SEDEM PESMI France Vurnik NE KAKOR REKA BREZ STRUGE Če si zapleten v še toliko niti, ki se iz dneva v dan bolj zapletajo med seboj, če ti je odrejen še tako ozek prostor vsakdanjega gibanja, ni treba obupavati, kajti nekaj je v tebi, kar te lahko reši teh nadlog, in to je domišljija, ki te v hipu prestavi na razgreto morsko obalo, ali na jutranje čisti gorski vrh ali k dragemu človeku ali kamorkoli in k čemurkoli na svetu. Če bi ne imel teh možnosti — domišljije in hrepenenja, bi se življenje spremenilo v zaraščen tolmun, vendar ko napelješ vanj strugo bistrega studenca možnosti, ki te še čakajo, za katere si domišljaš, da so ti namenjene, ki si jih pač izbiraš in za katere ne smeš podvomiti, da bi jih ne dosegel, potem dobi vse skupaj smisel, brez katerega bi bilo življenje kakor reka brez struge. IZGNANEC Dobro je biti izgnanec, šele potem se ti odpro oči in srce zbira nove moči. Dobro je biti izgnanec, ker imaš potem košček sveta, 1111 kamor se vračaš in se prepuščaš prijetnim utvaram, da se imaš kam zateči v stiski. Ampak samo do tod je dobro biti izgnanec, kajti če bi zares potreboval blage roke ostaneš izgnanec. A vendar je lepo biti izgnanec in nositi v sebi podobo sveta, iz dneva v dan lepšo. Zato ni slabo biti izgnanec, samo izgnanci vedo, kaj je ljubezen in večni boj z njo in dopovedovanje, da je čisto navadna utvara biti izgnanec. NA KAJ MISLIMO IN NA KAJ NE Sonce zabada svoje vroče sulice v izprožena telesa na produ ob Savi, otroci čofotajo v mirnem rokavu, prek mostu hitijo raznobarvni avtomobili, da bi se brž ko mogoče prehiteli in dokazali drug drugemu svojo premoč sključena plevica ruje plevel iz njive, vsa je ogorela in potne kaplje se ji stekajo na brado. njiva je velika, ona pa sama, hiteti mora; skupina ljudi kot mravlje pridnih, zida pod hribom hišo, znaša opeko in malto, zdaj že betonirajo vrhnjo ploščo, hiteti morajo, radi bi se še pred zimo vselili; skozi park gredo trije upokojenci, o vročini, ki jih muči, se menijo in o svojih vnukih, a o podražitvah in pokojninah danes izjemoma ne, veliko jih je, ki igrajo minigolf, da bi si izpolnili svoj mladi čas, 1112 sprevodnik v trolejbusu lovi sapo, potnikov ni veliko, pa si jih utegne ogledovati — in koliko jih je pri strojih in za stroji, za pisalnimi mizami in pred pisalnimi mizami, med knjigami in pri knjigah, na poti ali kjerkoli na tem svetu, na primer v kleti ali v dvanajstem nadstropju: koliko jih je, ki v tej poletni vročini ali v pomirjajoči jeseni, zjutraj ali popoldne, ali v mrzli sneženi noči, v moreči zimski odjugi, ali v zgodnjem pomladnem jutru, ko življenje brsti povsod in nam pod kožo, kjerkoli lahko pač so, prav nič ne mislijo na politiko, njene elegantne spletke in orokavičene metode, na peščico njenih vitezov, ker imajo pač svoje skrbi, kakor na primer-. kdo bo varoval otroka, kdo poskrbel za bolnega očeta, kako bomo preživeli zadnji teden v mesecu, ali se nam bo posrečilo zbrati toliko in toliko milijonov za 40 kvadratnih metrov stanovanja, ali si bomo pritrgali del trudne noči za košček zbrane ljubezni, kajti utegne se zgoditi, da bo to vse, kar bomo imeli v življenju — trenutek zbrane ljubezni, zato pač oprostite, da ne mislimo pogosto, na visoko politiko zvenečih besed, imamo pač druge skrbi, med katerimi je tudi ena, ki ni med zadnjimi: če bo vse kolikor toliko pravično urejeno, kajti svoj delež tega sveta terjamo, tisti, ki si ga po svojem srcu izbiramo, ki ga potrebujemo in zaslužimo, da tu in tam lahko kdaj upamo na trenutek zbrane ljubezni. 1113 ČUTILA Zdaj se prepuščam užitkom: vonj lipovega cvetja in pokošenega sena se zlivata v šum Save in sonce pritiska z zlato slepoto, vse drugo se je razletelo kot lončena posoda. Morda se v tem bežnem begu pred umišljenim Babilonom zasnuje pomirjajoča misel, kajti nekaj v tebi nikoli ne obmiruje in stoji na preži, ne da bi se zavedal; vonj lipe in zlata slepota sta samo prijetno ležišče zbranosti, ki se pripravlja na tvegan naskok. Le glejte, da mi ne posekate lipe! NEPRIZANESLJIVA SAVA V svojih vrtincih hrani skrivnosti, ki smo jih z očmi zaupali njenim valovom. Vedno ista in vsak trenutek druga: kam je odnesla edine trenutke resnične predaje, med katere se je vmešavala s svojim šumom? Bili so trenutki zmagoslavja krvi, ki si jih je vsrkala v svoje minevanje, kakor vse, kar se ji zaupa. Zato se prepusti trenutkom, ki te vsega zapredejo v svoj čar, kajti Sava teče, teče v nepovrat in s svojim šumom odnaša krik bežne sreče. 1114 KONČAN JE IKAROV POLET Končan je Ikarov polet, ostane samo plezanje skozi surovi vrtinec. Ne jadro ne krmilo nimata dovolj moči za let skozi viharno temo. Zdaj za gotovo vemo: jambori, ki smo jih stesali s svojimi rokami in z mislijo, da smo opravili nekaj koristnega, se lahko zdaj zdaj zlomijo in tako nam spet grozijo vihar, tema in morje. In samota, kričeča, dušeča samota: nihče ne bo slišal klica na pomoč v bučečem neurju. GLOBOKA NOČ ZA SVETEL DAN Kadar ničesar ne čutiš in ti oči zapira gosta tema noči, si najbliže resnici: iz nebivanja se vse poraja, kakor se misel in čutila bude ob zori Zdaj izbiram noč za misel, za čutila, da se v prebujenju iz neobstoja izročijo novi drhtavici. Kličem globoko noč, lahko da bo jutri zahteven dan. Ne sme me presenetiti, kadarkoli se pojavi pred mislijo, pred čutili. 1115