PISMA MM I VAM iIMDIKA IZHAJA VSAK MESEC 1967 leto XI. štev. 6 9 VSEBINA Jože Peterlin: Tisoč dvesto let ........................65 Stanko Janežič: Jurij Podobar ..........................66 Kondor: Vsaj enkrat ... 66 J. P.: Veliki slovenski gradbenik Jože Plečnik ... 68 Albert Miklavec: Zakaj pri nas ni več slovenskih novih maš?.....................69 Slavko: Nepoznanemu novo-mašniku (pesmi) .... 70 Stanko Kostnima: Na stopnicah dunajskega parlamenta .......................71 Zora Tavčar: Rumena svetloba nad parkom .... 72 jp: Razprave za okroglimi mizami......................72 Jože Peterlin: Gledališče je zaključilo svojo letošnjo sezono .....................75 Maks Šah: Naša šola ... 77 abc: Poklicno izobraževanje delavske mladine .... 79 Josip Kravos: Ko sem bil zadnjič tepen...............80 Radio: Marija Jan — Žena in radio....................82 Martin Jevnikar: Umrl je Arturo Cronia...............83 V. D : Most..................84 © Uredil JOŽE PETERLIN Revijo izdaja uredniški odbor: Stanko Janežič, Marij Maver, Albert Miklavec, Franc Mljač, Sergij Pahor, Jože Peterlin, Maks šah, Dravo Štoka, Marija Ceščut in Silvan Kerševan Odgovorni urednik: MARIJ MAVER Zunanja oprema KLAVDIJ PALČIČ Uredništvo in uprava: Trst, via Donizetti 3, tel. 23-779 — Pod-uredništvo v Gorici: SKAD Čekovni račun 11/7019 Registrirano na sodišču v Trstu št. 193 Tiska tiskarna »Graphis«, Trst, ul. Sv. Frančiška 20, tel. 29477 MOLTI MI CHIEDOJVO SE PARLO SLOVENO Spoštovani. pošiljam Vam izrezek iz tržaškega Piccola z dne 12.5.1967 z željo, da ga objavite, zato da bi se ob njem zamislili tisti naši ljudje, ki svojim otrokom delajo škodo s tem, da jih ne učijo svojega materinega jezika in jih ne pošiljajo v slovensko šolo, češ se bo že naučil doma slovensko. Slovenščina pa je težka in se je brez obiskovanja slovenske šole ne bodo nikoli naučili. Taki starši oropajo svoje otroke znanja slovenščine in tudi drugih jezikov (nemščine, ruščine...), katere se je veliko laže učiti, ča poznaš slovensko slovnico. Vendar želim s tem izrezkom opozoriti na nekaj drugega, konkretnejšega, bližnjega. Kajti gre za pismo nekega osemnajstletnega ¡dekleta, naše someščanke, ki išče službo. Njen ¡priimek sicer — če je avtentičen — ¡ne skriva tragične ironije. A pustimo to ob strani in zapomnimo si raje nauk. Trst leži na meji med italijanskim in slovenskim svetom. Kdor dobro pozna oba ta dva jezika je nekako privilegiran. To ve vsak, če ni slep, če ¡ne zapira oči pred stvarnostjo. To čuti tudi osemnajstletno dekle, prodajalka, ki išče službo. y g Odrezek, ki ga bralec V. š. prila ga je sledeči: »Caro »-Piccolo«, ¡sono una tua lettrice quasi -diciottenne e ti prego di ospitare questa mia lettera nella tua rubrics »Segnala-zioni«. Desidero parlare di un problema che non intéressa soltanto me, ma moite mie coetanee: la di-soccupazione.« »Dopo essere stata dicenziata, qual-ohe mese ¡fa, per riduzione ¡di ¡personale da un self-service, ïnvano ho cercato :un altro lavoro, presentato domande e risposte ad ïnserzioni; o mi viene risposto ehe sono troppo »vecchia«. o che non ho ¡pratica di quel dato ramo di comercio. Ma Vostacolo maggtore è che malti mi chiedono se parla sloveno. (Podčrtal V. š.)... Maria Ferluga.« V DIJAŠKIH ZAVODIH: »KJER SAMO MOLIJO ...« »KJER NE DOVOLIJO K NEDELJSKI SV. MAŠI Imam otroka, ki bo prihodnje leto obiskoval nižjo srednjo šolo. Ker sem vdova in ves dan v službi, ga nimam komu pustiti, da bi zanj skrbel med mojo odsotnostjo. Do zdaj je nanj pazila moja mati. A otrok odrašča in ji povzroča vedno več skrbi. Zato ga mislim prihodnje leto dati v kak zavod, a imam nekaj pomislekov. Mislila sem najprej na Dijaški dom, toda sem slišala, da otrok tam ob nedeljah in zapovedanih praznikih ne pustijo k maši, češ da imajo zjutraj učne ure. Jaz pa želim svojega otroka vzgojiti krščansko, zato se za ta dom ne morem odločiti. Pomislila sem že tudi na Marija-nišče, a ko sem to omenila svojemu otroku, se mi je začel upirati, češ da »tam samo molijo«. (To je namreč »zvedel« od neke punčke, naše sosede, ki hodi v Dijaški dom). O zavodu bom seveda odločila jaz, vendar bi rada, da bi se otrok v njem dobro počutil in da bi se vzgajal kakor bi jaz želela. Kaj mi svetujete? R. Z., Trst Draga goispa, prav imate, ko pravite, ¡da se boste za ta ali oni zavod saimi odločili. Zato tudi od nas verjetno ne želite »nasveta« kot pravite, ampaik prej pojasnila o raznih zavodih. Zavodov za šolsko mladino imamo v Trstu ¡kar tri: Marijanišče na Opčinah (za fante). Zavod šolskih sester pri Sv. Ivanu (za dekleta) in Dijaški dom (za fante in dekleta). Za prva dva vemo in bi vam lahko tudi zagotovili, da' se v njih otroci vzgajajo v krščanskem duhu, ker ju vodijo salezijanci oziroma šolske sesitre; za Dijaški dom, ki ¡ima laično vodstvo, pa vam ne bi mogli dati podobnih zagotovil, ker je pač ves duh vzgoje v zavodu odvisen od vodstva (ravnatelja, vzgo- (Nadaljevanje na 3. strani platnic) Posamezna številka Mladike stane 200 lir, po pošti 220 lir. Celoletna naročnina (10 številk) 2000 (2200) lir. Naročnina za ves letnik v Jugoslaviji 45'Ndin, v Ameriki stane 5,5 dol. Naročnina za ves letnik v Avstraliji 4 funte. TISOČ DVESTO LET Tisoč dve sto let je preteklo od tedaj ko so naši predniki sprejeli krščanstvo. Bili so v prvi slovenski samostojni državi — Karantaniji. Čudno nemirna in vabljiva zemlja je bila že takrat zemlja naših očetov. Kakor na prepihu. Zato pa se ponavlja zgodba skozi stoletja: treba je iskati opore pri sosedu in se braniti pred njegovo veliko »ljubeznijo« iin odkritim napadom. Slovenski knez Valuk, ki je vladal posavski Sloveniji, je svoje ozemlje priključil Samovi zvezni državi, da bi se laže ubranil pred tujci, a po Samovi smrti 658. so slovenski neodvisni knezi — Valukovi nasledniki — morali kloniti pred Obri. Tedaj so skušali Obri uničiti še neodvisno slovensko državo Karantanijo. Knez Borut se je zato rajši povezal z Bavarci in sprejel njihov pogoj za ponujeno pomoč — da jim izroči svojega sina Gorazda in nečaka Hotimira kot talca In dopusti njuno krščansko vzgojo. Že tedaj se je namreč Borut odločil, da sprejme v državo novo vero, čeprav se on sam še ni dal krstiti. To je bila tedaj zgodovinska odločitev kneza Boruta. Od takrat je poteklo več kot tisoč dvesto let. Slovenski vladar je s tem sicer sprejel neko odvisnost od Bavarcev, toda izbral je to v stiski zato, da je lahko ohranil neodvisno vlado in notranjo svobodo. Gledal je pravilno, saj vemo, da so vsi slovanski rodovi, ki niso sprejeli v tisti dobi prostovoljno krščanstva, izginili iz zgodovine ali pa po se morali povsem ukloniti tujemu jarmu. Sprejem krščanstva je bil za Slovence narodna rešitev. V tisoč dvesto letih je krščanstvo dvignilo naše prednike iz primitivnih rodov v družbo kulturnih narodov. Evangelij Ljubezni in Dobrote jih je poplemenitil, da so zoreli v boljše ljudi. Krščanstvo je prepojilo vsebino naše kulture, da se je v žlahtnosti in lepoti dvignila na evropsko višino in s tem opozorila na svojo bitnost. ¡z krščanske vsebine so se rodili in delali naši nesebični in dobri ljudje: tisti, ki so se odpovedali vsemu in za zidovi v molitvi ali v strežbi bolnikom izgoreli v ljubezni; tisti, ki so zapustili mater in očeta ter oznanjali boljši svet med rojaki ali kot misijonarji v neznanih deželah med neznanimi ljudmi; naše matere, ki so v trpljenju in pomanjkanju vedno znova klicale božjo pomoč in do konca vztrajale in upale; pa možje, ki so krvaveli na vseh frontah, ne za svoje interese in ne za dobro lastnih otrok in lastnega naroda, a so v veri našli moči, da jih je končno pripeljala domov in so tu vzdrževali in vedno znova vžigali novo življenje; fantje in dekleta, ki so v veri in odpovedi živeli lepo mladost in zoreli v zdrave može. Tako je ta naša topla greda dobivala v krščanstvu vedno novih moči in novih sokov za življenje. Še posebej so naša mesta tu in kraji na Krasu in daleč tja v za-i ledje tedaj, ko je bilo za naš narod zelo hudo, v cerkvi našli tolažbo, ki so se edino še tam lahko pogovorili s svojim Bogom v materini besedi. Mislimo, da je naše krščanstvo tako dragocena dediščina, da moramo biti zanjo hvaležni našim očetom, da so nam jo zapustili. In zmeraj bolj smo prepričani, da se moramo zopet vrniti k vrelcem krščanstva, če hočemo ustvariti boljši svet in še posebej: če hočemo rešiti svoj narod propada. Jubilej tisoč dvesto letnice nam daje priložnost, da se vse leto vračamo k razmišljanju našega povratka v prečiščenem in znova doživetem krščanstvu. VSAJ ENKRAT Lep sončen popoldan. Grem, da v porajajoči se pomladi preizkusim svoje moči, sprostim svoje ude, okrepim svojo voljo, izostrim svoje čute in se moje celice spet nasrkajo blagodejnega sonca in svežega zraka. Grem, da privabim novih zdravih sokov v svoj organizem. In tako mi je kakor mladi češnji, ki je pravkar odcvela, pa jo novi, težki in sočni poganjki pritiskajo k tlom ter je od svoje bujnosti vsa onemogla. Kakor mlado drevo se prepustim notranji nuji, svoji rasli, svoji bohotnosti in nič se ne pomišljam. Od goriške železniške postaje se smelih in dolgih korakov napotim po korzu. Zavijem v drevored XX. septembra... Ko stopam pod razkošno zelenimi cvetočimi kostanji, se za trenutek spozabim in že se v meni zdrami mladeniško mehak spomin, vznemiri me, pa spet izgine v pozabo... Vedno lažji mi je korak, ko da me moji preizkušeni športni čevlji sami ne-so proti sončnim rebrim. Samo še bežen pogled v sinjo grivo Soče, utesnjeno v ovinkasta zelena bregova, in poženem, se navkreber — po cesti »vina in češenj«, kot spominja napis v italijanščini na tabli kraj ceste... Oslavje. Ne prenašam več hoje po asfaltu. Zavijem na levo, STANKO JANEŽIČ JURIJ PODOBAR (NADALJEVANJE IN KONEC) 13. Oba Podobarja, oče in sin, sta odpotovala v Slovenijo. Naselila sta se v Bohinju, zaživela s pokrajino in ljudmi ter slikala. Mladi Jurij je slovenščino že do kraja obvladal. Mogel je pisati pesmi. Opevale so gore, jezero, slap, gozdove, tišino, grozotnost neviht, največ pa Nadjo. Nadja je bila študentka. Za počitnice se je vrnila iz Ljub Ijane v domačo vas in je bila ko druga kmečka planinska dekleta. Vendar je v njenih očeh igral poseben sijaj. Jurij je videl v njih odblesk prozornega jezera in jutranjega neba po nočni nevihti. V polti njenega lica je vonjal plemenito domačnost žolte pšenice. Valoviti lasje so ga spominjali na svobodno rast planinskih gozdov. In v njenem glasu je zaznal sorodnost Z vsepričujočo pesmijo nevidnih ptic. Prijatelja sta postala, ko ji je podaril njen prvi portret. Navdušila se je za slikanje ih postala njegova učenka. Jurij pa jo je imenoval za svojo profesorico slovenščine. Sam jo je mimogrede učil francoščine- Odkar sta se srečala, je Jurij vse bolj težil k plemenitosti. Ker je Nadja hodila vsako jutro k maši v cerkvico sv. Janeza Krstnika ob jezeru, je hodil tudi Jurij. Mnogo sta govorila o verskih rečeh. Za Jurija so bili ti pogovori polni neznane lepote, mladostnih utripov in veselih drznih vzponov v podnebne vršine. Čutil je, da postaja drug človek, poln novih klic; prostranstvo se širi in čaka na njegov vzlet, vse poti so odprte. Kot nikoli poprej je zadihal svobodo in človeške rasti. Bog in narava in človek in duh in umetnost in lepota — vse se je zraščalo v živ mozaik harmonije. Iz Jurijevih slik je začel sijati pridih onstranstva: rahlo in vse bolj prepričljivo. Spajal se je z lepoto narave in v očeh in v duši spočenjal radost. Včasih Jurij ni več zaznaval jasnih ločnic med vsepričujočim Bogom, skalnatimi gorami, zatihlim jezerom, brhko deklico Nadjo in vsebarvastim platnom svojih slik — tako je eno prehajalo v drugo. Takrat je najraje sam samcat legel pod Uho smreko ob robu jezera, se zazrl skozi iglaste veje in vejice v brezmejno jasnino neba in se kot otrok radoval. Hipoma, se je vzpel kot vrtavka, se pognal do cerkvice in pal pred oltar.. Potem je šel klicat Nadjo in jo kot brezmadežno rožo objel m poljubil. V hipu je nastavil stojalo in platno in slikal, slikal... 14 Na jesen bi Jurij rad ostal. Toda Nadja je morala v šolo in Jurij se je Z očetom vrnil v Pariz, da. pripravita novo razstavo. Za božič pa je prišel zopet v Bohinj — v brezmadežno spokojnost zasneženih planin. Z radostjo otroka je doživljal slovenski sveti večer. S seboj je imel violino■ in pri polnočnici je igral v cerkvici Janeza Krstnika. In Nadja je pela. Jurij je bil kot v nebesih Potem sta se vse dneve z Nadjo smučala. Še raje sta slikala. Jurij je že izbral naslov za prihodnjo razstavo: Beli raj pod Triglavom. Nekaj slik bo razstavila tudi Nadja. Takrat bo morala priti v Pariz. Med velikimi počitnicami, ko bo končala maturo. Jurij se bo pripeljal po njo. Oh, in potem, potem bosta ostala v Parizu. Ne, poroka mora biti v cerkvici sv. Janeza Krstnika pri Bohinjskem jezeru. Nad jezerom si bosta postavila hišico in planinski atelje. Drugo stanovanje bosta imela v Parizu. Kako blizko so sijale zvezde tisti večer, ko sta o tem govorila. In kako dober in tih je bil sneg v svoji belini. Ob zvesti luči vasovalca meseca je Jurij bral Nadji svoje nove pesmi. In dvoje src se je vse bolj zedinjalo v en sam utrip sreče in hrepenenja. 15 Sredi julijskega žarnega dne sta se Jurij in Nadja vzpenjala v vršino triglavske stene. Sama, svobodna in kot dve peresci lahkotna. Nadja je poznala mnogo poti in je bila za vodnico. »Jurij, ti si preveč predrzen. Pazi se. Triglav ni Pariz,« je kdaj kdaj pokarala svojega fanta in se mu vseodpuščajoče nasmehnila. Potem se je zapeljujoče pognala naprej. Juriju se je zdela kot srna ali kot mladi gams. Nenadoma je Jurij vzkričal. Omahnil bi, da ga ni zajelo dekle. Toda zamah je bil premočan, nekje zgoraj se je odkrušil del skale, vrv je popustila in oba sta zdrčala v prepad. Ko se je Jurij prebudil, je ob sebi zazrl Nadjo — brez diha. Obsul je s poljubi njene začudeno razprte mrzle oči in zaihtel kot otrok brez utehe. Znova je zgubil zavest in ko je odprl oči, je zaznal pod sabo mehka nosila in toplino človeških rok. 16 Jurij je svoji zimski razstavi dal naslov: Smrt pod Triglavom. Pariški kritiki so tekmovali s slavospevi, mladi umetnik je pestoval bolečino in žaloval za Nadjo. Vsa razstava je bila posvečena njej. Včasih se je Juriju zdelo, da je deklica živa. Izstopa iz slik, vsa lahkotna in lepa in dobra, in se z njim pogovarja na tiho in zvesto. Najraje govori o lepoti in neminljivosti življenja in o ljubezni. Juriju je bilo ob teh -pogovorih tako dobro. Cele noči je prebil tako z njo in je med pogovori, slikal. Kakor zamaknjen v nevidni svet, ki je brez konca. Tudi v cerkvi na Montmartru je bila ona navzoča. Moral je dan za dnem zahajati tja. Toda včasih se je Nadja skrila. Jurij jo je zaman iskal. Zapovrstjo je vstopil v lokale in njegove oči so begale od dekleta do dekleta. Blodil je po ulicah in križpotih in jo je klical. In se je zgodilo, da je v zgodnjih jutranjih urah obležal ob robu ceste, da so ga morali zanesti na stanovanje. Takrat se je spomnil na mater in je ihtel. mimo mogočna stare domačije in že sem sredi njiv in pašt-nov... Hodim po kolovozih in stezah, vzpenjam se po zelenih rebrih, spuščam se v grape, pr e. skakujem tolmune, ograje in potoke. Zvonik števerjanske cerkve, viden daleč naokoli, mi je vodnik. Vse naokoli je bujno zelena pomlad. Le belina strme prašne ceste blešči v vročem soncu. Na levo in desno, pred mano in za mano valove v rahlem pomladanskem vetru plahte z.elenila. Tu in lam zeva v svoji goloti sveže preorana zemlja. Potim se. Oglasi se zvon. Pogledam naravnost predse. Visoko nad menoj pritrkava. Spet grem mimo neke hiše. Vse je tiho in mirno. Nikogar nikjer. Ljudje in živali — kot da jih ni. In vendar morajo biti. Morda počivajo. Nedelja je. In kot da čutim njih mirno dihanje, se mi zdi.. Toda radijski sprejemnik. poje od nekod, tiho, polglasno, kot da veter prinaša napev. Grem dalje, mimo drugih domačij. Na nekem bor-jaču leži v ležalnem stolu mlada ženska. Sonči se, mezi v sonce in me ne opazi. Počiva mlada gospodinja. Počiva trudna od vsakodnevnih skrbi ali se sonči domača hči? Tudi tu slišim glasbo; radio igra neslišno, skoraj brezglasno. In grem. naprej še mimo drugih hiš in povsod igra radio in od povsod vre ista pesem, slovenska. Pesem, kot da ne prihaja iz hiš, ampak iz zemlje, kot da jo veter prinaša s prisojnih bregov onostranstva. Vzhičen sem in srečen... Tako. Za nič... Vsaj enkrat.. KONDOR VELIKI SLOVENSKI Na pomlad, je mladi Jurij obiskal Nadjin grob v Bohinju. Toda ni mogel obstati. Beli molk gora, nedolžna gladina jezera in vselepotna mlada rast so ga preveč vznemirjali. Odsotna Nadja mu je bila preblizu. V vsem je bilo del nje Moral se je vrniti v Pariz. Lovil se je med svojim svetlim ateljejem na Montmartru, skrivnostno temino bližnje bazilike in polzavestno blodnjo po pariških ulicah. Število umetniških slik pa je raslo. Razstava se je vrstila za razstavo, tuja mesta so se začela zanimati zanj, svetovne umetniške galerije so kupovale njegove slike, najbolj cenjeni listi so se razpisovali o njem. Ime Jurij Podobar je pomenilo najsodobnejšo umetnost in njen najvišji vzpon. Vsi so to čutili in priznavali, naj so njegove slike še tako različno dojemali in naj so njegovo umetnost nazivali: Pariški vrtiljak, Nočni ples, Vrisk sonca in barv, Pomladna rast, Zrelost sadov, Zadnja skrivnost. Krik blaznosti, Čudež, iz onstranstva — ali kakor že koli. Jurij Podobar je vedel, da bo moral umreti mlad. Zato je tako hitel z delom.. Njegove slike morajo izražati živo lepoto zemlje in neba in ljudi vseh dob. Rojeva jih v kratkih minutah ena duša in eno telo, toda v povezanosti z vesoljem in za vse velcove. Vsi morajo v njih najti del sebe, dih. zemlje in odsev Boga. 18 GRADBENIK JOŽE PLEČNIK 27. maja je bila odprta na Dunaju razstava del največjega slovenskega arhitekta, Jožeta Plečnika. Razstavo ie organiziral naš tržaški rojak, Boris Podreka. Na vabilih na razstavo so pod letnicami arhitektovega življenja (1872-1957) označeni največji kraji Plečnikovega udejstvovanja: Dunaj-Praga-Ljubljana. S svojimi velikimi ustvarjalnimi spomeniki v teh mestih ima Plečnik mednarodni sloves. Najboj pa razvije Plečnik svojo delavnost v rodni Ljubljani, kamor se vrne in postane redni profesor na arhitekturnem oddelku ljubljanske univerze. Nastajajo: cerkev sv. Frančiška, državna knjižnica, Žale in tržnice v Ljubljani, cerkev na Ljub Ijanskem barju, razen tega pa gradi tudi v drugih mestih Jugoslavije. Spomniti moramo na njegov načrt slovenskega parlamenta v Vjubljani. prav v tem zasnutku se je. povzpel najviše v prepričanju, da daje umetniško sintezo svojih prizadevanj. Klasična umerjenost bi se družila Z zaletom, ki ga omogoča do kraja izvedena želez.obetonska konstrukcija osrednjega dela in bi izzvenela v višini 120 metrov m gospodovala nad Ljubljano. Načrta sicer niso uresničili, o ostaja njegova dragocena zapuščina. J P. Našli so ga umirajočega na ulici in še tisti dan fe izdihnil v naročju starega duhovnika iz cerkve Jezusovega Srca na Montmartru. Umrl je z eno samo željo in so mu jo tudi izpolnili: pokopali so ga v cerkveni grobnici na Montmartru. Nad grobom stoji preprost napis, ki si ga. je sestavil umetnik sam ■ Tukaj počiva in čaka vstajenja mladi Jurij Podobar nemirni iskalec Lepote. #j>e#«8 je zaman čakata na slovenske romarje Pri Gospe Sveti na Koroškem je pokopan sv. Modest, prvi škof, ki je širil krščanstvo med Slovenci. Zato je Gospa Sveta veljala pri Slovencih vedno kot veliko svetišče, kamor so Slovenci vedno radi romali. Ko so ob 1200 letnici letošnjega maja želeli slovenski škofje popeljati svoje vernike na grob prvega škofa, je koroški Heimatdienst (Domovinska služba) vložila pri dunajski vladi protest in dosegla, da so avstrijske oblasti romanje prepovedale. Gospa Sveta je tako zaman čakala slovenske romarje, Avstrija in njena vlada pa je s tem pokazala zelo značilno evropsko miselnost, če nič drugega. Gospa Sveta na Koroškem ZAKAJ PRI NAS NI VEČ SLOVENSKIH NOVIH MAŠ? Čeprav je sv. oče posvetil drugo nedeljo po veliki noči duhovniškim poklicem in jo smemo primerjati božji setvi dejanske milosti duhovniškega poklica v dobre in požrtvovalne mladeniške duše, vendar ima mesec junij svojstven značaj žetve bogatih sadov božje, milosti, ki so novomašniki in nove maše. Nova maša! Ste se kdaj udeležili slovesnosti nove maše? Starejši verjetno že., a mlajši morda še nikdar. Predolgo bi bilo govoriti o občutkih, ki se porajajo v človeški duši ob priliki nove maše, ko prihaja tako jasno in živo do izraza božja Previdnost do človeka, v luči odrešenja, življenja in poveličanja. Tudi dušo današnjega modernega človeka prevzame ta izredni dogodek tako močno, da se nepregledne množice zberejo od vseh strani v presrečnem kraju, kjer bo novomašnik daroval svojo prvo slovesno daritev v spomin in obnavljanje Jezusove daritve pri zadnji večerji in krvave daritve na križu. Zakaj vse to zanimanje? Ker je novomašnik in nova maša čudovito delo božje vsemogočnosti in neskončne božje ljubezni s sodelovanjem človeka, ki ga je Bog povzdignil v svojega otroka ter ga preustvaril v svojega služabnnika. Novomašnik in nova maša je tolaži j iv dokaz, kaj vse premore človek v sodelovanju z Bogom. Spominjam se novih maš, ki so jih darovali novomašniki v težkih prilikah vojnega in povojnega časa, novih maš v božjepotnih cerkvah visoko v hribih in v cerkvah po vaseh, ki niso slovele zaradi krščanske gorečnosti in vendar so obrodile te novomašniške slovesnosti tako bogate duhovne sadove, da je marsikateri »neverni Tomaž« moral z Živo vero vzklikniti: »Moj Gospod in moj Bog, saj si res Ti, ki vse urejuješ in vodiš na tem božjem svetu!« Vsi se živo zavedamo, da naša slovenska katoliška skupnost nujno potrebuje mladih duhovnikov, ki bi posvetili svoja mlada in navdušena srca apostolskemu delovanju iz ljubezni do naših ljudi, do naših družin, do naših otrok; toda prav tako nujno potrebujemo novomašniških slovesnosti, ki naj bi prikazale naši današnji mladini božjo neskončno ljubezen in zaupanje v človeka, ki se hoče razdajati drugim nesebično in neomejeno. Ko bi naša mladina večkrat videla Boga tako blizu kot ga vidimo pri novih mašah, bi tudi ona vzkliknila: »Moj Gospod in moj Bog, kako si Ti velik, hočem Te tudi jaz oznanjati vsem onim. ki Te čakajo, ki Te iščejo, ki so Te izgubili.« Vsakdo izmed nas more veliko naredili, da bi se te izredne dejanske milosti božje pogoslo-ma ponavljale v naši skupnosti. Toda, kdor hoče poleti njivo požeti, jo mora spomladi tudi posejati. Mi smo morda pozabili njivo krščanske skupnosti posejati z dobrim semenom krščanske vzgoje v družinah, lepega zgleda krščanskega življenja, v naših cerkvah ter zd.ravega in treznega nravnega življenja v vsem našem javnem življenju. Morda zato pri nas ni več slovenskih novih maš. Albert Miklavec SLAVKO /7l£i(i(MinCLfo£tnli ... Življenje tvoje je kot jasna reka, ki se v naročju večnosti izteka... Iz visočin je srkala vodico, hitela med kamenjem je v dolino, z valovi je namakala ravnino, napajala zemljo, drevo in ptico. Pod žarom sončnim in v temini črni je mirno in razburjeno šumela, je pesem žalostno, veselo pela, sledila klicu: »vrni se mi, vrni!« Ko reka jasna svojemu življenju si utiral pot med trnjem in skalovjem, cilj sveti bil je ogenj hrepenenju. Zdaj si na pragu božje katedrale, roke sprostri v molitev nad domovjem, razsipaj v duše milosti kristale. DARITEV V veslanje bujno planil sem moči in sem pozval vse svoje mlade sile, požel sem njive, ki so obrodile in pred Teboj povesil sem oči. Nikar ne zametuj teh snopov rži, ne glej na Svoje njive preorane, v pšenične kašče Svoje vse prostrane, ne zametuj obroda mladih dni. Prezri, o Bog, presivi dim življenja, razblini ga s svetlobo Tvojih dni: postanem naj v zorenju njiva zlata. Zapojem naj poslednji spev zorenja, v razkošnost Tvojo naj mi zadoni: pod Tvojim plaščem duša bo bogata. SPOMINI Minil je čas, ko sem na pašnikih igral brezskrbno na jesenovo piščal in razodeval vsem svoj jaz. Minil je čas, ko so mi peli bujni bori molitev jutranjo, ko tisočeri zbori in veter se igral je s kodri mojih las. Korakal sem in čreda za mano se je vila kakor pesem: in spomnil sem se svetega obreda ponosen, ko da svečenik sem ... Minil je čas: poznal sem vsako ped zemlje, saj v njej sem zrastel, ko pšenični klas, za vsako ped bi krvavelo mi srce. Na oni čas že dolgo čakam noč in dan, ker videti sem te željan predragi, bajni Kras! SPOZNANJE Temni bori strme nepremično v nebroj prižganih žarnic skrivnostno posejanih po nemih obronkih predmestja ... Z njimi strmim tudi jaz in moj obraz sprejema tajno in zamišljeno sedanji čas ter ga oddaja: žarnice gorijo, a mrzle so, premrzle ... in po obronkih modernega predmestja čedalje bolj postaja mraz. STAN KO KOSMI NA NA STOPNIŠČU DUNAJSKEGA PARLAMENTA V lepem sončnem majniškem dnevu sem se pridružil skupini ljubljanskih izletnikov in odpotoval z njimi na Dunaj. Dad bi videl nekdanjo metropolo nekdaj mogočne avtroogrske monarhije. Današnja Avstrija je mnogo bolj skromna kot je bila nekoč in zdi se, da je ostal Dunaj kot nekaka glava majhnega, pritlikavega telesa. Povsod pa se trudijo, da bi sprejemali goste, ki prihajajo na ogled zgodovinskih spomenikov, ljubeznivo in dobrohotno. Takoj na prvi pogled dobiš vtis, da so ostala od nekdanje veličine umetniška dela, velike stavbe, spomeniki, zgodovinski muzeji... Ring! To je tisti slavni dunajski del, v katerem se kot v širokem obroču vrstijo velike stavbe obdane Z bujnim zelenjem lepo negovanih parkov in drevoredov. Tam je Votivna cerkev, grajena v izrazitem poznogotskem slogu. In daleč v ozadju se dviga v nebo šilast zvonik katedrale sv. Štefana. Ne daleč od tu stoji veličastna renesančna stavba univerze, kjer je prejelo na stotine slovenskih izobražencev doktorski naslov, posebno v desetletjih, ko še ni bilo slovenske univerze v Ljubljani. Blizu je občinska, hiša — Rathaus — kjer so dunajski župani z občinskimi svetovalci reševali probleme velike dunajske občine in kjer je Hitler razbil nekdanjo dunajsko romantiko, ko je kričal z balkona prav te občinske hiše, kako bodo njegove armade poteptale vse, kar se mu upira. In potem slavni Burgteater in Opera, veliki gledališči, v katerih so igrali velika dramska dela avstrijskih dramatikov in peli opere največjih skladateljev. In zdi se, kot da plavajo nad vsem tem nesmrtne melodije Glucka, Haydna, Mozarta, B e e t hov n a , Schuberta, Brahmsa, Straussa. Da, od nekod se oglasi v resnici melodija Straussovega Dunajskega valčka in se ti zdi, da bi ne mogel biti nikjer ljubši kot tu. Ustavim se pred poslopjem parlamenta. Stoletja in stoletja se je krojila v tem poslopju tudi usoda slovenskega naroda. Stavba je zgrajena v grško klasičnem slogu. V ospredju je simbolični spomenik Atene, nato kipi velikih Dunajski parlament državnikov iz. grške in rimske zgodovine na stopniščih. Želja me vleče dalje v veliko dvorano, v tisti prostor, v katerem so nastopali tudi slovenski predstavniki in zahtevali pravice za svoj narod. Tu je pred. petdesetimi leti dr. Anton Korošec prebral majniško deklaracijo, v kateri je bila izražena zahteva po zedinjenju južnih Slovanov v »eno samostojno državno telo, ki bodi prosto narodnega gospodstva tujcev in osnovano na demokratični podlagi.« Ta izjava, katere petdesetletnico praznujemo v teh dneh, je eden izmed vogelnih kamnov naše slovenske zgodovine in Magna carta naše zgodovinske dokumentacije. S to izjavo so po več stoletjih južni Slovani pretrgali zveze s staro, Že razpadajočo monarhijo in stopili samostojni na prvo pot lastnega odločanja, na pol, ki jih je potem pripeljala k formaciji nove države Jugoslavije. Na tem širokem stopnišču razmišljam o pogumu tedanjih slovenskih politikov, ki so mogočni državi brez strahu izkričali narodove zahteve, čeprav je bilo to dejanje v času vojne s stališča državnih mogočnežev veleizdaja. Pogum je tudi rodil uspeh. Nekdanja veličina monarhije se je zrušila. A po dediščini iz nekdanjih časov je Dunaj še velik na kulturnih področjih, velik po teh zgodovinskih stavbah in spomenikih, po galerijah in muzejih. Na drugi strani pa je Dunaj doživel zgodovinski državni zaton, kakor ga je zaslužil, saj se je izkazal zelo ozkega in zmaličenega v vlogi svojih nemških vladarjev in državnikov, ki so bili v odnosih do svojih podanikov nenemškega pokolenja vse prej kot pravični. Slovani, kot sestavni del te monarhije, so bili od strani gospodujočih nemških krogov več ali manj zapostavljeni in okrnjeni v uživanju svojih pravic. Tudi današnji Dunaj je še vedno obremenjen s to miselnostjo in prakso, in oblastniki, ki tam vedrijo, na zelo rafiniran način utesnjujejo in kratijo pravice, ki jih ima slovenska manjšina na Koroškem in hrvaška na Gradiščanskem. To stanje se na žalost ni spremenilo kar se seveda ne sklada z visokim nivojem njihove kulture in civilizacije. RAZPRAVE ZA OKROGLIMI MIZAMI ZORA TAVČAR V zadnjem letu je bilo v Trstu nekaj živih razprav slovenskih izobražencev. ki so razgibale mrtvo kulturno in narodno ozračje v našem mestu. Med prvimi so bili študijski dnevi v Dragi, ki jih je organiziralo in vodilo Društvo slovenskih izobražencev. Teh razprav se je udeležil najširši krog, ker so sodelovali s predavanji in v diskusijah izobraženci s Tržaškega, z Goriške, s Koroške in iz osrednje Slovenije. V Dragi je bilo sklenjeno, da bodo taki študijski dnevi vsako leto, po možnosti izmenoma na Koroškem, Goriškem in v Trstu. Poleg lega širokega zbora pa misli tržaško Društvo izobražencev na študijske dneve še za primorske probleme posebej. Med zelo koristno izmenjavo misli za okroglo mizo moramo šteti še ragovor o naših revijah pred Drago, ki ga je organiziral akademski Kulturni klub v ulici Donizetti in podoben večer, ki ga je kasneje priredil v Kulturnem domu Zaliv. V novem delovnem letu se je zdelo umestno Društvu slovenskih izobražencev, da je povabilo tri duhovnike iz Beneške Slovenije, ki so razgrnili pred slovensko tržaško kulturno in politično javnost vso problematiko 'svoje dežele. V načrtu je bil razgovor o Kanalski dolini, predavatelji že naproše- V Dragi pri Bazovici bodo kolonije naših otrok, 2. in 3. septembra pa spet študijski dnevi slovenskih izobražencev RUMENA SVETLOBA NAD PARKOM Bilo je na jesen, še sedaj se spominjam tiste čudovite rumene svetlobe nad mestom, ko sem sedla v zeleni predmestni avtobus, da bi me popeljal tja, kjer mi je bilo namenjeno, da potem vztrajam toliko let. Bila je vrsta strogo geometrično razporejenih sivih poslopij, med njimi pa trate, posute z Ustjem, ki so ga sproti otresavale breze in platane ob poteh. Onkraj poslopij so se odpirala prostrana, jesensko prazna polja, nad katerimi so se v kadeče se jutro spreletavale vrane. Nad vsem je ležala tista vesela rumena jesenska svetloba. Dve uri pozneje sem v obvezni beli uniformi stažistke' lastopila v enem tistih poslopij svoj prvi službeni dan, tako da sem vzela ključ s številko sedem in stopila navzdol po hod niku. Ključavnica je zarožljala in vstopila sem. Bila je čudna, ta soba neozdravljivo bolnih: raztegnjen in visok pravokoten zaboj s cementnim tlakom in slabo ometanimi stenami kot v mrtvašnicah. Dolgo okno je teklo visoko pod stropom. Poševen napušč tam zunaj je odrezal še tisti reženj modrine, ki bi z rumenkastim pobliskavanjem pozne jeseni lahko ožaril puščobno sivino prostora. Letni časi so si morali biti v tej odljudni sprejemnici vsi enaki. Bolniki so negibno sedeli ob svojih mizicah in so bili v tisti brezčasni, razpršeni svetlobi videti še bolj togi v svojih napetih držah. S svojimi prstenimi abrazi, ki so bili kot luči željne sončnice vsi zagledani proti svetlobni reži pod stropom, so učinkovali hladno kot kivi. v razstavni dvorani. V tem mrtvem prostoru so živele le oči. Velike, čisie oči, ki so se otroško zaupljivo prepuščale nekemu središču sredi praznine in se v njem upokojevale. Toda za tistimi razprtimi vekami je moral biti duh vseeno zaposlen z nekim zbranim početjem, saj so punčice kdaj pa kdaj zagorele od nenadne vneme. To napeto življenje za njihovimi čeli je skrivnostno obljudilo tišino, ko da se pajčevinasto razpletajo preko praznine niti komaj zasnutih dvogovorov. Bili so kot zreli sadovi, odpadli od drevesa življenja, da vsak v svoji popolni odmaknjenosti dočakajo svojo uro. V tišino sprejemnice je udiralo nemirno cvrkutanje vrabcev pod napuščem in oddaljeno stresanje voza po grudasti poljski poti. A to so bili le nadležni pljuski nekega tujega življenja, ki se ni dotaknilo čakajočih. Šele hrustljanje velikanskega ključa v vratih je zganilo njihovo otrplost. Prihajali so prvi obiski. V mračni prostor je splašeno pogledala ženskica s kmetov. Čez laket ji je visel slamnat cekar, pokrit s kockastim prtičem. Kdo ve kaj je bila sinoči zložila vanj v tisti daljni panonski hišici. Na dolgi poti v podeželskem vlakcu ga je bila ljubosumno prekladala v naročju, ko je zunaj komaj vstajal dan. Potem je morala čakati dolgo časa zunaj pri vratarju, ker je bila prišla prezgodaj. Sedaj je bila tu. Ni takoj razločila svojega moža. Sedel je pod oknom, kjer je bil somrak najgostejši, in oslepljena od tiste jesenske bleščave tam zunaj ga je bolj zaslutila kot zagledala. Z ostrovidnostjo kmetice, ki pod večer na ozarah ostro loči silhueto svojega moža od tisoč drugih obrisov v pokrajini, je zavila v pravo smer. Sedel je rahlo sključen, kratke noge v škornjih je bil porinil daleč od sebe in strmel v svoje roke, ki so trudno ležale na mizi. Tako je sedel doma v bajti, kadar je povečerjal. »Ludovik,« je kratko in vdano vzdihnila kmetica, kakor da že zdavnaj ne pričakuje več odgovora. Ludovik se ni zganil, bil je samo še soha čokatega panonskega kmeta, ki se je bil za zmeraj nagaral. »Lej! ■— Jej, Ludovik,« je zaščebetala ženskica in odmaknila prtič. Bedro pečenega zajca in krajec domače potice, posute z rožičevo moko, pa rumene hruške medenke z vrta, vse je zadišalo po tistem mrtvaškem prostoru kot v posmeh. Ludovikove roke so negibno obležale na mizi. Tiste robate, grčaste roke, ki so bile ob košnji tako hlastno segle v cekar! Sedaj se niso premaknile, ko da niso več njegove. »Zmeraj bolj suh si,« je dahnila ljubeče. »Na, vsaj od mene jej, Ludovik!« Blago mu je položila meso v roke. Šele ko je začutil njeno roko, si je ponesel košček k ustom in zagriznil. Ženica se je opogumila. Toliko je imela povedati in vprašati, težko je bilo gospodariti brez moškega. »Na Zdpužah smo zorali, Miha mi pomaga za nekaj sadjevca. Kaj praviš?« Mož ni poprijel. Poskusila je znova: »Nežika in Malika in Janek te pozdravljajo, zrasti so že!« Strmo mu je gledala v oči. Jezus, saj se mora spomniti! Vsaj njih se mora spomniti! »Najini otroci, Ludovik!« Potegnila si je ruto na oči in zahlipala vase. Še enkrat se je proseče ozrla vanj, z rokami, sklenjenimi kakor v molitev. »Ludovik! Spomni se, Jezus!« Mož jo je motril z napeto pozornostjo, kakor da išče v njenem obrazu nekaj, a je predaleč, da bi mogel doseči. Ves obraz se mu je skrčil v naporu, da bi doumel, kaj ima ta ženska z njim. Potem ga je obšlo: nekaj žalostnega je moralo biti med njim in njo. Brezmočno je zastokal in vrgel glavo navzdol na svoje izprožene roke. Kaj hočejo od njega, čemu ga mučijo? »Ludovik,« je zatrpala žena. »laidovik, saj ti nič nočem, ne bodi žalosten.« Poravnala mu je ovratnik, dotaknila se je njegovih rok, a bil je otrpel kot kip, ki ne odziva. Plaho se je ozrla naokrog in ko se je zravnal, ga je kradoma poljubila, potem pa naglo, ko da se boji slovesa, odšla. Glavo je držala čudno uprto predse, kakor da se že nagiblje v tisto trudno žalost, ki jo čaka tam v tisti daljni Panoniji. V bajti med slivami, surovo ometani z apnom, pa čakajo Nežika, Malika in Janek. Pa hlev in vinograd tudi. Zaman čakajo tistih grčastih, močnih moških rok, ki so kdo ve čemu za zmeraj obležale na tisti mizi in ne vedo, kam s sabo. V mučni tišini, ki je ostala za edinim obiskom tega popoldneva, sem z dvojno težo občutila, kako brez pomena je v tem prostoru zdravnikova navzočnost. ■‘Ali moram res samo brezmočno gledati te prizore? Nestrpno sem vstala in se dolgo sprehajala zunaj po hodniku. Minilo je morda četrt ure. ko sem se spet vrnila. Senca napušča je bila med tem prenesla svojo golobje sivo konico poševno čez cementni tlak in napravila prostor ozkemu snopu popoldanske svetlobe. V žarišču tega medlega svetlobnega stebra, v katerem je kolobaril svižast prah, je bila sedaj rjava miza, ki je spominjala na predmestno gostilnico. Kakor da je zaradi tiste bore luči vse, kar je še bilo v prostoru, dokončno izginilo v sivini. Ko da ni v sobi nikogar, razen tistega, ki je sedel za osvetljeno mizo in živčno kadil cigareto za cigareto. ni, a ker so potem isti predavatelji govorili na povabilo SGKZ v Kulturnem domu, ni bilo umestno, da bi ponovno razpravljali isti predavatelji o istem vprašanju. Zato je Društvo slov. izobražencev naprosilo stolnega kaplana v Kopru, g. Bojana Ravbarja, da bi Tržačanom prikazal današnji Koper in njegovo narodnostno in versko podobo. To je g. Ravbar tudi storil na zelo zanimiv način. Društvu slovenskih izobražencev se je zdelo potrebno, da je sklicalo še enkrat tržaške kulturnike na razgovor o življenjskih problemih tržaških Slovencev. Govorili so: župan Drago Legiša, pravnik dr. Bogdan Berdon, gospodarski izvedenec dr. Egidij Vršaj in pisatelja prof. Boris Pahor in prof. Alojz Rebula. Nekako nadaljevanje tega razgovora je organiziralo akademsko društvo Jadran. Akademiki, ki se zbirajo okoli akademske liste Adria, pa so pripravili razgovor o vprašanju slovenistike na tržaški univerzi. Po vsem tem pa sta organizirali reviji Most in Zaliv v mali dvorani Kulturnega doma razpravo o konkretnih problemih: narodna zavest, lastna državnost, stiska slovenstva in pravica tržaških Slovencev, da se javno lotevajo teh vprašanj. Najprej so izrazili svoja gledanja prireditelji: Drago Štoka (odgovorni urednik Mostu), Marko Kravos (Zaliv), Filip Fischer (Zaliv), prof. Alojz Rebula (Most), prof. Boris Pahor (Zaliv), dr. Aleš Lokar (Most). Vsi so navedli obilico izredno aktualnih problemov, prav tako pa so navedli mnogo kričečih slovenskih problemov tudi diskutanti. Nad. 200 tržaških Slovencev, ki je z živim zanimanjem prisostvovalo temu večeru, je glasno in nedvoum- no zahtevalo odgovornost vseh, ki se bavijo z javnimi slovenskimi političnimi in kulturnimi zadevami, da svoje poslanstvo opravijo pošteno in odgovorno. Poseben odgovor je ta kulturni parlament zahteval od tistih, ki so prevzeli po zadnji vojni monopol nad vsem slovenskim litjem in bitjem na Tržaškem, za ta hud upad slovenstva med nami: zahteval je odgovor od dnevnika, ki ni glasilo slovenske manjšine, a bi moral biti, odgovor gospodarstvenikov. ki upravljajo z denarnimi sredstvi. odgovor Slovencev v matični državi, ki jim ni mar, kako živi narodna manjšina, oz. ali sploh živi, odgovor tistih, ki so poslali politično levo usmerjene Slovence v italijanske stranke, da se tam narodnostno izgubljajo, odgovor skrajne levice, ki združuje toliko Slovencev, pa je tej stranki v prvi vrsti za politični uspeh, narodnost slovenskih članov in volivcev pa zapostavlja. Zanimivo je, da nihče od tistih, ki bi pravzaprav moral dati odgovor, ni rekel besede pojasnila, čeprav so bili med poslušavci. Gotovo »okrogle mize« ne bodo rešile problemov naše manjšine, raz-gibljejo pa ozračje in vzbujajo vest, kristalizirajo gledanja, izmenjavajo poglede, je to pomemben in lep dialog, vedno na akademski ravni, iz česar morejo potegniti zaključke naši politični in drugi organi, ki skušajo realizirati slovensko življenje. Kulturniki so naredili tisto, kar je njihova dolžnost v možnostih, ki jih imajo. Zdi se, da je to pomemben prispevek skrbi za našo narodno usodo. Posebej je opazen delež katoličanov v tem prizadevanju. J. P. Nabrežina Kamene zaklade dvigajo ... Bil je na videz študent in s svojo prosojno lepoto je bil bolj podoben italijanskemu plemiču izpod čooI|o Brivec je fanta obril i:n ostrigel in mu povedal račun. »Kako,« pravi Miha, »v Beogradu sem dal 300 din manj.« »Verjamem,« nedolžno odvrne brivec. »ampak pomislite koliko stane samo vožnja do Beograda!« ženska milina je kakor mačkina tačka. Stisni jo samo malo, pa ti pokaže kremplje. Zdravnik pregleduje devetdeset let starega pacienta. »Katera stvar je v največji meri pripomogla, da ste dosegli tako visoko starost?« ga vpraša zdravnik. »Zelo enostavno sredstvo,« je smehljaje odgovoril starček. »Ko sem se poročil, sem rekel ženi, da se ne mislim kregati z njo. če boš začela s kregom. bom šel kar ven. ne bom ti niti odgovoril. Tako vidite, sem preživel veliko časa na svežem zraku ...« Neka gospa je pripovedovala drugi, da je njen mož, man pijanec, popolnoma nehal piti. »Res! No, za to je bilo pa' potrebno dosti dobre volje!« »O seveda, pa še koliko! A saj me poznaš, kadar kakšno stvar začnem, jo rada tudi končam.« »Pravijo, da je čas zlato. Jaz imam časa na pretek, zlata pa nič.« V brivski salon vstopi gospod z dečkom: Gospod sede in reče: »Najprej me »brijte, potem mi ostrizite lase.« Brivec se prične ukvarjati z gospodom, deček pa mimo sedi in čaka. Ko je gospod ostrižen, pravi brivcu: »Ker sem že tu, bi hoteli ostriči še malega?« »Bodi priden, veš, grem medtem v trgovino.« Kmalu je bil tudi fantek ostrižen. Gospoda pa še ni bilo nazaj. Minilo je pol ure, ura ., tedaj pa se brivcu le zazdi čudno: »Kaj pa dela tvoj očka tako dolgo?« vpraša. »Saj ni moj očka,« pojasni fantek. »Srečal sem ga na cesti, pa mi je rekel: »Pridi z menoj, fantek. Tale brivec nama bo zastonj ostrigel lase.« Za vasjo so merili svet za novo cesto, ki naj bi bila speljana preko vode. V soboto proti večeru so nehali z merjenjem. Prosili so župana, če bi hotel poskrbeti, da ne bi kak otrok v nedeljo premaknil kakega količka. Ko so se v ponedeljek vrnili, ni bilo o količkih sledu. Obrnili so se na župana, ta pa: »O, vseh 135 sem dobro spravil v Gasilnem domu.« Zagovornik: »Oprostite, gospod predsednik, dosmrtna ječa je previsoka kazen. Obtoženec je tako slaboten, da je ne bo mogel prenesti.« Evropejec se je preselil v Ekva» torij alno Afriko. Njegova žena je najela črnko, da bi varovala njene otroke. »Ti nagajajo otroci?« jo je vprašala. »Se ne spomnim več,« je mimo odgovorila črnka, »že petnajst let nisem nobenega pojedla.« Beli raziskovavci so poklonili črncu ogledalo'. Ves zadovoljen ga je nesel ženi, ki kaj takega ni še nikoli videla. Pogledala se je v ogledalo in tekla vsa v solzah k svoji prijateljici. »Glej,« je hlipala, »moj mož ima ljubico.« Prijateljica -- starikava in nič lepega obraza, se je pogledala v ogledalo in pomirljivo dejala: »Zaradi tele se pa nič ne razburjaj. Tako grde in stare ženske se ti pač ni treba bati.« Peter: »Tvoj oče je čevljar, pa imaš vedno strgane čevlje!« Andrejček: »Tvoj je pa zobozdravnik, pa je tvoj bratec čisto brez zob.« »Zakaj pa jokaš, mah?« »Ker ima moj brat počitnice, jaz pa ne.« »Zakaj pa nimaš počitnic?« »Ker še ne hodim v šolo.« MLADIKO lahko kupite V TRSTU: • v knjigarni Fortunato o v Tržaški knjigami « v prodajalni časopisov na končni postaji openskega tramvaja s pri Parovelu v galeriji Tergesteo NA OPČINAH: « v prodajalni časopisov na končni postaji openskega tramvaja V DOLINI: • v trgovini Kos V GORICI: a v Katoliški knjigami RIM- Slovenski „Hotel Bled” Lastnik Vinko LEVSTIK ITALIJA ROMA - Via S Croce in Gerusalemme 40 - Tel. 777-102, 7564783 Blizu železniške postaje - Direktna zveza z avtobusom št. 3 Domača kuhinja - Vse sobe s prhami. TVRDKA Ifcetóé USTANOVLJENA LETA ie©8 TRST TRG S. GIOVANNI, 1 TEL. 35-019 Emajlirani štedilniki najmodernejših oblik na vsa goriva. Popolna oprema zi kuhinje, jedilnice, restavracije iz emajla, nerjavečega (Inox) jekla, stekla itd. Električni likalniki, sesalci za prah, pralni stroji, grelci za vodo, hladilniki. Dekorativni predmeti umetne obrti, od keramike do brušenega kristala. Lestenci ter vse vrste električnih luči, klasične in moderne oblike. CENA 200.- LIR