Poitndn* plačana v gotovini
Spod. ta abbaa. poatafa. - II Ontppo 7® H
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	. . . L 1.750
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - tel. 83-177	Letna naročnina . .	. . . L 3.500
PODUREDNIŠTVO :	Letna inozemstvo . .	. . . L 4.500
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - tel. 414646	Poštno čekovni račun :	štev. 24/12410
Leto XXV. - Štev. 27 (1259)
Gorica - četrtek, 5. julija 1973 - Trst
Posamezna številka L 80
Gin srnice Pavla (I. za sielo Ido
Pred skorajšnjo sestavo nove vlade
Pavel VI. je napovedal sveto leto prav v času, ko so mnogi bili gotovi, da po drugem vatikanskem koncilu jubilejnih svetih let ne bo več. Sprašuje se, ali bodo ljudje te moderne dobe, ko se je v nekaj desetletjih mišljenje tako spremenilo in je življenje tako različno, ko je toliko opotekanja proti naravi in duhovnim vrednotam, ali bodo mogli razumeti in sprejeti pravi smisel svetega leta: tj. njegovih velikih namenov, pokore, spreobrnjenja od vidnega k nevidnemu, od pogreznjenosti v posvetnost k večnostnim vrednotam.
Sam odgovarja, da upa v pozitiven odziv Cerkve, ki se bo z novim pogumom trudila za osebno in občestveno spreobrnjenje in se tako krepko usidrala v načela in duhovne vrednote, ki jih je razglasil zadnji vesoljni zbor, čigar desetletnica sovpada prav s svetim letom 1975.
Glede na ostali svet, kateremu mora Cerkev nuditi ta izredna sredstva milosti, pa se ne smemo toliko spraševati, v koliki meri bo zmogel ta modemi svet milost svetega leta sprejeti in razumeti, ampak je zadosten razlog, če se zavedamo, kako je te obnove prav ta moderni človek potreben.
DUHOVNI ZNAČAJ SVETEGA LETA
Sv. oče želi, naj bi imelo sveto leto — po izročilu Cerkve — zares čisto duhovni značaj. Mnogi časopisi pa so objavili novico o svetem letu na popolnoma neduho-ven način. Prineslo bo — pravijo — lepše dni, veliko dohodkov in dobička. Navedli so za primer dobičke, ki so jih romarji iz vsega sveta prinesli v Rim leta 1950. Ta vsota, pravijo, da je znašala 267 milijard lir. Želeli so uspeh ekonomiji tudi v letu 1975, za katero predvidevajo organizatorji kakšnih 25 milijonov romarjev. Naj bo kakorkoli že, papež je določil, naj bi denar, ki ga bodo v Rimu pustili sveto-letni romarji, namenili tistim, ki so pomoči najbolj potrebni — barakarjem in brezdomcem.
PRAZNOVALO SE BO PO VSEH KRAJEVNIH CERKVAH
Način praznovanja svetega leta je tudi spremenjen v zvezi s koncilskim pojmovanjem Cerkve. Svetega leta ne bo namreč obhajala samo vsa Cerkev, ampak naj se praznuje tudi po vseh krajevnih Cerkvah. Od 10. junija letos do božiča 1974 naj se torej vrši po vseh krščanskih krajih, po vseh krajevnih Cerkvah. Tako bodo obhajali sveto leto v Vietnamu, v Braziliji, v Sev. Irski, v Jeruzalemu in Kairu. Povsod. S to spremembo je sveto leto organizirano tako, da bo mogoče pritegniti čim več ljudi k učinkoviti udeležbi jubileja. Poudarjen je, v duhu drugega vatikanskega koncila, pomen krajevnih Cerkva in je obenem odvzet v nekem smislu monopol, ki ga je doslej Rim vedno imel nad svetim letom. Kdor bo pa zmogel in hotel, naj Potem poroma še na grobove prvakov apostolov in v katakombe, na grobove mučencev.
NOTRANJA PRENOVA LJUDI
Med smernicami, ki jih je narekoval sv. oče je glavna in bistvena notranja pre-Uova ljudi. Človek se mora v notranjosti Prenoviti. Ko so ob smrti Janeza XXIII. mnogi mislili, da bo tudi koncil zamrl, je Pavel VI. z veliko vero in pogumom koncil nadaljeval, kar je pač še težje kot ga *ačeti, in ga pripeljal do znanih velikopoteznih zaključkov. Noče pa, da bi smernice koncila šle v pozabo, zato je sedaj °b desetletnici naznanil temeljito izpraševanje vesti vsega božjega ljudstva. Kako se je božje ljudstvo trudilo za resnično spreobrnjenje, v kakšni meri je uresničilo *nake koncila? Po tem premisleku in Ugotovitvah naj z novim pogumom začne s tem težkim, a nujno potrebnim prizadevanjem.
V	PONIŽNI MOLITVI IN POKORI
Milosti spreobrnjenja pa ni mogoče do seči, pravi papež, kakor le s ponižno molitvijo in pokoro. Ponovno poudarja nuj-
nost pokore, njen smisel in njen izraziti krščanski pomen. Vse prizadevanje za resnično spreobrnjenje v svetem letu naj bo neke vrste veliko spokorno delo: prostovoljno opravljanje spokornih del poleg tistih, ki jih nalaga vsakdanje življenje.
Beseda pokora pa je današnjemu človeku tuja. Pij XII. je rekel, da je za današnjega človeka najhuje to, da je izgubil čut za greh in torej tudi čut za pokoro. Pravijo, da so bili v srednjem veku ljudje »veliki grešniki, a tudi veliki spokorniki«. Kljub številnim grehom niso izgubili vere v večno veljavne vrednote in so imeli jasne pojme o dobrem in hudem.
Zdi se, da sv. oče ponavlja Marijino naročilo iz Fatime: molitev in pokora, to je poziv za spreobrnjenje kristjanov in ne nevernikov — bo rešila svet. Pisatelj Rebula pravi: »Molitev je še vedno — tudi danes — največja duhovna atomska sila.«
SPRAVA Z BOGOM IN MED LJUDMI
Druga važna smernica za sveto leto je sprava z Bogom in med ljudmi. Človek mora najti pravo razmerje do Boga in do sočloveka. Dejansko vodi spreobrnjenje duha in sleherna spokorna vaja po svojem bistvu do sprave z Bogom v Kristusu in do sprave z brati, do sprave v katoliški Cerkvi in v njenem razmerju do drugih Cerkva, do sprave v družbi med vsemi ljudmi brez razlike razredov, ras in narodnosti. To je tista sprava, ki je pot k edinosti, ki se bo uresničila v Kristusu, prenovitelju vseh zemeljskih stvarnosti, ki po svoji daritvi, neizčrpnem viru življenja in odrešenja, združuje srca.
Cerkev se zaveda, da je nujno potrebna vrnitev k Bogu, če hoče doseči obnovitev v edinosti vseh, ki verujejo v Kristusa. Zato vabi vse, tudi nekatoličane. Gotovo bodo mnogi izmed njih molili po sveto-letnih namenih in se obenem bližali spoznanju, kaj je vesoljna Kristusova Cerkev, ki je zmožna takih svetovnih podvigov. Dočim so ostale Cerkve, kljub vsej »avto-kefalnosti« preveč odvisne od svetne oblasti in premnogokrat ob odločilnih trenutkih odpovedo. V zgodovini so svetni vladarji zares želeli izrabljati Cerkev v svoje namene: tako naj bi čuvala Rimljanom Konstantinove dobe rimski imperij, graščakom fevdalni družbeni sistem, kapitalistom zasebno lastnino, liberalcem antikomunizem, marksistom revolucijo (Rebula: »Smer - nova zemlja«). Toda Cerkev se, predvsem v zadnjem času, kaže v vsem svojem sijaju kot samostojna ustanova, ki gre z lastnimi, čeprav krvavimi nogami skozi zgodovino človeštva in priča vsemu svetu rešenje v Kristusa.
Nadalje naj bi imelo sveto leto ekumenski značaj tudi v notranjosti Cerkve. Znano je, da nekateri njeni udje rušijo edinost in celo tajijo nekatere verske resnice, kot npr. Kristusovo božanstvo.
Tudi škofovski sinodi v Rimu leta 1974 naj bi sveto leto pomagalo z molitvijo do pozitivnih uspehov, saj bo njena glavna tema evangelizacija sodobnega sveta.
SADOVI ZA VES SVET
Končno ves svet — tudi neverni — naj bi bil deležen sadov svetega leta. Saj je prenova duha prva izmed poli, ki jih je treba prehoditi za dosego miru. Sv. oče pravi: »Toliko molitev in pokore pač ne bo zastonj, brez uspeha.«
Mi sicer o vsem tem govorimo po naših cerkvah maloštevilnim ženicam in kopici raztresenih otrok, toda sedaj v svetem letu bodo te velike ideje prodrle v svet. Družbena občila jih bodo razglašala. Tudi nasprotniki bodo nehote o tem razmišljali in nobena stvar ne ostane popolnoma brez uspeha. Vsi se spominjamo, kako je še pred kratkim povsod krožila krilatica: papež je vojni hujskač.
Po naporu zadnjih papežev so te govorice popolnoma utihnile in nekateri državniki so celo predlagali, naj bi se podelila Nobelova nagrada za mir Pavlu VI.
Državniki si sicer prizadevajo, večina z iskrenostjo, da bi vzpostavili pravo razmerje med ljudmi in med narodi — pravi
V vročem poletju je navadno že več let v Italiji tudi politično precej vroče. Ni slučaj, da so se prav v poletnih mesecih v državi odigravale že v preteklosti večje politične krize. Kdo se ne spominja na julij pred dobrimi desetimi leti, ko je prišlo do sestave Tambro-nijeve vlade s podporo neofašistov in do nevarnih zapletljajev v zvezi s tem, ko je bil resno ogrožen državljanski mir? Kdo je že pozabil na s tem povezano zadevo SIFAR? Ali pa če gremo nekoliko bliže, na razne tako imenovane »kopališke« vlade, ki jih je sestavljal kot nekak »deus ex machina« prav sedanji državni poglavar? Pa politični kongresi raznih velikih strank in sindikatov, ki prav v tem obdobju navadno kar mrgolijo. In volitve, ali niso navadno vedno na pragu hudega poletja?
Nočemo s tem reči, da moramo nujno vezati letne čase in politično življenje v Italiji, vendar nekaj je tudi na tem. Naj bo tako ali drugače, spet se znajdemo pred vladno krizo, ki so jo spočeli dogodki ne zadnjega tedna ali meseca, ampak že daljši razvoj v državi. Po zadnjem kongresu Krščanske demokracije je spet prišlo med drugim tudi do ustalitve v večinski stranki, čeprav je morda ta ustalitev v marsičem le bolj
zunanjega videza. Novi politični tajnik KD Fanfani ima sedaj vso možnost, da tudi dejansko pokaže svoj prestiž in avtoriteto v stranki, kateri je v preteklosti večkrat naredil tudi nekaj slabih uslug. Prejšnji tajnik KD Furlani je bil morda bolj drugorazredna osebnost, znal pa je vseeno KD vliti nekaj novega zagona in je pokazal tudi praktični smisel za realistično politiko v stvarnih okoliščinah.
NOVI LEVI SREDINI NAPROTI
Ves ta proces iskanja nove večine je v akciji že od začetka leta sem. Sredinska vlada z liberalci je v raznih vrstah KD in socialne demokracije, pa tudi republikancev vzbudila nevoljo in že od samih vodilnih prvakov teh strank, kot so Rumor, Tanassi in La Mal-fa so padli predlogi za iskanje nove možnosti sodelovanja s socialisti. Vmes je bil še kongres PSI, ki je sicer dal nejasne perspektive za reševanje demokracije v Italiji, zlasti v tekmi med zmernejšo De Martinovo in radikalnejšo filo-komunistično Mancinijevo strujo. Čas je vseeno prinesel svoje in po kongresu KD je prišlo do odstopa Andreottijeve vlade. Zadnji tedni so že bili polni živahnih političnih stikov med krščanskimi
Razne politične novice
NOVI PREDSEDNIK SENATA
Namesto dosedanjega predsednika senata Fanfanija, ki je postal tajnik KD, je visoka zbornica izvolila za svojega predsednika načelnika senatne skupine KD sen. Spagnollija, ki je doma iz Triden-ta. Spagnolli je bil že minister v raznih vladah in eden izmed vodilnih osebnosti KD v severni Italiji.
UDAR V URUGVAJU
Druga nemirna država je Urugvaj. Tudi v tej deželi je bil državni udar, ki ga je izvedel predsednik Bordaberry. S pomočjo vojakov je razpustil parlament in prevzel vso oblast. Delavsiki sindikati so sicer oklicali splošno stavko, toda na vojaški pritisk so jo morali preklicati.
ZAROTA V IRAKU
Tretja država v vrsti notranjih državnih prekucij je Irak. Tu se je skoro dobesedno ponovila zgodba iz časov kralja Davida. O tem kralju pripoveduje zgodovina, da je imel sina Absalona. Ta je smrtno sovražil polbrata Amnona. Da bi se nad njim maščeval, je nekoč povabil na slovesno večerjo vse kraljeve otroke, oziroma vse svoje polbrate in polsestre; moral
mir. Toda ker ni prave podlage za to spravo, marsikje je celo borba proti vsemu, kar je božjega, se narodi znova znajdejo v začaranem krogu nezaupanja, neiskrenosti, prevare, sovraštva, priprave na vojno in resničnega vojskovanja.
Pri vsem napredku tehnike in znanosti ostaja človek vedno neizpremenjen. Sam ne more doseči sredstev, s katerimi bi rešil samega sebe.
Bog daj, da bi svet spoznal, kar je J. Kennedy dejal, opirajoč se na sv. pismo, v svojem nastopnem govoru: »Blagor narodu, kateremu je Bog Gospod.«
Sv. oče priporoča, naj vzamemo resno namene svetega leta, to je vse tiste, ki so navedeni v zgornjih točkah, zato da bomo deležni njegovih sadov vsi udje Cerkve in bo ves svet spoznal, da je Kristus edini rešitelj sveta.
LOJZE ROZMAN
je priti tudi Amnon. Sredi večerje je ukazal hlapcem, da so Amnona umorili.
To se je ponovilo v Bagdadu. Poveljnik policije Nazem Kzar je povabil na kosilo svoje prijatelje, med njimi tudi generala Hammada Shihaba, obrambnega ministra, m pa generala Saaduka Gheidana, ki vodi notranje ministrstvo. Med kosilom jih je dal aretirati z namenom, da vrže vlado. Toda udar ni uspel. Kzar je ob ponesrečenem poskusu ubil obrambnega ministra, notranjega ministra pa je težko ranil.
KONFERENCA ZA EVROPSKO VARNOST
V Helsinkih, glavnem mestu Finski, se je v torej 3. julija začela konferenca za varnost in sodelovanje v Evropi. Udeležujejo se je vse evropske države razen Albanije. Navzoče so tudi ZDA in Kanada. Namen konference je potrditi sedanje meje evropskih držav, potrditi načelo nevme-šavanja in pa mirne poravnave sporov, ki bi nastali med narodi v Evropi.
PONESREČEN VOJAŠKI UDAR V ČILU
V Čilu je vlada predsednika AUendeja preprečila vojaški udar, ki ga je pripravil polkovnik Roberto Souper. Ta je hotel s pomočjo regimenta, ki mu je poveljeval, vreči predsednika AUendeja in oklicati vojaško vlado. Poskus se pa ni posrečil, ker se je velik del vojaštva v glavnem mestu Santiago zavzel za predsednika AUendeja. Polkovnik Souper se je s svojimi vojaki moral vdati. Pri udaru je bilo šest oseb mrtvih, pet civilistov in en vojak.
Upor polkovnika Soupra je spravil Allen-deja v nemajhne težave. Oklicati je hotel obsedno stanje po vsej državi, toda poslanska zbornica, kjer ima večino opozicija, mu tega ni dovolila. Prav tako je Allende moral popustiti stavkajočim rudarjem v rudnikih bakra na severu dežele in sprejeti vse njihove zahteve. Rudarji so se nato vrnili na delo. Sedaj skuša Allende rešiti svoj položaj tako, da želi preosnovati vlado in vanjo vključiti nekaj generalov kot ministre. To je že storil lansko jesen, ko je bil v sličnem težkem položaju. Novi ministri-generali bi ostali v vladi le začasno, dokler se politični položaj ne razčisti.
demokrati, socialnimi demokrati, republikanci ter socialisti za sestavo skupnega vladnega programa. Predsednik republike je zaupal nekdanjemu ministrskemu predsedniku Rumorju mandat za sestavo nove levo sredinske vlade, in sedaj so še v teku zadnji razgovori o programu in sestavi vladne koalicije.
Gotovo je, da nova vlada leve sredine ne bo mogla v vsem in dobesedno posnemati prejšnjih shem levosredinskih vlad od Mora in Fanfanija do Rumorja in Colom-ba. Izkušnje zadnjih nekaj let so pokazale, da je treba dati levi sredini trdnejšo osnovo. Treba je predvsem doseči jasno razmejitev nove večine v odnosu do komunistov, ki bi tako ali drugače vedno radi prišli do soodločanja. V tem so zlasti socialisti resno postavljeni pred vse svoje odgovornosti in od njih zadržanja in lojalnosti je predvsem odvisen uspeh ali neuspeh nove leve sredine. Če bo PSI še vedno ljubimkal s komunisti, bo nova vlada že v samih temeljih izpodkopana. Pa tudi dobra enoletna izkušnja z liberalno stranko je gotovo pomenila za KD in druge partnerje preizkusni kamen in novo gledanje na vse stranke demokratičnega loka.
O vladi sami in o njenem pomenu bomo lahko govorili sicer šele ob točni sestavi in ob njenem uradnem programu. Izgleda, da bodo stopili kot ministri v vlado vsi pomembnejši predstavniki vladnih strank, kot so Moro, Andreotti, Colombo ali Taviani za KD, De Martino in Giolitti za PSI, Saragat in Tanassi za PSDI ter La Malfa in še kdo drug za PRI. Vlada naj bi torej odražala čim večjo reprezentativnost glavnih strank koalicije.
Prva seja novoizvoljenega deželnega sveta
7.	julija se bo začelo delo novoizvoljenega deželnega sveta Furlanije-Julijske Benečije. Dnevni red prve seje predvideva imenovanje začasnega urada predsedstva in zaprisego novoizvoljenih svetovalcev, zatem glasovanje za imenovanje predsednika sveta, dveh podpredsednikov in štirih tajnikov.
Dr. Berzanti, ki je bil devet let predsednik deželnega odbora, tj. deželne vlade, je izjavil, da tega mesta ne sprejme več. Novi deželni odbor bo zato moral iskati tudi novega predsednika.
Razstava modernih del v Vatikanu
Vatikanska umetniška galerija je sprejela v svoje prostore tudi dela modemih umetnikov. Novi oddelek so odprli v soboto 23. junija. Sv. oče si je ogledal razstavljene umetnine in se tudi razgovarjal z umetniki, ki jih je srečal ob razstavljenih delih. Nad sto umetnikov je odstopilo svoja dela vatikanski umetniški galeriji.
Koncert v Vatikanu
Orkester rimskega sedeža RAI-TV je v soboto 23. junija pred sv. očetom izvajal koncert pod vodstvom dirigenta Leonarda Bernsteina. Koncert je bil v dvorani za papeževe avdience. Prisotni so bili kardinali, nadškofje in škofje, člani diplomatskega zbora ter številno občinstvo. Orkester je izvajal Bachova dela in nekatere skladbe dirigenta Bernsteina. Izvajanje je bilo brezhibno. Sv. oče se je dirigentu in članom orkestra toplo zahvalil.
Korumbajski Don Boško Težka potdo narodne sprave
Ta bedna koča je bila skozi tri leta dom 300 otrokom, katerim je misijonar Ernest Saksida krušni oče, vzgojitelj in varuh
II.
V	bližini naše bajte sem nekega večera slišal, kako je neki moški strahotno rjovel: dva njegova sinova, ki sta ga zalotila, ko je v pijanosti neusmiljeno pretepal svojo ženo, sta se spravila nadenj s palicami, stoli in z nožem in ga do smrti pobila.
Kako grdo je in vendar se pogostoma vidi, ko se moški prepirajo in pretepajo. Zelo velikokrat pride do hudih telesnih poškodb, kajti v navalu jeze in tnaščevanja izgubijo razsodnost in se ne znajo več kontrolirati. Pograbijo, kar jim pride pod roko; nož in pištola sta vedno kje blizu; in kdor se hoče maščevati, že najde priložnost. Zato je toliko smrtnih primerov.
Nekoliko dalje, na zasilnem igrišču, je neko soboto skupina fantov ubila prijatelja, ker so se bali, da bi jih izdal. Da bi trupla nihče ne mogel prepoznati, so ga odvlekli daleč stran, polili glavo z bencinom in zažgali... Drug fant, temne polti, znan kot drzen tat in ropar, se je pred policijo, ki ga je zasledovala, skril v močvirju ob reki; njegovi prijatelji pa so medtem skušali razbiti policijski avto, ki je čakal tam blizu. Ta nesrečnež je zadnje čase nekoga ubil in je končno prišel v roke pravici.
Moški, ki po kratkem pomenku vzame k sebi žensko ali jo nenadoma zapusti, tudi z mnogimi otroki, in se zanjo nič več ne briga, je tukaj nekaj vsakdanjega. Tudi Ženska pogostokrat stori tako. Spominjam se neke ženske, kateri je umrla dvanajstletna hčerka: tri dni je od žalosti in bolečine tulila okoli razpadajočih barak, kjer ni bilo nikogar, ki bi ji mogel pomagati. Ni imela niti rjuhe, da bi vanjo zavila mrtvo hčer, in še manj si je mogla privoščiti krsto za pogreb. Dobre učiteljice so poskrbele za vse, čez noč so sešile celo primemo oblekco. Pri maši za sedmi dan matere ni bilo. Mož je potem povedal, da je prejšnji dan vzela dva od trinajstih otrok in z nekim drugim moškim odšla v kraj, kjer je imela drugega otroka. Podobne reči se pogostoma dogajajo, zdaj tu zdaj tam, in mi jih imamo neprestano pred očmi.
POHOJENO CVETJE
Mislim, da se vse te stvari in še nešteto drugih podobnih dogajajo zato, ker ni ljubezni v našem življenju, v življenju teh nesrečnih bitij. To je po mojem mnenju največja revščina. Pomanjkanje ljubezni se čuti že v naj nežnejši dobi. Temu je treba pridati še slab zgled vseh, tudi staršev. Redko je videti kako mamo, ki bi poljubila otroka. Otroci se ne morejo naučiti ljubiti, če ljubezni nikjer ne vidijo in ne čutijo. Otroci, ki so navajeni na vse, na bolezen, na lakoto, na umazanijo, na neslogo, na pretepanje, ne morejo rasti dobri in pridni. Zlo in hudobija jih vedno huje prepletata in se vanje zajedata. Koliko jih polovi policija, koliko se jih pridruži raznim tatinskim in roparskim tolpam, koliko jih uide z doma, se klatijo po cestah, spijo na pločnikih, v skladiščih, po vežah v javnih poslopjih, v parkih ali na bregu ob reki v starih ali zapuščenih čolnih.
Celo v šoli se kaže nagon po maščevanju, obrekovanju in hudobiji; tako dečki kakor deklice se prepirajo, pretepajo, praskajo, se izzivajo na dvoboj, ki naj bi se vršil kje drugje. Videl sem deklice, ki so z ošpičenim svinčnikom obdelovale sošolko po rokah in celo po obrazu, ker jim ni hotela posoditi neke stvari. Žepni nož je sicer prepovedan, a se vedno najde kdo, ki ga naskrivaj nosi pri sebi v pričakovanju, da se vname kak prepir in pretep. Dečki hitro pobesnijo, čeprav so bili prej prijatelji, medtem ko deklice dalje časa ne pozabijo žalitve in se maščujejo tudi po preteku več mesecev ali celo več let.
Zgolj v želji, da bi se nad kom znesel, je neki naš tovariš naperil pištolo v trinajstletnega prijatelja, ki je sedel poleg njega, in dvakrat sprožil■ Ranjenca so odpeljali v bolnišnico, kjer so mu po treh urah operacijskega dela rešili življenje. Ko je prišel k sebi, ni hotel povedati, kdo ga je ustrelil, da bi ne veljal za izdajalca. Nekega večera sem med šolo tudi videl, kako je misijonar prišel klicat nekega mojega tovariša, da bi ga izročil policiji, ki ga je iskala zaradi umora neke gospe. Poznal sem drugega tovariša, ki je v prepiru pri nogometni tekmi obljubil soigralcu, da ga bo ubil; in res ga je dva dni čakal zunaj na cesti z revolverjem v žepu. Posredovati je moral misijanar, ki je fanta spremil daleč domov. Kako je končal, ne vem.
Spominjam se tudi tega dogodka. Nekoč je prišlo k misijonarju dekle v spremstvu svoje matere. Razložili sta, kakšno obupno stanje vlada v družini zaraili oče-
ta: le-ta dela v neki majhni delavnici, a nekaj le zasluži, domov pa od plače nikoli nič ne prinese, vse zapravi in zapije s prijatelji; vsako soboto se pozno zvečer vrne domov grdo pijan; družina je velika, devet otrok; a poleg očeta le ona, 19-letna, nekaj zasluži. Prosili sta torej misijonarja, naj bi se kdo pri oblasti zavzel, da bi vsaj to pot — bilo je pred božičem in mati bi bila rada otrokom kaj boljšega pripravila za praznike — očetovo plačo dvignil kdo drug. Policija je očeta zaprla
10.
Posebnost sodobne družbe je nesluteni razvoj in popolnost tiska, radia in televizije. Na kratko jih imenujemo družbena občila. Zadnji koncil jim je posvetil izredno pozornost ter izdal o tem odlok, ki se začenja v latinščini z besedami »Inter mi-rifica«. V tem odloku je o družbenih občilih rečeno tudi naslednje:
»Jasno je, da je obveščanje, tj. iskanje in širjenje vesti, postalo danes, zaradi napredka človeške družbe in tesnejše povezanosti njenih članov, zelo koristno in celo potrebno. Javno in pravočasno sporočanje dogodkov in dejstev omogoča bogatejše in trajno spoznanje vsakemu posamezniku, ki bo mogel zato uspešneje prispevati k skupni blaginji in laže sodelovati pri napredku vsega človeštva. Človeška družba ima zato pravico zvedeti, kar je v ustreznih razmerah posameznikom in skupinam primerno;< (IM 5). Biti obveščen je torej pravica posameznikov in skupnosti. Tisti, ki vodijo družbena občila pa so dolžni, da posameznike in družbo obveščajo. To velja še prav posebej za tista občila, ki so v lasti države in jih zato podpira vse ljudstvo s svojim denarjem. Taka občila so v prvi vrsti dolžna, da ljudi obveščajo »po resnici in neokrnjeno« (IM 5).
Med občili, ki so v družbeni lasti, sta pri nas radio in televizija. Zasebnih radijskih in televizijskih oddaj ne poznamo ne v Italiji ne v Jugoslaviji. Kako je s temi občili in z njihovim odnosom do slovenskih poslušalcev? Za zgled dva primera iz današnjih časov.
Odprtje Slovenika v Rimu v dneh od IS. do 20. junija je bil za naš slovenski narod v tem letu eden najvažnejših dogodkov tako zaradi zavoda kot takega kot tudi zaradi slovesnosti, ki so bile s tem združene, saj so se srečali rojaki iz celega sveta, slovenska pesem se je slišala v dveh velikih rimskih dvoranah in v baziliki 5v. Petra; papež Pavel VI. je posebej govoril slovenskim vernikom. Za slovenskega časnikarja bi moral biti to dogodek leta. Tržaška riuiijska postaja je to pravilno razumela in je poslala v Rim posebnega poročevalca. Otvoritvi Slovenika in slovesnostim ob tej priložnosti je posvetila veliko pozornosti med rednimi poročili in imela vse tri dni še posebne oddaje samo o tem dogodku. To je storila radijska postaja v Trstu.
Kaj pa slovenski radio in televizija? Imamo dve radijski postaji na Slovenskem, ena je v Ljubljani, druga je v Kopru. Imamo dve televizijski postaji, ena je ljubljanska, druga je koprska. Ne ena ne druga nista vedeli, kaj se v Rimu dogaja v tistih dneh. Neslovenske postaje so poročale o Slovencih v Rimu, slovenske postaje niso o rojakih v Rimu nič vedele, ozi-
zaradi slabega ravnanja z družino in tisto skromno plačo je dvignila žena. Pred polnočnico smo imeli kratko božično prireditev s petjem in nastopi; med gledalci je bila navzoča tudi vsa tista družina, vesela in srečna. Nenadoma se prikaže med nami oče — policija ga je izpustila, ker je bil sveti večer — in se opotekaje pririne do svojih otrok. Kar je sledilo, ne bom opisoval. Vsi so zagnali jok in žalostno odtavali.
(Sledi)
roma niso hotele nič vedeti. Isto velja o dnevnikih v Sloveniji.
Drugi dogodek je iz Ljubljane same. O njem piše Družina v številki z dne 24. junija pod naslovom »Nerazumljiv molk«. V članku Hieronim Zveglič, frančiškan, ki je zadolžen za mladinske skupine v župniji Oznanjenja Marijinega v Ljubljani, vprašuje, zakaj ljubljanski radio ni hotel objaviti novice o koncertu, ki so ga v frančiškanski cerkvi pripravili 11. aprila 1970 in niti ne o koncertu letos 19. maja, na katerem so izvajali Sattnerjevo kantato »Oljki«. Rajši so jim že plačani denar za obvestilo vrnili, kakor pa da bi koncert napovedali.
Ob teh in sličnih primerih se posebno mi zamejci vprašujemo, ali pravzaprav potrebujemo radijsko in televizijsko postajo v Ljubljani in Kopru. Za tuje dogodke zvemo iz tujih postaj, ki so bolj objektivne in bolje informirane kot so slovenske, o slovenskih dogodkih in o slovenskem življenju pa Ljubljana in Koper nočeta poročali »po resnici in neokrnjeno«. Čemu ju zato še poslušati in gledati?
Nismo in nočemo biti kozlički, ki smejo videti samo, kar je v jaslih, ne pa kar je za njih hrbtom, članek v Družini priča, da tudi v Sloveniji nočejo vsi biti kozlički. Zato se vprašujemo, ali sta ljubljanski radio in televizija pa koprski radio samo za kozličke ali za vse Slovence.
(r+r)
Za svobodo vzgoje
Poljski škofje so imeli letno zborovanje poljske škofovske konference. Obravnavali so med drugim tudi načrt poljske vlade, da uvede v šole ateistična načela in spolni nauk. škofje so poudarili, da imajo starši absolutno pravico odločati o vzgoji svojih otrok, država pa mora to pravico spoštovati. Glede spolne vzgoje pa so škofje izjavili, da načrt, tak kot je, vzbuja zaskrbljenost in nemir pri starših. Vsekakor pa bodo o tem vprašanju še spregovorili.
Vrednost osebne spovedi
Protestantske verske skupnosti odkrivajo vrednost osebne spovedi. Martin Luter je osebno visoko cenil spoved in se je je tudi vse življenje posluževal. Kasneje je pri protestantih osebna spoved prešla v pozabo. V novejši dobi pa vedno bolj spoznavajo vrednost osebne spovedi in se je mnogi tudi poslužujejo.
Krst je resna zadeva
V	Splitu je nadškofijski svet sklenil, da je dovoljeno krstiti le tiste otroke, katerim je zagotovljena tudi verska vzgoja. Krstiti smejo le domači župniki, izjemoma tudi drug duhovnik, vendar le z dovoljenjem domačega.
V začetku junija je minilo 28 let, odkar so Angleži nasilno predali jugoslovanskim komunistom 11.300 razoroženih domobrancev slovenske narodne vojske iz Vetrinja na Koroškem, kamor so se bili umaknili pred ofenzivo sovjetske armade, ki je takrat prodrla na treh bojiščih: v Srbiji, na Hrvatskem in v Prekmurju. Naj dodam, da poseg sovjetske armade sploh ni bil v skladu z jaltskim sporazumom, po kate-ram naj bi bil za »osvoboditev« Jugoslavije zadolžen samo Tito in njegova vojaka brez intervencije tedanjih zaveznikov.
Nobenega dvoma ni, da bi Titovi vojski trda predla, da ji ni prav tisti čas priskočila na pomoč sovjetska armada. Da bi krili umik množice civilnih beguncev pred »osvoboditelji« in preprečili nadaljnje prelivanje krvi, je vodstvo slovenskega domobranstva določilo umik vojske iz domovine; približno 13.000 mož se je umaknilo v Avstrijo, kakih 7.000 mož pa v Italijo.
ŽALOSTNA OBLETNICA
Pod tem naslovom sem se pred letom dni v Katoliškem glasu (št. 21 - 25. VI.) spomnil teh zahrbtno vrnjenih in pobitih mož in fantov. Članka nisem napisal z namenom, da bi načel nove polemike in zbujal nova sovraštva, saj je vse moje pisanje in delovanje med Slovenci v svetu vodila težnja po dialogu in narodni spravi. V ta dva pojma — dialog in narodna sprava — sem trdno uverjen in prepričan, da se bosta prej ali slej uresničila, pa čeprav jima nasprotujejo razni Popiti in Črti. V tej želji po dialogu in narodni spravi sem tudi ob lanski obletnici počastil spomin
12.000	padlih mož in fantov ter pozval slovenske komuniste, naj čimprej vrnejo čast mrtvim, javnost pa seznanijo z morilno akcijo in storilci množičnega pokola dvanajst tisoč sinov slovenskega naroda.
»OBLETNICA PORAŽENCEV«
V isti številki je Katoliški glas lani objavil članek, v katerem se avtor spominja umora prof. L. Ehrlicha, ko se je dne 26. maja 1942 zgrudil pod streli atentatorja po naročilu ljubljanskega vodstva komunistične partije. Obenem navaja zapiske Edvarda Kocbeka, kako v njih kristjan Kocbek opravičuje politični umor kot revolucionarno sankcijo, po kateri sme s polno pravico seči neka človeška družba, ki je odgovorna za kolektivno usodo in ima zato pravico biti neusmiljena. Ob takem razmišljanju avtor sprašuje Kocbeka: Kdo je OF postavil na oblast, kdo ji poveril odgovornost, kdo ji dal pravico biti neusmiljena?
Naj dodam, da je bil skupaj s prof. L. Ehrlichom od omenjenega vodstva KP obsojen na likvidacijo tudi še živeči prof. Ciril žebot, ki je redno kot ministrant stregel duhovniku dr. Ehrlichu pri sveti maši, le tisto usodno jutro ne; tako je namesto njega skupaj s prof. Ehrlichom padel kot žrtev atentata visokošolec Ivan Rojec, Primorec, popoln apolitik.
»CRTOVO«PSOVANJE
»Črt« v tržaškem Delu z dne 8. junija 1972 komentira in citira moj članek, kako so »zavezniki« izročili jugoslovanskim partizanom »skupino nacističnih krvnikov slovenske narodnosti«, ki jih je dočakala »zaslužena kazen« v Kočevskem Rogu. Nadalje kot Kocbekov častilec odgovarja uredništvu Katoliškega glasa, češ, da je »O.F. oblast dalo ljudstvo, ki je nepremagljivo... Le črne duše slovenskega izdajstva nočejo pozabiti, da jih je izpljunilo človeštvo in opravičujejo tiste, ki so vladali s terorjem v senci nacističnih čelad in škornjev.«
Predvsem menim, da bi bil lahko tovariš »Črt« pred javnostjo vsaj toliko pogumen, kot jaz ter svoje pisane izjave podpisal s pravim imenom, da bi zanje odgovarjal, ne da bi se mu bilo treba zatekati k neumestnim psevdonimom.
NEKAJ VPRAŠANJ
Pa je tovariš »Črt« res prepričan, da je slovensko ljudstvo premoglo kar 20.000 »nacističnih krvnikov«? Potemtakem je tudi Kocbek v zmoti, ko je pred dvema letoma v Dragi izjavil, da je ves slovenski narod enotno nastopil v O.F.! Ali se je
Pomoč italijanske Cerkve Afriki
Na pobudo italijanske škofovske konference za pomoč afriškim rodovom, ki jih je prizadela strašna suša, je italijanska Caritas intemationalis nakazala prve zneske pomoči in sicer za Visoki Volta 20.000 dolarjev (11 milijonov lir) za nakup semen, Nigeriji 20.000 dolarjev za nakup hrane za otroke iin enako vsoto Maliju za nabavo zdravil.
tovariš »Črt« sploh vprašal, kaj je bilo vzrok, da le-teh 20.000 mož ni pristopilo k O.F.? Se mu ne zdi, da so tudi oni izšli iz ljudstva, da so bili še celo izraz volje večine slovenskega naroda, vsaj po številčnem merilu sodeč?
Osvobodilni Fronti je torej dalo oblast ljudstvo? Strinjam se le v toliko, v kolikor je bila borba proti okupatorju tudi izraz volje slovenskega ljudstva. Ali Osvobodilno Fronto je spretno organizirala, vodila in o njej samovoljno odločala le K.P. in si s terorjem in pobijanjem vseh dejanskih in možnih nasprotnikov komunizma (tako imenovanih izdajalcev slovenskega naroda in okupatorjevih hlapcev) prilastila oblast.
Dejansko so bili vsi partizani v svojem boju proti okupatorju le orodje v rokah K.P., ki je ta boj izrabila za zmago komunistične revolucije. In prav tako, kot so bili ne-komunisti v O.F. brez vsakršne vloge in besede, tako je še danes nimajo kot člani S.Z.D.L. — naslednice O.F.; tudi danes vodijo S.Z.D.L. le komunisti, čeprav ji po ustavi gre, da bi nastopila kot samostojna organizacija poleg Zveze komunistov.
In prav primorske partizane, ki jih je dalo primorsko ljudstvo, da bi v okviru O.F. osvobodili svoje od fašistov in tujcev zasužnjeno ozemlje in ga priključili matični Sloveniji, je K.P. Slovenije tako žalostno izigrala. Sam tovariš Kardelj je napisal o bazoviških žrtvah, da so padle za napačno stvar, ko so padle za »pridružitev Primorja Jugoslaviji«!
Ko sem kot komandir čete stavil vprašanje politkomisarju X. Ljubljanske brigade (še danes živečemu in na odgovornem položaju v Ljubljani), kaj bo s Trstom in Gorico, mi je odgovoril: »Ni važno, kam se priključita po vojni, važno je, da bodo v njiju vladali komunisti, bodisi italijanski ali pa slovenski.«
Verjetno je že takrat mislil na poznejšo »fratellanzo«, ki je samo škodila nacionalnemu vprašanju slovenske manjšine in tako potrdila, kako jalovo so bili primorski partizani in primorsko ljudstvo poplačani za svoje napore in žrtve za narodno osvoboditev.
RESNICA JE DRUGAČNA
Ali pa je tovariš »Črt« tako sveto prepričan, da so »vaškim stražam« in pozneje domobranstvu predajali oblast Graziolije-ve črne srajce in nacistični generali?
Tako imenovano kontrarevolucijo so izzvali sami komunisti kot nujno in edino možno sredstvo gole samoobrambe proti brezobzirnemu partijskemu terorizmu, ko so po nemškem vpadu v Sovjetsko zvezo začeli komunisti po Sloveniji pobijati prve civilne žrtve, češ, da so to »belogardisti« in izdajalci.
Ves njihov greh pa je bil v tem, da so si upali povedati, kdo dejansko vodi O.F., nekateri pa še tega niso zakrivili. Sam. dr. Biber je za okroglo mizo jugoslovanskih zgodovinarjev v Beogradu lani izjavil, da so mnogi voditelji K.P.J. s svojo preveč ekstremno linijo za časa O.F. izzvali kontrarevolucijo. Sicer pa je znano, s kakim slepim zanosom so za časa Ko-minforma jugoslovanski komunisti izvajali Stalinova navodila; glede Stalina in njegovih zločinov pa prepustim bralcu, da si sam prikliče v spomin izjave tovariša Hruščeva na 23. kongresu K.P. Sovjetske zveze.
Sam sem bil prej član O.F. kot kaj drugega in kot tak deportiran od fašistov na prisilno delo v Italijo. Bil sem borec-partizan v Gradnikovi brigadi; na Nanosu smo bili obkoljeni od Hermansove divizije in se mi je posrečilo, da sem se s skupinico partizanov prebil in pozneje vključil v Ljubljansko X. brigado. Tam sem napredoval vse do komandirja čete in preživel veliko nemško ofenzivo.
Šele potem sem postal domobranec in kot tak objokujem mrtve fante, ki so bili skupaj z mano predani jugoslovanskim komunistom in katerih množični pokol je znan slovenskemu narodu; ostal sem zvest spominu nanje. Pa ne objokujem le njih, temveč objokujem vse padle partizane, ki jih je idealizem gnal v borbo za osvoboditev slovenskega na* 'oda. objokujem vse nepotrebne žrtve slovenskega naroda med vojno, objokujem njegovo usodo, ko je zapadel diktaturi stalinizma in še danes občuti njene posledice.
Z ozirom na povojni razvoj K.P. Slovenije in kljub začasnemu zastoju pa upam da se bodo na slovenskem političnem obzorju slej ko prej pojavili ljudje, ki n® bodo več odklanjali dialoga in narodne spiave. Le-ta bi slovenskemu narodu lc koristila, saj ga v bližnji bodočnosti ča' kajo še težke in odgovorne naloge.
Vinko Levstik, RW
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Kamenčki
Mladika št. 4
Zaklu prireditev ilisbne šole
Trio kitar in pianistka Katja Berdon iz Boršta ter skupina harmonikarjev iz Boljunca
Navezujem se na kratko poročilo o zaključni prireditvi Slovenske glasbene šole, ki je bila v tržaškem Kulturnem domu v nedeljo 24. junija in ga je objavil Katoliški glas v svoji zadnji številki dne 28. junija. Prireditev je bila živa, zanimiva in nadvse pomembna kot izraz delovanja in prizadevanja Slovenske glasbene šole, (ki je bila lani ustanovljena. Kakor naši cenjeni bravci gotovo vedo, so po mnogih naših vaseh in v mestu zrasli župnijsiki domovi, ki so postali (kulturna in vzgojna središča. Glasba spada med najučinkovi-tejša sredstva v oblikovanju človeške osebnosti in zato je postala predmet prizadevanj teh domov, ki jim je vzgoja mladih ljudi v vseh vidikih in v vseh smereh poglavitni namen.
Ta zvrst glasbe si široko utira pot med našo mladino in vzbuja zanimanje tudi pri starejših. Zaradi njenega ljudskega značaja pomeni poseben pojav v povojni kulturni zgodovini Tržaške.
Prireditev 24. junija je pomenila prikaz dosežkov Slovenske glasbene šole v šolskem letu 1972-73. Organizatorji so celotno prireditev razdelili na tri enote: ansambli ter posamezni instrumentalisti so bili razvrščeni v prvem in tretjem delu; v drugem je kot gost nastopil znani Tržaški narodni ansambel s sopranistko Ljubico Berce-Košuta. Prireditev je začel ansambel Kon-dor-Planika iz Bazovice-Gročane, zaključil pa Taims z Opčin: številna in znana ansambla, ki sta med drugim z uspehom nastopila tudi na letošnjem zamejskem festivalu narodnozabavne glasbe v Števerja-nu. Iz števerjana nam je tudi že znan ansambel najmlajših Opencev »Galebi«, ki ga je, kot že Taims, pripravil Franc Po-hajač. Poleg teh treh so nastopile še skupine harmonikarjev iz Rojana (vodi Ro-
mana Zajec), iz Mačkovelj (Dorina Kante), iz Bazovice (Romana Zajec), iz Boljunca (Nadja Udovič); med njimi so bili razmeščeni posamezni izvajalci iz krajev, koder je razširjena Slovenska glasbena šola. Iz Rojana so nastopili harmonikar Štefan Bombi, kitarist Walter Kerpan in pianist Tomaž Baldassi; iz Sv. Križa: pianisti Bogdan Kralj, Ude Košuta, Darij Milič in Igor Milič; iz Mačkovelj: harmonikar Saša Smotlak in harmonikarka Anamarija Šu-ber; iz Boljunca: pianistka Tatjana Štefančič in organistka Patricija Pettirosso; iz Boršta: pianistki Vivjana Giuliani in Katja Berdon, kitaristke Ileana Hrvatič, Adrijana Kuret in Nataša Kalin; iz Bazovice: harmonikarke Katja Grgič, Tanja Grgič, Elena Čuk in kitarist Marjan Ra-žem; z Opčin: pianisti Tatjana in Sonja Levstik ter Aleksander Trevisan.
Nastopajoči so pokazali dobro pripravo in solidno glasbeno znanje. Program je bil pester in raznolik, da je prireditev hitro potekala, akoravno je dejansko trajala dve uri in pol in so morali Openci svojemu napovedanemu programu dodati nove točke. Dvorana Kulturnega doma je bila polna poslušalcev, ki so bili zadovoljni nad zamislijo in izpeljavo programa ter navdušeni nad izvajanjem našega najmlajšega rodu.
O glasbeni šoli, o njeni vlogi in o tej njeni prvi javni manifestaciji je uvodoma spregovoril prof. Maks šah. Točke sporeda je prikupno povezovala Marinka Theuer-schuh.
Želimo vso srečo in veliko uspeha Slovenski glasbeni šoli na njeni potrebni in koristni poti in še večji uspeh na njeni prihodnji glasbeni prireditvi.
Prijatelj mladine
Pred kratkim je izšla letošnja četrta številka revije Mladika, nekoliko v zamudi sicer, ki pa jo bo, upamo, v poletnih mesecih nadoknadila. V reviji je branja za vsak okus: od novel in pesmi ter aktualnih intervjujev do člankov s področja psihologije, politike, športa, pa do navidezno smešnih in paradoksnih, a v resnici grenkih in skoraj tragičnih ugotovitev Cuka.
Na uvodnem mestu je razgovor Saše Martelanca z dr. Andrejem Kobalom iz Cerknega, ki pa že dolgo vrsto let živi v Ameriki. Ta človek, ki je v svojem življenju prepotoval pol sveta, bil v stiku z najvplivnejšimi osebnostmi političnega sveta, razlaga čisto preprosto in kot samo po sebi umevno svojo pripadnost slovenskemu narodu, svojo navezanost na materin jezik. Ko beremo v intervjuju, koliko zanimivih srečanj je doživel v svojem življenju, bi si želeli, da bi napisal svoje spomine, ki bi bili prav gotovo edinstveni.
Drug intervju je pogovor z deželnim poslancem dr. Dragom Štoko. Tik pred volitvami podaja dr. Štoka s simpatično skromnostjo, obenem pa samozavestjo obračun pretekle mandatne dobe, in govori o še nerešenih problemih Slovencev v Italiji. Medtem je bil dr. Štoka ponovno izvoljen in upamo, da bo lahko izpeljal in uresničil svoje načrte.
V	literarnem delu je objavljena novela Milene Merlak Detela, (ki je prejela drugo nagrado na natečaju Mladike za novelo. Avtorico poznamo predvsem kot zelo dobro pesnico. Njena novela Marija in otrok je po tematiki in obdelavi zelo preprosta in lahko umljiva, je drobcen utrinek, spomin na otroštvo. Škoda, da Merlakova ni razvila ljubkega motiva v daljšo pripoved.
Drug prozni sestavek je prispevala Ester Sferco. Njeno ime vedno pogosteje zasledimo v naših revijah. Čeprav je Sfercova tako mlada, so njene novele in črtice vedno zelo sveže in prikupne. Razodevajo nedvomen pisateljski dar, pa tudi že precejšnjo literarno izurjenost. Taka je tudi novela V nevihti.
Pesmi sta v tej številki prispevala Marička Šušteršič ter Ivo Petkovšek. Nadalje prinaša revija govor, ki ga je imel predsednik Marij Maver ob otvoritvi prenovljenih prostorov Slovenske prosvete ter sliko lepe nove dvorane.
Danilo Sedmak v članku Janko in Metka zavzema odklonilno stališče do vseh klasičnih pravljic, češ da vcepljajo s svojimi črnobelimi figurami v otrocih občutek krivde, tesnobe in strahu. Morda ima Sedmak s svojega stališča tudi prav, vendar pa nisem opazila, da bi pravljice negativno vplivale na vzgojo otrok in jih utesnjevale. Zdi se mi celo, da otroku vzbuja nekakšno zadovoljstvo in občutek varnosti dejstvo, da je v pravljicah dobro vedno poplačano, zlo pa kaznovano. Poleg tega delujejo klasične pravljive na otrokovo fantazijo bolj kot katera koli moderna pravljica.
Marija Ceščut je napisala odličen članek o zgodovini in pomenu kmečkih puntov za današnji čas. Ivan Peterlin nam predstavlja v Portretu športnika »kralja nogometa« Peleja. Marija Besednjak razmišlja o trpljenju, xy pa ugotavlja, kako ekonomski interesi prevladujejo nad moralnimi načeli. V zamejski literaturi Martin Jevnikar predstavlja Metoda Turnška. Sledita še oceni Jožeta Peterlina o gostovanju gledališča iz Nove Gorice ter Ade Mar-kon o koncertu orkestra Slovenske Filharmonije.
Duhovit in satiričen je kot navadno Cuk na Obelisku. Tokrat je njegova ost naperjena proti tistim, ki so za vključevanje v italijanske stranke. Opozarja nas na to, kako daleč je ta odločitev od odločitve primorskih Slovencev za narodnoosvobodilni boj med zadnjo vojno. Žal te satire ni razumel (ali ni hotel razumeti) Primorski dnevnik, ki je Cuku v svoji zadnji oceni očital vse mogoče, le tega ni hotel priznati, da so se slovenski partizani borili proti fašizmu za slovenstvo, ne pa za kako vključevanje v PSI, KPI in druge neslovenske stranke.
MR
Marija z Detetom na M. Everestu
Sv. oče Pavel VI. je 27. junija sprejel v avdienci italijansko ekspedicijo na Mont Everest, ki jo je vodil Guido Monzino. Kot znano sta dve navezi dosegli vrh te najvišje gore sveta. Prva naveza je na vrhu gore postavila tudi bronasto tablico, ki predstavlja Marijo z Detetom; tablico je daroval sv. oče. Tako bo tudi na najvišji gori sveta, med Tibetom in Indijo, božje znamenje molče oznanjalo Kristusa in njegovo Mater, ki sta poroštvo miru med narodi.
Umrl je bivši župan Franzil
Mario Franzil, tržaški župan od leta 1958 do 1968, dve poslovni dobi, bo ostal zapisan v tržaški zgodovini kot prvi res demokratični župan, ki se je zavzel za pravice vseh, tudi Slovencev. On je bil tisti, ki se je leta 1965 odločno zavzel za to, da pride v občinski odbor tudi Slovenec in sicer socialist Dušan Hreščak. Njegov govor na seji občinskega sveta 22. julija 1965 je bil odločilne važnosti, da so padli nacionalistični pomisleki zoper Slovence v tržaškem občinskem odboru. To pa ni bila lahka naloga, saj je dr. Franzil pri tem naletel na silno nasprotovanje tudi v vrstah lastne demokrščanske stranke, posebno njenega desnega krila. Vendar se ni vdal. Njegova zamisel o sodelovanju vseh demokratičnih sil v sklopu levega centra je zmagala. V Trst je tako prišlo več miru in več strpnosti.
Pokojni dr. Mario Franzil je bil rojen v Vidmu 21. novembra 1909. Že v mladih letih je stopil v vrste Katoliške akcije. Med zadnjo vojno je služil pri alpincih kot poročnik. Po končani vojni je takoj postal vidna osebnost v tržaškem političnem življenju, dokler ga leta 1958 niso izvolili za župana. Po dveh mandatnih dobah je prepustil mesto inž. Spacciniju, ki nadaljuje s politiko levega centra; on sam je prevzel predsedstvo Avtonomne ustanove tržaškega pristanišča. Zadnje čase je bolehal na srcu. V ponedeljek 2. julija pozno zvečer je ob novem hudem napadu njegovo srce odpovedalo. Pogreb je bil v sredo 4. julija v cerkvi Novega sv. Antona.
APOSTOLSTVO SV. CIRILA IN METODA
V	TRSTU
vabi svoje člane in vse prijatelje ekumenske misli na Ciril-Metodovo proslavo na Vejni pri Trstu, ki bo v nedeljo 8. julija ob 17.30. Pozdravili bomo med nami novo-mašnika g. Milana Nemaca iz Kopra, ki bo za nas opravil sv. daritev in nam spregovoril o cerkveni edinosti in o duhovništvu, nakar bomo počastili oltar svetih bratov in prejeli novomašniški blagoslov. Pel bo ekumenski zbor pod vodstvom dr. Zorka Hareja.
Meseca aprila najnižje število brezposelnih v Trstu
Minulega aprila so v Trstu zabeležili najnižje število brezposelnih. Ob koncu meseca je bilo na namestitvenem seznamu vpisanih samo 2.908 ljudi. Isti mesec je bil rekorden glede na zaposlenost: zaposlenih je bilo 94.437, torej 2.000 več kot ob koncu januarja.
Devin-Štivan
Pri nas smo v polnem turističnem življenju. V soboto 23. junija je Ustanova za turizem iz Sesljana priredila v stari gotski cerkvi v Štivanu uspel komorni koncert. Igrala sta na klavir Roberto Repini in na violončelo Libero Lana, oba iz Trsta. Koncert je sicer uspel, vendar tako prostorna cerkev ni najbolj primerna za koncert s tako pičlim številom godbenikov. Na sporedu so bile skladbe Beethovna, Debussyja in Chopina.
V ponedeljek 25. junija je bil v Devinu ob cesti št. 14 (Tržič-Trst) blagoslovljen in odprt mlečni bar (bar bianco) pri podjetju Mlekarne na Krasu (Latterie Carsiche); gospodarji so družina Pelloni iz Castelfran-co (Modena).
V ponedeljek 2. julija je bila prav tako blagoslovljena in odprta postrežba s pečenimi piščanci Supergrill Kras (Carso). Podjetnik je g. Gulič iz Kontovela.
Ko se boste torej peljali mimo Devina, pojejte pol piščanca pri Guliču in popijte kozarec mleka pri Pelloniju in naj vam oboje dobro tekne.
V sredo 27. junija so se v Štivanu zbrali tržaški in goriški slovenski duhovniki, da se s kratko duhovno obnovo in somaševanjem zahvalijo Bogu za milost duhovništva. Vsak se je zamislil na dan svoje nove maše, preštel leta od takrat in položil Bogu na oltar znova daritev svojega duhovniškega življenja. Po sv. maši so se duhovniki zbrali pri skupni večerji v Kocmanovi gostilni v štivanu.
To skupno obhajanje duhovniških obletnic je kar samo od sebe zaneslo pogovor na praznik v Štivanu v nedeljo 15. julija, ko bomo imeli med nami novomaš-nika Borisa KretiČa, ki bo tu ponovil novo mašo, ki jo je imel v nedeljo z veliko slovesnostjo v Postojni. Tudi v Štivanu bomo pripravili to novomašniško slovesnost kar
najlepše. Pri maši bo pel zbor »Fantje izpod Grmade« slovensko mašo v čast sv. Jožefu delavcu, ki jo je »komponiral Ivan Arh. V nedeljo 15. julija zvečer ob 18. uri priromajte k novi maši v Štivan.
Rojan
Našo slovensko župnijsko skupnost v Rojanu je za vedno zapustila ga. Štefanija Sanabor. V torek 3. julija smo jo pospremili k zadnjemu počitku. Sv. pismo pravi: »Blagor tistim, ki umrjejo v Gospodu, zakaj njih dela gredo z njimi!« Po naši človeški sodbi se je ga. Štefanija vrnila h Gospodu zelo bogata z dobrimi deli. Z veliko ljubeznijo je skrbela za svojo družino. Pogumno je sprejemala težko trpljenje v zadnji bolezni. S trdno vero je šla Gospodu naproti. Ko je spoznala, da je blizu čas slovesa, je sama prosila za sv. popotnico in za sv. maziljenje. Naročila je, naj bo njen pogreb iz rojanske cerkve. Ne želi cvetja, darovi naj gredo za popravila rojanske cerkve.
Ob pogrebu je bila cerkev skoraj tako polna kot ob nedeljah. Mehko je legala v razbolela srca pesem: Le križ nam sveti govori... Jaz sem vstajenje in življenje... K tebi, želim, moj Bog!
Tolažilni so taki pogrebi! škoda, da le redki mislijo na to, da bi svoje drage, ki umrjejo v bolnišnici, za slovo pripeljali v domačo župno cerkev, kjer župnijska družina skupno moli za umrlega in se od njega poslovi s sv. mašo.
Sinu Lojzetu, njegovi družini in sorodnikom želimo veliko božje tolažbe.
S. Z.
Zgonik
Zopet je zadonela na praznik sv. Rešnje-ga Telesa pesem mešanega zbora: »Radostno se tebi klanja danes naša vas«. Med ubranim pritrkovanjem in petjem se je v redu in zbranosti razvila procesija precej na dolgo po okrašenih cestah in med hišami. Posebnost so tvorili »stanovski« oltarji. Pri prvem, »delavskem« je bilo na oltarju različno delavsko orodje. Ob drugem, »kmečkem«, pa gospodarsko orodje; pri mladinskem knjige, žoge in športna obleka. Zadnji je imel ob straneh dobrote trgovine in gostilne. S tem naj bi ljudje čutili povezanost vsakdanjih dobrot z Bogom, katerega smo prosili s pesmijo: »Jezus, varuj nas!«
Škofovsko posvečenje pri Sv. Petru
Na praznik sv. apostolov Petra in Pavla je Pavel VI. imel slovesno mašo, med katero je posvetil deset novih škofov. Nekateri novoposvečeni škofje so iz misijonskih dežel, drugi so pa iz Evrope oziroma iz Amerike.
♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦»♦♦»»»»
PRAZNOVANJE SV. URHA zavetnika Samatorce pri Zgoniku
V soboto 7. julija ob 20. uri: Tek za nagrade od cerkve na bližnji hrib sv. Lenarta, ki je tudi odlična razgledna točka. Tam bo potem sv. maša ob udeležbi bližnjih in daljnih, zlasti skavtov in skavtinj s kitaro. Na koncu določitev najboljše sladkarije, ogenj, veselje itd.
V nedeljo 8. julija ob 10. uri bo v Sa-
matorci slovesna sv. maša, ki jo bo daroval prejšnji župnik g. Anton Prinčič ob 25-letnici mašništva. Zvečer ob 20.30 slovesne večernice ter lep barvni film na dvorišču »pri Maksu«.
★
LJUBLJANSKA TV
Spored od 8. do 14. julija 1973
Nedelja: 10.55 Otroška matineja. 18,25 Janošik - II. del filma. 20.35 Split 73.
Ponedeljek: 18.30 Pustite jih živeti. 19.00 Mladi za mlade. 20.35 »Stotnik iz Kdpemi-cka« - II. del. 21.30 Videokasete.
Torek: 18.30 Veliki in majhni. 19.00 Metulji naše dežele. 19.20 S kamero po svetu: Tunis. 20.35 Vojna in mir.
Sreda: 18.25 Mačkon in njegov trop. 18.55 Na sedmi stezi. 20.25 Reportaža: Gorenje. 20.40 Deviška kraljica - film. 22.10 Glasbeni nokturno: Chopinove etude.
Četrtek: 18.30 Športni in turistični filmi. 18.55 Neznani leteči predmeti. 20.40 Četrtkovi razgledi. 21.30 Varovanec - igra.
Petek: 18.20 Veseli tobogan: Celje. 18.55 Doktor na pohodu - film. 19.20 Plavanje.
20.35	Viva Maria - film. 22.35 XX. stoletje.
Sobota: 17.00 Vaterpolo. 18.15 Pustolovščine Toma Sawerja. 20.35 Slovenska popevka 73. 21.25 šerif v New Yorku.
Ansambel Kondor-Planika je začel glasbeni spored
Ansambel Taims je prijetno zaključil In navdušil občinstvo
Šolski uspehi na nižji srednji šoli »Ivan Trinko« v Gorici
Na nižji srednji šoli »Ivan Trinko« so z uspehom izdelali nižji tečajni izpit sledeči dijaki:
Sekcija A: Butkovič Rafael, Cej Robert, Crapiz Marino, Devetak Davorin, Ferletic Jordan, Feroleto Jožko, Macuzzi Simon, Osbat Aleksander, Persoglia Lovrenc, Pintar David, Planinscek Florijan, Sirk Ivan, Tabai Maksim, Tercic Flavijan, Tomsic Edvard. En dijak (privatist) je zavrnjen.
Sekcija B: Beuciar Marijan, Bukovec Marko, Cernetti Jurij, Cemic Kazimir, Ci-jan Joško, Cont Vladimir, Cubej Marko, Klanjšček Marko, Laurencich Rado, Leban Maver, Marega Livij, Mucci David, Pisk Aleksander, Oualizza Vladimir, Tabai Rajmund, Ursic Aleksander.
Sekcija C: Berlot Loredana, Cijan Marija, Cotič Damijana, Drobež Alenka, Ferletic Adrijana, Ferletic Ana, Figheli Bernarda, Gergolet Darija, Gergolet Radiča, Gulin Vijolica, Humar Loreta, Komjanc Pija, Oblak Ornela, Paulin Nadja, Peric Livij a, Peric Nevija, Perše Silvana, Petean Adrijana, Princi Irena, Tomsic Palmira.
Sekcija D: Bensa Dolores, Božič Veronika, Brancovig Evelina, Colja Danijela, Devetak Dorijana, Devetak Mavra, Fajt Tamara, Gergolet Renata, Komjanc Damijana, Kompara Jasna, Leghissa Sonja, Mar-colini Silvestra, Marušič Anita, Marušič Gabrijela, Marušič Loredana, Nanut Loredana, Semoli Lilijana, Stanič Patricija, Švab Danila, Terpin Bruna, Višintin Marjetica (privatistka). Ena dijakinja je zavrnjena.
Goriški zlatomašniki
K duhovniškim jubilejem, ki smo jih že omenili v prejšnjih številkah, dodaje-mo danes še naslednje:
Dne 1. julija je poteklo 50 let, odkar je bil posvečen v mašnika don Luigi Cossi, dolgoletni župnik v Fari, sedaj v pokoju. Posvečen je bil skupaj z dekanom g. Viktorjem Kosom. Istega dne je bil posvečen tudi zlatomašnik don Giuseppe Mar-cosig, župnik v Muscoli v Furlaniji. Dne 8. julija pa bo obhajal zlato mašo prof. don Vittorio Toniutti, nekdanji organist v goriški stolnici in sedaj upokojeni profesor glasbe.
Vsem zlatomašnikom naše čestitke in voščila.
Nova cerkev v Vermeglianu
V	nedeljo 24. junija je goriški nadškof msgr. Cocolin posvetil novo župno cerkev sv. Štefana mučenca v Vermeglianu. Ver-meglian je vas ob cesti iz Doberdoba v Ronke, ob vznožju Krasa. V preteklosti je bila samostojen vikariat z lastnim du-
Potom romarjev, ki so bili ob otvoritvi Slovenika v Rimu, je prišla vest, da je Nande Novak hudo bolan. Upal in veselil se je, da se bo tudi on udeležil tega romanja. Goriški prijatelji smo šli, da bi ga obiskali, a žal, našli smo ga že na mrtvaškem odru na njegovem domu v Vrhpolju blizu Kamnika. Umrl je v nedeljo 24. junija ravno ko ga je obiskal msgr. dr. Vilko Fajdiga iz Ljubljane. Dočakal je 81 let, kar se skoraj ne zdi veliko z ozirom na njegovo korajžo in krepko postavo.
Nande Novak je bil v Sloveniji pred drugo svetovno vojno splošno znana in spoštovana osebnost. Njegova življenjska pot je bila zelo razgibana. Do vojne je bil vrsto let za župana v Kamniku in predsednik Slovenske županske zveze. Zaradi političnega in narodnega prepričanja je že v predvojni Jugoslaviji trpel preganjanje in nadlegovanja od raznih oblasti.
Toda Nande ni klonil, tudi med vojno ne. Ostal je zvest verskim in narodnim izročilom. Vsako sodelovanje z Nemci je odklonil. Bil je zaprt in potem interniran v Srbijo, ter stalno zasledovan tudi ko se je vrnil v Ljubljano. Po vojni je odšel na Koroško, kjer se je takoj lotil prosvetnega delovanja. Učil je fante petja in prirejal igre. Vsakdanji kruh pa si je služil z delom na majhni kmetiji. Po štirih letih je šel v Ameriko. Kot upokojenec se je spet vrnil na Koroško in sicer v Šmihel. Tam je bil za organista in pevovodjo.
Iz Šmihela je začel prihajati tudi v Gorico, saj so ga spomini vlekli v kraje, kjer je bil na fronti v prvi svetovni vojni. Tu si je takoj pridobil znancev in prija-
hovnikom, kadar je bilo to mogoče; velikokrat pa so jo upravljali župniki iz Ronk, Po zadnji vojni je pa Vermeglian silno narastel kot sploh vse vasi okrog Tržiča. Naselile so se nove družine, nastali so novi predeli okrog starega središča. Zaradi tega je stara cerkev sv. Štefana postala premajhna. Škofija se je odločila in najprej dvignila Vermeglian v samostojno župnijo. Prvi župnik je postal don At-tilio Della Mora leta 1965. Nato so začeli misliti na novo in večjo cerkev. Temeljni kamen so pravzaprav postavili že leta 1964. Nato so cerkev gradili polagoma sko-ro deset let. Sedaj je končana in g. nadškof jo je posvetil.
Vermeglian je zelo povezan z Doberdobom in živi tam sedaj kot tudi v preteklosti precejšnje število Kraševcev, posebno Doberdobcev. Mislimo, da bo treba za te slovenske vernike, ki živijo v Tržiču in drugih centrih okrog Tržiča, poskrbeti, da bodo vsaj kdaj imeli možnost poslušati božjo besedo in prisostvovati sveti liturgiji v svojem materinem jeziku. Po drugih predelih goriške nadškofije se je v
Zlata maša msgr. Viktorja Kosa
Pri zlatomašniku Viktorju Kosu bi bolj kot o zlati maši morali govoriti o zlatih mašah. Saj je moral zlato mašo imeti na treh krajih in čaka ga še na četrtem, v rodnem Podmelcu na Kneži. Najprej je na praznik sv. Petra in Pavla imel zlato mašo v Šempetru. Ta dan je cerkveni praznik šempetrske župnije in dekan Viktor Kos je imel slovesno opravilo ob 6. uri zvečer. Cerkev je bila polna kot le ob izrednih priložnostih. V nedeljo 1. julija je g. Kos šel v Komen, kjer je bil 39 let župnik in dekan. Tudi Kraševci so svojega dolgoletnega dekana lepo sprejeli, okrasili veliko komensko cerkev sv. Jurija in jo ob slovesni zlati maši tudi napolnili, kar je v Komnu bolj redek pojav. Zlatomašniku je govoril g. Srečko Šuligoj, sedaj župnik in dekan v Medani, ki je bil Kosov kaplan v Komnu več kot deset let. Prava zlata maša pa je bila 2. julija na Sv. gori. Tu je namreč dekan Kos imel prvo sv. mašo pred 50 leti. Za to priložnost se je zbralo v Marijinem svetišču lepo število zlatomašnikovih sobratov in prijateljev. Duhovnikov je prišlo 34, vernikov iz raznih krajev je pa tudi bilo precej. Prišli so tudi zlatomašnikovi sorodniki.
Pri maši je z zlatomašnikom sodarovalo 18 duhovnikov. Govoril je pa g. Kos sam.
V	govoru je omenil, za koliko dobrot mo-
teljev, kot povsod, kjer je hodil. Posebno je bil navezan na pokojnega prof. Fileja. Ob vsaki priložnosti, ko se je mudil na Goriškem, je rad pomagal pri zboru »L. Bratuž« in pri cerkvenem petju. Vedno se je živo zanimal za vse versko in prosvetno delovanje na Goriškem.
A njegovi obiski na Goriškem so polagoma začeli postajati bolj redki. Usmerjali so se vedno bolj v domači kraj, kamor ga je najbolj vleklo. Tam je zadnje čase stregel v bolezni bratu in sestram, končno pa tudi sam zbolel in legel v slovensko zemljo pod Kamniškimi Alpami, ki jo je tako zelo ljubil.
Nande je bil izredno veselega značaja. Vedrost je izhajala tudi iz njegove globoke vernosti. Njegove živahne pogovore je vedno prepletal prešeren smeh in zraven še petje. Zato pa je tudi imel obilo lepega petja na zadnji poti v Nevlje pri Kamniku.
Pogreba se je udeležilo veliko ljudi. Obrede je opravil msgr. dr. Fajdiga ob asistenci drugih duhovnikov. V poslovilnem govoru se je Nandetu zahvalil v imenu Cerkve in slovenskega naroda za vse storjeno delo in velikodušnost. O njem je dejal, da je veliko storil, tudi ko ni mogel več nič narediti — molil je vsak dan rožni venec za slovensko ljudstvo. Ob grobu je Nandetu v slovo spregovoril v imenu Korošcev in šmihelske fare župnik iz Šmihela.
Dragi Nande, tudi na Primorskem te bomo ohranili v najlepšem spominu in hvaležnosti. Ti, ki si bil zaveden, pošten in čist značaj, vesel gorenjski fant, spremljaj nas tudi iz večnosti. Tvoje veselje je pri Bogu postalo popolno.	V.	P.
tem oziru naredilo že to in ono v zadovoljstvo večine vernikov. Potrebno bo kaj ukreniti tudi za Slovence okrog Tržiča in v Tržiču samem.
Zasedanje škofijske duhovščine
Pretekli teden v ponedeljek in torek je bilo v goriškem malem semenišču zasedanje škofijske duhovščine pod vodstvom nadškofa msgr. Petra Cocolina. Na zasedanju so podali poročila o delovanju Duhovniškega sveta v zadnjem letu, nadškof pa je imel moralno poročilo, v katerem se je dotaknil nekaterih vprašanj v zvezi z delom Duhovniškega sveta. Sledile so debate, ki so bile dolge in zelo živahne. Tako dolge in številne so bile, da navzoči pravzaprav v dveh dneh debat niso nič pametnega sklenili, kaj šele napravili. Sklepe so pustili za novo zasedanje v septembru.
t Pavla Gregorec
V	ponedeljek 2. julija je v bolnišnici usmiljenih bratov v Gorici umrla Pavla Gregorec, najstarejša sestra pok. msgr. Srečka Gregorca. Učakala je 86 let. K bratu Srečku je prišla, ko je bil še v Šturjah za župnika. Potem je prišla z njim in sestro Ano v Gorico. Tu je živela vsa leta po vojni in pokopala pred tremi leti mlajšo sestro Ano, lani ji je umrl brat, sedaj je za obema odšla še ona. Naj počiva v miru, saj je bila izredno dobra in tiha Marijina družbenica.
ra biti hvaležen Bogu. Začel je z očarljivim planinskim svetom pod Črno Prstjo, kjer je bil rojen pred 74 leti, in ki je zlatomašniku navdihnil občutljivost za vse lepo v božji naravi in tudi njegov optimizem, ki ga spremlja celo življenje. Potem je omenil svoje starše, posebno še pokojnega očeta. Težko bi mogel kdo očeta lepše orisati, kot ga je dekan Kos: nepismen je bil mož, ki je pa postal dosmrten ud Mohorjeve družbe; čeprav nepismen se je naučil razločevati črke in jih je potem učil svoje otroke; zahteval je, da so mohorjevke brali v družini na glas; zgodbe sv. pisma, ki so izhajale tista leta pri Mohorjevi družbi, je dal vezati v usnje; prvi rožni venec, ki ga je dobil kot 18-leten fant, je zvesto molili z družino vsak dan in ga še danes po sto letih hranijo na domu kot dragoceno dediščino.
Iz take družine je izšel dekan Kos, ki je pozneje služboval v Bovcu, v Logu pod Mangartom, v Zabnicah in je nazadnje kot 32-leten duhovnik prišel za dekana v Komen, ker ni nihče drugi hotel tja zaradi težkega političnega položaja v tistih letih. V Komnu je doživel marsikaj lepega, a še več hudega. Toda dekan Kos se spominja samo lepega. Zato tudi ni omenil požiga Komna v februarju 1944 in izgona v nemško taborišče pri Neumarktu na Bavarskem, kamor je bil odpeljan s svojimi Komenci, četudi bi se bil lahko rešil. Iz življenja v taborišču je omenil samo »Betanijo«, to je dobro nemško družino, ki je sprejela g. Kosa in njegovega tedanjega kaplana Mirka Renerja kot prijatelja in silno veliko pomagala vsem potrebnim v taborišču.
Takšen je bil in takšen je zlatomašnik g. Kos, ki sedaj v mejah možnosti skrbi za duhovne potrebe bolnikov v šempetrski bolnišnici. Ker se tja zatekajo bolniki iz cele Primorske, poznajo zlatomašnika Viktorja Kosa že po vsej primorski deželi. Zato mu tudi vsi želijo zdravja in še dolgega življenja skupaj s sobrati, ki so se po maši zbrali z njim v prijazni obednici
Širite »Katoliški glas"
patrov frančiškanov na Sv. gori.
Zlatomašniku msgr. Viktorju Kosu čestitamo tudi goriški Slovenci, saj smo tudi mi nekoliko deležni njegovega mašni-škega dela. Lansko leto je namreč večkrat maševal v goriški stolnici in tudi v Sovodnjah, ko so bili tam brez lastnega župnika.
Letošnji novomašniki in statistike
Mariborska škofija ima letos 20 novo-mašnvkov ali enega na 39.000 prebivalcev, ljubljanska škofija jih ima 17 ali enega na 41.000 prebivalcev, primorsko-koprska jih ima pet ali enega na 45.000 prebivalcev. Ce vzamemo še novomašnike redovnike, ki jih je bilo 17, potem dobimo število 59 novomašnikov na 1.725.000 prebivalcev Slovenije ali enega novomašnika na približno
29.000	rojakov.
Ce bi veljalo isto razmerje pri nas na Goriškem in Tržaškem, bi morali imeti Slovenci dva novomašnika, nimamo pa nobenega.
7^ RADIO
A TRST A
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15, 11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15.
Dejstva in mnenja: 14.30 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 8. do 14. julija 1973
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerikve v Rojanu. 10.15 Poslušali boste. 11.15 Mladinski oder: »Dušan, trnek in ribe«. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 15.45 »činčila za nekdanje dame«. 17.30 Filmska glasba. 20.30 Sedem dni v svetu.
Ponedeljek: 11.35 Opoldne z vami. 14.30 Pregled slov. tiska v Italiji. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Karajan podaja Beethovna in Brahmsa. 19.10 Odvetnik za vsakogar. 20.35 Slovenski razgledi.
Torek: 11.35 Pratika. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Komorni koncert. 19.00 Odmevi kmečkih puntov. 19.20 Za najmlajše.
20.35 A. Borodin: »Knez Igor«, opera.
Sreda: 11.35 Opoldne z vami. 17.00 Za
mlade poslušavce. 18.30 Koncert. 19.10 Higiena in zdravje. 19.20 Zbori in folklora.
20.35 Simfonični koncert. 21.05 Za vašo knjižno polico.
Četrtek: 11.35 Slovenski razgledi. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 V ljudskem tonu. 19.10 Govorimo o ekologiji. 19.25 Za najmlajše. 20.35 »Pomlad se prebuja«. Radijska igra.
Petek: 11.35 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Simfonične skladbe deželnih avtorjev. 19.10 Na počitnice. 19.20 Zbori in folklora. 20.35 Delo in gospodarstvo. 20.30 Koncert. 21.50 V plesnem koraku. 22.05 Zabavna glasba.
Sobota: 11.35 Poslušajmo spet. 15.45 Avtoradio. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Koncertisti naše dežele. 19.10 Aleš Lokar: »Tržačan v Ameriki«. 19.20 Revija zborovskega petja. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 Na počitnice. 21.05 Melodije v polmraku.
ZA KMETOVALCE
Kako podaljšamo svežino odrezanih cvetlic
Tvrdka SIAPA je stavila na trg novo sredstvo za ohranitev odrezanih cvetlic. Imenuje se Duraflor industriale in ima obliko prahu, ki je topljiv v vodi. Takšna raztopina vsebuje vse gnojilne snovi za popoln in hiter razvoj odrezanih cvetlic. Doslej so izvedli poskuse na nageljnih, krizantemah in frezijah, kjer se je Duraflor dobro izkazal. Poskusi z vrtnicami, gladiolami, gerbero itd. pa še trajajo.
Za gnojilno raztopino se rabi 40 gr Du-raflora na liter vode in odrezane cvetlice se stavi približno v 10 cm visoko raztopino. Posoda je lahko steklena, plastična itd., ne pa kovinska. Na pravkar odprte cvete Duraflor deluje tako, da jih ohrani 10-12 dni v svežem stanju, dočim v vodi propadejo v 6-7 dneh. V tej raztopini obdrži cvetje neprimerno lepšo barvo in vonj, cvet pa postane večji v primeri z onimi v vodi. Ce pa so nageljni še zaprti, vpliva Duraflor nanje tako, da pospeši odprtje cvetja. V Durafloru se odprejo v 3-4 dneh, dočim v vodi šele v 5-6 dneh. Naj lepše uspehe se doseže v svetlem prostoru pri temperaturi 18-22°C in vlagi 60 %.
Duraflor je namenjen predvsem pridelovalcem in prodajalcem cvetlic. V takem primeru se ista raztopina lahko rabi večkrat, vendar ne dalj kot 10 dni. Ko se vzame cvetlice iz raztopine, naj se jih oplakne s čisto vodo. Prostor naj bo zračen, da se razgubi etilen, ki bi se morda razvil. Duraflor je uporaben tudi za cvetlične šopke v stanovanju, kjer bo njihova lepota vztrajala 2-3 krat dalj časa kot v čisti vodi.	Inž.	Janko	Košir
Afrikanske Cerkve nasprotujejo konkordatu s Portugalsko
Pavel VI. je sprejel v avdienci kanonika Burgersa Carra, ki je generalni tajnik konference afriških Cerkva, ki združuje vse krščanske Cerkve v Afriki razen katoliške. Pavel VI. se je dolgo razgovarjal s kanonikom Carrom. Ob odhodu iz Rima je Carr dal izjavo, v kateri pravi, da afriške Cerkve zahtevajo, naj Vatikan odpove konkordat, ki ga je leta 1940 sklenil s Portugalsko. Ta dogovor, da je škodljiv za koristi Cerkve v Afriki, ker se ga portugalske oblasti poslužujejo, da laže izvajajo svojo kolonialno politiko zatiranja afriških domačinov.
Tudi beli očetje so prišli v spor s portugalskimi oblastmi in so pred dvema letoma zapustili vse postojanke, ki so jih imeli v portugalskih kolonijah iz protesta zoper vladno postopanje z domačini, tudi s kristjani. Rekli so, da ne morejo prejemati soodgovornosti za tako ravnanje.
Koncert ansambla »Musiča antkjua« pri Sv. Ivanu
Prejšnji teden se je pod okriljem SKPD »Mirko Filej« vršil v cerkvi sv. Ivana v Gorici zanimiv in posrečen instrumentalni koncert, ki ga je priredil ansambel »Musiča antiqua«. To skupino so sestavljali flavtist Miloš Pahor, violinista Vili Jamšek in Marko Fabiani, violistka Marija Liberšar ter čelist Edi Majaron, prvi iz Trsta, vsi ostali pa iz Ljubljane.
Spored koncerta je obsegal vrsto skladb mojstvor klasičnega obdobja, kot so Johann Christian Bach, Haydn, Beethoven in Boccherini. Slišali smo izvedbe komornih del kot so kvartet, trio, serenada in kvintet. Vsa dela so bila zelo primerno izbrana za koncert v cerkvi, tudi če sama na sebi sicer niso izrazito cerkvena. Resnost, ubranost, dognanost, umerjenost — to so odlike del, ki so poleg bogate invencije še bolj izstopale po fini interpretaciji in preciznosti nastopajočih umetnikov.
Tudi sam okvir koncerta, namreč prezbiterij svetoivanske cerkve se je izkazal kot primeren oder, cerkev sama pa kot izbran avditorij za komorno zasedbo. Želeti je, da bi v tej cerkvi še nadaljevali s sedaj začeto dejavnostjo.
Proslava kmečkih uporov
Na Vrhu bo v soboto 7. in v nedeljo
8.	julija proslava kmečkih uporov. Nastopili bodo pevski zbori, godba na pihala in slovenski govorniki. V soboto bo začetek ob 21. uri, v nedeljo pa ob 19. uri.
OBVESTILA
Ravnateljstvo strokovnega zavoda za trgovino s slovenskim učnim jezikom v Gorici, ul. V. Veneto 74, sporoča da 24. julija ob 12. uri zapade rok za vpis v šolsko leto 1973-74.
Ravnateljstvo gimnazij e-lice j a in učiteljišča v Gorici, ul. Croce 3, sporoča, da 24. julija ob 12. uri zapade rok za vpis v šolsko leto 1973-74.
Ravnateljstvo nižje srednje šole »Ivan Trinko« sporoča, da se vrši vpisovanje v nižjo srednjo šolo vsak dan od 9. do 12. ure do 24. julija.
Kulturni krožek Devin štivan je ustanovil šahovski odsek, ki bo priredil tečaj za ljubitelje šaha. Tečaj se bo pričel v četrtek 5. julija ob 20.30 in se bo nadaljeval vsak četrtek zvečer ob isti uri. Dne 26. julija se bo začel prvi notranji šahovski turnir, ki se bo zaključil 5. avgusta v devinskem gradu ob ljudskem prazniku.
DAROVI
Za sklad Katoliškega glasa: N. N. namesto cvetja na grob R. Pertot 1.000 lir.
V	spomin na mamo Frančiško Doles
daruje sin Fortunat po 5.000 lir za Zavod sv. Družine, Alojzijevišče, Katoliški dom in sklad Katoliškega glasa.
Za Alojzijevišče: Pina Busoni 2.000 lir.
Za Marijin dom v ul. Risorta 3 v Trstu (v maju in juniju): Fani Mozetič 5.000; N-N. 195.000; N. N. v spomin pok. Jožefe Likar 5.000; Marija Urbančič 5.000; M. S. 5.000; L. R. 10.000; Cisilin Antonija 3.000; N. N. v spomin na pok. Pepco Likar 5.000; Antonija Vatovec 10.000; N. N. 3.000; M-F. 50.000; N. N. v spomin pok. Pepce Likar 2.000; družina Simčič 5.000; A. Živec 4.500; H. B. 5.000; N. N. 15.000; R. M-3.000; H. L. ob štiridesetletnici mašništva voditelja družbe 20.000 in nabirka v družbi 323.300 lir.
Za popravilo cerkve v Rojanu: sorodniki, prijatelji in znanci ob pogrebu gospe Štefanije Sanabor namesto cvetja (na njeno izrečno željo) 155.000 lir.
Namesto cvetja na grob pok. Frančiške Komjanc por. Pintar daruje sorodnica za Alojzijevišče 5.000 in za Zavod sv. Družine 5.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: Maning Ave, Toronto, 50 dol. (29.500 lir); Jože Simčič 5.000; diužina Terčič, Števcrjan, namesto cvetja na grob Frančiške Pintar 3.000 lir.
Za misijonarja Jožeta Cukaleta: zapuščina pok. Frančiške Pintar iz števerjana
20.000	lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpe3' Irgovski 70 lir, osmrtnice 100 lir, ^ temu dodati 12 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Mo£tt>k Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Umrl je Nande Novak
NOVICE IZ SLOVENIJE