Štev. 10. V Ljubljani, 1. vinotoka 1918. Leto XIX. Lovec. Izkušen lovec, mož bradat, na lov gre v hosto na zverjad. Ob njem Čuvaj koraka — pes, ki gospodarju vdan je ves. Na plen lisjak baš ide svoj, pomeri lovec nanj takoj. „Pif, paf !" po kosti zadoni, lisjak star ustreljen leži.. . „Le teci, teci mi, Čuvaj, tatu prinesi mi sedaj !" — Odbegne pes, sledeč po tleh, in že lisjak mu je v zobeh. „Ukradel mnogo si kokoš, odslej nobene več ne boš! Bal tebe se je vsak golob, mirno bo živel odsehdob!" — Takó pes zvesti govori, žival pred lovca položi. Nasmehne lovec se nato, Čuvaja boža prav ljubo: „Ti storil svojo si dolžnost, doma dobodeš lepo kost! Sem v torbo pride zdaj lisjak, a o pipo hajdi mi, tobak!. . . Tako ! — Zdaj pa naprej, Čuvaj, in Bog še nama sreče daj !" — Janko Leban. @m MS Si SIIMJ I JMS «MBU U VIŠKOVA TfllWI, ft MS E¥© P® PftMlfflJId PM . U T@J *@J mim ©TlCiM I Jovan Hranilovič. FERDO pi. KLEINMAYR: Nove pravljice o kralju Matjažu. 2. MATJAŽEVA HČI BARBIKA. akrat je slavini ogrski kralj in nemški cesar Žiga zbiral veliko križarsko vojsko proti Turkom. Razpošlje torej svoje klicarje na vse strani .sveta lin prosi vse junake, naj mu pridejo na pomoč. Prišli so klicarji do nemških vitezov in povedali so, kakor jim je bilo naročeno. Molče so poslušali vitezi klicarje in molče so si opasali široke meče in šli k vojski. In prišli so klicanji do čeških junakov. In nemo so jih poslušali Čehi ter nemo zagrabili za 'Strahovite buzdovane in šli k vojski. In prišli so klicarji do hrabrih Burgundcev. Burgunda so jih poslušali to prijeli so za svoja dolga kopja in šli k vojski. Iin prišli so klicarji do kralja Matjaža. In ko jih je Matjaž čul, sli je pogladi! dolgo brado irurekel je: »Bogme, udarimo se!« In takoj je ukazal, da so sklicali njegove slovenske junake. Ko to čuje Barbica, Matjaževa hči, poprosi svojega očeta: »Oče, naj grem s teboj!« »Ej,« odvrne kralj Matjaž, »naša pot ne drži h gostovanju in veseli zabavi. Na krvavi ples pojdemo. In to mi zate. Le doma ostani, deklica, to predi, da ibo platna dovolj za naše rane, ko se vrnemo.« Biarblika ne odgovori nič, poljubi očeta in gre v svoje sobe. Dan nato se je mogočna vojska že valila proti .daljni bolgarski deželi, kjer je stal sovražnik. Pred vojsko je jahal v zlati opravi mladi cesar Žiga na lepem belcu. Zlato kronioo je nosil na čeladi to tenak meč ob pasu. Poleg njega pa je jezdil 'Ognjevitega vranca kralj Matjaž. Ves je 'bil odet v jeklo, in silovita sablja mu je mahala ob strani. Na čeladi pa je nosil že- lean o krono. Za njima so jahali prvi vitezi iz vseh dežel in šestdesettisoč konjenikov, iki so peli : »Lepa je ikrona ogrska, pa še lepša je Matijeva, Mati jeva, Matjaževa.« Tako so prišli preko široke reke Dunava noter v deželo Bolgarsko, kjer jiih je pričakoval sam sultan turški z veliko vojsko. Tediai se križarska vojska ustavi, in cesar Žiga reče svojim vitezom: »Kdo mi pojde v sovražni tabor in mi prešteje, koliko ima turški sultan junakov?« To je bila pač kočljiva stvar. Vitezi se sp ogled a jo, a nihče se ne upa sam meid sovražnika. Le mlad vitez, gladkega belega obraza z zeleno perjanico na čeladi se ponudi. Pa reče Matjaž: »Ne, ti ne pojdeš, brate! škoda bi bilo tvoje mlade krvi. Rajši pojdem jaz sam. Adi tako vam -rečem: V znamenje in potrdilo, da sem bil res tam, vam prinesem tri lase iz sultanove brade!« Pokliče kralj Matjaž tri krojače in ukaže jim-, naj mu -sešijejo turško obleko. Ko mu to narede, ukaže svojemu brivcu, naj miu obrije glavo po turški šegi. Nato zasede isvojega vramca in se spusti v diru naravnost v turški tabor. V turškem taboru so bili vojaki vsi veseli; pili so in peli krog dolgih miiz, plesali lin igrali krog velikih bobnov. Ko zagledajo Matjaža, ga veselo pozdravijo, ker so mislili, da je eden izmed njih. Povabijo ga k dolgi mizi. Matjaž razjaha lin stopi do mize. »Alo, brate, boš dal za pijačo!« ga vabijo-. »Dal bom, seveda!« odvrne Matjaž in seže v široke turške hlače. Privleče iz -žepa svetal rumen zlat, -pa ga za-toči po mizi. Trikrat zapleše zlatnik po -mizi naokolo, v tretje se ustavi pred turškim poveljnikom. Poveljnik prime zlatnik v rdko, ga obrača med prsti in reče: »Oho-, brate! Kaj pa je to? Zlatnik nosi Matjažev grb in napis.« »Seveda ga nosi,« odvrne kralj Matjaž lin se zagrohoče: »Včeraj sva z Matjažem igrala na zlatnike. Pa sva se skregala, pa sem mu odrobil glafvo ter mu pobral zlatnike. Le poglejte, če ni res!« I-n zopet seže v žep in vrže pest -zlatnikov na mizo. Turki se začudijo in jamejo deliti med seboj zlatnike. Matjaž pa pogleda medtem naokrog in prešteje šotore turške vo-jske. »Prav si storil, brate!« -vzkliknejo slednjič Turki, -veseli, da imajo takega junaka med seboj. A nato ga privedejo k samemu turškemu sultanu, ki mu povedo -vso dogodbo. Turški sul-tan je sedel pred svojim zelenim šotorom iz same svile na baržunastiih blazinah. Kadil je iz dolge pipe ter pil črno kavo. Krog njega so stali najslavnejši -njegovi junaki, age in paše. Pozorno posluša s-ultan, kar -so mu pripovedovali o novem junaku, in slednjič se obrne do tega: »A-li je vse to res, kar imi pripovedujejo o tebi?« »Pri bradi prerokov! ti povem, da ie tako!« odvrne kralj Matjaž, »kralja Matjaža ni več v krščanski vojski, kakor iin odkar sem jaz tukaj.« »Vidim, da si junak po postavi in moči. Če si pa tudi toli prebrisan, te hočem postavit: za svojega poglavarja!« reče Matjaž. »Ej, to ti hitro dokažem!« odvrne kralj Matjaž: »Tri uganke ti zastavim, svetli gospod. Če uganeš le eno, naj pade moja glava. Za vsako pa, ki je ne uganeš, mi daruješ en las iz svoje čestitljive brade!« »Že velja!« reče sultan: »Uigiibljimo!« In zastavi kralj Matjaž prvo uganko: »Mati ob palici stoji, sin pa po svetu nori in ubija ljudi. Kiaj je to, presvetli sultan?« Sultan ugtiibije in ugiblje, pa ne ugane. Slednjič reče kralj Matjaž: »To je vinska trta in Vino.« Pristopil je dvorski brivec, rahlo izpulil sultanu las iz 'brade, ga zavil v zeleno svileno ruto in jo izročil Matjažu. Matjaž zastavi drugo uganko: »Svetli sultan, zdaj ugani, koliko vojnikov šteje danes tvoja vojska?« »Ej, ta pa ni težka,« se zagroboče veselo sultan; »tega da ne bi vedel! Ha, ha! Ravno stotisoč jih je. Izgubil si! Pokličite rablja!« »Stoj, sultan!« reče kralj Matjaž. »Izgubil nisam jaiz, izgubil si ti, ker stotisoč vojnikov si štel, a name, ki sem jedva zdaj prispel, si pozabil. Glej, sultan, .tako mas je stotisoč in en vojnik!« »Ras je!« pritrdi sultan. Brivec pristopi, izpuli iz sultanove brade drugi las, ga zavije v zeleno svio in izroči kralju Matjažu. iin zastavi (kralj Matjaž tretjo uganko: »"Presvetli sultan, ti, ki vse znaš lin veš, povej, kdo sem jaz!« »Ce nisi najvtìoji širokousitnež, potem si največji prekanjenec v moji vojški.« »-Izgubil si, sultan!« zakiliče Matjaž, iztegne roko in izpuli sultanu tretji las iz brade, rekoč: »Vedi, sultan, da sem jaz sam — kralj Matjaž!« Izrekäi, plane na svojega vranea in mu udari 'ostrogi pod rebra, da iskra žival kakor blisk švigne izpred šotora. Osupli, ofcameneli od čudenja stoje sultan in njegovi junaki nekaj hipov nemi, a nato zakrioi sultan: »Držite ga, ulovite ga, ubijte ga!« Zadevali so za kraljem Matjažem, ali praumega konja je jahal, da bi ga dohajali. Kdor pa se mu je postavil nasproti, temu je Matjaž presekal glavo s svojo težko sabljo. Tak» je prišel kralj Matjaž srečno h križarski vojski, prinesel s seboj tri lase iz sultanove brade iin novtico, da je Turkov stotisoč — mnogo več negoli krščanskih vojakov. Drugega dne so se udarili. Lepo si, belo mesto Nikopolje ob silni reki Dunavu, M vaili svoje motne valove daleč, daleč tja proti vzhodu. A danes si se pordečilo, ti belo mesto! Kri je junaške križarske vojske, ki jo je pod tvojim obzidjem razbila turška sila. Ves dan je pelo jeklo ob jekliu, ves dan so padali junaki. Zaman! Ko se je dan nagibal proti večeru, je Ma krvava bitka izgubljena za krščansko vojsko. Kdor je le še mogel, je hitel v divjem begu proti Dunavu, da se reši na ladje, ki so tam čakale. Zadnji med njimi — nesrečni cesar Žiga. Divji krik so zagnali Turki, ko so spoznali cesarja in pritisnili so nanj od vseh strani, da bi ga ujeli ali ubili, preden doseže rešilne ladje. Pa četudi so vsi vojniki zapustili cesarja, -diva ga vendarle nista. Na cesarjevi desni je jahal kralj Maitjaiž ter s svojo silno sabljo podiral cele vrste razkačenih sovražnikov. Na cesarjevi levi pa je jezdil oni mladi vitez z zeleno perjanico na čeladi ter s svojim mečem ročno odbijal vse udaroe, namenjene cesarju Žigi. Že so prišli blizu Dunava, kar piriidrvtta z desne to leve dva silovita Turka proti trojici. Eden plane na Matjaža; bil je črn in ves kosmat. Dittigli se zažene proti vitezu z zeleno perjanico; Ml je enook, gol to grd. Kralj Matjaž slednjič dvigne sabljo, to kosmatinec se zavali ubit s konja. Enooki grdun pa trešči ob viteza z zeleno perjanico to bil bi ga podrl. Toda vitez ga tako milo poigileda s svojim lepim očesom, da grdiunu upade srce ta da se tuleč vrne. Hip kasneje je cesar s svojima spremljevalcema sta! že rešen na ladji, ki ga je popeljala v Čmo morje. Turški sultan pa je ukazal oborožiti najhitrejše ladje, da bi ujele cesarja Žigo. Ali cesarjeva ladja je bila tako urna, da ije turške1 ladje niso mogle dohiteti, le ena velika ladja jo je dohajala. To so krščanski vojniki s skrbjo opaiziiii, posebno ker je bilo na turški ladji desetkrat več vojščakov. In kralj Matjaž je že potegnil svojo silovito sabljo in dejal: »Vse Je zaman! Takrat nas dobite, ta nič nas nei reši nego naše sablje.« »Kako se neki udarimo?« pripomni s skrbjo cesar Žiga. »Njih je desetkrat več, in naši so še trudni boja in skoro vsak dragi je ranjen. Tu nam preti pogin ali pa robstvo!« »•Robs t va pa ne!« odvrne kralj Matjaž; »rajši umrem v poštenem boju.« Medtem se je turška ladja že toli približala, da so Turkli pričeli streljati s 'puščicami na križarje. Sila je bila največja Tedaj stopi zali vitez z zeleno perjanico na zaidmji del cesarjeve ladje tik h krmilu. Seže pod svoj oklep in privleče Siz nedrij dolg, tenkotkan pajčelan ter ga razgrne proti turški ladji. In glej, isti hip se naredi med cesarjevo to turško ladjo tako gosta megla, da turška ladja lizgreši pravo smer ta poit, to se cesar s svojo ladjo srečno pripelje v Carigrad, kjer ije takrat vladal krščanski vladar. V Carigradu so se križarji okrepčali, potem iso nadaljevali pot po Grškem morju. Nekaj dni so imeli prav prijetno vožnja Tretji dan pa jih obkolijo od vseh strani ladje grških morskih razbojnikov. Kralj Matjaž se je hotel boriti, a cesar Žiga mu ukaže1, naj odneha, češ, itak je vse zaman in poginemo vsi. Tako so jih razbojniki ujeli, a pustili so jih na njihovi ladji, le da so ladjo z močno vrvjo privezali ob svojo ter jo tako vlekli proti svojemu pristanišču. Križarji so jadikovali, da nikoli več ne vidijo svoje ljubljene idomovinie, zali vitez z zeleno perjanico pa jih tolaži: »Potrpite, da nastopi noč, in rešimo se!« In ukaže jim. naj poiščejo na ladji vse predivo ali kar je predivu podobnega, in naj zneso na krovu ladje na kup. Čudili so se temu povelju vojniki, a viteza so le slušali. Noč se naredi, temna, temna noč. Tako temno je bilo, da z razbojniške iadje niso niti videli cesarjeve ladje, ki so jo privezano na vrv vlekli za seboj, Da bi pa te vrvi ujeti križarji ne presekali lin tako ne izaositali na morju, je na razbojniški ladji stali ves čais čuvaj, ki je držal za vrv, da se je prepričal, je li vrv tudi vedno napeta. In to je ostala tudi vso noč. Ko pa zasine jutro, vrv nenadoma od jenja in pade v morje, čuvaj 'Sli čudom menca oči in gleda po širni morski gladini, a uplenjene križarske ladje ni bilo nikjer videti, kakor tudi so razbojniki preklinjali. Kako se je pa to zgodilo? Ko se je naredila noč, je sedel zal vitez z zeleno perjanico h kupu prediva in pričet je presti -ob koncu vrvi, ki je bila z njo ladja privezana. In predel je in predel, da je postajala vrv daljša in daljša. In kakor se je vrv daljšala, tako so jo polagoma spuščali. Tako je prišlo, da je cesarjeva ladja boljànibalj zaostajala, vrv pa je ositala vedno napeta. Ko je zasiinil dan, pa je bila ladja že iz vidika razbojnikov. Tedaj so križarji presekali dolgo vrv, da je padla v morje, lin so krenili proti severu v Jadransko morje, kjer so čez nekaj dni zavozili v varno pristanišče Dalmatinske obali. Rešeni so bili cesar Žiga in kralj Matjaž iin vsi vitezi in vojniki z njima. In zdaj so se napotili domov. Prišel je kralj Matjaž s oesarjem v svoj ponosni grad. In tedaj raizjaha s konja, se zopet veselo nasmehne in si pogladi svojo dolgo brado (in za-kliče s tako gromkim glasom, ida so se grajske šipe stresle : »Barbika, Bar-bika! Kje pa si? Glej, tvoj oče se je povrnili!« Ali kakor je izaklical, nobeno okno se ni odprlo, da bi se v njem poka-zala Matjaževa hči Barbika. Pač pa poklekne pred1 Matjaža zali vitez z zeleno perjanico in si sname čelado z glave, da se mu -vsujejo dolgi, rumeni lasje preko ram do (tal, in reče : »Oprostite, ioče, a Barbika sem jaz, ki sem vas spremljala, od vsakogar nepoznana, vso pot v vojni in po morju!« Vsi so se začudili, najbolj pa cesar Žiga. Kralj Matjaž ni vedel, ali bi se jezlil, da ga hčerka ni slušala, ali pa se veselil, da ima tako junaško hčer. Cesar Žiga pa prime Barbik» za roko in jo dvigne s tal, rekoč: »Ti si junaška deklica! Trikrat si mi rešila življenje v tej nesrečni vojni, zato pa te iprosiiim, da .positaneš moja žena.« In tako se je tudi zgodilo. Barbica, Matjaževa hči, ki je kakor vitez z zeleno perjanico spremila očeta, je postala cesarica. —Domotožje. -S— Umeš Ii burni val srca, bolestno hrepenenje, o, svet brezsrčni, poln prevar, ki moje zreš življenje? A kaj li tebi hoče to, če duša hrepeneče mi sili v domovinski svet — v kraj davne, prešle sreče . . Minka Sever jeva. Rado Svete, učitelj v Ljubljani, padel kot nadporoč-nik na Soški fronti. v v v (Primeri „Zadnji Hve !" na 38. strani letošnje 1. „Zvon-čkove" številke!) Lisica, lisjak. GL Lisica rep ima košat, tam v glavi pa tiči ji tat; rumenodlakega je krzna, navihana je in predrzna. Za plotom tam je kokošnjak, v njem čopke, čapke, kokodak — tja pot ubiral je lisjak: enkrat lisjak, enkrat lisica, obema znana je gredica ... Tam čopka, čapka brez skrbi, ponoči Kik petelin spi. Lisjak do tja se splazi tat, zavije čopki, čapki vrat, a kmet počakal je enkrat: prišla lisica je tatica, a kmetu v roki risanica .. . Lisica hajd na Kikca v skok, iz risanice puhne pok ! Lisica mrtva obleži, a Kikec poje: Kikiri ! Fran Žgur. Večerna slika. Nežne prede mrak tenčice — ej, glej! — k nam visijo! In na nebu kot kresnice zvezde se iskrijo ... Tiho, tiho, vedno tiše srca šepetajo, v noč topé se bele hiše, sanje se igrajo ... E. Gangl. Zvonček. Zvonček milo poje, znani beli dan, glas njegov odmeva daleč v širno plan. Cvetke so zbudile, v solncu se zaré, k nebu povzdignile svoje so glavé. Vetrček po drevju je hladan zavel, ptičic zbor po gozdu glasno je zapel. Zvóni, zvonček, zvóni nam z visokih lin in k molitvi vabi, čuj te zemlje sin ! — Ivanka Debevčeva - Kocijanovam J OSIP V AiNDOT : Kekec na hudi poti.__ Planinska pripovedka. (Dalje.) 10. olgo bi še bil Kekec javkal na svoji skali, da se ni hipoma ozrl tja v zeleno dolinico. Gledal je in gledal, a koče divjega moža ni mogel zagledali nikjer. Videl je beli prod, pa tudi gorski potok je videli in ije še celo slišal njegovo šumenje. A domovanja divjega moža ni videl nikjer. Samo kamenit zid je videl, in tisti zlid je segal od proda pa do samih strmih sten skalnate gore. Visok je bil zid, in Kekec je bil prepričan, da ga ne more nikdar preplezati. Pa se je Kekec čudil in je ugibal, čemu vse to? In ugibal je, kje pač stoji kamenita koča. Pa naj ije ugibal in gledal še takov koče vendarle ni videl nikjer. — Naposled se je naveličal ugibanja in iskanja. Pogled mu je hitel preko zelenih gozdov in mu je obvisel na polju, ki se je širilo 'onkraj gozdov. In kar hipoma je Kekec zaviriskal 'in je pričel vihteti svoj klobuček, zakaj tam sredi polja je zagledal domačo vasico'. Bele hišice je videl; sredi njih pa1 se je dvigal rjaVi zvonik farne cerkve. Kekec je kar poskočil na noge in je strmel in vriskal. Olej, saj ni daleč do doma. O, samo dobro uro hoda, pa je doma piri materi lin Kezi. A kaj pomaga vse to, ko pa mora služiti pri divjem možu, ki ga ne izpusti izlepa. Še tri dni mora služiti in še tri 'dni ne more domov. Kekec je postal žalosten, da je povesil glavo. Iz žepa je privlekel svojo ljubo piščalko, da bi si zapisfeal v svodi žalosti. A pri tem se je ozrl na sosedne snežnike, ki so se dvigal strašno visoko proti nebu. Videl je bele, navpične stene, ki so se svetile v solnčnih žarkih; videi je grozne prepade, ki so zijali ix)d tistimi stenami, in mraz ga je stresel že pri sami misli na nevarnosti, ki preže na človeka na tistem strašnem skalovju. »Kaj ni ta gora škrlatica?« je dejal Kekec 'in je še vedno strmel na tiste pečine, ki so se dotikale naravnost modrega neba. »Resnično — to je Škrlaoica, in na Škriatico ni še nihče priplezal. O, in kako tudi? Niti jaz bi se ne upal, niti jaz, ki se ne bojim divjega moža Prisanka. In tam doli je log, zelenil log Vile Škrlatice. Kaj, če bi jo poklical, da mri da cekin ? Za cekin pa si kupim citre. In s.Vir al bom, od jutra do mraka bom svirali.. Kaj, če bi jo res poklicali?« In Kekec se ni dolgo pomišlja!. Ze je vtaknil piščalko v usta in že je hotel zapiskati. A tedaj je pogledal še enkrat na strašne stene visoke Škr latice in je vzel piščalko iz ust. Pa se je začudil, na glas se je začudil. Zagledal je tam nad ozko platiolico, pokrito z belini snegom, nekaj črnega, lei se ie plazilo pc gladki, navpični steni. — »Ali je to divja koiza ali kali?« je pomislil Kekec (in je pogledal še natančneje na divjo Škriatico. In tedaj je spoznal, da se tam ne plazi divja koza, ampak človek. — »Ovbe!« je izpregovoril Kekec na glas. »Pa kdo se plazi tam gori? Kdo je tako pogumen? Ovbe! Omahnil bo, pa se bo prekotalil v globoeino!« A človek tam gori se je plazil naprej. Iz daljave se niti razločevalo ni, ali je velik ali majhen. Samo to se je videlo, da je človek. Počasi, počasi se je plazil po steni in se .je ustavil tupatam, kakor da bi se hotel oddaluiiti in spočiti od truda in napora. A potem je plezal spet dalje, počasi, počasi kakor polž. Kekcu so se naježili lasje na glavi, ko je gledal to vratolomno plezanje. »Prekotali se, resnično se prekotali,« je ponavljal vedno in vedno, v svojem strahu. »O, ti tepec, ki plezaš po Skrlatici! Kaj ne veš, da še nihče ni prišel do vrha? Prekotališ se, prekotališ ...« Človek tam na Škrlatici je ravno preplezal steno. Obstal je za trenutek na visočini; a potem je izginil kar hipoma. — »Ha, kaj se je prekotalil?« je vpraša! Kekec, in mraz ga je stresel. Še natančneje je pogledal v skalovje, a tedaj je spet zagledal človeka, ki se je že plazil .po drugi steni. To pa je razjezilo Kekca tako, da je kar stisnil pesti in je zavpil: »Ali mi greš nazaj, tepec? Kaj se plaziš tam gori? Ali ne vidiš, da se prekotališ? O, tepec, tepec, ki hočeš na škriatico, kamor se ne upa niti Kekec, ki je dvakrat premikastil divjega moža Prisanka ... Ali imi greš i rana/ai! « A človek tam gori ga ni mogel slišati, ker je 'bil predaleč Ln previsoko. Kekec je videl zdaj, da se tisti tepec ne premika več počasi, ampak naglo, naglo, kakor da bi se mu mudilo. Kar zagomazeio mu je po hrbtu, in nič več ni mogel gledati tistega drznega plezanja. Obrnil se je vstran in si j t zakril oči z lokami... Ko se je nekoliko pomiril, se ie ozrl spet tja gor na Škriatico. Zagledal je človeka že vrhu stene. Stal je mirno tam, kakor da bi počival po trudapolnem potu. A že se je obrnil in je pričel plezati navzdol. » Ha, (kaj ti nisem rekel, da ne prideš nikamor?« je za vpil Kekec ia st. je oddahnil. »O. nihče ne pride na Škrlatico, nihče! Samo Kekec bo prišei nekega dne, samo Kekec, ko doraste in bo močan kakor divji mož Pri-sanek... Le hitro nazad, ti tepec, in pazi, da se ne prekotaiiš! « Kekec je skočil s skale In je zavriskal. A tedaj je zajbrlizgnila nedaleč tam na obronku divja koza in se je zaprašila preko snežišča. — »O, joj!« je zavpil Kekec in je pričel teči za njo. A divja koza je bežala kakor blisk. Hitela je po skalovju in je kar hipoma izginila med razpokami. Ves upehan je obstal Kekec onkraj snežišča in je gledal po skalah. A divje koze ni videl več. Pa je pričel spet .javkati in stokati. Z lepimi besedami je klical kozo nazaj. A koza ga ni poslušala, pa tudi vrnila se ni. — »Dve sita mi že ušli.« je javkal Kekec, ko se je vračal k svoji skali. »Dva dni več bom moral služiti divjemu možu. Bog ve, koliko mi jih uide še danes? In jutri in pojutrišnjem... O, nikoli ne bo konca moje službe, o, nikoli!« Ves obupan je sedel na skalo in se ije uakremžil. A tedaj se je domislil človeka ki je bil lezel na Škrlatico. Ozrl se je na divje pečine ta je zagle-dal človeka, ki se je plazil že globoko doli pod planotico. Kar nenadoma mu je izginil izpred oči, zakaj splazil se je bil v globok žleb. ki se je vil med skalovjem prav dol do zelenega rušja. — »O, ni se prekotalil ! « se je zasmejal! Kekec, ker je bil vesel, da se nii dogodila nesreča. »Še o pravem čaisu je slišal moj glas, pa se je vrnil. Kaj hoče na Škrlatici? Saj ne pride do vrha nihče ne pride do vrha. Samo Kekec lahko pride, samo Kekec, ki je že dvakrat premikasttil divjega moža Prisanka. Pa mora pasti zaradi tega divje koze, te preklicane koze, ki bi jih najrajši podavil!« Kekec se je zasmejal še enkrat in je pogledal na Škrlatico. Še enkrat je zagledal predrznega človeka. Ravnokar je priplezal iz globokega žleba. Toda hipoma je izginil med gostim irušjem, in Kekec ga ni videl več. Kekec se je zleknil po skali. Prijetno ga je ogrevalo solnce, M se je smejalo z modrega neba. Smrtna tišina je vladala med divjim skalovjem. Čulo se je samo pritajeno šumenje gorskega potoka, ki je tekel tain doli med kamenitim prodom. Kekec se je solnčil kakor martinček. V ustih mu je tičala njegova lepa piščalka, m Kekec je piskal. Svoje najlepše pesmi je piskal, pa je pozabil na divjega moža in na svojo težko službo ... Tam doli pod Škrlatico pa je tekla skozi rušje deklica. Na vso sapo je hitela proti zelenemu logu, ki se je dvigal lepo in prijazno onkraj rušja. V roki je držala velik in rdeč mežikelj. Tuintam ga je pogledala in se jo nasmejala. — »Pa sem ga le utrgala!« je rekla tedaj. »O, huda je bila pot preko tistih groznih skal! A vendarle sem prišla do mežikeljna in sem ga utrgala. Pa bo zdaj Vila ozdravela...« Bila je Jerica, ki jo je bil videl Kekec na Šknlatici. V ranem jutru je zapustila Vilin dvorec, pa je splezala na goro. Strašne so bile skale in prepadi tako grozni! A Jerica jih je premagala, pa se ni bala. Kadar se je pričela tresti nad strmim prepadoan, pa se je kar pokrižala in je poklicala svojo mamico iz nebes. In ritimi io je strah, in nič več se ni tresla. % Taikio je .našla visoko tam gori na mrzli steni rdeči mežikelj, in zdaj ga nese bollini Vii, kii jo gotovo že težko čaka domai In Jerica je tekla še hitreje skozi nušje. Stopila je v hladni log, kjer je prepevalo tisoč in tisoč glasnih ptičev. Izza zelenja se je zasvetil beli dvorec, in Jerica je stekla preko žive trate. Stopila je v vežo iin je prišla vsa zasopla in znojna v krasno sobo, kjer je ležala na beli postelji bolna Vlila Škrlatica. »Našla sem ga in sem ga utrgala,« je zasopla Jerica in je dvignila roko z rdečim mežikeljnom. »M ga vidite, gospa?... Prinesla sem ga...« Vlila se je dvigiila v postelji in se je nasmehnila. S tresočo roko je prijela rdeči mežikelj in ga je pritisnila k ustom. Kri ji je šinila v bledi obraz. Beli lasje so se zasvetili iin so postali zlati. Jerica jo je gledala in je strmela. Olej, saj ni videla več postarne gospe, ampak imilado deklico, ki se ji je smehljala, o, talko lepo smehljala! — In čudila se je Jerica, tako dolgo čudila, dokler je ni poslala Škrlatica v kuhinjo po vode. Ko pa se j& vrnila, je zagledala Vilo že popolnoma zdravo. Stala je pri oknu. Oblečena je bila v belo obleko, in na glavi je nosila šapelj, ki je bil zlat in še je svetil. Vila je bila tako krasna in lepa, da je Jerica kar obstala in sklenila roke. A Vila je stopila k njej. Prijela jo je za roke in jo je odvedla k mizi. Sedla je na imehiki stol iin je pritisnila deklico k sebi. Poljubila jo je na lice in jo je gladila po razmiršeniih laiseh. — »Zlato dete isi ti, Jerica!« je govorila Vila. »O, kako naj se ti zahvalim za to, da sd imi prinesla zdravila in si tvegala svoje mlado življenje? In s čim naj ti poplačam, Jerica?« Jerica se je še tresla od napora, ki ga 'je prebila na strmi gori. Trudna je bila, da se je ile še komaj držala pokonci. A vendar se je še premagovala. — »iO, saj ni bilo hudo, -saj ni bilo hudo,« je odgovarjala. »Kaj tisto! Samo če najdem spet Kekca in Tinko, pa sem' zadovoljna... Saj ste mi obljubili sinoči, da ju poiščete. Tega vas prosim tudi danes. Mačeha se bo žalostila in obupovala. A mačeha je ubožica, ker je bolna...« »Poiskala bom Kekca in Tinko,« je lodvroila Škrlatica. »Le bodi brez Skrbi! Še danes ju poiščem in ti povem poitem vse. Nemara sta že doma pri materi.« Jerica je še islišala te besede. A potem se je pričela tresti tako, da ni mogla več starti na noigiah.. Pred očmi se ji je naredila tema. A. še se hotela premagovati. Z rokami je zakrilila, da bi se oprijela mize. A bila je preslaba iin zdrknila je na tla. In tedaj so jo zapustile vse moči. Oči je za. pria, pa ni vedela več, kaj se ©odi okrog nje. Vila se je sklonila k njej in jo je rahlo dvignila. Sedaj šele je zapazila, kako je deklici obleka vsa raztrgana in roke vse raizpraskane in krvave. Pa se je Vila bridko nasmehnila. Še enkrat je poljubila Jerico na rdeči, od solnca ves ožgani obraz iin jo je ponesla na rokah v sosedno sobo. Tam jo je slekla in jo je položila na belo, mehko posteljo. Pogrnila jo je z lepo 'odejo in ije sedla kraj postelje na stol. s . ! smm je sklenila mm ■ lltllllllllllMililllllllMilllMill Iin Jerica je spaila, dolge je spala in se ni prebudila nitii enkrat... KY> je odprla oči, jc pričela gledati vsa začudena okrog sebe. Bila je sama v sobi. Globoka tišina je vladala kroginkrog. Culo se je samo pritajeno peitäje ptičev, ki so prepevali zunaj po samotnem, gorskem logu. Tn Jerica se je čudila in v prvem trenutku niti vedela ni, kje pravzaprav biva. Toda polagoma se je domislila vsega. In tedaj jo je biilo sram, da ji je postalo slabo. Sram jo je bilo Vile, in zato je kar skočila s postelje in se }e naglo opravila. Oblekla si je svojo raztrgano obleko in svoje težke, nako>. vane črevlje. Sedla je na stol in jc čakala, ker se ni upala iz sobe. Samo enkrat je stopila tja k oknu, da bi videla, če še sije solnce. Odgniila je težko zaveso, pa je videla, da se bliža solnce že visokim goram. Nato-je sedla na stol in je čakala. Spanje ji je bilo prineslo spet vse moči, in Jerica se je čutila čilo in zdravo. Toda dolgo mi čakala. Hipoma so se odprla vrata neslišno, in v sobo je stopila Škrlatica. Nasmejala se je deklici, ko jo je zagledala že pokonci. »O, ali si že vstasla?« je govorila Skrlatica. »Glej, glej — kako hitro si vstala!« Jerica je povesila glavo in je postala vsa rdeča. A Skrlatica je že stopila k njej in jo je pričela božati po licih. — »Le nikar se me ne boj!« ji je govorila in se je prijazno smehljala. »Nisi se me bala, ko sem ležala bolna na postelji. Zato se me pa tudi zdrave ni treba bati. Saj nisem hudobna. Še nikomur nisem storila nič žalega. Ali pa tudi veš, kdo sem jaz? Ali veš, Jerica?« Deklica je dvignila glavo in ji je pogledala v krasni obraz. »Skrlatica ste, gospa, Vlila Skrlatica ste,« je odgovorila tiho in je spet povesila glavo. A tedaj jo je dvignila Vila Skrlatica, kar na roke jo je dvignila iu jo je poljubila — »Da Vila Škrlatica sein,« .ie rekla. »Pa zato se me nikar •ne boj! Veš. jaz sem tvoja prijateljica. Vsekdar ti bom hvaležna, ker si mi pomagala v bridki sili in si tvegala zame življenje. Ali se me bojiš, Jerica? Povej mi lepo, ali se me bojiš?« Jerica se je nasmejala. — »O, ne bojim se vas, resnično se vas ne bojim,« je odgovorila. »Saj vas imam rada... Če hočete, grem še enkrat na visoko goro po lrrežikeljme...« »O, tega ne bo treba več,« je rekla Vila in jo je postavila nazaj na tla. »Veš, jaz zbodim samo vsakih sto let enkrat in sem potem bolna vse leto, če mi dobra duša ne prinese tistega rdečega mežikeljma s skal. Zdaj bom spet zdrava in vesela dolgih sto let. Zato ini ni treba več tistega mežikeljma.« In Vila je prijela Jerico za roko. Odvedla jo .ie v drugo sobo in jo je umilila tam z mr/io vodo. Lepo jo je počesala in jo je oblekla v belo obleko, ki jo je vzela iz veMke ©mare. Ob irla jo je v bele, žametne ere-veljčke im ji je zavezala dolge lase s svileno pentljo. Jerica se .je kar tresla radosti, da ima novo, lepo obleko. Obrazek ji je kar žarel, pa tudi sram jo je bilo, ker mi imela še nikoli take obleke. Niti v zrcalo se ni upala pogledati, ko ji ie velela Vila. naj pogleda, kako je lepa Naposled pa se je vendarle pogledala. Pa se je začudila, da je kar sklenila rake. Videla se je v velikem zrcalu, od nog do glave se je videla, pa skoro satne sebe ni mogla spoznati. Oj, bila je lepa, tako lepa. da se je Jerica sramovala sama sebe. Zato je povesila oči. Bila je vsa rdeča in se ni upala v!eč pogledati v zrcalo. Škrlatica se ji je smejala in ji je ravnala zlate lase. — »Ali vidiš. Je rica?« je govorila škrlatica. »Ali vidiš? Pa si zdaj lepa, o, še lepša kakor jaz. Da bi te videla zdaj mačeha, pa bi te ne spodila več od doma. Ne upala bi se, Jerica, prav res bi se ne upala.« Nato jo je odvedla v veliko izbo; sredi nje je bila miza pogrnjena z rdečim prtom. Miza je bila polna najslajših jedi, da se je kar sibila. Škrlatica je posadka Jerico krai sebe za mizo, in pričeli sta jesti tiste sladke in dobre jed. Vila je pripovedovala mnogo, mnogo med jedjo. Pa tudi o Kekca in 'l iriki je pripovedala. Popoldne ju je iskala krog po gozdu iin je našla njune sledove, ki so držali naravnost do kamenite hiše divjega moža Prisanka. A ker ima mož svojo domačijo ograjeno z visokim zidam. preko katerega ne more nihče, ni mogla k divjemu možu. Poklicala ga je k zidu, in mož ii je povedal, da sta Kekec in Tinka v njegovi hiši. »Ovbe!« je zaklicala Jerica in se je prestrašila, da ji je padla žlica iz roke. »Pojede! ju bo divji mož. Kekca in Tinko bo pcniedel... O, pomagajte, gospa! Lepo vas prosim, pomagajte!« »Ne boj se, Jerica!« jo je tolažila Škrlatica. »Sai Prisanek ne stori nič zalega Kekcu in Tinki. Lepo ju bo gosti! nekaj dni. Potem pa ju izpusti domov. Le verjemi mi, Jerica! Saj poznam Prisanka in vem, da ne stori nikomur nič zalega. Čuden mož je in godrna vedno. Vsako leto podre na enem kraju svoje zidovje. Kdor pride tisti dan v njegovo hišo, se mu godi dobro. Ravno včeraj je podrl zidovje, a danes ga je že spet zgradil. In ravno včeraj sta zašla Kekec in Tinka k njemu. Zato pa se jima bo dob: o godilo.« Jerica ii je verjela in se je potolažila. Škrlatica pa je še pripovedovala o divjem možu Pri sanku. Da, čuden mož je in močan, da z eno rako iz ruje najvišjo bukev. V lepem prijateljstvu sta živela nekoč Prisanek in Škrlatica. Vila je hodila vedno in vedno tja v dolino, pa je pomagala ljudem, ki so jo klicali v svojih silah in potrebah. Vse jim je storila; pomagala jim je na polju in doma; pomagala je ubožnim in bolnim. A to je jezilo divjega moža. Vedno \/ E, TRI, PET, 5E l> E M, l> E V E T, 5 T Prav so jo rešili : Zorislava, Bogomila, Janez In Črtomir Pretnarjevi na Bledu ; Jakica in Marija Ganglovi, Vilmica Predaličeva, učenke v Metliki ; Zorica Fromova pri Sv. Lenartu v Slov. goricah ; Ljubivoj Skrt v Radovljici ; Janez Leskovar, Franc Rak, Alojzij Razboršek, Alfonz Hrastnik in Štefan Mlaker na Prihovi pri Konjicah ; Ema Bizjakova, učenka C. M. äole v Kopru; Vladimir Koman in Rudolf Stroj v Radovljici; Nadina Potočnikova, učenka IV. razr. v Kranju; Viljem Ogorelec, dijak II. b gimn. razr. v Mariboru. Posetnico-uganko v 8. številki sO tudi prav rešili : Martin Mordej pri Sv. Roku ob Sotli ; Svetozar in Milivoj llešič iz Ljubljane; Albina Mohorkova, uč. IL razr. mešč. šole v Krškem; Milica Božičeva, učenka v Ljubljani ; Danica Jordanova, učenka v Ihanu ; Medana Bezlajeva, učenka IV. razr. v Šmartnem pri Litiji ; Ivan Vodeb, dijak I. gim. razr. v zav. sv. Stanislava ; Maks in Kristina Vodeb, učenec in učenka v Artičah ; Polda in Zofija Želetovi, učenki na Prošeku pri Trstu; Ludovik Filipič, učenec III. razreda v Ljutomeru ; Vandica in Janko Traven, Roman Modic, učenec II. razr. c. kr. vadnice, Zdenko in Divica Medica, vsi v Ljubljani; Reza in Avguštin Tancar na Jesenicah. Ivanka Debevčeva-Kocijanova. V „Zvončku" se je pojavila nova pesnica — Ivanka Kocijanova. Umevno je, da bi marsikdo „Zvončkovih" čitateljev rad vedel, kdo je ta nova naša sotrudnica. Na to nam odgovarja sama: S preprostih kmetov sem dekle, ime Ivanka meni je, iz kraja sem dolenjskega, a naroda slovenskega. Ivanka Kocijanova se je rodila dne 14. marca leta 1886. v Čužnji vasi pri Trebelnem na Dolenjskem od ubožnih kmetiških staršev. Potemtakem je zdaj v 33. letu svojega življenja. V šolo je vstopila na Trebelnem dne 25. septembra 1892. ter izstopila leta 1900. Njen učitelj, pesnik in naš sotrudnik Janko Leban. je znal nadarjeno in pridno učenko dramiti in navdušiti za pesništvo. Vendar je Ivanka šele leta 1911. kot 25 letna mladenka začela zlagati prve svoje pesmi ter jih zaupno pošiljati v oceno in popravo svojemu učitelju Janku Lebanu, ki se je medtem preselil v Bukovico i- Vp t* % pri Škofji Loki na Gorenjsko in ki je nadarjeni pesnici rad šel vsestransko na roko. Prvo svojo pesem je priobčila Ivanka leta 1912. v 4. štev. .Bogoljuba" z naslovom .Kraljici na Bledu*. — „Dolenjska Ivanka", kakor se sama rada imenuje, se je poročila z Antonom Debevcem, posestnikom v Čenžnji vasi, dne 4. februarja 1918. leta. Od tedaj se torej piše Debevčeva. Ivanka, ki druge šole ni obiskovala kakor one na Trebelnem, je s čitanjem dobrih knjig mno- go pridobila. Glede zlaganja pesmi piše pa svojemu učitelju sama doslovno tako: „Pesmi zlagam najbolje, kadar pasem ali pa na njivi med delom, kadar sem sama, da me nihče ne moti. Ko grem na pašo, vzamem papir in svinčnik s seboj in — če sem razpoložena — svoje misli hitro zapišem in se tako veselim, ko je pesem dovršena." — Iz tega se vidi, da poje Ivanka iz neke srčne potrebe, to je, da je rojena pesnica, da ima — da govorimo s pesnikom Stritarjem — „tisti božji dar, ki si ga človek ne pridobi z največjo učenostjo,"■ namreč dar pesništva. — Želimo iz srca, da se .Dolenjska Ivanka" čimdalje bolj popol-njuje in izuri v pesništvu ter v „Zvončku" priobči še marsikako lepo pesem! Njenemu učitelju Janku Lebanu pa čestitamo na taki učenki ! Drobtine. 36. Vinski brat in oderuh — ali nista zlodja dva ? Eden vedno v grlu suh, drugemu je žep brez dna. 37. Bede strašno lice k njemu se obrača, komur so družice kvarte in pijača. 38. Kar si z igro pridobiš, v veseljaštvu potopiš ; sila v hišo plane, zvesta ti ostane. 39. Težka je pijancu glava, duša mu je nevesela: njiva, hiša, vol in krava — kje so ? — Vse je žeja vzela l 40. Kletev in sirovost žganje v govor lije, gnusna negotovost po stopalih bije. Modest. Cenjeni gospod Doropoljski! Pri svoji prijateljici sem vedno čitala .Zvonček", ki se mi je tako priljubil, da sem si ga morala naročiti. Berem ga skoro vsak