—    232    —
Žnjica.
V
Prišlo je leto, zreli klas              Skerjanček zdaj zagostoli,
Očem je radost, njivam kras.      Vidovo klice in budi.
Zupan ima naj več polja,             Al sklene se ji koj oko,
Vse belo žnjic na njem miglja.    Saj dete spančka še sladko.
Posli jim serpe brusijo ,               Petelin spet kikiriki
Da v žetju se poskusijo:             Vidovo klice in budi.
Kdo stavkov več nažela bo,        V zibeli dete se smehlja,
Zvečer petič vec štela bo. —      Zaspati to ji vec ne da.
Kraj njiv župana šetata,               Nasiti sinčeka lepo
In pridne žnjice gledata.              V zibeli nese ga sebo. —
Oca je star in sivobrad,               Nobene žnjice ni še tam,
In sin kot rano solnce mlad.       Zupan ob njivah hodi sam,
„Zele ste pridno, in končan        In: „dobro jutro!" — govori   —
Vam bodi trud današnji dan ;       „Naj perva s serpom prideš ti ;
Pazite pa, kar vam povem:         Molil boga, prosil bogi,
Naj pridniša bo mdm očem,         Naj vodi me in znamnje dau.
Ki jutri ko se dan zazna,            V zibeli detice mlado
Naj perva snop nažet i ma". Obrača jasno va-nj oko.
Vidova spi, nje dete spi,             Poljubi ga, poboža ga.
Vso noč se nič ne prebudi,         „A1 hotel bi me ti oč'ka?''
Al ko zazna se rano svit,           Sladko se angelj nasmeji,
Slaviiljček jame jo budit';            In „ata!u v pervo zgovori.
Pa sklene se ji prec oko,           In bil mu oče je od zdaj
Saj dete spančka še sladko,        Zupanov sin on vekomaj.
Matija Valjavec.