1131
Pogovori s ptico
Blaga žolta ptica, krivokljuna,
kako nas vidiš z višin?
Drobne temne pike
brez začetkov in brez koncev poti.
Vidiš naše prepolne domove,
kjer kraljujeta kemija in plastika?
Vidim oglate celice iz betona,
pa mi primerjava s čebelami ne sede v glavo.
Slutiš stiske v naših gnezdih?
Slutim živce na vaših obrazih.
Slišiš veselje iz smeha naših otrok?
1132
Herman Vogel
Slišim, kako ste jih kleli, preden so se rodili. In če smo dobri, blaga žolta ptica? Z višin vidim le maske.
Prihajal je, obrabljena pesniška figura,
na naš lepi balkon zobat drobtine.
In bil je ves obrabljen, polomljen
in tudi naiven golob.
Drobtine so natrosili otroci
pa je mislil,
da smo jih darovali iz dobrote.
Zameril nam je šele,
ko smo rekli,
da bi mu pozdravili zlomljeno nogo.
Z nekakšnim ciničnim smehom je odletel
in odtistihmal ga nismo več videli.
Zdaj moramo drobtine na balkonu pometati.
Otroci gledajo ptiče
le še v slabo narisanih knjigah.
Boči se kljun tvoj z diamantom na koncu:
ko usekaš v led, se rodi stokraka zvezda.
Usekaš v drevo, zadrhti muževni stržen.
Z natančnostjo zadnjega radarja meriš:
zrno med peskom, srce v telesu ti lahek je plen.
Gledal sem te v ljubezenski igri, prevodnik slasti,
gledal v lastniškem spopadu, nož mesarski;
roka težaška, ko vlačiš gradivo za gnezdo,
materino krilo, ko devlješ mladiče spat.
Ko tožiš, tožiš zato,
ker so predolge razdalje,
ali zato, ker ti ni dana beseda?
Bog ne daj!
Vejo, kamor sedajo tvoje noge,
je skusil že marsikdo pred tabo:
bila je roka, ki je kuštravim otročičem
držala domačo gugalnico iz verig
in jih škripaje, a nežno nosila v sanje;
1133
Pogovori s ptico
bila je opornik, naročje za žitne ostrvi;
bila je zadnje, kar je videl obupanec,
ki se je rešil sveta z domačo vrvjo;
bila je tudi porodnica prvega sadja.
Bila je, nazadnje, senčna streha
za opoldanski počitek.
Pa menda ne veš, česa vse se oklepajo
tvoji šilasti kremplji,
ko med strogim poletom za trenutek počiješ?
Trda, mila ptica z neba.