Župančičeva opazna beseda (V Časi opojnosti) Jože Toporišič 1 Uvodoma je treba določiti izraz opazna beseda, da bo jasno, v kateri smeri se bo gibalo naše razpravljanje o njej. (Namesto opazna beseda bi lahko rekli tudi stilno zaznamovana beseda.) Opazna ali stilno zaznamovana beseda je tista, ki poleg predmetne predstave zbuja še razne asociacije: posebnega izvora: devojka — dekle (slovensko narečna oz. neslovensko slovanske asociacije); gar- dina — zavesa (neslovansko); Albertina — Mimica (družbena plastnost); entree — vstop (neslovanska tujost). Za vse te opazne besede lahko rečemo, da se v navadnem, tj. praktično sporazumevalnem jeziku slovenskega osrednjega področja ne rabijo. Te besede so stilno zaznamovane že v jezikovni zgradbi in so avtomatično stilemske, saj zbujajo pozornost že s tem, da se v besedilu pojavijo. Po tem se ločijo od besed, ki so opazne samo na podlagi besedila, kakor npr. beseda zlat zaradi svoje pogostosti v Časi opojnosti. Opazne besede torej niso same po sebi glavne nosilne enote ubesedovane predmet-nosti, čeprav so lahko tudi to, npr. beseda ljubav pri Zupančiču. Pojem opazne besede je uvodoma treba razmejiti še nasproti opaznosti, ki izhaja iz tega, v kakšni besedni zvezi se taka enota nahaja. To opaznost dobivajo v Časi opojnosti npr. besede iz verskega sveta, ko se rabijo za poimenovanje neverskih, konkretno npr. ljubezenskih stvari (ali stvari v zvezi z njimi). To imamo očitno npr. v pesmi Ti gizdava devojka Julijana, v kateri cvetke, ki niso nič drugega kot prispodobe deklet, povzdigujejo (tj. vršijo obred povzdigovanja, mističnega spreminjanja narave pojavnosti, konkretno 776 777 Župančičeva opazna beseda vina v Kristusovo kri), se v molitvi pripogibljejo, mašujejo, iz kelihov jasnih žrtvujejo soncu nebeškemu (namesto Bogu) svojo kri. Taka opaznost je gotovo ena velikih značilnosti Čase opojnosti, vendar ni predmet naše obravnave. Predmet naše obravnave tudi niso tiste Župančičeve besede, ki so opazne zaradi svoje oblike. Obliko tu pojmujemo tako široko, da vanjo zajemamo t. i. opazno glasovno izpolnitev morfema (npr. kramoljati nam. kramljati, kedo nam. kdo, dwhteti nam. dehteti, pa/ nam. pade/, skoro nam. skoraj) kakor tudi variante knjižnih morfemov (npr. piše nam. piha, cveti nam. cvetov/, tak nam. tako, (gospod) vztrepetal, objemal, jecljal nam. je vztrepetal itd. Poseben tip oblikoslovnih variant so še oblike z opaznimi naglasi (npr. sfce nam. srce, bila nam. bila, pod zeleno lipo nam. pod zeleno lipo, grehov nam. grehov). Taka opazna oblika je včasih povezana tudi z različno glasovno izpolnitvijo (hladan nam. hladen). To razpravljanje prav tako ne zajema variante besedotvornih obrazil (npr. deklič/7 nam. dekliški, pol]ubavati nam. poljub//ati, zamazan nam. «mazan, temina nam. tema). Zaradi posebnih okoliščin — ne nazadnje zaradi izredne razsežnosti problematike — se bomo pri obravnavi Župančičeve opazne besede omejili na njegovo prvo zbirko, Čašo opojnosti 1899, in sicer v obliki, kot jo prinaša Župančičevo zbrano delo v I. knjigi, urednik Dušan Pirjevec. Problematika bo zajeta tipološko in sinhrono, diahrone osvetlitve so neobvezne, seveda pa bi bile zelo dobrodošle, če bi hoteli ta vprašanja razčistiti do konca. Ravno iz diahronega prikaza problematike bi se tudi pokazalo, koliko so določene stilne kategorije stalnice Zupančičeve poetike oz. koliko se je glede tega ta Župančičeva poetika spreminjala. 1.1 Seveda v stilistiki tipologija kakršne koli pojavnosti same na sebi ni optimalno funkcionalna, če si ves čas ne zastavljamo vprašanja, kakšna je stilna in drugačna vloga določenih tipov. Zato si bomo tu pri vseh tipih opazne besede neprenehoma zastavljali vprašanje o njeni funkcionalnosti, tj. o tem, kaj prispeva k ubeseditvi določene predmetnosti: ali je opaznost, tj. nenavadnost sama sebi namen, ali je morda izhod v sili, ali pa pesnik njeno strukturno značilnost izkorišča kot sredstvo za tvarno ponazarjanje ubesedo-vanega sveta. 2 Začnimo s t. i. prevzeto opazno besedo, pa naj bo prevzeta iz ne-osrednjih slovenskih narečij, tj. taka, da ima v osrednjih narečjih (in v knjižnem jeziku, na njih temelječem) lahko svojo vzporednico, ali pa je prevzeta iz drugih jezikov, najprej slovanskih, nato tudi drugih, zahodnoevropskih, t. i. mednarodnih ali orientalskih. 2.1 Od besed, ki niso osrednje, so pa še zmeraj slovenske, v glavnem vzhodne, in zato z asociacijami na srbohrvaške, iz Čase opojnosti lahko naštejemo naslednje (v oklepaju je iz Pleteršnikovega slovarja dodana ustrezna lokalizacijska ali druga oznaka): gizdav (P: vzh. slov.:1 gizdav -ava), devojka (P: gor. Brda, prekm., ogrsko, kajk.), devojčica (P), grehota (P: Cig., ogr. kajk.), bogme (P: na vzhodu), deca (P: vzh. staj., ogr.), mraz ,slana' (P: Bkr., vzhštaj.). 1 Okrajšave po Pleteršnikovem Slovarju slovenskega jezika, Ljubljana, 1894—1895; Samo P pomeni, da je beseda v slovarju sicer izkazana, vendar brez posebne oznake. 778 Jože Toporišič Za te besede lahko rečemo, da jih je pesnik uporabljal predvsem zato, ker so se mu zdele izrazitejše kot ustrezne osrednjeslovenske knjižne: gizdav ,prevzeten', devojka ,dekle', devojčica ,dekletce', grehota ,greh, pregreha', bogme ,resnično' deca ,otroci', mraz ,slana'. Pesniku so bile doživljajsko polnejše, bogatejše, kot ustrezne nevzhodne vzporednice, ne pa tako tudi večinskemu, osrednjemu slovenskemu bralcu, kateremu so se zdele rahlo eksotične in jih je kot take ustrezno sprejemal pravzaprav le v okviru — recimo tako — belokranjske tematike, ki pa je v tej zbirki ni, sicer pa so mu zbujale manj jasne predstave in doživetja, predvsem pa so ga ogovarjale s svojo manjšo čustveno in sploh doživljajsko polnostjo. 2e tu je torej zavela drugačnost, morda tudi neidealna uravnovešenost ubesedovalnih prvin. Naštetim besedam bi lahko pridružili še katere, čeprav Pleteršnik zanje navadno ne navaja oznake, npr.: bas, zapaliti (cigareto ali pipo), čuti, bol, brezploden (P: Cig., Jan.), pokoj, šumen, ni ,niti', mnog, nepokoj (P: Krelj). 2.2 Sledijo besede srbohrvaškega izvora, pri Pleteršniku zaznamovane z nk? (= novoknjižno): nebroj (P ima nebrojen), livada, okruten, zločest, svirati (P: nk., hs.), brz, jeder (P: hs.), oprostiti (greh) ,odpustiti', puliti (P: nk., hs.), čaroben, nada, bolest (P: ,der innere Schmerz'), čuvati, togovati, toga, dvorana, spavati. 2.3 Tem besedam se pridružujejo tiste, ki so razen iz srbohrvaščine lahko tudi iz ruščine, pri Pleteršniku pa spet zaznamovane z nk.: plakati, slušati, pevati, diven, ljubav (na ruščino kaže naglas), tajen (P: iz drugih slov. jezikov), razkošen (P: nk., iz drugih slov. jezikov), svoboden (sh. je seveda slobodan, pa tudi v prekmurščini), bujen, časa, vzduh, pristan (P: hs., rus.). 2.4 Samo ruske bi bile po izvoru naslednje besede (oz. koreni), pri Pleteršniku spet zaznamovane z nk.: blesteti, krasota, žitje. 2.5 Tem besedam se dajo pridružiti tiste prevzete slovanske besede, ki jih Pleteršnik sploh ne navaja, ali zato, ker se tedaj še niso rabile ali pa se niso rabile dovolj pogosto): majka, čibuk, diviti se, grudi, i ,tudi', osinel, prelesten. 2.6 Kakor vidimo iz pregleda, je večino navedenih opaznih, iz drugih slovanskih jezikov (ali iz neosrednjih slovenskih narečij) prevzetih besed imel Pleteršnik že zajeto v svoj slovar in tudi ustrezno označeno, večinoma z novoknjižno, to pa praktično pomeni tako, ki je bilo v slovenski knjižni jezik vneseno v glavnem v 2. polovici 19. stol., ko so razne zablode v pojmovanju slovenskega knjižnega jezika v precejšnji meri ogrozile besedno samobitnost slovenskega knjižnega jezika. Take besede so živele predvsem na papirju, domnevamo pa lahko (kolikor to potrjujejo umetnostna dela, da tudi v občevalni govorici slovenskega izobraženega, slovansko kulturno-politično usmerjenega meščana, medtem ko med preprosto ljudstvo, tj. v njegovo občevalno govorico, praktično pač niso prodrle (in tudi ne v jezik ne tako redkih izobražencev, npr. Stritarja ali Škrabca). 2.7 Sedaj, ko smo prikazali vrste teh opaznih besed in jim ugotovili tudi nosilca ter življenjsko področje, se vprašajmo, kakšna stilna vloga gre tem prvotno iz drugih slovanskih jezikov prevzetim besedam v besedilih 2 Nk. pomeni novoknjižno. 779 Župančičeva opazna beseda Župančiča in kako je te besede sprejemal povprečni meščanski bralec tistega časa (zakaj temu predvsem in dejansko so bile namenjene). Pesnik uporablja te besede predvsem zaradi tega, da bi bil izrazno izreden, nenavaden, neobičajen, nevsakdanji, nepovprečen, oz. če jih uporablja zaradi ustrezanja metrični shemi ali zaradi rimanja, ga zgoraj imenovane lastnosti teh besed pri tem niso nič motile; po našem so mu bile celo dobrodošle tudi zaradi tega. Take besede so bile takrat v modi, saj naj bi se po misli vidnejšega dela slovenske vodilne družbe knjižni jezik kot izrazilo izobraženske in olikane družbe ločil od neknjižnega, ki ga je govorilo predvsem preprosto ljudstvo, zlasti še kmečko. V tem velikem leksikalnem odtujevanju se torej razodeva tudi družbeno nasprotje med večino in bolj ali manj izbrano manjšino, da ne rečem elito, verjetno tudi med vsakdanjostjo in enkratnostjo doživljanja. Verjetno je, skoraj gotovo, da je pesnik s to svojo besedo močno ugodil meščanskemu okusu svoje dobe in da je zaradi tega bil sprejeman z ustreznim navdušenjem, čeprav je res, da je realni splošni jezik, kakor kažejo Pleteršnikove oznake, bil drugačen, torej je bil Zupančičev umetelen; s tem se je na neki način sam spodrezoval v svoji trajnejši učinkovalnosti in vrednosti ter je v nekem smislu zlasti v času, ko je običajno slovensko besedje spet zadobilo normalen status tudi v slovenski umetnostni besedi, ta plast Župančičevega izraza dobila dokaj papirnat prizvok. V tem izražanju je nadalje precej mladeniške objestnosti, ki se premalo zaveda dejstva, kako zelo je jezik družben pojav, zlasti tudi v besedišču, in je torej tudi bralsko odzivanje na tak jezik nekam svečanostno votlo (oz. izvotleno), brez tiste prvinske zajetosti čustva in doživetja in asociacije z ustrezno poimenovalno enoto. Večini Župančičevih slovanskih (in neosrednjih slovenskih) besed namreč z lahkoto najdemo ustrezne (osrednje) slovenske in doživljajsko pristnejše vzporednice: gizdav — ošaben, prevzeten; devojka — dekle; devojčica — dekletce; nebroj — brez števila; majka— mati; grehota — velik greh, pregreha; livada — travnik; okruten — krut; zločest — hudoben; bogme — (prav) zares; svirati — igrati; baš — ravno; itd. itd. 2.8 Poleg tega, da je s tem prevzetim besedjem pesnik podajal izjemnost ubesedovane predmetnosti, je, kot nakazano, to besedo uporabljal tudi kot dobrodošlo sredstvo za premagovanje metrično-rimalnih težav. Za preizkus poglejmo funkcije poljubno izbranih 20 takih besed: gizdav, devojka, plakati, devojčica, spavati, slušati, nebroj, plakati, majka, diviti se, grehota, bol, livada, okruten, zločest, bogme, ni 'niti', pevati, svirati in baš. Zaradi rimanja ima: plakati — čakati, spavati — plavati, sluša — duša, nebroj — teboj, spaval — vzplaval — vsega skupaj 5 primerov, tj. ena četrtina vseh. Metrična ustreznost prevzete besede je bila izkoriščena v naslednjih primerih: devojčica, boli, livadi, okrutni, zločesta, peval, sviral, baš, ni, bogme — tj. pri polovici od naših 20 besed. Ustrezne splošne besede bi bile: deklica (vendar je tu ob zlogu manj v ospredju bolj manjšalnost kot ljubkovalnost), bolečine (ki pa so bolj telesne, prvinske, medtem ko so boli bolj duševnostne), travniki (kar pa ne gre v vzporednostni vzorec »po livadi po zeleni«) krut (dva zloga manj), hudobna (morda vsebinsko premočna za zločesta), pel, igral, ravno, niti, zares. 780 Jože Toporišič Tako nam za eventualno prosto, tj. neritmo- oz. nerimotvorno izbiro ostanejo gizdav (prevzeten), devojka (za silo bi šlo dekle mi), plakati (jokati ima isto ritmično strukturo), majka, diviti se, grehota. Kaj je tu posebnega dosegel pesnik z uporabo nesplošnih izrazov: gizdava devojka Julijana gotovo hoče poudariti nenavadnost tega dekleta, katerega ime je nasproti domači Julki tudi samo zaznamovano (ritmično bi bil z nekaj napora dosegel isto s prevzetno ti dekle mi, Julijana). Da je v drugem primeru pesnik vzel plakal namesto jokal, je gotovo vzrok ta, da je Župančiču jokal bilo preveč povezano s prvinskim človekovim afektom, medtem ko je na tem mestu šlo za nekako preneseno poimenovanje človeške duševne stiske. Tako bi bil lahko zamenjal še besedo majka z mati in diviti s čuditi se, a prva mu je bila pač njegova lastna mati (ali pa je tu še remi-niscenca na medmetno rabo majko), čuditi se pa pač samo zaradi običajnosti ni prišlo v poštev (prim. jaz se divim tvoji krasoti). Končno je tu še grehota, ki pravzaprav spada med primere z opazno besedotvorno prvino, s katero pa je posrečeno podana večalnost, tj. velik greh, morda še nenavaden (saj bi slovensko pregreha nekako zajela tudi večalnost). Kaj sledi iz tega? V rabi teh prevzetih besed v veliko primerih (pri treh četrtinah) vidimo olajšanje ustvarjalnega napora v metriki in rimanju, kar po našem ni ravno odlika teh pesmi. 2.9 Morda je tudi zaradi tega, vsaj do neke mere, ne le iz vsebinskih (ali idejnih) razlogov pesnik to zbirko pozneje manj cenil, čeprav se temu, po naše prelahkemu, obvladovanju ubesedovalnih umetnostnih težav tudi pozneje težko odpoveduje (prim. devojka ti pri oknu slone, si li cula ta vrisk plakajoč skozi noč). V tem je pesnik praktično tudi brez sodobnega odziva, osamljen, ukleščen v manj pristen slonokoščeni stolp svoje umetelne osamitve. 2.10 Da je pesnik prevzete besede le v manjši meri uporabljal zaradi tega, da je tudi z njihovo tvarno stranjo soizražal doživljano predmetnost, v večini pa po njej segal iz metrično-rimalnih razlogov, se vidi tudi po tem, da ima v svojih pesmih tudi one navadnejše slovenske vzporednice, četudi redkeje. V Časi opojnosti se najdejo naslednje (za pomišljajem so navedene navadn(ejš)e vzporednice; časa, čašica — korec, kupica, kupičica, kupa; vera ,zvestoba, zaupanje' (P: nk.)3 — nezvest; toga, togujem — vzdihujem, otožen; grudi — prsi; tešiti, potešiti (P: nk.) — tolažba; devojka, devojčica — deklica, deva (pač pa nima dekleta); ljubav, ljubaven — ljubezen; hram (P: nk.) — cerkev, katedrala (za muslimansko okolje svetišče); ustna (P: Dalm.) — ustnice; sluša — posluša; čuj — poslušaj; okititi (P: nk.) — okrasiti, krasota, krasotica, kras, okrašati; tajnostno (P: nk.), tajen (P: nk.) — skrivnost, skrivnosten; svoboda — oproščen, prost, prostost; nepokoj, pokoj, pokojen, pokojno — mirno; lice — obraz, obrazek, obličje; plakati — solziti se; grehota — greh; diviti se — čuditi se; blesteti — bleščati se; gomila (P: nk.) — grob, jama; litje — življenje; čibuk — pipica; zapaliti — prižgati; hram, dvorana (P: nk.); dvori — izba. Večina prvotno slovenskih izrazov je stilno nezaznamovana, še najmanj vzporednice za časa, devojka. Pleteršnik večino doslej še neobrav-navanih besed zaznamuje z nk., komaj katera oblika je druge vrste (npr. 3 Oznake iz Pleteršnika so le pri doslej še ne obravnavanih besedah. 781 Župančičeva opazna beseda ustna Dalm.). Omenil bi še lice, ki je v Pleteršniku brez oznake, pa je za pomen obraz bolj vzhodnoslovanska beseda kot ne. Brez prvotne slovenske vzporednice so torej tudi v Zupančičevem besedilu redke prevzete besede: gizdav, opojen (P: nk., hs.), čaroben (P: nk.), nada (P: nk.), čita (P: nk.), kist (P: nk., rus.), bolest, bol, čuvati, sinji (nebo) (P: nk.), zvati .imenovati' (P: nk.), dver (P: — vzhštaj., ogr.), pir (P: Bkr.), brz (P: nk.), pop (P: pravoslavni duhovnik), zloben (P. nk.), zločest (P: nk.), oprostiti (greh) (P: kajk., Valj.), pušiti. Pri doslej še ne obravnavanih, a pri Pleteršniku z nk. ali podobno zaznamovanih besedah večinoma ni težko najti slovenske vzporednice, npr.: nada — up, čita — bere, kist — čopič, sinji — moder/plav, zvati — imenovati, dver — vrata, pir — svatba, pop — duhovnik, zloben, zločest -— hudoben, oprostiti — odpustiti. 3 Drugi tip Zupančičevih besed je neslovanskega izvora. Literarni zgodovinar je svojo misel »Na splošno se jezik in slog Čase opojnosti odmikata domačnosti in preprostosti in kažeta težnjo po prefinjenosti in eksotičnosti« konkretiziral z naslednjo povedjo: »Od tod množica tujk, med katerimi je pesnik nekatere zapisal kar v izvirni francoski pisavi: zefir, mitična roža, gardine, orgija, bakanal, parfumovane tamariske, aristokratsko samujoče teje, entree je prost, polka francais, promenirati, fino rezan profil, rendez-vous, demoni, glorija, ekstaza, bohemien.«* 3.1 Neslovanske prevzete besede bi lahko delili po tem, iz katerega jezika prihajajo (francoske, druge romanske, grško-rimske mednarodne, »arabske« besede), toda s tem v glavnem ne bi zadeli njihovega pravega bistva: za večino teh besed (izjema je del besed, s katerimi se ubeseduje orientalna motivika) je značilno, da so bile v rabi takratnega (veliko)mest-nega meščanstva, tudi nemškega, in kot take predvsem jih je treba obravnavati. 3.2 Med njimi so daleč najštevilnejši samostalniki, veliko manj je pridevnikov (in iz njih izpeljanih prislovov), glagol je en sam. Pesnik jih uporablja zlasti za ponazarjanje ljubezenskega doživljanja in sveta, v katerem Ie-to uspeva: ocean, zefir, lilija (ta je uporabljena tudi zaradi svoje simbolne vrednosti), orgija, bakanal, parfumiran, tamariska, aristokratsko, teje, nunski, ciprese, eks, oranža, entree, francaise, promenirati, fino, profil, aleja, mama, Rendez-vous, demoni, glorija, melodija, lilast, Bohemien, mističen, seguidilla. Večinoma tako označuje svoje lastno doživljanje, redkeje tako dogajanje samo opazuje. S tem svetom se stika besedje verovanja in kar je z njim v zvezi ter idealnega slikarstva: Kriste, Juda, Madonna, Eden ,raj', kerubov, kerub, nunski, glorija, demoni, psalm, ekstaza, katedrala — galerija, Krist, Tizian, Murillo, model, Madonna, Rafael. Redke so besede z drugih področij, takih, ki kažejo na medčloveške odnose: filister, kritiki, honorar. (Na prevzeto spogledovanje z nasilno smrtjo kaže docela osamljena pištola.) 3.2.1 Veliko teh besed ima navadne slovenske vzporednice: melodija — napev, Eden — raj, gardina — zavesa, entree — vstop, zefir — vetrček, pištola — samokres, aleja ¦— drevored, mama — mati, Madonna — Marija, tulipe — tulipani, parfumovan — odišavljen, nunski — redovniški, oranža — pomaranča, glorija — sij, promenirati — sprehajati se, lilast — vijoličast * Joža Mahnič, Zgodovina slovenskega slovstva V, Ljubljana, 1964, str. 155. 782 Jože Toporišič itd. Župančič sam v isti zbirki uporablja nezahodnoevropske besedne vzporednice: mističen — skrivnosten, Eden — raj/raji, rajski, gardina — zavesa, ocean — morje, zefir — vetrček, ažuren — sinji. S tem, da pesnik uporablja zahodnoevropske besede (zopet seveda velikokrat iz metričnih razlogov), je potrjena njihova prizivalna moč (moč sugestivnosti in invokacije) posebnega, nevsakdanjega sveta. Ta vloga je poudarjena pri tistih besedah, ki imajo samo nepodomačeno obliko: bohe-mien nam. bohem, siguidilla nam. segvidilja, mandoleti nam. mandeljni, tulipe nam. tulipani, jrangaise nam. francoski, pfui nam. fuj, huris (angl. množina od huri). Neobičajno je tudi takrat zvenela oblika parfumovan, saj se je ljudsko namesto priponskega obrazila -ovati v takih primerih uporabljalo že docela podomačeno -irati. 3.2.2 Na koncu ostanejo prevzete besede, za katere ni neprevzetih (ali iz slovenskih jezikov prevzetih) vzporednic: orgija, bakanal, tamariska, teja, cipresa, kerub, profil, model, glorija, psalm, ekstaza, katedrala, lilija, gotski, fino, aristokratsko, honorar, segvidilla, mandeljni, tulipe. Z njimi je pesnik zaznamoval nenavadne, enkratne »pokrajine«, po katerih se je gibalo njegovo čustvo in doživljanje sploh, izraženo po njegovo abstraktno: njegovo »žitje«. 3.3 Znamenita so še imena njegovih deklet, večinoma ljubic (deloma nesojenih): Albertina, Berta, Julijana, Margareta, Gizela, Gini. Vsa imena deklet (izvzeta je le Mimica, ki je pa iz drugačnega doživljajskega kroga) so iz modernega meščanskega sveta (za Margareto je rečeno, da je iz delavskih krogov). 3.4 Vprašajmo se sedaj, čemu vsa ta bodisi nenavadna poimenovanja določene predmetnosti, bodisi nenavadna predmetnost sama. Z obravnavanimi neslovanskimi prevzetimi besedami je pesnik svoje doživljanje odmaknil od vsakdanjosti, lahko bi rekli tudi — od banalnosti, v pokrajine, ki niso vsem dostopne, ne širokim množicam in ne povprečnežu, navsezadnje ne filistru in ne kritiku. S to sodbo se torej pridružujemo zgoraj navedeni misli literarnega zgodovinarja, ki pa smo jo tu deloma precizirali, deloma pa tudi dalje razvili. 3.5 Ljubezensko čustvovanje v muslimanskem svetu pesnik razodeva deloma z istimi eksotičnimi poimenovanji pokrajinske mediteranske muslimanske predmetnosti (ciprese, lovorike, zefir, ažuren, arabeska, fantastičen, huris, huri). Na splošno pa lahko rečemo, da pesnik uporablja muslimansko predmetnost predvsem zato, da v njej kolikor toliko očitno in obenem skrito bojuje ideološki boj proti nespremenljivemu, večnemu predpisu vladajočega ideološkega sistema, in sicer v imenu individualnih, po njegovem edino resničnih vrednot, ki jih stari mladim nepravično odtegujejo. Tako zgoraj navedeni človeški predmetnosti (lahko bi ji dodali še lastna imena Essehra, Abdurhaman, Cordoba, Guadalquivir ter občnoimensko kalif) stoji nasproti moslemi (moslemini), koran, sura, medtem ko je Alah nekako nad obojim. Tu vidimo pri Zupančiču nekak strah, da bi bil boj zoper ideološko rigoroznost, ki ji je postavljal nasproti naravni vitalizem, bojeval neposredno v okviru krščanske ideologije, ki jo sicer mestoma prizadeva že nakazano blasfemično stikanje verskega sveta z ljubezenskim, deloma pa si nasprotujeta tudi navidezna verniška spravljenost v okviru utrjene ideologije ter individualno iskanje svojih ciljev. 783 Župančičeva opazna beseda 4 Poleg prevzetih besed in njihovih neprevzetih ustreznic ali prevzetih zahodnoevropskih in mednarodnih ter njihovih slovenskih/slovanskih ustreznic, obstajajo pri Zupančiču končno še besedne dvojice drugih tipov, namreč v okviru osrednje slovenščine same. Take dvojnice nahajamo zlasti za naslednje pojme: rože: rož(ic)a, cvet, cvetlica, cvetka, cvetje; kozarec: korec, kupica, kupičica, kupa; dekle: deva, deklica; ljubica: ljubica, draga; tema: tema, (polu)mrak, mračen; polje: polje poljana; spanje: sen, spanec; obraz: obraz(ek), obličje, lice; gnus: gnus, stud; gozd: gozd, les, gaj; hrepeneti: hrepeneti, koprneti; pot: pot, steza, cesta; svetloba: svetloba, luč(ka); žena: ženska, gospa; jeza: jeza, srd; uta: lopica, hladnica; gledati: gledati, zreti; angel: angel, krilatec; ljudje: ljudje, ljudstvo, množice, med svet; trepetati: trepetati, drgetati; ljubiti: ljubiti, marati, imeti rad (rajši). 4.1 Pesnik sicer pri veliko enotah uporablja stilno nezaznamovano sopomenko, prav tako pogosto pa uporablja manj navadne izraze (zanimivo je, da za nekatere pomene, npr. kozarec, dekle, spanje, žena sploh nima navadnih poimenovanj). Stilno zaznamovane besede imajo pri Župančiču prav tako nalogo sugerirati nenavadnost poimenovanega (prim. npr. izraze za kozarec, rože, dekle, polje, spanje, obraz, gozd, žena, uta, gledati, angel). V nekaterih drugih, redkejših primerih pa gre bolj za predmetno različnost, npr. pri naslednjih izrazih: tema, polje, morda tudi pri gozd, pot, svetloba, ljudje, trepetati. Pri izrazih za ljubiti se meša eno in drugo (kakor že pri izrazih za gozd). Manjšalne, pravzaprav ljubkovalne oblike so seveda stilno zaznamovane že jezikovno. 4.2 Na koncu ostanejo še neprevzete stilno zaznamovane besede, ki v Župančičevem besedilu sploh nimajo nezaznamovanih vzporednic. Od takih imam zaznamovane naslednje: rajati ,plesati', zagnati ,vreči', prepustnica ,vlačuga', zora ,zarja', utrinjati se (za oči), krila ,peroti', bistro ,živahno', kar vse nekako krasi ubesedeno predmetnost. 5 In kaj naj rečemo za sklep našemu razpravljanju o Župančičevi opazni besedi? Opazna beseda je v Časi opojnosti eno najznamenitejših poetoloških sredstev, pa najsi gre za opaznost na podlagi prevzetosti ali celo citatnosti (npr. entree, huris) ali za opaznost med avtohtonimi besedami slovenskega jezika. Ni se mogoče ubraniti sklepu, da je pesnik opazno besedo v veliki meri uporabljal za asociiranje izrednosti svojega doživljanja, čeprav smo videli, da je v veliko primerih bila pobuda za uporabo opazne besede metrično-rimalne narave. Izrazna nenavadnost, nevsakdanjost, nebanalnost, se seveda sklada s tem, kar so modernisti v veliki meri hoteli biti tudi v življenju, najsi se nam danes njihov hoteti-biti-nenavaden/nekonvencionalen niti ne zdi nekaj, kar bi zares, tj. z današnjega stališča, bilo tako zelo nenavadno. Župančič pa je to svojo nenavadnost vsekakor živo občutil in zaradi nje doživljal viške in padce svojega čustvovanja in umovanja. Bolj negativno lahko gledamo na Zupančičevo močno izrabo opaznosti s stališča sodobnega (jezikovno kritičnega) doživi j avca, ki vidi zlasti s prevzeto slovansko (ali slovensko narečno) besedo dostikrat po nepotrebnem evocirano zemljepisno določnost brez prave potrebe, ali celo pomensko votlost precejšnjega dela teh besed. Ta v Časi opojnosti izbran način ubesedovanja, ki se upesnitvenemu vidiku v veliki meri vendarle prilega, postane v poznejših Zupančičevih zbirkah (in tudi v njegovi Veroniki Deseniški) zmeraj bolj očitna nepozitiv- 784 Jože Toporišič nost, tako da bi si zaradi večje naravnosti pesnikovega izraza želeli, da je ne bi bilo, ali da bi bila vsaj veliko bolj reducirana. Župančič je pač preveč vztrajal pri svoji mladostni, glede besedja nekako romantični zbiralni poetiki in tako ni (dovolj) sledil Cankarjevemu uporu vsemu manj naravnemu ali celo izumetničenemu in mrtvemu v našem jeziku, še zlasti umetnostnem.