V
1937-38
VSEBINA:	Franc Terseglav: Religiozna zmeda in stiska sodobnega sveta (str. 117) //
Drago Potočnik: Naše driavne finance (str. 156) II Dr. Ciril Žebot: Nova Portugalska (str. 142) II Obzornik: Volitve v sovjetski Rusiji
(str. 149) II Ocene (str. 152) // Zapiski (str. 157)
»Čas«, revija Leonove družbe v Ljubljani, izhaja vsak mesec razen v avgustu in septembru. Uredništvo si pridržuje pravico tuintam združiti dve številki.
Naročnina: 60 Din za Jugoslavijo, 70 Din za inozemstvo letno. Za dijake velja znižana cena 40 Din, ako se jih naroči vsaj pet na skupen naslov.
Uredništvo: Dr. Janez Fabijan, univ. prof., Ljubljana, Tyrševa c. 17/111., dr. Ivan Ahčin, glavni urednik »Slovenca«, Ljubljana, Jugoslovanska tiskarna in dr. Stanko Gogala, prof. na drž. učiteljišču v Ljubljani.
Uprava: Ljubljana, Miklošičeva cesta 5; tel. št. 3030.
Račun pri Poštni hranilnici, podružnici v Ljubljani, št. 10.433 (lastnica računa
Leonova družba v Ljubljani).
Odgovornost pred oblastjo: Prof. dr. Fabijan za uredništvo, ravnatelj Karel Čeč za Jugoslovansko tiskarno.
Ponatiskovanje razprav je dovoljeno samo s privolitvijo uredništva in z navedbo vira.
Religiozna zmeda in stiska sodobnega sveta.
Ob smrti P. Petra Lipperta 18. decembra 1936.
Franc Terseglav.
I
Mož, čigar truplo so v Adventu 1936 pokopali v švicarskem Tessinu daleč od nemške domovine, je bil ves naš, naš naljubši prijatelj, vodnik in spremljevalec skozi duhovno stisko in zmedo naših dni že v času, ko o njem nismo poznali še ničesar ko njegove prve članke v znani reviji nemške Družbe Jezusove, podpisane Peter Lippert S, J., ki so z neznansko silo prevzemali našo dušo.* Iz njih se nam je zasvetila vsa njegova osebnost, ki ne spada v nobeno vrsto, v katero navadno uvrščamo katolika, duhovnika, redovnika, jezuita v njegovi vsakdanji podobi, ampak je že v prvem razgovoru, po stilu, ki oblikuje vsak stavek, po duhu, ki navdihuje sleherno besedo, po poražajoči prepričevalnosti, ki ne potrebuje nobenega posredujočega umničenja in učinkuje z elementarno močjo čiste resnice brez vsakega nadležnega, odbijajočega in priliznjenega pri-nujevanja, stala pred nami v vsej svoji osobitosti izven in nad vsako kategorijo ljudi, kakor jih navadno vidimo in slišimo v službi kakšne ideje. Lippert je bil katolik, duhovnik, redovnik, kakršen mora biti; član najdiscipliniranejšega reda katoliške Cerkve v polnem pomenu besede, v središču svojega bitja, brez vsakega pridržka in ostanka — toda čisto svoje vrste: apostolski človek, ki ni hodil po običajnih potih apostolata, duhovnik, ki se je osvobodil vsakega službenega značaja svoje dušnopastirske delavnosti, redovnik v velemestni družbi, ki je ljubil samoto in je bil vse življenje sredi največjega vrveža sam — da! osamljen. Zakaj ta svetniški duhovnik ni bil samo samosvoj, tako da prinudi čitatelja k občudovanju z velike razdalje, ki je navdušeno udano, v nekaterih trenutkih pa spoštljivega strahu prešinjeno, kadar nam namreč odpira pogled v božje skrivnosti preko najbolj črnih brezden, kakor je ognjeni angel zgrabil za lase preroka Ezehijela, da ga med nebom in zemljo vede v grozotne prizore.
* Članek je bil, preden je dobil zavetje pod gostoljubnim krovom »Časa«, namenjen za drugo revijo — Op. avtorja.
Čas, 1937/38
117
9
Lippert je ostal sam tudi v tem pogledu, da ga na pol izobražena množica sploh ni zapažala, plitvežu je popolnoma nedojeten, umu z ozkim krogozorom pa celo nekoliko nevaren. Marsikomu je bil kakor čer na poti, ki se je je treba ogibati, da ne pretrese, razgiba in prevrže duha od dna do vrha ter človeka oropa dragocenega miru zadovoljstva s samim seboj in ga prisili k mučnemu in napornemu iskanju. Zato nam povedo njegovi najožji prijatelji, da je tudi ta ponižni, otroško boječni in obzirni človek, ki v vseh svojih delih zna iz vsemodre providencialne smotrnosti slehernega pojava snovnega in duhovnega življenja doumeti in opravičiti tudi njegovemu gledanju najnasprotnejši nazor ali zadržanje — da! prav tisto, zoper katero so njegova izvajanja istočasno naperjena — moral izpiti iz svoje čaše življenja mnogo grenkih kapljic; časih je ob drznosti kakšne njegove besede osupnil tudi ta ali oni »upravnik božje hiše, ki kot človek reda in mere ne ljubi preveč drznih, prezanešenih in preveč tvegajočih duhov«, kakor pravi Lippert sam v nekem eseju z ljubezni polno fino ironijo.
Toda do kraja dognana človečnost Lipperta, ki je bil pravi plemič duha, je morala poraziti tudi največjega nasprotnika, v katerem je, ko je razkrival slabosti njegovega umovanja, omejenost njegovega razgleda in strastno enostranost njegove vsakemu razvoju sovražne miselnosti, obenem videl in priznal časovno in providen-cialno utemeljenost njegovega stališča pa njegov dober in čist namen. Zakaj Lippert je prav zato tako velik, ker je imel, česar tako bridko pogrešamo v naši mračni, strastno razburkani dobi, ko je spor in razdor med iskavci najvišje in najskrivnejše resnice in med onimi, ki se jim vsi dosedanji odgovori na vprašanja bitja, četudi gre za stvari svobodne presoje, zdijo brezpogojno edino pravilni in vsako nenavadno vznemirjanje našega tradicionalnega življenjskega kroga nedopustno, če ne celo pohujšljivo, namreč; neizmerno ljubezen, v kateri ni bilo nobene sledi zagrenjenosti, ki se je še nad najglobljim brezdnom zlobe in neumnosti usmiljeno in razumevajoče smehljala, ki je vedela, da vse, od malega nesporazumljenja in nevšečnosti do skoro nepopravljivih navskrižij, pa celo triumf zlih sil ter navidezno popoln poraz najsvetejših mnenj in institucij končno le Bogu služi. In zato Lippert ni nikoli bil enostranski, naj je tudi sam ko blisk, ki osvetli vse kote, brez vsakega prikrivanja in omiljenja večkrat udaril v trhlost prevladajočih mnenj, preživelih oblik in večinskih stališč; Lippert nikjer ne ruši, ne da bi obenem gradil in sicer na večnih temeljih. Njegova delavnost je reformatorska — marsikdo bi jo označil celo za revolucionarno — pa tudi v tem oziru je čisto posebne vrste, ker je popolnoma urejena v življenje Cerkve in vseskozi v skladu z njeno vekovno zveličavno, od vseh prigodnih oblik
občestvenega življenja neodvisno nalogo. Lippertovo delo je pozitiven činitelj v njeni rasti, ki ni boj njenega večno resničnega božjega principa samo s sovražnim svetom elementarne demonije, ampak tudi s slabostmi, zmotami, nagonskimi zamahi, nepopolnostjo in manjvrednimi stranmi njene izveličane, pa še ne do konca preobražene človeške prvine same. To je takorekoč boj Cerkve same s seboj, heroičen napor in neprestano dviganje iz grešnih smeri v tej ali oni dobi, iz večkrat samo navidezne vnanje moči, povrhnostnega sijaja in bajnih zamislov, grandioznih, a minljivih političnih prividov, iz opajajočih, pa nemalokrat samo varljivih zmag skozi dolge periode ponižanja, borbe, mučeništva in pokore nazaj v čistost in lepoto z golimi svetskimi cilji nepomešanega Svetega, ko se zmote spoznajo, z velikimi, bolečimi žrtvami odkupijo in notranje premagajo. Zato v Lippertovih spisih igra toliko prevladajočo vlogo Duh, duh resnice in življenja, ki je Cerkev rodil, jo vodi in posvečuje, jo v ognju izkuša in očiščuje, katoliško občestvo preraja, obnavlja in krepi in tudi v teminah sveti ter dobro od slabega in manjvrednega ločuje. Sveti Duh gradi božje kraljestvo na vedno nov način, v neizčrpni raznoličnosti, časih z najnasprotnejšimi sredstvi, z neizmerno ljubeznijo in veličanstveno mogočnostjo, danes tako, jutri bolj ali manj drugače, kot pravi suveren, ki mu nihče ne ukazuje, ker so mu vse osebe, prigodne oblike in časovne naprave pa okoliščine le sredstva, ker veje, kjer hoče, in prenese nesvetost, zaslepljenost ali nespamet celo v usodnih trenutkih na nizkih ali visokih mestih pa tudi huda trenja in borbe med najboljšimi. Kajti on zna vse — naj-hudobnejše namere za vedno zablodelih zavržencev in najbolj tragične učinke napak svojih zvestih in vernih otrok — obrniti v končno zmago dobrega.
S tega visokega razgleda, ki je, če premotrimo dolgo vrsto najodličnejših mislecev sodobnega katoličanstva, za Lipperta najbolj značilen, lahko razumemo in brez bojazni motrimo sredi nas tudi antagonijo med brezpogojnimi pristaši tradicije in onimi, ki hočejo utiriti katoliško življenje v vrtincu te revolucionarne dobe na nova pota, ki iščejo za uveljavljenje katoliškega religioznega in kulturnega nazora, čigar vpliv — priznajmo odkrito resnico! — v zadnjih dveh stoletjih kot činitelj javnega življenja konstantno čedalje bolj naglo pada, novih metod in se iz pobude svojega lastnega katoliškega bitja trudijo, da bi povsod, kjer Cerkev na ogromnem polju razmišljanja in stremljenja po božji volji sami pušča svojim otrokom svobodo, oprti na neizpremenljive temeljne religiozne in moralne principe krščanstva, iskali resnice in pravilnega zadržanja v vedno spreminjajočih se okoliščinah življenja, ki si po novih spoznanjih in globljih vpogledih z neodoljivo silo utira pot v novo dobo. Mar ne pod vodstvom
samega nedoumljivo modrega Boga, čigar pota niso kratkovidnega človeka pota in čigar nameni niso omejenega človeškega razuma in srca nameni? Lippert, ki so ga mnogi imeli za pesimista, je sredi velikega števila modernih katoliških pisateljev, ki se prizadevajo za usmeritev našega časa v pravo in polno, življenje ustvarjajoče krščanstvo, v resnici največji optimist, ki ničesar ne prikriva, a ga tudi nič ne plaši: ne bes protikrščanskih sil, ne slabi nagoni in naj-svetejšim namenom in načrtom primešano samoljubje in oblastiželj-nost ter druga nesveta nagnjenja, ne nestrpna in nepočakana gorečnost reformatorjev; najmanj pa ga vznemirjajo razgibanost, trenje in napetost med dinamičnimi naturami v Cerkvi in njim nasprotnimi statičnimi elementi, ki se jim sistemi, obzorja in tipi ter metode, nastale v različnih časih in okoliščinah, zdijo nedotakljive in neiz-premenljive ter v pojem tradicije vključujejo tudi vse to ali vsaj mnogo, kar krščanstvu ni bistvenega, kar ni dogma, ampak le mnenje, kar je odmrla oblika in je bilo v razvoju krščanskega verskega občestva zgolj prigodnega značaja, odnosne veljave in je danes samo ovira prerodu, najsi je bilo po osobitih političnih in socialnih prilikah te ali one dobe še tako dozdevno-bistveno zvezano z njegovim konkretnim življenjem. Ta tekma božjih prijateljev, bi rekel Lippert — če morem sploh povedati, tako, kakor bi on povedal — ta tekma božjih prijateljev, ki se jim po Apostolovih besedah božja Resnica odkriva in realizuje v zgodovinskem razvoju »multifariam multisque modis« — subjektivno skozi najraznovrstnejše prizme osebnega temperamenta, objektivno z najrazličnejših brezštevilnih strani Svoje nikdar, niti v večnem življenju Poveličanih ne izčrpane polnosti in bogastva ter neskončnega ustvarjajočega življenja, — zdaj po metodah strogo dialektičnega umovanja, zdaj po mističnih doživetjih, zdaj v praktični delavnosti za socialne reforme in izgradnjo krščanske kulturne države, zdaj po tihi in komaj opazni penetraciji religiozne misli v mrzli in sovražni svet z edinim orožjem prvobitne evangeljske ljubezni — vse to ne more roditi pesimizma, marveč le vedrost, največje zaupanje in najgloblje umevanje neizmerno lepega in modrega božjega zamisla, ki se v usodi Cerkvi izpolnjuje v končno dobro. Tega vedrega žara in čara je vse Lippertovo delo prežeto in prav ta vedrost in sigurnost, to silno prepričanje, da je ta antagonija globoko utemeljena in v službi božjih namenov ter da neizogibno vodi le k čim večji popolnosti religioznega življenja, k prerodu in obnovi vseh dobrih odrešujočih sil, je okoli Lipperta zbrala brez števila vernih katoliških duš pa tudi dvomljivcev, ki so veri že skoraj odmrli, ker so pogrešali deloma po lastni, še bolj pa po tuji krivdi njene životvornosti v naši eri, ko se je katoliška družba tako močno poliberalila, zmaterializirala in hudo posvetnila.
Pa tudi obupancev in preplašencev, ki so v vsem videli same znake propadanja, naglo bližajoče se smrti po krivdi samih zunanjih sovražnih faktorjev, kakor oni menijo, je Lippert mnogo izpreobrnil k svojemu svetlemu gledanju in jim vlil pravega krščanskega poguma in optimizma.
II
S temi bledimi in medlimi besedami sem skušal označiti mesto, na katerem je stal veliki pokojnik v borbi sodobnih katoliških duhov za lepši obraz bodočega sveta ne samo kot velik premišljevalec, ampak tudi kot klicar in opominjevalec, da vsa svoja prizadevanja zastavimo za oživljenje vseh mogočnih sil naše Cerkve. Saj smo vsi, duhovniki in laiki, njeni službeni organi in njeni izven hierarhije stoječi kulturni delavci, visoki in preprosti do zadnjega hlapčiča, za njeno rast, vpliv in oblikotvorno moč v človeški družbi, vsak po svojih silah, ne samo solidarno soodgovorni, marveč imamo pravico in dolžnost, da v mejah temeljnih verskih in nravstvenih resnic, ki jih varuje nezmotno učeništvo, aktivno in tudi iniciativno, če in kadar treba, na vseh področjih njenega notranjega življenja in zunanjega udejstvovanja, v svetem in svetskem sektorju, vsak po svoje sodelujemo pri razvoju Cerkve, ki je gorčično seme, da bi rastlo v orjaško drevo na široko in globoko. Silno pomembna vloga, ki jo ima pri tem Lippertovo delo, svojstveno stališče, s katerega motri usodna dogajanja naše ere, in kako nas v borbi Cerkve za Boga in za svojo rast v polnejšo univerzalnost vzpodbuja k pogumnemu priznanju in potrditvi vseh plodovitih klic, ki jih nosi v sebi razvoj človeštva v bodočnost, pa nas še ne pripelje do osrednje točke njegove osebnosti, iz katere izvira neodoljiva privlačnost njegove besede in njegov neizmerni vpliv na sodobnega krščanskega človeka. Saj ni on edini, ki danes »proti vsakemu upanju« upa in brez sence kakšnega dvoma veruje v preporod tiste naše evropske »krščanske« družbe, ki je Kristusovo religijo poplitvila, jo iz središča svojega življenja pregnala na periferijo, kjer se izdejstvuje kvečjemu v zasebni pobožnosti, v vseh svojih odnošajih do sveta pa se je več ali manj podredila njegovemu duhu brezmoralne politike, socialnega izkoriščanja in prevlade nasilja — pa se mora zato sama skesano vrniti k pravi religiji Duha in Resnice ter životvorne Ljubezni, kakor jo Evangelij sam imenuje. Vsi se moramo vrniti, ne samo tisti, ki so zašli že čisto izven cerkvene ograde, kjer po notranji nuji Dobrega zamišljajo in ustvarjajo še marsikaj, kar nosi božji pečat na sebi in njegovemu Kraljestvu služi, ampak tudi in v prvi vrsti mi, ki smo se v Materinem naročju samem polenili in pomlačili, da že davno ne izžarevamo več tiste verske sile, ki je svet preobrnila. Ta zavest
obenem s trdnim prepričanjem, da se bodo transcendentalni viri našega življenja prav v sodobni krizi in zaradi nje obnovili in zopet družbo poživili, ne iz kakšnega surogata same versko obeležene, na dnu pa večkrat in v mnogih ozirih v strankarske posvetne interese preveč zožene politične ali svetsko-kulturne delavnosti, ampak predvsem iz notranje odrešujoče sile čiste krščanske duhovnosti, je Lippertu skupna z vsemi modernimi katoliškimi misleci-pisatelji. Toda on ima med njimi neko posebno mesto, ki ga z nobenim drugim ne deli.
Če Lipperta primerjam s Papinijem, se ujemata v razgaljanju duhovne bede, nizkotnih strasti, neskončne smešnosti in zlobe človeka, toda Papinijeva kritika reže in žge, dočim pri Lippertu smehljaj srčne dobrote niti sredi največje teme ne ugasne; Italijan duhovito razčlenjuje z ostrim razumom, Lippert pa ima globoko čut, pristno otročnost in popolno neposrednost gledanja v bistvo stvari; Papini je velik um, pri Lippertu pa se dialektična sila druži s prodirajočim zorom. Maritain hodi varno ob roki sholastike, ki z njo sveti v sodobno življenje; on iz preteklosti, iz njenih vrednot prodira v sedanjost, da jo pravilno razbere in uredi v soglasje med naravo in nadnaravno, ideal mu je novi, krščanski humanizem. Lippert hodi, z istim zakladom bogoznanstva in krščanske filozofije v duši, v nasprotni smeri, iz polne zakoreninjenosti v antagoničnem občutju in stremljenju modernega človeka, da najde in pokaže Večno, ki pa mu ostane neprimerno bolj skrivnostno in nerazrešljivo ko Francozu. Ta razlika v naturno dani miselnosti se pokaže tudi ob primerjavi nemškega jezuita s Chestertonom. Po svoji visoki duhovnosti sta na isti ravni, toda Chesterton je ves meščanska pamet zlate sredine, prave mere, zdravega kompromisa. Angležu imponira v krščanskem sistemu srednjega veka razum, ki kroti razbrzdanost umovanja in zanašanje čustva, zna prav razsoditi v moralnih konfliktih, se ne ustraši izbire manjšega ali tako zvanega nujnega zla, da se izogne večjemu, zna ločiti med pravično rabo in zlorabo zasebne lastnine, se ozira na človeško slabost, ki ji gradi zlate mostove, in v nadnaravo prehaja po naravi. Lippert prav tako pomirja, tolaži, razsvetljuje to ubogo človeško življenje, da ga pozlati z žarki nadprirodnega, večnega, transcendentnega Bitja, da ga pokaže v svojem izvoru iz Boga, v svojem nadnaravnem cilju po Odrešenju in v svoji poboženosti po Kristusu. Tudi praktično je učinek njegove očarujoče besede, da je stotisočem vrnila dušni mir, spravila težnje človekovih naravnih nagonov z božjimi normami življenja, z religijo ožarila vso njegovo dušo, da more zopet gledati minljivo bitje v večni luči in se Bogu udajati ne v mehanično-formalističnem ali zgolj legalističnem nabožju, ampak
otroško-preprosto in obenem z mogočno učinkovitostjo v vsakdanjem življenju ljubezni do bližnjega ter ponravstvenja socialnih odnošajev sodobne družbe. Toda pri »nordiškem človeku« Lippertu se distanca med človeškim, prirodnim, ustvarjenim bitjem in med Bogom čuti veliko bolj kot pri francoskih in angleških novosholastičnih mislecih. To razdaljo premostuje po Lippertovi miselnosti v veliko večji meri neskončno božje usmiljenje nego napori našega razuma in volje; kljub svojim plemenitim podvigom ostanemo nič in vsa naša največja modrost je le otročje blebetanje, ki ga Bog milostno sprejme in dopolnjuje s tistim čudovitim smehljajem, ki se sveti skozi vse Lipper-tovo delo. Lippert pa ne vidi samo te distance, ki nam ob najtesnejši ljubezenski povezanosti človeške duše s Stvarnikom vedno narekuje tudi najponižnejše spoštovanje pred Presvetim, ampak on, ki pravi, da je »religija ena najbolj nevarnih napetosti našega bitja«, se tudi zaveda nevarnosti take vere, ki bi zlato sredino pretiravala v to, v kar se je sodobna povprečno katoliška družba v toliki meri izkvarila v dobi meščanskega liberalizma: v paktiranje s posvetnim duhom, zaradi česar je naša vernost, ki je pustila pasti neizprosnost krščanskih nravstvenih zahtev, izgubila tudi svoj vpliv na svet, ki ga je hotela z Bogom vezati po lažnih kompromisih.* Proti takemu po-meščanjevanju religije je Lippert v prav tako ostri opoziciji kakor Bernanos; kakor ta neusmiljeni razkrivalec demonije padlega človeka, tudi on razgalja našo brezdnovito ničnost, zlobo in ogabno lažnivost, toda nikoli ga ne zapušča njegova vedrost, ki je niti najbolj satanska ali najbolj nizkotna stran človeškega življenja ne more premagati, da bi se mu solnce božje ljubezni in odrešenja zastrlo. Zato Lippert, ki ne zaupa preveč nadam, ki jih polagajo mnogi v obnovo krščanskega humanizma, ker le preveč in pregloboko vidi nepopolnost in k nižini nagnjene tendence naše prirode, vendarle nuja krščanskim srcem toliko, ne bom rekel tolažbe, ki je zoprna beseda, ampak nove moči, da odolijo teminam življenja v najtrdnejšem zaupanju v božjo milost, kakor noben drug sodobni katoliški pisatelj. V čem temelji ta Lippertova moč?
Odgovor na to vprašanje je obenem ključ za dojetje središča njegove osebnosti. Lippert je mislec -poet, iz njegove umetniške duše vro bogati, opajajoči viri, ki nas zanesejo v svet religije, kjer od modernih premišljevalcev božje lepote, skrivnosti in životvornosti ni nihče tako doma ko on, umetnik, kakor so
Kakor bom razložil v 111. poglavju, z našo vernostjo ni mišljena naša katoliška vera, temveč naša subjektivna, ob objektivnem zakladu verskih resnic in življenjskih smernic več ali manj orientirana religioznost, pobožnost, dejansko življenje, ki se kajpak z normo vedno ne strinja, kolikor pač niha med idealnimi težnjami in njim nasprotnimi nagoni padle prirode. — Op. avtorja.
Claudel, Bernanos, Mauriac, Gertruda Le Fortova in dolga vrsta podobnih, ki iščejo božjega s svojim dobrim, umetniškim genijem. Ta genij, združen s svetlim umom in preprostim srcem, je, kakor nam izpričuje vsa zgodovina človekove borbe za Boga, najboljše tlo, na katerem se duša oplodi s tisto Resnico, ki se nikoli ne da do kraja izčrpati, ki se nam, čim bolj vanjo prodiramo, tem bolj odkriva v novih globinah brez dna, in je tem bolj skrivnostna, čim bolj spoznana, tem bolj svetla in topla, čim bolj so neprodirne njene temine, ki ostane mrzlemu, rokodelskemu in napušnemu razumu, naj bo še tako oster, v svojem najbistvenejšem jedru in neizmernem živorod-nem bogastvu nedojetna, dočim od ljubezni prevzetemu, otroško nepotvorjenemu, skromnemu in lepočutnemu srcu pride nasproti sama in se mu razsipno daruje. Dobrota; dovzetnost za Lepoto, ki je je zmožen siromak Frančišek; strah božji, ki mu Bog ni goli predmet ostroumne analize, »neizogiben rezultat« strokovno-učenjaško dognanega umovanja in nič več ko stroga norma korektnega življenja v urejeni družbi, ampak nedosežno Veličastvo po eni, sebe vso darujoča Ljubezen po drugi strani; pripravljenost za največjo in zadnjo žrtev, ki izvira iz ljubezni do resnice zaradi resnice same, dočim jo preračunajoči razum, ki je vedno v službi kakšnega osebnega ali skupinskega, družbenega interesa, rabi v namene: to so pota, ki bogoiskatelje — QUAERENTES DEUM — kakor jih sam Psalmist s častnim naslovom imenuje, vodijo in pripeljejo v naročje vesoljske božje Resnice, k viru vse Dobrote, k Pralepoti, ki jo je enostranost, ožina in domišljavost racionalizma zadnjih stoletij izmaličila v nekak »izsledek« strogo znanstvenega mišljenja in vrtanja mrzlih src, kakor je ta doba tudi pobožnost izpačila v farizejstvo, ki ga je sam Božji sin opomnil, naj čašo in skledo očisti najprej znotraj, da bo tudi zunaj čista in ne narobe (Matej, 23. poglavje). Bogovidec, ki je v sveti grozi zrl Neizrekljivega v gorečem grmu, je bil sinajski postavodavec. Pesnik je bil kralj, ki ga je kakor jelena žejalo po močnih in živih božjih studencih, da je Cerkvi za vse čase podaril plod in vir najpristnejše in najčistejše pobožnosti, psalme, ki so vsem teologom nudili in nudijo najmočnejše opore za spoznavanje božjega bitja, ki je nad vsem in obenem v vsem. Orodje zamaknjenega bogozorstva so bili preroki, ki so v svojih vizijah odkrivali bodoče Odrešenje in obrise Kristusovega kraljestva na zemlji. Največji religiozni mislec vseh časov, Avguštin, je obenem največji, od večne lepote ves opojeni umetniški genij krščanskega kulturnega sveta. Vrh verske mistike, iz katerega je toliko črpal Tomaž Akvinski, Dionizij Areopagit, je bil učenec iz šole sirskih krščanskih pesnikov. Sam angelski učenik
je Cerkvi zapustil najlepše himne Evharistiji, s katerimi nam je osrednjo krščansko skrivnost, v kateri se je polnota transcendentnega Boga vbistvila v ničnost človeka, odkril bolj, nego jo je mogel z besedo golega razuma. Ko so mu nekaj let, preden je umrl, prijatelji in sami najvišji predstavniki Cerkve prigovarjali, naj vendar nadaljuje pisanje knjig in dovrši svojo ogromno Summo krščanskega bogoslovja, je odgovoril, da se mu je po viziji od zgoraj odkrilo, kako nično in nebogljeno je bilo vse njegovo pisanje in modrovanje in da se ne bo več pritaknil peresa, da izrazi, kar je ubogemu človeškemu razumu v tako neskončno mali meri dosegljivo, kakor da je zastrto v najgostejši megli. Umetniki bitja in forme so bili domala vsi katoliški mistiki srednjega veka in začenjajoče se nove dobe, Terezija, Janez od Križa, Tomaž Kempčan, ki pravi, da le v božji milosti prekaljeno srce »na krilih preproščine in čistosti Boga dosega, dočim ostane skrit najostroumnejšemu filozofu, naj meri pota zvezd ali se ukvarja z Aristotelovimi kategorijami ali se peča s svetimi vedami, če ga ne žene ljubezen do Boga, če ni prečiščena njegova duša in mu vladajo samo napuh, samoljubje in nečimrnost; če ob vsej svoji znanosti božjih reči ostane brez srčnega ganotja, ne čuti skrušenega srca kesa in žalosti nad svojo nepopolnostjo in je suženj svojih posvetnih želja in teženj, ker nima božjega duha, naj tudi o Bogu veliko govori in se bolj prizadeva, da zna pravilno definirati, kaj je na primer življenje v milosti, nego da bi to življenje sam čim bolj živel« (Hoja za Kristusom, I. knjiga, poglavja 1, 2 in 3). Čas pa, v katerem mi živimo, potegnjeni v vihar najhujše borbe za duhovne vrednote zoper vse sile nižjega nagonskega sveta, na eni in zablo-delih idealizmov, ki so izpačeni v najnasprotnejše skrajnosti, na drugi strani, je zbudil v najboljših duhovih vse sile duše, kakor jo Claudel v svoji sloveči priliki o Animi in Animusu v nasprotju z racionalističnim duhom pojmuje kot oni princip, ono tlo, v katerem hrepenenje po božjem iz Njega samega po njegovem milostnem Duhu bitno počiva in nas vzburja k neprestanemu nemiru in iskanju vse večjega približevanja in razodevanja naše končne Izpopolnitve in Utehe v Njem — obenem pa, kakor Avguštin sam pravi, nagiba naše nemirno srce, da, »Boga iščoč, da Ga najde, in, ko Ga je našlo, zopet bolj in bolj išče«, spozna svojo nemoč objeti Neskončnega in mu more samö v največji ponižnosti služiti. To religiozno razpoloženje, ki čedalje bolj raste in se poglablja, ta mistična usmerjenost, ki nima ničesar skupnega s kakšno čustveno prenapetostjo in brezbrežno zanesenostjo ali vse razblinjajočim sub^ jektivizmom, ampak Boga živi kot Na j realnejše in Njegovo razodetje sprejema kot najobjektivnejšo resnico, ta sila prešinjenosti
z Njim, njegovega doživljanja v Njegovi večni luči sami, da ga dojema vsa naša duša in ne samo blodeče čustvo ali goli naš, v primeri z Njegovim umom brez primere omejeni razum — to je za naš čas v religioznem oziru najbolj značilno, in Lippert zavzema v modernem katoliškem svetu, ki v sodobni krizi religiozno najbolj stremi in človeški duši ter družbi odrešenja išče, na tem področju in v tem pravcu eno najbolj odličnih mest.
Iz tega je razumljivo, zakaj ima danes tolik pomen poet, likovni umetnik, muzik, umetniško tvorstvo sploh, ki ni življenju samo kras in uteha ter zabava, stvar samega lepo-č u t j a v vulgarnem pomenu, ki mu ga daje buržua, temveč obenem razodevanje večne Resnice in Dobrote, katero išče prav tako, kakor jo skuša razum najti diskur-zivnim potom, na svoj skrivnosten način, iz želje po odrešenju — sicer ne čisto tako ko mistik, ki mu je po Bremondovih besedah poet in muzik samo senca, pa vendar podobno, po šifrah besede, ritma, barve in note, ki so z vsebino in formo združeni v neizrekljivo in neločljivo enoto neodoljive moči in čara, da se na izvestni plošči zlijejo v molitev, ki se polašča absolutne transcendence. Resnica je, da je pravo pesništvo, ki ni samo izliv osebnih čustev, samo pretvarjanje dejanskosti skozi subjektivno razpoloženje in gledanje ali resnico izbegavajoče olepšavanje, prava religiozna naloga, svoje vrste povišanje in poboženje stvarstva, ki ne pomeni njegovega pre-inačenja, ampak nam razodeva pravo stvarnost v njenem naj-resničnejšem pomenu — kaj čuda, da so tudi božja razodetja od ljudi, ki so bili od Svetega Duha navdihnjeni, v toliki meri bila oblikovana v pesniški obliki. Pa tudi Jacoponejev Dies irae, Beethovnova Deveta, Bernanosova stavba romanov o peklenski sili zla, njegovi do kraja segajoči zavrženosti in zvodništvu, ki more najčistejšega pogubiti, so po svoje nedosegljivi vrhovi intuitivne spoznave stvari, ki kot neobjemljiva božja skrivnost razum neskončno presegajo. Ti umotvori so razodetje, blizu (ne pravim, da isto!) onemu mističnemu Razodetju, ki je ko čudo, ko oslepljujoča Luč odzgoraj brez posredovanja racionalne, po bergljah silogizmov odzdolaj navzgor z velikim trudom vzpenjajoče se filozofije, ko vsemogočna sila milosti, ki se ji nič ne more ustaviti — razodetju, ki je očakom Stare Zaveze, svetim postavodavcem, prerokom, predhodniku Gospodovemu in njegovim apostolom, učenim in preprostim, moškim in ženskim izbrancem Boga, uradnim in neuradnim osebam, odkrilo božje bitje, njegovo bivanje izven nas in v najskritejšem jedru naše duše, naše vesti in naših najidealnejših zmožnosti in poletov, ter nas naučilo najvzvišenejših resnic o Bogu, človeku, o dobrem, o zlu in odrešenju, ki jih dogmatika more samo na ozkem sektorju najminimalnejšega
obsega slabotno razsvetliti, ko še srce, zrenje najčistejših duš in od najbogatejše milosti gnano teženje komaj v njihovo središče sega! Kako daleč pa sega ta zmožnost intuicije, svojska mistiku-molivcu in umetniku-tvorcu, če je srce združeno s svitlim razumom, ki je tudi luč od božje Luči, če milost, razum in teženje duše k njenemu Izvoru in Namenu sodelujejo v skladni družnosti, če je filozofsko razmotrivanje od umetniškega genija ogreto, poglobljeno in povišano, tako da božjega Misterija ne dokazuje samo kakor učenjak, ampak na nas neposredno tako učinkuje, da oblikuje našo dušo, da tudi vse življenje izven nas kot misterij odgrinja, tako da ta misterij čuti ves svet kot dejstvo, ne pa samo kot filozofsko ali bogo-slovsko doktrino ali kot golo idealno fantazijo! In take vrste filozof-umetnik-molivec je Lippert.
III
Tako se Lippert uvršča med vodivne religiozne osebnosti našega časa, ki pomeni, kolikor gre za religiozni svet, odločen odvrat od temeljne zablode zadnjih treh, štirih stoletij krščanske ere: od racionalizma. Ta racionalizem je naše krščansko verovanje prav v globino preobličil, preusmeril in izkazil, najprej in najbolj v protestantskem, potem pa počasi tudi v katoliškem kulturnem krogu. Da ne bi nastala kakšna nevšečna nesporazumljenja, kakor se — zaradi nedoločenih in večumnih pojmov na eni in učinkovanja naše zgodovinske, močno konservativne miselnosti na drugi strani — med nami pojavljajo v rednih presledkih in povzročajo nepotrebna navskrižja in nasprotja, moram povedati, da strogo ločim vero od verovanja. Vera je, če razumemo z njo zaklad razodetih verskih resnic in nravstvenih norm pod učeniško direktivo in varstvom Cerkve, nekaj povsem določeno danega, objektivnega in nespremenljivega, iz katerega za vsakega posameznega katoliškega vernika izhajajo motivi DEJANSKEGA ŽIVLJENJA PO TEJ VERI, njene utelesitve v duši takorekoč, naj se tiče umskega spoznanja, čustvene prešinje-nosti, usmerjenosti duše ali naporov volje in praktičnega ravnanja po veri. Ta drugi moment, kako vsak vero osebno živi, v več ali menj pristni, objektivni podlagi odgovarjajoči obliki, več ali menj v skladu 7. idealno podobo in normo; kako jo, zastavljajoč vso svojo osebo in njene sile ali pa ne, realizuje v svetu obkrožajoče ga družbe, v svojih vzajemnih odnošajih do sočloveka prav tako, kakor v najskritejšem področju svojega Jaza, to imenujem verovanje. Iz tega je jasno, kakšna je ■•azlika med vero na eni in verovanjem posameznika ter menjajočo se religiozno nastrojenostjo družbe na drugi strani in zato me ne bo mogoče razumeti napačno, če trdim, da je racionalizem
močno izkvaril naše verovanje. Tudi Cerkev je po tem prizadeta; se razume, da ne v svojem božjem elementu, ki jo oduševlja, formira in h končnemu poveličanju vodi, ampak po svoji človeški strani, ki se oblikujočemu božjemu duhu več ali menj upira, mu stavlja ovire in je celo še v najsvetejšem človeku skrita vsaj kot možnost upora proti posvečujočemu Principu odzgoraj. Dejstvo je tudi, da ali zavestno sprejeti ali pa samo podzavestno delujoči izkvarjajoči tokovi lahko segajo v v s a k krog Kristusove cerkve od najosrednejšega do najbolj periferičnih v njenem ustroju, ne da bi se spremenila in izkvarila razodeta vera sama, ki jo varuje nezmotnost cerkvenega učeništva. Seveda take zmotne smeri, ki takorekoč nezavestno, dolgo časa ne-zapaženo, iz najskritejših plasti duše trujejo organizem verujočih, ne morejo nikoli docela izpremeniti ne posameznika ne vsega verskega občestva v njegovem življenjskem, praktičnem zgodovinskem udejstvovanju; v še tako izpačenem zadržanju se še vedno lahko vzporedno uveljavljajo dobre smeri — pa saj drugače tudi ni mogoče, ker je labilnost neprestano menjajočih se razpoloženj in teženj živemu človeku bistvena. Končno je treba pristaviti, da pri razmotrivanju tega važnega dejstva ne smemo pustiti vnemar, da zla ne prihajajo v Cerkev samo od zunaj — napaka, ki jo delajo zlasti oni, ki v svoji čisto politični ali strategično-taktični miselnosti mistično Kristusovo telo po analogiji s stranko ali vojsko z ostro črto delijo v eno plat, ki je čisto bela, in v drugo, ki je peklensko črna, oziroma sploh v to telo ni včlanjena. Tudi iz konkretnega verskega občestva samega izhajajo zla, časih iz čistih src samih, saj se tudi v njih krije demonija nagonov — kar pa se tistih tiče, ki sedijo na pragu ali pa se sploh smatrajo za tujce, vemo, da k božji družini na nek poseben način spadajo celö tisti, ki brez svoje krivde niti formalno-pravno v Cerkvi niso, pač pa so prišteti v njeno dušo, kakor pravi izraz teologije — koliko bolj so še vedno kakorkoli že zvezani z njo mnogi, ki kakor je Jezus v priliki povedal, za božji vinograd resnice, pravice in dobrote na zemlji delajo, čeprav mrmrajo in kriče, da z njegovim Gospodarjem nočejo imeti nobenega opravka.
Če upoštevamo vse te momente, ki so medseboj zelo zapleteni, skupaj, lahko brez pohujšanja razmotrivamo dalje poseben notranji položaj krščanskega verskega občestva v naši dobi kot posledico racionalizacije vsega življenja. Nihče ne bo dvomil, da je ta racionalizacija morala nevarno izsušiti vire krščanske religioznosti pa religioznosti sploh. Najbolj tipičen primer je moderna Rusija, kjer radi celotnosti edino vladajočega ateističnega nazora ni mogoča dvojnost, ki jo pri nas opazimo, da namreč skoraj vsa življenjska usmerjenost in praksa Boga taji, usta ga pa še priznavajo po sili tradicije ali pa v
želji, da bi v pogledu vere družba bila takšna, kakršna v resnici ni, vsaj v področju domišljije, ki božjost ob gotovih prilikah pričara v ono praznino, v kateri se sodobni človek spočije od trušča skoraj neprestano tekočega stroja produkcijskega dogajanja. Sodobni po-denarjeni in postrojem svet ima še nekaj prostora za vero, toda le, če nas more le-ta zazibati v neko bajno prevaro, ki jo z blestečimi nitmi spletamo črez prepade našega, najsebičnejšim silam prepuščenega življenja, da ne bi videli, kako zelo je že zapadlo demonom in je skoraj zrelo za pogubo. To seveda ni več dejanska, živa, z vsem realnim bitjem in dogajanjem bistveno zvezana vera, ki naj življenje vodi k duhovnemu in moralnemu napredku, ampak le domišljijska vera, golo čustvarjenje, samoutešenje, če ne še kaj hujšega, namreč politično sredstvo, da se ohrani neki ustaljeni družabni red. To čudno stanje, v katerem poleg odkrite, dejanske, globoke vere neke elite, ki pa ne more več do životvorne veljave, živita popolno brezboštvo in čisto potvorjeno »krščansko« verovanje neke široke plasti, ki je časih še hujše od odkritega brezverstva, ker je popolna gniloba — je danes še omogočeno po zaščitni barijeri liberalizma. Le-ta, ki je sicer racionalizacije naše duhovne biti v prvi vrsti kriv, na drugi strani pušča človeku veliko svobodnega polja, na katerem more dvomiti, ker se mu zdi tudi dejansko ali navidez najbolj dognana resnica, morala ali program samo odnosne vrednosti, in zato tudi v političnem življenju pušča možnost reakcije zoper kateri koli totalitarni nazor ali prakso, ki zahteva zase celega človeka in vesoljno ter brezpogojno veljavo, tako da se more časih tudi religiozen človek ali verska občina zateči pod varstvo političnega liberalizma oziroma liberalne demokracije. Seveda pa ta okolnost, ki je zgolj političnega pomena in zelo dvomljive vrednosti , ne izpreminja ničesar na dejstvu, da se je na zapadu življenje skoro docela pomeščanilo in čedalje bolj pretvarja tudi religiozno miselnost človeka, ki jo je v tri, štiri stoletnem razvoju bolj in bolj razkrojilo in preinačilo.
To pomeščanjenje vsega človeka in vsega javnega življenjskega kroga je sferi svetega in svetskega popolnoma ločilo in obenem fatalno medseboj zmešalo. Ločilo v toliko, da človek, ki se po eni strani takorekoč zapre v svet nekega zasebnega nabožja, ki nima nobenih živih odnosov do ostalih sfer človekove delavnosti pa se zato izgubi v zgolj čustveno pobožnjaštvo, ki mu je primešana neka lažnivost, ali pa se zadovolji z vnanjimi manifestacijami, ki podčrtujejo njegovo »konfesionalno pripadnost«, kakor vojak pripada neki četi ali pristaš svoji stranki — po drugi strani svoje svetske zadeve d e -j a n s k o , ne da bi se zavedal rezkega protislovja s svojo izpovedano vero, opravlja čisto izven tistih obveznosti, ki jih ima narava, javna
sfera delovanja in krščena osebnost do Boga in do nadnaravnega reda, v katerega je človek v krščanski družbi postavljen po Odrešenju. Pomešani sta pa obe sferi praktično v tem smislu, da sklepata med seboj kompromise, da se svetski nameni in dejanja čestokrat opravičujejo z verskimi motivi, da mora strogost krščanskega moralnega zakona trpeti zaradi ozirov do tako imenovanih nujnih zahtev gole narave, sebičnih ciljev človeka in oportunitete občestva in da se išče tako zvana zlata sredina tam, kjer ni mogoča, ne da bi se kršil od Boga hoteni red. Vedno je tu duhovna oblast pa tudi zgledi svetega življenja, ki poudarjajo abnormalnost takega stanja in ne dajo pravi religiozni misli in nravstveni zavesti ugasniti, da ne govorimo o vsemogočni Milosti, toda stanje dejansko je in ostane kritično, tako da časih niti dobra volja ne pomaga, ker mora slabotni človek pač plavati s tokom, ki bi ga sicer zadušil. Mislim, da vsega tega pač ni treba pojasnjevati ob političnih in socialnih vprašanjih našega časa, v katerih je krščansko občestvo v avtomatičnem izdejstvovanju zgrešene smeri svojega praktičnega zadržanja in življenja odpovedalo, zašlo v nevzdržen položaj in se bo moglo iz njega rešiti le za drago ceno neizmernih žrtev. Pa žrtve so odrešilne, toda naše bur-žuazno racionalizirano, razsvečeno življenje sploh nima več smisla in resnične volje zanje in krščanska religija mu je postala z obstoječim civilnim redom vred komodno stanje, ne pa borba Boga in vsega božjega z duhom sveta! To je popolnoma razumljivo iz ljudi in razmer, kakršne je ustvarila miselnost, ki je na mesto Razodetja, božjega misterija življenja in v božje otroštvo povišane duše povzdignila edini človeški razum, misterij zamenjala z mehanično smotrnostjo gmotnega dogajanja in človeka razdušila v neke vrste z umom obdarjeni stroj. Kolikor je človek rešil v svoje sodobno življenje vere, je, če ni sploh nepotrebni balast iz prošlosti, ostala predmet čustvene fantazije za olajšanje in olepšanje življenja in koncesija tradiciji, mnogi pa jo smatrajo samo za sredstvo ohranitve svojih interesov, oblasti in socialnega položaja, ki ga sankcionirajo »višje sile«, v katere navadno sami ne verujejo.
IV
Toda duša se je začela temu upirati in čim bolj se okoli nje vse razbožuje, čim bolj pritiskajo na duha in dušo gmotne sile, da bi se življenje brez ostanka porazumilo, tem bolj duša protestira, tem bolj se zbuja iz njenega dna tudi katolištvo iz zaledenelosti, v katero ga je kot vsakdanjo življenjsko prakso, trajno usmeritev duha in motor vsega napredka k čim popolnejšemu Dobru uklenil racionalizem.
Lippert zavzema eno prvih mest med onimi, ki nas kličejo iz tega omrtvujočega svinčenega spanca, Plemeniti bogoiskatelj iz Družbe Jezusove ni zbiral enega tabora proti drugemu kot dve vojski, ena za Boga, druga proti; za to ta duhovnik, ki je bil skromen, plah in tenkočuten ter tenkovesten, popolno nasprotje političnega človeka, sploh ni bil ne sposoben, ne poklican. Lippert se je predvsem vprašal, zakaj toliko duš od krščanstva odpada in je zasovražilo tisto Cerkev, ki je vendar Kristusovo srce, živeče na zemlji, utripajoče za vsako telesno in duševno bol, skrbeče za odrešenje od vsakega zla; Mati, ki ljudi zbira, druži v eno božjo družino in se za vsakega žrtvuje. Kako je mogoče sovražiti Mater? . .. Lippert ve, da zlo Boga sovraži in da v človeški družbi zlo večkrat onemogoča uspehe tudi največje dobrote in najbolj požrtvovalne ljubezni, da celo brezdanja globina Božje ljubezni, izkrvavele za slehernega človeka in vso ustvarjeno tvar, temu zlu ne preči, da se ne bi rogalo najsvetejšemu, razdiralo najplemenitejših načrtov in se upiralo najblagodejnejšemu vplivu božjega občestva na zemlji. Ta, rekel bi, iracionalni element zle Sile, ki polaga otroku na ustne kletve proti Materi, pa nas ne sme zavajati, da ne bi videli, koliko temu satanstvu prihaja na pomoč tisto zlo, tiste slabosti, tiste napačne smeri, ki jih rodijo čisto človeška sebičnost, samoljubje, pohlep, napuh, oblastiželjnost, neukročeni nagoni sploh, vse, kar se v nas upira duhovnosti in pravi krščanski bratovski družnosti — z eno besedo človeški animal v svojem nasprotju do krščanske a n i m a e. Vse Lippertovo delo gre za tem, da to dušo, ki kot mala, komaj še tleča iskra spi pod grmado najhujših grehov, zlobe in podlosti, pa nikoli ne ugasne, zasledi, budi in vzneti, da bi vzplamenela v očiščujoč ogenj. Te duše išče povsod, tudi v najbolj zavrženih, in povsod jo najde, kakor povsod najde tudi njeno nasprotje, v najsvetejšem, kjer sedijo imajoči oblast, in v pred-veži templa, kjer se gnetejo pogani in kramarji. Kdor ima ta ostri pogled nepremagljive ljubezni, ki je ničesar ne more razočarati, da bi nad čemerkoli in komurkoli obupala, bo odkril, da ni vsak, ki modrujoč Boga taji ali v slepem srdu njegov red zameta, dejansko bogo-tajec, in da tudi mnogi, ki Cerkve ne priznavajo in jo napadajo, v resnici te posredovalke božje Milosti, ki nas veže v občestvo pod božjim Duhom-Voditeljem, ne zavračajo take, kakršna je, marveč le njeno izkaženo podobo, kakor jim odseva nasproti iz nekrščanske ali malo krščanske prakse družbe, o kateri sodobni katoliški bogoslovec Laros pravi, da »ne veruje v pravega Boga, ampak le v malika, ki si ga je v svoji meščanski sitosti sama napravila.« Tisti Bog, ki mnogi nočejo o njem ničesar vedeti, je čestokrat le nekaj, kar se za Boga, za božje in najvišje izdaja, v resnici pa je le to, v kar je
družba Boga izkazila. Ne vidijo in ne čutijo več tistega toplega, entuziastičnega, zmagovitega plamena, ki ga je na binkoštno nedeljo vžgal v krščanskem občestvu Sveti Duh, tako da so celo najmanjši in najponižnejši laiki, možje in ženske, čestokrat bili prevzeti od božjega Duha, ki jim je dajal izredni dar, da krščanstvo v življenju občestva realizirajo. Ne doživljajo več časov, ko je krščanska občina bila občina samih svetih ali k svetosti z vsemi silami duše hrepenečih, ko je krščanski svet po besedah sv. Hieronima »ogrevala še toplota komaj prelite Odrešenikove krvi«. Niso več v sodobnem okolju hladno računajočega boja za boljšo eksistenco in za ohranitev ugodnega družabnega položaja, ki vsak idealizem umori, priče Duha, ki je storil, da kristjani niso živeli sveto in lepo zato, ker so morali, ker jim je postava tako velevala, ker je duhovna oblast to terjala, ampak zato, ker je bil Kristus v njih še docela vtelešen, ker je bila njihova duša še vseskozi odprta božjemu dejstvovanju, ker je vsak res še ves živel v Bogu. Tudi tisti entuziazem je v zadnjih stoletjih racionalistične ere že skoro do kraja iznemogel, ki je na vrhuncu srednjega veka zbudil iz vernih laikov vzrastlo frančiškansko gibanje kot najmočnejši odpor zoper posvetnjenje cerkvenega in civilnega občestva, zlasti na njega vrhovih, ko ni bilo več treba ne mučeništva, ne kakšne borbe in napora, da je človek veljal za kristjana, ko se je zdelo zadostno, da si kristjan, ker se to spodobi, ker odgovarja tradiciji in zahtevam družbe.
Zavest, da udejstvovanje krščanstva zahteva borbo vsakega kristjana s samim seboj, da pomeni neprestano napredovanje, premagovanje samega sebe, zato da se doseže višja stopnja duhovnosti, da je pravo nasprotje zastoju, samodopadenju in samozadovoljstvu ter napušnosti z vso resnico nasičenih in v udoben brezviharen, moralen in socialen red posajenih »vzorkristjanov« — da je Cerkev kvas, ki budi vedno novo življenje, sol, ki razkraja polenjujoče strupe in obnavlja sokove rasti — da sama vsak dan prosi Svetega Duha, da jo vnovič in vnovič prešinja, ji pomaga v Resnico prodirati globlje in globlje, se bolj in bolj poboževati, premagovati napetost med svojo človeško nemočjo, ki vedno odpoveduje, in svojo božjo silo, ki milostno vodi preko trpljenja in neminečega truda do »obnove lica zemlje« — ta zavest je bila v cerkvenem krščanskem občestvu vedno. Toda zadnji vekovi gotovo značijo najnižjo raven prave in žive, v vso globino in širino dejavne kolektivne krščanske zavesti, ki naj bi družbo oblikovala in usmerjala, kljub temu, da posamezniki in posamezne organizacije pa marsikod tudi široke ljudske plasti priznavajo evangelij in v njegovem duhu žive: kar manjka, je prodorna sila, ki naj bi prebila jeklenotrdo skorjo
posvetnjenosti vseh naših občestvenih odnošajev, koristoljubja in čisto sebičnega gledanja na vsa javna vprašanja, ki so izključno vprašanja gole moči oziroma premoči, ter vzbudila speče sile ljubezni, bratoljubja in človečanske vzajemnosti. Ker ne moremo tej skrivni sili v nas zopet odpreti vrat skozi posvetnjenost, racionalistični led in egoistično razpoloženje svojega duha, ki po besedah sodobnega teologa vzajemnosti Kristusovega telesa ne uresničuje v dejanskem življenju, zato moramo biti priče, kako se človeška srca vnemajo za paideale drugih totalitarnih nazorov in pokretov, ki skušajo deloma realizirati, česar sami nismo bili zmožni, tako da se v našem času zopet uresničuje globoki izrek sv. Avguština, da heretiki in nasprotniki kot previdnostna orožja v rokah božjih uspevajo v marsičem in mnogočem zato, ker so otroci božje družine prezrli marsikatero važno zadevo in problem in ga niso sami rešili oziroma ga rešili bolje. To je gotovo, da smo vsi krivi in sokrivi, objektivno seveda, da sta racionalizem mišljenja in asocialni liberalizem političnega zadržanja tako globoko razjedla naše praktično krščanstvo, da smo duhovno ohromeli, da svoje vere nismo dejno živeli in je ne živimo ne v sebi ne v odnosu do drugih tako celotno, kakor to zahtevajo potrebe časa, da zato radi bežimo pred nanovo vstajajočimi vprašanji življenja v dozdevne rešitve ali pa jih pod pretvezo, da resnico že poznamo in imamo, sploh prezremo, in da smo sami veliko doprinesli k temu, da smo javno brez prave moči in pogrešamo plodovitih pobud za razvoj in usmeritev bodočih velikih stvari, ki čakajo človeštvo. Če se vmislim v vse sodobne katoliške mislece, naj bodo filozofi-bogoslovci ali umetniški geniji in vidci, vsi povedo eno, da je v nas samih zlo in slabost, da so zunanji nasprotniki in nasprotstva le posledica naše ohla-delosti, odrevenenja in pomeščanjenega pakrščanstva, ki je skoro hujše od odkritega odpada, in da odrešenje ne more priti od drugod, kakor odznotraj, iz naših src in volje, iz integralnega izpre-obrnjenja naše duše. Integralno katoličanstvo — če naj rabim ta sveže skovani izraz — mora izvojevati svojo zmago najprej in predvsem v svetišču osebnosti, v povratku k evangeljskemu mišljenju in delovanju v duhu brezmejne ljubezni, v brezobzirni borbi zoper malike sodobne družbe, katerim smo sami postavili oltarje v svojem srcu in ki jih danes maje in razbija neizprosno pravična usoda, ne-meneč se za to, kdo opravlja to delo in kako, da se le vse privede ad absurdum. Le, če bo naš integralizem na ta način začel pri s e b i v sveti ,metanoji‘ naše miselnosti in prakse, moremo pričakovati zopetnega pokristjanjenja družbe, njenih političnih in socialnih odnošajev ter dejanskega poboženja vsega družbenega življenja.
Čas, 1937,38
133
10
Kaj nam v tem oziru med velikimi katoliškimi duhovi našega časa pove Lippert, kaj ga od drugih, ki se prizadevajo za krščansko obnovo, posebno odlikuje, kaj more pomagati onim, ki po Avguštinovih besedah božjo resnico posedujejo tako, da jo vedno iščejo, da bi se jim v vseh svojih odnosih do življenja in bodočnosti bolj in bolj razodevala? Lippert se ves osredotočuje okoli religije v njenem najjedrnejšem pomenu, ki je odnos duše do Boga, okoli pobožnosti torej, ki je je po njegovih prekrasnih besedah zmožen v resnici le, kdor zna drugemu iz globine srca reči: Ti, Gre mu za tisto religiozno oblikovanje osebe, ki je v krščanskem gledanju sveta in v delu za zveličanje posameznika in družbe osrednjega pomena, pa se v hudi borbi z organiziranimi antireligioznimi silami sodobnega sveta nehote rado zapostavlja, tako da raste organizirani krog religioznih ljudi in sil na periferijah, v območju politične, svetske dobrine ustvarjajoče delavnosti ali pa udarne sile, v socialnih prizadevanjih in v kulturni tekmi, dočim religiozna sila v centru rada hira in upada, se poplitvi in posvetni ter marsikje in v mnogih ozirih pade na raven nasprotnika in je čestokrat samo na videz to, kar naj bi bila. Tej nevarnosti, ki je zelo velika in aktualna, more odoleti samo to, kar se že dolgo imenuje ponotranjenje, poglabljanje in doživljanje religije, osebnega odnosa do Boga in božjih vrednot, da bi pobožen človek bil vselej obenem dober, kakor pravi Lippert, velik in velikodušen; da bi bil veren tudi z vso notranjo prepričanostjo, iz svojega svobodnega bitja po vitalni duhovni potrebi, iz lastne samoodločbe in gorečega hrepenenja svojega srca; da bi mu bila vera ljubezensko doživetje in odkritosrčno hotenje večnih vrednot. Edino to nas more varovati pretiranega racionalizma, ki kakor slana zamori vsako rast k Bogu in vsako delavnost za božje kraljestvo, ker razkraja, poraja napuh in suši vire notranjega življenja in aktivnosti po nadprirodnih nagibih. Obenem mora naša pobožnosti biti dojemanje božje resničnosti, dejanskosti, pot do najobjektivnejše resnice, do edinega pravega bitja: torej ne navada, ne hlimba, ne skrita sebičnost, ne ozkost, malenkostnost, samoljubje in napuh pod religiozno krinko, ne zatiranje prirodnih vrednot, neka oblika reakcije ali pa celö namen in orodje kakšnega fanatičnega oblastihlepja, pa tudi ne golo čustvo domišljijskega tvorstva, svoje vrste umetnost, in celo ne, kakor Nietzsche in njegovi menijo, pojav in znak dekadence, plahosti, svetobežne lenobe in neplodnosti ter zmanjšane, bolne ali razpadajoče življenjskosti.* Je pa Lippert osobit po tem, da pri svojem pri-
* Ta očitek leži na dnu vse borbe nemškega nacionalnega socializma proti krščanski veri in cerkvi, na kar opozarjam zato, ker je ta borba zoper krščanski nazor v marsikaterih ozirih nevarnejša od brezbožne propagande komunizma, ki
zadevanju za prebujo in nego take religioznosti, ki edina more ogreti sodobni, v golem pridobivanju, tehnicizmu in posamičnem ter kolektivnem nasilju zaledeneli svet, sam tako zelo čuti in naravnost sodoživlja problematiko sodobnega človeka, kakor noben drugi katoliški bogomodrec našega stoletja. Zato v njegovih knjigah, esejih, govorih, duhovnih vajah in pismih na težkoče našega časa in človeka ni najti cenenih odgovorov, ki se jedra izogibajo in zato le nova in še težja vprašanja rodijo: Lippert je bil ostroumen matematik in astronom, čigar vprašanja neustrašeno in neizprosno, naravnost prometejsko, kakor jih je pravilno označil nek njegov prijatelj, zadevajo bistvo samo, nobene težave ne prikrivajo, čeprav bi bila še tako boleča, in, če treba, ponižno sprejmejo misterij, ki pa v luči večnega zora tega svetniškega genija odkriva svojo resničnost in lepoto bolj, nego bi mogla katerakoli imponujoča, pa v jedru le dozdevna rešitev. Zlasti ume Lippert pokazati dozdevna nasprotja bitja v njihovem dopolnjujočem se soglasju in zna naše srce približati božji Skrivnosti, ki v nas vzbuja zdaj spoštljivi strah, zdaj najvdanejšo ljubezen pred Onim, ki je obenem TREMENDUS in AMABILIS — neskončno vzvišeni, poražajoči in pretresujoči in brezmejne ljubezni ter zaupanja vredni. Najbolj pa Lippert išče Boga v človeški duši, ki je nihče tako močno in učinkovito ko on ne zna za vse božje navdušiti in ji po Avguštinovih preglobokih besedah dopovedati, da ji je Bog bližji nego si je sama sebi, da je Bog človeku bistvenejši nego si je človek sam sebi, da mu pomeni več, nego on sam: Deus inti-mior intimo meo!« Sploh je Lippert ves avguštinski, mislec in videc, ki razmišlja in odkriva, filozof in umetnik, ontolog in psiholog, ki umuje do najabstraktnejših višin in prodira v konkretno življenje do kaotičnih globin; kako tu doumeva vse dobro in slabo, vredno in nevredno, resnično in zmotno, pa le ljubi človeka, v katerega se zna ta čudoviti filozof-poet včutiti prav v celoti, nam dokazuje njegova z otroško ljubeznivim in finim smehljajem izražena opazka o Nietzscheju, potem ko ga je analiziral: »Upam, da ga bom kdaj srečal v nebesih . ..«
Pot, ki jo Lippert človeku označuje, da najde v stiski in zmedi sodobnega duha iskreno in životvorno religijo, bom zasledoval v drugem članku.
napada krščanstvo odzunaj, dočim ga rasizem skuša izpodkopati odznotraj, in sicer z zelo zapeljivimi argumenti: da je tuja, prinesena in zanešena, prinujajoča, dolž-nostna in rasni dispoziciji, prirodni narodovi življenjski usmerjenosti nasprotna religija. Nevarna miselnost tudi za nas, ker slična borba zlasti zoper katolištvo že davnaj dozoreva tudi v političnem in kulturnem krogu jugoslovanstva in že prejema močne pobude iz nemškega rasizma. 0 tem vprašanju bo treba še mnogo govoriti, da nas ne bi stvar presenetila, kakor so nas že mnoge druge. — Opomba avtorja.
Naše državne finance.
Drago Potočnik.
Splošen pregled.
Prva povojna leta v naši državi so nam prinesla iz časov svetovne vojne slabo dediščino v državnih financah. Šele z dejansko stabilizacijo dinarja v letu 1925 na ravnini, ki je ostala do zakonite stabilizacije leta 1931 in še dalj, so prišle naše državne finance v red. Namesto stalnega zadolževanja pri Narodni banki in drugod je država začela rednejše finansirati svoje potrebe in je tudi uprava prišla v rednejši tek. Izraz izpremenjenih razmer je bil v tem, da smo po vojni dobili prvi zaključni račun državnega gospodarstva za leto 1924—1925. Kljub temu, da smo že v letu 1937, nimamo še izdelanega računskega zaključka za vojni leti 1917 in 1918 ter za naslednja leta do 1924—1925, kar tudi stalno graja glavna kontrola v svojih poročilih o računskih zaključkih. Upati je, da bomo tudi te zaključne račune dobili, ker je v zadnjih letih predložil finančni minister že računske zaključke za 1915 in 1916 in ker so zadnja leta računski zaključki vedno hitreje gotovi. To dokazuje dejstvo, da je dne 20. novembra 1937 predložil finančni minister narodni skupščini že računski zaključek za 1936—1937, torej za proračunsko leto, ki je trajalo od 1. aprila 1936 do 31. marca 1937 in računsko leto, ki se je začelo dne 1. aprila 1936 in trajalo do 31. avgusta 1937. Zaenkrat so znani le sumarični podatki, ker ni še dotiskan specialni del, ki kaže efektivne izdatke in dohodke po partijah in pozicijah. Specialni del je zelo obsežen in je imel n. pr. v računskem zaključku za
1935—1936 2117 strani. Sam zaključni račun brez specialnega dela za
1936—1937 obsega 131 strani, dočim je leta 1935—1936 zaradi natančnih obrazložitev finančnega ministra g. Dušana Letice dosegel celo 243 strani.
Ker se je v dobi od 1924—1925 dalje sistem proračuna večkrat izpre-menil, je zato najbolj poraben sumarični pregled, ki ga podaja finančni minister v zaključnem računu za 1935—1936 na str. 156 in dalje za dejansko izvajanje proračuna in obratno glavnico, tako da je slika popolna. Pri presoji naših državnih financ je potrebno poleg izvajanja proračuna upoštevati namreč tudi gibanje obratne glavnice glavne državne blagajne in pa bilanco te glavnice, Upoštevati pa bi bilo treba še stanje konsolidiranih državnih dolgov, za katere pa nimamo toliko podatkov, da bi si mogli ustvariti točno sliko stanja za vsa leta od 1924 dalje. Imamo dve statistiki, od katerih se prva nanaša na leto 1925, druga pa na leto 1932 in je zato razmak prevelik, da bi lahko vedno zasledovali celotno sliko državnih dolgov. Za notranje dolgove imamo zadnje čase več podatkov, ki so tudi značilni.
V naslednjem prinašamo podatke o izvajanju proračuna dohodkov in izdatkov na podlagi že omenjenega pregleda (v milij. dinarjev):
	dohodki	izdatki	presežek , 4-
1924—1925	10.838.45	10.540.3	298.2
1925—1926	12.063.8	11.777.2	286.6
1926—1927	11 606.3	11.592.6	13.65
1927—1928	11.319.4	10.983.27	336.14
1928—1929	11.386.57	11.146.56	240.0
1929—1930	13.449.27	11.816.96	1.632.3
1930—1931	12.905.04	12.469.6	435.46	
1931—1932	10.903.2	11.529.75		626.56
1932—1933	9.546.86	9.969.0		422.1
1933—1934	9.632.94	9.663.2		30.26
1934—1935	9.758.36	9.378.75	379.6	
1935—1936	10.000.8	9.562.2	438.6	
1936—1937	10.571.4	10.058.6	512.8	
Ta pregled kaže, da je proračunsko gospodarstvo izkazovalo primanjkljaj dohodkov v primeri z izdatki samo v treh letih, ko je bila kriza vsega našega gospodarstva najhujša. Najboljše je bilo leto 1929—-1930, ko je bila konjunktura našega gospodarstva na najvišjem stanju. Tedaj so znašali povprečno mesečno državni dohodki 1.128 milij. din. Do take višine so se državni dohodki prvikrat povzpeli letos meseca avgusta, ko so po izkazu finančnega ministra znašali 1.100 milij. dinarjev. Upoštevati pa je treba, da pomeni avgust vedno kulminacijo državnih dohodkov zaradi zapadlosti nekaterih važnih davkov v tem mesecu, nadalje pa si moramo predočiti tudi še dejstvo, da so bile v letih krize pa vse do zadnjega številne davčne stopnje zvišane.
To sliko proračunskega gospodarstva moramo izpopolniti s sliko dohodkov in izdatkov obratne glavnice glavne državne blagajne. Ta račun je izkazoval naslednje dohodke in izdatke (v milij. dinarjev):
	dohodki	izdatki	presežek ali primanjkljaj + —	
1924—1925	53.6	196.15		142.5
1925—1926	170.8	284.4		113.6
1926—1927	247.9	215.1	32.8	
1927—1928	432.1	757.46		325.36
1928—1929	630.94	1.135.15		504.2
1929—1930	1 033.16	2.151.74		1.118.6
1930—1931	575.4	1.517.44		942.0
1931—1932	2.949.2	2,441.5	507.74	
1932—1933	909.2	944.8		35.6
1933—1934	471.76	790.04		318.3
1934—1935	263.85	794.5		530.6
1935—1936	1.097.0	1.099.17		2.17
1936—1937	1.745.77	2.646.0		900.2
Vidimo, da so bili v tem izkazu izdatki skoro vedno večji ko dohodki, Skozi ta račun so šli vsi dohodki naših inozemskih in notranjih posojil, skozi ta račun so šli veliki izvenproračunski izdatki, ki so služili za važne državne namene. Posebno znatne dohodke in izdatke izkazuje ta račun v letu 1931—1932. Leta 1931 smo namreč izvedli zakonito stabilizacijo dinarja v primeri z zlatom in je država ob tej priliki najela veliko inozemsko posojilo nominalnih 1.025 milij. francoskih frankov, nadalje je v jeseni tega leta država dobila od francoske vlade predujem 250 milij. frankov itd. S temi donosi smo krili proračunski deficit, odpisali iz prometa potegnjene kronske bankovce, krili stroške za žitni režim itd. Da pa dobimo končno sliko efekta državnega gospodarstva za vsa ta leta, smo v naslednji tabeli vzeli stvarne presežke in primanjkljaje proračunskega gospodarstva ter računa obratne glavnice ter dobili tako končni saldo za vsako leto (vse v milijonih dinarjev):
	Po proračunu	po obratni glavnici	končni presežek ali primanjkljaj
1924—1925	+ 298.15	— 142.5	+ 155.64
1925—1926	- 286.6	— 113.6	+ 173.0
1926—1927	+ 13.65	+ 32.8	+ 36.44
1927—1928	+ 336.14	— 325.36	+ 10.8
1928—1929	+ 240.0	— 504.2	— 264.2
1929—1930	1.632.3	— 1.118.6	+ 513.8
1930—1931	+ 435.46	— 942.0	— 506.55
1931—1932	— 626.56	+ 507.74	— 118.8
1932—1933	— 422.1	35.6	-457.7
1933—1934	— 30.26	— 318.3	— 348.5
1934—1935	+ 379.6	— 530.6	- 151.0
1935—1936	+ 438.6	— 2.17	+ 436.43
1936—1937	+ 512.8	— 900.2	— 387.4
Ta tabela nam kaže sliko državnega finansiranja za vsako leto posebej, ker so v njej upoštevani dohodki in izdatki izključno dotičnega leta Poleg tega je važno za presojo, da upoštevamo še vedno dejstvo, da vsebuje vsako leto račun obratne glavnice n. pr. med dohodki tudi začetno obratno glavnico. Če je n. pr. zaključni račun izkazal za 1928—1929 deficit v znesku 264.2 milij. din, se je za toliko zmanjšala obratna glavnica in v primeru presežkov zaključnega računa se je obratna glavnica povečala. To je šlo toliko časa, dokler je bilo obratne glavnice kaj. Leta 1932—1933 pa je obratna glavnica padla na 10.0 milij. din in med letom prešla v deficit, ki se je v naslednjih letih povečal tako, da je skupno dosegel na koncu leta 1934—1935 947.26 milij. din, V naslednjih dveh letih pa je bil ta deficit krit in je država na koncu leta 1936—1937 zopet razpolagala s saldom obratne glavnice v znesku 48.14 milij. din. Radi tega se nam zdi potrebno dodati še tabelaričen pregled gibanja obratne glavnice v zadnjih letih, za katera imamo podatke (vse v milij. din):
saldo v začetku leta	saldo	na	koncu leta
1928—1929	385.9	121.7
1929—1930	121.7	635.4
1930—1931	635.4	128.8
1931—1932	128.8	10.0
1932—1933	10.0	neg.	447.7
1933—1934	neg. 447.7	neg. 796.24
1934—1935	neg. 796.24	neg. 947.26
1935—1936 neg. 947.26	436.44
1936—1937	436.44	48.14
(neg. — negativni saldo)
Končni efekt vsega finansiranja je pozitivni saldo v znesku 48.14 milij. dinarjev, ki se prenese v novo proračunsko leto 1937—1938. Ta pregled kaže, da smo do konca leta 1931—1932 izčrpali vso obratno glavnico in da se je v naslednjih letih nakopičilo deficita za 947.26 milij. din, kar je bilo do začetka leta 1935—1936. V zadnjih dveh letih pa nam je uspelo pokriti ves deficit 947.26 milij. din in ustvariti še malenkostno obratno glavnico v znesku 48.14 milij. din.
Kot sem že omenil, smo krili deficite v prejšnjih letih z donosi posojil. Ti donosi so znašali v posameznih letih v milij. din:
1928—1929	352.7	1933—1934	—
1929—1930	734.3	1934—1935	—
1930—1931	—	1935—1936	600.0
1931—1932	2.268.4	1936—1937	1.672.0
1932—1933	40.95		
V prvih dveh letih je kril deficit donos 6.25% monopolskega posojila, ki nam ga je dal švedski vžigalični trust, v letih 1931—1932 in 1932—1933 je bil to donos 7% stabilizacijskega posojila in predujma francoske vlade. S tem posojilom pa je bila tudi zaključena doba mednarodnih posojil, ker so se razmere v tem času korenito izpremenile in na inozemska posojila ni bilo računati. Tako je morala država poseči na notranji kapitalni trg in se je pri tem morala poslužiti svojih in privilegiranih denarnih zavodov, da je dobila potrebna sredstva.
V letu 1935—1936 je bila izvršena konsolidacija državnih dolgov pri Poštni hranilnici za znesek 600 milij. din po 5%. Kakor je iz zaključnega računa za 1934—1935 razvidno, je država tedaj dolgovala Poštni hranilnici po raznih računih 640.7 milij. din (začasni kredit 100 milij., specialni kredit 6% 200 milij. din, začasni kredit 4% 100 milij., redni kredit 4% 121,8, kratkoročno posojilo 101.5 milij. itd.). Ta posojila so bila večinoma pretvorjena v novo dolgoročno posojilo 600 milij. din, ki se ima odplačati v 50 letih. S tem se je povečala vsota konsolidiranih posojil države, kar bi povedali tozadevni izkazi. Vidi pa se to iz obrestne in amortizacijske službe državnih dolgov, kakor je izkazana v drž. proračunu od leta 1935—1936 dalje: 1935—1936: 24.65 milijonov, 1936—1937: 32.866 in 1937—1938: 32.866 milij. din.
Druga slična operacija je bila izvedena v letu 1936—1937. Po zaključnem računu za 1935—1936 je dolgovala država Narodni banki 600 milij. din za začasni predujem iz leta 1931, 1.672 milij. pa po prejšnjih predujmih države (pred zakonsko stabilizacijo dinarja). V letu 1936—1937 pa je bil dolg 1.672.0 milij. din pretvorjen v konsolidiran državni dolg. Tako je ta postavka izpadla iz dolgovanj, izkazanih pri obratni glavnici, povečal se je za toliko konsolidirani dolg države, prišla pa je ta vsota med dohodke obratne glavnice. Ta dolg država odplačuje iz svojega deleža pri dobičku Narodne banke.
Tretja važna finančna operacija za uravnoteženje državnih financ pa je izdaja blagajniških zapiskov. Ob koncu leta 1935—1936 je bilo izdanih blagajniških zapiskov prve tranše 200 milij. din, ob koncu leta 1936—1937 pa je bilo izdanih blagajniških zapiskov druge in tretje tranše za 965.48 milij. dinarjev, torej skoraj 1 milijardo dinarjev, kolikor znaša zakonito pooblastilo. Po računskem zaključku za 1935—1936 je država izdala za obresti in stroške izdaje blagajniških zapiskov 2.0 milij, din, 1936—1937 pa že 33.34 milij, din. To povečanje je razumljivo z ozirom na zvišanje izdanih blagajniških zapiskov.
Poleg posojil je bilo za uravnoteženje državnih financ zelo važno tudi kovanje novega srebrnega denarja. Že v računskem zaključku za 1926—1927 je navedena postavka 151.1 milijonov din kot čisti dobiček pri kovanju zlatnikov in srebrnikov. V letu 1932—1933 je znašal čisti dobiček pri kovanju srebrnega denarja po 10, 20 in 50 din 516.7 milij. din, leta 1933—1934 pa 253.87 milij. din, torej skupno za ti dve leti 770.57 milij. din pri imenski vsoti 1 milijarde dinarjev, tako da so znašali dejanski izdatki za kovanje srebrnega denarja 229.43 milij. din ali približno 23%. Tudi prekovanje srebrnega in ostalega denarja, kakor je bilo uzakonjeno letos, bo prineslo državi znaten čisti dobiček, ki bo pa izkazan šele v zaključnih računih za naslednja leta, ko bo ta denar dejansko prišel v promet.
Donosi posojil in čisti dobiček od kovanja srebrnega denarja so glavne postavke dohodkov v računu obratne glavnice. Redno se nadalje tudi ponavlja dohodek od uradniškega sklada pri Državni hipotekarni banki, ki
je znašal: 1931—1932 75.2, 1932—1933 85.8, 1933—1934 73.8, 1934—1935 65.1, 1935—1936 62.0 in 1936—1937 43.26 milij. din. Nadalje so bili ukinjeni razni drugi skladi in izposojeno marsikaj iz zopet drugih skladov.
Izdatki v računu obratne glavnice so bili izvrševani na podlagi pooblastil iz finančnih zakonov tako prejšnjih kakor za dotično proračunsko leto. Pri tem je zanimivo, da je bilo v prejšnjih letih mnogo več izdatkov na podlagi pooblastil v prejšnjih finančnih zakonih, ker je bila država v zaostanku s plačilom številnih obveznosti, bežen pogled na izdatke v letu
1936—1937 pa kaže, da so šli izdatki v tem letu v glavnem na podlagi pooblastil iz finančnega zakona za 1936—1937 in da je torej v tem oziru prišla glavna državna blagajna kolikor toliko na tekoče, vendar pa je stvarno še mnogo takih izdatkov, ki gredo na račun prejšnjih let.
Zanimiva je tudi postavka izdatkov, ki posebej ni izkazana v računu dohodkov in izdatkov obratne glavnice. Pač pa je razvidno iz bilance, torej računa aktiv in pasiv obratne glavnice, da so bili taki izdatki dejansko izvršeni. To je postavka: razna posojila: podpore ruskim beguncem in podpore ruskim vojnim invalidom. Z letom 1936—1937 je ta postavka dosegla
a)	podpore ruskim beguncem 626.95 milij., b) podpore ruskim vojnim invalidom pa 63.32 milij. din. Zadnja leta so se te podpore stalno zmanjševale, kar je bilo razumljivo z ozirom na stanje naših državnih financ. Če upoštevamo stanje teh posojil na koncu leta v primeri z začetkom leta, vidimo, da je bilo izplačanih v posameznih letih (v dinarjih):
a) podpore ruskim b) podpore ruskim
	beguncem	vojnim invalidom
1931—1932	32.400.000	8.540.950
1932—1933	25.800.000	5.677.856
1933—1934	19.800.000	5.644.183
1934—1935	15.600.000	5.546.300
1935—1936	9.800.000	5.545.909
1936—1937	9.000.000	5.218.300
Naslednja znatnejša skupina izdatkov v računu obratne glavnice je podpora banovinam za prevzete posle. Tu je ločiti dve skupini, prva je splošna postavka subvencij banovinam a), druga postavka pa se nanaša samo na subvencije primorski, zetski in vrbaski banovini b). Obe skupini izdatkov sta bili naslednji (v milij. din):
	a)	b)
1930—1931	—	85.6
1931—1932	—	28.8 + 23.8
1932—1933	43.44	18.6
1933—1934	39.8	22.16
1934—1935	40.04	23.35
1935—1936	48.26	25.35
V letu 1936—1937 so banovine dobile dotacije po posebnem ključu iz davka na poslovni promet in tako niso bili ti izdatki izkazani.
Na podlagi pooblastila v finančnem zakonu za 1936—1937, čl. 65, je bilo izdanih v letu 1936—1937 za izplačilo anuitet, pogojenih po pogodbah s predstavniki sindikata lokalnih železnic v dravski banovini 10.582.078 din.
S tem bi bile izčrpane najvažnejše postavke dohodkov in izdatkov računa obratne glavnice. Za presojo stanja tega računa pa je potrebno navesti še stanje aktiv in pasiv tega računa, ki so tudi posebej izkazani. Radi pomanjkanja prostora se moramo omejiti samo na zadnja leta, in
sicer 1934—1935, 1935—1936 in 1936—1937. Vse postavke smo združili v skupine, kamor spadajo in izrazili v milij. din:
Aktiva:	1934—1935	1935—1936	1936—1937
gotovina tek. računi:	23.0	26.3	165.3
monopolska uprava	1.135.1	1.115.2	1.035.55
min. gozdov in rudnikov	261.7	194.65	204.6
Drž. hipot. banka	220.7	164.55	112.1
drž. železnice	345.9	562.44	—
Prizad	101.2	59.7	59.7
min. pošte itd.	51.7	50.0	57.86
(iz prejšnjih let)	149.25	149.25	
razna posojila	933.07	956.4	979.0
vrednostni papirji	157.44	153.65	169.25
likvidacijski računi	577.8	578.45	702.5
bilančna vsota	5.190.0	5.430.3	7.007.06
Iz pregleda je razvidno, da so državne železnice likvidirale svoj dolg pri glavni državni blagajni, kakor je tudi monopolska uprava odplačala del svojih dolgov. Razpoložljiva gotovina glavne državne blagajne je zelo narasla, predvsem pri Narodni banki: v zadnjem letu od 8.7 na 78.4 milijonov din, kar je v zvezi s plasiranjem blagajniških zapiskov, ki se opravlja po Narodni banki. Razna posojila so nadalje narasla predvsem radi izplačanih podpor ruskim beguncem in vojnim invalidom. Nasprotno pa se je postavka posojil zmanjšala radi odpisa dolga kr. akademije v Belgradu v znesku 7.5 milij. din. V tej skupini so se gibale podskupine sledeče: posojila raznim ustanovam 787.5 milij. na koncu 1936—1937 (764.8 milij. na koncu 1935—1936), občinam 78.16 (78.16), oblastem (podpora siromašnim v hrani 96.2 (96.2), posojilo v hrani 1.7 (1.7), oblastnim odborom 11.0 (11.0), okrožjem 3.0 (3.0), raznim osebam 1.5 (1.5) milij. din. V letu 1934—1935 je država kupila 1.500 delnic Tvornice aeroplanskih motorjev, d. d., Rakovica pri Belgradu za 7.5 milij. din, v letu 1936—1937 pa se je ta posest povečala na 3000 delnic za 18,525.000 din in je država tako postala lastnik tega za državno obrambo važnega podjetja. To je obenem tudi največja izprememba v postavki vrednostni papirji. Ob tej priliki bi opozorili še, da ima država v svoji posesti 2990 kom. obveznic 5% investicijskega posojila Bosne in Hercegovine iz 1. 1914 za 10.6 milij. din in 2980 kom. obveznic 5% posojila za gradbo železnic v Bosni in Hercegovini za 10.6 milij. din. Te obveznice je država odkupila od Švicarske bančne družbe ob sklepanju posojila 15 milijonov frankov za Drž. hipotekarno banko, in sicer po imenskem tečaju 504 franke za vsako. S tem je bilo to vprašanje urejeno za švicarske upnike, mnogo teh posojil pa je bilo plasirano tudi drugje, kar še čaka ureditve. V letu 1936—1937 se je tudi vrednostni portfelj države povečal za 17.603 komade 4% obveznic za finančno likvidacijo agrarne reforme, kar je bilan-sirano s 4.6 milij, din. Manjšinski delničar je nadalje država tudi pri nekaterih petrolejskih podjetjih, pri sladkorni tovarni v Usori itd. Največ delnic pa ima država pri Privilegirani agrarni banki, in sicer od 1 milijona kosov 240.070, katere bilansira po imenski vrednosti za 120.02 milij. din.
Pasiva pa kažejo za zadnja tri leta naslednjo sliko v milij. din:
Pasiva:	1934—1935 1935—1936 1936—1937
obratna glavnica
gl. drž. blagajne	—	436.44	48.14
dolg Narodni banki	2.288.7	2.272.0	600.—
blagajniški zapiski	—	200.—	965.5
	1934-1935	1935-1536	1936—
tek. računi:			
Poštna hranilnica	640.7	229.05	269.6
Drž. hipot. banka	605.34	592.36	483.0
oddelek drž. dolgov in	kredita 255.0	206.2	253.5
monopolska uprava	388.26	506.5	438.9
izposojilo gotovine iz			
naslednjega prorač.	leta 849.54	550.6	432.06
bilančna vsota	5.190.0	5.430.3	7.007.06
V tej tabeli se vidi tudi izboljšanje blagajniškega položaja. To je bilo na eni strani omogočeno s konsolidacijo posojil pri Poštni hranilnici in Narodni banki, ki so izpadla iz pasiv, na drugi strani pa z izdajo blagajniških zapiskov, ki postajajo vedno važnejši instrument državne finančne in kreditne politike. Zmanjšujejo se tudi izposojila pri Drž. hipotekarni banki, dočim so v manjši meri narasla izposojila pri Poštni hranilnici. Poleg 200 milijonov kredita (stanje na koncu 1936—1937 182.5 milij.) je imela država najetih še nekaj kratkoročnih posebnih posojil; stanje na koncu 1936—1937 5% specialni kredit 50.45 milij. in 5% lombardni kredit 24.0 milij. din. Pri Drž. hipotekarni banki ima državni specialni kredit 300 milij. din, nadalje še začasno izposojilo: 118.37 (1935—1936 199.55) milij. din.
Za tekoče financiranje se je država posluževala predvsem posega v dohodke naslednjega leta ter si je vsako leto izposodila iz dohodkov naslednjega proračunskega leta znatne vsote. Gibanje teh izposojil nam kažejo naslednje številke:
milij. din	milij.	din
1930—1931	134.3	1934—1935	849.54
1931—1932	333.8	1935—1936	550.6
1932—1933	706.46	1936—1937	432.06
1933—1934	762.2
(Konec prihodnjič.1
Nova Portugalska.
Dr. Ciril Zebot.
(Konec.)
Ustava nove Portugalske.
19. marca 1933 je ljudstvo s plebiscitom potrdilo novo portugalsko ustavo. Leta 1935 je narodno predstavništvo nekatere ustavne določbe spremenilo in dopolnilo.
Zanimivost nove portugalske ustave je v ustavni določbi, da mora biti ustava vsakih 10 let revidirana, lahko pa se izvrši revizija tudi vsakih 5 let. Za revizijo je potrebna dvetretjinska večina narodnega predstavništva. V tej določbi o obligatorni in fakultativni reviziji se živo zrcali Salazarjev realizem. Življenje se razvija in izpopolnjuje, zato se mora razvijati in izpopolnjevati tudi ustava kot legalni okvir družbenega življenja.
Najbolje bomo razumeli pomen nove portugalske ustave iz besedi njenega avtorja o državi, izgovorjenih o priliki proklamacije nove ustave:
»V krizi avtoritete, v kateri tava država, dati državi avtoriteto in moč, da bo mogla ohraniti neskaljen red, brez katerega ne more nobena družba obstati, niti se razvijati; organizirati oblast in funkcije države tako,
da bo njih izvrševanje obvarovano pred pretresi in prevrati; ne ovirati svobodne ekspanzije vseh vrst aktivnosti, ki delujejo v okviru države, vse do tje, dokler zahteve harmonije in socialnega sožitja tega ne terjajo; opredeliti pravice in dolžnosti posameznikov ter poedinih družb, jih vpo-staviti ter braniti tako, da jih država ne bo mogla prezreti niti jih udje družbenega organizma nekaznovano kršiti — to je svoboda.
Iztrgati oblast iz varuštva strank, podrediti vse interese interesu vseh, nacionalnemu interesu; zavarovati državo pred napadi drznih manjšin, toda vedno vzdrževati stik med državo in potrebami ter stremljenji socialnih skupin; organizirati narod v smislu vseh različnih izrazov družbenega življenja ter jih izoblikovati v upravna telesa in v moralne ter gospodarske korporacije; vse pa vključiti v državni organizem, ki bo tako izraz žive družbe in žive dežele — to je realna narodova suverenost.
Dobro se zavedati, da živijo ljudje v različnih okoliščinah in pogojih, ter da se to dejstvo često zoperstavlja temu, da bi njihova pravna enakost bila realnost; podpirati državo prej in bolj kot pomoči potrebne posameznike in to prav zato, da bo tem boljše; ohranjevati splošno bogastvo tako, da bodo vsi imeli vsaj to, kar nujno potrebujejo; ustvarjati kar največ institucij, ki pomagajo ljudskim množicam dvigati se h kulturi in blagostanju, ki lajšajo njihov socialni dvig v narodu in politični napredek v državi; ohranjati vse socialne oblike odprte in dosegljive vsem najboljšim socialnim vrednotam — to se pravi ljubiti ljudstvo in če demokracija še more imeti kak pomen, evo — nedvomno — pravo demokracijo.«
Člen 5. portugalske ustave določa:
»Portugalska država je enotna in korporativna republika, temelječa na enakosti državljanov pred zakonom, na svobodni udeleženosti vseh socialnih skupin na dobrinah civilizacije in na poseganju vseh konstruktivnih prvin naroda v administrativno življenje in v zakonodajo.«
Vrhovni državni organi so: Predsednik republike, narodno predstavništvo, vlada, nadalje korporativna zbornica kot obligatorni pripravljalni in posvetovalni organ za zakonodajne sklepe narodnega predstavništva.
Korporativna organizacija'1.
Po korporativni organizaciji hoče nova Portugalska uresničiti svoje osnovno načelo: včleniti osebnost, družino in druge naravne edinice v državni organizem in na ta način združiti zakonito in živo deželo. Takoj pa moramo poudariti, kar je Salazar ponovno izjavil, da to, za čemer stremi in na čemer dela, ni državni korporativizem, temveč družbeni korporativizem. Za razumevanje poti in načina upostavitve in organiziranja korporativizma je važna naslednja Salazarjeva izjava: »Pri organiziranju korporacij je treba iti počasi, kajti pred vsem je treba zbuditi in razviti korporativnega duha, brez katerega korporacija tvega, da se izrodi ali v trust ali pa v etatistično birokracijo. Vendar pa mora država takoj spočetka poseči vmes, kajti korporativni duh bo zadel ob individualizem in ob ljudsko brezbrižnost. Ne pride nam na um, da bi vse »korporativizirali« po enem kopitu. Moja metoda je bežati pred apriorizmom, pa vendarle obdržati čistost načel, toda ustvarjati in graditi empirično.«
1 Reynold, o. c.; Albert Müller, S. J-, La politique corporative, essais d‘or-ganisation corporative, Editions Rex. Bruxelles 1935; Salazar, o. c.; Ščetinac: Korporativno uredenje države. Samozaložba, Zagreb, 1935.
Oblike, stopnje, organi in sistem korporativne organizacije.
Korporativna organizacija na Portugalskem ima dvojne organe: vladne in lastne organe. Vladni organi so namenjeni načelnemu vodstvu in nadzorstvu celotnega korporativnega organizma. V prehodni dobi pa imajo še posebno nalogo, da namreč k življenju obude in korporativni organizem izgrade. Pravo življenje korporativne organizacije pa se seveda javlja in razvija v okviru lastnih organov, oblik in stopenj. Radi boljše preglednosti navajamo najprej brez podrobnejše opredelitve in opisa zgolj hierarhično zapovrstje poedinih vladnih in lastnih organov korporativnega organizma.
A. Vladni organi:
1. Korporativni svet;
2. Državno podtajništvo za korporacije in socialno skrbstvo;
3. Nacionalni institut dela in socialnega skrbstva;
4. Center za korporativne študije;
5. Nacionalna ustanova za razvedrilo po poklicnem delu.
B. Las tni organi:
1. Primarne skupine:
a) združenja delodajalcev,
b) nacionalni sindikati,
c) »ljudski domovi« agrarnih korporacij,
č) sindikati svobodnih poklicev.
2. Vmesne skupine:
a) nacionalne federacije sindikatov ali »združenj« iste panoge;
b) unije sorodnih federacij.
3. Korporacije.
Korporativni svet.
Korporativni svet je vrhovni vladni organ, ki skrbi za enotnost celotne korporativne dejavnosti, daje splošne načelne smernice in rešuje glavne probleme, ki so skupni celotni korporativni organizaciji. Korporativni svet sestavljajo: predsednik vlade, ministri pravosodja, javnih del, prometa trgovine in industrije, poljedelstva, državni podtajnik za korporacije in dva profesorja korporativnega prava na univerzi v Lizboni in Coimbri,
Državno podtajništvo za korporacije in socialno skrbstvo.
To je vladni organ, ki uravnava celotno korporativno in socialno aktivnost v državi. Državno podtajništvo je sestavni del predsedstva vlade. Da so vladne kompetence v pogledu korporativne organizacije pri-deljene resoru vladnega predsedstva, v tem je videti posebno važnost, ki jo portugalski režim pripisuje korporativizmu.
Nacionalni institut za delo in socialno skrbstvo.
To je generalni štab intelektualnih šefov in apostolov korporativne zamisli. Institut je sestavljen iz nekako dvajset mladih ljudi, izbranih iz intelektualne elite, ki niso uradniki birokratskega aparata, temveč navdušeni in prepričani pionirji korporativne organizacije. Temu intelektualnemu vodstvu je dodeljen velik kader izvršilnega uradništva. Institut je razdeljen na pet sekcij.
V zvezi z navedenim institutom je treba omeniti še eno važno ustanovo. Državni podtajnik za korporacije skliče vsako leto vodje poedinih sekcij Nacionalnega instituta za delo in socialno skrbstvo, nadalje po 20 delegatov korporacij iz vsakega distrikta in vse delovne sodnike na konference, ki so pravi socialni tedni. Namen teh konferenc je izoblikovati elito šefov in vzgojiteljev.
Primarne skupine.
a) Združenja podjetnikov, ki družijo podjetja, družbe, individualne ter kolektivne firme, ki se udejstvujejo v isti panogi gospodarske proizvodnje. Kolikor gre za smernice tehničnega in ekonomskega značaja, so ta združenja podrejena odgovarjajočim ministrstvom; na področju socialne aktivnosti (odnosi do dela itd.) pa so združenja podjetnikov podrejena državnemu podtajništvu za korporacije in socialno skrbstvo in stoje pod nadzorstvom Instituta za delo in socialno skrbstvo.
b) Nacionalni sindikati združujejo osebe, ki so v službenem razmerju v isti gospodarski panogi. Organizacije sindikatov so razčlenjene po distriktih in morajo v vsakem distriktu imeti vsaj 100 članov. Država prizna v vsakem distriktu samo en sindikat iste panoge kot javnopravno institucijo, Ako katera panoga v nekem distriktu ne šteje dovolj zaposlenih za samostojen sindikat, se lahko uslužbeni pripadniki dotične panoge priključijo sindikatu panoge, ki jim je najbližja; v tem okviru se lahko združijo v posebnem odseku.
Statuti sindikatov morajo biti potrjeni od državnega podtajništva za korporacije. Sindikati so podrejeni nadzorstvu Nacionalnega instituta za delo in socialno skrbstvo, pri katerem je zastopan vsak sindikat po dveh delegatih.
V okviru distriktnega sindikata se lahko po mestih tvorijo posebne sindikalne sekcije.
Namen sindikatov je preučevanje in obramba profesionalnih interesov in to v moralnem, socialnem in ekonomskem pogledu. Sindikati imajo pravico snovati institucije za socialno skrbstvo, agenture za delo, strokovno šolstvo, produktivne in konsumne zadruge.
Prva in glavna naloga obeh navedenih tipov primarnih organizacij pa je, da v vseh gospodarskih panogah skupno in sporazumno izdelata kolektivne delovne pogodbe.
Članstvo v primarnih organizacijah je prostovoljno, toda javnopravno »združenje« in sindikat sta predstavnika vseh udov dotične panoge, najsi so člani ali pa ne.
Vrhovno vodilo vsega delovanja primarnih organizacij je, da morajo zastopati svoje interese v skladu z višjimi interesi celokupnega narodnega gospodarstva ter, da morajo tesno sodelovati z državo in z višjimi organizacijami produkcije in dela.
Kot posvetovalni organi dajejo primarne organizacije v okviru svojega delokroga na vprašanje korporativnih organov in državnih oblasti vse potrebne nasvete in pojasnila.
In končno so omenjene primarne organizacije upoštevan? tudi na političnem področju. Po določilih ustave so soudeležene pri sestavi mestnih in distriktnih svetov ter korporativne zbornice.
. c) »L j u d s k i domovi« (Maisons du peuple) so primarne organizacije agrarne korporacije. V razliki od že navedenih primarnih organi-
zacij, se primarne organizacije agrarne korporacije ne ločijo v združenja podjetnikov in v sindikate uslužbencev, nadalje niso diferencirane po specialnih agrarnih panogah, krajevni delokrog agrarne primarne organizacije ni distrikt, marveč kmečka občina. Nadaljna posebnost je tudi v tem, da temeljijo na družini, ker je pač kmetijstvo navezano in zgrajeno na družini kot zaključeni osnovni agrarni edinici. Zato imajo v agrarni primarni organizaciij glasovalno pravico le družinski glavarji, najsi so to možje ali pa žene-vdove. Agrarne primarne organizacije so torej hkrati družinske, lokalne in korporativne institucije.
d)	Sindikati prostih poklicev (advokatov, inženirjev, zdravnikov). Člani teh sindikatov so samo samostojni izvrševalci prostih poklicev; nesamostojni uslužbenci prostih poklicev spadajo v kategorijo že omenjenih Nacionalnih sindikatov.
Vmesne skupine.
a) Federacije vežejo »združenja« ali sindikate iste panoge v višjo nacionalno zvezo »združenj« oz. sindikatov iste panoge.
b) Unije so višja nacionalna skupina združenja več sorodnih federacij.
Korporacije.
V smislu zakonskega besedila je namen korporacije uresničenje »popolne enotnosti vsake velike panoge nacionalne aktivnosti potom sodelovanja vseh faktorjev proizvodnje«.
V korporaciji so zedinjene vzporedne organizacije podjetnikov in uslužbencev z namenom, da se zmirijo med seboj in spravijo v sklad različne interese dela in kapitala,
Poleg že omenjenih primarnih organizacij, povezanih više v vmesne organizacije in končno v korporacije je treba omeniti še takozvane »m o -r a 1 n e korporacije«, katerih namen je moralna in intelektualna izpopolnitev ljudstva in po njej dvig duhovnega nivoja naroda. Te korporacije sestavljajo kulturni, vzgojni, umetnostni in slični činitelji. V nasprotju z že opisanimi korporativnimi organizacijami iz področja gospodarske proizvodnje, ni namen teh korporacij zastopati profesionalne, ekonomske, socialne in druge interese članov; v ta namen so člani »moralnih korporacij« včlenjeni v ustrezajoče korporativne organizacije svojega poklica (n. pr. v sindikate prostih poklicev).
V eksistenci »moralnih korporacij« je konkretno izraženo višje duhovno nad zgolj ekonomsko-političnim pojmovanjem stoječe gledanje na korporativno idejo.5
Korporacije so po svojih organih udeležene pri izbiri članov mestnih provincialnih svetov ter korporativne zbornice.
Korporativna zbornica.
Poleg narodnega predstavništva kot izrazito politične reprezentance naroda, predvideva portugalska ustava še korporativno zbornico kot reprezentanco vseh naravno diferenciranih intere-
5 Idejno je instituciji »moralnih korporacij« sorodna institucija avstrijskega »kulturnega sveta«.
sov naroda. Korporativna zbornica je legalni izraz žive dežele poleg narodnega predstavništva, ki je izraz skupnih splošno-političnih teženj vsega naroda.
Funkcija korporativne zbornice kot organa državnega zakonodajnega aparata je posvetovalna. V tem svojstvu se korporativna zbornica posvetuje in kot sklep oddaja mnenje o vseh zakonskih projektih in predlogih, ki so predloženi v dokončno odločitev narodnemu predstavništvu." V narodnem predstavništvu se začne debata šele, ko mu je predloženo mnenje korporativne zbornice o konkretnem zakonskem osnutku. (Varstvo zoper diletantizem političnih reprezentantov, ki niso zbrani po strokovnem vidiku.)
Korporativna zbornica deluje v plenumu ali v sekcijah. Sekcij je 23 in sicer tako, da ima vsaka svoj določen strokovni delokrog, ki odgovarja posameznim glavnim panogam družbene diferenciacije in strokovni usposobljenosti sekcijskih članov.
Člani korporativne zbornice so predsedniki poedinih korporacij. Po-edino sekcijo korporativne zbornice sestavljajo predsedniki sorodnih korporacij.
Kolikor je na tem mestu mogoče, sem orisal glavne obrise Salazarjeve nove Portugalske s posebnim ozirom na korporativni organizem in na to, kakor je ta včlenjen v družbeni pravni sestav.
Eno je gotovo in neizpodbitno: Nova Portugalska je vzela za osnovo svoje družbene organizacije načela krščanske sociologije. Pravni red, ki se oblikuje kot legalni okvir in sistem sankcij v družbenem življenju Portugalske, se gradi na osnovnem načelu o organskem sestavu človeške družbe. Prav to pa pomeni načelni obrat od liberalizma in etatizma, ki zanikujeta naravno stanje stvari.
Poleg države kot najvišje družbene organizacije priznava nova Portugalska določen samolasten delokrog družini,7 občini, pokrajini, socialno-interesnim skupinam, kulturni sferi nacionalnega življenja in predvsem poklicnim skupinam — stanovom kot onim edinicam, v katerih se razvija najvažnejši del vsega družbenega dejstvovanja in osrednji odsek življenjske aktivnosti vsakega posameznika.
Kar se tiče korporativne organizacije v ožjem smislu, moramo z veseljem ugotoviti širok delokrog, ki ji ga daje pravni red na sociaino-interesnem, na stanovsko-profesionalnem in na političnem področju. Nekoliko pogrešamo pozitivno pravnih določil glede vloge korporacij pri organizaciji in vodstvu gospodarskega življenja. V tej zvezi bi bilo tudi zanimivo vedeti, ali se je dosedaj že izvedla reforma liberalnega lastninskega reda in v koliki meri. To je namreč skorajda pogoj za možnost izoblikovanja stanovskih oblik, ki jim ne bo nedostajalo pravega stanovskega duha.
8 Zopet vidimo idejno sorodnost med portugalsko in avstrijsko zamislijo. Tudi nova avstrijska ustava pozna pripravljalne zakonodajne organe le, da je po avstrijski ustavi zakonodajni posvetovalni organizem sestavljen iz štirih samostojnih teles, od katerih imata »gospodarski« in »kulturni« svet skupno nekako tak značaj kot na Portugalskem enotna korporativna zbornica.
7 Družina je soudeležena pri odločanju o vzgojnih vprašanjih. Poleg tega je izbor občinskih svetov v kmečkih občinah domena družin. Da »ljudski domovi« temelje na družini, smo že omenili.
Zdi se, da je v portugalskem korporativnem sestavu posrečeno rešen problem razrednega nasprotstva, boja in razredne miselnosti sploh. S tem, da so primarne pa tudi vmesne organizacije, ki so predstopnje v korporativni hierarhiji, tako kot ekonomsko-profesionalne in obenem kot socialno-interesne skupine včlenjene kot bistveni sestavni del v korporativni organizem, je nevarnost razrednobojne miselnosti zelo zmanjšana. Ta se zmanjšuje ne zgolj zaradi zakonitega določila, da »morajo primarne organizacije zastopati svoje interese v skladu z višjimi interesi celokupnega narodnega gospodarstva«, temveč tudi zato, ker imajo kot primarne organizacije širok samostojen delokrog obenem pa važno vlogo v sestavu korporacij kot višjih enotnih tvorb. Pomembnosti reforme liberalnega lastninskega reda z ozirom na razrednobojno miselnost ni treba posebej poudarjati.
Še besedo o »avtoritarnosti«. »Avtoritarnost« v navadnem modernem pomenu znači oni politični režim, kjer vrhovna državna uprava (vlada) v svojih rokah koncentrira usmerjanje in vodstvo vsega javnopravno normiranega družbenega življenja. Najvidnejši izraz tega stremljenja je odločilen vpliv vrhovne upravne oblasti na postavitev nositeljev in izvrševateljev poedinih javnih kompetenc in organov. Nekaj drugega kot avtoritarnost je etatizem, t. j. na zgrešeno sociološko teorijo oprto stremlienje, da se socialne funkcije osredotočijo v rokah centralnih vladnih organov. Medtem ko torej etatizem zanika sociološko načelo o organski družbeni strukturi, pa je povsem mogoče, da v državi, ki se gradi na osnovi krščanskih socioloških principov, za določeno dobo prevladuje avtoritarni režim. Ta namreč še ne pomeni zanikanje lastnih naravnih delokrogov in kompetenc, temveč prav iz razloga, da ostanejo vodilni principi družbene reforme neskaljeni, skrbi za to, da ne bi vsled še neustaljenih razmer in vsled še nedosežene prevzgoje vseh družbenih plasti prišli na vodilna in usmerjevalna mesta v družbenem organizmu elementi, ki ne bi priznavali načelnih osnov nove družbene organizacije. »Avtoritarnost« je torej lahko le potreben izraz previdnosti, utemeljen v razlogih politične nujnosti. Tako — se zdi — bo treba gledati na avtoritarnost avstrijskega režima. Portugalska je že na tem, da preide iz začetne intenzivne avtoritarnosti v dokončno ustaljenost v organizirani svobodi v smislu načela: Toliko svobode, kolikor je mogoče, toliko vezanosti, kolikor je potreba. To načelo seveda prav tako kakor izključuje diktaturo in etatizem, ne dopušča liberalistične laži-demokracije, ki jo označuje diktatura klik na eni in anarhija mase na drugi strani.
Še en moment je dovolj važen, da ga poudarimo. Pravni red nove Portugalske, kolikor zadeva korporativno organizacijo, ni naenkrat uklenil v pravne predpise vseh podrobnosti korporativne organizacije in aktivnosti. Pustil je širok odsek normativnega področja lastni iniciativi in pra-votvornosti korporacij. Kot javnopravne organizacije imajo namreč poedini organi korporativnega organizma začenši že pri primarnih organizacijah lastno uredbodajno kompetenco. Ž i v organizem mora rasti in se razvijati z življenjem. Zavest odgovornosti in smisel za disciplino pa sta poleg državnega nadzorstva glavni sili, ki bosta preprečevali nepreudar-nost in zlorabo samoupravljanja v lastnem delokrogu.
Primer nove Portugalske je, če že ne za vse toliko pomemben, pa vsaj dovolj zanimiv, da ga je vredno vsaj v glavnih obrisih poznali.
Obzornik.
VOLITVE V SOVJETSKI RUSIJI.
1. V juniju 1937 so bile napovedane volitve v »Najvišji svet ZSSR«, in sicer za jesen, ne da bi bil določen natančni datum. V začetku jeseni pa so sovjetski listi tožili o pomanjkljivi tehnični volilni pripravi, tako da je že prevladovalo mnenje, da bodo volitve šele prihodnje leto. Na seji Osrednjega odbora 10, in 11. oktobra pa so vendar bile volitve razpisane za 12. december. Očividno je za takšno odločitev bila merodajna želja, združiti volilno propagando s proslavami 20 letnice sovjetskega režima.
Po poročilih očividcev je v tej daljni predvolilni borbi vladalo v ljudskih množicah izvestno optimistično razpoloženje. Kljub neprestanim razočaranjem in strašnemu policijskemu terorju je ljudstvo gojilo rahlo upanje, da bo novi parlament prinesel neko protiutež proti absolutni samovolji strankinih komunističnih potentatov. V tem pričakovanju so sovjetske narode krepile izjave diktatorja Stalina, ki je n. pr. konec oktobra izjavil pred zastopniki livarske železne industrije: »Voditelji prihajajo in odhajajo, ljudstvo pa ostane. Visoko cenimo zaupanje, ki ga ruski narod izkazuje svojim voditeljem.« Nekateri so to izjavo tolmačili kot napoved »demokratičnega razvoja«, ki ga je za sovjetijo napovedal Stalin v razgovoru z ameriškim časnikarjem Howardom 6. marca 1936, V tem govoru je Stalin med drugim izrecno poudaril, da smatra izbiro med več kandidati za predpogoj demokracije, ker le tako more stranka in birokracija dobiti novega svežega dotoka in ljudske pobude. Člen 56. nove sovjetske ustave res tudi določa, da sme kandidate postavljati komunistična stranka, razen nje pa tudi strokovne, kulturne in mladinske organizacije in druga združenja, ki so od države priznana.
Časopisje ni štedilo z obljubami. Napovedovalo je pričetek nove dobe, ko bodo k upravljanju države razen komunistov poklicani tudi vsi drugi državljani, ki so »dobre volje«. Pisalo se je po listih in propagiralo v inozemstvu, da je boljševiški režim že toliko utrjen, da je mogoče tudi »ne-strankarje« pritegniti k javnemu delu. Volitve naj bi spravile na površje »najboljše med dobrimi«, elito naroda, vse najbolj žive in tvorne sile med inteligenco, delavci in kmeti. Ljudstvo je pričakovalo, da bo izgovorjena »nova beseda«, ki naj bi napovedala pričetek nove dobe, novega svobodnejšega, lepšega življenja.
2. Velikim pričakovanjem je sledilo tem hujše razočaranje. Volivni zakon od 9. julija 1937 je bil na že omenjeni seji Osrednjega odbora 10, in
11.	oktobra bistveno spremenjen. Sklepi te seje sicer niso bili nikoli objavljeni, toda 24. novembra je »Izvestija« prvikrat objavila (torej dobrih 14 dni pred volitvami), da bo za vsak volivni okraj postavljen le en kandidat in da ljudstvo ne bo imelo možnosti izbirati med več kandidati. Tako je volivna procedura bila oropana tudi slehernega videza kake demokracije. Kajti o tem si že prej nihče ni delal iluzij, da bi ne bila komunistična stranka edina merodajna organizacija, ki bo postavila kandidate. Kalinin je sicer skušal ta ukrep zagovarjati z razlago, »da samo en kandidat v volivnem okrožju odgovarja socialistični miselnosti, ker mnenja zavednega proletariata ne morejo biti razdeljena«. S tem pa je tudi nehote priznal, da komunisti med »prvoboritelje za demokracijo« menda vendar še ne spadajo.
GPU in tajništva komunistične stranke so torej določila kandidate, narod pa je bil pozvan, da jih »voli«. Bilo pa je treba postaviti 1143 kandidatov, in sicer 569 za zvezni svet in 574 za narodnostni svet. V prvi vrsti so bili postavljeni nesporni komunistični veljaki: Stalin 1068 krat, Molotov 562 krat, Kaganovič 461 krat, Vorošilov 384 krat, šef policije Ježov 365 krat, Kalinin 275 krat, Andrejev 502 krat, Mikojan 234 krat, Čubar 207 krat, itd. Litvinov je prišel šele bolj proti koncu na vrsto, enako Jegorov in več drugih veličin. Ker je mogel vsak kandidat biti voljen samo v enem okraju, si je od številnih kandidatur izbral tisto, ki se mu je zdela najljubša: Stalin se je odločil za moskovski okraj »Stalin«, Molotov za moskovski okraj »Molotov«, Kaganovič je izbral Uzbekistan, Vorošilov Belo Rusijo, Čubar Ukrajino, Blücher Daljni vzhod, itd. Postavljen je bil tudi sovjetski pisatelj Aleksij Tolstoj, ki je stopil kot vodja boljševiških literatov na mesto umrlega Gorkega. Med ljubljenci in prijatelji ljudstva so na prva mesta prišli tudi vsi poglavarji sovjetske policije (GPU) in 55 uradnikov notranjega ministrstva. Na splošno je mogoče reči, da so si večino kandidatur razdelili ljudski komisarji in njihova okolica, vojaški poveljniki, tajniki komunistične stranke in člani komsomola. Na proletariat v pravem pomenu besede, na delavce in kmete je odpadel le majhen del.
Posebno pozornost zasluži postavitev kandidatov v narodnostni svet, ne zato, ker bi ta zbornica imela kakšen poseben političen pomen, ampak zaradi razdelitve kandidatov po narodnostih. Po ustavi se število poslancev za narodnostni svet ne razdeljuje po številu prebivalstva, ampak z ozirom na položaj, ki ga kaka pokrajina zavzema v Zvezi republik. Torej 25 za zvezne republike, 11 za avtonomne republike, 5 za avtonomna ozemlja in po eden za narodnostna okrožja.
Od 574 poslancev za narodnostni svet je dobila Rusija s svojimi 17 avtonomnimi republikami (po 11), 6 avtonomnimi ozemlji (po 5) in 12 narodnostnimi okraji (po 1) 254 poslancev, Ukrajina (ki ima nad 40 milijonov prebivalcev) pa skupno z Moldavijo le 36 poslancev!! Toda mala Georgija jih je dobila 52, Aserbejdžan 41, Usbekistan 36, Tatžikistan 30, itd. Sistem je očividen. Moskva je čim bolj pritisnila k tlom Rusine, ker so velik narod in se jim njihove narodnostne težnje zde nevarne, izredno pa so na njih škodo favorizirali mala, brezpomembna, na pol nomadska azijska plemena, ki politično itak ničesar ne pomenijo. Narodnostna politika boljševiške Moskve napram Ukrajini je prav tako imperialistična, kakor je bila politika carske Rusije. V Zvezni svet je Ukrajina z ozirom na število svojega prebivalstva mogla voliti 102 poslanca, ker to v diktaturi in pri strogem centralizmu komunistične stranke itak nič ne pomenja. Toda v Narodnostnem svetu veliki ukrajinski narod ne sme biti zastopan z večjo skupino kot 36 poslancev!
Da se Moskva v resnici boji narodnostnega gibanja, se vidi iz sledeče zanimive primerjave: V Zveznem svetu bo evropski del Sovjetije zastopan s 444 poslanci in azijski s 125. Toda v Narodnostnem svetu bo evropski del štel 119 poslancev, azijski pa 455, Kočljivemu narodnostnemu vprašanju, ki prihaja predvsem za Ukrajino v poštev, so se torej sovjeti izognili na zelo zvit način. S tem da so politično povsem nepomembnim azijskim plemenom dodelili veliko število poslancev, upajo, da bodo tudi v bodoče lahko pred zunanjim svetom kazali »demokratično« lice .. .
3.	Po novi sovjetski ustavi je za veljavnost volitev potrebna volivna udeležba vsaj polovice od približno 100 milijonov volivnih upravičencev.
Zaradi razočaranja ljudstva nad edinim kandidatom je torej iz »tajne« in »svobodne« ter »direktne« volivne pravice bilo treba napraviti volivno silo. V tednih pred volitvami je v resnici bil ves strankim in policijski aparat na delu, kakor da bi šlo za resnične volitve. Stranka je prirejala nešteto shodov, listi so odkrivali »sovražnike ljudstva« ter pozivali narod, da se udeleži volitev, ker gre za plebiscit in zaupnico Stalinu. Volivni letaki so bili tiskani v 99 jezikih v milijonskih nakladah.
Toda te volivne komedije bi niti ne bilo treba. Sovjetski državljan živi že 20 let pod najhujšim terorjem in se je v dolgih letih trpljenja navadil suženjske pokorščine. Vsak volivec se je dobro zavedal, da bi ravnanje v kakršnem koli smislu proti željam GPU bilo smrtno nevarno tveganje. Prepričevalen dokaz mu nudi krvava »čistka«, ki traja že mesece in mesece in neusmiljeno ugonablja tudi najvišje stoječe, ki postanejo odločujoči kliki sumljivi. Zato ni bil svet prav nič presenečen, ko so sovjetske oblasti po volitvah proglasile sledeči izid: Od 94,138.159 vpisanih volilcev je glasovalo 91,130.153 to je 96.8% vseh volilcev. Od tega števila naj bi bilo 632.074 glasovnic praznih oz. neveljavnih. Svet bi se kvečjemu začudil, če bi »Stalinove volitve« drugače izpadle. Verjetno je tudi »opozicija«, ki naj jo predstavlja onih 600 tisoč glasov bila umetno ustvarjena predvsem za domače potrebe. Krvavo preganjanje »trockistov in drugih sovražnikov proletariata« mora imeti neko formalno opravičilo. Zunanji svet pa predobro ve, da bi resna opozicija, če bi bila mogoča, pri še tako popularnem režimu bila tisočkrat številnejša — kakor pa so jo pokazale sovjetske volitve.
4.	Evropsko časopisje sovjetskih volitev ni mnogo komentiralo. Razen izrazito levičarskih in komunističnih listov bi bilo težko dobiti kak list, ki bi izid Stalinovih volitev smatral za izraz ljudske volje in mišljenja v sovjetiji. Kljub temu pa je bilo slišati nekaj optimističnih glasov, ki so mnenja, da te volitve vendar ne pomenijo neki napredek, in sicer v tem smislu, da je sovjetski državljan s tem, da je bil poklican k volivni žari vsaj zaslutil, da politično vendarle nekaj pomeni, da je neki politični činitelj, čeprav zaenkrat njegova moč ne prihaja do izraza. Drugi so mnenja, da bodo oni poslanci, ki ne pripadajo komunistični stranki — in takih bo precej v novi zbornici — imeli pogum, da bodo opozarjali na zanemarjenost in svojevoljnost sovjetske birokracije, pod katero zlasti trpi država. Volitve naj bi pripomogle potemtakem do zmage nad samopašno birokracijo, ne nad komunizmom! Tudi to mnenje se nam zdi optimistično, ako pomislimo, da sovjetski poslanec ni imun pred GPU in se bo torej skrbno varoval, preveč na široko odpirati usta — zlasti če ne pripada komunistični stranki.
Zdi se nam bolj verjetno, da decembrske volitve ne bodo prinesle v notranje politično življenje sovjetov nobene bistvene izpremembe. Stalin je hotel pred svojimi notranjimi in zunanjimi nasprotniki dobiti plebiscit zaupanja — in tega je dobil na način, kakor si ga pač znajo preskrbeti diktatorji. Verjetno, da je ravnal tudi pod vplivom kominterne, ki povsod po svetu snuje »ljudske fronte«, to je politične zveze strank pod vodstvom komunistov. Da bi bila agitacija za ljudske fronte s sovjetskim zgledom lažja, je tudi Stalin oživotvoril ljudsko fronto v Rusiji s tem, da je dovolil tudi onim državljanom, ki niso v komunistični stranki, glasovati za komunistični režim in jim je zato naklonil tudi nekaj poslancev. Formalno naj bi torej prenehala diktatura ene stranke, oz. enega razreda — toda le formalno! Kajti tudi najnovejša sovjetska »demokracija« ni drugega kot
nespretna politična prevara, ki zelo slabo zakriva slej ko prej absolutno samovlado komunistične stranke.
Opazovati se more, da bi boljševizem kljub absolutistični vladavini v zunanjem svetu hotel veljati za demokratičen režim. V tako imenovani borbi med fašizmom in demokracijo bi silno rad figuriral na strani demokratičnih držav in med njimi, če mogoče prevzel celo vodstvo. »Ljudske fronte« v Franciji in v Španiji nastopajo danes kot pobornice demokracije, in tem ljudskim frontam na zapadu bi se boljševiki hoteli postaviti ob stran s svojo »ljudsko fronto« v Rusiji. Ne bo nam treba dolgo čakati, da bodo komunisti v Evropi nastopili s to krilatico.
In to je bil zunanje politični cilj ter namen Stalinovih volitev.	Dr.	Ahčin.
Ocene.
Ivan Prijatelj: Borba za individualnost slovenskega književnega jezika v letih 1848—1857. V Ljubljani, 1937. Str. 134.
To je nespremenjen ponatis iz IV. in V. letnika Časopisa za slovenski jezik, književnost in zgodovino, iz 1. 1924 in 1926; izdajatelji pa so to pozabili omeniti.
Pred spisom beremo posvetitev: V spomin univerzitetnega profesorja doktorja Ivana Prijatelja, predragega učitelja in vodnika ter v opomin sebi in narodu vnovič na svetlo dali njegovi učenci.
Za 60 letnico (1935), ko so imeli dragega jim profesorja še v svoji sredi, so bili izdali »Duševne profile«, a ob nenadni smrti, ki je težko zadela univerzo in ves narod, pa »Borbo«, Zakaj izmed toliko drugih Prijateljevih spisov vprav to? Hvaležni smo jim za to tiho in vendar tako glasno besedo. Kakor že tolikič so se namreč tudi po 1. 1918. med nami (in posamezni tudi med Hrvati!) oglasili in še vedno zahtevajo nekateri, naj bi Slovenci opustili svoj književni jezik in začeli pisati srbohrvatskega. Taki glasovi so se čuli že za Trubarja (P. P. Vergerij!), za Prešerna (Vraz, iliri), po revoluciji
1. 1848. jih slišimo v tej razpravi, utihnili pa niso niti v 1. 1857, saj se je boril zoper nje spet Levstik 1. 1863. — Tri izrazite struje so tekle — tako vidimo v tej razpravi — v onih devetih letih preko naše zemlje: 1. slovenska, ki je nadaljevala tradicijo od Trubarja sem in ji je bilo glasilo v »Novicah« (Bleiweis, Jeran, Cigale, Cegnar, L. Svetec ... pozneje Trstenjak),
2. nekakšna jugoslovanska, ki je hotela ali skovati umeten jugosl. jezik (M. Majar, Janežič, Einspieler, Muršec, Macun) ali pa kar srbohrv, sprejeti (Razlag), 3. vseslovanska (vsi Slovani naj bi pisali ali en umeten književni jezik, ali pa kar sprejeli ali ruščino ali staroslovenščino (P. Hicinger). Dr. Prijatelj kar po časovni vrsti, od dneva do dneva v 1. 1848. in nsl. zasleduje te glasove po tedanjih naših listih. Branje ni prav nič utrudljivo, nasprotno, je vedno zanimivo ter obenem poučno, ker za vsako izjavo te ali one struje pisatelj — in v tem se vidi vzoren profesor, učitelj, pa tudi izboren debater — povzame glavne misli, poudari, kaj je v njih novega, tehtnega ter jih končno s svojega slovenskega stališča sodi, odobri ali zavrne. Saj to pove naslov: za individualnost, samostojnost slovenskega književnega jezika je šla borba. Seveda je šla vzporedno v slovenski struji sami nekaj časa tudi borba za »nove oblike« (L. Svetec in tovariši!); to je prav lepo obdelal tudi že pred Prijateljem dr. Anton Breznik v »Domu in svetu« leta 1913.
Zdi se mi, da so v tej klasični razpravi našteti in temeljito podprti vsi razlogi za ohranitev individualnosti slovenščine, našteti in temeljito zavrnjeni pa tudi vsi nasprotni razlogi. Novega orožja, kakih plinskih bomb ali podobnega, tudi po 1. 1918. nasprotniki slovenščine niso še iznašli. Zato ostane ta Prijateljeva obširna razprava še vedno pravi arzenal nam vsem v tej borbi.	J.	D.
Ivan Grafenauer:	Karolinška kateheza ter izvor brižinskih
spomenikov in Čina nadi ispovedaj^štiimb s^. Razprave znanstvenega društva v Ljubljani. 13. Filološko-lingvistični odsek 2. 1936. Str. 165.
Vsi, ki smo se v 8. ozir. 7. gimn. razredu učili naše slovstvene zgodovine bodisi po Jezičniku pred 1. 1893., ali po Sketovi slovstveni čitanki iz 1. 1893., ali tudi še po Grafenauerjevi Slovenski čitanki II. (iz 1. 1922.), smo bili uverjeni in tako poučeni, da so naši trije brižinski spomeniki (I. in III. obrazca za skupno ali tudi zasebno spoved, II. »Ect bi ded naš ne segre-šil.. . pa homilija o grehu) bili prvič zapisani (torej prvopisi!) med leti 975—1025. Za V. Vondräkom (Frisinske pamätky, 1896, zlasti pa »Studie z oboru cirkevneslovanskeho pisemnictvi, 1903) se je Grafenauer poglobil v ta študij, spisal že v Domu in svetu 1934 obširno razpravo (zelo polemično proti prvim stranem dr. Kidričeve Zgodovine slovenskega slovstva): »O pokristjanjevanju Slovencev in početkih slovenskega pismenstva«, 1. 1936 pa gori naznanjeno knjigo. Zdaj vemo, da naši briž. spomeniki niso prvopisi, ampak le prepisi, seveda prevodi iz nemških predlog, in da so pravi prvopisi nastali v devetem stoletju, ne pa šele konec desetega ali v začetku enajstega, Knjiga ni lahko čtivo, dokazovanje pa je bistroumno in duhovito. Vse polno vprašanj je tu načetih in deloma odgovorjenih. Nas vse zanima, kdaj so začeli naši dedje očenaš in apost. vero moliti v svojem jeziku (v začetku 9. stol. po kapitularijih Karla Vel., Grafenauer jih ima natisnjene str. 137. nsl.); slovenskega kateheta brez dvoma zanima, kako so v dobi Karlovi in za njim duhovniki učili in pripravljali za spoved, pridigarja, kdaj so po pridigi začeli moliti skupno spoved, pozneje tri božje čednosti itd. ter dajati blagoslov, spovednika, kaj je takrat nad spoveden-cem molil spovednik pred spovedjo itd. Jedro razprave je v tem, da je stcsl. Euchol. sinaiticum »Čin nadi> i.«, t. j. govor Metodijevega učenca sv. Klementa moral nastati nekako med 1. 867—890, in ker je odvisen (po Vondräku in Grafenauerju) od II. briž., je moral ta nastati še prej, ki je pa spet odvisen od Adhortatio ad paenitentiam, ta pa spet od Exhortatio ad plebem. Če še povem, da je treba dobro ločiti med skupno, očitno ter zasebno spovedjo (confessio generalis, publica, sacramentalis), in da se v rabi teh terminov dr. Fr. Ušeničnik (BV 1936) ter Grafenauer ne ujemata, (Fr. U. rabi dosledno »očitna spoved«, kjer bi Gr. rekel »skupna«), sem vsaj malo dal slutiti, kako zapleteno je to vprašanje.	J. D.
France Stele: Cerkveno slikarstvo med Slovenci. I. Srednji vek. Založila Družba sv. Mohorja v Celju 1937. (Mohorjeva knjižnica 93.)
Kmalu po zaključku 1. knjige Monumentov (v izdaji Akademske založbe) je Mohorjeva postavila na trg Steletovo delo gornjega naslova, ki je izhajalo 1. 1934/5 v »Mladiki«. V istem časopisu je naš zaslužni konservator pred to razpravo objavljal svoje splošne študije o cerkvenem slikarstvu, ki so potem 1. 1934 izšle kot samostojna knjiga pod naslovom »Cerkveno slikarstvo. O njegovih problemih, načelih in zgodovini«. Kontinuiteta in objava na istem mestu je povzročila, da je Stele začetkoma tudi svojo novo razpravo postavil v službo idej in ciljev, ki jih je razmotrival v prvi.
Tako n. pr. piše (str. 6/7): »Ta razprava naj pokaže, ali ima naše cerkveno slikarstvo kako tradicijo, in če jo ima, ali so v njej dejstva, ki bi nam mogla koristiti pri tako zaželenem preporodu te panoge; ugotovi naj dalje, kaj smo dosegli v posameznih vrstah cerkvenega slikarstva, in posebno, kam stremi naša sodobnost.« In na str. 10 pravi: »Tako mu bo (bralcu namreč) že vnaprej tudi jasno, kje so naši relativni ideali in kje naj bi naša živa stremljenja poskušala, da zaplavajo više in dvignejo splošno lego te lestvice.« Ta skupna deviza, ki naj bi družila po mnenju avtorja prvi, sistematični in načelni del, ter drugi, zgodovinski del, v harmonično celoto, je pa hvala Bogu tako vnanjega značaja, da je razen v poglavju, ki ji je posvečeno, v veliko korist knjige, nikjer več ne začutimo.
Teža in pomembnost nove Steletove knjige tiči tedaj v onem delu, ki obravnava zgodovino našega srednjeveškega slikarstva, in ta del obsega večino spisa (str, 29—320). Ko si to obširno in vendarle vsak hip vse preveč zgoščeno besedilo prečital do kraja, boš potrdil izjavo, ki jo je avtor navedel v Uvodu: »Že takrat je bila (namreč razprava, op. por.) namenjena za ponatisk, ker vsebuje, čeprav v poljudni obliki, doslej prvič v zaokrožen pregled strnjene vse dosedanje izsledke avtorjevega petindvajsetletnega študija spomenikov slovenskega cerkvenega slikarstva.«
Stele deli obravnavo ogromnega materiala, ki je —-o tem ni več danes potreba izgubljati besed — po veliki večini prišel pod njegovim konserva-torstvom na dan — v troje poglavij. Od teh je posvečeno prvo splošnemu orisu, drugo stenskemu slikarstvu in tretje oltarnemu slikarstvu. Zaradi popolnosti bi moralo tu slediti še poglavje o iluminiranih rokopisih, ki ga Monumenta vsebujejo, tu ga pa ni. V splošnem orisu (31—40) podaja bralcu na pot nekaj neobhodno nujnih navodil, važnih za razumevanje tehnike, umetniškega značaja in pomena spomenikov. Pozornost zasluži tekst posebno tam, kjer se govori o funkcijah posameznih sestavnih delov cerkvenega umetniškega organizma, n. pr. (str. 35) o trojnem življenju barv v gotskem cerkvenem prostoru (stena, oltar, okna). Ne bi se pa strinjali s trditvijo na str. 37 »da služi stensko slikarstvo gotike v prvi vrsti in povsod (podčrtal jaz) krasilnim namenom in šele v drugi vrsti zgodovinsko pripovednemu, v tretji pa organsko simbolnemu.« Krasilni moment (ne namen) je le agregat in sekundarni učinek, ki ga povzroči vsaka, tudi prvotno čisto demonstrativno-didaktično zasnovana upodobitev.
Drugo poglavje je najobširnejše, saj sega v nepretrgano tekočem tekstu od str. 41 do str. 276. Zato je stvarno velika pomanjkljivost tega centralnega dela knjige, da ima podpoglavja naznačena samo v kazalu, namesto da bi bil tekst sam razčlenjen po njih. Edino pri umetniških osebnostih imamo nekaj samostojnih podnaslovov, povsod drugod pa manjkajo.	>
Uvodoma govori Stele o ikonografski strani našega cerkvenega slikarstva in bralcu daje tu lep sistematičen pregled ter vpogled v programsko stran gotske slikarije. Težišče oddelka je nedvomno tam, kjer govori S. o »Kranjskem prezbiteriju«, ki je medtem dobil tudi v Monumentih poseben snopič, tako da lahko bralec danes o tem predmetu dobi najnazornejšo sliko. Stele domneva celo, da je izvor tega važnega ikonografsko-program-skega sestava iskati nemara v Ljubljani (str. 76). Neprisiljeno se iz tega poglavja razvijajo S. razmotrivanja v kulturno - zemljepisnem okviru (str. 198 sl.), o katerem Stele ni še nikdar tako v celoti in pregledno spregovoril kot to pot. K temu poglavju se bo moral zopet in zopet zatekati umetnostni historik, pa tudi čisti historik; škoda je le, da Stele ni bolj
poudaril raznih zgodovinskih, geografskih in socioloških faktorjev, ki so komunikacijo ali podpirali ali pa jo ovirali. Ožjo umetnostno-geografsko analizo podaja S. deloma pri stilnih in tipoloških analizah posameznih slikarjev. Zveza s severno Italijo (str. 118) je dragocen votek, ki potrjuje veljavnost vztrajnostnega zakona tudi v kulturni geografiji.
Nadaljnje poglavje obravnava slikarske sloge. O teh smo izčrpno spregovorili že ob priliki ocene Monumentov (Čas, 1935/36, str. 223). V bistvu ni tu odslej nikakih sprememb, ki bi jih povzročili kaki novi spomeniki; ta oddelek je živa, raščena skala S. študij. Imeli bi tu samo eno, dve želji. Prva, da bi Stele namesto izraza »slogovni način« (126) rabil rajši »slogovna stopnja«, ki je nemara pravilnejši. Druga pa je s prvo v zvezi, namreč, da bi Stele ravno to poglavje, ki je zaenkrat strogo statično-kvantitetno, dopolnil z neko bolj evolucionarno zasnovano, obstoj in kvaliteto slogovnega izraza ter njegove spremembe zadevajočo študijo.
V najožji zvezi s stilnim razvojem je umetniška osebnost, ki je deloma njegov nosilec, deloma pa njegov izvrševalec. S. obravnava skoraj monogra-fično Janeza iz Radgone, Janeza Ljubljanskega, Slikarja Bolfganga, Vincencija iz Kastva, Andreja, slikarja iz Ottinga in slikarja Jerneja iz Loke. Iz te knjige dobi sedaj bralec nazorno sliko o posameznih imenih in se prepriča o tem, kako je dolgotrajno delo avtorja k že znanim a redkim umetniškim osebnostim kot sta n. pr. Janez iz Radgone ali Andrej iz Ottinga dodalo nove, tako da se je anonimnost že skoraj sprevrgla v svoje nasprotje. Dragocena so Steletova izvajanja o razmerju delavnice in mojstra, to je o vlogi tedanjega individualnega in kolektivnega umetniškega dela (n. pr. str, 169 in drugod), da omenimo samo to posameznost, ki pa krije v sebi enega najtežjih problemov umetniške zgodovine.
Drugo poglavje se neha na pragu renesanse, tam, kjer bi prišla do besede znamenita slikarija iz cerkve Sv. Primoža nad Kamnikom. Stele je njeno obravnavanje v glavnem delu opustil, zato da jo je mogel navesti v zvezi z važnim problemom iz tretjega poglavja, namreč z mojstrom kranjskega oltarja, kateremu pripisuje O. Benesch tudi izvedbo slikarij pri Sv. Primožu. In reči je treba, da je izmed oltarnih podob ravno kranjski oltar med najpomembnejšimi in najzanimivejšimi, če ne po svoji umetniški vrednosti, pa po svoji zgodovinski gotovo, kolikor krije v sebi rešitev te velike zagonetke, ki jo bo prej ali slej umetnostna zgodovina razvozlala bodisi v prid Beneschevi tezi bodisi proti njej.
Pričujoče Steletovo delo je izpolnilo docela obet avtorjevega uvoda ter predstavlja resnično sintezo njegovih dosedanjih spoznanj in odkritij. Marsikdo bo radi tega, ker se govori o »poljudnosti«, videl v knjigi manj tehtno publikacijo nego v resnici je. Dejanska koncesija poljudnemu nivoju so pa prav za prav samo znanstvene opombe, za katere je smatral avtor, da jih lahko izpusti, in pa paralele med tekstom in slikami, ki so tudi red-koštevilne. Z vsem tem bi se bil očividno po avtorjevem mnenju tekst za preprostega bralca obremenil. Toda to naziranje ni upravičeno, Knjiga bi bila zlasti s tem, če bi se avtor v tekstu skliceval razen na redkoštevilne reprodukcije v besedilu še na one v Monumentih, neprimerno pridobila. Gre ji pa seveda tudi brez tega veljava knjig, ki tvorijo fundament vsemu nadaljnjemu raziskavanju in razglabljanju kakega področja.	R.	L.
Emile Schaub-Koch: Miha Maleš, Bibliofilska založba v Ljubljani 1937.
Emile Schaub-Koch je po rodu Švicarski Nemec in dokaj znan umetnostni publicist. Zgoraj navedena knjiga je sad njegovega spontanega interesa za umetnost M. Maleša, ki pisatelja očividno ravno tako privlači kakor umetnost nekaterih svetovno znanih imen, o katerih je Sch.-K. že pisal. Esej, ki ga je posvetil Maleševi umetnosti in ki je napisan kakor vsa pisateljeva dela v francoščini, je v francoskem jeziku in slovenskem prevodu (ta izpod peresa M. Benčina), izdala Bibliofilska založba najprej kot posebno številko revije Umetnost, nato kot samostojno knjigo. Publikacija vsebuje tudi izčrpne podatke o pisatelju.
Schaub-Koch gleda na Maleševo umetnost kot umetnostni pisatelj, ki pozna skoro vse izraze, struje, tendence in probleme moderne upodabljajoče umetnosti. Njegovo švicarsko poreklo ga k takemu preglednemu stilu in h komplicirano zavestnemu analiziranju ter iskanju analogij in sorodnih problemskih prvin naravno zelo usposablja. Radi prevelike dognanosti tega gledanja potem pogosto nastaja vtis, da govori pisatelj le bolj v jeziku svojega publicističnega in umetnostno-kritičnega 1’art pour 1'art—izma, nego v jeziku, ki bi vsekdar zadeval in se držal predmeta, namreč Maleševe umetnosti, pri čemer seveda ne gre tajiti, da je povedal o njej to in ono zelo pravilno in posrečeno.
Živečemu dokaj daleč stran od nas in naše umetnosti, se Schaub-Kochu zde nekateri pojavi, ki so v bistvu polni detajlov in celo drugačni, vse preveč enoviti in splošni. Tako n. pr. je vzeti njegova izvajanja o vlogi bizantinskega umetnostnega gledanja pri Malešu z velikim pridržkom, ker pisatelju tu sovpadajo heterogene stvari in dela na podlagi manj važnih potez dalekosežne zaključke. Vsepovsod vidimo le bolj ono, kar naj bi M. vezalo s sodobno umetnostjo, vendar ne morda v zrcalu objektivnih stanj, temveč skozi briljantno prizmo pisateljevega subjektivnega doživljanja in duhovitega primerjanja. Da pa ga je Maleševa umetnost duhovno močno pritegnila, priča o dokajšnji kulturni subtilnosti in sodobnosti slovenskega slikarja; točno pravi Schaub-Koch: »Način Maleševega ustvarjanja izključuje vsako preprosto naivnost, prinaša pa ironijo, hčerko zagrenjene kulture«. Mnogo tega je v Schaub-Kochovem stilu. Poleg zelo pravilnih, točneih in aforistično zgoščenih stavkov kot je n. pr. sledeči:» V tebi samem je lahko ves svet, ako si najprej našel samega sebe. Tega pa Maleš nikdar ni opustil,« najdemo v spisu tudi interpretacije, ki gredo močno mimo cilja, tako n. pr. tolmačenje slike Benetk, Oznanjenja v Cirkveni itd. Pričajo nam, da Schaub-Kochov logično-duhoviti in bleščavi stil lirizma Maleševe umetnosti ne objame in ne zagrabi in da so sorodnosti, ki jih je pisatelj vsepovsod našel, ostale esejistično neizrabljene. Kljub temu je knjiga pozornosti vreden prispevek k interpretaciji naše moderne.	R. L.
Alja Rahmanova: Tovarna novega človeka. Prevedel L. Stanek. Ljudska knjižnica 62. Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani 1937,
Poljudna povest prikazuje nekatere strani življenja v sodobni Rusiji, zlasti vprašanje zakona. Pokazati hoče razkrajajoči vpliv komunistične miselnosti na življenje družine, reakcijo mehaniziranega življenja v misticizmu razkolništva, žrtvujočo se moč idealne ženske itd. Prav radi mnogih nepovezanih prizorov pa je delo fragmentarno, zlasti če hoče biti nravna kritika vse življenje presnavljajočega družbenega gibanja. Zlasti občutimo pomanjkanje prave umetniške moči v prikazovanju aktualne snovi, zlasti ker bi prav umetniška sila mogla vplivati v smislu pisateljičine ideje.
V. N.
Zapiski.
RESNICA IN LJUBEZEN — VPRAŠANJE O »PONUJANI ROKI«.
Okrožnica Divini Redemptoris.
V okrožnici Divini Redemptoris je papež izpregovoril tudi o zvijačnih metodah komunizma, ki skuša z različnimi lepimi besedami privabiti tudi katoličane v svoje vrste. Sv. oče svari pred takimi zankami. »Komunizem je nekaj bistveno slabega, zato prav v nobeni reči ne bo z njim sodeloval, komur je mar krščanska kultura.« A ko govori sv. oče o sredstvih, s katerimi je mogoče izpodriniti naraščanje komunizma, zelo poudarja dejavno (ne samo besedno) ljubezen do delavcev in ubogih, ljubezen, ki ne obstoji le v miloščini, ampak ki je nagib za pravičnost.
Ponudbe komunistov.
V Franciji je lansko leto komunistična stranka po svojem glavnem tajniku M. Tho-rezu vabila katoličane, predvsem seveda katoliške delavce, k trajnemu sodelovanju v borbi za delavske pravice in za izgraditev novega reda. Tudi socialist Leon Blum se je izrekel za možnost sodelovanja. Med francoskimi katoličani je nastalo živahno razpravljanje o možnosti skupnega nastopa s socialisti in komunisti. Nekateri so enostavno odklanjali vsako razpravo o tem, drugi so mislili, da je le treba razmišljati o morebitnih možnostih nekega sodelovanja, o načinu in obsegu skupnega nastopa. Jasno je, da francoski episkopat ni mogel nebrižno gledati in poslušati to razpravljanje. Škofje so poročali o teh trenjih med katoličani svetemu očetu.
Francoski škofje pri sv. očetu.
V decembru preteklega leta je papež Pij XI. sprejel v skupni avdienci tri francoske nadškofe in osem škofov, ki so prišli ad limina. V tej avdienci je papež govoril o ponujani roki tudi te besede (gl. »La Croix«, 15. dec. 1937):
Francoskim katoličanom mnogo govorijo o »ponujani roki«. Ali moremo sprejeti to roko, ki nam jo ponujajo? Jaz bi to rad. Ponujane roke ne odklanjamo. Toda to ne sme biti v škodo resnici. Resnica je Bog in Boga ne smemo žrtvovati. Tisti, ki govorijo o ponujani roki, ne povedo jasno svojih misli o tej stvari. V njihovem govorjenju je mnogo zmede in temnih nejasnosti, ki bi jih bilo treba pojasniti. Le sprejmimo njihovo ponujano roko, toda zato, da jih potegnemo h Kristusovemu nauku. Kako pa jih bomo pri-
peljali k temu nauku? S tem, da ga jim bomo razložili? Ne. S tem, da ga bomo živeli v vsem, kar ima dobrega.
Samo oznanjevanje resnice ni mnogo osvojilo za Kristusa, pripeljalo ga je na križ. Z ljubeznijo je pridobil duše in jih potegnil, da so šle za njim. Tudi za nas ni drugega sredstva, da jih pridobimo. Glejte misijonarje! S čim spreobračajo nevernike? Z dobrotami, ki jih delijo na vse strani. Tiste, ki so jih zapeljali komunistični nauki, boste spreobrnili toliko, kolikor jim boste pokazali, da vera v Kristusa in ljubezen do Kristusa navdihujeta vašo požrtvovalnost in dobrodelnost, toliko, kolikor jim boste dokazali, da nikjer drugod ne najdejo enakega studenca ljubezni.
Naglasite to točko! 0 vem, da vi in vaši verniki že mnogo delate v tem pogledu, toda treba je storiti še več in še bolje, treba je iti do žrtev. Saj niste pozabili sv. Ambrozija, ki je hotel, da se prodajo celo svete posode, da bi se lajšala človeška beda.«
In ko je sv. oče po poročilu kardinala Suharda iz Reimsa temu govoril o Katoliški akciji, je izrazil te misli: Če je v vseh časih bila naloga Cerkve, da osvaja, je danes to njeno življenjsko vprašanje. Osvajati ali biti osvojen. Osvajati za dobro ali pustiti, da te odnese hudournik zla. Prvi činitelj tega osvajanja je nedvomno krščanski pouk za otroke. Za trajen uspeh osvajanja je potrebna vzgoja borcev (militants). Osvajati se ne pravi spreminjati resnico ali žrtvovati od nje najmanjši drobec, ampak nuditi dušam celo resnico. Kar naredi osvajanje plodovito, je dobrota onih, ki so v tej službi. Čeprav je potrebna nasproti ločenim previdnost in opreznost, je vendar treba, da gremo za njihovimi dušami s stalno skrbjo, da bi jih vedno bolje razumeli, približevati se jim moramo z dispozicijami spoštovanja in prijateljstva, varovati se moramo, da jih ne označujemo tjaven-dan za pokvarjence, moramo ravnati z njimi, ne da bi se pustili varati, s tako domačnostjo (condescendance), ki jo je kazal Kristus do izgubljenih ovac, ki jih je srečal na svoji poti. »Premagati zlo z dobrim,« tako tolmači škof iz Verduna papeževe besede, »sovraštvo s potrpežljivostjo, ljubeznijo, edinostjo vseh duhovnih in moralnih sil, ki pa jih vodi in vzdržuje božja milost. To je-ideal. Realizacija tega ideala napravi najboljšega kristjana in, dostavljamo mi, najboljšega francoskega državljana.«
Poslanica kardinala Verdiera.
Sredi decembra je bil pri papežu tudi kardinal Verdier. Njemu je sv. oče naročil, naj bo glasnik njegovih misli in besed, ki jih je že francoskim škofom govoril. Ko se je vrnil iz Rima, je kardinal to naročilo izpolnil tako, da je objavil božično poslanico, ki jo dobesedno prevedemo. (Po La Croix 23. 12. 1937.)
»Prišel sem iz Rima. Želel sem videti zopet enkrat slavnega papeža, ki mu toliko dolgujem, hotel sem mu izraziti svoje občudovanje, ljubezen, sinovsko pokorščino. Takoj po	mojem	prihodu	me	je
sprejel sv. oče v	posebni	avdienci.
Bolj vzvišen, bolj velik ko kdaj prej mi je Pij XI. zaupal z očetovsko naklonjenostjo želje, ki so mu, kakor je zagotovil, neizmerno drage. Smatram za svojo dolžnost, da vam povem misli, ki sem jih razbral iz tega tako zaupnega, ganljivega razgovora.
Bog, je dejal sv. oče, je na priprošnjo ljube male svetnice iz Lisieuxa hotel nekoliko podaljšati naše dneve. Lahko trdimo, da je to	izredna	milost, ki nam
narekuje težko dolžnost,	dolžnost	da	še
bolj intenzivno nadaljujemo veliko tradicijo materinske ljubezni, ki jo ima Cerkev.
Pred to boleznijo nismo poznali fizične bolečine. Sedaj jo poznamo, in ta trda skušnja nam zbuja še večje sočutje z vsemi, ki trpijo, posebno pa še z bolniki na duši. Od vseh strani se nesrečniki obračajo proti papežu; naši ločeni bratje, muslimani, celo pogani, vsi ki trpijo moralno, nas kličejo na pomoč. Ljudje, ki so zelo oddaljeni, vam ponujajo roko v vaši deželi.
Ta prizor toliko nesrečnih ljudi, toliko zašlih, ki se obračajo proti nam, nas globoko gane. In, na vigilijo dneva, ko bomo poklicani dati Bogu račun o našem poslanstvu, hočemo dodati vsem delom, ki smo jih po božji Previdnosti napravili, še nov vzpon ljubezni.
Ljubezen, ljubezen! To je silna potreba našega časa; mogli bi reči, da ljudje ne znajo več ljubiti. Po zemlji se sliši le odmev besedi sovraštva, besedi vojske: razredni boj, državljanska vojska, tuja vojska, preganjanja, pokolji.
Če bi se Kristus vrnil na to zemljo, ali bi se ne nagnil k vsem tem nesrečnežem, On, ki ni pustil ugasiti tlečega stenja, On, ki je govoril tako prisrčne besede usmiljenja do množic: Množica se mi smili, On, ki ni nikdar odklonil pomoči potrebnih.
Tudi Cerkev šteje med svoje najlepše tradicije tradicijo ljubezni za vse, posebno pa še do najbolj nesrečnih.
Te veličastne tradicije mi ne bomo izdali. Nikdar ne bodo mogli očitati pa-peštvu, da je v tem času sovraštva in boja zanemarilo razsipati zaklade ljubezni. Ne pozabite, da se Kristus ni nikdar obrnil stran od onih, ki so stegovali k njemu proseče roke.
Dober zdravnik ne odbije roke, ki jo v bolečini kdo steguje k njemu. Dobri pastir evangelija ima večjo skrb za zgubljeno ovco kakor za devet in devetdeset onih, ki so ostale v staji.
Da, treba je plemenito, krščansko, z neskončno ljubeznijo odgovoriti tistim, ki nas kličejo od daleč:
»V imenu Kristusa, ki vas ljubi, vas pozdravljamo. A kaj hočete od nas, kaj pričakujete od nas? Vaši nauki niso naši nauki. Naši nauki so nauki Kristusa in Cerkve in vi dobro veste, da so naši mučenci za njihovo obrambo umrli in da bi mi napravili isto, kakor so oni, če bi bilo treba.
Sodelovanje? Naša dejavnost je prežeta duhovnosti, vašo vodi materializem. Vi zavračate ta duhovni element, ki je za nas duša in resnična dobrota vsakega dejanja. Ali je tako mogoče sodelovati?
Prav mi kristjani hočemo podpirati in tolažiti trpeče, pomagati delavcu, da si pribori vse pravice, pripravljati v pravičnosti in ljubezni za jutrišnji dan spravo vseh ljudi.
Če gesta ponudene roke izraža na vaši strani željo, spoznati bolje svoje katoliške brate, da bi mogli bolj spoštovati religijo, ki jih vodi (inspire), njihova prepričanja, njihova čustva, njihova dela, Cerkev ne bo odrekla tega dela razsvetljenja. In kmalu boste mogli ugotoviti, da more ona mogočno pospeševati srečo vseh.«
Sicer smo z velikim ganotjem slišali, kako je te velike misli javno razlagal papež tudi v svojem nagovoru 15. decembra, ki je bil odmev učeniških priporočil okrožnice Divini Redemptoris: »Mi hočemo, je dejal, mi, tudi mi hočemo kakor Ti, božji Samarijan, prožiti roko vsem, ki trpijo ali so v bedi, z upanjem, da jim pomagamo ali jih vsaj okrepimo in tolažimo. Tudi mi hočemo pomagati vsem, samo naj se od nas ne zahteva, da bi žrtvovali najmanjši drobec svete resnice, ki je temelj in korenina vse prave ljubezni in vse resnične rešitve.« S kakšnim ganotjem smo slednjič slišali sv. očeta, ko je povedal, da Bogu daruje vse bolečine in molitve za vse te duše in da je pripravljen sprejeti vsako žrtev zanje. Naj bi te molitve, to trpljenje, te žrtve okrenile te duše proti Bogu, ki je sv. oče njegov namestnik na zemlji, in proti Cerkvi, ki ji je On poglavar.«
Ko se je pariški kler pred novim letom zbral, da kardinalu vošči za novo leto, je ta govoril tudi o svoji nepozabni avdienci pri papežu in navedel nekatere podrobnosti iz njegovega govora. »Od vseh strani slišimo klice. Muslimani se obračajo proti nam; Mi verujemo v Boga. Vi oče vernikov, pomagaj nam! Tudi pogani nas kličejo na pomoč.« Tudi na gesto »ponujane roke« je hotel dati odgovor Cerkve. »Hočemo končati dneve našega življenja v ljubezni. Nočemo, da bi nam nekoč v zgodovini kdo očital, da papež ni odgovoril dušam, ki gredo v propast . . . Ljubezen! Ljubezen!« Papež hoče, je dejal kardinal svojemu kleru, da smo apostoli ljubezni, da ustvarjamo med vsemi razredi ta tok ljubezni, da potopimo brezbrižnost in sovraštvo onih, ki so daleč od nas, v ljubezni. Seveda ne smemo pozabiti razsvetljevati z naukom, saj je nevednost v verskih stvareh silno velika, večja kakor si moremo misliti. Treba je luči nauka. Ko je moderni svet slišal govoriti o socialnem nauku Cerkve, se je okrenil proti njej. A Cerkev ima tudi nauk o družini, o nravnosti, nauk, ki zadeva vse človeško življenje. Papež sam je poudarjal, da je treba dajati luči nauka, a luč nauka ne bo razsvetlila duš, ako jih ne bo prevzela ljubezen.
Lyonski kardinal Gerlier.
Ko se je novi lyonski kardinal Gerlier vrnil iz Rima, kjer je prejel kardinalski klobuk, je na velikem zborovanju, ki se ga je udeležilo več tisoč ljudi, posebno mož in fantov, govoril o svoji in kardinala Verdiera avdienci pri sv, očetu. (La Croix 28. 12. 1937.) Za boljše razumevanje poslanice pariškega kardinala, glasnika papeževih misli in besed, je opozoril poslušalce na okoliščine, v katerih je papež govoril. »V času, ko je ves svet v vrenju, ko povsod vlada tesnobna bojazen, negotovost glede jutrišnjega dneva, nevarnost krvavih prevratov; v času, ko vsi narodi preplašeno kličejo po miru in ko se zdi, da obzorje vseh meja odgovarja z grožnjami, v času, ko bi vsa srca rada mislila na bratsko edinost; v času, ko se koplje toliko jarkov, ko se prepadi poglabljajo, ko toliko nesložnosti divja med ljudmi — v tem trenutku ima papež, poglavar Cerkve, odmev nauka Kristusovega, le eno misel, ki ga zasleduje noč in dan. Celo to je rekel, da se zahvaljuje Bogu za noči brez spanja, ker se v popolnem molku dolgih noči more bolj globoko vmisliti v nauk, ki ga mora dati svetu. — Njegova misel je, kakor vam je znano; ljubezen, ljubezen, ljubezen; veliko naročilo Kristusovo! Ljubezen do
vseh ljudi, do tistih, ki imajo z nami isto upanje, do onih, ki so ga žal izgubili ali izdali in ne vedo več zanj; do onih okrog nas, ki se morebiti dvigajo z nasiljem proti vsaki verski ideji, tudi do onih, o katerih se pripoveduje, da nam ponujajo roko. O kretnji roke, ki jo ponujajo ubogi zablodeli ljudje, je v nočeh brez spanca toliko razmišljal sv. oče.«
Kardinal se je nato pomudil pri nekaterih odmevih papeževih besedi. Omenil je mišljenje nekaterih, da je papež s temi besedami raztrgal okrožnico Divini Redemptoris in da sanja o neki nemogoči zvezi s tem, kar je imenoval nezdružljivo.
»Ne izmišljujem se,« je dejal kardinal, »bral sem v časopisih, ki se tiskajo onstran naših mej: Vatikan ima z Moskvo skupne akcije; Papež nagovarja katoliške voditelje, naj se pogajajo z marksizmom; našel sem celo tale naslov: Komunisti, novi zavezniki Vatikana.«
»Povem vam,« je rekel kardinal Gerlier, »kdor tako piše, ponareja na nevreden način in vedoma najvzvišenejšo misel sv. očeta. Ne, papež ni preklical, kar je pisal v okrožnici. Ali ni že tam poudaril, da je nepomirljivo nasprotje med naukom, ki izvira iz integralnega materia-ližma, in naukom, ki uči, da je najvišja realnost Bog. To nasprotje ni zaradi tega, ker ljudje verujejo, da je Bog, ampak zato, ker Bog je, se morajo ljudje ravnati po tem. In če je kdo v skrbeh za ohranitev dostojanstva človeške osebe, ne bo našel nikjer boljšega poroštva za to, kakor v nauku, ki iz najbolj revnega delavca prav kakor iz mogočnega vladarja napravi sinove istega Očeta, katerih duše so odkupljene z dragoceno krvjo božjega Sina.
Vsako sodelovanje je nemogoče, če sodelovanje pomeni kakorkoli prilagoditev načel, ki so si med seboj nepomirljivo nasprotna.
Tudi v nagovoru 15. decembra je papež dejal ponovno: Tudi mi hočemo ponuditi roko vsem, ki trpijo, samo naj se ne zahteva od nas, da bi žrtvovali najmanjši drobec svete resnice, osnove in korenine vse ljubezni, samo naj se ne zahteva od nas, da bi zakrili, čeprav še tako malo, resnico s kakršno koli zmedo idej. A že v okrožnici imamo na koncu odstavek, ki ga sedanja izjava sv. očeta le bolj natančno razlaga. »Preden pa končamo to okrožnico, želimo nagovoriti še tiste sinove, ki so že bedno okuženi s komunizmom ali pa blizu tega, da se okužijo.
Kakor prisrčno prosimo nje, naj poslušajo besede ljubečega očeta, tako pa tudi goreče prosimo Boga, naj jih raz-
svetli in odvrne s spolzke poti, ki vodi v neizmerno pogubo. Naj spoznajo in priznajo Jezusa Kristusa, edinega Odrešenika človeškega rodu, zakaj nobeno drugo ime pod nebom ni dano, da bi se mogli v njem zveličati (Apd 4, 12),« Z drugimi besedami«, je nadaljeval kardinal, »papež nam pravi: Če ste vi moji sinovi in če morate sicer ostati nenehoma nasprotni zmoti, pa morate ohraniti nenehoma bratsko ljubezen do oseb. To je ganljivi apel Pija XI, na nas. Zato je za nas zaključek ta: Sinovi Cerkve smo, dediči velike tradicije ljubezni, ki je bila odlika Cerkve skozi stoletja. Na vsak način bomo ohranili, naj se zgodi, kar hoče, bratsko ljubezen do onih, ki nam ponujajo roko; ne besede ne dejanja ne bo na naši strani, s katerim bi kopali jarke. Ljubezen, ljubezen do vseh. Ljubezen najprej s tem, da se trdno držimo resnice, saj bi bila pač pomilovanja vredna ljubezen, ki bi pod pretvezo bratske ljubezni bila v nevarnosti, da jih potegne še bolj globoko v prepad, v katerem so izgubili čut za svoje resnično dostojanstvo. Ljubezen tako, da zvesto in trdno ohranimo resnico, ki jo moramo braniti, a ljubezen tudi tako, da plemenito in sveto ljubimo one, ki so zašli. Ljubezen do vseh, za katere želimo, da bi z nami vred pokleknili in molili Ustanovitelja Cerkve. Bodimo odkritosrčni kristjani; ne združimo z našo vero samo izpovedi ustnic, ampak bolj potrebno izpoved našega življenja, živimo krščansko ljubezen tako, da bomo podirali polagoma vse pregraje, zasuli vse jarke, razpršili vse očitke, pritegnili s svojim življenjem vse izgubljene.«
Izjava kardinala Lienarta.
V odgovoru na novoletna voščila svojega klera je kardinal Lienart omenjal tudi poslanico kardinala Verdiera. Različno so jo razlagali, a tu ni nobena zmota mogoča. Misel, ki napolnjuje duha sv. očeta in ki jo je nekdaj že zaupal škofu iz Lilla, se more tako izraziti: Izpolnili smo svojo učeniško dolžnost, ko smo točno opredelili zmote marksizma in komunizma. Obsodili smo jih in označili njihovo osnovno nasprotje s krščanskim naukom. A v istem času ko smo učitelj, smo tudi oče: neizmerna dolžnost ljubezni nam je naložena. Če preprečuje, da bi žrtvovali resnico, pa preprečuje tudi to pretiravanje, ki je žal tako splošno v političnih bojih, kjer se postavlja sistem
nasproti sistemu, in ki obstoji v napadih na osebe. Ta dolžnost nas nasprotno priganja, da se sklonimo k tako mnogoštevilnim nesrečnežem, ki jih je njihov bedni položaj pripeljal do tega, da stavijo svoje zaupanje v zmote.«
»To se ne pravi,« je nadaljeval kardinal, »da bi tu šlo za neko zvezo (alliance) z Moskvo. Ne, Cerkev ni priprega strank (a la remorque des partis), te še manj kakor katere koli druge: varovati in razširjati našo resnico, to je prvo izmed del ljubezni. A vrhu tega je potrebno, pokazati osebam, ki trpijo, naše sočustvovanje in pomoč.
To, kar hoče skupni oče vseh vernikov, je razorožitev duhov (desarmement des ämes). Kar hoče, je to, da se v imenu krščanske ljubezni, v imenu Kristusa, postavimo med stranke in izven njih, da spravimo ljudi med seboj in da spravimo človeštvo z Bogom.
Ostanimo, kar smo (restons nous meines) in prožimo roko vsem. Mi nismo katoličani proti nikomur. Ko smo povedali resnico, dostavimo ji ljubezen z bratskim srcem, ljubezen za ranjene duše.«
V prihodnji številki bomo objavili še izjave francoskih katoliških delavcev. Z ozirom na naše razmere pa moramo reči že sedaj:
Če se bodo pri nas oni na »levi« in oni na »desni« zamislili in vživeli v te smernice papeža in francoskih kardinalov ter odgovore francoskih katoliških delavcev, ne bo težko priti do edinosti med katoličani v stvareh, kjer edinost mora vladati. Ne bo pa mogoče doseči takega soglasja, če bodo oni na levi in oni na desni iskali v takih izjavah potrdila za svoje zamisli, vnaprej postavljene teze, ki so morebiti še pomešane z lastnimi organizacijskimi, političnimi, osebnimi in podobnimi zasnutki. Jasnost resnice in iskrenost ljubezni da brata! Ljubezen brez temelja resnice vodi v brezbrižnost in morebiti še do solidarnosti, ki je razredna, ne pa krščanska; a resnica sama, načela sama so hladna, ne osvajajo. V Kristusu je oboje združeno, v Cerkvi oboje vedno živi! če bomo še m i oboje živeli, bomo kmalu edini, saj vsi poudarjamo, da smo kristjani in katoličani. Boj velja zlu, človeka pridobimo le z resnično dobroto.	Fabijan.
V oceno smo prejeli:
Sveto pismo Novega zakona. Prvi del: Evangeliji in Apostolska dela. Drugi natis. Priredili dr. Fr. Jere, dr. Gr. Pečjak, dr. A. S n o j, Ljubljana, 1937. V založbi škofijskega ordinariata.
A. Breznik — Fr. Ramovš, Slovenski pravopis. Mala izdaja. Ljubljana 1937. Založila Jugoslovanska knjigarna.
Dr. Fr. Bradač, Latinsko-slovenski slovar. Drugo zelo razširjeno izdanje. 1937. Založila Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani.
Jo s. Dolgan — E, Vrane, Podrobni učni načrt za ljudske šole. Ljubljana 1937. Natisnila Učiteljska tiskarna.
F. V., Začeti je treba. Ob triletnici Katoliške akcije za dekleta v Ljubljani. Ljubljana 1937.
Frana Erjavca Zbrano delo. Uredil Anton Slodnjak. Tretji zvezek. Ljubljana 1937. Jugoslovanska knjigarna.
Florence L. Barclay — Blaž Poznič, Rožni venec. Roman. 1937. Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani.
Anton Coolen — Dora Vodnik, Brabantski rod. 1937. Ljubljana. Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani.
Hildur Dixelius — Franc Vodnik, Sara Alelia. 1937. Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani.
Herderjev književni vestnik
Božična številka Herderjevega književnega vestnika »Am Büchertisch« prinaša zopet odstavke iz novih knjig, ki jih je ta katoliška založba izdala ali jih pripravlja. Vrstijo se odlomki iz filozofske knjige {Günther Schulemann, Alles Echte ist innerlich), iz leposlovja (A. K. Stöger, Die Magd; Silvia v. Bornsledt, Denn es ist Krieg), iz mladinske (J. Rick, Tod des Rennfahrers) in religiozne (C. Orsenigo, Erziehungsgrundsätze des hl. Carl Borromäus; J. Holzner, Groß ist die Artemis von Ephesus). Ta zvezek se spominja smrti seniorja voditelja založbe dr. h. c. Herrn. Herderja, ki je 19. oktobra 1937. umrl.	u.
Publikacije Leonove družbe:
Občni zbor Leonove	družbe je cene za nekatere svoje publikacije	znatno
znižal. Odslej se prodajajo	po	teh cenah:
Slovenci v desetletju 1918—1928. Zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politične zgodovine. Uredil dr. Josip Mal. Str. 776. Cena broš. 100 Din, vez. 124 Din.
Dr.	Fr. Kos, Gradivo	za	zgodovino Slovencev	v srednjem veku. I.	knjiga
broš. 100 Din, vez.	120	Din (razprodana); II.	knjiga brodi. 140 Din, vez.
160 Din; III. knjiga broš. 120 Din, vez. 140 Din; IV. knjiga broš. 140 Din, vez. 160 Din; V. knjiga broš. 140 Din, vez. 160 Din. — Kdor kupi vse knjige naenkrat, dobi še 20% popusta	od	cele	vsote.
Dr.	Jo s. Gruden, Slovenski župani,	broš. ä	8 Din.
Dr. Jo s. Gruden, Cerkvene razmere med Slovenci v XV. stol. in ustanovitev ljubljanske škofije, ä 25 Din.
I)r.	M.	Opeka, Rimski verzi, ä 10 Din.
Paul Bourget-Kopitar, Zmisel smrti, ä 20 Din.
Bazin-lz. Cankar, Gruda umira, ä 30 Din.
Baar-Hybašek, Zadnja pravda, ä 20 Din.
P. St. Škrabec, Jezikovni spisi, snopič ä 5 Din.
Dr.	P.	Blaznik. Kolonizacija selške doline h	30	Din
Dr.	A.	Gosar, Kriza moderne demokracije ä	3	Din.
Dr.	A.	Gosar, Poljedelska statistika ä 3 Din.
Dr.	A.	Brecelj. Seksualni problem ä 3 Din.
Dr.	Kolarič, Miklošič ä 3 Din.
Fr.	Zwitter. Starejša kranjska mesta	in	meščanstvo ä 24 Din.
E. Bojc, Slomšek naš duhovni vrtnar ä 6 Din.
Dr. R. Andrejka. Selški predniki J. E. Kreka ä 20 Din.
Okrožnica Časti Connubii ä 4 Din.
Okrožnica Quadragesimo anno je razprodana.
Naročniki »časa« dobijo vse knjige 25% ceneje. Naročila naj se pošiljajo na upravo »Časa«. Ljubljana. Miklošičeva c. 5.