o. Gelazij Rojko, — vsi trije vsi goreči za zveličanje duš in vredni služabniki Gospodovi. Najbolj zasluženi njih pomočnik so o. Celestin Fošner, že nad deset let tu kaplan. Med imenitnimi prigodki omenim iz te dobe le birmovanje, ki so ga imeli slovesno leta 1861 nepo- zabljivi škof Anton Martin Slomšek. Jako dopadla jim je veličastna romarska cerkev. Prihodnje leto so se zidale iz vasi gori do cerkve nove kamnene stopnice, in lani se je ponovila in po- pravila za visoke stroške vsa hiša Božja, da se kaže zdaj romarju v novi sijajni lepoti. To so najimenitnejše prigodbe sv. Trojice, od njenega začetka do današnjega dne. Gotovo je in ostane ta cerkev vidna priča bogaboječnosti Sloven- cev in vir, iz kterega se razliva daleč med narod milost in blagoslov troedinega Boga. Mnogo je pri sv. Trojici žegnanj in semnjev, ob kterih se snide štajerskih Slovencev in Nemcev, pa tudi Ogrov in Hrovatov silna množina, včasih 8000—10000. Največa žegnanja so na Duhovo, na Trojiško nedeljo, na veliko gospojnico, na angeljsko in na jesensko kvaterno nedeljo; tudi ob Porcijunkuli pride dosta pobožnih duš zavoljo odpustkov. Veliko truda in skerbi terpč ob takih časih iskreni očetje frančiškani, posebno v spovednici, in občudovati se mora njih vnetost za zveličanje duš. Večkrat v letu pridigujejo za Nemce v nemškem jeziku. — In tako vnemajo marljivi pastirji in učitelji narodovi vedno ljubezen do Boga v sercih kristjanov; dalje in dalje se širi pobožnost, pa tudi slava romarske cerkve; čedalje veče trume ljudstva romajo k sv. Trojici, nabiraje si zaklade, kterih vrednost je večna. H koncu kličem še vam, ljubi rojaki: „Sla- vite troedinega Boga, da si je izvolil sredi med vami poseben sedež svojih milost, — spoznajte velike dobrote, ki se vam ponu- jajo tukaj; romajte radi pogostoma sem,— in bodite hvaležni svojim duhovnim pa- stirjem." V. Tomaž Kren, ljubljanski škof. (Spisal Fr. Mam.) začetku 16. stoletja se je jelo krivoverstvo, ktero je Martin Luter na Nemškem učil, naglo raz- širjati. Goreči pridigarji, pisma in bukve, v nezmer- nem številu od novovernikov v ta namen spisovane in razpošiljane, so raznašali in uterjevali novo učenje. Po tacih spisih so se tudi učeni možj£ v naši domo- vini seznanili z novimi nauki in kmalo se jih je mnogo katoliški cerkvi odpovedalo, ter luteranstvo slovenskemu ljudstvu oznanovati začelo. Pervi je učil novo vero v Ljubljani kanonik Primož Trubar okoli 1. 1540 in našel je kmalo dosti poslušavcev. Najprej so sprejeli in najbolj navdu- šeni za novo vero so bili plemstvo in sploh bogataši in velikaši, največ za to, ker so upali, da bodo zgrabili in posedli cerkvena posestva. Ti vzemo kri- voverske pridigarje, ki se čedalje bolj množijo, pod