3. številka.
Marc — 1904.
Letnik XXVII.
Organ Cecilijinega društva v Ljubljani.
Izhaja pu enkrat na mesec in velja za celo leto z muzikalno prilogo vred 4- krone, za ude Cecilijinega društva in za cerkve ljubljanske škofije 3 krone.
Uredništvo in upravništvo Komenskega ulice šl. 12.
Red sv. Benedikta in cerkvena glasba.
<j7|jpko govorimo o zaslugah za cerkveno glasbo, pač ni mogoče, da bi se ne spominjali onega reda, ki ga je ustanovil sv. Benedikt iz Nursije & T I. 526. in je pozneje prišel do svetovnozgodovinskega pomena. Bene-dektinski red, skozi ves srednji vek sol zemlje bodisi po svetem tihem življenju svojih menihov v premišljevanju, bodisi po svoji misijonski delavnosti v zunanjem svetu, družil je s tem tudi skrb za vede in umetnosti. Samostani so bili zavetišča poginu določenim zakladom prosvete, umetnosti in vede; v njih so vzraščali umetniki in učenjaki, kateri so med narode vmešavali kvas omike. Prav tako moramo najizvrstnejše glasbenike in prav za prav vso glasbeno izobraženost, potem ko so bile stare omikane države razrušene, iskati po samostanih — in to brez malo izjem skozi stoletja.
Uredba benediktinskega reda je nalagala menihom gojiti le-to sveto umetnost, katera jim je postala celo živo potrebna. Sv. Benedikt je zapovedal v svojih pravilih, da naj njegovi menihi po dnevu in po noči ob gotovih urah prinašajo Bogu daritev časti in slave ter da naj se ta služba božja opravlja z vso dostojnostjo. V 9., 11., 13., 15., 17., 18., 38. in 47. poglavju izrečno govori o petju; govori o psalmis modulatis, o hiinnih, kjer je povsod petje potrebno; govori dalje o psalmih cum antiphona in o psalmih sine antiphona seu in directum t. j. o takih, pri katerih antifona način petja označi, in takih, katere je bilo treba le recitirati. Prav tako loči Jegere" od „cantare" in imenuje tudi pevca ali vcantor-ja". Način njegovega petja v obče bržkone ni bil različen od rimskega, ker se je glede na officium sam sploh strinjal z molitvami rimskega kora. Konstant. Cajetanus poroča, da je sv. Benedikt sam papeža Hormisda nujno prosil, naj odpre predlagani pevski šoli pri Lateranu in Vatikanu in pravi, da naj bi po rimskih cerkvah delovali menihi kot pevski učitelji.
Toda sv. Benediktu ni bilo le na tem, da se je sploh pelo, ampak da se je petje vršilo na dober in pobožen način. x
„Tako moramo stati* pravi, pri molitvi psalmov, da se srce z ustmi ujema. Naj ne poje vsakdo (pri bolj umetnih spevih), ampak kdor to razumi
in poslušavce vzpodbujati more; peti se mora s ponižnostjo, dostojnostjo in spoštljivostjo".
Brezdvomna resnica je, da se je v drugi polovici 6. stotetja petje po benediktinskih samostanih pridno gojilo. Kajti iz njih je prišel na dan veliki reformator ali prav za prav pravi ustanovitelj cerkvenega petja, sveti papež Gregor i j Veliki (591 —G04); bil je gojenec, menih in opat od njega samega ustanovljenenegn. samostana pri sv. Andreju v Rimu. Po njegovi smrti zavzemal je opat Janez iz samostana sv. Martina mesto prvega pevca (archicantor) v baziliki sv. Petra. Dočim je ob tem času in še pozneje bilo cerkveno petje omejeno le na škofijske cerkve, glasilo se je čez dan in po noči po samostanih in tako v njih zadobilo s trajno korsko molitvijo stalno tradicijonalno podlago. Z misijonskim delovanjem pripadla je menihom sv. Benedikta naloga, po svetu razširjati rimsko, od sv. cerkve potrjeno petje. Glasbene šole t. j. šole za cerkveno petje so vstajale hkratu povsod, kjer so benediktinci katoliško vero oznanjali in ustanavljali naselbine. Povod k temu ni dajala le cerkvena potreba, ampak tudi prisotnost mnogih mladeničev, kateri so se pod vodstvom menihov posvetili študijam in katere so menihi povodom cerkvenih slovesnosti tudi k petju jemali.
Najprvo je zasijalo njih delovanje v Angliji, kamor je bil sv. Gregorij sam poslal meniha Augustina z 39 tovariši. Le-ti so ondi vpeljali rimsko petje; malo časa pozneje pa ga je krepkeje zasadil zgoraj imenovani Janez, katerega je bil angleški škof Benedikt iz Rima se vračajoč seboj vzel. V britanskih samostanih so se pozneje kot imenitni glasbeniki odlikovali: Heddius v York-u, Osbert, menih v Glasgow-u, Thiuredus, menih v Dover-u; sv. Cutberth, učenec častitljivega Beda; Simon, kateri tudi mecl zgodovinarji častno mesto zavzema; Wolstan pri samostanski in stolni cerkvi svetega Wintona; Viljem Sommerset v Malesbury i. dr. Tudi slavni Alkuin si je pridobil svojo izobraženost v yorški samostanski šoli, katero je pozneje tudi vodil. Da se ni gojilo le petje, ampak tudi instrumentalna glasba, dokazuje cerkveni zbor v Glasgow-u 747, kateri je zapovedal, da se morajo vsa godala iz samostanov odstraniti.
V Galiji, kjer je Pipin cerkveno petje popolnem prenoviti nameraval in Karol Veliki z vso energijo to delo tudi dovršil, bili so zopet menihi, ki so se v izvrševanju te umetnosti odlikovali. Po samostanskih šolah se je v glasbi praktično in teoretično podučevalo in so se gojenci korskega petja menihov več ali manj udeleževali; njih posebne šole za umetno petje so zelo slovele. Na čelu pevskih zavodov in zbora tudi zunaj samostanov bili so večinoma le taki možje, kateri so se v benediktinskih samostanih glasbeno iz-olikali ter še vedno v zvezi bili s temi nabožnimi družbami.
Poleg Alkuina naj imenujem: Amalarija, njegovega naslednika, opata Od o na Clunyskega, papeža Leona IX., kateri je bil najprej menih, potem škof Toulski in je pesmi zlagal, ki zaslužijo da se onim sv. Gregorija smejo na stran postaviti.	(Konec, prih.)
Domači jezik pri »naših petih mašah«.*)
ft||S|i'ed leti pisal je v „Linzer Qaartalschrift" župnik dr. Birnbach, da je pri ,,naših petih mašah" t. j, pri slovesnih mašah brez levitov latinsko t petje na koru ni zapovedano, marveč da je ljudsko petje v domačem jeziku dovoljeno, češ, ker „naša peta maša" ni prav za prav missa solemnis, (za katero veljajo predpisi o korskem petju), ampak le missa privata (pri kateri je petje v domačem jeziku dovoljeno). Ker se tudi pri nas še vedno mnogo takih somišljenikov nahaja, menda ne bo odveč, o tej stvari še enkrat govoriti, zlasti če se oziramo na stroge besede v Motu pro pri o sv. očeta Pija X., ki zahteva pokorščino do cerkveno-glasbenih določb.
Missa solemnis, slovesna ali velika maša, je tisti način opravljati sv. mašo, pri katerem radi večje slovesnosti v poštev pride: petje od strani mašnikove in pevskega zbora, služba dijakona, poddijakona in drugih služabnikov ter vporaba kadila. Missa privata pa je tista maša, katero mašnik sani (po potrebi le z enim služabnikom) opravlja, brez ozira na navzoče ali odsotne udeležence, brez petja in brez vsake druge slovesnosti, kakoršne se nahajajo pri slovesni ali veliki maši.
Pri nas se tak način sv. maše sploh imenuje „tiha maša". Od teh dveh vrst ima nekaj naša peta maša, ki jo v cerkvenem jeziku imenujemo: missa cantata (missa cantata tantum) t. j. peta maša. Ta maša ima petje, kakor slovesna maša, sicer pa je priprostejša in radi tega podobna tihi maši; mašnik sam namreč opravlja daritev brez slovesne postrežbe in spremstva ter ne rabi kadila. In prav zato pravim: Radi porabe petja spada ta missa cantata v vrsto missa solemnis, radi one uprostitve pa je le neka manj slovesna missa solemnis. Ker je (po petju) prava missa solemnis, zato veljajo zanjo tudi cerkvene določbe o korskem petju t. j. ljudsko petje v domačem jeziku je prepovedano in popevanje zadevnih latinskih spevov po mašni knjigi zapovedano. Dr. Birnbach in ž njim njegovi pristaši zatrjujejo, da je missa cantata le tako nekaka „s petjem poveličana" zasebna maša, z drugimi besedami: „glasna" tiha maša, ali „netiha" tiha maša. Menijo namreč, ker se ne nahajajo v s i znaki in posebnosti „missae solemnis" v missa cantata, prav zato ne sme biti missa solemnis, marveč le neka vrsta missae privatae.
Na to trditev odgovorim naslednje: Missa cantata pač nima vseh slovesnosti missae solemnis, vendar pa ono, ki jo najbolj loči od missae privatae, in to je petje. S petjem se najbolj izrazi javni značaj in delavno občenje z navzočimi, z odpevanjem med mašnikom in zborom se gotovo najkrepkejše poudarja skupna dejanska udeležba pri sv. daritvi, bolj kot z leviti in kadilom. Torej more že petje samo zadostovati, da postane maša missa solemnis; petje je najbližji razločivni znak nasproti zasebni ali tihi maši (missa privata). Marveč bi bila torej missa cantata le neka vrsta missae solemnis. To se razvidi celo iz rubrik samih. Kratko navodilo za missa cantata ima svoj prostor med rubrikami za missa solemnis. Že to vendar jasno dokazuje, da spada missa cantata k missa solemnis.
Dalje je tudi kongregacija za sv. obrede (S. R. C.) dne 29. jan. 1684 določila, da peta maša brez levitov zadostuje volji ustanoviteljev pri stolnih in samostanskih cerkvah; z zasebno ali tiho mašo pa da bi se ne zadostovalo ustanovi. Torej se smatra missa cantata, peta maša brez levitov, za pravo missa solemnis, ker se je taka ustanovila kot konventualna maša. Ista kongregacija je dalje dne 8. aprila 1808 določila, da naj se commemoratio festi simplicis (spomin navadnega praznika) opusti ob večjih praznikih festum duplex Ilae classis tudi pri missa cantata prav tako, kakor pri missa solemnis-. „pri vsaki peti maši, katerekoli vrste naj izostane: le pri zasebnih mašah naj se vzame." Torej se zopet missa cantata v isto vrsto postavi z missa solemnis ter nasproti postavi tihi ali zasebni maši (missa privata).
Tudi v najnovejšem času se je povprašalo pri S. R. C., če se sme pri petih mašah (misssa cantata) po stari navadi tudi v domačem jeziku popevati. Odgovorilo se je (31. jan. 1896): Affirmative de consensu Ordinarii quoad missam privatam; negative quoad missam solemnem sive cantatam", t. j. dovoljeno je, popevati pri maši v domačem jeziku, kadar je maša zasebna (ako dovoli škof); dovoljeno pa ni pri missa solemnis ali pri missa cantata. Pa tudi že prej so te dekrete S. R. C. tako umevali, kakor je jasno in določno izrečeno v zadnjem tu omenjenem dekretu; n. pr. direktorij krške škofije ima naslednji ukaz*) za missa cantata: Pevski zbor mora pri peti maši (missa cantata) vse peti, kar je zapovedano v missa solemnis, namreč Introitus, Ivyrie, Gloria...; Prav nič se ne sme izpustiti. Pesmi v domačem jeziku so v missa privata prepovedane. Ta dolžnost pevskega zbora se more brez večje težave v vsaki cerkvi izpolniti, ako se rabi koralno petje.
Popolnem enako se bere v rimskih .Ephemerides liturgicae" z 1. 1895: »In quacunque ecclesia paroehiali Antiphonarium et Graduale .... omnino deficere non deberent; cum enim S. R. C. (14. apr. 1753 in Coimbr. 2; 7 Aug. 1875 in Clod., 7.) decreverit: non esse omittendum in missis solemnibus, etiam sine ministris, cantum Introiti, Gradualis, Offertorii . . t. j. „v nobeni župni cerkvi naj bi ne smelo manjkati vesperala in graduala; ker je S. R. C. določila, da se v missa solemnis, tudi brez levitov, popevanje introita, graduala, ofertorija ... ne sme izpustiti."
Enako jasno piše Hartmann v svojem Repertorium rituum (1890): § 169, A, I. 6: „Ker se v missa cantata vse po podatku misala peti mora, so pesmi v domačem jeziku pri peti maši prepovedane, kakor se je S. R. C. večkrat izjavila (21. marc. 1609. št. 405 [258]; 12. marc. 1639. št. 1129 [982]; 24. marc. 1657, št. 1819 [1672]). Ako tedaj v kaki cerkvi ni nobene dolžnosti opravljati missa cantata, pa se maša vendar poje, se mora tudi vse tako peti kakor misale in graduale kažeta, [dekret 29. dec. 1884 in Lucion. 12']; kjer pa to ni mogoče, naj se maša tiho opravlja, pri kateri smejo zbor in ljudstvo peti."
Po teh kratkih podatkih že dovolj jasno vidimo, da oni dr. Birnbach in njegovi somišljeniki niso na pravi poti. Ako si rubrike in več popolnem nedvoumnih določb kongregacije za sv. obrede natančnejše ogledamo,
potem „naših petih maš" nikakor ne moremo smatrati za „missaeprivatne", pri katerih edinih je ljudsko petje v domačem jeziku od cerkve dovoljeno; toraj veljajo zanje isti predpisi, kakor za liturgično slovesno ali veliko mašo, t. j. pri „ naših petih mašah" se mora latinsko peti in sicer vse, kar se za dotično mašo v misalu spevov nahaja. Da, celo kar naravnost je izrekla S. R. C., da je tudi pri „naših petih mašah" pevskemu zboru latinsko peti zapovedano ter petje v domačem jeziku nedovoljeno. Znameniti strokovnjaki so svoje prepričanje tudi v tem smislu izrekli; povpraševale so se o tej stvari
v	Rimu razne mer o daj ne osebe, katere so se vsekako ujemale z mnenjem, katero zagovarjajo ,,Cecilijanci". In kjer se le količkaj brigajo za cerkvene predpise, se ta določba kolikor mogoče tudi v dejanjih izvršuje. Naj bi vendar že kmalu vsi spoznali, kaj da je v tem oziru zakonito pravo! Kdor ni slep ali si nalašč ne zatiska oči, bode gotovo spregledal.	P.
Pravila podpornega društva organistov.
(Konec.)
IV. D r u š t v c n i k o v d o 1 ž 11 o s t i in pravice.
§ 11. Vsak redni ud ima pravico: 1. udeleževati se vseh društvenih priredb, 2. voliti in voljen biti, 3. vporabljati brezplačno posredovanje službe, posluževati se društvenih sredstev za izobrazbo. Zato pa je dolžan: a) takoj pri vstopu plačati vpisnino ter b) plačevati me-sečuino, kojo določuje vsakoletni občni zbor; c) s svojim vedenjem društvu na zunaj priznanje pridobivati.
§ 12. Če je kateri redni ud že štiri tedne bolan, oziroma brez svoje krivde izveu službe, ter to tudi dokaže, oproščen je za čas brezposelnosti vseh dolžnosti nasproti pa obdrži vse pravice napram društvu; veudar pa mora isti biti že najmanj eno leto društvenik.
§ 13. K dejanski vojaški službi poklicani so za čas službovanja teh dolžnosti oproščeni.
§ 14. Slučajne podpore navedene v § 2. teh pravil dobe le tisti, ki so neprenehoma eno leto člani društva.
§ 15. Podporni, ustanovni in častni člani imajo pravico udeleževati se društvenih zborovanj in prireditev ter predloge staviti; nimajo pa pravice voliti in voljeni biti.
V. Društveno vodstvo.
§ 16. Društveno vodstvo obstoji iz-: a) predsednika, b) njegovega namestnika, c) tajuika, d) njegovega namestnika, e) blagajnika, f) dveh odbornikov, g) treh namestnikov, h) dveh rednih udov, katera pa ne smeta bivati v kraju društvenega vodstva, kot nadzornikov in t) pevovodje.
§ 17. Volitve se vrše pri vsakoletnem rednem občnem zboru. Mesto odbornika je pri društvu častno mesto.
VI. Delokrog društvenega vodstva.
§ 18. Vse zadeve, katere si redni občni zbor izrečno ue pridrži, ima reševati društveno vodstvo ter spadajo v njegovo področje posebno: a) vsprejemati in izključevati redne ter predlagati častne ude, b) nakazovati in izvrševati podpore in društvena plačila brez razločka, kakor tudi oskrbljevati upravne društvene zadeve, c) plodonosno nalagati društveno premoženje, d) posredovanje služb, e) dajati podpore v smislu § 2. teh pravil, f) sestavljati za občni zbor računsko poročilo, upravni izkaz in druga društva se tikajoče spise, g) sklicevati raznovrstna zborovanja, h) pregledovati rokopise muzikalij, koje bi društvo založilo in i) v posebno oziravrednih slučajih rednim udom vpisnino in mesečnino primerno znižati.
g 10. Seje društvenega vodstva sklicuje po potrebi predsednik ali njegov namestnik ;
vi	udar pa se ima rešiti vsaj jedna seja v vsakem četrtletju; teh sej se morajo udeležiti
vsi člani društvenega vodstva razvili nadzorstva in onih članov, ki so iz tehtnih razlogov zadržani. — Seja je sklepčna, ako so vsaj štirje odliornilti in predsednik oziroma njegov namestnik navzoči. Sklepa se z absolutno večino glasov navzočih odbornikov. Pri enakosti glasov obvelja predlog, za katerega glasuje predsedujoči.
§ 20. Najmanj vsako leto ima društveno vodstvo predložiti knjige in izkaze nadzorstvu v pregled; nadzorstvo jih ima brez odlašanja pregledati in vodstvu vrniti.
§ 21. Za škodo, ki bi nastala radi dokazano nerednega poslovanja, ima nerazdelno jamčiti društveno vodstvo. Nedostatke, koje nadzorstvo zasledi, ima vodstvo takoj odpraviti, inače mora isto (nadzoistvo) o tem obvestiti občni zbor.
§ 22. Predsednik, ali če je zadržan, njegov namestnik, zastopa društvo v vseh uo-tranjih iu zunanjih zadevah ; on in tajnik, oziroma blagajnik, podpisujeta vse listine, izdane od društva; tudi sta z blagajnikom pod lastno odgovornostjo opravičena, plačila do visokosti 20 kron nakazovati.
VII. Občni zbor.
§ 23. Bedni občni zbor se vrši vsako leto jedenkrat; k temu se morajo povabiti vsi člani vsaj štiri tedne poprej; zajedno se jim iina naznaniti dnevni red. Izvanredni občni zbori se lahko skličejo po potrebi, ako to društveno vodstvo sklene, ali ako najmanj jedrni četrtina vseh rednih udov to zahteva.
§ 24. Občni zbor je sklepčen, ako je navzoča vsaj jedna tretjina vseh rednih članov, ne oziraje se na pooblaščence. Ako bi se pokazalo, da občni zbor ni sklepčen, se ima odrediti drugi dve uri pozneje; ta pa je sklepčen vsekakor. Sklepa se z absolutno večino navzočih članov. Pri enakosti glasov obvelja predlog, za katerega glasuje predsedujoči.
§ 25. Zunanji redni udje se pri občnem zboru dado lahko zastopati po pooblaščencih ; nobeden pooblaščenec pa ne sme zastopati več kot jednega člana.
g 26. Vsi samostojni predlogi, ki so namenjeni za občui zbor, se morajo vsaj osem dni poprej pismeno naznaniti društvenemu vodstvu, inače hi se ne moglo ozirati na nje.
VIII. Delokrog občnega zbora.
§ 27. Sklepi občnega zbora imajo največjo moč; v področje istega spada zlasti: a) odobravati letno poročilo in računski sklep, b) spremenjevati ali na novo sestavljati pravila, c) določevati, kje se ima društveuo premoženje plodonosno nalagati in kako koristno vporabljati, d) imenovati častne člane, e) voliti društveno vodstvo, f) voliti nadzorstvo.
IX. Posredovanje služb.
§ 28. Društveno vodstvo ima skrbeti za natančni seznam izpraznjenih mest in onih organistov, ki iščejo službe. Pri posredovanji se zaznamujejo najprvo le društveni prosilci in se samo na te ozira. Le v kakem nujnem slučaju se zabilježijo tudi nečlani, v poštev pa se jemljejo le takrat, kadar za izpraznjeno mesto (službo) ne prosi nobeden društvenik če je nečlan posredovanjem društva dobil službo, je isti vezan pristopiti društvu.
§ 29. Prosilec ima dati društvenemu vodstvu o svoji osebi vsa potrebna pojasnila: zlasti kar se tiče nravnosti, sposobnosti, osobnih razmer i. t d.; v to najprikladnejša so spričevala, koja se tudi lahko v prepisu prošnji priložijo. V to svrho je treba prosilne obrazce, katere predloži društveno vodstvo, natanko in verodostojno izpolniti, ker bi se iuače morali zavrniti. Društveno vodstvo pa tudi lahko zahteva v prt gled izvirua spričevala prosilcev. O vsakojakih izvestjih sta obe stranki zavezani molčati.
§ 30. Ako ni prosilec društvenemu vodstvu znan, se ima o njem natanko, pa strogo tajno poizvedovati. Le v slučaji, da so te poizvedbe ugodne, se ima prošnja dotičuika po vestnem preudarku priporočati. Sumljivi prosilci se zavračajo.
X. Prepiri mej društvenik i.
§ 31. Pri sporih mej društveniki odločuje razsodišče. Vsaka stranka, ako noče, da je njena stvar zgubljena, voli tekom 14 dni dva redna društvenika v razsodišče; ti štirje volijo petega člana kot predsednika; pri jednakosti glasov odločuje žreb. Ako je društveno vodstvo ali le jeden del istega sporna stranka, se ne sme voliti nobeden član društvenega
vodstva v razsodišče. Razsodba tega sodišča, proti kateri ni priziva, veže vse člane in se ji ne more nobeden društvenik odtegniti, ako bi prav izstopil.
XI. Izstop in izobčenje iz društva.
§ 32. Vsak član lahko izstopi iz društva kadarkoli hoče.
§ 33. Društveno vodstvo lahko izključi pri tajni seji na podlagi enoglasnega sklepa take člane iz društva: 1. ki se ne ravnajo po pravilih, ne ustrezajo pridu ter nasprotujejo koristim ter namenu društva, 2. ki po svojem vedenji in postopanji škodujejo ugledu društva in stanu, 3. ki so bili zaradi kakega zločina ali prestopka iz dobičkarije sodnijsko kaznovani.
Istotako ima društveno vodstvo pravico izobčiti take člane, ki so že mesečnino za ti i mesece brez tehtnega vzroka na dolgu in ki iste nočejo navzlic opominu takoj poravnati. Dotični člani se obvestijo pismeno o izključbi, ne da bi se jim morali nevesti razlogi zato.
Izključen član se lahko pismeno pritoži pri razsodnišču.
§ 34. Kdor ni več ud, nima več nobenih pravic do društva. Predplačila se ne vračajo; zaostala mesečnina se pa, ako se dotičnik ustavlja plačilu, iztirjava sodnijskim potom.
XII. Razdružitev društva.
§ 35. Razdružitev društva zamore se le skleniti pri občnem zboru, pri katerem sla najmanj dve tretjini vseh h glasovanju opravičenih udov navzoči; sklep pa le velja s tri-četrtinsko večino glasov.
§ 36. Kako se naj izpelje likvidacija, se določi z navadno večino glasov
§ 37. Društveno premoženje se ne deli med društvenike, ampak se vloži tako dolgo obrestinosno v kak denarni zavod, dokler se ne ustanovi novo podporno društvo organistov, katero ima enaki smoter, kakor prejšnje.
če se tako društvo v desetih letih ne bi osnovalo, porabi se društveno premoženje za napravo ustanov za vdove in sirote organistov s posebnim ozirom na zapuščene bivših društvenih udov.
§ 38. Pravico podeljevati ustanove ima najstarejši bivši ud društva.
XIII. Način ustanovitve društva.
§ 39. Prvi občni zbor se skliče v teku jednega meseca po potrjenju pravil od pro-ponenta g. Silvestra Šentjurc, v Celje.
Ta občni zbor izvoli vodstvo (§ 16. teh pravil). Prvi občni zbor je sklepčen, ako se oglasi najmanj 20 rednih društvenikov.
Dopisi.
Iz Kamnika. — Župnijsko Cecil. društvo se je toraj v našem mestu srečno ustanovilo, kakor je „C. Gl." že v zadnjem listu omenil; šteje pa članov: I. Izvršujočih: sopranov 7, alte 4, tenorjev 7 in 8 basov. Orkester pod vodstvom c. kr. višj. živinozdravnika Jjs Sad-nikarja 7 članov; torej vseh izvršujočih članov 32. II. Podpirajočih članov je moških 94, ženskih 149, toraj skupaj 243. — Predsednikom društva se je izvolil veleč. g. dekan Ivan Lavrenčič; podpredsednikom g. Jos. Heybal, pevovodja inorganist; odborniki: gg. Jak. Razboršek, Franc Subelj in Iv. Žargi.
O tej priliki naj dodam: Društvo sv. Cecilije najdemo v Kamniku že v 18. stoletju. Farna „Matricula" iz 1. 1749. je navaja z imenom: „Accademia s. Caeciliae V. et M , pa-tronae musicoruin". — Za društvenike so se opravljale mesečno sv. maše in sicer sporedno 1. mesec peta sv. maša za žive, 2. mesec za mrtve peta črna sv. maša, vselej pri altarju sv. Cecilije^ O smrti slehrnega društvenika se je opravila peta črna sv. maša God sv. Cecilije 22. nov. se je praznoval s peto sv. mašo; v nedeljo prej ali potem pa se je obhajal glavni praznik, kjer so sprejemali društveniki pod navadnimi pogoji popolnoma odpustek. L.
S Primorske. Vsled svojega stanu sem primoran skoraj vsako leto preživeti nekaj tednov na potovanju. Tako me je letos zaneslo v Vipavsko dolino. Kot nekdanjega organista me posebno zanima cerkveno petje, zato grem, če le morem vsako nedeljo v drugo vas k božji službi, da se na lastna ušesa prepričam kako gojijo cerkveno petje. Kakšen vtis je naredilo name v teh vaseh cerkveno petje? V Ajdovščini: Še precej dobro, vendar bi od takega trga kot je Ajdovščina smeli pričakovati kaj več. Ravno isto velja o sosednjih Šturjah. Nekdaj so Šturski pevci sloveli. V S v. K r i ž u sti dve cerkvi, samostanska in farna, v obeh pa je isti organist in isti pevci. Petje je v cerkvenem duhu. Pevski zbor je na novo ustanovljen, torej se ne more zahtevati za sedaj še posebne preciznosti. Napredek ovira zelo
okoliščina, da imajo pevci predaleč do organistovega stanovanja, nekateri celo s/4 ure. Pri Sv. Tomažu: Petje in orglanje da se Bogu usmili, pri peti sv. maši pojejo slovenski! Vendar upajmo, da bo kmalu bolje v tem oziru, ker se hodi organist učit v bližnje Karnnje h g kaplanu. V Velikih Ž a bij a h: Tudi tukaj je nov pevski zbor, o katerem dvomijo celo domačini, da bi dolgo obstal; kar sem slišal ni bilo nič posebnega. V Batu j ah gredo rakovo pot Pred par leti sem slišal tam peli zelo težko Foersterjevo mašo brez pogreška, naravnost izvrstno. Letos pa sem slišal navadno „Iajno". Res žalostno ! Dokler je lamošnji g. župnik poučeval petje je bilo lepo, a sedaj ko je prišel novi organist, je pa tako .... V K a m nj a h: No, hvala Bogu, vsaj tu sem slišal enkrat spet pošteno petje, kakor ga .že dolgo nisem Škoda, du je bila listi dan le navadna nedelja in zato nisem imel prilike slišati petja pri slovesni službi božji, ainpak samo rnašne pesmi. A kar sem slišal je bilo lepo, zares lepo. Pelje poučuje tamošnji g. kaplan. Pevski zbor je precej številen, posebno lepi pa so ženski glasovi. O priliki še kaj potnih spominov.	l£x-organist.
Razne reči.
—	Spored slovesnosti 13 stoletnice v čast sv. Gregoriju Velikemu ho v Rimu naslednji: Sredo, (i. aprila, popoldne: Slovesno opravilo v čast sv. Gregoriju v cerkvi S. Marin in Vallicella, ki mu je posvečena. — Četrtek, 7. aprila zjutraj: I. znanstveno zborovanje v avli papežke univerze S. Apollinare. Popoldne: Slovesno opravilo v cerkvi sv. Gregorija in Monte Gelio, ogledovanje in razlaganje nekdanjega stanovanja sv. papeža ter drugih sv. spominkov, ki so z njim v dotiki.— Petek, 8. aprila zjutraj: II. znanstveno zborovanje. Popoldne: Obisk groba sv. Gregorija v vatikanski baziliki. Petje „Gregorius prasul, veroizpovedanje pri „konfesiji". — Sobota, 9. aprila zjutraj: III. znanstveno zborovanje. Popoldne: Pete litanije v cerkvi S. Maria Maggiore, v spomin, da so bile v tej baziliki dovršene litanije sv. Gregorija. — Belo nedeljo, 10. aprila: Pontifikalna maša benediktincev v cerkvi sv. Pavla zunaj mesta, nasičenje revežev.— Ponedeljek, 11. aprila: Slovesna pontifikalna maša sv. očeta pri sv. Petru. —- Torek, )2 aprila: Obisk benediktinskih samostanov v Subjako. Pozneje bode še slovesno opravilo v kardinala Fischer, nadškofa kolinskega, naslovni cerkvi sv. Ne rej a in Ahileja (ob apiški cesti), v kateri je govoril sv. Gregorij svojo imenitno 27. homilijo. Zaključil bode 13 stoletnico slovesni „Te Deum" v Lateranski cerkvi, poleg katere je sv. papež stanoval.
—	V komisijo za pregled koralnih knjig so sv. oče Pij X. 6 najimenitnejših horivcev za obnovo starega gregorijanskega tradicionalnega koralnega petja poklicali. Ti le so: P. de Santi, S J.; op.it Doni Pothier. O. S. B.; Don Lorenzo Perosi, vodja sik-tinske kapele, Don Lorenco Janssens, rektor benediktinskega kolegija pri sv. Anzelinu, papežev ceremonijar C. Respighi in baron Rudolf Kanzler, tajnik papeževe starinoslovske komisije.
—	G. ravnatelja, dr. Muller-ja, mnogoletnega in zaslužnega vodjo pevskega zavoda „iScuola Gregoriana* v Rimu so sv. oče imenovali svojega tajnega kapelana. Čast, komur čast!
—	Leonova družba na Dunaju je imela dne 21. marca močno obiskovano zborovanje, čegar predmet je bilo vprašanje o reformi cerkvene glasbe. Vič. g. stolni propo-vednik Michele je razpravljal stvar zlasti glede dunajske nadškofije, oziroma mesta, kjer poprava cerkv. glasbe doslej ni mnogla dobiti trdnih tal. Motu proprio še le daje upanje, da se bode stvar na bolje obrnila. (Žal, da zanimivega referata ne moremo obširnejše objavili) Sledila mu je živahna debata, katere so se udeležili gg.; dr. Mantuani, prof. Gloning, dr, 1>1. Kralik, dr. Čerin, dr. Schnerih, Waas, Heidenreich in dr. Schindler.
—	Ravnokar so prišle na svitlo: Šmarnice, 12 pesmi za mešan zbor, zložil P. Hugolin Sattner. Cena 2 kroni s pošto. Naslov: Frančiškanski samostan v Ljubljani. — Delo se samo hvali; sezite po njem!
Razpisana služba za organista.
V frančiškanskem samostanu Sinj v Dalmaciji iščejo organista, spretnega v igri in v pelju. Dolžnosti: Vsako nedeljo in praznik dve božji službi dopoldne, ena popoldne; tudi med tednom večkrat peta sv. maša Dvakrat na teden bi imel podučevati frančišk. semenišnike v petju, sposobne tudi v igranju. Zamore biti samec, ali tudi oženjen. Samski bi imel hrano in stanovanje v samostanu, oženjeni bi moral sam skrbeti za stanovanje. Plačilo po dogovoru ; tedaj naj vsak prosilec stavi pogoje. Prošnje, opremljene s sposobnostnim spričevalom na predstojništvo frančiškanskega samostana, Sinj, Dalmacija.
P. n. čč. gg. naročnikom želimo vesele velikonočne praznike in se jim priporočamo za pirihe.	Uredništvo.
Današnjemu listu je pridana 3. štev. prilog.