O naši agrarni reformi
Dr.   Janže Novak
I.
Za časa pred svetovno vojno se o evropskem kmetu ne bi moglo reči, da je bil navezan na zemljo, preje, da je od nje bežal. Beg od zemlje je bil tako pogost, da so o njem govorili kot o posebnem vprašanju. To je bilo povsem naravno, če pomislimo, da je predvojna Evropa bila industrija, trgovina in banka za ves svet, da je evropsko meščanstvo in delavstvo lahko živelo v blagostanju, četudi kimetski stan ni uspeval in je kmet propadal. S tem pa seveda ni rečeno, da kmet ni občutil pomanjkanja zemlje, ko je moral gospodariti na majhni kmetiji, zlasti pa s tem ni rečeno, da ne bi težko občutil ostanlkov fevdalnih spon, kolikor so ga še težile.
V  svetovni vojni in po nji pa se je položaj kmeta povsem spremenil. Pomen domače kmetijske proizvodnje je silno zrastel za vsakega posameznika in za vsak narod. Vojne siti in kruha lačni vojaki so želeli miru in kruha, ki so ga videli samo v rokah neposrednega proizvajalca-kmeta. Marsikak fevdalno odvisen kmet, marsilkak najemnik je dosegel v vojski položaj, na katerem je občutil sladkost komande in s katerega je včasih tudi v resnici poveljeval svojim gospodarjem. Da se tak človek po končani vojni ni hotel vrniti v prejšnjo odvisnost, je povsem! razumljivo. Obljube vojskovodij, da bo mir prinesel zemljo in neodvisnost, so torej res mogle vlivati utrujenim in izstradanim vojakom nove vztrajnosti. Zato so jim bile tudi v vseh državah dame. Tudi naš kralj je izrekel veliko načelo, da pripada zemlja Bogu in tistemu, ki jo obdeluje. Ta obljuba je neizmerno mnogo pomenila, zlasti za tiste, ki se še niso osvobodili fevdalnih spon: za dalmatinske kolone, za bosanske kmete in beigluke ter za južnosrbske čivčije. Nič manjšega pomena pa niso bile te obljube za Slovenijo in Vojvodino, kjer je bil odstotek veleposestniške zemlje zelo visok.
V  glavnem iz teh razlogov je prišla med vojno na dnevni red agrarna reforma. Misel o razdelitvi veleposestniške zemlje pa je bila tako močna, da se je razširila tudi v nevtralne države. Tako vidimo, da so po vojni vse evropslke države izvajale agrarno reformo. Aktualnost agrarne reforme je začela z gospodarsko prosperiteto v prvih povojnih letih padati. Z zaostritvijo gospodarskega položaja in svetovno gospodarsko krizo z milijoni brezposelnih pa je oživela zahteva po agrarni reformi, po notranji
28
433
kolonizaciji itd. Tako vidimo v zadnjem času po vseh državah, ponovne poskuse za preureditev posestnih razmer. Pri nas je gospodarska kriza povzročila, da so se poostrili predpisi glede obdelovalne zemlje, kajti končni zakon je pritegnil v agrarno reformo tudi za obdelovanje sposobne pašnike in odpravil številne supermaksimume, in da so bili v agrarno reformo pritegnjeni tudi veleposestniški gozdovi.
Povsod pa se je agrarna reforma izvajala v korist gospodarskih edinic, ki zaradi majhnih površin svojih posestev niso mogle preživljati svojih družin., in v korist brezposelnih, ki jih je bilo treba naseliti, da so se lahko preživljali. Zaradi zadovoljitve teh potreb malega kmeta je bila v v*seh državah, in tudi pri nas, pritegnjena k razdelitvi tudi državna, cerkvena in samostanska veleposest. Nikjer ni agrarna reforma služila povečanju državnih ali samoupravnih domen.
II.
Velika agrarna revolucija v Ameriki, Španiji in Rusiji je predvsem služila osvoboditvi kmeta od starih fevdalnih spon. Anglija in Škotska sta bili prisiljeni spremeniti dotedanjo zakonodajo, da sta olajšali notranjo kolonizacijo. Obe zemlji izdajata nove zakone v zaščito najemnikov. K istim ukrepom je bila prisiljena Francija. Nemčija je organizirala takoj po vojni ogromjno našeljevalno akcijo, ki bi morala v Prusiji in na Saškem naseliti milijon družin. Za naseljevanje potrebno zemljo je Nemčija pridobila z razlastitvijo veleposestev in z nakupom zemlje po zvezah za notranjo kolonizacijo, ki jim je bila priznana predkupna pravica. V Angliji in Franciji je očividno vsemočni in zmagoviti kapitalizem1 samo odložil rešitev težkega agrarnega vprašanja. Saj je znano, da je v Angliji večji del agrarne zemlje oditegnjen kmetski proizvodnji, v Franciji pa obdelujejo najemniki več kot polovico celotne obdelovalne površine (12,690.000 od celokupne površine 22,906.000). Medtem ko so revolucije v Rusiji, Španiji in Mehiki osvobodile kmeta od fevdalnih spon, se konservativna Madžarska trudi z agrarno reformo okrepiti svojo aristokracijo tako, da poklanja v vojni odlikovanim vojakom, njihovim vdovam in sirotam! posestva, zemljo pa pridobiva v ta namen s prostovoljmimi odstopi sedanjih veleposestnikov. Italijanski fašizem čuva racijonalizirana velepoisesiva v gornji Italiji pred delitvijo, boječ se, da ne bi trpela proizvodnja, izvaja pa agrarno reformo v krajih ekstenzivnega obdelovanja zemlje, zopet v težnji, da bi s tem dvignila proizvodnjo.
Povsem svojstven značaj pa ima agrarna reforma v vseh nasledstvenih državah: v Poljski, Češkoslovaški, Jugoslaviji in Rumuniji. Poleg gospodarskih razlogov so dejstvovali v teh državah v korist agrarne reforme zlasti tudi politični razlogi. Brez razlastitve tuje fevdalne gospode bi osvoboditev od Habsburgov ne imela dosti pomena. Ker ti narodi niso mogli nasloniti svojih novih držav na močno meščanstvo in na aristokracijo, so jih morali
434
nasloniti na svobodnega kmeta in so zato bile prisiljene ustvariti čini številnejši, svobodnejši in življenja sposobnejši kmetski stan.
Poljska je s tega vidika do leta 1928. razdelila 1,600.000 ha zemlje in napravila med drugim 13.000 prejšnjih hlapcev za svobodne gospodarje. Češkoslovaška je v istem času vzela pod agrarno reformo 4,048.000 ha zemlje. V Rumuniji, kjer je bilo posestno stanje zaradi prevladovanja vele-posestev nevzdržnlo, in to v vseh delih države, tako v stari kraljevini kot na Erdeljskem, v Bukovim in v Besarabiji, je agrarna reforma morala imeti največji obseg, če je hotela zadostiti narodnim potrebam. Tudi Rumunija je razdelila med kmete kronska veleposestva, veleposestva okrajnih blagajn, pravnih oseb, ustanov in veleposestva zasebnikov, kolikor so imjela več kot 100, oziroma 150 ha obdelovalne zemlje. V Jugoslaviji so bili za izvedbo agrarne reforme poleg gospodarskih razlogov tudi zelo močni politični razlogi. Bilo je osvoboditi iz fevdalnih odnosov bosanske kmete in begluke, južnosrbske čivčije in dalmatinske kolone. Vojvodina in Prekmurje sta jteičala v sponah madžarskih grofov, medteml ko je ljudstvo propadalo v sezonskem delu. Zelo nepovoljnei so bile posestne razmere v Sloveniji, kjer je od 154.000 posestnikov obdelovalne zemlje 102.400 takih, ki imajo manj kot 5 ha zemljtei. Skoraj tretjino površine slovenske zemlje zavzemajo 203 veleposestva. Od te veleposestniške zemlje pa je sam/o 730.142 ha obdelovalne zemlje, ostalo odpade na gozdna veleposestva. Večina slovenskih kmetskih posestev ne more preživljati svojih družin in zato je bila za preživljanje slovenskega naroda emigracija največje važnosti. Po vojni pa je bilo izseljevanje v Ameriko in druge države skoraj popolnoma preprečeno. Ko je nastopila gospodarska kriza, se je pojavila po' slovenskih malih kmetijah in bajtah beda in nezaposlenost, o kateri ne vodi nihče npbenega računa. Pomen zemlje je za te ljudi zelo porastel in zato tudi pomen agrarne reforme. Pod pritiskom te plasti, ki ga je dovolj zgovorno tolmačila Zveza slov. agrar. interesentov, je prišlo do poostrenih predpisov v zakonu o likvidaciji agrarne reforme glede obdelovalne zemlje in do pritegnitve veleposestniških gozdov pod agrarno reformo. Poleg nacionalnih momentov so bili za gozdno agrarno reformo odločilnega pomena tudi ti gospodarski razlogi naših malih ljudi. Znano je, da mora gozd služiti niasemu kmetu ne samo za dnevne potrebe, temveč da se z gozdovi kot z neko narodno rezervo krijejo razna „čezdajanska" in užitkarska bremena. Če so morali veleposestniki v Vojvodini in Prekmurju odstopiti vso zemljo, ki so jo imeli več kot 100 ha, je prav, da odstopijo tudi ostali veleposestniki v Sloveniji svoje gozdne površine, ki naj kot narodna rezerva prispevajo za nujne socijalne ukrepe v korist malega kmeta in kimetskega delavstva. Plast malih kmetov in kmetskega delavstva je ta svoj interes dokazala dovolj jasno, kajti bila je kljub svoji družbeni zaostalosti sposobna v nekaj tednih organizirati 177 gozdnih zadrug in zvezo teh zadrug, da bi prevzela, razlaščene gozdove.
28*
435
III.
Iz gornjih izvajanj bo vsakemu jasna važnost izvedbe agrarne reforme za Slovenijo. Kljub temu pa to vprašanje do danes, po 14letnem upravnem postopku ni rešeno. Izigravanja noče in noče biti konec. Niti enje politične stranke, ki j>e kdaj pri nas obstajala, ni bilo, ki ne bi vsaj s svojo pasivnostjo pomagala tega vprašanja zavlačevati in izigravati. Dosledna je bila le volja krone, iki je v duhu svoje obljube izdala šele po 6. januarju sprejemljiv zakon o likvidaciji agrarne reforme in ki je očividno dosegla, da je sedanji parlament sprejel tudi novelo, ki je temu zakonu v korist. Ne-številne so pritožbe ljudstva nad uradniki, ki jinu je bilo poverjeno izvajanja agrarne reforme. Gotovo niso vse utemeljene, vendar pa je Zveza agrar. interesentov morala na svojih zborovanjih in občnih zborih ponovno ugotoviti, da dolgoletno uradovanje v tej panogi ni pokazalo prave ljubezni za stvar, da so mnogi, ki jim' je bila poverjena izvedba zakona, tudi javno kazali svoje načelno nasprotstvo agrarni reformi. Poudarjana objektivnost in nepristranost med obema strankama, med veleposestnikom in agrarnimi interesenti, je slaba obramba, Ikajti veleposestnik, ki je navadno izšolani in bogat človek in ki ga zastopa advokat, ni bil potreben tistega pouka, tiste pomoči in tistega potrpljenja kot nepoučeni, preprosti agrarni interesent. Te ljubezni pa naš mali človek od svojih sinov, službujočih v panogi agrarne reforme, ni bil deležen. Kljub ogromaii, takorekoč mednarodni važnosti agrarne reforme, to vprašanje ni našlo med našimi politiki človeka, ki bi mu posvetil svoje življenje. To vprašanje zanemarja tudi večina naše inteligence in tako smo ostali v tem. pogledu tudi brez potrebne strokovne in propagandne literature. Stopnjevani interes ljudstva za agrarno reformo po letu 1928. je dovede! do ustanovitve Zveze slovenskih agrarnih interesentov. S skromno podporo inteligence v Ljubljani in s se skromnejšo izveln Ljubljane ter 0 podporo enega samega časopisa („Kmetslki list") je ta organizacija rešila, kar se je rešiti dalo, bodisi za posameznike, bodisi za narod kot celoto. Njenemju delu je pripisati, da je končni zakon o likvidaciji agrarne reforme za naše krajie vsaj kolikortoliko ugoden, tako glede obdelovalne zemlje kakor glede gozdnih površin.
Če je za zvezo glavni stvarni uspeh pritegnitev površine v agrarno reformo, je njen največji moralni uspeh to, da je s svojim poukom dosegla, da so se agrarni interesenti dosledno postavili na stališče, naj tvorijo razlaščeni gozdovi enotno ustanovo, ki naj oskrbuje agrarne interesente z dajatvami v naravi, ki jih zakon predvideva (kurjava, stavbni les, les za hišno industrijo, stelja, paša), dohodki komercijalnega izkoriščanja pa naj služijo za socijalne ustanove v korist malega kmeta in kmetskega delavca, zlasti za starostno zavarovanje. S tem se je družbeno, kulturno in gospodarsko zaostali sloj bajtarjev in hlapcev postavil na najnaprednejše stališče, ki ga je glede na gozde mogoče  zavzeti. Rešitev vprašanja v tem
436
smislu pa je izigrala na podeželske mešetarje naslovljena in tujemu kapitalu služeča slovenska malomeščanska politika. Veleposestniki znajo pač dobro ukazovati, kako naj od njih odvisni sloji volijo in to je bilo očividno za naše malomeščanske politike važnejše kot pa vsi gospodarski, socijalni in nacijonalni momenti. Tej politiki ni bilo po godu, da bi se v gozdne zadruge organizirani imali kmetje in kmeiski delavci tudi kulturno, gospodarsko in politično dvignili, in njeno delo je, da so ostale te zadruge pri dodelitvi gozdov ob strani. Gozdovi so dodeljeni občinam, kjer razni me-šetarji lahko izkoriščajo ves svoj vpliv. Gozdovi so bili dodeljeni občinam kljub temu, da je naš mali človek ponovno odklonil, da bi se dala našim občinskim magnatom možnost, izkoriščati upravo agrarnih gozdov za svoje politične tendence. Ko je padel duhu agrarne reforme nasprotujoči načrt, da bi gozdovi pripadli banovinam, so jih rešili za občine. Prekmalu pa se je pokazalo, da današnji župani in občinski možje nimajo resne volje, izvajati agrarne reforme v korist malega človeka. Skoraj vsd so se dosledno postavili v službo veleposestniške propagande in nekaj desetin ha zemlje in druge od veleposestnikov obljubljene dotacije za občinske proračune so jim bile pomembnejše kot pa interesi ubogih bajtarjev in kmetskih delavcev. Občni zbori Zveze slov. agrarnih interesentov so prišli ponovno do tega, da so najostreje obsodili naše župane in občinske može, maše strankarske organizacije, naše politike in advokate, ki so se postavili skoraj kot en anož za poravnalne ponudbe veleposestnikov, ki se hočejo tako izviti izpod agrarne reforme. Iste sile so brezobzirno šle preko zalkona. Predpis zakona, da je razlastiti vse gozdove, ki jih ima posamezen veleposestnik v izmeri nad 1000 ha (na Hrvatskem že nad 500 ha), ni bil upoštevan. Iz agrarne relorme so izločili vse slovenslke gozdne veleposestnike, tujcem-veleposestnikom pa >so dovolili nekaterim tudi do 3000 in 5000 ha. Na ta način so bili agrarni interesenti prikrajšani za več kot 10.000 ha gozdne površine.
Toda tudi zakon z določitvijo površine, ki jo je odvzeti posameznim veleposestnikom, se ne izvaja. Slovensko meščanstvo zastavlja ves svoj vpliv, da bi rešilo tuje veleposestnike in njihove komlproimisne predloge. Celo v začasni upravi razlaščenih gozdov so ostali predlogi o tej stvari, ki so bili strogo v duhu zakona, v manjšini in sprejeti so bili predlogi za sprejem kompromisov. Večina pri tem ni vpoštevala niti nacionalnega momenta, ker bi drugače ne glasovala proti predlogu, naj se ogrožena mežiška dolina izroči ljudstvu in naj se odlkaže obema Thurnoma površina, ki jima gre, izven te doline.
Neresno postopanje z zakonskimi predpisi se bridko maščuje, ker nam sedaj otežuje obrambo agrarne reforme pred evropsko javnostjo in v mednarodnih odnošajih. Poleg te* mednarodne akcije veleposestnikov lahko ugotovimo v zadnjem času tudi živahno udejstvovanje med agrarnimi in-
437
teresenti, katerim ponujajo malenkostne površine razlaščene agrarne zemlje zastonj in jim obljubljajo razne dajatve iz gozda, in sicer poedin-oem in občinam, da bi tudi agrarne interesente pridobili za svoje kompromisne predloge. Pritisku tako podkupljenih ljudi so že podlegli ugledni politični voditelji, češ, da so dolžni spoštovati voljo naroda.
Tako smo na najboljšem potu, da bo veliko vprašanje agrarne reforme za naš narod izigrano. Ta greh bo pred zgodovino težko zagovarjati. Zadnji čas je, da naša inteligenca temu vprašanju posveti vso svojo pažnjo. Kultura naroda ne obstoji samo v njegovih duševnih proizvodih, temveč tudi v razmerah, ki si jih zna ustvariti za svoje življenje. Imeli smo priliko, in jo morda še imamo, otresti se svojega največjega hlapčevstva. Žalostno bo, če za to nismo sposobni.
438