294 Književna poročila.
Književna poročila.
Dr. Frank Stanko; Saradjivanje suca i psihiatra u utvrdjivanju sma-njene ubrojivosti. Zagreb 1929. Str. 37. Tisak Jugoslovenske Stampe D. D.
To brošuro znanega zagrebškega kriminalista smemo smatrati za prvo monografično delo, ki obdeluje snov edinstvenega kazenskega zakonika de lege lata. iDa si je izbrala baš »centralni problem modernega kazenskega prava«, je dober, omen. Frank izhaja iz stališča, ki si ga je sam izcizeliral, da se »sudjelovanje liječnika - vještaka u procesu sastoji u ravnopravnoj saradnji sa sucem, pravnim vještakom« (str. 17). Ta stavek, v katerem na prvi hip moti sklep, da obstoji »sudjelovanje« v »ravnopravnoj saradnji«, ipojasnuje se pozneje z naslednjo tezo: Vsak od te dvojice naj ima svojo določeno vlogo, edino z vestnim izvrševanjem te vloge se da doseči — materialna resnica. Dopolnilo temu pa daje avtor še v poglavju o težkočah glede zmanjšane vračunljivosti (sposobnosti za vračunanije zločina s krivdo), ko pravi (str. 22): da mora biti sodnik tako pravni, kakor tudi psihiatrični strokovnjak, a razmerje med osebo sodnika in osebo psihiatra se kaže »u neku ruku« za ono »siameških dvojčkov«. Toda, tako gre misel avtorjeva naprej, danes je predvideno, da se naj v sodniku samem porodi dvom glede polne vračunljivosti. V tem pogledu pa danes niti nima sodnik sam pripravljenosti, zvedenosti, niti ni v predpisih procesa najti garancije, da bo dvom res v vseh primerih nastal, kjer bi bilo potrebno. Ce hoče sodnik biti oprezen, mu bo vra-čunljivost vsakega zločinca sumMiva.   Zato utegne priti, da poj de pač zmanjšana vračunljivost na breme nevračunljivosti;   a kaznovane bodo obsojene osebe z motivacijo, da so v veliki meri zmanjšano sposobne za vračunavanje, dasi se »po pravu, koje važi —, riješavaju kao neubrojive« (str. 25). Ce bi bil zakon dosleden, bi moral že pred vsako glavno razpravo dati točno preiskati duševno stanje obdolženca. Ker to ni odrejeno, bo svoboda sodnika  pri konstatiranju   nevračunljivosti  odn. zmanjšane vračunljivosti majhna. Osobito pri konstatiranju zmanjšane vračunljivosti gre za sodelovanje ravnopravnih činiteljev, psihiater ima pri tem celo važnejšo in odločilnejšo vlogo, nego pri konstatiranju nevračunljivosti. Krivo je, da sedi psihiater pred sodiščem, a ne v sodnem kolegiju. To je posledica zmotnega nazora, da je mogoče interpolirati nove pojme v stari sistem (str. 28). Prav posebno krivo je, da novi kaz. zak. iz 1929 odreja, da sodnik ni primoran, ampak da ima le pravico omiliti kazen pri storilcu zmanjšane vračunljivosti. Garancije pravičnosti, katere je doslej nudil za-konodajec potom kazenskopravnih ovir obsodbe, dane bodo v sodnikovi roki, zato — pa oslabljene (str. 32). Pravičnost je ogrožena pri sodbah, nasprotno  pa se psihiater  favorizira  pri odredbah  očuvalnih  sredstev (str. 35).
Pota kritične miselnosti, po katerih nas vodi Frank, ne da bi stavil konkretne predloge, so gotovo zelo zanimiva in tudi solidno nadelana. Navzlic temu pa obeta ipo našem prepričanju njegova borba zoper ureditev
Književna poročila. 295
razmerja med bounikom in psihiatrom po edinstvenem kaz. zak. malo uspeha. Pravimo razmerje se da predvsem ipospeševati z izbero sodnikov in poglobitvijo erudicije vseh organov kazenskega pravosodstva, ne samo sodnikov. Ce naj sedeta sodnik in psihiater v isti senai kot soodlo-čujoča faktorja, to ne bi izpreminjalo prav nič na kakovosti sodnika. Pa tudi, če priae psihiater v senat kot lajik v procesnem postopanju in v pravu, se pravde ne bodo vršile nič bolj v skladu s cilji kazenskega prava. Bržčas bi prevalitev rešitve vprašanja zmanjšane vračunljivosti na soodločujočega zdravnika vplivalo samo us.pavajoče na vest sodnika. Ne glede na stroške, ki bi nastali s pritegnitvijo psihiatrov k vsakemu procesu — kje naj nehajo obziri na možnost zmanjšane vračunljivosti? —, -bi se pa razkrojevalni proces tudi ne ustavil pri izvedencih zdravnikih; tudi pri drugačnih strokovnih vprašanjih bi se moglo in dosledno moralo zahtevati, da bodi izvedenec soodločujoč sodniški faktor, češ, sodnik pravnik ne more takšnega vprašanja sam po sebi razumeti... Ce vse te primere združimo, ker se pri enem in istem procesu v praksi lehko združujejo razna izvedenska vprašanja, prišli bi pač do — čudnega organizma, ki bi bil vse prej kot sodišče. Ali ne glede na te pripombe gre avtorju brošure vsekakor velika zasluga, da je zaklical sodnikom popolnoma opravičen me m en t o, kaj se bo po novem kazenskem pravu od njih zahtevalo...  Zato želimo brošuri čitateljev prav posebno med sodniki.
Dr. Metod Dolenc.
Sellheim Hugo: Die Bestimmung der Vaterschaft nach dem Gesetz und vom naturwissenschaStlichen Standpunkt. Munchen, iVerlag von J. F. Bergmann, 1928. Str. 32.
Ta študija predstojnika ženske klinike v Lipsiji ne govori o možnosti določitve očetovstva po krvnih telescih, ampak edino le po trajanju dobe od koncepcije — do poroda. Včasih pride sodnik v položaj, da mora razsoditi o očetovstvu, kjer kaže dokazna snov, da zakonita, v svrho presumpcije očetovstva normirana minimalna doba ni dosežena, odnosno da je bila maksimalna (pri nas 300 dni, v Nemčiji 302 dneva) prekoračena. V tem pogledu mu bodo služile znanstveno ugotovljene tabele o trajanju nosečnosti ob porodu godnega deteta (najmanj 219, največ 334 dni) gotovo za dobro podlago pri orientaciji v teh vprašanjih. Sellheim piše baš za to, da pouči sodnike, kako jim je staviti pravilno vprašanje glede tzv. očitne nemožnosti očetovstva, da njih vprašanja ne bi napravila vtisa sugestivnosti. V obeh ozirih nemara ne bo odveč, če na to studijo tudi naše pravnike opozarjamo.
Dr. Metod Dolenc.
Lazar Erwin: Probleme der forensischen Jugendpsychiatrie. (5. zvezek iz: Abhandlungen aus dem Jur.-med. Orenzgebiete). Wien, Holder-Pichler-Tempsky A. Q., 1927. Str. 72.
Ta zbito pisana razprava se deli v dva dela: Mladostniki, kot manjvredni individui, kažejo psihopatične reakcije. Te se pojavljajo v raznih oblikah shicofreničnih, cikličnih, paranoičnih, neurotičnih, histeričnih, ne-
296 Književna poročila.
urasteničnili in v obiiki genuinih moraličnih defektov. 0;pis teh obiik po vseh potankostih obsega prvo polovico razprave. Vsled neznansko velikega števila tujih strokoivnih izrazov je za pravnike težko čitljiva; zanimala bo predvsem psihiatre. V drugi polovici se bavi Lazar z načinom, kako je oddajati mneinja za skrbstvena sodišča, ki se tičejo dvoje vprašanj: 1. ali naj se odda mladostna oseba v zaključeno vzgojevališče, 2. kaj naj se odredi glede otrok takih starišev, čijih zakon se loči ali razvede. Ta del raziprave se bavi z raznimi pojavi dissocialnosti mladine kot: sploSna razposajenost, nagon k potovanju, seksualne razvade, tatinski nagon i. t. d. Prav posebno še opozarjamo na tista poglavja, ki obravnavajo konflikte med mladostniki in njihovimi stariši. Povojna men-taliteta mladine je vsa drugačna, nego je bila predvojna; za to so označeni konflikti tolikokrat na dnevnem redu. Njih psihologični izvor in razvoj opazuje in opisuje Lazar iprepričevalno. Jednako lepo obravnava tudi razmerje med otroki in obema ločenima ali razvedenima roditeljima. JVlislimo, da bodo naši sodniki, ki imajo uradnega posla s pokvarjeno mladino, vse migljaje avtorja glede postopanja z dissocialnimi otroki in mladostniki toplo pozdravili in jim, kolikor je v naših razmerah to sploh mogoče, tudi radi sledili.
Dr. Metod Dolenc.
Honig Rlchard: Straflose Vor- und Nachtat. A. Deichertsche Ver-lagsbuchhandlung Dr. Werner Scholl. Leipzig.  1927. Str. XIV+116.
V zbirki razprav, ki jo izdaja pravna fakulteta v Gottingenu, je izšla kot štev. 2. naznanjena monografija tamošnjega profesorja kazenskega prava. Važna je za teorijo, a morda 'še bolj za prakso. Kolikrat se mučijo naši kazenski pravniki z vprašanji, kako naj utemeljijo na podlagi kazenskega zakonika svoje, vsekakor pravni svesti ustrezajoče mnenje, da je neko dejanje nekaznivo, dasi bi ga bilo na videz po črki zakona kaznovati... Ce ustreli zločinec v morilnem namenu svojo žrtev, pa mu s strelom poškoduje vedoma srajco; ali je to drugo dejanje — posebej kaznivo? — Ce poskuša zločinec vlomiti v miznico, o kateri ve, da je denar, pa se mu ne posreči privzdigniti pokrov, ker se mu orodje zlomi, — a na to išče in najde ključ od miznice in jo odpre ter ukrade denar; ~ ali je podana konkurenca poskusa z izvršitvijo tatvine? Uradnik ipo-neveri denar, pa napravi na to napačno posvedočbo v javni listini; ali je storil poneverjenje in tudi goljufijo? Lastnik psa ga proda, pes pa uide in pride od kupca k njemu nazaj, on, lastnik, ga sedaj obdrži; ko pa ljudje sumničijo, kaj se je res zgodilo, — ubije psa in zakoplje. Ali je storil utajo (Unterschlagung) in hudobno poškodovanje tuje stvari? Nekdo izvabi pod zvito pretvezo hranilno knjižico in na to dvigne na njo polagoma več zneskov iz hranilnice. Koliko zločinov ima na vesti? — Vsa ta vprašanja so prevzeta iz pestre vsebine naznanjene monografije, le da smo jih nekoliko prilagodili na naše kazensko pravo, dočim Honig misli le na nemLško. Pri razlagi teh in še nebroj drugih vprašanj o ne-kaznivosti predčinov in iposleišnih činov izhaja pisatelj z ozirom na bo-
' Književna poročila. 297
gato, pa ue baš zadovoljujočo književnost, iz vidikov specialnosti, sub-sidiarnosti, konsurnpcije in alternativitete norm, ki veljajo za predčine iii za poslejšne čine v razmerju z slavnim dejanjem. V okviru teh vrstic se ne moremo spuščati v pobližjo razlago, pač pa moramo ugotoviti, da je honig ustanovil z veščo roko za pogoj nekaznivosti pri predelnih obliko »prehoda zločina« (Ourchgangsdelikt), pri poslejlšmih činih pa oblike »očuvalnejga dejanja« (Sicherungshandlung) in »upotrebnega dejanja« (Vervvertungshandiung). Dočim so njegova izvajanja glede specialnosti, subsidarnosti in konsumpcije preipričevalna, se nam zde razmotrivanja glede alternativitete nekam medla. Tu naj gre za različna pravna pravila, ki se kosajo glede na zaščito ene in iste pravne dobrine, uporabljajo pa razna sredstva v dosego istega cilja. Prav bo v ogromni večini teh primerov pač le to, kar uče Binding, Finger, Olshausen i. ,dr., da gre tu uporabljati pravila, ki veljajo za pravcato idealno konkurenco.
'Na lex ferenda se M o n ig ne ozira, češ polovičarska rešitev problemov v zakonu je nevarnejša nego nobena. Težišče leži torej po njegovem mnenju slej ko prej v praksi. Gotovo bo njegova knjiga, čeprav je, žal, precej suhoparno pisana, praksi pomagala marsikakšno zamotano situacijo prebroditi in priti do jasnejšega pojmovanja.
Dr. Metod Dolenc.
Loewer Albrecht (Konstanz): Das Wesen des Massenverbrechens. Kine rechtsvvissenscliaftliche Untersuchung. J. Bielefelds Verlag, Freiburg i. Breisgau, 1927. Str. '127.
Aktualnosti se tej knjigi radi vsestranskega presnavljanja kazenskih zakonikov, pa tudi — spričo povojnih turbuletnih, k množičnim deliktom tako pogosto vodečih socialnih razmer ne da odrekati. L o e w e r se je lotil svojega dela na ta način, da je k posameznim predelom svojih raz-motrivanj podal povsod naprej izčrpno mnenja iz literature, na to pa povedal svoje misli. Da pri tako težki materiji, kot so množični delikti, ob njegovih izvajanjih nismo vedno dobili vtisa prepričevalne jasnosti, da je marveč ostalo še marsikatero nesoglasje, pač ni težko razumljivo, (ire za osnovna pojmovanja, kjer utegne že malenkostna predpostavka, s katero se ne moremo docela strinjati, Sipraviti stvar v drugačno luč. L o e \v e r zahteva n. pr. na str. 39, da treba množico (Masse) smatrati za »realiteto in resnično jednoto«; na str. 65 pa uči, da je pripadnost k množici ocenjevati samo kot »motiv«. Tu se nekaj že ne vjema. Še manj razumemo, kako more isti avtor zahtevati, da naj smatramo pri množičnih kravalih vsak zločin za-se kot individualni zločin (str. 74), na drugi strani pa naj mu verjamemo, da temelji njegov nauk o množičnih deliktih na upoštevanju »zmagovitega prodiranja ideje vkupnosti« (Qe-mejnschaftsidee, str. 119). Obširno se bavi avtor s prikazovanjem pravnih norm v raznih državah, ki se tičejo množičnih deliktov; ta del knjige obsega malo ne ves svet ter je posebno poučno pravo izvenevropskega kontinenta. Seveda se ozira Loewer na novejše načrte in podaja tudi svoj predlog za izpremembo avstrijskega projekta kazenskega zakonika.  Po
20
Književma poročila.
njegovem mnenju bi bilo vnesti glede množičnih deliktov posebno določbo z naslednjim besedilom: »Ako se stori kaznivo dejanje od skupljene človeške množice z zedinjenimi močmi, znaša najmanjša kazen za vodnike in aktivne udeležence najmanje polovico najvišje kazni, dočim se kaznujejo nedelujoči množični člani po načelih o pripomoči. Kot poskus se kaz:nuje že skupljamje mndžice, ki je pokazala namero, da z zedinjenimi močmi store kazniva dejanja.« Mislimo, da tiče v teh določbah tega predloga protislovja, pa tudi neopredeljenosti, ki se dajo kar otipati... Ali ne glede na vse te nejasnosti, ki smo jih vsaj deloma omenili in ki se nam zde nekakšne iprenagljenosti doslej nam še nepoznanega in za to tinžčas mlajišega pisatelja, smemo oznanjeno delo kot izborno informativno najdišče mnogorazraslih naukov iz celokupne snovi o množičnih deliktih toplo priporočati, predvsem tistim, ki obširnih del Sigheleja, Le Bona, rDardea Sinmela, (Baschvvitza, Sieberja i. dr. ne morejo v originalu študirati.
Dr. Metod Dolenc.
Dr. Neumann Georg — Dr, Lichtbiau Ludwig: Kommentar zur Exe-kutionsordnung. 111. neubearbeitete Aufl. Wien. Manz. 1929. Str. 1354
Neumannov ikomentar o avstrijskem izvršilnem redu v novi tretji izdaji je dokončan. 'Obširno delo pa s tem še ni završeno, kajti sklepno bodo sledili še izčnpni opisi o premembah, judikaturi in literaturi glede avstrijskega izvršilnega reda, kolikor je ostal v veljavi še v drugih državah, nastalih po razsulu stare Avstrije deloma na njenem ozemlju.
Uvodne besede k tretji izdaji komentarja poudarjajo velikanske izpre-niembe, nastale od leta 1910 najprej na političnem in gospodarskem polju, kar je moralo vplivati na uporabo in pojmovanje določb izvršilnega reda. Saj izvnšba ni zgolj med zahtevajočim upnikom in zavezancem se odigra-jočai privatnopravna stvar, temveč se dotiče malodane vsaka izvršba tudi javnih interesov. Ne le obširne novelacije privatnega in procesnega prava v letu 1914 in tekom vojne, tudi razni socialnopolitični zakoni, uveljavljeni v posebno obširni meri v avstrijski republiki ipo prevratu, so bistveno vplivali na razvoj izvršilnega prava. Vrlina iNeumannovega komentarja izvršilnega reda tiči v točnih navedbah vseh virov zakonodaje, judikature in strokovnega slovstva in sicer ne le avstrijsko-neinških, temveč tudi virov ozemelj po prevratu osvobojenih narodov. Tudi pri redko doga-jajočih se primerih uporabe izvnšilnega reda pove komentar jasno in določno svoje naziranje in tako pač ne bo pustil v njem pojasnila iska-jočega praktika na cedilu.
Vprašanje nastane, če bo iNeumannov komentar o izvršilnem redu obdržal za prakso in znanost pri nas svoj pomen, ko bo zakon tudi na tem polju v naši državi izenačen, kar je po poteku dogodkov menda prav kmalu pričakovati. iRes je bil že pred letom izdelan načrt zakona »o izvrševanju i obezbedjenju«, a tudi temu načrtu bil je vzorec sedaj še v Sloveniji in Dalmaciji veljavni avstrij'-ki izvršilni red z dne 27. V. 1896 drž. zak. št. 79. Seveda pomenja ta načrt precej temeljito predelavo gornjega zakona in  to ne samo v zunanjosti, nego tudi v načelih in
Književna poročila. 299
bistvenih važiiili določbaii, na kar so vplivali osobito nertiški ter ina-džar.ski zakoni i(n. pr. institucija protiizvršbe — reeksekucije —, izvršbe na predhodno izpolnitev i. t. d.). Načrt gre posebno daleč v določbah social-nopolitičnega značaja, a tu zaide v enostranski, sedanjemu gospodarstvu ne več ustrezajoči zaščiti poljedelcev predaleč. Skoraj bi bilo prorokovati, da se bodo pri končni redakciji opustile v našem edinstvenem izvršilnem redu marsikatere novotarije, od katerih niii za pravno, mu za gospodarsko življenje ni pričakovati haska. Tako se utegne bodoči zako;i o izivršbi in zavarovanju še tesneje nasloniti na svoj vzorec — avstrijski izvršilni red. Naj pa ima prihodnji naš zakon o izvršbi tako ali drugačno vsebino, posegati bosta morala tako praktik, kakor tudi znanstvenik še vedno po tujih znanstvenih virih o izrvršilnem pravu, med katerimi ne bo najzadnji Neumainnov komentar o izvršilnem redu. Utegnili pa bi iz tega obširnega dela, ozirajočega se v tako izdatni meri na usodo avstrijskega izvršilnega reda v dobi po razsulu stare Avstrije, črpati tudi redaktonji bodočega edinstvenega zakona o izvršbi in zavarovanju marsikatero pobudo.
Dr. Edvard Pajnič.
Toraič Zoran S.; Ustvaritev jugoslovanske države. Teza za doktorat prava na Sorbonni, 8. junija <]927, 8°, 244 str.
Delo predstavlja poskus očrtali, kako se je misel narodnega zedi-njenja Jugoslovenov razvijala !(prav posebno prizadevanje Kraljevine Srbije za to misel) in poskus dokazati, da je Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev s pravnega stališča stara država.
Po splošnih uvodnih besedah o zemljepisni legi Jugoslavije in o njenem prebivalstvu prehaja pisec k orisu »tendenc Srbo-Hrvatov in Slovencev k združitvi v enotno, skupno in neodvisno dnžavo« (str. 22. i. d.). Nadalje so opisane iprilike, kako je prišlo do sarajevskega atentata in do svetovne vojne (pri čemer je narahlo načet problem odgovornosti za nastanek svetovne vojne) ter kakšen vojni cilj si je stavila Srbija. V četrtem poglavju je očrtano delovanje srbske vlade na Krfu, .Jugoslovanov v Avstro-Ogrski in ostalih Jugoslovanov (v Evroipi in Ameriki). Politični organizaciji Jugoslovanov bivše avstro-ogrske monarhije, ki se je ustanovila 29. oktobra 19Ji8 po razsulu Avstro-Ogrske, pisec odreka značaj države in je mnenja, da bi položaj Jugoslovenov na zunaj (predvse.n napram Italiji) bil ugodnejši, ako ne bi Narodno Veče v Zagrebu šele po preteku enega meseca sklenilo združiti se s Kraljevino Srbijo.
Po združitvi Črne gore s Kraljevino prbijo 26. novembra 1918, ki pravno predstavlja svobodno inkorporacijo 'Črne gore s Srbijo, vsled česar je Kraljevina Srbija ostala pravno stara država in se samo povečala, so obravnavani dogodki >1. decembra 1918 in mednarodno ipriznanje te države, nakar prehaja pisec k zadnjemu .^poglavju, »ali je Kraljevina SHS s stališča mednarodnega prava nova -ali stara država?« Orisane so važnosti in pravne posledice tega vprašanja, navedeni bo razlogi, ki govore v prilog pritrdilne teze. kakor tudi razlogi, ki igovore v prilog odklonilne teze, nakar je naveden zaključek: Kraljevina SHS je stara država in sicer
20*
300 '^^^^P       Književna poročila.
s stališča akta združitve, kakor \tudi s stališča ustavnega in mednarodnega prava. i
S stališča akta zdrulžitve 1. decembra 1918 je pisec mnenja, da Kraljevina SHS predstavlja nadaljevanje 'Kraljevine Srbije iz razloga, da ozemlja Jugosiovenov bivše a.-o. monarhije v trenutku združitve niso tvorile samostojne države (ozemlje ni bilo določeno, ni bilo suverene oblasti, ni bilo priznanja od tujih sil). Tudi če bi bili vsi navedeni pogoji podani, Jugosloveni niso mogli (!) ustvariti lastne države, ker je za nje, ki so bili del sovražne v svetovni vojni premagane države, bila pristojna določiti bodoči statut — mirovna konferenca. »Jugosloveni so se združili v Kraljevino Srbijo Kie kot člani neke države, amipak čisto navadno kot narod, t. j. etnična skupina«, (str. 230). Pisec (podkrepljuje svojo trditev še z nepravnimi, političnimi elementi (žrtve Srbije za združitev vseh Jugoslovanov). Tudi s stališča ustavnega prava je Tomič mnenja, da jc Kraljevina SHS stara država: ustavna kontinuiteta Kraljevine Srbije ni nikoli prenehala, vse politične institucije Kraljevine Srbije so ostale pn 1. decembru 1918 z malimi spremembami, ki so bile narekovane od novega položaja, v veiljavi; 'veljava mnogih zakonov Kraljevine Srbije je bila raztegnjena na celokupno državo, kajti »združitev (sc. 1. dec. 1918) ni v Srbiji ničesar drugega sipremenila kot ime kralja in države« (str. 233). —
iKončno navaja pisec razloge, zakaj je Kraljevino SHS s stališča mednarodnega prava smatrati kot staro državo: združitev Kraljevine Srbije in Jugosiovenov bivše avstro-ogrske monarhije ni bila združitev dveh držav v eno (novo državo kot novo mednarodno pravno osebo, vsled česar ima Kraljevina SHS vse pravice in vse dolžnosti, katere je imela Kraljevina Srbija 1. decembra 1918, mirovne pogodbe ne omenjajo (Kraljevine SHS med novo ustanovljenimi državami; Kraljevina SHS prejema reparacije in se je v mnogih primerih pred mednarodnimi sodišči smatrala kot stara država, ki ima kot taka pravico likvidirati nemško imovino. Kraljevina SHS je »predvojna kraljevina Srbija, ki ie sedaj samo povečana in ki je spremenila ime«, '(str. 234).
Predaleč bi nas Izavedio. ako bi k vsem trditvam Tomiča zavzeli svoje stališče. Za danes naj zadošča ugotovitev, da se z navedenimi zaključki popolnoma ne strinjamo iz razloga, ker dejstva, na katerih je Ipisec zgradil svoje zaključke, mi pravno drugače ocenjujemo. Ne glede na to pa jc pohvalno omeniti, ida je pisec bogato uporabil tozadevno jugoslovensko literaturo in nekaj diplomatskih listin, ki nudijo nove poglede v tem vprašanju. Zato smo mnenja, da delo g. Tomiča predstavlja lep 'pris,pevek k obravnavanju problema: ali je iKrajevina SHS nova ali stara država?
> Dr. Ivan Tomšič
Milic Milenko: Skupne atribucije in odnosi med Svetom in Skupščino Društva narodov. Teza za doktorat prava na Sorhonni, 7. marca 1929, 8», 316 str.
Gre za problem notranje pravne strukture Društva Narodov: porazdelitev pristojnosti njenih organov in določitev njih pravnega razmerja.
Književna poročila. 301
Delo pričenja s kratkim orisom pravne narave DriTštva Narodov, izvora, sestave, splošnih značilnosti in porazdelitev pristojnosti Sveta kakor tudi Skupščine. iV prveir; delu razpravlja pisec o skupnih atribucijah, t. o onih zadevah, za katero rešitev morata oba organa D. iN. Svet in Skupščina nujno delovati v sporazumu. V drugem delu so očrtane one zadeve, v katerih sta pristojna sicer oba organa (konkurirata), toda za rešitev katerih zadošča izražena volja samo enega organa in sicer tistega, ki ise prej začne baviti z zadevo in vsled česar postane izključno pristojen v dotični zadevi. V tretjem delu je govora o glavnih odnosih med Svetom in Skupščino. Pisatelj prihaja do zaključkov, da morata oba organa O. N. stremeti za tem, da ostaneta med seboj vedno v soglasju ter tako olajšata delovanje (Društva (Narodov in da baš pravni odnosi med Svetom in Skupščino D. N. potrjujejo, da je Društvo Narodov organizacija sui generis.
IDa.si bi delo brezdvomno še pridobilo na vrednosti, ako bi zaradi enotnosti problema bili obravnavani tudi oni primeri, v katerih je eden izmed obeh organov D. N. a p r i o r i i z k 1 ij u č n o pristojen, kljub temu radostno ugotavliiaim, da spada delo, ki je izšlo -v tisku in kateremu je napisal nekaj uvodnih besed prof. Barthelemy, med najboljše letošnje teze sorbonske pravne fakultete.
Dr. Ivan Tomšič.
Glišič M. Dragiša: Trgovinska politika ter zunanja trgovina Kraljevine
SHS. 'Teza za doktorat prava (politične in gospodar.ske vede), 13. marec 1929, 8°, 186 str.
V prvem delu (Trgovinska politika Kraljevine SHS) razpravlja pisec o pogodbenih in nepogodbenih trgovinskih odnosih Jugoslavije do drugih držav v tarifnih ipogodbah, carinskem režimu i. d. V drugem delu (zunanja trgovina Kralj. SHS) pa o uvozu in izvozu (1. 1919 do 1927 vključno), o pomorskih, Tečnih in celinskih potih, po katerih se je izvozna trgovina vršila, o jugosl. trgovinski bilanci (1920—1927) i. dr. Pisec zaključuje, da higosl. trgovina kaže dve tendenci: 1.) ustv^ariti kolikor mogoče velik izvoz, kar se izraža v dejstvu, da so redne pogodbene trgovinske vezi upostavljene z 20 državami (z 10 od teh se medsebojno uporablja najmanjša tarifa): 2.) kvantitativno povečanje in kvalitativno zboljšanje izvoznih pridelkov. — Nadalje rooudarja pisec, da je za našo državo zmeren rrotekcijonizem najprimernejši, da naše narodno gospodarstvo in javne finance temelje v vir\'\ vrsti na poIjedeIst\'-u, proizvodnji, da za popolno uporabo narodnih bogastev državi nedostaje dovoljnega kapitala.
Dr. Ivan Tomšič.
1. ThriiTipl VVilhelm: Der Refigfonschutr dnrch das Strafrecht. S rfifi
Str, n. B. — 2. unveranderte Auflage. Jena. Frorr.mann 1927. Str. 68.
?. Thiii»t<^ Wi1he1rti: Oas fpne Stra?9'P'--tzhuch nnd die Religionsv^r-frehP".  J. C. R. Mohr (Paul Siebeck) Tiibin^-pti. 19>". Str. •'7.
Pisateli obeh dele ie nrofesor hogoslovin v Jpni. hkrit" -^a tiuli c1r"-toT iuris honoris caM';n. Niesrovo nrvo navedeno delce io i^^^Io 1. \or<F. V Lirriij. letos ga je izdal neizpremcnjeno v drugi izdaji in drugi založb'
302 Književna poročila.
To je storil, Jialcor pravi v predgovoru k drugemu delcu, namenoma, sklicujoč se na sv. pismo: »IDa vam vedno enako pišem, mi ne mrzi, ampak naj va« tem lx>lj prepričuje.« V resnici sta obe delci prežeti enega duha: Veroizpovesti naj se zbližujejo v direktnem sporazumu, nikar naj ne zahtevajo zaščite zoper 'žaljenja pred sodiščem. iBogokletstvo naj ne bo zločin. Vsaka zahteva veroizpovesti, da se ona smatraj za edino iz-veličavno versko družbo, m.oti v naprej mirno razpravljanje. To so glavne misli obeh dele. V posameznostih pa se peča z nemško kazenskopravno zakonodajo. V danes veljavnem k. z. za Nemčijo se nahajajo vrste deliktov, ki se tičejo verstva: bogokletstvo, žalitev krščanskih cerkva in njih naprav ter običajev; v osnutku 1913: iste; v osnutku 1919: tudi še iste, v vladni predlogi 1925 pa bogoklestva ni več, v zadnjem predlogu iz 1927 je ostalo vse tako, toda v razlogih stoji: »Kdor Boga psuje, katerega časti verska družba, ta psuje njeno vero.« To dopolnilno razlago pa pobija pisatelj vehementno, češ, na ta način pridemo po ovinkih spet do delikta bogokletstva! Na koncu citira pisatelj dobesedno neko spomenico, s katero je zahtevalo že leta '1888 nič m.anj kot 33.000 evangelskih mož iz Porenja, da naj sa odpravi § 166 z zločini bogokletstva, žalitve cerkva i. t. d., ali brez uspeha. T h ii m e 1 ponavlja vobče zahteve te spomenice, samo verska opravila naj bi bila tudi še zaščitena zoper vsakojake zlobne molitve.
iThiimel označuje v predgovoru druge brošure, ki je veliko bolj rezka kakor prva, samega sebe za bogoslovca in »pasivno-jurističnega strokovnjaka«. Da bi mogel imeti s svojo polemiko zoper verske delikte v Označenem obsegu kaj uspeha, ni misliti, ker je verski mir baš tako pravna dobrina kakor občni družabni red; saj je pravzaprav le del slednjega. Ocena avtorja samega sebe kot »p a s i v n o« - jurističnega strokovnjaka pa vendar malo preveč kontrastuje z nekaterimi naravnost neokusnimi napadi na katolike (gl. str. 12, 18, 32 v drugi brošuri). Zelo zanimivo je še, da se pisatelj zgraža celo nad nameravano kazenskopravno enotnostjo zakonov z Avstrijo, ako naj bi prinesla za jutrno v zakon tako pravosodstvo. kot velja tam — v Avstriji — glede verskih deliktov. Dr. Metod Dolenc.
Dr. Mitter Friedrich VVolfgang: Die Orundlagen der Oerichtsver-fassung und das Eheding der Zittauer Ratsdorfer vom Beginne des 16. bis zum Ende des 18. .lahrhunderts. Verlag von S. Hirzel in Leipzig, 192S. Str. XII + 157.
Le nekoliko kilometrov od severne granice češkoslovaške republike imele so vasi, spadajoče pod oblast mestnega sveta Žitave, svoje pravosodne institute za nižje sodstvo in za upravo, ki so tako podobne našim večam, kvatrnim sodiščem ali vinogorskim zborom, da najdeš skoro za vsako posebno stran instituta paralelo v slovenskem običajnem pravu... Ce iše uvaižuiemo, da meje tiste mestnemu svetu podložne vasi na severu na luižiške Srbe, onda nam dahne sama po sebi misel, da gre sicer za udejstvovanje germanskopravnega načina pravosodja, ali to na prapodlagi
Razne vesti. 5o3
slovanskega pravnega mišljenja. Delo, ki ga naznanjamo, zasluži torej vso pozornost slovanskih pravnih zgodovinarjev. Samo, da dokažemo to na nekoliko primerih, navedemo: »Eheding« je zakoniti dan, prav kakor pri nas v času od 16. do 18. stoletja kvaterni sod ali vinogorski zbor. Tam se vrše ob navzočnosti vseh vaščanov, ki so polnoletni, volitve starešine, sodnikov, tam se ti poklanjajo svoji gosposki, tam se iznašajo pritožbe zoper gosposko, zoper tuje vaščane in zoper sovaščane (»Ehe-dingsriigen«). Celo zapisi o sklepih na teh shodih bi se dali primerjati z zapisi o naših vinogorskih bukvah. Najzanimivejša paralela pa je propadanje institutov te samouprave, polagoma pa sigurno, da se razgube začetkom 19. stoletja, prav kakor pri nas... Pisatelj naznanjene knjige seveda reklamira vse te ustanove za edistveno-germanske in izvaja celo, da so se utrdile samo spričo žilavosti nemških naseljencev, ki so prišli »in den Kampf mit dem sorbischen Feinde« (str. 147). Paralela z našim pravom ovrže brez dvoma to bolj politično, kot znanstveno zapisano trditev. Dr. Metod Dolenc.
Dr. Ivšič MIlan: Ekonomski i politički parlamenat kao rješenje krize parlamentarizma.  Predavanje.  Posebni odtisk iz ».Mjesečnika«. Str. 22.
Kazenski zakonik, Zakon, s katerim se uveljavljajo in uvajajo kazenski zakonik, zakonik o sodnem kazenskem postopanju in zakon o izvrševanju kazni na prostosti. Zakon o pobijanju zlorab v službeni dolžnosti, Zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi. iLjubljana. Zbirka zakonov XXIX. snopič. Tiskovna zadruga. 1929. Str. 175. Cena (Din 31.50 s poštnino.
Zakon o ureditvi vrhovne državne uprave, Zakon o ureditvi pred-sedništva ministrskega sveta, Zakon o notranji upravi, Zakon o centralnem tiskovnem uradu, Zakon o poslovnem redu pri državnem svetu in upravnih sodiščih, Zakon o osebnih imenih in še manjši upravni zakoni. Ljubljana. Zbirka zakonov XXX. snopič. Tiskovna zadruga. 1929. Str. 152. Cena Din 29 s poštnino.