O novem ustnem skrajšanem postopku.
v predgovoru svojemu, žal, le do § 103. dospelemu ko-raentaru o Josipa 11. občnem sodnem redu pravi dvorni svetnik Fran Jurij pl. Keess, da ga je napotila k izdaji tega komentara skušnja, da se obilo pravd hudo zamota, ker mnogokrat stranki in njenemu zastopniku, pogostoma tudi sodniku samemu, propisi sodnega reda niso dovolj znani, vsled česar jih puščajo v nemar. Dobrohotni namen zakonodajalčev, zmanjšati število pravd ter skrajšati jih s tem, da postopek priprosteje uredi, je brezvspešen, in Keess pisal je svoj komentar, da seznani sodnike in pravdne stranke s pomenom zakonovim, „damit der Richter in Ordnung Recht ertheile, der Streitfiihrer aber auf dem geraden und sicheren Wege sein Recht suche."
Iz enakega namena in ker se je pripoznala resnica besed, katere je že 1. 1821. javno spregovoril francoski par-lamentni govornik de Bonald, da je dobro in ceno pravosodje prva, če ne edina prava potreba državi, pojavljaU so se koj po izdanji občnega sodnega reda z dne 1. maja 1781 do današnjega dne mnogi poskusi, prenarediti pravdni postopek. Naštevati in opisovati te poskuse je predmet pravnej zgodovini. Ravno to napotilo je vlado, da je predložila najnovejši svoj načrt o Tistnem skrajšanem postopku zbornici poslancev državnega zbora.*)   Enako ugibamo mi, če že
*) Opomnimo, da se dotičiia vladna predloga (državnozborska priloga Š1. 4',)2) dobiva v di-žavnej tiskarni na Dunaji. Ker je le s pomočjo tega načrta moč vspešno zasledovati diskusijo o važnem tem predmetu, priporočamo vsakemu pravniku, kateri se zanima za stvar, omisliti si pravočasno to prilogo.
danes opozarjamo slovenske pravnike na ta načrt, naj se pravočasno seznanijo z njegovimi principi ter, zasledujoči razprave in razgovore o njem, spoznajo bistvo njegovo, da so povsem pripravljeni, ko zadobi zakonito moč.
Ustni skrajšani postopek se imenuje pravdni postopek, ki namerava — upirajo se na principije javnosti, ustnosti ter razsoje po svobodnem prepričanji, kakor malotni postopek — vstreči željam, izvirajočim iz trgovskih in obrtnih krogov, naj se javni ustni postopek razširi na veče pravde kot jih zadeva malotni postopek. Vporabivši skušnje, nabrane pri malotnem postopku, razširja načrt na ta način zelo obseg veljave modernih oblik civilne pravde za prizadete kroge.
Najvažniše novo določilo v primeri z zakonom z dne 27. aprila 1873, št. (jti. d. z. o malotnem postopku je, da se — vstrezaje gorki, pogostoma izraženi želji — dovoli vzklic zoper sodbe prvega sodnika do sodišč prve stopinje, katera so že sedaj vzklicna sodišča v kazenskih pravdah zavoljo prestopkov, da se vrši pred vzklicnim sodiščem povsem nova ustna razprava o točkah, katere obsega vzklic, ter konečno, da sodi najviše sodišče kot revizijska instanca, ne da bi se tam razpravljalo vnovič,
I. Veljaven bode novi postopek po določilih §§ 1.—10. načrta:
a) krajevno pri tistih okrajnih sodiščih, katera se nahajajo v krajih, kjer je sedež sodnega dvora prve stopinje, glede celega njihovega jurisdikcijskega okraja, ter razun tega pri tistih, katera pravosodni minister v to določi uradoma;
b) stvarno v vseh pravdah za določene svote denarjev, katere po tožbeni zahtevi, brez obresti in postranskih terjatev, ne presegajo zneska 500 gld., ter v pravdah za druge stvari, kadar se namesto njih v tožbi lahko išče svota denarjev, ki ne presega 500 gld., ali če tožnik pove v tožbi izrecno, da se zadovolji s tako svoto denarjev. Postopek velja tudi v trgovskih pravdah, o tožbah proti fiskusu, posvetnim ali duhovskim občinam, cerkvam, nadarbinam, ustanovam, napravam za javne namene, posestnikom zemljišč, katera so vpi-
— 78
sana v deželne deske ali pa so izločena iz občinske zveze 14. lit. b) in c) j. n.). Postopek pa ne velja za pravde, katere se rešujejo v malotnem postopku ali v meničnem postopku, tudi ne za pravde iz zakupnih ali najemskih pogodb — razun če se pravda tiče le izterjanja zakupnine oziroma najemnine — on nadalje ne velja za pravde, katere so odkazane stvarnemu sodstvu (realnej instanci) in za listinske pravde, katere urejata zakona z dne 21. maja 1855, št. 95. d. z. in z dne 18. julija 1859, št. 130. d. z.
Trgovske pravde reševale se bodo brez trgovskega pri-sednika.
Krajevna omejitev nam popolnoma ugaja. Ne da bi se žalil princip, naj se sodniki ne premeščajo proti svojej volji, je vendar moč, pri za mesto delegovanih okrajnih sodiščih nameščati najsposobniše in najzaupljivejše sodnike, ki imajo dovolj volje, znanja in delavne moči, zadoščevati svoji nalogi.
Z druge strani pa imajo sodniki v krajih, kjer se nahajajo zborna sodišča, več prilike, razširjati svojo pravniško znanje občevaje s tovarši v poklicu in stroki. Uveti za stvarno in pravo delovanje so vsled tega veči.
Mladi naraščaj, kateri deluje kraj starejih in skušenih sodnikov, se bode za svoj poklic temeljiteje vzgojeval nego pri okrajnih sodiščih na deželi. Na deželi delujejo kot samostojni sodniki, prepuščeni so sami sebi — errando discere jim je usoda. Za vse, kar ukrenejo, so le oni sami odgovorni.
Ni bil menda najmanjši pogrešek, da se je uvedel ma-lotni postopek pri vseh okrajnih sodiščih brez take pripravnice. Iz tega izvira premnogo onih — deloma res utemeljenih — pritožb o maU vrednosti tega postopka. Slišijo se pritožbe, da ravna marsikateri kot paša, da izdaja sodbe nalik onim, katere proglaša kadi. Sodniki v malotnem postopku, ki nimajo prilike shajati se z izvežbanimi in izurjenimi sodniki, zgrešijo pogostoma pravo pot. Vestni in bojazljivi med njimi so niso mogli in so še ne morejo otresti pisarije, ki je bila običajna v starem postopku. Imenoma po malotnem, razpravljajo v resnici navadno po skrajšanem postopku. Zapisujejo vse govore in vgovore, ker jim velja še
— 79 —
vedno: quod non est in actis non est in mundo. Drugi mislijo, da jim je novi postopek odstranil vse utesnitve in spravljajo v svet nepresojljive svoje sodbe, katere izrekajo le po svojej volji, ne utemeljevaje jih niti po zakonu niti
stvarno. X.
(Dalje sledi.)