Vesela vdova je eden tistih redkih filmov, ki me ob vsaki projekciji osrečujejo, celo navdušujejo. Zdi se mi, da je to film sijajnega oblikovanja Emsta Lubitscha, v katerem so se na čudežen način združile odlike prvih zvočnih filmov, izjemna ustvarjalna sposobnost režiserja, ki je bil v teh letih na višku svoje ustvarjalne moči, kateri je botroval njegov nezmotljivi okus, in povsem izjemno, morda edinstveno besedilo, ki ga v zgodovini filmske poetike le redko komu priznamo. Nad filmom se navdušujemo, ko nas lasten doživljajski svet preseneča ob sprejemanju kompletne, skrajno domišljene in dovršene režijske kreacije narativnih, dialoških in glasbenih, tudi plesnih rešitev. Te dosegajo mitsko popolnost operetnega sveta nekdanje Evrope, torej tudi sveta socioloških zaznav okolja, družbe in kulture, iz katerih tradicije pravzaprav mi vsi, tudi Slovenci, izhajamo!
Posmehljivo se poigrava s pojmi občutljive meščanske morale in pojmi prepovedanega ter uveljavlja vrsto svojih namigov, ki so v poetiki filma dobili oznako »Luhitsch touch«—nepozabno karakteristiko rešitev mojstra, čigar ustvarjalni talent dosega danes, skoraj petdeset let po njegovi smrti, vrednost aksioma, katerega priznava ves del sveta, do katerega je z opusom svojih filmov že segel!
Emst Lubitsch je eden največjih!
Moje občudovanje zanj in njegovo delo je tolikšno, da bom v vsakem primeru napisal premalo o Veseli vdovi, ki je zame njegov najprijetnejši, najbolj iskriv, pa tudi naj-privlačnejši film. Moja ocena mora obuditi zanimanje za ogled samega filma, ki je bil na sporedu naše televizije pravzaprav popolnoma prezrt, a izvrstno preveden in v vzorni kopiji. In še opozorilo: film Lubitscha, ki je eden najkompletnejših dosežkov filmske poetike, je nujno treba vezati na sodelovanje občinstva. Dograjuje ga namreč več dejavnikov: projekcija vseh zank in presenečenj njegove dra-maturgije, glasbena, dialoška in šumska oprema, ki jih povezujejo še ovacije in salve smeha ljudi, brez katerih ni moč zaznati vživljanja v njegov svet. Naj zaključim uvod s stavkom, ki ga je pred časom napisal François Truffault in z njim ovrednotil njegove sijajne elipse: »V emen-talerju Lubitscha je vsaka luknja genialna!«
Ne pričakujte ostrine sociološke analize v njegovih filmih, ki pravzaprav nikoli ne govorijo o današnjem času. V njegovih namigih moramo izluščiti sledi duhovitega
48
Vesela vdo
Ernst Lubitsch, 1934 99 minut
esprija in blesteče prijeme njegovega sveta, ki zakone naše meščanske družbe smešijo morda manj ostro kot Bunuel, njegova prešerna igrivost, ki jo blesteče siplje pred nas, pa je vedno v službi izjemnega občutka za vprašanja merila, takta in omike kulture tiste Evrope in tistega sveta, o kateri trdi Eric von Stroheim v Veliki iluziji Jeana Renoirja, »da izginja in da je to svet, kateremu pripadamo«. Ko nas omamlja blesk v filmih Ernste Lubitscha, lahko zaključimo tako kakor Stroheim v istem filmu z ugotovitvijo: »Kaj se vam ne zdi, da je tega škoda...?«
jean rbvoir
0 ernstu lubitschu (1967)
»Da bi ohranili čudovito ravnotežje na svetu, bogovi obdarijo narode, ki so poraženci, z dosežki v umetnosti. Tako je bilo v Nemčiji po porazu v 1918. letu. V Berlinu, pred nastopom Hitlerja, so talenti kar cveteli. V tej kratki renesansi so Zidje, ne samo tisti iz Nemčiji, ampak tudi iz sosednjih dežel, prinesli v prestolnico espri, kije najbolje uveljavil duh tistega časa: Lubitsch nam je s subtilno ironijo oživljal probleme svojega časa. Njegovi filmi so bili polni duha, kije bil esenca intelektualnega Berlina tistega časa. Bil je tako nadarjen, da je na povabilo Hollywooda, naj nadaljuje svoje delo tam, ne samo izgubil pečat Berlinčana, kar se odseva v njegovih fdmih, temveč s svojo poetiko celo preoblikoval Hollywood. Hollywood je še vedno pod vplivom Emsta Lubitscha, to pa pomeni — indirektno pod vplivom Berlina moje mladosti!«
rene glair
0 filmih ernsta lubitscha (1967)
»Zgodovinarji bodo gotovo zapisali, da razlikujejo dva Lubitscha: enega pred
nastopom Chaplinove Parižanke in drugega po njem ... Koliko genialnih domislic in spretnosti je v njegovih filmih! Želeli bi, da bi dandanes odkrili mnogo njegovih učencev. Čas potrebuje smeh. Kakor je rekel Aldous Huxley: 'Prisotnost humorja je izredno važna. To je sodobni izraz skromnosti.'«
lubitsch:
prehoo od nemega filma k zvočnemu
»Z nastopom zvočnega filma so morali pro-ducenti prebroditi veliko krizo. Zbrali so največje zvezde nemega filma in jim rekli: Zdaj se morate naučiti igrati kakor v gledališču ...Ne morete ponavljati bedaste zloge izmišljenih besed. Naučiti se morate svoje besedilo. Igrati morate kakor igralci na odru, celo boljše, kajti kamera vas spremlja in snema. Pred kamero ne morete goljufati. Potem so zbrali vse režiserje in jim rekli: Ne morete več zjutraj pograbiti kamero in snemati, kakor vas je volja — nekaj tu, nekaj tam, in potem vse skupaj zlepiti, kakor vam je všeč. Potrebujete scenarij, pripovedovati morate zgodbe, dobro vedeti, kje in kaj morate snemati. Pisateljem so rekli: Vaši podnaslovi niso več v modi. Naučiti se morate oblikovati prizore, nastopajoče okarakterizirati. Zdaj ste vsi velike zvezde, ugledni režiserji, sijajni pisatelji ...Če se ne boste naučili spremenjenih nalog, boste že jutri odpisani. In kaj se je zgodilo? Velike zvezde nemega filma Nita Noldi, Pola Negri so izginile. F red Niblo, veliko ime nemega filma ... izginil! Nekateri med našimi najuspešnejšimi oblikovalci mednapisov ... izginili! Samo dobro pomnite: med producenti ni bilo nobene zamenjave! Vsi so se prilagodili!«
ekipa filma
Scenarij:
Ernest Vajda, Samson Raphaelson (po opereti Franza Leharaja). Libreto:
Victor Leon, Leo Stein (psevdonima
Victorja Hirschfelda in Lea Rosensteina).
Fotografija:
Oliver T. Marsh.
Zvok:
Douglas Shearer, Glasba: Franz Lehar, Priredbe: Herbert Stotart. Dodatna glasba: Richard Rogers. Dodatne pesmi: Lorenz Hart, Gus Kahn. Scenografije: Cedric Gibbons. Kostuinografija: Ali Hubert
(obleke Jeanette Macdonald: Adrian).
Koreografija:
Albertina Rasch.
Zasedba:
Maurice Chevalier (Danilo), Jeanette Macdonald (Sonja), Edvard Everett Horton (ambasador Popov), Una Merkel (kraljica), George Barbier (kralj), Sterling Hololoway (pribočnik), Herman Bing (Zizipov). Izvršni producent: Irving Thalberg. Trajanje: 90 minut.
MGM Studios Culver City (snemanje: 9.4,-23.7.1934). Produkcija:
Metro Goldwyn Mayer, 1934.
»Kritika nas uči umetnost ljubljenja!« Strastnega občudovanja, ki uveljavlja zakone trezne jasnovidnosti in vzorne strogosti. Več priča o kritiku, ki jo piše, kot o umetniku, čigar delu je namenjena. Odtod analogija, da ostaja kritik velikokrat tako nerazumljen kakor predmet njegovega pisanja!
Film Lubitscha se razvija in nas preseneča ves čas projekcije. Njegovi junaki se želijo izživeti^ v polni zavesti kontradikcij življenja. Želijo zaznati odlike njegovega obstoja, ko se prepuščajo trenutnemu, spontanemu »pravemu« življenju. Obenem hlastajo za obljubami lažnive dokončnosti, »stalnosti« družbe in sveta. Režija Lubitscha izrablja vsak trenutek: uveljavlja se v izrabljanju nerealnega, privilegiranega časa, ki ga komedija pogojuje. Kakor bi bežali pred občutkom, da je vsaka trenutna prekinitev pozornosti obsojena na vstop drame, ki se že napoveduje. Kako biti, ki se v istem trenutku veže na vprašanje Biti ali ne biti, ki odlikuje enega naslovov njegovih komedij. (Zrcali se v pojmu posameznika, ki je enkrat igralec in drugič ilegalni borec za svobodo poljskega naroda...) Dejstvo, da uspelega Lubitschevega filma ni brez sodelovanja publike, nas pripelje na dejstvo, daje za takšen odziv filma potrebno ljudi tudi vzgojiti. Sprejemanje filma je cilj ključnega pouka, ki ga na AGRFT vodimo prvi dve leti. Ne smemo namreč pristajati na lažni, sentimentalni obet ljubezni do filma, ki ob izboru študenta ne zagotavlja ničesar, razen pričevanja o delni omiki kandidata, ki se je že spoznal s čarom filmske projekcije, in lažnih obetov vsem dostopnega, enostavnega sveta te umetnosti!
Pot, ki vodi od spogledovanja s to umetnostjo do ustvarjanja v njenem razvoju, je trpka, polna pasti in nerazumevanj! Spomnim se definicije skice, ki jo je nekoč postavil Malraux, V njej vrednoti naboj intenzivnosti, ki se kaže v prepletu slutenih svetov in motivov, ki avtorja dramijo. V njej najdemo pogoje izvrstne, žive filmske scene: vrsto neizrabljenih nians, ki jih lahko mojster še razvije, dokler prizor nastaja. Podobne odlike najdemo v zapletih mnogih Lubitschevih del, morda najbolj izrazito v obetih uvodnih prizorov Dame v Hermelinu (That Lady in Ermine, 1948), filmu, ki se očarljivo začne z vrsto nav-dušujočih nas motivov, ki jih, žal, Lubitsch ni utegnil izpeljati in jih je zaključil Otto Preminger, na videz komercialno spretno, v resnici pa skopo, nepoetično, celo trivialno!
Opereta je izdelek evropske kulture in predstavlja ljubeznivo dekadenco, ki se veže s fiivolnostjo nastopajočih in sveta, v katerem se giblje. Ta, za ameriško publiko
dokaj eksotičen svet uveljavlja, v nasprotju s populizmom Warnerjeve produkcije, produkcijo Paramounta: umik iz realnega druži z občutkom za tradicije starega sveta. Ob vsem tem je bila ekranizacija operete drzna naloga za vsakogar, kije moral s svojim delom staviti na vse. Žanr so oblikovale številne konvencije, ki so se vse bolj uveljavljale na ameriškem odru. Opereto oživljajo kostumi, oddaljena kraljestva, neresničnosti, pravljičnost. Po--zabljenje se išče v pijači, plesih, lažeh. Kritično mnenje o opereti podčrtuje »bedasto zgodbo, ki jo lahko rešuje samo glasba«! V izhodišču neumni zaplet se razvije v dragulj šarma in hudomušnosti. Vesela vdova ostaja vse do konca s svojim pridušenim zapletom in čednostjo situacije, ki oklepa oba junaka, kakor starejši Netopir Johanna Straussa, nekakšen reagent za vrsto teh »podaljšanih« operetnih uvodov v dejanja, ki se izmikajo vsakršni konzumaciji za-konolomstva in pregreh. Čeprav Lubitsch vsebino ironizira, uživajo osebe njegovo ljubeznivo naklonjenost: film je poln sijajnih elips, ki naše želje po fantaziranju razvijajo s slutenimi motivi, ki razmerje med spoloma gradijo s pravljično jasnovidnostjo. Prvo srečanje zaljubljencev vodi prek vrste zapletov in ovir do poroke. Z njo se privilegirani čas komedije zaključi, nastopi drama, ki se ji izognemo!
Komedija je dandanes malovredni žanr, razvijajo jo z maloumjem gostilniške omike. Ernst Lubitsch je komedijo s svojimi invencijami poplemenitil in s svojo duhovitostjo zgradil v prvem desetletju zvočnega filma sijajna dela. Celo kamera, ki jo v začetkih zvočnega filma zapirajo v nepro-dušne kabine, postane v njegovih filmih gibljiv instrument novosti in ritma! Vesela vdova je zame med vsemi glasbenimi komedijami tridesetih let najbolj dovršeni film. Edinega konkurenta vidim v filmu podobne igralske zasedbe — v Ma-moulianovem Nocoj me ljubi (Love Me Tonight, 1932). Oba druži izjemna spretnost dejavnikov, ki oblikujejo zvočni film. Mamouilian z različnimi teki kamere in sijajnimi montažnimi ločili v zvoku. Vesela vdova pa ostaja blesteči izraz duha in neu-trudljive režijske invencije, ki pa niti malo ni podoben manipuliranju z elementi slike, ki jih je ruski nemi film silovito uveljavljal. Zato se mi zdi zaključni prizor Mamou-lianovega filma mnogo bližji montažnim inovacijam slikovnega reza ruskih filmov, torej slabši od duhovitega razreševanja Vesele vdove — ta namreč dosega vrednosti metafizičnega sozvočja neverjetne harmonije vstopov duhovitih scen, ki zaključujejo film. Zadnja sekvenca filma, v kateri obišče Sonja Danila v ječi, spominja
►
49
«C,
C £
na mojstrsko instrumentirano orkestracijo. Če zanemarim nastop obeh protagonistov, moram takoj podčrtati briljantno zvezo motivov filma, ki se v tej sceni pojavljajo v nenadkriljivem »timingu«. Vse repeticije in vsi namigi, ki smo jih med lilmom zasledili, se nahajajo in prepletajo tu, v očarljivosti šaljive, skrajno igrive, celo več, izjemno duhovite kadence, za katere bi si moral sposoditi izraz iz glasbene kulture »repeticija z vrsto variacij«, zaključujejo film o prebogati vdovi s slutnjo skorajšnje poroke. Ta se kaže v motivu odlikovanja, ki ga kralj Ahmed podari, zopet odvzame, nato pa zopet podari ambasadorju Popovu. Podobna repeticija se dogodi na začetku, ko žalujočo črno barvo vdovinih oblek, rekvizitov in psa v trenutku zamenjajo isti predmeti v beli barvi. Vdovin dnevnik namiguje na vzajemno privlačnost Danila in vdove, ki se tistega dne prvič srečata: sprememba oblikovanja dnevnika nas o tem
prepričuje. Repeticija predstavlja kraljevino Marshovijo z nevšečnostmi njene domače živine, ki se neovirano sprehaja tako po cesti kakor v sodniji. Dialogi jetniškega čuvaja in prišepetovanje o organizirani zabavi zapornic, na katero vabijo Danila, stopnjujejo pričakovanje njegove udeležbe in zanemarjanje Sonje, ki ga obišče v ječi zaradi svoje slabe vesti. Njena panika, ki jo sproži pobegla miš, prikliče v celico Danila in se razblinja ob škripanju jetniške line, ki napove župnika - ta nastopi zaradi bližnjega poročnega obreda in ne zaradi možne kazni Danila, Strel, ki ga zaslišijo, ne napoveduje Danilovega samomora, temveč odpiranje šampanjca. Ambasador Popov, ki se prikrade v ječo brez svojega invalidskega vozička, napoveduje uspel strategem Marsho-vije, ki bo za vedno združil Sonjo in Danila...
In tu vstopi glasba, ki dramaturški zaplet obeh glavnih protagonistov povezuje kot znak harmonije, ki njuno čustvovanje odkriva, sporoča drugim in najavlja leitmotiv njune ubranosti, ki vodi v zakon. V tem trenutku dirigiranje Popova sproži cigansko kapelo, ki se oglasi z valčkom »vesele vdove«, najsijajnejšim znakom Leharjeve-ga sveta. V tem filmu igranje valčka sistematično najavlja sentimentalno navezanost med obema, Sonjo in Danilom. Loči ju od frivolnosti in cinizma razsipnega Maksima, približa ju na plesu ambasade, ki postane najbolj jasen znak njune ubranosti in medsebojne privlačnosti. In v ječi združuje za ceremonijo poroke! (Natančna študija bi morala ovrednotiti dramaturški razvoj pojma dotika med obema, ki točno opredeli posamezne faze približevanja, ki distanco med Danilom in Sonjo vedno bolj zmanjšujejo! Izredno spretno!) Gibljiva kamera ju, v senci plesa na ambasadi, priključi spletu drugih plesalcev, ki se drobijo skupaj z našima protagonistoma v bleščeči luči krila poslaništva, kjer se valček zaključuje z javnim naznanilom o njuni bližnji poroki! Naj podčrtam uradno predstavitev obeh junakov operete, ki jo Lu-bitsch izpelje s sijajnim Everettom Ho-rtonom, ki je kot ambasador Marshovije eden od osupljivih igralskih dosežkov filma. Prizor, v katerem pripravlja Danila na predstavitev vdovi, je z vsemi domisleki rekvizitov in dialoških nians subtilni dosežek klasičnih montažnih rezov, ki nam odkrivajo fineso tankočutnih dramaturških vklopov vseh elementov, ki sestavljajo prizor v enega najiskrivejših domislic režiserja Vesele vdove. Vanj zareže razočaranje Sonje, ki nehote prisostvuje dialogu med vznemirjenim Popovom in Danilom, ko razkrivata, da barantata za njeno naklonjenost zaradi njenega denarja. Če ostaja
50
ples na ambasadi najvišji izraz harmonije družbe, kateri pripadata, potem kažejo bele uniforme, ki jo sestavljajo, zunanjo barvitost operetnega stroja, ki teče gladko in dobro v svetu malih kraljevin balkanskih držav. Moraš jo iskati s povečevalnim steklom, dajo najdeš kot državo, katere plačilno sredstvo so surova jajca in drugi izdelki živilske industrije, ki naznanjajo agrarno-ruralno prestolnico Marshovije. Ob tem moram omeniti repeticijo nastopa uslužnih komornikov, ki odišavita Danila pred srečanjem s Sonjo, tako na plesu kakor v ječi: njuna skrb za zunanji lesk ter belina kompletnega dekorja in kostumov nas zavajata z občutkom naivne čistosti, s katero sprejemamo ta lažni svet Balkana. Lubitsch je vso svojo pozornost žrtvoval vidnim prizorom, gagom in elipsam. Nekaj najbolj znanih najdemo prav v Veseli vdovi: tudi tisto o kralju Ahmedu, ki sije pozabil pripeti sabljo. Zato se vrne ponjo v
svojo spalnico, se vrne na stopnišče, kjer pa si je ne more privezati, saj je na preozkem pasu. Ahmed zasluti, daje to sablja nekoga drugega, ki mora biti prav zdaj v spalnici pri kraljici: torej ima žena ljubimca in ga vara! Vrne se v spalnico, najde v njej Danila, ki mu takoj svetuje, naj varajo tiste, ki jim lahko prisluškujejo: glasno se smejijo in na videz zabavajo! Morda najbolj znana elipsa Lubitscha! S stranskim prizorom razkrije tudi kraljevo zanimanje za dovtipe, ki jih trosijo njegovi podaniki: »Pripovedujejo šale o meni? So zelo dobre?« »Ne, ekscelenca!« »To ni dober znak!« ... »Revolucije!« »Oh! Že zoper gibanje črnih ovc .,.! Kar naj...!« Sijajna Lubitscheva ideja je bila, da je uveljavil igralski par Maurice Chevalier in Jeanette Macdonald. Chevalier je imel za seboj izkušnje iz nastopanja v music-hallu in Macdonaldova iz operet. Chevalier podčrta izpačenost njene naivnosti in
Jeanette Macdonald naredi iz pariškega apaša elegana s klobukom: kontrast, ki ga njeno kasnejše pojavljanje z Nelsonom Ed-dyjem ni moglo doseči. Bil ji je preveč podoben! Sicer pa, Lubitsch sam je rekel: »Ne bodimo preskromni! Mi trije smo napravili nekaj filmov, ki sodijo med najdonosnejše našega časa!« Njegovo neutrudno razsipanje vseh vrst rešitev nas prepričuje le o enem: »Življenje je čudovit dar, podoben dragocenemu diamantu, v katerem se zrcali tisoč prizorov in dejstev, ki nam jih ponuja življenje, ki nas obdaja. Uporabljati jih moramo diskretno in blesteče, očarani že z zavestjo njegovega obstoja!« Večno mladi Lubitsch!
Prihodnjič:
Dani se (Le Jour se lève, 1939), režija Marcel Camé.
matjaž klopcic
51