OCENE IN POKOÙLA
AMSTERDAMSKI KONGRES JE MIMO, ZI VliL LONDON 2000Ï XXIXth International Congress of the History nf Ari »Memoiy and Oblivion«, Amsterdam 1,-7. september 19%
Ko so se v skisanem nedeljskem popoldnevu ! septembra 1W6 v dvoranah amsterdamskega kongrenega centra začeli zbirati prvi udeleženci 29. mednarodnega kongresa umetnostne zgodovine in se je pogovor razvijal, je kmalu postalo jasno, da je v^k med nami s iter prišel prepričan, da je krovna tema "Spomin in pozaba« izjemno široka in da poleg lastne p rut Ista v t: o tem polju obstaja še mnogo drugih pogledov, a hitro smo načeli ugotavljati, da je tema več kol mnogo-obrazna: dobila je neulovljivo podobo duha iz steklenice.
»Memory and Oblivion« sta hili najpogosteje slišani besedi in - tako kot je bilo zapisi» v uvodu programske knjižice -menda res vsi vemo za ti dve temeljni okoliščini našega slrokovnega delovanja. Sleherna analiza ali sinteza, poseg ali reševanje se k spomeniku vrača z izhodiščem, da tisto, kar je iztrgano pozabi, osvetlimo Z novim |X>gledom, vrednotenjem, predstavitvijo. Zavest, da je sla ti dve kategoriji bolj diskurzivni, odprli, kot se na prvi pogled vidi, je vodila organizacijski komite, da je kot okvir postavila enajst sekcij. Te so bile opora, miselno jedru, ki naj bi vodilo kolege pri prijavljanju predlogov; vseeno se je izkazalo. da so zaradi razsežnosti teme in osebnega umevanja prispevki načenjali nove. nepredvidene vidike. Ponujene sekcije so se glasile: I Spomin umet-
nostnega zgodovinarja, 2, Zbiranje in spominjanje, 3. Reprodueiianje. preživetje in pozaba, Kuhi preteklosti, 5. Umetnost spominjanja, 6, Oblike čaščenja, 7. Vizualni spomin, 500-1500, 8, Delovanje spominov, 1500-1900, 9. Pozaba v moderni umetnosti, 10, Zaprti poti?, 11, Moderni spomeniki; zmagovalci in žrtve.
Tem napovedanim sekcijam se je skušalo prilagodili približno tisoč poslanih predlogov in skupaj z vnaprej povabljenimi predavatelji je bilo napovedanih 130 nastopov (pa jih je približno tU odstotkov odpadlo) in organizatorji so uvedli novo, na umetnostnozgodovinskih kongresih še neuporabljeno obliko posredovanja teme: to je bila «poster session«, na panojih v sliki in besedi predstavljene zaključene raziskave, še nedokončane temu, provokativne misli, reinterpretacije, opozorila o novih, še neovTcdnotenih od kritjih, Tu je bilo napove danili 144 udeležencev, a jc kakih 10 odstotkov uporabilo računalniške možnosti (kar je bilo slabo, kei je bilo računalnikov premalo in so bili zaradi mnogih slik prepočasni), naslednjih 10 odstotkov panojev pa je ostalo praznih. Se vedno pa je bilo napovedanih približno 230 do 250 govornih m zapisanih prispevkov, Seveda je to bilo preveč, pričakovali smo, da se bodo zanimiva predavanja pokrivala, m tako se je tudi zgodilo. Obetavno pa je obvestilo, da bodo vsa predavanja že do konca leta 1996 dosegljiva na zgoščenki in natisnjena knjiga nedolgo zatem, Takrat bomo zamujeno lahko prebrali in se z nekaterimi že nekoliko pozabljenimi referati - govorjena oblika naglo uide - ponovno srečali.
193
Nedvomno je znanstveni odbor nekaterim udeležencem bonu fide dodeli! čast, da v obliki predavanja povedo svoje misli, in s prav takimi nagibi je na panoje potisnil nekaj tem, ki so bile imenitne in jih bomo lovili po revijah, A tovrstna presenečenja so nujni delež neizrekljive negotovosti, ki spremlja odločitve pri tako široko zastavljenih srečanjih. Rilo je tudi nekaj napak, ki so vsaj nekaterim sprožile nelagodne občutke. Kazale so npr,, da je nekdo v svoji mladosti predavanja geografije prespal. Španska vas pa nui je tudi sedanja poltična ureditev Evrope in Južne Amerike še Celo. Vsaj v evropskih dimenzijah se je jasno pokazalo, da železna zavesa se ni padla in da so v glavah ostali predsodki in neznanje, Evropa pa je razdeljena med tiste, ki so v vseh pogledi 11 tesno povezani, in one, ki so na drugi strani praga.
Izkazalo seje tudi, daje - kakšna ironija -na mednarodnem kongresu prav mednarodnostmi utrip umetnostnozgodovin-s k L- srenje šel rakom žvižgat in da je mnogojezikovnost dota nedavne preteklosti, ki naglo kopni. Dasi je bilo nekaj referatov v nemščini {v francoščini komaj kateri, v italijanščini menda noben, v španščini za trd no niti eden), se je zgodilo, da so poslušalci zapuščali dvorane ob neaugleških predstavitvah. V Ijm-donu ho leta 2000 kljub uradni m nogojezi ko v nos t i prevlada angleščine še očitnejša.
Toliko k utripu in neposrednemu doživljanju tega srečanja, ki je bilo per rit'fini tionem tudi priložnost za veselje oh snidenju s starimi kolegi in ustvarjanje novih stikov.
V vsebinskem prerezu je bil najobsežnejši delež tistih prispevkov, ki so osvetljevali en siiiii spomenik (ali ožjo skupino) in ga reinterpreurah. npr. rimski ženski portret, earigrajska ikona Marije Hodege-ttije, kipi čuvarjev na strehah jnžnofran-eoskili romanskih cerkva, klasična retorika v Albert ijevi h spisih, motiv Apelovega obrekovanja, hotertp spreminjanje legende sv. Tomaža Heeketta, Arca San Domenit» v iJologni, foilunti crilfca m Tizi-anov oltar Sv. Petra M učenca, Corre-
ggiova Leda, ruševine v italijanski umetnosti ok. 15U0. odnos Leon¡11 d 11, Michelangela in Dure rja do risanja kot nosilca spomina, Zuccarovc ku tise rije, igral neka rte Thomasa M umerja in njihova m nemo le lini kn, olj 1 protanih romanj itd. Vsekakor so ostale v spominu tri skupine razmišljanj, o teoriji spomina, o spominu 20. stoletja in poseganju umetnostnega zgodovina tja.
če smem parafrazirati naslov referata Lotil a rja Schmitta (Bonn), je tema ^spominskega reda« oz. »reda v spominu« pravzaprav nadaljevala Warburgovo izhodišče za umelno.stnozgodovinsko biblioteko, kjer je -»dobra soseSčina knjig" v svoji prostorski ureditvi spodbuda za spominjanje, ki lahko navdihne nove raziskave, pokaže povezave med spomeniki in idejami. Taka spominska nit je v drugih dimenzijah lahko u metnosmo-zgodovinski priročnik, lahko so spominski parki, galerije ne.smrtnikov, vsakovrstni izrazi monumeiuomnnijc (Arjan R. de Koonan - Amsterdam. Malcolltl Baker - London, Lars Berggren - Lund. Nadine Pantano - London), lahko so di-ateke, fololcke in ludi svet računalniške resničnosti (Hubert Locher Bctii, De-nek W. Dreher — Mimclien), kakor kaže mdr, Gettyjev izobraževalni program. Na eni strani se je tnrej pokazal umetni paradiž, ki ga ustvarja umetnostna zgodovina, kol skorajda nevaren selektivni spomin, ki si zastavi kvalitativne ali specifične vsebinske kriterije in jim sledi, vse drugo je izprttK Ali je umetnosno-zgodovinska dokumentacija lahko tudi metoda za pozabljanje?
Elektronski mediji v umetnostni zgodovini so se prvič v takem globalnem okviru izrazili kot resničnost, za katero še ne vemo prav dobro, ali naj se je veselimo ali naj jo 1 vzdihom sprejmemo na znanje. A nedvomno je bilo jasno, da bo umetnostna zgodovina morala upoštevati določena pravila glede zakonskih okvirov, ki govorijo o avtorskih pravicah do digitaliziranih tekstov in slik: pričakujemo lahko nekakšen univerzalni. pO vsem svetu veljavni zakonik. Skoraj nobena država oz. univerza še ni dorekla
194
svojega odnosa do objav na svetovnem medmrežju (Internet al: World Wide Web); dobila pa sem občutek, da breme zbiranja točk za posamezno objavo, m nikjer tako morete koi v Sloveniji, Citiranje podatkov, pridobljenih z računalniškega zaslona, pa navajanje lastnih prispevkov /a potrebe bibliografskih leksikonov (RILA oz. BJIA ali Slovenska bibliografije ¡Id.) je tudi ostalo nedorečeno polje; Stališča, kako naj bi na elektronskih medijih delovala strokovna kri lika, ki spremlja objave in bi ji lahko rekli dolžnost »klasičnega« uredniškega odbora, se nikakor niso razpletla. Moralni kodeks stroke bo v takih primerih vsaj še nekaj časa lahko obstajal le na ravni osebne zavesti, poštenja.
To je le ena pretil j a teh novih medijev, po svoje pa znajo biti možnosti, ki jih ponujajo raen n al ni ki in podobne tehnike za obravnavanje stvaritve ali njenega detajla, prav subverzlvne polje manipulacij je brezmejno. Ne nazadnje je vprašanje Karla Clausberga (Liineburg) »Video, ergo sum?« opozorilo na izginjanje refleksivnosti, ki ji računalniška tehnologija na svojem dobesednem, vsakdanjem nivoju še m naklonjena, na informacijo o podobi, ki je v svoji zgodovini lid camcrac obscurae prek ep is kopov in diapozitivov prišla do sedanje navidezne veselice. Bakhanal informaciji slikovnih in tekstovnih, ima tudi temno plat, s katero se je vsak od nas že STečal, namreč »naloženi« podatki postanejo nedostopni, se izgubijo v računalniku, ki je njihov grob. slike in besedila so labilne stvaritve in končna posledica utegne bili osiromašena vizualna izkušnja. Vsaj zaenkrat.
Pričakovati je bilo. da bo dokaj referatov načelo prezrte, neprijelne tenle, teme, ki so težko ulovljive zaradi svojega inlimis-tlčnega konteksta, kot so nelagodnost povzročajoča homoseksualnost, teme vulgarnega, rasističnega, seksističnega, se vedno živega suženjstva, teme. ki pripadajo nedavnim političnim dogodkom in obetajo, da bodo poniknile v temni žep zanikanega spomina. Diskusij je bilo mnogo, žal razpršenih.
Že naslov »Mesto kot besedilo«, ki ga je postavila Anja Kervanto (Helsinki), je odprro pokazal na spomin in pozabo v ikonografiji urbanega in konzerva to rs l-va. Gre za opozorilo, kako poseganje in spreminjanje malenkosti, urbanih citatov, povzroča izginjanje eele vrste spominskih plasti v sociološki in antropološki zgodovini, ki jih nikoli ne bomo mogli več priklicali. Brisanje starih oblik in nadomeščanje z novimi je videli kot jasno, linearno razmerje med dvema situacijama včerajšnjega m današnjega mesta, kjer spremembe v arhitekturnem/ bivanjskem okviru udnesejo specifično populacijo, skupine ljudi z določenimi navadami, subkullurami, z določeno ikonografijo vsakdanjika. Novo je lahko višja kakovost, razglašeni napredek, enako tudi manipulira ni Spomin, danmútio itit'-moriae. Obče veljavnega vatla ni; umet-nostnozgodovinska stroka stoji naproti drugim strokam in drugim inleresom. K.ako je denimo mogoče gledati na izginuli berlinski zid, katerega padce je pospremilo prekipevajoče veselje, navdnše-nje, češ il.i se je »normalno mesto vrnilo v normalno življenje« (lepo prosim, kaj sploh pomeni beseda »normalno«'?). A izginil je. kljub temu. daje bit eden bistvenih vizualnih pridevnikov zgodovine v dnsgi polovici 20, stoletja. Projekt, tla hi z betonskimi bloki zaznamovali linijo, kjer je stal, me je pri priči spomnilo na obrise cmonskih insul v Vegovi ulici. Ali je tako »nadomeščanje« lahko alternativa, ko bil lahko ohranili del resničnosti in mu, kot dokumentu, pomniku, omogočili neko kontinuiteto? - Berlinski dogodki so navrgli síntagmo o »recikliranju spomina*. Bizarna, kot je, vseeno orisu-je ležnje po profanad j i ambientov, ki smo jim tudi pri nas pogosto priče. (»Reciklirani spomin« pa se je pojavil oh referatu o modemih poenostavitvah .slaTejše umetnosti, v le m primeru ljudske ustvarjalnosti, ter dodajanju teh ab-straktov živega duha v polivinilasti kakovosti sedanje urbane sredine)
Razmerje med spominom in pozabo se je dotaknilo tudi takih situacij, kot je postopno umiranje spomenikov, nemarno prepuščanje do dokončnega propada
195
ali zanikrnost reslavratorsko-konzerva-torskib posegov, ko fizično izginotje povečini pomeni tudi izbri sanje iz zavesti; dotaknilo se je situacij, k t jih kot etična dilema postavlja razstava predmetov s Tita ni c a (ali je Titanie možen muzejski ohjekt ali ne1.'); situacij, ko restavratorski poseg zavesi no pris-vrednOti stvaritev iid.
Rila Eder (New México) je oh srednjeameriški íimetnosti izpostavila občo resnico, da je za obstoj, ohranjanje spomina izjemno po me m Ji no zasebno nagnjenje posameznika in njegovo osebno vrednotenje zgodovine. Doslej smo bolj govor ili o vlogi zbiralcev m nji hov in strasteh kot o usodnih odločitvah raziskovalcev. znanstvenikov, ki so spet usodno povezane z državnimi politikami: vsi ve trio, da je spričo prevlade zahodnoevropskega koncepta umetnostne zgodovine tudi drugod prevladalo raziskovanje sakralnih objektov preti profanimi, zgodovinskih upodobiteV pred žanrskimi, velikih obredij pred preprostimi - v kolonialnih deželah je ta razklanost med izbranimi (in zapomnjenimi) ter manj primernimi rentami (in zato na robu izginotja) še očitnejša,
Amsterdamski »Memory in Oblivion« bo oslal, vsaj zame, zapisan kol srečanje, kjer so bila etična vprašanja o spomeniki li m o vesti umetnostnega Zgodovinarja postavljena pred stilnokritične, ikonografske probleme, das: je bilo nekaj rezultatov lepih, zanimivih. Zapomnila si ga hom tudi po veselem, provokativnem vprašanju, izobešenem v »plakatnem vesolju«, ko je nekdo (v programski knjigi ime ni zapisano) postavil naslednje vprašanje: ali so Giorgionejevi »Trije filozo-ti« nemara spominska slika na srečanje Leon arda (starega filozofa). Petra Bru-eghla (filozoi srednji h let) in Giorgio-neja (mladi Filozof) v Benetkah okoli leta 1500, in je to hipotezo dodatno razburkal z njihovimi avtoportreti; Provo-kacija je bila - glede na zgodovinske okoliščine malone popolna, Amsler-dam si bom zapomnila tudi po tem, tla je p revla da I a a ng lo a m e r i š k a um Štnostno-zgodovinska šola, francoska pa ju kar izginila, zapomnila si ga boni po nastopu
162
kolegov iz Srhi je (in nihče jih ni mogel prezreti), ki so kol falanga prikorakali s temo novejše spomeniške plastike. Amsterdamski kongres pa .si velja zapomniti tudi kot primerjalni nivo s sedanjo umetnostnozgodovinsko mislijo pri nas; nedvomno dosega raven vrhnje skupine pravkar slišanih predavanj.
Nigel Llewellyn 7. Univerze! v Brightorcu je bil zadnji govornik: »Art 1 listory for the Millenium: The Theme of Time and the London Conference in the Vear 20(H)". To je bilo povabilo in oris tem. k i jili bomo mogoče spoznali čez slaba štiri tela na 30, kongresu umetnostne zgodovine. ker l>o obvestilo o sekcijah londonskega srečanja iu vabilo za oddajo predlogov šlo na sedeže ume t nos t no-zgodovinskih društev v letu ivy6. rok za prijavo pa spet ne bo preveč radodaren, si dovoljujem na kratko povzeti nekaj besed. Zgodovina umetnostne zgodovine se bo nemara glasil naslov ene od tematskih skupin, kjer je pričakovati poglede na nacionalne prispevke, obračune z razvojem stroke, terminologijo, potjo v prihodnost, In sploh, ali gre stroka vedno naprej'.' Vemo, da razvoj ni vedno logičen, ne kadar govorimo o umetnosti, mli kadar govorimo o umetnostni zgodovini. - Ca s je tudi prinesel nove okvire Spomenikom, ki so v spremenjenem politic-n o-zgodovinske ni kontekstu dobili decorum novega obdobja. - Ikonografija časa je samoumevna tema, kjer simboličnih vsebin, aluzij in alegorij ne manjka, in počakati je treba, ali bo londonski Čas odkril obeo Resnico. V tem sklopu je Nigel Llewellyn posebej citiral teme plesa, glasbe, igre, pogleda, luči in sence (kar je. kot vemo, trenutno izjemno motili a tema). Ikonografska je navsezadnje ludi povezava med Časom in Priložnostjo, Trenutkom: bolj kot Številne predloge ti funkciji dela al geste v posameznem trenutku, pa Času v času poroke, smrti, posvetitve, se ho vrinila ikonografija dobrih in slabih časov oz. a pok ali pse, ki bo ob izteku drugega tisočletja nuka-terim mrtvila dušo. V spominu mi je ostal ludi nagovor o Času in Stvaritvi: za kateri in kakšen čas je delo nastalo in koliko naj traja, kaj je čas skice in čas
ideje, čas nedokončanega; kaj je dokončano in dokončno; kako se stvaritev odziva na tiranijo časa in kako na svoje ponovitve; multipli in serigrafije, montaže in moderne abe racije, -■ Spet bo pomembno zastopam segment z izrazito restav-ratorsko-konzervatorskimi problemi, ki bo namenjen materialom, restavriranju. rekonstrukcijam in iipočutju« spomenika.
Letošnje srečanje je pokazalo, da ,So krovne teme tako iiToko odprte, da ju vselej dovolj prostora za kakovosten umetnost-nozgodovinski prispevek. In nihče, p ni v nihče ni ob predavanjih razmišljal o vprašanju {to pa je značilno za slovensko umetnostno ^godovi no k a Ji je osrcdje prispevka veličastni stvaritev a it ne. Slo je zgolj za kvaliteto umemoslnozgodo-vinske misli. In ta je le pri avtorju.
Nataša Golob
Let Menaie: MARIJA V SLOVENSKI UMETNOSTI. IKONOLOGIJA SLOVENSKE MARIJANSKE UMETNOSTI OD ZAČETKOV DO 1'RVE SVETOVNE VOJNE.
Mohorjeva družba: Celje 1994. 6S6 strani, od tega 373 strani besedila in 309 barvnih ilustracij.
Potem ko sem nekajkrat sem in tja slišala drobce o nastajanja knjige in njenem prelivanju v natisnjeno obliko, ki smo je 7, aprila 1994 na tiskovni konferenci v Narodni galeriji smeli zagledali v dokončni podobi, sem se spomnila na avtorjev tako pogosto upnrahljcn pridevnik »brezupno«. Nedvomno ima beseda lahko različne pomene, jasno ludi take, kot jih poznamo iz lastnih izkušenj. Pričujoča monografija je vsekakor sijajen rez til tat večletnega raziskovalnega dela; brezupno pa bi bilo menda pričakovati. da bi po pomenu in tehtnosti predstavitve lahko v d ogle dne m času dočakali podobno delo še za kakšno drugo temo.
I'rvi vtis ponavadi izvira iz pogleda na likovno, grafično-oblikovalsko delo; tokrat je ocena razdeljena na dvoje. V so-
seičinb temeljnega besedila postavljene opombe (kar je za branje tako prikladno} so se znašle v vertikalnem stolpcu, ne pa pod črto, in so zato terjale ne prav priročno obliko strani: nastal je že kar pozabljeni oblikovalski ekskurz. To je pravilen kvadrat, tako da je ta redko uporabljena oblika idealnega geomelrij-skega liks si ran delila v razmerja po zlatem rezu To je pogosto prav lepo koristilo tudi umestitvi ilustrativnega gradiva. k> so kol fotografski posnetki delo mojstra Marjana Smerketa seveda brezhibni. Ob nedvomno upravičenem veselju nad (skoraj brez izjeme) odličnimi fotografijami se seveda porodijo pomisli, zakaj take ravni posnetkov ne moremo pogosteje OZ. vselej užiti. Precej manj osrečujoča pa je odločitev, da so ilustracije umeščene na drugačen lip zrcala, kot ga je dobilo besedilo, da jih oliroh-Ijajo »okvirji« v peščeni barvi (le zakaj.'), da so pri nekaterih ilustracijah dodani črteli okvirji, ki v histvu nič ne prispevajo k občasni, a tedaj očitni težnji, da bi se izenačila velikostna nesinhronost med dvema ilustracijama na eni strani, in da je prenekateri spomenik izgubil svoj ambient, ko SO ga »izrezali« iz (nepriklad-rtega, neiepega) ozadja, tako da plava na strani brez podlage in brez ozračja, Slednje je neprijetno zlasti pii posnetkih kiparskih stvaritev in stenskih slikarij (npr. portal župnijske cerkve sv Pankra-eija na Gradu pri Slovenjem Gradcu); nemara hi biki bolje z retušo omiliti nezaželeno okolje, kol pa stvaritev i z režat i iz njega.
Ko se bralec ustavi ob realnih okvirih knjige, ki povedo, kakšna je razdelitev vsebine, kako je oblikovana Struktura i k on o luške študije, kakšne vire in literaturi) je avtor pritegnil v obravnavo, kako vsebinsko tehtne so opombe (po obsegu in izčrpnosti obravnavanega detajla nekatere mejijo na samostojne članke), je seveda lahko razložen del avtorjeve skepse. K sreči se zavemo, da se je na koncu vseli naporov beseda »brezupno« nanašala na avtorjeve dvome, ali bo delo natisnjeno. Največ zaslug, da je monografija pred nami, ima dr, Marjan Smoli k, zato smo mu tudi mi hvaležni.
197