mera veljavnosti. Nikakor nc bi bilo odveč, ic bi «objektivne- kritike uporabile splošno verificirano metode kritične analize.
Vsi listi, ki to delo ne obravnavamo strogo «cehovsko«, vidimo v njem veliko več; tudi izhodišča za tista proučevanja, ki si za zgiKlovinopisje zastavljajo ludi netipična vprašanja.
Poleg lega nam je tuje ljubosumje (v slilu. zakaj je prav on bil »prvi«), ki poraja pristranskost. to pa poslavlja v ospredje vpraSanje profesionalne eličnosli oziroma kodeksa etičnih meril, ki ga v leh polemikah tako pogrešamo.
Prunkovo delo je nastalo v Času. ko sc je sisiem znanosti relativno osvobodil poircb vsakdanje politike. Dejstvo je. da je la v preteklosti »posiljevala« znanost, s tem da jo je nenehno »usmerjala in vrcdnolno vezala«. V tej ujetosti v polliko je znanost legitimirala početje politike, s čimer je izkazovala svojo »uporabnost«. In »primcrnosi«; ludi iz čisto pragmatičnih razlogov, da prejme dotacije, ki jih je dodeljeval politični p»xlsi-stem znanstvenemu. Prunkovo delo pa ni nastalo na podlagi nestrokovne motivacije, ni izraz potreb enotipskc politične opcije, izbora virov, lem in dogodkov, ni piKledica avtorjeve političnovrednoine opredelitve. Prunk jc prvič objavil nekatere strokovne ocene, ki so dejansko «inovacija« v slovenskem zgodovinopisju. Čemu torej takSen program nad delom, ki ga brez slrahu lahko damo nc le kot študijsko gradivo dijakom in celo Studeniom. marveč ludi tujcu, da bolj spozna našo (p<ilitično) zgodovino. Zato upamo, da bo delo čim prej prevedeno ludi v kakšen svetovni jezik.
Milan Zver
ANDREJ ULE
Sodobne teorije znanosti
Znanstveno in publicistično središče. Ljubljana 1992
Živimo v času. ko znanstvena praksa krepko posega v vsakdanje življenje in zalo
je razumljivo, da sc nam v zvezi z znanosljo poslavlja veliko vprašanj. Dr. Andrej Ule. redni profesor za logiko in teorijo znanosti nu Filozofski fakulteti v Ljubljani, s svojo novo knjigo Sodobne teorije znanosti poskuša odgovoriti na nckalcra izmed njih. Za iztočnico vzame iri vprašanja s področja znanstveno cpislemoluških vprašanj: kakšna je struktura znanstvenega spoznanja, kako sc znanstveno spoznanje oblikuje v slaincm dvogovoru med izkustvom in razumom in kako sc znanslveno spoznanje spreminja v vedno nove teorije. Avtor obravnava le probleme z uporabo moderne logike in znansivcnih mclod dela. s čimer se uvršča v krog analitičnih filozofov.
Knjiga obsega 292 strani in jc poleg uvoda m kratkega pregleda dosedanjega Ulctovcga dela. ki ga je napisal Franc Jerman, razdeljena na 6 poglavij. V prvem poglavju Kaj je znanost, avlor analizira sam pojem znanosti in ugotovi, da je lo tipično družinski pojem, ki ga nc moremo opredelili z cnoino definicijo. lahko pa natančneje opredelimo tipične primere in podobnosti med podskupinami znanosti. To nam omogoča, da znanost razlikujemo od vsakdanjega izkustva, umcl-mmi. religije, tehnike. Pri nadaljnji obravnavi knjige sc avtor omeji na podskupino empiričnih znaniKvli. ki poznajo metodično opazovanje in ekspcrimenl in imajo zgrajene trdne teorije (naravoslovne znanosti, del psihologije, ekonomije in sociologije).
V drugem poglavju avlor najprej opredeli pojem znanstvene razlage, poleni pa pinta vrslc znanstvenih razlag, kjer sc nasloni predvsem na Ncglovo in deloma Mcmplovo delitev: popolne razlage (dcduktivna. induklivno-slalislična). nepopolne razlage (funkcionalno-tcleok)ška. dispozicijska. genetska) in prcdrazlage ali hevri.stične razlage. V naslednjem poglavju sledimo obširni razpravi o logičnem in epislcmolo-škem značaju znanstvenih zakonov. Nadaljnje poglavje govori o strukturi in razvoju znanstvenih icorij. Po opredelitvi formalne strukture teorije izpostavi problem odnosa med opazovalnimi in teorijskimi termini (Carnapova irodelna razdelitev znanstvene teorije in kritike le-le). Sledi prikaz odmevne Kuhnovc teorije o znanstvenih revolucijah. kje jc prvi temaliziral pojem znanstvene paradigme, ki ga danes vsi tako radi uporabljamo. ter odgovorom, ki jih je ta teorija spodbudila pri K. Popperju. I. Lakalosu.
p. Fcvcrabcndu in S.Toulminu. V 5. poglavju sc seznanimo z eno najbolje izdelanih sodobnih teorij znanosti - strukturalno teorijo znanosti (j. D. Snccd. NV.Stcgmul-Icr. \V.nalzar itd ). Pomembne novosti te teorije s<i iskanje racionalnega jedra drugih teorij znanosti, nestavčni pogled na znanstveno teorijo (znanost kot svojska simbolna in empirijska dejavnost znanstvene skupnosti), raeionalnH rekonstrukcija posameznih znanstvenih teorij in poslopck računalniške rekonstrukcije posameznih prehodov v zgodovini znanosti (str. 195). V zadnjem poglavju se ukvarja z vprašanjem povezanosti znanstvenih teorij in realnosti ter predstavi spor med znanstvenimi realisti in iinlirc-alisti. Sam se zavzema za relativni realizem, ki rasle iz same znanstvene dejavnosti in je kombinacija znanstvenega holizma in znanstvenega realizmu. Profesor L'le zaključi knjigo s kralko refleksijo o teoriji znanosti in njeni filozofski utemeljitvi.
Knjige lx>do verjetno najbolj veseli itu-dentje filozofije, saj jim bo s svojo jasnostjo in izčrpnostjo v veliko pomoč pri študiju. Zanimiva pa bo ludi za vse liste, ki jih vznemirjajo vprašanja, povezana z znanstvenim spi>znan)em.
Olgu Markič
WILLIAM CLASSER
Dobra šola
Didakta. Radovljica. 1991. str. 96
Poučevati družboslovna vedenja pomeni za učitelja zelo prijetno, toda odgovorno opravilo. Kako pri takšnem poučevanju dosegali boljše delovne rezultate? Kako doseči boljšo kakovost? To lahko A'edo naši učitelji (tudi družboslovja), če si v-zamejo v roke delo dr. Williama Glasserja. ki mu je avtor dal naslov Dobra šola. Delo je v letu 1991 izšlo pri založbi Didakta v Radovljici.
Preden se bomo lotili vsebinske predstavitve avtorjevega dela. namenimo nekaj besed tudi predstavitvi avtorja. Kdo je pravzaprav dr. William Classer? Cre za avtorja, ki je
več kol ,30 Icl svojega življenja posvetil izboljšavam v šolstvu. To ludi dokazujejo njegove številne izdane publikacije, še predvsem pa knjigi z naslovoma Dobra šola in Sole brez neuspeha. Dr. William Classer sc je rodil 1925 v Clevelandu. Trenutno vodi Inštitut za realitctno terapijo, ki organizira usposabljanje strokovnjakov za rcalitetno terapijo v ZDA. Kanadi in v drugih državah. Poudarili moramo, da doživlja njegov pristop v ikilstvu zelo veliko zanimanja. Prav zalo je ludi smotrno, da ga poznajo naši družboslovci, še zlasti tiste, kot smo že poudarili, ki prikazujejo pomen družboslovnem stroke mladi generaciji, torej učiteljem družboslovja. Tixla ob lem priporočanju poznavanja avtorja moramo op«)zoriti Sc na nekaj. Gre za avtorja, katerega zanimive teze so rezultat razmisleka, ki jc sicer veljaven za ameriške razmere. Njihovih zakonitosti pa ni mogoče kar mehanično presajati v naš družbeni prostor, v njegove posebnosti. Toda kljub temu so mnoga sptoznanja dr. Williama Glasserja aktualna tudi za nas. Za n;LS, saj sc je naš vzgojno-izobraževalni sistem znaiel v novi. pluralistični družbeni realileli. Ta ga poslavlja v nov čas. ki zahteva (bo še bolj zahteval od njega) boljšo kakovost. Pa ludi iskanje boljših, konslruk-livnejših vzgojnih prijemov (slogov) za naše mlade generacije, ki vstopajo (bodo še vstopale) v vse zapletenejSe družbene tokove.
Naštejmo bistvene nosilne naslove dela. za predstavitev katerega smo sc odločili. Ti so nanizani 1er konceptuirani takole: Kakovostno izobraževanje kot odgovor šolskim problemom; Uspeh je odvisen od boljšega vodenja: Učinkovito poučevanje je najverjetneje najtežje opravilo; Demokratični način vodenja je osnovna reforma, ki jo ptnrebujemo; Kako se vedemo - kakovost pripomore k boljšemu počutju: Kvalitetno šolsko delo; Ustvarjanje kvalitetne šole; Pritegnimo vse učence h kvalitetnemu učenju; Ki>opcrativno učenje; vodenje kvalitetne šole itd.
Žc ta sicer bolj bežen pregled bistvenih nosilnih naslovov prepričuje, da gre za knjigo. ki jo je vredno poznati. Njeno poznavanje je tudi smotrno priporočiti vsem tistim, ki jih zanimajo problematike, s proučevanjem katerih se ukvarja sociologija vzgoje in izobraževanja. Vse (različne) bralce bodo prav gotovo pritegnile mnoge avtorjeve trditve. Se zlasti temeljna, ki jo izreka avtor kot
579
Tconjj in praksa. Icl. .<0. 5l S-tt. LjuW|ana 19«>.3